Že od prvega vala epidemije se na različnih portalih pojavljajo tudi vsebine in posnetki posvečenih oseb o koronavirusu. Sprva so ljudje spraševali, ali gre za Božjo kazen. Odgovori so bili enotni, da epidemijo Bog dopušča, vsekakor pa ne gre za Božjo kazen. Potem so se v večjem številu začele pojavljati izjave in zapisi duhovnikov, da je virus hudičevo delo. Tu me pa zanima vaše mnenje ali uradno mnenje. Ta virus obstaja že na stotine let in je običajni gostitelj živalskega sveta. Da je prešel na človeka, je posledica bolj kot ne človeške nemarnosti, saj je dokazno, da se je njegov izbruh pojavil na Vuhanski tržnici, kjer so higienski standardi pod vsako kritiko. Ko je epidemija zajela Evropo, so se pojavile različne oblike zarot od zanikanja virusa, do njegove umetne narave ipd. Ko smo zanikali obstoj virusa, smo se obnašali na način, da se je začel mirno širiti med nami. Ko je dosegel svojo razsežnost, nam je znova ustavil življenje. Vsi vemo, da kače niso za igrače, še toliko bolj velja ta rek za viruse. Strokovnjaki delajo dneve in noči za varno in učinkovito cepivo, da bomo prihodnje leto normalno delali in živeli. In spet imamo podpornike zarote, ki neutemeljeno pišejo, da nas bodo s cepivi “čipirali” ipd. Verjamem v obstoj hudobnega duha in očitno dela veliko zmedo. Ampak ali res lahko našo neodgovornost v obnašanju pripisujemo hudiču? Pri tem pa se nič ne trudimo, da bi poiskali pristne informacije, ampak samo delimo, kar nam pride pod roko. Vera ni samo molitev, ampak tudi odgovorno ravnanje v našem življenju. Hvaležna bom, če mi boste pojasnili povezavo med človeško neodgovornostjo, delovanjem hudiča in da Bog to z namenom vse dopušča.
Mia

Hvala za vaše pismo in za poglobljeno razmišljanje o človekovi odgovornosti v času pandemije koronavirusa. Strinjam se z vami, da se v kritičnih trenutkih in stiskah mnogi zatekajo k razlagam, ki iščejo krivca nekje zunaj sebe in se na tak način želijo razbremeniti svoje odgovornosti. Trenutki tesnobe, negotovosti in stiske se povečajo nagnjenosti ljudi, da verjamejo poenostavljenim in velikokrat tudi spektakularnim razlagam določenih pojavov, kot je npr. sedaj širjenje koronavirusa. Kljub zelo jasnim znanstvenim razlagam, ki vsakemu izmed nas nalaga tudi določeno mero odgovornosti za preprečevanje nadaljnjega širjenja virusa, nekateri bolj zaupajo lažnim novicam na družbenih medijih in propagandi določenih vplivnih oseb. Na žalost so tudi nekateri duhovniki, kot omenjate v pismu, na poenostavljen, samozavesten in ‘prepričljiv’ način razlagali, da je pandemija delo hudiča, ki si želi na ta način podrediti cel svet. Take razlage izražajo nevero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki je navzoč med nami tudi v največjih stiskah in preizkušnjah. Središče krščanske vere je, da je Jezus sprejel nase bolečino in trpljenje, in je zato navzoč tudi v naših bolečinah in trpljenju. Še več, preko tega trpljenja se odpirajo vrata v novo življenje. Bog nas torej s trpljenjem ne kaznuje, tudi ne želi našega trpljenja. Ko pa je trpljenje neizbežno, je Bog z nami v našem trpljenju in nas preko tega trpljenja odrešuje. Dogajanje okrog pandemije koronavirusa torej nikakor ni prepuščeno hudiču, ampak je Bog z nami, čeprav ne najdemo povsem jasnih in enoznačnih odgovorov, zakaj nas je doletela ta preizkušnja. Prav gotovo pa nas sedanja kriza vabi, da bolj poglobljeno premislimo o vrednotah, ki usmerjajo naše osebno in družbeno življenje ter se z večjim zaupanjem obrnemo k Bogu. Kriza je torej povabilo k osebnem in družbenem spreobrnjenju ter k veri in zaupanju v Boga.
Različne teorije zarot, ki se pojavljajo v zadnjem času, so dejansko delo skušnjavca, ki nas želi odvrniti od takega resnega razmisleka in od prevzema odgovornosti za svoje delovanje. Teorije zarot so sicer vedno obstajale, vendar imajo tokrat zares usodne posledice. Ena stvar je, če nekdo ne verjame, da je kdaj človek stopil na Luno in dvomi v verodostojnost posnetkov na Luni izpred dobrih pol stoletja. Nekaj povsem drugega pa je, če nekdo v današnjih razmerah ogrožanja življenj najbolj ranljivih ljudi med nami, ne verjame, da dejansko obstaja smrtonosni koronavirus in se ne želi odgovorno obnašati, da bi preprečil njegovo širjenje. Nekateri se želijo z razlaganjem o skrivnostnih, mračnih in zlih načrtih iz ozadja rešiti svoje osebne odgovornosti in svojega deleža pri reševanju krize. Kot ste omenili v pismu, se s sklicevanjem na hudiča, na zaroto, na skrivne načrte, pozornost pri reševanju krize prelaga od sebe na druge.
Papež Frančišek v zadnji okrožnici o vesoljnem bratstvu z naslovom Fratelli Tutti (Vsi bratje) poudarja, da je v stvarstvu vse med seboj povezano, in v povezavi s širjenjem koronavirusa nadaljuje: »Če je vse povezano, je težko misliti, da ta svetovna katastrofa ni povezana z našim odnosom do stvarnosti, saj se obnašamo kot absolutni gospodarji svojega življenja in vsega, kar obstaja. Ne želim reči, da gre za neke vrste Božjo kazen. Prav tako je nezadostno trditi, da je škoda, ki jo povzročamo naravi, sama po sebi kazen za naše prestopke.« Vendar papež vidi prav v današnji krizi priložnost, ki nam jo daje Bog, da temeljito premislimo naš način življenja in naš odnos do celotne stvarnosti. Kriza razkriva našo ranljivost in razkrinkava naše zlagane gotovosti, ki smo jih polagali zgolj v zadovoljitev naših egoističnih želja in v materialni ter ekonomski razvoj. Papež zapiše: »Bolečina, negotovost, strah in zavedanje lastnih omejitev, ki jih je vzbudila pandemija, nas pozivajo k premisleku o našem načinu življenja, odnosih, organiziranosti naših skupnosti in predvsem o smislu našega bivanja.« Frančišek svari pred nevarnostjo, da se bomo po koncu zdravstvene krize prehitro vrnili nazaj v potrošniško in egoistično logiko življenja. Spodbuja nas, da bi se iz tega težkega stanja kaj naučili in da bi kot človeštvo izšli iz te krize bolj povezani. Takole zapiše: »Naj ta tako velika bolečina ne bo brez koristi, naj naredimo en velik korak k novemu načinu življenja in enkrat za vselej odkrijemo, da potrebujemo drug drugega, da bi se človeška družina lahko prerodila z vsemi svojimi obrazi, vsemi rokami in vsemi glasovi onkraj meja, ki smo jih ustvarili.« Papežev poziv vsem katoličanom in vsem ljudem je, naj začnemo graditi med seboj vesoljno bratsvo, naj bomo solidarni in odgovorni drug za drugega, še posebej pa moramo biti odgovorni za najšibkejše in najbolj ranljive v naših skupnostih.
Res smo priče težki drami, ki se odvija pred našimi očmi in v marsičem ostajamo brez dokončnih odgovorov. Zaradi teže, stisk in negotovosti, ki jo prinaša pandemija, različne razlage teorij zarot, ki dajejo hitre in jasne odgovore, padajo na plodna tla in jih ljudje tako hitro pograbijo ter sprejmejo. Vendar te razlage na koncu človeka pustijo praznega in ga oropajo njegove vrednosti in njegovega dostojanstva. Človek je svobodno in odgovorno bitje, ki je postavljen v ta svet, da v povezanosti z Bogom, svojim Stvarnikom, nadaljuje njegovo stvarjenjsko delo. Poklican je, da v svet, ki je še vedno zaznamovan s kaosom in neredom, prinaša red in harmonijo. Raziskovalci so poklicani, da iščejo učinkovito cepivo in zdravilo, zdravniki in negovalno osebje, da lajšajo bolezenske simptome bolnikom, politiki, da zagotavljajo možnosti za dostojno življenje vsem državljanom, starši, da skrbijo za usklajeno družinsko življenje med službo, šolo in prostim časom, duhovniki, da spodbujajo vernike k verskemu življenju … Bog prav gotovo ne želi smrti in ne želi zla. Bog nas ne kaznuje in ne ponižuje. Bog nas kliče, da smo njegovi sodelavci in da ustvarjamo možnosti za življenje znotraj teh zahtevnih okoliščin. Svobodna volja je Božji dar, ki ga lahko človek tudi zlorabi. Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo različnim lažnim in poenostavljenim razlagam, ki želijo za zlo, ki je med nami, vedno najti krivce zunaj nas samih. Prevzemimo svoj del odgovornosti in se vprašajmo, kaj Bog želi od nas v tem konkretnem trenutku, kakšen je naš prispevek k izgradnji boljšega sveta. Naj bomo kristjani tudi v tem času preizkušenj ljudje vere, upanja in solidarnosti.

