Čas epidemije koronavirusa od nas terja odgovore na vprašanja, ki so se pojavila z epidemijo. Mnoga vprašanja so moralne narave, zato smo povabili moralnega teologa Romana Globokarja, ki se ukvarja tudi z bioetičnimi problemi, da nam poda odgovore na nekatera pogosta vprašanja, ki nam jih postavlja sedanji čas.

• V času epidemije smo vsi ljudje poklicani k odgovornemu obnašanju. Pa vendar lahko na socialnih omrežjih zasledimo, kako nekateri – tudi kristjani – trdijo, da virusa ni, da je vse samo izmišljotina, da gre za lažni preplah, drugi govorijo o sovražni zaroti itd. …

Mislim, da trenutno vsi že poznamo koga od naših bližnjih ali poznanih, ki je umrl ali bil hudo bolan zaradi koronavirusa. Če slišiš, da je nekdo v eni uri umrl zaradi te bolezni, potem ne boš več govoril, da je koronavirus lažna novica, oz. da gre za neke izmišljotine. V zadnjem času so tudi v javnosti potihnili argumenti proti ukrepom, ki so jih sprejeli, potem ko se je začelo stanje v Sloveniji izredno slabšati. Ko se začne nekaj dogajati v realnem svetu, potem razne teorije zarote utihnejo. Dokler nimamo konkretne izkušnje, pa seveda izberemo tisto teorijo, ki je najbolj jasna in stvari razloži na najbolj preprost način, pa še občutek imaš, da imaš ti posebno vedenje, saj poznaš ozadje nekaterih stvari, ki ti jih sicer prikrivajo. Vsak človek pa želi poznati neko skrivnost in imeti neko posebno vedenje.

• Kako pa naj reagiramo na take govorice?

Treba je biti odgovoren in kritično presojati stvari, ki jih slišimo. Zanašajmo se na zdravo pamet, na razum in na tisto, kar je znanstveno dokazano. Pri tej bolezni so jasno dokazane stvari, ki smo jih tudi izkusili. Povsem neodgovorno je, če teh dognanj ne upoštevamo. Kajti z neupoštevanjem ogrožamo življenja drugih ljudi, posebej najbolj šibkih.

• Najdejo se posamezniki, ki so proti nošenju mask in trdijo, da nas Bog varuje in da je nošnja mask in podobni ukrepi znak premajhne vere v Boga …

Bog nam je dal razum, da sprejmemo dar življenja, ki nam ga je dal in da odgovorno živimo tako, da razvijamo svoja življenja in razvijamo svoje sposobnosti hkrati pa odgovorno živimo z drugimi ljudmi in za druge. Izraz naše nevere in nezaupanja v Boga je, če ne uporabljamo svojega razuma in ne uporabljamo Božjih darov, da bi živeli v skladu z Božjo voljo. Bog pa želi, da živimo polno življenje in se razvijamo na vseh ravneh. Na Božjo ljubezen odgovarjamo tako, da živimo čim bolj odgovorno.
Napačno dojemamo Boga, če vero postavljamo nasproti znanosti. Bog ni magična sila, ki deluje zunaj zakonov tega sveta, ampak je Bog stvarnik vsega in deluje znotraj tega sveta in po zakonih stvarstva, ki ga je ustvaril. Poslanstvo človeka je, da stvarstvo neguje, preoblikuje in ga varuje. Vera v Boga ne nasprotuje razumu in znanosti, ampak spodbuja človeka, da zavzeto in odgovorno živi in naredi tisto, kar spozna, da je najboljše za njegovo življenje in za življenje njegovih najbližjih.

• Koliko je nemoralno, če se ne držimo preventivnih ukrepov? Po domače: imamo greh, če se ne držimo ukrepov, ki varujejo nas in naše bližnje?

Seveda imamo greh. Greh je zavrnitev Božje ljubezni in zloraba Božjih darov. Največji dar, ki ga daje Bog, je življenje. Če neodgovorno živim, če tvegam, da bom ogrozil svoje življenje in življenje drugih, posebej najbolj ranljivih, še kako močno grešim! In sicer proti peti Božji zapovedi: Ne ubijaj! Pri spoštovanju zaščitnih ukrepov gre predvsem za to, da zaščitimo ljudi, ki imajo s potekom te bolezni največje težave.

• Nekateri pravijo, da bi Cerkev kljub pandemiji ne smela ukiniti maš z ljudstvom. Drugi spet, da bi celo morali organizirati skupne molitve in dajejo za zgled primere v zgodovini, ko je Cerkev organizirala javne molitve in procesije v času kužnih bolezni.

Nujno je, da Cerkev gradi skupnost in izraža bližino. Zato je prav, da na ravni župnijskih občestev, ohranjamo medsebojno povezanost. Čeprav ne moremo obhajati skupaj bogoslužja, danes lahko drug drugega pokličemo, lahko imamo srečanja, pogovore, molitve in maše prek spleta. To se mi zdi zelo dragoceno.
Škofje so v začetku, ko so videli, kaj se je zgodilo v Italiji, odreagirali zelo odgovorno. Zavarovali so življenja, predvsem najbolj ranljivih skupin. Nastane vprašanje, kako se sedaj dogovoriti glede obiskovanja verskih obredov. Poznamo različne možnosti. V začetku nismo natančno vedeli, kaj se dogaja. Videli smo samo mrtve in prepolne bolnišnice. Slišali smo, kako je umrlo več kot 70 duhovnikov, tudi takih, ki so v bolnišnicah mazilili ljudi in nekateri pri tem okužili druge in sebe. Zato je bila zelo zahtevna presoja, kaj narediti v tako zapletenih in težkih razmerah.
Kristjani ne smemo pojmovati zakramentov na magičen način. Zakramenti so vidna znamenja nevidne milosti. Ljudje kot telesna bitja potrebujemo zakramente, da na konkreten način izkušamo Božjo bližino, Božjo ljubezen. V izjemnih razmerah je mogoče živeti vero tudi brez zunanjih obredov. Na primer: duhovnik, ki je bil zaprt v komunističnih zaporih več let ni mogel iti ne k maši, ne k spovedi, ne k obhajilu. Pa zaradi tega ne moremo reči, da je bil brez vere. Nasprotno mnogi so v tem času živeli izredno povezanost z Bogom. Tudi čas korone je za vse nas priložnost, da pregledamo in prečistimo svojo vero. Mogoče vera za nekatere ljudi pomeni preveč samo institucionalno obliko verskega življenja in je preveč vezana na zakramente kot na magično sredstvo, ki ga nujno potrebujem, da živim svoje versko življenje. Gotovo je to v normalnih okoliščinah vir krščanskega življenja, v izrednih okoliščinah pa je mogoče živeti poglobljeno versko življenje tudi brez zakramentov. Sicer pa Cerkev kot skupnost (duhovniki) obhajamo zakramente in molimo. Obenem verujemo, da to gradi skupnost, čeprav nimamo ob sebi vernikov. Če gledamo v Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Nemčijo ob vseh ukrepih niso zaprli cerkva. Ljudje imajo možnost, da pridejo v cerkev in so pri bogoslužju. Osebno menim, da samo bogoslužje ni tvegano okolje. Dovolj dobro smo poskrbeli za razdaljo, za nošenje mask in razkuževanje. Bolj tvegano je druženje pred mašo in po njej. Ljudje se v cerkvi držijo narazen, ko pridejo ven, pa se družijo. To združevanje bi v trenutnem stanju lahko bilo velika nevarnost. Trenutno je skoraj v vsakem okolju že kdo okužen in virus, ki se hitro in lahko širi, bi se na ta način lahko širil. Ukrepi slovenskih škofov so razumni, sorazmerni in potrebni. Takoj ko pa bo mogoče, si bomo morali prizadevati, da bomo imeli bogoslužja z navzočnostjo vernikov.

