Sem dolgoletna bralka Ognjišča (od leta 1966), stara malo manj kot šestdeset let in mati treh, zdaj že odraslih otrok. Zelo redno berem rubrike, od katerih ste že sedaj objavili ankete. Če me tematika bolj zanima, preberem bolj natančno in večkrat, druge bolj na hitro. V reviji sem našla številne odgovore na svoja vprašanja. Včasih pa se mi ob branju zastavijo nova.
V verski literaturi večkrat preberem, da vernim pomagata spoved in obhajilo, da lahko bolj krščansko živijo. To priporočate tudi v odgovorih. Priporočilo za spoved in obhajilo slišimo tudi v cerkvi. V sebi pa enostavno ne opažam povezave. Če se po spovedi zelo prizadevam, da bi se poboljšala, mi rado zmanjka moči in se razjezim zaradi kakšne manj pomembne stvari in potem lahko slišim, včasih bolj naravnost, včasih bolj naokrog: kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti! Poleg tega se me po spovedi rada loti čudna tankovestnost – silno veliko stvari se mi zdi težek greh (čeprav vem, da morejo za smrtni greh biti izpolnjeni trije pogoji – velika stvar, zavestno storjena kršitev – svobodna volja). In ko se odločam, ali bom pristopila k obhajilu, se mi po glavi podijo čudne misli, podobne tistim, ki jih Pavel Krnc opisuje ob svoji birmi v knjigi ‘Ata mi je povedal’. Posledica tega je nemir in razdražljivost. Tako že dobrih deset let hodim k spovedi nekajkrat na leto (za božič, veliko noč, celodnevno češčenje in morda še kaj vmes) in potem kvečjemu petkrat k obhajilu. Vsak dan skušam nekaj zmoliti sama, nekaj molimo skupaj (pred kosilom in zvečer, za sveti večer in za Vse svete rožne vence)
O pomenu molitve sem veliko razmišljala prav v zvezi z rubriko Življenje nas uči. Pisali ste namreč o družinah, ki so prebrodile hude težave ob skupni molitvi v družini, pa tudi med prijatelji in znanci. Postavlja se mi vprašanje, če bi duševni in duhovni mir mogla izprositi s skupno molitvijo. V nekaterih družinah, ki ste jih opisali, so se zgodile skoraj čudežne stvari. In ob takšnem branju sem pomislila, kako potrebno bi bilo, da bi tako zavzeto prosili tudi za ureditev razmer v državi – za več poštenja, pravičnosti in medsebojnega razumevanja.
Kako zelo manjka razumevanja tudi v krščanskih družinah, sem občutila, ko sem se iz krščanske družine primožila v krščansko družino. Ob raznovrstnih težavah dostikrat tudi moliti nisem mogla, ko sem se odločala o svoji življenjski poti.
Zahvaljujem se vam, da ste pismo prebrali in če boste mogli dati kakšen nasvet.
Frančiška

