Slovenska filmska producentska hiša Studio Siposh, ki se je uveljavila s produkcijo krščanskih filmov, je ob koncu leta 2020 premierno predstavila svoj najnovejši igrano-dokumentarni film Kraljica miru. Film je nastal pod okriljem Svetišča Kraljice miru Kurešček oziroma Župnije Ig ter s podporo donatorjev.
Kraljica miru prinaša igrano-dokumentarno zgodbo o romarski cerkvi Marije Kraljice miru na Kureščku, hribu na južnem obrobju Ljubljanskega barja, na območju občine Ig. Cerkev naj bi tu stala že v 15. stoletju, po vse večjem obisku romarjev so jo v začetku 18. stoletja povečali, z drugo svetovno vojno in po njej pa je začela propadati.

KRALJICA MIRU
Producent in so-režiser: David Sipoš
Scenarist in so-režiser: Vid Planinc
Skladatelj: Tim Žibrat
Igrajo: Barbara Požinel, Jan Šavli idr.
Žanr: igrano-dokumentarni film
Produkcija: Slovenija (2020)
Splošna ocena: ***
Na kratko: Igrano-dokumentarni film o zgodovini romarske cerkve Marije Kraljice miru na Kureščku ter o, z njo močno povezanem, duhovniku očetu Francetu Špeliču.
Primernost za družine: Primerno.

Nato pa je v zgodovino omenjene cerkve vstopil France Špelič (1927–2012), katerega je življenje popeljalo skozi številne preizkušnje, od partizanov in komunistične partije do poroke in družine ter nenazadnje, po smrti žene, do duhovniškega poklica.
Špelič je proti koncu 80. let preteklega stoletja, takrat že kot stalni diakon, večkrat obiskal romarsko središče Medžugorje. Kot navaja film, je tam leta 1989 zaslišal Marijino sporočilo, naj obnovi molitev na “pozabljenem in zapuščenem kraju”. To ga je nato pripeljalo do Kureščka in prvega videnja Kraljice miru na tem kraju. Sledila je obnova cerkve, končana je bila leta 1992.
Avtorji filma so pri Kraljici miru, podobno kot že pri več svojih filmskih projektih v zadnjih letih, uporabili format igranega dokumentarca. Tudi tokrat so se izkazali z mojstrskim obvladovanjem tega formata in obenem s svojim zdaj že prepoznavnim avtorskim pečatom na področju fotografije, montaže in glasbe; pri vsem skupaj bo morda nekaterim gledalcem manjkala le nekoliko večja minutaža, ki bi omogočala še večjo informativnost filma.
Zgodbo filma sestavlja preplet igranih in dokumentarnih odlomkov. Igrani del primarno prikazuje izsek iz življenja Device Marije, od rojstva Jezusa do njegove rane mladosti, nadgrajen pa je tudi z igranimi odlomki iz življenja Špeliča. Dokumentarni del se posveča prikazu zgodovine cerkve in Špeličevega življenja s pomočjo pričevanj in arhivskega gradiva. Oba dela filma so povezali s spretno vpletenimi vstopi pripovedovalke ter odlomki Marijinih sporočil s Kureščka, s čimer so celoten filmski izdelek opremili s pridihom, primernim za zgodbo o Kureščku.k.

DAVID SIPOŠ O FILMU
»Kraljica Miru je projekt, pri katerem smo šli morda še korak dlje kot pri dosedanjem delu. Poleg osebnih izkušenj in življenjskih prelomnic portretirancev in poustvarjanja znamenitih svetopisemskih prizorov smo odprli tudi vprašanje Božjega načrta za posameznika, njegove konkretnosti v vsakdanu in naše odprtosti zanj.«

DODATNE INFORMACIJE
Več informacij o samem filmu je na voljo na uradni spletni strani filma, ki se nahaja na spletnem naslovu https://www.kraljicamiru.si/, o samem Kureščku pa na spletni strani na Centra Kraljice miru Kurešček na naslovu http://www.kurescek.org/ oziroma na njihovi strani na spletnem družbenem omrežju Facebook.

REHAR, Aljoša., (Film), Ognjišče (2021) 02, str. 72-73.

