(ob obletnici) Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. V preteklem letu smo se spominjali že 55-letnice Avsenikovega ustvarjanja, Vilko Avsenik je dopolnil osemdeset letnico, letos pa bo ta častitljivi življenjski jubilej praznoval tudi Slavko, ki je še vedno glasbeno precej aktiven. Ko sem ga med najinim pogovorom o glasbi in družini, dveh stvareh, ki ju ima Slavko najraje, vprašal, če ga morda moti, ko mu ljudje rečejo, da je legenda, mi je hudomušno odvrnil: »Ko nekomu rečeš, da je legenda, s tem hočeš reči ‘ste pa že veliko stari’ (smeh). Legenda se pač reče za take letnike kot smo mi.«

- Se radi ozirate na prehojeno pot? Kako vam je uspelo vse izpeljati skozi življenje?
Veliko je tudi takega, česar se za nazaj ne maram spominjati, ker ne bi rad videl, da bi se ponovilo. Sicer pa morem biti hvaležen, da sem bil ves ta čas zdrav in sem vse to zmogel. Bilo je na tisoče koncertov, napisanih okrog tisoč skladb … veliko je bilo vsega. Najtežje mi je, ko pomislim, kako je družina trpela, ker sem bil tako zaseden, in koliko je k temu uspehu in mojemu delu prispevala moja žena. Če mi ona ne bi bila tako naklonjena, vsega tega ne bi uspel narediti.

- Glasbo ste v življenju vedno delali srcem. Od kod toliko zamisli in vztrajnosti?
Tudi sam se sprašujem, tako kot vi mene: od kod? Ne vem. Tudi še danes, mi takoj, ko sedem za klavir, že privrejo novi motivi in se sam sprašujem, od kod? Bilo jih je toliko, nekateri so bolj, drugi manj znani. Tudi v zadnjem letu sem ustvaril kar nekaj novih skladb, ki jih bo sedaj šele moj vnuk posnel in predstavil. Včasih sem se čudil: bolj ko sem bil slabe volje in žalosten, bolj veselo polko sem napisal. Sam sebi sem velika uganka. To je nekaj, kar je človeku podarjeno, tega se ne da naučiti, imaš ali nimaš. To je božji dar.

Rad imam: družino, zdravje, glasbo, ljudi, ki so mi omogočili toliko stvari v življenju
da ljudje dobro živijo
Ne maram: da je toliko nasprotnikov, biti bolan, nemirov, gospodarske krize, ki povzroča napetosti
Najljubša
Knjiga: zdaj težko berem
Filmi: domači filmi
Glasba: glasba Bojana Adamiča
Šport: smučarski skoki
Osebnost: Bojan Adamič
Hrana: domača
Velika želja: zdravje v družini
Velika ljubezen: glasba

- Zakaj vam je prav glasba tako prirasla k srcu?
Ker sem za to rojen! Vsak je za nekaj rojen. Potem je pomembno, da daš vse od sebe. Seveda, če imaš možnost. Veliko pa je odvisno od publike, vsaj v glasbi je tako. Vedno znova sem hvaležen radijskim postajam, ker smo lahko z njihovo pomočjo prišli do ljudi. Pomembno je, da te ljudje sprejmejo.

- Dobili pa ste tudi veliko polen pod noge. Zakaj nekateri na tovrstno glasbo gledajo s prezirom?
Teh je bilo ogromno in jih je še. Nekateri pač delijo glasbo na tako in drugačno. To me ni nikoli motilo. Bil sem pa vztrajen in hotel z glavo skozi zid, ker sem vedel, da je najpomembnejše to, da si všeč publiki. Kaj je kdo pisal, niti ni bilo važno. Nekatere je očitno motilo, da smo z domačo glasbo, z domačo melodijo, imeli tako velike uspehe. Največkrat tovrstne kritike prihajajo od ljudi, ki niso ravno uspeli. Ni važno, katera zvrst glasbe je, ampak, ali je glasba sama po sebi dobra, kvalitetno odigrana. Vse zvrsti glasbe morajo obstajati, od jazza do klasike, popularne glasbe in seveda tudi narodno zabavne. Se mi pa zdi, da je v Sloveniji morda največ publike, ki jim je narodno-zabavna glasba najbolj pri srcu. Imeli smo take uspehe, ker je bil narod »žejen in lačen« domače glasbe. Naša publika, nas je imela vedno rada, ne glede v kateri državi smo igrali. Prepotovali smo vso Evropo.

- Na začetku si niti v sanjah niste mogli predstavljati, kam vas bo pot peljala, in bili ste toliko pametni, da ste znali zagrabiti priložnost.
Ko smo začeli na radiu, nam je takrat priljubljeni Četrtkov večer prinesel prvi uspeh. Uspeh pa je spodbuda, ki te pelje naprej. Prihajala so vabila, ki jih nisem mogel zavrniti in pogodbe, ki sem jih podpisal, sem moral izpolniti. Vse to je terjalo veliko dela in brez pomoči brata Vilka ne bi uspel. Ter seveda brez podpore žene, ki je veliko noči odgovarjala na pošto, saj smo prva leta dobivali dobesedno cele žaklje pošte. Rekel bom: Taka je bila božja volja. Skladbi, ki sem jo sedaj napisal in jo bo jeseni predstavil moj vnuk sem dal naslov: Taka je božja volja. Da je ta glasba dosegla tak uspeh, je neke vrste čudež.

- Omenili ste družino in brata. Ves ta uspeh vas ni nikdar prevzel. Vedno ste lepo sodelovala z bratom, kot tudi s člani skupine in vedno ste imeli skladne odnose.
Vedno sem bil hvaležen, da sem imel take člane ansambla in tudi izšolanega brata, da je vse skladbe aranžiral. Jaz sem bil amater in nisem vedel, kako bi te stvari peljal. Žena mi je ves čas pomagala in bila v oporo. Ne samo moralno, tudi praktično pomagala: skrbela je za vse moje dopisovanje. Vedno želel, da osebno, ne bi imel opravka z denarjem. To so prevzeli drugi in vsi smo bili enako plačani. To je bil tudi eden od glavnih razlogov, da smo lahko bili toliko časa skupaj in smo se tako dobro razumeli.

- Skrb za družino vam je ostala, saj z veseljem delate glasbo še za vnuke. Kaj vam pomenita družina in tradicija?
Oba z ženo sva izredno vesela, da se sinovi zelo dobro razumejo med seboj. To nama pomeni več kot kupi zlata. Velikokrat se dobimo, veliko se pogovarjamo o glasbi. Dva sinova sta glasbenika, eden pa je slikar. Sedaj se z glasbo ukvarja tudi vnuk Sašo; pride velikokrat k meni in me sprašuje. Vidim v njem žar, ki ga ima do te glasbe in sem presenečen, ker si mislim, da imajo mladi svojo zvrst glasbe in jih ta naša ne zanima več tako kot je nas. Uspeha kot smo ga imeli mi, verjetno nihče več ne bo mogel imeti, ker smo zrasli v takem času, ko je bilo najmanj narodno-zabavne glasbe, ko je sploh ni bilo in smo praktično začeli z njo, zato je popularnost tako hitro rasla. Seveda bi želel, da bi tudi sinovi in vnuki imeli take uspehe. Skrbi me, da jih morda ne bodo mogli imeti, ker so časi drugačni. Vse je prenatrpano. Vsem želim, da bi uspeli, kolikor je pač to mogoče. Vesel sem ko vidim, da se naši ne trudijo zaradi denarja, ampak iz iskrene ljubezni do glasbe in do naše tradicije in radi bi, da vse to ostane v družini. Vnuk bolje pozna moje »komade« kot jaz. Zdaj sva skupaj z bratom spet napisala dvanajst skladb. Jaz sem jih komponiral, brat pa jih je aranžiral in na jesen jih, bo vnuk posnel. Na področju glasbe sva tudi z bratom še kar nekako aktivna. Čas imam in morda zato, ker sem spočit, imam več idej.

