V današnjem svetu smo vse bolj priklenjeni na stole, časa za gibanje pa imamo vse manj ali skoraj nič. Delež debelih otrok se je v zadnjih tridesetih letih močno povečal. Mnogi za to krivijo hrano. Ali je ta res glavni krivec? Doc. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani meni, da je največji krivec v resnici pomanjkanje telesne dejavnosti. Več gibanja lahko namreč poleg lepe postave prinese tudi zavidljive učne uspehe.

»Otroci bi se morali gibati vsaj dve uri na dan. Intenzivno gibati!« na začetku najinega pogovora poudari Gregor Starc, ki na Fakulteti za šport preučuje telesni in gibalni razvoj otrok. »V Sloveniji imamo šolski sistem, ki je z gibalnega vidika eden najboljših na svetu, saj otrokom nudi zelo veliko telesne dejavnosti. A to še vedno ni dovolj,« meni moj sogovornik, ki je prepričan, da bi lahko tudi šola z zmanjšanjem količine domačih nalog pripomogla k temu, da bi se otroci v prostem času več gibali.

VPLIV SODOBNE TEHNOLOGIJE NA UPAD GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK
Danes si skoraj ne znamo predstavljati življenja brez pametnih telefonov in tablic. A čeprav nam ti elektronski pripomočki zelo olajšajo pridobivanje novih informacij, se je po drugi strani z njimi v naše življenje prikradlo precej nezaželenih gostov. Eden izmed njih je zasvojenost in s tem posledično opuščanje telesne dejavnosti. »Sodobna tehnologija je izjemno spremenila način življenja današnjih generacij. Bolj kot dekleta so to občutili fantje, kar se pozna tudi na njihovem telesnem in gibalnem razvoju,« razlaga Gregor in omeni, da podatke o gibalni sposobnosti otrok med 6. in 19. letom vsako leto pridobijo preko šolskega športnega kartona, ki že 30 let deluje v okviru sistema SLOfit.
»Fante je sodobna tehnologija dobesedno pribila na kavče in stole,« se slikovito izrazi moj sogovornik. »Obdobje od sredine 90. let do 2010 je bilo za slovenske fante najbolj katastrofalno. V tem obdobju so zelo močno upadle njihove gibalne sposobnosti, hkrati pa se je delež debelih povečal za kar 300 %!« Pri dekletih je zgodba popolnoma drugačna. Če so se še pred 50 leti vaške opravljivke zgražale, ko so videle, da dekle teče po vasi, je danes popolnoma normalno, da se dekleta udeležujejo različnih športnih dejavnosti. Sprememba odnosa družbe in bogatejša ponudba športnih dejavnosti v lokalnem okolju so pripomogli k temu, da so današnja dekleta gibalno celo bolj sposobna kot so bile v otroštvu njihove mame.

KAKO ŠPORT VPLIVA NA UČENJE?
»Iz naših raziskav so rezultati nedvoumni: otroci, ki imajo visoko raven gibalnih sposobnosti, so tudi akademsko uspešni,« je trdno prepričan Gregor, ki je preučeval tudi gibalne sposobnosti zlatih maturantov in prišel do zanimivih ugotovitev. »Ko pogledamo zlate maturantke, ugotovimo, da je njihova gibalna sposobnost v povprečju na nivoju vrhunskih športnic!« Se sliši neverjetno? Gregor Starc meni, da si znajo taki otroci predvsem zelo dobro razporediti čas. Vedo, da potrebujejo tako čas za učenje kot tudi čas za športne dejavnosti.
»Raziskave nevropediatrije kažejo, da telesna dejavnost vpliva tudi na razvoj možganov,« mi pove Gregor, ki tudi svoje otroke spodbuja, da so čim bolj telesno dejavni. »Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, imajo več povezav med živčnimi celicami v možganih. To pomeni, da je pretok informacij bolj učinkovit.« Pri mišičnem delu naj bi se prav tako izločale snovi, ki neposredno vplivajo na povečanje spominske kapacitete. »Če bi samo sedel in se učil, bi se spomin polnil ...« Z dlanjo oblikuje skodelico. »Ko je skodelica polna, se dodatna tekočina preliva čez rob. Podobno je z znanjem, ki posledično ne ostane v našem spominu.« Nakaže mi, naj pozorno prisluhnem. »Če pa učenje prekinemo s telesno dejavnostjo, se ta skodelica poveča in jo lahko še dodatno dopolnimo z znanjem.«
Torej, če bomo učenje prekinjali s športom, si bomo stvari laže in bolje zapomnili.

SLOVENIJA JE ŠPORTNI FENOMEN
»Slovenija je ena redkih držav, kjer se stvari izboljšujejo,« ob koncu pogovora izpostavi Gregor Starc in omeni, da od leta 2010 delež prekomerno prehranjenih otrok upada, njihov telesni fitnes pa narašča. Tudi uspehi slovenskih športnikov so svojevrsten fenomen. »To, da imajo slovenski športniki take uspehe na mednarodnih tekmovanjih, je gotovo tudi posledica zelo dobre športne vzgoje v šolah in dejstva, da so ljudje na splošno zelo naklonjeni športu.«

Zakaj ravno šport? Kako se je začela vaša akademska pot?
Od nekdaj me je zanimal šport, zato sem se po končani gimnaziji vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani. Nato sem se vpisal na podiplomski študij antropologije in že skoraj zaključil magisterij, ko sem na Zavodu za šport Slovenije dobil svojo prvo službo, v okviru katere sem pomagal pri koordinaciji šolskih tekmovanj. Moja takratna direktorica, dr. Marjeta Kovač, se je po preteku mandata vrnila nazaj na Fakulteto za šport in me spodbudila, da grem z njo. Danes se naša raziskovalna skupina, ki dela na gibalnem razvoju otrok, povezuje tudi z drugimi laboratoriji, saj menimo, da vsaka veja znanosti sama zase ne more več napredovati.

Predvidevam, da je šport tesno prepleten tudi z vašim prostim časom.
Drži, v naši družini se precej ukvarjamo s športom. Kot otrok sem treniral veliko športov, najdlje rokomet. Tako sem pridobil znanja iz raznovrstnih športov, kar mi pomaga še danes.