»Prva stvar, ki jo je kuga prinesla našim meščanom, je bilo pregnanstvo,« piše Albert Camus v znamenitem romanu Kuga. Kuga oziroma vsaka velika epidemija – v našem primeru epidemija virusa COVID-19 – namreč ljudi ‘prežene’ iz njihovega vsakdanjika. Ljudje se počutijo tuje, čeprav dneve epidemije preživljajo s svojimi. Ljudje se počutijo negotove, kakor da bi bili v daljni in neprijetni deželi, čeprav so ves čas doma. Konec kuge zato Camus primerja s koncem pregnanstva: povratek domov, povratek v ustaljeno, vesela zavest, kako lep je pravzaprav slehernikov vsakdanjik.
Vendar se v romanu Kuga Camus ne sprašuje le o psihologiji in sociologiji bolezni. Smrtonosna bolezen, ki se nevidno širi po mestu, posameznika izpraša o vsem in o vsem do konca. Kuga je čas globokih vprašanj o smislu življenja kot takšnega. S kugo v mestu se ogroženim naenkrat odprejo oči za vprašanja o absolutnem. Kuga je priložnost za ateizem, kuga je priložnost za vero.
Zdravnik Rieux, glavni junak Camusovega romana, se tako sreča z jezuitom Panelouxom ob postelji umirajočega otroka. Ob pogledu na otroka sta oba zaprepadena in potrta. Jezuit izjavi, da moramo včasih ljubiti nekaj, česar ne razumemo. Zdravnik se tej izjavi strastno upre. »Ne, oče,« reče, »jaz imam drugačno predstavo o ljubezni; jaz bom do smrti odklanjal stvarstvo, v katerem so mučeni otroci.«
Albert Camus na ta način bralcu pokaže temelje svojega ateizma: stvarstvo, ki muči nedolžnega otroka, ni vredno ljubezni; Bog, ki to dopušča, ni vreden vere. Z drugimi besedami: kuga je dokaz, da ni Boga.
A je res tako? Kaj če drži nasprotno? Denimo: prišla je kuga in spoznali smo Boga. Poglejmo manj znani primer iz zgodovine zgodnjega krščanstva.
Pred desetletjem preminula italijanska zgodovinarka Marta Sordi, specialistka za antični Rim, se je posebej posvečala vprašanjem odnosa Rimskega cesarstva do kristjanov. V svojih spisih se je z veliko strokovnosti in poguma lotevala manj znanih vidikov tega odnosa. Med drugim se je poglobila v pojav kuge, imenovane ‘antoninska’, v drugem stoletju. Kuga, ki je izbruhnila na Bližnjem vzhodu okrog leta 165, je dobrih deset let morila po vsem cesarstvu, s posebej veliko žrtvami v samem Rimu in na področju današnje Francije.
Marta Sordi opaža, da je po koncu te kuge nastopilo nenavadno dolgo obdobje miru za kristjane; obdobje, v katerem se je Cerkev utrdila, tiho večala, širila na nove teritorije (vključno na področje današnje Slovenije, dodajmo); obdobje, ki je trajalo vse do Decijevega preganjanja leta 250. Sordijeva postavi tezo, da gre to obdobje pripisati tudi kugi. Najprej je tu povsem naraven družbeni dejavnik, da velika nesreča ljudi poveže; verske in ideološke razlike gredo v drugi plan; tisti, ki kugo preživijo, se tega veselijo in bolj držijo skupaj.
A tu je še prav poseben dejavnik, ki je krščanska ljubezen do ubogih in bolnih. Sordijeva meni, da so se kristjani med antoninsko kugo izkazali kot dobri sosedje, kot negovalci bolnikov, kot zanesljiva pomoč, ko je najhuje. Če jih je poprej ljudski glas krivil za to ali ono nesrečo in jih postavljal pred sodnike, je njihov moralni ugled po kugi izjemno narasel. Sredi kužne vihre ni bilo težko v požrtvovalnih kristjanih zaslutiti obličja Boga, ki je ljubezen.
Camus bo rekel, da kuga, ko pobija nedolžne, dokazuje, da Boga ni. Kristjan bo s strežbo kužnim pokazal, da Bog je ter da Božja tolažba in rešitev delujeta tudi v mračnih časih človeštva.
COVID-19 nima razsežnosti kuge pokončevalke iz minulih stoletij. Ima pa moč izprašati vsakega o vsem in o tistem, kar je v njem zadnje in najgloblje. Ko nas na čuden način tudi fizično ‘prežene’ k sebi domov, nam ponuja čas za refleksijo in molitev. Da Bog je, v času sodobnih epidemij, ko imamo izdelane zdravstvene sisteme, povprečni kristjani več ne dokazujemo z neposrednim junaštvom pri strežbi bolnikom. Lahko pa v teh zmedenih časih na Boga pokažemo s svojim darom modrosti, bližine in tolažbe.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 3.

Že nekaj časa razmišljam, da tudi jaz napišem svojo zgodbo. Odrasla sem v zgledni krščanski družini z več otroki. Imam lepe spomine na otroštvo, na moje starše. Bila sem med najstarejšimi, zato sem večkrat popazila na mlajše. Že zelo zgodaj sem začela sanjati, da bom nekoč tudi jaz imela svojo družino, da bom tudi jaz mati, da bom imela več otrok. Komaj sem čakala, da srečam dobrega fanta, bodočega moža, očeta mojih otrok. Sledile so prve zaljubljenosti, a žal tudi prva razočaranja. Postala sem vedno starejša, a še vedno ni bilo pravega fanta. Začelo me je skrbeti, da bom ostala sama. “Ne, to se ne sme zgoditi!”
Imeli smo zelo dobrega in skrbnega očeta. In ta moj predragi oče, ki mi je veliko pomenil, mi je rekel malo pred svojo smrtjo, da bom ostala sama. Minilo je že nekaj let, a še vedno odmevajo v meni njegove besede: “Ti si poklicana, da boš ostala sama. Nisem mislil, da je tako, a sedaj to vem!”
Te njegove besede so me prizadele. Imam že malo čez štirideset let; danes vem, da je taka Božja volja. Bog je že vedel, v čigava usta mora položiti te besede in kdaj, da jih bom jaz vzela zares. Čeprav mi je bilo včasih hudo, sem danes srečna; pomagam svojim sestram, ki so se poročile, varujem in pomagam nečakom; še več pa mi pomeni, da lahko pomagam v domači župniji. Imamo tudi zelo dobrega župnika.
V življenju mi ni lahko: zgodaj smo izgubili starše, nimam moža, nimam otrok, tudi s službo je bolj kritično ... Imam pa, hvala Bogu, močno vero, zaupanje v Božjo pomoč. Kljub težavam je v moji duši mir.
Ne razumem, zakaj je tako. Pa saj se je tudi Marija prestrašila, ko ji je angel naznanil, da bo postala Božja mati. Tudi ona ni razumela, ni vedela, kaj jo čaka, pa vendar je zaupala v Božjo pomoč in je rekla: “Zgodi se Božja volja!” Zato z Marijo tudi jaz izrekam svoj ‘zgodi se’, čeprav je moj drugačen od njenega.
Vsak ima svojo pot, svoje poslanstvo. Popolnoma se prepuščam Bogu, njegovi volji. Naj me On vodi, naj stori z menoj, kar želi. Svoje ‘trpljenje’ (če temu sploh še lahko rečem trpljenje), ker sem ostala neporočena, pa darujem za vse nerojene otroke, ki so jih matere umorile, in za njihove matere, za moč kesanja in odpuščanja.
Hvala Bogu, ker me je tako čudovito ustvaril in ker me tako čudovito vodi!
Francka

