»Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu … Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
(Mr 9,2-3.5) (2. postna nedelja)

Dogodek Jezusove spremenitve je očitno in čudovito mistično doživetje. Je tudi javna potrditev, da je duhovni svet čudovitejši od zgolj običajno-zemeljskega. Pred takšnim Jezusom moliva s psalmistom: »Gospod, moj Bog, zelo si velik. Veličastvo in sijaj si oblekel, ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem« (Ps 104,1-2). Jezus vodi učence na goro. Z višine, nekoliko odmaknjena od zemeljskega, lažje in jasneje vidiva svojo stvarnost. Vidiva drug drugega tako, kot naju vidi Bog. Ko sva z Jezusom, sva na visokem. In z Njim se lahko tudi spremeniva (gr. meta-morfoza) – greva preko običajne oblike ali konkretno, vidiva Božjo podobo v človeški obliki. Čeprav se večini bralcev Peter s svojo idejo kampiranja na vrhu gore dozdeva čuden, zmeden in ne čisto pri sebi, pa ga midva lahko razumeva drugače – njegova želja po šotoru je želja po tabernaklju (kot neke vrste prototip templja), želja, da bi to postal prostor bivanja Boga tudi potem, ko bo dogodka konec. Ohraniti hoče navzočnost Boga med ljudmi, kot jo nama zagotavlja tabernakelj v domači cerkvi. Tam, pred Njim, se lahko spremeniva.

Najin missio: Stopiva ta teden enkrat skupaj do tabernaklja. Poskusiva podoživeti Jezusovo spremenitev. Predstavljajva si, da sva v družbi treh apostolov na gori. Dopustiva, da mističnost in svetloba skrivnostnega dogodka prežari najin dan. Domov grede si pripovedujva o zunanjem in notranjem dotiku njegove Luči.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 2, str. 13.

Svoj pogled na športno pot, uspehe in garanje je predstavila trenutno najboljša slovenska tekačica na smučeh in lanska športnica leta v Sloveniji Anamarija Lampič. Pogovor sva opravila kar na daljavo, saj se je Anamarija nahajala v Oberstdorfu, kjer se pripravlja na prihajajoče svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Glede na to, da je trenutno vodilna šprinterka sezone, je gotovo v ožjem krogu kandidatk za zlato medaljo.

- V enem izmed vaših pogovorov sem zasledil, da je bil v času odraščanja tek na smučeh za vas igra. Kdaj ste se začeli zavedati, da gre pa sedaj za resno stvar?
Sčasoma dobiš v dobi odraščanja občutek, da se stvari spreminjajo. Ko dosežeš nivo svetovnega pokala in vidiš, da si lahko dober, se začneš zavedati, da bi ta igra, ta hobi lahko postal tudi poklic. Takrat začneš še bolj verjeti v svojo odločitev, še raje počneš stvari, ki te peljejo po tej poti.
Čeprav gre za resno stvar, si želim še zmeraj to jemati tudi kot igro. So seveda trenutki, ko ni lahko, si pa res želim trenirati in tekmovati čim bolj sproščena in uživati v tem športu.

- V kolikšni meri se je skozi leta spremenil vaš pogled na smučarski tek?
Na začetku je bilo vse vezano na igro, na druženje, in sem komaj čakala, da bom šla na trening, se družila s prijatelji na ta način.
Nato skozi odraščanje dobiš vpogled v sistem, se naučiš reda, spoštovanja … Spoznaš, da je šport poln različnih stvari. Pametno je treba pristopati k treningu, pri tem uporabljati glavo, poslušati svoje telo ter prepoznavati signale, ki jih pošilja po treningih.
Potem je seveda tekma nekaj drugega kot trening. Na tekmah se pokaže prava slika. Spoznaš, da so ob tebi tekmovalke, ki imajo zelo veliko treme in enostavno ne morejo dati vsega od sebe, druge so bolj sproščene in vidiš, da jemljejo tekme tudi precej zlahka ter so mogoče zato tudi uspešnejše … Potem je pri moji paradni disciplini, šprintu, kar nekaj specifičnih situacij – več kontakta, tudi konflikta, krajša proga, strategija … Z leti pridobiš na izkušnjah in že približno veš, kako katera nasprotnica tekmuje, in tudi podlagi tega lahko potem načrtuješ svojo taktiko za tekme.

- Kaj vam šport daje – glede na to, da od vas tudi marsikaj terja?
Najprej mi šport daje svobodo. V športu lahko uresničujem svoje sanje in zdi se mi, da mi daje občutek, da živim polno življenje. Sploh si ne predstavljam, kako bi reagirala in kako bi živela, če bi kar naenkrat ostala brez teka na smučeh.

- Če se vrnem k prvemu vprašanju: smučarski tek kot igra, v užitek tako rekoč … Kdaj smučarski tek ni užitek?
Za zdaj še nikoli nisem prišla do trenutka, ko bi mi bilo smučarskega teka zadosti, ko ga ne bi več marala. Priznam, da pride kak slab dan, ko me pride lenoba, zunaj je npr. slabo vreme in se mi je zelo težko spraviti ven. Niso pa seveda to situacije, ko bi podvomila v svoje ukvarjanje s tem športom ali bi ga imela že zadosti.

- Nasploh se mi zdi, da živimo v času, ko se v veliki meri poudarja užitek. Vsi bi uživali – kje pa je zavest o tem, da je treba tudi garati, potrpeti, kdaj pa kdaj trpeti …?
Strinjam se s tem razmišljanjem in tudi zase vem, da bo čas za uživanje prišel, ko bom še kaj dala skozi, ko bom še kaj dosegla. Zavedam se, da če želim dobre rezultate, moram tudi veliko vložiti. Za to bo šlo veliko ur in garanja, je pa seveda to vse poplačano, ko dosežeš rezultat ali mesto, ki si si ga zastavil. Takrat tudi kaj hitro pozabiš na vse trdo delo, ki si ga vložil v to. Se pa popolnoma strinjam, da brez garanja, načrtnega dela in vztrajanja ni nič.

- Šport je v sodobnem času velikokrat usmerjen v spektakel, išče se šov, vendar pogosto na plečih športnikov, ki postajajo sodobni gladiatorji. Se kdaj doživljate v taki vlogi?
Zaenkrat tega v večji meri ne doživljam, seveda pa zaznavam, da so na sporedu tudi tekme, kjer je proga načrtovana zelo selektivno; ali so tako težke, ali imajo profil proge tak, da je pisan na kožo določenim tipom tekmovalk ali tekmovalkam določene države, in tako ostale tekmovalke ne moremo zraven. Ravno pri skandinavskih tekmah se to zazna, ko profil prog daje vtis, kot da so želeli s težavnostjo zagotoviti večjo selekcijo.

