* 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji

Mlinarjev sin gre v šole za duhovnika

"Rodil sem se v deželi Kranjski na Raščici, ki pripada baronom Turjaškim, po Kristusovem rojstvu v letu 1508.," je zapisal Primož Trubar v uvodu svoje knjige Novega testamenta poslednji dejl (1577). Točen datum njegovega rojstva ni znan, najbrž pa je bil rojen 8. junija, dan pred godom sv. Primoža, čigar ime je dobil pri krstu v cerkvi v Škocjanu. Oče Miha je bil najemnik mlina pod vasjo, bil je tudi tesar in ključar vaške cerkvice sv. Jerneja. Materi je bilo ime Gera (Jera), ni znano, koliko otrok je bilo v družini. Oče je kasneje mlin opustil, se preselil v sredo vasi in se ukvarjal s kmetovanjem. Trubarjevi so bili pobožna družina in v dobrih odnosih s Turjačani. Po izročilu naj turjaški grof leta 1520 omogočil dvanajstletnemu Primožu odhod v šolo na Reki - verjetno v kapiteljsko šolo pri glagoljaših, da bi si pridobil izobrazbo, potrebno za duhovnika. Tam je ostal samo eno leto. Šolanje je nadaljeval v znamenitem benediktinskem samostanu sv. Petra v Salzburgu, kjer se je vzdrževal sam kot pevec pri bogoslužju, za kar je bilo zelo nadarjen.

Po dveh letih ga srečamo v Trstu na dvoru škofa Petra Bonoma. Kot dober pevec je postal član pevskega zbora v stolnici in nadaljeval je svoje študije. Škof ga je počasi uvajal v dušno pastirstvo. Ta humanist je imel smisel za žive jezike in pri pouku je uporabljal tudi slovenščino. Svojim učencem je razlagal tudi spise Erazma Rotterdamskega, čigar nazori so bili v marsičem blizu Lutrovim. Bonomo je bil Primožu zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, komaj devetnajstletnemu, še ne duhovniku, dal župnijo v Loki pri Radečah; z dohodki te župnije mu je omogočil študij na Dunaju, a zaradi turške nevarnosti se je leta 1530 vrnil v Trst, kjer ga je škof Peter Bonomo posvetil v duhovnika in ga poslal za vikarja v župnijo sv. Martina v Laško.

Oznanjevalec "čistega evangelija"

Čeprav ni študiral sistematično, si je mladi Trubar pridobil znanje, ki je presegalo povprečno izobrazbo tedanjih duhovnikov. Poleg prirojenega pevskega in govorniškega daru mu je kasneje prišlo prav znanje jezikov (latinščine, nemščine, italijanščine), pri prevajanju Svetega pisma pa je zelo pogrešal znanje hebrejščine in grščine. Ko je prišel kot vikar v Laško, je pridigal in deloval drugače, kakor so bili verniki vajeni. Bil je že močno pod vplivom novega verskega gibanja, ki ga je sprožil v Nemčiji Martin Luter. V iskrenem prizadevanju, da bi postal čim boljši redovnik, je zašel v duhovno krizo. Ob prebiranju Pisma apostola Pavla Rimljanom ga je prevzel stavek: "Pravični bo živel iz vere" (Rim 1, 17). Nenadoma se mu je zazdelo, da je našel v njih rešitev iz svoje stiske: zveličan bo samo tisti, ki z močno vero zaupa v Kristusa in se da neposredno voditi Svetemu Duhu. Za zveličanje torej niso potrebna dobra dela. Nepotrebna je tudi Cerkev kot srednica med Bogom in človekom, nepotrebna in prazna je Marijina pomoč in priprošnja svetnikov, brez vrednosti so odpustki. Te misli in še mnoge druge je javno razglasil leta 1517.

Mladi vikar Trubar je bil že takrat prepričan o tem, kar je o svojih rojakih zapisal leta 1562: "To je dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev. Toda preveč in premočno je praznoverno, zakaj kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in svetnikih urediti samo s pogostim branjem, poslušanjem in ustanavljanjem maš, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, s soljo... z daljnim romanjem in z zidanjem novih cerkva." To prepričanje je navdihovalo njegove pridige tudi v Ljubljani, kamor je prišel pred letom 1536 kot vikar in slovenski pridigar v stolni cerkvi sv. Nikolaja.

Leta 1540 mu zaradi njegovih nazorov grozi zapor, zato se zateče v Trst k svojemu zaščitniku škofu Bonomu, ki ga imenuje za svojega dvornega kaplana in slovenskega pridigarja. Koprski škof Peter Pavel Vergerij sproži zoper njega gonjo, zato se Trubar umakne iz Trsta. Škof Bonomo posreduje, da protestantizmu naklonjeni ljubljanski škof Frančišek Kacijanar doseže Trubarjevo imenovanje za ljubljanskega kanonika. Kapitelj ga pošlje v Šentjernej na Dolenjskem, da uredi gospodarstvo te župnije. Od tam je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, ker mu je od cerkvenega sodišča grozil zapor.

"Pismo" begunca Trubarja rojakom: prva slovenska knjiga

Begunec Trubar se je najprej zatekel v Nürnberg k predikantu Vidu Dietrichu, ki mu je kmalu priskrbel službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Nadvse pomembno pa je, da je v Rothenburgu nastala prva slovenska knjiga - Katekizem, ki je bil natisnjen leta 1550 v Tübingenu, hkrati z Abecednikom.

V svojih spisih je Trubar večkrat poudaril, da se slovenski jezik pred njim ni tiskal niti pisal, ker so ga imeli za tako "surovega in barbarskega", da ga ni mogoče na pisati ne brati, kaj šele, da bi se moglo v njem prevesti vse Sveto pismo. Do svojega begunstva na Nemško Trubar ni nič napisal; "ker iz tujine ni mogel več z živo besedo širiti protestantstva med Slovenci, se je po zgledu nemških luterancev oprijel tiska," piše literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. "In tako sta izšli leta 1550 iz Trubarjevih rok prvi slovenski knjigi: droben, le eno polo obsegajoč "Abecedarium und der klein Cathechismus. In der Windischen Sprach" in "Cathechismus. In der Windischen Sprach". Pisatelj se ni imenoval: prva knjiga pravi, da je spisana 'od aniga perjatila useh Slouvenzov', druga pa 'durch Philopatridum Illiricum'.

Tiskar Ulrich Morhart v Tübingenu pa se je skril za izmišljenim imenom 'In Siebenburgen durch den Jernei Skurjantz." S prvo knjižico je hotel Trubar mladini in ljudstvu, ki ni znalo nemščine, dati pripomoček, da se nauče brati, in obenem tudi že glavne točke luteranskega verskega nauka. Druga knjiga pa je bila namenjena v prvi vrsti učiteljskemu stanu: "farmoštrom, pridigarjem, šolmoštrom in starišem, da bi po njej učili mlade ljudi prave stare vere in prave stare maše". Knjigi sta se slabo razpečavali, kajti med tistimi, ki sta jim bili - zlasti prva - namenjeni, so bili povečini nepismeni.

