* 13. januar 1837, Prvačina, † 8. julij 1897, Dunaj

»Kolika je luč, ki nam sveti v katoliški Cerkvi! Kako neprecenljiv je zaklad večnih resnic, ki ga ona hrani v svojem naročju! In vendar jih toliko ostane v temi, in sicer radovoljno! ... V mladosti se sicer vsakdo, bodisi v družini, v šoli, seznani s krščanskimi resnicami, z dolžnostmi, ki jih človek ima do Boga in bližnjega, toda toliko bolj se pozneje zanemarja Božja beseda in posebno krščanski nauk ... Zatorej se pa večkrat zgodi, posebno v nekaterih stanovih in po mestih, da osebe, kakor so npr. tiste, ki želijo skleniti sveti zakon, pokažejo pri izpraševanju največjo nevednost v glavnih resnicah svete vere. Pomislimo, da taki ljudje bodo enkrat starši in torej odgojitelji svojih otrok. Pa kako bodo svoje otroke krščansko odgojevali, ko sami od vere malo ali nič ne znajo! Tako prejde nevednost in nemarnost od staršev na otroke in obrodi čedalje bolj žalosten sad.« Tako je v enem svojih pastirskih pisem poučeval svoje vernike Alojzij Matija Zorn, goriški nadškof metropolit v letih 1883–1897. Pred začetkom posta je pošiljal dvojna pisma, za duhovnike v latinščini, za vernike pa v slovenščini in italijanščini, v katerih jih je spodbujal k poglobitvi vere in življenju po njej.

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA 23. ROJSTNI DAN
Rodil se je 13. januarja 1834 v Prvačini kot prvi od sedmih otrok učitelja in cerkovnika Antona Zorna in Marijane roj. Gregorič. Lojzek je bil bister, pobožen in ubogljiv otrok. Skrbna mati je zgodaj umrla. Največ zaslug za njegovo šolanje je imel župnik Matija Madon, ki je bil v Prvačini devetnajst let. Po ljudski šoli v domačem kraju je šel v Gorico, kjer je obiskoval gimnazijo in jo zaključil z odličnim uspehom leta 1852. Želja očeta Antona in nekaterih profesorjev je bila, da bi študij nadaljeval na Dunaju, on pa se je odločil za semenišče. Tudi bogoslovni študij je končal z odliko. Nadškof Andrej Gollmayr ga je 13. januarja 1857, na 23. rojstni dan, posvetil v mašnika. Nadarjenega mladega duhovnika je poslal na višji bogoslovni zavod Avguštinej na Dunaju, ker je potreboval profesorje za centralno semenišče v Gorici. Dunajski študij je zaključil po treh letih z doktorsko disertacijo o darovih v antični Cerkvi. Ob podelitvi diplome leta 1861 ga je cesar Franc Jožef kot najboljšega absolventa imenoval za dvornega kaplana. Nadškof ga je brž poklical v Gorico. Opravljal je službo nadškofijskega tajnika, profesorja več teoloških predmetov. Leta 1874 je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, kjer so bili bogoslovci iz goriške, tržaško-koprske, poreško-puljske in krške škofije. Za to službo ga je ‘priporočalo’ tudi znanje jezikov vseh gojencev. Službi profesorja in ravnatelja sta mu zelo ustrezali, toda 22. avgusta 1882 ga je cesar imenoval za poreško-puljskega škofa, papež Leon XIII. je imenovanje potrdil 25. septembra. Za imenovanje je Zorn zvedel od cesarja samega, ki se je 13. septembra mudil v Gorici in je pri večerji nazdravil novo imenovanemu škofu! Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1883 v goriški stolnici, v Poreču je nastopil 4. marca, v Pulju pa 13. maja 1883.

PRVI GORIŠKI SLOVENEC NADŠKOF V GORICI
Poreško-puljski škof je bil samo tri mesece, kajti po smrti nadškofa Gollmayra ga je cesar 22. junija 1883 imenoval za goriškega nadškofa, papež je imenovanje potrdil 9. avgusta, 6. oktobra pa je bil v goriški stolnici umeščen. V habsburški monarhiji so imeli vladarji od 15. stol. dalje pravico imenovati škofe za vse škofije, razen Salzburga in Olomouca, papež je nato imenovanja potrdil. »V svojem nastopnem pastirskem pismu duhovnikom in vernikom goriške nadškofije z dne 14. oktobra 1883 je posebej poudaril, da se zaveda razlik v značaju, navadah in jeziku zaupanih mu vernikov, vendar z zaupanjem nastopa odgovorno službo v zavesti, da nas druži ena vera, ki more premostiti vsa nasprotja« (Franc Kralj). Stanje v nadškofiji je dobro poznal, saj je tam 26 let opravljal razne odgovorne službe. Boleče je občutil pomanjkanje duhovnikov. V poročilih, ki jih je pošiljal v Rim, se vidi kričeče nasprotje mesto – podeželje: ljudstvo na podeželju je bilo ‘vdano Cerkvi’, ljudje po mestih pa so bili od verske prakse precej oddaljeni. V času hude gospodarske krize je ljudi svaril pred izselitvijo iz domovine in jih opozarjal na nevarnosti, ki jih čakajo v tujini. Znana mu je bila trpka usoda ‘aleksandrink’. Bil je predvsem dušni pastir, kar razodevajo tudi njegova vsakoletna pastirska pisma. Bil je velik častilec Matere Božje, zelo je priporočal molitev rožnega venca, v nadškofijo je uvedel majsko šmarnično in oktobrsko rožnovensko pobožnost. Dvakrat je vodil vseškofijsko romanje na Sveto Goro. V njegovem času se je zelo poživila tudi gradbena dejavnost: v 14 letih svojega škofovanja je nadškof Zorn posvetil 15 novih cerkva.

