6000 dežnikov in 6000 mladih src, ki se veselijo in iščejo odgovore. 21 delavnic, ki te odgovore prinašajo in nudijo prostor za razpravo. Zakaj je Stična vedno top? Ker prinaša duhovnost in zabavo v enem. Kljub dežju so bili obrazi na 36. Stični mladih sproščeni, jasni in nasmejani. Kakšni še?

Prelistajte glavno temo Mladinske priloge - ki je objavljena v oktobrskem Ognjišču (10/2017)

PRISTNI OBRAZI
Si se že kdaj vprašal, kako pomemben je tvoj obraz? Na njem so lahko izrisani naši občutki, razpoloženje, naš notranji svet. Ko smo veseli, smeh drugim sporoča naše veselje. Žalosten, zaskrbljen pogled izraža, da nismo ok, da nas nekaj skrbi. Poznamo veliko različnih čustev in še več izrazov, s katerimi jih izražamo. Pa vendar, ali je tvoj izraz vedno takšen, kakršno je tvoje počutje? Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si si nadel prisilen nasmešek, da drugi ne bi opazili tvoje slabe volje? Si se pri tem zavedal, da takrat nisi bil resnično ti? Da si si le nadel masko, da bi drugi mislili, da si kul?
Smo torej mladi pristni ali fake? Smo resnični kristjani ali le kamuflaža? Na ta vprašanja smo poskušali odgovoriti tudi na delavnici revije Ognjišče. Sestavljena je bila iz treh delov. V prvem delu smo razmišljali: kaj so fake news, kje jih srečujemo in ali nas motijo. Mladi so po skupinah poskušali najti kriterije za iskanje lažnih oz. prirejenih novic. Sledilo je razpravljanje, ali smo sami pristni. Ali zares vemo, kdo smo? Kažemo to tudi pred drugimi? Smo v pisanje svoje zgodbe vključeni aktivno ali pasivno? Želeli smo opozoriti, da je potrebno to, kar smo, kazati tudi navzven. Da nas pred družbo ni sram priznati, da smo kristjani. Še več. Ponosni moramo biti na svojo vero in na svoje življenje po krščanskih vrednotah. Le tako smo lahko pristni mladi kristjani. Vse, kar je fake, je lažno in s tem grešno. Naj bodo to novice množičnih medijev, objave na Facebooku ali naš obraz, ko skrivamo resnična čustva. S pomočjo prispodobe smo pokazali, da laž ni obstojna. Laž je kot sladkor, ki se v vodi stopi. Sladek okus je prijeten, a ne zdrži. Resnica, ki izhaja iz evangelija, ga stopi. Zakaj ni dobro živeti sladke resnice? Ker nas na dolgi rok ne osreči. Osreči samo beseda edinega, ki ni nikoli fake – Boga. Pa čeprav je ta resnica za našo razvajeno kavčarsko dušo včasih ostra kot grobo kamenje. Naš cilj je bil prav to: pokazati, kako potrebno je življenje po evangeliju.
Nihče ni vedno 100 % super volje. Na svetu ni človeka, ki bi bil vedno nasmejan. Vsekakor pa je dosti bolj srečen tisti, ki ve, kdo je, ki se trudi živeti po evangeliju in v vsakem trenutku v svojem srcu nosi Boga. Tudi škof Peter Štumpf je mlade v Stični takole nagovoril: »Nikar se ne prepustite skušnjavi, da bi zavidali tistim, ki jim je lepo na kavču in se ne dajo premakniti z njega. Ne bodite jim nevoščljivi zaradi njihovega udobja. Čeprav se zdijo njihovi biseri zelo lepi, so umetni, niso trajni in nimajo vrednosti. Jezus vam ponuja resnične in trajne bisere iskrenosti in pristnosti. Ko molite zase, molite tudi za druge. Ko delate zase, delajte tudi za druge. V sebi boste poplavljeni od ljubezni in jo boste občutili kot veliko reč, ki vam jo je storil Mogočni.«

KAJ SPOROČAM SVETU?
Moj obraz je moje ogledalo in moja dejanja so tista, zaradi katerih si drugi ustvarjajo mnenje o meni. Obenem pa se lahko zgodi, da si drugi moje sporočilo razlaga na povsem subjektiven način in ne vidi tega, kar sem želel sporočiti. Poglejmo fotografije, objavljene na Facebooku. Si se kdaj vprašal, zakaj si objavil ravno to fotko in ne katere druge? Sem to naredil zato, da bi bila slika drugim všeč, da bi mi zavidali ali morda zato, da bi pobožal svoj ego z vsakim dobljenim lajkom? Tudi mladi iz naše delavnice so potrdili, da so se včasih zelo trudili, da so posneli najbolj hudo fotko, da bi dobili čim več pozornosti in oboževalcev. A kot ugotavljajo sami, človek z odraščanjem ugotovi, da to še zdaleč ni to, kar v življenju šteje.
Objavljanje fotografij na družbenih omrežjih ni nič slabega. Ravno nasprotno: tvoj izziv je, da jo objaviš in da se pri tem soočiš s svojimi občutki. Pomembno je, da so tvoje objave resnične. Če je tvoj nasmešek na fotografiji iskren, potem boš lahko z drugimi delil svoje veselje in jim sporočil nekaj lepega in pozitivnega. Druge zares navdušiš le, če si pristen, če si original. Tudi fantje na naši delavnici so povedali, da veliko raje všečkajo punce, ki imajo na slikah takšen nasmeh kot v resnici, in ne tistih, ki se nastavljajo in pretvarjajo.

AMPAK KDO SEM JAZ?
Mladost je vznemirljiv čas odraščanja, ko iščemo kar se da jasen stik s samim seboj. Na poti tega iskanja se večkrat izgubimo. Ko se že zdi, da smo se našli, se znajdemo na samem začetku. Pri vprašanju: »Kdo sem?« odgovora ni lahko najti. Iščemo ga na različne načine, največkrat preko svojih sovrstnikov. Z njimi se ne le družimo in pogovarjamo, temveč tudi primerjamo. Zaradi potrebe po tem, da bi bili sprejeti in zaželeni, smo se marsikdaj pripravljeni odpovedati samemu sebi. Spremenimo garderobo, začnemo poslušati drugačno muziko, počnemo stvari, ki so mojim frendom scenske. Ali so mi te spremembe dejansko všeč ali delam vse le za ceno slave? In kje je meja mojega prilagajanja?

SEM RESNIČEN ALI FAKE KRISTJAN?
Si ti je že zgodilo, da si kdaj zatajil Boga, ker se je tvoja družba norčevala iz vere? Te je bilo kdaj sram priznati, da si kristjan, ker si se bal, da bi te družba zaradi tega zasmehovala? Nosiš križec okrog vratu? Se pred šolsko malico prekrižaš?
Biti resničen kristjan pomeni, da si kristjan tukaj in zdaj, vsak trenutek tvojega življenja. Bog ne želi, da si za prijatelje izbiramo le popolne kristjane, temveč da kljub temu, da se družimo z drugače mislečimi in verujočimi, ne pozabimo nanj in da živimo tako, kot mu je všeč. Pravi kristjan ni tisti, ki po potrebi vero zanika, niti tisti, ki jo na veliko razglaša. Pristno je tisto, kar je resnično. Pristen si takrat, ko je tvoje srce čisto. In takšno je lahko le, če živiš po evangeliju. Na dolgi rok nas ne bodo uresničile in osrečile nore zabave, nove cunje in kup kolegov okrog nas. Vse zemeljsko je namreč minljivo. Zemeljske stvari nas ne potešijo, temveč nas naredijo še bolj lačne. Edina hrana, ki nas bo nasitila, je Beseda, ki jo je za nas na svet prinesla Resnica. Bog je namreč pot, po kateri hodimo, resnica, za katero se borimo, in življenje, ki ga kot kristjani živimo.

ZALJUBLJENI!
Je lahko obraz mladega kdaj bolj iskren kot takrat, ko je zaljubljen? Ljubezen nam nariše nasmeh na obraz, prižge iskrice v očeh in nam vrne otroško norost. Ko ljubimo, smo takšni, kakršni smo. Lahko bi celo rekli, da smo najbolj podobni Bogu takrat, ko se popolnoma predamo drug drugemu. To pa lahko storimo le, če ga povabimo v svojo sredo. Stična mladih je čudovita priložnost, kjer lahko fant in dekle skupaj doživita Božjo ljubezen. Udeležita se lahko delavnic, s pomočjo katerih bosta nadgradila svoj odnos. Povežeta se z drugimi mladimi pari in tako širita svoj krog prijateljev. Med mašo se povežeta v molitvi in se na zaključnem koncertu skupaj poveselita. Vsak takšen dogodek je duhovna bomba za mlade pare, zato se na koncu ne smemo pozabiti zahvaliti Bogu. Ljubezen je namreč največja izmed velikih stvari, ki nam jih je podaril Mogočni.
delavnica Ognjišča

RADOVEDNI?
Glede na to, koliko mladih se je udeležilo delavnic, ki so letos res navdušile, je težko reči, da je mladim vseeno. Čeprav se zanimanje za neko stvar večinoma začne z zabavo – gotovo pogosteje kot z reševanjem problema in navdušenjem za raziskavo – to še ne pomeni, da mladi ostajajo na površju. Želja po odriniti na globoko ostaja del vsakega človeka, vernega ali nevernega, le zgodba se začne na drugem koncu, kot so tega vajeni starejši. Začne se pri žuru, ko pa se naberejo lajki in ko zadevo delimo med prijatelje, radovednost, ki išče odgovore na bolj globoka vprašanja, sploh ni tako daleč!

