Pravkar sem odprla novo številko Ognjišča z namenom, da ga samo prelistam, če je kaj »posebnega«. Za daljše branje zdaj ni časa, saj je toliko drugih večernih opravkov ... Pa mi je že ob naslovu Pisma meseca kar malo zastalo srce: Ali je človek, ki je bolan in nemočen, res tako breme ... Ta hip me prešine: »Mami, kje si? Kako te pogrešam!
Pred seboj zagledam tvoje od bolezni utrujeno, drobceno in popolnoma paralizirano telo, tvoje oči, ki mi le še s težavo sledijo, usta, ki bi tako rada govorila, roke, ki jih ne moreš niti premakniti in so v krču potegnjene k drobnim prsim, noge, ki jih je pravkar krč potegnil k trupu, pa jih ne zmoreš stegniti, ker ti telo tega več ne dopušča, ker je v teh nekaj kratkih letih odpovedalo, postopoma, zato pa toliko bolj kruto. Zagledam brizgo, s katero te bolj ko ne po sili hranim, in plenico, s katero ti obrišem slino. Vendar pa v tvojih očeh zagledam, ne, začutim še vedno dovolj jasno misel in dovolj jasen razum, da veš in občutiš vse. Vse! Vse, kar se ti dogaja, vse, kar ti govorim, ti pa moraš samo poslušati, prepuščena si na milost in nemilost meni, ki zate skrbim, in bolezni, ki te je v petih letih iz krepke, močne, odločne in ljubeče žene priklenila na posteljo v težki, kruti obliki.
Pred letom in pol sem ostala doma. V službi so, čeprav z vprašanjem; »Ali boš zmogla?«, sprejeli mojo odločitev, da ostanem doma in skrbim zate kot družinski pomočnik na tvoji trnjevi poti, v bolezni, ko nihče ni prav vedel, kako bo potekala.
Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«
Veš, mami, v tem letu in pol, ko sva bili skupaj 24 ur na dan, veš, mi je bilo lepo. Res, mami! Zdaj to vem. Bili so dnevi, ko se je zdelo, da bo vse lepo in prav in da bo sonce še dolgo sijalo. Bilo je lepo, ko smo se zbrali vsi in preživljali trenutke povezanosti in hvaležnosti za to, da smo skupaj in da se imamo radi.
Uživala si, kadar so si vnuki vzeli minutke zate in ti pripravili kakšno presenečenje. Ko je deda mogočno zapel Marija, skoz življenje in smo vsi počasi pritegnili, se je v tvojih očeh, ki so se le še s težavo odpirale in zapirale, zasvetila solza. Bila si z nami! Ob tebi sem spoznavala vse svoje slabosti. Pogumno sva stopali po poti, ki se je bližala cilju. Toliko je bilo dobrih ljudi, ki so naju spremljali. Celo trikraljevski koledniki so prišli prvič 15 kilometrov daleč, da so ti zapeli kolednico! Oh, kakšen ponos je to pri nas, če ti koledniki pridejo zapet. In ti si jih priklicala. Zadnji večer so se zbrali vsi »najini«, da smo skupaj, prebirali jagode rožnega venca (veseli del!). Oh, mami, kako dolga je morala biti tvoja zadnja noč, čeprav sem dremala zraven tebe in ti prigovarjala, kadar si se s stokom oglašala.
Ne gre mi več pisanje. Tu se ustavi. Ustavi se ura »najine dobe«. Ustavi se čas, ko sva obstajali »midve«. Vedeli sva zanjo. Čakali sva jo. Še nekaj dni nazaj sem ti rekla, da bom srečna zate, ker boš na boljšem ... Enkrat. Takrat sem tako mislila. A ko pride ura ...
Mami, oprosti mi. Oprosti mi za vse, kar nisem naredila, pa bi morala. Oprosti mi za vse, kar sem storila, pa ne bi smela. Obstajajo trenutki, ob katerih ne najdeš besed, v srcu ostaja molitev. Edino, kar sem tiste zadnje minute lahko naredila, je bila prošnja: »Jezus, prosim te, sprejmi jo. Prosim te, Ti daj mami roko, pomagaj ji, prosim, jaz ne morem več! Prosim te, Jezus, ne pusti je same v tej temi! O, Jezus, sprejmi jo k sebi, prosim te!« Veš, mami. Zrušil se je svet, pa čeprav je bil zelo težak.
Ne pravijo zastonj, da Bog že ve, komu naloži trpljenje. Mislim, da sva v tistem hipu obe pretresljivo jasno prepoznali, srečali Jezusa. Trpečega, zavrženega, ... In vem, da je vstali Jezus tebi podal roko! Zdaj razumem njegove besede: »Odhajam, da vam pripravim prostor.«
Hvala ti, mama. Hvala ti za to, da si nas rodila. Hvala ti za vsa leta skrbi, ljubezni in pomoči. Hvala ti, da si nas imela rada. In Tebi, Gospod, hvala, ker smo jo imeli.
Irena