GLOBOKAR, Roman. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 31-33.

Z novim letom tokrat poleg lepih želja in obilo zakonskega blagoslova med vas, dragi zakonci, pošiljamo tudi novo vsebino in nov videz vam že znane rubrike. Njena novost je v poudarku na Božji besedi, ki nikoli ne razočara. Vedno je in bo »živa in dejavna« (Heb 4,12).
Konec tega meseca katoliška Cerkev zaključuje leto Božje besede, s katerim obeležuje spomin na največjega prevajalca Knjige vseh knjig, sv. Hieronima. Da to ne bi bil tudi konec poglabljanja v Besedo, pač pa vztrajanje in odkrivanje njenih zakladov, vama ponujamo tedenski razmislek in povabilo k »prevajanju« Besede v vajin zakonski odnos. Preizkusita, ali je to, kar prihaja od zgoraj, resnično »ostrejše kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

»nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil … pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil … V ljubezni nas je vnaprej določil, … nas je obdáril v ljubljenem … v kakšno upanje vas je poklical …« (prim. Ef 1,3-6.15-18)

Blagor nama, da lahko – tako kot Efežani – poslušava te Pavlove besede. Kažejo namreč pomemben preobrat v fokusu mišljenja in delovanja zakoncev: zakonski odnos se ohrani, dokler med nama o(b)staja presežni Tretji. Apostol ga imenuje Kyrios, Gospod. Nisva midva izvolila drug drugega. Nisva midva tista, ki si zasluživa (karkoli). Nisva midva, ki prva ljubiva. In nisva midva izvor upanja za drugega. Edino, kar midva lahko izbirava, je svobodna pritrditev in izročitev Gospodu (ali pa zavrnitev le-te). Praktično to pomeni, da od »egodrame« preideva v »theodramo«, torej v dramo, ki jo režira, producira in zmontira On. Midva sva zgolj igralca – glavna (in svobodna!) sicer, pa vendar zgolj to. Pomembno: izročitev ne ogroža najine svobode, ampak jo okrepi, celo omogoča.

Najin missio: V tem tednu bova drug drugemu že zjutraj z znamenjem križa na čelu pokazala, koga sva ta dan izbrala za Gospoda. Enako narediva z otroki. Bodiva dosledna, uvajava pomembno navado: znamenje križa vedno zmaga.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 1, str. 12-13.

S to božično številko, čeprav v negotovih okoliščinah, začenjamo novi letnik Ognjišča. Že sedeminpetdeseti (57)! Tudi tokratni prinaša nekaj novosti. Gotovo boste opazili, da smo pismo meseca združili z drugimi pismi, ki so sedaj skupaj sredi revije. Uvajamo novo kolumno o vzgoji, ki jo bo pisal dr. Sebastjan Kristovič z univerze Alma Mater Europaea. Gregor Čušin bo še naprej pisal pisma svetnikom, duhovitost njegovih dnevnikov pa bo ‘nadomestil’ p. Karel Gržan s svojimi dogodivščinami.

Spet boste v Ognjišču lahko našli recepte za kuhanje, tokrat recepte s. Vendeline, katere kuharica je izšla pri Ognjišču. Svoja razmišljanja ob kuhanju bo prispevala Edvina Novak, ki je omenjeno kuharico uredila. Praktično bo tudi pisanje o prvi pomoči in negi bolnika.

Opazili boste tudi, da so nekatere rubrike osvežili, posodobili in naredili bolj privlačne, saj vam želimo še naprej prinašati dobre vsebine v sodobni podobi (Gost meseca, Priloga, Komentar, Priporočamo, berite ….). Nekatere rubrike bodo krajše tudi zato, ker smo zmanjšali število strani Ognjišča. Že zadnjič sem napisal, da ostaja naročnina na Ognjišče nespremenjena kljub višjim stroškom.

V drugem delu revije, kjer vsebino pomagajo sooblikovati mladi, se bomo še naprej osredotočili na vsebine, ki sooblikujejo mladi rod – od mesečnih bolj poglobljenih tem do razumevanja odnosov med dekleti in fanti. Mladi so polni vprašanj, stisk in njihov glas hočemo slišati in ga tudi objaviti s pomočjo zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca in s sodelovanjem s katoliškimi gimnazijami po Sloveniji. S svojimi kolumnami pa nas bogati idrijski župnik Marko Rijavec, ne bo pa zmanjkalo niti znanstvene radovednosti kot tem iz popularne kulture.

Poslavljata se dolgoletna sodelavca Jože Ramovš, ki je pisal o medgeneracijskem dialogu, ter Karolina Kalan, ki je v rubriki Življenje nas uči sedemnajst let predstavljala matere z zanimivimi ali pretresljivimi življenjskimi izkušnjami. Njima in vsem sodelavcem se zahvaljujem za zvesto sodelovanje.

Sedanja epidemija je prizadela tudi Ognjišče. Naše knjigarne so letos bile več mesecev zaprte. In so še sedaj. Pozna se izpad dohodka iz časa ob koncu leta, ko ljudje opravijo največ prazničnih nakupov. Res je, da ste nekateri opravili svoje nakupe prek telefona in spleta, za kar se vam najlepše zahvaljujemo, a bomo kljub temu, tako kot mnogi drugi, težje preživeli letošnje leto. Zaradi povedanega letos nismo mogli priložiti stenskega koledarja, ki smo ga v preteklih letih podarili naročnikom, saj bi v tem času za nas pomenil prevelik strošek. Vemo, da vas je večina to sprejela z razumevanjem in pogum nam vliva dejstvo, da nam stojite ob strani. Smo vam pa zato že v prejšnji številki pridali lep listni koledar.

Nočemo jamrati, saj dobro vemo, da se je naša revija že rodila v težkih časih, ki so jo spremljali tudi pozneje. Vedno pa ste jo reševali, vi, dragi zvesti naročniki in bralci. Zato vas vabim, da ostanete zvesti naročniki tudi naprej. Še več! Pomislite, komu bi lahko poklonili Ognjišče in koga nagovorili, da bi postal naročnik. Zato tudi tokratnemu Ognjišču v sredini pripenjamo naročilnico, s katero boste na našo revijo lahko koga naročili. Iskreno smo vam hvaležni za vašo zvestobo, kar bomo kazali z našim vztrajnim trudom mesečno izdajati dobro revijo in dobre knjige po dostopnih cenah, pa tudi z našo dostopnostjo v knjigarnah, telefonu in na spletu.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 4.