SMO ZA AKCIJO?
Včasih je treba nekaj več motivacije (pa kakšen košček čokolade za podkupnino), potem pa naštevamo, kaj vse radi počnemo. Iskrice v očeh povedo, da to počnemo z veseljem in ponosom! Ob kljub dežju polni in glasni Stični pač mladim težko očitamo pasivnost, kajne? Treba je le nekaj izvirnosti (morda pristnosti?) pri motivaciji in kakšen majhen trik (+ molitev). Nad mladimi ne gre obupati, češ kakšni so. Kdor je namreč obupal nad mladimi, se je v resnici vdal sam.

ZNAMO IZRAŽATI SVOJA ČUSTVA?
Na delavnici Ognjišča smo imeli tudi debato za in proti na temo pristnosti. Mladi so debatirali o treh trditvah:

• Zato da bom v družbi sprejet, sem se pripravljen odpovedati vsemu svojemu in sprejeti tudi tisto, kar nisem jaz.
• Sem pristen. Ali sem tudi srečen?
• Brez veze je biti pristen v svetu, ki ni pristen.

Zanimivo je, da so mladi iskali argumente za in proti izključno v družbi, kulturi – v svojem okolju in znanju. Izhodišče za pogovor je bil vedno način razmišljanja oz. mnenje okolja. Pri nobenem od treh izzivov mladi niso izrazili svojih občutkov ali nagovarjali občutkov ostalih udeležencev. Argumentov, kaj je (ne)sprejemljivo, je bilo polno, nismo pa slišali izjave, ki bi vključevala občutke ali čustva. Recimo kaj takega: Zelo težko je biti pristen, če nihče okrog mene ni.
Nam je težko povedati, kaj čutimo, pa čeprav smo skoraj prepričani, da tudi drugi čuti enako? Zrcaliti svoja čustva skozi besede? Ali so argumenti, podprti s čustvi, morda neučinkoviti? Izražanje čustev (pa čeprav kot osnova za gradnjo argumenta) morda še vedno velja za znak šibkosti. Če povemo, da je nekaj težko, priznavamo tudi nemoč ... Pa tudi šola nas navaja, da mora vse, kar delamo, prinašati rezultat in oceno – kaj pa prinašajo čustva? Teže merljive rezultate. Seveda pa drži, da je čustva težko vključiti in preoblikovati v trdno stališče. Zdijo se tako neoprijemljiva. A če neko čustveno zaznavo nadgradimo z dejstvi, smo v komunikaciji zelo uspešni.

ZMEDENI?
Ko prideš (prvič) v Stično, si malce zmeden, v gneči pač ni najbolj udobno. Z zmedenostjo ni nič narobe, dokler iz nje ne nastane panika. Ko smo nemirni, gremo v cerkev, saj nima smisla slediti množici, če je v srcu nevihta. Grem in se umirim pri Njem. V Stični je priložnosti za spoved vedno na pretek. Le čas si je treba vzeti in si nekoliko odpočiti. Bog nas vedno pripelje pod streho.

SOČUTNI?
Med obrazi v Stični je bila le peščica takšnih, ki jim rečemo drugačni, to so obrazi mladih z downovim sindromom, cerebralno paralizo, gibalno oviranih mladih ... Ob njih je vedno še nekdo. Nekdo, ki išče streho, kamor bo zapeljal invalidski voziček. Nekdo, ki svojega brata drži za roko, da se ne izgubi med množico. Nekdo, ki mu kupi sendvič. Ta nekdo je mlad, sočuten. Pripravljen se je odpovedati svojemu udobju za Nekoga. Pomisli, morda bi drugo leto tudi ti v Stični postal ta Nekdo, ki se daruje. Da bo med mladimi tudi kakšen drugačen obraz več kot letos.

MLADINSKA PASTORALA
Stična vsako leto jasno nakaže tudi potrebo po dejavni mladinski pastorali. Kaj mlade premakne, da pridemo v Stično? Želja po skupnosti, po Bogu? Iskanje odgovorov? Zanimive delavnice, maša na prostem? Ali morda občutek izpolnjenosti? Mladi nesemo s sabo domov izkušnjo nečesa velikega. Se spomniš, ko si prvič stopil na prizorišče v Stični? Jaz se. Samo eno ostane: koliko ljudi, koliko Jezusovih mladih. Uau! In potem pri maši, ko se moli, ko se poje, ko se pleše, takrat srce eksplodira od občutka: del tega sem tudi jaz – in to hočem ostati! Tukaj se zgodi hvalnica: Velike reči mi je storil Mogočni! Mladinska pastorala ima pomembno nalogo – da ohrani navdušenje, ga prekvasi in oblikuje v nekaj trajnega, stanovitnega. Mladi kristjani se ne oblikujejo v Stični, oblikujejo se v domači župniji. Pošteno je, da se prav v vsaki župniji dogaja mala Stična na mladinskih skupinah, pri skavtih, študentskih srečanjih. Ker si mladi to zaslužijo!

FLISAR, Urška in KOFOL PEZDIR, Marjetka. 6000 obrazov. (Glavna tema - Mladinska priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str 72-76.

Kategorija: Priloga

Septembrski začetek novega šolskega in veroučnega leta odmeva tudi v tej številki Ognjišča. O vzgoji govori gost meseca dr. Andrej Perko, ki poudarja, da se vzgoja otrok pravzaprav začenja z urejeno družino in skladnim zakonom in da je zelo pomembno, v kakšni družini in s kakšnim očetom in mamo raste otrok. Tema, ki je velikokrat spregledana v naši javnosti, zato vabimo k branju njegovih misli. O odnosu do telesnosti in spolnosti pri mladih govori p. Branko Cestnik, ki opozarja na nekatere manj znane vidike teh problemov v naši družbi. Problematike zakona se pred svetovnim srečanjem družin v Dublinu lotevamo v rubriki Zakonci.

Tudi tema meseca v mladinski prologi se ob vrnitvi v šolske klopi dotika šole in težav, povezanih z njo. Govori, da lahko zaradi različnih osebnosti vlada zanimiva, tudi zahtevna, neprijazna razredna dinamika. Tema ne govori samo o vrstah nasilja v šoli, ampak tudi o tem, da je razred kraj srečevanja različnih tipov osebnosti in kako to vpliva na klimo v razredu, ter kaj storiti, ko določeno nesoglasje ali neko hecanje preseže zdravo mero in smo priča različnim vrstam nasilja.

Vsako leto na začetku veroučnega leta objavimo v Ognjišču oglas, ki vabi k vpisu v Katehetsko in pastoralno šolo (nekdanji katehetski tečaj). Ogledate si ga lahko na str. 93. Šola je namenjena vsem, ki želite v župniji sodelovati pri poučevanju verouka ali pri drugih dejavnostih, pa tudi vsem, ki bi želeli poglobiti svoje versko znanje.

Prav tako že nekaj let septembrskemu Ognjišču priložimo položnice, s katerimi lahko oddate svoj prispevek v akciji za Srce Afrike, in kratek opis te akcije. Daljši prispevek o tem, kam gredo zbrana sredstva v tej akciji in akciji Z delom do dostojnega življenja ste si lahko prebrali v mladinski prilogi avgustovskega Ognjišča. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, naši misijonarji v Afriki še pomnožijo in vsak evro obrnejo dvakrat in pomoč izročijo v prave roke.

Poletje je tudi čas, ko načrtujemo in pripravljamo nekatere izdaje Ognjišča, ki bodo izšle v jeseni in bodo na voljo za obdarovanje o Miklavžu, božiču in novem letu. Tudi za letos pripravljamo nekaj zanimivih novih izdaj. Izdaje, ki jih pripravljamo s tujimi partnerji, pridejo v Slovenijo že proti koncu poletja.
Tako kot prvi prihaja ponatis Svetega pisma v torbici, namenjenega najmlajšim. Več o njem si lahko preberete na str. 114. ponatisnili smo ga, ker po Svetem pismu v torbici vlada stalno povpraševanje.

Sredi poletja je izšla knjiga Anselma Grüna Angel preprostosti. Vsak čas ima svojega angela. Skupno jim je, da olajšajo življenje in nas popeljejo naprej po poti k intenzivnejšemu in bolj srečnemu življenju.

24. septembra goduje blaženi Anton Martin Slomšek. Knjige izpod njegovega peresa in knjige, ki osvetljujejo njegov svetniški lik in njegovo bogato, plodno in sveto življenje, si lahko ogledate na str. 30.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 4.

Kategorija: Beležnica

Med čakanjem na avtobus ljudje stojijo drug ob drugem. Vsak izmed njih preko telefona komunicira z nekom, ki ga ni tam. Mlad par (verjetno zaljubljen) sedi za mizo v restavraciji. Vsak od njiju se posveča svojemu telefonu. Potniki na vlaku sedijo skupaj v istem oddelku. Vsak izmed njih vztrajno tipka po svojem telefonu. Danes tovrstni prizori ne zbujajo začudenja, postali so samoumevni. Za trenutek naredimo miselni eksperiment in prestavimo prej naštete situacije za približno trideset let nazaj v čas, ko informacijsko-komunikacijske tehnologije še niso bile tako dostopne in razširjene kot danes. Ugotovimo, da se je takratno obnašanje ljudi, ki so se znašli v predstavljenih situacijah, razlikovalo od današnjega, saj so verjetno drug drugemu res posvečali pozornost. Toda ko govorimo o zlatih starih časih, moramo nujno upoštevati, da je bila za odnose, ki jih opisujemo s pridevnikom družabni, še do nedavnega predpogoj fizična bližina. Danes, ko nam tehnologija omogoča komunikacijo, ki ni odvisna od fizične bližine, pa so se tudi odnosi spremenili oz. bolje rečeno prilagodili novim razmeram. In druženje ni nikakršna izjema. Vprašanje je torej, ali se ljudje zaradi informacijsko-komunikacijskih tehnologij res manj družimo ali pa se z novim načinom druženja še nismo sprijaznili.