Najprej se ti moram zahvaliti za tako zvestobo našemu Ognjišču. Zaradi takih naročnikov, kot si ti, ki so nam zvesti skoraj od začetka – kmalu bomo odhajali zlati jubilej, petdesetletnico izhajanja, in smo lahko zdržali do sedaj pri kar visoki nakladi, pri mesečnikih najvišji v Sloveniji. Žal se, tako kot vsem, tudi nam zmanjšuje naklada. Če bilo več takih, kot si ti, se nam gotovo ne bi.
Začnimo s tvojimi vprašanji. Pristopiti k obhajilu samo takrat, ko smo bili pri spovedi ali še kakšenkrat, ni pametno. Vsaka jeza, ki je nismo znali obvladati, ni že smrtni greh. To tudi sama razumeš. Zdravilo za male grehe pa je kesanje. Sveti Pavel piše svojim vernikom v Efez: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4, 26). Ne smemo tega razumeti, kot da jih nagovarja, naj se jezijo. Povedati hoče, da je včasih naša jeza upravičena in ni greh. Kam pridemo, če bi se starši ne smeli jeziti nad svojimi otroki? Tudi vzgojitelji se upravičeno jezijo, če njihovi varovanci niso česa storili prav, vendar mora biti razvidno, da je to iz ljubezni, ker jim hočejo dobro. To velja za vse tiste jeze in jezice, ki jih mnogokrat zagrešimo s komerkoli, zlasti pa z domačimi, sosedi, prijatelji, zaradi živčnosti, nestrpnosti, slabe volje. Seveda to ni prav, a je navadno mali greh, ki se ga lahko pokesamo že s tem, da se nehamo jeziti. Zato pravi apostol, naj “sonce ne zaide nad našo jezo”. Res je, velikokrat nam ljudje očitajo “kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti”. Vendar je največkrat to samo izgovor, da nas lahko kritizirajo. Naj pomislijo: če kdaj “sebe nimamo v oblasti”, to ni zaradi tega, ker smo ‘pobožni’, ampak če bi ne bili ‘pobožni’, bi bili gotovo še slabši. Prav tako nam očitajo, da hodimo v cerkev, pa smo taki in taki. Naj bodo veseli, da hodimo v cerkev, kajti če ne bi hodili, bi bili še slabši in bi to oni občutili na svoji koži!
Sveto obhajilo in spoved bi nam morala pomagati, da postajamo boljši. Prepričani pa moramo biti, da smo obhajila zelo potrebni. Jezus pride v nas resnično pričujoč v sveti hostiji in nas obogati s svojo milostjo, ki nam daje moč za življenje po veri. Včasih je pristopalo k obhajilu malo ljudi. Mar ni bila to neka nehvaležnost do Jezusa, ki se nam daje tako velikodušno v hrano? Vemo, da ne smemo biti nevredni tega njegovega daru, to pa je samo takrat, ko smo v smrtnem grehu. Tega pa ne storimo ‘tako hitro’, kot si sam zapisala. Vesel sem, ko sedaj pri nas pri delavniških in nedeljskih mašah skoraj vsi, ki so pri maši, gredo tudi k svetemu obhajilu. Nekaj važnega se je premaknilo v glavah naših kristjanov, da čutijo potrebo po tej nebeški hrani.
Drugo tvoje vprašanje je o vrednosti skupne molitve. To je Jezus povedal zelo očitno: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). To pomeni, da je skupna molitev boljša od osebne. Zato se tudi kristjani zbiramo v cerkvi, v skupnosti, doma v družini, in molimo v zavesti, da je Jezus med nami. Kot so resnične Jezusove besede: »To je moje telo ..., to je moja kri ...« in trdno verujemo v njegovo prisotnost v naših tabernakljih in pri mašah, pri procesijah z Najsvetejšim, tako moramo verjeti v njegovo prisotnost med nami, če smo združeni v njegovem imenu. Prisoten je na drugačen način, ampak prav tako resnično. Zato je prav da v današnjih težkih časih, prosim tudi za našo domovino. Na internetu berem o skupinah, ki se v ta namen redno in vztrajno zbirajo. Moderno sredstvo, internet, lahko služi za taka zbiranja. Bog daj, da bi jih bilo čim več. Tudi naše družine bi morale pri molitvi v Jezusovem imenu iskati rešitve za svoje probleme, ki jih ni malo. Dovolj je, da sta dva in Jezus je z njima. S tem pa ne zmanjšujemo vrednost osebne molitve. Koliko starih ženic po naših domovih, po domovih za ostarele moli rožni venec za rožnim vencem za svoje drage, ki jih morda niti ne pridejo obiskat, za našo domovino in mnoge druge potrebe. Brez teh molivcev, posameznih in skupinskih, bi bili še globlje v krizi, materialni in moralni.

BOLE, Franc, oče urednik (Pismo meseca) Ognjišče (2013) 05, str. 6

Ko smo zaljubljeni, pogosto slišimo, da so naši hormoni podivjali. Ali ste se kdaj vprašali, kako pa je pri rastlinah? Tudi one imajo namreč hormone, rastlinske, seveda. In tudi zanje se zdi, da jih določene stvari neustavljivo privlačijo … Ali so torej tudi rastline lahko zaljubljene? Pozor: to ne bodo ljubezenski nasveti, ampak strogo biološke resnice o rastlinskih hormonih ...

KAJ PRIVLAČI RASTLINE?
Ko smo zaljubljeni, imamo občutek, da nas nekaj nezadržno vleče k ljubljeni osebi. Podobno se dogaja tudi pri rastlinah. Če boste opazovali lončnico na svoji okenski polici, boste hitro ugotovili, kaj mislim. Rastline se namreč vedno nagibajo proti sončni svetlobi. Pa naj bodo to sončnice na vrtu ali sobne rastline. Če boste lončnico na okenski polici obrnili na drugo stran, se bo kmalu spet začela nagibati v smeri svetlobe. Ta pojav se imenuje fototropizem. Glavni krivec take rastlinske »zaljubljenosti« je hormon avksin. Ta rastlinski hormon nastaja v rastočih delih rastline, na primer v vršičku poganjka, in pomembno vpliva na rast rastline. Tako pomemben je, da rastline brez njega propadejo.

