Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politilogu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.
Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih po novem priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.
Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.
Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 3.

Mesec september navadno povezujemo z začetkom šole pa tudi verouka. Upamo samo, da bo epidemija dopuščala začetek obeh. Kot gosta smo povabili Franca Zorca, ki vodi tajništvo Slovenskega katehetskega urada. V pogovoru je povedal nekaj več o katehezi danes, predstavil nekaj poudarkov iz novega Pravilnika za katehezo in Slovenskega katehetskega načrta. Tema, ki vabi k branju, sploh ob dejstvu, da je kateheza namenjena vsem starostnim skupinam, ne samo osnovnošolcem

Že več let septembrskemu Ognjišču dodajamo položnice z opisom akcije Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja s prošnjo, da prispevate po svojih močeh. Poročila o akciji nam govorijo, koliko dobrega so naredili misijonarji s sredstvi, ki ste jih zbrali bralci Ognjišča in drugi dobri ljudje. Med pisci poročilo o uspehih akcije je tudi voditelj z radia Ognjišče Jure Sešek. Ker tudi sicer rad sodeluje pri dobrodelnih prireditvah in koncertih, smo ga povabili, naj spregovori za Ognjišče.

Učenci se bodo v šoli učili o Franu Levstiku, saj že mnogi otroci poznajo njegovo znamenito povest Martin Krpan. Pisatelja Levstika predstavljamo v obletnici meseca. Dijaki pa se bodo pri književnosti učili o pesniku Danteju Alighieriju, avtorju znamenite Božanske komedije. Ob 700-letnici njegove smrti je papež napisal posebno pismo, mi pa smo mu posvetili tokratno prilogo.

Ko že govorimo o šoli in učenju – v tokratni Temi meseca je nekaj poudarkov in znanstvenih pogledov na procese, ki se odvijajo pri učenju jezikov; tako učenju jezika pri otrocih kot kasnejšega učenja kakšnega tujega jezika.

Ob koncu meseca septembra se bomo spominjali 10. obletnice smrti velikana slovenske narodno zabavne glasbe Lojzeta Slaka. Obiskali smo muzej, ki je v Mirni peči posvečen njemu in pesniku Tonetu Pavčku. Izjemno sodoben in nadvse zanimiv muzej vabi vse glasbene navdušence kot vse tiste, ki se ob vižah Lojzeta Slaka spomnite kakšnih lepih trenutkov.

V mesecu septembru je tudi čas za srečanje mladih v Stični. Letos bo to srečanje že 40. po vrsti in tudi temu jubileju smo posvetili nekaj pozornosti.

Konec poletja prihaja na trg zgoščenka, na kateri je uglasbena znana molitev Zdrava Marija – Ave Marija. Skladbe so prispevali izredno znani pa tudi manj znani avtorji. Več o tem CDju v spletni knjigarni Ognjišča.

Veseli smo, da vam lahko ponudimo novo izdajo Svetega pisma – Družinsko Sveto pismo. V njem so ob bogatih ilustracijah kratko besedilo in molitev. Ker je v knjigi svetopisemskih 365 zgodb, ga bodo družine lahko vsak dan vzele v roke in iz njega prebrale po eno zgodbo ter skupaj zmolile preprosto molitev. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97.
Naj vas ob koncu spomnim, da v naših knjigarnah lahko izkoristite bon21 in kupite knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 €.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 4.

Kakšno moč imajo besede! Naj bodo zapisane ali izgovorjene, za seboj puščajo res široko paleto odzivov. Kar pomisli: lahko te pomirijo, potolažijo, raznežijo, razveselijo, ganejo, dolgočasijo, zbegajo, prestrašijo, vznemirijo, užalijo, razjezijo in še kaj. Ob pravilni izbiri besed lahko tudi mimobežni klepet dodatno začiniš in v sogovorniku vzbudiš zanimanje. Pa ne samo v vsakdanu, pozitivne učinke izrečenega lahko opazuješ tudi pri predstavitvi seminarske naloge v prihodnjem šolskem (študijskem) letu.