NJEGOVA OPORA SO BILI ODLIČNI SODELAVCI.
»Zorn je bil sicer vzoren duhovnik zvest Slovenec, toda mehkega srca in brez prave energije, da bi se mogel in znal postaviti po robu zapletenim narodnostnim in političnim razprtijam na domačih tleh. K sreči je takrat goriška nadškofija imela vrsto odličnih cerkvenih osebnosti, ki so učinkovito posegale v cerkvene in svetne zadeve« (Franc Kralj). Njegov najzvestejši sodelavec je bil Anton Mahnič, bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča, ki je bil ob njem od začetka pa skoraj do konca njegovega škofovanja. S svojo trdnostjo in načelnostjo mu je bil močna opora. Leta 1884 mu je nadškof Zorn zaupal urejanje škofijskega (latinskega) glasila Folium, ki je izhajal vsak mesec. Pod njegovim uredništvom je dosegel svoj višek tako po vsebini kot po tehtnosti razprav. Postal je prava kulturna revija, prva na Goriškem. V njem so bogoslovni profesorji objavljali svoja dela. Veliko je zanj pisal urednik Mahnič: njegovi jasni prispevki, ki so bili tudi kulturno zelo vplivni, so predstavljali mnenje nadškofijskega urada in samega nadškofa. Ko je bil Mahnič leta 1896 imenovan za škofa na Krku, je nadškof Zorn izgubil močno oporo pri svojem delovanju. Skoraj vsi pa so si edini, da je Mahničev odhod vplival tudi na že zelo načeto nadškofovo zdravje. Za njegovo bolezen in smrt je bila najbolj kriva njegova pretirana tankovestnost. Očital si je, da je za vse nerede v škofiji kriv osebno sam. Zadnje mesece pred smrtjo se ga je polastila akutna melanholija. 25. junija 1897 so ga odpeljali v privatni sanatorij za duševne bolezni na Dunaju, kjer je 8. julija zaradi možganske kapi umrl. Z Dunaja so ga z vlakom prepeljali v Gorico, kjer so ga 14. julija položili v grob na mestnem pokopališču. Od leta 1919 so njegovi posmrtni ostanki v kripti goriške stolnice.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.

Rožmanov  naslednik Anton Vovk, v pravnem pogledu ljubljanski pomožni škof (1946–1959), zatem rezidencialni škof ter nazadnje nadškof (1961–1963) pa je v najtežjih časih za Cerkev na Slovenskem, ko so komunistični oblastniki hoteli ljudem iztrgati vero iz srca, njega pa zlomiti z mučnimi zasliševanji in poskusi umora, ostal trden, zvest svojemu geslu V Gospoda zaupam. V bolezni in trpljenju je bilo iz njegovih ust pogosto slišati vzklik: »Kakor in dokler Bog hoče!« Tako govorijo svetniki. Za nadškofa Antona Vovka, ki mu posvečamo ta zapis ob petdesetletnici blažene smrti, je bil leta 2007 končan škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.

Sto let za Francetom Prešernom v isti zibelki

»Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren,« je rekel škof Anton Vovk nahujskanim razgrajačem v Dolenjskih Toplicah. »Na svoj slovenski rod sem lahko ponosen. Še bolj pa sem ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve.« Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem. Po babici Mini, sestri Franceta Prešerna, je bil pesnikov pranečak. Že zgodaj je izgubil oba starša: oče je umrl leta 1904, mati pa leta 1917. Dva razreda osnovne šole je končal na Breznici, naslednja dva in šest razredov gimnazije pa v Kranju, zadnja dva pa na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je novembra 1919 vpisal na Teološko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani. 29. junija 1923 je bil posvečen v duhovnika.