- Kako boste preživeli božič?
Z ženo sva ponavadi za božič doma, podobno za Silvestrovo, po Novem letu pa pride kak dan, primeren za večje družinsko srečanje. Ko sem bil pri vojakih v Skopju, sem dobil nagradni dopust, da sem lahko prišel domov po harmoniko, da sem jo potem v vojski igral. Takrat sem za to pot potreboval natanko osem dni, in sem prišel domov v Begunje ravno na sveti večer, okrog devetih zvečer. Tako vesel sem bil, tako lepo je bilo! Šel sem k polnočnici in takrat sem rekel: dokler bom živ, bom k polnočnici hodil v Begunje. In res je bilo tako, razen sedaj zadnja leta, ko mi zdravje ne dopušča. Sicer pa me vleče domov, na Gorenjsko, in seveda k svojim, saj na domu živi sin Gregor z družino in sva z ženo nanje zelo navezana.

- Kaj si pa želite, v glasbenem smislu, in tudi sicer?
Nimam posebnih želja, lahko sem le hvaležen za vse, kar smo naredili. Če bom lahko, bom pa še kaj naredil z veseljem, če bodo še potrebovali, odvisno je, koliko to publika še potrebuje in želi. Vsem bralcem pa želim vesele in zadovoljne božične praznike in srečno in zdravo leto 2009!

Slavko Avsenik se je rodil leta 1929 v Begunjah na Gorenjskem, v šest članski družini, kot četrti, najmlajši otrok. Po očetovi želji so se vsi otroci začeli učiti kak inštrument, Slavko je igral diatonično harmoniko. Zaposlil se je v tekstilni tovarni v Lescah in ostal doma na kmetiji, kjer je ob priložnostih kaj zaigral. Navdušil se je za smučarske skoke in svoj osebni rekord je dosegel v Planici - 74m. Leta 1952 se je poročil z Brigito in se kasneje zaposlil v tovarni Tonosa v Ljubljani. Svojo vidno glasbeno kariero je začel kot harmonikar na Radiu Slovenija, občasno je nastopal v različnih zasedbah. Leta 1953 je začel igrati še njegov brat Vilko Ovsenik (ki je tudi aranžer njegove glasbe) na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franc Ogrizek na baritonu. Kasneje se je pridružil še kitarist Lev Ponikvar. Tako je nastal Gorenjski kvintet, čigar uspehi doma, so odmevali tudi čez meje in zlasti v nemško govorečih deželah so kmalu dosegli zavidljive uspehe. Skupina se je kasneje preimenovala v Ansambel bratov Avsenik in pod tem imenom uspešno nastopal po vsem svetu. Izdali so okrog 120 plošč in kaset v skupni nakladi več kot 30 milijonov. Avseniki so bili začetniki novega žanra narodno-zabavne glasbe v Srednji Evropi in njihova kakovost na tem področju je nesporna. Med njihovimi največjimi uspehi so skladbe Na Golici, Na mostu, Tam, kjer murke cveto, Slovenija, odkod lepote tvoje...

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.

Kategorija: Moj pogled

Junij je prvi počitniški mesec in upamo, da si bomo po večmesečnem zaprtju zaradi pandemije v tem mesecu lahko privoščili več potovanj in obiske sorodnikov in prijateljev. Prav je, da poletni oddih izkoristimo za krepitev telesa, a prav tako okrepitev potrebuje naša duša. Ta se lahko okrepi tudi z branjem duhovnega čtiva. Zato vam v posebni poletni ponudbi predstavljamo 18 naslovov knjig. Ko kupite eno od njih, dobite v dar drugo knjigo. Lahko pa izbirate med desetimi darili. Poleg te ugodnosti lahko vsi, ki boste kupili knjige v vrednosti nad 30 evrov, sodelujete pri privlačni igri z lepimi nagradami. Več o knjigah in nagradni igri si lahko ogledate v posebni prilogi Poletno branje Ognjišča in nagradna igra 2021.

V dneh, ko boste mnogi dobivali to številko, bomo praznovali 30-letnico slovenske samostojnosti. K njej so prispevali tudi Slovenci, ki živijo po svetu. Tokrat vam kot gosta meseca predstavljamo Slovenko Marijo Babič, ki je rojena v Kanadi, in je postala vrhovna predstojnica reda Sionskih sester, ki ima zanimivo poslanstvo.

Del slovenske identitete je gotovo petje. Tudi cerkveno. Veliko skladateljev je bogatilo repertoar cerkvene glasbe. Tokrat vam predstavljamo Antona Jobsta, ki je dobrih 70 let življenja posvetil cerkveni glasbi.

V naši družbi je vedno več starih ljudi. “Kaj z njimi?” se sprašujejo demografi in drugi strokovnjaki. Papež Frančišek je nedeljo v bližini godu sv. Joahima in Ane, Jezusovih “starih staršev”, razglasil za nedeljo dedkov in babic in tako opozoril na bogastvo, ki ga lahko v družino in družbo prinašajo stari ljudje s svojo bogato življenjsko izkušnjo. O vrednosti starosti govori tokratna priloga.

Za športno obarvani poletni čas prinašamo v Temi meseca predstavitev malce drugačnega športa – e-šport. Marsikdo meni, da igranje računalniških iger res ni šport, vendar preden sklepate prehitro, je bolje, da zveste kaj več o tem in spoznate, da bo mogoče e-šport že v letu 2024 del olimpijskih iger.

In ravno prihajajoče olimpijske igre so bile razlog, da smo obiskali Slovenski olimpijsko izobraževalni center, ki skrbi ne samo za trenutne mlade in vrhunske športnike na poti njihove športne kariere, ampak je tudi prostor, kjer hranijo vso slovensko olimpijsko športno dediščino.

V mesecu juliju nas čaka tudi referendum “o vodi”. Kako je z vodami v Sloveniji in kako s strokovne plati gledati na področje urejanja voda v Sloveniji je spregovoril mag. Jože Knez, v.d. generalnega direktorja Agencije RS za okolje.

