devetdnevnica k sv. Jožefu (. dan)

K tebi, o sveti Jožef,
pribežimo v svojih stiskah,
in ko smo na pomoč poklicali
tvojo presveto nevesto,
prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.
Pri ljubezni, ki te je vezala
z brezmadežno Devico, Božjo Materjo,
in pri očetovski ljubezni,
s katero si objemal Dete Jezusa,
te ponižno prosimo,
ozri se milostno na delež,
ki ga je pridobil Jezus s svojo krvjo
in pomagaj nam v naših potrebah
s svojo močjo in priprošnjo.

O preskrbni varuh Svete družine,
varuj izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa;
odvrni od nas, ljubezni polni oče,
vsako kugo zmot in greha.
Podpiraj nas milostno iz nebes
o mogočni naš varuh,
v tem boju zoper moči teme,
in kakor si nekdaj otel Dete Jezusa
iz smrtne nevarnosti,
tako brani zdaj sveto Cerkev Božjo
sovražnega zalezovanja in vsakega nasprotovanja.
Varuj nas vsekdar, da bomo po tvojem zgledu
in s tvojo pomočjo mogli sveto živeti,
srečno umreti in
doseči večno zveličanje v nebesih.
Amen!

SVETOLETNI ODPUSTKI
V Letu svetega Jožefa (do 8. decembra 2021) je z raznimi oblikami češčenja in pobožnosti njemu v čast mogoče doseči popolni odpustek pod običajnimi pogoji (zakramentalna spoved, sveto obhajilo in molitev po namenu svetega očeta). Prejme ga lahko, kdor svoje vsakdanje delo priporoči varstvu sv. Jožefa, in vsak, ki mu v molitvi priporoča brezposelne, da bi našli primerno delo. Prejmejo ga verniki, ki zmolijo litanije sv. Jožefa s prošnjo za preganjane kristjane. Popolni odpustek morejo doseči verniki, ki zmolijo katero koli od Cerkve odobreno molitev v čast sv. Jožefu, na primer K tebi, o sveti Jožef, zlasti ob posebnih dnevih: 19. marca, 1. maja, 19. vsak mesec in vsako sredo, ki je po starem izročilu njemu posvečen dan. Papež želi, da bi v tem času svetovne zdravstvene krize na priprošnjo sv. Jožefa popolni odpustek prejeli ostareli, bolniki, umirajoči in vsi, ki so zaprti med štiri stene, če se s pobožno mislijo obrnejo k sv. Jožefu in Bogu zaupno izročijo svoje bolečine in svoje trpljenje. Zaradi njegove vloge v sveti nazareški družini častimo sv. Jožefa kot varuha družin, zato papež za prejem popolnega odpustka v tem letu toplo priporoča molitev rožnega venca v družinah in med zaročenci, da se ustvari ozračje ljubezni in molitve, ki je vladalo v sveti Družini.

 ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (2. dan)

Pozdravljen, varuh Odrešenika
in ženin Device Marije.
Tebi je Bog zaupal svojega Sina,
vate je Marija položila svoje zaupanje,
ob tebi je Kristus postal mož.

O blaženi Jožef, izkaži se očeta tudi nam
in vodi nas na poti življenja.
Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum
in varuj nas vsakega zla.

ČEŠČENJE IN ZAVETNIŠTVO
Namen Leta svetega Jožefa je, da bi tega Božjega moža, ki mu je bilo zaupano veliko poslanstvo v načrtu odrešenja, posnemali z zvestobo v malem. Njegovo veličino je Cerkev odkrivala postopoma. Bogoslužni spomin sv. Jožefa so prvi obhajali razni redovniki: benediktinci (1030), sledili so serviti (1324), za njimi frančiškani (1399). Leta 1726 je bilo ime sv. Jožefa uvrščeno v Litanije vseh svetnikov. Za razmah češčenja sv. Jožefa je zaslužen papež bl. Pij IX. (1846–1878). Leta 1847 je raztegnil na vso Cerkev praznik Varstva sv. Jožefa, ki so ga v Rimu obhajali že od leta 1478 in sicer na tretjo nedeljo po veliki noči; kasneje je bil prestavljen na tretjo sredo po veliki noči, leta 1955 ga je zamenjal praznik Jožefa Delavca, ki ga je Pij XII. postavil na 1. maj. Najbolj pa je sv. Jožefa počastil s slovesno razglasitvijo za varuha vesoljne Cerkve 8. decembra 1870, na praznik Brezmadežne. Papež Leon XIII. (1878–1903) je leta 1889 predpisal molitev K tebi, o sveti Jožef, ki se moli zlasti v oktobru po rožnem vencu, pa tudi pri osebni pobožnosti. Prve litanije sv. Jožefa so bile objavljene leta 1597 v Rimu, v sedanji obliki imajo 26 vzklikov, ki naštevajo njegove odlike in ‘službe’.
Glavna je ta, da je od leta 1870 zavetnik vesoljne Cerkve, je pa tudi zavetnik številnih dežel (tudi slovenske), raznih bratovščin, redovnih skupnosti. Kot tesar je vzornik in zavetnik delavcev, posebej tistih, ki imajo opravka z lesom. Kot ‘glavar’ svete Družine je zavetnik krščanskih družin, zakonskih parov, otrok, mladine, devištva, vzgojiteljev. Kot begunec je zavetnik popotnikov, migrantov. Po starem izročilu je sv. Jožef umrl pred Jezusovim javnim nastopom in je bil skupaj z Marijo ob njem v njegovi smrtni uri, zato se mu priporočamo za srečno zadnjo uro. Zaradi svoje tesne povezanosti z Jezusom in Marijo na zemlji je naš mogočni priprošnjik v nebeški slavi.

 ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (1. dan)

»Z očetovskim srcem: tako je Jožef ljubil Jezusa, ki ga vsi štirje evangeliji imenujejo “Jožefov sin”. Matej in Luka, evangelista, ki sta osvetlila njegov lik, pripovedujeta malo, vendar dovolj, da razumemo, kakšen oče je bil in kakšno poslanstvo mu je zaupala Previdnost.« Tako se začenja apostolsko pismo papeža Frančiška Z očetovskim srcem (Patris corde), s katerim razglaša posebno Leto svetega Jožefa, ki se je pričelo 8. decembra 2020 in se bo zaključilo 8. decembra 2021. K temu ga je spodbudilo dvoje: pred 150 leti (8. decembra 1870 je papež bl. Pij IX. razglasil svetega Jožefa za zavetnika Katoliške Cerkve; ob liku varuha nazareške družine, ki je svojo pomembno nalogo zvesto uresničeval ‘v senci’, pa papež Frančišek s tem pismom izreka zahvalo in priznanje vsem tistim, ki nas ‘skrito’ rešujejo v teh težkih časih pandemije koronavirusa. »Vsi lahko najdejo v svetem Jožefu človeka, ki je neopažen, človeka, ki živi z nami vsak dan s svojo obzirno dobroto, priprošnjika, oporo in vodnika v težavah.«

PAPEŽI IN SV. JOŽEF
Sledovi češčenja sv. Jožefa so vidni že pri prvih cerkvenih očetih, v javnem cerkvenem bogoslužju pa so njegov praznik začeli obhajati šele v 14. stoletju. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa (19. marca) obhaja kot zapovedan praznik. Na prošnjo mnogih škofov je papež bl. Pij IX. ob sklepu I. vatikanskega koncila, 8. decembra 1870, sv. Jožefa razglasil za varuha vesoljne Cerkve. Njegov naslednik Leon XIII. je napisal prvo okrožnico o sv. Jožefu; zapisal je, da ga je za vlogo varuha Cerkve izbral Bog sam in sicer s tem, ko ga je postavil za varuha nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve. Papež Benedikt XV. je oktobra leta 1921 raztegnil praznik svete Družine na vso Cerkev. Papeža Pij IX. in Pij XI. sta sv. Jožefu posvetila mesec marec.

Med II. vatikanskim koncilom (1962) je papež sv. Janez XXIII. uvrstil ime sv. Jožefa v prvo evharistično molitev, takoj za Marijinim. Papež Frančišek pa je leta 2013 uresničil željo papeža Benedikta XVI., da je ime sv. Jožefa v vseh evharističnih molitvah rimskega obreda. Papež Pij XII. je 1. maja 1955 italijanskim krščanskim delavcem, zbranim na Trgu sv. Petra dejal: »Sporočam vam svojo odločitev, da vpeljemo bogoslužni praznik sv. Jožefa Delavca, ki se bo praznoval 1. maja.« Papež sv. Pavel VI. je v svojih homilijah na praznik sv. Jožefa izpovedoval svoje občudovanje ponižne vdanosti sv. Jožefa svojemu poslanstvu. Papež sv. Janez Pavel II. je 15. avgusta 1989 izdal apostolsko spodbudo Odrešenikov varuh, v kateri je izčrpno opisal lik sv. Jožefa in njegovo poslanstvo v Kristusovem življenju in življenju Cerkve. Benedikt XVI. je v svojih nagovorih (v skladu s svojim značajem) postavljal v ospredje molk in ponižnost sv. Jožefa. Iz spoštovanja do sv. Jožefa si noben papež po izvolitvi ni izbral imena Jožef, veliko pa je bilo papežev s tem krstnim imenom.

 ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (pripravlja Marko Čuk)

O antioksidantih slišimo na vsakem koraku. Da nam pomagajo, oglašujejo reklame za prehranska dopolnila. Da so v sadežih in zelenjavi, so govorile že babice. Kaj so antioksidanti, kakšen je njihov pomen za človeka in zakaj lahko pitje rdečega vina podaljša naše življenje, sva se pogovarjali z izr. prof. dr. Leo Pogačnik z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Z antioksidanti se srečujemo vsak dan, čeprav tega niti ne vemo. Na primer, ko si zvečer pripravimo vroč čaj z limono. V limoni je namreč vitamin C, eden izmed antioksidantov. Poznamo tudi številne druge, veliko jih je predvsem v sadju in zelenjavi, na tržišču pa so tudi številna prehranska dopolnila. In zakaj so vitamin C in drugi antioksidanti koristni?
KAJ SO ANTIOKSIDANTI
»Antioksidanti so snovi, ki preprečujejo oksidacijo,« mi pove Lea Pogačnik. »To pomeni, da preprečujejo celične poškodbe, ki jih v našem telesu povzročajo prosti radikali.« Kmalu izvem, da poznamo endogene in eksogene antioksidante. Prve naše telo proizvaja samo, druge pa zaužijemo s hrano. »Pri človeku antioksidanti delujejo na različnih nivojih: kot lovilci prostih radikalov, tako da vežejo kovinske ione in s tem onemogočijo delovanje oksidativnih encimov ali da te encime inhibirajo na kakšen drug način,« nadaljuje moja sogovornica, ki na Oddelku za živilstvo preučuje pomen antioksidantov v hrani.
POJEDLI SMO JIH. KAJ PA ZDAJ?
Prešine me zanimivo vprašanje: kaj se zgodi, ko zaužijemo antioksidante? Ali jih encimi v našem prebavnem sistemu razgradijo? Torej bi se njihova učinkovitost morala močno zmanjšati ... Lea Pogačnik prikima, saj pozna odgovor: »Te raziskave so v zadnjem času zelo aktualne: kakšna je biorazpoložljivost snovi, ki jih zaužijemo. S simulacijo prebavnega sistema smo se pri nas precej ukvarjali. Kot modelno živilo smo uporabili sok granatnega jabolka, ki vsebuje veliko antioksidantov.« Raziskovalka mi razloži, da so razmere v prebavni cevi simulirali tako, da so uporabili ustrezne encime in pH. V takih pogojih so nato spremljali vsebnost posameznih antioksidantov. »Opazili smo, da je v želodcu mnogo antioksidantov stabilnih, kar je posledica nizkega pH. Ko se v tankem črevesju pH poviša, pa se začne njihova razgradnja.« To bi pomenilo, da je bilo moje predvidevanje pravilno in se moč antioksidantov zaradi razgradnje precej zmanjša. Toda ... procesi v živih bitjih nikoli niso tako enostavni. To se je izkazalo tudi pri Leini raziskavi. »Pri razgradnji antioksidantov so začeli nastajati drugi antioksidanti, tako da je bila antioksidativna učinkovitost na koncu celo višja kot učinkovitost soka granatnega jabolka na začetku.«
KAKO ANTIOKSIDANTI VPLIVAJO NA MOŽGANE?
Antioksidanti naj bi s svojo zaščitno vlogo upočasnili tudi razvoj bolezni, ki so povezane s poškodbami možganov in demenco. Lea Pogačnik je skupaj s portugalskimi raziskovalci preučevala, kako antioksidanti prehajajo preko krvno-možganske pregrade. »Uporabili smo celično kulturo, ki je tvorila krvno-možgansko pregrado.« Da si lažje predstavljam, na list papirja nariše celice, nad in pod njimi pa dve posodici. »V zgornjo smo nalili raztopino z določeno koncentracijo antioksidantov. Ta raztopina je potem preko celične kulture prehajala v spodnjo posodico.« Pokaže na spodnji del slike. »Po določenem času smo analizirali vsebino spodnje posodice in tako ugotovili, kakšna količina antioksidantov je prešla preko modela krvno-možganske pregrade.« In rezultati?
»Ugotovili smo, da različne spojine različno hitro prehajajo preko krvno-možganske membrane, določene pa jo celo poškodujejo,« mi razloži in pri tem poudari, da so uporabili precej višje koncentracije antioksidantov, kot jih srečamo v naravi. »Glavni problem je detekcija: če bi uporabili fiziološke koncentracije, z našimi aparati ne bi mogli zaznati ničesar. Zato uporabimo nekoliko višje koncentracije, posledično pa moramo biti previdni pri interpretaciji rezultatov.«
Poleg prehajanja antioksidantov so spremljali tudi vpliv antioksidantov na možganske celice. »Živčne celice smo izpostavili vodikovemu peroksidu, hkrati pa dodali antioksidante.« S posebnim barvilom so nato celice obarvali in tako ugotavljali, katere so še vedno žive. »Ko smo dodali antioksidante, je bilo mrtvih celic manj kot takrat, ko so bile celice izpostavljene le vodikovemu peroksidu. To potrjuje, da imajo antioksidanti zaščitno vlogo pri nevronskih celicah v naših možganih.«