Jezus pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: “Gospod, Gospod”, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Jezus sam je rekel o sebi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,34). Ti si lepo zapisala: »Danes vem, da je takšna Božja volja.« Rečemo tudi Božji načrt z nami. Iz Svetega pisma vemo, da nas Bog ljubi. Lahko smo torej prepričani, da je Bog, ker nas ljubi, za naše življenje naredil najboljši načrt. Prvi človek v raju je pokvaril njegov načrt, ker se ni držal Božjega ukaza, ampak je nasedel zapeljevanju hudiča, ki se je pojavil pod podobo kače. To se vleče skozi vso zgodovino in se ponavlja tudi danes. Človek s samovoljo pokvari načrt, ki ga ime Bog z njim. Zares srečen bi bil, če bi se zvesto držal Božjega načrta. To velja za človeštvo in za vsakega posameznika. Človek zavrača Božji načrt, ker misli, da mu bo ‘njegov načrt’ prinesel srečo, veselje in zadovoljstvo. Zato hlasta po tem, kar mu ponujajo nagoni. Niso vsi nagoni slabi: na primer nagon po hrani nas ohranja pri življenju. Toda z izvirnim grehom se je tudi narava uprla in zato so tudi naši nagoni neurejeni in jih moramo obvladovati. To so nagoni jeze, maščevalnosti, sebičnosti, nevoščljivosti in še mnogi drugi. Če trezno premislimo, lahko ugotovimo, kam nas pripeljejo. Večina vsega zla prihaja prav iz teh neurejenih nagonov: trpljenje naših bližnjih in tudi naše: vojne, prepiri, uboji, kraje krivice, sovraštvo, ljubosumnost, nevoščljivost ... kako bi bilo lepo na svetu, če tega ne bi bilo. So pa tudi stvari, ki niso odvisne od ljudi, na primer bolezni, potresi, poplave ... Če bi se znali obvladati v tistem, kar je odvisno od nas, bi bilo veliko manj trpljenja. Tudi v tvojem primeru. Če bi fantje ne iskali samo zadostitve svojih nagonov, ampak bi znali videti in ceniti v tebi prave vrednote, ti ne bi bila razočarana, ne bi ostala sama.
Nastane pa vprašanje: kako vemo, kaj je Božja volja. Imamo tri vire; to so: 1. naša vest in razum, 2. Božje razodetje in 3. stvari, ki se nam zgodijo in niso odvisne od naše volje, hotenja, delovanja. V sebi imamo razsodnika, ki ga ne moremo ‘podkupiti’, tudi če bi nam bilo to še kako ‘koristno’. Ta razsodnik je vest. Vemo, da se krasti ne sme (največja hudobija je vzeti drugim življenje, tudi nerojenemu otroku). Vemo, da se ne sme delati drugim krivico, se lagati, obrekovati (krasti dobro ime), in še mnogo drugih stvari. To vedo vsi pošteni ljudje, tudi tisti, ki niso verni ali kristjani.
Kristjani imamo še bolj zanesljivo in jasno merilo, to je Božja beseda ali Sveto pismo. Najpomembnejši so evangeliji, poročila o Jezusovem življenju in nauku, ki so temelj naše vere. Božja volja se kaže tudi v dogodkih, ki niso odvisni od nas: da smo rojeni kot moški ali ženska, v bogati ali revni družini, v sedanjem času in kraju, da smo bolj ali manj nadarjeni, lepi ali manj lepi, visoke ali majhne postave ... Vse te in še mnoge druge stvari moramo sprejeti in skušati uporabiti za dobro. Svoje pismo si končala s stavkom: »Hvala Bogu, ker me je tako čudovito ustvaril in ker me tako čudovito vodi!« Posnemala si psalmista, ki je zapisal: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139,14).
Na tem svetu smo popotniki in naša domovina je v nebesih. Tam ne bo več krivic, ne žalosti, ne trpljenja. Vendar vse to si moramo zaslužiti v tem življenju na zemlji. Nismo sami! Bog nas podpira in nam daje moč, da lahko vsak dan sprejmemo svoj križ in ga nosimo za Jezusom. Apostol Pavel nam daje pogum: Če z njim trpimo, bomo z njim tudi kraljevali (prim. Rim 8,17).
Smo v postnem času, ki kliče k odpovedi, zato nam mora biti blizu razmišljanje, da se ne smemo navezovati na minljive stvari, ampak iskati Božjo voljo, kar nas osrečuje že na zemlji, zlasti pa je varna pot do sreče v večnosti.

oče urednik Franc Bole, Ti si poklicana, da boš ostala sama. (Pismo meseca). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 6-7