Ob koncu naj vam predstavim še nekaj ponatisov, ki smo jih naredili pred letošnjim poletjem. Prej kot v enem letu smo, kljub večmesečnemu zaprtju knjigarn, razprodali izdajo kuharice Zmeraj sestra Vendelina. Že peti ponatis je doživela knjiga Karla Gržana Jaz Čarli Čeplin, knjiga humoresk, duhovitih in upamo da tudi duhovnih zgodb. Gotovo bo prijetno in sproščujoče branje v počitniških dneh. Ponatisnili smo tudi Knjigo Roberte Vinerba Sto in eno vprašanje o Bogu. Knjiga zanimivih, tudi provokativnih vprašanj o veri, Bogu in Cerkvi. Številna vprašanja, ki so v knjigi smo si gotovo že sami postavili ali pa so nam jih postavili naši bližnji. Kratki in jasni odgovori nam bodo v pomoč pri osebnem iskanju na poti k Bogu. Vse tri knjige, ki smo jih ponatisnili, so tudi lepo darilo.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 4.

Kategorija: Beležnica

laiška misijonarka v Etiopiji

“Če bi živel, kjer živijo ti fantje, bi tudi jaz končal na ulici”

Ko je misijonarka Polona pred časom obiskala uredništvo Ognjišča, se je najprej zahvalila za pomoč, ki jo je nakazalo Ognjišče za lačne v Etiopiji. Svoje življenje je namreč zapisala Afriki, sedaj Etiopiji in etiopski človek ji je zelo pri srcu. Njen misijonski poklic se je rojeval ob duhovnem vodstvu salezijancev. Z njimi je že dolgo povezana, saj je hodila v rakovniško župnijo, pa v gimnazijo, ki jo oni vodijo … Tudi v Etiopiji dela v njihovem centru.

- Najbrž je bil vaša zveza z Etiopijo g. Jože Andolšek.
Prvič sem od njega slišala za misijonsko delo v Etiopiji. Že od nekdaj sem si želela delati z uličnimi otroki v Afriki. On pa je imel povezave z Etiopijo, saj redno hodi tja. Organizira tudi botrstvo za tamkajšnje otroke. Povezal me je s salezijanci in sedaj delam pri njih.

- Kakšno je vaše delo v skupnosti?
Po izobrazbi sem socialna pedagoginja. Delam in živim v šoli, namenjeni uličnim otrokom na obrobju glavnega mesta Adis Abeba. V centru delujemo kot velika družina in sedaj, ko sem že dolgo časa tam, delam vse. Od prve pomoči otrokom naprej. Skupaj se učimo, animiram odmore z raznimi igrami. Ena najpomembnejših nalog je uprava skladišča. Te sem se otepala, saj sem menila, da sem tam za delo z otroki, a so me prosili, naj to delo sprejmem. V skladišču je veliko stvari in ne morejo ga zaupati domačinom, saj so vsi revni in nastale bi težave … Kljub temu, da smo v Afriki, je tudi tam ogromno birokracije. Za vsako zobno ščetko, ki jo izdam, je treba napisati in izpolniti veliko formularjev.

- Gre za salezijanski center za otroke.
Imenuje se Don Bosco children – Don Boskovi otroci. Otroci pridejo z ulice. Učim v dnevnem centru, ko otroci dnevno prihajajo k nam z ulice. Ker gre za dom, jih učimo vsega od umivanja naprej. Skupaj delamo mnogo stvari: peremo si obleke, skupaj kosimo travo … se zabavamo na igriščih. Ker gre za fante, se ti velikokrat kaj poškodujejo pri športu in jaz jim moram nuditi prvo pomoč. Kajti z njimi imamo najprej neformalni program: naučimo jih higiene, naučiti jih moramo tudi ‘sedenja’ v razredu in obnašanja. Ker se ne morejo samo učiti, imamo tudi nekaj programov, kjer barvamo, kaj izdelujemo … sestavljamo lego kocke … Čeprav so že najstniki, se večinoma prvič v življenju srečajo s temi stvarmi. Ko v dveh mesecih to osvojijo, gredo iz dnevnega centra v dom, ki se nahaja v istem kompleksu. Z vstopom v dom vstopijo tudi v našo drugo šolo. Prva šola, je neformalna, nekakšno uvajanje … V drugi šoli je več učiteljev in se od njih več pričakuje. Preselijo se v posebne spalnice, jedilnico itd, za vse to pa sami skrbijo.

- Ali jih izučite za kakšen poklic?
Imamo različne poklicne šole: mizarsko, kovinarsko, avtomehanično, usnjarsko, frizersko, za pripravo hrane. Poklicne šole so odprte tudi za druge fante, ki niso z ulice. Tudi ti po končanem šolanju dobijo potrdilo, da so opravili poklicno izobrazbo. Med temi je tudi nekaj deklet, ki večinoma obiskujejo šiviljsko šolo in ono za pripravo hrane. Dekleta prihajajo samo od zunaj, v domu so samo fantje. Ti namreč prihajajo z ulice in je z njimi velikokrat precej težav. Najprej fantom pomagamo, da se ‘najdejo’ in oblikujejo. Potem jim pomagamo, da si pridobijo poklic.

- Ali je vaša poklicna šola priznana v javnosti?
Pri nas opravijo državni izpit in dobijo nekakšno diplomo. V našem sistemu je predvideno, da se jim po šoli poišče službo. Pomagamo jim, da dobijo sobo, stanovanje in jim namenimo nekaj zagonskih sredstev.

- Govorite o otrocih z ulice. Zakaj jih je toliko na ulici?
Glavi razlog je revščina. Otroci iz cele države prihajajo v glavno mesto. Ko pridejo k nam, jih poskušamo tudi povezati z njihovimi družinami, ki so lahko daleč na podeželju. Kdo od salezijancev je že dejal: če bi živel, kjer živijo ti fantje, bi tudi jaz končal tako kot oni. Na podeželju je namreč velika revščina. Otroci preprosto zapustijo dom, ker mislijo – in tako tudi slišijo–, da se v mestu več dobi, je več možnosti … Kakšni sanjajo tudi o tujini. Gre za ‘klasične’ sanje o lepšem življenju. Po drugi strani je to tudi smiselno, saj se v mestu nekako znajdejo, čeprav je življenje na ulici izredno ubogo in težko. Najdejo si kakšno delo, spijo v jaških ali na pločnikih. Z vrstniki si ustvarijo nekakšne skupine in si med sabo pomagajo. Preživijo na različne načine. Vsak prinese kakšno stvar, ki jo je pridobil na nelegalen način ali z delom. So nosači, čistijo čevlje, prosijo po ulici, kaj prodajajo … Kar dobijo, potem zvečer pripravijo. Ker na podeželju ne morejo početi nič tega, so otroci samo ‘breme’ v družini. Ko jim je nekako deset let, se v skupinah, običajno po trije, odločijo in odpravijo na pot od doma. Nekateri pridejo iz oddaljenosti tudi do 1000 kilometrov! V mestu se začnejo preživljati in nekateri si tudi kaj prihranijo. Ko pridejo k nam, jim odpremo bančni račun, da nadaljujejo z varčevanjem. Revščina je glavni razlog, da so otroci na ulici. No, nekaterim umrejo starši, ampak tudi v tem primeru postanejo še bolj revni … Lahko je vzrok tudi nasilje v družini. Zgodi se, da umre eden od staršev. Pride drugi starš, ki je nasilen … Tega je v Afriki precej. Podobno sem doživljala tudi v Keniji, kjer sem delovala prej. Veliko je mater samohranilk, ki ne morejo same vzdrževati otrok. Ne samo v Afriki, povsod po svetu zaznavamo to težnjo, da gredo ljudje v mesta, da bi lažje preživeli. Seveda pa ostanejo na obrobju.

