»Prepričan sem in tudi nekatere statistike govorijo tej trditvi v prid, da je tudi med mladimi prav veliko takih, ki naravnost hrepenijo po duhovno bogati, človeško prepričevalni in umetniško dovršeni stvaritvi, kakršna se nam najpogosteje ponudi v obliki knjige,« je v Ognjišču oktobra 1983 zapisal Marijan Brecelj v svoji zanimivi prestavitvi ekslibrisa – umetniško oblikovanega znamenja lastništva knjige. »Bil je eden zadnjih goriških enciklopedistov, saj je živel od knjig, za knjige in sredi knjig,« so zapisali tisti, ki so ga dobro poznali, ko je sestra Smrt pred dvema letoma zaprla knjigo njegovega življenja. V slovensko, posebej primorsko kulturno zgodovino se je zapisal kot bibliograf, publicist, pesnik, prevajalec, urednik in domoznanec. Talente, ki jih je prejel v zibelko, je s svojo čebeljo marljivostjo ohranjal in bogatil. Tudi najbolj dragocenega – dar vere v duhu sv. Frančiška.

KNJIGE – NJEGOV  VSAKDANJI KRUH
Zibelka mu je tekla v Ajdovščini, kjer se je rodil 1. maja 1931 kot najstarejši fant med osmimi otroki v družini Cirila Breclja, ki je bil zaposlen v elektrarni na Hublju, in Marije Skočir, doma z Gregorčičevega Vrsnega. V rojstnem kraju je dokončal pet razredov italijanske osnovne šole, šolanje je nadaljeval v Gorici. V deških letih je bil njegov dobrotnik in vzornik Josip Fon, do leta 1934 župnik v Ajdovščini, potem pa v Vipolžah. Drugi razred je obiskoval v Castelleriju pri Vidmu, kamor se je zaradi vojne umaknilo iz Gorice malo semenišče. Septembra 1947 je postal dijak novoustanovljene gimnazije v Šempetru pri Gorici. Dejavno se je vključeval v dijaško delovanje predvsem kot mlad literarni ustvarjalec. Po maturi leta 1951 se je odločil za študij slavistike na univerzi v Ljubljani, toda po šestih semestrih je študij opustil. Že med študijem si je ustvaril družino. V zakonu z Marjetico Bolčina se jima je rodilo pet otrok, dve hčeri in trije sinovi. V upanju, da bo študij dokončal, se je leta 1954 zaposlil v novogoriški študijski knjižnici in bil njen prvi strokovni delavec. Ustrezno izobrazbo si je pridobil z lastnim študijem in z obiskovanjem tečajev v NUK. »Kot katoliški izobraženec je znal na svojem delovnem mestu ohranjati in braniti svoje nazore, razumevati drugače misleče« (Branko Marušič). Dejavno se je vključil v župnijsko življenje na Kostanjevici, kjer je nad petdeset let skrbel za samostansko knjižnico. Leta 1959 se je za nekaj mesecev zaposlil v knjižnici v Kopru, vrnil se je v knjižnico v Novi Gorici, ki je dobila nove prostore in novo ime Goriška knjižnica. V njej je služboval kot knjižničar in vodja študijskega oddelka do leta 1978, potem pa je bil zaposlen vse do upokojitve (1990) v knjižnici Goriškega muzeja s sedežem v gradu Kromberk.

ENCIKLOPEDIČNO RAZGLEDAN, VSESTRANSKO USTVARJALEN
Marijan Brecelj je zgodaj prijel za pero. Na goriški gimnaziji je objavljal pesmi, prozne sestavke in poskuse literarnih esejev v dijaških listih Šestošolec, Sedmošolec in Nova pota. Kasneje so v različnih listih in revijah izhajale njegove pesmi, prevodi in drugo literarno zgodovinsko gradivo. Pisal je ljubezensko, refleksivno in krajinsko liriko. Leta 1968 je pri tržaški založbi Mladika izdal pesniško zbirko z naslovom V času odmaknjena sidrišča, ki jo je posvetil svoji veliki ljubezni – ženi Marjetici. V treh ciklih je zbral svoje najboljše pesmi. Prvi cikel vsebuje njegovo ljubezensko liriko, drugi z naslovom Črv v lobanji refleksivno in tretji cikel krajinsko liriko. Vse nove pesmi je objavljal le še priložnostno.
Deloval je kot prevajalec iz več slovanskih jezikov ter iz skoraj vseh svetovnih jezikov. Prevajal je romane, dramska dela, krajšo prozo, poezijo, strokovna besedila. Prevod prisrčne knjige Frančišek je zapustil raj (1970) francoskega pisatelja Abela Moreauja je posvetil spominu duhovnika Josipa Fona, vnetega častilca sv. Frančiška in svojega velikega dobrotnika. Del svojega duhovnega bogastva je podaril tudi naši založbi. Za revijo Ognjišče je napisal tri priloge: Ekslibris – moja knjiga (oktober 1983), Sv. Karel Boromejski (november 1984) in Šmarnice (maj 1988).
V pogovoru s pisateljem Francetom Bevkom ob ustvarjanju njegove bibliografije (1960). - Družina Brecelj: ljubeča starša in venec petih otrok. - Škrabčeva knjižnica v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici je bila nad petdeset let njegova ‘delavnica’ in dom.  

Na njegovo pobudo smo začeli v nizu Graditelji našega doma predstavljati zaslužne narodne buditelje. Odprl ga je prav on s knjižico, v kateri je predstavil življenje in delo duhovnika Filipa Terčelja, mučenca in svetniškega kandidata (1992), potem pa še “prvega slovenskega ugankarja” duhovnika Petra Butkoviča-Domna (2001). Veliko mu je bilo do tega, da se ohrani spomin nanje.

GALERIJA PRIMORSKIH LIKOV
»Knjižničarstvo je bilo njegov življenjski poklic in pravzaprav vir, iz katerega se je napajala njegova vsestranska ustvarjalnost« (Branko Marušič). Svojo ljubezen do biografskega pisanja je pokazal zlasti z uresničenjem svoje zamisli o knjigi biografij zaslužnih Primorcev (Galeriji primorskih likov). Februarja 1971 jo je predstavil Goriški Mohorjevi družbi in pod njegovim strokovnim vodstvom se je zamisel uresničila v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL), ki je izhajal v letih 1974–1994. Za delo, ki v štirih knjigah na 2811 straneh predstavlja življenjepise 4429 oseb, je napisal geslovnik in je za prvih šest zvezkov, ki jih je uredil, prispeval 355 besedil gesel. Kot leksikograf je sodeloval pri raznih leksikonih doma (Slovenski biografski leksikon, Enciklopedija Slovenije) in na tujem.
Naslovnice nekaterih tiskov, povezanih z njegovim imenom.Prizadeval si je za Slovensko bogoslovno enciklopedijo, pripravil geslovnik in nekatera vzorčna gesla, a ni bilo dovolj sodelavcev in podpore zanjo. Uveljavil se je predvsem kot bibliograf. Ustvaril je vrsto osebnih in tematskih bibliografij, med prvimi Bevkovo (1960). Bil je odličen poznavalec ekslibrisov. Vseh področij njegovega ustvarjanja v tem kratkem sestavku ni mogoče prikazati, ne smemo pa pozabiti njegovega petdesetletnega prizadevanja za posodobitev Škrabčeve knjižnice na Kostanjevici. Za svoje strokovno skrb zanjo in za objavljanje člankov in posebno knjižico o Kostanjevici je postal posinovljenec Frančiškanske province sv. Križa. Svetemu Frančišku v nebeški slavi se je pridružil 29. oktobra 2019. Od zvestega farana so se 4. novembra poslovili s pogrebno/vstajenjsko mašo v Marijini cerkvi na Kostanjevici, kjer je vsak dan črpal moč in navdih za svoje zvesto služenje.

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 34-35.

Z vsebino tokratne številke že vstopamo v maj, Marijin mesec. Najprej naj poudarim veliko veselje ob tem, da smo uspeli opraviti pogovor z apostolskim nuncijem v Iraku, nadškofom msgr. Mitjem Leskovarjem. Zelo slikoviti so njegovi odgovori in zelo konkretni, ko gre za opisovanje življenja v Iraku, njegovega dela in razmer, ki tam vladajo, dotaknili pa smo se tudi pomena zgodovinskega obiska papeža Frančiška v tej državi.

Ko sem že omenjal Marijo – o njej teče beseda v pogovoru z Janezom Kavčičem, kjer lahko preberemo, kako je Marija naša velika zavetnica in priprošnjica tudi v boju zoper hudobnega duha ter kako naj bi resnično za svojo vzeli molitev rožnega venca.

