priloga

200 let od zatona Napoleona in kongresa svete alianse v Ljubljani

gost meseca

Mitja Leskovar, apostolski nuncij v Iraku

moj pogled

Laura Unuk

Preberite več: Maj 2021

Kategorija: Kazalo

10-letnica Zavoda ŽIV!M
Praznik velike noči predstavlja veselje, optimizem, zmago življenja nad smrtjo. Nekaj tega sporočila o veselju do življenja, hvaležnosti za življenje, upanju in dobri volji v slovenski prostor že 10 let prinaša tudi Zavod ŽIV!M. S svojim delom želijo pomagati ženskam v krizni nosečnosti, družinam v stiski, ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo ali ob izgubi otroka. O svojem delu in poslanstvu sta spregovorile Katarina Nzobandora, ustanoviteljica zavoda ter Darja Pečnik, direktorica zavoda.

- Katarina, nas lahko povedete v tisti čas leta 2011, kaj se je dogajalo, s kom ste bili v stikih, kaj se je kuhalo v vas, da ste se odločili za ustanovitev Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Klic sem čutila od malega, leta 2009 pa se je »izkristaliziral«. Bil je klic v t. i. pro-life (delovanje ZA življenje), v pomoč osebam z izkušnjo splava in tistim, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo. Kmalu po tem jasnem znaku, ki sem ga začutila v srcu, sem izgubila sina Žana in začela se je trnova pot žalovanja, ki je bila hkrati priprava na poslanstvo. Spoznala sem žalovanje, še močneje pa sem spoznala, kako je vsako življenje DAR. Moje, tvoje, vsako. Od takrat naprej sem na vsakega človeka gledala z drugimi očmi, nikogar več nisem jemala kot »samoumevnega«.
V začetku leta 2011 sem začela s pro-life FB-skupino, ki so se ji mnogi pridružili. Tam sem spoznala prve mamice z izkušnjo splava. Zaupale so mi svoje zgodbe, ki so bile zelo težke in so nosile posledice odločitve, rane, ki so bile zelo globoke. Hudo mi je bilo skupaj z njimi in začele smo se srečevati. Na tej poti sem spoznala mnoge izjemne ljudi, ki so me usmerjali, mi pomagali z nasveti, in tako sem konec leta 2011 ustanovila Zavod ŽIV!M. Zanimivo je, da je ta zavod res zelo ŽIV – kot nekakšen svoj »organizem«, saj se pot nenehno odpira pred nami, nenehne so spremembe, Bog nam ves čas kaže, kje nas želi, nas vodi. Organizacija ni v naših rokah, ampak v Božjih, to močno čutimo. Mi smo le »služabniki« Življenja.

- S kakšnimi pričakovanji ste se podali na to pot in s kakšno popotnico?
Katarina: Zavedala sem se svojih šibkosti, neznanja, sposobnosti in nesposobnosti, a ker sem vedela, da sem znotraj volje Očeta, sem pričakovala velike stvari. Nekatere so se mi od začetka svitale, druge prihajajo kot darila, presenečenja. Sama pravim, da sem realist, zato pričakujem čudeže.
Popotnica, ki mi jo je dal p. Tadej Strehovec, frančiškan, ki me je zelo veliko naučil o pro-life delovanju, je bila: rešimo eno življenje. Če rešiš enega človeka, si temu človeku rešil cel svet. In to je dovolj. Zato v Zavodu ŽIV!M ne štejemo, koliko otrok smo rešili. Številke niso pomembne. Vsak je enako dragocen, za vsakega naredimo vse, kar je v naši moči, da mu pomagamo. 

- Če po desetih letih delovanja pogledate na prehojeno pot – bi lahko izpostavili nekaj ključnih prelomnic, ki so vplivale na dejavnosti Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Ena izmed prvih večjih in prepoznavnih »akcij« je bil zakup pravic za predvajanje filma Oktobrski otrok, ki si ga je ogledalo več tisoč ljudi. Menim, da je ta film prelomni, saj je dosegel mnoge družine in posameznike, je kot prvi val kulture življenja. Še odmevneje smo dogajanje v Sloveniji zaznamovali s kratkim filmom Čudež življenja, ki se je predvajal na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Prikazuje razvoj otroka v maternici, a je vseeno razburkal javnost. Zato sem imela možnost predstaviti naša stališča na vseh večjih televizijskih hišah in v tiskanih medijih. S tem spoznavamo, kako so filmi (in tudi glasba) pomembni, saj odpirajo poti do tistih src, ki bi jih preko drugih načinov morda težko dosegli. 
Darja: Sestre usmiljenke (hčere krščanske ljubezni) so nam velikodušno ponudile svoje prostore na Potočnikovi 8 v Ljubljani. Tako smo se v decembru leta 2017 iz ene sobice preselili v večsobno stanovanje. Kar naenkrat smo lahko počeli več stvari hkrati (sestanki, terapije, predavanja, pisarniško delo …), to pa je pripomoglo h kvalitetnejšemu izvajanju programov in nemotenemu delovanju.
Septembra 2018 sem vodenje zavoda prevzela jaz, kar je pomenilo, da smo lahko okrepili programe svetovanja mamicam ob nenačrtovani in krizni nosečnosti ter za osebe z izkušnjo umetnega splava, ki jih vodi Katarina. V tistem času se je izoblikoval trden kolektiv, ki je pripomogel k še kvalitetnejšemu delovanju zavoda. Konec omenjenega leta se je zgodila še ena odmevna stvar, in sicer, ko je Ljubljanski potniški promet (LPP) samovoljno odstranil naš oglas z enega od svojih avtobusov. Po vloženi prijavi na urad Zagovornika načela enakosti je le-ta ugotovil, da je bil zavod diskriminiran s strani LPP-ja. To dejanje je rodilo sodelovanje s podjetjem Bia Separations iz Ajdovšine, ki je kar dve leti zapored podprlo našo vseslovensko plakatno in spletno akcijo osveščanja o vrednosti in svetosti življenja.