Oče slovenske knjige in knjižnega jezika

"Kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja?" sprašuje literarni zgodovinar Mirko Rupel, strokovnjak za zgodnjo slovensko književnost. Odgovarja: "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine... O svojih rojakih govori zmeraj lepo, nikoli jih ne zmerja tako kakor npr. Luter, ki je ob kmečkem uporu govoril, da je treba kmete 'pobiti kot stekle pse'. Pravi jim 'naše ubogo, preprosto, dobrosrčno ljudstvo' in boli ga njegova praznovernost." Ljubezen do slovenskega ljudstva se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih: "lubi Slovenci", "muji lubi Slovenci", "lubi bratje", "muji lubi bratje inu Slovenci". Iz vseh posvetil, nagovorov in predgovorov njegovih knjig zveni njegovo toplo čustvo in povezanost z rojaki, ki presega versko čutenje.

Trubarju se je posrečila rešitev jezika, v katerem naj se piše in tiska. "Ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori; drugači govore z enimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Stajerji inu Dolenjci ter Bezjaki, drugači Krašvci inu Istrijani, drugači Krovati." Njegova odločitev, povzdigniti govor svoje rojstne vasi, torej osrednje narečje, v knjižni jezik, je bila nadvse posrečena," pravi Mirko Rupel. Odločil se je za preprost domač jezik in slog. O prvem delu Novega testamenta je trdil: "Tale knjiga je dobro kmečko sestavljena in prevedena... Pri prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsa Slovenec... Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil." Mirko Rupel v zvezi s tem piše: "Prava sreča je bila, da je Trubar ujel v knjigo naše osrednje narečje... Tako je Trubarjev in njegovih sodelavcev beseda postala zdrav temelj, ki je na njem zrasla stavba žlahtne knjižne slovenščine."

Uspešno je rešil tudi vprašanje pisave. Računal je, da je tistim redkim ljudem, ki na Slovenskem znajo brati, najbolj domača nemška pisava, zato sta njegovi prvi slovenski knjigi natisnjeni v gotici. Njegov prevod Matejevega evangelij - Ta evangeli svetiga Matevsha (1555) in naslednje knjige pa so natisnjene v latinici. Bralce prvih knjig je poučil, kako se mora brati njegov črkopis. "Kot prvi je uvedel vrsto poimenovanj za tedanje jezikoslovne pojme. Pravopis je imenoval ortografija, pisavo je imenoval pismo, črko puhštab, glasove pa je delil na konzonante (soglasnike) in štimovce (samoglasnike), ki potem tvorijo silabe (zloge). Prvi je v slovenščini uporabil besede, kot so: gramatika, dialektika, retorika" (Kozma Ahačič).

Svetopisemsko prevajanje in biblijski zavod v Urachu

Kmalu po izidu prvih knjig je Trubar postal pastor v Kemptenu ob meji s Tirolsko. Leta 1553 je prišel v stik s Petrom Pavlom Vergerijem ml. (1498-1565), koprskim škofom, svetovalcem würtenberškega vojvode, ki je kasneje postal protestant in se je preselil v Tübingen. Po srečanju s Trubarjem si je začel prizadevati za slovanske protestantske knjige. Vergerij je bil prepričan, da so vsi slovanski jeziki le narečja enega skupnega jezika, zato je Trubarja nagovarjal, naj prevede Sveto pismo v neki umeten jezik, ki ga bodo razumeli vsi Slovani. Trubar pa mu je odločno povedal, da hoče ostati pri svoji slovenščini.

Ko ni dobil potrebnih pomočnikov, se je Trubar sam lotil prevoda Nove zaveze: najprej je dokončal in dal natisniti Ta evangeli svetiga Matevsha (1555). S prevajanjem je nadaljeval in leta 1557 je izšel Ta pervi deil Noviga testamenta, tri leta za njim pa še Ta drvgi deil tiga Noviga testamenta. Trubar je že pred natisom svoje prve knjige razmišljal o potrebi tiska za hrvaške protestante. Sprva je mislil, da bi njegove slovenske prevode Svetega pisma hrvaščino in jih natisnili v glagolici. Načrt je denarno podprl baron Hans Ungnad (1493-1564), bivši štajerski deželni glavar, ki se je leta 1555 odpovedal vsem upravnim in vojaškim funkcijam in se leta 1558 naselil v Urachu na Württemberškem. Tam je na svojem novem domu Amandenhofu v začetku leta 1561 ustanovil Biblijski zavod. Ungnad je postal lastnik in blagajnik, Trubar ravnatelj, Hrvat Štefan Konzul prevajalec in korektor. Že januarja 1560 je Trubar dobil poziv deželnih stanov, naj se vrne v domovino za superintendenta (predstojnika) slovenske protestantske Cerkve. Odhod v Ljubljano je začasno odložil, ker je bila njegova navzočnost v zavodu zelo potrebna. Trubar je dobil v Urachu župnijo in se z družino preselil tja. V Biblijskem zavodu se je razvila živahna dejavnost, vendar bolj glede na hrvaške knjige. Od slovenskih je na njegove stroške izšel le Trubarjev prevod obeh Pavlovih pisem Korinčanom in Galačanom.

Superintendent v Ljubljani in slovenski Cerkveni red

Sredi junija 1561 je mogel Trubar nastopiti službo kranjskega superintendenta v Ljubljani. Škof Seebach je takoj zahteval od njega pojasnila, na čigav poziv je prišel. Ko je škof dobil odgovor, ki ga je zadovoljil, se je Trubar lotil organizacije slovenske protestantske Cerkve. Poskrbel je, da so nastavili pridigarje v Ljubljani, v Kranju, na Bledu in drugod. Sam je pridigal v špitalski cerkvi (blizu današnjega Tromostovja), nadomeščala sta ga Jurij Juričič in Janž Tulščak. Kot predstojnik je potoval po deželi. Novembra 1563 je bil na Goriškem; med drugim je pridigal na gradu Rubije in v vipavskem Svetem Križu. Tudi s peresom ni miroval.

Njegovo glavno delo iz teh let je Cerkovna ordninga (1564), ki je bila natisnjena v 400 izvodih, ohranil pa se je le en primerek, ki ga hrani Vatikanska knjižnica. Med podiplomskem študijem v Rimu ga je to dragoceno knjigo, ki je veljala z izgubljeno, odkril goriški duhovnik Jože Markuža. Cerkovna ordninga (Cerkveni red) je zakonik, ki vsebuje obrednik in določila o cerkvenih službah, organizaciji cerkvene uprave, o šolstvu in zakonskih zadevah, upravljanju cerkvenih posestev, o skrbi za revne. Knjigo je Trubar sestavil po nemških virih, vendar precej svobodno, ker je imel pred očmi slovenske potrebe. Izvirno je poglavje o šolstvu, poudarjanje slovenščine kot bogoslužnega jezika in njeno upoštevanje v mestnih šolah. Trubar si je nakopal težave. Tak red je smel v protestantskih deželah objaviti samo deželni knez, ker je po značaju sodil med deželne zakone. Ko je kranjski katoliški nadvojvoda Karel zvedel za to knjigo, je ostro prijel deželne stanove in jih poučil, da gre njemu izdajati odločbe glede vere. Knjigo je ukazal zapleniti in Trubarja izgnati.

Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je v svoji Kratki zgodovini slovenskega slovstva (1917) izrazil pomislek o sadovih luteranstva na splošno in pri nas, ker oznanjevalci nove vere "pri širjenju in brambi svojih naukov" ostro napadali katoliško vero, duhovnike in vernike. To je netilo razdore, kajti "nasproti njim so potem nastopili s podobnimi sredstvi tudi katoličani". Njegov strokovni kolega Mirko Rupel, raziskovalec našega protestantizma, je zapisal: "Trubarjevo slovstveno delo ga je preživelo, ostalo je in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja."

Zadnji dve desetletji v Derendingenu

Izgnanec Trubar se je junija leta 1565 z družino najprej zatekel v Tübingen. Ko je čakal na primerno službo, je porabil priložnost, da je izdal prevod psalmov Ta celi psalter Dauidou (1566). Kmalu je dobil faro v kraju Lauffen ob Neckarju, kjer pa je ostal le pol leta. Proti koncu leta 1566 se je odločil za Derendingen pri Tübingenu, da bi bil bliže tiskarni. Sezidal si je hišo in zasadil vinograd in tam je kot župnik ostal do konca svojih dni. Ves čas je pridno prevajal in pisal. Leta 1567 je izdal kar štiri knjige: Ta celi catehismvs, Svetiga Pavla listuvi, Ena duhovska peissen svbper Turke ter Eni psalmi, ta celi katehismus inu... pejsni. To je druga, razširjena izdaja protestantske pesmarice, v kateri je bilo 25 Trubarjevih, 10 Kreljevih, 1 Dalmatinova, 1 Klinčeva in 6 brezimnih pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju bistveni del, zato so naši protestantski pisci postali pesniki iz potrebe. Niso šli niti čisto mimo starih ljudskih nabožnih pesmi, vendar so včasih besedila popravljali. Ta pesmarica se je ljudem priljubila in doživela je sedem izdaj. V vseh je tista znana predreformacijska velikonočna pesem "Jezus ta je od smrti vstal, od svoje bridke martre."

Po sedmih suhih letih (zaradi stiske z denarjem in bolezni) je Trubar izdal še nekaj knjig. Leta 1575 je izšel Katehismus z dvejma izlagama, v katerem zelo ostro in ognjevito zavrača očitke in obdolžitve nasprotnikov. Zaključek njegovega življenjskega prizadevanja, da bi prevedel in razložil Novi zakon je knjiga Noviga testamenta pusledni dejl (1577), ki je v drugi, popravljeni izdaji izšel leta 1582 v dveh delih z naslovom Ta celi novi testament. Prevedel je še obsežno Lutrovo Hišno postilo, ki jo je dal natisniti njegov sin Felicijan leta 1595. Primožu Trubarju, očetu slovenske knjige in začetniku naše književnosti, je 28. junija 1586 božja dekla smrt iztrgala pero iz rok. Zadnje počivališče je našel v župni cerkvi v Derendingenu.

ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str 40

V tednih po letošnji veliki noči je sv. birma vsaj dvakrat zasijala kot TV-zvezda večernega poročanja. Prvič, ker so novinarji izbrskali (ali dobili servirano) fotografijo birmancev z župnikom, vsi brez mask. Drugi dan je zahrumel reporterski avto, televizijski delavci so se odpeljali na kraj strašnega prekrška, zvečer so župnik in birmanci brez mask bili udarna novica TV-dnevnika. Drugič, ko so novinarji izbrskali (ali dobili servirano), da je v globoki provinci, ki se ji reče Prlekija, prišlo do strahotne diskriminacije med samo verno mladino. Zahrumel je reporterski avto, ekipa je s pomočjo GPS-a našla tisti kraj. In res: ugotovila je, da se je župnik odločil, da k birmi lahko gredo le pridni, tisti, ki so delali naloge in se resno pripravljali. Ostali bodo za prejem zakramenta na vrsti drugič. Zvečer je lahko pri TV-dnevniku vsa Slovenija sočustvovala s starši, katerih otroci v prvem terminu še ne smejo k sv. birmi.
Kdor je videl oba TV-prispevka, se je lahko prepričal, po eni strani, kako je tudi bolj interno dogajanje v Cerkvi za javnost še vedno zanimivo, po drugi strani, kako malo pravzaprav veliki medijski svet ve o Cerkvi. Pred leti smo v katoliškem tisku zasledili izjavo nekega ameriškega teologa, da medijska obravnava cerkvenih tematik seže do približno 20 % tega, kar Cerkev je. 80 % tega, kar Cerkev je, običajno medijev ne zanima. Oziroma, 80 % cerkvene stvarnosti je takšne, da mediji k njen ne znajo pristopiti, da bi jo razumeli in bi jih zanimala.
To nas spomni na 20. september 2012, ko je Slovenska škofovska konferenca povabila na novinarsko konferenco, na katerem je predstavila svoj strateški pastoralni dokument Pridite in poglejte. Bilo je eno leto po finančni aferi mariborske nadškofije, po Cerkvi je udrihala grožnja sekularizacije in pomanjkanja duhovnih poklicev, svetovno in domače krščanstvo se je soočalo s temo spolnih zlorab. Pričakovali bi, da bo na tiskovko prišel kak ducat novinarjev, ki bodo z ostroumnim zanimanjem sledili predstavitvi strategije slovenskega katolištva za prihodnje desetletje. Napišimo z velikimi črkami: NOBEN NOVINAR iz civilne sfere ni prišel. Prisotnih je bilo nekaj običajnih obrazov iz katoliških medijev in to je bilo vse.
Po novinarski konferenci, katere osrednja oseba je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, smo sodelujoči in navzoči v neformalnem pogovoru ugotovili, da civilnih medijev ni bilo verjetno zato, ker je slovenska Cerkev spregovorila o sebi, o celi sebi. Novinarji glede Cerkve razumejo politično-moralistične koordinate, tu se znajdejo, kar je izven tega, pastorala in zakramenti npr., je zanje terra incognita. Z drugimi besedami: 20 % Cerkve zmorejo in znajo obravnavati, 80 % ne.
Samo po sebi to ni problem, dokler se pač zavedamo, da medijska obravnava Cerkev sega do 20 %. To je to. S tem bomo shajali. Problem, tudi profesionalni novinarski problem nastopi, ko se tega ne zavedamo in mislimo, da je v medijskih 20 % že zajeta vsa Cerkev. S tem Cerkev skrčimo na njeno politično, ekonomsko in moralistično pojavnost, saj je ta pojavnost pač lažje dojemljiva in se medijsko lažje plasira. Kot da Cerkev ni nič drugega kot škof, ki se politično izraža, cerkveni ekonom, ki se je zakalkuliral, župnik, ki je pobegnil s fare, spolni neuravnovešenec, ki se je spravil na ministranta, birmanci, ki so si zavoljo fotografiranja za pol minute sneli maske, užaljeni vernik, katerega otrok ne bo šel k sv. birmi letos, pač pa drugo leto. Kot da v Cerkvi ni poobhajilne intimnosti, liturgičnih zamaknjenj, zbiranja denarja za pogorelega kmeta, veselih romanj, krasnih veroučnih uric, dramatičnih spovedi, z velikim sočutjem opravljenih pogrebnih obredov, ogromno ur vloženih v pevske vaje, družinske molitve, z estetskim občutkom danih rož pred ženitni oltar …
Ne moremo od medijskih delavcev zahtevati, da poznajo vse o Cerkvi in da o Cerkvi poročajo z neko teološko izurjenostjo. Lahko pa o njih pričakujemo, da korektno poročajo o ‘svojih’ 20 % tega, kar Cerkev je, ob tem pa srčno spoštujejo onih 80 %, ki so zanje manj vidni in manj zanimivi.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 3.

