* 1647, Vipavski Križ, † 17. oktober 1714, Gorica

(* ob obletnici rojstva) Na podlagi lastnoročno napisane zaobljube Janeza Svetokriškega z datumom 21. september 1665, v kateri pravi, da "je bil sedemnajstleten sprejet v red bratov kapucinov ... in opravil leto noviciata", je povsem jasno, da je rojen leta 1647. Ta letnica rojstva je torej zanesljiva. Prav tako je zanesljiv njegov rojstni kraj: Sveti Križ, zdaj Vipavski Križ (spodobilo bi se, da bi mu vrnili prvotno ime!). V izjavi svojih prvih zaobljub na Reki leta 1665 je zapisal: »Jaz, brat Janez Krstnik od Svetega Križa ...« Skoraj gotovo je bil v Svetem Križu tudi krščen, žal pa so matične knjige ob požaru župnišča leta 1785 zgorele. To, da je Sveti Križ njegovo rojstni kraj, potrjuje kapucinska oz. splošna redovniška tradicija preimenovanja redovnikov, ki je bila v veljavi do drugega vatikanskega koncila. Kandidat je ob vstopu v red oz. preobleki dobil tudi novo ime, ki so mu ga običajno izbrali njegovi predstojniki. To je pomenilo, da prekinja s starim, svetnim življenjem in začenja novo kot nov človek z novim imenom. Zamenjava krstnega imena z redovnim, je vključevala tudi odpoved družinskemu priimku, ki ga je po navadi zamenjalo ime rojstnega kraja, župnije. Janez se je dosledno podpisoval 'Janez Krstnik od Svetega Križa'. Poleg tega je tudi njegov pisni jezik tipično gornje vipavski. Da je mladost preživel v bližini svetokriškega kapucinskega samostana, potrjuje tudi ta njegov zapis: »Jest poprej kakor sem bil kapuciner ratal, kadar sem šlišal de ob punoči so k jutarnamcam zgonili, sem sam s sabo mislil, zakaj ne molijo jutrnce podnevi, temu ponoči ... Zatoraj sem vprašal eniga paterja, zakaj ponoči jutrnce molijo inu nikar podnevi. On je meni odguvoril: 'Vsakteri zna podnevi jutrnice pejti, ali ponoči jih je malu, kateri jih znajo pejti'.

Tobija Lionelli je vstopil red bratov kapucinov septembra 1664, ko je imel sedemnajst let. Po enem letu noviciata na Reki je 21. septembra 1665 izrekel prve zaobljube. O njegovem izobraževanju pred noviciatom ni nobenih podatkov. Nedvomno je moral imeti zadostno znanje, da je lahko takoj po noviciatu začel s filozofsko-teološkim študijem. Po kapucinskih konstitucijah je študij tistih, ki so se pripravljali na duhovništvo obsegal tri leta filozofije in štiri leta teologije. V duhovnike so bili navadno posvečeni po drugem letu teologije. Janez Svetokriški je opravil študije v domači provinci: filozofijo v Zagrebu ter v Celju (1667–68), teologijo pa tudi v Celju (1668–1671/72). Lahko sklepamo, da je bil posvečen v duhovnika poleti ali jeseni 1670. Ob koncu sedemletnega študija je moral, kot vsi bratje pridigarji, opraviti zaključni izpit ter tako dobil pridigarsko licenco od vrhovnega predstojnika. Pridiganje, 'najvzišenejšo službo v Cerkvi', so smeli izvrševati le intelektualno in duhovno dobro pripravljeni bratje. Okoli leta 1700 je bilo v Štajerski kapucinski provinci že 230 pridigarjev in le 106 spovednikov!

Janez Svetokriški je bil leta 1679, ko je bil star 32 let, imenovan za gvardijana (samostanskega predstojnika) v Trstu. Sredi leta 1682 so ga imenovali za gvardijana v rodnem Svetem Križu. Po dveh letih je odšel v Ljubljano, kjer je dobro leto opravljal službo samostanskega predstojnika, ostal pa je v Ljubljani kot pridigar. Novi dve leti je bil spet gvardijan v Trstu, nato pa v Novem mestu, kjer je navezal prijateljske stike s proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem, ki mu je kot mecen omogočil izid prvega zvezka Svetega priročnika, ki je izšel v Benetkah leta 1691. Začasno je bil razrešen predstojniške službe, pred izidom drugega zvezka je bil leta 1694 spet imenovan za gvardijana, tokrat v Gorici. Po letu 1696 ga ne zasledimo več med samostanskimi predstojniki; skoraj gotovo pa je pomagal kot pridigar in spovednik. Tek svojega izjemno bogatega in ponižnega življenja je sklenil v Gorici 17. oktobra 1714, ko mu je bilo sedeminšestdeset let.