Zakaj ste se odločili za kemijo? Kako se je začela vaša akademska pot?
Odločitev je bila zelo enostavna, saj so me že v osnovni šoli naravoslovni predmeti najbolj zanimali. Kemija se mi je zdela nekje vmes med bolj teoretsko in aplikativno snovjo. Študirala sem na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani in že med študijem dobila štipendijo Instituta Jožef Stefan, kjer sem potem kot mlada raziskovalka opravljala doktorat. Leta 2000 sem se nato zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za biokemijo in kemijo živil.
Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
V času doktorata sem preživela tri mesece na Nizozemskem. Zdaj veliko sodelujemo z Univerzo v Transilvaniji in z Univerzo v Lizboni, kjer sem tudi sama preživela nekaj časa. Brez sodelovanja s tujino ni znanstvenega sveta. Z odhodom v tujino znanstvenik vidi, kako stvari delujejo v tujini. Ko pride nazaj, zna bolj kritično oceniti pozitivne in negativne stvari pri nas. Sama sem na Oddelku za živilstvo tudi koordinatorica za izmenjave Erasmus in z veseljem opažam, da se zanje odloča vsako leto več naših študentov.
Poleg raziskovanja opravljate tudi pedagoško delo. Mi poveste kaj več o tem?
Na vajah iz kemije in biokemije poučujem študente Biotehnologije, Živilstva, Agronomije in Zootehnike na Biotehniški fakulteti. Imam tudi nekaj predavanj. Prej nikoli nisem razmišljala o pedagoškem delu, zdaj pa me delo s študenti zelo veseli. Pedagoško delo se mi zdi velika prednost, saj imam tako neposreden stik z mladimi.
V znanosti je poleg zmagoslavja tudi veliko porazov in težkih trenutkov. Kaj vam pomaga, da se spet postavite na noge?
Izkušnje iz preteklosti. Zavedanje, da če gre nekaj narobe, bo čez nekaj časa spet vse v redu. Ko začneš, se ti zdi, da je vsak padec konec sveta, z izkušnjami pa pridobiš zaupanje, da bodo stvari prej ali slej šle v pravo smer.

ALI RDEČE VINO RES PODALJŠA ŽIVLJENJE?
V rdečem vinu se nahaja resveratrol, pomemben antioksidant, ki naj bi preprečeval staranje. Ali bi si lahko torej z uživanjem rdečega vina pri kosilu vsaj nekoliko podaljšali življenje? »To je francoski paradoks, ki je že dolgo znan. Francozi naj bi imeli manj kardiovaskularnih bolezni, ker uživajo veliko rdečega vina. Toda tako kot pri vsaki stvari, ni dobro pretiravati,« posvari Lea Pogačnik in me spomni, da so znanstveniki dokazali tudi številne negativne učinke alkohola.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 64-65.

Dobrodošel v majniški številki revije s pridihom velike noči – tistega obujenega Ž/življenja, ki ga v teh dneh oznanja tudi stvarstvo v svoji rasti in razcvetu. Sicer pa ... Kaj ni sleherna številka Ognjišča velikonočna – v poslanstvu buditi/krepiti življenje? In spodbude, ki nam jih prinaša, mar niso najbolj pomembne/potrebne za temeljno poslanstvo slehernega izmed nas? Razbrati svojo poklicanost in jo živeti! Ne mislim le na poklic; mislim na temeljno poklicanost: uresničiti se kot človek v vseh razsežnostih svoje osebnosti ...

Prav k temu nas je vabil Bogdan Žorž. V naših najbolj osebnih/družinskih/družbenih doživljanjih in iskanjih nam je bil odličen svetovalec. Kot je znal pri svojih vzponih na vršace slediti znamenjem, ki vodijo na vrhove, prav tako je odlično razbiral znamenja časa in ob njih usmerjal naše (predvsem samo-vzgojne) poti k vrhovom osebnega uresničenja. Pogumno, jasno in glasno je opozarjal na stranpoti, ki so najprej z večjo lagodnostjo privlačne, a te v nadaljevanju speljejo v osebno/medosebno/družbeno strmoglavljenje. Bil je 'živa riba', ki je iz zmedenosti in zato kalnosti usmerjal k bistrinam – k izvoru. Novica, da je prestopil prag večnosti, me je dosegla v četrtek (6. marca) sredi gora naše dežele – po maši v Solčavi.

Ljudje so se razšli. Ostal sem sam. Z mislijo na Bogdana sem stopil na pokopališče, da bi na domu telesne smrti, ki bo nekoč tudi dom mojega telesa, potrdil v sebi vero, da je po vstalem Kristusu življenje močnejše od zemeljskega konca. Zdrznil sem se. Na zadnjo steno pokopališke kapele so bili prislonjeni stari odsluženi kovinski križi. Pred sedemdesetimi, osemdesetimi leti so bili postavljeni na grob ljudi, ki so danes pozabljeni – grobovi in ljudje. In še bolj sem se zdrznil ob spoznanju, da bo čez leta čas zabrisal tudi spomin name in moj grob.