»Bil sem že petnajst let priča narodni borbi v Prekmurju. Imel sem vpogled v strašno trdnjavo madžarstva, ki so si jo Madžari zgradili v petdesetih letih v Slovenski krajini. Vsak uradnik, vsak učitelj, orožnik, financar, vsak šolan človek, vsak obrtnik in trgovec je bil prešinjen z madžarskim duhom. Kdo bo to trdnjavo zrušil in zavzel, poslovenil? In pri tem delu, v tej borbi za poslovenjenje vsega javnega življenja sem hotel sodelovati. Da bo Prekmurje ne samo državno-pravno, politično in gospodarsko, marveč tudi miselno, kulturno in zavestno pripojeno k ostalim bratom Slovencem. Tako da bodo naši zanamci novih tisoč let vztrajali v zvestobi svojemu slovenskemu narodu, če bi nas kdaj zgodovina zopet podjarmila Madžarom.« Tako je razmišljal leta 1919 Ivan Jerič, ko se je odločil za duhovniški stan, “ker v njem lahko narediš za ljudi največ dobrega”. Kako je to uresničeval, je iskreno izpovedal v pričevanjski knjigi Moji spomini (Zavod sv. Miklavža, Murska Sobota 2000).

“ŽIVETI MORAMO IN NE ŠTUDIRATI”
Ivan Jerič se je rodil 4. junija 1891 kot tretji od devetih otrok v zavedni prekmurski družini Mihaela Jeriča in Marije roj. Rous v Dokležovju. Šest razredov ljudske šole je obiskoval v domači vasi. Želel je nadaljevati šolanje na gimnaziji, toda zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev je moral ostati doma. Oče mu je rekel: »Živeti moramo in ne študirati.« Nekaj časa je pomagal očetu na kmetiji, nato pa je delal pri gradnji železniške proge Murska Sobota–Hodoš, pri izgradnji elektrarne blizu Gradca in pri regulaciji Mure. Prijatelja sta ga nagovorila, naj nadaljuje s šolanjem. Vpisal se je na meščansko šolo v Lendavi, nato pa v gimnazijo. Leta 1913 je moral prekiniti šolanje, ker je odšel na služenje vojaškega roka v Bosno. Bil je priča atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, ki je zanetil požar prve svetovne vojne in je zajel tudi njega. Kot komandir telegrafskega voda se je vojskoval najprej na srbski, nato pa na soški fronti. »Nedopovedljivo srečo občutiš v srcu, ko se po več kot štirih letih vojne voziš zdrav in s celimi kostmi proti domu,« je zapisal v svojih spominih. Po posredovanju Jožefa Klekla ga je škof Jeglič sprejel v svoje zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Škof ju je ljubeznivo sprejel, pri pogovoru je ob novici, da je bilo Prekmurje na mirovni konferenci v Parizu prisojeno Jugoslaviji, kar vriskal od veselja. Leta 1920 je Ivan tam dokončal gimnazijo pri dopolnjenih 29 letih. Po maturi se je brez oklevanja vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in po štirih letih študija je 29. junija 1924 prejel mašniško posvečenje z drugimi dvanajstimi sošolci, med katerimi je bil Jakob Aleksič, kasnejši profesor Svetega pisma stare zaveze.

KAPLAN, UREDNIK, POSLANEC, ŽUPNIK IN DEKAN
Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v Ljutomeru, kjer je ob duhovniških opravilih našel čas za kulturno delo. Z mladimi je pripravljal gledališke predstave. Izreden uspeh je dosegel Pasijon, ki so ga uprizorili kar šestkrat in je poglobil duhovno življenje v župniji. Leta 1926 je bil premeščen za kaplana v Mursko Soboto, Jožef Klekl pa mu je poveril urejanje ‘svojega’ prekmurskega tednika Novine, ki so oblikovale mnenje širokih množic in ohranjale slovenstvo v krajini. Urejal jih je dve leti, v Soboti, pri župniku Janezu Slepcu, pa je ostal do leta 1929. Leta 1927 so bile državne volitve. Vodstvo Slovenske ljudske stranke (SLS) je za poslanskega kandidata določilo njega, a je ponudbo odločno odklonil, ker ga politika ni zanimala in je bil kot kaplan srečen. Nazadnje je le pristal. »Za svoj poslanski program sem vzel: boj za popolno gimnazijo v Murski Soboti, za izvedbo pravične agrarne reforme, za okrožno sodišče, za odpravo brezposelnosti kmečkih (sezonskih) delavcev.« Na vseh področjih je bilo njegovo delovanje dokaj uspešno. Poslanec je bil do začetka leta 1929, ko je kralj Aleksander parlament razpustil. Tega leta je Jerič postal upravitelj župnije Dolnja Lendava. Leta 1931 pa je bil imenovan za župnika v Lendavi in dekana Lendavske dekanije. Znal je prisluhniti ljudem. Leta 1935 je postal župnik v Turnišču, kjer je glavno Marijino svetišče v Prekmurju. Zelo si je prizadeval za lepa romanja, ki verne ljudi povezujejo med seboj. Tam je ostal do leta 1945 in se po štirih letih zapora (1946–1950) med svoje vernike v Turnišču zmagoslavno vrnil in jim z veseljem služil. Leta 1957 je prišel v soboško župnijo kot duhovni pomočnik in občasno župnik. Zelo se je zavzemal za širjenje verskega tiska.

GENERALNI VIKAR IN ZAPORNIK
Ivan Jerič je bil narodno zelo zaveden, k čemur je pripomogla vzgoja v domači družini. Bil je v stiku z Matijo Slavičem in drugimi delegati na mirovni konferenci v Parizu. Po priključitvi so glede cerkveno-upravne ureditve nekateri bili mnenja, da se za Prekmurje ustanovi posebna škofija s škofom iz vrst domačih duhovnikov. Jožef Klekl st., tedaj najbolj znan prekmurski duhovnik, je škofu Jegliču kot zastopniku Jugoslovanske škofovske konference predlagal, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za apostolskega upravitelja Prekmurja. To se je uresničilo šele 1. decembra 1923. Jerič je v svojih spominih zapisal: »Po osvoboditvi je Prekmurje moralo štiri leta čakati na slovenskega škofa, po madžarski okupaciji leta 1941 pa samo šest tednov, da je prevzel škofovsko oblast madžarski škof. Po ponovni osvoboditvi Prekmurja leta 1945, ko je sombotelski škof mene imenoval za svojega generalnega vikarja na prekmurskem ozemlju, sem takoj prosil Sveto stolico preko beograjske nunciature, naj mariborskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega administratorja.« Jerič je bil generalni vikar od 29. aprila 1945 do 20. avgusta 1946, ko je bil aretiran. Njegovo delo za slovenstvo v Prekmurju so novi oblastniki ‘nagradili’ s štirimi leti zapora! Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je zadnjih deset let goreče deloval. Končal je knjigo Moji spomini, s katero je iztrgal pozabi velik del svetne in cerkvene zgodovine Prekmurja. Po zlati maši (1974) se je zaradi naraščajoče slepote vrnil na svoj rodni dom v Dokležovju, od tam pa se je 21. decembra 1975 preselil v večni dom.

