O antioksidantih slišimo na vsakem koraku. Da nam pomagajo, oglašujejo reklame za prehranska dopolnila. Da so v sadežih in zelenjavi, so govorile že babice. Kaj so antioksidanti, kakšen je njihov pomen za človeka in zakaj lahko pitje rdečega vina podaljša naše življenje, sva se pogovarjali z izr. prof. dr. Leo Pogačnik z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Z antioksidanti se srečujemo vsak dan, čeprav tega niti ne vemo. Na primer, ko si zvečer pripravimo vroč čaj z limono. V limoni je namreč vitamin C, eden izmed antioksidantov. Poznamo tudi številne druge, veliko jih je predvsem v sadju in zelenjavi, na tržišču pa so tudi številna prehranska dopolnila. In zakaj so vitamin C in drugi antioksidanti koristni?
KAJ SO ANTIOKSIDANTI
»Antioksidanti so snovi, ki preprečujejo oksidacijo,« mi pove Lea Pogačnik. »To pomeni, da preprečujejo celične poškodbe, ki jih v našem telesu povzročajo prosti radikali.« Kmalu izvem, da poznamo endogene in eksogene antioksidante. Prve naše telo proizvaja samo, druge pa zaužijemo s hrano. »Pri človeku antioksidanti delujejo na različnih nivojih: kot lovilci prostih radikalov, tako da vežejo kovinske ione in s tem onemogočijo delovanje oksidativnih encimov ali da te encime inhibirajo na kakšen drug način,« nadaljuje moja sogovornica, ki na Oddelku za živilstvo preučuje pomen antioksidantov v hrani.
POJEDLI SMO JIH. KAJ PA ZDAJ?
Prešine me zanimivo vprašanje: kaj se zgodi, ko zaužijemo antioksidante? Ali jih encimi v našem prebavnem sistemu razgradijo? Torej bi se njihova učinkovitost morala močno zmanjšati ... Lea Pogačnik prikima, saj pozna odgovor: »Te raziskave so v zadnjem času zelo aktualne: kakšna je biorazpoložljivost snovi, ki jih zaužijemo. S simulacijo prebavnega sistema smo se pri nas precej ukvarjali. Kot modelno živilo smo uporabili sok granatnega jabolka, ki vsebuje veliko antioksidantov.« Raziskovalka mi razloži, da so razmere v prebavni cevi simulirali tako, da so uporabili ustrezne encime in pH. V takih pogojih so nato spremljali vsebnost posameznih antioksidantov. »Opazili smo, da je v želodcu mnogo antioksidantov stabilnih, kar je posledica nizkega pH. Ko se v tankem črevesju pH poviša, pa se začne njihova razgradnja.« To bi pomenilo, da je bilo moje predvidevanje pravilno in se moč antioksidantov zaradi razgradnje precej zmanjša. Toda ... procesi v živih bitjih nikoli niso tako enostavni. To se je izkazalo tudi pri Leini raziskavi. »Pri razgradnji antioksidantov so začeli nastajati drugi antioksidanti, tako da je bila antioksidativna učinkovitost na koncu celo višja kot učinkovitost soka granatnega jabolka na začetku.«
KAKO ANTIOKSIDANTI VPLIVAJO NA MOŽGANE?
Antioksidanti naj bi s svojo zaščitno vlogo upočasnili tudi razvoj bolezni, ki so povezane s poškodbami možganov in demenco. Lea Pogačnik je skupaj s portugalskimi raziskovalci preučevala, kako antioksidanti prehajajo preko krvno-možganske pregrade. »Uporabili smo celično kulturo, ki je tvorila krvno-možgansko pregrado.« Da si lažje predstavljam, na list papirja nariše celice, nad in pod njimi pa dve posodici. »V zgornjo smo nalili raztopino z določeno koncentracijo antioksidantov. Ta raztopina je potem preko celične kulture prehajala v spodnjo posodico.« Pokaže na spodnji del slike. »Po določenem času smo analizirali vsebino spodnje posodice in tako ugotovili, kakšna količina antioksidantov je prešla preko modela krvno-možganske pregrade.« In rezultati?
»Ugotovili smo, da različne spojine različno hitro prehajajo preko krvno-možganske membrane, določene pa jo celo poškodujejo,« mi razloži in pri tem poudari, da so uporabili precej višje koncentracije antioksidantov, kot jih srečamo v naravi. »Glavni problem je detekcija: če bi uporabili fiziološke koncentracije, z našimi aparati ne bi mogli zaznati ničesar. Zato uporabimo nekoliko višje koncentracije, posledično pa moramo biti previdni pri interpretaciji rezultatov.«
Poleg prehajanja antioksidantov so spremljali tudi vpliv antioksidantov na možganske celice. »Živčne celice smo izpostavili vodikovemu peroksidu, hkrati pa dodali antioksidante.« S posebnim barvilom so nato celice obarvali in tako ugotavljali, katere so še vedno žive. »Ko smo dodali antioksidante, je bilo mrtvih celic manj kot takrat, ko so bile celice izpostavljene le vodikovemu peroksidu. To potrjuje, da imajo antioksidanti zaščitno vlogo pri nevronskih celicah v naših možganih.«