ZA »ZALJUBLJENOST« RASTLIN V SVETLOBO POSKRBI AVKSIN
Kaj se torej dogaja z našo lončnico na okenski polici? Če rastlina ni enakomerno osvetljena, se avksin premakne na osenčeni del poganjka. Hormon avksin spodbudi podaljševanje celic, zato celice na osenčeni strani, ki imajo več avksina, rastejo hitreje. Posledično se poganjek začne kriviti proti sončni svetlobi. Ta pojav je proučeval že Charles Darwin s svojim sinom, čeprav nista vedela, kaj bi lahko bil razlog za krivljenje poganjka proti svetlobi. Hormon avksin so namreč odkrili skoraj pol stoletja kasneje, leta 1928.

VIŠJE IN ŠE VIŠJE ALI KAKO JE VIDETI RECEPT ZA RAST
Ali ste si kdaj želeli, da bi bili višji? Pri rastlinah na rast vpliva še ena skupina hormonov: giberelini. Ti hormoni vplivajo predvsem na podaljševanje členkov, tj. neolistanih delov stebla, in tako omogočijo rastlinam rast v višino. Rastline, ki imajo veliko giberelinov, bodo zato zelo visoke, njihovi listi pa se bodo med seboj manj senčili. Po drugi strani pa lahko prevelika količina giberelinov povzroči, da rastline ne morejo več nositi lastne teže, in se zato posedejo. Če imajo rastline giberelinov premalo, ostanejo pritlikave. Giberelini tudi spodbujajo kalitev semen in cvetenje ter vplivajo na velikost plodov. To znanje je zato precej pomembno v agronomiji.

VEČNO MLADI …
Mladi, na višku svojih moči, ne razmišljajo o staranju. Tudi rastline ne. Za to poskrbi tretja skupina hormonov, ki se imenujejo citokinini. Ti rastlinski hormoni spodbujajo celične delitve in s tem poskrbijo, da je v rastlini vedno dovolj novih celic. Na tak način upočasnjujejo staranje. Če bi prevedli v človeški jezik, bi lahko rekli, da citokinini delujejo pri rastlinah kot nekakšen vrelec mladosti.

TUDI RASTLINE SO LAHKO V STRESU
V začetku zaljubljenosti je poleg evforije prisoten tudi stres, saj se bojimo, da bi svojo simpatijo izgubili. Tudi pri rastlinah je prisoten stres, še posebej, če je kakšnega okoljskega dejavnika premalo ali preveč. Takrat se začne sproščati hormon etilen, ki povzroči, da rastlina s svojo rastjo in metabolizmom učinke stresa umili.
Etilen spodbuja tudi zorenje plodov. Ker je prisoten v plinasti obliki, se širi po zraku, zato lahko že eno gnilo jabolko v košari povzroči hitrejše gnitje vseh preostalih. Podobno kot lahko slaba volja enega nesrečnega zaljubljenca pokvari razpoloženje cele skupine ...

ZADNJI LJUBEZENSKI NASVET
Abscizinska kislina je zadnja izmed najpomembnejših rastlinskih hormonov. Njena naloga je, da spodbuja mirovanje semen in zavira kalitev. Tako semena ne začnejo kaliti že na materinski rastlini ali sredi zime, ampak jim ta časovni zamik omogoči, da se lahko razširijo na druga področja in počakajo na ugodnejše vremenske pogoje. Zadnji ljubezenski nasvet iz rastlinskega sveta se torej glasi: ne prehitevaj. Za najboljše stvari v življenju je potreben čas.

TUDI RASTLINE SO LAHKO V STRESU
V začetku zaljubljenosti je poleg evforije prisoten tudi stres, saj se bojimo, da bi svojo simpatijo izgubili. Tudi pri rastlinah je prisoten stres, še posebej, če je kakšnega okoljskega dejavnika premalo ali preveč. Takrat se začne sproščati hormon etilen, ki povzroči, da rastlina s svojo rastjo in metabolizmom učinke stresa umili.
Etilen spodbuja tudi zorenje plodov. Ker je prisoten v plinasti obliki, se širi po zraku, zato lahko že eno gnilo jabolko v košari povzroči hitrejše gnitje vseh preostalih. Podobno kot lahko slaba volja enega nesrečnega zaljubljenca pokvari razpoloženje cele skupine ...

ZADNJI LJUBEZENSKI NASVET
Abscizinska kislina je zadnja izmed najpomembnejših rastlinskih hormonov. Njena naloga je, da spodbuja mirovanje semen in zavira kalitev. Tako semena ne začnejo kaliti že na materinski rastlini ali sredi zime, ampak jim ta časovni zamik omogoči, da se lahko razširijo na druga področja in počakajo na ugodnejše vremenske pogoje. Zadnji ljubezenski nasvet iz rastlinskega sveta se torej glasi: ne prehitevaj. Za najboljše stvari v življenju je potreben čas.