ČUK, Silvester. Ivan Jerič (1891–1975). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 36-37.

Konec meseca junija praznujemo dan državnosti, letos pa tudi 30-letnico osamosvojitve. Mnogi Slovenci ne cenijo tega “nasmeha zgodovine”, čeprav lahko vidimo, da celo nekateri večji narodi (Katalonci, Kurdi) nimajo svoje države, kot jo imamo mi. Temu jubileju smo zato posvetili prilogo. K sodelovanju smo povabili mlajše ministre – žal se eden zaradi številnih obveznosti ni mogel odzvati vabilu – novinarja in zgodovinarja ter predstavnika Cerkve, škofa Antona Jamnika, ki je od blizu spremljal prizadevanja za osamosvojitev nadškofa Alojzija Šuštarja.

Ko mislimo na svojo domovino, ne pozabljamo drugih ljudi, zlasti tistih v stiski. Tako smo kot gostjo meseca povabili misijonarko Polono Dominik, ki v Etiopiji deluje med otroki z ulice, in nas je opozorila na stisko mnogih prebivalcev te afriške države, zlasti na njenem severu, ter nas povabila, naj po svojih močeh pomagamo.

Sami boste opazili, da je tudi v tej številki nekaj strani namenjenih ponudbi za obdarovanje ob prejemu zakramentov. Veseli smo, da mnogi tako lepo sprejemate to ponudbo Ognjišča in pridno naročate naše knjige in druge izdelke. Hvaležni smo, da nam zaupate, da vam ponujamo dobre in kvalitetne stvari. Predvsem pa kot kristjani veste, da boste pri nas dobili knjige s primerno duhovno vsebino za določeno starost ter druge artikle, ki bodo tudi z verskega vidika obogatili obdarovanca. Kje lahko naročite ali kupite naše izdelke, si oglejte na straneh ponudbe, ki je na sredini Ognjišče.

Med ponudbo naj omenim novost: YOUCAT za otroke, katekizem za otroke in starše, ki je primerno darilo za prvo sveto obhajilo. Pripravljalci te knjige pravijo, da v njej “najdemo vse, kar morajo otroci in odrasli vedeti, da bi lahko … globlje spoznavali krščansko vero”. Poudarjajo še, da je katekizem namenjen otrokom, bodo pa od njega imeli veliko korist tudi starši, ki jim ga bodo prebirali.

V rubriki Moj pogled tokrat gostimo zakonca Grilc, ki sta na turistični zemljevid Slovenije narisala že pet pravljično doživljajskih poti, namenjenih otrokom in njihovim spremljevalcem.

V mladinski osrednji temi predstavljamo program POTA, ki vsako leto vabi mlade prostovoljce, da se pridružijo več stotim mladim, ki so do sedaj odhajali v poletnih mesecih na pomoč v misijone za nekaj tednov. Kdor išče pestro poletje, v kombinaciji z duhovno širino, delom za druge v oddaljenih krajih sveta, bo tu dobil tudi podatke, kako se tem mladim lahko pridruži.

V luči popularizacije elektro mobilnosti smo se odpravili na kratek preizkus, kako je živeti z električnim avtomobilom, kakšno izkušnjo prinaša in predvsem, kako se električni avto danes lahko obnese v običajni družini.

V mesecu juniju obhajamo praznik Srca Jezusovega in posebej častimo Jezusovo srce. O pobožnosti Srce Jezusovega lahko preberete v pogovoru z eksorcistom Janezom Kavčičem, ki to pobožnost zelo priporoča. V povezavi s to junijsko pobožnostjo vam med novostmi predstavljamo knjigo Rednik Sina Božjega. Gre za vrtnice, branje za vsak dan v juniju, ki nam bodo v letu sv. Jožefa pomagale premišljevati o temu svetniku, ki mu je nebeški Oče zaupal v varstvo in vzgojo svojega učlovečenega Sina. Več o knjigi si lahko preberete na str. 105.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 4.

 »Moja tiha želja je bila že od vsega začetka delati za čast slovenskega naroda, pokazati tujim narodom, da imamo tudi mi svojo duhovno vsebino, ki ni nič manj vredna, kot so one nam tujim narodom,« je zapisal Ivan Vurnik leta 1907, na začetku svojega študija arhitekture na Dunaju. Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1966 za življenjski prispevek k razvoju arhitekture na Slovenskem pa je dejal: »Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič iz svojega čuta poje … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.« Ivan Vurnik je skupaj z Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture in urbanizma. Po njegovi zaslugi je novoustanovljena univerza v Ljubljani (1919) dobila oddelek za arhitekturo, na katerem sta s Plečnikom vsak s svojimi pogledi na umetnost vzgajala mlade slovenske arhitekte. Svojo zamisel slovenskega narodnega sloga v arhitekturi je uresničeval s sodelovanjem svoje žene Helene, slikarke.

“JANEZ VURNIK TRETJI”
Ivan (Janez) Vurnik je bil rojen 1. junija 1884 kot drugi otrok podobarja Janeza Vurnika ml. in Terezije roj. Ažman v Radovljici. Od njunih osmih otrok je poleg Ivana, bodočega arhitekta, ostala pri življenju samo hči Marija (Marica), rojena 1. januarja 1898, ki je kot redovnica uršulinka Rafaela Vurnik postala zelo spoštovana misijonarka na Tajskem. Vurnikov rod izvira iz Stare Oselice, od tam je leta 1841 prišel v Radovljico Janez Vurnik st. in zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, v kateri so izdelovali predvsem opremo za cerkve. Po njegovi smrti (1899) jo je prevzel Janez Vurnik ml., z njegovo smrtjo (1911) pa je zamrla. Hiša v Radovljici, kjer so se naselili leta 1841, pa še stoji. Ivan (Janez Vurnik Tretji) je po osnovni šoli v rojstnem kraju obiskoval gimnazijo v Kranju in Ljubljani. Po maturi leta 1907 se je vpisal na arhitekturni oddelek Tehniške visoke šole na Dunaju. Njegova profesorja K. Mayreder in C. König sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, Maks Fabiani ga je proti koncu študija leta 1911/12 vpeljal v mojstrsko šolo Otta Wagnerja na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Poleti 1912 je za tri mesece odšel v Rim, kjer je preučeval dela italijanske umetnosti vseh dob. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa delal na Dunaju, bil poklican k vojakom, urejal vojaška grobišča v Srbiji. Leta 1919 se je za stalno preselil v Ljubljano. Ko so polagali temelje slovenske univerze, se je zelo prizadeval, da so na Tehniški fakulteti uvedli oddelek za arhitekturo. Zavzemal se je, da bi za predavatelja prišla že slavna arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik. Fabiani je povabilo odklonil, Plečnik pa je prišel in leta 1921 prevzel predavanja iz kompozicije in nauka o slogih, Vurnik večino ostalih predmetov.