Nekaj let nazaj sem se v Kataloniji pogovarjal z dvema izobražencema, ki ju jo strašno zanimala “via eslovena”, kot Katalonci sami imenujejo slovenski model osamosvajanja. Med drugim jima povem, da nove države ne moreš ustvarjati z 51 % na plebiscitu, niti s 60 % ne. Nova država se ustvarja z 90 % vsega volilnega telesa, oziroma s slovenskimi 88 %. Teh ‘slovenskih’ 88 % za lastno neodvisnost od Španije pa Katalonija nima. Odločenost in enotnost celotne populacije na ozemlju Katalonije je daleč od slovenske izpred trideset let.
Danes imata Katalonija in Slovenija zaradi koronavirusa približno enako število mrtvih na milijon prebivalcev, kar ju uvršča v sam vrh žalostnih statistik. Vprašanje je, če bi se danes pred Katalonci še lahko važil s slovensko odločnostjo in enotnostjo. Pošasten poraz slovenskega naroda v boju zoper koronavirus, čemur smo priča te dni, je v naši družbi in politiki razkril “nekaj gnilega” hamletovskega spomina.
Dejstvo je, da trideset let nazaj, ko smo ustvarjali samostojno in demokratično Slovenijo, takšni nismo bili. Na decembrskem plebiscitu leta 1990 nas je, kot že rečeno, 88,2 % vseh, ki smo bili na volilnih seznamih, glasovalo za samostojno Slovenijo. Junija 1991 smo zoper agresorja stali kot en mož. Čelniki JLA, ki so grozili z vojaškim uničenjem Slovenije, so brž spoznali, da nima smisla mlade države premagati z letali in tanki, potem pa v vsaki slovenski kmečki izbi ali meščanski sobi imeti zoper sebe majhen uporniški štab.
Takšna je bila takrat naša odločenost in enotnost. Zaznal jo je agresor, zaznala in spoštovala jo je neodločena mednarodna javnost. Agresor se je umaknil, mednarodna javnost nas je vzela k sebi in priznala. Nobeno od dvojega ni bilo samoumevno.
Kaj se nam je zgodilo v teh tridesetih letih? Zakaj smo v letu 2020 resen epidemiološki izziv pretvorili malodane v festival neodgovornosti? Kako to, da smo umanjkali v sočutju do prizadetih in žrtev, kar je osnova vsakega človekoljubja?
Mislim, da bomo šele v prihodnje bolje razumeli, kaj se nam je v resnici zgodilo, da nam je epidemija pokončala za en avtobus ljudi na dan. Za zdaj se zdi, kakor da nas je zapopadel neki samouničevalen demon. Glede vodilnih elit pa, kakor da so nekateri zavoljo politične kombinatorike in osebnih interesov (pod)zavestno hoteli ta tragični avtobus mrtvih na dan.
Bolj filozofska razlaga bi lahko šla v smeri razlikovanja med apolonskim in dionizičnim tipom človeka. V zadnjih tridesetih letih smo Slovenci manj apolonski in bolj dionizični, manj racionalni in disciplinirani ter bolj čutni in samovoljni. Apolonski Slovenec nas je pred tremi desetletji osamosvajal, dionizični Slovenec danes išče poti, kako bi zaradi ukrepov zoper koronavirus ne prekinil svojega ‘žura’.
Sociološko govorimo o individualizirani in porabniški družbi, ki ni vajena samozatajevanja in omejitev. Psihološko lahko govorimo, da nas je kužni čas pahnil v nekakšen spoznavni in čustveni šok, ki je za našo psihično sliko nov, kar je razlog za neustrezno odzivanje. Pedagoško govorimo o triumfu permisivne vzgoje, kar je zelo spremenilo mentaliteto današnjega prebivalstva mlajšega od 40 let. Politološko lahko opazimo dva pojava: ignoriranje politike na eni in polarizacija politike na drugi strani. V deželi, kjer skoraj polovica volivcev ne gre na volitve, ne gre pričakovati, da se bo ljudstvo množično identificiralo z ukrepi s strani političnih elit. V deželi, kjer je prišlo do močne levo-desne polarizacije in je politična strast na robu fanatizma, ne gre pričakovati, da bodo levi spoštovali ukrepe, ki jih zapovedujejo desni.
Pomembno bo razumeti, kaj se nam je zgodilo v letu 2020. Še pomembneje bo, da v letu, ko praznujemo tridesetletnico samostojne države, začrtamo pot naprej. Družbo prihodnosti bo potrebno graditi na vrlinah ljudi, ki so se v kužnih časih izkazali. Pozitivna osebnost leta 2020, pri nas in po svetu, bo vsekakor zdravstveni delavec.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 3.

priloga

Jaslice – živi evangelij

tema meseca

Kristjan je … resnicoljuben

gost meseca

Nekdanji pastor Izet Veladžić

Preberite več: Januar 2021

Leto 2020 je tudi Beethovnovo leto ob 250-letnici rojstva tega glasbenega velikana. Osrednje slovesnosti (okrnjene zaradi virusa) so bile v Bonnu, kjer se je rodil, in na Dunaju, ki si ga je izbral za svoj drugi dom. Veličina Ludwiga van Beethovna je v njegovi izjemni glasbeni vsestranosti, saj je s svojim obsežnim opusom posegel na vsa glasbena področja. Najbolj je poznan po svojih devetih simfonijah, ki so si tako različne med seboj in je vsaka po svoje mojstrovina zase. Že pred tridesetim letom je začutil, da mu nepopravljivo peša sluh, tisti čut, ki bi moral biti pri glasbenikih najpopolnejši. Sprva ga je zajel obup, kot je izpovedal v svoji heiligenstadtski oporoki (1802), potem je zbral pogum: »Zgrabil bom usodo za vrat, ne bo me spravila na tla!« Svoje največje mojstrovine je ustvaril, ko je bil že popolnoma gluh. »Beethoven je imel v zgodovini glasbe bolj odločilno vlogo kot katerikoli drug posameznik (tudi Bach pri tem ni izjema). Treba je samo primerjati njegova prva dela z njegovimi zadnjimi, pa spoznamo, kako je v njegovem času napredovala glasbena umetnost – in v dobršni meri ravno zaradi njega. Skratka, glasbeno umetnost je napravil sodobno« (David Ewen).

OTROK GLASBENE DRUŽINE
Ludwig van Beethoven se je rodil 16. decembra 1770 v Bonnu v glasbeni družini flamskega izvora. Njegov ded je bil glasbeni ravnatelj pri nadškofu in volilnem knezu v Kolnu, njegov oče Johann pa je bil na istem dvoru glasbenik in pevec. Od sedmih otrok so preživeli trije dečki: Ludwig, Carl in Nikolaus. Ko je oče opazil, da je Ludwig glasbeno nadarjen, ga je silil po cele dneve igrati na klavir in violino, da bi iz njega napravil čudežnega otroka. Pri sedmih letih je že uspešno nastopal v javnosti. Okoli leta 1780 ga je vzel v roke dvorni skladatelj in organist Christian Neefe, ki ga je učil popolnoma drugače in v glasbeni pouk vključeval tudi humanistične vede. Posebno dragoceno je bilo učiteljevo vztrajanje, naj komponira. Neefe je pripravil objavo prvih skladb svojega učenca: leta 1783 so izšle Beethovnove tri klavirske sonate. Ludwig je s štirinajstimi leti postal pomožni organist knežje kapele. Leta 1787 je Neefe svetoval, naj Beethoven gre na Dunaj v šolo k Mozartu, ki je bil nad njegovo nadarjenostjo zelo navdušen. Za­radi materine smrti se je moral vrniti v Bonn. Nasilni oče se je vedno bolj vdajal alkoholu in na Ludwigova ramena je padla skrb za mlajša brata. Vzdrževal ju je s polovico očetove in s svojo plačo. Njegov prijatelj in pokrovitelj grof Ferdinand Waldstein je volilnega kneza prepričal, naj Beethovnu dovoli, da gre študirat na Dunaj k Haydnu. Knez je privolil in leta 1792 je Beethoven prišel na Dunaj, ki je postal njegov novi dom.