- Kako pa pridete v stik z otroki na ulici?
Salezijanci in socialni delavec hodijo ponoči na ulice in se pogovarjajo z njimi in jim predstavijo možnost šolanja in pridobitve izobrazbe pri njih. Povejo jim, da si bodo s tem omogočili življenje, ne pa samo preživetja, kar jim omogoča ulica. Policija jih na ulici preganja. Pravijo, da spijo v jašku, pa pride policija in jih začne pretepati s pendreki … Nanje gledajo kot na kakšne smeti, pa ni tako. Mnogi od teh fantov niso kriminalci, ampak so se po spletu okoliščin znašli na ulici.

- Najbrž je za vas zadoščenje, ko vidite, da se ti fantje uspejo izučiti za poklic in se postavijo na noge.
Seveda. Sama sem videla precej salezijanskih ustanov po svetu, a zdi se mi, da ta uporablja najboljšo metodo. V Keniji sem bila tudi pri salezijancih, kjer pa imajo drugačen sistem. Pri njih so naredili osnovno šolo, nekateri tudi srednjo. Toda potem se mnogi vrnejo na ulico, nekateri tudi domov, a večina nima kam iti. Medtem ko se tu naučijo poklica in pridobijo določene spretnosti.

- Delovali ste v Keniji. Kako se je rojeval vaš misijonski poklic?
Obiskovala sem gimnazijo Želimlje in dobila izkušnjo, kako salezijanci pomagajo mladim, da nekaj naredijo v življenju. Takrat sem se odločila, da bom tudi jaz pomagala mladim, ki so v težavah. Zato sem se odločila za študij socialne pedagogike, nato pa sem delovala pri Skali, ki se ukvarja z ulično vzgojo in mladimi na obrobju. Kot študentka sem bila tam prostovoljka, potem pa sem bila zaposlena na Skali. Med študijem sem delovala na Nizozemskem, kjer salezijanci pomagajo ilegalnim migrantom. Tam sem se srečala z drugimi kulturami, tudi z afriškimi, in med ljudmi s tega okolja sem se dobro počutila. Veliko so mi pripovedovali o Afriki in o državah, od koder so prihajali. In takrat sem začutila željo, da bi šla tja delovat. Ko sem delala na Skali, sem šla na dopust v Tanzanijo. To, kar sem videla, se me je zelo dotaknilo. Zato sem čez leto ‘ponovila’ obisk v Afriki, kjer mi je misijonar Danilo Lisjak, ki sedaj deluje v Ugandi, pokazal več misijonov. Obiskala sem ga, ko je ravno začel gradnjo. Ogledala sem si sirotišnico v Gomi (Kongo), kjer je deloval prej. Videla sem razliko med revnimi v Evropi in med revnimi v Afriki. Vedno težje mi je bilo delati z revnimi v Sloveniji, ker sem videla, kaj je zares revščina v Afriki. Zato sem se odločila, da bom nekaj let posvetila delu s temi revnimi.

- In potem odločitev za Etiopijo?
Jože Andolšek me je usmeril v to delo. Najprej sem šla leta 2011 v ta center, kjer sedaj delam. Za tisti čas sem doma pustila službo. Takrat je bilo zelo zapleteno priti tja in tam delovati. Moral si pridobiti prav delovno dovoljenje. Dobila sem ga, a ga potem niso podaljšali. Zato sem iz Etiopije šla naravnost še v Kenijo, kjer sem z lahkoto dobila dokumente za delovanje. Če v Keniji rečeš, da delaš “pri don Bosku”, je tudi v uradih lažje. Medtem ko so bili v Etiopiji na uradu za tujce muslimani, ki menim, da so zavirali stvari. V Keniji sem delala kot prostovoljka, nisem še bila laiška misijonarka. Ko sem se vrnila iz Kenije, sem dobila službo v vzgojnem zavodu Planina, kjer sem delala tri leta. Želela sem imeti službo in delati doma, ampak me je vseeno vleklo nazaj v Afriko. Videla sem, kako dobro v Sloveniji država poskrbi, tudi za revne ljudi, v primerjavi z Afriko. Vmes sem doživela še razlitje slepiča na Nizozemskem. To ni zapletena operacija, ker sem pa odlašala, je postalo nevarno. Spoznala sem, da je moje življenje končno, da je življenje samo eno in v njem moraš delati to, kar želiš in kar tvojemu življenju daje smisel. To je botrovalo moji življenjski odločitvi, da grem v Afriko in sicer v center v Adis Abebi, kjer pomagajo otrokom. Zaplet s slepičem sem imela marca 2018, januarja 2019 pa sem odšla v Etiopijo kot laiška misijonarka.

- Torej je šlo tokrat zares, saj ste šli v misijone “z mandatom” Cerkve.
Da, prejela sem misijonski križ. Misijonsko središče ima veliko programov, s katerimi pomaga (na primer botrstvo). Ni pa bilo tam nikogar, ki bi sledil tem sredstvom. Moja želja je bila, da bi delala v centru, kjer sem sedaj in da pomagam Misijonskemu središču, ki prek botrstva zbira sredstva za otroke v Etiopiji. V Sloveniji imamo več kot 800 botrov, ki pomagajo etiopskim otrokom po celi državi, da se lahko izobražujejo. Te otroke poskušam tudi obiskati in o njih zbrati podatke ter jih posredovati botrom, da vedo, kaj se dogaja s sredstvi, ki jih namenjajo za pomoč. Mi pa to jemlje čas, ker moram biti v pisarni, a bi bila raje delala z otroki v centru …

- Pouk poteka v angleščini?
Angleščine ne znajo ravno dobro. Etiopija ni bila kolonija, če izvzamemo italijansko okupacijo, in imajo odpor do tujih jezikov. Z otroki govorim v njihovem jeziku. Gre za težek jezik in vem, da govorim ‘polomljeno’, a glavno je, da se morem z njimi sporazumeti. Imajo tudi svojo pisavo, ki ima 200 črk. Učim jih tudi angleščino, toda napredujejo zelo počasi. Srednje šole in fakultete pa so v angleščini. Zanimivo je, da imajo v njihovem jeziku nekaj italijanskih besed. Italijani so bili tam edini tujci. Tako na primer avtu rečejo “makina”, pnevmatiki pa “goma”, kar je iz italijanščine.