Tri leta je bil kaplan v Metliki, kjer so ga ljudje vzljubili zaradi njegovega sončnega značaja, zlasti pa zato, ker je bil odličen pridigar, spovednik in organizator. Leta 1926 je bil prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo njegovo glavno delo poučevanje verouka. Po odhodu župnika Matija Škerbeca v Kranj je škof Jeglič na željo vseh 1. decembra 1928 Antona Vovka imenoval za njegovega naslednika. Bil je najmlajši župnik v škofiji. Škofovo zaupanje je popolnoma opravičil s svojo bogato pastoralno dejavnostjo. Tržiški župnik je bil natanko štirinajst let (od 1. septembra 1926 do 1. septembra 1940). »Življenja, dela, veselja in skrbi sem doživel dosti. Bogu naj bo vse darovano, kateri naj mi bo ob sodbi za tržiška leta milostljiv.«

Težka bremena za močna ramena

Škof Gregorij Rožman je leta 1940 Antona Vovka poklical v Ljubljano in ga imenoval za stolnega kanonika. Na njegova ramena, ki so bila močna, še krepkejši pa je bil njegov duh, je naložil razna bremena in službe. Najtežje breme pa je padlo nanj, ko je bil odhodu škofa Rožmana v Celovec izvoljen za generalnega vikarja. S tem se je zanj začela trnjeva pot celjenja ran osiroteli škofiji in urejanje odnosov z državnimi oblastmi, ki so izsilile izjavo o lojalnosti, niso pa izpolnile nobene obljube za nemoteno delovanje Cerkve na duhovnem področju. Slovenska posebnost v vsej komunistični Jugoslaviji je bila, da so duhovniki za svoje dušnopastirsko delo potrebovali pristanek notranjega ministra in lokalnih oblasti. Odnose z oblastniki je zaostrilo pastirsko pismo jugoslovanskih škofov 20. septembra 1945, ki ga je podpisal tudi generalni vikar Anton Vovk.

V njem so škofje opozorili na temeljne probleme, v katerih se je znašla katoliška Cerkev pod novimi oblastniki. Začelo se je sistematično preganjanje generalnega vikarja Vovka. Ko ga je papež Pij XII. 1946 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, se je slovenska vlada čutila prizadeto, ker je bilo imenovanje sprejeto brez predhodnega posvetovanja z njo in brez njenega pristanka. Hoteli so preprečiti škofovsko posvečenje, ki je po posredovanju zvezne vlade bilo 1. decembra. Slovenska vlada ga ni priznala kot škofa in mu je dala vedeti, da se z njim pogovarja le 'kot z navadnim državljanom'. Oblast je hotela od Vovka izsiliti, da bi se Cerkev v Sloveniji 'postavila na lastne noge' in se odtrgala od Vatikana, kar je škof Vovk odločno zavrnil.

Tudi v najtežjih urah je zaupal v Gospoda

Vovkovo škofovsko geslo 'V Gospoda zaupam'je bilo izpoved njegove trdne vere, s katero je zmagoval tudi v težkih urah mučnih nočnih zasliševanj, pritiskov in poniževanj, ki so mu nevarno načela zdravje. O tem pričajo njegovi osebni zapisi od 1945 do 1953, ki so izšli v knjigi V spomin in opomin (Družina, Ljubljana 2003). Največja skrb škofa Vovka so bili duhovniki, za katere se je boril in jih branil. Iz njegovi zapisov je razvidno, da oblast duhovnikov po vojni ni preganjala zaradi njihove domnevne medvojne kolaboracije ali njihovega domnevnega protidržavnega delovanja, ampak zato, ker je hotela zlomiti škofa. Dokumenti o teh montiranih procesih so več kot zgovorni. Zato si je škof Vovk še posebej prizadeval za edinost duhovnikov in njihovo povezanost s škofom. Odločno je zavračal od oblasti ustanovljeno Ciril–Metodijsko društvo slovenskih duhovnikov, bil pa je zelo razumevajoč do svojih duhovnikov, ki so se pod pritiski vanj včlanili.

Nasilje nad duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci se je nadaljevalo po letu 1950, ko je bil škof Vovk imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Višek nasilja je bil poskus atentata na škofa Vovka 20. januarja 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu 'neznanec' škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje.

Trideseti ljubljanski škof in prvi nadškof

Po smrti škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v ZDA je papež Janez XXIII. 2. decembra 1959 imenoval za tridesetega rednega (rezidencialnega) škofa ljubljanske škofije. Ko je končno dobil potni list, je škof Vovk januarja 1960 odšel v Rim, da opravi predpisan obisk pri papežu (ad limina). Papež Janez XXIII. ga je sprejel 1. februarja in srečanje, ki ga je škof opisal v pastirskem pismu po vrnitvi iz Rima, je potekalo v prisrčnem vzdušju. Izpustil je podatek, ki ga omenjajo priče tega srečanja. Ko se je škof Vovk papežu opravičil, da zaradi bolezni ne more pred njim poklekniti, je Janez Dobri, ki je vedel za Vovkovo junaško pričevanje, odvrnil: »Jaz bi moral poklekniti pred vami!« Škof Vovk se je udeležil dveh sej pripravljalnega odbora in sodeloval je na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila. Nadaljevanja koncila ni dočakal.

Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in februarja 1963 je dobil pomožnega škofa Jožefa Pogačnika. Tedaj so že potekale priprave na praznovanje petstoletnice škofije. Ob tem jubileju je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo. To je storil papež Janez XXIII., ki je visoko cenil škofa Vovka, s svojo slovesno listino (bulo) z dne 22. decembra 1961. Ena zadnjih velikih slovesnosti, ki jo je še vodil močno opešani nadškof, je bila proslava petstoletnice ljubljanske nadškofije 8. in 9. septembra 1962. V svojem slavnostnem govoru je nadškof Vovk med drugim dejal: »V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe.«

Duhovna oporoka svetniškega nadškofa

Življenjska pot nadškofa Antona Vovka se je iztekla 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov. Dober teden dni pred svojo smrtjo, 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, je svojemu tajniku Franciju Vrhuncu z bolniške postelje narekoval svojo duhovno oporoko, v kateri prepoznavamo njegove svetniške poteze.

»Danes je god sv. apostolov Petra in Pavla. Zame je to najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil na ta dan pred 40 leti posvečen v mašnika. Bogu neizmerna hvala za to. Večje milosti mi ni mogel dati. Zaradi bolezni trpim. Ne vem, če še kdaj doživim današnjo obletnico. Naj bo vse Bogu darovano ... Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem odpuščal, vse pozabil, za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate. Pri vsaki sv. maši sem se rad vseh duhovnikov spomnil, za vsakega umrlega sem takoj maševal. Nadvse bom srečen, če mi bodo duhovniki in redovniki vračali molitveni spomin. Hudo mi je, ker letos zaradi bolezni ne morem na birme.

Kako rad bi hodil po župnijah, rad preprosto govoril otrokom in odraslim. Vsak obisk katerekoli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev. Bogu za vse hvala!« Na koncu svoje oporoke piše: »Svojim sodelavcem in prav vsem ki so mi pripomogli živeti in trpeti, iskrena hvala in zahvala. Zaupajmo v Gospoda! Molimo drug za drugega! To sem narekoval sam. Ne v lastno hvalo, pač pa na slavo Gospodovo. Amen.«

Duhovniki dekanije Radovljica so leta 1995 izročili nadškofu Alojziju Šuštarju prošnjo, da bi se začel škofijski postopek za beatifikacijo Antona Vovka. To prošnjo je podprl leta 1996 Duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja 1999 začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po zaključku škofijskega postopka je postulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongregacije za svetnike v Rimu. Zdaj je potrebna naša goreča molitev!

»O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 5, str. 72.

* 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem.

»Jakob Aljaž od leta 1889 župnikuje na Dovjem pod Triglavom in vsa dolga leta do današnjega dne je z neverjetno telesno in duševno čilostjo, s čudovito preudarnostjo in spretnostjo na poljih in pri nalogah, za katere je sicer treba strokovnjaških študij in izkušenj, kot samouk in bister opazovalec vedno pogodivši pravo, deloval neumorno in z velikimi žrtvami za odkritje in pristop najlepšega, najvišjega slovanskega pogorja, očaka Triglava in njegove okolice, stal je od početka na idealnem narodnem stališču in se je zato z vso vnemo oklenil našega Planinskega društva, ki je zmagovito tekmovalo z nasprotniki in moglo razviti delovanje, katerega uspehi se morejo meriti z onimi v najkulturnejših državah. Brez župnika Aljaža bi ti uspehi sploh ne bili doseženi, vsekakor pa ne v sedanjem obsegu!« Tako je uredništvo Planinskega vestnika januarja 1922 slavilo ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža, ko so začeli objavljati njegove zanimive Planinske spomine, ki so izhajali na prvih straneh do junija 1923. Ta ‘očak’ slovenskega planinstva si je sam postavil spomenik na vrhu Triglava, najvišje slovanske gore – Aljažev stolp.

DOMOTOŽJE GA JE PRIVEDLO Z DUNAJA DOMOV
V Planinskem vestniku (avgust–november 1923) v Opisu mojega življenja je spregovoril o sebi. Rodil se je 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro kot četrti od osmih otrok kmečke družine. Oče je bil nevešč branja, mati pa je znala dobro brati in je imela skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh stoletij. Na prigovarjanje materinega sorodnika kanonika Jurija Zavašnika, ki je spoznal nadarjenost malega Jaka, so ga vpisali v ljubljanske šole. Po maturi leta 1866 je šel študirat na Dunaj za profesorja klasičnih jezikov. Pridružil se je literarnemu krogu, ki se je zbiral okrog Stritarja. Kmalu se mu je začelo tožiti po domovini, posebno po gorah, ki jih je v mladih letih občudoval s Šmarne gore. Na Dunaju je vzdržal samo eno leto. Vrnil se je domov in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871. Po novi maši je služboval kot kaplan v Tržiču, od tam pa je šel za župnika na Dobravo pri Kropi in od tam se je leta 1887 prvikrat povzpel na Triglav, ki je postal njegova velika ‘ljubezen’, zlasti po letu 1889, ko je prišel v njegovo bližino kot župnik na Dovjem. Ljudem, ki so bili zaupani njegovi duhovniški skrbi, je bil kakor oče. Svojim Dovžanom je bil tudi svetovalec v raznih zadevah, rad jih je materialno podprl. Na Dovjem je ostal vse do smrti, 4 maja 1927. Do leta 1904, ko je prestal težko operacijo, je neštetokrat plezal po strmih stenah ob vsakem vremenu, pa je ostal cel in zdrav. Kratka pot po ravnem, iz cerkve v župnišče, pa je bila zanj usodna: padel je in si zlomil nogo, za posledicami te nesreče je umrl. Na njegovem nagrobniku na južni steni dovške cerkve je napis, ki ga je sestavil pesnik Silvin Sardenko: “Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi – / gledajo – kdaj prideš spet – / ki si bil jim varuh svet: / Naš triglavski kralj Matjaž / župnik z Dovjega – Aljaž!”