Duhovno obarvano vsebino zaokrožuje tudi tokratna Tema meseca, ki nas vabi, da spoznamo mašno knjigo ali osvežimo svoje znanje o njej. Med mladimi se poraja veliko vprašanj, vezanih na mašno knjigo in obred svete maše. V tokratnem članku lahko najdete kar nekaj zanimivosti in dejstev o tem, kako je mašna knjiga sestavljena, kakšni so njeni poudarki in kako je sploh nastala.
V Prilogi so tokrat povezane tri zgodbe, ki segajo od Napoleona pa do kongresa Svete alianse v Ljubljani, ki je potekal pred natanko 200 leti.

Mesec maj je tudi poln ljubezni. Malce za šalo in hkrati zelo zares je na temo ljubezni pogledala naša mlada znanstvenica Katarina, ki se je vprašala, ali se tudi rastline zaljubljajo. V resnici imajo tudi rastline svoje hormone in tudi pri njih najdemo določene stvari, ki jih neustavljivo privlačijo. Ali so torej rastline lahko zaljubljene?
S tem je povezana tudi vsebina na straneh za dekleta in fante, ki vstopajo v odnos skupne hoje ali priprave na zakon. Agata je tokrat pripravila zanimiv zapis o mitih in resnicah o zakonskem življenju. Priporočljivo za vse, ki se pripravljajo in odločajo za skupno zakonsko pot.

Pogovarjali smo se tudi z Lauro Unuk, najuspešnejšo slovensko šahistko, ki je pri svojih 22 letih že dvakratna svetovna mladinska prvakinja in je pred nekaj tedni pridobila še naziv mednarodni šahovski mojster. Spregovorila je o šahu v ožjem in širšem pogledu ter o vplivih, ki jih šah lahko prinese v posameznikovo življenje.

Ob koncu še nekaj besed o podeljevanju svetih zakramentov. Zaradi epidemije bodo tudi ta obhajanja prilagojena razmeram. Na zunaj bodo praznovanja morda skromnejša, kar pa naj nas ne odvrne od bistva zakramenta, ki je duhovna moč in pomoč za lepo krščansko življenje. K zakramentu pritiče primerno praznovanje in primeren spomin ali darilo. Ni potrebe po dragem darilu, saj je zakrament sam največja dragocenost; pozornost, spodbuda in spomin pa naredi obhajanje zakramenta še bolj doživeto. V ta namen imamo pri Ognjišču pestro ponudbo primernih knjig in drugih primernih spominkov. Obiščite knjigarna.ognjisce.si oziroma izbor priporočenih daril poglejte na sredinskih straneh Ognjišča in pokličite za naročilo (prejmete po pošti) ali obiščite naše knjigarne v Kopru, Kranju, Mariboru in na Ptuju. (Miha Turk)

Prijeten in sončen mesec maj vam želimo!

ERJAVEC, Matej. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 4.

zgodovinar

“Poznavanje zgodovine ni zapravljanje časa za preteklost, ampak investicija za prihodnost”

Slovenci smo razdvojen narod. Zgodovinar Jože Možina je v svoji obsežni knjigi Slovenski razkol raziskal, kako je do te razdvojenosti prišlo, in kar je še važnejše, na koncu knjige pokaže, kako iz nje. Ob izidu knjige, “na katero smo čakali desetletja”, kakor sam pravi, smo ga povabili za gosta.

- Napisal si obsežno znanstveno monografijo, ki ji bo morda kdo očital, da razdvaja, da ločuje. Kako odgovarjaš na te očitke?
Značilno je, da se ti očitki pojavijo vedno, ko ni protiargumentov, s strani takih, ki želijo, da se boleča zgodovinska dejstva ne razkrijejo. V zadnjem delu knjige poudarim, da gre v tej monografiji za resnico. Resnica pa je začetni kontekst sprave. Slednje ne more biti brez resnice. Zato te očitke zavračam. Obenem pa vidim, kako ta knjiga učinkuje na ljudi tako po številnih odzivih bralcev kot tudi na predavanjih. Vidim, da jih gane, pretrese, a tudi pomirja in jih spravlja same s seboj. Predvsem tiste, ki so trpeli, ne da bi se jim kdo opravičil za trpljenje, ki je ostalo v njihovih družinah, bodisi da so ga prestali sami ali pa njihovi svojci.

- Nisi se šele s to knjigo začel ukvarjati z narodnim razkolom, ampak že prej. Kako se je začelo? Končno ne izhajaš iz ‘domobranske’ družine, ampak iz primorske partizanske družine?
Na Primorskem je bilo praviloma tako, da so ljudje vsaj od začetka sodelovali s partizani v duhu gesla “samo, da se rešimo Italijanov”. Naša družinska bilanca je sicer taka, starega očeta Karla po mamini strani so že pred vojno obsodili na 5 let konfinacije zaradi protiitalijanskega delovanja fašisti, starega očeta Franca so leta 1944 zaradi ovadbe, da dela za partizane zaprli nacisti, po vojni pa so očeta Franca, ki je povedal, kar jim gre, zaprli še komunisti. Imamo pač nekaj uporniškega duha v genih.
Sicer pa me je že konec osnovne šole zanimalo, zakaj se je v Sloveniji med vojno zgodil tak razkol, ali drži, da je bila komunistom nasprotna stran tako zločesta? Doma sem slišal drugače in v tistem času so mi prišle v roke emigrantske knjige prek družinskih prijateljev v zamejstvu. Zaradi ene od takih knjig je na primer pisatelj Drago Jančar pristal v zaporu. Tudi v srednji šoli in pozneje na fakulteti je bilo stalen predmet mojega zanimanje vprašanje: kdo je začel? Naposled sem se s to ključno temo slovenskega zgodovinopisja soočil v tej knjigi.

- Ali je zaradi tega tvojega zanimanja prišel do tebe arhiv stražarjev? Kako je do tega prišlo, da si dobil ta arhiv in kaj je to v tebi sprožilo?
Brez dvoma gre pri tem za srečno okoliščino, za poseben blagoslov. Stražarji so bili predvojna akademska elita. Najbolj izobraženi in najbolj politično agilni katoliški mladeniči, ki jih je okrog sebe zbiral karizmatični duhovnik profesor dr. Lambert Ehrlich. Med drugim se je že na pariški mirovni konferenci bojeval za slovenske meje in je veljal za strokovnjaka tudi na tem področju. Arhiva sicer nisem našel jaz, sem ga pa prvi konkretno uporabil. Desetletja je bil zakopan, potem odkopan, shranjen in imel sem priložnost, da sem ga temeljito pregledal in pomembne stvari vključil v knjigo.

- Si našel v njem kaj, kar je presenetljivega, novega?
Našel sem niz fascinantnih dokumentov. Gradivo v njem ni cenzurirano. Gre za nikoli videno gradivo, korespondenco protikomunistične strani, iz katere je razvidna zmeda ob soočenju z revolucionarnim udarom. A v tem arhivu je tudi zaplenjena osebna korespondenca Zdenke Kidrič in Edvarda Kardelja. Iz nje se vidi, kako je Kardelj naročal posamezne umore v Ljubljani. So rokopisi vosovskih likvidatorjev, ki opisujejo posamezne umore. So težko berljivi, ampak sem se potrudil in zverziral, da sem jih uspel prebrati predvsem kot povečane kopije na računalniku. Med gradivom so tudi fotografije in drugo gradivo, ki dokazujejo nasilje italijanskega okupatorja zlasti na Dolenjskem: streljanje talcev in požiganje vasi. Številne še neznane fotografije kažejo na to, kako je bilo slovensko civilno prebivalstvo žrtev tako revolucije kot nezaslišanega italijanskega terorja.

- V tem arhivu si našel tudi dnevnik Cirila Žebota. Najbrž je bila tudi ta najdba presenečenje. V čem je pa ta dnevnik zanimiv?
Ciril Žebot je bil sin predvojnega mariborskega podžupana, ki je umrl v Dachauu. Bil je nacionalno zelo ozaveščen in zelo inteligenten. Potem ko so komunisti ubili Lamberta Ehrlicha sta s Francem Casarjem vodila stražarsko gibanje. Bil je najmlajši doktorant v takratni kraljevini Jugoslaviji in je že 26–leten začel predavati na pravni fakulteti. Že konec tridesetih let in zlasti med vojno si je dnevno zapisoval pomembne stvari. To ni dnevnik, ki bi ga pisal za javnost, zato je kot vir še toliko več vreden. Zapisoval si je posamezne dogodke in osebna občutja. Iz teh je razvidno, kako so bili ‘narodni izdajalci’, kakor so katoliške akademike okarakterizirali komunisti, izrazito narodno zavedni, stremeli so za svobodno Slovenijo in demokracijo. To je dejstvo. Ker so prestavljali ‘konkurenco odporu’, so postali prve tarče komunistov. Komunistom je bil razdor v narodu model uveljavljanja svoje volje in oblasti in teror je bilo sredstvo, ki so ga ustvarili, da so lahko naredili to, kar so.