• Ukrepi za zajezitev širjenja epidemije zahtevajo od nas nekaj žrtev. Moramo nositi maske, moramo ostajati doma, se obnašati odgovorno … Nekateri izredno nasprotujejo tem ukrepom. Ali ni v ozadju tega nasprotovanja individualizem, ko se nisem pripravljen odreči neki udobnosti, ker mislim samo nase, ne pa na bolne, starejše, na druge?

Sedanja kriza razkriva veliko ‘bolezni’ naše civilizacije. Eno od teh ‘bolezni’ si pravkar omenil – individualizem, pretirana skrb zase in za svoje ugodje, za uveljavljanje svoje svobode in svojih pravic …, premalo pa je zavesti: to, kar sem, sem zaradi drugih ljudi, ljudi, ki so mi omogočili, da sem to, kar sem. Dolžan sem skupnosti nekaj dati, ker je skupnost meni toliko dala: naučila me je govoriti, naučila poklica, uporabljam ceste in infrastrukturo … To je skupno dobro, v katerega se posameznik rodi, in ki so ga drugi ustvarili. Sklicevati se samo na svojo svobodno voljo je zato popolnoma nehvaležno do tega, kar je posameznik prejel. Sedanja kriza nam kaže, kako je pomembno, da se zavedamo, kako je vse povezano. Moje delovanje še kako vpliva na življenje ljudi in se moram zato kdaj tudi odpovedati svojim željam, da zavarujem druge. Med poletjem je bilo premalo spodbud, da bi se določena zelo tvegana dejanja omejila pri zabavah, plesih, druženjih. Številni so v preveliki sproščenosti podlegli svojim željam in tako se je virus spet začel naglo širiti.

• Tu se srečamo z drugo sodobno rano – hedonizmom, prevelikemu hlepenju po užitkih, ki je danes že mnoge zasužnjilo.

Predvsem gre za kratkotrajni užitek, ko ne pomislimo na to, kaj bo potem. Ta kriza nas vzgaja, da se sedaj odpovemo nečemu, da preprečimo veliko hujše posledice v prihodnosti. Podobno kot otroka vzgajamo k obvladovanju svojih impulzov, instinktov, da pozneje nekaj doseže. Sedanja kriza nas uči brzdanja sedanjih kratkotrajnih užitkov, da se obvarujemo pogubnih posledic.

• Si strokovnjak za bioetiko. Ne morem mimo vprašanja cepiva. Srečujemo dve skrajnosti. Nekateri ga komaj čakajo, drugi pa svarijo pred njim, ker da naj bi nas s cepljenjem postavili pod ‘kontrolo’, da nam bodo sledili …

Težko je razumeti take ugovore, sploh tako veliko skepso do cepiv zlasti glede na napredek, ki se je zgodil v človeštvu. Koliko bolezni se je človeštvo osvobodilo zaradi cepljenj. Prej so ljudje (otroci) zaradi takih bolezni umirali. Nasprotovanje pa sloni na lažnih novicah na teorijah zarote, ki so jih nekateri vrgli v javnost in pozneje tudi priznali, da gre za lažne novice. Tudi tukaj je treba zaupati znanosti. Seveda zaupati na kritičen način. Treba je stvari videti, preverjati in ne verjeti vsega, kar nam nekdo ponuja kot znanstveno rešitev. Vendar ko je stvar preverjena in upošteva določeni znanstveni protokol in ko pristojna mednarodna znanstvena skupnost določeno stvar prizna za znanstveno, potem je treba temu zaupati. Gre za odgovorno ravnanje, da se bomo šli cepit, ko bo na voljo zdravilo. V svoje dobro in v dobro ranljivih skupin. Zavedati se moramo, da v tem času nekateri garajo noč in dan, da bo človeštvo rešeno sedanje krize. Nehvaležno in neodgovorno je zato, da temu trudu podtikamo zarotniško ozadje.

• Ne morem še mimo enega problema s cepivi. Nekateri zelo verni ljudje trdijo, da bo cepivo izdelano (tudi) iz človeških zarodkov. Neki veren strokovnjak in sam tudi raziskovalec mi je zatrdil, da je to nemogoče, saj mora vsak raziskovalec podpisati posebno izjavo o etičnem raziskovanju, kamor sodi tudi neuporaba človeških tkiv.

Lahko potrdim, da gre vsaka raziskava, ko jo naredijo v Sloveniji, Evropski uniji in v razvitem svetu, skozi zelo strogo etično presojo. Kar se tiče človeška tkiva, predvsem pa človeških zarodkov, lahko z gotovostjo zatrdim, da ne bodo ustvarjali človeških zarodkov, da bi iz njih delali cepiva. Vsak znanstvenik bo to potrdil.
Očitno nekateri stalno potrebujejo konflikt, polarizacijo, kulturni boj, da razkrivajo, po njihovem mnenju, nepravilnosti. Etične komisije imajo nalogo, da preverjajo postopke in pri cepivih vidimo, kako gre za dolgotrajen proces. Ni nekaj na hitro narejeno, ampak se išče, da bo cepivo varno in učinkovito. Zato je proces odkrivanja cepiva tako dolgotrajen. Treba je zato podpreti vsa pozitivna prizadevanja znanstvenikov.
Uporaba cepiva ni samo odgovorno državljansko dejanje, ampak tudi krščansko dejanje. Bog nam poklanja dar življenja pa tudi razum in sposobnost, da preustvarjamo ta svet in da na svetu odpravljamo zlo in pomanjkljivosti tega sveta. In virus gotovo moti red na svetu. Zato nam je Bog dal razum, da odpravljamo zlo in živimo polno življenje. Človek se je vedno boril proti bolezni in zlu. Gre za krščansko dejanje, saj je krščanstvo skozi vso zgodovino skrbelo za bolne in njihovo ozdravitev. Zato je danes naša krščanska zavezanost, da naredimo vse, kar je mogoče, da pomagamo pri odpravi tega virusa.

RUSTJA, Božo."Vera v Boga ne nasprotuje razumu in znanosti, ampak spodbuja človeka, da zavzeto in odgovono živi" (Moj pogled). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 30-32.