'Sveti priročnik', njegovo življenjsko delo

»Jest vejm, de veliko njih se bodo čudili, de jest sem se podstopil moje pridige drukat storiti v slovenskem jeziku, dokler dosehmal obeden nej tiga sturil, desilih veliko lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj vipavski,« je v uvodu 'blagovoljnega' bralca v prvem zvezku svojega Svetega priročnika nagovoril pridigar Janez Svetokriški in povedal, kaj ga je nagnilo, da je dal svoje pridige tiskati. »Večkrat ti mašniki so želeli inu prosili, da bi jim moje slovenske pridige posodil inu prepisat pustil ali pak da bi jih drukat pustil. Zatoraj jest hočem le-te moje dobre prijatele pohlevnu bugat inu tulikajn jim pomagat, kulikajn premorem.« Latinski naslov prvega zvezka se v slovenskem prevodu glasi: »Sveti priročnik pridig za posamezne nedelje v vsem letu in za slovesnejše praznike Gospoda Kristusa in B. D. Marije iz spisov Svetega pisma in svetih očetov in z zgodbami novejših avtorjev nič manj marljivo kakor obilno podprt, se na željo mnogih po prečast. očetu br. Janezu od Svetega Križa, pridigarju iz reda malih bratov kapucinov v slovenskem jeziku sestavljen, v dva dela razdeljen, na svetlo daje.« Za naslovom je posvetilo novomeškemu proštu Lanthieriju in njegov grb, nato slovenski predgovor. Drugi zvezek ima isti naslov in enako letnico 1691, čeprav je mogel iziti šele junija 1695. Posvečen je Juriju Sigismundu grofu Gallenbergu. V prvem in drugem zvezku je obdelana večina nedelj in nekaterih praznikov cerkvenega leta. Tretji zvezek, katerega sponzor je bil Franc Albert baron Pelzhover, vsebuje pridige ob godovih in praznikih svetnikov. Teh praznikov, na katere so bili takrat verniki dolžni priti k maši kakor ob nedeljah, je bilo v Janezovem času kar 36!. Iz raznih življenjepisov svetnikov je Svetokriški za pridige izbral tisto, kar se mu je v življenju svetnika zdelo koristno, poučno. Posluževal se je tudi srednjeveških legend in iz tega gradiva znal sestavljati spodbude za življenje po božjih in cerkvenih zapovedih. Četrti zvezek, ki je najbolj zanimiv in katerega mecen je Peter Anton Codelli, prinaša priložnostne pridige, ki jih bogatijo številne slikovite primere. V petem zvezku, katerega izid je podprl prior kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki Anzelm Kimovec, so pridige za vseh 52 nedelj cerkvenega leta. Prvi zvezek je izšel v dveh delih leta 1691 v Benetkah. Drugi zvezek prav tako v Benetkah leta 1695, tretji je bil tiskan v Ljubljani leta 1698, četrti prav tako v Ljubljani leta 1700, peta pa leta 1707. Posameznim zvezkom so priloženi grbi mecenov. Vseh pet zvezkov obsega nad 2800 strani in vsebuje 233 pridig.

Njegove pridige kot učbenik

Slovenski pridigarji so s tem njegovim delom dobili dragoceno pomoč za oznanjevanje. Po prvotnem načrtu je nameraval izdati dva dela nedeljskih pridig in nato še štiri dele: 1. pridige za praznike, 2. pridige o pripravi na dobro spoved z razlago božjih in cerkvenih zapovedi, 3. pridige za posebne prilike in potrebe ter 4. pridige proti grehom. Razlago božjih zapovedi je sprejel v drugi del nedeljskih pridig, cerkvene zapovedi pa niso obravnavane v celoti.Njegove pridige so nastajale sproti, odkar je začel delovati kot pridigar; govoril jih je na slovenskih tleh, kjer je deloval. Pridige v Svetem priročniku niso zapisane v obliki, v kateri jih je Svetokriški imel, ampak so bile za natis prirejene. Zato so po večini odpadli vsi konkretni nagovori in so nadomeščeni s splošnim N.N., odpadla so imena. Ali je Janez Svetokriški vse pridige tudi res govoril v slovenščini? Na to vprašanje/pomislek odgovarja Mirko Rupel, odličen poznavalec 'ozračja', ki je vladalo v tistem času, in misli, da je govoril v svojem materinem jeziku, ki ga je govorila in razumela večina njegovih poslušalcev.