Pri športu je poleg fizične priprave zelo pomemben tudi psihološki del. Kje je v športu prostor za Božje, presežno? Kakšen je vaš pogled na to?
Vsak človek si najde neko stvar, za katero misli, da bo z njo imel večjo možnost za uspeh. Kdor verjame v Boga, se bo pred tekmo prekrižal, ker verjame, da mu bo Bog pri tem pomagal. Nekdo se pred smučarskim skokom udari po stegnih, drugi ima s seboj plišastega medvedka. S tem si poviša zaupanje vase, v svoje sposobnosti in v svoj uspeh. To kaže, da vsi verjamemo v nekaj, kar je izven nas in nas presega. Le da imajo eni bolj izoblikovano predstavo, kaj to je, drugi pa ne

IZZIV ZA DUHOVNIKE: KAJ BI LAHKO NAREDILA CERKEV?
Gregor Starc mi je zaupal dve zanimivi ideji, kako bi se lahko tudi duhovniki dejavno vključili v spodbujanje gibalne aktivnosti otrok in odraslih. »Najpomembnejše je, da so duhovniki tudi sami zgled svojim vernikom. Sam zelo spoštujem duhovnike, ki ne poskušajo biti sveti možje, ampak preprosto ljudje. To pomeni, da se tudi sami udeležujejo športnih tekmovanj, da na primer z otroki igrajo nogomet ... Na ta način pokažejo ljudem, da so tudi oni iz mesa in krvi. Po drugi strani pa sem razmišljal, zakaj ne bi na primer pri spovedi kakšen duhovnik predlagal nekomu, naj za pokoro zmoli zdravamarijo na vrhu nekega hriba. Tako bi lahko vernik naredil nekaj še za svoje telo in ne le za svojo dušo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str. 64-65.

»Pokojni škof Stanislav Lenič je bil najprej in najbolj dušni pastir v najboljšem pomenu besede. Po dolgih in hudih letih v zaporu je postal župnik v Sodražici, kjer ga imajo verniki in duhovniki ribniške dekanije v najboljšem spominu. Tudi ko je postal škof, je bilo njegovo največje veselje pridigovanje in spovedovanje, srečanja in pogovori z ljudmi, posebno z mladino, s ključarji, z župnijskimi pastoralnimi sveti, pevci, bolniki in drugimi ljudmi. Bil je v polnem pomenu ljudski škof, vzet iz ljudi in postavljen za ljudi. Najbolje se je počutil med ljudmi,« je ob smrti dr. Stanislava Leniča, ljubljanskega pomožnega škofa, pred tridesetimi leti napisal nadškof Alojzij Šuštar. »Škof Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je tudi sam doživel. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana. Ponovno je poudarjal, da osebno vsem odpušča in da želi, da bi prišlo v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja.«

NAMESTO V ŠOLE JE ŠEL ZA PASTIRJA
Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije roj. Mladkovič. Ko je imel štiri mesece, je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu; ko mu je bilo nekaj nad pet let, je umrla ljubljena mati. »Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo več šli na svoj dom,« je zapisal svojih Spominih. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Kaplan Matej Tomazin je bistremu štirinajstletnemu ministrantu omogočil šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu, ki jo je z odliko končal in se vpisal v bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 4. julija 1937. Postal je prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče. Jeseni 1940 ga je škof Rožman poklical na škofijo za tajnika, kar je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe; prestal jih je osem, dve v samici. Ko je tam s strahom pričakoval, kako žalosten bo veliki teden, je doživel izredno milost Božje bližine. Spomladi 1955 je prišel iz zapora in škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici in tam je ostal devet let. »To so bila moja najlepša duhovniška leta.« Leta 1964 ga je nadškof Jožef Pogačnik poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja. Konec novembra 1967 je bil imenovan za pomožnega škofa, škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Bil je zvest pomočnik in svetovalec nadškofoma Pogačniku in Šuštarju. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nesrečno padel in bil priklenjen na bolniško posteljo do 4. januarja 1991, ko se je vrnil k svojemu Gospodu, ki mu je vse dni z veselim srcem služil.

ŠKOF ROŽMAN NI BIL NIKDAR POLITIK
»Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel in mnogi, tudi moji predstojniki (nadškofa Pogačnik in Šuštar), so mi že ponovno naročali, naj bi napisal svoje spomine zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana,« začenja novembra 1981 svoje (kratke) spomine škof Stanislav Lenič. V njih precej prostora odmerja škofu Gregoriju Rožmanu, s katerim je kot tajnik pet let doživljal viharne čase med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo pri nas. Poudarja, da Rožman ni bil nikdar politik. Po svoji naravi je bil človek z dobrim in mehkim srcem. Kot katoliški škof je bil Rožman odločen nasprotnik brezbožnega komunizma po načelu papeža Pija XI.: »Z brezbožnim komunizmom ne bo v nobeni stvari sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Kot človek in kristjan pa je bila njegova stalna misel: “Pomagati ljudem.” Pri tem nikdar ni gledal na prepričanje prosilca. Nekega dne je Leniču zaupal: »Po vojni me bodo najbrž obsojali, da sem sodeloval z okupatorjem. Nihče pa ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem.« In ta njegova slutnja se je uresničila. Škof Rožman je med vojno veliko ljudi rešil iz zaporov, po vojni pa je bil za plačilo obsojen. Ob koncu vojne, maja 1945, je bil trdno odločen, da svoje škofije ne zapusti, ker je imel čisto vest. Na Koroško je odšel, da se sreča z zavezniki, in bil je prepričan, da se bo kmalu vrnil v Ljubljano. Ko je škof Stanislav Lenič leta 1988 odšel v pokoj, je v javnosti (v mnogih časopisih) povedal veliko resnic in postavil na laž krivične obtožbe škofa Rožmana in Cerkve na Slovenskem med vojno.

NJEGOVA SRČNA DOBROTA JE OZDRAVLJALA
Ko je leta 1967 postal ljubljanski pomožni škof, so bile njegove glavne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za Slovence po svetu. Leničeva posebna skrb je veljala duhovnim poklicem, najprej v ljubljanski nadškofiji, kasneje pa v vsej Sloveniji. Kot predsednik Slovenskega medškofijskega liturgičnega sveta je s sodelavci poskrbel za prevode pokoncilskih bogoslužnih knjig. Po službi je bil škof, po srcu pa je ostal župnik v najboljšem pomenu: dobro je poznal razmere v vseh župnijah velike ljubljanske nadškofije, ki jih je zelo rad obiskoval ob birmovanjih in praznovanjih. Najbolje se je počutil med ljudmi in njegova srčna dobrota je takoj našla ključ do src. Med ljudmi in predvsem med duhovniki je deloval kot dobri oče, pomirjajoče in z veliko mero humorja. S tem je ozdravil številne hude rane. Škof Lenič je bil tudi odličen pridigar. S svojo slikovito govorico in ognjevito besedo je ogrel in pritegnil ljudi. Ko je bil župnik v Sodražici, je pripravil v župniji ljudski misijon in cel teden so govorili misijonarji. Ljudje so rekli: »Kdaj bo že konec tega misijona, da bomo spet slišali našega župnika!« Veliko pozornosti je posvečal Slovencem po svetu, zlasti po letu 1978, ko je bil imenovan za njihovega narodnega ravnatelja. »Moje delo je predvsem, da jih obiskujem, birmujem otroke slovenskih izseljencev, da imam na čim več krajih slovenske maše.« Obiskoval jih je zelo rad in kamor je prišel, je bil praznik. V tej službi je prehodil ves svet od Avstralije prek Evrope do ZDA in Kanade, zadnja leta se je omejil na Evropo. Udeleževal se je letnih sestankov naših duhovnikov, oskrbnikov slovenskih izseljencev. Pozorno jim je prisluhnil in jim z zahvalo za njihov trud vlival novih moči.