Nekako sem v zadregi in ne vem, če to pismo spada k vam, a rad bi postavil nekaj vprašanj glede sedanjega stanja ob epidemiji. Najprej tako jaz in drugi težko razumemo današnje ravnanje in obnašanje duhovnikov pred stoletji ob kužnih boleznih. V zgodovini so v času kuge organizirali molitve, procesije, sedaj pa ukinjanje maš z ljudstvom. Morda se motim in preostro sodim, a zakaj je tako?
Drugo pa je glede prenosa maš po televiziji, radiu in socialnih omrežjih. Slovenski škofje so najprej prepovedali prenose maš župnikom, ki so jih pravzaprav prenašali za svojo župnijo. Svetovali so, naj gledamo mašo po televiziji in jih poslušamo po Radiu Ognjišče. A očitno so naleteli na odpor ljudi in so pozneje dovolili prenose maš tudi duhovnikom. Ne razumem, zakaj najprej taka prepoved. Jaz bi pohvalil duhovnike, ki se trudijo, da bi ostali v stiku s svojimi verniki tudi v času epidemije in ne jim prepovedovati prenosa. Ali ni lepo, da duhovniki spodbujajo ljudi k verskemu življenju in so jim blizu v času preizkušnje. To namreč mnogim ljudem veliko pomeni in jim vliva moč. Med temi duhovniki je mnogo ‘pozitivnih’ ljudi, ki so blizu vernikom. Meni se zdi, da bi morali vsi duhovniki biti taki, da bi bili blizu ljudem in jih dvigali in spodbujali k verskemu življenju. Toliko bolj v času vsesplošnih bolezni, ko mnogi obupujejo in so v še večji stiski. Tako jaz razmišljam in ne izključujem, da se motim, a menim, da bi tudi Jezus delal tako kot ti duhovniki, če bi živel v našem času.
Ivan

Niste edini, ki si v teh dneh postavlja taka in podobna vprašanja. Za prvi del vašega pisma boste našli odgovore v pogovoru z moralnim teologom dr. Romanom Globokarjem na str. 30. Prav zaradi več vprašanj na to temo smo ga povabili za sogovornika.
Morda je to tudi priložnost, da se ustavimo pri problemu prenosa maš v sedanji epidemiji pa tudi sicer. Gotovo je ideal udeležba pri maši v cerkvi. To so škofje tudi želeli povedati in poudariti. Toda pridejo trenutki, ko človek ne more k maši v cerkev. Običajno sta za to razloga bolezen in starost, oz. onemoglost. Verniki, ki se zaradi omenjenih razlogov ne morejo udeležiti maše, ji lahko sledijo po javnih glasili. Pričevanja ostarelih in bolnikov razodevajo, da jim je to v veliko tolažbo in jim pomaga v duhovni rasti.
Popolnoma nove razmere pa so nastale v času epidemije koronavirusa. Že spomladi nas je ta zaprl v domove in nismo se mogli udeleževati maše. V tem primeru smo lahko spremljali prenose maš po že omenjenih medijih in novih socialnih omrežjih. Tudi mašo papeža Frančiška, ki jo ima vsako jutro ob 7. uri v Domu sv. Marte, so začeli prenašati. Tudi v Sloveniji. Mnogi so jo v času epidemije spremljali in trdili so, da so jim papeževe besede vlivale upanja v času negotovosti in moči za življenje. Toda ko je bilo konec zaprtja, je prenos papeževe maše prenehal. Takrat so verniki spet lahko šli v cerkev. To je papež tudi povedal in pojasnil, da moramo razlikovati med prenosom maše in udeležbo pri maši. Ljudje smo prek digitalnih medijev povezani, vendar s tem še nismo Cerkev. Spremljanje maše je po papeževih besedah ljudi puščalo brez zakramentov (obhajila, spovedi). Zato je bila maša v času epidemije dovoljena, toda ko so se razmere izboljšale, nam je papež priporočal vrnitev v cerkev in tudi sam je tako ravnal.
Mislim, da so to razliko želeli poudariti slovenski škofje v prvi reakciji, v drugih navodilih pa so to izrecno povedali: »Bogoslužni zbor je pravo občestvo, skupnost, zato velja, da morajo biti udeleženci bogoslužnega obreda osebno navzoči na istem kraju … ne le povezani s tehničnimi sredstvi. …. V izrednih razmerah in zaradi višje sile lahko Kristusovo oznanilo doseže vernike s pomočjo medijev, vendar to ne pomeni, da so bili verniki navzoči pri liturgičnemu opravilu , ampak so ga samo spremljali.«
Opozorili so tudi na nevarnost, ki ji lahko zapadejo tisti, ki spremljajo ‘virtualne maše’ – da jih enačijo z udeležbo pri maši v cerkvi. Spremljanje maš po družbenih omrežjih skriva v sebi nekaj pasti, na katere opozarjajo tudi škofje. Pravijo, naj verniki pri bogoslužju odgovarjajo in dejavno sodelujejo tudi s telesnimi držami. … Vernike vabijo tudi, da se primerno oblečejo in zbrano sodelujejo ne da bi takrat opravljali druga opravila po hiši. Nekdo je lepo dejal, da je komentiranje maše enako klepetanju med mašo v cerkvi. Gotovo nam obisk maše v cerkvi že sam pomaga, da se z odločitvijo, da gremo k maši, da se preoblečemo v praznična oblačila, da prehodimo pot do cerkve itd. pomaga, da se zavemo, da bomo sedaj nekaj časa posvetili Bogu. Sesti na kavč v trenirki (morda še s skodelico kave v roki) in spremljati mašo nima enakega učinka za duhovno življenje. Težave, ki nastajajo pri pouku na daljavo tudi govorijo, kako ne moremo enačiti osebne navzočnosti in povezanosti prek socialnih omrežij.

Naj si dovolim to ponazoriti z osebno izkušnjo. Ves brevir (duhovniško molitev) lahko sedaj najdemo na spletu in lahko bi jo odslej preprosto molil prek računalnika ali mobilnika. Toda brevir molim iz knjige – bogoslužnega molitvenika. Če bi sedel pred računalniškim ekranom, bi to molitev doživljal kot drugo sedenje, ko po več ur na dan pišem, odgovarjam na pošto (opravljam svoje poklicne dolžnosti) in ko spremljam politične in druge novice (ob katerih se lahko jezim ali jih komentiram, tudi neodgovorno). Če pa vstanem od zaslona in vzamem v roke molitvenik, grem celo v drug prostor, prižgem svečo itd., mi to pomaga drugače doživljati molitev. Podobno je pri spremljanju maše.
Seveda pa ima spremljanje maše po medijih in spletu tudi pozitivne učinke. Omenil sem že, kaj pomeni bolnim in ostarelim, kaj je po pričevanju vernikov pomenilo spremljanje papeževe maše in tudi sami poudarjate, da je ljudem vlivalo upanje … To je res. Vse to drži in v izrednih razmerah je to edina možnost, zato jo izkoristimo, a v zavesti, da velja to za ta čas in tega ne enačimo z udeležbo maše z občestvom v cerkvi. Ob sedanjih ukrepih nam je sicer to lahko že bolj jasno, saj lahko prejmemo obhajilo – pod znanimi pogoji – v cerkvah.
Da ima spremljanje maše po medijih pozitivne učinke, mi pričujejo zlasti onemogli in bolniki, ki zatrjujejo, da jim ogromno pomeni gledanje maše po televiziji. Nekateri vstanejo, če morejo, celo pokleknejo, prižgejo svečo v sobi … molijo na glas z zbranim občestvom … Predvsem pa so hvaležni za evangelij in berila ter njihove razlage. Njim ta (neposredni) prenos (ne posnetek) maše pomeni povezovanje z župnijskim občestvom.
Tako da ni vprašanje, ali spremljati mašo po medijih (v izrednih okoliščinah) ali ne, ampak da od nas zahteva to spremljanje pripravo in odgovornost, da jo prav spremljamo. Samo tako nam bo v duhovno korist in nas bo ta maša vodila po končanju izrednih razmer v občestvo Cerkve. In menim, da so škofje to želeli tudi povedati, ko so izrazili pomisleke ob prenosu maš.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 6-7.