NAJVIŠJI POSESTNIK – ‘LASTNIK’ VRHA TRIGLAVA
Takrat, ko je Jakob Aljaž prišel za župnika na Dovje, so se po naših gorah šopirili Nemci. Leta 1893 je zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki je temu hotelo narediti konec. Dovški župnik je takoj šel na delo. Leta 1895 je na vrhu Triglava (2864 m) postavil stolp, potem ko je skalni vrh kupil od dovške občine za 1 goldinar in tako postal ‘najvišji posestnik’ na Slovenskem. Njegov načrt za stolp je izboljšal mojster Anton Belec iz Šentvida. Stolp ima obliko pokončnega valja s premerom 125 cm, okrog tri metre višine, s streho v obliki stožca. Zgrajen je iz kosov železa, težkih od 15–20 kg, ki so jih krepki nosači znosili na Triglav, mojster Belec s pomočniki ga je 7. avgusta 1895 postavil. Aljažev stolp je bil kmalu široko znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je zaslovel po Janku Mlakarju, ki je popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga komaj stlačil v stolp. To je bil samo začetek. Na veliko jezo Nemcev je leta 1896 začela rasti Triglavska koča na Kredarici. Les zanjo so spravljali gor pozimi po posebni Aljaževi tehniki, drug gradbeni material pa so na svojih hrbtih znosili močni fantje iz Kota na Kredarico. Koča je bila slovesno odprta 10. avgusta 1896. S to kočo se je začelo množično zanimanje za Triglav. Turisti so prihajali zlasti ob nedeljah, zato se je kmalu pokazala potreba po kapelici in še isto leto je Aljaž nedaleč od koče dal postaviti kapelico v čast Lurški Materi Božji. Po njegovi zamisli, z njegovim delom in denarjem so planinci dobili še Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, Aljaževo malo kočo v Vratih in Aljažev dom v Vratih. Lastnoročno je napravil in popravil več planinskih poti v Triglavskem kraljestvu.

SLOVENSKA PLANINSKA HIMNA ‘OJ, TRIGLAV MOJ DOM’
Jakob Aljaž ni bil samo navdušen planinec, ampak tudi glasbenik in skladatelj. Že kot osmošolec je vodil zbor gimnazijcev in pel v kvartetu. Bil je glasbeni samouk, v svet glasbene umetnosti ga je temeljiteje uvedel Anton Foerster, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Podpiral je njegovo cecilijanstvo, prizadevanje, da iz cerkvene glasbe odstrani vse posvetne vplive. Na Dovjem je Aljaž ob spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Napisal je kar lepo število zborovskih skladb, ki so po oceni skladatelja Stanka Premrla, “preproste in lahke, a krepke in so se mnogo pele”. Najraje je imel besedila Simona Gregorčiča. »Dopisovala sva si z Gregorčičem. Zelo ga je veselilo, ker sem uglasbil več njegovih pesmi v lahkem slogu.« Med drugim je uglasbil njegovo pesem Nazaj v planinski raj, ki so jo zapeli ob pesnikovem pogrebu v Gorici 26. novembra 1906, preden so umrlega prepeljali k zadnjemu počitku k Svetemu Lovrencu na Libušnje. Na tej zadnji poti je prijatelja spremljal tudi Aljaž. Gotovo pa je najbolj znana Aljaževa pesem Oj, Triglav moj dom, za katero je besedilo napisal znani slovenski filozof Aleš Ušeničnik pod psevdonimom Slavin. Prvič je bila objavljena že leta 1896 v Planinskem vestniku. Za moški zbor je bila prirejena kot slavnostna pesem ob odprtju Triglavske koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Postala je ‘himna’ slovenskega planinstva. Po sodbi glasbenih strokovnjakov je Aljaževo najpomembnejše delo za slovensko glasbo Slovenska pesmarica v dveh delih (1896 in 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev in je z njo spodbudil nastajanje pevskih zborov na podeželju in širjenje slovenske umetne pesmi med ljudstvom.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

Begunjščica je skoraj deset km dolgo pogorje v Karavankah, ki se razteza od Stola na Z do Šentanske doline na V. Ima več vrhov, najvišji je v sredini Veliki vrh, na V je Begunjska Vrtača (1997 m).