Mama med blaženimi se ti smehlja. Zdaj ni več skrčena, z negibnimi udi. Zdaj ima dušo zazrto v Boga in v njem vidi svoje drage, čaka na novo telo, ki bo po sodnem dnevu poveličano. Apostol Janez je zapisal: »Videl sem novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila« (Raz 21,1).
Ko preberemo tako pričevanje, kot je tvoje, malo bolje razumemo, kako človekov duh neskončno presega telo. In sreča, ki jo občutiš, ko se žrtvuješ za ljubljeno osebo, presega telesne užitke in dobrine, čast ali denar. Ti si pustila službo, da si stregla materi. Posvečala si ji ves svoj čas, vse svoje moči, do onemoglosti. V tem je veličina človeka, da to zmore, da ga ob vsem trpljenju in telesni slabosti to osrečuje.
Te človečnosti danes med nami tako manjka. Obdarovani smo z mnogimi materialnimi dobrinami, tako da pozabljamo na mnogo večje dobrine, to je na duhovne, na ljubezen, tisto ljubezen, ki izhaja od Boga in nam jo je razodel Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo. Žal se v naši družbi ne ceni ta ljubezen, ki edina lahko prinese popolno srečo in veselje. Zato je toliko nesrečnih mladih ljudi, družin in še posebej ostarelih ljudi. Tebi je ta ljubezen dajala moč, da si bila pri mami 24 ur na dan. Kako bi bili ostareli, očetje in matere, žareči od veselja, da so jih obiskali njeni dragi, da še nekaj pomenijo, da niso odpisani, da niso »odveč« na tem svetu, kot se počutijo mnogi ostareli, pa ne samo ostareli, ampak tudi mladi in zdravi.
Mnogi, zlasti naši oblastniki in tisti, ki ustvarjajo javno mnenje, mislijo, da je vzgoja za take vrednote nepotrebna, da bi bil greh proti »naprednosti« imeti verouk v šolah, priznati pozitivno vlogo vere, dobrodelnosti ... Tudi mnogi starši pod temi vplivi ne skrbijo, da bi njihovi otroci hodili k verouku, maši, zakramentom. In seveda tudi sami ne hodijo. Zgleda in verske vzgoje, ki so nam ju dali naši starši, številni mladi starši ne dajo več. Kaj bo z otroki, ki vzgojeni brez teh vrednot? Kako bodo šele njihovi starši osamljeni in zapuščeni. Zgrozim se, ko na to pomislim.
Velika noč je prehod skozi trpljenje v vstajenje. To je pot, ki nam jo je začrtal Jezus. To je nujna pot, edina, ki nas zares osreči že tukaj na zemlji in nam zagotavlja, da bomo po smrti z vstalim Jezusom deležni večne gostije.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 4, str. 6-7

Kategorija: Pismo meseca

Prosim, če mi lahko bolj natančno razložite pomen službe izrednih delivcev obhajila. Kdo je lahko izredni delivec in kako je utemeljeno, da lahko to službo opravljajo tudi ženske?
Ali je ta služba trajna? Moti me namreč to, da nekateri delivci obhajila niso ravno zgledni kristjani. Ne vidim jih vsako nedeljo pri maši. Kje mora biti delivec obhajila med mašo? Je lahko nekje zadaj v cerkvi in daje vtis, da ga maša niti ne zanima preveč? Po mojem bi moral izreden delivec tudi na zunaj pokazati, da mu evharistija veliko pomeni, če jo že deli drugim? Ne želim opravljati, ampak samo povem svoje mnenje in želim vedeti, če je pravilno?
Andrej
Z veseljem odgovorim na vaša tehtna vprašanja glede službe izrednih delivcev obhajila. Služba izrednih delivcev obhajila ima svoje korenine v prvih stoletjih krščanstva, ko so določeni verniki laiki opravljali nalogo hranjenja in deljenja evharistije, zlasti kot svete popotnice za tiste vernike, ki jim je grozila mučeniška smrt ali so bili drugače v smrtni nevarnosti.
V srednjem veku je bilo zelo razširjeno prejemanje obhajila tudi izven maše, nato pa je prišlo v Cerkvi v začetku 20 stoletja do preobrata, tako da Zakonik iz leta 1917 celo prepoveduje neposvečenim osebam dotikanje posod, v katerih so posvečene hostije.