Izraz “učinek metulja” izhaja iz znanstvenih teorij. Pomeni, da majhna, včasih komaj znatna začetna odstopanja na koncu privedejo do velikih sprememb in do verižnih pojavov, ki si jih nismo mogli predstavljati. Če ponazorimo: komaj vidna razpoka na jezu lahko pomeni, da bo jez popustil, nastale bodo poplave, pokrajina bo opustošena, ljudje se bodo morali z dežele preseliti drugam, v velikih predmestjih se bo zaradi priliva prebivalstva povečala socialna stiska, kar bo vplivalo na povečanje kriminala, ki ga bo zatrla le bolj avtoritarna oblast. Med majhno razpoko na jezu in avtoritarno oblastjo sprva ni povezave, po “učinku metulja” pa povezava je in je razvidna.
Pri epidemiji novega koronavirusa lahko govorimo o “učinku netopirja”. S tem, da netopir na tem mestu ni mišljen simbolno, temveč konkretno. Koronavirus naj bi prišel na človeka prav iz netopirja. Tudi verižnost je v tem primeru zelo nazorna in konkretna: od preskoka majhnega neznatnega virusa na prvega človeka na tržnici v kitajskem Wuhanu do tega, da je ves svet okužen in pred velikimi socialnimi in političnimi spremembami. Sam papež Frančišek pravi, da svet po tej epidemiji ne bo več takšen, kot je bil.
Neverjetno, kaj je storila kapljica netopirjeve krvi ali sluzi na neki oddaljeni tržnici v srcu Kitajske!
Potrjuje se, da je ves svet zelo povezan. Vsi smo na isti barki. Razdalja med nami je vse manjša. Če smo v času razmaha televizije in telefonije govorili o svetu kot o “globalni vasi”, lahko danes, ko smo že vsi na internetu in so letalski prevozi vse cenejši, govorimo o svetu kot o “globalni sobi”. To od nas zahteva novo širino.
Papež Frančišek nas te širine uči. V okrožnici Laudato si', ki je posvečena varovanju stvarstva, piše o vsepovezanosti in soodvisnosti sodobnega sveta. Velika ekološka, socialna, moralna in duhovna vprašanja izhajajo eno iz drugega in se druga v drugo stekajo. Ne moremo reševati ekologije, če dopuščamo revščino; ne moremo delati za mir, če hkrati mižimo pred uničevanjem planeta; ne moremo govoriti o novi zeleni paradigmi, če smo hkrati duhovno prazni in egoistično usmerjeni.
Povezane so tudi naše drobne vsakdanje navade in velike globalne rešitve. Denimo, raba vode iz pipe; denimo, ravnanje z gospodinjskimi odpadki; denimo, preživljanje prostega časa in potovanja.
Zastaviti si bomo morali vprašanja, kakršnih si jih še nismo. Tudi neprijetna. Denimo, kaj vse imamo na mizi, ko si privoščimo okusno morsko hrano. Vemo, od kod je ta hrana? Vemo, da evropske ribiške ladje lovijo ob zahodni afriški obali? Vemo, da so tamkajšnje vode skoraj izropane rib in da je tamkajšnjo tradicionalno ribištvo v krizi? Ne. Mnogi izmed nas žal vedo le, da hočejo dobro morsko hrano na mizi in da jim gredo na živce ilegalni prebežniki iz Afrike. Nočejo videti povezave med svojim morskim krožnikom, revščino v ribiških zahodnoafriških vaseh ter posledično migracijo nekaterih Afričanov proti Evropi.
Še so takšni med nami, ki menijo, da niso ničesar krivi in da jih se zadeve okrog usode planeta ne tičejo. Tudi za “učinek metulja”, ki ga že dobro leto dni doživljamo v obliki srhljivega “učinka netopirja”, hočejo ostati slepi. Toda že banana v hladilniku, prižig računalnika, odpadna plastika v košu jih izdajajo: tudi oni sedijo na skupni globalni barki.
Epidemijo koronavirusa jemljimo kot veliko opozorilo. Zadnji čas je, da se zavemo, kako zelo smo vsi vpleteni. A namesto, da bi nas globalna vsepovezanost in naša vsepletenost plašili, naj postaneta naši priložnosti. Priložnost je ta: iz našega stanovanja in s spremembo drobnih, včasih komaj znatnih navad, lahko z vsemi ljudmi dobre volje sodelujemo pri spreminjanju sveta na bolje.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 3.

To številko Ognjišča boste dobili ob vstopu v veliki teden, na pragu velike noči. Vsako velikonočno Ognjišče nas spomni na prvo številko naše revije, ki je izšla za ta največji praznik leta 1965. Z vstalim Kristusom rad začenja svoje nagovore tokratni gost meseca p. Rozo Palić, eksorcist tržaške škofije, ki bo pri Ognjišču izdal CD s svojimi duhovnimi nagovori Na dlaneh Besede, Premišljevanja v luči Evangelija. Več o njem si lahko preberete na str. 8–9.

Velika noč je praznik novega življenja, ki ga na simboličen način doživljamo tudi z začetkom pomladi. Z zmago življenja nad smrtjo je povezan tudi Zavod Živim, ki praznuje 10. obletnico delovanja. Z ustanoviteljico Katarino in direktorico zavoda Darjo smo pogledali na njihovo prehojeno pot, dosežke in tudi izzive, ki jih čakajo v prihodnje.

V postnem času in velikem tednu premišljujemo o Kristusovem trpljenju. Na poseben način ga je prikazal Škofjeloški pasijon. 300-letnici nastanka tega prvega dramskega besedila v našem jeziku smo posvetili tokratno prilogo.

Z Janezom Kavčičem, eksorcistom koprske škofije, smo pripravili pogovor na pomembno, za nekatere pa neprijetno temo: kako biti poslušen Cerkvi, njenim predstavnikom in kako razumeti poslušnost v luči delovanja hudega duha.