ČUK, Silvester. škof Stanislav Lenič (1911–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 38-39.

Že od prvega vala epidemije se na različnih portalih pojavljajo tudi vsebine in posnetki posvečenih oseb o koronavirusu. Sprva so ljudje spraševali, ali gre za Božjo kazen. Odgovori so bili enotni, da epidemijo Bog dopušča, vsekakor pa ne gre za Božjo kazen. Potem so se v večjem številu začele pojavljati izjave in zapisi duhovnikov, da je virus hudičevo delo. Tu me pa zanima vaše mnenje ali uradno mnenje. Ta virus obstaja že na stotine let in je običajni gostitelj živalskega sveta. Da je prešel na človeka, je posledica bolj kot ne človeške nemarnosti, saj je dokazno, da se je njegov izbruh pojavil na Vuhanski tržnici, kjer so higienski standardi pod vsako kritiko. Ko je epidemija zajela Evropo, so se pojavile različne oblike zarot od zanikanja virusa, do njegove umetne narave ipd. Ko smo zanikali obstoj virusa, smo se obnašali na način, da se je začel mirno širiti med nami. Ko je dosegel svojo razsežnost, nam je znova ustavil življenje. Vsi vemo, da kače niso za igrače, še toliko bolj velja ta rek za viruse. Strokovnjaki delajo dneve in noči za varno in učinkovito cepivo, da bomo prihodnje leto normalno delali in živeli. In spet imamo podpornike zarote, ki neutemeljeno pišejo, da nas bodo s cepivi “čipirali” ipd. Verjamem v obstoj hudobnega duha in očitno dela veliko zmedo. Ampak ali res lahko našo neodgovornost v obnašanju pripisujemo hudiču? Pri tem pa se nič ne trudimo, da bi poiskali pristne informacije, ampak samo delimo, kar nam pride pod roko. Vera ni samo molitev, ampak tudi odgovorno ravnanje v našem življenju. Hvaležna bom, če mi boste pojasnili povezavo med človeško neodgovornostjo, delovanjem hudiča in da Bog to z namenom vse dopušča.
Mia

Hvala za vaše pismo in za poglobljeno razmišljanje o človekovi odgovornosti v času pandemije koronavirusa. Strinjam se z vami, da se v kritičnih trenutkih in stiskah mnogi zatekajo k razlagam, ki iščejo krivca nekje zunaj sebe in se na tak način želijo razbremeniti svoje odgovornosti. Trenutki tesnobe, negotovosti in stiske se povečajo nagnjenosti ljudi, da verjamejo poenostavljenim in velikokrat tudi spektakularnim razlagam določenih pojavov, kot je npr. sedaj širjenje koronavirusa. Kljub zelo jasnim znanstvenim razlagam, ki vsakemu izmed nas nalaga tudi določeno mero odgovornosti za preprečevanje nadaljnjega širjenja virusa, nekateri bolj zaupajo lažnim novicam na družbenih medijih in propagandi določenih vplivnih oseb. Na žalost so tudi nekateri duhovniki, kot omenjate v pismu, na poenostavljen, samozavesten in ‘prepričljiv’ način razlagali, da je pandemija delo hudiča, ki si želi na ta način podrediti cel svet. Take razlage izražajo nevero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki je navzoč med nami tudi v največjih stiskah in preizkušnjah. Središče krščanske vere je, da je Jezus sprejel nase bolečino in trpljenje, in je zato navzoč tudi v naših bolečinah in trpljenju. Še več, preko tega trpljenja se odpirajo vrata v novo življenje. Bog nas torej s trpljenjem ne kaznuje, tudi ne želi našega trpljenja. Ko pa je trpljenje neizbežno, je Bog z nami v našem trpljenju in nas preko tega trpljenja odrešuje. Dogajanje okrog pandemije koronavirusa torej nikakor ni prepuščeno hudiču, ampak je Bog z nami, čeprav ne najdemo povsem jasnih in enoznačnih odgovorov, zakaj nas je doletela ta preizkušnja. Prav gotovo pa nas sedanja kriza vabi, da bolj poglobljeno premislimo o vrednotah, ki usmerjajo naše osebno in družbeno življenje ter se z večjim zaupanjem obrnemo k Bogu. Kriza je torej povabilo k osebnem in družbenem spreobrnjenju ter k veri in zaupanju v Boga.
Različne teorije zarot, ki se pojavljajo v zadnjem času, so dejansko delo skušnjavca, ki nas želi odvrniti od takega resnega razmisleka in od prevzema odgovornosti za svoje delovanje. Teorije zarot so sicer vedno obstajale, vendar imajo tokrat zares usodne posledice. Ena stvar je, če nekdo ne verjame, da je kdaj človek stopil na Luno in dvomi v verodostojnost posnetkov na Luni izpred dobrih pol stoletja. Nekaj povsem drugega pa je, če nekdo v današnjih razmerah ogrožanja življenj najbolj ranljivih ljudi med nami, ne verjame, da dejansko obstaja smrtonosni koronavirus in se ne želi odgovorno obnašati, da bi preprečil njegovo širjenje. Nekateri se želijo z razlaganjem o skrivnostnih, mračnih in zlih načrtih iz ozadja rešiti svoje osebne odgovornosti in svojega deleža pri reševanju krize. Kot ste omenili v pismu, se s sklicevanjem na hudiča, na zaroto, na skrivne načrte, pozornost pri reševanju krize prelaga od sebe na druge.
Papež Frančišek v zadnji okrožnici o vesoljnem bratstvu z naslovom Fratelli Tutti (Vsi bratje) poudarja, da je v stvarstvu vse med seboj povezano, in v povezavi s širjenjem koronavirusa nadaljuje: »Če je vse povezano, je težko misliti, da ta svetovna katastrofa ni povezana z našim odnosom do stvarnosti, saj se obnašamo kot absolutni gospodarji svojega življenja in vsega, kar obstaja. Ne želim reči, da gre za neke vrste Božjo kazen. Prav tako je nezadostno trditi, da je škoda, ki jo povzročamo naravi, sama po sebi kazen za naše prestopke.« Vendar papež vidi prav v današnji krizi priložnost, ki nam jo daje Bog, da temeljito premislimo naš način življenja in naš odnos do celotne stvarnosti. Kriza razkriva našo ranljivost in razkrinkava naše zlagane gotovosti, ki smo jih polagali zgolj v zadovoljitev naših egoističnih želja in v materialni ter ekonomski razvoj. Papež zapiše: »Bolečina, negotovost, strah in zavedanje lastnih omejitev, ki jih je vzbudila pandemija, nas pozivajo k premisleku o našem načinu življenja, odnosih, organiziranosti naših skupnosti in predvsem o smislu našega bivanja.« Frančišek svari pred nevarnostjo, da se bomo po koncu zdravstvene krize prehitro vrnili nazaj v potrošniško in egoistično logiko življenja. Spodbuja nas, da bi se iz tega težkega stanja kaj naučili in da bi kot človeštvo izšli iz te krize bolj povezani. Takole zapiše: »Naj ta tako velika bolečina ne bo brez koristi, naj naredimo en velik korak k novemu načinu življenja in enkrat za vselej odkrijemo, da potrebujemo drug drugega, da bi se človeška družina lahko prerodila z vsemi svojimi obrazi, vsemi rokami in vsemi glasovi onkraj meja, ki smo jih ustvarili.« Papežev poziv vsem katoličanom in vsem ljudem je, naj začnemo graditi med seboj vesoljno bratsvo, naj bomo solidarni in odgovorni drug za drugega, še posebej pa moramo biti odgovorni za najšibkejše in najbolj ranljive v naših skupnostih.
Res smo priče težki drami, ki se odvija pred našimi očmi in v marsičem ostajamo brez dokončnih odgovorov. Zaradi teže, stisk in negotovosti, ki jo prinaša pandemija, različne razlage teorij zarot, ki dajejo hitre in jasne odgovore, padajo na plodna tla in jih ljudje tako hitro pograbijo ter sprejmejo. Vendar te razlage na koncu človeka pustijo praznega in ga oropajo njegove vrednosti in njegovega dostojanstva. Človek je svobodno in odgovorno bitje, ki je postavljen v ta svet, da v povezanosti z Bogom, svojim Stvarnikom, nadaljuje njegovo stvarjenjsko delo. Poklican je, da v svet, ki je še vedno zaznamovan s kaosom in neredom, prinaša red in harmonijo. Raziskovalci so poklicani, da iščejo učinkovito cepivo in zdravilo, zdravniki in negovalno osebje, da lajšajo bolezenske simptome bolnikom, politiki, da zagotavljajo možnosti za dostojno življenje vsem državljanom, starši, da skrbijo za usklajeno družinsko življenje med službo, šolo in prostim časom, duhovniki, da spodbujajo vernike k verskemu življenju … Bog prav gotovo ne želi smrti in ne želi zla. Bog nas ne kaznuje in ne ponižuje. Bog nas kliče, da smo njegovi sodelavci in da ustvarjamo možnosti za življenje znotraj teh zahtevnih okoliščin. Svobodna volja je Božji dar, ki ga lahko človek tudi zlorabi. Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo različnim lažnim in poenostavljenim razlagam, ki želijo za zlo, ki je med nami, vedno najti krivce zunaj nas samih. Prevzemimo svoj del odgovornosti in se vprašajmo, kaj Bog želi od nas v tem konkretnem trenutku, kakšen je naš prispevek k izgradnji boljšega sveta. Naj bomo kristjani tudi v tem času preizkušenj ljudje vere, upanja in solidarnosti.