NOVA BOLEZEN SODOBNEGA ČASA
Nikoli v zgodovini človeštva ni bilo ljudem na voljo toliko sredstev za medsebojno komuniciranje in povezovanje kot danes, kar predstavlja izjemno priložnost za vzpostavljanje raznovrstnih, številnih in nenazadnje tudi kakovostnih odnosov med njimi. Po drugi strani pa različni avtorji opozarjajo, da nikoli v zgodovini človeštva ni bilo takšne krize v medsebojnih odnosih. Razvite družbe naj bi se namreč nahajale na točki, ko se posamezniki najmanj družijo, med njimi pa prevladuje visoka stopnja individualizma. O sodobni osamljenosti nekateri celo govorijo kot o epidemiji zahodnega sveta in povečini naj bi bile za to krive prav informacijsko-komunikacijske tehnologije. Raziskovalci, ki se ukvarjajo s tem družbenim pojavom, ugotavljajo, da povzroča večje zdravstveno tveganje: od debelosti, pomanjkanja gibalne aktivnosti in ostalih sodobnih nezdravih razvad. Osamljenost naj bi bila naslednji veliki svetovni zdravstveni izziv. Toda ko govorimo o osamljenosti, je treba ločiti med samoto in osamljenostjo ter upoštevati, da vsaka osamljenost ni nujno slaba. Od časa do časa nam namreč dobro dene, da smo sami s seboj. Osamljenost postane resna težava, ko se pojavi neskladje med posameznikovimi dejanskimi in želenimi družabnimi stiki. In ravno tovrstno osamljenost naj bi zakrivila uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

MORALNA PANIKA
Leta 1998, ko je bil internet še v vzponu, je Robert Kraut s sodelavci objavil članek, v katerem so na podlagi raziskave trdili, da je med novimi uporabniki interneta prisoten upad družabnega življenja in porast osamljenosti ter depresije. Časopis The New York Times je to ugotovitev objavil na naslovnici in s tem povzročil moralno paniko, ki se še danes ni popolnoma polegla. Splošno prevladujoče mnenje je, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije razlog, da se ljudje vse manj družimo. Prepričani smo namreč, da so se naši predniki, ki so živeli v predindustrijskem obdobju, družili veliko več, kot se mi danes. Nedvomno večji del tega občutka izvira iz selektivnega zaznavanja sedanjosti. Ko vidimo posameznike, ki so si fizično blizu, a se med seboj ne pogovarjajo, takoj pomislimo, da so osamljeni. Kljub temu pa vsak zase meni, da je v tem pogledu izjema, saj so osamljeni drugi in ne on. K prej omenjenemu zaznavanju sedanjosti moramo nujno dodati še nostalgijo za davnimi časi, v katerih naj bi se ljudje nenehno družili med seboj. Takšne idealizirane podobe družabnega življenja, ki ga opredeljujeta toplina in emocije, ustvarjajo predvsem množični mediji (filmi, literatura), dejansko pa takšno življenje ni nikoli obstajalo.

OSAMLJENI SKUPAJ?
Ko je govora o družabnosti, je nujno upoštevati širši kontekst, v katerem družabnost poteka, in dejavnike, ki vplivajo nanjo. Med številnimi dejavniki naj izpostavim zgolj način povezovanja, ki poteka preko informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ključna značilnost te komunikacije je, da se lahko odvija kjerkoli in kadarkoli, saj ni vezana na točno določen kraj, kot so na primer javni prostori, lokacija fiksnega telefona ali modema ipd. Takšen način medsebojnega povezovanja pa zahteva tudi ponovni premislek o tem, kaj danes pomeni druženje. Glede na to, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije postale samoumevni del vsakdanjega življenja, je razumljivo, da vse bolj spreminjajo tudi naše navade in preko njih tudi družbene pojave. Če je pred desetletji veljalo za družabno dejanje, da se je skupina posameznikov zbrala sredi vasi in se pogovarjala, danes velja za družabno dejanje (tudi) to, da se skupina posameznikov iz različnih krajev zbere na eni izmed aplikacij in se pogovarja preko nje. Dopuščam torej možnost, da so bili družabni tudi ljudje, ki sem jih predstavil v uvodnih primerih. Le da so to počeli preko telefonske aplikacije z nekom drugim, ki se v tistem trenutku ni nahajal ob njih. Današnjega stanja na področju družabnosti ne smemo presojati na podlagi vsakodnevnih podob posameznikov, ki se nahajajo skupaj in namesto da bi se pogovarjali drug z drugim, raje živahno tipkajo po telefonih. Če sta bila še ne tako dolgo nazaj izolacija in nedružabnost sinonima, danes nista več. Pomen te spremembe odlično ponazarja kratek strip, ki je pred leti krožil po internetu, prikazuje pa neučinkovitost metode kaznovanja otrok, ki je bila v uporabi še pred dvajsetimi leti: starši so takrat otroke pogosto kaznovali tako, da so jih poslali v sobo in jih s tem osamili oziroma izločili iz družbe. Danes, ko imajo otroci brezžični dostop do interneta, pametne telefone, tablice, prenosnike, pa tovrstno kaznovanje nima več smisla, ker se preko teh naprav lahko družijo s prijatelji. Ekvivalent takšni izolacijski kazni je danes odvzem pametnega telefona.

NAJMOČNEJŠE SO TISTE VEZI, KI JIH NE VIDIMO
Nesporno dejstvo je, da smo ljudje po naravi družabna bitja, saj so medosebni odnosi bistveni del našega življenja. Ko se v javnomnenjskih anketah posameznike sprašuje, kaj osmišlja njihovo življenje, kaj prispeva k temu, da so srečni, kaj je zanje največja vrednota, v veliki večini primerov odgovorijo, da so to prav medosebni odnosi. In nerazumljivo je, da se tehnologijo, ki je ustvarjena za komunikacijo (in ima to besedo celo v svojem imenu), predstavlja kot glavnega krivca za upad družabnosti. Ob tem je vredno spomniti, da je bil na začetku med večinskim delom populacije vsak medij, ki se je pojavil na novo, sprejet s strahom. Tako je knjige spremljal strah, da bodo pohujšale ljudi, filmi naj bi pokvarili mlade, televizija naj bi otrokom pokvarila vid, videoigre naj bi spremenile ljudi v nasilneže, zadnjo izmed medijskih pridobitev človeštva, informacijsko-komunikacijske tehnologije, pa spremlja strah, da bodo iz ljudi naredile nedružabne in osamljene posameznike. Na koncu lahko rečem zgolj to, da je ta strah popolnoma odveč, kajti če izhajam iz definicije druženja (notranje, čustveno povezovati se), ljudje tega nikakor ne moremo početi z napravami, ampak samo drug z drugim.

Leta 2015 so na univerzi Brigham Young izvedli pregled do tedaj izvedenih raziskav, ki se ukvarjajo z osamljenostjo in izolacijo ljudi. Eden izmed zanimivejših rezultatov je, da družbena izolacija poveča možnost prezgodnje smrti za 50 %.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 82-83.