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara, sholastična in ima štiri dele: 1. tema ali 'naslov', kar je ponavadi svetopisemski citat, 2. uvod ter predstavitev snovi, 3. jedro pridige in 4. zaključek. V uvodu je rad povedal izrednega in zanimivega, da je pritegnil pozornost poslušalcev. Svojo pridigo Slovo od Ljubljane začenja z nagovorom: »Bug vam odpusti, o lubeznivi v Kristusu poslušavci moji, zakaj jest nihdar bi ne bil le-tu od njih čakal, dokler sme jih lubil kakor sam sebe inu kakor mojo lastno dušo, kateru lahku so zamogli zamerkat iz mojih pridih te tri lejta, katire sem per njih bil, dokler vse, karkuli sem vejdil, de bi moglu izveličajnu njih dušam nucat, sem jim zvejstu oznanil inu povedal.« Za uvodom je obrazložil namen pridige in je navadno poslušalce opomnil, naj prisluhnejo. Janez Svetokriški je za svoje pridige – v skladu z navodili za kapucinske pridigarje – rad zajemal snov iz Svetega pisma, zato je v njih največ zgledov in navedkov iz njega. O moči Božje besede je na svoj način poudaril ob primeru od mrtvih obujenega Lazarja. »De si lih roke, noge, inu ozhy taku terdnu suesane je imel, de si lih shtery dni mertu je leshal, inu je smerdel ... Vener je bil is groba prishal ... Ah velika mozh Boshje bessede! Lazerus je imel use glide suesane sunaj ushess, lete nej so bile savesane, de bi Boshjo besedo shlishal, katera is groba ga je klizhala prezej je bil vunkaj skozhil.« Ljudje so Svetokriškega tako radi poslušali, da so včasih cerkve bile premajhne in jim je moral govoriti na prostem. Ko se je leta 1686 po triletnem bivanju v Ljubljani poslavljal od svojih poslušalcev, jih je pohvalil, "kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to bozhjo besedo iz mojih preprostih ust". Večinoma je govoril preprostemu ljudstvu. Vsem vprašanjem javnega in zasebnega življenja se je tako posrečeno znal približati in jih reševati s preprostostjo in vedrino.

Zaključimo ta zapis z odlomkom njegove pridige o svetu in naši vlogi v življenju. »Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.«

(priloga 10_2014)

V poletnem času dopustov ne potujemo samo mi po tujih državah. Tudi drugi prihajajo k nam. Med temi obiskovalci so ljudje, ki niso tujci. To so naši rojaki, ki so iz različnih vzrokov odšli v tujino ter si tam ustvarili nov dom. Cerkev jim namenja poseben dan - prvo nedeljo v juliju. O skrbi Cerkve za Slovence po svetu smo se pogovarjali s koprskim škofom Metodom Pirihom, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren zanje.

- Prvo nedeljo v juliju praznujemo nedeljo Slovencev po svetu. Kaj je njen namen?
Namen te nedelje je vzgajati vernike v odgovornosti za naše rojake po svetu. Odgovorni smo za njihovo zvestobo veri pa tudi za njihovo zvestobo narodu. Geslo letošnje nedelje je »Za življenje«. To geslo so prireditelji izbrali zato, da bi rojake opozorili na odgovornost, ki jo imajo za življenje in da se doma pod tem geslom pripravljamo na slovensko sinodo.

- Pred leti smo to nedeljo obhajali v božičnem času, po prazniku Svete družine, sedaj pa poleti. Zakaj ta sprememba?
Prevladalo je mnenje, da je ta datum zaradi zime neprimeren. V poletnem času je v domovini tudi precej več izseljencev in zdomcev. Radi bi, da bi se tudi oni vključili v različne dejavnosti, ki so v tem času, verni naj bi se dejavno vključili tudi v bogoslužje.

- Pri Slovenski škofovski konferenci ste odgovorni za Slovence po svetu. Pred vami je to nalogo opravljal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič. Kdaj ste vi sprejeli to nalogo?
Že ko je to nalogo opravljal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič, sem včasih šel med izseljence. Ko pa te službe zaradi bolezni ni mogel več opravljati, sem jo sprejel jaz. Letos teče deseto leto, odkar imam poleg odgovornosti za našo škofijo še odgovornost za Slovence po svetu.

