V času, ko se med mladimi pojavlja želja po ustvarjanju različnih vsebin, se srečujemo z različnimi novodobnimi pojmi – bloganje, vloganje, influencer, podcastanje … Razna družbena omrežja in spletni kanali omogočajo različne oblike ustvarjanja vsebin, zagotovo pa so med mladimi popularni tudi zato, ker si želijo biti slišani in pogosto tudi videni. Poleg kanala na YouTubu je zato lahko dober korak k objavljanju svojih vsebin tudi ustvarjanje lastnega podcasta. O tem, kako se ga lotiti, na kaj biti pozoren in kaj vse to pomeni, pa v tokratnem članku in v nadaljevanju naslednji mesec.

Podcast je zvočna ali video datoteka, ki se samodejno naloži na računalnik naročnika takoj, ko je objavljena na spletu.

O ČEM BOŠ GOVORIL?
Čeprav je to rubrika, na straneh katere najraje govorimo o tehničnih izdelkih, programih in njihovi uporabi, se moramo tokrat za večji uspeh našega dela s podcasti ustaviti pri vprašanju, o čem bi v podcastu radi govorili. Velikokrat se namreč zgodi, da ima nekdo idejo govoriti o določeni temi, za katero se mu zdi, da jo dobro pozna in obvlada. Verjetno jo res. A problem nastane, ko začne že kmalu, po dveh ali treh snemanjih, zmanjkovati vsebine. Kar se nam je zdelo, da bi bilo treba o neki dejavnosti ali igrici ali dogajanju povedati, smo izčrpali, potem pa gradiva zmanjka. Kaj pa zdaj?
Nič torej ne bo narobe (kvečjemu obratno: zaželeno je), če se pri snovanju vsebine podcasta zamislimo in naredimo malce podrobnejši načrt:

• O čem bi radi govorili?
• S kakšnimi nameni bi se lotili podcasta?
• S kakšnimi cilji pristopamo k pripravi podcasta?
• Kdo bi bil naša ciljna publika?
• Kako pogosto želimo posneti novo oddajo?
• Bomo podcast pripravljali sami ali se nam bodo pridružili sogovorniki?
• Bodo ti sogovorniki vedno isti ali bomo k pogovoru vabili različne goste?

Odgovori na ta vprašanja bodo v veliko pomoč, ko se bomo lotili snemanja.

GENERALKA
In zdaj je napočil čas za generalko. Pripravimo se na svoje prvo snemanje. Priskrbimo si izhodišča, o katerih bi radi spregovorili. Od tukaj naprej naj velja zelo pomembno pravilo: naj nas ne bo strah! Pogosto se ljudem pripeti, da jim, ko pritisnejo na tipko za snemanje, poskoči srčni utrip ali jih zagrabi trema – vse to je normalno. Nihče ni govornik od rojstva in vsak mora skozi faze, ko se prilagaja na prosto, samostojno govorjenje na določeno temo. Vaja nas bo pripeljala do boljših rezultatov.
Gotovo bo nekaj privajanja zahteval tudi pogovor s sogovornikom, če jih bomo v podcastu gostili. Če ne želimo, da bi bil posneti pogovor samo eno žlobudranje v slengu, hecanje in stresanje štosov, potem se je treba potruditi za pripravo vprašanj za sogovornika. Pomembno je, kako se bomo z gostom pogovarjali, če bo v živo, kako bomo vzdrževali očesni stik, kako bomo pozorni na potek pogovora itd. Če se bomo pogovarjali preko spleta, je treba biti pozoren spet na drugačen način.
Cilj tega obdobja generalke je, da pridemo do prvega zvočnega izdelka v obliki, kot smo si jo zamislili na začetku. Če smo si določili, da so naše oddaje dolge do 30 minut, potem dejansko posnemimo vsaj 30 minut vsebine – gotovo bomo kasneje kakšen del še odstranili ...
Ta izkušnja nam bo v veliko pomoč in v razjasnitev, ali nas to res veseli, ali je to res tisto, kar želimo početi na vsakih toliko dni, kot smo načrtovali.

AUDACITY
Audacity je brezplačen, a zelo zmogljiv program za obdelavo zvočnih posnetkov. Obstaja že od leta 1999 in v dobrih dveh desetletjih se je razvil v enega najbolj razširjenih ter priljubljenih programov za delo z zvočnimi posnetki. Zelo dobrodošlo je, da je na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Audacity podpira večino popularnih zvočnih formatov (WAV, mp3, OGG, FLAC …), tako da s prepoznavo zvočnega zapisa ne bi smelo biti težav.
Ko zvočno datoteko s programom odpremo, se nam prikaže v obliki grafičnega zapisa na časovnici. Zapis lahko upravljamo s pomočjo miške (označujemo dele posnetka). Seveda potrebujemo nekaj časa, da se navadimo dela v programu, tudi zaradi dejstva, da nam omogoča kar veliko orodij, s katerimi lahko obdelujemo, spreminjamo in dopolnjujemo zvočni posnetek.
Na voljo imamo spustne menije: Datoteka (kjer posnetek odpiramo, shranjujemo ...), Uredi (kjer režemo, urejamo…), Izberi, Pogled, Upravljanje, Sledi, Tvori, Učinek, Analiziraj ter Pomoč. V spustnem meniju z imenom Učinek nam je na razpolago nekaj deset učinkov, s katerimi lahko na različne načine vplivamo na zvok (dodajanje nizkih ali visokih tonov, odstranjevanje šumov, višanje glasnosti …). Med njimi je zelo koristen učinek z imenom Spremeni tempo, s katerim lahko zmanjšamo hitrost posnetka, ne da bi se spremenila višina tona ali ne da bi se pretirano zmanjšala kakovost posnetka. To je zelo koristno, saj pomeni, da lahko kak del pogovora, kjer se nam zdi, da smo govorili prehitro ali je bil prehiter naš sogovornik, na ta način tudi upočasnimo.
Pomembna je tudi večplastna zvočna linija, kjer lahko na določenih delih posnetka dodamo v ozadje tudi kakšno glasbo ali pa kvaliteto posnetka izboljšamo z različnimi zvočnimi kulisami ali efekti.
Tudi uvodno in odjavno špico lahko v tem programu zelo preprosto uvozimo in dodamo, tako da je ob koncu urejanja posnetka naš podcast v celoti pripravljen za izvoz in objavo.

SNEMANJE POGOVORA
Nato sledi priprava tehničnih pripomočkov, s katerimi bomo snemali. Ker je začetku potrebno spoznavanje s to tehniko sporočanja, je na mestu nasvet, da najprej snemajmo z napravami, ki jih že imamo doma.
Preden se zapodimo v srčiko tehničnega vidika podcastov, kjer bo govora o določeni opremi, ki tudi nekaj stane, je prav, da si odgovorimo, ali jo bomo res uporabljali.
Za poskusno in začetno snemanje lahko uporabljamo kar mobilni telefon. Za boljšo zvočno slišnost priporočam, da se uporabi vsaj tiste slušalke, ki so priložene ob nakupu mobilnega telefona, saj imajo vgrajen tudi mikrofon. Tako se bo vaš glas slišal veliko bolje. Če imate to dvoje, imate osnovo za snemanje.

ZVOČNA DATOTEKA JE POSNETA
Po vseh vsebinskih in osnovnih tehničnih pripravah ste naredili prvi zvočni posnetek. Od tega, ali ste ga posneli v enem koraku ali ste vmes naredili nekaj premorov in ustavljanj, bo odvisna količina dela, ki jo bo treba vložiti v naslednjem koraku, ki se mu reče postprodukcija. Enostavno povedano – posnetek je treba »očistiti« vseh zvočnih motenj, nepotrebnih medmetov, daljših obdobij tišine, raznih napak … Najpogosteje se za začetek obdelave zvočnega posnetka uporablja program Audacity.
Preden se lotimo urejanja posnetka, si je treba pripraviti še uvodno in odjavno špico. Tudi o tem je dobro premisliti: kaj naj bi naša uvodna špica vsebovala, kakšen bi bil naslov našega podcasta, s katerimi besedami bi želeli začeti vsako epizodo, s kakšnimi glasbenimi kulisami in zvočnimi efekti …? Za boljšo pripravo lastnega uvoda je dobro, da poslušamo nekaj boljših slovenskih ali tujih podcastov in si ustvarimo vtis, kaj nam je všeč in kaj ne. Enako velja za odjavno špico, ki jo bomo uporabili za zaključek vsake epizode.
Sedaj se lahko lotimo obdelave zvočnega posnetka.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 68-69