Kategorija: MP Ucinki IKT

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 3. del

- V tokratnem pogovoru bi rad, da se dotakneva duhovne dimenzije, ki jo danes živijo mladi. Se vi sprašujete, kam gredo vsi mladi, za katere se govori, da gredo po birmi stran od Cerkve?
Pri odhajanju mladih iz lokalne župnijske cerkve ne vidim ravno velike zgodbe. Odšli so, vendar jih ne vidimo niti pri krajevnem pevskem zboru ali na kakšnem drugem odru, niso dejavni na likovnih delavnicah itd. Na to temo je nekoč veljala določena razsvetljenska misel, češ, ko bo manj religije, bo več kulture, izobrazbe itd. Toda vidimo, da so mladi odšli, zgodba o več kulture, več športa, več izobraževanja pa se ni zgodila. Če pogledava šport – imamo celotno industrijo športnih krožkov, pa tudi tam vidimo, da se jih uveljavi in najde le peščica.
Če se vprašamo, kam gredo mladi, je odgovor ta, da gredo v krog svojih prijateljev, klap, sošolcev ter v svojo sobo za računalnik; v gimnazijah, kolikor poznam stvari, se morajo dejansko kar precej učiti. Drugače bi pa rekel, da so mladi postali – ne glede na mesto ali podeželje – kot plišaste igrače. Njihovo življenje se v glavnem odvija v hišah, stanovanjih. Tudi na vaških igriščih jih ne vidimo veliko. V našem kraju se še vedno prvič asfaltira kakšna cesta. Konec makadama – to je dogodek. In imamo otvoritev ter blagoslov novega asfalta. Opazil sem, da na otvoritev pridejo vse generacije, le mladi komaj kakšen, pa se bodo tudi oni vozili po novem asfaltu. Mladi poniknejo. Kot da jih ta svet ne zanima. In zato sem dejal, da ne vidim ravno velike zgodbe glede njihove odtujitve od Cerkve, v smislu, da se z odhodom iz Cerkve niso prestavili v kulturo, v javno življenje.
- Bi lahko enostavno rekli, da so ti opravili z verskim življenjem in je to to?
Kot podeželski župnik bi rekel, da duhovno komponento iz svojega življenja ne izbrišejo, ampak jo samo porinejo na stran. Določen del mladih se vseeno prikaže pri maši ob večjih praznikih. Zaznavam, da tudi če so bili oddaljeni, pri poznih dvajsetih letih, ko dobijo otroka, ga vseeno prinesejo še h krstu. Preko otroka tudi začnejo ponovno navezovati stike z župnijo. Osebno versko življenje je spravljeno nekam v kot. Dokler jim življenje teče, zdravje služi, je Bog postavljen na stran. A to ni zmagoslavje ateizma. Mladih res ni veliko v cerkvi, a ateizem zato še ni zmagal.
- Kljub tej odtujitvi, oddaljitvi torej pojem presežnega ni izginil iz njihovega življenja?
Ne, to ne, se pa te stvari danes drugače obravnava in imenuje. Za časa moje mladosti smo v mladinskih skupinah veliko debatirali, o veri, življenju, smislu itd.; danes se o tem mladi ne sprašujejo toliko in se o tem tudi ne pogovarjajo v takšnem obsegu.
Se pa – kot sva že ugotovila v prvih dveh pogovorih – ta vprašanja vračajo, ker nas migracije in islam v Evropi vračata k vpraševanju, kdo in kaj smo. Iščemo identiteto in jo največkrat najdemo v okviru kulturnega krščanstva. Ta tendenca se je močno razvila tudi v politiki, zlasti v deželah višegrajske skupine. Kulturno krščanstvo pa kardinal Fernando Sebastian, klaretinec iz Španije, primerja z uživanjem fige s posekane smokve. Gre za sadež, ki nima pravega okusa, saj je zorel na posekanem drevesu. Če ni prisotna vera v Jezusa Kristusa, je krščanstvo zgolj kulturni okvir, ki ga ta hip potrebujemo, ker se počutimo ogrožene, a že jutri ga bomo odrinili od sebe. Toda tudi kulturno krščanstvo in politično motivirana želja po negovanju krščanske tradicije nas na koncu lahko pripeljeta do globljega spoznanja Jezusa Kristusa. Tlečega stenja ne gre pohoditi.
Opazil sem tudi, da na širokem podeželju med mladimi ni nekega anti­klerikalizma. Rekel bi, da je antiklerikalizma več v mestih, kjer je manj stika z duhovniki. Antiklerikalizem med mladimi je velikokrat ideološki in priučen.
- To je hkrati čas, ko se porajajo tudi ključna življenjska vprašanja, zato je vprašanje, kje mladi iščejo odgovore.
Vprašanja, kdo sem in kam spadam, se pojavijo ob vstopanju v ljubezenske odnose, v spolnost, ko je na poti kakšen otrok in se mora mladi par odločati, kako naprej. Prihod otrok na nek način mlade potisne na pot družinskega življenja. Mnogi mladi se ob tem srečajo tudi z vprašanjem splava. Ta vprašanja imajo pomemben vpliv na kasnejše duhovno življenje posameznika.
Tudi sicer je to obdobje, ko se pojavljajo globlja vprašanja. Tu je še iskanje službe. To je obenem obdobje, ko duhovniki – in včasih tudi starši – nimajo posebnega stika z mladostniki. Svet slednjih se vrti mimo naštetih ravno takrat, ko se jim najbolj močno dogaja.
- Ko govoriva o duhovnosti, bi rad, da sva konkretna. Ne gre samo za to, da bi mladi morali polniti prve vrste v cerkvah, ampak - imajo sploh zavest, da je nekaj greh? Kaj mladim danes pomeni greh?
Greh je precej izginil iz njihove zavesti. Zgodnja spolnost je postala zelo samoumevna in je ne razumejo kot grešne – vsaj na prvo žogo ne. Če pa ob to dejstvo dodamo opažanje, da s prvimi spolnimi izkušnjami nehajo tudi hoditi v cerkev, bi rekel, da nekaj povezave med tem dejanjem in njihovim dojemanjem duhovnega življenja in občutkom krivde obstaja. Lahko gre tudi samo za občutke neprimernosti, ko se zavedajo, da je sta versko življenje in zgodnja spolnost v sporu.
Na področje greha spada tudi prvi stik z drogo, zlasti mehko drogo, in tega je občutno več, kot si predstavljamo. Opažamo, da ko ena generacija zaide v drogo, ni manj prisotna samo v cerkvi, ampak je manj vidna nasploh v družbi.
Ob stiku z drogo in zgodnjo spolnostjo mladi hočeš nočeš doživijo nekakšno duhovno in moralno razcepljenost. Tehtajo med lastno svobodo in izbiro ter primernostjo in pravilnostjo ravnanja. Bolj kot se odločajo hedonistično, bolj se krha povezava med njimi in cerkvijo.
- Imajo kakšno zavest, da obstaja pekel, čeprav se o njem danes praktično ne govori?
V Cerkvi je pridiganje o peklu resda skoraj izginilo. Je pa zanimivo, da imamo v kinodvoranah polno filmov o hudiču, obsedenih ljudeh, demonih ... Tudi videoigre rade vključujejo zlobne demonske like. Splošno zanimanje za pekel torej ostaja, a po drugi strani, ko dajo na stran Boga, dajo na stran tudi vprašanje o grehu, hudiču kot zavezniku greha, peklu kot kraju zakrknjenih grešnikov. Resnico o grehu odrinejo na rob, čeprav imajo radi filme o demonih.
Hkrati pa te potem presenetijo: ko bolj odrastejo in se začnejo soočati z življenjskimi težavami in problemi, znajo poseči po plemenitem verskem izročilu. V družini se pojavi bolezen in se odpravijo na Brezje. In to ljudje, za katere si tega sploh ne bi predstavljal. Se pravi, ostalo jim je v spominu, da se po pomoč zatečeš k Bogu.
- Če se poskuša iskati izvor takšnega stanja in ravnanja – kako daleč oz. kam je treba pogledati, kje iskati vzroke za takšno stanje?
Najprej bi rekel, da se versko življenje prenaša preko družin in tukaj lahko najprej pogledamo, kakšne kateheze so otroci in mladostniki deležni doma. Če doma ni prisotnega čaščenja Boga, ampak bolj strašenje z Bogom, to ni v redu. Ko se v življenju soočaš z zlom, moralnimi dilemami, se vprašaš, kje je ta dobri Bog. Otroška kateheza o kaznovalnem Bogu ti takrat ne zadostuje, še huje, temu Bogu se začneš celo upirati, ker se ti zdi krivičen, ker dopušča zlo. V preteklosti je bilo družinske kateheze o strašnem in mogočnem Bogu veliko. Kjer ni bila uravnovešena s pristno družinsko molitvijo, je naredila duhovno škodo. Enako duhovna škoda nastane, kjer se doma o Bogu nič ne govori in se otroka zgolj pošlje k verouku, češ, te bo že župnik naučil. Doma odsotni Bog kasneje postane iz celotnega življenja odsotni Bog.
Mislim, da v kolikor še obstaja družinsko versko življenje, se mora o Bogu govoriti iskreno, se ga počastiti z molitvijo in ga ne krčiti za zgolj strogega pomočnika pri vzgoji otrok. Osmisliti je treba navade, tradicijo. Ko barvamo pirhe, moramo otrokom razložiti, da pirh pomeni ali Kristusovo solzo ali kamen Kristusovega groba. To je družinska kateheza.
Danes se je treba tudi zavedati, da mladi nimajo niti jezika, besedišča, da bi o Bogu govorili. V duhovnem jeziku so ostali na ravni osnovnošolskega verouka ali pa še to ne. Izvir tega stanja je, da vzorca pogovora o Bogu niso srečali nikjer drugje kot pri verouku. Če bi ga srečali doma, bi jih prevzel in danes bi se o Bogu znali pogovarjati.
- Iskanje odgovorov in poti je torej prisotno, tudi duhovna dimenzija ni umrla. Kako jo prebuditi in narediti čim bolj izkušenjsko, praktično?
Človek je antropološko duhovno bitje. Še diktatorski režimi, ki so bazirali na antikrščanskih tvorbah in so načrtno delali proti duhovnosti, na koncu duhovnosti niso mogli premagati. Človek je zmeraj verjel v nekaj več, ne samo v materijo. Verjel je v svojo vrednost, v svoje dostojanstvo.
Tudi ta generacija bo taka. Problem pa je v tem, da je nasprotnik tokrat bistveno bolj skrit. Poganska nacizem in komunizem sta nastopala z uniformiranimi ljudmi s pištolo za pasom. Nasprotnika vere si videl. Tokrat pa je nasprotnik maskiran v neko miselnost, kulturo, idejo, stil življenja in zato ni tako razviden. Tudi njemu bomo morali sneti masko in reči: ti, veletrgovina, ti, uživaštvo, ti, materialna stvar ... ne daješ mi dokončnih odgovorov in mi jih ne moreš dati! Jaz sem nekaj več kot samo potrošnik in igralec videoigric!
Včasih je potrebna kakšna kritična situacija, da se ta moč duha sprosti. In o tem bova v tem letu gotovo še kaj spregovorila.
ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Kategorija: Pogovor o ... sinodi mladih

Slovenci smo znani po svoji širokosrčnosti. Naj gre za pomoč na domačih tleh ali v tujini. Ko vidimo, da je nekdo v stiski, z veseljem pomagamo. Tokrat bi radi predstavili nekaj informacij o dobrodelni akciji, pri kateri sodelujemo tudi v uredništvu revije Ognjišče. Bralci jo gotovo že poznate, saj s Slovensko karitas sodelujemo pri njej že 13. leto. Že nekaj let tako septembrskemu Ognjišču priložimo položnice, s katerimi lahko oddate svoj prispevek v akciji za Srce Afrike, in kratek opis te akcije. Daljši prispevek o tem, kam gredo zbrana sredstva v tej akciji in akciji Z delom do dostojnega življenja ste si lahko prebrali v mladinski prilogi avgustovskega Ognjišča - zdaj, ko je izšla septembrska številka s položnico, si ga lahko preberete tudi na spletu!. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, naši misijonarji v Afriki še pomnožijo in vsak evro obrnejo dvakrat in pomoč izročijo v prave roke.