RASTLINSKO LJUBOSUMJE
V rastlinskem svetu hormon avksin poskrbi za zanimiv fenomen, ki bi ga nekoliko v šali lahko poimenovali kar rastlinsko ljubosumje, botanično pa se imenuje apikalna dominanca. Glavni poganjek namreč goji podobno »naklonjenost« do stranskih poganjkov kot fant do svojih tekmecev. Če boste opazovali rastline v svoji okolici, boste hitro opazili, da so pri dobro razvitem glavnem poganjku stranski poganjki večinoma precej kratki. Glavni poganjek namreč proizvaja hormon avksin, ki zavre njihovo rast. Avksin deluje tako, da zmanjša nastajanje hormonov, ki spodbujajo rast stranskih poganjkov, citokininov, in hkrati spodbuja nastajanje snovi, ki njihovo rast zavirajo. Če torej glavni poganjek odrežemo, se tok avksina prekine in rasti začnejo stranski poganjki. Na tak način se tudi popolnoma spremeni videz rastlin, na primer žive meje.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 74-75.

Prebral sem članek Zakaj je krščanska vera najboljša, ko pa je na svetu veliko ver?, ki ga je napisal nadškof Stres v Družini in me je povsem prepričal. Pravzaprav gre za odgovor bralcu, ki mu je postavil vprašanje, strnjeno v naslovu. Ne spomnim se, da bi pred leti pri veroučnih urah slišal kaj tako jasnega, logičnega. Pa vendar bi vas prosil za mnenje.
Kako to, da vsaj visoko intelektualni krogi v drugih verstvih, ki so že od nekdaj imeli velike mislece in gotovo jih imajo tudi še danes, tega ne uvidijo? Kako to, da se ne spreobrnejo? Saj včasih beremo o kakšnih spreobrnjencih med muslimani, toda gre vedno samo za preproste ljudi.
Luka

Morda je pravično do bralcev, da povzamemo nekatere poudarke v odgovoru nadškofa Stresa, objavljenega v tedniku Družina 7. marca 2021, da si bodo ustvarili popolnejšo sliko. Najprej poudari, da je bolj verodostojna tista vera, ki ne počiva na človeškem razglabljanju, ampak na Božjem razodetju. Dalje, pristnejša in zanesljivejša so pričevanja, ki ne zamolčijo tudi temnejše plati. »Sveto pismo ne kuje v zvezde ne judovskega ljudstva ne prvih Jezusovih učencev.« Nasprotno, realistično jih opiše, tudi z njihovimi pomanjkljivostmi. »Takega Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu, nihče ni pričakoval …, zato so Jezusa tudi zavrnili. … To je dokaz, da si ga nismo izmislili, ker če bi si ga, bi si ga po bolj človeški meri in okusu. … Po vsebini pa je krščanstvo vera, da je Bog ena sama Ljubezen, ki gre tako daleč, da že postaja nora za sebično človeško pamet. Več ni mogoče. Pomislimo samo na odpuščanje. Na tej osnovi je nastala zahodna krščanska kultura,ki se je izkazala za najbolj plodno. Krščanski zahod je še vedno norma za ves svet v znanosti, gospodarstvu, politični ureditvi, demokraciji, človekovih pravicah.« Upam, da sem dobro na kratko povzel nadškofovo misel.
Seveda smo tudi danes priče, da se ljudje spreobračajo v krščanstvo. Tudi muslimani, čeprav so s tem, da se spreobrnejo v krščanstvo, izobčeni iz družine in družbe. Zakaj se ljudje ne spreobračajo masovno? Ker nagiba za to, da bi verovali (razodete resnice), ne moremo odkriti s pomočjo našega razuma, dokazov, logičnih izpeljav in predstavitev … Vera je predvsem dar Božje milosti in samo po milosti in v moči Svetega Duha je mogoče verovati. Zato ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje spreobračali na podlagi razumskih utemeljitev, saj je »gotovost, ki jo daje Božja luč, večja od tiste, ki jo daje luč naravnega razuma« (Tomaž Akvinski). Svetniški arhitekt Jože Plečnik je v pismu pisatelju Finžgarju leta 1945 zapisal: »Živeti v veri, živeti v višinah in globinah nje muzike, ni vsakomur dano. Samo najvišjim, najizbranejšim in nam malim in najmanjšim. Je ta Božji dar, največkrat plačilo evangeljsko živečim prednikom.«

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str 28.