Z ugodnim pomladnim vremenom smo začeli tudi z dejavnostmi na vrtovih. Odpravili smo se na obisk v družinsko podjetje Biobrazda, kjer s pomočjo deževnikov pridelujejo na naraven način poseben kompost, ki je še kako koristen pri vzgoji tako zelenjave kot drugih rastlin.

Z naravo je povezan tudi prispevek, ki predstavlja pogled na resnice in zmote o globalnem segrevanju našega planeta, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj (str. 53).
Naraven pa je tudi proces priprave velikonočne potice. Naša mlada raziskovalka Katarina je pripravila prispevek o tem, kaj se pravzaprav dogaja s kvasom in testom med pripravo testa in med peko. Malce bolj znanstveni pogled na priljubljeno sladico. O pripravi velikonočne potice pa si lahko preberete v rubriki o kuhanju.

Z velikonočnim časom so se običajno začele birme. Letos je podeljevanje tega zakramenta in prvega obhajila še negotovo. Zaradi te negotovosti vam na str. 91 predstavljamo ponudbo Ognjišča za sv. krst. Ko bo kaj več znanega o prejemanju teh zakramentov, bomo objavili večjo ponudbo za vse zakramente. Že sedaj vas obveščamo, da je pred izidom slovenska izdaja YOUCATA za otroke (Katoliški katekizem za otroke in starše), ki bo lepo darilo za prvo obhajilo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97, obširneje pa jo bomo predstavili prihodnjič.

Naj omenim še novost, ki se je rodila v sodelovanju z revijo Ognjišče – knjigo Janka Jarca-Smiljana Marija na kolencah. Smiljan, kakor se je podpisoval v svojih zgodbah, je bil prvi zunanji sodelavec, ki je pisal v našo revijo. Omenjena knjiga je že drugi izbor njegovih zgodb in upamo, da bodo njegovi pretanjeni opisi našli poti med bralce.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 4.

priloga

Tri stoletja Škofjeloškega pasijona

gost meseca

p. Rozo Palić, eksorcist tržaške škofije

tema meseca

Globalno segrevanje: miti in resnice

Preberite več: April 2021

* 1647, Vipavski Križ, † 17. oktober 1714, Gorica

(* ob obletnici rojstva) Na podlagi lastnoročno napisane zaobljube Janeza Svetokriškega z datumom 21. september 1665, v kateri pravi, da "je bil sedemnajstleten sprejet v red bratov kapucinov ... in opravil leto noviciata", je povsem jasno, da je rojen leta 1647. Ta letnica rojstva je torej zanesljiva. Prav tako je zanesljiv njegov rojstni kraj: Sveti Križ, zdaj Vipavski Križ (spodobilo bi se, da bi mu vrnili prvotno ime!). V izjavi svojih prvih zaobljub na Reki leta 1665 je zapisal: »Jaz, brat Janez Krstnik od Svetega Križa ...« Skoraj gotovo je bil v Svetem Križu tudi krščen, žal pa so matične knjige ob požaru župnišča leta 1785 zgorele. To, da je Sveti Križ njegovo rojstni kraj, potrjuje kapucinska oz. splošna redovniška tradicija preimenovanja redovnikov, ki je bila v veljavi do drugega vatikanskega koncila. Kandidat je ob vstopu v red oz. preobleki dobil tudi novo ime, ki so mu ga običajno izbrali njegovi predstojniki. To je pomenilo, da prekinja s starim, svetnim življenjem in začenja novo kot nov človek z novim imenom. Zamenjava krstnega imena z redovnim, je vključevala tudi odpoved družinskemu priimku, ki ga je po navadi zamenjalo ime rojstnega kraja, župnije. Janez se je dosledno podpisoval 'Janez Krstnik od Svetega Križa'. Poleg tega je tudi njegov pisni jezik tipično gornje vipavski. Da je mladost preživel v bližini svetokriškega kapucinskega samostana, potrjuje tudi ta njegov zapis: »Jest poprej kakor sem bil kapuciner ratal, kadar sem šlišal de ob punoči so k jutarnamcam zgonili, sem sam s sabo mislil, zakaj ne molijo jutrnce podnevi, temu ponoči ... Zatoraj sem vprašal eniga paterja, zakaj ponoči jutrnce molijo inu nikar podnevi. On je meni odguvoril: 'Vsakteri zna podnevi jutrnice pejti, ali ponoči jih je malu, kateri jih znajo pejti'.

Tobija Lionelli je vstopil red bratov kapucinov septembra 1664, ko je imel sedemnajst let. Po enem letu noviciata na Reki je 21. septembra 1665 izrekel prve zaobljube. O njegovem izobraževanju pred noviciatom ni nobenih podatkov. Nedvomno je moral imeti zadostno znanje, da je lahko takoj po noviciatu začel s filozofsko-teološkim študijem. Po kapucinskih konstitucijah je študij tistih, ki so se pripravljali na duhovništvo obsegal tri leta filozofije in štiri leta teologije. V duhovnike so bili navadno posvečeni po drugem letu teologije. Janez Svetokriški je opravil študije v domači provinci: filozofijo v Zagrebu ter v Celju (1667–68), teologijo pa tudi v Celju (1668–1671/72). Lahko sklepamo, da je bil posvečen v duhovnika poleti ali jeseni 1670. Ob koncu sedemletnega študija je moral, kot vsi bratje pridigarji, opraviti zaključni izpit ter tako dobil pridigarsko licenco od vrhovnega predstojnika. Pridiganje, 'najvzišenejšo službo v Cerkvi', so smeli izvrševati le intelektualno in duhovno dobro pripravljeni bratje. Okoli leta 1700 je bilo v Štajerski kapucinski provinci že 230 pridigarjev in le 106 spovednikov!