Decembrsko Ognjišče je adventno in tudi prejeli ga boste že pred začetkom adventnega časa. Skupaj z Ognjiščem boste tokrat prejeli še listni stenski koledar za leto 2021, katalog novosti s predlogi za Miklavževo in božično obdarovanje ter naročilnico z darilnim bonom, s katero lahko podarite komu lepo darilo, naročnino na Ognjišče.

Zelo vas spodbujamo, da svojim prijateljem ali znancem poklonite naročnino na Ognjišče. Vaše darilo jih bo razveselilo kar dvanajstkrat v letu. Prav tako vas v teh izrednih časih epidemije spodbujamo, da iz kataloga izberete darilo za svoje najbližje. Vsaka kriza nas prisili, da iščemo odgovore na življenjska vprašanja in si osmislimo bivanje. Prepričan sem, da boste v knjigah Ognjišča našli tudi take, ki vam bodo pomagale pri tem.

Zaradi zapiranja dejavnosti moramo ostajati doma. Vemo, da je za nekatere družine to težka preizkušnja, saj je težko cele dneve biti zaprt ter živeti in delati v omejenem prostoru. Prav tako je težko ljudem, ki so sami, saj jim zapora prinaša še več osamljenosti. Adventni čas nas zato vabi, da s skupno molitvijo tudi ob adventnem vencu preganjamo temo nesmisla in se veselimo v pričakovanju praznika Jezusovega rojstva. Naj vam pri tem pomagajo tudi knjige iz kataloga, priloženega reviji.

Upamo, da vam bo k osmišljanju zapletenega časa, ki ga sedaj živimo, pomagala tudi knjiga V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, četrta iz zbirke Zgodbe za dušo - Nova serija. Nastajala je v času osebnih preizkušenj, naj zato prinese veliko upanja in odgovorov v preizkušnji, v kateri smo se znašli. Več o knjigi na naši spletni strani.

Velik del našega življenja se je v času epidemije preselil na internet. Od srede letošnjega oktobra imamo novega zavetnika za pametno in koristno uporabo tega modernega sredstva. Nov zavetnik je komaj petnajstletni blaženi Carlo Acutis, ki ga predstavljamo kot gosta meseca. Bogato sporočilo njegovega kratkega življenja je prepričljivo.

Epidemija virusa od nas zahteva odgovorno ravnanje. Kako naj se kristjan odgovorno obnaša v njej, nam je povedal moralni teolog Roman Globokar. Da pa ne bomo misli samo na bolezen, vam v prilogi predstavljamo genialnega skladatelja Ludwiga van Beethovna ob 250-letnici rojstva.

Vprašanje, če si bomo letos lahko praznike in novo leto voščili osebno, gotovo pa bomo ljudem, ki so nam dragi, lahko poslali lepo voščilnico. Ponudbo voščilnic Ognjišča si lahko ogledate na naši spletni strani ter jih naročite. Prav tako si v katalogu lahko ogledate ponudbo naših podobic.

Veste, da morajo biti naše knjigarne zaprte, a Ognjišče ostaja z vami tudi v času epidemije in lahko naročate knjige po telefonu ali prek interneta in si jih ogledate v naši spletni knjigarni. Vabimo vas tudi, da ostanete zvesti naročniki na našo revijo. Zato naročnine nismo povišali, kljub temu, da se je poštnina občutno podražila. Bomo pa v prihodnjem letu zato reviji zmanjšali število strani. Naročnina za prihodnje leto torej znaša: posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 4.

Od kmečkega doma do nebeške slave

Kronološki zapis njegovega življenja

1881 Angelo Roncalli, sin Giovannija Battista in Marianne Mazzola, se rodi 23. novembra v Sotto il Monte (Bergamo), isti dan je krščen.

1889 Prejme zakrament svete birme in prvo sveto obhajilo.

1892 Vstopi v malo semenišče v Bergamu, nato v bogoslovno semenišče; po dveh letih bogoslovja nadaljuje študij v Rimu.

1904 Po končanem študiju bogoslovja je 10. avgusta posvečen v duhovnika. Postane tajnik svetniškega bergamskega škofa Radini-Tedeschija.

1914 Izbruh prve svetovne vojne. Smrt papeža Pija X., nasledi ga Benedikt XV. Med vojno vojaški kaplan Roncalli streže ranjenim vojakom.

1925 Papež Pij XI. ga imenuje za apostolskega vizitatorja v Bolgariji. Posvečen je za škofa, njegovo geslo je 'Pokorščina in mir'.

1934 Imenovan za apostolskega delegata v Turčiji in Grčiji ter za apostolskega upravitelja vikariata v Carigradu.

1939 Umrje papež Pij XI., nasledi ga Eugenio Pacelli – papež Pij XII.

1. septembra Nemčija zasede Poljsko, kar pomeni začetek druge svetovne vojne. Roncalli med vojno organizira razne akcije za pomoč grškemu narodu in za rešitev tisočev Judov v Turčiji.

1944 Imenovan za apostolskega nuncija v Franciji: 31 decembra preda poverilna pisma De Gaullu, 1. januarja 1945 kot dekan diplomatskega zbora vošči francoskemu predsedniku.

1953 Imenovan za beneškega patriarha in kardinala, 15. januarja prejme znamenja kardinalske časti v Elizejski palači. 15. marca začne svojo službo patriarha v Benetkah; Benečane brž osvoji s svojim preprostim in prisrčnim nastopom.

1958 9. oktobra umre papež Pij XII., za njegovega naslednika je 28. oktobra izvoljen kardinal Angelo Roncalli, ki si privzame ime Janez XXIII. Star je 77 let in mnogi ga razglašajo za 'prehodnega' papeža.

1959 25. januarja v baziliki sv. Pavla koncil, rimsko sinodo in preureditev cerkvenega prava. Napiše okrožnico 'Ad Petri Cathedram', v kateri predstavi program svoje papeške službe.

1960 Od 24. do 31. januarja rimska sinoda. Ustanovitev pripravljalnih teles za koncil.

1961 Okrožnica 'Mater et magistra' (Mati in učiteljica) o socialnih vprašanjih. Uradna napoved koncila z apostolskim pismom 'Humanae salutis'.

1962 Okrožnica 'Delajmo pokoro' o duhovni pripravi na koncil. 4. oktobra roma z vlakom v Loreto in Assisi. 11. oktobra odpre drugi vatikanski koncil in 8. decembra sklene njegovo prvo zasedanje.