- Mnogi poudarjajo zanimiv slog pisanja v tvoji knjigi. Najbrž je k temu pripomogla tvoja bogata novinarska izkušnja. Je ta zanimiv slog tudi vzrok za uspeh knjige? Iz tiskarne namreč prihaja že tretja izdaja, dvakrat so knjige praktično v enem tednu dni pošle. Najbrž nisi pričakoval takšnega uspeha?
Vedel sem, da si knjiga zasluži velik odmev. Takega založniškega uspeha pa nisem pričakoval. Zakaj se je to zgodilo? Gotovo je tudi slog pisanja, oprema knjige, zlasti pa šokantna vsebina – prvič objavljeni dokumenti, fotografije, grafi, – so tisto, kar je kot novost v slovenskem zgodovinopisju, pripomoglo k uspehu. Vprašal si glede sloga pisanja. Na besedilu sta v daljšem obdobju delala dva lektorja, Kristina Pučnik in – ravno včeraj sem ga srečal – Stanko Maršič. In oba sta me opozorila, da se knjiga izredno dobro bere in sta bila tudi med prvimi, ki sta osupnila nad vsebino in ‘padla’ v zgodbo. To mi je dalo gotovost, da je knjiga res dobro napisana. Po prvih 40 straneh, ko sem jo pisal še kot doktorat, je moj slog pisanja zelo pohvalil dr. Mitja Ferenc. Res, novinarska izkušnja, ko je potrebno napisati jasno in natančno, mi je tu zelo koristila.

- Ali si se načrtno ‘spustil’ na zanimiv poljuden slog ali pač imaš tak slog pisanja?
Knjiga je znanstvena monografija, opremljena z recenzijami. S tega vidika je strokovno delo. Glede na to, kar mi praviš ti in številni drugi, pa je očitno prišel do izraza moj osebni slog – stvaren jezik z lastno poetiko izražanja. Kar veliko sem bral pa tudi literarna sfera mi ni tuja.

- V knjigi opisuješ nastanek vaških straž. Nekateri očitajo Cerkvi, da je odločilno pomagala pri ustanavljanju te formacije in silila ljudi, naj stopijo vanjo. Dokumenti in pričevanja kažejo, da je začetek vaških straž popolnoma drugačen.
To je eno ključnih vprašanj. Izvorno vrednostno izhodišče pri pisanju te knjige ni bila nobena ideologija ali kaj podobnega, kar je bilo značilno za zgodovinska dela pred letom 90. Moja knjiga v smislu vrednotenja medvojnega dogajanja temelji na zornem kotu slovenskega civilnega prebivalstva, ki se je med vojno znašlo v stiski. V knjigi pride prek dokumentov neposredno do izraza, da so imeli takrat praktično vsi prebivalci Ljubljanske pokrajine, ki je osnovni predmet zanimanja knjige, vključno z duhovniki, izrazito odklonilen odnos do italijanskega okupatorja. Navajam tudi posamezne primere. Italijani so bili na slabem glasu tudi zaradi preganjanja primorskih Slovencev. Pri Nemcih je druga zgodba. Kajti zlasti številni komunisti so se zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom nad njimi navduševali. Po slabem letu ‘blage’ okupacije, za katero so se Italijani odločili, pa ne iz dobrih namenov, se začne teror. Sproži ga revolucionarno gibanje na pritisk komunistične partije. Tako se konča “idila blage okupacije”. Okupator se začne maščevati partizanom, predvsem pa civilnemu prebivalstvu, do katerega je imel lahek dostop. Ljudje so najprej trpeli zaradi revolucionarnega nasilja, potem pa zaradi okupatorskega terorja. Edina avtoriteta, ki je ostala v mnogih krajih, je bil župnik. Ljudje so se obračali na duhovnike – poznamo izredno ganljive prošnje – za posredovanje. Duhovniki, tudi škof Rožman, so se v prvi dobi te zaostritve (zgodaj spomladi leta 1942) ukvarjali predvsem z reševanjem ljudi.
Že po rimskem pravu in po naravnem zakonu ima vsak neodtujljivo pravico, da se, če ga napadejo oboroženi ljudje, tudi sam brani z orožjem. In prav do tega je prišlo v krajih, ki jih v knjigi podrobno opisujem. Ljudje so se na začetku spontano uprli revolucionarnemu nasilju, mimo volje duhovnikov in tudi brez vednosti okupatorja. Imamo primer begunjskega župnika Viktorja Turka. Bil je pogumen, sposoben duhovnik, prihajal je v konflikt z italijanskim vojaštvom, ti so ga dvakrat javno oklofutali. Na začetku je s simpatijami gledal na partizansko gibanje. Bil je naročen na Slovenskega poročevalca. Ko začnejo komunisti pobijati njegove župljane: mlada dekleta, fante, beračico, ponekod njegove sobrate duhovnike …, se je seveda obrnil proti njim. Na prošnjo ljudi je sodeloval pri nastanku obrambe za zaščito ljudi pred vsemi, ki so jih ogrožali. Na zaslišanju to tudi jasno pove.

- Duhovniki so v času okupacije reševali ljudi pred okupatorskim nasiljem in maščevanjem. Mimogrede izhajava iz sosednjih vasi. Naš župnik je večkrat rešil vas pred nemškim maščevanjem.
Enako velja za župnika iz Sv. Križa na Vipavskem Andreja Simčiča, ki je rešil posamezne ljudi ob požigu vasi Cesta. Črniški dekan Alojzij Novak je reševal ljudi, ki so stali že v vrsti za streljanje. Takih primerov je veliko od Primorske do Dolenjske in Štajerske. Revolucionarji so s prizorišča incidentov in nasilja vedno zbežali in civilne ljudi, ki so jih okupatorji namenili streljanju so potem reševali le duhovniki. To je dejstvo.

- Vendar jim je revolucionarna stran to štela v zlo, češ, da sodelujejo z okupatorjem …
Da, to je neverjetno! V arhivu sem našel zapis partizanskega zaupnika, ki opisuje župnika v Želimljem. Po partizanskem napadu so Italijani zajeli talce iz vasi in jih vodijo proti Velikim Laščam. Župnika takrat ni bilo doma. Ko se vrne in izve, kaj se je zgodilo, pohiti za njimi in svoje farane v zadnjem hipu reši pred streljanjem. Šlo je za moške in starejše fante. V partizanskem zapisniku o tem dogodku piše: Vedeli smo, da ni vreden zaupanja!
Pomeni, da za revolucionarje ni bila vrednota, da je ljudi rešil! Danes se nam zdi neverjetno, a komunističnemu vodstvu je bilo v interesu, da se ustvari kaos – ne glede kdo ga bo povzročil, ker je kaos, nasilje, humus, kjer lahko uspeva revolucionarno gibanje, ki ga zanima absolutna oblast.

- Omenjal si že stražarje, kar kaže, da so bile še druge katoliške organizacije in združenja. Kristjani so bili pred začetkom druge svetovne vojne razdeljeni, med njo še bolj. Kako usodna je bila to razdeljenost?
Zelo zahtevno vprašanje. Skupina krščanskih socialistov je bila v bistvu odpadnik iz tega tabora, če gledamo politično. Zelo zgodaj so začeli paktirati, celo kolaborirati s komunisti. Edvard Kocbek je v svoji mesijanski drži prestopil mejo katoliške formacije. Ko začneš tolerirati umor iz političnih namenov, je konec.
Ta razdeljenost se je odražala v tem, da so porabili veliko časa za medsebojne prepire. Upor, ki so ga začeli komunisti, je na začetku pritegnil tudi mnoge kristjane, ki so bili podobno kot liberalci (ne pa tudi komunisti) prvenstveno domoljubno orientirani. Ne smemo pozabiti, da je prav Cerkev gojila ljubezen do naroda. Vendar se ost partizanskega upora ni usmerila proti okupatorju, ampak so bile prve žrtve med slovenskim civilnim prebivalstvom. To kažejo podatki, ki so uradni in so tudi objavljeni v knjigi. Na slovenskih tleh je vojna trajala štiri leta, vendar je revolucionarno gibanje bilo v neki svoji fanatični obsedenosti prepričano, da bo konec vojne leta 1942 in morajo pohiteti in izkoristiti priložnost ter narediti vse, da bodo prišli na oblast.

- Omenil si Edvarda Kocbeka. Zgrozim se, ko berem njegove besede ob Ehrlichovem umoru, kako kot kristjan zagovarja umor. Oni so to poimenovali likvidacijo. Pokojnega pisatelja Alojza Rebula, ki je Kocbekov dnevnik v najhujšem času preganjanja Kocbeka prevedel v italijanščino in je besedilo dobro poznal, so se te besede tako dotaknile, da je v znamenito knjižico ob Kocbekovi sedemdesetletnici, ki sta jo izdala z Borisom Pahorjem in si nakopala bes jugoslovanske oblasti, o tem napisal cel esej.
Na splošno je Kocbek kot politik odigral negativno vlogo med drugo svetovno vojno. Bil je slepo zaverovan v komunistični novi red, pa tudi svojo veljavo in ambicijo. Do partije je prevzel izredno naivno držo misleč, da ga bo upoštevala oz. nagradila. Toleriral je umore in druge zločine. Za partijo je bil Kocbek pomemben, da je preko njega vzpostavila most do ljudskih množic. Slovenci namreč niso bili navdušeni nad komunizmom. Zato so na mitingih porivali v ospredje Kocbeka, da je govoril, da nova oblast ni proti veri … Skratka sadil je tiste rožice, ki so jih komunisti zanj vzgojili.