Ponovno ovrednotenje prejemanja obhajila in s tem tudi potrebo po izrednih delivcih obhajila, zasledimo v priporočilih papeža Pija X in navodilih kongregacije za disciplino zakramentov, ki je leta 1973 izdala navodilo za lažje prejemanje zakramentov Immensae caritatis (AAS 65(1973), 264-271). Le to pa dopolnila z navodilom o sodelovanju laikov pri službi duhovnikov (CD 74, Družina 1998, 33-35), in navodilom o zakramentu odrešenja (CD 108, Družina 2004, 43). Najnovejši dokument, ki ureja službo izrednih delivcev obhajila pri nas, pa je izdala Slovenska škofovska konferenca 7. oktobra 2013. (Sporočila slovenskih škofiji 1/2014). Omenil bi tudi knjižico z naslovom Služba izrednega delivca obhajila, ki jo je pripravila Škofija Koper v sodelovanju z založbo Ognjišče, d.o.o. v letu 2015, v kateri je natančno razložen pomen in služba izrednih delivcev obhajila. Knjižico lahko naročite pri založbi Ognjišče.
Kot že naslov službe pove gre za izredne in ne za redne delivce obhajila. Redni delivci obhajila so škofje, duhovniki in diakoni. Izredni delivci pa so laiki, tako moški kot ženske, ki imajo spoštljiv odnos do svete evharistije, do cerkvenih predstojnikov, ki so pripravljeni služiti bližnjemu, se v javnosti zavzemati za krščanske vrednote in vzorno opravljati svoj poklic. Stari morajo biti vsaj 21 let in imeti urejeno zakramentalno življenje. To pomeni, da so prejeli zakrament birme in zakrament zakona, če živijo v zakonski skupnosti. Prav tako se morajo poučiti o pristojnostih in dolžnostih službe.
O izbiri kandidatov se župnik praviloma posvetuje s člani župnijskega pastoralnega sveta. Tako skupaj izberejo kandidate, ki jih župnijsko občestvo spoštuje in ki imajo zgledno družinsko življenje. Na pisni predlog župnika jih nato krajevni škof imenuje v službo izrednih delivcev obhajila za dobo petih let. Po petih letih jim, na ponovno prošnjo župnika, lahko službo podaljša, če so tega vredni in je za to še pastoralna potreba. Če bi izredni delivec obhajila s svojim načinom življenja povzročal pohujšanje v župnijskem občestvu ali zlorabil svoje pristojnosti, mu škof lahko kadarkoli dovoljenje prekliče.
Služba izrednega delivca obhajila je liturgična služba. Namenjena je predvsem prinašanju svetega obhajila bolnikom in starejšim na dom, ki se ne morejo udeležiti bogoslužja v Cerkvi. Drugotni namen službe pa je pomoč pri delitvi obhajila pri mašah, kjer so posebno številni verniki, ki želijo prejeti sveto obhajilo in ni dovolj rednih delivcev obhajila. Tretji razlog za delitev obhajila je pomoč mašniku, ki sam zaradi bolezni ali starosti težko deli obhajilo. Izredni delivec obhajila sme z dovoljenjem duhovnika v njegovi odsotnosti med molitveno uro izpostavi Najsvetejše v češčenje v cerkvi in na koncu pospraviti v tabernakelj, ne sme pa z Najsvetejši podeliti blagoslova.
Mesto, kje mora biti izredni delivec obhajila med mašo, ni določeno. Odvisno je od krajevnih navad in dogovora z župnikom. Določeno pa je, da izredni delivec obhajila pristopi k oltarju ali pred njega pred molitvijo Očenaša. Če ima posodico za hostije, jo takrat položi na oltar.
Pravilo je, da iz tabernaklja vzame ciborije duhovnik in ne izredni delivec obhajila. Če se izredni delivec obhajila udeleži več svetih maš na dan, lahko prejme sveto obhajilo pri dveh, tako kot vsak drugi vernik. Duhovnik sme, če se zdi primerno, izrednega delivca obhajati pod obema podobama kruha in vina. Po prejetem obhajilu prejme izredni delivec iz rok duhovnika ciborij in gre obhajat vernike na dogovorjeno mesto. Po končanem obhajilu položi ciborij na daritveni oltar ali pred tabernakelj. Nato duhovnik pripravi hostije za obhajilo bolnih in ostarelih in jih položi v posodice, ki ostanejo na oltarju do konca maše, sam pa pospravi ciborije v tabernakelj. Po maši duhovnik izroči izrednim delivcem obhajila posodice s hostijami, da jih odnesejo bolnikom in ostarelim na dom.
Glede obleke izrednih delivcev obhajila je določeno naj bo primerna bogoslužnemu dejanju. Torej urejena, čista, spoštljiva in praznična. Pri delitvi obhajila pri maši je dovoljeno tudi, da oblečejo albo, podobno kot ministranti. V Škofiji Koper prejmejo izredni delivci obhajila ob imenovanju izkaznico in priponko kot znamenje službe.
Vaša ugotovitev, da bi moral izredni delivec obhajila tudi na zunaj pokazati, da mu evharistija veliko pomeni, je zelo pravilna. Navodila škofovske konference naročajo, da je potrebno skrbeti za kontinuiteto liturgičnega in duhovnega oblikovanja izrednih delivcev obhajila. Tako se izrednim delivcem obhajila predlaga osebno duhovno spremljanje, kot tudi pogosto češčenje Najsvetejšega, obisk delavniške maše, vključitev v molitvene ali druge župnijske skupine, ter udeleževanje letnih duhovnih vaj in seminarjev, ki so namenjeni duhovnemu poglabljanju in izmenjavi izkušenj.
Naj sklenem z besedami obreda uvedbe izrednega delivca obhajila v službo, ki lepo povzemajo, kakšen naj bi bil izredni delivec obhajila. »Ti pa, naš brat (sestra), ki se ti daje tako velika dolžnost v Cerkvi; si prizadevaj, da boš vsem vzor krščanskega življenja v veri in vedenju, da boš skrbno živel(a) iz te skrivnosti edinosti in ljubezni; kajti eno telo smo vsi, ki smo deležni enega kruha in enega keliha. Ko boš drugim delil(a) sveto obhajilo, se vadi v bratovski ljubezni po naročilu Gospoda, ki je apostolom, ko jim je dal jesti svoje telo, rekel: »To zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.«
Jožef Koren, Ognjišče (2017) 4, str. 48