»Ko sem stopil iz župnišča in pogledal proti Domu starejših, ki je na drugi strani našega vrta, sem razmišljal o velikem številu okuženih, ki ležijo v teh sobah in vseh tistih, ki so jih že odpeljali v bolnišnico ali pa so umrli. Njihovi edini obiski v teh dneh, so tisti, ki skrbijo zanje. Ne morejo se srečati z domačimi, ne morejo jih obiskati. Ni mi dalo miru.«
Tako je ob pogledu na sosednji dom starejših razmišljal Igor Stepan, župnik v Šmihelu pri Novem mestu in sklenil, da mora nekaj narediti. Ni edini duhovnik, ki se ga je močno dotaknilo trpljenje covid bolnikov. V času epidemije, ko ne moremo obiskovati invalidov in drugih ljudi, ki spadajo v rizične skupine, smo se odločili, da vam v rubriki Naši preizkušani bratje predstavimo skrb nekaterih duhovnikov za bolnike s covidom.
Vrnimo se k župniku Igorju Stepanu, ki je opazoval dogajanje v domu starejših. Videl rešilne avtomobile, ki so oskrbovance vozili v bolnišnico, bele postave v zaščitni obleki … Razmišljal je, kako so mnogi oskrbovanci , ki so celo življenje z veliko vero in zaupanjem hodili v cerkev in prejemali zakramente, zdaj, na jesen svojega življenja, ostali brez tega. »To mi ni dalo miru. Brez svojcev, brez zunanjega sveta. K njim grem, pa če je ta virus še tako nevaren. Če vsak dan k tem ljudem prihajajo vsi tisti, ki zanje skrbijo, ki ure in ure vsak dan preživijo v teh zaščitnih oblekah, ki jih še bolj izmuči, kakor sicer, potem moram do njih priti tudi jaz,« je razmišljal.

“HVALA, KER STE BILI PRI NAŠI MAMI”
Poklical je v dom in se dogovoril za obisk. »Bil sem v vsaki sobi, pri vsaki postelji. Če nisem mogel narediti drugega sem rekel le “dober dan”. Čeprav niso videli mojega nasmeha, ker je bil za masko, čeprav niso videli solz, ki so bile kdaj v mojih očeh, ker so jih zakrivala zaščitna očala, čeprav me niso prepoznali, kdo sem, dokler jim nisem povedal, ker sem bil v vsej tisti zaščiti, kakor vsi, ki zanje skrbijo, pa so gotovo začutili, da je tisti dan nekaj drugače. Pa ne zaradi mene, ne zaradi mojega obiska, ne zaradi še enega človeka v zaščitni obleki, pač pa zaradi Boga, ki se jih je dotaknil na poseben način. Dolgo ne bom pozabil gospe, ki ni slišala, kaj sem ji govoril, ki ni videla premikanja mojih ust, s katerimi sem ji hotel povedati, da sem duhovnik, ker jih je zakrivala maska, ki ji nisem mogel razložiti, zakaj sem prišel. Ko sem naredil znamenje križa, so se ji ustnice razlezle v široki nasmeh in takoj je začela dvigovati desno roko in jo z veliko težavo premikati proti svojemu čelu. Ko je zagledala sveto hostijo, je prek njenega obraza šla sveta spokojnost. Zaužila je čisto majhen košček, a vendar dovolj velik, da je v svoje srce sprejela samega Boga. Ko sem jo gledal, sem vedel eno: “To je vera, ki ti je ne da šest let študija in nobena knjiga. To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje.”
Doživel sem, da so mi recitirali stare molitve, ki jih nihče več ne zna, ko so mi pripovedovali dogodke iz svojega življenja, ko smo se nasmejali, ker mi gospa ni verjela, da sem v tisti zaščitni obleki res župnik in mi rekla: “Ti pa že nisi župnik. A kar v škornjih?” Ko sem jo prepričal, smo se smejali. In še gospa, ki leži na postelji, ki je obrnjena naravnost na naš vrt. Ko sem ji povedal kdo sem, je kot iz topa izstrelila: “Sem vedela, da boste prišli!” Še veliko bi lahko pisal o vseh hvaležnih pogledih, hrepenečih besedah in o željah po normalnem življenju …« pravi g. Igor in dodaja, da ni mislil tega razglašati, a da so ga mnogi svojci poklicali in izrazili hvaležnost, da je obiskal njihovo mamo ali očeta.

Tudi Gregor Kunej, župnik v Črnomlju je obiskoval tamkajšnji dom za starejše, ki ga običajno izmenično obiskujeta s kaplanom. Tudi v času pandemije so ohranili redno mašo v domu. Maševali so po nadstropjih, da niso stanovalcev doma mešali med seboj. Meni, da se je med temi obiski tudi okužil: »Nosil sem vso potrebno zaščitno opremo in se držal zaščitnih ukrepov, a sem vseeno zbolel za covidom in bolezen tudi prestal.« Domneva, da se je okužil pri obisku doma, saj drugih nevarnih stikov ni imel.

“PRETRESE TE, KAKO SAMI SO TI BOLNIKI”
P. Marko Novak, bolniški duhovnik v Novem mestu, je začel obiskovati tudi covid bolnike, ko so jih začeli zdraviti v novomeški bolnišnici. »Moje prvo srečanj s temi bolniki je bilo na urgenci. Starejša gospa se je že poslavljala in zdravniki so mi dovolili, da jo obiščem. Prvič sem se oblekel v ‘posebno’ obleko in si nadel posebno masko. Gospe sem dal odvezo in jo mazilil.« Zatem je začel obiskovati bolnike (seveda v popolni opremi). Tudi v zadnjem času je obiskal več bolnikov. Seveda je velika težava, ker ni osebnega stika. Pater namreč prihaja na oddelek v popolni ‘proti covid opravi’, nekako ves zamotan in z masko na obrazu, z vizirjem … Tako da je vsa ‘komunikacija’ mogoča samo z očmi. »Jaz sicer pri bolniku spregovorim, a če je slabša slišnost, je težava še večja.« Največkrat imajo ti bolniki še kisikovo masko na obrazu … »Ko sem bil danes pri enem bolniku in sem se prekrižal, se je tudi on s težavo poskušal pokrižati. To je bilo znamenje, da me je prepoznal, ker sem pač oblečen kot vsi drugi. Drugi bolnik je bil bolj neodziven. Ob njem sem molil, zdelo se mi je, da spremlja …« Pater pravi, da sta pri težko bolnem bolniku glas in dotik zelo pomembna, a je pri covid bolnikih to oteženo. »Vsaka postelja je svet zase,« pravi pater. »Pretresljivo je, da so ti bolniki sami in če umirajo, umirajo sami.«
Sicer se je s covidom srečal tudi v samostanu, saj sta dva patra zbolela. Sam pa je moral za deset dni v karanteno. Na običajnem oddelku je bil namreč v stiku z okuženim. »Velika milost je, da morem k tem bolnikom. Izredno se mi je vtisnilo v spomin, kako je bila neka gospa osamljena v tej bolezni. Nihče ni mogel k njej. Sestre naredijo, kar morejo … Mene je razumela, ko sem molil, a začutil sem njeno osamljenost. To je bila tako močna, da sem jo začutil iz njenega pogleda! Snel bi masko in jo objel, samo zato, da bi začutila, da je človek ob njej. Pa ne smeš tega narediti!«
Srčni p. Marko poudarja, da se ne boji: »Držim se vseh predpisov in strokovnih navodil glede zaščitne opreme«. Je izredno pazljiv, ko si nadeva in ko odlaga zaščitno obleko. Potem še doda: »Če sem tam potreben in če se držim predpisov, potem verujem, da bo Bog dal svoj ‘žegen’ in me bo tudi varoval.«

Korak naprej je naredil p. Bogdan Rus s Kapele pri Novi Gorici. Že ob prvem valu epidemije je želel pomagati kot prostovoljec. V drugem valu se je spet prijavil, opravil tečaj in potem je na polikliniki v Ljubljani opravljal preprosta vratarska dela (usmerjanje, dajanje informacij …). Po dobrem mesecu se je želel vrniti v redovno skupnost na Kapeli in nadaljeval z delom v šempetrski bolnišnici, kjer opravlja enako delo, samo manj časa.
Za delo prostovoljca v bolnišnici se je odločil, ker meni, da je taka Božja volja. »Menim, da ne delam kaj posebnega. Mislim, da je ravnanje kakšnega duhovnika, ki ostaja doma in pazi na svoje zdravje, enako pomembno kot moje deveturno stanje na vhodu bolnišnice. Mislim pa, da prispevam v skupnem boju proti virusu.« K odločitvi mu je pomagala misel: če bom jaz pomagal, bo morda kakšna medicinska sestra bolj spočita in ne bo naredila napake ter ne bo zbolela.
Seveda p. Bogdan ni opustil svojega rednega pastoralnega delovanja. »Verjamem, da ‘gre’ maša tudi skozi stene – kot pri sv. Klari –, čeprav je ne prenašamo po internetu. Zato sem zjutraj vstal pol ure prej, odmaševal, blagoslovil ljudi, ki so v tistem času odhajali v službo. Objavljal sem na internetu, ljudje so želeli pogovor, nekateri pa tudi spoved. Tretja dejavnost pa je petminutna kateheza vsak večer. Po razlagi odprem mikrofone, ljudje povedo namene, za katere naj molimo. Sledi molitev desetke rožnega venca in molitev v času epidemije.« Dodaja še, da je v tem času srečal veliko dobrih ljudi, se pogovarjal z njimi in upa, da je komu odstranil tudi kakšen predsodek pred duhovniki in Cerkvijo. Ko bo konec epidemije, bi pater rad povabil prostovoljce k sv. Hieronimu na Nanos in z njimi imel mašo.
Naj sklenemo z besedami župnika Igorja: »Ob koncu naj izrazim svoje občudovanje in poklon vsem, ki v zaščitnih oblekah delate in skrbite za ostarele, bolne in onemogle dan za dnem. In po več ur! Priznanje vsem v domovih za ostarele, v bolnišnicah in v raznih zdravstvenih ustanovah. S tem kažete svojo človečnost. Narod, ki ne skrbi za svoje ostarele in bolne, nima prihodnosti, ker ne spoštuje ne človeka in ne življenja.«