Zakaj ste se odločili za kemijo? Kako se je začela vaša akademska pot?
Odločitev je bila zelo enostavna, saj so me že v osnovni šoli naravoslovni predmeti najbolj zanimali. Kemija se mi je zdela nekje vmes med bolj teoretsko in aplikativno snovjo. Študirala sem na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani in že med študijem dobila štipendijo Instituta Jožef Stefan, kjer sem potem kot mlada raziskovalka opravljala doktorat. Leta 2000 sem se nato zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za biokemijo in kemijo živil.
Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
V času doktorata sem preživela tri mesece na Nizozemskem. Zdaj veliko sodelujemo z Univerzo v Transilvaniji in z Univerzo v Lizboni, kjer sem tudi sama preživela nekaj časa. Brez sodelovanja s tujino ni znanstvenega sveta. Z odhodom v tujino znanstvenik vidi, kako stvari delujejo v tujini. Ko pride nazaj, zna bolj kritično oceniti pozitivne in negativne stvari pri nas. Sama sem na Oddelku za živilstvo tudi koordinatorica za izmenjave Erasmus in z veseljem opažam, da se zanje odloča vsako leto več naših študentov.
Poleg raziskovanja opravljate tudi pedagoško delo. Mi poveste kaj več o tem?
Na vajah iz kemije in biokemije poučujem študente Biotehnologije, Živilstva, Agronomije in Zootehnike na Biotehniški fakulteti. Imam tudi nekaj predavanj. Prej nikoli nisem razmišljala o pedagoškem delu, zdaj pa me delo s študenti zelo veseli. Pedagoško delo se mi zdi velika prednost, saj imam tako neposreden stik z mladimi.
V znanosti je poleg zmagoslavja tudi veliko porazov in težkih trenutkov. Kaj vam pomaga, da se spet postavite na noge?
Izkušnje iz preteklosti. Zavedanje, da če gre nekaj narobe, bo čez nekaj časa spet vse v redu. Ko začneš, se ti zdi, da je vsak padec konec sveta, z izkušnjami pa pridobiš zaupanje, da bodo stvari prej ali slej šle v pravo smer.

ALI RDEČE VINO RES PODALJŠA ŽIVLJENJE?
V rdečem vinu se nahaja resveratrol, pomemben antioksidant, ki naj bi preprečeval staranje. Ali bi si lahko torej z uživanjem rdečega vina pri kosilu vsaj nekoliko podaljšali življenje? »To je francoski paradoks, ki je že dolgo znan. Francozi naj bi imeli manj kardiovaskularnih bolezni, ker uživajo veliko rdečega vina. Toda tako kot pri vsaki stvari, ni dobro pretiravati,« posvari Lea Pogačnik in me spomni, da so znanstveniki dokazali tudi številne negativne učinke alkohola.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 64-65.

Dobrodošel v majniški številki revije s pridihom velike noči – tistega obujenega Ž/življenja, ki ga v teh dneh oznanja tudi stvarstvo v svoji rasti in razcvetu. Sicer pa ... Kaj ni sleherna številka Ognjišča velikonočna – v poslanstvu buditi/krepiti življenje? In spodbude, ki nam jih prinaša, mar niso najbolj pomembne/potrebne za temeljno poslanstvo slehernega izmed nas? Razbrati svojo poklicanost in jo živeti! Ne mislim le na poklic; mislim na temeljno poklicanost: uresničiti se kot človek v vseh razsežnostih svoje osebnosti ...

Prav k temu nas je vabil Bogdan Žorž. V naših najbolj osebnih/družinskih/družbenih doživljanjih in iskanjih nam je bil odličen svetovalec. Kot je znal pri svojih vzponih na vršace slediti znamenjem, ki vodijo na vrhove, prav tako je odlično razbiral znamenja časa in ob njih usmerjal naše (predvsem samo-vzgojne) poti k vrhovom osebnega uresničenja. Pogumno, jasno in glasno je opozarjal na stranpoti, ki so najprej z večjo lagodnostjo privlačne, a te v nadaljevanju speljejo v osebno/medosebno/družbeno strmoglavljenje. Bil je 'živa riba', ki je iz zmedenosti in zato kalnosti usmerjal k bistrinam – k izvoru. Novica, da je prestopil prag večnosti, me je dosegla v četrtek (6. marca) sredi gora naše dežele – po maši v Solčavi.

Ljudje so se razšli. Ostal sem sam. Z mislijo na Bogdana sem stopil na pokopališče, da bi na domu telesne smrti, ki bo nekoč tudi dom mojega telesa, potrdil v sebi vero, da je po vstalem Kristusu življenje močnejše od zemeljskega konca. Zdrznil sem se. Na zadnjo steno pokopališke kapele so bili prislonjeni stari odsluženi kovinski križi. Pred sedemdesetimi, osemdesetimi leti so bili postavljeni na grob ljudi, ki so danes pozabljeni – grobovi in ljudje. In še bolj sem se zdrznil ob spoznanju, da bo čez leta čas zabrisal tudi spomin name in moj grob.

Vendar pa se v teh velikonočnih dneh soočamo z grobom, ki ne bo nikoli pozabljen, njegova pomembnost se s stoletji ne zmanjšuje. Bolj ko ljudje utrujeni in razočarani strmimo v svoj križ in zemeljski konec, bolj se zaziramo v tisti grob, ki je predor/prodor v ž/Življenje. Resnična (od)rešenjska zgodovina se je pravzaprav začela nekega jutra, ob zori nedelje, ko je žena po imenu Marija Magdalena kot brez uma tekla od tistega groba in sporočila učencem: »Grob je prazen! Gospod je vstal! Videla sem ga!« Od tistega jutra je krščanstvo eno samo sporočanje. Ta novica, ta aleluja, gre od ust do ust: »Kristus je vstal! Resnično je vstal!« In novici ni in ne bo mogel nihče odvzeti verodostojnosti, saj jo potrjuje v neštetih ljudeh notranje izkustvo odrešujočega srečevanja z vstalim Jezusom. Uresničuje se njegova obljuba, da nas ne bo nikoli zapustil. Čeprav je Bog zagoneten za spoznanje, je fantastičen v izkustvu.

Grob Bogdanovega, pa tudi mojega in tvojega telesa bo kmalu pozabljen, naša življenja pa se s tem ne bodo izgubila v nič. Pesnik Edvard Kocbek je zapisal: »Več sem od pozabljenja, več od zanikanja, neskončno več od niča. Nikoli ne bom nehal biti. Nikoli.« Po Kristusu, s Kristusom, v Kristusu je predrta meja časa in prostora, smrti ni več, vstali smo v ž/Življenje! – Naj ga v vas budijo tudi razmišljanja tokratne številke Ognjišča.

