Pozdravljena, Marija, mati učlovečene Besede, Jezusa Kristusa, in moja zvesta prijateljica, zaupnica, priprošnjica in tiha spremljevalka.
Prišla sem k Tebi, da se v tihoti cerkve zazrem vate in v nekaj minutah popolne tišine zrem ne samo v Tvoj prelepi obraz, ki je delo človeških rok, ampak tudi, da se približam Tvojemu ljubečemu srcu, ki je meni in vsem, ki si to želimo, nenehno materinsko odprto. Prišla sem pred Te, Marija, kot nebogljen otrok, ki se že ob misli, da je mama doma in ga čaka, počuti lepo.
Po nekaj minutah tihe povezanosti najinih src zaslišim korake, pa še ene ...
Tudi danes, tako kot pred vsako sveto mašo, se začne molitev rožnega venca. Ni nas veliko, ki si želimo biti povezani s Tabo v občestvu prav preko te, Tebi tako ljube molitve. Na več krajih po svetu si se prikazovala, ponavadi najbolj preprostim, in jih prosila za molitev rožnega venca. Te, tako preproste, a tako bogate molitve. Saj so najlepše prav preproste stvari, za katere si mora človek zavestno vzeti čas: za jutranjo zarjo in roso, za opoldanski pozdrav Mariji, za večerno zahajanje sonca in za pogled v nebo, posuto z zvezdami ...
Danes smo si vzeli čas tudi zate, Marija, da te v najlepšem mesecu, mesecu maju, počastimo s šmarnično pobožnostjo.
Odpiranje vrat je pogostejše, ljudje vstopajo in polnijo cerkev v večjem številu kot na običajne delavnike. Na koncu se vsuje še gruča otrok, ki so zunaj čakali do zadnjega hipa, da se sveta maša začne.
Še zadnja pesem se zasliši, preden se razidemo. Jaz pa tiho obsedim in si jo še enkrat tiho prepevam: “Veš, o Marija, moje veselje? Veš moje želje? Ljubil bi te! Zmeraj pri tebi ... Drugega nimam, srce mi vzemi ... tebi ga dam ... Ti si ga vnela, zate gori ... ti ga ohrani, hudega brani, reši ga ti.”
Med tihim prepevanjem se moje misli preselijo v sosednjo župnijo, v čas misijona, kjer sem poslušala predavatelja, ki nam je znal na zelo lep način približati Tvojo molitev.
Svoje poslanstvo duhovnika sedaj opravlja na Kozjanskem. Pri obisku bolnikov na prvi petek je prišel do žene, ki živi daleč od cerkve, visoko v hribih. Ne more več delati, samo toliko še ima moči, da poskrbi sama zase, da ni v breme drugim.
Iz svojega skromnega domovanja pride na sonček, sedi pred hišo in gleda v dolino. Pa jo duhovnik nekoč vpraša: “Kaj pa počnete danes, ko je tako lepo sonce?”
“Ne moram več delati. Nič ne delam, samo sedim tukaj. Hvaležna sem Bogu, da se lahko grejem na soncu in celi dan molim rožni venec za vse tiste, ki se v dolini pod mano vozijo po cesti. Samo to še lahko delam.”
Duhovnik takrat in mi zdaj, ko smo to slišali, smo lahko samo obnemeli. Žena v svoji skromnosti niti ne ve, kako veliko delo opravlja za vse nas, ki se tisti dan vozimo in hitimo po cesti. Bogu in Tebi, Marija, hvala za take ljudi.
Bogu hvala tudi za našega krajana: že od malega je bil navajen, da rožni venec moli kleče. Kljub letom, boleznim, poškodbam in bolečinam še vedno moli rožni venec na kolenih.
Marija, si ga zato obvarovala nesreč? Le kdo drug je bedel nad njim, ko se je pri delu v gozdu splašil konj in ga vlekel za sabo? Kdo je takrat posegel vmes, da je roka spustila uzdo in je ranjen v nezavesti obležal, konj pa je prestrašen in podivjan galopiral domov. Marija, ti si vodila in izbrala prave ljudi in jim dajala moči in znanja, da so pravilno pomagali. Prvim, ki so ga našli, reševalcem, ki so pravočasno prišli, in potem osebju v bolnišnici. Ti si bila tista, prepričana sem, ker njegova ura za odhod še ni prišla. Ti pa si ga hotela nagraditi za vse njegove kleče premoljene rožne vence.
In kaj je naredil po več mesecih okrevanja, ko je komajda lahko šele kratek čas stal pokonci? Zopet je, še ves v povojih in v mavcu, pokleknil in molil. In tako moli še danes.
Marija, zahvaljujem se ti za take ljudi, ki jih je še mnogo, mnogo po svetu in pri nas in so nam v spodbudo. Zahvaljujem se ti, ker si naša ljubeča mati, h kateri se lahko vedno zatečemo. Dokler imamo Marijo in radi molimo rožni venec, nismo nikoli sami in imamo vedno kaj početi in s tem nekomu nekaj dobrega dati – pa čeprav ležeč na bolniški postelji.
Hvala ti, Marija!
Katarina, Ognjišče (2016) 05, str. 24