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 20-22.

gost meseca

s. Andreja Godnič, misijonarka v Venezueli

priloga

Leto svetega Jožefa

glasba

Zvezdosledi

Preberite več: Marec 2021

V zadnjem času smo priča mnogim informacijam o cepivih proti Covid-19. Nemalo je zmot, zarot in dvomov, kljub temu, da so informacije o kliničnih raziskavah, sestavi cepiva itn. dostopne vsakomur.

ZAČNIMO PRI ZMOTAH
Zmota 1: premalo testirano cepivo.
Raziskave na cepivih proti koronavirusom se niso zgodile čez noč. Proti koronavirusom so cepiva začeli razvijati že leta 2002 s pojavom pandemije SARS CoV-1 in leta 2013 s pojavom MERS-CoV (več o teh epidemijah si lahko preberete v lanskem Ognjišču št. 4). Izkušnje s koronavirusi, ki povzročajo hude dihalne bolezni znanstvenikom niso nekaj novega, saj imajo opravka z njimi že vsaj dve desetletji. Cepivo je že danes pripravljeno zato, ker so države v zelo kratkem času zagotovile veliko več sredstev za izdelavo cepiva proti SARS-CoV-2, kot za katero koli drugo cepivo. To pa je omogočilo delo večjemu številu raziskovalcev, določeni postopki so potekali hitreje kot običajno in razvoj cepiva se je pospešil. Klinične študije so potekale vzporedno, pri tem pa so bile upoštevane vse faze kliničnih testiranj, ki so obvezne in jih spremljata FDA (U.S. Food and Drug Administration/ Uprava za hrano in zdravila) in EMA (European medicines agency/ Evropska agencija za zdravila).

Zmota 2: Ni znano, kaj vsebuje cepivo. V cepivu so splavljeni zarodki.
Sestava vsakega cepiva je natančno zavedena, tudi sestava mRNK cepiva proti Covid-19. Sestava je objavljena na spletni strani Evropske agencije za zdravila, po prevodu je na voljo tudi na spletni strani Slovenske Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke. V cepivih NI celic splavljenih zarodkov. To velja tudi za ostala cepiva. V kolikor obstaja dvom za celično linijo HEK 293 pridobljeno iz ledvic splavljenega embrijona iz leta 1973, ni bila uporabljena v postopku priprave cepiva mRNK.

Zmota 3: mRNK v cepivu spremeni genski zapis.
Informacijska RNK(angleško messengerRNA) oziroma mRNK se uporablja za proizvodnjo beljakovin in ima kratko življenjsko dobo. V celično jedro, kjer se nahaja naš genetski material, NE vstopa. Na kratko o delovanju mRNK cepiva: Cepivo vsebuje (mRNK) z navodili za proizvodnjo proteina bodice S virusa SARS-CoV-2. Virus potrebuje ta protein, da vstopi v naše celice in povzroči Covid-19. Ko oseba prejme cepivo, bodo nekatere njene celice prebrale navodila mRNK in začasno proizvedle omenjeni protein. Imunski sistem cepljene osebe bo nato ta protein prepoznal kot tujek in ustvaril protitelesa ter aktiviral celice imunske obrambe, da ga napadejo. Torej imunski sistem si bo zapomnil protein. Če kasneje oseba pride v stik z virusom SARS-CoV-2, ga bo imunski sistem prepoznal in bo pripravljen telo braniti pred njim.

Zmota 3: Cepivo povzroča avtizem.
To je strašljiva potegavščina, zanikana desetletja. Otroci se z avtizmom oziroma spektrom avtističnih motenj rodijo. Cepijo pa se po rojstvu. Velikokrat slišimo določene razlage o povezavi med cepivi in pojavom avtizma, a do danes še nihče ni pokazal ene same korelacije, tu pa naj opozorim, da korelacija ne pomeni vzročnosti. Za vsako trditev morajo obstajati dokazi s konkretno statistično analizo, zato za populizem ni prostora.

Zmota 4: Ah, počakam, pa naj se drugi cepijo, o dolgoročnih učinkih ni nič znanega.
Morda je res, da vsega o učinkih ne vemo, vendar najpogostejši dolgoročni učinki cepljenja v prejšnjem stoletju so bili: izginotje črnih koz (izkoreninjene leta 1980) in zmanjšanje vsaj sedmih do osmih drugih nalezljivih bolezni, ki so povzročile smrt in invalidnost (otroška paraliza, ošpice, davica, rdečke, mumps, oslovski kašelj, tetanus, itd.).
Medtem, ko nekdo razmišlja o takih posledicah, so dolgoročni zapleti Covida znani: motnje srčnega ritma, hemodinamske nestabilnosti, ledvično in jetrno popuščanje ali odpovedi, tromboze, dihalne odpovedi in prizadetost osrednjega živčevja. Pri otrocih pa več organski vnetni sindrom. Gre za hud zaplet po preboleli okužbi s Covidom pri otrocih.

Dvom 1: Bojimo se posledic nove tehnologije proizvodnje cepiva
Obe podjetji: Pfizer-BioNTech in Moderna sta imeli v preteklosti izkušnje v razvoju mRNK cepiv, zato tudi ni naključje, da sta med prvimi uporabili to tehnologijo pri proizvodnji cepiva proti Covid-19. Molekule mRNK je mogoče industrijsko izdelovati z biokemijskimi postopki, kar na koncu privede do kemijsko zelo čistega produkta, brez bioloških primesi, kot so v klasičnih cepivih (ostanki gojenja na celičnih kulturah). Ta tehnologija se je pred epidemijo že uporabljala za zdravljenje tumorjev.

Dvom 2: Ne zaupam znanstvenikom, so plačani s strani farmacevtske industrije
Kot bi rekli, da ne zaupamo letalskim ali avtomobilskim inženirjem, ki načrtujejo letalo, s katerim letimo, in avtomobile, s katerimi se vozimo, ker jih plačujejo velike letalske ali pa avtomobilske družbe. Podatki o cepivih so javni in si jih lahko prebere vsak (za razumeti podatke, pa potrebujemo znanje, ki ga pridobimo v nekaj letih študija). Prav tako je potrebno predhodno znanje virologije, imunologije, statistike in ključne znanstvene angleščine. Zato zaupam tem, ki imajo ustrezno znanje in konkretno objavljene podatke, ki vključujejo ustrezno metodologijo in statistično analizo.

CEPIVO PROTI COVID-19 PROIZVAJALCA Pfizer-BioNTech (COMIRNATY) IN MODERNE TEMELJI NA IZKUŠNJAH
Kaj so pokazale klinične študije cepiva Comirnaty?
Cepivo učinkovito preprečuje Covid-19 pri ljudeh, starejših od 16 let, zato se cepiva trenutno ne priporoča otrokom, mlajšim od 16 let. EMA se je s podjetjem dogovorila o načrtu za nadaljnja klinična testiranja cepiva na otrocih.
V klinični študiji je sodelovalo približno 44.000 ljudi. Študija je pokazala 95-odstotno zmanjšanje števila simptomatskih primerov Covid-19 pri ljudeh, ki so prejeli cepivo. Enako učinkovitost so zabeležili pri preiskovancih s tveganjem za hudo obliko Covid-19, vključno z astmatiki, kronično pljučno boleznijo, sladkorno boleznijo, visokim krvnim pritiskom ali predebelimi. Cepivo lahko prejmejo tudi osebe, ki so Covid-19 že prebolele. Podatki, kako dolgo traja zaščita, niso znani, zato bodo preiskovance, ki so v klinični študiji bili cepljeni, spremljali vsaj dve leti. Na ta način bodo pridobili informacije o trajanju zaščite.
Vpliv cepljenja na širjenje virusa med osebami še ni znan, zato ne vemo v kakšni meri lahko cepljena oseba virus prenaša. Tudi podatkov o osebah z oslabljenim imunskim sistemom je malo. Kljub temu, da je lahko odziv na cepivo pri tej skupini slabši, ni posebnih zadržkov glede varnosti. Te ljudi je še vedno mogoče cepiti, saj so zaradi Covid-19 lahko izpostavljeni večjemu tveganju.
Študije na živalih ne kažejo škodljivih učinkov na nosečnost, vendar so podatki o uporabi cepiva med nosečnostjo zelo omejeni.
Cepivo se odsvetuje osebam, ki so alergične na katerokoli sestavino cepiva. Od začetka uporabe cepiva v programih cepljenja, se je zgodilo zelo malo primerov anafilaksije (hude alergijske reakcije). Zato je, kot vsa druga cepiva, tudi cepivo Comirnaty potrebno odmerjati pod natančnim zdravniškim nadzorom in z razpoložljivim ustreznim zdravljenjem neželenih učinkov.