Besede uporabljamo izključno ljudje, zagotavljajo pa nam spoznavanje občutkov, doživetij in početij drugih. Navadno jih poudarjamo z gestami, tonom glasu in mimiko obraza. Beseda lahko sproži prepir ali ustvari premirje, lahko konča ljubezen ali začne odnos, lahko poglobi ali prekine prijateljstvo, lahko prinese dobiček ali povzroči propad in še marsikaj. Gre za sredstvo, s katerim lahko marsikaj popravimo – ali pokvarimo. Gotovo si že izkusil učinek grobe, nepremišljeno izrečene besede, ki te je morda zabolela, pa tudi upadanje občutka jeze ob iskreno izrečenem »Oprosti!«. Torej smo tudi mi odgovorni za občutke, ki jih s svojimi besedami povzročimo v drugih. Pogosto se premalo trudimo, da bi se jih naučili zavestno, obvladano in konstruktivno uporabljati. Včasih se zdi, da se ne zavedamo čisto, da je beseda, ki jo izgovorimo, v resnici dejanje.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Potrudi se, da boš vedno, ko boš začel razmišljati o negativnih scenarijih, vse obrnil na pozitivno plat.
Verjetno že samo ob prebiranju zgornjih stavkov čutiš, kako vplivajo nate. Prepričana sem, da bi, če bi se ljudje zavedali moči besed, ravnali z njimi precej bolj v rokavicah, torej pošteno razmislili, preden jih izrečejo. Pozitivna beseda kot most med dejanji namreč lahko krepi odnose med ljudmi in poraja nova občutja, spodbude in projekte. Zatorej srečno in previdno z njihovo (upo)rabo!
Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 08, str. 82.

»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni ! – ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« S tem razmišljanjem Izidorja, pisarja visoške kronike, je pisatelj Ivan Tavčar izpovedal svojo ljubezen do domače, slovenske zemlje, ki ji je ostal zvest do konca. Najlepšo hvalnico ji je zapel v poznih letih z idilično povestjo Cvetje v jeseni.

OD STARE KMEČKE HIŠE DO DVORCA
Njegov dom je bila stara, prijazna kmečka hiša ‘pri Kosmovih’ v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer se je rodil 28. avgusta 1851. Oče Janez in mati Neža roj. Perko sta poleg Ivana imela še dva sina in dve hčeri. Prve šolske nauke je prejel v domači šoli. Učitelj je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka pošljejo v ljubljanske šole. Očetova brata duhovnika Ignac in Anton sta obljubila podporo. Kot gojenec Alojzijevišča naj bi šel po stopinjah svojih stricev, zaradi težjega ‘prestopka’ je bil iz zavoda izključen in eno leto je bil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu in takrat je prijel za pero. Po maturi v Ljubljani (1871) je odšel na Dunaj študirat pravo. Kot gimnazijec in študent je vse počitnice preživel pri stricu Antonu, župniku na Raki, ki ga je imel rad kot svojega sina in ga je podpiral kljub temu, da se je obrnil proč od semenišča. Po končanem študiju je bil nekaj časa pripravnik v raznih odvetniških pisarnah, leta 1884 pa je kot šesti slovenski odvetnik odprl svojo pisarno v Ljubljani in jo vodil vse do smrti. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal odbornik mestnega sveta, leta 1909 podžupan, zatem deset let (1911–1921) ljubljanski župan. Več let je bil deželni in državni poslanec. Leta 1887 se je poročil s 17 let mlajšo bogato dedinjo in narodno zavedno Franjo Košenini; s pomočjo ženine tete je leta 1893 kupil dvorec in posestvo Visoko. Kot vodilni politik in ugleden književnik je moralno in gmotno podpiral številna društva in ustanove. Zadnja leta je bolehal in opustil javno delovanje, veliko časa je preživel na Visokem. Umrl je 19. februarja 1923 v svoji hiši na Bregu v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.