VURNIKOVA IN PLEČNIKOVA ‘ŠOLA’
Leta 1925 je Ivan Vurnik sprejel vodstvo arhitekturnega oddelka, ki se je formalno razdelil na Vurnikovo in Plečnikovo ‘šolo’ (seminar), in ga vodil do leta 1946. S Plečnikom sta, vsak s svojimi, večkrat s povsem nasprotujočimi pogledi, postavljala temelje arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja. Vurnik se je usmeril v socialno arhitekturo. »Glavni problem,s katerim se jaz pečam v svojem seminarju, je vprašanje, kako ustvariti polnovredno stanovanje v obliki enodružinske hišice z vrtom za tako ceno, da ga bo mogel plačati tudi preprost delavec.« Tako je nastalo Delavsko naselje v Betnavski ulici v Mariboru. Naredil je urbanistični načrt za Kranj, ki je bil deloma uresničen, in za nekatera druga slovenska mesta, ki pa so ostali na papirju. Jože Plečnik se je kmalu po prihodu v Ljubljano na pobudo mestnega stavbnega urada lotil izdelave Regulacijskega načrta za Ljubljano. Zanj je bilo bistvo urbanizma umetniško oblikovanje prostora, zato je dal večji poudarek estetskemu doživljanju kot pa uporabnemu. Pri svojih načrtih je Plečnik Ljubljano obravnaval kot prestolnico države Slovenije. Strokovno rivalstvo med Vurnikom in Plečnikom je doseglo vrhunec ob zasnovi univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Redovnica s. Darinka Bajec, ki jo je z Vurnikom povezovalo umetniško sodelovanje in prijateljstvo, je o odnosu Vurnik – Plečnik povedala: »Vurnikova bolečina je bila, da se ni mogel rešiti izjave: “Ljubljana pozna le enega boga. To je Plečnik.” Plečnika pa je prav malo brigalo, kaj si kdo o njem misli. Delal je BOGU v čast. Bolečina zavisti je bila daleč od njega.«

IVAN IN HELENA VURNIK
Mladi arhitekt Ivan Vurnik se je 13. novembra 1913 poročil z akademsko slikarko Heleno Kottler, Dunajčanko poljskega rodu. Bila je mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti. »Že po par tednih sporazumevanja sva se dogovorila, da greva skupaj v življenje in delo za dvig slovenske kulture na polju upodabljajočih umetnosti.« Skupaj s Heleno je hotel izoblikovati in uveljaviti slovenski narodni slog, za kar je iskal navdih v narodnem izročilu. Prvo skupno delo zakoncev Vurnik, ki sta se po poroki preselila v Ljubljano, je bila preureditev škofijske kapele v Trstu. Pravi vrhunec pa najbrž predstavlja oblikovanje prezbiterija in glavnega oltarja župnijske cerkve sv. Katarine v Topolu nad Medvodami ter fasade in notranjščine stavbe Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Helena je z možem sodelovala predvsem pri delih za cerkvene naročnike. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet ornatov, namenjenih škofu Jegliču iz leta 1923, je leta 1938 na razstavi v Berlinu prejela nagrado za umetno obrt. Leta 1916 se jima je rodila hči Mira, ki je postala zdravnica, leta 1922 pa ju je razveselilo rojstvo sina Nika, ki je 19-leten padel pod italijanskimi streli v Tivoliju. Leta 1957 se je upokojil in z ženo Heleno sta se preselila v Radovljico, v njegovo rojstno hišo. Na dvorišču cerkve na Brezjah je uredil Marijino kapelo, skupaj z ženo in redovnicama Pavlo in Darinko Bajec oblikoval več mozaikov in medaljonov na fasadi. Po daljši bolezni je 4. aprila 1962 umrla žena Helena. Julija 1963 se je poročil z Mileno Perušek, svojo mladostno ljubeznijo. Spomladi 1971 je zbolel za pljučnico, bil nekaj časa v jeseniški bolnišnici, v večni dom pa je odšel iz svojega rojstnega doma 8. aprila 1971.

ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884–1971). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39.

Sem dolgoletna bralka Ognjišča (od leta 1966), stara malo manj kot šestdeset let in mati treh, zdaj že odraslih otrok. Zelo redno berem rubrike, od katerih ste že sedaj objavili ankete. Če me tematika bolj zanima, preberem bolj natančno in večkrat, druge bolj na hitro. V reviji sem našla številne odgovore na svoja vprašanja. Včasih pa se mi ob branju zastavijo nova.
V verski literaturi večkrat preberem, da vernim pomagata spoved in obhajilo, da lahko bolj krščansko živijo. To priporočate tudi v odgovorih. Priporočilo za spoved in obhajilo slišimo tudi v cerkvi. V sebi pa enostavno ne opažam povezave. Če se po spovedi zelo prizadevam, da bi se poboljšala, mi rado zmanjka moči in se razjezim zaradi kakšne manj pomembne stvari in potem lahko slišim, včasih bolj naravnost, včasih bolj naokrog: kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti! Poleg tega se me po spovedi rada loti čudna tankovestnost – silno veliko stvari se mi zdi težek greh (čeprav vem, da morejo za smrtni greh biti izpolnjeni trije pogoji – velika stvar, zavestno storjena kršitev – svobodna volja). In ko se odločam, ali bom pristopila k obhajilu, se mi po glavi podijo čudne misli, podobne tistim, ki jih Pavel Krnc opisuje ob svoji birmi v knjigi ‘Ata mi je povedal’. Posledica tega je nemir in razdražljivost. Tako že dobrih deset let hodim k spovedi nekajkrat na leto (za božič, veliko noč, celodnevno češčenje in morda še kaj vmes) in potem kvečjemu petkrat k obhajilu. Vsak dan skušam nekaj zmoliti sama, nekaj molimo skupaj (pred kosilom in zvečer, za sveti večer in za Vse svete rožne vence)
O pomenu molitve sem veliko razmišljala prav v zvezi z rubriko Življenje nas uči. Pisali ste namreč o družinah, ki so prebrodile hude težave ob skupni molitvi v družini, pa tudi med prijatelji in znanci. Postavlja se mi vprašanje, če bi duševni in duhovni mir mogla izprositi s skupno molitvijo. V nekaterih družinah, ki ste jih opisali, so se zgodile skoraj čudežne stvari. In ob takšnem branju sem pomislila, kako potrebno bi bilo, da bi tako zavzeto prosili tudi za ureditev razmer v državi – za več poštenja, pravičnosti in medsebojnega razumevanja.
Kako zelo manjka razumevanja tudi v krščanskih družinah, sem občutila, ko sem se iz krščanske družine primožila v krščansko družino. Ob raznovrstnih težavah dostikrat tudi moliti nisem mogla, ko sem se odločala o svoji življenjski poti.
Zahvaljujem se vam, da ste pismo prebrali in če boste mogli dati kakšen nasvet.
Frančiška