- Biti med najboljšimi na svetu je za marsikoga tudi breme. Se vas to dotakne? Se v zvezi s tem obračate tudi na kakšno pomoč?
Zase bi rekla, da sem zelo sproščena oseba, tudi med tekmami. Tudi ne prebiram raznih člankov ali komentarjev na spletnih straneh o sebi. Vem, da z boljšimi rezultati ljudje od mene tudi čedalje več pričakujejo, vendar s tem nisem obremenjena. Tekačica na smučeh sem najprej zase, saj mi je ta šport všeč in v njem uživam.
Ko je govora o kakšnih športnih psihologih, bi najbolj izpostavila vlogo svoje družine, ki je zame zelo pomembna in mi stoji ob strani. K temu štejem tudi fanta, s katerim sva že nekaj časa skupaj, in njegovo družino – to je zame pomembno okolje, kjer smo odprti drug do drugega in jim povsem zaupam. Zdi se mi, da sem tudi zaradi tega glede psihološke pripravljenosti tako trdna in močna. To mi povsem zadošča.

- V svetovnem vrhu ste že nekaj sezon. V kolikšni meri ste pri svojem napredku še odvisni od mnenja trenerja, strokovnega štaba, in v kolikšni meri vam je že prepuščena svoboda glede vašega dela?
Z vsakim letom napreduješ in kot tekmovalec moraš najprej največ o sebi vedeti sam. Sam moraš presoditi, kdaj se dobro počutiš, kdaj bi bilo intenzivnost treninga dobro spustiti, kdaj jo dvigniti … Nujna je zelo dobra komunikacija med trenerjem in tekmovalcem. Tudi tukaj je pomembno zaupanje – zdi se mi, da potem ni težav.
Lahko pa imaš velike težave, če trenerju ne zaupaš, mu zamolčiš kakšno opažanje, svoje stanje, če ni komunikacije, če ni dopolnjevanja … Sama se že zelo dobro poznam, pa še zmeraj odkrivam finese, ki lahko vplivajo na formo, na pripravljenost, na rezultat. Je pa dobro imeti ob sebi dobrega trenerja, saj je šport kompleksen, veliko je različnih načinov, kako se lahko trenira, na kaj v določenem delu dati poudarek, tudi telo se lahko povsem drugače odzove na enak trening v eni ali drugi situaciji. Lovimo malenkosti, ki pa na koncu veliko prinesejo.

- Pri teku na smučeh se veliko govori tudi o servisu in mažah in kako lahko to vpliva na končni rezultat. Koliko ste vi vpeti v delo servisa in v kolikšni meri se ukvarjate s tem delom vašega tekmovanja?
Dejstvo je, da je pri uspehu veliko odvisno tudi od opreme. Verjetno tako tekmovalci kot tudi mediji premalo poudarjajo, kako pomemben člen predstavlja servis smuči. Navijači in gledalci seveda vidijo v ospredju samo tekmovalce, vendar je v ozadju kopica ljudi, ki na vseh prizoriščih delajo od jutra do večera, testirajo podlage, maže, temperature, lastnosti snežne podlage, se ukvarjajo z drsnostjo, z oprijemom in so po cele dneve brez toplega obroka v tistih svojih kabinah. Vsega tega se ne vidi, je pa treba to izpostaviti. Gre za tako široko delovno področje, da je težko na hitro predstaviti in povedati, kaj vse servis počne in kako pomembno vlogo ima. Se pa to zelo pozna pri dobro pripravljenih smučeh, na prav vsakem odrivu.

- Če prihaja do večjih razlik pri tej tehnični plati, se postavlja vprašanje, zakaj se to področje ne uredi sistemsko, da bi vsi tekmovalci uporabljali enake maže. Gotovo bi bilo to bolj pošteno.
Dejstvo je, da tisti, ki imajo več denarja, ga lahko tudi več namenijo v delo servisne ekipe. Pri servisnih ekipah so zelo velike razlike med državami. Največje države imajo lastne tovornjake in skorajda laboratorije, naši serviserji pa so v običajnih kontejnerjih.
Kljub vsemu se včasih kar čudim, kaj vse sčarajo naši serviserji, in pogosto se tudi večje reprezentance sprašujejo, kako je Slovencem spet uspelo pripraviti tako hitre smuči. Nazadnje se je to dogajalo v Švici v okviru novoletne tekaške turneje, ko se je videlo, da smo imeli boljše smuči tudi od take velesile, kot je recimo Švedska. Ob tem bi rekla, da je manj včasih tudi več.

- Čutite v tem tudi odvisnost svojega uspeha od še koga – v tem primeru servisa? Vas to moti?
To vzamem in sprejmem kot del športa. Če bi pogledali čisto objektivno, se tudi jaz ne počutim ob vsaki tekmi stoodstotna in ne zmorem dati vsega od sebe, pa je lahko takrat material vrhunsko pripravljen. In ti je takrat seveda hudo. Enako se zgodi, da je kdaj tudi smučka nekoliko počasnejša, kot bi si jaz želela, sama se pa počutim odlično in si predstavljam, da je to dan za vrhunsko uvrstitev.
Dejstvo je, da nihče nikogar ne krivi za to, kar se zgodi. Vsi se trudimo, vsi delamo po najboljših močeh. Dovolj je, da vsi vemo, koliko dela vlagamo in kakšni so naši cilji.

ANAMARIJA LAMPIČ O SEBI:

Rada imam: svobodo, hrano, druženje, zabavo
Ne maram: prepiranja, kreganja

Priljubljeno:
Knjiga: Priznam, da bolj malo berem.
Film: Harry Potter, akcijski filmi – všeč mi je film Mr. & Mrs. Smith, tudi fantazijski filmi.
Aplikacija na telefonu: Instagram.
Šport: Rada spremljam vse zimske športe, najprej biatlon, ker je deloma povezan s tekom na smučeh, tudi smučarske skoke, smučanje; v drugih letnih časih rada gledam nogomet, seveda kolesarstvo … Lahko rečem, da nasploh rada spremljam šport in navijam tudi za slovenske športnike.

Kaj vam pomeni družina?
Največ na svetu, saj je to prostor, kjer se lahko domačim zaupaš, jim lahko poveš, kar čutiš, kaj se ti dogaja … Za našo družino se mi zdi, da smo zelo povezani, in mi zelo veliko pomeni, da imamo posluh drug do drugega.

Kaj vam pomeni vera?
Vera mi kot pojem pomeni, da v nekaj verjameš.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Zame je ta poklic vrhunske športnice najprej ena svoboda in res uživam v tem, kar delam. Nobene stvari, ki je vezana na smučarske teke in ki bi prispevala k mojemu napredku, se mi ne zdi težko narediti. Včasih se tudi vprašam, kaj bo potem, ko bom zaključila z vrhunskim športom …

ERJAVEC, Matej."Šport mi daje svobodo" (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 41-43.

V času, ko se med mladimi pojavlja želja po ustvarjanju različnih vsebin, se srečujemo z različnimi novodobnimi pojmi – bloganje, vloganje, influencer, podcastanje … Razna družbena omrežja in spletni kanali omogočajo različne oblike ustvarjanja vsebin, zagotovo pa so med mladimi popularni tudi zato, ker si želijo biti slišani in pogosto tudi videni. Poleg kanala na YouTubu je zato lahko dober korak k objavljanju svojih vsebin tudi ustvarjanje lastnega podcasta. O tem, kako se ga lotiti, na kaj biti pozoren in kaj vse to pomeni, pa v tokratnem članku in v nadaljevanju naslednji mesec.