Janez Svetokriški je bil leta 1679, ko je bil star 32 let, imenovan za gvardijana (samostanskega predstojnika) v Trstu. Sredi leta 1682 so ga imenovali za gvardijana v rodnem Svetem Križu. Po dveh letih je odšel v Ljubljano, kjer je dobro leto opravljal službo samostanskega predstojnika, ostal pa je v Ljubljani kot pridigar. Novi dve leti je bil spet gvardijan v Trstu, nato pa v Novem mestu, kjer je navezal prijateljske stike s proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem, ki mu je kot mecen omogočil izid prvega zvezka Svetega priročnika, ki je izšel v Benetkah leta 1691. Začasno je bil razrešen predstojniške službe, pred izidom drugega zvezka je bil leta 1694 spet imenovan za gvardijana, tokrat v Gorici. Po letu 1696 ga ne zasledimo več med samostanskimi predstojniki; skoraj gotovo pa je pomagal kot pridigar in spovednik. Tek svojega izjemno bogatega in ponižnega življenja je sklenil v Gorici 17. oktobra 1714, ko mu je bilo sedeminšestdeset let.

'Sveti priročnik', njegovo življenjsko delo

»Jest vejm, de veliko njih se bodo čudili, de jest sem se podstopil moje pridige drukat storiti v slovenskem jeziku, dokler dosehmal obeden nej tiga sturil, desilih veliko lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj vipavski,« je v uvodu 'blagovoljnega' bralca v prvem zvezku svojega Svetega priročnika nagovoril pridigar Janez Svetokriški in povedal, kaj ga je nagnilo, da je dal svoje pridige tiskati. »Večkrat ti mašniki so želeli inu prosili, da bi jim moje slovenske pridige posodil inu prepisat pustil ali pak da bi jih drukat pustil. Zatoraj jest hočem le-te moje dobre prijatele pohlevnu bugat inu tulikajn jim pomagat, kulikajn premorem.« Latinski naslov prvega zvezka se v slovenskem prevodu glasi: »Sveti priročnik pridig za posamezne nedelje v vsem letu in za slovesnejše praznike Gospoda Kristusa in B. D. Marije iz spisov Svetega pisma in svetih očetov in z zgodbami novejših avtorjev nič manj marljivo kakor obilno podprt, se na željo mnogih po prečast. očetu br. Janezu od Svetega Križa, pridigarju iz reda malih bratov kapucinov v slovenskem jeziku sestavljen, v dva dela razdeljen, na svetlo daje.« Za naslovom je posvetilo novomeškemu proštu Lanthieriju in njegov grb, nato slovenski predgovor. Drugi zvezek ima isti naslov in enako letnico 1691, čeprav je mogel iziti šele junija 1695. Posvečen je Juriju Sigismundu grofu Gallenbergu. V prvem in drugem zvezku je obdelana večina nedelj in nekaterih praznikov cerkvenega leta. Tretji zvezek, katerega sponzor je bil Franc Albert baron Pelzhover, vsebuje pridige ob godovih in praznikih svetnikov. Teh praznikov, na katere so bili takrat verniki dolžni priti k maši kakor ob nedeljah, je bilo v Janezovem času kar 36!. Iz raznih življenjepisov svetnikov je Svetokriški za pridige izbral tisto, kar se mu je v življenju svetnika zdelo koristno, poučno. Posluževal se je tudi srednjeveških legend in iz tega gradiva znal sestavljati spodbude za življenje po božjih in cerkvenih zapovedih. Četrti zvezek, ki je najbolj zanimiv in katerega mecen je Peter Anton Codelli, prinaša priložnostne pridige, ki jih bogatijo številne slikovite primere. V petem zvezku, katerega izid je podprl prior kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki Anzelm Kimovec, so pridige za vseh 52 nedelj cerkvenega leta. Prvi zvezek je izšel v dveh delih leta 1691 v Benetkah. Drugi zvezek prav tako v Benetkah leta 1695, tretji je bil tiskan v Ljubljani leta 1698, četrti prav tako v Ljubljani leta 1700, peta pa leta 1707. Posameznim zvezkom so priloženi grbi mecenov. Vseh pet zvezkov obsega nad 2800 strani in vsebuje 233 pridig.

Njegove pridige kot učbenik

Slovenski pridigarji so s tem njegovim delom dobili dragoceno pomoč za oznanjevanje. Po prvotnem načrtu je nameraval izdati dva dela nedeljskih pridig in nato še štiri dele: 1. pridige za praznike, 2. pridige o pripravi na dobro spoved z razlago božjih in cerkvenih zapovedi, 3. pridige za posebne prilike in potrebe ter 4. pridige proti grehom. Razlago božjih zapovedi je sprejel v drugi del nedeljskih pridig, cerkvene zapovedi pa niso obravnavane v celoti.Njegove pridige so nastajale sproti, odkar je začel delovati kot pridigar; govoril jih je na slovenskih tleh, kjer je deloval. Pridige v Svetem priročniku niso zapisane v obliki, v kateri jih je Svetokriški imel, ampak so bile za natis prirejene. Zato so po večini odpadli vsi konkretni nagovori in so nadomeščeni s splošnim N.N., odpadla so imena. Ali je Janez Svetokriški vse pridige tudi res govoril v slovenščini? Na to vprašanje/pomislek odgovarja Mirko Rupel, odličen poznavalec 'ozračja', ki je vladalo v tistem času, in misli, da je govoril v svojem materinem jeziku, ki ga je govorila in razumela večina njegovih poslušalcev.