Karel Gržan

Postni čas se razteza čez cel mesec marec. Ta sveti čas odmeva tudi v marčevski številki. Post naj bi nas odpiral za stisko bližnjega. Tako nam misijonarka s. Andreja Godnič v pogovoru odkriva potrebe ljudi v Venezueli. O postu govori tudi eno od pisem naših bralcev, ki naj nam pomaga, da bomo ta sveti čas živeli bolj poglobljeno. Postu smo tudi prilagodili rubriko o kuhanju, saj v njej predstavljamo brezmesno jed – rižoto z zelišči.
V pogovoru z eksorcistom Janezom Kavčičem se sprašujemo, na kakšne temelje postaviti postni čas, kako si ga zastaviti in kako so različne oblike postnih sklepov tudi boj proti hudobnemu duhu. Tudi v rubriki za zakonsko pastoralo ponujamo za ta sveti čas razmisleke ob nedeljskih evangelijih s konkretnimi spodbudami za zakonsko rast.

Marca praznujemo god sv. Jožefa, obenem pa obhajamo tudi leto Jezusovega skrbnika. To leto je s posebnim pismom razglasil sedanji papež. Sv. Jožefu in njegovemu češčenju smo zato posvetili tokratno prilogo. Mladi pa so pogledali na razvoj duhovnosti za fante in može ter na možnosti, ki jih s svojim odgovorom na potrebe po duhovnosti fantov in mož ponuja Cerkev.

Olivier Helvig je bil naš sogovornik v tokratnem nekoliko bolj športno obarvanem pogovoru, ki je lahko navdih tudi za marsikaterega mladega bralca, ki se navdušuje nad mehaniko in tehnologijo. Gre za inženirja in enega vodilnih mož pri ekipi Ferrari v Formuli 1. V mesecu marcu se začne nova sezona tega najimenitnejšega dirkalnega športa. Marec je tudi prvi pomladni mesec. Mnogi kolesarji bodo zato pripravili kolesa, da se bodo podali na kolesarjenje in nabiranje telesne kondicije. Več o pripravi koles si bodo lahko prebrali v rubriki na obisku.

Postni čas je pomemben del cerkvenega leta, saj se v njem pripravljamo na veliko noč. Da bi ga res dobro preživeli, smo pri Ognjišču izdali kar nekaj knjig o postnem času. Že v prejšnji številki smo vas opozorili na knjige križevih potov ter svojevrstni “križev pot za mulce”, izvirno delo Eve Slivka Zakaj je tudi pri nas tako. Tokrat pa vam na straneh 74–75 predstavljamo še nekaj drugih knjig, ki vam bodo pomagale pri duhovni poglobitvi v postnem času.

Rad bi vas opozoril na izid nove knjige italijanskega duhovnika Fabia Rosinija Umetnost ponovnega začenjanja. Kakor piše naš rojak p. Marko I. Rupnik (z Rosinijem sta dobra prijatelja in sodelujeta) v spremni besedi, knjiga ni nastala za pisalno mizo, v kabinetu, ampak je odraz življenja. Rosini jo je pisal po prvi težki operaciji, ki so ji sledile še druge. Zato bo v veliko pomoč vsem, ki morajo ponovno začenjati. To pa se nam zgodi večkrat v življenju. Avtor namreč s pripovedjo o stvarjenju nakazuje pot k resnični prenovi. Delo je bilo v Italiji uvrščeno med deset najbolj branih knjig tudi na lestvicah ‘neverskih’ časopisov.

Ne vemo še, kako bomo praznovali veliki teden in veliko noč. Gotovo pa si bomo praznike Gospodovega vstajenja lahko voščili z voščilnicami Ognjišča, ki jih predstavljamo na str. 34. V času, ko so okrnjeni naši stiki s prijatelji in sorodniki, bo lepa voščilnica razveselila zlasti ljudi, ki jih zaradi epidemije ne moremo obiskati. Zato vam iskreno želimo duhovno bogat postni čas.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 4.

»Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu … Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
(Mr 9,2-3.5) (2. postna nedelja)

Dogodek Jezusove spremenitve je očitno in čudovito mistično doživetje. Je tudi javna potrditev, da je duhovni svet čudovitejši od zgolj običajno-zemeljskega. Pred takšnim Jezusom moliva s psalmistom: »Gospod, moj Bog, zelo si velik. Veličastvo in sijaj si oblekel, ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem« (Ps 104,1-2). Jezus vodi učence na goro. Z višine, nekoliko odmaknjena od zemeljskega, lažje in jasneje vidiva svojo stvarnost. Vidiva drug drugega tako, kot naju vidi Bog. Ko sva z Jezusom, sva na visokem. In z Njim se lahko tudi spremeniva (gr. meta-morfoza) – greva preko običajne oblike ali konkretno, vidiva Božjo podobo v človeški obliki. Čeprav se večini bralcev Peter s svojo idejo kampiranja na vrhu gore dozdeva čuden, zmeden in ne čisto pri sebi, pa ga midva lahko razumeva drugače – njegova želja po šotoru je želja po tabernaklju (kot neke vrste prototip templja), želja, da bi to postal prostor bivanja Boga tudi potem, ko bo dogodka konec. Ohraniti hoče navzočnost Boga med ljudmi, kot jo nama zagotavlja tabernakelj v domači cerkvi. Tam, pred Njim, se lahko spremeniva.

Najin missio: Stopiva ta teden enkrat skupaj do tabernaklja. Poskusiva podoživeti Jezusovo spremenitev. Predstavljajva si, da sva v družbi treh apostolov na gori. Dopustiva, da mističnost in svetloba skrivnostnega dogodka prežari najin dan. Domov grede si pripovedujva o zunanjem in notranjem dotiku njegove Luči.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 2, str. 13.

Svoj pogled na športno pot, uspehe in garanje je predstavila trenutno najboljša slovenska tekačica na smučeh in lanska športnica leta v Sloveniji Anamarija Lampič. Pogovor sva opravila kar na daljavo, saj se je Anamarija nahajala v Oberstdorfu, kjer se pripravlja na prihajajoče svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Glede na to, da je trenutno vodilna šprinterka sezone, je gotovo v ožjem krogu kandidatk za zlato medaljo.