Kategorija: Pisma

Slovenska filmska producentska hiša Studio Siposh, ki se je uveljavila s produkcijo krščanskih filmov, je ob koncu leta 2020 premierno predstavila svoj najnovejši igrano-dokumentarni film Kraljica miru. Film je nastal pod okriljem Svetišča Kraljice miru Kurešček oziroma Župnije Ig ter s podporo donatorjev.
Kraljica miru prinaša igrano-dokumentarno zgodbo o romarski cerkvi Marije Kraljice miru na Kureščku, hribu na južnem obrobju Ljubljanskega barja, na območju občine Ig. Cerkev naj bi tu stala že v 15. stoletju, po vse večjem obisku romarjev so jo v začetku 18. stoletja povečali, z drugo svetovno vojno in po njej pa je začela propadati.

KRALJICA MIRU
Producent in so-režiser: David Sipoš
Scenarist in so-režiser: Vid Planinc
Skladatelj: Tim Žibrat
Igrajo: Barbara Požinel, Jan Šavli idr.
Žanr: igrano-dokumentarni film
Produkcija: Slovenija (2020)
Splošna ocena: ***
Na kratko: Igrano-dokumentarni film o zgodovini romarske cerkve Marije Kraljice miru na Kureščku ter o, z njo močno povezanem, duhovniku očetu Francetu Špeliču.
Primernost za družine: Primerno.

Nato pa je v zgodovino omenjene cerkve vstopil France Špelič (1927–2012), katerega je življenje popeljalo skozi številne preizkušnje, od partizanov in komunistične partije do poroke in družine ter nenazadnje, po smrti žene, do duhovniškega poklica.
Špelič je proti koncu 80. let preteklega stoletja, takrat že kot stalni diakon, večkrat obiskal romarsko središče Medžugorje. Kot navaja film, je tam leta 1989 zaslišal Marijino sporočilo, naj obnovi molitev na “pozabljenem in zapuščenem kraju”. To ga je nato pripeljalo do Kureščka in prvega videnja Kraljice miru na tem kraju. Sledila je obnova cerkve, končana je bila leta 1992.
Avtorji filma so pri Kraljici miru, podobno kot že pri več svojih filmskih projektih v zadnjih letih, uporabili format igranega dokumentarca. Tudi tokrat so se izkazali z mojstrskim obvladovanjem tega formata in obenem s svojim zdaj že prepoznavnim avtorskim pečatom na področju fotografije, montaže in glasbe; pri vsem skupaj bo morda nekaterim gledalcem manjkala le nekoliko večja minutaža, ki bi omogočala še večjo informativnost filma.
Zgodbo filma sestavlja preplet igranih in dokumentarnih odlomkov. Igrani del primarno prikazuje izsek iz življenja Device Marije, od rojstva Jezusa do njegove rane mladosti, nadgrajen pa je tudi z igranimi odlomki iz življenja Špeliča. Dokumentarni del se posveča prikazu zgodovine cerkve in Špeličevega življenja s pomočjo pričevanj in arhivskega gradiva. Oba dela filma so povezali s spretno vpletenimi vstopi pripovedovalke ter odlomki Marijinih sporočil s Kureščka, s čimer so celoten filmski izdelek opremili s pridihom, primernim za zgodbo o Kureščku.k.

DAVID SIPOŠ O FILMU
»Kraljica Miru je projekt, pri katerem smo šli morda še korak dlje kot pri dosedanjem delu. Poleg osebnih izkušenj in življenjskih prelomnic portretirancev in poustvarjanja znamenitih svetopisemskih prizorov smo odprli tudi vprašanje Božjega načrta za posameznika, njegove konkretnosti v vsakdanu in naše odprtosti zanj.«

DODATNE INFORMACIJE
Več informacij o samem filmu je na voljo na uradni spletni strani filma, ki se nahaja na spletnem naslovu https://www.kraljicamiru.si/, o samem Kureščku pa na spletni strani na Centra Kraljice miru Kurešček na naslovu http://www.kurescek.org/ oziroma na njihovi strani na spletnem družbenem omrežju Facebook.

REHAR, Aljoša., (Film), Ognjišče (2021) 02, str. 72-73.