Cepivo Moderne
Cepivo Moderne je zelo podobno Comirnatiju in temelji na tehnologiji informacijske RNK.
V kliničnih študijah je sodelovalo okoli 30.000 posameznikov, starejših od 18 let, zato pri uporabi tega cepiva proizvajalec svetuje, da se ne cepi mlajših od te starosti. Podobno velja za nosečnice in doječe matere. Po drugem odmerku je zaščita okoli 95-odstotna, o tem, kako dolgo bo trajala, podobno kot pri Comirnaty cepivu, ni podatkov.
Obe cepivi se prejme v dveh odmerkih. Po prvem odmerku znaša zaščita približno 40–50 %.

Zakaj potrebujemo cepljenje?
Ker je pandemija povzročila eno največjih zdravstvenih in gospodarskih kriz v zadnjem stoletju, posledice pa ne bodo izginile čez noč. Po preboleli bolezni s koronavirusi lahko nastane kratkotrajna imunska zaščita, kar pomeni da se lahko znova okužimo in zbolimo. In če upoštevamo navodila proizvajalca, naj se otrok do zaključene klinične študije ne cepi, bo to pomenilo da določen delež populacije zaenkrat ne bo precepljen, virus pa bo nadaljeval s kroženjem med nami.

Ostala cepiva
V razvoju je več vrst cepiv proti Covid-19, ki temeljijo na oslabljenih ali inaktiviranih virusih, virusnih vektorjih, nukleinskih kislinah,... Na poti je tretje cepivo (ChAdOx1nCoV-19) podjetja AstraZenece, ki ga preverja EMA. Za razliko od BioNTechovega in Pfizerjevega cepiva ter cepiva ameriške Moderne, švedsko-britansko cepivo ni mRNA cepivo, temveč gre za vektorsko cepivo, ki nudi 70% zaščito.k

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021), št. 2, str. 81-83.

V decembrski številki Ognjišča v intervjuju z Romanom Globokarjem pišete o etičnih izzivih koronske krize. Med drugim o cepivih, kjer pa zaobidete problematiko celičnih linij, katerih osnova so splavljenim otrokom odvzeta tkiva, za namen uporabe v znanosti in industriji, tudi v cepivih. Znanost teh postopkov ne skriva, prav tako niso stvar preteklosti. Cerkev se s to problematiko sooča in želi vernike tudi poučiti o njihovi odgovornosti in jim svetuje glede odločanja o cepljenju. Takšni razmisleki so za nas vernike zelo dragoceni, zato vas prosim, da prispevek nadgradite z argumenti.
Vatikan news so 15. decembra 2020 objavile povzetek sporočila angleških škofov, v katerem navajajo, da nobeno od prvih treh cepiv zoper koronavirus, ki prihajajo v Anglijo (in seveda tudi v EU) ni povsem etično nesporno (pri tem poudarijo, da sta Moderna in Pfizer zarodkovne celične linije uporabljala zgolj pri testiranjih, pri cepivu Astrazenece pa gre za neposredno uporabo v cepivu, zato to cepivo odsvetujejo, ko obstaja možnost izbire). Škofje tudi podajo smernice glede cepljenja. Prav tako so smernice jasno podane v Noti o moralnosti uporabe nekaterih cepiv proti koronavirusni bolezni, ki jo je 21. decembra 2020 objavila Kongregacija za nauk vere. V želji po resnih argumentih vas prosim, da razložite stališče Cerkve tudi slovenskim vernikom. Težko je namreč razumeti, zakaj bi se tisti, ki se trudimo ščititi “Njegove najmanjše”, prostovoljno cepili z neetičnim cepivom.
Hkrati pa smo se kristjani dolžni izpostaviti in povedati, da med cepivi (ki bodo prvim še sledila), naše države naročijo etično nesporna cepiva. Zato me zanima še, ali bo tudi slovenska Cerkev vodilnim predstavila našteta stališča. Bomo na glas povedali, da želimo etično cepivo (ko bo le to seveda na voljo in ga bo na trgu moč izbrati). Prosim, bodite naš glas, glas našega hrepenenja, da bomo imeli možnost izbire in da bomo lahko tako podprli znanost in podjetja, ki se trudijo spoštovati življenje.
Ivana

Najlepša hvala za aktualno vprašanje o etičnosti cepiv proti Covid-19. Živimo v času izrednih razmer, v katerih se naš svet in naša država soočata z nepredstavljivo zdravstveno, ekonomsko in socialno krizo. V interesu vseh je, da je človeštvu čim prej na voljo učinkovito cepivo, ki bo ustavilo obolevanje in umiranje številnih ljudi ter povrnila svet v čas pred epidemijo. Glede samega izvora cepiv ste sami zelo dobro izpostavili vprašanje, ali so cepiva, ki so danes na voljo, tudi etično pridobljena oz. ali so ustrezno testirana? Med katoliškimi bioetiki odmeva vprašanje o etičnosti uporabe tistih cepiv proti COVID-19, ki so ustvarjena z uporabo embrionalnih celičnih linij. Ali drugače rečeno, gre za vprašanje, ali se lahko katoličan cepi s cepivi, ki so ustvarjena z uporabo celic iz tkiv splavljenih otrok. Nekatere ustanove oz. podjetja razvijajo cepiva proti Covid-19, ki uporabljajo etično sporno pridobljene celične linije. To še zlasti velja za dva projekta razvoja tovrstnih cepiv Univerze v Oxfordu, ki temeljita na uporabi spremenjene celične linije HEK 293 ustvarjene iz celic, vzetih iz tkiva ledvice nerojenega splavljenega otroka iz leta 1972. Drugo testno cepivo pa vključuje uporabo celične linije PER C6 pridobljene iz mrežnice 18 tednov starega nerojenega otroka, ki je bil splavljen leta 1985. Podobno velja tudi za testno cepivo HAdOx1nCoV-19, ki ga razvija podjetje AstraZeneca v sodelovanju z Univerzo v Oxfordu in temelji na celični liniji HEK 293 ter je sedaj v fazi 3 in vključuje testiranje na 30.000 prostovoljcih. Omenjeno cepivo temelji na uporabi celične linije, ustvarjene leta 1973 iz tkiva verjetno spontano splavljenega nerojenega otroka. V primeru takšnih cepiv se upravičeno pojavi vprašanje, ali je etično uporabljati cepiva in ali ne obstajajo druga etično bolj sprejemljiva cepiva. Trenutno lahko v Evropski uniji in v Sloveniji uporabljamo samo dve cepivi proti COVID-19, ki ne vključujeta embrionalnih celičnih linij: Moderna in Pfizer-BioNTech. Za obe cepivi velja, da sta narejeni na osnovi uporabe nove mRNA tehnologije in brez uporabe celic splavljenih otrok. Zato je uporaba teh dveh cepiv za katoličane etično sprejemljiva. V Sloveniji smo danes še v položaju, ko nimamo opravka z etično spornimi cepivi. Če pa bi prišlo na trg cepivo, ki bi bilo ustvarjeno z uporabo zarodnih celičnih linij (npr. AstraZeneca), potem pa ima vsak katoličan pravico, da ga cepijo z etično pridobljenim cepivom (npr. Moderna ali  Pfizer-BioNTech). Samo v primeru, če ne bi bilo na voljo etičnih cepiv, pa bi bilo izjemoma moralno dopustno cepljenje s cepivom, ki bi vključeval celične linije, ki so bile ustvarjene pred več desetletji na etično sporen način. Ob tem velja omeniti, da celične linije, ki zgodovinsko gledano izhajajo iz celic odvzetih iz (spontano) splavljenih otrok, danes ne vsebujejo več teh originalnih celic. Prav tako so celice in njihov dedni material (DNK) uničeni med tem, ko se v njih razvija virus, v procesu očiščevanja cepiva pa raziskovalci odstranijo vse celice in njihov dedni material. Na koncu želim poudariti, da vaše vprašanje razumem predvsem kot poziv vladnim uradnikom, raziskovalcem in zdravstvenemu sistemu, da vsem državljanom zagotovijo etična cepiva. V ta namen so slovenski škofje v svoji nedavni izjavi poudarili, da imamo vsi pravico do etično ustreznih cepiv, prav tako pa imamo pravico, da se cepimo ter s tem zaščitimo svoje zdravje in zdravje tistih, ki so v naši družbi najbolj izpostavljeni, to pa so starejši, bolni in zdravstveni delavci.