- Nekateri pravijo, da je bil naiven?
To zame ne bi bila olajševalna okoliščina. Bil je tudi častihlepen, samovšečen in končno tudi omejen, če upoštevamo, da so temeljne revolucionarne namene komunistov bolj razumeli preprosti kmetje kot on sam. Revizijo medvojnega dogajanja je začel šele novembra 1945, ko se je kot minister za Slovenijo vozil po Beogradu v limuzini in je ugotovil, da je nepomemben in da ga je partija odložila na stranski tir. Takrat je začel klopčič vrteti nazaj.

- Omenil si že umor Lamberta Ehrlicha (1878 –1942). V svojem dnevniku tudi Kocbek piše o njem. Ta umor lepo kaže na pokvarjenost revolucionarjev, ki so ob duhovniku Ehrlichu ubili njegovega spremljevalca in v prvem sporočili napisali, da so ubili izdajalca Cirila Žebota, v drugem sporočilo pa so sporočili, da so ubili izdajalca Rojica ...
Rojic je najin primorski rojak iz Zalošč. Z Ehrlichom je bil tisti dan čisto slučajno. Vse obtožbe, ki so najprej veljale za Žebota, so komunisti potem prepisali kar Rojcu! Še isto popoldne so spremenili »komunike«.To pokaže, na kakšen način so delovali. Ehrlicha niso »naključno« umorili. Imel je izreden politični čut in bil zelo pogumen. Da bi bil protislovensko oz. izdajalsko usmerjen je popoln nesmisel. Izredno si je prizadeval za ljudi, ki so jih okupatorji zaprli zaradi partizanskih napadov in provokacij. Po partizanskem napadu na preserski most, so Italijani zaprli večjo skupino civilistov, grozila jim je smrt. Cerkev si je do Vatikana – imeli so dober kanal z Državnim tajništvom – prizadevala, da jih reši. Bojevali so se za vsakega zaprtega! Ehrlich je takrat odkrito očital italijanskim okupatorjem: ubijate in mučite naše ljudi, ki niso odgovorni za ta dejanja. Vzpostavite red, ali pa dovolite, da se ljudje oborožijo sami.« Tega pa so se komunisti zbali, da bo Ehrlich to dosegel. Spomenico je sestavil 1. aprila 1942, sredi maja so ga že umorili. Zanimivo je, da je bila najina rojakinja šolska sestra Darinka Bajec iz Skrilj v času Ehrlichovega uboja na Streliški ulici, in videla, kako se je še Ehrlich še premikal, ko je bil smrtno zadet. Pripovedovala je o ganljivem prizoru, ko so ga ljudje zasuli s cvetjem …

- V knjigi opisuješ tudi nastanek vaških straž. Prve so nastale v Št Vidu nad Cerknico. Tam so se najprej domačini oborožili sami, brez Italijanov. Če prav razumem niso “sprejeli orožje od okupatorjev”?
Ne, niso, delali so na svojo roko. Prvi upori, ki jih opisujem v knjigi, so se zgodili spontano mimo vsake avtoritete ali politične oblasti. Konec aprila 1942 se je morilska skupina – imenovala se je udarna patrulja in jo je vodil Stane Semič Daki – odločila, seveda po povelju nadrejenih, da na Vidovski planoti ubije župana in še štiri vplivne ljudi. Uspe ubiti tri ljudi, župana in še dva. V knjigi imam pričevanje, kako so ubili očeta pred otroci. Vaški fantje so zato sklenili, da morajo tej tolpi preprečiti, da prihaja v njihove vasi. Organizirali so se v Makovčevi hiši in odbili prvi prihod partizanov. Z branilci vasi je bil tudi kaplan Pezdir, ki je fantom govoril, naj ne streljajo na partizane, ker so “naši bratje”. Zato so streljali v zrak, da so jih pregnali. Ti so se pozneje vrnili z večjo skupino. Tudi tokrat so jih videli od daleč in bi jih lahko presenetili, saj so imeli strojnico, a jim je to preprečil kaplan, ki je spet dejal, naj ne streljajo, saj so “naši ljudje”. V vojaškem smislu je bila to naivnost, ki se je kasneje maščevala saj je revolucionarna stran to izkoristila.
Branilci vasi so se tudi bali Italijanov, kajti zavedali so se, da so v nevarnosti, če pridejo Italijani in jih najdejo oborožene. Zato so prišli do dileme, da ne morejo braniti vasi pred partizani in Italijani, ker ne bodo zdržali in morajo prositi Italijane za dovoljenje. Niso bili v gozdu, braniti so morali vas. Revolucionarno gibanje omenjenih branilcev vasi ni mogli dobiti. Zato je kot talke zajelo njihove sestre, ubilo mamo enega od braniteljev, oropalo njihove domačije …

- Drugi zanimiv primer je Doprepoljska dolina, kjer so ženske, ne moški(!), šle prosit Italijane za orožje. Zakaj, pred kom naj bi se branili?
Iz tega vidimo, da so se ljudje znašli v brezizhodnem položaju. Kaj je te preproste krščanske ženske spodbudilo, da so šle po enem letu okupacije Italijane prositi za orožje?! V knjigi to podrobno pojasnim. Italijani so se iz manjših krajev umaknili v večje in pustili ogromno ozemlje. Na to »prazno« območje so prihajali partizani in ga imenovali »osvobojeno ozemlje«. »Osvobojeno« pa je bilo zato, ker se je od tam umaknil okupator.
Na južnem delu doline so revolucionarji hoteli pokazati, kako bo po vojni zagledala ljudska oblast, kako bodo volitve … Tudi Edvard Kocbek je bil v tistem času na tem ozemlju. Ljudem ta oblast niti malo ni bila všeč. Tudi zato, ker je bila nasilna. Italijani so vedeli, da so partizani v tem delu doline in so s topovi na slepo streljali na te vasi. Ljudje so brezuspešno prosili partizane, naj ne prihajajo v njihove vasi, da jih Italijani ne bodo napadali. V tem obupu, ko so bili ljudje talci Italijanov in partizanov, se je 66 žensk zgodaj zjutraj izvilo iz vasi Kompolje in uspelo priti do poveljnika italijanske garnizije... O tem vemo več, ker so župnika Mrkuna prosile za prevajanje in ta je zabeležil pogovor med njimi in Italijani. Ženske so zahtevale, naj jih Italijani zaščitijo, če tega ne zmorejo, pa naj dajo njihovim možem orožje, da se uprejo revolucionarnemu nasilju. 

- Kot kaže so Italijani z zadovoljstvom gledali na razprtije med Slovenci, tudi sami niso nič naredili, da bi prebivalstvo branili pred revolucionarnim nasiljem.
V knjigi pišem, da je bilo v začetku Italijanom kar po volji, ko je revolucionarni tabor začel napadati tradicionalnega. Zato revolucionarnega nasilja niso aktivno zatirali. Kaže pa, da kasneje tega niso znali več obvladati. V italijanskem arhivu sem našel nekaj izredno zanimivih stvari. Med drugim tudi trditev poveljnika Ljubljanske pokrajine generala Robottija, da so komunisti zanje prehodnega značaja, ogrožujoči za italijanski prestiž pa so nacionalisti (katoličani in liberalci). Vedel je, da so komunisti internacionalisti. Očitno so jih zato tudi bolj tolerirali. Robotti je bil proti temu, da se oboroži tradicionalne Slovence. Kasneje, ko so že pol leta obstajale vaške straže, je njegov naslednik dejal: Pazite, vaške straže so dvorezni meč! Lahko udarijo tudi po nas. In kaj se je zgodilo ob kapitulaciji Italije? Takrat Italijani niso kolaborirali z vaškimi stražarji, ampak z revolucionarji proti protikomunističnim borcem.

- Posebno poglavje v knjigi predstavlja genocid nad Romi. Zakaj genocid?
Sedaj lahko z gotovostjo trdimo, da je revolucionarno gibanje od maja do julija 1942 pobilo vse romske družine, ki so jim prišle v roke, od nekajmesečnega otroka do devetdeset letnega starčka. Včasih so nekateri dvomili, da je vse to res. Danes so odkrili grobišče, v katerem je 50 žrtev, od tega 25 žensk oz. 25 otrok. To pomeni, da so pobili cele družine, od prvega do zadnjega. V en grob so vrgli celo psa. Pomorili so jih na grozovit način, brez strelnega orožja. Zadnji tak pomor je bil nad Mavrlenom v Beli krajini, kjer je bilo umorjenih več kot 70 Romov, o tem imam v knjigi tudi pričevanja.