Peklenšček je svetu dal covid-19, Bog pa učno uro in priložnost za poboljšanje.
Peklenšček na dolgi rok ne računa toliko z dejanskim številom mrtvih zaradi covida-19 – čeprav v svojem zavistnem bistvu uživa v bolečini in smrti človeka –, kot s tem, da bo zdajšnja pandemija čimbolj razgradila skupnost. Ko govorimo o razgradnji skupnosti, so tu mišljene družinske in sosedske vezi, skupnosti vezane na delo in dobiček, majhne in velike politične skupnosti, mednarodni odnosi.
Kajti njemu, ki mu Slovenci barokizirano rečemo peklenšček, je po starodavnem ime Diàbolos; iz grških besed dia (vmes, počez) in ballo (vržem, vstavim). Se pravi, peklenšček je tisti, ki ‘vmes’, med nas, postavlja usodne prepreke in zidove nerazumevanja, predsodkov, podcenjevanja, da bi s časom dosegel stanje trajne delitve in sovraštva. Izredne razmere vojn, gospodarskih kriz in pandemij so njegova priložnost. Ljudi je strah, njihovo srce se polni z nezaupanjem, sumijo, da jim hoče kdo namerno škoditi. V strahu in nezaupanju lahko začnejo delovati sebično, v nadaljnjem razvoju hudobno, krivično; politično se organizirajo v zlobne sisteme.
Dobivamo signale, da covid-19 ponekod že vnaša razdor ali obljublja poglobitev razdora med ljudmi. Tako na politični kot na socialni ravni. Nekatere od epidemije prizadete države gojijo globoko zamero do Evropske Unije, ki se ob njihovi nesreči ni odzvala. V nekaterih deželah, denimo v Španiji in Sloveniji, se ob covidu-19 dramatično poglabljajo stare politične delitve na desno-levo. V Italiji se lahko zgodi dodatno oddaljevanje severa dežele, kjer je virus najbolj pustošil, od osrednjega in južnega dela. Tu so še obeti socialnih delitev na one, ki so v epidemiji obubožali, in one, ki so ohranili svoj ekonomski status ali ga celo okrepili. Skratka, razpoke na telesu občestva se kažejo, zank in skušnjav ne manjka.
A Bog v časih covida-19 ne stoji ob strani. Razpokam na telesu občestva nasproti stoji učna ura krščanske solidarnosti. Če so najbolj na udaru koronavirusa bila stara krščanska ljudstva, večinoma katoliška (Italijani, Španci, Francozi, Belgijci), so ravno ta ljudstva pokazala herojsko solidarnost, vztrajanje na resnici brez prikrivanja podatkov, izjemno spoštovanje do starih in bolnih, sposobnost za žrtvovanje za drugega in – kot smo videli pri zdravstvenih delavcih, ki so izgubili življenje – pripravljenost na usodna osebna tveganja, da bi le opravili svojo dolžnost. Drži, ta ljudstva znajo biti precej sekularizirana, toda humus, iz katerega še vedno rastejo in črpajo navdiha za svoja dejanja, je Kristusov. Brez krščanskega humanizma in krščanske požrtvovalnosti, tolikih naporov ne bi bila zmožna. Preko njih je Bog podal glavno smernico za naše poboljšanje.
V Ajshilovi drami Vklenjeni Prometej najdemo besede: “Vedno moraš vedeti, kdo si in se prilagoditi novim pravilom.” Kdo torej smo? Katera bodo nova pravila?
Peklenšček je podtaknil covid-19, z Božjo pomočjo smo šli skozi učno uro in povedali, kdo smo. Še vedno smo dobri, srčni, požrtvovalni. Človeštvo svoje človeške sredice ni izgubilo. Cinizem in nihilizem, drugače še kako prisotna v naši kulturi, sta v času epidemije potihnila. Ideologija smrti, ki se kaže v zagovarjanju splava in evtanazije, je ugasnila svoj propagandni stroj. Povedali smo: ljudje smo in ljubimo življenje; četudi je staro in onemoglo, ga varujemo; nikakor ne ljubimo smrti.
Nakazala pa je ta učna ura tudi, katera so nova pravila, oziroma kateri je nov način življenja, ki se od človeštva pričakuje. Na kratko: človeštvo bo moralo nehati divjati. S svojim divjim hlastanjem po več in več, ustvarja preveč škode sebi, različnim skupnostim in stvarstvu. Ne, ne zagovarjamo zaustavitve razvoja in povratek v neko stanje predindustrijske nedolžnosti. Tudi dobička ne demoniziramo. Pač pa smo se med epidemijo poučili, da bo potrebno manj norenja in več zmernosti; manj osredotočenosti na dobiček in več na človeka ter stvarstvo; manj egoizma in več skupnosti.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 3.