1963 11. aprila (ne veliki petek) podpiše svojo okrožnico-oporoko 'Pacem in terris' (Mir na zemlji). 3. junija konča svojo življenjsko pot. Ves svet z molitvijo spremlja njegovo umiranje.

2000 Končan je postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki se je začel junija 1966. Papež Janez Pavel II. uradno prizna čudež na priprošnjo Janeza XXIII. 3. septembra papež Janez Pavel II. razglasi Janeza XXIII. za blaženega. Njegov god se obhaja 11. oktobra, na obletnico začetka drugega vatikanskega koncila.

2014 27. aprila papež Frančišek razglasi blaženega Janeza XXIII. za svetnika, glasnika evangeljske preprostosti in dobrote.

Ponižnost in krotkost srca

Kardinal Loris Capovilla (rojen leta 1915, umrl 26. maja 2016) je bil osebni tajnik beneškega patriarha Angela Roncallija in v tej službi ostal, ko je njegov predstojnik postal papež Janez XXIII. Njegovi spomini nanj so lepa pričevanja. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl nič, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotek in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Mislim, da sta bili ponižnost in krotkost srca temeljni potezi njegove osebnosti,« pripominja tajnik.

Ko so tisti večer prišli v papeške prostore, je bil tajnik zaskrbljen in nekoliko zmeden.glavi mu je rojilo tisoč stvari, ki bi jih bilo treba narediti, urediti. »Svetost, ali naj koga pokličem? Treba je pripraviti radijsko poslanico, poklicati latiniste, da jo uredijo, potem pa še...« Novi Kristusov namestnik ga je ustavil in mu mirno dejal: »Dragi sin, zdaj me pusti, da v miru odmolim večernice, sklepnice in rožni venec, potem pa se bomo pogovorili.«

Ob napovedi koncila 25. januarja 1959 je izrekel tri ključne besede: vera, ljubezen, svetost. Prevzelo ga je predvsem to spoznanje za koncil, ki je povzeto v dveh besedah: zvestoba in prenova. Začetek koncila 11. oktobra 1962 je papež Janez XXIII. doživljal z velikim zaupanjem v Boga. »Napočila je zarja, pred seboj imamo še tisočletja,« je dejal v govoru ob odprtju. Zvečer je svojemu tajniku dejal: »Zdaj začenjamo nekoliko bolje razumevati evangelij.« Tisti večer se je zaključil z veličastno baklado na Trgu svetega Petra. »Poznal sem njegovo radovednost,« se spominja Capovilla, »in rekel sem mu: "Svetost, ne kažite se, glejte skozi režo zaves, da boste videli, kako veličasten je pogled na trg, poln bakel, zdi se, da je požar." Res je šel k oknu in kmalu potem mi je rekel: "Daj mi štolo!" Odprl je okno in začel tisti znameniti pogovor z množico o luni. "Opazujte jo, kako si z višine ogleduje to dogajanje." Rimljanom se je za vedno zapisal v srce z besedami: "Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite: papež te boža."«

»Spominjam se smrtnega boja papeža Janeza in njegove vedre predanosti sestri smrti. Bil je prepričan, da bo koncil šel naprej. Zelo je cenil kardinala Montinija, milanskega nadškofa. Na smrtni postelji je izrekel željo: Moj naslednik bi lahko bil Montini... Ko je bil kardinal Montini 21. junija 1963 izvoljen za papeža, mi je zaupal, da je papeško službo sprejel zato, da bi nadaljeval koncil, to veliko delo, ki ga je začel papež Janez XXIII.«

Svetnik ni postal zato, ker je bil papež

Enrica Roncalli (rojena leta 1920), nečakinja papeža Janeza XXIII., se spominja, da je kot škof prihajal na počitnice v svojo rojstni kraj Sotto il Monte. »Nikoli mu nisem rekla stric, ampak monsinjor, ko je postal papež, pa svetost. Imela sem veliko spoštovanje do njega; ko je postal škof, sem bila stara pet let in vedno sem ga gledala ožarjenega z neko skrivnostno svetlobo. Ko je postal papež, sem jokala, nisem bila zadovoljna, ker sem vedela, kakšno breme odgovornosti je bilo naloženo. Po moje je bil svetnik. Vendar svetnik ni postal zato, ker je postal papež. Svetnik je bil že prej. Včasih sem ga opazovala pri molitvi in zdel se mi kakor zamaknjen.«

ČUK, Silvester. Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika). (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 58-65.

tema meseca

Adventni koledar

priloga

Ludwig van Beethoven - 250-letnica rojstva

gost meseca

blaženi Carlo Acutis

Preberite več: December 2020

24. novembra 1906, je v Gorici umrl duhovnik Simon Gregorčič, priljubljen in priznan slovenski pesnik. Njegova smrt je bila zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja pričakovana. Tiskarski delavci v uredništvu dveh slovenskih listov v Gorici so tisti dan ostali dlje na svojih mestih. Ko je prišla vest o smrti, je liberalna (veri nenaklonjena) »Soča« na tretji strani z mastnimi črkami zapisala: »Pesnik Simon Gregorčič - umrl ob 10.10 dopoldne. Pogreb v ponedeljek ob 10. uri dopoldne.« Desničarska »Gorica« pa je čez celo tretjo stran objavila že prej pripravljeno osmrtnico: »Ob sklepu lista - NAŠ PESNIK SIMON GREGORČIČ MRTEV. Pravkar smo prejeli pretužno vest, da je pesnik Simon Gregorčič preminul ob 10. uri 10 minut predpoldne, pogreb bo v ponedeljek zjutraj. Truplo se prepelje na Libušnje. Pokoj njegovi duši.« Njegov pogreb je bil veličastna manifestacija, kakršne Gorica še ni doživela, in obenem dokaz, da je Gregorčič neizbrisno zapisan v srca ljudi.

»TU ROD JE MOJ, TU MOJ JE KRAJ«
Zibelka mu je stekla v gorski vasici Vrsno pri Kobaridu, kjer je 15. oktobra 1844 zagledal luč sveta kot drugi sin Jerneja in Katarine Gabršček, ki je bila od moža sedem let starejša. Po očetovi strani je bil pesnikov rod eden najstarejših rodov na Tolminskem. Izvira iz vasi Krn, kjer so Gregorčiči živeli že pred 17. stoletjem, kamor segajo najstarejši zapiski. Krnski Gregorčiči iz hiše Pri Pomolovih so imeli vsi po vrsti številne družine; pesnikov oče Jernej pa je bil edinec in zaradi bolehne mame Ane se je komaj osemnajstleten poročil s Katarino Gabršček s Selišča pod Vrsnim. Tudi Gabrščkov rod je bil zelo star. Po značaju so bili Gabrščkovi bolj nestalni, manj samozavestni, nagnjeni k otožnosti. Taka je bila tudi pesnikova mati Katarina, ki je dočakala 75 let (+ 1891). Pesnikovo osebnost so v večji meri oblikovale značajske poteze Gregorčičevih, katerih posrednik je bil oče Jernej, ki je umrl 82-leten leto dni pred Simonom (1905). Bili so preprosti hribovski ljudje, iskreni in pobožni; krivice, ki so jih doživeli, so se jim vtisnile globoko v srce, če so morali na tuje, se jih je polaščalo silno domotožje. Če vemo to, bomo lažje razumeli Simona Gregorčiča kot človeka in kot pesnika.