Najprej se ti moram zahvaliti za tako zvestobo našemu Ognjišču. Zaradi takih naročnikov, kot si ti, ki so nam zvesti skoraj od začetka – kmalu bomo odhajali zlati jubilej, petdesetletnico izhajanja, in smo lahko zdržali do sedaj pri kar visoki nakladi, pri mesečnikih najvišji v Sloveniji. Žal se, tako kot vsem, tudi nam zmanjšuje naklada. Če bilo več takih, kot si ti, se nam gotovo ne bi.
Začnimo s tvojimi vprašanji. Pristopiti k obhajilu samo takrat, ko smo bili pri spovedi ali še kakšenkrat, ni pametno. Vsaka jeza, ki je nismo znali obvladati, ni že smrtni greh. To tudi sama razumeš. Zdravilo za male grehe pa je kesanje. Sveti Pavel piše svojim vernikom v Efez: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4, 26). Ne smemo tega razumeti, kot da jih nagovarja, naj se jezijo. Povedati hoče, da je včasih naša jeza upravičena in ni greh. Kam pridemo, če bi se starši ne smeli jeziti nad svojimi otroki? Tudi vzgojitelji se upravičeno jezijo, če njihovi varovanci niso česa storili prav, vendar mora biti razvidno, da je to iz ljubezni, ker jim hočejo dobro. To velja za vse tiste jeze in jezice, ki jih mnogokrat zagrešimo s komerkoli, zlasti pa z domačimi, sosedi, prijatelji, zaradi živčnosti, nestrpnosti, slabe volje. Seveda to ni prav, a je navadno mali greh, ki se ga lahko pokesamo že s tem, da se nehamo jeziti. Zato pravi apostol, naj “sonce ne zaide nad našo jezo”. Res je, velikokrat nam ljudje očitajo “kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti”. Vendar je največkrat to samo izgovor, da nas lahko kritizirajo. Naj pomislijo: če kdaj “sebe nimamo v oblasti”, to ni zaradi tega, ker smo ‘pobožni’, ampak če bi ne bili ‘pobožni’, bi bili gotovo še slabši. Prav tako nam očitajo, da hodimo v cerkev, pa smo taki in taki. Naj bodo veseli, da hodimo v cerkev, kajti če ne bi hodili, bi bili še slabši in bi to oni občutili na svoji koži!
Sveto obhajilo in spoved bi nam morala pomagati, da postajamo boljši. Prepričani pa moramo biti, da smo obhajila zelo potrebni. Jezus pride v nas resnično pričujoč v sveti hostiji in nas obogati s svojo milostjo, ki nam daje moč za življenje po veri. Včasih je pristopalo k obhajilu malo ljudi. Mar ni bila to neka nehvaležnost do Jezusa, ki se nam daje tako velikodušno v hrano? Vemo, da ne smemo biti nevredni tega njegovega daru, to pa je samo takrat, ko smo v smrtnem grehu. Tega pa ne storimo ‘tako hitro’, kot si sam zapisala. Vesel sem, ko sedaj pri nas pri delavniških in nedeljskih mašah skoraj vsi, ki so pri maši, gredo tudi k svetemu obhajilu. Nekaj važnega se je premaknilo v glavah naših kristjanov, da čutijo potrebo po tej nebeški hrani.
Drugo tvoje vprašanje je o vrednosti skupne molitve. To je Jezus povedal zelo očitno: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). To pomeni, da je skupna molitev boljša od osebne. Zato se tudi kristjani zbiramo v cerkvi, v skupnosti, doma v družini, in molimo v zavesti, da je Jezus med nami. Kot so resnične Jezusove besede: »To je moje telo ..., to je moja kri ...« in trdno verujemo v njegovo prisotnost v naših tabernakljih in pri mašah, pri procesijah z Najsvetejšim, tako moramo verjeti v njegovo prisotnost med nami, če smo združeni v njegovem imenu. Prisoten je na drugačen način, ampak prav tako resnično. Zato je prav da v današnjih težkih časih, prosim tudi za našo domovino. Na internetu berem o skupinah, ki se v ta namen redno in vztrajno zbirajo. Moderno sredstvo, internet, lahko služi za taka zbiranja. Bog daj, da bi jih bilo čim več. Tudi naše družine bi morale pri molitvi v Jezusovem imenu iskati rešitve za svoje probleme, ki jih ni malo. Dovolj je, da sta dva in Jezus je z njima. S tem pa ne zmanjšujemo vrednost osebne molitve. Koliko starih ženic po naših domovih, po domovih za ostarele moli rožni venec za rožnim vencem za svoje drage, ki jih morda niti ne pridejo obiskat, za našo domovino in mnoge druge potrebe. Brez teh molivcev, posameznih in skupinskih, bi bili še globlje v krizi, materialni in moralni.

BOLE, Franc, oče urednik (Pismo meseca) Ognjišče (2013) 05, str. 6

Ko smo zaljubljeni, pogosto slišimo, da so naši hormoni podivjali. Ali ste se kdaj vprašali, kako pa je pri rastlinah? Tudi one imajo namreč hormone, rastlinske, seveda. In tudi zanje se zdi, da jih določene stvari neustavljivo privlačijo … Ali so torej tudi rastline lahko zaljubljene? Pozor: to ne bodo ljubezenski nasveti, ampak strogo biološke resnice o rastlinskih hormonih ...

KAJ PRIVLAČI RASTLINE?
Ko smo zaljubljeni, imamo občutek, da nas nekaj nezadržno vleče k ljubljeni osebi. Podobno se dogaja tudi pri rastlinah. Če boste opazovali lončnico na svoji okenski polici, boste hitro ugotovili, kaj mislim. Rastline se namreč vedno nagibajo proti sončni svetlobi. Pa naj bodo to sončnice na vrtu ali sobne rastline. Če boste lončnico na okenski polici obrnili na drugo stran, se bo kmalu spet začela nagibati v smeri svetlobe. Ta pojav se imenuje fototropizem. Glavni krivec take rastlinske »zaljubljenosti« je hormon avksin. Ta rastlinski hormon nastaja v rastočih delih rastline, na primer v vršičku poganjka, in pomembno vpliva na rast rastline. Tako pomemben je, da rastline brez njega propadejo.

ZA »ZALJUBLJENOST« RASTLIN V SVETLOBO POSKRBI AVKSIN
Kaj se torej dogaja z našo lončnico na okenski polici? Če rastlina ni enakomerno osvetljena, se avksin premakne na osenčeni del poganjka. Hormon avksin spodbudi podaljševanje celic, zato celice na osenčeni strani, ki imajo več avksina, rastejo hitreje. Posledično se poganjek začne kriviti proti sončni svetlobi. Ta pojav je proučeval že Charles Darwin s svojim sinom, čeprav nista vedela, kaj bi lahko bil razlog za krivljenje poganjka proti svetlobi. Hormon avksin so namreč odkrili skoraj pol stoletja kasneje, leta 1928.

VIŠJE IN ŠE VIŠJE ALI KAKO JE VIDETI RECEPT ZA RAST
Ali ste si kdaj želeli, da bi bili višji? Pri rastlinah na rast vpliva še ena skupina hormonov: giberelini. Ti hormoni vplivajo predvsem na podaljševanje členkov, tj. neolistanih delov stebla, in tako omogočijo rastlinam rast v višino. Rastline, ki imajo veliko giberelinov, bodo zato zelo visoke, njihovi listi pa se bodo med seboj manj senčili. Po drugi strani pa lahko prevelika količina giberelinov povzroči, da rastline ne morejo več nositi lastne teže, in se zato posedejo. Če imajo rastline giberelinov premalo, ostanejo pritlikave. Giberelini tudi spodbujajo kalitev semen in cvetenje ter vplivajo na velikost plodov. To znanje je zato precej pomembno v agronomiji.

VEČNO MLADI …
Mladi, na višku svojih moči, ne razmišljajo o staranju. Tudi rastline ne. Za to poskrbi tretja skupina hormonov, ki se imenujejo citokinini. Ti rastlinski hormoni spodbujajo celične delitve in s tem poskrbijo, da je v rastlini vedno dovolj novih celic. Na tak način upočasnjujejo staranje. Če bi prevedli v človeški jezik, bi lahko rekli, da citokinini delujejo pri rastlinah kot nekakšen vrelec mladosti.