Kategorija: Film

»Prva stvar, ki jo je kuga prinesla našim meščanom, je bilo pregnanstvo,« piše Albert Camus v znamenitem romanu Kuga. Kuga oziroma vsaka velika epidemija – v našem primeru epidemija virusa COVID-19 – namreč ljudi ‘prežene’ iz njihovega vsakdanjika. Ljudje se počutijo tuje, čeprav dneve epidemije preživljajo s svojimi. Ljudje se počutijo negotove, kakor da bi bili v daljni in neprijetni deželi, čeprav so ves čas doma. Konec kuge zato Camus primerja s koncem pregnanstva: povratek domov, povratek v ustaljeno, vesela zavest, kako lep je pravzaprav slehernikov vsakdanjik.
Vendar se v romanu Kuga Camus ne sprašuje le o psihologiji in sociologiji bolezni. Smrtonosna bolezen, ki se nevidno širi po mestu, posameznika izpraša o vsem in o vsem do konca. Kuga je čas globokih vprašanj o smislu življenja kot takšnega. S kugo v mestu se ogroženim naenkrat odprejo oči za vprašanja o absolutnem. Kuga je priložnost za ateizem, kuga je priložnost za vero.
Zdravnik Rieux, glavni junak Camusovega romana, se tako sreča z jezuitom Panelouxom ob postelji umirajočega otroka. Ob pogledu na otroka sta oba zaprepadena in potrta. Jezuit izjavi, da moramo včasih ljubiti nekaj, česar ne razumemo. Zdravnik se tej izjavi strastno upre. »Ne, oče,« reče, »jaz imam drugačno predstavo o ljubezni; jaz bom do smrti odklanjal stvarstvo, v katerem so mučeni otroci.«
Albert Camus na ta način bralcu pokaže temelje svojega ateizma: stvarstvo, ki muči nedolžnega otroka, ni vredno ljubezni; Bog, ki to dopušča, ni vreden vere. Z drugimi besedami: kuga je dokaz, da ni Boga.
A je res tako? Kaj če drži nasprotno? Denimo: prišla je kuga in spoznali smo Boga. Poglejmo manj znani primer iz zgodovine zgodnjega krščanstva.
Pred desetletjem preminula italijanska zgodovinarka Marta Sordi, specialistka za antični Rim, se je posebej posvečala vprašanjem odnosa Rimskega cesarstva do kristjanov. V svojih spisih se je z veliko strokovnosti in poguma lotevala manj znanih vidikov tega odnosa. Med drugim se je poglobila v pojav kuge, imenovane ‘antoninska’, v drugem stoletju. Kuga, ki je izbruhnila na Bližnjem vzhodu okrog leta 165, je dobrih deset let morila po vsem cesarstvu, s posebej veliko žrtvami v samem Rimu in na področju današnje Francije.
Marta Sordi opaža, da je po koncu te kuge nastopilo nenavadno dolgo obdobje miru za kristjane; obdobje, v katerem se je Cerkev utrdila, tiho večala, širila na nove teritorije (vključno na področje današnje Slovenije, dodajmo); obdobje, ki je trajalo vse do Decijevega preganjanja leta 250. Sordijeva postavi tezo, da gre to obdobje pripisati tudi kugi. Najprej je tu povsem naraven družbeni dejavnik, da velika nesreča ljudi poveže; verske in ideološke razlike gredo v drugi plan; tisti, ki kugo preživijo, se tega veselijo in bolj držijo skupaj.
A tu je še prav poseben dejavnik, ki je krščanska ljubezen do ubogih in bolnih. Sordijeva meni, da so se kristjani med antoninsko kugo izkazali kot dobri sosedje, kot negovalci bolnikov, kot zanesljiva pomoč, ko je najhuje. Če jih je poprej ljudski glas krivil za to ali ono nesrečo in jih postavljal pred sodnike, je njihov moralni ugled po kugi izjemno narasel. Sredi kužne vihre ni bilo težko v požrtvovalnih kristjanih zaslutiti obličja Boga, ki je ljubezen.
Camus bo rekel, da kuga, ko pobija nedolžne, dokazuje, da Boga ni. Kristjan bo s strežbo kužnim pokazal, da Bog je ter da Božja tolažba in rešitev delujeta tudi v mračnih časih človeštva.
COVID-19 nima razsežnosti kuge pokončevalke iz minulih stoletij. Ima pa moč izprašati vsakega o vsem in o tistem, kar je v njem zadnje in najgloblje. Ko nas na čuden način tudi fizično ‘prežene’ k sebi domov, nam ponuja čas za refleksijo in molitev. Da Bog je, v času sodobnih epidemij, ko imamo izdelane zdravstvene sisteme, povprečni kristjani več ne dokazujemo z neposrednim junaštvom pri strežbi bolnikom. Lahko pa v teh zmedenih časih na Boga pokažemo s svojim darom modrosti, bližine in tolažbe.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 3.