- Ste v teh desetih letih kakorkoli spremenili, dopolnili svojo smer »plovbe«, delovanja? Ste skozi svoje dejavnosti opazili, da je treba k temu področju pristopiti še širše, kot ste sicer načrtovali?
Katarina: Vsekakor je Zavod ŽIV!M nastajal in se razvijal postopoma – in se še razvija, ŽIVI. Sama sem najprej čutila klic le v pomoč osebam z izkušnjo splava. Nato sem spoznala, kako pomembno je osveščati, spregovoriti, dati možnost, prostor, kjer lahko osebne zgodbe pridejo še do drugih src – src tistih, ki so zdaj na robu »prepada« in razmišljajo o splavu, kot tudi tistih, ki take izkušnje nimajo in gledajo od daleč, morda celo obsojajo. Tako so pomemben del našega delovanja postali tudi mladi. Pripravili smo mnoge delavnice zanje, jim govorili o svojih izkušnjah, o lepoti ženskosti in moškosti, o kontracepciji, splavu in posledicah .... Mladi so zelo odprti, radi sprejemajo sporočilo o lepoti življenja. Verjetno čutijo, da je to sporočilo prav isto, kot je zapisano tudi v njihovih srcih.
Iščemo poti do src, zato pripravljamo zelo različne programe, predavanja, nudimo pogovore, terapije …
Ob tem se je nujno pojavila potreba po pomoči (in to konkretni) za tiste, ki so v stiski, ki bi želeli obdržati otroka, pa nimajo sredstev. Name se je obrnila mamica, ki se je po odločitvi, da obdrži dvojčka, znašla v finančni stiski. Ni imela nič opreme, oblačil … Kar sem imela doma od svojih otrok, sem napakirala in ji odpeljala. Po FB sem prosila za voziček, opremo in vse se je našlo. Tako se je začeli Program PreŽIV!M, ki je do danes pomagal na desetine družinam.

- V strnjeni predstavitvi utripa znotraj Zavoda ŽIV!M je zagotovo prav, da omenimo tudi posameznike, ki so del vaše ožje ekipe. Hkrati pa zastavljam vprašanje, kakšen je ritem dejavnosti oz. kako poteka teden ali mesec v delovanju Zavoda ŽIV!M?
Darja: Kot sem že omenila, se je z leti oblikoval trden kolektiv, ki ga povezuje več kot le golo delo. To so čudoviti ljudje, ki s svojim srčnim trudom in prizadevnostjo žlahtnijo zavod. Zavedamo se, da je uspešnost našega poslanstva mogoča le zaradi edinosti med nami, zaradi povezanosti v l(L)jubezni. Poleg mene in Katarine sta v tem kolektivu še najina moža Franci in Marko, s. Tina Čerin, Helena Brand, letos pa se nam je pridružila še Simona Gregorec. Ne smem pa pozabiti na razširjeno ekipo zavoda, ki jo sestavljajo prostovoljci in predavatelji, ki prav tako z veliko predanostjo in ljubeznijo opravljajo svoje delo. Vseh nas je 25.
Enkrat na teden se na zavodu srečujemo pri skupni sveti maši in češčenju Najsvetejšega. Če se le da, srečanje skupaj z duhovnikom zaključimo ob klepetu pri kosilu. Hvaležni smo za njihovo pripravljenost in darovan čas, med nami se tako tkejo bogate prijateljske vezi. Vsak teden imamo kolegij (v živo ali virtualno), delamo tudi od doma, odvisno od potreb. V prihodnje si želimo, da bi lahko še več delali skupaj, v istih prostorih, če bodo razmere dopuščale.

- Ob takšnih obletnicah je tudi priložnost, da se oceni opravljeno delo. Kje vidite, da ste s svojim delovanjem pustili najmočnejši pečat?
Darja: Ja, ob tej obletnici najprej pomislim na otroke, ki smo jim rešili življenje, na mamice in očete, ki so v svojih stiskah uspeli prisluhniti srcu in izbrati življenje, pomislim na vse starše, ki so izgubili otroka in lahko danes zaradi izžalovane izgube ponovno zrejo v svet s pogumom upanjem. Verjamem, da so se zaradi našega osveščanja o svetosti življenja in posledicah splava marsikomu odprle oči, da danes drugače gleda na življenje spočetega otroka. Veliko je tančic, ki smo jih na tem področju odgrnili. Sočutnost in empatija sta najpomembnejša vidika našega dela. Nikakor ne želimo nikogar obsojati, pomembno pa je, da povemo resnico. In ta resnica v družbi marsikdaj vzbudi odpor. Čeprav je soočanje z nasprotujočo stranjo tudi naporno in boleče, pa resnica prav zaradi tega doseže še več ljudi in je še bolj odmevna.

- Kako to delo vpliva na vas, ki ste vsakodnevno del Zavoda Živim? Kakšna spoznanja ste pridobili, kakšna bremena ali veselje lahko ali morate nositi tudi izven »delovnega časa«?
Katarina: Prav vsak, ki nas pokliče, nam piše ali osebno pride do nas, je za nas zelo dragocen. Osebe, ki imajo izkušnjo splava in zmorejo podeliti svojo zgodbo, stopiti na pot okrevanja, so zame junaki. Mama, ki se kljub stresnim okoliščinam odloči za življenje otroka, je junakinja. To resnično ni lahko. Vsakega sprejmemo z odprtim srcem in vsak tam tudi ostane – v našem srcu in mislih, molitvi. V zahtevnih situacijah tudi darujemo za mašo za posameznika, ki nas je obiskal. Zato Zavod ŽIV!M ni služba, je poslanstvo. In živi z nami ves čas. Zgodbe, ki jih slišimo, so zahtevne tako čustveno kot duhovno, pogosto so polne zlorab, bolečin, travm … Včasih se je težko »odklopiti«, počivati, se umakniti, a vemo, da je to zelo pomembno. Zato treniramo čuječnost, prisotnost v sedanjem trenutku. Vse predajamo Bogu, zaupamo v Marijine roke. To nam pomaga ohranjati notranji mir, stabilnost in veselje, pogum.

- Predstavljam si, da se je v 10. letih nabralo tudi precej zanimivih, posebnih zgodb, da dobite tudi precej povratnih informacij, zelo osebnih …
Katarina: Zgodb, ki smo jih slišali, solz, ki smo jih prejokali – od žalosti ali od veselja –, je za celo morje. Na primer mama, ki jo je zapustil partner, ko je bila noseča, in je vseeno ohranila otroka, je zdaj srečna s tem otrokom, hvaležna, da ga ima. Starši, ki so v nosečnosti izvedeli za diagnozo nerojenega otroka, nezdružljivo z življenjem, pa so otroku vseeno ohranili življenje, in sedaj, po smrti otroka, čutijo mir, saj so zanj storili vse, kar so lahko. Ali mama, ki je 17 let držala skrivnost o splavu, jo nato podelila, doživela Jezusov dotik ozdravljenja in sedaj pričuje o tem. Pomislim na mamo, ki je z našo pomočjo sprejela svoje nosečniško telo, objela svojo ženskost in zdaj uživa v materinstvu, cveti pa tudi poslovno. Ali pa starši, ki so preko naših programov začutili, da so v svoji izgubi otroka razumljeni, in jim je to pomagalo na njihovi poti žalovanja. Pa mama, ki je zanosila v prevari, a je po dolgem notranjem boju obdržala otroka in nato s partnerjem zgradila iskren odnos ter so sedaj srečna družina. In še in še. Teh zgodb je na stotine. Vsako živimo skupaj, vsaka je dragocena. 