Predstavili bomo rezultate dela, ki je bilo opravljeno iz zbranih sredstev v tej akciji. Kam gredo zbrana denarna sredstva? Kaj misijonarji z njimi naredijo? Kaj pravijo ljudje, ki jim s tem denarjem pomagajo? Rezultati so velikokrat bolj razsežni, kot bi si mislili, ko darujemo.

Od leta 2006 dalje Slovenska karitas v sodelovanju z revijo Ognjišče v drugi polovici avgusta izvaja dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Preko nje Karitas ob dobroti številnih Slovenk in Slovencev ter ob delni podpori Ministrstva za zunanje zadeve RS in Misijonskega središča pomaga najrevnejšim otrokom in družinam v Afriki.

»Na revnih območjih v Afriki lahko pomagamo na primer z gradnjo šol, zdravstvenih centrov, vodnjakov, ki jih tam zelo primanjkuje. Kakor koli pomagamo, ljudje vidijo, da se v njihovem kraju nekaj premika, da gre razvoj naprej, da je še nekaj več od preživetja naslednjega dne. Ljudje vidijo upanje za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok. Domačini pri gradnjah dobijo tudi priložnost za delo in zaslužek, kar je na revnem podeželju redko. Da si starši želijo boljše prihodnosti, dokazuje eden izmed njih, ki je vključen v gradnjo šole v Burundiju: ‘Delo pri tej šoli mi veliko pomeni, ker vem, da se bodo naši otroci lahko tukaj učili in tudi mi kot družina si sedaj lahko kaj kupimo. Hvala za to pomoč.’«

Ti zaradi splošne revščine, posledic podnebnih sprememb ali konfliktov pogosto nimajo osnovnih dobrin in pogojev za preživetje ter dostojno življenje in razvoj. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom pri oskrbi z vodo in hrano ter podpori zdravstva in šolstva. Karitas projekte izvaja glede na lokalne potrebe in pri tem sodeluje s slovenskimi misijonarji in domačini predvsem na revnem podeželju v osrednjem delu Afrike (v Ruandi, Burundiju, Centralnoafriški Republiki, Malaviju in na Madagaskarju).
Karitas opaža, da v državah, kjer pomagajo, vse večji problem postajajo hude suše. Že v času ko ni suš, prebivalci težko pridelajo dovolj hrane za vse družinske člane, če pa pridejo suše, je vse še veliko teže. Zato je v teh krajih vse več lačnih in podhranjenih, predvsem otrok do 5. leta starosti, ki se jim te posledice poznajo celo življenje. Lahko pa tudi izgubijo življenje, če pravočasno ne dobijo pomoči ... Ljudje v Afriki zato odhajajo iz svojega kraja drugam, ne samo zaradi konfliktov, ampak tudi zaradi suš in splošne revščine, ker nimajo nobenega upanja za prihodnost, razvoj in delo, da bi laže preživeli.

Z dobrodelno akcijo Za srce Afrike želi Karitas odgovoriti na stiske revnih v Afriki. Skupaj s predanim delom naših misijonarjev, ki že desetletja živijo z domačini in dobro poznajo njihove razmere in potrebe, hoče ljudem pomagati, da bi lahko preživeli in se trajno razvijali v svojem domačem okolju, kar si vsak v osnovi želi. Zato pa potrebujejo pogoje.
Neprecenljive vrednosti je tudi pomoč pri nakupu hrane. Z njo misijonarji vsakodnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok, skrbijo pa tudi za dnevni obrok šolarjev, za katere je to pogosto edini obrok v dnevu.

S. Bogdana Kavčič ob tem pravi: »Ko bi vi vedeli, kolikokrat so bila s pomočjo iz Slovenije rešena življenja! Vaša pomoč vedno pride ob pravem času in je neprecenljive vrednosti. Sestre vedno občutimo neizmerno veselje, kadar en otrok preživi.« Nadaljuje pa s hvaležnostjo: »Vedno sem ganjena, ko samo potrkam, pa se že odprejo vrata src ljudi v Sloveniji. Neizmerno sem vsem hvaležna.«
Misijonarji pri projektih posebej skrbijo tudi za vključevanje ter izobraževanje žensk – z zdravstveno vzgojo, za poklic, saj so one nosilke življenja in prinašalke sprememb.

SOLIDARNOST PRINAŠA SREČO
Misijonarji in sodelavci Karitas se najbolj veselijo, ko vidijo, da ima njihova pomoč konkretne učinke na življenja ljudi v Afriki, da imajo domačini predvsem na revnem podeželju boljše osnovne pogoje za življenje, so bolj samostojni, da se je mnogim povrnilo človekovo dostojanstvo ... Ne morejo rešiti vseh težav in revščine v Afriki, skupaj z misijonarji in sestrami usmiljenkami ter ob dobroti Slovencev in s pomočjo države (Ministrstva za zunanje zadeve RS) pa zmorejo vsaj na nekaterih območjih pomagati ljudem, kolikor je v njihovi moči. Eno rešeno življenje, boljša zgodba ene družine – to je zanje nekaj najlepšega. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, je v Afriki multiplicirano, še posebej, ker to delajo misijonarji in misijonarke – zanje vemo, da sami ne potrebujejo sredstev za preživetje, zato gre pri njih vse v prave roke, vsak evro obrnejo dvakrat.

Z DELOM DO DOSTOJNEGA ŽIVLJENJA
Slovenska karitas od leta 2010 v sklopu Za srce Afrike izvaja tudi dobrodelno akcijo Z delom do dostojnega življenja. Mesečno darovanje Slovencev namenja podpori staršem iz revnih družin v Afriki, Albaniji in na Šrilanki, da z lastnim delom lahko preživijo svojo družino in dostojno živijo – imajo za hrano, zdravila in šolanje otrok.

Nova osnovna šola v Kigaliju, glavnem mestu Ruande, je bila zgrajena v sodelovanju s sestro Vesno Hiti v letih 2013 in 2014. Namenjena je predvsem revnim otrokom, ki sicer nimajo možnosti hoditi v privatne šole. V šoli imajo na voljo učbenike in druge pripomočke, pouk poteka kvalitetno. Tudi učitelji so zelo zadovoljni s pogoji dela in da se lahko še dodatno izobražujejo. Za te otroke to pomeni boljšo prihodnost.
Program Z delom do dostojnega življenja poteka v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in sestrami domačinkami v posameznih državah v Afriki in Albaniji ter sodelavci lokalne Karitas na Šrilanki, ki ves čas spremljajo delo in napredek družin. V devetih letih je program obrodil res lepe sadove za preživetje in bolj dostojno življenje najbolj ubogih družin v teh državah. Misijonarji in drugi sodelavci za vključitev v program vedno skrbno izbirajo najrevnejše družine, na primer takšne, kjer je mati ostala sama s številnimi otroki, kjer otroci nimajo možnosti hoditi v šolo, kjer je kdo v družini bolan ali so otroci pogosto podhranjeni, kjer nimajo lastne zemlje ali bivališča, so brezposelni ...
Na misijonih v Afriki in Albaniji starši pomagajo v zdravstvenih centrih ali šolah pri čiščenju, urejanju okolice, obdelovanju vrtov, sekanju drv za kuhanje hrane za podhranjene, pri oskrbi onemoglih, učni pomoči ter drugem delu za skupno dobro. Za delo prejemajo plačilo – 1 oz. 2 € na dan, kar je dovolj za lažje preživetje v teh krajih. Včasih prejmejo plačilo tudi v hrani ali plačilu šolnine. Na Šrilanki pa revne družine prejmejo enoletno podporo za zagon obrti, kot je reja živali, šivanje, gojenje zelenjave ... Lani je preko akcije materialno pomoč, ki so jo starši zaslužili z lastnim delom, redno ali občasno prejemalo 300 najrevnejših družin v Afriki, 14 brezposelnih mater v Albaniji ter 11 družin na Šrilanki. Mesečni zaslužek na podeželju Afrike je 24 €, v mestu pa 48 €, ker je življenje tam dražje, v Albaniji 50 € in na Šrilanki 30 €. Na začetku starši z zaslužkom običajno nakupijo hrano za družinske člane, da niso lačni, še posebej v Afriki, kjer so mnogokrat podhranjeni. Poskrbijo tudi za plačilo zdravstvenega zavarovanja za vse člane ter šolnine in nakup šolskih potrebščin za otroke, kar je tudi pogoj s strani misijonarjev, da so starši vključeni v ta program. Da se družine razvijajo, se vidi tudi po tem, da starši z zaslužkom kupijo nekaj večjega za družino: živino, kos zemlje, posodo, bivališče, če ga nimajo ali prejšnjega popravijo. Ljudje so tudi lepše oblečeni, kar prav tako pomaga k dostojanstvu človeka.
Poleg materialnih stisk so se ob tem rešile tudi mnoge druge socialne in duševne stiske, veliko več, kot so si sodelavci Karitas na začetku sploh lahko predstavljali. Z delom in zaslužkom so bile nekatere ženske rešene pred prostitucijo ali moževim nasiljem, moški in ženske pred odvisnostjo od alkohola, tistim, ki so zaradi revščine psihično zboleli, ker niso imeli kaj dati jesti svojim otrokom, se je izboljšalo njihovo zdravstveno stanje. Vključeni starši, oboleli za aidsom, pa so bolj samozavestni, počutijo se vredne, ker so dobili delo. Mnoge družine so se po nekaj letih plačanega dela in zaslužka že postavile na lastne noge. Te družine, katerih napredek misijonarji in sodelavci Karitas redno spremljajo tudi z obiski na domu, so zamenjali z novimi revnimi družinami. »Za nas, sodelavce Karitas in misijonarje, ni večje sreče kot takrat, ko eni revni družini pomagamo, da lahko dostojneje živi. In vse to je možno s srčno dobroto že 548 slovenskih družin oz. darovalcev, ki z mesečnim darom 6, 12, 24, 30 ali več evrov podpirajo revne družine ali delo zdravstvenega delavca ali učitelja na misijonih v Afriki. Že dve leti preko akcije Z delom do dostojnega življenja podpiramo tudi delo učiteljev in zdravnikov na misijonih v Afriki. Sedaj s pomočjo več darovalcev podpiramo plačilo dela 2 zdravstvenih in 3 pedagoških delavcev na misijonih v Ruandi, Burundiju in na Madagaskarju, kar znaša mesečno med 70 in 150 €. Ta podpora pripomore k boljši kvaliteti dela v šolah in zdravstvenih centrih in je velika pomoč misijonom.«