- V enem izmed vaših pogovorov sem zasledil, da je bil v času odraščanja tek na smučeh za vas igra. Kdaj ste se začeli zavedati, da gre pa sedaj za resno stvar?
Sčasoma dobiš v dobi odraščanja občutek, da se stvari spreminjajo. Ko dosežeš nivo svetovnega pokala in vidiš, da si lahko dober, se začneš zavedati, da bi ta igra, ta hobi lahko postal tudi poklic. Takrat začneš še bolj verjeti v svojo odločitev, še raje počneš stvari, ki te peljejo po tej poti.
Čeprav gre za resno stvar, si želim še zmeraj to jemati tudi kot igro. So seveda trenutki, ko ni lahko, si pa res želim trenirati in tekmovati čim bolj sproščena in uživati v tem športu.

- V kolikšni meri se je skozi leta spremenil vaš pogled na smučarski tek?
Na začetku je bilo vse vezano na igro, na druženje, in sem komaj čakala, da bom šla na trening, se družila s prijatelji na ta način.
Nato skozi odraščanje dobiš vpogled v sistem, se naučiš reda, spoštovanja … Spoznaš, da je šport poln različnih stvari. Pametno je treba pristopati k treningu, pri tem uporabljati glavo, poslušati svoje telo ter prepoznavati signale, ki jih pošilja po treningih.
Potem je seveda tekma nekaj drugega kot trening. Na tekmah se pokaže prava slika. Spoznaš, da so ob tebi tekmovalke, ki imajo zelo veliko treme in enostavno ne morejo dati vsega od sebe, druge so bolj sproščene in vidiš, da jemljejo tekme tudi precej zlahka ter so mogoče zato tudi uspešnejše … Potem je pri moji paradni disciplini, šprintu, kar nekaj specifičnih situacij – več kontakta, tudi konflikta, krajša proga, strategija … Z leti pridobiš na izkušnjah in že približno veš, kako katera nasprotnica tekmuje, in tudi podlagi tega lahko potem načrtuješ svojo taktiko za tekme.

- Kaj vam šport daje – glede na to, da od vas tudi marsikaj terja?
Najprej mi šport daje svobodo. V športu lahko uresničujem svoje sanje in zdi se mi, da mi daje občutek, da živim polno življenje. Sploh si ne predstavljam, kako bi reagirala in kako bi živela, če bi kar naenkrat ostala brez teka na smučeh.

- Če se vrnem k prvemu vprašanju: smučarski tek kot igra, v užitek tako rekoč … Kdaj smučarski tek ni užitek?
Za zdaj še nikoli nisem prišla do trenutka, ko bi mi bilo smučarskega teka zadosti, ko ga ne bi več marala. Priznam, da pride kak slab dan, ko me pride lenoba, zunaj je npr. slabo vreme in se mi je zelo težko spraviti ven. Niso pa seveda to situacije, ko bi podvomila v svoje ukvarjanje s tem športom ali bi ga imela že zadosti.

- Nasploh se mi zdi, da živimo v času, ko se v veliki meri poudarja užitek. Vsi bi uživali – kje pa je zavest o tem, da je treba tudi garati, potrpeti, kdaj pa kdaj trpeti …?
Strinjam se s tem razmišljanjem in tudi zase vem, da bo čas za uživanje prišel, ko bom še kaj dala skozi, ko bom še kaj dosegla. Zavedam se, da če želim dobre rezultate, moram tudi veliko vložiti. Za to bo šlo veliko ur in garanja, je pa seveda to vse poplačano, ko dosežeš rezultat ali mesto, ki si si ga zastavil. Takrat tudi kaj hitro pozabiš na vse trdo delo, ki si ga vložil v to. Se pa popolnoma strinjam, da brez garanja, načrtnega dela in vztrajanja ni nič.

- Šport je v sodobnem času velikokrat usmerjen v spektakel, išče se šov, vendar pogosto na plečih športnikov, ki postajajo sodobni gladiatorji. Se kdaj doživljate v taki vlogi?
Zaenkrat tega v večji meri ne doživljam, seveda pa zaznavam, da so na sporedu tudi tekme, kjer je proga načrtovana zelo selektivno; ali so tako težke, ali imajo profil proge tak, da je pisan na kožo določenim tipom tekmovalk ali tekmovalkam določene države, in tako ostale tekmovalke ne moremo zraven. Ravno pri skandinavskih tekmah se to zazna, ko profil prog daje vtis, kot da so želeli s težavnostjo zagotoviti večjo selekcijo.

- Biti med najboljšimi na svetu je za marsikoga tudi breme. Se vas to dotakne? Se v zvezi s tem obračate tudi na kakšno pomoč?
Zase bi rekla, da sem zelo sproščena oseba, tudi med tekmami. Tudi ne prebiram raznih člankov ali komentarjev na spletnih straneh o sebi. Vem, da z boljšimi rezultati ljudje od mene tudi čedalje več pričakujejo, vendar s tem nisem obremenjena. Tekačica na smučeh sem najprej zase, saj mi je ta šport všeč in v njem uživam.
Ko je govora o kakšnih športnih psihologih, bi najbolj izpostavila vlogo svoje družine, ki je zame zelo pomembna in mi stoji ob strani. K temu štejem tudi fanta, s katerim sva že nekaj časa skupaj, in njegovo družino – to je zame pomembno okolje, kjer smo odprti drug do drugega in jim povsem zaupam. Zdi se mi, da sem tudi zaradi tega glede psihološke pripravljenosti tako trdna in močna. To mi povsem zadošča.

- V svetovnem vrhu ste že nekaj sezon. V kolikšni meri ste pri svojem napredku še odvisni od mnenja trenerja, strokovnega štaba, in v kolikšni meri vam je že prepuščena svoboda glede vašega dela?
Z vsakim letom napreduješ in kot tekmovalec moraš najprej največ o sebi vedeti sam. Sam moraš presoditi, kdaj se dobro počutiš, kdaj bi bilo intenzivnost treninga dobro spustiti, kdaj jo dvigniti … Nujna je zelo dobra komunikacija med trenerjem in tekmovalcem. Tudi tukaj je pomembno zaupanje – zdi se mi, da potem ni težav.
Lahko pa imaš velike težave, če trenerju ne zaupaš, mu zamolčiš kakšno opažanje, svoje stanje, če ni komunikacije, če ni dopolnjevanja … Sama se že zelo dobro poznam, pa še zmeraj odkrivam finese, ki lahko vplivajo na formo, na pripravljenost, na rezultat. Je pa dobro imeti ob sebi dobrega trenerja, saj je šport kompleksen, veliko je različnih načinov, kako se lahko trenira, na kaj v določenem delu dati poudarek, tudi telo se lahko povsem drugače odzove na enak trening v eni ali drugi situaciji. Lovimo malenkosti, ki pa na koncu veliko prinesejo.