NAJSLAVNEJŠI PIANIST NA DUNAJU
V Haydnovi šoli je ostal do leta 1794, čeprav se z mojstrom nista prav ujela. Haydna in Beethovna sta ločevali skoraj dve generaciji, pa tudi drugačni pogledi na glasbeno umetnost. Ludwig se ni maral podrejati pravilom kontrapunkta, raje je imel svobodno domišljijo. Svoja dela je posvečal osebnostim, kot so bili grof Waldstein, knez Lichnowsky in nadvojvoda Rudolf, ki so bili njegovi pokrovitelji in so ga vabili na svoje domove. Ustvaril si je ime kot pianist in slovel je po izvrstni improvizaciji. »Zelo ga občudujejo zaradi hitrosti igranja in vsakogar osupne, kako z lahkoto obvlada najtežavnejše dele,« so poročali časniki. Baron Domanowitz, ki je pripadal najvišjemu plemstvu, se je odločil, da bo skrbel za mladega glasbenika in je pri tej odločitvi vztrajal kljub temu, da se je Beethoven izkazal osornega, nehvaležnega. Zaradi svojega vihravega značaja se je na Dunaju pogosto selil. Ko mu je bilo petindvajset let, je bil najslavnejši pianist na Dunaju, ne pa še dovolj znan kot skladatelj. Na svojem prvem javnem koncertu v Burgtheatru 29. marca 1795, na katerem je v korist vdov umetnikov igral svoj novi klavirski koncert, je osupnil poslušalce z divjo virtuoznostjo. Vedno bolj se je uveljavljal kot skladatelj. Pisal je predvsem za klavir. Beethovnovo umetniško dejavnost na splošno delimo na tri obdobja. Prvo, ki se končuje okrog leta 1800, je njegovo učno obdobje, v katerem se še drži Haydnovega in Mozartovega načina izražanja, vendar se je že takrat uveljavljala njegova lastna, močna osebnost. Proti koncu prvega obdobja je začel odkrivati zvočne možnosti velikega orkestra in porodila se je njegova Prva simfonija, napisana leta 1800. Za glasbo je čutiti neprestan psihološki trud, napetost in sprostitev, senco in svetlobo. Njegova glasba je izraz njegove osebnosti. Bil je republikanec, imel se je za enakega plemstvu. »Jaz sem kralj!« je vzkliknil v globokem prepričanju, da so vsi ljudje enaki. Bil je samozavesten, utelešen ustvarjalni jaz. »S kom naj se bojim primerjati svojo moč?« je napisal že zgodaj na svoji ustvarjalni poti.

MOREČE ODKRITJE, “HEILIGENSTADTSKA OPOROKA”
Že leta 1796 je Beethoven začutil prva znamenja strašne bolezni, najhujše za glasbenika – gluhote, ki je neustavljivo napredovala. Zdravnik je ugotovil, da je bila ta gluhota posledica vnetja notranjega ušesa. Zajela ga je huda osebna kriza. Živel je sam, zanemarjen, neobrit, prav v tem času je čutil potrebo po ljubezni in željo po lastni družini. Prave družice ni mogel najti; ali se je zaljubil v ženske, ki so bile poročene ali iz višjega družbenega sloja, kakor grofica Giulietta Guicciardi ali Theresa von Brunswick, ki ji je pisal neodposlana pisma. Najhujši obup ga je zajel poleti 1802. Umaknil se je na podeželje, v Heiligenstadt pred vrati Dunaja. Svojima bratoma je napisal dolgo pismo, znano kot Heiligenstadtska oporoka, v katerem opisuje svoje brezupno stanje.
»Za moja brata Carla in (prazen prostor) Beethoven. O človeka, ki me imata za sovražnega, trmastega in ljudomrznika ali pa me za takega razglašata, kakšno krivico mi delata, saj ne poznata skrivnega vzroka tistega, kar se vama le zdi. Moje srce in moj duh sta bila od otroških let za nežno čustvo dobrohotnosti. Vedno sem bil pripravljen narediti kaj velikega, toda pomislita vendar, da me je pred šestimi leti popadlo neozdravljivo stanje, ki so ga nespametni zdravniki poslabšali. Iz leta v leto so me tolažili, da se mi bo izboljšalo, me varali, nazadnje pa so me prepričali, da bo bolezen trajna (zdravljenje utegne trajati leta ali pa je celo nemogoče), čeprav sem se rodil z ognjevitim, živahnim temperamentom in bil dojemljiv za razvedrila v družbi, sem se moral zgodaj umakniti in živeti osamljen. Če sem hotel kdaj preko tega, o kako grdo me je potisnila nazaj dvakrat žalostna usoda mojega slabega sluha; in vendar nisem mogel reči ljudem: Govorite glasneje, vpijte, jaz sem gluh! Kako naj bi tudi priznal slabost tistega čuta, ki bi moral biti pri meni popolnejši kakor pri drugih, čuta, ki je bil nekoč kar najpopolnejši, tako popoln, kakor ga imajo ali so ga imeli le redki v moji stroki. (…) Zame ni v človeški družbi nobenega veselja več, nobenega razumnega pogovora. Le kolikor je nujno potrebno se lahko vključim v družbo, živeti moram kot izobčenec. Če se približam kakšni družbi, me zajame neka silna plašnost, ko se izpostavljam nevarnosti, da bi opazili moje stanje. Tako je bilo tudi v tej polovici leta, ki sem ga preživel na podeželju, ko so moji pametni zdravniki zahtevali, naj kar se le da pazim na svoj sluh. Večkrat me je obšla želja po družbi in se dal zapeljati. Toda kakšna sramota, ko je nekdo, ki je stal poleg mene in je od daleč slišal piščalko, jaz pa nisem NIČ slišal, ali je nekdo slišal PETJE PASTIRJA, jaz pa spet nisem nič slišal. (…) Taka doživetja so me spravila skoraj do obupa in malo je manjkalo, da si nisem sam končal svoje življenje – samo umetnost, samo ona me je zadrževala. Oh, zdelo se mi je nemogoče zapustiti svet, preden dovršim, kar sem si zastavil. (…) Želim vama vse dobro in ne pozabita me popolnoma po moji smrti. To sem si od vaju tudi zaslužil, ker sem v življenju pogosto mislil na vaju, da vaju osrečim. In bodita srečna! Heiligenstadt, 6. oktobra 1802. Ludwig van Beethoven.«

“ZDAJ ZAČENJAM ZNOVA!”
Naglušnost je pripeljala do drugega obdobja. »Zdaj začenjam znova,« je zapisal takrat. Premagal je obup in v zavesti, da mora še veliko povedati, je res začel znova. Iskal je možnosti, da bi kljub gluhoti mogel nadaljevati svoje ustvarjanje. »Kar mi leži na srcu, moram izraziti, moram napisati!« Omislil si je slušalo: nekakšno kovinsko trobento – tanjši konec je prislonila na klavirsko tipko, trobilo pa na svoje uho. Samo v letih 1803 in 1804 je napisal številna dela, s katerimi je bila glasbena oblika povzdignjena na najvišjo točko dotedanjega razvoja. Njegov notranji boj se kaže v številnih delih iz naslednjih let. To so predvsem njegove simfonije, ki jih bomo predstavili kasneje, njegove skladbe za klavir in njegova edina opera Fidelio. »S tem delom sem si pridobil mučeniško krono.« Delal in predeloval je nadvse natančno, eno od arij je predelal nič manj kot osemnajstkrat! Zgodba opere izhaja iz pripovedi o junaškem prizadevanju žene Leonore, ko je v času francoske revolucije rešila moža iz zapora. »Beethovnu je bila Leonora simbol prostosti, ki reši Florestana teme njegove celice in ravno tako izpusti vse ostale jetnike. Ena najlepših strani v operi – in tudi v vsej operni literaturi – je prihod jetnikov iz celice na sonce. Pojejo hvalnico svobodi, ki je Beethovnova najmočnejša demokratična izjava« (David Ewen). Prva izvedba 20. novembra 1805 je doživela neuspeh. Razočaran nad tem se je Beethoven vrnil pisanju instrumentalnih del. V tem času je Beethoven že užival gmotno varnost, ker so ga podpirali bogati pokrovitelji, med njimi nadvojvoda Rudolf, njegov nekdanji učenec. Po njegovi zaslugi je skladatelj prejemal letni dohodek 4000 goldinarjev. Leto 1809 je bilo za Dunaj težko: pred mestnimi vrati je bila francoska armada, avstrijski dvor je zbežal, nasilje je vladalo v mestu. Zaradi odsotnosti plemstva je bil Beethoven prikrajšan za vir dohodkov. Bal se je tudi, da bo topovsko obstreljevanje še poslabšalo njegov pojemajoči sluh.