Vendar pa se v teh velikonočnih dneh soočamo z grobom, ki ne bo nikoli pozabljen, njegova pomembnost se s stoletji ne zmanjšuje. Bolj ko ljudje utrujeni in razočarani strmimo v svoj križ in zemeljski konec, bolj se zaziramo v tisti grob, ki je predor/prodor v ž/Življenje. Resnična (od)rešenjska zgodovina se je pravzaprav začela nekega jutra, ob zori nedelje, ko je žena po imenu Marija Magdalena kot brez uma tekla od tistega groba in sporočila učencem: »Grob je prazen! Gospod je vstal! Videla sem ga!« Od tistega jutra je krščanstvo eno samo sporočanje. Ta novica, ta aleluja, gre od ust do ust: »Kristus je vstal! Resnično je vstal!« In novici ni in ne bo mogel nihče odvzeti verodostojnosti, saj jo potrjuje v neštetih ljudeh notranje izkustvo odrešujočega srečevanja z vstalim Jezusom. Uresničuje se njegova obljuba, da nas ne bo nikoli zapustil. Čeprav je Bog zagoneten za spoznanje, je fantastičen v izkustvu.

Grob Bogdanovega, pa tudi mojega in tvojega telesa bo kmalu pozabljen, naša življenja pa se s tem ne bodo izgubila v nič. Pesnik Edvard Kocbek je zapisal: »Več sem od pozabljenja, več od zanikanja, neskončno več od niča. Nikoli ne bom nehal biti. Nikoli.« Po Kristusu, s Kristusom, v Kristusu je predrta meja časa in prostora, smrti ni več, vstali smo v ž/Življenje! – Naj ga v vas budijo tudi razmišljanja tokratne številke Ognjišča.

Karel Gržan

Postni čas se razteza čez cel mesec marec. Ta sveti čas odmeva tudi v marčevski številki. Post naj bi nas odpiral za stisko bližnjega. Tako nam misijonarka s. Andreja Godnič v pogovoru odkriva potrebe ljudi v Venezueli. O postu govori tudi eno od pisem naših bralcev, ki naj nam pomaga, da bomo ta sveti čas živeli bolj poglobljeno. Postu smo tudi prilagodili rubriko o kuhanju, saj v njej predstavljamo brezmesno jed – rižoto z zelišči.
V pogovoru z eksorcistom Janezom Kavčičem se sprašujemo, na kakšne temelje postaviti postni čas, kako si ga zastaviti in kako so različne oblike postnih sklepov tudi boj proti hudobnemu duhu. Tudi v rubriki za zakonsko pastoralo ponujamo za ta sveti čas razmisleke ob nedeljskih evangelijih s konkretnimi spodbudami za zakonsko rast.

Marca praznujemo god sv. Jožefa, obenem pa obhajamo tudi leto Jezusovega skrbnika. To leto je s posebnim pismom razglasil sedanji papež. Sv. Jožefu in njegovemu češčenju smo zato posvetili tokratno prilogo. Mladi pa so pogledali na razvoj duhovnosti za fante in može ter na možnosti, ki jih s svojim odgovorom na potrebe po duhovnosti fantov in mož ponuja Cerkev.

Olivier Helvig je bil naš sogovornik v tokratnem nekoliko bolj športno obarvanem pogovoru, ki je lahko navdih tudi za marsikaterega mladega bralca, ki se navdušuje nad mehaniko in tehnologijo. Gre za inženirja in enega vodilnih mož pri ekipi Ferrari v Formuli 1. V mesecu marcu se začne nova sezona tega najimenitnejšega dirkalnega športa. Marec je tudi prvi pomladni mesec. Mnogi kolesarji bodo zato pripravili kolesa, da se bodo podali na kolesarjenje in nabiranje telesne kondicije. Več o pripravi koles si bodo lahko prebrali v rubriki na obisku.

Postni čas je pomemben del cerkvenega leta, saj se v njem pripravljamo na veliko noč. Da bi ga res dobro preživeli, smo pri Ognjišču izdali kar nekaj knjig o postnem času. Že v prejšnji številki smo vas opozorili na knjige križevih potov ter svojevrstni “križev pot za mulce”, izvirno delo Eve Slivka Zakaj je tudi pri nas tako. Tokrat pa vam na straneh 74–75 predstavljamo še nekaj drugih knjig, ki vam bodo pomagale pri duhovni poglobitvi v postnem času.