- Kakšne konkretene naloge to zahteva od vas?
Na vsak način je to velika obveznost. Med izseljence po Evropi pa tudi po drugih celinah odhajam ob različnih obletnicah in slovesnostih, najpogosteje ob birmah. Prav tako se zlasti v Evropi udeležujem različnih sestankov slovenskih duhovnikov. Ti se že trideset let v okviru Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih delavcev sestajajo dvakrat na leto. Teh srečanj, ki trajajo tudi po cel teden, se udeležim vsaj za nekaj dni, da se osebno srečam z duhovniki in se pogovarim z njimi, da skupaj pregledamo delo, ga preverjamo in načrtujemo. Pri tem delu čutim, kako je težko, ko pride do zamenjave duhovnika. Težko je neko dušnopastirsko mesto, ki je obstajalo več let, zapreti ali dve slovenski katoliški misiji združiti v eno. Poiskati in izbrati prave ljudi je velika in težka naloga. Že doma je delo duhovnika odgovorno in zahtevno, kolikor bolj med rojaki, kjer je izpostavljen in lahko celo osamljen.

- S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo izseljenski duhovniki?
Pastoralno delo ima povsod tri osnovne značilnosti: oznanjevanje evangelija, bogoslužje in karitas, vendar je njihovo delo drugačno od našega v domovini. Na vsak način mora duhovnik dobro poznati jezik okolja, kjer deluje. Če ga ne zna, je to zanj ovira, saj se med verniki in duhovniki prevladujočega jezika težje znajde in to lahko postane vzrok za osamljenost. Skoraj povsod v izseljenstvu mora duhovnik premagovati velike razdalje. Slovenci živijo tudi po več sto kilometrov narazen. Pastoralno delo mora te danosti upoštevati in se temu prilagajati.

- Ali je dovolj duhovnikov, ki se odločajo za delo med izseljenci?
Delo s Slovenci po svetu je povezano z delom doma. Če bomo doma imeli dovolj duhovnih poklicev, potem jih bo dovolj tudi  za naše rojake na tujem.

- Znano je, da slovenski duhovniki veliko naredijo za vzdrževanje slovenstva med izseljenci. Ali jim slovenska država zaradi tega namenja kakšno pomoč? Jim da priznanje, ki jim gre? Podpira Našo luč, glasilo Slovencev po svetu?
Prepričan sem, da se delo izseljenskih in zdomskih duhovnikov razlikuje od dela duhovnikov doma predvsem v tem, da izseljenski duhovniki skrbijo tudi za kulturno in družabno življenje. Marsikje so duhovniki otroke slovenskih staršev poučevali materin jezik ali pa so za to poiskali druge ljudi. Težko je na kratko opredeliti odnos uradne Slovenije do zdomcev in izseljencev. Odkar imamo samostojno državo, se je ponekod spremenil odnos do njih, ponekod pa ne. Na mnogih mestih so ostali isti ljudje in vemo, da se človek težko in počasi spreminja. Kolikor vem, Slovenija ne podpira duhovnikov na tujem. Niti mi ni znano, da bi podpirala glasilo Naša luč. Če pa duhovniki na tujem priglasijo kakšen projekt (kulturna dejavnost, tečaji), ta lahko dobi državno pomoč.

- Znano je, kako je komunistični režim oviral delo duhovnikov med izseljenci in jim nagajal pri opravljanju verske in kulturne dejavnosti. Po nastopu demokracije in osamosvojitvi Slovenije, se je stanje izboljšalo. Izseljenski duhovniki pa sedaj spet pripovedujejo o nerazumevanju slovenske države za njihovo delo in delo katoliško usmerjenih društev.
Tudi o tem se z izseljenskimi in zdomskimi duhovniki večkrat pogovarjamo. Položaj je različen od kraja do kraja. Splošno pa lahko rečemo: če so pri vodenju izseljenskih društev ostali na položajih isti ljudje, potem se stvari bistveno niso spremenile. In napetosti, ki so bile pred letom 1990, ostajajo tudi naprej. Če pa so na položaje prišli novi ljudje, potem je tu in tam zaznati tudi kakšno spremembo.

- Veliko obiskujete Slovence po svetu. Konec maja, za binkošti, ste bili med Slovenci na Švedskem, ko je Slovenska katoliška misija praznovala svojo 25-letnico. Več posebnosti zaznamuje Slovenci v tej skandinavski državi.
Gospod Zvone Podvinski, ki že šest let deluje med Slovenci na Švedskem, ima stik s 4700 Slovenci, ki pa so izredno razkropljeni. Neki rojak mi je dejal, da je najbližji Slovenec nad 200 km oddaljen od njega. Prav ta oddaljenost je posebna težava, ker se ljudje težko v  večjem številu zberejo za verske in kulturne prireditve. Samo enkrat na leto se v Vadsteni, kjer je pokopana sveta Brigita Švedska, zbere do tristo slovenskih vernikov. Tako je bilo tudi letos, ko smo praznovali 25-letnico slovenske katoliške misije.