- Danes je veliko gibanj, ki brani romske pravice. Nisem pa zasledil, da bi katero od teh obsodilo ta genocid.
Prav v takih primerih vidimo vso dvoličnost tudi trenutnih mnenjskih gibanj, ki jih plačuje država. Zgražajo se nad tem, kako so nacisti preganjali Rome, medtem ko vlada molk nad večjim številom Romov, ki jih je pobilo revolucionarno gibanje. Še več! Ljubljanski župan ni dovolil, kljub trem prošnjam, pokop Romov iz Iške na Žalah!
Podobno je glede Judov. Obsojamo holokavst. Stranka SD zelo rada govori o tem preganjanju, obenem pa ima sedež v bivši judovski vili. Gospa Erika Fürst, zadnja preživela Judinja iz Auschwitza, govorila je tudi v  oddaji Pričevalci, je povedala, da zasramovanja kot Judinja ni bila deleža pred vojno, ampak po njej – v komunizmu.

- Omenila sva že zanimiv slog tvojega pisanja. Gotovo mu dajo poseben pečat osebna pričevanja, vzeta tudi iz oddaje Pričevalci. Kako si prišel na idejo za to oddajo?
Običajno v zgodovinskih knjigah pričakujemo dokumente. Zgodovinarji smo tako usmerjeni, da česar ni v dokumentih, to se ni zgodilo. V knjigi je veliko, tudi novih dokumentov. Iz njih je razvidno, kaj se je zgodilo, iz pričevanj pa veje čustvena resonanca. Ta je izrazito pomembna, da ta čas razumemo. Zato sem v knjigo kot dodaten vir vključil pričevanja.

- Od kod torej ideja za oddajo?
Danes moram reči škoda, da se mi ta ideja ni porodila še prej. Toda prej so bile tehnične možnosti drugačne. Prve oddaje sem pripravil leta 2013, ko sem bil na obisku v Argentini in posnel kakšnih dvajset pričevanj, sedaj jih je prek 200. Za dokumentarni film produkcija traja najmanj tri mesece, kajti vključiti moraš fragmente posameznih izjav različnih ljudi in obdelaš neko temo. Gre za zahteven proces, ki terja veliko časa in denarja. Kje dobiti programsko okno, kjer bi bilo objavljeno linearno pričevanje ljudi, ki sicer ne bi nikoli prišli pred kamero. Meni je generacija, ki je preživela vojno, izrazito dragocena za nas, da nam pomaga razumeti, kaj se je zgodilo in da mi tega ne bi ponavljali. Poznavanje zgodovine ni zapravljanje časa za preteklost, ampak investicija za prihodnost.

- Kdaj so pa nastopila nasprotovanja oddaji?
Takoj ko so začeli nastopati prvi pričevalci, so poskušale ‘napredne sile’ predvajanje Pričevalcev zaustaviti. Nekajkrat celo na zelo grob način. Vendar je bila takrat svobodna javnost, ki ni obremenjena z ideološkimi privilegiji, že toliko osveščena, da mi je pomagala, da smo oddajo ohranili. Če bi bilo odvisno samo od takratnega vodstva RTV, oddaje ne bi bilo več.

- Najbrž je gledanost oddaje velika, a menim, da bi bila še veliko večja, če ne bi bila tako pozno. Marsikdo mi reče, da je ne more gledati zaradi prepozne ure. Zlasti starejši so prizadeti, ker niso vešči spleta, da bi si oddajo tam ogledali.
Mislim, da je to greh do naših gledalcev. Če po eni strani razumemo pozno uro zaradi formata oddaje, a to, da je oddaja po enem tednu zaklenjena na spletu, čeprav nobena uredba tega ne zahteva, je preprosto nagajanje gledalcem, ki so naročnino že plačali. Tudi ponovitve oddaje niso ob nekih normalnih urah ali celo več mesecev izpadejo. Če se gledalci čutijo prikrajšane, je prav, da se obrnejo na vodstvo in zahtevajo svoje pravice.

- Orkestriranega nasprotovanja je bil deležen tudi tvoj pogovor z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom, kjer sta govorila o drugi svetovni vojni. Ali si po izidu knjige že doživel podobna nasprotovanja?
Odkrito in argumentirano ne. Morda tudi zaradi izkušnje, da so jo številni napadi na moje delo slabo končali predvsem za tiste, ki so jih sprožili. Poglejte, kje sta danes Tit Turnšek ali Boris Kobal, ki sta grmela z mitinga, ki so ga proti oddaji uprizorili v Kopru?
Knjigo sem napisal premišljeno, na strokoven način, vse temelji na dokumentih in vse je podprto z opombami, ki jih je več kot dva tisoč osemsto. Nihče ni napadel knjige po strokovni plati. Bilo je nekaj pritlehnih poskusov omalovaževanja, a še to na osebni ravni. Zelo je značilno, da ko ne morejo spodnesti vsebine, poskušajo blatiti s pomočjo svojih hlapcev ali zavistnežev.
Tudi s pogovorom z dr. Dežmanom je bilo podobno. Govorili so: vse je laž! Vendar do danes še niso povedali, kaj od povedanega ne drži. Mogoče bi bilo, da bi gost povedal nekaj, kar ni točno, ampak do danes še niso povedali, kaj naj bi to bilo! Vem pa, kaj jih je v resnici zmotilo – resnica. Iz partizanskih dokumentov izhaja, da so vsaj štirje narodni heroji vpleteni v poboje Romov, ki sva jih prej omenila. V dokumentih je napisano, da so o tem pisali oz. prejemali poročila. In ti ljudje so po vojni napredovali in ustvarili lepe kariere. Vprašal sem se, ali so ti ljudje združeni z vrednotami narodno osvobodilnega boja, saj so še zmeraj narodni heroji. In glede tega Zveza borcev še ni odgovorila.

- Koliko dominantnih medijev te je ob izidu knjige intervjuvalo?
Javna televizija je o izidu poročala, saj je poročala tudi o veliko manj odmevnih dosežkih različnih sodelavcev. Bilo bi izredno nenavadno, da bi tokrat ravnali drugače. Drugi mediji pa izid popolnoma ignorirajo. Na Delo sem na njihovo prošnjo poslal recenzijski izvod, a v dveh mesecih še niso uspeli napisati recenzije.
Se je pa ob izidu pokazalo še nekaj. Ne glede na ignoranco dominantnih medijev – očitno niso več tako dominantni – kajti po družbenih omrežjih in po katoliških ter alternativnih medijih so ljudje izvedeli za izid knjige. Še ena zanimivost. Potem ko so prišli prvi izvodi med ljudi, so pogosto isti ljudje naročali še po en izvod knjige. To pomeni, da se knjiga prodaja sama po sebi.

- Dejal si, da zgodovino proučujemo zaradi prihodnosti. Travme iz preteklosti se prenašajo na potomce. V slovenskem primeru to gotovo drži. Smo razdvojen narod. Kako prekiniti prenašanje travme v prihodnost?
Ta tema Slovence izredno zanima. Med nastajanjem knjige sem tudi s pomočjo žene Katarine prišel do epigenetskih raziskav. Te dokazujejo, da se travmatične izkušnje naših prednikov ne prenašajo le prek vedenjskih vzorcev, ampak se vtisnejo v genski zapis. To pomeni, da lahko vnuki trpijo zaradi travm starih staršev, ki jih sami niso doživeli in svojih prednikov še poznali niso. Vsem nam je razvidna boleča nestrpnost in konfliktnost v slovenski naciji. Sam to vidim tudi kot posledico molka, zamolčanih in nepredelanih travm, o katerih moramo spregovoriti in jih raziskovati. Ko o tem govorim na predavanjih, ljudje natančno vedo, o čem govorim in čutijo ta problem. Vidim, da sem se ga lotil na pravi način, to mi potrjujejo tudi številni bralci knjige Slovenski razkol. S travmami, ki jih sam nisi doživel, ampak čutiš njihove posledice v svoji družini, se lahko soočiš tako, da spoznaš zgodovino. Kot je na ravni vsakega posameznika predelovanje tistega, kar te teži, edina pot do rešitve, podobno velja za družino in narod. Ta pot je popolnoma skladna s krščanskim sporočilom. Kristus se je sam poimenoval Pot, Resnica in Življenje. Resnica je v sredini, je osrednja poanta in vrh njegovega imena. Med potjo in življenjem je Resnica kot most.

dr. Jože Možina (1968)
je doma iz Dobravelj na Vipavskem. Po srednji šoli je študiral zgodovino in sociologije kulture. Doktoriral je leta 2016 na Univerzi v Ljubljani s tezo Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora. Znanstvena monografija Slovenski razkol je razširjena in predelana doktorska disertacija, plod 20 letnega raziskovanja in zbiranja gradiva.
Več o knjigi, ki je trenutno v ponatisu, o njenih predstavitvah, o avtorju in možnosti naročanja si lahko preberete na strani https://jozemozina.si/.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 3, str. 8-13.

priloga

200 let od zatona Napoleona in kongresa svete alianse v Ljubljani

gost meseca

Mitja Leskovar, apostolski nuncij v Iraku

moj pogled

Laura Unuk

Preberite več: Maj 2021

10-letnica Zavoda ŽIV!M
Praznik velike noči predstavlja veselje, optimizem, zmago življenja nad smrtjo. Nekaj tega sporočila o veselju do življenja, hvaležnosti za življenje, upanju in dobri volji v slovenski prostor že 10 let prinaša tudi Zavod ŽIV!M. S svojim delom želijo pomagati ženskam v krizni nosečnosti, družinam v stiski, ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo ali ob izgubi otroka. O svojem delu in poslanstvu sta spregovorile Katarina Nzobandora, ustanoviteljica zavoda ter Darja Pečnik, direktorica zavoda.