»A VRGLA USODA NEMILA ME JE / OD DOMA ŽE V ROSNI MLADOSTI«
Niti osem let ni dopolnil Gregorčičev Šimen, ko je moral zapustiti svoj »planinski raj« in oditi v »daljno« Gorico, potem ko je uspešno končal enorazrednico pri fari na Libušnjem, kjer je bil njegov učitelj vikar Janez Červ, kasneje njegov dobrotnik. Učil ga je tudi Anton Gregorčič, očetov sorodnik, ki je spoznal dečkovo nadarjenost in veselje do učenja ter je očeta pregovoril, naj da Šimna v šole. Tako je jeseni 1852 prišel na goriško normalko, kjer je opravil tri razrede in potem šel na gimnazijo, ki jo je obiskoval v letih 1855-1864. Matematika mu je delala težave, zato je moral prvi razred ponavljati. Odtlej je vse razrede, razen sedmega in osmega, izdeloval z odličnim uspehom, maturiral je kot prvi odličnjak. Kot gimnazijec se je poleg rednega študija učil raznih tujih jezikov, predvsem slovanskih. Kot tretješolec je bil sprejet v malo semenišče, ki so ga odprli jeseni 1857. Hrana v zavodu ni bila ravno obilna, zaradi revščine pa si ni mogel izven nič privoščiti, zato je ob nagli rasti trpelo njegovo zdravje, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Zaradi težkih življenjskih razmer ga je še bolj mučilo domotožje.

»DARITEV BODI TI ŽIVLJENJE CELO«
Simon Gregorčič je bilo zelo nadarjen za jezike, kot gimnazijec se je poglabljal v učenje klasičnih jezikov - latinščine in grščine. Njegova srčna želja je bila, da bi po maturi šel študirat klasično filologijo na dunajski univerzi, vendar se zaradi revščine in zaradi domačih, predvsem matere zanjo ni odločil. Po maturi je vstopil v goriško bogoslovje. »Naj so bili nagibi za ta korak takšni ali drugačni,« piše Marijan Brecelj, »je vendar treba pribiti, da se je Gregorčič za duhovniško pot odločil zavestno in hote, docela se zavedajoč ogromne žrtve, ki jo je moral narediti.« Gregorčičev osebni prijatelj Ignacij Leban, župnik v Batujah na Vipavskem, je ob dvajsetletnici njegove smrti v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe obujal spomine nanj in zapisal: »Naj omenim še domnevo mnogih, češ da Gregorčič ni imel poklica za duhovniški stan in da je vstopil prisiljen v bogoslovje, Kar se tega tiče, ni rekel nikoli niti besedice, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik.« To potrjuje tudi dejstvo, da je rad pel: kot gimnazijec bariton, v bogoslovju pa je postal steber vseh basov. Tudi v bogoslovju je bil odličen študent in bil kot tak posvečen v duhovnika že na koncu tretjega letnika, 20. oktobra 1867. Novo mašo je pel teden kasneje v župnijski cerkvi Sv. Duha na Libušnjem. Nato je še eno leto v Gorici študiral bogoslovje in se pripravljal, da gre med ljudi kot glasnik veselega oznanila.

»SRCE ČLOVEŠKO - SVETA STVAR«
To svoje poslanstvo je začel opravljati v Kobaridu, kamor je bil poslan kot kaplan septembra 1868. Tamkajšnji župnik in dekan Andrej Jekše, dober in moder duhovni predstojnik, ga je sprejel z odprtim srcem. Svojega mladega sobrata je spoštoval, ga razumel in mu pomagal. Med prvimi je v njem prepoznal resničnega pesnika. »Živeli boste, dokler bodo živeli Slovenci,« mu je prerokoval. Kaplan Šimen je kmalu zaslovel kot dober pridigar: njegove kratke in jasne, poetično ozaljšane pridige so hodili poslušat tudi ljudje iz okolice Kobarida. Sprva se je ukvarjal le z duhovniškim delom, kmalu pa je začel delovati tudi na prosvetnem področju. S prijateljem Ignacijem Gruntarjem, tedaj še študentom, sta leta 1871 ustanovila v Kobaridu čitalnico, katere duša in kulturnega življenja v trgu je bil kaplan Simon Gregorčič. Pri tem mu je pomagala učiteljica Dragojila Milekova, ki je jeseni 1872 prišla na kobariško šolo. Skupno delo je rodilo tesno prijateljstvo, ki je preraslo v srčno nagnjenje, ki pa ga je pesnik možato premagoval. V njem je zmagala zavest, da ohrani svoje duhovništvo neomadeževano. Njegovo srce pa ni bilo ravnodušno, kar se »razodeva v pesmih, kjer dobiva prvotna otožnost vedno globlji in bolestnejši izraz ter priča, da je bilo to idealno nagnjenje globoko človeško in je do dna pretreslo pesnikovo stanovsko vezanost ter rodilo spoznanje, da mu je izvoljeni stan zaprl pot do naravne sreče« (France Koblar).

»POD TRTO BIVAM ZDAJ, V DEŽELI RAJSKOMILI«
To, kar se je dogajalo v srcu kaplana Simona, ni ušlo očesu njegovega razumevajočega predstojnika, župnika in dekana Andreja Jekšeta. Najbrž je bil prav na njegovo pobudo premeščen za kaplana v Rihemberk, današnji Branik na spodnjem Vipavskem, kjer je bila služba ugledna, a dokaj naporna. Pesnika je kmalu pritegnila lepota kraja in mehkota podnebja, všeč mu je bila bližina Gorice, kjer je imel vrsto dobrih znancev in prijateljev, predvsem profesorja in pisatelja Frana Erjavca, s katerim sta se pogosto obiskovala, ni pa mogel pozabiti Kobarida, kar je zgovorno izpovedal v pesmi Nazaj v planinski raj. V Rihemberk je prišel junija 1873 in tam ostal do konca leta 1881. V pesmi Slovo od Rihenberka priznava: »Tu bival sem nad osem let, / tu vse se mi je prikupilo, / to ljudstvo mi je drago, milo, / in ljub mi je ta krasni svet.« Leta 1876 je Gregorčič prvič resno zbolel, zato je mislil opustiti kaplansko službo in oditi študirat na Dunaj klasično filologijo, toda vpisal je le tri semestre. Rihenberška doba je bila ob vseh osebnih težavah višek Gregorčičevega pesniškega ustvarjanja. Ta čas so v Stritarjevem Zvonu in v prvem času Ljubljanskega Zvona izšle Gregorčičeve najlepše pesmi.