ZMERAJ MANJ, VEDNO BOLJE
»Značilno za Tavčarja je, da je v zrelih in poznih letih pisal zmeraj manj, največja in najboljša dela pa ustvaril šele v tem času,« sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Po njegovem pregledu na kratko predstavljamo pisateljsko rast in zorenje Ivana Tavčarja. Objavljati je začel že kot študent, v mladostnem obdobju (1871–1885) je pisal novele, povesti in romane po zgledu nemškega družabno zabavnega pripovedništva. Potem se je začel obračati k umetniško višjima zvrstema: novelam in povestim iz kmečkega okolja in zgodovinskim novelam, povestim in romanom, snov iz kmečkega sveta (Med gorami, V Zali) je postavil na pokrajino in ljudi svoje ožje domovine – v Poljansko dolino in okoliške hribe, o Tavčarjevih zgodovinskih povestih in romanih (Vita vitae meae, Grajski pisar, Visoška kronika) je Janko Kos zapisal: »Čustvo, strast in nagon so v vseh dobah glavna sila v človeku, močnejša od zunanje nujnosti socialnih okoliščin. To pride najbolj do izraza v dobah, ki jih označujejo razgibano življenje, fanatizem, nasprotja med verami in ideologijami. Takšno dobo je našel Tavčar v časih slovenske reformacije in protireformacije.« Njegovo najpomembnejše delo je roman Visoška kronika (1919), za Kosa “morda najboljši slovenski roman”. K pisanju ga je ‘podkurila’ misel pisatelja Ivana Preglja, naj ga Bog varuje, da bi po svojem petdesetem letu še kaj pisal ali pisaril. Med pisanjem je Izidorju Cankarju povedal, da si je Visoško kroniko zamislil kot trilogijo o Visokem: prvi del se peča s prvo generacijo (okoli leta 1695), drugi del bi obravnaval dobo Marije Terezije, tretji pa Napoleonove čase. »Ali bom živel toliko časa, ne vem, verjetno ne.«

“UMRETI HOČEM KOT KATOLIČAN”
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je leta 1918 postal župnik v Trnovem. Patronat trnovske fare je imelo mesto Ljubljana. Kot trnovski župnik je moral večkrat uradno do Ivana Tavčarja kot mestnega župana in patronskega gospoda in tako sta se še bolj spoznala. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) piše, da je Tavčar kot patronski gospod rad prihajal v trnovsko cerkev na velike praznike. »Naročil mi je vselej tudi Baragov molitvenik Dušna paša. Trdil je: “To so najlepše slovenske mašne bukve. Baraga je znal, vi, mladi, pa nič kaj prida podobnega ne spišete.” Imel sem vtis, da je razen vsebine zelo cenil Baragovo slovenščino.
Važno se mi zdi, da po čisti pravici spregovorim o tem, kako je Tavčar skrbel za pripravo na svojo smrt. Zadnji dve leti pred smrtjo je začel bolehati. Ko sem bil leta 1922 pri njem in sva se pogovarjala o tem, za kar sem prišel, mi je nenadoma rekel: “Oča trnovski, skrbi za to, da bom umrl kot katoličan, zakaj kot tak hočem umreti.” Zavzel sem se in mu rekel: “Kar želite, vam rad storim …Torej spovednika si želite?” – “Hočem z Bogom napraviti obračun.” Res ganjen sem se poslovil. Potoma sem premišljeval, koga bi mu poslal na posvet …« Generalni vikar Andrej Kalan je Tavčarju svetoval, naj se pripelje v zavod Marijanišče, kjer ga bo čakal spovednik, star pater, Kalan pa bo zanj daroval sveto mašo in ga obhajal. »Prišel je in vse se je zgodilo, kakor sta bila domenjena.«

S. Čuk, Ivan Tavčar (1851–1923): Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2021), 36-37.

priloga

Nesmrtni Dante

gost meseca

dr. Franc Zorec, voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada

tema meseca

Skrivnostni svet besed

Preberite več: September 2021

Tokrat se bomo posvetili temi, ki jo boste lahko v prakso spravili kar na plaži, morda med pogovorom z osebo, ki jo boste na novo spoznali, ali pa pri opazovanju ljudi, ko boste čakali v vrsti na sladoled. V naslednjih vrsticah bo namreč v ospredju govorica telesa. Ne bi bilo super, če bi lahko zlahka ugotovili, ali je vaš sogovornik sproščen, in hitro ocenili, ali pove vse, kar se mu podi po glavi? Tega se lahko naučite!

Pa začnimo z izsledki raziskave psihologa Paula Ekmana. Ta je ugotovil, da se pri ljudeh med laganjem poveča gibanje v spodnjem delu telesa. Ljudje, ki so sodelovali v intervjujih in dobili navodilo, naj pri odgovorih lažejo, so izrazito povečali število gibov z nogami. In kaj ta zaključek pomeni za nas, navadne smrtnike? Kadar dvomiš, ali oseba govori resnico ali ne, preveri, kaj počnejo njegove noge in stopala. So pri miru ali ne? Sicer pa v primeru da oseba stoji, ločimo štiri glavne položaje: stojo v pozoru, razkoračeno stojo, stojo z eno nogo naprej in prekrižane noge. Čisto vse položaje vidim na uvodnih srečanjih tečajev retorike in točno vem, kako se počutijo tečajniki. Za stojo v pozoru (stojiš pri miru, obe nogi in telo vzravnani) velja, da je oseba neopredeljena, torej da ne želi niti sodelovati niti oditi.