Zadnje čase je v različnih medijih veliko prispevkov na temo duševnih stisk in duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Klinični centri, pišejo, že dolgo niso več kos izrednemu povečanju hospitalizacij. Beremo: »V zadnjem času sprejemajo samo otroke in mladostnike, ki si hočejo vzeti življenje. Teh je vse več. V UKC Maribor, kamor prihajajo predvsem mladi s Štajerskega in iz Prekmurja, so jih prejšnji mesec v urgentni ambulanti pregledali 246. To je 83 odstotkov več kot marca leta 2020, ko so jih pregledali 134.« Dr. Hojka Gregorič Kumperščak, pedopsihiatrinja v UKC Maribor, je povedala: »Otroci pripovedujejo, da se starši doma prepirajo in pretepajo, da mora posredovati policija. Nekatere smo čez velikonočne praznike vrnili domov, a so se zaradi nemogočih razmer predčasno vrnili v bolnišnico. Več je samomorilnih misli, poskusov samomora, odvisnosti od računalniških iger in motenj hranjenja.«
‘Koronakriza’ je postala zelo dobrodošel ‘grešni kozel’ za prav vse tegobe in težave, tako družbe kot posameznikov. Človek je nagnjen k temu, da krivca vedno išče v nečem ali nekom drugem. Zakaj? Zato, ker je lažje biti v vlogi nemočne žrtve, kot pa sprejeti osebno odgovornost za svoje vedenje, za svoje življenje in lastno (ne)delovanje. Lažje je ždeti križem rok in obtoževati vse in vsakogar okrog sebe.
Kar zadeva duševno zdravje otrok in mladostnikov, bomo osvetliti temeljne vzroke – na katere velikokrat pozabljamo. Na splošno duševne težave delimo na dva izvora: endogeni in psihogeni. Pri prvih gre za notranji ali biološki izvor (npr. shizofrenija, manična depresija; največkrat gre za dedni/genetski prenos). Psihogeni izvori pa so povezani z zunanjimi dejavniki, kar pomeni, da so neodvisni od bioloških dejavnikov in so povsem psihološkega izvora (npr. (ne)zdravi odnosi, (ne)urejeno družinsko okolje, (ne)osmišljeno življenje, (ne)zasvojenost, (ne)zdrav stil življenja, (ne)občutek ljubljenosti, varnosti, sprejetosti …). V tem zapisu imamo pred očmi psihogeno področje.
Zadnja raziskava NIJZ kaže, da je “89 odstotkov študentov depresivnih in anksioznih, več je zlorab alkohola in psihoaktivnih snovi”. »Vsak četrti študent razmišlja o samomoru.« »Vse več je raznih duševnih stisk, strahu, obupanosti, depresij, anksioznosti. To so dejstva, o katerih študentje dnevno poročajo.« Ob prebiranju tovrstnih izjav in ugotovitev se samo od sebe postavi vprašanje: Ali je res za vse to kriva ‘koronakriza’?
1. O vzročni povezavi med izpostavljenostjo zaslonom in duševnem zdravju je bilo govora v prejšnjih dveh zapisih. V času ‘koronakrize’ se je zaradi ‘on-line’ učnega procesa in predvsem zaradi vse manjšega nadzora in kontrole staršev zelo zaskrbljujoče povečala zasvojenost z zasloni. Poudariti je treba, da glavni vzrok ni uporaba tehnologije za delo in učni proces, ampak predvsem to, da mladostniki in otroci prosti čas (pa tudi čas med samim učnim procesom) preživljajo tako, da v svojih sobah ure in ure preživijo prikovani na zaslone, kar je škodljivo že za samo zdravje. Morali bi biti več zunaj v naravi, na zraku, se gibati v družbi staršev in svojcev, brati knjige … Bistvo problema je v tem, da starši nimajo nadzora. Otroci so zaradi njihovega permisivnega odnosa prepuščeni sami sebi. Mnogi otroci si iz zasvojenosti ne znajo pomagati, ker so ‘zasloni’ premočni, da bi se jim mogli upreti. Odgovoren starš bo vedno ravnal v dobro svojega otroka, čeprav otroku to ne bo vedno najljubše.
2. Po vrnitvi v šole je bilo v ospredju preverjanje znanja, kar je povsem smiselno in strokovno s strani šole. Za številne naj bi to predstavljalo “strahotne stiske” in “ogromen stres”. Če bi se šolarji in dijaki redno učili, preverjanje znanja seveda ne bi doživljali kot “strahoten stres”. Ker pa mnoge mladostnike v času učnega procesa starši prepuščajo samim sebi, ker “so že veliki”, ti ure in ure prebijejo med različnimi zasloni, na socialnih omrežjih … (tudi med neposrednim poukom), ki nimajo nobene povezave z učnim procesom. Ko bi moral šolar ali dijak pokazati nekaj (znanja) – vsi predpostavljajo da ga ima, ta pa ga v resnici nima, ker je goljufal – to soočenje povzroča velik stres.
3. Zaradi neodgovornosti in permisivnosti se tudi v tem obdobju soočamo z resnico. Morali bi jih vzgajati za samostojnost in odgovornost, privzgojiti bi jim morali delovne navade, ustvarjalnost, polno življenje ter pogumno soočanje z izzivi, ki jih prinaša življenje. Vzgojili pa smo jih za …?

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 11.

Zelo me je pretresel članek, ki je govoril o testiranju človeške DNK. Na Kitajskem menda testirajo DNK zarodkov, da bi ugotovili, kakšne lastnosti bo imel otrok v svojem življenju. Strokovnjaki staršem obljubljajo, da jim bodo “na začetku otrokovega življenja pomagali prepoznati otrokove potenciale in jih v polnosti razvijati že od samega začetka”.
Zanima me, ali je mogoče v taki meri spreminjati človeški genski zapis, da bi določali njegove bistvene lastnosti. Kako zanesljive so sploh metode genskega spreminjanja? Kaj se zgodi pri ‘ponesrečenih poskusih’? Kaj se lahko izcimi z mešanjem človeškega in živalskega DNK, ki je tudi opisan v članku? Kje je tukaj še spoštovanje dostojanstva človeške osebe?
Darko

