Vsako leto se aprila spominjamo izida prve številke Ognjišča o veliki noči leta 1965. Letošnjega aprila pa se spominjamo še okrogle obletnice: 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Nobenega uradnega dokumenta nimamo o tem, ampak samo dejstvo, da je takrat pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Bogu hvala za vse dobro v tem pol stoletju.

Tudi zato v tokratnem Ognjišču v rubriki Na obisku predstavljamo delo v naši založbi in opisujemo, kako pripravljamo knjige za tisk. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim. O vlogi javnih glasil, tudi modernih ter o pomenu oznanjevanja vere v našem času s sodobnimi sredstvi govori tokratna gostja meseca Nataša Govekar, ki zaseda odgovorno mesto v rimski kuriji, najvišje, ki ga zaseda v tem trenutku kdo od Slovencev ali kakšna ženska sploh.

Druga knjiga, ki je izšla v Žepni knjižnici Ognjišča, je imela naslov Moč ljubezni, govori pa o znanem poljskem svetniku Maksimiljanu Kolbeju, ki je v taborišču smrti dal življenje za sojetnika, družinskega očeta. Zanimivo, da ob jubileju, po pol stoletja v isti zbirki izdajamo knjigo o slovenskem Maksimiljanu Kolbeju, duhovniku Izidorju Završniku, ki je na pepelnico leta 1943 dal življenje namesto mladega fanta, sojetnika v mariborskem nacističnem zaporu. O tem slovenskem mučencu je napisal knjigo Zmagovita ljubezen p. Karel Gržan, ki ga bralci Ognjišča dobro poznate, saj že dlje časa piše v našo revijo.

Na žalost je bil slovenski Maksimiljan Kolbe do sedaj (pre)malo znan. Pisec knjige o njem pravi, da nam je bilo dano “v dediščino, česar ne znamo – tako se zdi – dovolj prepoznati, ovrednotiti in iz tega živeti …, kakor da se ne znamo s ponosom veseliti izjemnih dogodkov in osebnosti, ki nikakor ne bi smele utoniti v pozabo, saj so navdih in zgled za naše sedanje ravnanje in delovanje”. Drugi narodi bi iz njega že kdaj naredili svetnika, mi pa kakor da tega ne znamo. Duhovnika Završnika predstavljamo tudi v rubriki Pričevanje in upamo, da bo ta zapis skupaj z novo knjigo okrepil zanimanje za tega slovenskega mučenca.

Sredi aprila praznujemo največji krščanski praznik, veliko noč. Po tem prazniku se začnejo po župnijah birme, malo pozneje še prva obhajila. Prijaznejše spomladansko vreme pa začne tudi ‘sezono’ krščevanja. Ob prejemu teh zakramentov radi poklonimo kakšen dar. To je lepo, a prav je, da pri tem ne pretiravamo in se obdarovanje ne spremeni v tekmovalnost in samo pospešuje potrošniško miselnost. Zato podarimo knjigo duhovne vsebine ali kakšno drugo primerno darilo. Nekaj predlogov za tako obdarovanje boste našli že v tej številki na str. 98 in 99, še več pa v posebni prilogi, ki jo bomo priložili prihodnji številki Ognjišča.

Zadnji del postnega časa nam bo lahko pomagala globlje doživeti pesnitev Leona Oblaka, dolga 900 verzov, Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov. Avtor poudarja, da ni dovolj, da se spovedujemo svojih grehov, ampak moramo poiskati korenine grešnih dejanj, ki se skrivajo v poglavitnih grehih, in se proti zlu bojujemo že v korenini, v samem začetku.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Kategorija: Beležnica

Že pred leti sem spoznala, da ljudje ne izrečejo vedno ravno vsega, kar mislijo ali čutijo. Presoditi, kaj se s človekom v resnici dogaja, ni ravno preprosto, toda če primerjate, kar vidite in slišite, pri tem pa upoštevate okoliščine, v katerih se vse skupaj dogaja, lahko dobite veliko realnejšo sliko. Žal v življenju ne moremo sklepati zgolj po sebi ali po tem, kar človek pokaže navzven, čeprav bi bilo tako najlaže. Pri doseganju kvalitetnih medsebojnih odnosov pa nam je lahko v veliko pomoč prepoznavanje telesne govorice in uporaba ustreznih besednih zvez.