»KLJUBUJ USODI, MOŽ SAM SVOJ BODI!«
»Gregorčičeve Poezije so bile prava narodna knjiga,« sodi France Koblar, odličen poznavalec pesnikovega življenja in dela. »Iz nje je  odsevala vsa bolečina malega, teptanega ljudstva, ki so mu mogočniki tega sveta kratili njegove naravne pravice in mu niso dali niti do enakopravne besede, pesnik pa je nad njimi izrekel sodbo ter zaničevanemu narodu preroško napovedal vstajenje« (predvsem v pesmih V pepelnični noči in Soči). Pred veliko nočjo leta 1882 je Gregorčič nastopil (brez dekreta) službo vikarja na Gradišču pri Prvačini. Proti koncu tega leta je s honorarjem od Poezij kupil tam posestvo in postal kmet-poet. Kasneje je tam sezidal tudi hišo. Sanje o mirnem življenju se mu niso uresničile, vendar pa je na Gradišču vztrajal polnih enaindvajset let. To so bila leta bojev s tistimi, ki so njegove pesmi napačno razumeli. Trpljenje, ki ga je prestajal, ga je nagnilo, da je začel prevajati svetopisemsko Jobovo knjigo, pripoved o silnem trpljenju človeka. Ob bolezni leta 1901 so začele nastajati njegove Predsmrtnice in Posmrtnice, ki so skupaj s Pogrebnicami izšle leta 1902 kot Poezije III. (Poezije II. so izšle leta 1888). Sredi leta 1902 je začel odprodajati svoje posestvo na Gradišču, marca 1903 se je preselil v Gorico.

»KONČA NAJ SE MOJ ČASNI TIR, OBJAME NAJ ME VEČNI MIR«
Leta 1905 mu je umrl oče; šel je na pogreb in ob tej priložnosti si je v slutnji svoje bližnje smrti »izbral pri Sv. Lovrencu tudi svoj mirni kot«. Poleti 1906 je obiskal nekatere prijatelje na Kranjskem. Med mašo pri domačem oltarju ga je 16. novembra zjutraj zadela možganska kap. Po nekaj dneh se je njegovo stanje izboljšalo, tedaj pa sta nastopili pljučnica in zlatenica, njegovo oslabljeno srce je prenehalo biti v soboto, 24. novembra 1906 ob desetih dopoldne. Njegov pogreb v ponedeljek, 26. novembra, je priklical v Gorico nad 4.000 ljudi, ki so svojega ljubljenega pesnika pospremili na zadnji poti »nazaj v planinski raj«. Zjutraj so krsto iz Gregorčičevega stanovanja na trgu Gorišek prenesli v cerkev sv. Ignacija na Travniku, kjer je bila pogrebna maša, katere se je udeležil tudi nadškof Sedej. Na trgu Gorišek se je mesto poslovilo od pesnika, potem pa je dolga procesija zavila proti Solkanu in po Soški dolini do Kobarida, kjer je nekdanji kaplan čez noč počival v župnijski cerkvi. Naslednje jutro se je po obredih za rajne sprevod dvignil proti Sv. Lovrencu na Libušnjem, kjer so ga pokopali za cerkvijo. Naslednje leto so mu postavili nagrobnik, delo Antona Bitežnika, postavili so tudi prvo spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši. Na Gregorčiča spominja veliko kipov in plošč, predvsem na Primorskem; po njem so poimenovane šole doma in v zamejstvu, ulice po mnogih naših mestih, kar vse govori, kako globoko se je zapisal v srca ljudi.

»TE PESMI SO SREBRNO ČISTE«
Preden se je ob koncu leta 1881 Gregorčič poslovil od Rihenberka, je že začel misliti na knjižno izdajo svojih izbranih pesmi. Okleval je, ali naj jih pošlje med ljudi s skritim psevdonimom ali s pravim imenom in priimkom. Ko je začutil, da ga bodo pravilno razumeli vsaj nekateri njegovi poklicni tovariši, se je odločil, da jih izda pod polnim imenom. Tako je aprila 1882 izšla  »zlata knjiga« - Poezije. Vanjo je vključil 57 pesmi. Po izidu so se oglasile najprej pohvalne ocene, kmalu zatem pa se je vsul plaz kritik na račun nezdružljivosti pesnikovega duhovniškega poklica z nekaterimi njegovimi pesmimi, ki so jim očitali pesimistično vsebino, spotikali pa so se tudi ob njegove ljubezenske pesmi. Gregorčič je čutil, da mora to nepravično kritiko zavrniti in spesnil je 15 pesmi V obrambo. V tem boju se je pokazala tudi pesnikova preobčutljivost, kar se je še stopnjevalo, ko se je ob ponatisu Poezij leta 1885 nanje spravil Anton Mahnič, profesor v goriškem bogoslovju. Nekatere Gregorčičeve pesmi je obsodil zaradi očitnega svetobolja, druge zaradi nezdružljivosti z njegovim duhovniškim poklicem, tretje s filozofskega stališča, četrte iz ozira, kaj bodo utegnile povzročiti pri mladini... Kasneje je svojo kritiko nekoliko omilil, vendar je občutljivega pesnika zelo prizadel.

S. Čuk, Simon Gregorčič sto let po smrti še vedno živi: Priloga, v: Ognjišče 11 (2006), 43-50.

"Kar mož nebesa so poslala, * da večnih nas otmó grobov – * vse mati kmetska je zibala, * iz kmetskih so izšli domóv.« Tako je v svoji pesmi Kmetski hiši zapel ‘goriški slavček’ – Simon Gregorčič, ki se je rodil 15. oktobra 1844 Pri Pomolovih na Vrsnem pri Kobaridu. Hiša je bila takrat pritlična in krita s slamo. V vihri prve svetovne vojne je bila porušena; prvo obnovo je doživela leta 1922, leta 1951, ko so v njej še živeli pesnikovi sorodniki, je muzejsko društvo v njej uredilo spominsko sobo. Leta 1966 je Goriški muzej hišo odkupil, po načrtih arhitektov Janeza in Mime Suhadolc je bila prenovljena, da ‘diha’ kot v pesnikovih časih, ter odprta za obiskovalce.
Obnovljene so bile stopnice na gank in v nadstropje, kjer so odstranili strop vse do ostrešnih tramov. Leta 2002 je skrb za hišo prevzel Tolminski muzej, jo do stoletnice Gregorčičeve smrti (2006) temeljito prenovil in znova odprl za obiskovalce. Oba prostora v nadstropju sta posvečena pesnikovemu življenju in delu, rodu in času. V stekleni vitrini so razni pesnikovi predmeti in njegova posmrtna maska. Na stenah je ponazorjeno pesnikovo življenje in ustvarjanje. V sosednjem prostoru je pesnikova postelja, nočna omarica, počivalnik, omara za obleke. Na steni so pesnikove upodobitve, spodaj pa so razstavljene razne izdaje Poezij in prevodov. V pritličju največ prostora zavzema odprto ognjišče z napo, lončenimi in kovinskimi posodami ter kotličem. V kuhinji sta tudi mentrga in sklednik. Kuhinja je bila prehodni prostor na eni strani v hlev, na drugi pa v izbo, kjer sta pesnikova rodovnika po očetu Jerneju Gregorčiču na eni steni in po materi Katarini Gabršček na drugi.