- Katarina, nas lahko povedete v tisti čas leta 2011, kaj se je dogajalo, s kom ste bili v stikih, kaj se je kuhalo v vas, da ste se odločili za ustanovitev Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Klic sem čutila od malega, leta 2009 pa se je »izkristaliziral«. Bil je klic v t. i. pro-life (delovanje ZA življenje), v pomoč osebam z izkušnjo splava in tistim, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo. Kmalu po tem jasnem znaku, ki sem ga začutila v srcu, sem izgubila sina Žana in začela se je trnova pot žalovanja, ki je bila hkrati priprava na poslanstvo. Spoznala sem žalovanje, še močneje pa sem spoznala, kako je vsako življenje DAR. Moje, tvoje, vsako. Od takrat naprej sem na vsakega človeka gledala z drugimi očmi, nikogar več nisem jemala kot »samoumevnega«.
V začetku leta 2011 sem začela s pro-life FB-skupino, ki so se ji mnogi pridružili. Tam sem spoznala prve mamice z izkušnjo splava. Zaupale so mi svoje zgodbe, ki so bile zelo težke in so nosile posledice odločitve, rane, ki so bile zelo globoke. Hudo mi je bilo skupaj z njimi in začele smo se srečevati. Na tej poti sem spoznala mnoge izjemne ljudi, ki so me usmerjali, mi pomagali z nasveti, in tako sem konec leta 2011 ustanovila Zavod ŽIV!M. Zanimivo je, da je ta zavod res zelo ŽIV – kot nekakšen svoj »organizem«, saj se pot nenehno odpira pred nami, nenehne so spremembe, Bog nam ves čas kaže, kje nas želi, nas vodi. Organizacija ni v naših rokah, ampak v Božjih, to močno čutimo. Mi smo le »služabniki« Življenja.

- S kakšnimi pričakovanji ste se podali na to pot in s kakšno popotnico?
Katarina: Zavedala sem se svojih šibkosti, neznanja, sposobnosti in nesposobnosti, a ker sem vedela, da sem znotraj volje Očeta, sem pričakovala velike stvari. Nekatere so se mi od začetka svitale, druge prihajajo kot darila, presenečenja. Sama pravim, da sem realist, zato pričakujem čudeže.
Popotnica, ki mi jo je dal p. Tadej Strehovec, frančiškan, ki me je zelo veliko naučil o pro-life delovanju, je bila: rešimo eno življenje. Če rešiš enega človeka, si temu človeku rešil cel svet. In to je dovolj. Zato v Zavodu ŽIV!M ne štejemo, koliko otrok smo rešili. Številke niso pomembne. Vsak je enako dragocen, za vsakega naredimo vse, kar je v naši moči, da mu pomagamo. 

- Če po desetih letih delovanja pogledate na prehojeno pot – bi lahko izpostavili nekaj ključnih prelomnic, ki so vplivale na dejavnosti Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Ena izmed prvih večjih in prepoznavnih »akcij« je bil zakup pravic za predvajanje filma Oktobrski otrok, ki si ga je ogledalo več tisoč ljudi. Menim, da je ta film prelomni, saj je dosegel mnoge družine in posameznike, je kot prvi val kulture življenja. Še odmevneje smo dogajanje v Sloveniji zaznamovali s kratkim filmom Čudež življenja, ki se je predvajal na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Prikazuje razvoj otroka v maternici, a je vseeno razburkal javnost. Zato sem imela možnost predstaviti naša stališča na vseh večjih televizijskih hišah in v tiskanih medijih. S tem spoznavamo, kako so filmi (in tudi glasba) pomembni, saj odpirajo poti do tistih src, ki bi jih preko drugih načinov morda težko dosegli. 
Darja: Sestre usmiljenke (hčere krščanske ljubezni) so nam velikodušno ponudile svoje prostore na Potočnikovi 8 v Ljubljani. Tako smo se v decembru leta 2017 iz ene sobice preselili v večsobno stanovanje. Kar naenkrat smo lahko počeli več stvari hkrati (sestanki, terapije, predavanja, pisarniško delo …), to pa je pripomoglo h kvalitetnejšemu izvajanju programov in nemotenemu delovanju.
Septembra 2018 sem vodenje zavoda prevzela jaz, kar je pomenilo, da smo lahko okrepili programe svetovanja mamicam ob nenačrtovani in krizni nosečnosti ter za osebe z izkušnjo umetnega splava, ki jih vodi Katarina. V tistem času se je izoblikoval trden kolektiv, ki je pripomogel k še kvalitetnejšemu delovanju zavoda. Konec omenjenega leta se je zgodila še ena odmevna stvar, in sicer, ko je Ljubljanski potniški promet (LPP) samovoljno odstranil naš oglas z enega od svojih avtobusov. Po vloženi prijavi na urad Zagovornika načela enakosti je le-ta ugotovil, da je bil zavod diskriminiran s strani LPP-ja. To dejanje je rodilo sodelovanje s podjetjem Bia Separations iz Ajdovšine, ki je kar dve leti zapored podprlo našo vseslovensko plakatno in spletno akcijo osveščanja o vrednosti in svetosti življenja.

- Ste v teh desetih letih kakorkoli spremenili, dopolnili svojo smer »plovbe«, delovanja? Ste skozi svoje dejavnosti opazili, da je treba k temu področju pristopiti še širše, kot ste sicer načrtovali?
Katarina: Vsekakor je Zavod ŽIV!M nastajal in se razvijal postopoma – in se še razvija, ŽIVI. Sama sem najprej čutila klic le v pomoč osebam z izkušnjo splava. Nato sem spoznala, kako pomembno je osveščati, spregovoriti, dati možnost, prostor, kjer lahko osebne zgodbe pridejo še do drugih src – src tistih, ki so zdaj na robu »prepada« in razmišljajo o splavu, kot tudi tistih, ki take izkušnje nimajo in gledajo od daleč, morda celo obsojajo. Tako so pomemben del našega delovanja postali tudi mladi. Pripravili smo mnoge delavnice zanje, jim govorili o svojih izkušnjah, o lepoti ženskosti in moškosti, o kontracepciji, splavu in posledicah .... Mladi so zelo odprti, radi sprejemajo sporočilo o lepoti življenja. Verjetno čutijo, da je to sporočilo prav isto, kot je zapisano tudi v njihovih srcih.
Iščemo poti do src, zato pripravljamo zelo različne programe, predavanja, nudimo pogovore, terapije …
Ob tem se je nujno pojavila potreba po pomoči (in to konkretni) za tiste, ki so v stiski, ki bi želeli obdržati otroka, pa nimajo sredstev. Name se je obrnila mamica, ki se je po odločitvi, da obdrži dvojčka, znašla v finančni stiski. Ni imela nič opreme, oblačil … Kar sem imela doma od svojih otrok, sem napakirala in ji odpeljala. Po FB sem prosila za voziček, opremo in vse se je našlo. Tako se je začeli Program PreŽIV!M, ki je do danes pomagal na desetine družinam.

- V strnjeni predstavitvi utripa znotraj Zavoda ŽIV!M je zagotovo prav, da omenimo tudi posameznike, ki so del vaše ožje ekipe. Hkrati pa zastavljam vprašanje, kakšen je ritem dejavnosti oz. kako poteka teden ali mesec v delovanju Zavoda ŽIV!M?
Darja: Kot sem že omenila, se je z leti oblikoval trden kolektiv, ki ga povezuje več kot le golo delo. To so čudoviti ljudje, ki s svojim srčnim trudom in prizadevnostjo žlahtnijo zavod. Zavedamo se, da je uspešnost našega poslanstva mogoča le zaradi edinosti med nami, zaradi povezanosti v l(L)jubezni. Poleg mene in Katarine sta v tem kolektivu še najina moža Franci in Marko, s. Tina Čerin, Helena Brand, letos pa se nam je pridružila še Simona Gregorec. Ne smem pa pozabiti na razširjeno ekipo zavoda, ki jo sestavljajo prostovoljci in predavatelji, ki prav tako z veliko predanostjo in ljubeznijo opravljajo svoje delo. Vseh nas je 25.
Enkrat na teden se na zavodu srečujemo pri skupni sveti maši in češčenju Najsvetejšega. Če se le da, srečanje skupaj z duhovnikom zaključimo ob klepetu pri kosilu. Hvaležni smo za njihovo pripravljenost in darovan čas, med nami se tako tkejo bogate prijateljske vezi. Vsak teden imamo kolegij (v živo ali virtualno), delamo tudi od doma, odvisno od potreb. V prihodnje si želimo, da bi lahko še več delali skupaj, v istih prostorih, če bodo razmere dopuščale.