Osupljivo je, kako hitro se odvija razvoj na področju človeške genetike. Zadnji pospešek je prišel po iznajdbi tehnike CRISPR-Cas9, ki na dokaj enostaven način omogoča zamenjavo točno določenega dela genskega zapisa. Poenostavljeno rečeno gre za ‘škarje’, ki odrežejo poškodovani del DNK in na njegovo mesto prilepijo popravljen delček. Deluje podobno kot računalniška funkcija ‘izreži – kopiraj – prilepi’. Ta tehnologija deluje tako natančno, da lahko popravlja in zamenjuje osnovne gradnike genske zasnove. Gre za izjemno priložnost, da posegamo v gensko zasnovo rastlin, živali in tudi človeka. Ta najnovejša tehnologija je lahko dostopna in ni pretirano zahtevna, zato se uporablja v laboratorijih po vsem svetu. Ena od iznajditeljev tega postopka Jennifer Doudna se je po uspešni uporabi te tehnologija na opičjih zarodkih marca 2015 zavzela za to, da se prepove njena uporaba na človeških zarodkih, dokler se ne razčistijo vsa znanstvena, etična in družbena vprašanja, ki so povezana s tem tehnološkim dosežkom. Zavezala se je za pot previdnosti in kot odgovorna za iznajdbo te tehnologije pozvala svoje kolege, da podpišejo moratorij na uporabo te možnosti pri genetskem spreminjanju človeka. Izjavila je, da nova tehnologija prinaša moč, da lahko nadzorujemo genetsko prihodnost, kar je fantastično, a hkrati tudi strašljivo. Glavna težava pri tem je, da nimamo globalnega nadzora nad uporabo novih genskih tehnologij.
Najverjetneje je vaše razmišljanje spodbudila novica, da je kitajski biolog He Jiankui leta 2018 s tehnologijo CRISPR-Cas9 spremenil genski zapis dvojčicama Lulu in Nani, tako da sta odporni na virus HIV. Njegovo dejanje je spodbudilo splošno ogorčenje in odpor v strokovni in v širši javnosti. Kitajske oblasti so mu odvzele pravico do raziskovanja in ga obsodile na tri leta zaporne kazni. Zakaj je tudi v laični javnosti takšno zavračanje genskega spreminjanja človeka? Glavni razlog je v tem, da ni mogoče do potankosti predvideti, kakšne širše in daljnosežne posledice ima sprememba določenega dela genskega zapisa. Strokovnjaki ugotavljajo, da je sporočilo genskega zapisa zelo prepleteno in da ni mogoče zanesljivo predvideti, kakšne bi bile neželene stranske posledice spreminjanja določenega dela genoma. Poleg želenih pozitivnih stvari (npr. terapija določene bolezni) bi se lahko šele v prihodnjih generacijah pojavile tudi številne negativne posledice takih hitrih sprememb same genske zasnove človeka. V takih primerih je treba upoštevati etično načelo previdnosti, ki narekuje, naj se vzdržimo tveganih dejanj, kadar nismo povsem gotovi, da je poseg varen in da tudi daljnoročno ne bo imel negativnih posledic za prihodnost človeškega rodu. Na tem področju se tako etiki, ki se sklicujejo na verski nauk, kot tudi laični etiki sprašujejo, ali ne bi z uvajanjem tehnologije genetskega spreminjanja človeškega zarodka odprli Pandorine skrinjice, iz katere bi se ob pozitivnih dosežkih v prihodnosti pojavile tudi številne zlorabe človeškega dostojanstva. Ali se človek dejansko ne igra Boga pri tem projektu? Ali je lahko človek sploh dorasel tej ‘stvariteljski’ vlogi? Postavlja se vprašanje, pod kakšnimi pogoji bi znanstveniki lahko posegali v človeški genski zapis, ne da bi pri tem prekršili načelo svetosti človeškega življenja. Kdo bo prevzel odgovornost za projekt spreminjanja človeške biološke narave in hkrati tudi celotnega naravnega okolja?
V procesu naravne evolucije je prihajalo do sprememb genetskih osnov skozi zelo dolga časovna obdobja, ki so omogočala prilagajanje celotnega ekosistema na spremembe posameznih vrst. S pospešenim procesom evolucije s pomočjo sodobne tehnologije pa se čas za spremembe in uveljavljanje teh sprememb zelo skrči, zato tudi ni mogoče predvideti (daljnosežnih) posledic sedanjih posegov v genski zapis. To velja tudi za spreminjanje genskih zapisov pri rastlinah in živalih in njegovega vpliva na celoten naravni sistem. Pri vseh teh vprašanjih nas mora voditi etično načelo, da problemov ne smemo reševati tako, da s svojimi rešitvami povzročamo še večje probleme in njihovo reševanje prelagamo na prihodnje generacije.
Dejstvo je, da imajo lahko spremembe genskega zapisa človeškega zarodka nepovraten značaj, kar pomeni, da se dedujejo v prihodnje rodove, ne da bi vedeli, kakšne so širše (tudi nehotene) posledice določenih hotenih sprememb. Zato vsaj zaenkrat mednarodna zakonodaja prepoveduje spreminjanje človeškega genoma in ustvarjanje gensko spremenjenih ljudi. Dovoljeno je gensko zdravljenje, pri katerem se vnese specifičen gen v celico določene osebe z namenom, da se popravi določena napaka. Pri tem ne gre za spreminjanje genske zasnove zarodka, ampak za zdravljenje v kasnejšem obdobju življenja človeka. V Sloveniji je zelo odmevno zdravljenje dečka Krisa, ki ima spinalno mišično atrofijo in mu pomagajo z virusno gensko terapijo. Tak poseg v genski zapis celic ni etično sporen, saj se ne spreminja genska zasnova osebe, ki bi imela tudi posledice za potomstvo, ampak gre za popravljanje ‘poškodovane’ DNK. Poseg je v tem primeru omejen zgolj na konkretno bolno osebo.
Krščanstvo torej ne nasprotuje vsaki obliki sodobnih tehnoloških posegov v naravo in tudi ne v človeško življenje. Sveto pismo predstavi človeka kot bitje, ki je ustvarjeno po Božji podobi in mu je zaupana skrb za celotno stvarstvo in odgovornost za oblikovanje svojega življenja. Z medicino posegamo v življenje, odpravljamo bolezni in lajšamo trpljenje. Tudi napredek na področju genetike je zato za človeštvo blagoslov, seveda pa je ob neodgovorni uporabi lahko tudi prekletstvo. Kot merilo lahko rečemo, da so etično sprejemljivi terapevtski posegi v človeški genski zapis, nesprejemljivo pa je genetsko spreminjanje in izpopolnjevanje človeških zarodkov, saj s tem dejansko ogrožamo prihodnji razvoj človeške vrste. Za krepitev človekovih potencialov v veliko večji meri kot spreminjanje genskega zapisa prispevajo boljši bivanjski pogoji, kakovostnejša hrana, univerzalni dostop do zdravstvene oskrbe, spodbudno družinsko in družbeno okolje, kakovostno izobraževanje, pravične politične strukture ipd.

GLOBOKAR, Roman. (Pisma). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str 46-47.

Dovolite mi, da se vam predstavim: sem mama treh odraščajočih sinov. Pa ne mislim pisati o sebi. Skušam biti skromna in iskrena do sebe in drugih. Pa ni pomembna moja fasada. Življenje me je izučilo, da je najbolj pomembna duša. Če je duša 'na mestu', potem tudi drugje ni nepremagljivih težav.