Preberite več: Begunjščica (2060 m)

Najbrž nas že junijsko toplo vreme pripravlja na poletni mesec julij, ki je počitniško obarvan. Kot vsako leto smo vam tudi letos pripravili posebno priložnost za nakup knjig, ki jih boste lahko prebirali v počitniškem obdobju. Pravzaprav smo letos akcijo še razširili.

Prva akcija je namenjena ljubiteljem branja. V njej ponujamo 18 knjig naše založbe, za različne okuse, za različne starosti in za različne želje, ter seveda tudi za različne žepe, po posebno ugodnih, znižanih cenah (po 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €). Vzemite kakšno od teh knjig s seboj na oddih, privoščite si prosti čas v družbi knjig. Več o tej ponudbi na straneh 112–113.

Morda nekateri malo manj radi berete, si pa včasih radi ogledate kakšen film. Tem ljubiteljem sedme umetnosti in Svetega pisma ponujamo zbirko DVD-jev s svetopisemskimi zgodbami in junaki. Morda vam bo svetopisemska zgodba v filmu še bolj približala Sveto pismo in Božjo besedo, ki je namenjena vsakemu izmed nas. V akciji je cena DVD-ja samo 2,99 €. Več o ponudbi na strani 107.

Izšla je prenovljena izdaja knjige Cvetana Priol na poti svetosti. Za to Mariborčanko, ki jo nekateri primerjajo s sv. Terezijo Deteta Jezusa, se je pred leti začel škofijski postopek za razglasitev med blažene. Knjiga prinaša del duhovnega dnevnika Cvetane Priol, njene duhovne prozne spise in pesmi, esej Adolfa Mežana o duhovni podobi Priolove ter številne zapise in pričevanja o tej slovenski ‘Mali Cvetki’. Več o knjigi na str. 130.

Knjiga o slovenski Božji služabnici nam govori, da svetniki lahko postanejo navdih za naše življenje, saj so naši vzorniki. Obenem pa tudi pri Bogu prosijo za nas, saj so naši priprošnjiki. O svetnikih, zavetnikih Evrope govori tudi tokratna priloga Ognjišča. Še enkrat pa bi vas rad opozoril na knjigo Svetnik za vsak dan. 1. julija začnemo lahko brati drugi del te knjige. Vsak dan bomo v knjigi lahko prebrali življenjepis svetnika, ki goduje tisti dan, nekaj o njegovem imenu, pa še več drugih zanimivosti o njem in kakšno njegovo misel. Knjiga v dveh delih je lepo duhovno branje za nas, pa tudi lepo darilo za naše najbližje. Več o knjigi si lahko preberete na str. 49.

Naj sklenem z lepo novico. V tiskarni je nova izdaja knjige Kratko Sveto pismo s slikami. Knjiga, ki se je od vseh naših izdaj Svetega pisma, najbolj priljubila bralcem, saj je bilo pri nas doslej že prodanih več kot 150. 000 izvodov. Ljudje vedno znova radi segajo po njej in z njo obdarujejo svoje najbližje ob različnih priložnostih, saj je primerna tako za krste, prva obhajila pa tudi ob poroki kot družinsko Sveto pismo. Upamo, da bo tako tudi z novo izdajo.

V poletnih mesecih smo morda bolj v stiku z naravo. Problem onesnaževanja čedalje bolj občutimo tudi v Sloveniji. Težave, da je stvarstvo, ki nam ga je zaupal Stvarnik, vse bolj onesnaženo, se dotika pogovor s tokratnim gostom meseca. V pismu bralcev pa govorimo o biodinamičnem pridelovanju hrane in krščanskem odnosu do te metode ter sploh o krščanskem odnosu do narave. Želimo vam veliko lepih počitniških trenutkov v neokrnjeni in zdravi naravi.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 07, str. 5

* 9. januar 1902, Barbastro, Španija; † 26. junij 1975, Rim, Italija

Poklicno delo naj postane Božje delo

Ustanova Opus Dei, ki jo je papež Janez Pavel II. leta 1982 povzdignil v osebno prelaturo, je sredi leta 2003 začela svoje stalno apostolsko delovanje tudi v Sloveniji: odprla je svoje prvo središče v Ljubljani. Nekakšno "redovno pravilo" gibanja/ustanove Opus Dei je knjižica "Pot". Mnogi pravijo o njej; da je to "Hoja za Kristusom", napisana za ljudi naših dni. Srednjeveški duhovni pisatelj Tomaž Kempčan (ok. 1380-1471) v svoji Hoji za Kristusom poudarja, kako mo­ra kristjan bežati ven iz sveta, če se hoče približati Bogu, Josemaria Escriva de Balaguer pa hoče bralce svoje Poti prepričati: če se hočete posvetiti, približati Bogu, se mu morate približati sredi sveta. To je, po besedah drugega vatikanskega koncila, "pot svetosti za vse". Začetnik gibanja Opus Dei je španski duhovnik Josemaria Escriva de Balaguer, ki se je rodil 9. januarja 1902 v mestu Barbastro v Aragoniji.