- Eden od glavnih poudarkov vašega delovanja je izpostavljanje pomena kulture življenja. Kako se je ta kultura življenja v Sloveniji v zadnjih 10. letih spremenila?
Katarina: Ko sem vstopila v svetovno gibanje pro-life, je bilo v Sloveniji o tem zelo malo govora. Tu in tam se je slišalo kaj o splavu, a je bilo vse velik tabu. Z našim vztrajnim delom in s podporo mnogih posameznikov, organizacij, medijev, ki igrajo zelo pomembno vlogo, se je glas vedno močneje slišal. Iz »snežinke« je postala »snežna kepa«, ki je vedno večja in močnejša. Pro-life je v Sloveniji postal nov val, ki se ga ne bo več dalo ustaviti. Opažam, da si na spletnih omrežjih in v pogovorih ljudje upajo spregovoriti o teh temah in da so sčasoma dobili dovolj argumetov, da znajo svoja stališča tudi zagovarjati. To je velik napredek. V ta namen v Zavodu ŽIV!M nudimo pro-life izobraževanje, ki se ga mnogi udeležijo. Hkrati smo zelo veseli, da se je zmanjšalo število opravljenih splavov letno, in pa, da je vedno več oseb, ki so ozdravljene in osvobojene po izkušnji splava. Oni so najmočnejši zagovorniki kulture življenja, najmočnejši »argument« je njihova življenjska zgodba. So pričevalci, ki spreminjajo kulturo smrti v kulturo življenja.

- Ob tej priložnosti bi bilo dobro tudi omeniti, kako lahko k sodelovanju pristopijo občasni prostovoljci ali tisti, ki jih zanima katera od vaših dejavnosti in bi radi pomagai.
Darja: Pomoč je več kot dobrodošla. Znotraj Programa PreŽIV!M, ki pomaga družinam v materialni stiski, lahko pomagajo pri razvozu stvari družinam, pri urejanju našega skladišča, potrebujemo socialnega delavca, ki bi družinam lahko nudil dodatno pomoč (pogovor, svetovanje …). Če kakšen mlad par začuti, da bi o svoji poti pričeval drugim in bi se rad izobrazil na področju teologije telesa, moškosti in ženskosti, dobrodošel!

- Smo pred praznikom velike noči, ki je tudi praznik zmage Življenja nad smrtjo. Lahko bi rekli, da je po svoje vsak rojen otrok nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom … Kako odmeva sporočilo velike noči v vašem delovanju in samem zavodu? 
Darja: Tako kot ste rekli, vsak rojen otrok je nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom. Duhovni boj je močan, zlo želi zmagati. Toda prav sporočilo velike noči je tisto, ki nas opogumlja ter nas navdaja z veseljem in upanjem pri uresničevanju našega poslanstva. Ljubezen je močnejša od smrti, aleluja!

ERJAVEC, Matej. Bog nam ves čas kaže, kje nas želi 10-lertnica Zavoda ŽIVIM. (Na obisku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 41-43.

Kategorija: Moj pogled

Večkrat sem pri branju Ognjišča brala probleme mladih, ki se pripravljajo na sveti zakon in poročajo o skrbeh, če fant ni ali je manj veren. Zaradi verskega prepričanja sem v življenju mnogo pretrpela. Doma pri starših smo veliko molili. Takrat, nekaj let po drugi svetovni vojni, je bilo zelo hudo, posebno za družine v mestih z več otroki. Večkrat sem bila bolj lačna kot sita in z menoj mlajši bratje in sestre. Hujše kakor lakota, pa je bilo, da smo čutili zaničevanje zaradi obiska pri verouku. Vedno pikre pripombe in posmehovanja od učiteljev in nekaterih sošolcev. V zadnjem letu osnovne šole sem edina v razredu vstala, ko so vprašali, kdo obiskuje verouk. Tako je potekalo tudi v poklicni šoli. Profesor zgodovine je bil najhujši. Še med seboj so zaničevali sodelavca, ker so vedeli, da je veren. Njegovo mesto je bilo v temnem kotu cerkve pod korom. Naša samozavest je bila za dolgo dobo našega življenja zamajana.

Po uspešno končani poklicni šoli ni bilo za nas zaposlitve. Sprejela bi vsako delo, ker je mama postala vdova in za mano so bili še bratje in sestre. Na delavski zbornici nam je uslužbenka zagrozila: »Če ne greste v svet, tukaj nikoli ne boste dobili dela«. Več skupin nas je odšlo v tujino. S težkim srcem sem zapustila našo lepo domovino, ki je tudi šla skozi grozovito trpljenje povojnih let. V tujini sem si želela ustvariti topel slovenski dom, ki bo odprt tudi za druge zakonce, ki iščejo zatočišče. Spoznala sem Slovenca in se kmalu cerkveno poročila. Takoj po poroki mi je prepovedal obiskovati slovenske maše in slovensko govorico. Nemško se je že doma naučil v šolah. Izhajal je iz navidezno krščanske družine.

Sledilo je nadaljevanje. Vero, ki so mi jo starši položili v zibelko, jo živeli in prakticirali, so v tujini dobri, plemeniti slovenski duhovniki bogatili, z nami molili, prepevali slovenske pesmi, zlasti pri šmarnicah, in nam je bilo zelo lepo. Za te duhovne vrednote sem se borila in jih varovala. Zame vera ni neka slavnostna prireditev, ki se je občasno spomnimo. Več kot dvajset let nisem več imela moči. Omagala sem. Ostala na cesti, brez doma, družine, državljanstva, brez strehe nad glavo, brez vsega. Ostala mi je vera in še bolj sem zaupala v Boga. In sočutje do sotrpinov je postalo še močnejše. Pred kratkim sem praznovala 45 let bivanja v tujini. Praznovala sem jih v krogu slovenskih krščanskih družin. Po sveti maši smo šli v župnijsko dvorano s slovenskim duhovnikom. Bilo nam je lepo in toplo pri srcu. Med temi zvestimi kristjani sem našla dom, zavetje, sprejetost in domovino. Hvaležna sem Bogu za vse to.