GLOBOKAR, Roman. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 31-33.

Z novim letom tokrat poleg lepih želja in obilo zakonskega blagoslova med vas, dragi zakonci, pošiljamo tudi novo vsebino in nov videz vam že znane rubrike. Njena novost je v poudarku na Božji besedi, ki nikoli ne razočara. Vedno je in bo »živa in dejavna« (Heb 4,12).
Konec tega meseca katoliška Cerkev zaključuje leto Božje besede, s katerim obeležuje spomin na največjega prevajalca Knjige vseh knjig, sv. Hieronima. Da to ne bi bil tudi konec poglabljanja v Besedo, pač pa vztrajanje in odkrivanje njenih zakladov, vama ponujamo tedenski razmislek in povabilo k »prevajanju« Besede v vajin zakonski odnos. Preizkusita, ali je to, kar prihaja od zgoraj, resnično »ostrejše kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

»nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil … pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil … V ljubezni nas je vnaprej določil, … nas je obdáril v ljubljenem … v kakšno upanje vas je poklical …« (prim. Ef 1,3-6.15-18)

Blagor nama, da lahko – tako kot Efežani – poslušava te Pavlove besede. Kažejo namreč pomemben preobrat v fokusu mišljenja in delovanja zakoncev: zakonski odnos se ohrani, dokler med nama o(b)staja presežni Tretji. Apostol ga imenuje Kyrios, Gospod. Nisva midva izvolila drug drugega. Nisva midva tista, ki si zasluživa (karkoli). Nisva midva, ki prva ljubiva. In nisva midva izvor upanja za drugega. Edino, kar midva lahko izbirava, je svobodna pritrditev in izročitev Gospodu (ali pa zavrnitev le-te). Praktično to pomeni, da od »egodrame« preideva v »theodramo«, torej v dramo, ki jo režira, producira in zmontira On. Midva sva zgolj igralca – glavna (in svobodna!) sicer, pa vendar zgolj to. Pomembno: izročitev ne ogroža najine svobode, ampak jo okrepi, celo omogoča.

Najin missio: V tem tednu bova drug drugemu že zjutraj z znamenjem križa na čelu pokazala, koga sva ta dan izbrala za Gospoda. Enako narediva z otroki. Bodiva dosledna, uvajava pomembno navado: znamenje križa vedno zmaga.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 1, str. 12-13.

S to božično številko, čeprav v negotovih okoliščinah, začenjamo novi letnik Ognjišča. Že sedeminpetdeseti (57)! Tudi tokratni prinaša nekaj novosti. Gotovo boste opazili, da smo pismo meseca združili z drugimi pismi, ki so sedaj skupaj sredi revije. Uvajamo novo kolumno o vzgoji, ki jo bo pisal dr. Sebastjan Kristovič z univerze Alma Mater Europaea. Gregor Čušin bo še naprej pisal pisma svetnikom, duhovitost njegovih dnevnikov pa bo ‘nadomestil’ p. Karel Gržan s svojimi dogodivščinami.

Spet boste v Ognjišču lahko našli recepte za kuhanje, tokrat recepte s. Vendeline, katere kuharica je izšla pri Ognjišču. Svoja razmišljanja ob kuhanju bo prispevala Edvina Novak, ki je omenjeno kuharico uredila. Praktično bo tudi pisanje o prvi pomoči in negi bolnika.

Opazili boste tudi, da so nekatere rubrike osvežili, posodobili in naredili bolj privlačne, saj vam želimo še naprej prinašati dobre vsebine v sodobni podobi (Gost meseca, Priloga, Komentar, Priporočamo, berite ….). Nekatere rubrike bodo krajše tudi zato, ker smo zmanjšali število strani Ognjišča. Že zadnjič sem napisal, da ostaja naročnina na Ognjišče nespremenjena kljub višjim stroškom.

V drugem delu revije, kjer vsebino pomagajo sooblikovati mladi, se bomo še naprej osredotočili na vsebine, ki sooblikujejo mladi rod – od mesečnih bolj poglobljenih tem do razumevanja odnosov med dekleti in fanti. Mladi so polni vprašanj, stisk in njihov glas hočemo slišati in ga tudi objaviti s pomočjo zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca in s sodelovanjem s katoliškimi gimnazijami po Sloveniji. S svojimi kolumnami pa nas bogati idrijski župnik Marko Rijavec, ne bo pa zmanjkalo niti znanstvene radovednosti kot tem iz popularne kulture.