MEDOSEBNE RAZDALJE IN DRŽA
Če si po prebranem že pomislil, da je treba vedno vzeti v obzir, da smo si ljudje različni in da lahko druge kulture s seboj prinašajo precejšnje razlikovanje v pomenih besed in kretenj, ne bi mogel imeti bolj prav. Do razlik pa pride tudi pri dojemanju osebnega prostora. Ne potrebujemo ga vsi enako veliko. Vse je odvisno od gostote naseljenosti v kraju, kjer smo odraščali, torej lahko rečemo, da je pogojen s kulturo.

TUDI KRETNJE SI LAHKO RAZLAGAMO NAPAČNO

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 07, str. 82.

Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod.
Do tega nismo prišli, ker nam je pač bila slučajno naklonjena boginja Fortuna. Na vseh proslavah ob tridesetletnici se je povedalo, da je naša moč zlasti v naši kulturi, v ljubezni do jezika in izročila, v ljubezni do knjige.
Drži, vsi narodi imajo radi svojo kulturo, svoj jezik in so ponosni na svojo pismenost. Mnogi narodi so nas v pisavi in knjigah časovno prehitevali. Grki imajo neprekinjeno kulturo pisane besede skoraj 2800 let, Judje so svojo Biblijo začeli pisati pred 2500 leti, Arabci imajo svojo pisavo od leta 500 (nastala je v krščanskih krogih, do konca razvila in razširila se je z islamom), daljni Ujguri jo imajo od leta 800, Italijani so v srcu srednjega veka dobili božanskega Danteja, Španci so že okrog leta 1530 beležili nezdravo odvisnost od branja pogrošne viteške literature (o tem piše sv. Terezija Avilska). Toda malokdo se lahko tako kot mi ponaša z nazivom “ljudstvo knjige”. Našteti narodi so namreč poleg pisane besede imeli še kaj – denimo državnost, gospodarsko uspešnost, velikost prebivalstva in teritorija –, mi smo imeli le besedo, spoštovano, negovano, prepevano, naposled tudi zapisano.
Ob tridesetletnici se je veliko govorilo o tem, kako je padel komunizem. Morda se je premalo poudarilo, zato povejmo tukaj: vsak, kdor je v šestdesetih in sedemdesetih bral Dostojevskega, Tagoreja, mohorjanke, zbirko Kondor, Pesmi štirih, Zupana, Šalamuna, Kocbeka, Rebulo, Pahorja, Jančarja, Gibranovega Preroka, Sveto Pismo itd. je rušil komunizem. Osamosvojitveni in demokratični aktivisti iz osemdesetih so mogli opraviti svoje tudi zato, ker je ljudstvo knjige pred njimi vzpostavilo komunistični udbi komaj vidno kraljestvo svobodnega duha. Branje literature je vzpostavilo tiho transverzalo, po kateri se je premikalo nevidno ljudstvo knjige, z njim pa se je premikala zgodovina.
V teh okvirih ni nenavadno, da so nekakšno svečeniško vlogo pri nastajanju svobodne in samostojne Slovenije imeli prav pisatelji. Leta 1988 je nastala znamenita Pisateljska ustava, leta 1989 je Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani pred ogromno množico prebral ne politik, aktivist, sindikalist, temveč pesnik – Tone Pavček. V katoliških krogih je tista leta vse hlastalo, da sliši živo in živahno besedo nekega prav posebnega pisatelja – Alojza Rebule. Prav Rebula je potem večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike. Vodil jih seveda ni na klerikalni način, temveč na pisateljski.
Danes so razmere drugačne. Kot bralci doživljamo triumf digitalnih sloganov in se utapljamo v poplavi nebistvenih informacij. Kot družbena bitja doživljamo triumf dvopolnega političnega aktivizma. Slednji je kot Atila: kjer jezdi, tam trava ne raste. Politični aktivizem je požrl vse okrog sebe, požrl je večino civilne družbe, udariti mu je uspelo tudi med pisatelje, jih spolitizirati in polarizirati. Zdi se, da je pred divjim Atilo omikano ljudstvo knjige umolknilo, se potuhnilo.
Slovenski narod se je ob zadnji tridesetletnici soočil s svojo imenitnostjo, pa tudi s svojimi tegobami. Že smo omenili politično razdeljenost, a tu je še družbena apatija polovice Slovencev, porast skrajnih političnih in svetovnonazorskih skupin, porast nasilne komunikacije, vse več iracionalne apokaliptike, zlorabljanje socialne države in tiho izkoriščanje pridnega človeka. Enostavnih receptov za vse te težave ni. Med recepte, ki bodo na dolgi rok pripomogli k izboljšanju stanja, zagotovo spada negovanje jezika in izročila, branje knjig, včlanitev v novo tiho transverzalo ljudstva knjige. Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 3.