Pred kratkim sem zvedela, da je moj mož zelo bolan na intenzivnem oddelku. Šla sem ga obiskat in mu povedala, da veliko molim zanj. Odgovoril je: »To je zelo lepo od tebe«.

Moja življenjska pot je prepletena s trnjem in križi. Hvaležna sem Bogu, da morem nositi križ. Doživljam neskončno ljubezen Boga in sočutje do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih. Prepričana sem, da je bila moja pot prava. Hvala vsem, uredniku in bralcem, saj ste večkrat molili zame in mojo družino. Pisala sem vam junija 1981 in ste pismo objavili s podpisom 'žalostna mati'. Moja pot je bila polna trpljenja in sedaj, ko se ko se moje življenje počasi izteka, sem 'srečna mati', saj sem vedno zaupala v Boga in vztrajala. Bog je neskončna ljubezen in je vredno vztrajati. Iz trpljenja raste moč in ljubezen do soljudi. Z božjim blagoslovom prisrčno pozdravljeni.

srečna mati

 

S to število obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. Če bi si danes zaželeli kakšno čestitko, bi bila takšna, kot si nam jo poslala ti.

Šel sem pogledat številko Ognjišča, ki jo navajaš, in ponovno prebral tvoje pismo, ki si ga napisala pred 34 leti. Naslov pisma je: "Mož je zahteval, naj ubijem v sebi to drobno bitje". Ti tega nisi storila in tudi za to se lahko danes podpišeš 'srečna mati' .

Opisala si kako je bilo včasih življenje težko, za verne še posebej. Danes je takih materialnih stisk manj, čeprav vemo, da so mnogi, ki so brez dela, lahko v podobnem položaju. Tudi verskega nasprotovanja, kot je bilo takrat, ni več, čeprav se tudi danes mnogi posmehujejo tistim, ki hodijo v cerkev. Če bi se pa vprašali, kaj pričakujem od življenja, bi se znašli brez odgovora. Sama si napisala v prvem pismu: »Vselej, kadar čutim tiho gibanje otroka, me zaboli ob misli, da bi morala ubiti to mlado bitje samo zato, da bo več denarja in za drugi avto in luksuz.« Tvoji cilji so drugačni: »Hvaležna sem Bogu, da smem nositi križ in doživljam neskončno ljubezen do Boga in do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih ...«. Če bi večina ljudi imela take cilje in želje, kako drugačno bi bilo naše življenje že tukaj na zemlji. Če tako gledamo na življenje ali je potem vera brez pomena? Če bi si ob petdesetletnici Ognjišča želeli, da bi naša naklada rastla in ne postopoma padala, želimo zato, da bi lahko ustvarjali tako vzdušje, da bi vrednote, ki jih čutiš ti, postale vrednote čim večjega števila Slovencev. Zato želimo, da bi Ognjišče radi brali, kot je bilo to v času mladosti naše, zdaj 'srečne matere'. Res je, časi so se spremenili. Danes imamo nešteto možnosti zabave, od televizije, interneta, video igric, vsakovrstne glasbe, do instant novic in dnevnikov ..., da zadostimo svoji radovednosti. Kaj pa radovednost, da poglobimo svojo vero, razmišljamo, molimo ...? Mnogo bolj bi nam to napolnilo srce in razum.

Na uredništvu se veselimo te 'zlate' številke Ognjišča. Če pogledamo na 'števec', je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj 'ubogih' na začetku, do najbolj 'bogatih' letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na 'slabem' papirju in dvobarvna, bolj 'bogata', ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za 'zlato Ognjišče'.

urednik oče Franc Bole

Kategorija: Pismo meseca

Vse prevečkrat se pozablja na ovdovele, na njihovo težo življenja. Tudi sama že četrt stoletja živim v tem družinskem stanu. Moj namen je samo skrita želja o drobni misli tudi v tej smeri.
Agnes

Problem, na katerega ste opozorili, sem zasledil že v strokovnih knjigah, kjer je med drugim zapisano, da pri nagovorih v cerkvi velikokrat govorimo o družinah, o zakoncih, pozabljamo pa na samske in ovdovele. Še bolj pa sem to težavo zaslutil, ko sem imel zlato poroko svojega strica. Ker je bil župnik odsoten, je napisal tudi on nekaj besed, ki sem jih pri obredu prebral. Prijazne besede so govorile o pomenu zakona in zvestobe, pa tudi o pomenu poroke sploh, zlasti v našem času, ko se veliko ljudi ne odloča za prejem zakramenta svetega zakona. Toda, ko sem prebral te besede, sem pogledal po cerkvi in opazil, da je bilo tam veliko vdov. Tam je bila tudi naša mama, ki ni dočakala zlate poroke, ampak je prej ovdovela. Za nameček je ena od navzočih žena moža izgubila nenadoma v nesreči, podobno druga, ki ji je mož umrl nenadoma zaradi kapi, tretja je stregla možu v dolgi bolezni … Začutil sem potrebo, da tudi njim spregovorim nekaj besed in se jih spomnim v prošnjah za vse potrebe.
Vem, da se v Cerkvi ne govori toliko o ovdovelih, zato ker bi ne hoteli govoriti ali jih celo namerno zapostavljati, ampak zato ker se nanje preprosto pozabi. Tudi v primeru omenjene zlate poroke je bilo tako. Zanimivo je, da Sveto pismo veliko govori o vdovah. Lahko rečemo, da imajo posebno mesto v njem. V Stari zavezi, pred Kristusom, pa tudi v njegovem času so vdove po moževi smrti na splošno nezavarovane. Ženo je branil mož, vdove in sirote pa ni imel kdo braniti. Branil jo je Bog s svojimi zapovedmi, ki so med najbolj ‘grde’ grehe prištevale zatiranje sirote in vdove. Zato bo Bog pomagal do pravice vdovam: »Ne zatirajte … vdove in sirote! Če bi jih zatiral, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje. In moja jeza se razvname,« (2 Mz 22,21-23).