- Pri teku na smučeh se veliko govori tudi o servisu in mažah in kako lahko to vpliva na končni rezultat. Koliko ste vi vpeti v delo servisa in v kolikšni meri se ukvarjate s tem delom vašega tekmovanja?
Dejstvo je, da je pri uspehu veliko odvisno tudi od opreme. Verjetno tako tekmovalci kot tudi mediji premalo poudarjajo, kako pomemben člen predstavlja servis smuči. Navijači in gledalci seveda vidijo v ospredju samo tekmovalce, vendar je v ozadju kopica ljudi, ki na vseh prizoriščih delajo od jutra do večera, testirajo podlage, maže, temperature, lastnosti snežne podlage, se ukvarjajo z drsnostjo, z oprijemom in so po cele dneve brez toplega obroka v tistih svojih kabinah. Vsega tega se ne vidi, je pa treba to izpostaviti. Gre za tako široko delovno področje, da je težko na hitro predstaviti in povedati, kaj vse servis počne in kako pomembno vlogo ima. Se pa to zelo pozna pri dobro pripravljenih smučeh, na prav vsakem odrivu.

- Če prihaja do večjih razlik pri tej tehnični plati, se postavlja vprašanje, zakaj se to področje ne uredi sistemsko, da bi vsi tekmovalci uporabljali enake maže. Gotovo bi bilo to bolj pošteno.
Dejstvo je, da tisti, ki imajo več denarja, ga lahko tudi več namenijo v delo servisne ekipe. Pri servisnih ekipah so zelo velike razlike med državami. Največje države imajo lastne tovornjake in skorajda laboratorije, naši serviserji pa so v običajnih kontejnerjih.
Kljub vsemu se včasih kar čudim, kaj vse sčarajo naši serviserji, in pogosto se tudi večje reprezentance sprašujejo, kako je Slovencem spet uspelo pripraviti tako hitre smuči. Nazadnje se je to dogajalo v Švici v okviru novoletne tekaške turneje, ko se je videlo, da smo imeli boljše smuči tudi od take velesile, kot je recimo Švedska. Ob tem bi rekla, da je manj včasih tudi več.

- Čutite v tem tudi odvisnost svojega uspeha od še koga – v tem primeru servisa? Vas to moti?
To vzamem in sprejmem kot del športa. Če bi pogledali čisto objektivno, se tudi jaz ne počutim ob vsaki tekmi stoodstotna in ne zmorem dati vsega od sebe, pa je lahko takrat material vrhunsko pripravljen. In ti je takrat seveda hudo. Enako se zgodi, da je kdaj tudi smučka nekoliko počasnejša, kot bi si jaz želela, sama se pa počutim odlično in si predstavljam, da je to dan za vrhunsko uvrstitev.
Dejstvo je, da nihče nikogar ne krivi za to, kar se zgodi. Vsi se trudimo, vsi delamo po najboljših močeh. Dovolj je, da vsi vemo, koliko dela vlagamo in kakšni so naši cilji.

ANAMARIJA LAMPIČ O SEBI:

Rada imam: svobodo, hrano, druženje, zabavo
Ne maram: prepiranja, kreganja

Priljubljeno:
Knjiga: Priznam, da bolj malo berem.
Film: Harry Potter, akcijski filmi – všeč mi je film Mr. & Mrs. Smith, tudi fantazijski filmi.
Aplikacija na telefonu: Instagram.
Šport: Rada spremljam vse zimske športe, najprej biatlon, ker je deloma povezan s tekom na smučeh, tudi smučarske skoke, smučanje; v drugih letnih časih rada gledam nogomet, seveda kolesarstvo … Lahko rečem, da nasploh rada spremljam šport in navijam tudi za slovenske športnike.

Kaj vam pomeni družina?
Največ na svetu, saj je to prostor, kjer se lahko domačim zaupaš, jim lahko poveš, kar čutiš, kaj se ti dogaja … Za našo družino se mi zdi, da smo zelo povezani, in mi zelo veliko pomeni, da imamo posluh drug do drugega.

Kaj vam pomeni vera?
Vera mi kot pojem pomeni, da v nekaj verjameš.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Zame je ta poklic vrhunske športnice najprej ena svoboda in res uživam v tem, kar delam. Nobene stvari, ki je vezana na smučarske teke in ki bi prispevala k mojemu napredku, se mi ne zdi težko narediti. Včasih se tudi vprašam, kaj bo potem, ko bom zaključila z vrhunskim športom …

ERJAVEC, Matej."Šport mi daje svobodo" (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 41-43.

V času, ko se med mladimi pojavlja želja po ustvarjanju različnih vsebin, se srečujemo z različnimi novodobnimi pojmi – bloganje, vloganje, influencer, podcastanje … Razna družbena omrežja in spletni kanali omogočajo različne oblike ustvarjanja vsebin, zagotovo pa so med mladimi popularni tudi zato, ker si želijo biti slišani in pogosto tudi videni. Poleg kanala na YouTubu je zato lahko dober korak k objavljanju svojih vsebin tudi ustvarjanje lastnega podcasta. O tem, kako se ga lotiti, na kaj biti pozoren in kaj vse to pomeni, pa v tokratnem članku in v nadaljevanju naslednji mesec.

Podcast je zvočna ali video datoteka, ki se samodejno naloži na računalnik naročnika takoj, ko je objavljena na spletu.