Rad bi vas opozoril na izid nove knjige italijanskega duhovnika Fabia Rosinija Umetnost ponovnega začenjanja. Kakor piše naš rojak p. Marko I. Rupnik (z Rosinijem sta dobra prijatelja in sodelujeta) v spremni besedi, knjiga ni nastala za pisalno mizo, v kabinetu, ampak je odraz življenja. Rosini jo je pisal po prvi težki operaciji, ki so ji sledile še druge. Zato bo v veliko pomoč vsem, ki morajo ponovno začenjati. To pa se nam zgodi večkrat v življenju. Avtor namreč s pripovedjo o stvarjenju nakazuje pot k resnični prenovi. Delo je bilo v Italiji uvrščeno med deset najbolj branih knjig tudi na lestvicah ‘neverskih’ časopisov.

Ne vemo še, kako bomo praznovali veliki teden in veliko noč. Gotovo pa si bomo praznike Gospodovega vstajenja lahko voščili z voščilnicami Ognjišča, ki jih predstavljamo na str. 34. V času, ko so okrnjeni naši stiki s prijatelji in sorodniki, bo lepa voščilnica razveselila zlasti ljudi, ki jih zaradi epidemije ne moremo obiskati. Zato vam iskreno želimo duhovno bogat postni čas.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 4.

»Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu … Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
(Mr 9,2-3.5) (2. postna nedelja)

Dogodek Jezusove spremenitve je očitno in čudovito mistično doživetje. Je tudi javna potrditev, da je duhovni svet čudovitejši od zgolj običajno-zemeljskega. Pred takšnim Jezusom moliva s psalmistom: »Gospod, moj Bog, zelo si velik. Veličastvo in sijaj si oblekel, ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem« (Ps 104,1-2). Jezus vodi učence na goro. Z višine, nekoliko odmaknjena od zemeljskega, lažje in jasneje vidiva svojo stvarnost. Vidiva drug drugega tako, kot naju vidi Bog. Ko sva z Jezusom, sva na visokem. In z Njim se lahko tudi spremeniva (gr. meta-morfoza) – greva preko običajne oblike ali konkretno, vidiva Božjo podobo v človeški obliki. Čeprav se večini bralcev Peter s svojo idejo kampiranja na vrhu gore dozdeva čuden, zmeden in ne čisto pri sebi, pa ga midva lahko razumeva drugače – njegova želja po šotoru je želja po tabernaklju (kot neke vrste prototip templja), želja, da bi to postal prostor bivanja Boga tudi potem, ko bo dogodka konec. Ohraniti hoče navzočnost Boga med ljudmi, kot jo nama zagotavlja tabernakelj v domači cerkvi. Tam, pred Njim, se lahko spremeniva.

Najin missio: Stopiva ta teden enkrat skupaj do tabernaklja. Poskusiva podoživeti Jezusovo spremenitev. Predstavljajva si, da sva v družbi treh apostolov na gori. Dopustiva, da mističnost in svetloba skrivnostnega dogodka prežari najin dan. Domov grede si pripovedujva o zunanjem in notranjem dotiku njegove Luči.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 2, str. 13.

Svoj pogled na športno pot, uspehe in garanje je predstavila trenutno najboljša slovenska tekačica na smučeh in lanska športnica leta v Sloveniji Anamarija Lampič. Pogovor sva opravila kar na daljavo, saj se je Anamarija nahajala v Oberstdorfu, kjer se pripravlja na prihajajoče svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Glede na to, da je trenutno vodilna šprinterka sezone, je gotovo v ožjem krogu kandidatk za zlato medaljo.

- V enem izmed vaših pogovorov sem zasledil, da je bil v času odraščanja tek na smučeh za vas igra. Kdaj ste se začeli zavedati, da gre pa sedaj za resno stvar?
Sčasoma dobiš v dobi odraščanja občutek, da se stvari spreminjajo. Ko dosežeš nivo svetovnega pokala in vidiš, da si lahko dober, se začneš zavedati, da bi ta igra, ta hobi lahko postal tudi poklic. Takrat začneš še bolj verjeti v svojo odločitev, še raje počneš stvari, ki te peljejo po tej poti.
Čeprav gre za resno stvar, si želim še zmeraj to jemati tudi kot igro. So seveda trenutki, ko ni lahko, si pa res želim trenirati in tekmovati čim bolj sproščena in uživati v tem športu.

- V kolikšni meri se je skozi leta spremenil vaš pogled na smučarski tek?
Na začetku je bilo vse vezano na igro, na druženje, in sem komaj čakala, da bom šla na trening, se družila s prijatelji na ta način.
Nato skozi odraščanje dobiš vpogled v sistem, se naučiš reda, spoštovanja … Spoznaš, da je šport poln različnih stvari. Pametno je treba pristopati k treningu, pri tem uporabljati glavo, poslušati svoje telo ter prepoznavati signale, ki jih pošilja po treningih.
Potem je seveda tekma nekaj drugega kot trening. Na tekmah se pokaže prava slika. Spoznaš, da so ob tebi tekmovalke, ki imajo zelo veliko treme in enostavno ne morejo dati vsega od sebe, druge so bolj sproščene in vidiš, da jemljejo tekme tudi precej zlahka ter so mogoče zato tudi uspešnejše … Potem je pri moji paradni disciplini, šprintu, kar nekaj specifičnih situacij – več kontakta, tudi konflikta, krajša proga, strategija … Z leti pridobiš na izkušnjah in že približno veš, kako katera nasprotnica tekmuje, in tudi podlagi tega lahko potem načrtuješ svojo taktiko za tekme.