NAJVIŠJI VZPON IN ZATON
Po letu 1817 je prišlo Beethovnovo tretje in zadnje obdobje, obdobje devete simfonije, Misse solemnis, zadnjih klavirskih sonat in godalnih kvartetov. »V teh delih postaja Beethoven videc in mistik, svet gleda v glasbi, ki se ne drži ne ustaljenih oblik ne sloga,« je zapisal David Ewen. Njegovih devet simfonij in Misso solemnis predstavljamo posebej, tukaj bi omenili sonato v cis-molu, znano pod imenom ‘V mesečini’. Posvetil naj bi jo grofici Giulietti Guicciardi, ki jo je vzljubil in je gojil misel, da bi se z njo poročil, pa naj bi njen oče to onemogočil. Pa je to bolj legenda. Omenjamo jo tudi v zvezi z vatikansko poštno znamko z žigom prvega dne izdaje, s katero bodo obeležili 250-letnico Beethovnovega rojstva, ki se je bomo spominjali 16. decembra 2020. Na znamki je skladateljeva podoba, v ozadju pa zvezdnato nebo s polno luno, v levem zgornjem kotu je Beethovnov podpis, pod njim pa del notnega zapisa Sonate v mesečini. Beethovnova zadnja veličastna dela so neke vrste oporoka in pesem slovesa.
Leta 1818 je popolnoma oglušel in je bolj ali manj opustil nastopanje v javnosti. Še vedno pa je hodil na sprehode po podeželju in si mrmral nerazumljive besede. Z očmi je spremljal let ptic, ni pa mogel slišati njihovega petja. Leta 1825 se je njegovo zdravje poslabšalo, vendar je še pisal zadnje kvartete. Nameraval je uglasbiti Goethejevega Fausta in skiciral načrte za deseto simfonijo. Ko je nečak Karl, za katerega je očetovsko skrbel, skušal narediti samomor, je bil pretresen, saj je čutil, da se bliža konec. Za nekaj časa je šel s Karlom na deželo, a je zbolel. Ko se je vračal na Dunaj, je staknil pljučnico, ki so ji sledili hudi napadi ciroze. Obležal je v skromni sobici starega benediktinskega samostana. Prijatelje, ki so ga obiskovali, je prosil, naj mu igrajo na klavir in pojejo. Beethoven ni mogel slišati glasov, a je rekel: »Naj jih vsaj VIDIM peti!« Po dolgem trpljenju je 27. marca 1827 umrl. Njegovi prijatelji so mu pripravili skromen pogreb, vendar se ga je udeležila številna množica, okoli 10.000 ljudi.

DEVET SIMFONIJ
Med Beethovnova največja in najbolj znana dela spada njegovih devet simfonij, o katerih David Ewen pravi, da “stojijo mogočno kot edinstven in neuničljiv spomenik v orkestralni glasbi; vse, kar je nastalo v podobni obliki, je ob njih majhno”. Na kratko bomo povzeli njegovo predstavitev v knjigi Enciklopedija glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1973). Prva simfonija (1800) je včasih deležna ohlapne oznake, da je ‘mozartovska’, vendar se velikan Beethoven začenja nemirno premikati. Drugo simfonijo je Beethoven napisal leta 1802. Takrat je bila hladno sprejeta, danes nas pa tako kot v prvi, privlači njena preprostost in sončni lesk. Med drugo in tretjo simfonijo, znano pod imenom Eroica, je Beethoven napravil ogromen korak v umetniški izpopolnitvi. Sprva jo je hotel imenovati ‘Bonapartejevo’, ker je v Napoleonu videl rešitelja vseh zatiranih, ko pa se je okronal za cesarja, je iztrgal list s posvetilom: »Vidim, da ni nič drugega kot navaden človek!« Eroica je nastajala v letih 1803–1804 in je bila prvič izvedena decembra 1804 pod skladateljevim vodstvom in mu je bila od vseh njegovih simfonij najljubša. Četrta simfonija se je rodila jeseni 1806. Zadnji stavek je izliv radostnega smeha. Glavni motiv prvega stavka pete simfonije je sam Beethoven opisal z besedami: »Tako trka usoda na vrata.« S tem ključem imamo to simfonijo za glasbeni opis Beethovnovega boja z gluhostjo, ki mu jo je namenila usoda. Velja povedati, da so pod nacizmom podjarmljene dežele med drugo svetovno vojno ta uvodni motiv sprejele kot simbol zmage: v Morsejevi abecedi je črka V (victory = zmaga) označena s tremi pikami in črto, kar približno ustreza Beethovnovemu motivu. Zlepa noben skladatelj ni ljubil narave globlje kot Beethoven. Hodil je na dolge sprehode po prelepi okolici Dunaja in se tam v samoti počutil eno z vesoljem. Svoje odzive na čuda narave izpoveduje v šesti simfoniji, imenovani Pastoralna. Drugi stavek, ‘Prizor ob potoku’, je glasbena podoba žuborenja vode ob spremljavi pojočih slavcev in kukavic. To simfonijo je Beethoven napisal na deželi pri Heiligenstadtu poleti 1808. Sedma simfonija je nastala v letih 1811–1812. Tretji stavek je eden najbolj posrečenih izrazov nezadržane veselosti, ki je je bil zmožen samo Beethoven. Osma simfonija, nastala leta 1812, spominja, da je imel nesrečni Beethoven tudi srečne trenutke, saj je polna igrivosti in dobre volje. Deveta simfonija pomeni najvišji polet Beethovnove domišljije v simfonični obliki. Že od leta 1793 je želel uglasbiti Schillerjevo odo An die Freude (Radosti), ki je izražala njegove lastne misli o bratstvu med ljudmi. Dela se je resno lotil šele leta 1823. Simfonijo je končal pozimi 1823, partitura je bila v celoti napisana spomladi 1824. Prva izvedba je bila 6. maja 1824 v dvornem gledališču Pri Koroških vratih.
Beethoven, ki je bil že tako gluh, da ni mogel slišati niti ene note od vse te glasbe, je vztrajal pri zahtevi, da bo dirigiral sam; člani orkestra so se dogovorili, da se ne bodo menili zanj, temveč gledali koncertnega mojstra in dirigenta zbora. Beethoven je stal kot na samotnem otoku in dirigiral toku svojih harmonij z nadvse čudnimi kretnjami. Tako je na primer velel pianissimo tako, da je pokleknil in stegnil roke k tlom; pri fortissimu pa je potem planil pokonci kot sproščen, sprožen lok – videti je bilo, kot bi prerasel svojo višino – in široko razprostrl roke. V zadnjem stavku je Beethoven dirigiral počasneje od tempa, ki so ga vzeli izvajalci, tako da je še vedno dirigiral zadnje takte, ko je bila skladba že končana. Ena od solistk je potem mojstra nežno prijela za roko in ga s solzami v očeh obrnila proti občinstvu, ki ga je viharno pozdravljalo, a ga ni mogel slišati.

MOGOČNA “MISSA SOLEMNIS”
Sad zadnjih skladateljevih let je latinska maša Missa solemnis, ki obsega pet delov: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus in Agnus Dei. Ima mogočno zgradbo in vsebuje nekaj najbolj izpovedne Beethovnove glasbe. Na prvo stran je zapisal: »Von Herzen – möge es zu Herzen gehen« (Od srca – da bi šlo do srca). Mašo je pisal tri leta. Trije deli so bili prvič predstavljeni na Dunaju 8. maja 1824. O Beethovnovem prispevku k cerkveni glasbi naj nas na kratko pouči priznani muzikolog dr. Edo Škulj. Kakor je samo enkrat poskusil z opero, tako je tudi samo enkrat posegel na polje oratorija. Ustvaril je delo Kristus na Oljski gori, ki pa je zaradi neprepričljivosti besedila zelo redko na sporedu. Bolj pomembni sta njegovi maši. Če imajo nekateri njegovo mašo v C-duru za konvencionalno delo, pa je toliko bolj veličastna njegova druga maša v D-duru, imenovana Missa solemnis. Mašo mu je naročil njegov učenec nadvojvoda Rudolf, ko je postal nadškof v Olomoucu. Skladatelj je uporabil tradicionalne oblike od preprostih spevov do veličastnih fug ob sklepu Glorie in Creda. Nekateri menijo, da še nobenega Benedictusa ni uvedel tako goreč simfoničen uvod in da Agnus postane glas človeštva v prošnji za notranji in zunanji mir. Za nekatere glasbene strokovnjake je Beethovnova Missa solemnis najlepše cerkveno glasbeno delo 19. stoletja.