Podcast je zvočna ali video datoteka, ki se samodejno naloži na računalnik naročnika takoj, ko je objavljena na spletu.

O ČEM BOŠ GOVORIL?
Čeprav je to rubrika, na straneh katere najraje govorimo o tehničnih izdelkih, programih in njihovi uporabi, se moramo tokrat za večji uspeh našega dela s podcasti ustaviti pri vprašanju, o čem bi v podcastu radi govorili. Velikokrat se namreč zgodi, da ima nekdo idejo govoriti o določeni temi, za katero se mu zdi, da jo dobro pozna in obvlada. Verjetno jo res. A problem nastane, ko začne že kmalu, po dveh ali treh snemanjih, zmanjkovati vsebine. Kar se nam je zdelo, da bi bilo treba o neki dejavnosti ali igrici ali dogajanju povedati, smo izčrpali, potem pa gradiva zmanjka. Kaj pa zdaj?
Nič torej ne bo narobe (kvečjemu obratno: zaželeno je), če se pri snovanju vsebine podcasta zamislimo in naredimo malce podrobnejši načrt:

• O čem bi radi govorili?
• S kakšnimi nameni bi se lotili podcasta?
• S kakšnimi cilji pristopamo k pripravi podcasta?
• Kdo bi bil naša ciljna publika?
• Kako pogosto želimo posneti novo oddajo?
• Bomo podcast pripravljali sami ali se nam bodo pridružili sogovorniki?
• Bodo ti sogovorniki vedno isti ali bomo k pogovoru vabili različne goste?

Odgovori na ta vprašanja bodo v veliko pomoč, ko se bomo lotili snemanja.

GENERALKA
In zdaj je napočil čas za generalko. Pripravimo se na svoje prvo snemanje. Priskrbimo si izhodišča, o katerih bi radi spregovorili. Od tukaj naprej naj velja zelo pomembno pravilo: naj nas ne bo strah! Pogosto se ljudem pripeti, da jim, ko pritisnejo na tipko za snemanje, poskoči srčni utrip ali jih zagrabi trema – vse to je normalno. Nihče ni govornik od rojstva in vsak mora skozi faze, ko se prilagaja na prosto, samostojno govorjenje na določeno temo. Vaja nas bo pripeljala do boljših rezultatov.
Gotovo bo nekaj privajanja zahteval tudi pogovor s sogovornikom, če jih bomo v podcastu gostili. Če ne želimo, da bi bil posneti pogovor samo eno žlobudranje v slengu, hecanje in stresanje štosov, potem se je treba potruditi za pripravo vprašanj za sogovornika. Pomembno je, kako se bomo z gostom pogovarjali, če bo v živo, kako bomo vzdrževali očesni stik, kako bomo pozorni na potek pogovora itd. Če se bomo pogovarjali preko spleta, je treba biti pozoren spet na drugačen način.
Cilj tega obdobja generalke je, da pridemo do prvega zvočnega izdelka v obliki, kot smo si jo zamislili na začetku. Če smo si določili, da so naše oddaje dolge do 30 minut, potem dejansko posnemimo vsaj 30 minut vsebine – gotovo bomo kasneje kakšen del še odstranili ...
Ta izkušnja nam bo v veliko pomoč in v razjasnitev, ali nas to res veseli, ali je to res tisto, kar želimo početi na vsakih toliko dni, kot smo načrtovali.

AUDACITY
Audacity je brezplačen, a zelo zmogljiv program za obdelavo zvočnih posnetkov. Obstaja že od leta 1999 in v dobrih dveh desetletjih se je razvil v enega najbolj razširjenih ter priljubljenih programov za delo z zvočnimi posnetki. Zelo dobrodošlo je, da je na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Audacity podpira večino popularnih zvočnih formatov (WAV, mp3, OGG, FLAC …), tako da s prepoznavo zvočnega zapisa ne bi smelo biti težav.
Ko zvočno datoteko s programom odpremo, se nam prikaže v obliki grafičnega zapisa na časovnici. Zapis lahko upravljamo s pomočjo miške (označujemo dele posnetka). Seveda potrebujemo nekaj časa, da se navadimo dela v programu, tudi zaradi dejstva, da nam omogoča kar veliko orodij, s katerimi lahko obdelujemo, spreminjamo in dopolnjujemo zvočni posnetek.
Na voljo imamo spustne menije: Datoteka (kjer posnetek odpiramo, shranjujemo ...), Uredi (kjer režemo, urejamo…), Izberi, Pogled, Upravljanje, Sledi, Tvori, Učinek, Analiziraj ter Pomoč. V spustnem meniju z imenom Učinek nam je na razpolago nekaj deset učinkov, s katerimi lahko na različne načine vplivamo na zvok (dodajanje nizkih ali visokih tonov, odstranjevanje šumov, višanje glasnosti …). Med njimi je zelo koristen učinek z imenom Spremeni tempo, s katerim lahko zmanjšamo hitrost posnetka, ne da bi se spremenila višina tona ali ne da bi se pretirano zmanjšala kakovost posnetka. To je zelo koristno, saj pomeni, da lahko kak del pogovora, kjer se nam zdi, da smo govorili prehitro ali je bil prehiter naš sogovornik, na ta način tudi upočasnimo.
Pomembna je tudi večplastna zvočna linija, kjer lahko na določenih delih posnetka dodamo v ozadje tudi kakšno glasbo ali pa kvaliteto posnetka izboljšamo z različnimi zvočnimi kulisami ali efekti.
Tudi uvodno in odjavno špico lahko v tem programu zelo preprosto uvozimo in dodamo, tako da je ob koncu urejanja posnetka naš podcast v celoti pripravljen za izvoz in objavo.

SNEMANJE POGOVORA
Nato sledi priprava tehničnih pripomočkov, s katerimi bomo snemali. Ker je začetku potrebno spoznavanje s to tehniko sporočanja, je na mestu nasvet, da najprej snemajmo z napravami, ki jih že imamo doma.
Preden se zapodimo v srčiko tehničnega vidika podcastov, kjer bo govora o določeni opremi, ki tudi nekaj stane, je prav, da si odgovorimo, ali jo bomo res uporabljali.
Za poskusno in začetno snemanje lahko uporabljamo kar mobilni telefon. Za boljšo zvočno slišnost priporočam, da se uporabi vsaj tiste slušalke, ki so priložene ob nakupu mobilnega telefona, saj imajo vgrajen tudi mikrofon. Tako se bo vaš glas slišal veliko bolje. Če imate to dvoje, imate osnovo za snemanje.