Kategorija: Za začetek

Že nekaj časa razmišljam, da tudi jaz napišem svojo zgodbo. Odrasla sem v zgledni krščanski družini z več otroki. Imam lepe spomine na otroštvo, na moje starše. Bila sem med najstarejšimi, zato sem večkrat popazila na mlajše. Že zelo zgodaj sem začela sanjati, da bom nekoč tudi jaz imela svojo družino, da bom tudi jaz mati, da bom imela več otrok. Komaj sem čakala, da srečam dobrega fanta, bodočega moža, očeta mojih otrok. Sledile so prve zaljubljenosti, a žal tudi prva razočaranja. Postala sem vedno starejša, a še vedno ni bilo pravega fanta. Začelo me je skrbeti, da bom ostala sama. “Ne, to se ne sme zgoditi!”
Imeli smo zelo dobrega in skrbnega očeta. In ta moj predragi oče, ki mi je veliko pomenil, mi je rekel malo pred svojo smrtjo, da bom ostala sama. Minilo je že nekaj let, a še vedno odmevajo v meni njegove besede: “Ti si poklicana, da boš ostala sama. Nisem mislil, da je tako, a sedaj to vem!”
Te njegove besede so me prizadele. Imam že malo čez štirideset let; danes vem, da je taka Božja volja. Bog je že vedel, v čigava usta mora položiti te besede in kdaj, da jih bom jaz vzela zares. Čeprav mi je bilo včasih hudo, sem danes srečna; pomagam svojim sestram, ki so se poročile, varujem in pomagam nečakom; še več pa mi pomeni, da lahko pomagam v domači župniji. Imamo tudi zelo dobrega župnika.
V življenju mi ni lahko: zgodaj smo izgubili starše, nimam moža, nimam otrok, tudi s službo je bolj kritično ... Imam pa, hvala Bogu, močno vero, zaupanje v Božjo pomoč. Kljub težavam je v moji duši mir.
Ne razumem, zakaj je tako. Pa saj se je tudi Marija prestrašila, ko ji je angel naznanil, da bo postala Božja mati. Tudi ona ni razumela, ni vedela, kaj jo čaka, pa vendar je zaupala v Božjo pomoč in je rekla: “Zgodi se Božja volja!” Zato z Marijo tudi jaz izrekam svoj ‘zgodi se’, čeprav je moj drugačen od njenega.
Vsak ima svojo pot, svoje poslanstvo. Popolnoma se prepuščam Bogu, njegovi volji. Naj me On vodi, naj stori z menoj, kar želi. Svoje ‘trpljenje’ (če temu sploh še lahko rečem trpljenje), ker sem ostala neporočena, pa darujem za vse nerojene otroke, ki so jih matere umorile, in za njihove matere, za moč kesanja in odpuščanja.
Hvala Bogu, ker me je tako čudovito ustvaril in ker me tako čudovito vodi!
Francka

Jezus pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: “Gospod, Gospod”, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Jezus sam je rekel o sebi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,34). Ti si lepo zapisala: »Danes vem, da je takšna Božja volja.« Rečemo tudi Božji načrt z nami. Iz Svetega pisma vemo, da nas Bog ljubi. Lahko smo torej prepričani, da je Bog, ker nas ljubi, za naše življenje naredil najboljši načrt. Prvi človek v raju je pokvaril njegov načrt, ker se ni držal Božjega ukaza, ampak je nasedel zapeljevanju hudiča, ki se je pojavil pod podobo kače. To se vleče skozi vso zgodovino in se ponavlja tudi danes. Človek s samovoljo pokvari načrt, ki ga ime Bog z njim. Zares srečen bi bil, če bi se zvesto držal Božjega načrta. To velja za človeštvo in za vsakega posameznika. Človek zavrača Božji načrt, ker misli, da mu bo ‘njegov načrt’ prinesel srečo, veselje in zadovoljstvo. Zato hlasta po tem, kar mu ponujajo nagoni. Niso vsi nagoni slabi: na primer nagon po hrani nas ohranja pri življenju. Toda z izvirnim grehom se je tudi narava uprla in zato so tudi naši nagoni neurejeni in jih moramo obvladovati. To so nagoni jeze, maščevalnosti, sebičnosti, nevoščljivosti in še mnogi drugi. Če trezno premislimo, lahko ugotovimo, kam nas pripeljejo. Večina vsega zla prihaja prav iz teh neurejenih nagonov: trpljenje naših bližnjih in tudi naše: vojne, prepiri, uboji, kraje krivice, sovraštvo, ljubosumnost, nevoščljivost ... kako bi bilo lepo na svetu, če tega ne bi bilo. So pa tudi stvari, ki niso odvisne od ljudi, na primer bolezni, potresi, poplave ... Če bi se znali obvladati v tistem, kar je odvisno od nas, bi bilo veliko manj trpljenja. Tudi v tvojem primeru. Če bi fantje ne iskali samo zadostitve svojih nagonov, ampak bi znali videti in ceniti v tebi prave vrednote, ti ne bi bila razočarana, ne bi ostala sama.
Nastane pa vprašanje: kako vemo, kaj je Božja volja. Imamo tri vire; to so: 1. naša vest in razum, 2. Božje razodetje in 3. stvari, ki se nam zgodijo in niso odvisne od naše volje, hotenja, delovanja. V sebi imamo razsodnika, ki ga ne moremo ‘podkupiti’, tudi če bi nam bilo to še kako ‘koristno’. Ta razsodnik je vest. Vemo, da se krasti ne sme (največja hudobija je vzeti drugim življenje, tudi nerojenemu otroku). Vemo, da se ne sme delati drugim krivico, se lagati, obrekovati (krasti dobro ime), in še mnogo drugih stvari. To vedo vsi pošteni ljudje, tudi tisti, ki niso verni ali kristjani.
Kristjani imamo še bolj zanesljivo in jasno merilo, to je Božja beseda ali Sveto pismo. Najpomembnejši so evangeliji, poročila o Jezusovem življenju in nauku, ki so temelj naše vere. Božja volja se kaže tudi v dogodkih, ki niso odvisni od nas: da smo rojeni kot moški ali ženska, v bogati ali revni družini, v sedanjem času in kraju, da smo bolj ali manj nadarjeni, lepi ali manj lepi, visoke ali majhne postave ... Vse te in še mnoge druge stvari moramo sprejeti in skušati uporabiti za dobro. Svoje pismo si končala s stavkom: »Hvala Bogu, ker me je tako čudovito ustvaril in ker me tako čudovito vodi!« Posnemala si psalmista, ki je zapisal: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139,14).
Na tem svetu smo popotniki in naša domovina je v nebesih. Tam ne bo več krivic, ne žalosti, ne trpljenja. Vendar vse to si moramo zaslužiti v tem življenju na zemlji. Nismo sami! Bog nas podpira in nam daje moč, da lahko vsak dan sprejmemo svoj križ in ga nosimo za Jezusom. Apostol Pavel nam daje pogum: Če z njim trpimo, bomo z njim tudi kraljevali (prim. Rim 8,17).
Smo v postnem času, ki kliče k odpovedi, zato nam mora biti blizu razmišljanje, da se ne smemo navezovati na minljive stvari, ampak iskati Božjo voljo, kar nas osrečuje že na zemlji, zlasti pa je varna pot do sreče v večnosti.