- Etiopija je prva krščanska država v Afriki, saj je Apostolskih delih opisan krst dvornika etiopske kraljice. Danes je v Etiopiji koptska Cerkev z bogato tradicijo in svojo umetnostjo. Koliko pa je katoličanov? Kako je z versko vzgojo vaših otrok?
Katoličanov je zelo malo, komaj kakšen procent, v večini so kopti, precej pa je muslimanov. K nam prihajajo otroci različnih ver. Že od začetka naše ustanove velja načelo, da oznanjamo vero s svojim življenjem, s pričevanjem. Ne skrivamo, da smo katoliška ustanova, nimamo pa verskega pouka, kajti če bi ga imeli, bi imeli težave z državo. Ta velikokrat išče kakšne ‘napake’ …
Z otroki molimo pred jedjo in na začetku dneva, toda tisti, ki ne želijo, ne molijo. S tem se učijo strpnosti, da nekdo drug veruje ali drugače veruje in drugače moli kot on. Vedo pa, da so salezijanci katoliški duhovniki, da sem jaz misijonarka … Imamo veliko moralne vzgoje in vzgoje za vrednote. Nekajkrat na teden imamo nekakšno moralno vzgojo, nagovore, namenjene vsem. Skupaj praznujemo verske praznike. Muslimanom damo možnost, da gredo za njihove praznike v mošejo. Tisti dan jim pripravimo praznično kosilo. Sicer doslej v Etiopiji ni konfliktov med verami, ampak živijo v sožitju. Zanimivo mi je, da si naši fantje zelo radi obesijo rožni venec ali križ okrog vratu. Skratka, v Etiopiji je ljudem normalo, da si veren, da častiš Boga.

- Imajo tudi zelo stare cerkve in bogato krščansko tradicijo, tudi tradicijo svoje krščanske umetnosti …
Njihove cerkve so zelo lepe. Imajo bogato tradicijo praznovanja. Krščanske praznike obeležijo na svoj način. Poznajo praznične obleke za obisk cerkve, posebne sveče, pripomočke za molitev … Obiskala sem Lalibelo, kjer je več cerkva vklesanih v skalo in je zanje to romarski kraj. Iz Adis Abebe sem se tja že pred časom vozila dva dni.

- … in najbrž ugotovila razliko med glavnim mestom in podeželjem.
Ogromna razlika je med Adis Abebo in podeželjem. Ko prideš v glavno mesto, si rečeš, pa saj jim ne gre tako slabo. To je moderno mesto. Dovolj je stopiti v podzemsko železnico in vidiš ‘modernost’. Nasprotje je veliko. So ena najhitreje razvijajočih se držav, ampak revežem to nič ne pomaga. Okrog 80 % ljudi živi v skrajni revščini. Živijo na področjih, kjer je strašna suša in ne morejo nič pridelati. Poleg tega so plemenski spori, oziroma vojne. V regiji, kjer živi pet milijonov ljudi, že nekaj časa divja vojna. Uporniki iz tiste regije so v sporu z vlado v Adis Abebi. Težko je dobiti podatke, kaj se tam resnično dogaja, saj je to za zaprto območje. Več mesecev se tja ni dalo niti poklicati po telefonu. Zanesljivo vemo, da je tam veliko revnih ljudi. Vojna ustvarja begunce. Menda je že milijon ljudi pobegnilo s svojih domov. Mnogi tudi v sosednji Sudan. Napovedujejo humanitarno katastrofo. Na tistem področju je poslanstvo salezijancev pomagati revežem. Sedaj nima nihče nič, da bi pomagal. Včasih me ljudje sprašujejo, če je potrebna kakšna pomoč ali kakšno pomoč potrebujemo. Brez dvoma je sedaj velika potreba po hrani za te ljudi. Cena hrane bo sedaj poskočila … (Kako pomagati, si lahko ogledate v posebnem okvirčku – op. B. R.) Konfliktov v Etiopiji ne manjka. Lani julija so bili nemiri v Adis Abebi. Množica je protestirala. Bili so pred našimi vrati s palicami v rokah. Uničevali so avtomobile in razbijali. A nikakor ne bi rada, da dobite napačen vtis o Etiopcih. To so zelo srčni, prijazni ljudje. Zelo verni.

RUSTJA Božo (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 6-10.

POMOČ ETIOPIJI
Razlogov za lakoto v Etiopiji nikoli ne zmanjka, v letu 2020 pa se je stanje močno poslabšalo in bojijo se, da se bo ponovila situacija iz osemdesetih, ko je zaradi lakote umrlo več kot milijon ljudi. Že zaradi pandemije covid-19, ki je ekonomsko oslabila državo in predvsem najrevnejše prebivalce v državi, ki so zaradi ukrepov postali še revnejši. Poleg tega je bilo več lokalnih nemirov in nekateri so se končali s požigi premoženja in pridelkov. V začetku meseca novembra 2020 pa se je situacija močno zaostrila. Že dlje časa traja konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na severu države, ki se je novembra razplamtel v vojno in traja že več mesecev. Humanitarna kriza bo trajala zelo dolgo.
Kdor bi želel pomagati misijonu Polone ali lačnim v Etiopiji, lahko sredstva nakaže na spodnji naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana; št. računa: SI56 0201 4005 1368 933 BIC: LJBASI2X; namen: lakota Etiopija, koda namena: CHAR referenca: SI00 249204
Kdor ni vešč elektronskega plačevanja, lahko pokliče na Misijonsko središče (tel.: 01/300-59-50) in mu bodo poslali položnico.

Kategorija: Gost meseca

Z etapo Brest-Landerneau se je v soboto, 26. junija 2021 začela 108. izvedba kolesarske dirke po Franciji (prvič leta 1903).  Med legendami te največje in prestižne  tritedenske dirke, je tudi Belgijec Eddy Merckx, ki je na Dirki po Franciji slavil kar petkrat ... Tudi v športni rubriki Ognjišča smo o Touru večkrat pisali ... in v spomin na tega največjega kolesarja vseh časov, objavljamo prispevek o njem iz Ognjišča 7/1972.

Rodil se je v belgijski pokrajini Brabant, kjer govorijo flamsko. V domači hiši je prejel trdno versko vzgojo. Njegovo prvo načelo je: biti povsod pošten. Pošten kot kolesar, zato na vseh nastopih da vse od sebe in največkrat zato tudi zmaguje. Pošten do samega sebe in pošten do svojega Boga. Ne boji se javno pokazati, da je veren, čeprav si s svojo vernostjo noče delati reklame. »Mislim pa, da ni nič slabega, če s tem delam nekaj reklame za Boga.«

Zadnjih nekaj let je daleč najboljši kolesar na svetu. Mnogi celo menijo, da je najboljši kolesar vseh časov. Lani so ga športni novinarji vsega sveta z absolutno večino izbrali za najboljšega športnika leta 1971. Skoraj ni večje klasične kolesarske dirke, na kateri ne bi bil zmagal. Doslej je med drugim kar trikrat zaporedoma zmagal na eni največjih dirk na etape 'Tour de France'. Letos je premočno osvojil prvo mesto na drugi taki veliki dirki 'Giro d'Italia', ko to pišemo, nosi rumeno majico vodečega v skupni uvrstitvi na Tour de France. Dvakrat po vrsti je bil svetovni prvak. Lansko leto je z naskokom 420 točk osvojil največjo kolesarsko trofejo 'Super Prestige Pernod'.

Superšampion se imenuje Eddy Merckx. Vsako etapo začne z znamenjem križa, tudi v najbolj kritičnih trenutkih iz njegovih ust ni slišati kletvine ali kake grde besede. Pravijo, da v teh letih, kar nastopa kot kolesar — kot profesionalec nastopa od svojega dvajsetega leta - prislužil že blizu tri milijarde starih dinarjev. »Očitajo mi, da hočem postati bogat. Denar, ki ga zaslužim, lahko obrnem v najrazličnejše namene: lahko ga podarim ubogim.« Veliko mu požre davkarija, za katero pravi, da je njegov najhujši tekmec, kajti kolesarjev se ne boji.