Nekaj utrinkov in zgodb o napredku vključenih revnih družin v program Z delom do dostojnega življenja:

• V Mukungu v Ruandi o delu staršev iz 30 družin s. Vesna Hiti pravi: »Ljudje napredujejo in so ponosni, ker lahko z lastnimi napori dosegajo človeško dostojanstvo. Nič več ne prosijačijo. Hkrati je to delo velik blagoslov za skupno blaginjo. Zelo smo hvaležni dobrotnikom iz Slovenije.« Perut: »Ostala sem brez moža. Prej sem morala biti prostitutka, da sem preživela. Sedaj pa sem dobila delo pri sestrah in sem zelo vesela, ker s tem lahko preživim svojih 6 otrok.« Claudina: »Imam 5 otrok. Mož dela že dobri dve leti pri sestrah. Z zaslužkom lahko plačamo šolnino, zdravstveno zavarovanje in kupimo hrano. Kupili smo tudi kozo in obnovili hišo. Življenje se nam je spremenilo.«
  

  V Safi v Centralnoafriški Republiki so v zdravstvenem centru omogočili gradnjo in opremljanje dodatnih bolnišničnih sob, tako da so sedaj pogoji za delo zares dobri. Na tem misijonu Karitas že pet let preko akcije Za srce Afrike omogoča nakupe hrane za letno pomoč preko 400 podhranjenim otrokom in tudi podhranjenim nosečnicam. Sestre v Safi so dejale: »Podhranjenost je v tej državi velik problem. Otroci umirajo vsakodnevno. Sestre vedno občutimo neizmerno veselje, ko se en otrok živ in zdrav izvleče iz podhranjenosti. Hvala vsem, ki pomagate, da lahko zdravimo bolnike in rešujemo življenja.«

• V Musango v Ruandi, kjer deluje s. Anka Burger, je vključenih 15 družin. Dismas: »Skrbim za svoja starejša starša ter mlajše brate in sestre. Prej sem bil zelo psihično bolan, sedaj redno jemljem zdravila. Lahko delam in se dobro počutim. Kupil sem 2 prašička, za vso družino lahko plačam zdravstveno zavarovanje.«
• V Kigaliju v Ruandi, kjer dela na misijonu 34 žena, se je skupina naučila tudi izdelovanja tekočega mila in krem, s čimer dodatno zaslužijo. Christina: »Imam 5 otrok. Moj mož je alkoholik. Sama in otroci smo bili večkrat lačni, podhranjeni. Odkar delam pri sestrah, imam vsaj za hrano.«
• V Bujumburi v Burundiju, kjer 10 staršev pomaga pri delih v Centru za invalidne otroke, Perpetua pravi: »Ostala sem brez moža. Moji otroci hodijo v 6., 4., 2. in 1. razred. Zelo sem vesela, da lahko pri sestrah delam. Zaslužim za hrano in šolske potrebščine za otroke.«
• V Rwisabiju v Burundiju, kjer pomagajo 51 družinam, so sestre v delo vključile tudi starejše žene, ki so na misijon prihajale prosit za hrano. Sestra Shantal: »Dvakrat tedensko sedaj skupaj pletejo košare. S prodajo zaslužijo. Počutijo se koristne in niso več osamljene. Dobijo tudi topel obrok in hrano za domov.«
• V Kiguhu v Burundiju, kjer deluje s. Bogdana Kavčič, v delo vključujejo 98 najrevnejših žena. Najele so jim tudi zemljo in kupile koze. Medsebojno si pomagajo. Imajo skupen sklad, v katerega vse prispevajo nekaj zasluženega denarja in iz njega enakovredno prejmejo večjo vsoto, da se laže razvijejo. S. Bogdana: »Revnim je treba pomagati. To jim odpira glavo, da napredujejo. Nimam dovolj besed, da bi izrazila vso hvaležnost, ki jo čutim v srcu za vsakega v Sloveniji, ki se daruje za vse revne.«
  V osnovni šoli v kraju Ampitafa na Madagaskarju že več let podpirajo dnevne obroke za več kot 200 osnovnošolcev, med katerimi jih veliko prihaja iz več kot uro hoda oddaljenih krajev. »Za mnoge otroke je to edini dnevni obrok. Mogoče pojedo še kakšen maniok, ki pa ni hranljiv za otroke ...« pravi misijonar Janez Krmelj, ki deluje na tem misijonu.
  Lani so s sredstvi Za srce Afrike podprli nakup hrane in drugih potrebščin za pomoč 205 preseljenim družinam, ki so zaradi trajajoče suše in lakote pribežale iz Kirunda v Ruzo v Burundiju. Eden izmed beguncev je dejal: »Najtežji trenutek je bil, ko nismo imeli za preživetje. Lahko bi izgubili življenje. Hvaležni smo sestram, ki so nam rešile življenje.«
• V Safi v Centralnoafriški Republiki je delo dobilo 10 revnih staršev. Sestre jih učijo tudi varčevanja. S. Teodozija: »Te družine so bile prej vse zelo revne. Sedaj vidim napredek. Lepo so oblečeni, čisti, imajo svojo hišo, imajo za hrano.«
• V Manambondru in Vangaindranu na Madagaskarju spremljajo 31 revnih družin. Misijonar Jani Mesec opaža: »Žene, ki rade skupaj delajo, so vesele, da lahko z delom preživijo svoje otroke. Imenujejo se Družine od Karitas. Niso več manjvredne v vasi, ampak postajajo celo zgled drugim. Otroci hodijo v šolo, niso več lačni, nekaterim smo pomagali zgraditi hiško. Tega ne bi dosegle brez pomoči iz Slovenije.«
  Na misijonu Ampitafa na Madagaskarju pomagajo staršem iz 12 družin. Janez Krmelj pravi: »Delo na misijonu in zaslužek je pomagal prvi skupini naših družin, da so se izkopale iz bede in prišle do lastne zemlje, bivališča. Večletna pomoč pri plačanem delu jim je omogočila samostojnost, povrnilo se jim je dostojanstvo.«
• V Gramshu v Albaniji, kjer deluje s. Vida Gerkman, 14 brezposelnih žensk sestram pomaga pri pripravi kosila ter učni pomoči za revne otroke, pri obdelovanju vrta, urejanju okolice in čiščenju hiše ter pri pomoči bolnim na domu. Žena Mira pravi: »Zelo rada pridem delat k sestram. Če ne bi imela vaše pomoči, kaj bi moji otroci danes jedli?«
• V Kurunegali na Šrilanki so v sodelovanju z lokalno Karitas lani pomagali 11 revnim družinam, da so razvile svojo obrt, na primer gojenje gob ali zelenjave, izdelavo natikačev, šivanje, rejo kokoši. Direktor Karitas: »Starši se zares trudijo, da bi se postavili na noge in svojim otrokom omogočili preživetje in lepšo prihodnost s šolanjem. Hvala vsem, ki jim pri tem pomagate.«

Jana Lampe že od leta 2010 na terenu spremlja, kako se sredstva porabljajo, in se skupaj z misijonarji čudi, kaj vse je mogoče narediti z zbranimi sredstvi in kako ima vsaka sprememba v lokalnem okolju velik vpliv na tamkajšnje prebivalstvo.