- Ob takšnih obletnicah je tudi priložnost, da se oceni opravljeno delo. Kje vidite, da ste s svojim delovanjem pustili najmočnejši pečat?
Darja: Ja, ob tej obletnici najprej pomislim na otroke, ki smo jim rešili življenje, na mamice in očete, ki so v svojih stiskah uspeli prisluhniti srcu in izbrati življenje, pomislim na vse starše, ki so izgubili otroka in lahko danes zaradi izžalovane izgube ponovno zrejo v svet s pogumom upanjem. Verjamem, da so se zaradi našega osveščanja o svetosti življenja in posledicah splava marsikomu odprle oči, da danes drugače gleda na življenje spočetega otroka. Veliko je tančic, ki smo jih na tem področju odgrnili. Sočutnost in empatija sta najpomembnejša vidika našega dela. Nikakor ne želimo nikogar obsojati, pomembno pa je, da povemo resnico. In ta resnica v družbi marsikdaj vzbudi odpor. Čeprav je soočanje z nasprotujočo stranjo tudi naporno in boleče, pa resnica prav zaradi tega doseže še več ljudi in je še bolj odmevna.

- Kako to delo vpliva na vas, ki ste vsakodnevno del Zavoda Živim? Kakšna spoznanja ste pridobili, kakšna bremena ali veselje lahko ali morate nositi tudi izven »delovnega časa«?
Katarina: Prav vsak, ki nas pokliče, nam piše ali osebno pride do nas, je za nas zelo dragocen. Osebe, ki imajo izkušnjo splava in zmorejo podeliti svojo zgodbo, stopiti na pot okrevanja, so zame junaki. Mama, ki se kljub stresnim okoliščinam odloči za življenje otroka, je junakinja. To resnično ni lahko. Vsakega sprejmemo z odprtim srcem in vsak tam tudi ostane – v našem srcu in mislih, molitvi. V zahtevnih situacijah tudi darujemo za mašo za posameznika, ki nas je obiskal. Zato Zavod ŽIV!M ni služba, je poslanstvo. In živi z nami ves čas. Zgodbe, ki jih slišimo, so zahtevne tako čustveno kot duhovno, pogosto so polne zlorab, bolečin, travm … Včasih se je težko »odklopiti«, počivati, se umakniti, a vemo, da je to zelo pomembno. Zato treniramo čuječnost, prisotnost v sedanjem trenutku. Vse predajamo Bogu, zaupamo v Marijine roke. To nam pomaga ohranjati notranji mir, stabilnost in veselje, pogum.

- Predstavljam si, da se je v 10. letih nabralo tudi precej zanimivih, posebnih zgodb, da dobite tudi precej povratnih informacij, zelo osebnih …
Katarina: Zgodb, ki smo jih slišali, solz, ki smo jih prejokali – od žalosti ali od veselja –, je za celo morje. Na primer mama, ki jo je zapustil partner, ko je bila noseča, in je vseeno ohranila otroka, je zdaj srečna s tem otrokom, hvaležna, da ga ima. Starši, ki so v nosečnosti izvedeli za diagnozo nerojenega otroka, nezdružljivo z življenjem, pa so otroku vseeno ohranili življenje, in sedaj, po smrti otroka, čutijo mir, saj so zanj storili vse, kar so lahko. Ali mama, ki je 17 let držala skrivnost o splavu, jo nato podelila, doživela Jezusov dotik ozdravljenja in sedaj pričuje o tem. Pomislim na mamo, ki je z našo pomočjo sprejela svoje nosečniško telo, objela svojo ženskost in zdaj uživa v materinstvu, cveti pa tudi poslovno. Ali pa starši, ki so preko naših programov začutili, da so v svoji izgubi otroka razumljeni, in jim je to pomagalo na njihovi poti žalovanja. Pa mama, ki je zanosila v prevari, a je po dolgem notranjem boju obdržala otroka in nato s partnerjem zgradila iskren odnos ter so sedaj srečna družina. In še in še. Teh zgodb je na stotine. Vsako živimo skupaj, vsaka je dragocena. 

- Eden od glavnih poudarkov vašega delovanja je izpostavljanje pomena kulture življenja. Kako se je ta kultura življenja v Sloveniji v zadnjih 10. letih spremenila?
Katarina: Ko sem vstopila v svetovno gibanje pro-life, je bilo v Sloveniji o tem zelo malo govora. Tu in tam se je slišalo kaj o splavu, a je bilo vse velik tabu. Z našim vztrajnim delom in s podporo mnogih posameznikov, organizacij, medijev, ki igrajo zelo pomembno vlogo, se je glas vedno močneje slišal. Iz »snežinke« je postala »snežna kepa«, ki je vedno večja in močnejša. Pro-life je v Sloveniji postal nov val, ki se ga ne bo več dalo ustaviti. Opažam, da si na spletnih omrežjih in v pogovorih ljudje upajo spregovoriti o teh temah in da so sčasoma dobili dovolj argumetov, da znajo svoja stališča tudi zagovarjati. To je velik napredek. V ta namen v Zavodu ŽIV!M nudimo pro-life izobraževanje, ki se ga mnogi udeležijo. Hkrati smo zelo veseli, da se je zmanjšalo število opravljenih splavov letno, in pa, da je vedno več oseb, ki so ozdravljene in osvobojene po izkušnji splava. Oni so najmočnejši zagovorniki kulture življenja, najmočnejši »argument« je njihova življenjska zgodba. So pričevalci, ki spreminjajo kulturo smrti v kulturo življenja.

- Ob tej priložnosti bi bilo dobro tudi omeniti, kako lahko k sodelovanju pristopijo občasni prostovoljci ali tisti, ki jih zanima katera od vaših dejavnosti in bi radi pomagai.
Darja: Pomoč je več kot dobrodošla. Znotraj Programa PreŽIV!M, ki pomaga družinam v materialni stiski, lahko pomagajo pri razvozu stvari družinam, pri urejanju našega skladišča, potrebujemo socialnega delavca, ki bi družinam lahko nudil dodatno pomoč (pogovor, svetovanje …). Če kakšen mlad par začuti, da bi o svoji poti pričeval drugim in bi se rad izobrazil na področju teologije telesa, moškosti in ženskosti, dobrodošel!

- Smo pred praznikom velike noči, ki je tudi praznik zmage Življenja nad smrtjo. Lahko bi rekli, da je po svoje vsak rojen otrok nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom … Kako odmeva sporočilo velike noči v vašem delovanju in samem zavodu? 
Darja: Tako kot ste rekli, vsak rojen otrok je nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom. Duhovni boj je močan, zlo želi zmagati. Toda prav sporočilo velike noči je tisto, ki nas opogumlja ter nas navdaja z veseljem in upanjem pri uresničevanju našega poslanstva. Ljubezen je močnejša od smrti, aleluja!

ERJAVEC, Matej. Bog nam ves čas kaže, kje nas želi 10-lertnica Zavoda ŽIVIM. (Na obisku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 41-43.

Večkrat sem pri branju Ognjišča brala probleme mladih, ki se pripravljajo na sveti zakon in poročajo o skrbeh, če fant ni ali je manj veren. Zaradi verskega prepričanja sem v življenju mnogo pretrpela. Doma pri starših smo veliko molili. Takrat, nekaj let po drugi svetovni vojni, je bilo zelo hudo, posebno za družine v mestih z več otroki. Večkrat sem bila bolj lačna kot sita in z menoj mlajši bratje in sestre. Hujše kakor lakota, pa je bilo, da smo čutili zaničevanje zaradi obiska pri verouku. Vedno pikre pripombe in posmehovanja od učiteljev in nekaterih sošolcev. V zadnjem letu osnovne šole sem edina v razredu vstala, ko so vprašali, kdo obiskuje verouk. Tako je potekalo tudi v poklicni šoli. Profesor zgodovine je bil najhujši. Še med seboj so zaničevali sodelavca, ker so vedeli, da je veren. Njegovo mesto je bilo v temnem kotu cerkve pod korom. Naša samozavest je bila za dolgo dobo našega življenja zamajana.