 ČUK, Silvester. Ludwig van Beethoven. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 46-53.

»Tu je treba zaklicati: Fiat lux! Več luči! – Kje so načela? Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita. Usoda krščanskega načela je usoda Onega, iz katerega to načelo izhaja, Jezusa Kristusa. Načelo vodi po poti zatajevanja in trpljenja, po poti križa. Kristus ni iskal trenutnega uspeha, oznanjal je resnico, bodi všeč ali ne, grajal, bičal je napake, dasi je videl, da bo moral radi tega v smrt – a njegov evangelij je končno vendar prodrl in si pokoril svet. Tako moramo tudi mi, bodi umestno ali neumestno, všeč ali nevšeč, predvsem izpovedati pravo krščansko načelo, z njim moramo zvesto vztrajati, tudi ko bi ne dosegli najmanjšega uspeha. A uspeh ne izostane; krščansko načelo je božje načelo, je božja moč, zato zmaga, počasi sicer, a gotovo, kakor je gotov Bog, njegov izvor. To je zmaga, ki premaga svet, vera naša – načelo naše.« S temi znamenitimi besedami je Anton Mahnič označil svojo neomajno zvestobo resnici pa tudi svojo zvesto hojo za Kristusom, ki mu je služil vse življenje. Tega velikega Slovenca predstavljamo kot Božjega služabnika, hrvaškega svetniškega kandidata, ob 170-letnici rojstva in stoletnici smrti.

“NEVIHTA S KRASA”
Tako je kritika svoje poezije označil Simon Gregorčič. Anton Mahnič je bil v svojem boju za resnico neomajen kot skala, silovit kot nevihta, ki je razpihala meglo na Slovenskem in povzročila ločitev duhov. Rodil se je 14. septembra 1850 v vasi Kobdilj, župnija Štanjel na Krasu kot prvi od devetih otrok očeta Antona in matere Jožefe roj. Jerič. Oče je umrl leta 1891, mati pa ga je, škofa, še spremljala na Krk, kjer je leta 1906 končala tek zemeljskega življenja. Sin Anton očeta Antona v svojem pisanju komaj omenja, večkrat pa se s hvaležnostjo spominja matere. »Tvoja slika, draga mati, mi je bila vedno pred očmi, ko sem hodil po svoji duhovniški poti, polni odgovornosti.« V svojih satiričnih spisih prikazuje sebe kot otroka brez smisla za praktične stvari. Po ljudski šoli v Štanjelu se je leta 1863 vpisal v prvi razred državne gimnazije v Gorici. Že naslednje leto je skupaj s sošolci ustanovil literarni listič Vrt. Njegov gimnazijski sošolec je bil Anton Gregorčič, poznejši duhovnik in vodilni politik na Goriškem, vsa leta sta bila tekmeca. Po maturi leta 1871 je vstopil v goriško bogoslovje, v katerem je bilo takrat okoli 100 bogoslovcev iz vseh škofij goriške metropolije. 30. avgusta 1874 je bil posvečen v duhovnika, naslednje leto je končal bogoslovne študije in nadškof ga je imenoval za prefekta v dijaškem semenišču. Začelo se je njegovo goriško obdobje, ki je bilo razpeto med vzgojno delo v semenišču, pisanje in uredniška opravila. Ob vsem tem je leta 1881 na dunajski univerzi dosegel doktorat iz teologije s tezo o peklu. Postal je profesor svetopisemskih ved v goriškem bogoslovju in v latinsko pisanem škofijskem listu Follium periodicum je izšel niz njegovih vzgojnih sestavkov. V tem času je posegel tudi v osrednji slovenski prostor s članki v časopisu Slovenec v obliki pogovorov (1884) in jih je leta 1887 objavil v Gorici v knjigi Dvanajst večerov. Leta 1888 je začel izhajati Rimski katolik, list, ki “naj služi razodeti resnici”. Mahnič je bil njegov urednik, lastnik in glavni sodelavec. Zaradi te vsestranske zaposlenosti je najbolj trpelo vzgojno delo v semenišču, zato se je odločil za odhod. »Skozi dvajset let sem imel priliko v neposredni bližini, občujoč vsak dan z dijaki, opazovati duha in smer novodobne liberalne vzgoje, okušati sad, ki ga poraja.« Za prvo nalogo si je postavil, da bi svojim gojencem pomagal do žive vere v Jezusa Kristusa in ljubezni do katoliške Cerkve ter tako do močne krščanske zavesti. Vse življenje v zavodu je spremljal nekako iz ozadja: za svoje fante bi dal vse, razen tistega, kar je pri vzgoji najpomembnejše: dati sebe mladim ljudem. Tega preprosto ni mogel, ker se je razdajal na vse strani. Bolj jih je vzgajal s tem, kar je bil. Gojenci so čutili in slutili, da se za trdo človeško skorjo skriva božji mož.

DVANAJST VEČEROV — LITERARNA KRITIKA
Anton Mahnič se je odločil za odhod iz semenišča, ko je začutil, da ga mladi ne poslušajo več tako zvesto, “slišali so namreč iz posvečenih duhovniških ust, da reči pretiravam, da sem pregoreč, da sem glede načel prenatančen … Različen evangelij od mojega so gojenci slišali glede slovenskih leposlovcev tudi v šoli – pri slovenskem pouku.” Svoj umetnostni pogled na svet je Mahnič izpovedal v nizu člankov Dvanajst večerov (Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem), ki jih je objavljal v Slovencu od 7. novembra do 31. decembra 1884, leta 1887 pa so izšli v knjigi. Filozof Ivo Kerže v knjigi Mahničeva estetika in literarna kritika (Mohorjeva družba, Gorica 2019) v poglavju Mahničeva literarna kritika piše: »Po Mahniču mora umetnina vsebinsko potrjevati: 1. obstoj transcendentnega in osebnega Boga; 2. obstoj Božje previdnosti; 3. obstoj moralnega reda, ki predpostavlja bistveni razloček med dobrim in zlim ter resnico in lažjo; 4. spoznavnost tega reda človeku; 5. obstoj nesmrtne duše v človeku; 6. obstoj svobodne volje v človeku.« Potem navaja prizore, v katerih bodo tipično kršeni navedeni minimalni vsebinski pogoji (str. 125). Mahnič je v teh pogovorih proti (umetnostnemu) skepticizmu razvil svoje estetične nazore: o metafizični trojici resničnega, dobrega in lepega; da ni nič dobro, kar ni resnično, in nič lepo, kar ni resnično in dobro; da je namen umetnosti “dvigati” in “kazati višje ideje v vzornih podobah”, vsekakor pa ničesar ne izražati, kar bi bilo “krščanstvu nasprotno, ker je krščanstvo resnica” (Aleš Ušeničnik). »Najbolj znamenit in razvpit Mahničev kritiški poseg pa zadeva pesmi Simona Gregorčiča, katerih kritike objavlja v Dodatkih k Dvanajstim večerom,« piše Ivo Kerže. Mahnič je o Gregorčičevih pesmih zelo naklonjeno pisal v Šestem večeru, kjer je pohvalil njegovi pesmi Oljki in Soči. Zapisal je, da je Gregorčičevo poezijo kritiziral le zato, ker je v njej zaznal protikrščanske ideje – predvsem v pesmih Človeka nikar!, O nevihti in Ujetega ptiča tožba – in ker je videl, kako so take ideje zlasti mladini nevarne. »To mladino, Bog mi je priča, imel sem vedno pred očmi pri vsaki vrsti, ki sem jo pisal.« V prvem dodatku k Dvanajstim večerom doktor Junij (Mahnič) piše, da mu je “težko o tej reči spregovoriti odločno besedo … bojim se nemilo soditi in preveč reči, ter tako žaliti onega (tj. Gregorčiča), ki ga spoštujem in visoko cenim”. Njegova kritika je vendarle bila preostra in je z njo pesnika ranil. Kasneje, kot škof na Krku, ko je z leti postal blažji, je pesniku ponudil roko sprave, a jo je ta zavrnil.