Poslavljata se dolgoletna sodelavca Jože Ramovš, ki je pisal o medgeneracijskem dialogu, ter Karolina Kalan, ki je v rubriki Življenje nas uči sedemnajst let predstavljala matere z zanimivimi ali pretresljivimi življenjskimi izkušnjami. Njima in vsem sodelavcem se zahvaljujem za zvesto sodelovanje.

Sedanja epidemija je prizadela tudi Ognjišče. Naše knjigarne so letos bile več mesecev zaprte. In so še sedaj. Pozna se izpad dohodka iz časa ob koncu leta, ko ljudje opravijo največ prazničnih nakupov. Res je, da ste nekateri opravili svoje nakupe prek telefona in spleta, za kar se vam najlepše zahvaljujemo, a bomo kljub temu, tako kot mnogi drugi, težje preživeli letošnje leto. Zaradi povedanega letos nismo mogli priložiti stenskega koledarja, ki smo ga v preteklih letih podarili naročnikom, saj bi v tem času za nas pomenil prevelik strošek. Vemo, da vas je večina to sprejela z razumevanjem in pogum nam vliva dejstvo, da nam stojite ob strani. Smo vam pa zato že v prejšnji številki pridali lep listni koledar.

Nočemo jamrati, saj dobro vemo, da se je naša revija že rodila v težkih časih, ki so jo spremljali tudi pozneje. Vedno pa ste jo reševali, vi, dragi zvesti naročniki in bralci. Zato vas vabim, da ostanete zvesti naročniki tudi naprej. Še več! Pomislite, komu bi lahko poklonili Ognjišče in koga nagovorili, da bi postal naročnik. Zato tudi tokratnemu Ognjišču v sredini pripenjamo naročilnico, s katero boste na našo revijo lahko koga naročili. Iskreno smo vam hvaležni za vašo zvestobo, kar bomo kazali z našim vztrajnim trudom mesečno izdajati dobro revijo in dobre knjige po dostopnih cenah, pa tudi z našo dostopnostjo v knjigarnah, telefonu in na spletu.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 4.

Nekaj let nazaj sem se v Kataloniji pogovarjal z dvema izobražencema, ki ju jo strašno zanimala “via eslovena”, kot Katalonci sami imenujejo slovenski model osamosvajanja. Med drugim jima povem, da nove države ne moreš ustvarjati z 51 % na plebiscitu, niti s 60 % ne. Nova država se ustvarja z 90 % vsega volilnega telesa, oziroma s slovenskimi 88 %. Teh ‘slovenskih’ 88 % za lastno neodvisnost od Španije pa Katalonija nima. Odločenost in enotnost celotne populacije na ozemlju Katalonije je daleč od slovenske izpred trideset let.
Danes imata Katalonija in Slovenija zaradi koronavirusa približno enako število mrtvih na milijon prebivalcev, kar ju uvršča v sam vrh žalostnih statistik. Vprašanje je, če bi se danes pred Katalonci še lahko važil s slovensko odločnostjo in enotnostjo. Pošasten poraz slovenskega naroda v boju zoper koronavirus, čemur smo priča te dni, je v naši družbi in politiki razkril “nekaj gnilega” hamletovskega spomina.
Dejstvo je, da trideset let nazaj, ko smo ustvarjali samostojno in demokratično Slovenijo, takšni nismo bili. Na decembrskem plebiscitu leta 1990 nas je, kot že rečeno, 88,2 % vseh, ki smo bili na volilnih seznamih, glasovalo za samostojno Slovenijo. Junija 1991 smo zoper agresorja stali kot en mož. Čelniki JLA, ki so grozili z vojaškim uničenjem Slovenije, so brž spoznali, da nima smisla mlade države premagati z letali in tanki, potem pa v vsaki slovenski kmečki izbi ali meščanski sobi imeti zoper sebe majhen uporniški štab.
Takšna je bila takrat naša odločenost in enotnost. Zaznal jo je agresor, zaznala in spoštovala jo je neodločena mednarodna javnost. Agresor se je umaknil, mednarodna javnost nas je vzela k sebi in priznala. Nobeno od dvojega ni bilo samoumevno.
Kaj se nam je zgodilo v teh tridesetih letih? Zakaj smo v letu 2020 resen epidemiološki izziv pretvorili malodane v festival neodgovornosti? Kako to, da smo umanjkali v sočutju do prizadetih in žrtev, kar je osnova vsakega človekoljubja?
Mislim, da bomo šele v prihodnje bolje razumeli, kaj se nam je v resnici zgodilo, da nam je epidemija pokončala za en avtobus ljudi na dan. Za zdaj se zdi, kakor da nas je zapopadel neki samouničevalen demon. Glede vodilnih elit pa, kakor da so nekateri zavoljo politične kombinatorike in osebnih interesov (pod)zavestno hoteli ta tragični avtobus mrtvih na dan.
Bolj filozofska razlaga bi lahko šla v smeri razlikovanja med apolonskim in dionizičnim tipom človeka. V zadnjih tridesetih letih smo Slovenci manj apolonski in bolj dionizični, manj racionalni in disciplinirani ter bolj čutni in samovoljni. Apolonski Slovenec nas je pred tremi desetletji osamosvajal, dionizični Slovenec danes išče poti, kako bi zaradi ukrepov zoper koronavirus ne prekinil svojega ‘žura’.
Sociološko govorimo o individualizirani in porabniški družbi, ki ni vajena samozatajevanja in omejitev. Psihološko lahko govorimo, da nas je kužni čas pahnil v nekakšen spoznavni in čustveni šok, ki je za našo psihično sliko nov, kar je razlog za neustrezno odzivanje. Pedagoško govorimo o triumfu permisivne vzgoje, kar je zelo spremenilo mentaliteto današnjega prebivalstva mlajšega od 40 let. Politološko lahko opazimo dva pojava: ignoriranje politike na eni in polarizacija politike na drugi strani. V deželi, kjer skoraj polovica volivcev ne gre na volitve, ne gre pričakovati, da se bo ljudstvo množično identificiralo z ukrepi s strani političnih elit. V deželi, kjer je prišlo do močne levo-desne polarizacije in je politična strast na robu fanatizma, ne gre pričakovati, da bodo levi spoštovali ukrepe, ki jih zapovedujejo desni.
Pomembno bo razumeti, kaj se nam je zgodilo v letu 2020. Še pomembneje bo, da v letu, ko praznujemo tridesetletnico samostojne države, začrtamo pot naprej. Družbo prihodnosti bo potrebno graditi na vrlinah ljudi, ki so se v kužnih časih izkazali. Pozitivna osebnost leta 2020, pri nas in po svetu, bo vsekakor zdravstveni delavec.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 3.