TUDI RASTLINE SO LAHKO V STRESU
V začetku zaljubljenosti je poleg evforije prisoten tudi stres, saj se bojimo, da bi svojo simpatijo izgubili. Tudi pri rastlinah je prisoten stres, še posebej, če je kakšnega okoljskega dejavnika premalo ali preveč. Takrat se začne sproščati hormon etilen, ki povzroči, da rastlina s svojo rastjo in metabolizmom učinke stresa umili.
Etilen spodbuja tudi zorenje plodov. Ker je prisoten v plinasti obliki, se širi po zraku, zato lahko že eno gnilo jabolko v košari povzroči hitrejše gnitje vseh preostalih. Podobno kot lahko slaba volja enega nesrečnega zaljubljenca pokvari razpoloženje cele skupine ...

ZADNJI LJUBEZENSKI NASVET
Abscizinska kislina je zadnja izmed najpomembnejših rastlinskih hormonov. Njena naloga je, da spodbuja mirovanje semen in zavira kalitev. Tako semena ne začnejo kaliti že na materinski rastlini ali sredi zime, ampak jim ta časovni zamik omogoči, da se lahko razširijo na druga področja in počakajo na ugodnejše vremenske pogoje. Zadnji ljubezenski nasvet iz rastlinskega sveta se torej glasi: ne prehitevaj. Za najboljše stvari v življenju je potreben čas.

TUDI RASTLINE SO LAHKO V STRESU
V začetku zaljubljenosti je poleg evforije prisoten tudi stres, saj se bojimo, da bi svojo simpatijo izgubili. Tudi pri rastlinah je prisoten stres, še posebej, če je kakšnega okoljskega dejavnika premalo ali preveč. Takrat se začne sproščati hormon etilen, ki povzroči, da rastlina s svojo rastjo in metabolizmom učinke stresa umili.
Etilen spodbuja tudi zorenje plodov. Ker je prisoten v plinasti obliki, se širi po zraku, zato lahko že eno gnilo jabolko v košari povzroči hitrejše gnitje vseh preostalih. Podobno kot lahko slaba volja enega nesrečnega zaljubljenca pokvari razpoloženje cele skupine ...

ZADNJI LJUBEZENSKI NASVET
Abscizinska kislina je zadnja izmed najpomembnejših rastlinskih hormonov. Njena naloga je, da spodbuja mirovanje semen in zavira kalitev. Tako semena ne začnejo kaliti že na materinski rastlini ali sredi zime, ampak jim ta časovni zamik omogoči, da se lahko razširijo na druga področja in počakajo na ugodnejše vremenske pogoje. Zadnji ljubezenski nasvet iz rastlinskega sveta se torej glasi: ne prehitevaj. Za najboljše stvari v življenju je potreben čas.

RASTLINSKO LJUBOSUMJE
V rastlinskem svetu hormon avksin poskrbi za zanimiv fenomen, ki bi ga nekoliko v šali lahko poimenovali kar rastlinsko ljubosumje, botanično pa se imenuje apikalna dominanca. Glavni poganjek namreč goji podobno »naklonjenost« do stranskih poganjkov kot fant do svojih tekmecev. Če boste opazovali rastline v svoji okolici, boste hitro opazili, da so pri dobro razvitem glavnem poganjku stranski poganjki večinoma precej kratki. Glavni poganjek namreč proizvaja hormon avksin, ki zavre njihovo rast. Avksin deluje tako, da zmanjša nastajanje hormonov, ki spodbujajo rast stranskih poganjkov, citokininov, in hkrati spodbuja nastajanje snovi, ki njihovo rast zavirajo. Če torej glavni poganjek odrežemo, se tok avksina prekine in rasti začnejo stranski poganjki. Na tak način se tudi popolnoma spremeni videz rastlin, na primer žive meje.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 74-75.

Prebral sem članek Zakaj je krščanska vera najboljša, ko pa je na svetu veliko ver?, ki ga je napisal nadškof Stres v Družini in me je povsem prepričal. Pravzaprav gre za odgovor bralcu, ki mu je postavil vprašanje, strnjeno v naslovu. Ne spomnim se, da bi pred leti pri veroučnih urah slišal kaj tako jasnega, logičnega. Pa vendar bi vas prosil za mnenje.
Kako to, da vsaj visoko intelektualni krogi v drugih verstvih, ki so že od nekdaj imeli velike mislece in gotovo jih imajo tudi še danes, tega ne uvidijo? Kako to, da se ne spreobrnejo? Saj včasih beremo o kakšnih spreobrnjencih med muslimani, toda gre vedno samo za preproste ljudi.
Luka

Morda je pravično do bralcev, da povzamemo nekatere poudarke v odgovoru nadškofa Stresa, objavljenega v tedniku Družina 7. marca 2021, da si bodo ustvarili popolnejšo sliko. Najprej poudari, da je bolj verodostojna tista vera, ki ne počiva na človeškem razglabljanju, ampak na Božjem razodetju. Dalje, pristnejša in zanesljivejša so pričevanja, ki ne zamolčijo tudi temnejše plati. »Sveto pismo ne kuje v zvezde ne judovskega ljudstva ne prvih Jezusovih učencev.« Nasprotno, realistično jih opiše, tudi z njihovimi pomanjkljivostmi. »Takega Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu, nihče ni pričakoval …, zato so Jezusa tudi zavrnili. … To je dokaz, da si ga nismo izmislili, ker če bi si ga, bi si ga po bolj človeški meri in okusu. … Po vsebini pa je krščanstvo vera, da je Bog ena sama Ljubezen, ki gre tako daleč, da že postaja nora za sebično človeško pamet. Več ni mogoče. Pomislimo samo na odpuščanje. Na tej osnovi je nastala zahodna krščanska kultura,ki se je izkazala za najbolj plodno. Krščanski zahod je še vedno norma za ves svet v znanosti, gospodarstvu, politični ureditvi, demokraciji, človekovih pravicah.« Upam, da sem dobro na kratko povzel nadškofovo misel.
Seveda smo tudi danes priče, da se ljudje spreobračajo v krščanstvo. Tudi muslimani, čeprav so s tem, da se spreobrnejo v krščanstvo, izobčeni iz družine in družbe. Zakaj se ljudje ne spreobračajo masovno? Ker nagiba za to, da bi verovali (razodete resnice), ne moremo odkriti s pomočjo našega razuma, dokazov, logičnih izpeljav in predstavitev … Vera je predvsem dar Božje milosti in samo po milosti in v moči Svetega Duha je mogoče verovati. Zato ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje spreobračali na podlagi razumskih utemeljitev, saj je »gotovost, ki jo daje Božja luč, večja od tiste, ki jo daje luč naravnega razuma« (Tomaž Akvinski). Svetniški arhitekt Jože Plečnik je v pismu pisatelju Finžgarju leta 1945 zapisal: »Živeti v veri, živeti v višinah in globinah nje muzike, ni vsakomur dano. Samo najvišjim, najizbranejšim in nam malim in najmanjšim. Je ta Božji dar, največkrat plačilo evangeljsko živečim prednikom.«

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str 28.