Čuk S., Domače ognjišče, v: Ognjišče (2016) 11, str. 131 (foto Matej Erjavec)

»Redko kaj lahko človeka zagrabi in prekvasi tako kot knjiga. Vse druge dogodivščine in celo neposredni in intenzivni odnosi z ljudmi največkrat nimajo niti pol toliko moči, vsaj moja in še marsikatera skušnja je taka. Nedolžno in prikupno dekle sem lahko vzljubil na prvi pogled, naivnega prijatelja sem lahko pomiloval, naduteža preziral ali celo sovražil, vendar je bilo vse to nazadnje le ljubezen, pomilovanje in prezir, ki mojega življenja niso trajneje prekvasili. Nasprotno pa je lahko kaj takega storila že povprečna knjiga, najmanj tako, kot da je v njej povzeta globlja in trajnejša človeška skušnja.« Tako je na začetku svoje knjige Roman o knjigah (Slovenska matica, Ljubljana 1983) zapisal Marjan Rožanc. To njegovo zrelo delo “je svojevrstna spojitev pisateljevega življenja in sočasnega duhovnega zorenja ob knjigah in pisateljih. Poglavja so zato vsebinske in časovne faze življenja in použivanja knjig; od Franceta Bevka na začetku do Henrija Millerja na koncu” (Aleksander Zorn).

PROLETARSKA DRUŽINA S KNJIGAMI
Marjan Rožanc se je rodil 21. novembra 1930 za bratom Viktorjem v predmestni proletarski družini v Slapah pri Devici Mariji v Polju. Oče Viktor in mati Otilija sta bila strežnika v takratni umobolnici na Studencu. V njihovi družini je imela pomembno vlogo knjiga. »Sredi proletarske revščine je imela knjiga nekakšno obeležje socialne promocije.« Leta 1934 se je družina preselila v ljubljansko Zeleno jamo, ki je odločilno zaznamovala njegovo zgodnjo mladost. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji je s 14 leti postal pomožni delavec v kartonažni tovarni. S končano grafično šolo se je zaposlil v tiskarni Ljudske pravice. Leta 1950 je odšel na odsluženje vojaškega roka v šolo rezervnih oficirjev v Požarevac. Tik pred iztekom vojaščine je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen na tri leta in pol strogega zapora “zaradi sovražne propagande”. Po vrnitvi je bil nekaj časa brez zaposlitve, potem pa je našel službo arhivarja pri časniku Večer v Mariboru. Takrat je začel pisati. Prva njegova daljša novela je bila objavljena leta 1956 v Sodobnosti, zanjo pa je dobil honorarja za šest takratnih mesečnih plač! To mu je omogočilo, da se je preselil v Ljubljano in se posvetil pisanju, status svobodnega književnika je pridobil leta 1960. Tega leta se je poročil z Janjo Kacjan, leta 1972 sta dobila hčerko Tonco, ki je kljub motnji sluha postala balerina – članica ansambla ljubljanskega Baleta. Bil je član uredniškega odbora revije Perspektive, vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57, ki je prenehalo delovati spomladi 1964, ko je oblast prepovedala njegovo igro Topla greda. Leta 1980 je kupil staro kmečko hišo v Volčjem Gradu na Krasu, kjer je preživel večino svojega časa in ustvarjalnega dela. Njegovo nemirno iskanje Smisla se je izteklo 18. septembra 1990.

SLIKAL JE SVOJ NOTRANJI SVET
Seznam Rožančevih del, ki obsega novele, romane, eseje in drame, je obsežen. Že v prvih pripovednih besedilih so pomembne avtobiografske prvine, ki se nanašajo zlasti na pisateljevo intimno pripadnost socialnemu in duhovnemu okolju ljubljanske Zelene jame, v katerem je odraščal. To se odraža v noveli Pravljica; snov je kasneje razširil in poglobil v romanu Ljubezen (1979), ki je eno njegovih osrednjih del. V njem spominsko obnavlja usodo svoje mladostne druščine ter vzdušje v Zeleni jami med okupacijo. Vodilna tema romana je mladostnikova čista ljubezenska zavezanost svojemu okolju in ljudem ne glede na tragične ločitve zaradi vojne. V začetnih novelah, ki so zbrane v knjigi Mrtvi in vsi ostali (1959), pa piše o svojih zaporniških izkušnjah; v tista leta se vrača tudi z romanom Hudodelci (1981). Avtobiografski je Roman o knjigah (1983), v katerem Rožanc povezuje spominsko zgodbo o knjigah in pisateljih, ki so ga duhovno oblikovali. V romanu se prepletata spominska pripoved in esejistično razmišljanje. Za Rožančevo prozo je značilno, da se v pripovedi pojavljajo obsežni in samostojni esejistični vložki. Z esejistiko se je ukvarjal od sredine šestdesetih let, ki jo je objavljal v revijah pa tudi v samostojnih knjigah (Iz krvi in mesa, Manihejska kronika, Evropa, Brevir). Tematika obsega ključna vprašanja novodobnega evropskega humanizma. – Od leta 1993 podeljujejo Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo. »Zadnje obdobje Rožančevega ustvarjanja je značilno po tematiki, ki zadeva duhovno razsežnost človekovega bivanja in s tem pogosto nemočno napetost med spoznanjem in zahtevami življenja. Tako Marjan Rožanc v svojih poslednjih pripovedih vedno več prostora nameni premišljevanju in duhovnemu iskateljstvu« (Helga Glušič).

“MOJE ŽIVLJENJE JE PRIČAKOVANJE”
V svojem Romanu o knjigah Marjan Rožanc pove, da so močan vpliv na njegovo duhovno življenje poleg velikih pisateljev imeli tudi globoki duhovni pisci, npr. Sören Kierkegaard in Teilhard de Chardin. Dolgo je prijateljeval s Tarasom Kermaunerjem. Zadnja leta je bil njegov prijatelj frančiškan p. Edvard Kovač. V zborniku Interpretacije, posvečenem Marjanu Rožancu (Nova revija, Ljubljana 1991), je o njem kot iskalcu Boga zapisal: »Osrednja tema Rožančevega bogoiskateljstva je ljubezen. Toda to je ljubezen, ki noče posedovati in zato v sebi vključuje tudi ločenost od ljubljenega bitja. Začne se s samim začetkom stvarstva. Dalje je to razodeta ljubezen, kar pomeni podarjena, ljubezen … In končno je ta ljubezen molitev, ki ob oboževanem bitju pisatelja odrešuje in mu pomaga, da ima rad vsakega človeka in začne verjeti v neskončnost te ljubezni.«
Tri mesece pred smrtjo je Rožanca v njegovem Volčjem Gradu obiskal pisatelj Branko Hofman. V pogovoru, objavljenem v navedenem zborniku, je Rožanc dejal: »Moje življenje je pričakovanje, čakanje, bedenje.« Na vprašanje o trpljenju je odgovoril: »Mislim, da ni fizičnega trpljenja, ki ne bi bilo hkrati duhovno, in ni duhovnega, ki bi ne bilo hkrati fizično.« Nadaljeval je: »Zavest o smrti je najbolj avtentična zavest o življenju, čeprav pred boleznijo nisem tega jemal čisto resno. Tako globokih odnosov, kakršne sem vzpostavil z ženo, odkar veva za mojo bližajočo se smrt, ne bi sicer nikoli vzpostavila. Smrt samo pa lahko premagaš samo na en način – da se sprijazniš z njo.«

ČUK, Silvester. Marjan Rožanc (1930–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 88-89.