priloga

Jaslice – živi evangelij

tema meseca

Kristjan je … resnicoljuben

gost meseca

Nekdanji pastor Izet Veladžić

Preberite več: Januar 2021

Leto 2020 je tudi Beethovnovo leto ob 250-letnici rojstva tega glasbenega velikana. Osrednje slovesnosti (okrnjene zaradi virusa) so bile v Bonnu, kjer se je rodil, in na Dunaju, ki si ga je izbral za svoj drugi dom. Veličina Ludwiga van Beethovna je v njegovi izjemni glasbeni vsestranosti, saj je s svojim obsežnim opusom posegel na vsa glasbena področja. Najbolj je poznan po svojih devetih simfonijah, ki so si tako različne med seboj in je vsaka po svoje mojstrovina zase. Že pred tridesetim letom je začutil, da mu nepopravljivo peša sluh, tisti čut, ki bi moral biti pri glasbenikih najpopolnejši. Sprva ga je zajel obup, kot je izpovedal v svoji heiligenstadtski oporoki (1802), potem je zbral pogum: »Zgrabil bom usodo za vrat, ne bo me spravila na tla!« Svoje največje mojstrovine je ustvaril, ko je bil že popolnoma gluh. »Beethoven je imel v zgodovini glasbe bolj odločilno vlogo kot katerikoli drug posameznik (tudi Bach pri tem ni izjema). Treba je samo primerjati njegova prva dela z njegovimi zadnjimi, pa spoznamo, kako je v njegovem času napredovala glasbena umetnost – in v dobršni meri ravno zaradi njega. Skratka, glasbeno umetnost je napravil sodobno« (David Ewen).

OTROK GLASBENE DRUŽINE
Ludwig van Beethoven se je rodil 16. decembra 1770 v Bonnu v glasbeni družini flamskega izvora. Njegov ded je bil glasbeni ravnatelj pri nadškofu in volilnem knezu v Kolnu, njegov oče Johann pa je bil na istem dvoru glasbenik in pevec. Od sedmih otrok so preživeli trije dečki: Ludwig, Carl in Nikolaus. Ko je oče opazil, da je Ludwig glasbeno nadarjen, ga je silil po cele dneve igrati na klavir in violino, da bi iz njega napravil čudežnega otroka. Pri sedmih letih je že uspešno nastopal v javnosti. Okoli leta 1780 ga je vzel v roke dvorni skladatelj in organist Christian Neefe, ki ga je učil popolnoma drugače in v glasbeni pouk vključeval tudi humanistične vede. Posebno dragoceno je bilo učiteljevo vztrajanje, naj komponira. Neefe je pripravil objavo prvih skladb svojega učenca: leta 1783 so izšle Beethovnove tri klavirske sonate. Ludwig je s štirinajstimi leti postal pomožni organist knežje kapele. Leta 1787 je Neefe svetoval, naj Beethoven gre na Dunaj v šolo k Mozartu, ki je bil nad njegovo nadarjenostjo zelo navdušen. Za­radi materine smrti se je moral vrniti v Bonn. Nasilni oče se je vedno bolj vdajal alkoholu in na Ludwigova ramena je padla skrb za mlajša brata. Vzdrževal ju je s polovico očetove in s svojo plačo. Njegov prijatelj in pokrovitelj grof Ferdinand Waldstein je volilnega kneza prepričal, naj Beethovnu dovoli, da gre študirat na Dunaj k Haydnu. Knez je privolil in leta 1792 je Beethoven prišel na Dunaj, ki je postal njegov novi dom.

NAJSLAVNEJŠI PIANIST NA DUNAJU
V Haydnovi šoli je ostal do leta 1794, čeprav se z mojstrom nista prav ujela. Haydna in Beethovna sta ločevali skoraj dve generaciji, pa tudi drugačni pogledi na glasbeno umetnost. Ludwig se ni maral podrejati pravilom kontrapunkta, raje je imel svobodno domišljijo. Svoja dela je posvečal osebnostim, kot so bili grof Waldstein, knez Lichnowsky in nadvojvoda Rudolf, ki so bili njegovi pokrovitelji in so ga vabili na svoje domove. Ustvaril si je ime kot pianist in slovel je po izvrstni improvizaciji. »Zelo ga občudujejo zaradi hitrosti igranja in vsakogar osupne, kako z lahkoto obvlada najtežavnejše dele,« so poročali časniki. Baron Domanowitz, ki je pripadal najvišjemu plemstvu, se je odločil, da bo skrbel za mladega glasbenika in je pri tej odločitvi vztrajal kljub temu, da se je Beethoven izkazal osornega, nehvaležnega. Zaradi svojega vihravega značaja se je na Dunaju pogosto selil. Ko mu je bilo petindvajset let, je bil najslavnejši pianist na Dunaju, ne pa še dovolj znan kot skladatelj. Na svojem prvem javnem koncertu v Burgtheatru 29. marca 1795, na katerem je v korist vdov umetnikov igral svoj novi klavirski koncert, je osupnil poslušalce z divjo virtuoznostjo. Vedno bolj se je uveljavljal kot skladatelj. Pisal je predvsem za klavir. Beethovnovo umetniško dejavnost na splošno delimo na tri obdobja. Prvo, ki se končuje okrog leta 1800, je njegovo učno obdobje, v katerem se še drži Haydnovega in Mozartovega načina izražanja, vendar se je že takrat uveljavljala njegova lastna, močna osebnost. Proti koncu prvega obdobja je začel odkrivati zvočne možnosti velikega orkestra in porodila se je njegova Prva simfonija, napisana leta 1800. Za glasbo je čutiti neprestan psihološki trud, napetost in sprostitev, senco in svetlobo. Njegova glasba je izraz njegove osebnosti. Bil je republikanec, imel se je za enakega plemstvu. »Jaz sem kralj!« je vzkliknil v globokem prepričanju, da so vsi ljudje enaki. Bil je samozavesten, utelešen ustvarjalni jaz. »S kom naj se bojim primerjati svojo moč?« je napisal že zgodaj na svoji ustvarjalni poti.