RIMSKI KATOLIK V SLUŽBI RAZODETE RESNICE
Kot odgovor na sovražno pisanje liberalnega lista Slovenski narod proti Cerkvi in papežu je Anton Mahnič leta 1888 začel izdajati list Rimski katolik (RK). Posvetil ga je “razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stolica”. Napovedal je, da bo branil katoliško vero slovenskega ljudstva zoper krive nauke; ker je naravno spoznanje podlaga verskemu, bo obravnaval tudi znanstvena, predvsem filozofska vprašanja, ki so kakor koli z vero povezana. Tako je začrtal delo za vso dobro izhajanja – do konca leta 1896, do Mahničevega odhoda iz Slovenije. Pisal je RK večinoma sam, ni pa presojal samo slovstva, ampak vse kulturno življenje, tudi politiko, a vedno le načelno – pod vidikom krščanskih načel. RK je v slovenskem prostoru dvignil velike oblake prahu. Od vseh strani so deževali žolčni napadi, ki se niso ustavljali niti pred Mahničevim zasebnim življenjem. Nasprotniki so dosegli, da so šolske oblasti dijakom prepovedale prejemati in brati RK. Ko razpravlja o “metafizični trojici”: pravo, dobro, lepo, se spoprijema najprej s tako imenovanimi filozofi, zatem s politiki, ki bi se morali držati naravnega in krščanskega prava, in nazadnje z umetniki. »Kako majhen, ničev je človek, ako se ne klanja resnici! Zakaj resnica je Bog. Politiki in umetniki niso bogovi – ljudje so! Ko nam je torej soditi njih dejanja, vprašajmo, ali se zlagajo z zakoni večne resnice.«
V uvodu v Mahničev zbornik Več luči (izbrani spisi iz RK, uredil dr. Aleš Ušeničnik, Ljubljana 1912) beremo: »Rimski katolik je po slovenskem svetu zaklical: Več luči! Ta klic je započel novo dobo v zgodovini slovenskega naroda: dobo načel in zato dobo smotrnega dela; dobo katoliških shodov; dobo politične in socialne organizacije; dobo krščanskega slovenskega ljudstva. Kdo ve, kje bi bili danes, ko bi ne bil tedaj vstal dr. Anton Mahnič ter napovedal s klicem “Več luči!” neizprosnega boja breznačelnemu liberalizmu, ki je dušil vsako krepko dejanje, ki je moril vsak razvoj in napredek slovenskega krščanskega ljudstva … Bila je doba našega preporoda, doba naše krščanske renesanse. In kaj je dalo to silno življenjsko moč tej mali dobi? Načelo. Doktor Mahnič je bil glasnik načel, v teh kratkih besedah je izražen njegov veliki pomen v zgodovini slovenskega naroda« (Aleš Ušeničnik). Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj priznava, da je Mahnič kot pogumen duh napravil konec slovenskemu miselnemu kaosu in povzročil v naši javnosti plodovito diferenciacijo in ločitev duhov. »Črednemu stanju med Slovenci je napravil dr. Mahnič konec. In v tem je sekularni pomen njegovega nastopa.«
Že v prvem letniku RK je Mahnič začel pisati o potrebnosti vseslovenskega katoliškega shoda, ki naj bi idejno in politično združil vse Slovence pod zastavo katoliških načel. Ko so ga nekateri somišljeniki prepričevali, da je potrebna previdnost in več časa, jih je navduševal in pomagal na vse strani. Prvi slovenski katoliški shod pod pokroviteljstvom škofa Jakoba Missie je zasedal v Ljubljani od 29. do 31.avgusta 1892. Anton Mahnič je že vnaprej določil njegov pomen in namen: »Poglavitna naloga slovenskega katoliškega shoda je, da slovesno proglasi katoliško načelo kot vodilno za javno življenje.« Svoje reformatorsko delo na Slovenskem je Anton Mahnič zaključil z ustanovnim občnim zborom Leonove družbe 19. novembra 1896, tri dni zatem je bil imenovan za škofa na Krku.

ŠKOF ZA GLAGOLJAŠE
Na splošno presenečenje ga je apostolski cesar Franc Jožef 22. novembra 1896 imenoval za krškega škofa, papež Leon XIII. je to imenovanje potrdil 3. decembra, 7. februarja 1897 je bil Anton Mahnič v goriški stolnici posvečen v škofa, 27. marca pa je bil ustoličen v stolnici na Krku. Ob njegovem nastopu je bilo v škofiji 85% Hrvatov in 15% Italijanov. Italijani so ga sprejeli z navdušenjem, saj je bila znana njegova vdanost papeškemu Rimu, Hrvatje pa so svojega novega škofa gledali z nezaupanjem. Prav v tistem času se je namreč na Krku in v otoških župnijah bila ogorčena borba za glagolsko bogoslužje. Slovenec Mahnič, s katerim je bila prekinjena vrsta škofov domačinov, naj bi “odpravil to razvado”. Krški duhovniki so mu ob škofovskem posvečenju podarili nov glagolski misal, ki je bil zgovorno darilo. Pol leta po prevzemu škofije je Mahniča obiskal vladni zastopnik iz Trsta in se pozanimal, kako je z glagolico. Škof mu je odgovoril: »Še vedno nisem uspel vsega preštudirati. Če bom ugotovil, da ima glagolica na Krku zakonito podlago, ne le, da je ne bom ukinil, temveč jo bom z vsemi močmi podprl.« Ko je nastopil kot škof na Krku, je glede glagolice veljalo, kar je določala konstitucija papeža Benedikta XIV. iz leta 1754. Staroslovansko (glagolsko) bogoslužje se dopušča tam, kjer je to običaj. Za mašo in brevir je dopuščena raba samo glagolskih knjig, tiskanih pri Kongregaciji za širjenje vere. Mahnič je natančno proučil stanje. Uvidel je, da so glagolico uvajali v bogoslužje v plemeniti želji, da bi verno ljudstvo razumelo Božjo besedo in dejavno sodelovalo pri bogoslužju, nasprotnike glagolanja pa je vodilo sovraštvo do vsega, kar je hrvaško in slovansko. Vprašanje glagolice je bilo rešeno na prvi škofijski sinodi 1901. Odloke te sinode je Sveta stolica potrdila leta 1905. Za preučevanje, negovanje in napredovanje staroslovanskega bogoslužja je leta 1902 ustanovil Staroslovansko akademijo. Istega leta je v škofijski hiši v Krku začela delovati tiskarna Kurytka (staro ime za otok Krk), ki je imela črke latinice, cirilice in glagolice. V njej so tiskali molitvenike, tiskovine za cerkve in pisarne, predvsem pa vrsto verskih in stanovskih listov. Že pred ustanovitvijo lastne tiskarne je začel leta 1899 izhajati Pučki prijatelj, list za gospodarsko in versko izobrazbo ljudstva; leta 1901 SS. Eucharistia, list za duhovnike, od leta 1912 Svečenička zajednica. Iz škofijske tiskarne je leta 1903 začela prihajati Hrvatska straža, namenjena krščanski prosveti, leta 1905 Luč, glasilo hrvatske katoliške mladine. Škof Anton Mahnič je imel veliko skrb za vzgojo mladih, tako tistih, ki bodo nekoč postali duhovniki, kakor bodočih kulturnih delavcev. Važnejše od pisanja mu je bilo ustanavljanje akademskih društev v univerzitetnih mestih, kjer so študirali mladi iz njegove škofije. Zelo si je želel, da bi Slovenci in Hrvati sodelovali na cerkvenem, kulturnem in političnem področju.