Imam en velik problem: bojim se, da sem pri najstarejšem sinu pogorela kot starš. Vse preveč napak sem naredila pri njem. Namesto, da bi se mu posvetila, sem se ukvarjala z drugimi in s seboj. Z vseh strani sem čutila pritiske in poslušala graje moje vzgoje. Na primer: ne nosi ga toliko, ker bo razvajen, premalo dobrega ima, lahko bi imel več. Ko denarja še ni poznal, so mu ga stari starši dajali. Ko sem mu govorila, naj ne zmerja stare starše, so mu oni odpustili rekoč, da sem prestroga in da bo pač to prerastel in prenehal. Komaj dosežem kakšen uspeh pri sinu in stopim korak naprej, že naredim v vzgoji dva koraka nazaj. Velikokrat name vpije in me grdo zmerja, se upira in me odriva od sebe. Je pač najstnik in ima svoje notranje boje.

Toda ne oddaljuje se samo od mene, ampak tudi od Boga. Noče več k maši in k verouku. Vedno mi očita: »Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz?« Pravim mu, da ga ima Bog rad in ga razume, zakaj tako čuti, in da želi, da bi mu bil bolj blizu. Rekel mi je, da samo 'nakladam' in da si domišljam, da mi Bog odgovarja, da sem zmešana in da je pri maši dolgčas za umret. Pa sem mu rekla: Če bi pri maši bolj zavzeto sodeloval, ne bi čutil dolgočasja. Pravi, da pri verouku samo nakladajo, da se tam ne počuti, da ne sodi zraven. Kako naj ga približam sebi in Bogu? Kaj naj storim, da bo v Bogu videl prijatelja in ne nekoga, ki mu jemlje čas za računalnik in televizijo?

Hudo mi je, ker sem tako sama v veri. Saj imam moža, vendar me jezi, ker ga moram prepričevati, da se še on uredi in gre k maši. Ali naj hodila sama, ko se pa tako varno, mirno in lepo počutim, da je on ob meni? To sem mu tudi večkrat povedala, pa sem dobila odgovor, da mu ni treba k maši, da bi bil blizu Bogu, ker se pač s tistim, kar tam župnik govori, ne strinja in ga Cerkev kot institucija odbija. Rekel pa je, da z vero samo ni nič narobe, a da on hinavcev tja v cerkev ne bo hodil poslušat. Zdaj me morda razumete, s čim se borim. Počutim se kot ovenela roža v veri do Boga, brez upanja, brez obrambe, v strahu, da jo bo prerastel plevel, in bo uničena. Povejte mi, kaj še lahko storim, da bi se nastali problemi obrnili na pot, po kateri si tako zelo želim iti.

Naj vam omenim še to, da srednji in mlajši sin še ne čutita tega odpora, in upam, da bosta ubrala drugačno pot. Tudi zato sem se odločila, da bom pri njiju ravnala drugače, bolj odločno, da jima ohranim vero v Boga našega Stvarnika.

Darja

Mnogo slovenskih mamic bi ti lahko pritrdilo: Pri nas je tudi tako! Le, da imajo morda moža, ki jih noče pospremiti v cerkev. Zdi se mi pa, da je tako obnašanje precej nedosledno. Če ima mož svojo ženo rad, ji bo naredil veselje, tudi, če sam misli drugače. Res pa je, da še danes se pri naših moških, očetih, čuti neka hladnost v izkazovanju solidarnosti do žene. Včasih je bilo to nekaj 'normalnega', da so zakonci držali skupaj, danes pa bi morali ob tolikem napredku psihologije, le biti malo bolj 'moderni'. Vem, da moža, ki izkaže pozornost do svoje žene, njegovi prijatelji morda zbadajo, da "ga je žena ovila okrog prsta". Kot, da bi bilo razumevanje med možem in ženo nekaj slabega. Morda pa je vmes precej nevoščljivosti, ki med Slovenci tako bujno uspeva.

Tvoj starejši sin je očitno v dobi pubertete, ko se upira temu, kar hočejo drugi, se osamosvojiti. To ni nič narobe, nasprotno, je znak zdravega razvoja in tudi tu so možne različne stopnje. Zmerjanje, ki ima, kot se zdi, v vaši hiši precej domovinske pravice, ni ravno najbolj primeren način 'protestiranja'. Ko govoriš o svojih načrtih za vzgojo mlajših dveh sinov, boš morala to izkoreniniti. Sicer pa se mi ne zdi, da bi iskanje stika bilo proti 'moderni vzgoji'. Vedno je nujno potreben 'pogovor'. Če nekaj zahtevaš (mašo, verouk), se moraš o tem mirno pogovoriti s svojimi sinovi. Moraš jim povedati, da je tak odnos, ki ga imajo do vere pod vplivom okolja, tudi očeta, zgrešen. Izrazi, da si 'neumna', da je nekaj "dolgočasno za umret", "da samo nakladajo", niso zrastli na 'njegovi njivi'. Tako govorjenje ni 'kritično', pač pa ponavljanje fraz, ki jih je slišal in osvojil. Mar se v cerkvi, pri verouku učijo kaj slabega? Tega ne bo mogel trditi. To, da ne preklinjaš, ne govoriš prostaško, se ne jeziš, je znamenje, da si kulturen. To pa si vsak normalen človek želi. Venddar to ne pride samo od sebe, kot mislijo tvoji stari starši, tudi ne odide kar tako.

Verjamem, da se čutiš v takem okolju osamljena. Zato bi bilo prav, če si najdeš kakšno vrstnico, prijateljico, s katero se boš lahko pogovorila tudi o vzgojnih in verskih vprašanjih. Take osebe gotovo obstajajo tudi v tvojem okolju, morda celo med tvojim sorodstvom. Še nekaj pa je zelo potrebno: da vzameš v roke dobre knjige (in revije), ki ti bodo poglobile vero in tudi razširile tvoje versko obzorje in ti pomagale pri vzgoji sinov. Danes je, hvala Bogu, izbira zelo pestra, za vse okuse. Ko sem bil mlad župnik ni bilo tako. Sodobnih verskih knjig enostavno ni bilo, tudi revij, časopisov ne. Ravno ta zavest, koliko dobre revije in časopisi, knjige, pomagajo vernikom pri njihovi verski in moralni rasti, je botrovalo nastanku Ognjišča, Žepne knjižnice in drugih knjig. Takrat so bile naše naklade (Žepne knjižnice) po 20–30.000 izvodov. Ognjišče, ki je najbolj razširjeni verski tisk pri nas, ima zdaj naklado 45.000. V njem so tudi strani za 'računalnikarje'. Navduši svoje sinove tudi za branje. Mnoge naše knjige so zelo 'napete', primerne tudi za pubertetnike.