STREHOVEC dr. Tadej. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str 30-31.

Pater Roman Tominec je kot predavatelj krščanske in liturgične umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani triintrideset let vzgajal številne generacije slovenskih duhovnikov. Leta 1985 se je od svojih študentov poslovil s posebnim pismom: »Dragi mladi prijatelji. Skozi štiri semestre vašega akademskega študija sem kot profesor umetnostne zgodovine spremljal vaše oblikovanje in si prizadeval zbuditi v vas čut za vrednote umetnosti. Upam, da to moje delo ni bilo zaman. Ko se poslavljam od vas, vas prosim, imejte odprte oči za lepoto, ker je odsev večne Lepote, imejte srce za izročilo umetnosti na naši slovenski zemlji, tako na gosto posejani s cerkvicam in kapelicami kakor nobena druga dežela na svetu. Te cerkvice so spomeniki slovenske vernosti in so zrasle iz žuljev naših delovnih ljudi, ki tako kot danes niso oklevali, če je bilo treba žrtvovati čas, delo ali denar za gradnjo, obnovo ali olepšanje bogoslužnih prostorov. Vse to izročilo je vredno ljubezni, čeprav umetnostno ni zmeraj najbolj pomembno. Vključuje pa se dostojno v splošno krščansko umetnost in je del naše narodne kulture.«

ZA BRATOM PO STOPINJAH SV. FRANČIŠKA
Rodil se je 12. januarja 1900 kot šesti od devetih otrok, samih dečkov, ljubljanske delavske družine. Oče Janez je bil v službi pri železnici, mati Marija, roj. Stegnar, pa je imela več kot dovolj dela v družini. »Pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost,« je kasneje zapisal p. Roman, ki je pri krstu dobil ime Leon Oskar. Družina je bila zelo povezana s svojo župnijo, katere dom je bila cerkev Marijinega oznanjenja in so jo od leta 1785 vodili frančiškani. Najstarejši sin Janez, rojen leta 1892, je leta 1907 postal frančiškan in dobil ime Angelik. V duhovnika je bil posvečen leta 1914. Po njegovih stopinjah je bil leta 1915 med sinove sv. Frančiška sprejet Leon z redovnim imenom Roman. Noviciat je opravil v Brežicah, potem je obiskoval redovno gimnazijo v Kamniku, po maturi je nadaljeval bogoslovne študije na teološki fakulteti v Ljubljani ter bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je bil še eno leto študent v Ljubljani, po diplomi pa so ga predstojniki poslali na študij v München, ki ga je dokončal leta 1926 z doktorsko nalogo France Prešeren in nemška književnost (v knjižni obliki je izšla leta 1929 v Pragi). Kot teolog je posvetil posebno pozornost vplivu nemške književnosti na Prešernov svetovni nazor. Po vrnitvi z Bavarske je bil dvanajst let kaplan v rojstni župniji Marijinega oznanjenja, osem let zaporniški kurat. Med vojno je bil trikrat zaprt, nazadnje skupaj z bratom p. Angelikom izgnan iz Ljubljane. Po vojni je bil do leta 1951, ko je bil verouk še v šoli, profesor verouka na srednjih šolah. Po ukinitvi verouka v šolah je pri Marijinem oznanjenju uvedel verouk za osnovnošolce, dijake in študente. Leta 1959 je sprejel upravo župnije sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, kjer je z mladostnim ognjem deloval skoraj do srečanja s sestro smrtjo 23. februarja 1991.

‘IZUMITELJ’ CERKVENEGA STENČASA
Ko je verski pouk leta 1952 moral iz šole, se je bilo treba znajti in prilagoditi. Pater Roman je pri frančiškanih na Tromostovju uvedel župnijski verouk za osnovnošolce, dijake in študente. »Verouk smo imeli v srednji izmed treh kapel za glavnim oltarjem cerkve Marijinega oznanjenja,« se spominja Maja Ficko, ena iz množice njegovih učenk. »Klopi so bile vedno polne. Del kateheze je bil vedno rezerviran za vprašanja, ki smo jih napisali na listke in jih puščali na oltarju naše veroučne učilnice, da jih je naslednjič z nami obdelal.« Njegova ‘genialna iznajdba’ je bil cerkveni stenčas. Ko so ljubljanske srednješolce nekoč ob treh zjutraj v nedeljo peljali na izlet in bi seveda ostali brez maše, je pater Roman šel vprašat škofa Vovka in on mu je rekel, da lahko mašuje ob dveh zjutraj, mora pa biti pri maši najmanj trideset ljudi. »Šel sem poiskat lepenko pa še neki čopič in namalal sem prvo obvestilo: “Sveta maša bo na željo študentov in dijakov zjutraj ob dveh. Obvestite se med seboj.” Tisto noč je bila cerkev neverjetno polna. Ko sem videl, kakšno moč ima stenčas, sem s tem bolj resno začel.« Stenčas se je kmalu pojavil po številnih cerkvah. Leta 1954 je uvedel redna verska predavanja za študente in izobražence, kamor je kot predavatelje vabil priznane teološke in tudi druge univerzitetne profesorje. Brata pater Angelik in pater Roman Tominec, ki sta se med seboj dopolnjevala, sta v svojem času veljala za “apostola Ljubljane”. Po značaju je bil Angelik bolj duhovnik za moške, Romana pa so za svojega spovednika in duhovnega voditelja izbrale predvsem ženske. Zaradi svoje razgledanosti in širine srca je bil pater Roman vsa leta iskan duhovnik, prijatelj in svetovalec. Bil je aristokrat in humanist v najlepšem pomenu besede.

ŽIVLJENJE V SLUŽBI RESNICE, LEPOTE, DOBROTE
Leta 1951, zadnje leto, ko je teološka fakulteta še delovala v sklopu ljubljanske univerze, je pater Roman postal honorarni predavatelj, leta 1954 pa privatni docent za krščansko in liturgično umetnost. S kakšno ljubeznijo je to poslanstvo opravljal, je izpovedal v svojem poslovilnem pismu leta 1985. Na teološki fakulteti je ustanovil in uredil seminar artis sacrae (svete umetnosti), za katerega je oskrbel lepo zbirko knjig s področja cerkvene in liturgične umetnosti. Sodeloval je pri umetnostni opremi ‘svoje’ župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda: poskrbel je za barvna okna, ki so bila prva dela slikarja in duhovnika Staneta Kregarja; po načrtih arhitekta Toneta Bitenca je bil poleg cerkve zgrajen moderen zvonik, v katerem so dobili prostore veroučna šola, pevski zbor, ministranti, župnijska knjižnica. Umetnikom je bil svetovalec pri ustvarjanju in oblikovanju sakralnih predmetov, zlasti kelihov, monštranc, svečnikov in liturgičnih oblačil. Vzor ustvarjalca na področju sakralne umetnosti je bil zanj mojster Jože Plečnik. O njem je tudi pisal. Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v Zborniku razprav teološke fakultete, Bogoslovnem vestniku, Novi poti, Cerkvi v sedanjem svetu. Kot mojster peresa se je v mlajših letih posvetil leposlovju: pisal je črtice, povesti in celo roman v treh delih. Od vseh njegovih spisov sta najbolj znani knjigi poljudno asketične vsebine Naša ljubezen tebi, Gospa (1934) in Skrivnost poslednjega usmiljenja (1943), ki jo je pisal v zaporu. Nadškof Šuštar je v svoji homiliji ob njegovem pogrebu poudaril, da nam je pater Roman zapustil oporoko “biti znamenje usmiljenja in dobrega Boga”.

ČUK, Silvester. p. Roman Tominec (1900–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 38-39.