ZVOČNA DATOTEKA JE POSNETA
Po vseh vsebinskih in osnovnih tehničnih pripravah ste naredili prvi zvočni posnetek. Od tega, ali ste ga posneli v enem koraku ali ste vmes naredili nekaj premorov in ustavljanj, bo odvisna količina dela, ki jo bo treba vložiti v naslednjem koraku, ki se mu reče postprodukcija. Enostavno povedano – posnetek je treba »očistiti« vseh zvočnih motenj, nepotrebnih medmetov, daljših obdobij tišine, raznih napak … Najpogosteje se za začetek obdelave zvočnega posnetka uporablja program Audacity.
Preden se lotimo urejanja posnetka, si je treba pripraviti še uvodno in odjavno špico. Tudi o tem je dobro premisliti: kaj naj bi naša uvodna špica vsebovala, kakšen bi bil naslov našega podcasta, s katerimi besedami bi želeli začeti vsako epizodo, s kakšnimi glasbenimi kulisami in zvočnimi efekti …? Za boljšo pripravo lastnega uvoda je dobro, da poslušamo nekaj boljših slovenskih ali tujih podcastov in si ustvarimo vtis, kaj nam je všeč in kaj ne. Enako velja za odjavno špico, ki jo bomo uporabili za zaključek vsake epizode.
Sedaj se lahko lotimo obdelave zvočnega posnetka.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 68-69

»Ko sem stopil iz župnišča in pogledal proti Domu starejših, ki je na drugi strani našega vrta, sem razmišljal o velikem številu okuženih, ki ležijo v teh sobah in vseh tistih, ki so jih že odpeljali v bolnišnico ali pa so umrli. Njihovi edini obiski v teh dneh, so tisti, ki skrbijo zanje. Ne morejo se srečati z domačimi, ne morejo jih obiskati. Ni mi dalo miru.«
Tako je ob pogledu na sosednji dom starejših razmišljal Igor Stepan, župnik v Šmihelu pri Novem mestu in sklenil, da mora nekaj narediti. Ni edini duhovnik, ki se ga je močno dotaknilo trpljenje covid bolnikov. V času epidemije, ko ne moremo obiskovati invalidov in drugih ljudi, ki spadajo v rizične skupine, smo se odločili, da vam v rubriki Naši preizkušani bratje predstavimo skrb nekaterih duhovnikov za bolnike s covidom.
Vrnimo se k župniku Igorju Stepanu, ki je opazoval dogajanje v domu starejših. Videl rešilne avtomobile, ki so oskrbovance vozili v bolnišnico, bele postave v zaščitni obleki … Razmišljal je, kako so mnogi oskrbovanci , ki so celo življenje z veliko vero in zaupanjem hodili v cerkev in prejemali zakramente, zdaj, na jesen svojega življenja, ostali brez tega. »To mi ni dalo miru. Brez svojcev, brez zunanjega sveta. K njim grem, pa če je ta virus še tako nevaren. Če vsak dan k tem ljudem prihajajo vsi tisti, ki zanje skrbijo, ki ure in ure vsak dan preživijo v teh zaščitnih oblekah, ki jih še bolj izmuči, kakor sicer, potem moram do njih priti tudi jaz,« je razmišljal.

“HVALA, KER STE BILI PRI NAŠI MAMI”
Poklical je v dom in se dogovoril za obisk. »Bil sem v vsaki sobi, pri vsaki postelji. Če nisem mogel narediti drugega sem rekel le “dober dan”. Čeprav niso videli mojega nasmeha, ker je bil za masko, čeprav niso videli solz, ki so bile kdaj v mojih očeh, ker so jih zakrivala zaščitna očala, čeprav me niso prepoznali, kdo sem, dokler jim nisem povedal, ker sem bil v vsej tisti zaščiti, kakor vsi, ki zanje skrbijo, pa so gotovo začutili, da je tisti dan nekaj drugače. Pa ne zaradi mene, ne zaradi mojega obiska, ne zaradi še enega človeka v zaščitni obleki, pač pa zaradi Boga, ki se jih je dotaknil na poseben način. Dolgo ne bom pozabil gospe, ki ni slišala, kaj sem ji govoril, ki ni videla premikanja mojih ust, s katerimi sem ji hotel povedati, da sem duhovnik, ker jih je zakrivala maska, ki ji nisem mogel razložiti, zakaj sem prišel. Ko sem naredil znamenje križa, so se ji ustnice razlezle v široki nasmeh in takoj je začela dvigovati desno roko in jo z veliko težavo premikati proti svojemu čelu. Ko je zagledala sveto hostijo, je prek njenega obraza šla sveta spokojnost. Zaužila je čisto majhen košček, a vendar dovolj velik, da je v svoje srce sprejela samega Boga. Ko sem jo gledal, sem vedel eno: “To je vera, ki ti je ne da šest let študija in nobena knjiga. To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje.”
Doživel sem, da so mi recitirali stare molitve, ki jih nihče več ne zna, ko so mi pripovedovali dogodke iz svojega življenja, ko smo se nasmejali, ker mi gospa ni verjela, da sem v tisti zaščitni obleki res župnik in mi rekla: “Ti pa že nisi župnik. A kar v škornjih?” Ko sem jo prepričal, smo se smejali. In še gospa, ki leži na postelji, ki je obrnjena naravnost na naš vrt. Ko sem ji povedal kdo sem, je kot iz topa izstrelila: “Sem vedela, da boste prišli!” Še veliko bi lahko pisal o vseh hvaležnih pogledih, hrepenečih besedah in o željah po normalnem življenju …« pravi g. Igor in dodaja, da ni mislil tega razglašati, a da so ga mnogi svojci poklicali in izrazili hvaležnost, da je obiskal njihovo mamo ali očeta.

Tudi Gregor Kunej, župnik v Črnomlju je obiskoval tamkajšnji dom za starejše, ki ga običajno izmenično obiskujeta s kaplanom. Tudi v času pandemije so ohranili redno mašo v domu. Maševali so po nadstropjih, da niso stanovalcev doma mešali med seboj. Meni, da se je med temi obiski tudi okužil: »Nosil sem vso potrebno zaščitno opremo in se držal zaščitnih ukrepov, a sem vseeno zbolel za covidom in bolezen tudi prestal.« Domneva, da se je okužil pri obisku doma, saj drugih nevarnih stikov ni imel.

“PRETRESE TE, KAKO SAMI SO TI BOLNIKI”
P. Marko Novak, bolniški duhovnik v Novem mestu, je začel obiskovati tudi covid bolnike, ko so jih začeli zdraviti v novomeški bolnišnici. »Moje prvo srečanj s temi bolniki je bilo na urgenci. Starejša gospa se je že poslavljala in zdravniki so mi dovolili, da jo obiščem. Prvič sem se oblekel v ‘posebno’ obleko in si nadel posebno masko. Gospe sem dal odvezo in jo mazilil.« Zatem je začel obiskovati bolnike (seveda v popolni opremi). Tudi v zadnjem času je obiskal več bolnikov. Seveda je velika težava, ker ni osebnega stika. Pater namreč prihaja na oddelek v popolni ‘proti covid opravi’, nekako ves zamotan in z masko na obrazu, z vizirjem … Tako da je vsa ‘komunikacija’ mogoča samo z očmi. »Jaz sicer pri bolniku spregovorim, a če je slabša slišnost, je težava še večja.« Največkrat imajo ti bolniki še kisikovo masko na obrazu … »Ko sem bil danes pri enem bolniku in sem se prekrižal, se je tudi on s težavo poskušal pokrižati. To je bilo znamenje, da me je prepoznal, ker sem pač oblečen kot vsi drugi. Drugi bolnik je bil bolj neodziven. Ob njem sem molil, zdelo se mi je, da spremlja …« Pater pravi, da sta pri težko bolnem bolniku glas in dotik zelo pomembna, a je pri covid bolnikih to oteženo. »Vsaka postelja je svet zase,« pravi pater. »Pretresljivo je, da so ti bolniki sami in če umirajo, umirajo sami.«
Sicer se je s covidom srečal tudi v samostanu, saj sta dva patra zbolela. Sam pa je moral za deset dni v karanteno. Na običajnem oddelku je bil namreč v stiku z okuženim. »Velika milost je, da morem k tem bolnikom. Izredno se mi je vtisnilo v spomin, kako je bila neka gospa osamljena v tej bolezni. Nihče ni mogel k njej. Sestre naredijo, kar morejo … Mene je razumela, ko sem molil, a začutil sem njeno osamljenost. To je bila tako močna, da sem jo začutil iz njenega pogleda! Snel bi masko in jo objel, samo zato, da bi začutila, da je človek ob njej. Pa ne smeš tega narediti!«
Srčni p. Marko poudarja, da se ne boji: »Držim se vseh predpisov in strokovnih navodil glede zaščitne opreme«. Je izredno pazljiv, ko si nadeva in ko odlaga zaščitno obleko. Potem še doda: »Če sem tam potreben in če se držim predpisov, potem verujem, da bo Bog dal svoj ‘žegen’ in me bo tudi varoval.«