priloga

Srečni čas osvoboditve

gostja meseca

Polona Dominik, laiška misijonarka v Etiopiji

narava in zdravje

Bioaktivne snovi sivke

Preberite več: Junij 2021

S prijateljicami se občasno srečujemo. Gre za lahkotno druženje: kaj skupaj popijemo (nealkoholno), poklepetamo in se malo družimo. Pred prazniki sem načela pogovor o veliki noči in o spovedi. Dejala sem, da se spodobi, da gremo pred veliko nočjo k spovedi. Nekatere prijateljice so molčale, ena pa se ni strinjala. Rekla je: »A k spovedi naj bi šla? In grehe naj bi povedala duhovnikom, ki so tako pokvarjeni! Poglejte, kaj delajo z otroki! Oni naj bi nas potem učili, kako naj živimo? Nima smisla hoditi k spovedi k takim ljudem.«
Njene besede so se me dotaknile in že veliko časa premišljujem o njih. Prijateljica me je presenetila, ker sicer v pogovorih ne govori proti Bogu, tokrat pa je bila tako ostra proti duhovnikom. Po drugi strani pa tudi mene motijo razne pedofilske afere. Tudi jaz sem proti temu. Zlorabe otrok se mi naravnost gabijo. Tolaži me, da je proti njim tudi papež. Obenem pa vem, da duhovnik odpušča grehe v Jezusovem imenu, ne v svojem … Pa vendar me motijo napake duhovnikov. Prav tako me moti, da ljudje toliko o njih razpravljajo in jih razglašajo. Morda več kot o napakah drugih ljudi. Skratka, sem zmedena in hvaležna vam bom za vaše besede.
Ema

Vaše pismo je zelo aktualno: V Rimu se je pred kratkim končal posvet o spolnih zlorabah mladoletnih in začeli smo v postni čas, ko se pripravljamo na veliko noč in k tej pripravi spada tudi zakrament spovedi. Strinjam se z vami, da so spolne zlorabe otrok gnusno dejanje, zločin in greh. Zato je prav, da Cerkev zahteva, da se taka grda dejanja ne smejo dogajati v njenem okviru. Prav presenečen sem bil, ko sem na nacionalni televiziji poslušal komentar novinarja, ki je ob koncu prispevka o zlorabah mladoletnih v Cerkvi dejal, naj se ne varamo, da so te samo v Cerkvi, ampak se moramo zavedati, da so tudi drugod in da se morda ta trenutek, ko mi gledamo televizijo, dogaja zloraba prav blizu nas. Seveda nočem trditi, da se zaradi tega, ker so zlorabe povsod, ne smemo čuditi, da so tudi v Cerkvi. Nikakor! Hočem samo opozoriti, na kar je opozoril p. Branko Cestnik, da ne bi bilo prav, da bi bili pozorni samo na zlorabe v Cerkvi, ne pa tudi drugje.

Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha; tako hvalimo svoje življenje, da vedno prosimo odpuščanja! Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati. (sv. Avguštin)

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 6-7.

Kaj neki imajo skupnega sloviti baron in čebelice? Uganko nam zastavlja Čebelarsko društvo Zagorje, ki je uredilo učno pot na Izlakah.

INFO TABLA
Izhodišče: Parkirišče ob Čebelarskem domu ČD Zagorje, ob cesti Zagorje ob Savi–Moravče, blizu tovarne Eti Izlake.
Čas obhoda: Približno 30 minut, vodeni ogled je vsaj še enkrat daljši.
Koristne informacije: Nezahtevna pot po pobočju travnatega hriba, asfaltirana, osvojljiva z vozičkom (za vzpon do cerkvice bo potreben ovinek po cesti).
Primerna za vse starostne skupine, najlepša v pomladnih in poletnih mesecih.
V prostorih ČD tudi picerija Čebelica (ob delavnikih odprta 9h–22h, v pet. in sob. do 23h, v tor. zaprta).
Kontakt: 040 164 945 ali 031 881 999 Zgibanke učne poti so na voljo v ČD Zagorje, uradne ure: v pon. 18h–19h.
Cena vodenja: 2 € za odrasle, 1 € za otroke.

Na avtocesti Ljubljana–Celje izberemo izvoz Moravče, potem zavijemo levo. Približno 50 m za tablo Izlake na levi od daleč zagledamo pisane panje in sliko čebelice Maje. (Lahko bi izbrali tudi izvoz Trojane.) Že s parkirišča je viden potek poti. V družbi dveh tamkajšnjih čebelarjev se vzpenjamo v hrib, na obisk k čebelam, s postanki ob poučnih tablah.
Kakšna je notranjost čebelnjaka? Čebelice od znotraj iz panjev ne morejo do nas, saj nas loči mrežica. Vsak panj je ločen na medišče (zgoraj) in plodišče (spodaj). Gledamo sivkaste brenčeče pikice, od katerih ima (glede na starost) vsaka točno določeno nalogo. Ogledamo si naprave za pridobivanje medu. Izvemo, da tudi čebele živijo v družinah, ki pa so precej drugačne od človeških. So veliko bolj številčne (na višku sezone tudi do 60.000 osebkov). Ena mamica (matica) lahko zaleže do 2000 jajčec na dan in živi od tri do pet let. Očkov (trotov), ki oplojujejo samico, je veliko. S svojim telesom pomagajo ogrevati zalego, jeseni pa jih čebele preženejo iz panja.