- Jana, kako je prišlo do ideje, da se poleg akcije Za srce Afrike začne kaj premikati tudi v smeri bolj trajnostne pomoči?
Če je osnovni projekt Za srce Afrike precej usmerjen v gradnjo zdravstvenih centrov in šol, sem ob prvem terenskem obisku v Afriki opazila, da revni, še posebej na podeželju, nimajo možnosti za delo in zaslužek. Večinoma je vse, kar imajo, le majhen košček zemlje, če ga sploh imajo. Z misijonarji smo se skupaj pogovarjali, kako bi tem ljudem omogočili delo in zaslužek za preživetje družin. Prišli smo na idejo, da bi revni starši lahko dobili delo v zgradbah, ki smo jih gradili na misijonih. Potrebovali bi delavce za čiščenje, urejanje okolice šol, zdravstvenih centrov, porodnišnic, misijonov, čuvaje, ljudi, ki bi nasekali drva ... Poleg tega nas je k programu dela in dostojnega življenja navdihnil tudi kardinal Rodriguez (takratni predsednik Caritas Internationalis) z razmišljanji v svoji knjigi »Oznanjati Boga v svetu, ki meni, da ga ne potrebuje«. Iz teh dveh virov smo na Karitas črpali potrebo in idejo po začetku programa.

- Kako pri akciji pomagajo slovenski starši?
Odločili smo se, da bomo slovenske družine povabili k solidarnosti z revnimi družinami v Afriki, in sicer z mesečnim darom za podporo dela revnih staršev. Že leta 2010 smo začeli s prvo akcijo in takrat podprli delo 42 revnih žena iz Kigalija. Kmalu smo program razširili še na druge misijone in države, kjer delujejo naši misijonarji v Afriki, na koncu tudi v Albaniji in na Šrilanki. Na ta način smo nadgradili akcijo Za srce Afrike z akcijo Z delom do dostojnega življenja – da bi revnim ljudem omogočili možnost za delo in dostojnejše preživetje, da imajo za hrano, zdravila in šolanje otrok. Tako kot starši v Sloveniji si tudi starši v Afriki in drugje po svetu želijo preživeti svojo družino z lastnim delom.

Slovenski misijonarji in misijonarke, sestre domačinke in sodelavci Karitas ter družine, ki so deležne pomoči, smo vsem Slovencem za to veliko solidarnost neizmerno hvaležni. Še veliko družin pa čaka na našo pomoč. Zato na Slovenski karitas vabimo nove darovalce k podpori. Informacije najdete na info@karitas.si, zloženke za priključitev k akciji pa bodo na voljo v septembrski reviji Ognjišče.

LAMPE, Jana; ERJAVEC, Matej., Tema meseca, v: Ognjišče (2018) 08, str. 70-75.

 

Kategorija: MP Tema meseca

Ali veste, da človeško mleko vsebuje bakterije? Zakaj kljub temu dojenčki ne zbolijo, kaj sploh je črevesna mikrobiota in kako potekajo raziskave človeškega mleka, sva se pogovarjala s podoktorskim raziskovalcem, asist. dr. Primožem Trevnom z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki preučuje bakterije v človeškem mleku.

Poletno jutro je, kazalec se še ni premaknil na deveto, ko stopam proti Inštitutu za mlekarstvo in probiotike, ki se nahaja na Rodici, približno pol ure vožnje z vlakom iz slovenske prestolnice. Tam me pričaka Primož Treven. Večina ljudi ob besedi bakterije najprej pomisli na bolezni, a moj tokratni sogovornik s svojimi raziskavami ugotavlja, kako pomembni so pravzaprav za nas ti, s prostim očesom nevidni organizmi.

BAKTERIJE V MATERINEM MLEKU ALI NEKAJ MLEKA NA DAN ODŽENE BOLEZNI STRAN
Ali veste, da otrok z dojenjem na dan prejme kar 800 000 bakterij? Verjetno se sprašujete, kako lahko kljub takšni množici mikroorganizmov še vedno ostane zdrav. Primož hitro prežene mojo skrb in mi razloži, da so v materinem mleku tudi protitelesa in še druge biološko aktivne snovi, ki dojenčka zaščitijo. »V materinem mleku so prisotne molekule, ki pomagajo imunskemu sistemu otroka tako, da mu pokažejo, s kakšnimi bakterijami se lahko sreča kasneje v svojem življenju.« Moj sogovornik to slikovito ponazori z učenjem hoje. »Ko otroka učimo hoditi, ga najprej držimo za roko, da ne pade.« Snovi v materinem mleku predstavljajo otrokovemu imunskemu sistemu podobno oporo, predvsem pa ga zaščitijo, da ni takoj izpostavljen najhujšim bakterijskim okužbam.

KAKO PRIDEJO BAKTERIJE V MLEKO?
Z uživanjem materinega mleka otrok pridobiva bakterije, ki so pomembne za pravilen razvoj njegovega prebavnega trakta in imunskega sistema. Primož Treven raziskuje, kako se bakterije naselijo v človeško mleko in kakšna je tam pravzaprav njihova vloga. »Obstajata dve teoriji o tem, kako bakterije pridejo v materino mleko. Prva govori o zunanji poti, druga pa o notranji. Bakterije lahko pridejo v mleko med dojenjem neposredno s površine telesa, torej preko kože dojke in dojenčkovih ust, čemur pravimo zunanja pot. Pri notranji poti pridejo bakterije v mleko iz materinega prebavnega trakta, pri čemer je vključen tudi imunski sistem matere. Na tem področju trenutno potekajo številne raziskave.«

BAKTERIJE SO TUDI V IZTREBKIH!
Ali veste, da imamo vsi ljudje v svojih prebavilih bakterije? Zelo veliko jih je. Pomagajo nam pri prebavi hrane, sintezi vitaminov in nas ščitijo pred nevarnimi bakterijami. Bakterije v prebavnem traktu imenujemo črevesna mikrobiota. »V prvih dveh letih se otrokova črevesna mikrobiota stabilizira, pred tem pa ima nanjo velik vpliv predvsem dojenje.«
Seveda me zanima, kako sploh preučujejo bakterije v materinem mleku in prebavilih, saj vem, da ne morejo preprosto odpreti našega debelega črevesa in odvzeti nekaj tkiva z bakterijami. »Naši vzorci so sestavljeni iz materinega mleka in blata,« mi razloži sogovornik. Ko imajo v laboratoriju potrebne vzorce, iz njih izolirajo bakterije ter z genetskimi in biokemijskimi metodami določijo, za katere vrste gre. »Če so bakterije v mleku in blatu enake, razlikujejo pa se od tistih s kože in iz dojenčkovih ust, potem lahko sklepamo, da so potovale po notranji poti, o kateri sem govoril prej.« Kmalu izvem, da vzamejo vzorce tudi iz otrokovega blata in mekonija. »Mekonij je prvo blato, ki ga dojenček izloči po rojstvu. Iz bakterijske sestave mekonija lahko sklepamo, kaj se je dogajalo pred porodom in kako je potekala naselitev otrokove prebavne cevi z bakterijami.« Primož mi pove, da na raznolikost bakterij v dojenčkovem prebavilu vpliva predvsem prehrana in življenjski slog matere. Pri bratih in sestrah je zato bakterijska sestava lahko precej podobna.
Kaj pa mame, ki ne morejo dojiti, me zanima na koncu najinega pogovora. »Izdelava mlečnih formul je v zadnjem času zelo napredovala,« mi pove Primož Treven, a hkrati omeni, da se črevesna mikrobiota v prvem letu starosti med otroki, ki jih hranimo z mlečnimi formulami, in dojenimi otroki precej razlikuje. Ali bi v mlečne formule lahko dodali tudi dobre bakterije, ki bi jih izolirali iz človeškega mleka, sem radovedna. Primož prikima: »Na trgu že lahko kupimo mlečne formule z dodanimi probiotičnimi bakterijami, a to je zaenkrat še v povojih.« Ne glede na to, ali se otroka doji ali hrani z mlečnimi formulami, pa je pomemben predvsem ljubeč stik matere z dojenčkom.

- Kako je šla vaša karierna pot?
Študiral sem biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Potem sem kot mladi raziskovalec prišel na Biotehniško fakulteto, kjer je bila moja doktorska tema vpliv probiotikov na mikrobioto materinega mleka. Nato sem na Biotehniški fakulteti ostal kot raziskovalec-asistent, zdaj pa sem dobil dveletni podoktorski projekt pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Pomagam tudi pri vajah in predavanjih.
- Ali imate kakšne izkušnje s tujino?
V tujini sem bil znanstveno na krajših, tedenskih gostovanjih v Italiji in na Madžarskem. Kot doktorski študent sem več kot pol leta gostoval tudi v Mariboru, ker sem tam opravljal poskuse. Zdaj si želim, da bi v kratkem odšel v tujino za malce dlje časa oz. vsaj za 3 mesece.
- Kako usklajujete delo in prosti čas?
Če si raziskovalec, si vedno raziskovalec in tudi v prostem času misliš v tej smeri. Načeloma je to življenjski slog, saj ves čas dobivaš asociacije za svoje poskuse. V svojem prostem času se veliko ukvarjam s športom. Igram tudi kitaro.
- Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Jaz gledam na to kot na dva vzporedna svetova. Znanost je svet, kjer se stvari potrjujejo z dokazi, poskusi in ponovitvami poskusov. Vera je stvar posameznika, s katero si lahko pomaga, da je bolj pozitiven, da vzdrži takrat, ko je težko.