Vdor demonstrantov v Kapitol v Washingtonu, ki se je zgodil za letošnje Tri Kralje, kakor tudi lanskoletne demonstracije proti policijskemu nasilju, ob katerih so ropali trgovine, kažejo, da je ameriška družba globoko razdeljena oz. polarizirana. Velike demonstracije proti novim zakonom glede splava na Poljskem, kakor tudi protidemonstracije, kažejo, da se proces polarizacije dogaja tudi deželi, ki je človeštvu dala sindikalista Lecha Wałęso in papeža Karola Wojtyło. Uspeh radikalno levih iz stranke Podemos in hkrati uspeh radikalno desnih iz stranke Vox kažeta podobno polarizirano sliko v Španiji. Da ne govorimo o Sloveniji, ki je z afero Depala vas (če hočemo določiti neki simbolni dogodek) zdrsnila v dvodelnost, v zavrnitev simfoničnega in mavričnega razmišljanja, v črno-belo slikanje drugega in drugačnega. Zdi se celo, da je Slovenija proces polarizacije opravila nekaj let pred ZDA, Poljsko in Španijo.
Polarizacija grafično pomeni, da smo iz enogrbe kamele postali dvogrba. Pri eni grbi se vsi gnetemo na sredini te grbe, prav na njen kuclju, za oblast se bojujejo desno-sredinske in levo-sredinske stranke. Vrednota je biti sredinski, dialoški, nasprotnik je spoštovan tekmec. Pri dveh grbah se za oblast bojujeta ‘čista’ desnica in ‘čista’ levica, vsaka s svojega kuclja. Vrednota je bojevitost, nasprotnika mrcvarimo, udarci pod pas so dovoljeni.
Mnogi smo resno prepričani, da demokracijo gradimo in branimo iz sredine, ne iz radikalnih krogov in ideoloških skrajnosti. V pomoč nam je lahko geometrija: središče v krogu je točka, ki je enako oddaljena od vseh točk na krožnici. Ali urbanistika: vse glavne poti se stekajo v mestno središče, ne k nekemu ribniku v predmestje. Ali klasična panonska vas: sredino tvorijo gmajna za igro, lipa za klepet v senci, vaška kapela za molitev šmarnic; to troje stoji skupaj, tja pridemo in se pogovorimo.
Naloga se zdi preprosta: vse bolj divjo polarizacijo v naših družbah bomo ustavili, če bomo oživeli sredino, prišli skupaj na sredini, četudi različni v pogledih in interesih. Naloga se zdi preprosta, a v isti sapi slutimo, da je dandanašnji težko izvedljiva. Zakaj? Običajno rečemo, da so poli premočni, oziroma, da so levi in desni populisti ljudem preveč privlačni ter da je v času impulzivnega in iracionalnega, ki prvači na spletu in v medijih, tudi drugače težko biti umirjen in sredinski. Skratka, premlevamo, kaj vse je narobe z levo-desnimi poli, ne vprašamo pa se, kaj je narobe s samo sredino. Zakaj je izgubila privlačnost? Če danes govorimo o pospešeni polarizaciji, radikalizaciji in vse močnejšem apokaliptičnem diskurzu, moramo preveriti, kakšna je krivda sredine pri tem.
Ko je nek španski teolog (tudi vsevedni Google nam žal ni pomagal izbrskati njegovega imena) pred leti razmišljal o Cerkvi in pokoncilskem spopadu med progresisti in konservativci, je uporabil sintagmo “herezija sredine”. Kdo je kriv, da je v Cerkvi tolika napetost med enim in drugim tokom in da se nam tako eni kot drugi kdaj zazdijo heretični? se je spraševal. Odgovoril je: sredina je kriva. Kajti tudi sredina ima svojo ‘herezijo’. “Herezija sredine” je nekakšna plahost, negibnost, vztrajanje v vedno istih vzorcih, podcenjevanje akutnih izzivov na periferiji, utišanje neprijetnih glasov iz ljudstva, amortizacija sunkov k spremembi.
Če se vrnemo k družbi in politiki. Se je brexit zgodil zaradi “hudobnih populistov” ali tudi zaradi sive evropsko-bruseljske sredine, ki ni razumela realnih strahov Angležev? Se Poljska in Madžarska upirata Bruslju, ker ju vodijo “nazadnjaški desničarji” ali pa je sokriv nemško-francoski vlak, ki na vzhodnoevropsko periferijo gleda pokroviteljsko, če ne celo zviška? Se ljudje danes bolj identificirajo z levimi in desnimi radikalci, ker so politično manj izobraženi, ali zato, ker skozi komunikacijske kanale, ki jih je vzdrževala politična sredina, niso mogli spregovoriti o tem, kar jih je v resnici žulilo?
V času triumfa dvogrbe kamele oz. družbene polarizacije imamo dvojno nalogo: prvič, ponovno odkriti sredino; drugič, istočasno ozdraviti slednjo njene ‘heretične’ plahosti in negibnosti.v

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 3.

pisatelj, Prešernov nagrajenec

Vesel sem, ko si mladi upajo odpreti srce in spregovoriti o ljubezni

Ko duša potrebuje nekaj lepote, ji privoščim pesem Ferija Lainščka. Njegova poezija je ena sama ljubezen. Igrivo zlaga tudi narečne verze. Življenjska modrost, ponižnost in skromnost so vrednote, objete v besede romanov, ki bralca odpeljejo med lirska občutja ljudi iz Panonske nižine. Jeseni je izšel prvi roman iz avtobiografske trilogije otroštva aktualnega Prešernovega nagrajenca. Zato začnimo tam, v blatu in revščini, ki je zaznamovala pisateljevo otroštvo.

- Povojna revščina vašega doma, ki jo opisujete, je tako grozna, da iz nje ni videti poti. Pa vendar ste jo premagali, kako? Zdi se neverjetno …
Dolga leta se o tem nisem spraševal. Zdelo se mi je, da se pač vsak človek mora po svoje znajti in poskrbeti zase. Naneslo je tako, da sem se šele ob snovanju romana Kurji pastir, v katerem se vračam v čas zgodnjega otroštva, zopet ustavil ob tem in, zdi se mi, našel pravi odgovor. Tistim, ki romana niso prebrali, se bo morda zdel tak odgovor poetičen, a je zame še kako pomemben in ga lahko razumem tudi povsem konkretno. Mami in očetu je očitno uspelo čez vse tisto, kar smo takrat doživljali, zgraditi nekakšen nevidni most, po katerem sem lahko počasi lezel v drugačno prihodnost in zaživel običajno življenje. Zelo sem prepričan, da je bil ta most zgrajen iz ljubezni.

- Kako vas je domače okolje še zaznamovalo?
Veliko tega bi lahko zdaj naštel in marsikaj bom v romanih, ki bodo, upam, sledili, še skušal opisati. No, najpomembneje pa se mi vendarle zdi, da sem se že zgodaj naučil kljubovati brezupu. To mi je kasneje v življenju veliko pomagalo. Tega sem se gotovo nalezel od staršev. Kljub temu da sta začenjala iz nič in jima ni zmeraj uspevalo, nista nikoli izgubila upanja. Mami je pri tem pomagala vera, oče pa je bil samosvoj, zagrizen in neukrotljiv borec za preživetje ter na nek način tudi idealist. Čeravno sta si bila kar različna, je bila to kombinacija, ki je pomagala, da sta vztrajala, tudi ko se od daleč ni zdelo razumno in bi vsi drugi odnehali.

- Kurji pastir je prvi del trilogije vašega otroštva – kako obujate spomine, ki narekujejo zgodbo?
Izkušnja s spominom in pripravami na ta roman se mi zdi res zanimiva, zato jo bom skušal opisati. Bil sem prepričan, da je moj spomin na zgodnje otroštvo zelo natančen in zanesljiv, zato sem verjel, da ne bom imel težav. Že kmalu pa sem začel ugotavljati, da temu še zdaleč ni tako. Spomnimo se sicer mnogih utrinkov in marsikaj je res živo vtisnjeno, a ko je treba vse to povezati v zgodbe, se zavemo tudi slepih peg, praznine in lukenj v spominu. Sam imam očitno tudi zelo selektiven spomin, ki je naravnan tako, da se lepega in dobrega spomnim, vse tisto grdo in slabo pa raje potlačim. Tak spomin je sicer po svoje zdravilen. Marsikaj slabega tako ostaja skrito, številne stiske potlačene in mnoge zamere izbrisane. To je kajpada blagodejno in verjetno tudi koristno. Sem človek, ki ne goji zamer. Vendar je za pisatelja, ki želi napisati roman o svojem otroštvu, lahko to tudi velika težava. Priznati moram, da me je ta ovira osupnila in tudi prestrašila. Nisem se želel sprijazniti s tem, da je lahko kaj mojega za zmeraj izgubljeno. Spraševal sem pri ljudeh, ki se tistih časov še spomnijo. Iskal sem še druge rešitve, a le malokaj iz mojega zgodnjega otroštva je kje dokumentirano. Do šestega leta starosti, recimo, so se ohranile le tri fotografije … No, in tako sem se naposled odločil, da bom za vračanje v lastno otroštvo uporabil metodo aktivne imaginacije, ki sem jo sicer že poznal, saj sem jo uporabil pri nekaterih prejšnjih romanih. Gre pravzaprav za staro meditacijsko metodo, ki jo je utemeljitelj analitične psihologije Carl Gustav Jung znova aktualiziral in uporabljal pri svojih iskanjih. Najpreprosteje jo morda opišem, če rečem, da gre za eno izmed tehnik, ki nam pomagajo videti, da obstaja v nas še neka neznana stran. Na ta način sem torej podrezal pod naplavine svojega selektivnega spomina in se soočil z marsičim, kar je bilo doslej tam skrito, zastrto in potlačeno. Spoznal sem, da še zdaleč ni bilo vse tako lepo, kot sem doslej nosil v spominu. Vendar so se mi ob tem odstrle in napletle tudi številne zgodbe. Ugotovil sem, da se v tem spominskem omrežju nahaja veliko več, kot lahko izpišem v enem samem romanu …

- Vaša starša sta bila dobra pripovedovalca, ob njiju ste se učili poslušanja. Kako vas je to pospremilo na pisateljsko pot?
Oče in mama sta bil res dobra pripovedovalca. Oče je znal splesti zanimive zgodbe iz vsega, kar se mu je kdaj v življenju zgodilo, mama pa je poznala tudi velik del tukajšnjega ljudskega izročila. Na vasi pa so živeli še tudi drugi ljudski pripovedniki, ki sem jih prav tako pogosto poslušal. To se mi zdi res dragoceno in mislim, da je zelo vplivalo name. Morda sem postal pisatelj ravno zato, ker sem v otroštvu veliko poslušal.