Poslikane panjske končnice – kulturni zaklad in nema risanka: »Poglej, ati, čebelica ni bila pridna, zato jo bo vzel parkelj.« K sreči je na panju naslikan tudi Miklavž. Čebelica je namreč zelo pridna. Na dan preleti 3–5 km in v čašici na zadnjih nogah nalaga cvetni prah.

Pritegneta nas »hotel za divje čebelice« in »steber partnerstva« med čebelo in človekom. Zakaj si čebele zaslužijo svoj svetovni dan (20. maj) in zakaj so ogrožene? Ob srkanju cvetnega nektarja prenašajo cvetni prah in tako oprašujejo kar 84 % rastlin, tako da so od njih odvisne ¾ pridelave evropske hrane. Same v drevesnih duplinah zaradi varoj, čebeljih zajedavcev, ne bi več preživele. Cvetlični travniki za njihovo pašo zaradi invazivnega strojnega obdelovanja izginjajo. Kaj lahko storimo? Društvo otroke spoprijatelji s pridnimi opraševalkami preko čebelarskih krožkov v šolah in medenih zajtrkov v vrtcih. Pa naš delež odgovornosti? Zasadimo na vrtu kakšno medovito rastlino! Katere so to? Prebiramo oznake rastlin ob poti.

Apiterapija – zdravljenje s pomočjo mikroklime v čebelnjaku: ČD Zagorje poleg zdravilnih čebeljih proizvodov nudi tudi vdihavanje čebeljih hlapov. Po lestvi se lahko vzpnemo do postelje, ki je povezana s panji, v vratca panjev pa bodo letos naredili še odprtine, preko katerih bo mogoče sede vdihavati zrak iz notranjosti.

Sladkosnedi človek je že pred davnimi časi zelo cenil med – pridelek čebel. V Sloveniji je kar nekaj čebeljih učnih poti, kjer se lahko sami ali v spremstvu čebelarja poučimo o vsem, kar nas o čebelah zanima. Naša družina se je napotila na čebelarsko učno pot k Cerkniškemu jezeru.

INFO TABLA
Dolžina: 200 m. Dobro uhojena gozdna steza ni primerna za vozičke, bodo pa po njej brez težav hodili tudi najmlajši.
Dostop: V Cerknici zavijemo desno in peljemo naravnost skozi vas Dolenje Jezero po dobro utrjeni makadamski poti. Za gričkom na levi strani zagledamo travnik s čebelnjakom. Parkiramo ob cesti ali ob ograji pod travnikom.
Čebelarsko učno pot je mogoče obiskati v vseh letnih časih razen ob velikem deževju, ko cesto do nje zalije voda.
Zavarovano območje narave: Čebelarska učna pot na Cerkniškem jezeru spada v Notranjski regijski park, ki je zavarovano območje narave. Kot obiskovalci smo spoštljivi do gostiteljev – ljudi, rastlin, živali – in njihovih življenjskih prostorov.
Kontakt: Za ogled čebelarske učne poti z vodenjem se dogovorite s čebelarjem Janezom Dragoličem, Čebelarsko društvo Cerknica (031 610 368). Vstopnina: 1,5 € na osebo..

Skupna lastnost vseh učnih poti o čebelah je, da so kratke. Za otroke z veliko energije zato izberemo čas, ko so bolj mirni. Dopoldanski obisk, ko sta bila otroka še polna energije, se pri nas ni izkazal za najbolj posrečenega, čeprav smo jo odnesli brez bolečih čebeljih spominčkov. Hrup čebele vznemirja, zato otroke opozorimo, naj ne skačejo okrog čebelnjaka. Lahko pa tekajo po učni poti, ki je na Cerkniškem jezeru prikladno speljana po gozdičku zraven travnika s čebelnjakom. Trinajst informacijskih tabel v obliki šestkotne celice nas pouči, kako velika je čebelja družina, kakšno orodje uporablja čebelar pri svojem delu, kateri so čebelji pridelki …

ZAKAJ ČEBELA PIČI
Otrokoma je bila od prejšnjega obiska čebelnjaka še zelo živo v spominu slaba izkušnja čebeljega pika, zato sta čebelarju seveda takoj postavila vprašanje, zakaj čebela piči. Čebelar jima je razložil, da čebele moti hrup, zato se v bližini čebelnjaka ne smemo žogati ali kričati. Tudi premočan vonj jim ni všeč: če lasje preveč dišijo po šamponu ali če mami uporablja lak za lase ali če človek prinese smrad po hlevu ali konjih. Razdraži jih tudi določena paša, na primer na domačem kostanju.