O ČEM BOŠ GOVORIL?
Čeprav je to rubrika, na straneh katere najraje govorimo o tehničnih izdelkih, programih in njihovi uporabi, se moramo tokrat za večji uspeh našega dela s podcasti ustaviti pri vprašanju, o čem bi v podcastu radi govorili. Velikokrat se namreč zgodi, da ima nekdo idejo govoriti o določeni temi, za katero se mu zdi, da jo dobro pozna in obvlada. Verjetno jo res. A problem nastane, ko začne že kmalu, po dveh ali treh snemanjih, zmanjkovati vsebine. Kar se nam je zdelo, da bi bilo treba o neki dejavnosti ali igrici ali dogajanju povedati, smo izčrpali, potem pa gradiva zmanjka. Kaj pa zdaj?
Nič torej ne bo narobe (kvečjemu obratno: zaželeno je), če se pri snovanju vsebine podcasta zamislimo in naredimo malce podrobnejši načrt:

• O čem bi radi govorili?
• S kakšnimi nameni bi se lotili podcasta?
• S kakšnimi cilji pristopamo k pripravi podcasta?
• Kdo bi bil naša ciljna publika?
• Kako pogosto želimo posneti novo oddajo?
• Bomo podcast pripravljali sami ali se nam bodo pridružili sogovorniki?
• Bodo ti sogovorniki vedno isti ali bomo k pogovoru vabili različne goste?

Odgovori na ta vprašanja bodo v veliko pomoč, ko se bomo lotili snemanja.

GENERALKA
In zdaj je napočil čas za generalko. Pripravimo se na svoje prvo snemanje. Priskrbimo si izhodišča, o katerih bi radi spregovorili. Od tukaj naprej naj velja zelo pomembno pravilo: naj nas ne bo strah! Pogosto se ljudem pripeti, da jim, ko pritisnejo na tipko za snemanje, poskoči srčni utrip ali jih zagrabi trema – vse to je normalno. Nihče ni govornik od rojstva in vsak mora skozi faze, ko se prilagaja na prosto, samostojno govorjenje na določeno temo. Vaja nas bo pripeljala do boljših rezultatov.
Gotovo bo nekaj privajanja zahteval tudi pogovor s sogovornikom, če jih bomo v podcastu gostili. Če ne želimo, da bi bil posneti pogovor samo eno žlobudranje v slengu, hecanje in stresanje štosov, potem se je treba potruditi za pripravo vprašanj za sogovornika. Pomembno je, kako se bomo z gostom pogovarjali, če bo v živo, kako bomo vzdrževali očesni stik, kako bomo pozorni na potek pogovora itd. Če se bomo pogovarjali preko spleta, je treba biti pozoren spet na drugačen način.
Cilj tega obdobja generalke je, da pridemo do prvega zvočnega izdelka v obliki, kot smo si jo zamislili na začetku. Če smo si določili, da so naše oddaje dolge do 30 minut, potem dejansko posnemimo vsaj 30 minut vsebine – gotovo bomo kasneje kakšen del še odstranili ...
Ta izkušnja nam bo v veliko pomoč in v razjasnitev, ali nas to res veseli, ali je to res tisto, kar želimo početi na vsakih toliko dni, kot smo načrtovali.

AUDACITY
Audacity je brezplačen, a zelo zmogljiv program za obdelavo zvočnih posnetkov. Obstaja že od leta 1999 in v dobrih dveh desetletjih se je razvil v enega najbolj razširjenih ter priljubljenih programov za delo z zvočnimi posnetki. Zelo dobrodošlo je, da je na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Audacity podpira večino popularnih zvočnih formatov (WAV, mp3, OGG, FLAC …), tako da s prepoznavo zvočnega zapisa ne bi smelo biti težav.
Ko zvočno datoteko s programom odpremo, se nam prikaže v obliki grafičnega zapisa na časovnici. Zapis lahko upravljamo s pomočjo miške (označujemo dele posnetka). Seveda potrebujemo nekaj časa, da se navadimo dela v programu, tudi zaradi dejstva, da nam omogoča kar veliko orodij, s katerimi lahko obdelujemo, spreminjamo in dopolnjujemo zvočni posnetek.
Na voljo imamo spustne menije: Datoteka (kjer posnetek odpiramo, shranjujemo ...), Uredi (kjer režemo, urejamo…), Izberi, Pogled, Upravljanje, Sledi, Tvori, Učinek, Analiziraj ter Pomoč. V spustnem meniju z imenom Učinek nam je na razpolago nekaj deset učinkov, s katerimi lahko na različne načine vplivamo na zvok (dodajanje nizkih ali visokih tonov, odstranjevanje šumov, višanje glasnosti …). Med njimi je zelo koristen učinek z imenom Spremeni tempo, s katerim lahko zmanjšamo hitrost posnetka, ne da bi se spremenila višina tona ali ne da bi se pretirano zmanjšala kakovost posnetka. To je zelo koristno, saj pomeni, da lahko kak del pogovora, kjer se nam zdi, da smo govorili prehitro ali je bil prehiter naš sogovornik, na ta način tudi upočasnimo.
Pomembna je tudi večplastna zvočna linija, kjer lahko na določenih delih posnetka dodamo v ozadje tudi kakšno glasbo ali pa kvaliteto posnetka izboljšamo z različnimi zvočnimi kulisami ali efekti.
Tudi uvodno in odjavno špico lahko v tem programu zelo preprosto uvozimo in dodamo, tako da je ob koncu urejanja posnetka naš podcast v celoti pripravljen za izvoz in objavo.

SNEMANJE POGOVORA
Nato sledi priprava tehničnih pripomočkov, s katerimi bomo snemali. Ker je začetku potrebno spoznavanje s to tehniko sporočanja, je na mestu nasvet, da najprej snemajmo z napravami, ki jih že imamo doma.
Preden se zapodimo v srčiko tehničnega vidika podcastov, kjer bo govora o določeni opremi, ki tudi nekaj stane, je prav, da si odgovorimo, ali jo bomo res uporabljali.
Za poskusno in začetno snemanje lahko uporabljamo kar mobilni telefon. Za boljšo zvočno slišnost priporočam, da se uporabi vsaj tiste slušalke, ki so priložene ob nakupu mobilnega telefona, saj imajo vgrajen tudi mikrofon. Tako se bo vaš glas slišal veliko bolje. Če imate to dvoje, imate osnovo za snemanje.