- Ali ste svojima otrokoma tudi radi pripovedovali?
S hčerko, ki smo jo vpisali vrtec šele, ko je bila stara štiri leta, sva se resnično veliko pogovarjala, saj sem bil na nek način varuška. Sin, ki je skoraj celo desetletje mlajši, pa je že bolj otrok računalniške generacije.

- Pravite, da se brez navdiha in Božje iskre ne da ustvariti prav ničesar literarno vrednega, kaj šele presežnega. Kakšno podobo ima vaš Bog?
Najprej mi zdaj pridejo na misel verzi iz pesnitve Hiša svetega Nikolaja, ki sem jo posvetil svoji pokojni materi. Naslovil sem jo po zavetniku farne cerkve v naši vasi, v katero sva, ko sem še živel tam, z materjo skupaj zahajala. »In še, če je mogoče, naj ne bom več gluh za glas, naj ne bom na dvoje,« se glasi eden od verzov. Skozi to pesnitev namreč preseva tudi moje bogoiskateljstvo. To je značilno še za nekatera druga moja dela, v nekaterih pa je tudi posebej tematizirano. Taka pisateljska vprašanja in tudi odgovori seveda niso preprosti, zato tudi zdaj težko odgovorim poenostavljeno. Razdvojenost, ki jo je čutiti v tem verzu, morda najlažje razložim, če si pomagam z mislimi Carla Gustava Junga. Večina ga seveda pozna kot tvorca analitične psihologije, sam ga prebiram predvsem kot misleca in mistika, ki mi je v življenju veliko pomagal. Po eni strani Jung razmišlja o Bogu kot o nezavednem arhetipu in pravi, da je od nekdaj zapisan v naši duši. Torej obstaja že pred zavestjo in zato ne more veljati za iznajdbo zavesti. Obenem pa je pri Jungu najti tudi napotek, da je bolje in pametneje Boga zavestno priznati, sicer bo na njegovo mesto stopilo nekaj drugega, praviloma nezadostnega in neumnega. Tako razmišljanje mi je blizu. V enem izmed intervjujev sem v teh dneh spontano izrekel misel, ki jo lahko zdaj ponovim, ker sem potem o njej veliko razmišljal. »Greh se začenja s skušnjavo, literatura pa slej ko slej z dvomom.« Besedni ustvarjalci smo na nek način zmeraj iskalci. Drugače verjetno ne more biti.

- Preplet mitskega in krščanskega v vaših delih je mamina dediščina. Kako razumete ta preplet?
Tudi o tem je seveda mogoče razmišljati na različne načine. »Natura non facit saltus,« pravi latinski pregovor. Narava se spreminja postopoma in ne dela skokov. Tako je razmišljal že Aristotel in te njegove misli so kasneje našle potrditev v Darwinovem pozitivizmu. Antropologi o človeku razmišljajo podobno in po svoje se da to prenesti tudi v prostore duhovnosti. Palimpsesti prvotnosti so vsaj deloma zmeraj razvidni. Na podlagi vsega tistega, kar preseva skozi čase, se da marsikaj razumeti. Lahko bi dejal, da je pred ciljem zmeraj pot, ki jo je treba prehoditi. Tudi to je lahko arhetip, ki se dotika naše skupne usode. O tem pišem v romanu Ki jo je megla prinesla. Duhovnik Jon Urski je premeščen v odročno vas, kjer je cerkev porušena, vaščani pa so izgubili vero. Spremljamo gradnjo oziroma obnovo cerkve, pa tudi duhovnikov spopad z demoni in brezverstvom. Vem, da so ta roman brali različno in na več načinov interpretirali, a na koncu se tam zagotovo pokaže, da je pot očiščenja zmeraj težavna in spoznanje ni nekaj samo po sebi umevnega.

- V slovenskem literarnem prostoru se zdi, da se mitsko in krščansko izključuje. Kot da se avtor mora odločiti za eno stran in jo nato braniti …
Ne želim se izrekati o drugih, a zase vem, da mi je tako pozicijo uspelo preseči. Prizadevam si za svobodno in vseh spon osvobojeno mišljenje. Le tako je možno ohranjati tisto, čemur običajno pravimo pisateljska distanca. Pri mojem načinu ustvarjanja je to tako rekoč nujno. Pa še nekaj je, brez česar kot pisatelj ne morem. V dialogu s svojimi literarnimi junaki moram tvegati, slediti izzivom, sprejemati odgovornost, prenašati obrekovanja, hoditi po težji poti, kljubovati večini in si upati še marsikaj takega, kar se morda na prvi pogled ne zdi smiselno. Moji literarni junaki namreč še zdaleč niso le nekakšne figure, ki bi se jih dalo prosto pomikati po imaginarni šahovnici, temveč imajo svobodno voljo. Včasih se zato zgodi, da literarni junak in njegova usoda pisatelja kratko malo premagata. Mogoče bi lahko tudi dejal, da ga na neki način presežeta. Takrat imam običajno občutek, da je nastal dober roman. Razumem reklo, ki pravi, da so knjige lahko kdaj pametnejše od njihovih avtorjev.

- Prešernova nagrada je veliko priznanje. Vaši bralci smo rekli »končno«, kaj pa je rekel Feri?
Besedo »končno« sem v teh dneh ob čestitkah res pogosto slišal, a sem jo raje preslišal. Te nagrade nisem pričakoval. Zato se mi verjetno zdi nekako kar pravočasno, saj še zmeraj lahko upam, da mi je preostalo dovolj časa za ustvarjanje. Sicer pa sem se je resnično zelo razveselil in jo sprejemam s spoštovanjem do vseh, ki so jo že prejeli. Dobil sem jo za svoje delo, ki sem se mu že zdavnaj zapisal z dušo in telesom. Ustvarjanje je postalo moj način življenja. Vse, kar sem še počel, je bilo vsaj na nek način s tem povezano. Moji najbližji, pa tudi prijatelji in sodelavci, so morali včasih res potrpeti, ko me je kaj preveč obsedlo, ali me kar posrkalo. Bila so obdobja, ko sem pisal vse do jutra. Ko se je žena zjutraj odpravljala v službo, me je našla še budnega in lahko sva skupaj popila kavo.

- Kako je ta mejnik pomemben za Prekmurje in prekmurske ustvarjalce? Poleg vas je nagrado Prešernovega sklada prejel tudi slikar Sandi Červek.
To je vprašanje, na katerega vam ne znam odgovoriti. Nikoli nisem imel občutka, da je moje ustvarjanje v tem okolju deležno kake posebne pozornosti. Niti si tega nisem želel. Vesel sem pravzaprav, da je Murska Sobota mesto, v katerem lahko mirno živim svoje vsakdanje in običajno življenje. Srečujem seveda posameznike, za katere vem, da so moji bralci, in z njimi tudi rad klepetam, sicer pa mi ustreza, da nisem preveč vključen v tukajšnje javno življenje. Vsekakor pa želim dodati, da sem se nagrade slikarja Sandija Červeka zelo razveselil. Njegovo delo namreč spremljam in ga res občudujem. Cenim, da je ves ta čas ostal zvest samemu sebi in da je še zmeraj iskalec. Prijatelja sva še iz ljubljanskih let, oba sva se vrnila domov, najina dela potujejo po svetu, midva pa morda malce manj. Ustvarjava, dvomiva, vztrajava in še zmeraj verjameva, da je mogoče z besedo in sliko izraziti tudi tisto nekaj več …