ČEBELJI DOM. Različne vrste panjev: kranjiči (stari slovenski panji) so okrašeni s poslikanimi panjskimi končnicami, nakladni ali ameriški panji stojijo posamezno, slovenske ali AŽ-panje se lahko sklada v skladovnice (čebelnjake), prašilčki so prilagojeni za vzrejo čebeljih matic. Zaščitena vrsta in ponos slovenskih čebelarjev je kranjska sivka, ki naseljuje vse panje na cerkniški čebelarski učni poti.

ČEBELARSKO ORODJE. Med nepogrešljivim čebelarskim orodjem sta čebelarski klobuk in kadilnik. Dim je za čebele znak, da bodo morale bežati. Zato si napolnijo želodčke z rezervno hrano in se pripravijo na beg. Ker s polnim želodcem teže zavijejo zadek, je manj možnosti za pik.

»Jezus ostane z mano v še tako temni noči«

• Na 65. izboru Pesmi Evrovizije, ki bo tokrat potekal v Rotterdamu, bo Slovenijo s skladbo Amen predstavljala Ana Soklič, s katero smo se pogovarjali o njenem glasbenem ustvarjanju, doživljanju in pripravah  na nastop za pesem Evrovizije.
  
  Ana, z glasbo se ukvarjate od malih nog. Ste že kot deklica sanjali o tem, da bi kdaj nastopali na Evroviziji?
  Po pravici povedano nikoli nisem sanjala o nastopu na Evroviziji. Imam pa evrovizijskega navdušenca v družini. To je moj brat Vid. Večkrat sem ga v teh pomladnih mesecih ujela s kompilacijskim CD-jem skladb iz posameznih držav. Res pa je, da sem si šov večkrat ogledala, tako kot večina ljudi.
  
  Kako potekajo priprave na Evrovizijo?
  Predvsem se poskušam čim bolj umiriti. Fizična in psihična priprava sta nujni. V kratkem se tudi dobim z režiserko, s katero bova pilili najmanjše detajle nastopa. Obenem pa me je tega obdobja tudi strah. Vendarle gre za enega najbolj gledanih dogodkov v Evropi oziroma na svetu.
  
  Glede na epidemiološko situacijo so pripravljeni štirje modeli za izvedbo letošnje Evrovizije. Se tudi sami pripravljate na vse štiri modele, ali poskušate to odmisliti?
  Trenutno sem izjemno zaposlena z vsemi detajli okrog nastopa in dnevi zelo hitro minevajo. Zato se z organizacijo ne obremenjujem preveč. Kolikor vem, je s strani organizatorja potrjen načrt B. To pomeni, da v Rotterdam odhajamo. Upam, da se do našega odhoda nič ne spremeni. Sicer pa zaupam ekipi RTV Slovenija, ki poleg priprav na nastop veliko moči usmerja tudi v zaščitne ukrepe, da bomo v Rotterdamu čim bolj varni.
  - Pesem Evrovizije je prvič potekala leta 1956.
  - Prvič po 65 letih festival ni bil izpeljan leta 2020. Razlog je bila epidemija covida-19.
  - Na letošnjem izboru bodo sodelovali lanski izvajalci, a z novimi skladbami.
  - Izvajalci prihajajo iz 33 držav.
  - Geslo letošnje Evrovizije je »Open Up« (Odpri se).
  
  Evrovizija ni zgolj glasbena prireditev, ampak gre za pravi glasbeni »cirkus«. Letošnji nastopajoči boste prikrajšani za kar nekaj »leska« evrovizijske drame. Kako gledate na to?
  Ja, res je! Vendar mi to ne predstavlja posebnih težav, nasprotno. Sem bolj umirjen tip človeka, ki svojo uteho največkrat poišče v naravi in njenih zvokih, stran od hrupa in nepotrebnih mašil. Kot sem bila seznanjena, naj bi bilo letos precej manj novinarjev kot običajno. Tudi druženje med delegacijami bo omejeno. Veliko manj bo spoznavanja, povezovanja med glasbeniki. In tukaj vidim največjo škodo. Nova poznanstva so vedno dobrodošla. Vedno mi je v veselje glasbo in izkušnje deliti z ljudmi, ki delujejo na istem področju. Ampak verjamem, da bomo kljub omejitvam našli poti, da se povežemo.
  