Avgust je najbolj počitniški mesec in nam nudi priložnost, da vzamemo v roke dobro knjigo. Zato vam tudi tokrat v posebni poletni ponudbi predstavljamo 18 naslovov knjig. Ko kupite eno od njih, dobite v dar drugo knjigo. Lahko pa izbirate med desetimi darili. Poleg te ugodnosti lahko vsi, ki boste kupili knjige v vrednosti nad 30 evrov, sodelujete pri privlačni igri z lepimi nagradami. Več o knjigah in nagradni igri si lahko ogledate v posebni prilogi Poletno branje Ognjišča in nagradna igra 2021.

Upamo, da boste kmalu tudi v naših knjigarnah uporabili bone in kupili knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Ker bone lahko porabimo do konca leta, jih boste morda vnovčili za nabavo daril o Miklavžu in božiču, zato lahko najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 EUR. Sicer vas že v avgustu pričakujemo v naših knjigarnah.

O knjigah govori tudi tokratna gostja meseca Tanja Ozvatič, ravnateljica najstarejše slovenske založbe Mohorjeve družbe, ki letos praznuje že 170-letnico in je v dolgi zgodovini ljudem ponudila veliko dobrih knjig. O pomenu knjige za Slovence in o pomenu branja govori tudi p. Branko Cestnik v uvodniku v to številko.

S knjigami se ukvarja tudi Vincenc Gothard, ki odkriva, kako se je kot koroški Slovenec, doma iz Ziljske doline, kjer na žalost živi malo Slovencev, odločil, da bo pisal v slovenščini. Njegova knjiga je bila med nominiranci za nagrado Kresnik.

V začetku avgusta goduje sv. Dominik, ustanovitelj “pridigarskega reda”. Letos obhajamo 800-letnico njegove smrti, a je njegova gorečnost lahko navdih tudi za nas. Zato smo mu posvetili tokratno prilogo, v kateri pišemo tudi o tem, kje so (bili) samostani njegovih duhovnih sinov in hčera na Slovenskem.

Miselnost, kako je življenje eno samo uživaštvo, mnoge ljudi prisili v veliko stisko – nimajo miru, okrog njih je veliko nezadovoljstva, nerazrešenih odnosov … Za rešitev iz tega posegajo po terapijah, obiskujejo razne zdravilce itd. Tokrat nekaj več besed o dokaj mladi tehniki zdravljenja z barsi, ki se hitro širi in obljublja čudeže, v resnici pa težave samo še bolj potiska v našo globino..

Tokratna reportaža prinaša zapis o potovanju z vlaki – še posebej o prenovljeni kočevski progi kot tudi novih vlakih, ki vozijo na posameznih progah po Sloveniji. V mladinski Temi meseca vsebina vabi mlade in tudi druge, da razmislimo o svoji duhovni kondiciji in prinaša spodbude, kaj vse lahko še opravimo in kam se lahko odpravimo, da naredimo nekaj tudi za svoj duhovni napredek.

Poletje je tudi čas zabav in večjega druženja mladih, kjer pa je pogosto prisoten tudi alkohol. Mladi se tako med sabo sprašujejo, zakaj še vedno velja, da si čudak, če ne piješ in zakaj je tako močno prisotna misel, da se ne da zabavati brez alkohola.

Med novimi knjigami naj omenim molitvenik Molite in spodbujajte k molitvi, v katerem so zbrane različne molitve za duhovne poklice. Zanimiva je tudi novost izpod peresa duhovnika Maksa Ipavca Pričevalci vstalega Kristusa. Gre za duhovne vaje za duhovnike in škofe, a bo knjiga zaradi avtorjevega jasnega sloga pisanja in vpletanja odlomkov iz književnosti zanimiva tudi za druge bralce. Naj omenim še četrti ponatis slikanice Sveti angel, varuh moj.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 4.