Podobno opominjajo starozavezni preroki in podobno ravna tudi Jezus. Zgovorno je njegovo ravnanje z vdovo, ki ji je umrl edini sin v mestu Naim. Ko je videl ta pogreb, se mu je žena zasmilila, saj je vedel, da bo odslej prepuščena sama sebi, nima moža in nima več moškega potomca, da bi jo branila. Zato je obudil sina od mrtvih (prim Lk 7,11-15). Jezus je s svojim ravnanjem in besedami opredelil tudi odnos krščanske skupnosti do vdov, saj prva Cerkev posveča vdovam posebno skrb. Tako Apostolska dela opisujejo, da se apostoli zaradi obilice dela niso mogli posvečati skrbi za vdove, zato so posvetili diakone, da bi to delali v njihovem imenu (prim Apd 6,11-12).
Posebno mesto imajo vdove v prvi Cerkvi, kjer poznamo poseben stan vdov. Zato sv. Pavel v svojih pismih govori o vdovah, zlasti pa v pismu Timoteju. Rekel sem že, da nekoč ni bilo socialnega zavarovanja za vdove in je cerkvena skupnost zato na poseben način skrbela zanje, a niso bili vsi primeri enako težki. Pavel zato naroča, naj Cerkev pomoč omeji na tiste, ki so najbolj revne. Na ta ‘seznam’ spadajo najstarejše, ki so dobre kristjanke in krščansko vzgajajo. Zanimivo, da Pavel naroča mlajšim vdovam, naj se znova poročijo, kjer se le da, naj zanje poskrbijo sorodniki. Po drugi strani pa apostol svari, naj vdove ne lahkomiselno živijo in “se privadijo brezdelnosti, hodijo po hišah” ter naj ne bodo klepetave in zvedave (Tim 5,13) ter naj ne tekajo samo za užitki.
Sv. Pavel nekako za vzor postavlja tiste vdove, ki so “svoje upanje naslonile na Boga in noč in dan vztrajajo v prošnjah in molitvah” (Tim 5,5). Ta ‘naloga’ je zelo podobna oni, s katero evangelist Luka označi prerokinjo Ano, da je mlada ovdovela in “templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu …, slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema” (Lk 2,37-38).
Prerokinja Ana bi bila lahko zaradi tega, ker je zgodaj postala vdova, zagrenjena. Lahko bi kot mlada postala lahkoživa, na kar opozarja tudi sv. Pavel, toda ona je svoje življenje po izgubi moža posvetila Bogu in mu služila na poseben način. Lahko bi rekli, da ji je izguba v življenju postala nov izziv in nova priložnost – svoje življenje je posvetila službi Bogu in ljudem, saj jim je oznanjala Boga.
Prerokinja Ana tako lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala. Koliko vdov tudi danes predano službi Cerkvi. Koliko krasilk cerkva, koliko župnijskih gospodinj, sodelavk Karitas, pevk, katehistinj, molivk in podobno je vdov, ki so svoje mesto po izgubi moža našle v službi Cerkvi in bližnjim. Mnogo dobrega naredijo tiste vdove, ki so se po vzoru prerokinje Ane in drugih vdov v zgodovini Cerkve, posvetile službi Bogu in ljudem. Morda mi bo kdo očital, da ‘navijam’ za to, da bi vdove čim bolj služile Cerkvi in da to morda celo delam iz koristoljubja. Pa ni tako! Tako pišem, ker že Sveto pismo nakazuje na to, nič manj pa primeri veliko svetnic. Predvsem pa zato, ker ima človeško življenje več smisla, če ga darujemo za druge. Bolj ko živimo za nekoga, več smisla bo imelo naše življenje. In narobe: sebičneži bodo kmalu iskali užitke, tudi grešne, da zapolnijo praznino. To velja za vse, tudi za vdove in na to jasno opozarja že apostol Pavel.
Kako prav v veri lahko najdejo najglobljo tolažbo vdove in drugi ljudje, ki so veliko izgubili v življenju, me je poučila starejša žena, ki sem jo več let hodil obhajat. Mlada je ovdovela in skrb za družino je padla nanjo. Z žrtvijo je vzgojila otroke in jim pomagala, da so dosegli poklic in se poročili. Potem pa so pozabili nanjo. Niso je obiskovali, niso je niti klicali. To jo je težilo, a ni obupala. Dokler je mogla, je veliko obiskovala cerkev in delala v Karitas. Potem je onemogla. Nekoč mi je rekla: »Ko mi je hudo, zlasti ob nedeljah popoldne, ko sem sama, najbolj sama, pomislim, da moje življenje ni prazno, ampak je imelo smisel, saj sem jaz ljubila moža in on mene. Otrokom in drugim ljudem sem dala veliko ljubezni. Pogum mi daje misel, da nisem zaman živela. Najbolj pa to, da me Bog ljubi in mi je blizu!« Take vere, da nam je Bog blizu in da je smiselno življenje, ki ga darujemo, želim tudi Vam.

RUSTJA, Božo. Ognjišče (2017) 4, str. 6

Kategorija: Pismo meseca

V župnijskih oznanilih sem prebrala, da je v naši stolnici danes krizmena maša. Zanima me, zakaj se tej maši pravi ‘krizmena’? (Janja)
Pri maši na veliki četrtek dopoldne (letos zaradi pandemije kasneje) se v stolnici zberejo ob svojem škofu (skoraj) vsi duhovniki njegove škofije. Med somaševanjem je pomenljiv obred blagoslovitve krstnega in bolniškega olja ter posvetitev krizme (oljčnega olja, kateremu je primešana dišavna snov); prav po posvetitvi krizme je ta sveta maša dobila ime. Bolniško olje, ki krepi bolnike v njihovi bolezni, da bi mogli prenašati bolečine in jih premagati ter da bi dosegli odpuščanje grehov, škof blagoslovi pred očenašem. Krstno olje, s katerim se utrjuje učinek molitev, da bi se krščenci mogli ustavljati hudemu in grehu, se blagoslovi po prošnji po obhajilu. Pri posvetitvi krizme, ki se opravi zelo slovesno pred blagoslovom na koncu maše, sodelujejo vsi navzoči duhovniki kot člani velike družine, katere oče je škof. Sveta krizma se uporablja pri maziljenju novokrščencev in birmancev ter duhovnikov in škofov, kar razodeva, da s tem maziljenjem postanemo deležni Kristusove trojne službe: duhovnika, preroka in kralja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 4, str. 47