- Razdalje na Švedskem so velike. Kako se pa sicer med letom zbirajo Slovenci?
Med letom se zbirajo na več krajih. Zaradi velikih razdalj, se jih zbere malo, največ od 50-60. Zato sem duhovniku, ki ob koncu tedna prevozi od 300 do 500 km do krajev, kjer žive Slovenci, svetoval, da v določenih krajih ne bi poskrbel samo za bogoslužje, ampak da bi morda dan ali dva ostal na določenem kraju in takrat obiskal različne ljudi, zlasti starejše v okolici. Takrat bi jim lahko podelil zakramente ali imel z njimi duhovni pogovor, saj so prav starejši veseli obiska slovenskega duhovnika.

- Kako vas sprejemajo Slovenci, ko jih obiskujete? Kaj govorijo o Sloveniji? Kaj jih pri nas veseli in kaj žalosti?
Ko obiskujem rojake po svetu, so ti obiski zanje predvsem dnevi veselja in podoživljanja domovine. Ponekod me zato sprejmejo izredno slovesno, celo bolj kot doma. Obiskov in novic iz Slovenije so izredno veseli. Mnogi izseljenci niso dobro seznanjena z vsemi verskimi, kulturnimi in političnimi dogodki, ker o teh stvareh lahko večinoma le berejo. Če slišijo za lepe dogodke, je mnenje o Sloveniji lepše. Če pa slišijo za prepire in napake, pa ne. Med njimi je veliko ljudi, ki jih je prejšnji režim preganjal in povzročal krivice, nekateri so morali celo bežati, odvzeli so jim premoženje ali pa so jim pobili sorodnike in so jih te krivice zaznamovale. Zato upravičeno pričakujejo, da bi prišlo do sprave in poprave krivic in bi lahko z večjim ponosom gledali na svojo domovino oziroma na domovino svojih staršev.

RUSTJA,Božo Odgovorni smo za naše rojake po svetu. (Pogovor o). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 7, str 30-31.

devetdnevnica k sv. Jožefu (9. dan)

OČE V SENCI
Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (8. dan)

OČE, KI DELA
Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (7. dan)

OČE V SPREJEMANJU
Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA
Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (6. dan)

OČE V POSLUŠNOSTI
Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (5. dan)

OČE V NEŽNOSTI

V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (4. dan)

Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci.

LJUBLJENI OČE
Veličina sv. Jožefa obstaja v dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov oče in kot tak se je postavil v službo celotnega odrešenjskega načrta. Zaradi te pomembne vloge je verno ljudstvo sv. Jožefa vedno ljubilo, o čemer pričajo njemu posvečene cerkve po vsem krščanskem svetu. Povsod so starši svojim otrokom pri krstu izbrali ime Jožef (pri nas žal vedno bolj izginja). V vsakem molitveniku najdemo molitve, s katerimi se mu priporočamo.

O sveti Jožef,
rednik Jezusov in deviški mož Marijin,
ki si vse življenje vestno izvrševal
dolžnosti in z delom svojih rok
vzdrževal sveto družino iz Nazareta,
varuj dobrohotno vse, ki se
z zaupanjem k tebi zatekajo.
Ti veš za njihove želje,
njihove stiske in njihovo upanje.
Obračajo se k tebi zato, ker vedo,
da jih boš razumel in podpiral.
Tudi sam si prestal hude preizkušnje,
napore in utrujenost;
toda sredi skrbi za vsakdanje življenje
se je tvoj duh,
napolnjen z globokim mirom,
radoval ob neizrekljivi sreči,
da sta ti bila zaupana
Božji Sin in njegova mati Marija.

O da bi vsi, ki se k tebi zatekajo,
razumeli, da pri svojem delu niso
osamljeni in bi znali odkriti
poleg sebe Jezusa in ga sprejeti
z ljubeznijo in zvesto varovati,
kakor si to storil ti.
Izprosi, da bi bilo v vsaki družini,
vsaki tovarni, vsakem laboratoriju,
skratka, kjer koli delajo kristjani,
vse posvečeno z ljubeznijo,
potrpežljivostjo, pravičnostjo
in prijaznostjo zato,
da bi se v obilju razlili
darovi posebne nebeške ljubezni. (sv. JANEZ XXIII.)

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)