MOREČE ODKRITJE, “HEILIGENSTADTSKA OPOROKA”
Že leta 1796 je Beethoven začutil prva znamenja strašne bolezni, najhujše za glasbenika – gluhote, ki je neustavljivo napredovala. Zdravnik je ugotovil, da je bila ta gluhota posledica vnetja notranjega ušesa. Zajela ga je huda osebna kriza. Živel je sam, zanemarjen, neobrit, prav v tem času je čutil potrebo po ljubezni in željo po lastni družini. Prave družice ni mogel najti; ali se je zaljubil v ženske, ki so bile poročene ali iz višjega družbenega sloja, kakor grofica Giulietta Guicciardi ali Theresa von Brunswick, ki ji je pisal neodposlana pisma. Najhujši obup ga je zajel poleti 1802. Umaknil se je na podeželje, v Heiligenstadt pred vrati Dunaja. Svojima bratoma je napisal dolgo pismo, znano kot Heiligenstadtska oporoka, v katerem opisuje svoje brezupno stanje.
»Za moja brata Carla in (prazen prostor) Beethoven. O človeka, ki me imata za sovražnega, trmastega in ljudomrznika ali pa me za takega razglašata, kakšno krivico mi delata, saj ne poznata skrivnega vzroka tistega, kar se vama le zdi. Moje srce in moj duh sta bila od otroških let za nežno čustvo dobrohotnosti. Vedno sem bil pripravljen narediti kaj velikega, toda pomislita vendar, da me je pred šestimi leti popadlo neozdravljivo stanje, ki so ga nespametni zdravniki poslabšali. Iz leta v leto so me tolažili, da se mi bo izboljšalo, me varali, nazadnje pa so me prepričali, da bo bolezen trajna (zdravljenje utegne trajati leta ali pa je celo nemogoče), čeprav sem se rodil z ognjevitim, živahnim temperamentom in bil dojemljiv za razvedrila v družbi, sem se moral zgodaj umakniti in živeti osamljen. Če sem hotel kdaj preko tega, o kako grdo me je potisnila nazaj dvakrat žalostna usoda mojega slabega sluha; in vendar nisem mogel reči ljudem: Govorite glasneje, vpijte, jaz sem gluh! Kako naj bi tudi priznal slabost tistega čuta, ki bi moral biti pri meni popolnejši kakor pri drugih, čuta, ki je bil nekoč kar najpopolnejši, tako popoln, kakor ga imajo ali so ga imeli le redki v moji stroki. (…) Zame ni v človeški družbi nobenega veselja več, nobenega razumnega pogovora. Le kolikor je nujno potrebno se lahko vključim v družbo, živeti moram kot izobčenec. Če se približam kakšni družbi, me zajame neka silna plašnost, ko se izpostavljam nevarnosti, da bi opazili moje stanje. Tako je bilo tudi v tej polovici leta, ki sem ga preživel na podeželju, ko so moji pametni zdravniki zahtevali, naj kar se le da pazim na svoj sluh. Večkrat me je obšla želja po družbi in se dal zapeljati. Toda kakšna sramota, ko je nekdo, ki je stal poleg mene in je od daleč slišal piščalko, jaz pa nisem NIČ slišal, ali je nekdo slišal PETJE PASTIRJA, jaz pa spet nisem nič slišal. (…) Taka doživetja so me spravila skoraj do obupa in malo je manjkalo, da si nisem sam končal svoje življenje – samo umetnost, samo ona me je zadrževala. Oh, zdelo se mi je nemogoče zapustiti svet, preden dovršim, kar sem si zastavil. (…) Želim vama vse dobro in ne pozabita me popolnoma po moji smrti. To sem si od vaju tudi zaslužil, ker sem v življenju pogosto mislil na vaju, da vaju osrečim. In bodita srečna! Heiligenstadt, 6. oktobra 1802. Ludwig van Beethoven.«

“ZDAJ ZAČENJAM ZNOVA!”
Naglušnost je pripeljala do drugega obdobja. »Zdaj začenjam znova,« je zapisal takrat. Premagal je obup in v zavesti, da mora še veliko povedati, je res začel znova. Iskal je možnosti, da bi kljub gluhoti mogel nadaljevati svoje ustvarjanje. »Kar mi leži na srcu, moram izraziti, moram napisati!« Omislil si je slušalo: nekakšno kovinsko trobento – tanjši konec je prislonila na klavirsko tipko, trobilo pa na svoje uho. Samo v letih 1803 in 1804 je napisal številna dela, s katerimi je bila glasbena oblika povzdignjena na najvišjo točko dotedanjega razvoja. Njegov notranji boj se kaže v številnih delih iz naslednjih let. To so predvsem njegove simfonije, ki jih bomo predstavili kasneje, njegove skladbe za klavir in njegova edina opera Fidelio. »S tem delom sem si pridobil mučeniško krono.« Delal in predeloval je nadvse natančno, eno od arij je predelal nič manj kot osemnajstkrat! Zgodba opere izhaja iz pripovedi o junaškem prizadevanju žene Leonore, ko je v času francoske revolucije rešila moža iz zapora. »Beethovnu je bila Leonora simbol prostosti, ki reši Florestana teme njegove celice in ravno tako izpusti vse ostale jetnike. Ena najlepših strani v operi – in tudi v vsej operni literaturi – je prihod jetnikov iz celice na sonce. Pojejo hvalnico svobodi, ki je Beethovnova najmočnejša demokratična izjava« (David Ewen). Prva izvedba 20. novembra 1805 je doživela neuspeh. Razočaran nad tem se je Beethoven vrnil pisanju instrumentalnih del. V tem času je Beethoven že užival gmotno varnost, ker so ga podpirali bogati pokrovitelji, med njimi nadvojvoda Rudolf, njegov nekdanji učenec. Po njegovi zaslugi je skladatelj prejemal letni dohodek 4000 goldinarjev. Leto 1809 je bilo za Dunaj težko: pred mestnimi vrati je bila francoska armada, avstrijski dvor je zbežal, nasilje je vladalo v mestu. Zaradi odsotnosti plemstva je bil Beethoven prikrajšan za vir dohodkov. Bal se je tudi, da bo topovsko obstreljevanje še poslabšalo njegov pojemajoči sluh.

NAJVIŠJI VZPON IN ZATON
Po letu 1817 je prišlo Beethovnovo tretje in zadnje obdobje, obdobje devete simfonije, Misse solemnis, zadnjih klavirskih sonat in godalnih kvartetov. »V teh delih postaja Beethoven videc in mistik, svet gleda v glasbi, ki se ne drži ne ustaljenih oblik ne sloga,« je zapisal David Ewen. Njegovih devet simfonij in Misso solemnis predstavljamo posebej, tukaj bi omenili sonato v cis-molu, znano pod imenom ‘V mesečini’. Posvetil naj bi jo grofici Giulietti Guicciardi, ki jo je vzljubil in je gojil misel, da bi se z njo poročil, pa naj bi njen oče to onemogočil. Pa je to bolj legenda. Omenjamo jo tudi v zvezi z vatikansko poštno znamko z žigom prvega dne izdaje, s katero bodo obeležili 250-letnico Beethovnovega rojstva, ki se je bomo spominjali 16. decembra 2020. Na znamki je skladateljeva podoba, v ozadju pa zvezdnato nebo s polno luno, v levem zgornjem kotu je Beethovnov podpis, pod njim pa del notnega zapisa Sonate v mesečini. Beethovnova zadnja veličastna dela so neke vrste oporoka in pesem slovesa.
Leta 1818 je popolnoma oglušel in je bolj ali manj opustil nastopanje v javnosti. Še vedno pa je hodil na sprehode po podeželju in si mrmral nerazumljive besede. Z očmi je spremljal let ptic, ni pa mogel slišati njihovega petja. Leta 1825 se je njegovo zdravje poslabšalo, vendar je še pisal zadnje kvartete. Nameraval je uglasbiti Goethejevega Fausta in skiciral načrte za deseto simfonijo. Ko je nečak Karl, za katerega je očetovsko skrbel, skušal narediti samomor, je bil pretresen, saj je čutil, da se bliža konec. Za nekaj časa je šel s Karlom na deželo, a je zbolel. Ko se je vračal na Dunaj, je staknil pljučnico, ki so ji sledili hudi napadi ciroze. Obležal je v skromni sobici starega benediktinskega samostana. Prijatelje, ki so ga obiskovali, je prosil, naj mu igrajo na klavir in pojejo. Beethoven ni mogel slišati glasov, a je rekel: »Naj jih vsaj VIDIM peti!« Po dolgem trpljenju je 27. marca 1827 umrl. Njegovi prijatelji so mu pripravili skromen pogreb, vendar se ga je udeležila številna množica, okoli 10.000 ljudi.