- Kaj vam šport daje – glede na to, da od vas tudi marsikaj terja?
Najprej mi šport daje svobodo. V športu lahko uresničujem svoje sanje in zdi se mi, da mi daje občutek, da živim polno življenje. Sploh si ne predstavljam, kako bi reagirala in kako bi živela, če bi kar naenkrat ostala brez teka na smučeh.

- Če se vrnem k prvemu vprašanju: smučarski tek kot igra, v užitek tako rekoč … Kdaj smučarski tek ni užitek?
Za zdaj še nikoli nisem prišla do trenutka, ko bi mi bilo smučarskega teka zadosti, ko ga ne bi več marala. Priznam, da pride kak slab dan, ko me pride lenoba, zunaj je npr. slabo vreme in se mi je zelo težko spraviti ven. Niso pa seveda to situacije, ko bi podvomila v svoje ukvarjanje s tem športom ali bi ga imela že zadosti.

- Nasploh se mi zdi, da živimo v času, ko se v veliki meri poudarja užitek. Vsi bi uživali – kje pa je zavest o tem, da je treba tudi garati, potrpeti, kdaj pa kdaj trpeti …?
Strinjam se s tem razmišljanjem in tudi zase vem, da bo čas za uživanje prišel, ko bom še kaj dala skozi, ko bom še kaj dosegla. Zavedam se, da če želim dobre rezultate, moram tudi veliko vložiti. Za to bo šlo veliko ur in garanja, je pa seveda to vse poplačano, ko dosežeš rezultat ali mesto, ki si si ga zastavil. Takrat tudi kaj hitro pozabiš na vse trdo delo, ki si ga vložil v to. Se pa popolnoma strinjam, da brez garanja, načrtnega dela in vztrajanja ni nič.

- Šport je v sodobnem času velikokrat usmerjen v spektakel, išče se šov, vendar pogosto na plečih športnikov, ki postajajo sodobni gladiatorji. Se kdaj doživljate v taki vlogi?
Zaenkrat tega v večji meri ne doživljam, seveda pa zaznavam, da so na sporedu tudi tekme, kjer je proga načrtovana zelo selektivno; ali so tako težke, ali imajo profil proge tak, da je pisan na kožo določenim tipom tekmovalk ali tekmovalkam določene države, in tako ostale tekmovalke ne moremo zraven. Ravno pri skandinavskih tekmah se to zazna, ko profil prog daje vtis, kot da so želeli s težavnostjo zagotoviti večjo selekcijo.

- Biti med najboljšimi na svetu je za marsikoga tudi breme. Se vas to dotakne? Se v zvezi s tem obračate tudi na kakšno pomoč?
Zase bi rekla, da sem zelo sproščena oseba, tudi med tekmami. Tudi ne prebiram raznih člankov ali komentarjev na spletnih straneh o sebi. Vem, da z boljšimi rezultati ljudje od mene tudi čedalje več pričakujejo, vendar s tem nisem obremenjena. Tekačica na smučeh sem najprej zase, saj mi je ta šport všeč in v njem uživam.
Ko je govora o kakšnih športnih psihologih, bi najbolj izpostavila vlogo svoje družine, ki je zame zelo pomembna in mi stoji ob strani. K temu štejem tudi fanta, s katerim sva že nekaj časa skupaj, in njegovo družino – to je zame pomembno okolje, kjer smo odprti drug do drugega in jim povsem zaupam. Zdi se mi, da sem tudi zaradi tega glede psihološke pripravljenosti tako trdna in močna. To mi povsem zadošča.

- V svetovnem vrhu ste že nekaj sezon. V kolikšni meri ste pri svojem napredku še odvisni od mnenja trenerja, strokovnega štaba, in v kolikšni meri vam je že prepuščena svoboda glede vašega dela?
Z vsakim letom napreduješ in kot tekmovalec moraš najprej največ o sebi vedeti sam. Sam moraš presoditi, kdaj se dobro počutiš, kdaj bi bilo intenzivnost treninga dobro spustiti, kdaj jo dvigniti … Nujna je zelo dobra komunikacija med trenerjem in tekmovalcem. Tudi tukaj je pomembno zaupanje – zdi se mi, da potem ni težav.
Lahko pa imaš velike težave, če trenerju ne zaupaš, mu zamolčiš kakšno opažanje, svoje stanje, če ni komunikacije, če ni dopolnjevanja … Sama se že zelo dobro poznam, pa še zmeraj odkrivam finese, ki lahko vplivajo na formo, na pripravljenost, na rezultat. Je pa dobro imeti ob sebi dobrega trenerja, saj je šport kompleksen, veliko je različnih načinov, kako se lahko trenira, na kaj v določenem delu dati poudarek, tudi telo se lahko povsem drugače odzove na enak trening v eni ali drugi situaciji. Lovimo malenkosti, ki pa na koncu veliko prinesejo.