ČUTILI SO, DA IMAJO OČETA
Mahničevo delo je razdeljeno na dve razdobji, slovensko in hrvaško. Prvo je bilo v znamenju idejnega razčiščevanja, drugo pa bolj praktično usmerjeno. Po prihodu na Krk se je hitro vživel v novo okolje in se zbližal z ljudmi in oni so ga sprejeli za svojega. Čutili so, da imajo očeta, ki jih razume in jim želi dobro. Vsaka tri leta je obiskal vse svoje župnije. Vernike je poučeval s svojimi temeljitimi pastirskimi pismi; zaradi nekaterih župnij, kjer so bili Italijani v večini, so bila ta pisma dvojezična. Odločno se je boril za hrvaški jezik v šolah in pri verouku. Na škofiji se je uradovalo izključno v hrvaščini, tudi z dunajsko vlado in državnimi uradi se je dopisoval v hrvaščini. Nasprotniki so ga tožili na vse strani, vendar od svojih načel ni odstopil. Videl je tudi revščino ljudi, zato je sprožil akcijo za gospodarski in socialni dvig otokov in Istre. V vseh večjih krajih je po Krekovem zgledu ustanavljal posojilnice, kjer so ljudje dobili manjša posojila z nizkimi obrestmi. Moč je črpal iz dolgih adoracij v svoji kapeli. Škofijo je vodil bolj s svojega klečalnika kot od delovne mize. Ko se je začela prva svetovna vojna, je pokazal vso svojo človeško veličino. »Koga ne bi pretresli ti kruti dogodki?« je zapisal. »Kakor bi Bog držal duhovne vaje vsemu svetu.« Svoje prostore je dal na voljo beguncem, izdajateljsko dejavnost je skrčil na minimum in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Najbolj pereč problem je bila lakota. Čeprav je sam trpel pomanjkanje, je pomagal lačnim. Nikomur ni odrekel pomoči. V posebni poslanici je prosil duhovnike, naj vztrajajo pri svoji čredi in se žrtvujejo zanjo. Po italijanski zasedbi jadranskih otokov je 31. decembra 1918 poslal pariški mirovni konferenci spomenico, v kateri je protestiral proti nasilju in krivicam, ki jih morajo s strani zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki.

BOLEZEN, IZGNANSTVO IN SMRT
Novi oblastniki so se začeli vmešavati v povsem notranje cerkvene zadeve. Škof se je temu odločno uprl. Napori pa so izčrpavali. Bližal se je sedemdesetim, kazali pa so se tudi znaki bolezni. Italijanske oblasti mu dolgo niso hotele izdati potnega dovoljenja, da bi se šel zdravit v Zagreb. Nazadnje pa so mu celo ponudili torpedovko, ki naj bi ga prepeljala do Senja, od tam pa bi potoval proti Zagrebu. Škof jim ni zaupal, zato je prosil svojega zdravnika Stanjeka in prijatelja p. Ignacija Radića, svojega spovednika, naj ga spremljata. Ko so stopili na krov ladje, so zahtevali, naj se spremljevalca izkrcata, toda škof ni pristal na to. Ko je ladja izplula, je škof vprašal, kam, in potrdili so mu, da v Senj. Čez nekaj časa je prišel do škofa kapitan in sporočil, da je v tem trenutku dobil radijski ukaz viceadmirala, da morajo odpluti v Ancono. Škof je dejal, da protestira in umolknil. Naslednje jutro so ga iz Ancone z vlakom odpeljali v Rim, njegova spremljevalca pa sta se s torpedovko vrnila na Krk, kamor sta prinesla le oguljen škofov kovček.
Škofa Antona Mahniča so odvedli v Frascati, kjer je živel v izgnanstvu od 4. aprila 1919 do 10. marca 1920. Stanoval je v pravi revščini. V opuščenem samostanu je imel dve sobi brez kurjave, zato je veliko hodil po okolici, da se je ogrel. Ljudje, ki so ga srečevali, so ga poznali kot “škofa, ki neprestano moli”.
Na Krk se je vrnil hudo bolan. Že 1. julija je prišel v Zagreb, da bi poiskal zdravja v Varaždinskih Toplicah. Nekaj časa je še upal. 25. septembra je napisal oporoko slovenskemu in hrvaškemu dijaštvu. Hotel se je vrniti na Krk, a ga je zagrebški nadškof Antun Bauer sprejel v svoj dom, kjer se je 14. decembra 1920 njegova plemenita duša preselila v kraljestvo večne Resnice in Lepote. Skrb za njegovo poslednje slovo so prevzela zagrebška katoliška društva. Po slovesni maši zadušnici v zagrebški stolnici 18. decembra so krsto z njegovimi zemeljskimi ostanki položili v grob na zagrebškem pokopališču Mirogoj.
Frančiškani tretjeredniki, njegovi zvesti sodelavci, so se leta 1925 s Krka preselili v Zagreb. Samostanski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija so prizidali kapelo Brezmadežne in v njej pripravili grob za škofa Mahniča. Tja so njegovo krsto z Mirogoja prenesli 3. novembra 1929. Nad grobom je bil napis: Dr. Antun Mahnić, biskup krčki * 1850 + 1920. Veliko ljudi se je ustavljalo tam in se mu priporočalo v tihi molitvi. Ljudski glas o njegovem svetništvu je spodbudil krško škofijo, da so njegove zemeljske ostanke 23. decembra 2002 iz Zagreba prenesli v krško stolnico po slovesni maši v staroslovanščini. V tej stolnici je 14. decembra 2013 tedanji krški škof Valter Župan začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in od takrat mu gre naziv Božji služabnik. Krška škofija od 14. decembra 2019 do 14. decembra 2020 proslavlja 100-letnico njegovega rojstva za nebesa. Poročila o dogodkih in vsebinah v besedi in sliki prinaša bilten Mahnićevo slovo (Mahničeva beseda), ki ga ureja postulator Saša Ilijić.

ČUK, Silvester. Škof Anton Mahnič. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 48-55.

 Letošnji svetovni sprejem Luči miru iz Betlehema je bil v soboto, 12. decembra 2020 v Salzburgu. Slovenska delegacija ga je v skladu s trenutno epidemiološko situacijo plamen sprejela na meji z Avstrijo, v Šentilju, ter ga s pomočjo skavtinj in skavtov ter pridruženih organizacij (Združenja bratovščin odraslih skavtinj in skavtov - ZBOKS ter Slovenske skavtske zamejske organizacije - SZSO) ponesla po vsej Sloveniji.

Skavtski voditelji na lokalni ravni bodo poskrbeli, da bo Luč miru iz Betlehema na voljo vsem ljudem in v skladu z veljavnimi predpisi, ki veljajo v trenutnih epidemioloških razmerah.

Med 14. in 19. decembrom 2020 jo bodo ponesli tudi predstavnikom države in drugim pomembnejšim ustanovam, med drugim predsedniku države, državnega zbora, premierju, varuhu človekovih pravic, na policijo, vojsko, ministrstva ter veleposlaništva.

 »Sporočilo letošnje poslanice nas tako poskuša spomniti, da sta ljubezen in bližina tudi v teh časih ključnega pomena, in da lahko vedno najdemo načine, da ju drug drugemu pokažemo. Ljubezen je namreč iznajdljiva in bo -tako kot plamen miru-vedno našla pot. Prižgimo luč, obdržimo bližino!«

Zgodovina. Projekt Luč Miru iz Betlehema se je začel leta 1986. Na avstrijski televiziji ORF v studiu v Linzu so v oddaji Licht ins Dunkel (Luč v temi), namenjeni invalidom in otrokom, organizatorji v zahvalo sodelujočim namesto drobnih daril delili plamen iz votline Jezusovega rojstva. Plamen je delil otrok, ki se je v tistem letu še posebej izkazal.
Takrat ni še nihče slutil, da bo ta preprosta gesta nekoč prerasla v projekt, ki obsega celotno zahodno in srednjo Evropo ter del vzhodne Evrope. Leta 1991 so plamen prvič v Slovenijo prinesli skavti iz Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki so tudi nosilci te dobrodelne akcije. Prinesli so ga s sporočilom Mir je čas brez vojne. Plamen od takrat nepretrgoma vsako leto prinesejo k nam. Leta 1996 so se jim pri tem pridružili taborniki iz Zveze tabornikov Slovenije (ZTS), leta 2001 Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS) in leta 2003 Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO).

pripravil Marko Čuk