DEVET SIMFONIJ
Med Beethovnova največja in najbolj znana dela spada njegovih devet simfonij, o katerih David Ewen pravi, da “stojijo mogočno kot edinstven in neuničljiv spomenik v orkestralni glasbi; vse, kar je nastalo v podobni obliki, je ob njih majhno”. Na kratko bomo povzeli njegovo predstavitev v knjigi Enciklopedija glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1973). Prva simfonija (1800) je včasih deležna ohlapne oznake, da je ‘mozartovska’, vendar se velikan Beethoven začenja nemirno premikati. Drugo simfonijo je Beethoven napisal leta 1802. Takrat je bila hladno sprejeta, danes nas pa tako kot v prvi, privlači njena preprostost in sončni lesk. Med drugo in tretjo simfonijo, znano pod imenom Eroica, je Beethoven napravil ogromen korak v umetniški izpopolnitvi. Sprva jo je hotel imenovati ‘Bonapartejevo’, ker je v Napoleonu videl rešitelja vseh zatiranih, ko pa se je okronal za cesarja, je iztrgal list s posvetilom: »Vidim, da ni nič drugega kot navaden človek!« Eroica je nastajala v letih 1803–1804 in je bila prvič izvedena decembra 1804 pod skladateljevim vodstvom in mu je bila od vseh njegovih simfonij najljubša. Četrta simfonija se je rodila jeseni 1806. Zadnji stavek je izliv radostnega smeha. Glavni motiv prvega stavka pete simfonije je sam Beethoven opisal z besedami: »Tako trka usoda na vrata.« S tem ključem imamo to simfonijo za glasbeni opis Beethovnovega boja z gluhostjo, ki mu jo je namenila usoda. Velja povedati, da so pod nacizmom podjarmljene dežele med drugo svetovno vojno ta uvodni motiv sprejele kot simbol zmage: v Morsejevi abecedi je črka V (victory = zmaga) označena s tremi pikami in črto, kar približno ustreza Beethovnovemu motivu. Zlepa noben skladatelj ni ljubil narave globlje kot Beethoven. Hodil je na dolge sprehode po prelepi okolici Dunaja in se tam v samoti počutil eno z vesoljem. Svoje odzive na čuda narave izpoveduje v šesti simfoniji, imenovani Pastoralna. Drugi stavek, ‘Prizor ob potoku’, je glasbena podoba žuborenja vode ob spremljavi pojočih slavcev in kukavic. To simfonijo je Beethoven napisal na deželi pri Heiligenstadtu poleti 1808. Sedma simfonija je nastala v letih 1811–1812. Tretji stavek je eden najbolj posrečenih izrazov nezadržane veselosti, ki je je bil zmožen samo Beethoven. Osma simfonija, nastala leta 1812, spominja, da je imel nesrečni Beethoven tudi srečne trenutke, saj je polna igrivosti in dobre volje. Deveta simfonija pomeni najvišji polet Beethovnove domišljije v simfonični obliki. Že od leta 1793 je želel uglasbiti Schillerjevo odo An die Freude (Radosti), ki je izražala njegove lastne misli o bratstvu med ljudmi. Dela se je resno lotil šele leta 1823. Simfonijo je končal pozimi 1823, partitura je bila v celoti napisana spomladi 1824. Prva izvedba je bila 6. maja 1824 v dvornem gledališču Pri Koroških vratih.
Beethoven, ki je bil že tako gluh, da ni mogel slišati niti ene note od vse te glasbe, je vztrajal pri zahtevi, da bo dirigiral sam; člani orkestra so se dogovorili, da se ne bodo menili zanj, temveč gledali koncertnega mojstra in dirigenta zbora. Beethoven je stal kot na samotnem otoku in dirigiral toku svojih harmonij z nadvse čudnimi kretnjami. Tako je na primer velel pianissimo tako, da je pokleknil in stegnil roke k tlom; pri fortissimu pa je potem planil pokonci kot sproščen, sprožen lok – videti je bilo, kot bi prerasel svojo višino – in široko razprostrl roke. V zadnjem stavku je Beethoven dirigiral počasneje od tempa, ki so ga vzeli izvajalci, tako da je še vedno dirigiral zadnje takte, ko je bila skladba že končana. Ena od solistk je potem mojstra nežno prijela za roko in ga s solzami v očeh obrnila proti občinstvu, ki ga je viharno pozdravljalo, a ga ni mogel slišati.

MOGOČNA “MISSA SOLEMNIS”
Sad zadnjih skladateljevih let je latinska maša Missa solemnis, ki obsega pet delov: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus in Agnus Dei. Ima mogočno zgradbo in vsebuje nekaj najbolj izpovedne Beethovnove glasbe. Na prvo stran je zapisal: »Von Herzen – möge es zu Herzen gehen« (Od srca – da bi šlo do srca). Mašo je pisal tri leta. Trije deli so bili prvič predstavljeni na Dunaju 8. maja 1824. O Beethovnovem prispevku k cerkveni glasbi naj nas na kratko pouči priznani muzikolog dr. Edo Škulj. Kakor je samo enkrat poskusil z opero, tako je tudi samo enkrat posegel na polje oratorija. Ustvaril je delo Kristus na Oljski gori, ki pa je zaradi neprepričljivosti besedila zelo redko na sporedu. Bolj pomembni sta njegovi maši. Če imajo nekateri njegovo mašo v C-duru za konvencionalno delo, pa je toliko bolj veličastna njegova druga maša v D-duru, imenovana Missa solemnis. Mašo mu je naročil njegov učenec nadvojvoda Rudolf, ko je postal nadškof v Olomoucu. Skladatelj je uporabil tradicionalne oblike od preprostih spevov do veličastnih fug ob sklepu Glorie in Creda. Nekateri menijo, da še nobenega Benedictusa ni uvedel tako goreč simfoničen uvod in da Agnus postane glas človeštva v prošnji za notranji in zunanji mir. Za nekatere glasbene strokovnjake je Beethovnova Missa solemnis najlepše cerkveno glasbeno delo 19. stoletja.

 ČUK, Silvester. Ludwig van Beethoven. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 46-53.