Kategorija: Kratki odgovori

Pravkar sem odprla novo številko Ognjišča z namenom, da ga samo prelistam, če je kaj »posebnega«. Za daljše branje zdaj ni časa, saj je toliko drugih večernih opravkov ... Pa mi je že ob naslovu Pisma meseca kar malo zastalo srce: Ali je človek, ki je bolan in nemočen, res tako breme ... Ta hip me prešine: »Mami, kje si? Kako te pogrešam!
Pred seboj zagledam tvoje od bolezni utrujeno, drobceno in popolnoma paralizirano telo, tvoje oči, ki mi le še s težavo sledijo, usta, ki bi tako rada govorila, roke, ki jih ne moreš niti premakniti in so v krču potegnjene k drobnim prsim, noge, ki jih je pravkar krč potegnil k trupu, pa jih ne zmoreš stegniti, ker ti telo tega več ne dopušča, ker je v teh nekaj kratkih letih odpovedalo, postopoma, zato pa toliko bolj kruto. Zagledam brizgo, s katero te bolj ko ne po sili hranim, in plenico, s katero ti obrišem slino. Vendar pa v tvojih očeh zagledam, ne, začutim še vedno dovolj jasno misel in dovolj jasen razum, da veš in občutiš vse. Vse! Vse, kar se ti dogaja, vse, kar ti govorim, ti pa moraš samo poslušati, prepuščena si na milost in nemilost meni, ki zate skrbim, in bolezni, ki te je v petih letih iz krepke, močne, odločne in ljubeče žene priklenila na posteljo v težki, kruti obliki.
Pred letom in pol sem ostala doma. V službi so, čeprav z vprašanjem; »Ali boš zmogla?«, sprejeli mojo odločitev, da ostanem doma in skrbim zate kot družinski pomočnik na tvoji trnjevi poti, v bolezni, ko nihče ni prav vedel, kako bo potekala.
Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«
Veš, mami, v tem letu in pol, ko sva bili skupaj 24 ur na dan, veš, mi je bilo lepo. Res, mami! Zdaj to vem. Bili so dnevi, ko se je zdelo, da bo vse lepo in prav in da bo sonce še dolgo sijalo. Bilo je lepo, ko smo se zbrali vsi in preživljali trenutke povezanosti in hvaležnosti za to, da smo skupaj in da se imamo radi.
Uživala si, kadar so si vnuki vzeli minutke zate in ti pripravili kakšno presenečenje. Ko je deda mogočno zapel Marija, skoz življenje in smo vsi počasi pritegnili, se je v tvojih očeh, ki so se le še s težavo odpirale in zapirale, zasvetila solza. Bila si z nami! Ob tebi sem spoznavala vse svoje slabosti. Pogumno sva stopali po poti, ki se je bližala cilju. Toliko je bilo dobrih ljudi, ki so naju spremljali. Celo trikraljevski koledniki so prišli prvič 15 kilometrov daleč, da so ti zapeli kolednico! Oh, kakšen ponos je to pri nas, če ti koledniki pridejo zapet. In ti si jih priklicala. Zadnji večer so se zbrali vsi »najini«, da smo skupaj, prebirali jagode rožnega venca (veseli del!). Oh, mami, kako dolga je morala biti tvoja zadnja noč, čeprav sem dremala zraven tebe in ti prigovarjala, kadar si se s stokom oglašala.
Ne gre mi več pisanje. Tu se ustavi. Ustavi se ura »najine dobe«. Ustavi se čas, ko sva obstajali »midve«. Vedeli sva zanjo. Čakali sva jo. Še nekaj dni nazaj sem ti rekla, da bom srečna zate, ker boš na boljšem ... Enkrat. Takrat sem tako mislila. A ko pride ura ...
Mami, oprosti mi. Oprosti mi za vse, kar nisem naredila, pa bi morala. Oprosti mi za vse, kar sem storila, pa ne bi smela. Obstajajo trenutki, ob katerih ne najdeš besed, v srcu ostaja molitev. Edino, kar sem tiste zadnje minute lahko naredila, je bila prošnja: »Jezus, prosim te, sprejmi jo. Prosim te, Ti daj mami roko, pomagaj ji, prosim, jaz ne morem več! Prosim te, Jezus, ne pusti je same v tej temi! O, Jezus, sprejmi jo k sebi, prosim te!« Veš, mami. Zrušil se je svet, pa čeprav je bil zelo težak.
Ne pravijo zastonj, da Bog že ve, komu naloži trpljenje. Mislim, da sva v tistem hipu obe pretresljivo jasno prepoznali, srečali Jezusa. Trpečega, zavrženega, ... In vem, da je vstali Jezus tebi podal roko! Zdaj razumem njegove besede: »Odhajam, da vam pripravim prostor.«
Hvala ti, mama. Hvala ti za to, da si nas rodila. Hvala ti za vsa leta skrbi, ljubezni in pomoči. Hvala ti, da si nas imela rada. In Tebi, Gospod, hvala, ker smo jo imeli.
Irena

Mama med blaženimi se ti smehlja. Zdaj ni več skrčena, z negibnimi udi. Zdaj ima dušo zazrto v Boga in v njem vidi svoje drage, čaka na novo telo, ki bo po sodnem dnevu poveličano. Apostol Janez je zapisal: »Videl sem novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila« (Raz 21,1).
Ko preberemo tako pričevanje, kot je tvoje, malo bolje razumemo, kako človekov duh neskončno presega telo. In sreča, ki jo občutiš, ko se žrtvuješ za ljubljeno osebo, presega telesne užitke in dobrine, čast ali denar. Ti si pustila službo, da si stregla materi. Posvečala si ji ves svoj čas, vse svoje moči, do onemoglosti. V tem je veličina človeka, da to zmore, da ga ob vsem trpljenju in telesni slabosti to osrečuje.
Te človečnosti danes med nami tako manjka. Obdarovani smo z mnogimi materialnimi dobrinami, tako da pozabljamo na mnogo večje dobrine, to je na duhovne, na ljubezen, tisto ljubezen, ki izhaja od Boga in nam jo je razodel Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo. Žal se v naši družbi ne ceni ta ljubezen, ki edina lahko prinese popolno srečo in veselje. Zato je toliko nesrečnih mladih ljudi, družin in še posebej ostarelih ljudi. Tebi je ta ljubezen dajala moč, da si bila pri mami 24 ur na dan. Kako bi bili ostareli, očetje in matere, žareči od veselja, da so jih obiskali njeni dragi, da še nekaj pomenijo, da niso odpisani, da niso »odveč« na tem svetu, kot se počutijo mnogi ostareli, pa ne samo ostareli, ampak tudi mladi in zdravi.
Mnogi, zlasti naši oblastniki in tisti, ki ustvarjajo javno mnenje, mislijo, da je vzgoja za take vrednote nepotrebna, da bi bil greh proti »naprednosti« imeti verouk v šolah, priznati pozitivno vlogo vere, dobrodelnosti ... Tudi mnogi starši pod temi vplivi ne skrbijo, da bi njihovi otroci hodili k verouku, maši, zakramentom. In seveda tudi sami ne hodijo. Zgleda in verske vzgoje, ki so nam ju dali naši starši, številni mladi starši ne dajo več. Kaj bo z otroki, ki vzgojeni brez teh vrednot? Kako bodo šele njihovi starši osamljeni in zapuščeni. Zgrozim se, ko na to pomislim.
Velika noč je prehod skozi trpljenje v vstajenje. To je pot, ki nam jo je začrtal Jezus. To je nujna pot, edina, ki nas zares osreči že tukaj na zemlji in nam zagotavlja, da bomo po smrti z vstalim Jezusom deležni večne gostije.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 4, str. 6-7