Kljub temu da je tako slavljen, se čuti majhnega. Prav zaradi svoje iskrene vere. Sam pravi: »Vedno sem dolžnik Bogu. Ko toliko govorijo in pišejo o meni, govorijo in pišejo o božjih darovih, ki mi jih je dal, zato sem vedno več dolžan. In ne vem, če mi bo kdaj uspelo poravnati ta dolg. Bogu bi rad dal svoj čas, a ne morem. Velikokrat bi mu rad dal vsaj tisto urico maše, a ne utegnem; v mojem poklicu mora človek velikokrat pozabiti na nedeljo. Saj se od etape do etape ponudijo ure popolnega miru, vendar pa ni tiste ure, ko bi človek tudi fizično šel k Bogu, v njegovo hišo.«

Merckx že precej časa nastopa za italijansko firmo Molteni. Kar tekoče obvlada italijanščino. Zelo lepo govori francoščino, čeprav je njegova materinščina flamski jezik. Leta 1967 se je poročil s Claudine Acou in sicer v francoščini in njegovi flamski rojaki mu tega 'greha' še zdaj niso povsem odpustili.

Poštenost mu narekuje, da v vseh nastopih da vse od sebe. Mnogi mu zamerijo, da prevečkrat zmaguje in s tem nekako uničuje kolesarski šport; saj je skoraj jasno: če bo nastopil Merckx, je zmagovalec znan vnaprej! »Poštenost je zapoved,« pojasnjuje Eddy. »Ne morem se pretvarjati, da bi kolesaril počasi. Očitajo mi, da ne poznam usmiljenja. Biti hočem pravičen. Vsaka vožnja zahteva od mene izreden napor. Trpim. Očitajo mi, da s svojimi zmagami uničujem ta šport, meni se pa zdi, da mu dajem ves svoj znoj.

Starši so ga vzgajali zelo strogo. Glavno besedo pri vzgoji je imel oče, od katerega je Eddy podedoval veselje do kolesa. Na vprašanje, če se ima prav vzgoji v domači hiši zahvaliti, da Boga tako dobro pozna, je Eddy odvrnil: »Mislim, da Boga ne poznam prav veliko, ker se mi zdi, da sem zmeraj v zamudi, da ne vozim vseh etap, ki jih želi on. Reči pa moram, da je neka vzgoja, neki pouk nujno potreben. Moja vera je naravna, toda če jo hočem pokazati, moram imeti neke instrumente. Nekdo ima lahko ogromno talentov za igranje na klavir, toda če nikdar v življenju ne sliši niti ene note, če ne vidi klavirja, ne bo nikoli postal pianist.«

Merckx meni, da je treba svoje versko prepričanje pokazati tudi na zunaj. »Mislim, da človek ne sme imeti nekega napačnega sramu zaradi svoje vere. Žal je tako mišljenje dandanes močno razširjeno. Sodobni mladi ljudje, vsaj tisti, ki jih poznam, so morda verni, vendar tega nočejo javno priznati. Bojijo se, da bi jih potem imeli za nekakšne mevže, reve. Čisto napačno sklepanje! Prav v tem našem času je potrebna velika moralna moč, če hočeš biti veren, če hočeš pokazati svojo vernost; vedno moraš biti ,na bojni nogi4 s svetom . .. Med športniki poznam prav malo ljudi, ki so verni, praktični verniki. Celo v kolesarstvu, ki je šport, v katerem je treba precej klicati Boga na pomoč, me smatrajo za čudaka, ker v mestu, kamor pridemo, poiščem najprej cerkev in šele potem restavracijo. Pa se ne čutim samega. Mislim, da so mnogi enakega prepričanja kot jaz, le da jaz tega ne znam skriti. Zares sem ponosen na svojo vero.«

Leta 1969 je moral odstopiti z Gira d'Italia, ker so analize po etapi Parma-Savona pokazale, da je jemal doping. Merckx je kategorično zagotavljal, da ni jemal prepovedanih poživil. Kasnejše raziskave so pokazale, da je poživila dal v njegovo posodo za pijačo tisti čas, ko je bil Eddy pri maši. »Prepričan sem, da lahko športnik zmaguje pošteno, v skladu z božjimi zapovedmi in športnimi določili.«

S Glaudine imata dve leti staro hčerko Sabrino, v avgustu pričakujeta drugega otroka. »Zelo rad bi, da bi z ženo, s katero se v tej stvari popolnoma ujemava, svojim otrokom mogla dati tako vzgojo, kot so jó meni dali moji starši. Poklic me zadržuje, da ne morem biti pri svoji družini. Prav zato bom skušal čimprej prenehati s kolesarjenjem. Rad bi bil pri svojih, saj me potrebujejo ... Ne vem, morda je to sad verske vzgoje - bil sem v šoli tudi pri duhovnikih —, toda mislim, da bom strog oče. Preveč komodno je reči, da morajo otroci odraščati svobodno. Zdi se mi, da je to le izgovor za nesposobnost vzgajati. Preveč komodno bi bilo reči, da nekatere vrednote, tudi verske, mlad človek odkrije sam od sebe, ne da bi mu jih kdo pokazal. Mislim, da ne moreš najti nobenega kraja, če ti kdo ne pokaže poti. Če na križišču kolesarske dirke ni nikogar, ki bi mi povedal, kam naj grem, bi me, čeprav sem dober kolesar, zlahka premagal vsak smrkavec, ki so mu pokazali pot.«

Iskreno prizna, da je premalo seznanjen z življenjem Cerkve in sveta. »Berem zelo malo, ker je moje življenje preveč nabasano z drugimi obveznostmi. Kadar je čas za počitek, mora biti popoln počitek. Kmalu bo tudi vsega tega konec. V duhu že vidi, kako bo ob nedeljah zjutraj skupaj z ženo in otroki hodil k maši. Je bolj za tradicionalno vero. Napredek mora biti pristen, ne samo narejen. »Všeč mi je ta papež (Pavel VI.) v nekem smislu dopolnjuje prejšnjega, Janeza, ki ga globoko spoštujem. Mislim, da ima strašansko težko nalogo in dajo opravlja na najboljši možen način. Škoda, da je Rim tako malo krščansko mesto!«

Tudi v težkih trenutkih na dirkah, pravi, čuti božjo bližino. »Ko sem padal, sem ga klical na pomoč, ko sem prišel k zavesti, sem se mu zahvalil. Ne morem zahtevati, da bi Bog stegnil roko, da ne bi padel, saj ni polica za zavarovanje. Nekateri v nesreči vidijo, kako se Bog oddaljuje, meni se pa zdi, da se približa.« Ve, da Bog ne dela čudežev, kjer ni potreba, da bi kril človekovo nemarnost. Ko se spušča po strmini navzdol, pravi trenutek pritisne na zavore, »kajti nespametno bi bilo misliti, da bo Bog popravil vse napake, ki jih zagrešimo. Če bi delal to, ne bi bil več Bog".