Najprej je študiral pravo na univerzi v Zaragozi in dosegel doktorat. Mladi doktor prava je začutil, da ga Bog kliče drugam in vpisal se je na teološko fakulteto v Madridu in jo kmalu dokončal, ker so upoštevali nekatere predmete njegovega prvega študija. Komaj triindvajset let mu je bilo, ko je postal duhovnik. Prva duhovniška služba ga je privedla v revna predmestja španske prestolnice. Skušal je narediti čim več, da bi se Bogu zahvalil za darove, ki so mu bili dani. Okoli sebe je začel zbirati ljudi najrazličnejših poklicev in stopenj izobrazbe: od preprostih ročnih delavcev do univerzitetnih profesorjev. Pogovarjal se je z njimi o Bogu, o duhovnem življenju, o našem krščanskem poklicu. "Bilo mi je šestindvajset let in z božjo pomočjo ter dobro voljo sem ustanovil družbo, ki je dobila ime Opus Dei." Namen te družbe je bil pomagati ljudem različnih socialnih slojev, da bi v sebi izoblikovali čim popolnejšo krščansko podobo - svetost - v izvrševanju svojega poklicnega dela.

V začetku so se ob njem zbirale le majhne skupine, ki jim je mladi duhovnik razlagal: "Če hočete služiti Bogu, ni treba, da bi delali ne vem kakšne reči. Kristus od vseh ljudi brez izjeme zahteva, da bi bili popolni kakor je popoln njegov Oče. Za veliko večino ljudi pomeni biti svet to: posvečevati svoje vsakdanje delo in z delom posvečevati še druge."

Ljudje, ki so se zbirali ob njem in jim je govoril o "krščanstvu za vsak dan", so ga prosili, naj svoje misli zapiše. Tako je nastala knjižica z naslovom Duhovne misli, pisana v zelo ognjevitem slogu. Izšla je leta 1934, vedno znova so jo ponatiskovali in tudi prevajali v številne jezike. Leta 1939 je dobila sedanji naslov Pot (El Camino). Knjižica ni namenjena le članom gibanja, temveč je dobrodošla vsem kristjanom, ki bi resnično radi bili to, kar po Jezusovih besedah morajo biti: sol zemlje in luč sveta.

Družba Opus Dei je med obema vojnama poganjala globoke korenine med španskimi katoličani. Leta 1950 je Sveti sedež Opus Dei dokončno potrdil. Sedež ima v Rimu, kjer biva njegov voditelj prelat, razširjen je po vsem svetu, najbolj v špansko govorečih deželah. Duhovnost te družbe je strogo laična: od vseh članov duhovniki zavzemajo le dva odstotka. Najvodilnejši v njej so redni člani; ki živijo skupno in so neporočeni. Neporočeni so tudi pridruženi člani, ki pa živijo v lastnih družinah. Izredni člani družbe živijo svoje krščanstvo v zakonskem poklicu. Družbi Opus Dei pogosto podtikajo politične namene. Njen ustanovitelj je to odločni zavrnil: "Opus Dei se za nobeno ceno noče vtikati v politiko. Njeni nameni so izključno duhovni in apostolski. Od svojih članov zahteva edino to, da se trudijo svoje življenje oblikovati po idealih evangelija." Življenje ustanovitelja je nepričakovano ugasnilo 26. junija 1975 v Rimu. Kmalu je stekel proces za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo: za blaženega je bil razglašen leta 1992, med svetnike pa je bil prištet 6. oktobra 2002.

Pri Ognjiščću smo izdali tudi njegovi knjigi Brazda in Kovačnica.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 7, str. 38.