Po uspešno končani poklicni šoli ni bilo za nas zaposlitve. Sprejela bi vsako delo, ker je mama postala vdova in za mano so bili še bratje in sestre. Na delavski zbornici nam je uslužbenka zagrozila: »Če ne greste v svet, tukaj nikoli ne boste dobili dela«. Več skupin nas je odšlo v tujino. S težkim srcem sem zapustila našo lepo domovino, ki je tudi šla skozi grozovito trpljenje povojnih let. V tujini sem si želela ustvariti topel slovenski dom, ki bo odprt tudi za druge zakonce, ki iščejo zatočišče. Spoznala sem Slovenca in se kmalu cerkveno poročila. Takoj po poroki mi je prepovedal obiskovati slovenske maše in slovensko govorico. Nemško se je že doma naučil v šolah. Izhajal je iz navidezno krščanske družine.

Sledilo je nadaljevanje. Vero, ki so mi jo starši položili v zibelko, jo živeli in prakticirali, so v tujini dobri, plemeniti slovenski duhovniki bogatili, z nami molili, prepevali slovenske pesmi, zlasti pri šmarnicah, in nam je bilo zelo lepo. Za te duhovne vrednote sem se borila in jih varovala. Zame vera ni neka slavnostna prireditev, ki se je občasno spomnimo. Več kot dvajset let nisem več imela moči. Omagala sem. Ostala na cesti, brez doma, družine, državljanstva, brez strehe nad glavo, brez vsega. Ostala mi je vera in še bolj sem zaupala v Boga. In sočutje do sotrpinov je postalo še močnejše. Pred kratkim sem praznovala 45 let bivanja v tujini. Praznovala sem jih v krogu slovenskih krščanskih družin. Po sveti maši smo šli v župnijsko dvorano s slovenskim duhovnikom. Bilo nam je lepo in toplo pri srcu. Med temi zvestimi kristjani sem našla dom, zavetje, sprejetost in domovino. Hvaležna sem Bogu za vse to.

Pred kratkim sem zvedela, da je moj mož zelo bolan na intenzivnem oddelku. Šla sem ga obiskat in mu povedala, da veliko molim zanj. Odgovoril je: »To je zelo lepo od tebe«.

Moja življenjska pot je prepletena s trnjem in križi. Hvaležna sem Bogu, da morem nositi križ. Doživljam neskončno ljubezen Boga in sočutje do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih. Prepričana sem, da je bila moja pot prava. Hvala vsem, uredniku in bralcem, saj ste večkrat molili zame in mojo družino. Pisala sem vam junija 1981 in ste pismo objavili s podpisom 'žalostna mati'. Moja pot je bila polna trpljenja in sedaj, ko se ko se moje življenje počasi izteka, sem 'srečna mati', saj sem vedno zaupala v Boga in vztrajala. Bog je neskončna ljubezen in je vredno vztrajati. Iz trpljenja raste moč in ljubezen do soljudi. Z božjim blagoslovom prisrčno pozdravljeni.

srečna mati

S to število obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. Če bi si danes zaželeli kakšno čestitko, bi bila takšna, kot si nam jo poslala ti.

Šel sem pogledat številko Ognjišča, ki jo navajaš, in ponovno prebral tvoje pismo, ki si ga napisala pred 34 leti. Naslov pisma je: "Mož je zahteval, naj ubijem v sebi to drobno bitje". Ti tega nisi storila in tudi za to se lahko danes podpišeš 'srečna mati' .

Opisala si kako je bilo včasih življenje težko, za verne še posebej. Danes je takih materialnih stisk manj, čeprav vemo, da so mnogi, ki so brez dela, lahko v podobnem položaju. Tudi verskega nasprotovanja, kot je bilo takrat, ni več, čeprav se tudi danes mnogi posmehujejo tistim, ki hodijo v cerkev. Če bi se pa vprašali, kaj pričakujem od življenja, bi se znašli brez odgovora. Sama si napisala v prvem pismu: »Vselej, kadar čutim tiho gibanje otroka, me zaboli ob misli, da bi morala ubiti to mlado bitje samo zato, da bo več denarja in za drugi avto in luksuz.« Tvoji cilji so drugačni: »Hvaležna sem Bogu, da smem nositi križ in doživljam neskončno ljubezen do Boga in do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih ...«. Če bi večina ljudi imela take cilje in želje, kako drugačno bi bilo naše življenje že tukaj na zemlji. Če tako gledamo na življenje ali je potem vera brez pomena? Če bi si ob petdesetletnici Ognjišča želeli, da bi naša naklada rastla in ne postopoma padala, želimo zato, da bi lahko ustvarjali tako vzdušje, da bi vrednote, ki jih čutiš ti, postale vrednote čim večjega števila Slovencev. Zato želimo, da bi Ognjišče radi brali, kot je bilo to v času mladosti naše, zdaj 'srečne matere'. Res je, časi so se spremenili. Danes imamo nešteto možnosti zabave, od televizije, interneta, video igric, vsakovrstne glasbe, do instant novic in dnevnikov ..., da zadostimo svoji radovednosti. Kaj pa radovednost, da poglobimo svojo vero, razmišljamo, molimo ...? Mnogo bolj bi nam to napolnilo srce in razum.

Na uredništvu se veselimo te 'zlate' številke Ognjišča. Če pogledamo na 'števec', je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj 'ubogih' na začetku, do najbolj 'bogatih' letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na 'slabem' papirju in dvobarvna, bolj 'bogata', ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za 'zlato Ognjišče'.

urednik oče Franc Bole

Vse prevečkrat se pozablja na ovdovele, na njihovo težo življenja. Tudi sama že četrt stoletja živim v tem družinskem stanu. Moj namen je samo skrita želja o drobni misli tudi v tej smeri.
Agnes

Problem, na katerega ste opozorili, sem zasledil že v strokovnih knjigah, kjer je med drugim zapisano, da pri nagovorih v cerkvi velikokrat govorimo o družinah, o zakoncih, pozabljamo pa na samske in ovdovele. Še bolj pa sem to težavo zaslutil, ko sem imel zlato poroko svojega strica. Ker je bil župnik odsoten, je napisal tudi on nekaj besed, ki sem jih pri obredu prebral. Prijazne besede so govorile o pomenu zakona in zvestobe, pa tudi o pomenu poroke sploh, zlasti v našem času, ko se veliko ljudi ne odloča za prejem zakramenta svetega zakona. Toda, ko sem prebral te besede, sem pogledal po cerkvi in opazil, da je bilo tam veliko vdov. Tam je bila tudi naša mama, ki ni dočakala zlate poroke, ampak je prej ovdovela. Za nameček je ena od navzočih žena moža izgubila nenadoma v nesreči, podobno druga, ki ji je mož umrl nenadoma zaradi kapi, tretja je stregla možu v dolgi bolezni … Začutil sem potrebo, da tudi njim spregovorim nekaj besed in se jih spomnim v prošnjah za vse potrebe.
Vem, da se v Cerkvi ne govori toliko o ovdovelih, zato ker bi ne hoteli govoriti ali jih celo namerno zapostavljati, ampak zato ker se nanje preprosto pozabi. Tudi v primeru omenjene zlate poroke je bilo tako. Zanimivo je, da Sveto pismo veliko govori o vdovah. Lahko rečemo, da imajo posebno mesto v njem. V Stari zavezi, pred Kristusom, pa tudi v njegovem času so vdove po moževi smrti na splošno nezavarovane. Ženo je branil mož, vdove in sirote pa ni imel kdo braniti. Branil jo je Bog s svojimi zapovedmi, ki so med najbolj ‘grde’ grehe prištevale zatiranje sirote in vdove. Zato bo Bog pomagal do pravice vdovam: »Ne zatirajte … vdove in sirote! Če bi jih zatiral, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje. In moja jeza se razvname,« (2 Mz 22,21-23).

V župnijskih oznanilih sem prebrala, da je v naši stolnici danes krizmena maša. Zanima me, zakaj se tej maši pravi ‘krizmena’? (Janja)
Pri maši na veliki četrtek dopoldne (letos zaradi pandemije kasneje) se v stolnici zberejo ob svojem škofu (skoraj) vsi duhovniki njegove škofije. Med somaševanjem je pomenljiv obred blagoslovitve krstnega in bolniškega olja ter posvetitev krizme (oljčnega olja, kateremu je primešana dišavna snov); prav po posvetitvi krizme je ta sveta maša dobila ime. Bolniško olje, ki krepi bolnike v njihovi bolezni, da bi mogli prenašati bolečine in jih premagati ter da bi dosegli odpuščanje grehov, škof blagoslovi pred očenašem. Krstno olje, s katerim se utrjuje učinek molitev, da bi se krščenci mogli ustavljati hudemu in grehu, se blagoslovi po prošnji po obhajilu. Pri posvetitvi krizme, ki se opravi zelo slovesno pred blagoslovom na koncu maše, sodelujejo vsi navzoči duhovniki kot člani velike družine, katere oče je škof. Sveta krizma se uporablja pri maziljenju novokrščencev in birmancev ter duhovnikov in škofov, kar razodeva, da s tem maziljenjem postanemo deležni Kristusove trojne službe: duhovnika, preroka in kralja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 4, str. 47