ČUK, Silvester. (Šport) Ognjišče 1972

Kategorija: Šport

Po 30-letni poti Slomškove knjigarne – od dobre knjige do pestrega versko-darilnega programa
Misel na lično knjigarno ob večernem soju luči in vzdušju, ki kar vabi, da vstopimo, si v miru prelistamo to ali ono knjigo, se pogrejemo od zunanjega mraza in najdemo še kaj za svojo dušo, je seveda zelo vabljiva. In k sreči ni neuresničljiva. Tokrat zato povabilo v prenovljeno Slomškovo knjigarno v središču Maribora, nedaleč od stare lokacije – po novem v samem središču, na Gosposki ulici.

SLOMŠKOVO MESTO DOBI SLOMŠKOVO KNJIGARNO
Slomškova knjigarna bo drugo leto obhajala 30-letnico svojega delovanja. Ob obisku Maribora in knjigarne sem k predstavitvi razvoja knjigarne povabil njeno pobudnico in prvo vodjo poslovalnice Danico Gostenčnik ter današnjo vodjo poslovalnice Barbaro Čivre. Začnemo na začetku in ga. Danica pripoveduje: “Ideja o knjigarni s katoliškimi izdelki se je rodila že pred osamosvojitvijo Slovenije. Iz svoje življenjske preizkušnje sem nekako spoznala, da v Mariboru primanjkuje trgovina z versko ponudbo. Pri frančiškanih so sicer imeli trgovinico, vendar je bila v notranjih prostorih, ne tako dostopna z ulice.”

Svojo idejo je predstavila odgovornim na Nadškofiji Maribor in dobila spodbudo, tako da je začela konkretno razmišljati v tej smeri. “Brez podpore in spodbude škofa Krambergerja in g. Kraševca knjigarne ne bi bilo. Ravno takrat se je na Slomškovi ulici 3 prenavljala stavba in pokazala se je priložnost, da bi tam lahko začeli s poslovanjem. Začetki so bili zelo pestri, zidarsko in gradbeno obarvani … Dogovorili smo se za sodelovanje z verskimi založbami kot tudi dobavitelji drugih artiklov, in tako je knjigarna začela poslovati. Na začetku sem bila v knjigarni sama, kot prva zaposlena pa je prišla v knjigarno Barbara Čivre, ki je v vlogi vodje poslovalnice danes.”

VELIKA ŽEJA PO VERSKIH IZDELKIH
“Naj nadaljujem z opisom prvega adventnega časa v knjigarni decembra leta 1990. Takrat so bile popularne kasete in na pultu smo imeli radiokasetofon, na katerem sva z Barbaro vrteli kasete s cerkveno glasbo. Prav ganljivo je bilo videti, kako so ljudje stali pri pultu in poslušali; tudi solze so tekle.”
O tem obdobju je ga. Barbara dodala, da “je bil to nepredstavljiv čas – tako v smislu, kako so ljudje doživljali prisotnost verskih knjig, predmetov v prosto dovoljeni prodaji, ali da so lahko poslušali cerkveno glasbo. Prodali smo ogromno kompletov jaslic, čeprav so bile na izbiro zgolj dvoje plastične jaslice in ene narejene iz gipsa. To so bili posebni dogodki v posebnem času, ko so se ljudje začeli zavedati, da je z osamosvojitvijo Slovenije nastopil tudi čas verske svobode.”
Kljub temu so se v knjigarni od vsega začetka zavedali, da s svojo ponudbo ne smejo nagovarjati samo verujočih. “Knjigarna je morala biti široka, in v tem duhu smo potem tudi začeli sodelovati z drugimi založbami, s pomočjo katerih smo ponudbo razširili.”

PRELOMNICA V LETU 2013
Vzpostavitev knjigarne in delo v njej je postalo in ostalo v mojih sogovornicah globoko ukoreninjeno. “Moram priznati, da sem bila tudi sama zelo pretresena in žalostna, ko se je Nadškofija Maribor znašla v težki situaciji. Ob tem sem zelo trpela, saj je knjigarna postala del mene. Bilo je veliko negotovosti, kaj bo s knjigarno, kako bo z zaposlenimi, s poslovanjem, in bi se rada zahvalila vsem, ki so pomagali, da je knjigarna ohranila svojo dejavnost. Knjigarna je z zavzetim delom zgradila svoj pomen v Mariboru in v njej je bilo vzpostavljeno veliko dobrih veliko odnosov s strankami, duhovniki ... Ob tem hvala tudi Ognjišču, da je v letu 2013 prevzelo Slomškovo družbo in zagotovilo normalno nadaljnje poslovanje. Danes z velikim veseljem gledam na to novo knjigarno, ki je z novimi prostori dobila nov zagon. Vesela sem, da je tako lep prostor in da je s pestro ponudbo dobro poskrbljeno za stranke,« je zaključila ga. Danica.

 

Na zdajšnjo vodjo poslovalnice Barbaro sem naslovil nekaj vprašanj o sodobnih kupcih in kupnih navadah, kakšen utrip je zaznati v knjigarni in kaj vse lahko obiskovalec Slomškove knjigarne tam najde.

Kako vidite današnji utrip v knjigarnah na splošno in še posebej v Slomškovi knjigarni?
Predvsem boleče in žalostno je skozi leta doživeti, kako je upadlo zanimanje za knjigo. Vsem zmanjkuje časa za bistvene stvari, vendar smo branje za dušo ter versko rast prehitro opustili. Na pojem knjige je vplivala tudi tehnologija, saj so se ljudje navadili brskati po spletu. Tudi duhovniki so se odvadili kupovati knjige – če so včasih kupili skoraj vsako versko knjigo, je danes precej drugače. Ker se posledično kupuje manj knjig, smo v nabor izdelkov, ki jih kupci lahko pri nas dobijo, sčasoma dodali tudi širok in pester versko-darilni program.

Kako smo se stranke v teh treh desetletjih spremenile?
Danes so kupci veliko zahtevnejši, z izdelanim okusom oz. vsaj neko predstavo, kaj bi si želeli. Če je v prvih letih bilo vse dovolj dobro, samo da je bilo, prihajajo danes kupci z najrazličnejšimi okusi, željami, tudi pričakovanji, vsak želi zelo visoko kvaliteto za zelo nizko ceno. Če je bilo nekoč več kot dovolj imeti v ponudbi 10 različnih križev, jih danes tudi 40 ali 50 ni dovolj.
Poleg tega prihajajo v našo knjigarno ljudje tudi na pogovor, na posvet, iščejo sogovornike, želijo nekaj toplih besed. Prihajajo seveda tudi neverni ali tisti, ki so se oddaljili od Cerkve, pa so tukaj našli nek vmesni prostor, da se izrazijo, na to temo kaj povedo, zaradi tega lahko pri sebi tudi kaj spremenijo.