 V petdesetih letih dvajsetega stoletja je Albert Mehrabian, pionir med raziskovalci telesne govorice, odkril, kar smo poudarili že v prejšnji kolumni: neposreden pomen besed v celotnem učinku sporočila zavzema sedem odstotkov, delež glasu 38 odstotkov, delež nebesednega izražanja pa kar 55 odstotkov. To je seveda dodaten razlog, da po vsem svetu ljudje z zanimanjem opazujejo telesno govorico politikov. Če smo tovrstnega branja vešči, lahko iz nje razberemo več kot iz njihovih besed. Ampak zagotovo vas zanima tudi, kako lahko z retoriko izboljšate svoj vsakdan, torej medsebojne odnose. Eno od pravil, ki si jih velja zapomniti, pravi: Ne gre toliko za to, kaj rečete, kot za to, kako pri tem gledate. Govorica telesa je namreč zunanji odsev človekovega čustvenega stanja. Vsaka kretnja ali gib je lahko ključ do tistega, kar oseba trenutno doživlja. Študent, ki se je zredil in je zaradi tega v zadregi, se bo na primer morda popolnoma nevede dotikal podbradka; sorodnica, ki jo skrbi, da je njena frizura zaradi močnega vetra neurejena, se bo gladila po laseh tudi, ko bodo ti že zdavnaj na svojem mestu; vajenec, ki je prišel na razgovor za delo, bo v obrambi ali strahu podzavestno prekrižal roke ... To je le nekaj primerov, ki potrjujejo, da večino sporočila v neposrednem pogovoru prenašajo telesni znaki. In to kljub temu, da se večina ljudi teh znakov in njihovega učinka presenetljivo malo zaveda!

KAKO SI PRAVILNO RAZLOŽITI TELESNE ZNAKE?
Pozitivna novica je vsekakor, da se pravilnega razlaganja lahko naučimo. Za začetek si moramo zapomniti, da kretnje vedno razlagamo v nizu, torej kot celoto. Praskanje po glavi ima na primer lahko vzrok v potenju, negotovosti, ušeh, pozabljivosti ali celo laži. Podobno kot pri stavkih so za niz v govorici telesa potrebne najmanj tri kretnje, da lahko pravilno določimo pomen. To pomeni, da se izogibamo prezgodnjim zaključkom, raje počakajmo na ostale neverbalne znake ... In ker raziskave kažejo, da je učinek nebesednih znakov približno petkrat večji od učinka besed, vedno iščimo skladnost med besednim in nebesednim sporočilom. Če bi oseba, ki pred nami stoji s prekrižanimi rokami, na vprašanje, ali je odprta za ravnokar predstavljeno idejo, odgovorila negativno, bi ji lahko verjeli. Če pa bi s tako telesno govorico odgovorila pritrdilno, bi upravičeno podvomili, da govori resnico. Poleg tega si moramo prizadevati, da neverbalno govorico skušamo vedno razbrati v povezavi z okoliščinami. Osebo, ki sredi hladnega zimskega popoldneva stoji pred nami na promenadi s tesno prekrižanimi nogami ter brado, uprto v tla, najverjetneje zebe in razlogov za njeno telesno govorico ne gre iskati v neodobravanju nas ali naših besed.

ALI SE DA GOVORICO TELESA PONAREDITI?
Odgovor na to vprašanje je večplasten. Če bi morala odgovor podati nemudoma, bi odgovorila nikalno, vendar žal vem, kako zelo se nekateri, sploh ko gre za doseganje lastnih koristi, trudijo, da bi prikrili svoje resnično mnenje. Naj navedem samo nekaj primerov: politiki, izbori za miss države, resničnostni šovi in podobno ... Zato bi na to vprašanje po razmisleku odgovorila, da se da govorico telesa izpiliti, torej da se da znake govorice telesa ponarediti, je pa to izredno težko početi na dolgi rok. Slej ko prej se namreč pojavi neskladje med glavnimi kretnjami, najdrobnejšimi telesnimi znaki in izrečenimi besedami.