KAKO POTEKA PRIPRAVA MLEČNIH FORMUL?
Matere, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo dojiti, lahko uporabljajo mlečne formule. To so posebni mlečni pripravki, ki temeljijo predvsem na kravjem mleku. Toda sestava kravjega mleka se razlikuje od človeškega, zato v dojenčkovo stekleničko ne moremo preprosto natočiti mleka, ki ga kupimo pri kmetu ali v bližnjem mlekomatu. »Kravje mleko vsebuje 4,7 % laktoze, človeško pa 7 %. Razlike so tudi v količini beljakovin in ostalih hranil,« mi pojasni Primož in poudari, da so prehranske potrebe telička, ki tehta 40 kg, drugačne v primerjavi z dojenčkom, ki tehta 4 kg. »Zato je razumljivo, da je sestava mleka drugačna,« se nasmehne raziskovalec. To je tudi razlog, zakaj morajo mlečne formule ustrezno prilagoditi. »Kravje mleko se loči na posamezna makrohranila, ki se jih nato zmeša v ustreznem razmerju. Poleg tega se v mlečne formule dodaja različna hranila, ki se v kravjem mleku nahajajo v manjšem deležu, tako da je sestava čim bolj podobna pravemu materinemu mleku.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 64-65.

Kategorija: Znanost in vera

* 6. julij 1874, Brežice, † 26. avgust 1948, Kapelski Vrh

»Brez šale in s šalo: so in so bili ljudje, ki skoraj zamerijo Bogu, da je ustvaril žensko, to potrebno nepotrebno zlo; a da je ženska vsaj interesanten predmet, to se večinoma priznava ... Žensko srce! Mari si ne mislimo, da je v tem srcu pravi dom za ljubezen? “Ljubeče žensko srce” – ta zveza se nam zdi povsem prirodna ... Tako pojo moški pesniki o ženskah. Dolgo je trajalo, preden so si upale tudi ženske v pesmih izdajati svoje tajnosti; z njihovimi pesmimi je izginila iz slovstva enostranost, saj smo viškom vedeli, kako čuti mož pesniško napram ženi, a da se ni moglo neposredno verodostojno soditi, kako čuti ženska napram moškemu.« Tako razmišlja literarni zgodovinar Josip Tominšek v Ljubljanskem zvonu v svoji pohvalni oceni pesniške zbirke Poezije Ljudmile Poljanec, ki je izšla leta 1906. »Te pesmi se kar same bero in čutijo,« je zapisal, »zdi se mi tudi, da bi se lahko pele, ker so ‘pesmi’ v ožjem pomenu, lirika od prvih verzov do zadnjih.« To malo znano pesnico predstavljamo ob 70-letnici njene smrti.

HOTELA JE POSTATI REDOVNICA
Rodila se je 6. julija 1874 v Brežicah, kjer je bil oče učitelj. Po njegovi zgodnji smrti se je mati, vdova s petimi otroki, preselila na posestvo na Kapeli pri Radencih. Takrat štiriletna Ljudmila je tam obiskovala ljudsko šolo in že tedaj napisala nekaj pesmic. Šolanje je nadaljevala v Radgoni, nato pa je po volji matere do devetnajstega leta vodila družinsko gospodinjstvo. Silna žeja po znanju jo je vodila v Maribor, kjer je bivala v samostanu šolskih sester in obiskovala tamkajšnje učiteljišče. Hotela je celo postati redovnica, toda po dveh letih je odšla, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Naslednji dve leti je obiskovala državno učiteljišče v Ljubljani in leta 1898 maturirala. Eno leto je bila učiteljica v Marijanišču v Ljubljani, kjer je Frančišek Lampe, vodja zavoda in urednik revije Dom in svet, postal pozoren na njen pesniški talent in objavil njene prve pesmi. V letih 1899–1920 je poučevala v ljudski šoli na Kapeli. Vmes je nekaj časa kot izredna študentka poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike na dunajski univerzi, vendar študija ni dokončala, ker ji je deželni svet ukinil dopust. Leta 1920 je v Mariboru opravila izpit za meščanske šole in še isto leto dobila službo na dekliški meščanski šoli v Mariboru. Po upokojitvi leta 1927 je bila vključena v kulturno življenje v Mariboru. Leta 1942 se je odselila na svoje posestvo na Kapeli. Domači orožniki, njeni bivši učenci, so jo rešili pred deportacijo v Nemčijo. Bila je tesno povezana s tamkajšnjimi kmeti, z njihovim delom in težavami. Vse do smrti je ohranila bistrino duha in ljubezen do ljudi. Po dolgotrajni bolezni je umrla 26. avgusta 1948 na družinskem posestvu. Vstajenja čaka na kapelski božji njivi.

“PESMI SO POSTALE KNJIGA”
Ljudmila Poljanec je bila ob Vidi Jeraj vidnejša slovenska pesnica pred prvo svetovno vojno, po mnenju uglednega literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka “bolj nadarjena od Jerajeve”. Njen prvi mentor je bil Frančišek Lampe med letoma 1898 in 1902 je objavljala v ‘njegovem’ mesečniku Dom in svet pod psevdonimoma Posavska in Ljudmila ter v ženskem časopisu Slovenka pod psevdonimi X, Y, Zagorska in Bogomila. Od 1902 do 1905 je objavljala v Slovanu ter družinskem listu Domači prijatelj kot Nataša. Nato je od leta 1903 pisala za Ljubljanski zvon, ki sta ga urejala Anton Aškerc in Fran Zbašnik ter ji dajala nasvete. Otroške pesmi je objavljala v Angelčku in Zvončku. Leta 1906 so izšle njene Poezije, ki jih je Josip Tominšek toplo pozdravil: »Pesmi so zdaj postale knjiga in prej skromna Nataša stoji pred nami kot izrazita pesnica Ljudmila Poljanec.« Knjiga je razdeljena v poglavja: Pesmi in romance, Intermezzo, Ob Adriji in sonetni cikel Epilog. Vsebuje otožne lirske pesmi, ki se navezujejo na ljudsko pesništvo in imajo klasično zunanjo formo, nekaj je tudi epskih ljubezenskih romanc. V mnogih pesmih čutimo dih impresionizma, ki je bil tisti čas prisoten v slovenskih slikarskih in literarnih krogih. Precej njenih pesmi so navdihovala njena potovanja. Mnoge (moške) kritike so bile odklonilne. »Pesmi Poljančeve so pesmi ženske,« je zapisala v Slovenski ženi Marica Govekar, »zato morda moški ne morejo prodreti v njihovo globino. Najbrž se sploh niso mudili pri njih, češ, kaj more napisati lepega – ženska! Jaz pa sem prepričana, da bo vsaka ženska občutila resnično doživetje Ljudmiline pesmi. Izvzete so seveda tiste ženske, ki so že tako moderne, da ne priznavajo več svojih pristno ženskih čustev.«

POTOVALA JE NAJRAJE SAMA
Ljudmila Poljanec je bila razgledana žena. Vse življenje je veliko brala, ne samo literarna dela, da bi v službenih letih svojim učenkam odkrivala lepote slovstva. Tudi prek časopisov je vneto spremljala dogajanje v življenju slovenskega naroda. V letih študija na dunajski univerzi se je družila z bodočim literarnim zgodovinarjem Francetom Kidričem in njegovim kolegom Ivanom Prijateljem ter s slikarjem Ferdom Veselom; prijateljevala je z nekaterimi slovenskimi literati, najbolj je bila povezana z Antonom Aškercem, ki je bil kot urednik Ljubljanskega zvona tudi njen pesniški mentor. Dunaj ji je ostal v lepem spominu in skoraj vsake počitnice je preživela v prestolnici nekdanjega cesarstva. Veliko je tudi potovala in sicer najraje sama. Cilji njenih potovanj so bila mesta na vzhodu in zahodu: Beograd, Sofija, Carigrad, Pariz, Praga. Rada se je udeleževala glasbenih prireditev v Salzburgu.
Po hladnem sprejemu Poezij je njena muza skoraj utihnila, peresa pa ni odložila. Leta 1923 je izdala božično igro s petjem in deklamacijami Pot k domu, ki so uprizorili na različnih krajih. Vseh pet slik te igre povezuje misel, da na sveti večer vsakdo, ki je pregnan, hrepeni po toplini doma. Leta 1926 so izšle njene štiri mladinske knjižice: Zmeraj radostni veseli, Na domačem dvorišču, Naše domače živali, Knjiga s podobami za mladino. Dramatizirala je Prešernov Krst pri Savici, ki je ostal v rokopisu. Njeno zadnje delo je igrica Mati v treh slikah: Mati pri zibeli, Mati in bolno dete, Mati in otroci pri igri. Uglasbil jih je skladatelj Vasilij Mirk. Med njenimi pesmimi, ki so bile uglasbljene, sta ponarodeli Ko so fantje proti vasi šli in Tam na vrtni gredi.

ČUK, Silvester. Ljudmila Poljanec (1874−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 42-43

Kategorija: Obletnica meseca

mladinska tema meseca

Kakšni odnosi vladajo v tvojem razredu?

priloga

Narodna galerija praznuje

gost meseca

dr. Andrej Perko, psiholog

Preberite več: September 2018

Kategorija: Kazalo