Ko omenjate ponudbo za različne okuse: kako bi predstavili nabor izdelkov, ki je na voljo obiskovalcem knjigarne?
Najprej bi omenila, da je knjigarna na novi lokaciji precej večja, kar posledično pomeni, da lahko ponudimo veliko večjo izbiro izdelkov. Knjigarna ponuja svoje izdelke v prostornem pritličju, nekaj ponudbe pa se nahaja tudi v prvem nadstropju, ki je dostopno tudi z dvigalom.
Ponudba je veliko bolj pregledna in je tudi vsebinsko razporejena. Na voljo je pestra paleta izdelkov ob posameznih zakramentih, ko se iščejo knjižna ali druga versko obarvana darila za krst, prvo sveto obhajilo, sveto birmo, ne manjka primernih daril ob sklenitvi zakonske zveze, za rojstne in godovne dneve, v tem jesensko-zimskem času je na voljo veliko darilnega programa za Miklavža, posebej bogat je jaslični program, kjer ponujamo jaslice v kompletih ali tudi posamezne figure in jaslične dodatke, ne manjka izdelkov za duhovnike itd. Vsekakor se za vsakega lahko najde kaj iz res pestre ponudbe.

Kakšne so vaše želje za Slomškovo knjigarno za naprej?
Za naprej smo seveda najprej veseli vseh tistih strank, ki se k nam vračajo. Teh ni malo in z leti je dober občutek, ko ti stranke zaupajo in se vračajo. Želimo si, da bi nas na tej novi lokaciji odkrilo veliko novih strank, da bi na križišču raznih poti ostali in še bolj postali eno od duhovnih središč in stičišč, kajti če nas kaj dviga kot narod in tudi kot vsakega posameznika, nas dvigata vera in kultura – knjiga in duhovnost!
V naši knjigarni lahko ljudem ponudimo miren prostor, prijazen odnos, širok nabor izdelkov in da lahko pridejo tudi takrat, ko se želijo umakniti iz vsakdanjega vrveža. Res je prijetno videti, ko se v knjigarni nehote srečajo prijatelji, tudi duhovniki, in svoje poslanstvo vidimo tudi v tem, da smo lahko kraj srečevanja.
Za konec bi še poudarila, da ni naključje, da nosimo ime Slomškova knjigarna. V vseh teh letih preizkušenj, ko je bilo še posebej zahtevno obdobje, smo čutili Slomškovo pomoč in prepričana sem, da smo tudi z njegovo pomočjo še vedno tukaj in na voljo našim obiskovalcem.

 Na novi lokaciji na Gosposki ulici se sedaj nahaja tudi logistični center s centralnim skladiščem za potrebe celotne mreže Ognjišča in Slomškove knjigarne. Ko ljudje iz cele Slovenije naročajo izdelke po spletu ali po telefonu, se njihova naročila pripravi in odpremi v Mariboru.

 

 

 

 ERJAVEC, Matej. Slomškova knjigarna Maribor. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 58-61.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kategorija: Na obisku

tema meseca

E-šport

gostja meseca

Marija Babič, vrhovna predstojnica Sionskih sester

priloga

Dragocena starost

Preberite več: Julij 2021

Kategorija: Kazalo

Če ne veste, kdo to je, nič hudega. V mesecu juniju smo, leta 2021, ko v dvanajstih evropskih prestolnicah poteka 16. evropsko prvenstvo v nogometu ...kmalu bo ostalo še šestnajst najboljših reprezentanc ...  In ne, Luigi ni noben nogometni trener, strateg ali funkcionar UEFE.
V času evropskega nogometnega prvenstva se bomo v večini spet prelevili v navijače ali pa bomo vsaj uživali ob lepih nogometnih predstavah. Ob tem se poraja vprašanje: H komu se priporočati in na koga naslavljati molitve, če bi želeli pomagati svojemu najljubšemu moštvu? Navijači se v želji, da bi, četudi od daleč, pomagali svojemu moštvu, zatekamo k molitvi. Zanimivo je, da pogosto, ko se sprijaznimo, da nekaj ni več v naši moči, da ne moremo storiti nič drugega, da takrat še tako obrobni verniki in celo neverni postanejo goreči prosilci in molivci… H komu torej lahko še posebej molimo in kdo od svetnikov ima najbolj nogometno srce, da nas bo uslišal?

Zavetnik nogometašev je Luigi (Alojz) Scrosoppi ali bolje sveti Luigi. Med svetnike ga je prištel papež Janez Pavel II. 10. junija 2001. Zanimivo je, da je bil imenovan za zavetnika nogometašev šele leta 2010. Natančneje 22. avgusta 2010, ko ga je za zavetnika imenoval škof Alois Schwarz v avstrijski župniji Poreče pri Vrbskem jezeru. (Poreče so dvojezična občina v okraju Celovec). Slovesnost je potekala v sodelovanju z rimskimi oblastmi - sodeloval je tudi Andrea Bruno Mazzocato, nadškof v Vidmu.
Verjeli ali ne, pred tem nismo poznali nobenega prav posebnega zavetnika za nogometaše, bili so samo splošni zavetniki športnikov. Zamisel o imenovanju Luigija Scrosoppija se je začela s pobudo enega samega vernika, Manfreda Peseka. Ko se je na potovanju iz Neaplja vračal v Avstrijo, je iz letala videl stadion nogometnega kluba Napoli in pomislil, če obstaja kakšen zavetnik nogometašev. Doma se je lotil raziskave in ugotovil, da temu ni tako. Posvetoval se je z nemškim profesorjem na univerzi Friedrich-Schiller dr. Nikolausom Knoepfflerjem in odgovor je bil še zmeraj, da takega zavetnika ni. Ker lahko vsak vernik predlaga zavetnika, če ima podporo tudi krajevnega škofa, je krajevni škof Schwarz predlog podprl in enako je storil tudi Oddelek za šport pri Papeškem svetu.
Od leta 2010 si torej nogometni navdušenci moramo na seznam priprošnjikov nujno dati tudi sv. Luigija, ki je bil imenovan tudi na podlagi njegovih vrednot, ki jih je živel skozi šport in igro z mladimi. Navduševal jih je za pravičnost, vztrajnost, doslednost, odločnost. Bil je zelo predan delu z mladimi in je edini svetnik, ki je upodobljen z žogo v roki
Če pa vam ne zadošča samo en svetnik in priprošnjik, se še vedno lahko obrnete tudi na sv. Pier Giorgio Frassatija, na Janeza Boska ali celo papeža Janeza Pavla II., ki bi naj bil zavetnik vratarjev, saj je igral kot vratar v svojem domačem kraju.
Pa srčno navijanje vam želim!

ERJAVEC, Matej. (Mladostni premislek), Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str. 79.

Kategorija: Mladostniški premislek

O, Gospodov Duh,
ki ljubiš vedno novo,
kdaj boš prenovil obličje Cerkve?
Kdaj nam boš pokazal,
koliko starega more
in mora v njej izginiti,
da bo njeno obličje spet
zasijalo v mladosti in lepoti?
Saj ti nisi Duh suženjstva,
temveč Duh posinovljenja.
Duh svobode!
Žeja nas po svobodi!
Pokaži nam, kako naj se
rešimo suženjstva črke
in se osvobodimo za ljubezen.
Naj nas znova prevetri vihar
tvoje ljubezni!
Naj spet zaveje dih
božjega otroštva
nad posinovljenci.
Potem bomo spet verovali vate,
o Duh ljubezni in svobode.
Amen.

DILLENSBERGER, Josef. (Molitev). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 6, str. 2.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

 

pripravlja: MČ

Kategorija: Molitev