mladinska tema meseca

Utrip mode v času

gost meseca

Branko Stanovnik

priloga

Zavetniki Evrope

Preberite več: Julij 2017

Spoštovani oče urednik, Franc Bole. Že pred časom ste v Pismu meseca odgovorili zakoncema, ki sta se pritoževala glede otrok. Ne strinjam se niti z njima, niti z vašim odgovorom. Najprej odgovor staršem: starši imajo svoje otroke radi, otroci so Božji dar in jih nimamo zato, da bi nam pomagali, ampak preprosto zato, ker jih imamo radi.
Če nam hočejo kaj pomagati, je prav, ne smemo pa tega od njih pričakovati. Svoje otroke sprejemamo brezpogojno in ne pričakujemo nič v zameno. Ljudje imamo velika pričakovanja in smo potem razočarani, ampak smo za to sami krivi, ker preveč pričakujemo. Če ne bi pričakovali, nas ne bi bolelo. Starša navajata, da sta delala cele dneve in sta zgradila dom. Ampak v to jih je vabila sama ljubezen do lastnih otrok. Resda so v prejšnjih časih otroci skrbeli za starše na domu, ampak avtomatično, ker so mislili, da morajo to početi, ker je pač tako v življenju. Čutili so notranjo stisko in so morali mnogi prehitro odrasti in privzeti breme odgovornosti. Ves čas so bili v skrbeh, kako bodo morda tudi materialno preživeli svoje starše. Imeli so slabo vest, ko se vedeli, da starši nekaj pričakujejo od njih v zameno. To je že daj – dam, kar pa ni dobro.
Če otroci vedo, da njihovi starši nič ne pričakujejo od njih, se življenje obojih bistveno poenostavi in je bolj sproščeno. Starši jih sprejmimo take, kot so, in jih ljubimo z vsem svojim srcem in so za nas nenadomestljivi in edinstveni. V nadaljevanju pisma mama navaja, da z možem z veseljem pazita na vnuke in da morata biti vedno na razpolago. Otroci pa ne morejo zanju skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati. Starša, oziroma mama, v isti sapi pove, da z veseljem popazita vnuke, ker jih preprosto imajo radi. Starša v zameno pričakujeta, da jim lastni otroci pomagajo tudi denarno.
Vi, oče urednik, ste še bolj rigorozni in greste v še večjo skrajnost: »To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za lepšo hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... mar oni niso dolžni ničesar vračati?« Kaj naj vračajo? Sama pričakovanja in razočaranja na strani staršev. Svoje otroke ljubimo tudi če nas oni morda odrivajo od sebe. Vedno morajo čutiti,
da so zaželeni, sprejeti, ljubljeni ... Ali nam kaj nudijo, pomagajo, ali ne, ni pomembno.
Pomembni so nam otroci, saj so, kot sem že zapisala, Božji dar. Gospa navaja, da se tudi sin, ki je doma, brani tega, da je to zanj breme. Sin gotovo čuti stisko in ve, da pač ni kos nalogi, ki je pred njim. In tako je tudi prav. Starša bi to morala sprejeti iz ljubezni do sina. Tudi če gresta v dom, je tako prav in če otroci ne prispevajo nič denarja. Važno je, da svojih otrok ne izkoriščamo in nismo finančno odvisni od njih, če se le da. Bolj pomembno je, da je otrok sit, tudi če je mama lačna. Ni večjega bogastva za otroka, kakor da čuti, da je sprejet in zaželen, ne glede na njegove morebitne pomanjkljivosti. Tak otrok je preprosto srečen. Starševska ljubezen je za otroka najboljša popotnica v življenje.
Otroci niso naša last, so nam samo posojeni. So samostojna bitja, pustimo jim živeti tako, kot sami želijo, ne silimo jih v nekaj, česar sami ne želijo. Preprosto jih imejmo radi!
Zvesta bralka

Vaše pismo se nanaša še na pismo, na katero je odgovarjal urednik Franc Bole in bom za lažje razumevanje povzel pismo staršev in urednikov odgovor. Starši – v njunem imenu je pismo napisala mama – v pismu pravijo, kako so se žrtvovali za otroke, sedaj pa čutijo, da otrokom ni veliko do očeta in matere. Čeprav so vsi otroci v službah in niso revni, se izgovarjajo, da ne bi mogli skrbeti zanju, če bi obnemogla. Sta pa oba že v letih in ju tako obnašanje otrok boli, tudi zato, ker sta onadva skrbela za svoje starše, ko so obnemogli.
Urednik, ki je še pred pol leta odgovarjal na pisma, je v svojem odgovoru napisal, da je res, da so starši dolžni skrbeti za svoje otroke, da na primer stari starši tudi varujejo svoje vnuke (konkretno tudi pisca omenjenega pisma), da pa so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše. Z njegovo trditvijo se strinjam tudi jaz. Lahko sicer oporekate kakšni urednikovi formulaciji, a osnovna misel, da so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše, izhaja iz osnovnega in najvišjega moralnega zakona, ki ga ima človeštvo, iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Zanimivo, da je to edina božja zapoved z obljubo blagostanja in posredno tudi z obljubo ‘grožnje’, da otroci, ki ne spoštujejo svojih staršev, nimajo sreče v življenju. Spoštovanje staršev se po božji zapovedi ne omeji samo na to, da jih ubogamo in poslušamo, dokler smo otroci. Spoštovanje in ljubezen velja tudi pozneje, ko odrastemo.
Seveda ta zapoved obvezuje tudi starše, da spoštujejo svoje otroke in skrbijo zanje, toda starša, ki sta napisala pismo, sta to izpolnjevala, saj sta vzgajala otroke, jim zgradila dom, pomagala do poklica in jim še stojita ob strani ...
Z večino trditev iz vašega pisma, kako morajo starši ljubiti svoje otroke in iz te ljubezni zanje vse narediti, se je mogoče strinjati. Kdo pa se ne bi strinjal, da morajo starši ljubiti otroke? Toda ljubezen ni slepa in ne razvaja. Ljubezen vidi dlje in več, zato ve, da mora otroke tudi vzgajati, da ne sme otrokom vsega dopustiti, da je treba od otrok tudi kaj zahtevati. Slabo doto bi dali otrokom tisti starši, ki bi jim vse dovolili, od njih pa ne zahtevali nič. Vaše besede bi kdo lahko tudi tako razumel. Otroci, ki bi bili deležni tako popustljive vzgoje, bi v življenju ne uspeli ali malo dosegli, ker ne bi bili vajeni napora in reda.