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara, sholastična in ima štiri dele: 1. tema ali 'naslov', kar je ponavadi svetopisemski citat, 2. uvod ter predstavitev snovi, 3. jedro pridige in 4. zaključek. V uvodu je rad povedal izrednega in zanimivega, da je pritegnil pozornost poslušalcev. Svojo pridigo Slovo od Ljubljane začenja z nagovorom: »Bug vam odpusti, o lubeznivi v Kristusu poslušavci moji, zakaj jest nihdar bi ne bil le-tu od njih čakal, dokler sme jih lubil kakor sam sebe inu kakor mojo lastno dušo, kateru lahku so zamogli zamerkat iz mojih pridih te tri lejta, katire sem per njih bil, dokler vse, karkuli sem vejdil, de bi moglu izveličajnu njih dušam nucat, sem jim zvejstu oznanil inu povedal.« Za uvodom je obrazložil namen pridige in je navadno poslušalce opomnil, naj prisluhnejo. Janez Svetokriški je za svoje pridige – v skladu z navodili za kapucinske pridigarje – rad zajemal snov iz Svetega pisma, zato je v njih največ zgledov in navedkov iz njega. O moči Božje besede je na svoj način poudaril ob primeru od mrtvih obujenega Lazarja. »De si lih roke, noge, inu ozhy taku terdnu suesane je imel, de si lih shtery dni mertu je leshal, inu je smerdel ... Vener je bil is groba prishal ... Ah velika mozh Boshje bessede! Lazerus je imel use glide suesane sunaj ushess, lete nej so bile savesane, de bi Boshjo besedo shlishal, katera is groba ga je klizhala prezej je bil vunkaj skozhil.« Ljudje so Svetokriškega tako radi poslušali, da so včasih cerkve bile premajhne in jim je moral govoriti na prostem. Ko se je leta 1686 po triletnem bivanju v Ljubljani poslavljal od svojih poslušalcev, jih je pohvalil, "kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to bozhjo besedo iz mojih preprostih ust". Večinoma je govoril preprostemu ljudstvu. Vsem vprašanjem javnega in zasebnega življenja se je tako posrečeno znal približati in jih reševati s preprostostjo in vedrino.

Zaključimo ta zapis z odlomkom njegove pridige o svetu in naši vlogi v življenju. »Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.«

(priloga 10_2014)

V poletnem času dopustov ne potujemo samo mi po tujih državah. Tudi drugi prihajajo k nam. Med temi obiskovalci so ljudje, ki niso tujci. To so naši rojaki, ki so iz različnih vzrokov odšli v tujino ter si tam ustvarili nov dom. Cerkev jim namenja poseben dan - prvo nedeljo v juliju. O skrbi Cerkve za Slovence po svetu smo se pogovarjali s koprskim škofom Metodom Pirihom, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren zanje.

- Prvo nedeljo v juliju praznujemo nedeljo Slovencev po svetu. Kaj je njen namen?
Namen te nedelje je vzgajati vernike v odgovornosti za naše rojake po svetu. Odgovorni smo za njihovo zvestobo veri pa tudi za njihovo zvestobo narodu. Geslo letošnje nedelje je »Za življenje«. To geslo so prireditelji izbrali zato, da bi rojake opozorili na odgovornost, ki jo imajo za življenje in da se doma pod tem geslom pripravljamo na slovensko sinodo.

- Pred leti smo to nedeljo obhajali v božičnem času, po prazniku Svete družine, sedaj pa poleti. Zakaj ta sprememba?
Prevladalo je mnenje, da je ta datum zaradi zime neprimeren. V poletnem času je v domovini tudi precej več izseljencev in zdomcev. Radi bi, da bi se tudi oni vključili v različne dejavnosti, ki so v tem času, verni naj bi se dejavno vključili tudi v bogoslužje.

- Pri Slovenski škofovski konferenci ste odgovorni za Slovence po svetu. Pred vami je to nalogo opravljal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič. Kdaj ste vi sprejeli to nalogo?
Že ko je to nalogo opravljal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič, sem včasih šel med izseljence. Ko pa te službe zaradi bolezni ni mogel več opravljati, sem jo sprejel jaz. Letos teče deseto leto, odkar imam poleg odgovornosti za našo škofijo še odgovornost za Slovence po svetu.

- Kakšne konkretene naloge to zahteva od vas?
Na vsak način je to velika obveznost. Med izseljence po Evropi pa tudi po drugih celinah odhajam ob različnih obletnicah in slovesnostih, najpogosteje ob birmah. Prav tako se zlasti v Evropi udeležujem različnih sestankov slovenskih duhovnikov. Ti se že trideset let v okviru Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih delavcev sestajajo dvakrat na leto. Teh srečanj, ki trajajo tudi po cel teden, se udeležim vsaj za nekaj dni, da se osebno srečam z duhovniki in se pogovarim z njimi, da skupaj pregledamo delo, ga preverjamo in načrtujemo. Pri tem delu čutim, kako je težko, ko pride do zamenjave duhovnika. Težko je neko dušnopastirsko mesto, ki je obstajalo več let, zapreti ali dve slovenski katoliški misiji združiti v eno. Poiskati in izbrati prave ljudi je velika in težka naloga. Že doma je delo duhovnika odgovorno in zahtevno, kolikor bolj med rojaki, kjer je izpostavljen in lahko celo osamljen.