ZVOČNA DATOTEKA JE POSNETA
Po vseh vsebinskih in osnovnih tehničnih pripravah ste naredili prvi zvočni posnetek. Od tega, ali ste ga posneli v enem koraku ali ste vmes naredili nekaj premorov in ustavljanj, bo odvisna količina dela, ki jo bo treba vložiti v naslednjem koraku, ki se mu reče postprodukcija. Enostavno povedano – posnetek je treba »očistiti« vseh zvočnih motenj, nepotrebnih medmetov, daljših obdobij tišine, raznih napak … Najpogosteje se za začetek obdelave zvočnega posnetka uporablja program Audacity.
Preden se lotimo urejanja posnetka, si je treba pripraviti še uvodno in odjavno špico. Tudi o tem je dobro premisliti: kaj naj bi naša uvodna špica vsebovala, kakšen bi bil naslov našega podcasta, s katerimi besedami bi želeli začeti vsako epizodo, s kakšnimi glasbenimi kulisami in zvočnimi efekti …? Za boljšo pripravo lastnega uvoda je dobro, da poslušamo nekaj boljših slovenskih ali tujih podcastov in si ustvarimo vtis, kaj nam je všeč in kaj ne. Enako velja za odjavno špico, ki jo bomo uporabili za zaključek vsake epizode.
Sedaj se lahko lotimo obdelave zvočnega posnetka.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 68-69

»Ko sem stopil iz župnišča in pogledal proti Domu starejših, ki je na drugi strani našega vrta, sem razmišljal o velikem številu okuženih, ki ležijo v teh sobah in vseh tistih, ki so jih že odpeljali v bolnišnico ali pa so umrli. Njihovi edini obiski v teh dneh, so tisti, ki skrbijo zanje. Ne morejo se srečati z domačimi, ne morejo jih obiskati. Ni mi dalo miru.«
Tako je ob pogledu na sosednji dom starejših razmišljal Igor Stepan, župnik v Šmihelu pri Novem mestu in sklenil, da mora nekaj narediti. Ni edini duhovnik, ki se ga je močno dotaknilo trpljenje covid bolnikov. V času epidemije, ko ne moremo obiskovati invalidov in drugih ljudi, ki spadajo v rizične skupine, smo se odločili, da vam v rubriki Naši preizkušani bratje predstavimo skrb nekaterih duhovnikov za bolnike s covidom.
Vrnimo se k župniku Igorju Stepanu, ki je opazoval dogajanje v domu starejših. Videl rešilne avtomobile, ki so oskrbovance vozili v bolnišnico, bele postave v zaščitni obleki … Razmišljal je, kako so mnogi oskrbovanci , ki so celo življenje z veliko vero in zaupanjem hodili v cerkev in prejemali zakramente, zdaj, na jesen svojega življenja, ostali brez tega. »To mi ni dalo miru. Brez svojcev, brez zunanjega sveta. K njim grem, pa če je ta virus še tako nevaren. Če vsak dan k tem ljudem prihajajo vsi tisti, ki zanje skrbijo, ki ure in ure vsak dan preživijo v teh zaščitnih oblekah, ki jih še bolj izmuči, kakor sicer, potem moram do njih priti tudi jaz,« je razmišljal.

“HVALA, KER STE BILI PRI NAŠI MAMI”
Poklical je v dom in se dogovoril za obisk. »Bil sem v vsaki sobi, pri vsaki postelji. Če nisem mogel narediti drugega sem rekel le “dober dan”. Čeprav niso videli mojega nasmeha, ker je bil za masko, čeprav niso videli solz, ki so bile kdaj v mojih očeh, ker so jih zakrivala zaščitna očala, čeprav me niso prepoznali, kdo sem, dokler jim nisem povedal, ker sem bil v vsej tisti zaščiti, kakor vsi, ki zanje skrbijo, pa so gotovo začutili, da je tisti dan nekaj drugače. Pa ne zaradi mene, ne zaradi mojega obiska, ne zaradi še enega človeka v zaščitni obleki, pač pa zaradi Boga, ki se jih je dotaknil na poseben način. Dolgo ne bom pozabil gospe, ki ni slišala, kaj sem ji govoril, ki ni videla premikanja mojih ust, s katerimi sem ji hotel povedati, da sem duhovnik, ker jih je zakrivala maska, ki ji nisem mogel razložiti, zakaj sem prišel. Ko sem naredil znamenje križa, so se ji ustnice razlezle v široki nasmeh in takoj je začela dvigovati desno roko in jo z veliko težavo premikati proti svojemu čelu. Ko je zagledala sveto hostijo, je prek njenega obraza šla sveta spokojnost. Zaužila je čisto majhen košček, a vendar dovolj velik, da je v svoje srce sprejela samega Boga. Ko sem jo gledal, sem vedel eno: “To je vera, ki ti je ne da šest let študija in nobena knjiga. To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje.”
Doživel sem, da so mi recitirali stare molitve, ki jih nihče več ne zna, ko so mi pripovedovali dogodke iz svojega življenja, ko smo se nasmejali, ker mi gospa ni verjela, da sem v tisti zaščitni obleki res župnik in mi rekla: “Ti pa že nisi župnik. A kar v škornjih?” Ko sem jo prepričal, smo se smejali. In še gospa, ki leži na postelji, ki je obrnjena naravnost na naš vrt. Ko sem ji povedal kdo sem, je kot iz topa izstrelila: “Sem vedela, da boste prišli!” Še veliko bi lahko pisal o vseh hvaležnih pogledih, hrepenečih besedah in o željah po normalnem življenju …« pravi g. Igor in dodaja, da ni mislil tega razglašati, a da so ga mnogi svojci poklicali in izrazili hvaležnost, da je obiskal njihovo mamo ali očeta.