Kategorija: Pismo meseca

Prosim, če mi lahko bolj natančno razložite pomen službe izrednih delivcev obhajila. Kdo je lahko izredni delivec in kako je utemeljeno, da lahko to službo opravljajo tudi ženske?
Ali je ta služba trajna? Moti me namreč to, da nekateri delivci obhajila niso ravno zgledni kristjani. Ne vidim jih vsako nedeljo pri maši. Kje mora biti delivec obhajila med mašo? Je lahko nekje zadaj v cerkvi in daje vtis, da ga maša niti ne zanima preveč? Po mojem bi moral izreden delivec tudi na zunaj pokazati, da mu evharistija veliko pomeni, če jo že deli drugim? Ne želim opravljati, ampak samo povem svoje mnenje in želim vedeti, če je pravilno?
Andrej
Z veseljem odgovorim na vaša tehtna vprašanja glede službe izrednih delivcev obhajila. Služba izrednih delivcev obhajila ima svoje korenine v prvih stoletjih krščanstva, ko so določeni verniki laiki opravljali nalogo hranjenja in deljenja evharistije, zlasti kot svete popotnice za tiste vernike, ki jim je grozila mučeniška smrt ali so bili drugače v smrtni nevarnosti.
V srednjem veku je bilo zelo razširjeno prejemanje obhajila tudi izven maše, nato pa je prišlo v Cerkvi v začetku 20 stoletja do preobrata, tako da Zakonik iz leta 1917 celo prepoveduje neposvečenim osebam dotikanje posod, v katerih so posvečene hostije.

Ponovno ovrednotenje prejemanja obhajila in s tem tudi potrebo po izrednih delivcih obhajila, zasledimo v priporočilih papeža Pija X in navodilih kongregacije za disciplino zakramentov, ki je leta 1973 izdala navodilo za lažje prejemanje zakramentov Immensae caritatis (AAS 65(1973), 264-271). Le to pa dopolnila z navodilom o sodelovanju laikov pri službi duhovnikov (CD 74, Družina 1998, 33-35), in navodilom o zakramentu odrešenja (CD 108, Družina 2004, 43). Najnovejši dokument, ki ureja službo izrednih delivcev obhajila pri nas, pa je izdala Slovenska škofovska konferenca 7. oktobra 2013. (Sporočila slovenskih škofiji 1/2014). Omenil bi tudi knjižico z naslovom Služba izrednega delivca obhajila, ki jo je pripravila Škofija Koper v sodelovanju z založbo Ognjišče, d.o.o. v letu 2015, v kateri je natančno razložen pomen in služba izrednih delivcev obhajila. Knjižico lahko naročite pri založbi Ognjišče.
Kot že naslov službe pove gre za izredne in ne za redne delivce obhajila. Redni delivci obhajila so škofje, duhovniki in diakoni. Izredni delivci pa so laiki, tako moški kot ženske, ki imajo spoštljiv odnos do svete evharistije, do cerkvenih predstojnikov, ki so pripravljeni služiti bližnjemu, se v javnosti zavzemati za krščanske vrednote in vzorno opravljati svoj poklic. Stari morajo biti vsaj 21 let in imeti urejeno zakramentalno življenje. To pomeni, da so prejeli zakrament birme in zakrament zakona, če živijo v zakonski skupnosti. Prav tako se morajo poučiti o pristojnostih in dolžnostih službe.
O izbiri kandidatov se župnik praviloma posvetuje s člani župnijskega pastoralnega sveta. Tako skupaj izberejo kandidate, ki jih župnijsko občestvo spoštuje in ki imajo zgledno družinsko življenje. Na pisni predlog župnika jih nato krajevni škof imenuje v službo izrednih delivcev obhajila za dobo petih let. Po petih letih jim, na ponovno prošnjo župnika, lahko službo podaljša, če so tega vredni in je za to še pastoralna potreba. Če bi izredni delivec obhajila s svojim načinom življenja povzročal pohujšanje v župnijskem občestvu ali zlorabil svoje pristojnosti, mu škof lahko kadarkoli dovoljenje prekliče.
Služba izrednega delivca obhajila je liturgična služba. Namenjena je predvsem prinašanju svetega obhajila bolnikom in starejšim na dom, ki se ne morejo udeležiti bogoslužja v Cerkvi. Drugotni namen službe pa je pomoč pri delitvi obhajila pri mašah, kjer so posebno številni verniki, ki želijo prejeti sveto obhajilo in ni dovolj rednih delivcev obhajila. Tretji razlog za delitev obhajila je pomoč mašniku, ki sam zaradi bolezni ali starosti težko deli obhajilo. Izredni delivec obhajila sme z dovoljenjem duhovnika v njegovi odsotnosti med molitveno uro izpostavi Najsvetejše v češčenje v cerkvi in na koncu pospraviti v tabernakelj, ne sme pa z Najsvetejši podeliti blagoslova.
Mesto, kje mora biti izredni delivec obhajila med mašo, ni določeno. Odvisno je od krajevnih navad in dogovora z župnikom. Določeno pa je, da izredni delivec obhajila pristopi k oltarju ali pred njega pred molitvijo Očenaša. Če ima posodico za hostije, jo takrat položi na oltar.
Pravilo je, da iz tabernaklja vzame ciborije duhovnik in ne izredni delivec obhajila. Če se izredni delivec obhajila udeleži več svetih maš na dan, lahko prejme sveto obhajilo pri dveh, tako kot vsak drugi vernik. Duhovnik sme, če se zdi primerno, izrednega delivca obhajati pod obema podobama kruha in vina. Po prejetem obhajilu prejme izredni delivec iz rok duhovnika ciborij in gre obhajat vernike na dogovorjeno mesto. Po končanem obhajilu položi ciborij na daritveni oltar ali pred tabernakelj. Nato duhovnik pripravi hostije za obhajilo bolnih in ostarelih in jih položi v posodice, ki ostanejo na oltarju do konca maše, sam pa pospravi ciborije v tabernakelj. Po maši duhovnik izroči izrednim delivcem obhajila posodice s hostijami, da jih odnesejo bolnikom in ostarelim na dom.
Glede obleke izrednih delivcev obhajila je določeno naj bo primerna bogoslužnemu dejanju. Torej urejena, čista, spoštljiva in praznična. Pri delitvi obhajila pri maši je dovoljeno tudi, da oblečejo albo, podobno kot ministranti. V Škofiji Koper prejmejo izredni delivci obhajila ob imenovanju izkaznico in priponko kot znamenje službe.
Vaša ugotovitev, da bi moral izredni delivec obhajila tudi na zunaj pokazati, da mu evharistija veliko pomeni, je zelo pravilna. Navodila škofovske konference naročajo, da je potrebno skrbeti za kontinuiteto liturgičnega in duhovnega oblikovanja izrednih delivcev obhajila. Tako se izrednim delivcem obhajila predlaga osebno duhovno spremljanje, kot tudi pogosto češčenje Najsvetejšega, obisk delavniške maše, vključitev v molitvene ali druge župnijske skupine, ter udeleževanje letnih duhovnih vaj in seminarjev, ki so namenjeni duhovnemu poglabljanju in izmenjavi izkušenj.
Naj sklenem z besedami obreda uvedbe izrednega delivca obhajila v službo, ki lepo povzemajo, kakšen naj bi bil izredni delivec obhajila. »Ti pa, naš brat (sestra), ki se ti daje tako velika dolžnost v Cerkvi; si prizadevaj, da boš vsem vzor krščanskega življenja v veri in vedenju, da boš skrbno živel(a) iz te skrivnosti edinosti in ljubezni; kajti eno telo smo vsi, ki smo deležni enega kruha in enega keliha. Ko boš drugim delil(a) sveto obhajilo, se vadi v bratovski ljubezni po naročilu Gospoda, ki je apostolom, ko jim je dal jesti svoje telo, rekel: »To zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.«
Jožef Koren, Ognjišče (2017) 4, str. 48