Korak naprej je naredil p. Bogdan Rus s Kapele pri Novi Gorici. Že ob prvem valu epidemije je želel pomagati kot prostovoljec. V drugem valu se je spet prijavil, opravil tečaj in potem je na polikliniki v Ljubljani opravljal preprosta vratarska dela (usmerjanje, dajanje informacij …). Po dobrem mesecu se je želel vrniti v redovno skupnost na Kapeli in nadaljeval z delom v šempetrski bolnišnici, kjer opravlja enako delo, samo manj časa.
Za delo prostovoljca v bolnišnici se je odločil, ker meni, da je taka Božja volja. »Menim, da ne delam kaj posebnega. Mislim, da je ravnanje kakšnega duhovnika, ki ostaja doma in pazi na svoje zdravje, enako pomembno kot moje deveturno stanje na vhodu bolnišnice. Mislim pa, da prispevam v skupnem boju proti virusu.« K odločitvi mu je pomagala misel: če bom jaz pomagal, bo morda kakšna medicinska sestra bolj spočita in ne bo naredila napake ter ne bo zbolela.
Seveda p. Bogdan ni opustil svojega rednega pastoralnega delovanja. »Verjamem, da ‘gre’ maša tudi skozi stene – kot pri sv. Klari –, čeprav je ne prenašamo po internetu. Zato sem zjutraj vstal pol ure prej, odmaševal, blagoslovil ljudi, ki so v tistem času odhajali v službo. Objavljal sem na internetu, ljudje so želeli pogovor, nekateri pa tudi spoved. Tretja dejavnost pa je petminutna kateheza vsak večer. Po razlagi odprem mikrofone, ljudje povedo namene, za katere naj molimo. Sledi molitev desetke rožnega venca in molitev v času epidemije.« Dodaja še, da je v tem času srečal veliko dobrih ljudi, se pogovarjal z njimi in upa, da je komu odstranil tudi kakšen predsodek pred duhovniki in Cerkvijo. Ko bo konec epidemije, bi pater rad povabil prostovoljce k sv. Hieronimu na Nanos in z njimi imel mašo.
Naj sklenemo z besedami župnika Igorja: »Ob koncu naj izrazim svoje občudovanje in poklon vsem, ki v zaščitnih oblekah delate in skrbite za ostarele, bolne in onemogle dan za dnem. In po več ur! Priznanje vsem v domovih za ostarele, v bolnišnicah in v raznih zdravstvenih ustanovah. S tem kažete svojo človečnost. Narod, ki ne skrbi za svoje ostarele in bolne, nima prihodnosti, ker ne spoštuje ne človeka in ne življenja.«

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 20-22.

gost meseca

s. Andreja Godnič, misijonarka v Venezueli

priloga

Leto svetega Jožefa

glasba

Zvezdosledi

Preberite več: Marec 2021

V zadnjem času smo priča mnogim informacijam o cepivih proti Covid-19. Nemalo je zmot, zarot in dvomov, kljub temu, da so informacije o kliničnih raziskavah, sestavi cepiva itn. dostopne vsakomur.

ZAČNIMO PRI ZMOTAH
Zmota 1: premalo testirano cepivo.
Raziskave na cepivih proti koronavirusom se niso zgodile čez noč. Proti koronavirusom so cepiva začeli razvijati že leta 2002 s pojavom pandemije SARS CoV-1 in leta 2013 s pojavom MERS-CoV (več o teh epidemijah si lahko preberete v lanskem Ognjišču št. 4). Izkušnje s koronavirusi, ki povzročajo hude dihalne bolezni znanstvenikom niso nekaj novega, saj imajo opravka z njimi že vsaj dve desetletji. Cepivo je že danes pripravljeno zato, ker so države v zelo kratkem času zagotovile veliko več sredstev za izdelavo cepiva proti SARS-CoV-2, kot za katero koli drugo cepivo. To pa je omogočilo delo večjemu številu raziskovalcev, določeni postopki so potekali hitreje kot običajno in razvoj cepiva se je pospešil. Klinične študije so potekale vzporedno, pri tem pa so bile upoštevane vse faze kliničnih testiranj, ki so obvezne in jih spremljata FDA (U.S. Food and Drug Administration/ Uprava za hrano in zdravila) in EMA (European medicines agency/ Evropska agencija za zdravila).

Zmota 2: Ni znano, kaj vsebuje cepivo. V cepivu so splavljeni zarodki.
Sestava vsakega cepiva je natančno zavedena, tudi sestava mRNK cepiva proti Covid-19. Sestava je objavljena na spletni strani Evropske agencije za zdravila, po prevodu je na voljo tudi na spletni strani Slovenske Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke. V cepivih NI celic splavljenih zarodkov. To velja tudi za ostala cepiva. V kolikor obstaja dvom za celično linijo HEK 293 pridobljeno iz ledvic splavljenega embrijona iz leta 1973, ni bila uporabljena v postopku priprave cepiva mRNK.

Zmota 3: mRNK v cepivu spremeni genski zapis.
Informacijska RNK(angleško messengerRNA) oziroma mRNK se uporablja za proizvodnjo beljakovin in ima kratko življenjsko dobo. V celično jedro, kjer se nahaja naš genetski material, NE vstopa. Na kratko o delovanju mRNK cepiva: Cepivo vsebuje (mRNK) z navodili za proizvodnjo proteina bodice S virusa SARS-CoV-2. Virus potrebuje ta protein, da vstopi v naše celice in povzroči Covid-19. Ko oseba prejme cepivo, bodo nekatere njene celice prebrale navodila mRNK in začasno proizvedle omenjeni protein. Imunski sistem cepljene osebe bo nato ta protein prepoznal kot tujek in ustvaril protitelesa ter aktiviral celice imunske obrambe, da ga napadejo. Torej imunski sistem si bo zapomnil protein. Če kasneje oseba pride v stik z virusom SARS-CoV-2, ga bo imunski sistem prepoznal in bo pripravljen telo braniti pred njim.