Glede 'strogosti' vzgoje, ki jo nameravaš uvesti na mlajše fante, bi bil nekoliko v skrbeh. Res je, da morajo v tvojem domu veljati neka načela, zlasti glede govorjenja (in 'zmerjanja', ki mora izginiti), bi pa bil bolj za načelo: »Več čebel se ujame s kapljico medu, kot s sodom kisa.« Predvsem pa morajo vedeti vsi, tudi mož, da jih imaš rada.

V postnem času nas navajajo naši pridigarji, da se več postimo. To je v redu, ker tudi utrjuje našo voljo. Jaz pa bi dodal to, da v postu preberemo kakšno dobro knjigo. To pa ne sme biti kakšno površno branje, ampak s premislekom. Lahko je to tudi en roman ali življenjepis, sveže duhovne misli, ki nam jih nudi papež Frančišek in jih je zadnje čase veliko na naših prodajnih policah. Naj nas zdržek od telesne hrane pripelje k obilju duhovne hrane.

oče urednik Franc Bole

Leta 1988 ali 1989 sem v bližini Rima prvič poslušal znamenitega karizmatičnega duhovnika Luigija Giussanija, ustanovitelja velikega gibanja Comunione e liberazione. V nabito polni kino dvorani nam je govoril o veri in razumu. Poudaril je, da je krščanstvo izrazito razumska religija.
Drži. Krščanstvo je izrazito razumsko. Že zgodnje krščanstvo se je raje kot na vzhodnjaško mistiko, ki je bila takrat zelo v modi, naslonilo na klasično grško filozofijo. Nato sta oba miselna giganta, tako sv. Avguštin kot sv. Tomaž Akvinski, odločno podprla poroko med vero in razumom. To ne pomeni, da druge religije niso razumske, gotovo pa je krščanstvo tisto, ki je od vseh religij najbolj vsrkalo vase intelektualno raziskavo, kritično refleksijo svetih besedil, logično sklepanje ipd. Vsled tega nobena druga religija ni razvijala tako obširne teološke vede (ki je razumska refleksije vere) kot krščanstvo.
A stavek, ki sem si ga iz predavanja don Giussanija najbolj zapomnil, je bil naslednji (navajam po spominu): “Ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti.”
Priznam, bil sem mlad rimski študent filozofije in te Giussanijeve ‘prerokbe’ nisem najbolje razumel. Zdela se mi je pretirana. Ni ravno poudarjeno prvenstvo znanosti tisto, ki škodi duhovnosti? Ni ravno določena znanost zastavila samo sebe kot tisto, ki bo spodrinila religijo?
Potem se je začelo. Z eksplozijo porabniške kulture začne človek nerazumno množiti svoje potrebe, kupovati, česar ne potrebuje, ustvarjati gore smeti. Krščanske sredine (duhovniki in pastorji s prižnic, voditelji na duhovnih vajah, kolumnisti v krščanskih medijih …) pozivajo k zmernosti, potrošništvo obravnavajo kot nerazumno in kot pohabljenje duše. Z eksplozijo ideološkega feminizma, ki se poveže s filozofskimi relativizmi, omalovažuje klasično družino, preide v povzdigovanje homoseksualnosti in spremembo spola, pristanemo končno v teoriji spola, po kateri je spolov že nekaj deset, med živčnimi končiči v naših možganih pa je še vedno prostora za nove in nove spolne identitete. Medtem ko zajeten del zahodne politične in akademske elite pokleka pred teorijo spola, krščanstvo vztraja v (zdaj že lahko rečemo) znanstveni drži, pri empirično preverljivih dejstvih ter uči: spola sta dva, moški in ženski.
Nastopi novi koronavirus, stoletna epidemija. Glede na to, da je ljudstvo izobraženo, kot še ni bilo nikoli, in glede na to, da je pogreznjeno v svet hitrih informacij, kot še ni bilo nikoli, bi pričakovali, da bo preizkušnjo epidemije sprejelo z osveščeno, dobro obveščeno in seveda z mirno razumsko držo.
Ampak ne! Mnogo je takih, predvsem pa so zelo glasni, ki so v času epidemije vstopili v nek vzporeden svet. Ti ljudje ne priznavajo resnosti virusa, povsod vidijo zaroto in strahovlado, požvižgajo se na znanstvene in medicinske institucije, prepričani so, da je vse izmišljotina. Če pa covid-19 že straši, ga ne bomo premagali z ‘zlobnimi’ cepivi iz laboratorijev, temveč s kakšnim od kobajagi šamanskih trikov.
Tako se je za letošnjo veliko noč primerilo, da so si ‘velikonočne procesije’ omislili ravno ti ljudje. Niso se držali ukrepov, šli so na ulice, izzivali so s protesti. Saj ni res pa je: na soboto po veliki noči so v Mariboru ustvarili toliko napetosti, da so pristojni morali okrepiti varovanje bolnice.
Medtem smo kristjani veliko noč praznovali doma. Že drugič zapored smo žrtvovali svoj največji praznik, ostali brez svetih maš, procesij, čudovitih kolektivnih običajev. Zakaj? Ne samo zato, ker od sv. Pavla naprej spoštujemo oblast in njene odredbe, temveč tudi zato, ker zaupamo znanosti, stroki, medicini. Za nas sta razum in vera kakor brat in sestra. Krščanstvo in kovidiotizem za nas ostajata vsak k sebi.
Skratka, don Giussanijeva ‘prerokba’, da ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti, se v koronadobi kaže kot pravilna. Ni nenavadno, da papež odločno podpira cepljenje, in ni slučajno, da je bil vpričo tv-kamer med prvimi cepljenimi Slovenci upokojeni mariborski nadškof.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 3.