Tudi Gregor Kunej, župnik v Črnomlju je obiskoval tamkajšnji dom za starejše, ki ga običajno izmenično obiskujeta s kaplanom. Tudi v času pandemije so ohranili redno mašo v domu. Maševali so po nadstropjih, da niso stanovalcev doma mešali med seboj. Meni, da se je med temi obiski tudi okužil: »Nosil sem vso potrebno zaščitno opremo in se držal zaščitnih ukrepov, a sem vseeno zbolel za covidom in bolezen tudi prestal.« Domneva, da se je okužil pri obisku doma, saj drugih nevarnih stikov ni imel.

“PRETRESE TE, KAKO SAMI SO TI BOLNIKI”
P. Marko Novak, bolniški duhovnik v Novem mestu, je začel obiskovati tudi covid bolnike, ko so jih začeli zdraviti v novomeški bolnišnici. »Moje prvo srečanj s temi bolniki je bilo na urgenci. Starejša gospa se je že poslavljala in zdravniki so mi dovolili, da jo obiščem. Prvič sem se oblekel v ‘posebno’ obleko in si nadel posebno masko. Gospe sem dal odvezo in jo mazilil.« Zatem je začel obiskovati bolnike (seveda v popolni opremi). Tudi v zadnjem času je obiskal več bolnikov. Seveda je velika težava, ker ni osebnega stika. Pater namreč prihaja na oddelek v popolni ‘proti covid opravi’, nekako ves zamotan in z masko na obrazu, z vizirjem … Tako da je vsa ‘komunikacija’ mogoča samo z očmi. »Jaz sicer pri bolniku spregovorim, a če je slabša slišnost, je težava še večja.« Največkrat imajo ti bolniki še kisikovo masko na obrazu … »Ko sem bil danes pri enem bolniku in sem se prekrižal, se je tudi on s težavo poskušal pokrižati. To je bilo znamenje, da me je prepoznal, ker sem pač oblečen kot vsi drugi. Drugi bolnik je bil bolj neodziven. Ob njem sem molil, zdelo se mi je, da spremlja …« Pater pravi, da sta pri težko bolnem bolniku glas in dotik zelo pomembna, a je pri covid bolnikih to oteženo. »Vsaka postelja je svet zase,« pravi pater. »Pretresljivo je, da so ti bolniki sami in če umirajo, umirajo sami.«
Sicer se je s covidom srečal tudi v samostanu, saj sta dva patra zbolela. Sam pa je moral za deset dni v karanteno. Na običajnem oddelku je bil namreč v stiku z okuženim. »Velika milost je, da morem k tem bolnikom. Izredno se mi je vtisnilo v spomin, kako je bila neka gospa osamljena v tej bolezni. Nihče ni mogel k njej. Sestre naredijo, kar morejo … Mene je razumela, ko sem molil, a začutil sem njeno osamljenost. To je bila tako močna, da sem jo začutil iz njenega pogleda! Snel bi masko in jo objel, samo zato, da bi začutila, da je človek ob njej. Pa ne smeš tega narediti!«
Srčni p. Marko poudarja, da se ne boji: »Držim se vseh predpisov in strokovnih navodil glede zaščitne opreme«. Je izredno pazljiv, ko si nadeva in ko odlaga zaščitno obleko. Potem še doda: »Če sem tam potreben in če se držim predpisov, potem verujem, da bo Bog dal svoj ‘žegen’ in me bo tudi varoval.«

Korak naprej je naredil p. Bogdan Rus s Kapele pri Novi Gorici. Že ob prvem valu epidemije je želel pomagati kot prostovoljec. V drugem valu se je spet prijavil, opravil tečaj in potem je na polikliniki v Ljubljani opravljal preprosta vratarska dela (usmerjanje, dajanje informacij …). Po dobrem mesecu se je želel vrniti v redovno skupnost na Kapeli in nadaljeval z delom v šempetrski bolnišnici, kjer opravlja enako delo, samo manj časa.
Za delo prostovoljca v bolnišnici se je odločil, ker meni, da je taka Božja volja. »Menim, da ne delam kaj posebnega. Mislim, da je ravnanje kakšnega duhovnika, ki ostaja doma in pazi na svoje zdravje, enako pomembno kot moje deveturno stanje na vhodu bolnišnice. Mislim pa, da prispevam v skupnem boju proti virusu.« K odločitvi mu je pomagala misel: če bom jaz pomagal, bo morda kakšna medicinska sestra bolj spočita in ne bo naredila napake ter ne bo zbolela.
Seveda p. Bogdan ni opustil svojega rednega pastoralnega delovanja. »Verjamem, da ‘gre’ maša tudi skozi stene – kot pri sv. Klari –, čeprav je ne prenašamo po internetu. Zato sem zjutraj vstal pol ure prej, odmaševal, blagoslovil ljudi, ki so v tistem času odhajali v službo. Objavljal sem na internetu, ljudje so želeli pogovor, nekateri pa tudi spoved. Tretja dejavnost pa je petminutna kateheza vsak večer. Po razlagi odprem mikrofone, ljudje povedo namene, za katere naj molimo. Sledi molitev desetke rožnega venca in molitev v času epidemije.« Dodaja še, da je v tem času srečal veliko dobrih ljudi, se pogovarjal z njimi in upa, da je komu odstranil tudi kakšen predsodek pred duhovniki in Cerkvijo. Ko bo konec epidemije, bi pater rad povabil prostovoljce k sv. Hieronimu na Nanos in z njimi imel mašo.
Naj sklenemo z besedami župnika Igorja: »Ob koncu naj izrazim svoje občudovanje in poklon vsem, ki v zaščitnih oblekah delate in skrbite za ostarele, bolne in onemogle dan za dnem. In po več ur! Priznanje vsem v domovih za ostarele, v bolnišnicah in v raznih zdravstvenih ustanovah. S tem kažete svojo človečnost. Narod, ki ne skrbi za svoje ostarele in bolne, nima prihodnosti, ker ne spoštuje ne človeka in ne življenja.«

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 20-22.

gost meseca

s. Andreja Godnič, misijonarka v Venezueli

priloga

Leto svetega Jožefa

glasba

Zvezdosledi

Preberite več: Marec 2021