Zmota 3: Cepivo povzroča avtizem.
To je strašljiva potegavščina, zanikana desetletja. Otroci se z avtizmom oziroma spektrom avtističnih motenj rodijo. Cepijo pa se po rojstvu. Velikokrat slišimo določene razlage o povezavi med cepivi in pojavom avtizma, a do danes še nihče ni pokazal ene same korelacije, tu pa naj opozorim, da korelacija ne pomeni vzročnosti. Za vsako trditev morajo obstajati dokazi s konkretno statistično analizo, zato za populizem ni prostora.

Zmota 4: Ah, počakam, pa naj se drugi cepijo, o dolgoročnih učinkih ni nič znanega.
Morda je res, da vsega o učinkih ne vemo, vendar najpogostejši dolgoročni učinki cepljenja v prejšnjem stoletju so bili: izginotje črnih koz (izkoreninjene leta 1980) in zmanjšanje vsaj sedmih do osmih drugih nalezljivih bolezni, ki so povzročile smrt in invalidnost (otroška paraliza, ošpice, davica, rdečke, mumps, oslovski kašelj, tetanus, itd.).
Medtem, ko nekdo razmišlja o takih posledicah, so dolgoročni zapleti Covida znani: motnje srčnega ritma, hemodinamske nestabilnosti, ledvično in jetrno popuščanje ali odpovedi, tromboze, dihalne odpovedi in prizadetost osrednjega živčevja. Pri otrocih pa več organski vnetni sindrom. Gre za hud zaplet po preboleli okužbi s Covidom pri otrocih.

Dvom 1: Bojimo se posledic nove tehnologije proizvodnje cepiva
Obe podjetji: Pfizer-BioNTech in Moderna sta imeli v preteklosti izkušnje v razvoju mRNK cepiv, zato tudi ni naključje, da sta med prvimi uporabili to tehnologijo pri proizvodnji cepiva proti Covid-19. Molekule mRNK je mogoče industrijsko izdelovati z biokemijskimi postopki, kar na koncu privede do kemijsko zelo čistega produkta, brez bioloških primesi, kot so v klasičnih cepivih (ostanki gojenja na celičnih kulturah). Ta tehnologija se je pred epidemijo že uporabljala za zdravljenje tumorjev.

Dvom 2: Ne zaupam znanstvenikom, so plačani s strani farmacevtske industrije
Kot bi rekli, da ne zaupamo letalskim ali avtomobilskim inženirjem, ki načrtujejo letalo, s katerim letimo, in avtomobile, s katerimi se vozimo, ker jih plačujejo velike letalske ali pa avtomobilske družbe. Podatki o cepivih so javni in si jih lahko prebere vsak (za razumeti podatke, pa potrebujemo znanje, ki ga pridobimo v nekaj letih študija). Prav tako je potrebno predhodno znanje virologije, imunologije, statistike in ključne znanstvene angleščine. Zato zaupam tem, ki imajo ustrezno znanje in konkretno objavljene podatke, ki vključujejo ustrezno metodologijo in statistično analizo.

CEPIVO PROTI COVID-19 PROIZVAJALCA Pfizer-BioNTech (COMIRNATY) IN MODERNE TEMELJI NA IZKUŠNJAH
Kaj so pokazale klinične študije cepiva Comirnaty?
Cepivo učinkovito preprečuje Covid-19 pri ljudeh, starejših od 16 let, zato se cepiva trenutno ne priporoča otrokom, mlajšim od 16 let. EMA se je s podjetjem dogovorila o načrtu za nadaljnja klinična testiranja cepiva na otrocih.
V klinični študiji je sodelovalo približno 44.000 ljudi. Študija je pokazala 95-odstotno zmanjšanje števila simptomatskih primerov Covid-19 pri ljudeh, ki so prejeli cepivo. Enako učinkovitost so zabeležili pri preiskovancih s tveganjem za hudo obliko Covid-19, vključno z astmatiki, kronično pljučno boleznijo, sladkorno boleznijo, visokim krvnim pritiskom ali predebelimi. Cepivo lahko prejmejo tudi osebe, ki so Covid-19 že prebolele. Podatki, kako dolgo traja zaščita, niso znani, zato bodo preiskovance, ki so v klinični študiji bili cepljeni, spremljali vsaj dve leti. Na ta način bodo pridobili informacije o trajanju zaščite.
Vpliv cepljenja na širjenje virusa med osebami še ni znan, zato ne vemo v kakšni meri lahko cepljena oseba virus prenaša. Tudi podatkov o osebah z oslabljenim imunskim sistemom je malo. Kljub temu, da je lahko odziv na cepivo pri tej skupini slabši, ni posebnih zadržkov glede varnosti. Te ljudi je še vedno mogoče cepiti, saj so zaradi Covid-19 lahko izpostavljeni večjemu tveganju.
Študije na živalih ne kažejo škodljivih učinkov na nosečnost, vendar so podatki o uporabi cepiva med nosečnostjo zelo omejeni.
Cepivo se odsvetuje osebam, ki so alergične na katerokoli sestavino cepiva. Od začetka uporabe cepiva v programih cepljenja, se je zgodilo zelo malo primerov anafilaksije (hude alergijske reakcije). Zato je, kot vsa druga cepiva, tudi cepivo Comirnaty potrebno odmerjati pod natančnim zdravniškim nadzorom in z razpoložljivim ustreznim zdravljenjem neželenih učinkov.

Cepivo Moderne
Cepivo Moderne je zelo podobno Comirnatiju in temelji na tehnologiji informacijske RNK.
V kliničnih študijah je sodelovalo okoli 30.000 posameznikov, starejših od 18 let, zato pri uporabi tega cepiva proizvajalec svetuje, da se ne cepi mlajših od te starosti. Podobno velja za nosečnice in doječe matere. Po drugem odmerku je zaščita okoli 95-odstotna, o tem, kako dolgo bo trajala, podobno kot pri Comirnaty cepivu, ni podatkov.
Obe cepivi se prejme v dveh odmerkih. Po prvem odmerku znaša zaščita približno 40–50 %.

Zakaj potrebujemo cepljenje?
Ker je pandemija povzročila eno največjih zdravstvenih in gospodarskih kriz v zadnjem stoletju, posledice pa ne bodo izginile čez noč. Po preboleli bolezni s koronavirusi lahko nastane kratkotrajna imunska zaščita, kar pomeni da se lahko znova okužimo in zbolimo. In če upoštevamo navodila proizvajalca, naj se otrok do zaključene klinične študije ne cepi, bo to pomenilo da določen delež populacije zaenkrat ne bo precepljen, virus pa bo nadaljeval s kroženjem med nami.

Ostala cepiva
V razvoju je več vrst cepiv proti Covid-19, ki temeljijo na oslabljenih ali inaktiviranih virusih, virusnih vektorjih, nukleinskih kislinah,... Na poti je tretje cepivo (ChAdOx1nCoV-19) podjetja AstraZenece, ki ga preverja EMA. Za razliko od BioNTechovega in Pfizerjevega cepiva ter cepiva ameriške Moderne, švedsko-britansko cepivo ni mRNA cepivo, temveč gre za vektorsko cepivo, ki nudi 70% zaščito.k

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021), št. 2, str. 81-83.