»Prepričan sem in tudi nekatere statistike govorijo tej trditvi v prid, da je tudi med mladimi prav veliko takih, ki naravnost hrepenijo po duhovno bogati, človeško prepričevalni in umetniško dovršeni stvaritvi, kakršna se nam najpogosteje ponudi v obliki knjige,« je v Ognjišču oktobra 1983 zapisal Marijan Brecelj v svoji zanimivi prestavitvi ekslibrisa – umetniško oblikovanega znamenja lastništva knjige. »Bil je eden zadnjih goriških enciklopedistov, saj je živel od knjig, za knjige in sredi knjig,« so zapisali tisti, ki so ga dobro poznali, ko je sestra Smrt pred dvema letoma zaprla knjigo njegovega življenja. V slovensko, posebej primorsko kulturno zgodovino se je zapisal kot bibliograf, publicist, pesnik, prevajalec, urednik in domoznanec. Talente, ki jih je prejel v zibelko, je s svojo čebeljo marljivostjo ohranjal in bogatil. Tudi najbolj dragocenega – dar vere v duhu sv. Frančiška.

KNJIGE – NJEGOV  VSAKDANJI KRUH
Zibelka mu je tekla v Ajdovščini, kjer se je rodil 1. maja 1931 kot najstarejši fant med osmimi otroki v družini Cirila Breclja, ki je bil zaposlen v elektrarni na Hublju, in Marije Skočir, doma z Gregorčičevega Vrsnega. V rojstnem kraju je dokončal pet razredov italijanske osnovne šole, šolanje je nadaljeval v Gorici. V deških letih je bil njegov dobrotnik in vzornik Josip Fon, do leta 1934 župnik v Ajdovščini, potem pa v Vipolžah. Drugi razred je obiskoval v Castelleriju pri Vidmu, kamor se je zaradi vojne umaknilo iz Gorice malo semenišče. Septembra 1947 je postal dijak novoustanovljene gimnazije v Šempetru pri Gorici. Dejavno se je vključeval v dijaško delovanje predvsem kot mlad literarni ustvarjalec. Po maturi leta 1951 se je odločil za študij slavistike na univerzi v Ljubljani, toda po šestih semestrih je študij opustil. Že med študijem si je ustvaril družino. V zakonu z Marjetico Bolčina se jima je rodilo pet otrok, dve hčeri in trije sinovi. V upanju, da bo študij dokončal, se je leta 1954 zaposlil v novogoriški študijski knjižnici in bil njen prvi strokovni delavec. Ustrezno izobrazbo si je pridobil z lastnim študijem in z obiskovanjem tečajev v NUK. »Kot katoliški izobraženec je znal na svojem delovnem mestu ohranjati in braniti svoje nazore, razumevati drugače misleče« (Branko Marušič). Dejavno se je vključil v župnijsko življenje na Kostanjevici, kjer je nad petdeset let skrbel za samostansko knjižnico. Leta 1959 se je za nekaj mesecev zaposlil v knjižnici v Kopru, vrnil se je v knjižnico v Novi Gorici, ki je dobila nove prostore in novo ime Goriška knjižnica. V njej je služboval kot knjižničar in vodja študijskega oddelka do leta 1978, potem pa je bil zaposlen vse do upokojitve (1990) v knjižnici Goriškega muzeja s sedežem v gradu Kromberk.

ENCIKLOPEDIČNO RAZGLEDAN, VSESTRANSKO USTVARJALEN
Marijan Brecelj je zgodaj prijel za pero. Na goriški gimnaziji je objavljal pesmi, prozne sestavke in poskuse literarnih esejev v dijaških listih Šestošolec, Sedmošolec in Nova pota. Kasneje so v različnih listih in revijah izhajale njegove pesmi, prevodi in drugo literarno zgodovinsko gradivo. Pisal je ljubezensko, refleksivno in krajinsko liriko. Leta 1968 je pri tržaški založbi Mladika izdal pesniško zbirko z naslovom V času odmaknjena sidrišča, ki jo je posvetil svoji veliki ljubezni – ženi Marjetici. V treh ciklih je zbral svoje najboljše pesmi. Prvi cikel vsebuje njegovo ljubezensko liriko, drugi z naslovom Črv v lobanji refleksivno in tretji cikel krajinsko liriko. Vse nove pesmi je objavljal le še priložnostno.
Deloval je kot prevajalec iz več slovanskih jezikov ter iz skoraj vseh svetovnih jezikov. Prevajal je romane, dramska dela, krajšo prozo, poezijo, strokovna besedila. Prevod prisrčne knjige Frančišek je zapustil raj (1970) francoskega pisatelja Abela Moreauja je posvetil spominu duhovnika Josipa Fona, vnetega častilca sv. Frančiška in svojega velikega dobrotnika. Del svojega duhovnega bogastva je podaril tudi naši založbi. Za revijo Ognjišče je napisal tri priloge: Ekslibris – moja knjiga (oktober 1983), Sv. Karel Boromejski (november 1984) in Šmarnice (maj 1988).
V pogovoru s pisateljem Francetom Bevkom ob ustvarjanju njegove bibliografije (1960). - Družina Brecelj: ljubeča starša in venec petih otrok. - Škrabčeva knjižnica v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici je bila nad petdeset let njegova ‘delavnica’ in dom.  

Na njegovo pobudo smo začeli v nizu Graditelji našega doma predstavljati zaslužne narodne buditelje. Odprl ga je prav on s knjižico, v kateri je predstavil življenje in delo duhovnika Filipa Terčelja, mučenca in svetniškega kandidata (1992), potem pa še “prvega slovenskega ugankarja” duhovnika Petra Butkoviča-Domna (2001). Veliko mu je bilo do tega, da se ohrani spomin nanje.