- Zanimiva je ta vaša ponižnost, ki je skorajda pozabljena vrednota. Od kod izhaja in kako se je ohranila?
Sprašujete me o nečem, česar se sam pravzaprav ne zavedam. Želim si le, da bi znal biti hvaležen, za vso to lepoto, ki mi je na tem svetu dana, in spoštljiv do ljudi, ki so res dobri in srčni. Mama mi je, recimo, pogosto pravila, da je dobrota sirota, potem pa se je spet le še bolj razdajala. Bilo je pač v njeni naravi, in v tem je najverjetneje ves odgovor. Čeprav je mogoče tudi res, da ima človek, ki se zaveda svoje majhnosti, malce drugačen odnos do sveta kot pa nekdo, ki o tem niti ni premislil. Besedno ustvarjanje pa je vsaj na nek način vendarle tudi nenehno spraševanje in samospraševanje. Napisal sem trideset romanov in se ob tem srečal s številnimi usodami mojih junakov. Če pomislim – koliko želja, upov, stremljenj, hrepenenja, razočaranj, nemoči, padcev in žalosti sem pravzaprav podoživel! Pa kakšne vse ljubezni in koliko smrti sem skušal nekako razumeti. Ne zamišljam si, da bi lahko po vsem tem gledal na svet drugače, kot iz te neke perspektive mravlje. Še posebej tu v Panoniji, sredi te širne ravnice, kjer se človek lahko res počuti majhnega. V pesmi o tem pravim: »V ravnici se zvezde spustijo med šaš in trstiko. Še luno dosežeš, če stopiš na večjo krtino. V resnici si majhen kot mravlja in še se ponižaš, ko sredi brezpotja zaslišiš nebeško tišino.«

- Ljubezen v vseh oblikah najde mesto tudi v vaših besedah. Neminljiva in brezpogojna pa je ena – ljubezen do otroka. Kako »odraste« ljubezen do otrok? Dozori? Se postara?
Ljudska modrost pravi: »Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi.« Ne rečem, da ni v tem kdaj tudi kančka resnice, a to besedo »skrbi« bi kar nekako odstranil. Ali mogoče drugače postavil. Vsekakor sem z usodo obeh svojih otrok zelo povezan. Rečem lahko, da diham z njima in jima zmeraj skušam po svojih močeh pomagati, nikoli pa nisem tega doživljal kot breme. Zdi se mi preprosto samo po sebi umevno. Ne želim si niti zamišljati, da bi lahko bilo drugače. Kako pa ljubezen do otrok »odraste«? Ne vem. Meni se je zdelo v času njunega odraščanja pomembno to, da sem ju skušal zmeraj sprejemati taka, kot sta. Nisem jima želel vsiljevati svojih želja in pričakovanj, ju usmerjati nekam, kamor nista želela. Naravno se mi je zdelo, da si sama najdeta pot, po kateri bosta hodila, in le upal sem, da se bosta ob tem dobro počutila. Vesel pa sem seveda tudi, da smo tudi zdaj, ko sta že res odrasla, še zmeraj zelo povezani. To me navdaja z radostjo in res osrečuje.

- Kako ujamete ravnovesje med osebno rastjo, modrostjo, ki jo želite deliti, in zgodbo?
Veliko sem razmišljal o tem, kaj me pravzaprav sproža. Nikoli nisem pisal po naročilu, še manj pa zato, ker bi se mi zazdelo, da je pač čas za novo knjigo. Romanov sem se zmeraj loteval, ko me je nekaj posebej zanimalo in sem želel o tem izvedeti več. Če se je med pisanjem to res zgodilo, če sem imel občutek, da me je vse skupaj vsaj malce premaknilo, sem bil zadovoljen. Lahko sem upal, da bo tudi bralcem zanimivo in se jih bo dotaknilo. Sčasoma se je to spremenilo v nek samosvoj postopek, ali pa je pač narekovalo mojo osebno poetiko. Priprave na roman so iz leta v leto vse daljše, postajam vse bolj dosleden in zahteven. Belina papirja, ali pač praznina ekrana, se mi zdi nekaj, kar mora zastavljati prava vprašanja in najdevati poštene odgovore. Tudi o dobro izpisani romaneskni zgodbi, o kateri sprašujete, sem si sčasoma zgradil neko predstavo, ki ji želim zadostiti. Po horizontali mora namreč roman dovolj razgrniti socialni in družbeni kontekst dogajanja in poskrbeti, da bralec lahko začuti in razume duh časa. Na vertikalo, ki je seveda vezana na romaneskne junake, na njihove vzgibe, stremljenja, dejanja, usode, pa je pripeto vse tisto, kar je Jung imenoval duh globine. Po tem se vidi, kako globoko in kako visoko avtor sploh lahko seže. A res dober roman je po mojem prepričanju tisti, v katerem sta horizontala in vertikala v idealnem razmerju. To je seveda zelo strog kriterij, ki mu le malo sodobnih romanov sploh lahko zadosti. Je nekak moj ideal, ki se mu tudi sam želim zmeraj znova približati. Včasih mi uspe bolj, včasih mi spodleti, je pa med mojimi deli tudi nekaj romanov, s katerimi sem povsem zadovoljen.

- Prihajata pomladna zavetnika zaljubljenih, sv. Valentin in sv. Gregor. Motiv prve ljubezni, prvih korakov na skupni poti dveh je v vaši poeziji zelo pogost – zakaj?
Skoraj vsi moji romani so tudi zgodbe o ljubezni, poezija pa je pravzaprav le še ljubezenska. Že pred desetletji sem nekako spoznal, da živimo v času, ko je tematiziranje ljubezni pravzaprav še najbolj angažirano dejanje. Na večni tehtnici dobrega in zla je namreč ravno ljubezen tista metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega. Če je ne bi bilo, bi se že kmalu spet pobarbarili. Zato rad parafraziram Johna Lennona in na svojih nastopih pogosto rečem: »Dajmo priložnost ljubezni.« V zvezi s tem tudi nekako ne prenesem ironične distance ali cinizma. »Ljubezen je treba ljubiti,« sem zapisal v eni izmed svojih pesmi, ki je namenjena mladim. Rad jim nekako nevsiljivo namignem, da je ljubezen res nekaj najlepšega, kar se nam lahko v življenju zgodi. Vesel sem, ko si upajo odpreti srce in o tem spregovoriti.

- Kot ženska moram vprašati: kako uspete tako pronicljivo oblikovati pesmi, katerih lirski subjekt je ženska?
To je vprašanje, ob katerem sem zmeraj malce v zagati, saj si nanj še vedno ne znam prav odgovoriti. Dolgo časa se tega ženskega lirskega subjekta v svoji poeziji niti nisem povsem zavedal. Potem me je med obiskom na šoli neka deklica vprašala, če ji lahko povem, kako je biti ženska. Nehote me je s tem spravila v zadrego. Rekel sem le, da seveda ne vem, kako je biti ženska, in si tudi ne domišljam, da bi lahko to sploh občutil. Kasneje sem o tem veliko razmišljal. Zopet sem si lahko še najbolj pomagal z Jungovimi spoznanji. Verjetno je res tako, da sem se sčasoma naučil prisluškovati tudi tisti ženski polovici svoje duše, ki si jo moški običajno zastiramo. Morda je k temu kaj prispevala tudi mama, ki me je nekako branila pred nekdanjo vaško patriarhalnostjo in je zmeraj pravila, da tudi dečki lahko jokajo in pokažejo svoja čustva. No, kakor koli že, danes sem vesel, da je tudi to značilnost mojega opusa. Mislim, da lahko na tak način bolj občuteno doživljam svet ter ga celoviteje opisujem.

- Pred epidemijo ste veliko nastopali z Ditko, ki je uglasbila tudi vašo poezijo. Kako doživljate oder, nastopanje?
Prav Ditka me je pred leti prepričala, da sem iz majhnih klubskih prostorov, v kakršnih običajno potekajo literarni večeri, stopil na veliki koncertni oder in začel pred tako številno publiko pripovedovati svojo poezijo. Zame je bil to težek korak, saj sem do tedaj bolj malo recitiral in sem se veliko bolje počutil, če so mojo poezijo pripovedovali tisti, ki to počnejo bolje. No, potem pa sem nekako kar sam sebe presenetil. Šlo mi je veliko bolje, kot sem pričakoval, in sčasoma sem začel na teh najinih literarno-glasbenih nastopih res uživati. V nekaj letih sva večkrat prepotovala Slovenijo. Srečanja s poslušalci, med katerimi je bilo tudi veliko mojih bralcev, so bila res prijetna. Glasbenici Ditki, s katero sva kmalu postala tudi dobra prijatelja, sem za vse to res hvaležen. Bogatejši sem za neko novo izkušnjo, ki si je sam nisem znal zamisliti. Veliko mi pomeni, ko vidim, kako zelo imajo ljudje radi poezijo. Srečen sem, da je ljubiteljev poezije v resnici veliko veliko več, kot običajno mislimo.

- Ali se veselite časov, ko se bodo poti znova odprle? Vas oder vabi?
Ja, z Ditko pripravljava nove skladbe in upava, da bova lahko kmalu spet skupaj stopila na oder. Pogrešam ta živi stik s poslušalci in bralci, ki sem se ga kar nekako navadil.

PEZDIR-KOFOL, Marjetka; ERJAVEC, Matej (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 6-10.