V decembrski številki Ognjišča v intervjuju z Romanom Globokarjem pišete o etičnih izzivih koronske krize. Med drugim o cepivih, kjer pa zaobidete problematiko celičnih linij, katerih osnova so splavljenim otrokom odvzeta tkiva, za namen uporabe v znanosti in industriji, tudi v cepivih. Znanost teh postopkov ne skriva, prav tako niso stvar preteklosti. Cerkev se s to problematiko sooča in želi vernike tudi poučiti o njihovi odgovornosti in jim svetuje glede odločanja o cepljenju. Takšni razmisleki so za nas vernike zelo dragoceni, zato vas prosim, da prispevek nadgradite z argumenti.
Vatikan news so 15. decembra 2020 objavile povzetek sporočila angleških škofov, v katerem navajajo, da nobeno od prvih treh cepiv zoper koronavirus, ki prihajajo v Anglijo (in seveda tudi v EU) ni povsem etično nesporno (pri tem poudarijo, da sta Moderna in Pfizer zarodkovne celične linije uporabljala zgolj pri testiranjih, pri cepivu Astrazenece pa gre za neposredno uporabo v cepivu, zato to cepivo odsvetujejo, ko obstaja možnost izbire). Škofje tudi podajo smernice glede cepljenja. Prav tako so smernice jasno podane v Noti o moralnosti uporabe nekaterih cepiv proti koronavirusni bolezni, ki jo je 21. decembra 2020 objavila Kongregacija za nauk vere. V želji po resnih argumentih vas prosim, da razložite stališče Cerkve tudi slovenskim vernikom. Težko je namreč razumeti, zakaj bi se tisti, ki se trudimo ščititi “Njegove najmanjše”, prostovoljno cepili z neetičnim cepivom.
Hkrati pa smo se kristjani dolžni izpostaviti in povedati, da med cepivi (ki bodo prvim še sledila), naše države naročijo etično nesporna cepiva. Zato me zanima še, ali bo tudi slovenska Cerkev vodilnim predstavila našteta stališča. Bomo na glas povedali, da želimo etično cepivo (ko bo le to seveda na voljo in ga bo na trgu moč izbrati). Prosim, bodite naš glas, glas našega hrepenenja, da bomo imeli možnost izbire in da bomo lahko tako podprli znanost in podjetja, ki se trudijo spoštovati življenje.
Ivana

Najlepša hvala za aktualno vprašanje o etičnosti cepiv proti Covid-19. Živimo v času izrednih razmer, v katerih se naš svet in naša država soočata z nepredstavljivo zdravstveno, ekonomsko in socialno krizo. V interesu vseh je, da je človeštvu čim prej na voljo učinkovito cepivo, ki bo ustavilo obolevanje in umiranje številnih ljudi ter povrnila svet v čas pred epidemijo. Glede samega izvora cepiv ste sami zelo dobro izpostavili vprašanje, ali so cepiva, ki so danes na voljo, tudi etično pridobljena oz. ali so ustrezno testirana? Med katoliškimi bioetiki odmeva vprašanje o etičnosti uporabe tistih cepiv proti COVID-19, ki so ustvarjena z uporabo embrionalnih celičnih linij. Ali drugače rečeno, gre za vprašanje, ali se lahko katoličan cepi s cepivi, ki so ustvarjena z uporabo celic iz tkiv splavljenih otrok. Nekatere ustanove oz. podjetja razvijajo cepiva proti Covid-19, ki uporabljajo etično sporno pridobljene celične linije. To še zlasti velja za dva projekta razvoja tovrstnih cepiv Univerze v Oxfordu, ki temeljita na uporabi spremenjene celične linije HEK 293 ustvarjene iz celic, vzetih iz tkiva ledvice nerojenega splavljenega otroka iz leta 1972. Drugo testno cepivo pa vključuje uporabo celične linije PER C6 pridobljene iz mrežnice 18 tednov starega nerojenega otroka, ki je bil splavljen leta 1985. Podobno velja tudi za testno cepivo HAdOx1nCoV-19, ki ga razvija podjetje AstraZeneca v sodelovanju z Univerzo v Oxfordu in temelji na celični liniji HEK 293 ter je sedaj v fazi 3 in vključuje testiranje na 30.000 prostovoljcih. Omenjeno cepivo temelji na uporabi celične linije, ustvarjene leta 1973 iz tkiva verjetno spontano splavljenega nerojenega otroka. V primeru takšnih cepiv se upravičeno pojavi vprašanje, ali je etično uporabljati cepiva in ali ne obstajajo druga etično bolj sprejemljiva cepiva. Trenutno lahko v Evropski uniji in v Sloveniji uporabljamo samo dve cepivi proti COVID-19, ki ne vključujeta embrionalnih celičnih linij: Moderna in Pfizer-BioNTech. Za obe cepivi velja, da sta narejeni na osnovi uporabe nove mRNA tehnologije in brez uporabe celic splavljenih otrok. Zato je uporaba teh dveh cepiv za katoličane etično sprejemljiva. V Sloveniji smo danes še v položaju, ko nimamo opravka z etično spornimi cepivi. Če pa bi prišlo na trg cepivo, ki bi bilo ustvarjeno z uporabo zarodnih celičnih linij (npr. AstraZeneca), potem pa ima vsak katoličan pravico, da ga cepijo z etično pridobljenim cepivom (npr. Moderna ali  Pfizer-BioNTech). Samo v primeru, če ne bi bilo na voljo etičnih cepiv, pa bi bilo izjemoma moralno dopustno cepljenje s cepivom, ki bi vključeval celične linije, ki so bile ustvarjene pred več desetletji na etično sporen način. Ob tem velja omeniti, da celične linije, ki zgodovinsko gledano izhajajo iz celic odvzetih iz (spontano) splavljenih otrok, danes ne vsebujejo več teh originalnih celic. Prav tako so celice in njihov dedni material (DNK) uničeni med tem, ko se v njih razvija virus, v procesu očiščevanja cepiva pa raziskovalci odstranijo vse celice in njihov dedni material. Na koncu želim poudariti, da vaše vprašanje razumem predvsem kot poziv vladnim uradnikom, raziskovalcem in zdravstvenemu sistemu, da vsem državljanom zagotovijo etična cepiva. V ta namen so slovenski škofje v svoji nedavni izjavi poudarili, da imamo vsi pravico do etično ustreznih cepiv, prav tako pa imamo pravico, da se cepimo ter s tem zaščitimo svoje zdravje in zdravje tistih, ki so v naši družbi najbolj izpostavljeni, to pa so starejši, bolni in zdravstveni delavci.

STREHOVEC dr. Tadej. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str 30-31.