- Pri teku na smučeh se veliko govori tudi o servisu in mažah in kako lahko to vpliva na končni rezultat. Koliko ste vi vpeti v delo servisa in v kolikšni meri se ukvarjate s tem delom vašega tekmovanja?
Dejstvo je, da je pri uspehu veliko odvisno tudi od opreme. Verjetno tako tekmovalci kot tudi mediji premalo poudarjajo, kako pomemben člen predstavlja servis smuči. Navijači in gledalci seveda vidijo v ospredju samo tekmovalce, vendar je v ozadju kopica ljudi, ki na vseh prizoriščih delajo od jutra do večera, testirajo podlage, maže, temperature, lastnosti snežne podlage, se ukvarjajo z drsnostjo, z oprijemom in so po cele dneve brez toplega obroka v tistih svojih kabinah. Vsega tega se ne vidi, je pa treba to izpostaviti. Gre za tako široko delovno področje, da je težko na hitro predstaviti in povedati, kaj vse servis počne in kako pomembno vlogo ima. Se pa to zelo pozna pri dobro pripravljenih smučeh, na prav vsakem odrivu.

- Če prihaja do večjih razlik pri tej tehnični plati, se postavlja vprašanje, zakaj se to področje ne uredi sistemsko, da bi vsi tekmovalci uporabljali enake maže. Gotovo bi bilo to bolj pošteno.
Dejstvo je, da tisti, ki imajo več denarja, ga lahko tudi več namenijo v delo servisne ekipe. Pri servisnih ekipah so zelo velike razlike med državami. Največje države imajo lastne tovornjake in skorajda laboratorije, naši serviserji pa so v običajnih kontejnerjih.
Kljub vsemu se včasih kar čudim, kaj vse sčarajo naši serviserji, in pogosto se tudi večje reprezentance sprašujejo, kako je Slovencem spet uspelo pripraviti tako hitre smuči. Nazadnje se je to dogajalo v Švici v okviru novoletne tekaške turneje, ko se je videlo, da smo imeli boljše smuči tudi od take velesile, kot je recimo Švedska. Ob tem bi rekla, da je manj včasih tudi več.

- Čutite v tem tudi odvisnost svojega uspeha od še koga – v tem primeru servisa? Vas to moti?
To vzamem in sprejmem kot del športa. Če bi pogledali čisto objektivno, se tudi jaz ne počutim ob vsaki tekmi stoodstotna in ne zmorem dati vsega od sebe, pa je lahko takrat material vrhunsko pripravljen. In ti je takrat seveda hudo. Enako se zgodi, da je kdaj tudi smučka nekoliko počasnejša, kot bi si jaz želela, sama se pa počutim odlično in si predstavljam, da je to dan za vrhunsko uvrstitev.
Dejstvo je, da nihče nikogar ne krivi za to, kar se zgodi. Vsi se trudimo, vsi delamo po najboljših močeh. Dovolj je, da vsi vemo, koliko dela vlagamo in kakšni so naši cilji.

ANAMARIJA LAMPIČ O SEBI:

Rada imam: svobodo, hrano, druženje, zabavo
Ne maram: prepiranja, kreganja

Priljubljeno:
Knjiga: Priznam, da bolj malo berem.
Film: Harry Potter, akcijski filmi – všeč mi je film Mr. & Mrs. Smith, tudi fantazijski filmi.
Aplikacija na telefonu: Instagram.
Šport: Rada spremljam vse zimske športe, najprej biatlon, ker je deloma povezan s tekom na smučeh, tudi smučarske skoke, smučanje; v drugih letnih časih rada gledam nogomet, seveda kolesarstvo … Lahko rečem, da nasploh rada spremljam šport in navijam tudi za slovenske športnike.

Kaj vam pomeni družina?
Največ na svetu, saj je to prostor, kjer se lahko domačim zaupaš, jim lahko poveš, kar čutiš, kaj se ti dogaja … Za našo družino se mi zdi, da smo zelo povezani, in mi zelo veliko pomeni, da imamo posluh drug do drugega.

Kaj vam pomeni vera?
Vera mi kot pojem pomeni, da v nekaj verjameš.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Zame je ta poklic vrhunske športnice najprej ena svoboda in res uživam v tem, kar delam. Nobene stvari, ki je vezana na smučarske teke in ki bi prispevala k mojemu napredku, se mi ne zdi težko narediti. Včasih se tudi vprašam, kaj bo potem, ko bom zaključila z vrhunskim športom …

ERJAVEC, Matej."Šport mi daje svobodo" (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 41-43.