  Skladba Amen spada v glasbeno zvrst gospela. Kdaj ste se z gospelom prvič srečali?
  Skladba spada v žanr pop glasbe. Drži pa, da vsebuje tudi primesi gospela, ki ga je moč zaznati v zvoku spremljevalnih vokalov. Na to zasedbo sem najbolj ponosna in hvaležna, da je prišlo do sodelovanja. Imeti v svoji skladbi take pevce so bile moje sanje.
  Mislim, da bo že desetletje in pol od tega, če ne več, odkar sem se srečala z gospelom. Izjemno močni, prezentni glasovi, ki govorijo o večnem upanju in svetlobi, ki nas čaka v posmrtnem življenju. Kaj bi si človek še želel lepšega?
  
  Kakšni se vam zdijo odnosi znotraj slovenske glasbene industrije? Se dobro počutite v njej?
  Kako lepo je to v nekaj besedah povzela dobitnica nagrade zlati globus, izvrstna filmska in gledališka igralka Meryl Streep, ko je ob zaključnem govoru citirala besede svoje prijateljice, princeze Lee: »Take your broken heart and make it into art!« (Vzemi svoje razbito srce in ga spremeni v umetnost.)
  Tudi sama sem zastopnica le-teh. Umetnost mi pomeni življenje, narediti nekaj zase in za druge, da se bomo počutili manj sami na tem planetu – to se mi zdi pravo poslanstvo živega človeka. 
  
  V enem izmed intervjujev ste omenili, da zna biti glasbeni svet zelo naporen. Pri vas je vplival tudi na zdravje. Ali sedaj bolj poslušate svoje telo?
  Žal se nič ne da osvojiti čez noč, vse je na dolgi rok, kot je rekla ena od profesoric klavirja, ga. Marija Kolar iz Radovljice: »Delaj, vadi. Znanje bo prišlo. Dolgo časa bodo zgolj kapljice, pred njimi komaj zaznavno pršenje, takrat ko boš najmanj pričakoval, pa se zna uliti dež!«
  Najljubši pevec, pevka:
  Mariah Carey, Gregory Porter.
  Najljubši slovenski kraj: Bohinj.
  Jutra ali večeri? Večeri.
  
  
  Na kakšen način si najraje napolnite energijo?
  Najraje grem v naravo, kjer si vzamem čas zase, poslušam ptice na bližnji vejici drevesa. Zelo rada tudi vrtnarim skupaj z družinskimi člani. Obožujem pomlad, ko še ni prevroče in ko ti pride naproti vreme za »en pulover«. Takrat je čas za urejanje gredic tulipanov in narcis. To me navdaja z mirnostjo, ko s prsti v zemlji pripravljaš vse za novo življenje. Enostavno čudovito in neprecenljivo! :) 
  
  V medijih ne skrivate svoje verske pripadnosti. Kaj vam pomeni vera?
  Vera mi pomeni življenje. Tako kot glasba. Ni enega brez drugega. Sploh v industriji, v kateri delujemo glasbeniki, te lahko povrne v srčiko tvoje osebnosti in te sestavi, če si ji – razburkan kot si – zmožen prisluhniti. To je najtežje.
  
  Imeli ste krščansko vzgojo, a pravite, da se je vaša vera z leti spremenila. Kaj je temu botrovalo?
  Res je, vzgojena sem bila v krščanskem duhu, predvsem gre tu zahvala moji mami. Krščena sem bila šele v prvem razredu. Oče naju ni želel peljati, tako da naju je v hudem nalivu v cerkev peljal sosed.
  Moje težave z zdravjem so tekom let še toliko bolj pripomogle, da sem se spomnila na svoje bistvo, na svoj dom. Veste, ljudje, tudi najbližji, ponoči zaspijo. Jezus pa ostaja in prisluhne tvojim mislim in bolečinam v še tako temni noči.
  
  Kaj pa po vašem mnenju pomeni biti dober kristjan?
  Nekako živeti tako in biti do drugih tak, kot bi si sam želel, da te drugi ljudje tretirajo in komunicirajo s tabo, v zmernosti, brez občutka, da smo samoumevni. Ker nismo. Danes smo, jutri pa nas morda že ne bo več. 
  
  Kakšni so vaši načrti po Evroviziji? Si boste vzeli kaj časa za počitek?
  Po Pesmi Evrovizije si bom zagotovo vzela čas za počitek. Da strnem misli, se umirim in si začrtam nove cilje. Želja je veliko. In čas za izpolnjevanje bo po povratku domov.

JEGLIČ, Urška, (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 76-77.