GALERIJA PRIMORSKIH LIKOV
»Knjižničarstvo je bilo njegov življenjski poklic in pravzaprav vir, iz katerega se je napajala njegova vsestranska ustvarjalnost« (Branko Marušič). Svojo ljubezen do biografskega pisanja je pokazal zlasti z uresničenjem svoje zamisli o knjigi biografij zaslužnih Primorcev (Galeriji primorskih likov). Februarja 1971 jo je predstavil Goriški Mohorjevi družbi in pod njegovim strokovnim vodstvom se je zamisel uresničila v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL), ki je izhajal v letih 1974–1994. Za delo, ki v štirih knjigah na 2811 straneh predstavlja življenjepise 4429 oseb, je napisal geslovnik in je za prvih šest zvezkov, ki jih je uredil, prispeval 355 besedil gesel. Kot leksikograf je sodeloval pri raznih leksikonih doma (Slovenski biografski leksikon, Enciklopedija Slovenije) in na tujem.
Naslovnice nekaterih tiskov, povezanih z njegovim imenom.Prizadeval si je za Slovensko bogoslovno enciklopedijo, pripravil geslovnik in nekatera vzorčna gesla, a ni bilo dovolj sodelavcev in podpore zanjo. Uveljavil se je predvsem kot bibliograf. Ustvaril je vrsto osebnih in tematskih bibliografij, med prvimi Bevkovo (1960). Bil je odličen poznavalec ekslibrisov. Vseh področij njegovega ustvarjanja v tem kratkem sestavku ni mogoče prikazati, ne smemo pa pozabiti njegovega petdesetletnega prizadevanja za posodobitev Škrabčeve knjižnice na Kostanjevici. Za svoje strokovno skrb zanjo in za objavljanje člankov in posebno knjižico o Kostanjevici je postal posinovljenec Frančiškanske province sv. Križa. Svetemu Frančišku v nebeški slavi se je pridružil 29. oktobra 2019. Od zvestega farana so se 4. novembra poslovili s pogrebno/vstajenjsko mašo v Marijini cerkvi na Kostanjevici, kjer je vsak dan črpal moč in navdih za svoje zvesto služenje.

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 34-35.

Z vsebino tokratne številke že vstopamo v maj, Marijin mesec. Najprej naj poudarim veliko veselje ob tem, da smo uspeli opraviti pogovor z apostolskim nuncijem v Iraku, nadškofom msgr. Mitjem Leskovarjem. Zelo slikoviti so njegovi odgovori in zelo konkretni, ko gre za opisovanje življenja v Iraku, njegovega dela in razmer, ki tam vladajo, dotaknili pa smo se tudi pomena zgodovinskega obiska papeža Frančiška v tej državi.

Ko sem že omenjal Marijo – o njej teče beseda v pogovoru z Janezom Kavčičem, kjer lahko preberemo, kako je Marija naša velika zavetnica in priprošnjica tudi v boju zoper hudobnega duha ter kako naj bi resnično za svojo vzeli molitev rožnega venca.

Duhovno obarvano vsebino zaokrožuje tudi tokratna Tema meseca, ki nas vabi, da spoznamo mašno knjigo ali osvežimo svoje znanje o njej. Med mladimi se poraja veliko vprašanj, vezanih na mašno knjigo in obred svete maše. V tokratnem članku lahko najdete kar nekaj zanimivosti in dejstev o tem, kako je mašna knjiga sestavljena, kakšni so njeni poudarki in kako je sploh nastala.
V Prilogi so tokrat povezane tri zgodbe, ki segajo od Napoleona pa do kongresa Svete alianse v Ljubljani, ki je potekal pred natanko 200 leti.

Mesec maj je tudi poln ljubezni. Malce za šalo in hkrati zelo zares je na temo ljubezni pogledala naša mlada znanstvenica Katarina, ki se je vprašala, ali se tudi rastline zaljubljajo. V resnici imajo tudi rastline svoje hormone in tudi pri njih najdemo določene stvari, ki jih neustavljivo privlačijo. Ali so torej rastline lahko zaljubljene?
S tem je povezana tudi vsebina na straneh za dekleta in fante, ki vstopajo v odnos skupne hoje ali priprave na zakon. Agata je tokrat pripravila zanimiv zapis o mitih in resnicah o zakonskem življenju. Priporočljivo za vse, ki se pripravljajo in odločajo za skupno zakonsko pot.

Pogovarjali smo se tudi z Lauro Unuk, najuspešnejšo slovensko šahistko, ki je pri svojih 22 letih že dvakratna svetovna mladinska prvakinja in je pred nekaj tedni pridobila še naziv mednarodni šahovski mojster. Spregovorila je o šahu v ožjem in širšem pogledu ter o vplivih, ki jih šah lahko prinese v posameznikovo življenje.

Ob koncu še nekaj besed o podeljevanju svetih zakramentov. Zaradi epidemije bodo tudi ta obhajanja prilagojena razmeram. Na zunaj bodo praznovanja morda skromnejša, kar pa naj nas ne odvrne od bistva zakramenta, ki je duhovna moč in pomoč za lepo krščansko življenje. K zakramentu pritiče primerno praznovanje in primeren spomin ali darilo. Ni potrebe po dragem darilu, saj je zakrament sam največja dragocenost; pozornost, spodbuda in spomin pa naredi obhajanje zakramenta še bolj doživeto. V ta namen imamo pri Ognjišču pestro ponudbo primernih knjig in drugih primernih spominkov. Obiščite knjigarna.ognjisce.si oziroma izbor priporočenih daril poglejte na sredinskih straneh Ognjišča in pokličite za naročilo (prejmete po pošti) ali obiščite naše knjigarne v Kopru, Kranju, Mariboru in na Ptuju. (Miha Turk)

Prijeten in sončen mesec maj vam želimo!

ERJAVEC, Matej. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 4.