Pater Roman Tominec je kot predavatelj krščanske in liturgične umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani triintrideset let vzgajal številne generacije slovenskih duhovnikov. Leta 1985 se je od svojih študentov poslovil s posebnim pismom: »Dragi mladi prijatelji. Skozi štiri semestre vašega akademskega študija sem kot profesor umetnostne zgodovine spremljal vaše oblikovanje in si prizadeval zbuditi v vas čut za vrednote umetnosti. Upam, da to moje delo ni bilo zaman. Ko se poslavljam od vas, vas prosim, imejte odprte oči za lepoto, ker je odsev večne Lepote, imejte srce za izročilo umetnosti na naši slovenski zemlji, tako na gosto posejani s cerkvicam in kapelicami kakor nobena druga dežela na svetu. Te cerkvice so spomeniki slovenske vernosti in so zrasle iz žuljev naših delovnih ljudi, ki tako kot danes niso oklevali, če je bilo treba žrtvovati čas, delo ali denar za gradnjo, obnovo ali olepšanje bogoslužnih prostorov. Vse to izročilo je vredno ljubezni, čeprav umetnostno ni zmeraj najbolj pomembno. Vključuje pa se dostojno v splošno krščansko umetnost in je del naše narodne kulture.«

ZA BRATOM PO STOPINJAH SV. FRANČIŠKA
Rodil se je 12. januarja 1900 kot šesti od devetih otrok, samih dečkov, ljubljanske delavske družine. Oče Janez je bil v službi pri železnici, mati Marija, roj. Stegnar, pa je imela več kot dovolj dela v družini. »Pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost,« je kasneje zapisal p. Roman, ki je pri krstu dobil ime Leon Oskar. Družina je bila zelo povezana s svojo župnijo, katere dom je bila cerkev Marijinega oznanjenja in so jo od leta 1785 vodili frančiškani. Najstarejši sin Janez, rojen leta 1892, je leta 1907 postal frančiškan in dobil ime Angelik. V duhovnika je bil posvečen leta 1914. Po njegovih stopinjah je bil leta 1915 med sinove sv. Frančiška sprejet Leon z redovnim imenom Roman. Noviciat je opravil v Brežicah, potem je obiskoval redovno gimnazijo v Kamniku, po maturi je nadaljeval bogoslovne študije na teološki fakulteti v Ljubljani ter bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je bil še eno leto študent v Ljubljani, po diplomi pa so ga predstojniki poslali na študij v München, ki ga je dokončal leta 1926 z doktorsko nalogo France Prešeren in nemška književnost (v knjižni obliki je izšla leta 1929 v Pragi). Kot teolog je posvetil posebno pozornost vplivu nemške književnosti na Prešernov svetovni nazor. Po vrnitvi z Bavarske je bil dvanajst let kaplan v rojstni župniji Marijinega oznanjenja, osem let zaporniški kurat. Med vojno je bil trikrat zaprt, nazadnje skupaj z bratom p. Angelikom izgnan iz Ljubljane. Po vojni je bil do leta 1951, ko je bil verouk še v šoli, profesor verouka na srednjih šolah. Po ukinitvi verouka v šolah je pri Marijinem oznanjenju uvedel verouk za osnovnošolce, dijake in študente. Leta 1959 je sprejel upravo župnije sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, kjer je z mladostnim ognjem deloval skoraj do srečanja s sestro smrtjo 23. februarja 1991.

‘IZUMITELJ’ CERKVENEGA STENČASA
Ko je verski pouk leta 1952 moral iz šole, se je bilo treba znajti in prilagoditi. Pater Roman je pri frančiškanih na Tromostovju uvedel župnijski verouk za osnovnošolce, dijake in študente. »Verouk smo imeli v srednji izmed treh kapel za glavnim oltarjem cerkve Marijinega oznanjenja,« se spominja Maja Ficko, ena iz množice njegovih učenk. »Klopi so bile vedno polne. Del kateheze je bil vedno rezerviran za vprašanja, ki smo jih napisali na listke in jih puščali na oltarju naše veroučne učilnice, da jih je naslednjič z nami obdelal.« Njegova ‘genialna iznajdba’ je bil cerkveni stenčas. Ko so ljubljanske srednješolce nekoč ob treh zjutraj v nedeljo peljali na izlet in bi seveda ostali brez maše, je pater Roman šel vprašat škofa Vovka in on mu je rekel, da lahko mašuje ob dveh zjutraj, mora pa biti pri maši najmanj trideset ljudi. »Šel sem poiskat lepenko pa še neki čopič in namalal sem prvo obvestilo: “Sveta maša bo na željo študentov in dijakov zjutraj ob dveh. Obvestite se med seboj.” Tisto noč je bila cerkev neverjetno polna. Ko sem videl, kakšno moč ima stenčas, sem s tem bolj resno začel.« Stenčas se je kmalu pojavil po številnih cerkvah. Leta 1954 je uvedel redna verska predavanja za študente in izobražence, kamor je kot predavatelje vabil priznane teološke in tudi druge univerzitetne profesorje. Brata pater Angelik in pater Roman Tominec, ki sta se med seboj dopolnjevala, sta v svojem času veljala za “apostola Ljubljane”. Po značaju je bil Angelik bolj duhovnik za moške, Romana pa so za svojega spovednika in duhovnega voditelja izbrale predvsem ženske. Zaradi svoje razgledanosti in širine srca je bil pater Roman vsa leta iskan duhovnik, prijatelj in svetovalec. Bil je aristokrat in humanist v najlepšem pomenu besede.

ŽIVLJENJE V SLUŽBI RESNICE, LEPOTE, DOBROTE
Leta 1951, zadnje leto, ko je teološka fakulteta še delovala v sklopu ljubljanske univerze, je pater Roman postal honorarni predavatelj, leta 1954 pa privatni docent za krščansko in liturgično umetnost. S kakšno ljubeznijo je to poslanstvo opravljal, je izpovedal v svojem poslovilnem pismu leta 1985. Na teološki fakulteti je ustanovil in uredil seminar artis sacrae (svete umetnosti), za katerega je oskrbel lepo zbirko knjig s področja cerkvene in liturgične umetnosti. Sodeloval je pri umetnostni opremi ‘svoje’ župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda: poskrbel je za barvna okna, ki so bila prva dela slikarja in duhovnika Staneta Kregarja; po načrtih arhitekta Toneta Bitenca je bil poleg cerkve zgrajen moderen zvonik, v katerem so dobili prostore veroučna šola, pevski zbor, ministranti, župnijska knjižnica. Umetnikom je bil svetovalec pri ustvarjanju in oblikovanju sakralnih predmetov, zlasti kelihov, monštranc, svečnikov in liturgičnih oblačil. Vzor ustvarjalca na področju sakralne umetnosti je bil zanj mojster Jože Plečnik. O njem je tudi pisal. Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v Zborniku razprav teološke fakultete, Bogoslovnem vestniku, Novi poti, Cerkvi v sedanjem svetu. Kot mojster peresa se je v mlajših letih posvetil leposlovju: pisal je črtice, povesti in celo roman v treh delih. Od vseh njegovih spisov sta najbolj znani knjigi poljudno asketične vsebine Naša ljubezen tebi, Gospa (1934) in Skrivnost poslednjega usmiljenja (1943), ki jo je pisal v zaporu. Nadškof Šuštar je v svoji homiliji ob njegovem pogrebu poudaril, da nam je pater Roman zapustil oporoko “biti znamenje usmiljenja in dobrega Boga”.

ČUK, Silvester. p. Roman Tominec (1900–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 38-39.