oče urednik Franc Bole, Ti si poklicana, da boš ostala sama. (Pismo meseca). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 6-7

Kategorija: Pismo meseca

Izraz “učinek metulja” izhaja iz znanstvenih teorij. Pomeni, da majhna, včasih komaj znatna začetna odstopanja na koncu privedejo do velikih sprememb in do verižnih pojavov, ki si jih nismo mogli predstavljati. Če ponazorimo: komaj vidna razpoka na jezu lahko pomeni, da bo jez popustil, nastale bodo poplave, pokrajina bo opustošena, ljudje se bodo morali z dežele preseliti drugam, v velikih predmestjih se bo zaradi priliva prebivalstva povečala socialna stiska, kar bo vplivalo na povečanje kriminala, ki ga bo zatrla le bolj avtoritarna oblast. Med majhno razpoko na jezu in avtoritarno oblastjo sprva ni povezave, po “učinku metulja” pa povezava je in je razvidna.
Pri epidemiji novega koronavirusa lahko govorimo o “učinku netopirja”. S tem, da netopir na tem mestu ni mišljen simbolno, temveč konkretno. Koronavirus naj bi prišel na človeka prav iz netopirja. Tudi verižnost je v tem primeru zelo nazorna in konkretna: od preskoka majhnega neznatnega virusa na prvega človeka na tržnici v kitajskem Wuhanu do tega, da je ves svet okužen in pred velikimi socialnimi in političnimi spremembami. Sam papež Frančišek pravi, da svet po tej epidemiji ne bo več takšen, kot je bil.
Neverjetno, kaj je storila kapljica netopirjeve krvi ali sluzi na neki oddaljeni tržnici v srcu Kitajske!
Potrjuje se, da je ves svet zelo povezan. Vsi smo na isti barki. Razdalja med nami je vse manjša. Če smo v času razmaha televizije in telefonije govorili o svetu kot o “globalni vasi”, lahko danes, ko smo že vsi na internetu in so letalski prevozi vse cenejši, govorimo o svetu kot o “globalni sobi”. To od nas zahteva novo širino.
Papež Frančišek nas te širine uči. V okrožnici Laudato si', ki je posvečena varovanju stvarstva, piše o vsepovezanosti in soodvisnosti sodobnega sveta. Velika ekološka, socialna, moralna in duhovna vprašanja izhajajo eno iz drugega in se druga v drugo stekajo. Ne moremo reševati ekologije, če dopuščamo revščino; ne moremo delati za mir, če hkrati mižimo pred uničevanjem planeta; ne moremo govoriti o novi zeleni paradigmi, če smo hkrati duhovno prazni in egoistično usmerjeni.
Povezane so tudi naše drobne vsakdanje navade in velike globalne rešitve. Denimo, raba vode iz pipe; denimo, ravnanje z gospodinjskimi odpadki; denimo, preživljanje prostega časa in potovanja.
Zastaviti si bomo morali vprašanja, kakršnih si jih še nismo. Tudi neprijetna. Denimo, kaj vse imamo na mizi, ko si privoščimo okusno morsko hrano. Vemo, od kod je ta hrana? Vemo, da evropske ribiške ladje lovijo ob zahodni afriški obali? Vemo, da so tamkajšnje vode skoraj izropane rib in da je tamkajšnjo tradicionalno ribištvo v krizi? Ne. Mnogi izmed nas žal vedo le, da hočejo dobro morsko hrano na mizi in da jim gredo na živce ilegalni prebežniki iz Afrike. Nočejo videti povezave med svojim morskim krožnikom, revščino v ribiških zahodnoafriških vaseh ter posledično migracijo nekaterih Afričanov proti Evropi.
Še so takšni med nami, ki menijo, da niso ničesar krivi in da jih se zadeve okrog usode planeta ne tičejo. Tudi za “učinek metulja”, ki ga že dobro leto dni doživljamo v obliki srhljivega “učinka netopirja”, hočejo ostati slepi. Toda že banana v hladilniku, prižig računalnika, odpadna plastika v košu jih izdajajo: tudi oni sedijo na skupni globalni barki.
Epidemijo koronavirusa jemljimo kot veliko opozorilo. Zadnji čas je, da se zavemo, kako zelo smo vsi vpleteni. A namesto, da bi nas globalna vsepovezanost in naša vsepletenost plašili, naj postaneta naši priložnosti. Priložnost je ta: iz našega stanovanja in s spremembo drobnih, včasih komaj znatnih navad, lahko z vsemi ljudmi dobre volje sodelujemo pri spreminjanju sveta na bolje.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 3.