Kategorija: Pisma

Slovenska filmska producentska hiša Studio Siposh, ki se je uveljavila s produkcijo krščanskih filmov, je ob koncu leta 2020 premierno predstavila svoj najnovejši igrano-dokumentarni film Kraljica miru. Film je nastal pod okriljem Svetišča Kraljice miru Kurešček oziroma Župnije Ig ter s podporo donatorjev.
Kraljica miru prinaša igrano-dokumentarno zgodbo o romarski cerkvi Marije Kraljice miru na Kureščku, hribu na južnem obrobju Ljubljanskega barja, na območju občine Ig. Cerkev naj bi tu stala že v 15. stoletju, po vse večjem obisku romarjev so jo v začetku 18. stoletja povečali, z drugo svetovno vojno in po njej pa je začela propadati.

KRALJICA MIRU
Producent in so-režiser: David Sipoš
Scenarist in so-režiser: Vid Planinc
Skladatelj: Tim Žibrat
Igrajo: Barbara Požinel, Jan Šavli idr.
Žanr: igrano-dokumentarni film
Produkcija: Slovenija (2020)
Splošna ocena: ***
Na kratko: Igrano-dokumentarni film o zgodovini romarske cerkve Marije Kraljice miru na Kureščku ter o, z njo močno povezanem, duhovniku očetu Francetu Špeliču.
Primernost za družine: Primerno.

Nato pa je v zgodovino omenjene cerkve vstopil France Špelič (1927–2012), katerega je življenje popeljalo skozi številne preizkušnje, od partizanov in komunistične partije do poroke in družine ter nenazadnje, po smrti žene, do duhovniškega poklica.
Špelič je proti koncu 80. let preteklega stoletja, takrat že kot stalni diakon, večkrat obiskal romarsko središče Medžugorje. Kot navaja film, je tam leta 1989 zaslišal Marijino sporočilo, naj obnovi molitev na “pozabljenem in zapuščenem kraju”. To ga je nato pripeljalo do Kureščka in prvega videnja Kraljice miru na tem kraju. Sledila je obnova cerkve, končana je bila leta 1992.
Avtorji filma so pri Kraljici miru, podobno kot že pri več svojih filmskih projektih v zadnjih letih, uporabili format igranega dokumentarca. Tudi tokrat so se izkazali z mojstrskim obvladovanjem tega formata in obenem s svojim zdaj že prepoznavnim avtorskim pečatom na področju fotografije, montaže in glasbe; pri vsem skupaj bo morda nekaterim gledalcem manjkala le nekoliko večja minutaža, ki bi omogočala še večjo informativnost filma.
Zgodbo filma sestavlja preplet igranih in dokumentarnih odlomkov. Igrani del primarno prikazuje izsek iz življenja Device Marije, od rojstva Jezusa do njegove rane mladosti, nadgrajen pa je tudi z igranimi odlomki iz življenja Špeliča. Dokumentarni del se posveča prikazu zgodovine cerkve in Špeličevega življenja s pomočjo pričevanj in arhivskega gradiva. Oba dela filma so povezali s spretno vpletenimi vstopi pripovedovalke ter odlomki Marijinih sporočil s Kureščka, s čimer so celoten filmski izdelek opremili s pridihom, primernim za zgodbo o Kureščku.k.

DAVID SIPOŠ O FILMU
»Kraljica Miru je projekt, pri katerem smo šli morda še korak dlje kot pri dosedanjem delu. Poleg osebnih izkušenj in življenjskih prelomnic portretirancev in poustvarjanja znamenitih svetopisemskih prizorov smo odprli tudi vprašanje Božjega načrta za posameznika, njegove konkretnosti v vsakdanu in naše odprtosti zanj.«

DODATNE INFORMACIJE
Več informacij o samem filmu je na voljo na uradni spletni strani filma, ki se nahaja na spletnem naslovu https://www.kraljicamiru.si/, o samem Kureščku pa na spletni strani na Centra Kraljice miru Kurešček na naslovu http://www.kurescek.org/ oziroma na njihovi strani na spletnem družbenem omrežju Facebook.

REHAR, Aljoša., (Film), Ognjišče (2021) 02, str. 72-73.

Kategorija: Film