- S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo izseljenski duhovniki?
Pastoralno delo ima povsod tri osnovne značilnosti: oznanjevanje evangelija, bogoslužje in karitas, vendar je njihovo delo drugačno od našega v domovini. Na vsak način mora duhovnik dobro poznati jezik okolja, kjer deluje. Če ga ne zna, je to zanj ovira, saj se med verniki in duhovniki prevladujočega jezika težje znajde in to lahko postane vzrok za osamljenost. Skoraj povsod v izseljenstvu mora duhovnik premagovati velike razdalje. Slovenci živijo tudi po več sto kilometrov narazen. Pastoralno delo mora te danosti upoštevati in se temu prilagajati.

- Ali je dovolj duhovnikov, ki se odločajo za delo med izseljenci?
Delo s Slovenci po svetu je povezano z delom doma. Če bomo doma imeli dovolj duhovnih poklicev, potem jih bo dovolj tudi  za naše rojake na tujem.

- Znano je, da slovenski duhovniki veliko naredijo za vzdrževanje slovenstva med izseljenci. Ali jim slovenska država zaradi tega namenja kakšno pomoč? Jim da priznanje, ki jim gre? Podpira Našo luč, glasilo Slovencev po svetu?
Prepričan sem, da se delo izseljenskih in zdomskih duhovnikov razlikuje od dela duhovnikov doma predvsem v tem, da izseljenski duhovniki skrbijo tudi za kulturno in družabno življenje. Marsikje so duhovniki otroke slovenskih staršev poučevali materin jezik ali pa so za to poiskali druge ljudi. Težko je na kratko opredeliti odnos uradne Slovenije do zdomcev in izseljencev. Odkar imamo samostojno državo, se je ponekod spremenil odnos do njih, ponekod pa ne. Na mnogih mestih so ostali isti ljudje in vemo, da se človek težko in počasi spreminja. Kolikor vem, Slovenija ne podpira duhovnikov na tujem. Niti mi ni znano, da bi podpirala glasilo Naša luč. Če pa duhovniki na tujem priglasijo kakšen projekt (kulturna dejavnost, tečaji), ta lahko dobi državno pomoč.

- Znano je, kako je komunistični režim oviral delo duhovnikov med izseljenci in jim nagajal pri opravljanju verske in kulturne dejavnosti. Po nastopu demokracije in osamosvojitvi Slovenije, se je stanje izboljšalo. Izseljenski duhovniki pa sedaj spet pripovedujejo o nerazumevanju slovenske države za njihovo delo in delo katoliško usmerjenih društev.
Tudi o tem se z izseljenskimi in zdomskimi duhovniki večkrat pogovarjamo. Položaj je različen od kraja do kraja. Splošno pa lahko rečemo: če so pri vodenju izseljenskih društev ostali na položajih isti ljudje, potem se stvari bistveno niso spremenile. In napetosti, ki so bile pred letom 1990, ostajajo tudi naprej. Če pa so na položaje prišli novi ljudje, potem je tu in tam zaznati tudi kakšno spremembo.

- Veliko obiskujete Slovence po svetu. Konec maja, za binkošti, ste bili med Slovenci na Švedskem, ko je Slovenska katoliška misija praznovala svojo 25-letnico. Več posebnosti zaznamuje Slovenci v tej skandinavski državi.
Gospod Zvone Podvinski, ki že šest let deluje med Slovenci na Švedskem, ima stik s 4700 Slovenci, ki pa so izredno razkropljeni. Neki rojak mi je dejal, da je najbližji Slovenec nad 200 km oddaljen od njega. Prav ta oddaljenost je posebna težava, ker se ljudje težko v  večjem številu zberejo za verske in kulturne prireditve. Samo enkrat na leto se v Vadsteni, kjer je pokopana sveta Brigita Švedska, zbere do tristo slovenskih vernikov. Tako je bilo tudi letos, ko smo praznovali 25-letnico slovenske katoliške misije.

- Razdalje na Švedskem so velike. Kako se pa sicer med letom zbirajo Slovenci?
Med letom se zbirajo na več krajih. Zaradi velikih razdalj, se jih zbere malo, največ od 50-60. Zato sem duhovniku, ki ob koncu tedna prevozi od 300 do 500 km do krajev, kjer žive Slovenci, svetoval, da v določenih krajih ne bi poskrbel samo za bogoslužje, ampak da bi morda dan ali dva ostal na določenem kraju in takrat obiskal različne ljudi, zlasti starejše v okolici. Takrat bi jim lahko podelil zakramente ali imel z njimi duhovni pogovor, saj so prav starejši veseli obiska slovenskega duhovnika.

- Kako vas sprejemajo Slovenci, ko jih obiskujete? Kaj govorijo o Sloveniji? Kaj jih pri nas veseli in kaj žalosti?
Ko obiskujem rojake po svetu, so ti obiski zanje predvsem dnevi veselja in podoživljanja domovine. Ponekod me zato sprejmejo izredno slovesno, celo bolj kot doma. Obiskov in novic iz Slovenije so izredno veseli. Mnogi izseljenci niso dobro seznanjena z vsemi verskimi, kulturnimi in političnimi dogodki, ker o teh stvareh lahko večinoma le berejo. Če slišijo za lepe dogodke, je mnenje o Sloveniji lepše. Če pa slišijo za prepire in napake, pa ne. Med njimi je veliko ljudi, ki jih je prejšnji režim preganjal in povzročal krivice, nekateri so morali celo bežati, odvzeli so jim premoženje ali pa so jim pobili sorodnike in so jih te krivice zaznamovale. Zato upravičeno pričakujejo, da bi prišlo do sprave in poprave krivic in bi lahko z večjim ponosom gledali na svojo domovino oziroma na domovino svojih staršev.

RUSTJA,Božo Odgovorni smo za naše rojake po svetu. (Pogovor o). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 7, str 30-31.