Kategorija: Za začetek

To številko Ognjišča boste dobili ob vstopu v veliki teden, na pragu velike noči. Vsako velikonočno Ognjišče nas spomni na prvo številko naše revije, ki je izšla za ta največji praznik leta 1965. Z vstalim Kristusom rad začenja svoje nagovore tokratni gost meseca p. Rozo Palić, eksorcist tržaške škofije, ki bo pri Ognjišču izdal CD s svojimi duhovnimi nagovori Na dlaneh Besede, Premišljevanja v luči Evangelija. Več o njem si lahko preberete na str. 8–9.

Velika noč je praznik novega življenja, ki ga na simboličen način doživljamo tudi z začetkom pomladi. Z zmago življenja nad smrtjo je povezan tudi Zavod Živim, ki praznuje 10. obletnico delovanja. Z ustanoviteljico Katarino in direktorico zavoda Darjo smo pogledali na njihovo prehojeno pot, dosežke in tudi izzive, ki jih čakajo v prihodnje.

V postnem času in velikem tednu premišljujemo o Kristusovem trpljenju. Na poseben način ga je prikazal Škofjeloški pasijon. 300-letnici nastanka tega prvega dramskega besedila v našem jeziku smo posvetili tokratno prilogo.

Z Janezom Kavčičem, eksorcistom koprske škofije, smo pripravili pogovor na pomembno, za nekatere pa neprijetno temo: kako biti poslušen Cerkvi, njenim predstavnikom in kako razumeti poslušnost v luči delovanja hudega duha.

Z ugodnim pomladnim vremenom smo začeli tudi z dejavnostmi na vrtovih. Odpravili smo se na obisk v družinsko podjetje Biobrazda, kjer s pomočjo deževnikov pridelujejo na naraven način poseben kompost, ki je še kako koristen pri vzgoji tako zelenjave kot drugih rastlin.

Z naravo je povezan tudi prispevek, ki predstavlja pogled na resnice in zmote o globalnem segrevanju našega planeta, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj (str. 53).
Naraven pa je tudi proces priprave velikonočne potice. Naša mlada raziskovalka Katarina je pripravila prispevek o tem, kaj se pravzaprav dogaja s kvasom in testom med pripravo testa in med peko. Malce bolj znanstveni pogled na priljubljeno sladico. O pripravi velikonočne potice pa si lahko preberete v rubriki o kuhanju.

Z velikonočnim časom so se običajno začele birme. Letos je podeljevanje tega zakramenta in prvega obhajila še negotovo. Zaradi te negotovosti vam na str. 91 predstavljamo ponudbo Ognjišča za sv. krst. Ko bo kaj več znanega o prejemanju teh zakramentov, bomo objavili večjo ponudbo za vse zakramente. Že sedaj vas obveščamo, da je pred izidom slovenska izdaja YOUCATA za otroke (Katoliški katekizem za otroke in starše), ki bo lepo darilo za prvo obhajilo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97, obširneje pa jo bomo predstavili prihodnjič.

Naj omenim še novost, ki se je rodila v sodelovanju z revijo Ognjišče – knjigo Janka Jarca-Smiljana Marija na kolencah. Smiljan, kakor se je podpisoval v svojih zgodbah, je bil prvi zunanji sodelavec, ki je pisal v našo revijo. Omenjena knjiga je že drugi izbor njegovih zgodb in upamo, da bodo njegovi pretanjeni opisi našli poti med bralce.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 4.

Kategorija: Beležnica

priloga

Tri stoletja Škofjeloškega pasijona

gost meseca

p. Rozo Palić, eksorcist tržaške škofije

tema meseca

Globalno segrevanje: miti in resnice

Preberite več: April 2021

Kategorija: Kazalo