KAKO SE IZPOPOLNITI PRI BRANJU GOVORICE TELESA?
Če si želite bolje razumeti druge in razbrati, česa ne delijo z vami, ko odprejo usta, vam priporočam, da si kar čim pogosteje vzamete 15 minut časa za preučevanje govorice telesa drugih ljudi. Pri tem bi rada poudarila, da boste ob tem pridobili spoznanja tudi o obnašanju lastnega telesa. Saj veste, veliko laže vidimo, kaj počno drugi. So pa nam lahko spoznanja o obnašanju drugih v pomoč pri prepoznavanju lastnih omejitev in morebitnih neskladij. Primerna mesta za učenje so pravzaprav vsi kraji, kjer se ljudje srečujemo in družimo: kavarne, restavracije, šole, šolska dvorišča, trgi, trgovine ... Imeniten kraj za opazovanje človeških kretenj so tudi letališča, kjer ljudje s telesno govorico odkrito izražamo nezadovoljstvo, jezo, srečo, žalost, nestrpnost, pričakovanje, radost in ostala čustva. Seveda ne pozabimo na družabna in poslovna srečanja ter zabave, kjer si lahko pričarate nepozaben večer že samo z opazovanjem obredov telesne govorice drugih gostov. In verjeli ali ne, v pomoč pri učenju je lahko že spremljanje TV-programa – brez zvoka! Poskušajte razumeti dogajanje samo z opazovanjem slike. Vsakih nekaj minut vključite zvok, da preverite pravilnost svoje razlage. Z učenjem razbiranja znakov govorice telesa boste prej opazili, kaj ljudje v resnici hočejo povedati ali storiti, obenem pa se boste tudi sami naučili več o sebi in o tem, kako lahko izboljšate odnose z drugimi.

PREVIDNO PRI RAZLAGANJU NEVERBALNE GOVORICE NA DRUGIH KONCIH SVETA!
Drugi kraji in drugi ljudje s seboj prinašajo drugačne običaje. Če za primer vzamemo rokovanje pri ameriških poslovnežih: moški se rokujejo vedno, ženske pa ne tako pogosto; čez lužo je stisk roke čvrst in samozavesten. Japonci se pozdravijo z dolgim, globokim priklonom; če slučajno stisnejo roko (vpliv Zahodnjakov), pa je stisk roke nežen. Za Britance je rokovanje bolj formalen postopek, omejen na sestanke z ljudmi, s katerimi niso v pretirano zaupnih odnosih. V arabskem svetu pa ženska roke ne sme ponuditi – pozdravi samo z rahlim gibom glave.

 Ognjišče (2017) 2, str. 82

Kategorija: MP Dobro vsebino ... dobro povej

Redno prebiram vašo revijo in pisma bralcev že od prvega razreda osnovne šole, ko sem začela obiskovati verouk. Pojem pri različnih cerkvenih zborih v Ljubljani. Delam kot mentorica različnih delavnic z otroki, starimi od štirih do sedmih let, in vedno bolj ugotavljam, kako so otroci nevzgojeni, »preklinjajo kot le kaj« in jih nikakor ne morem odvaditi. Na delavnicah, kjer se družijo različne vrste otroci, se mi zdi to nedopustno. Poleg preklinjanja nimajo nobenega spoštovanja do mene kot mentorice in do drugih otrok, ki so iz vernih družin in so drugače vzgojeni. Ko sem poklicala starše na roditeljski sestanek, sem pravzaprav ugotovila, da »jabolko ne pade daleč od drevesa« in da so ti otroci pretežno iz neurejenih družin, »koruzniških« in podobno. Starši so se »postavili« proti mojim načelom in sem bila vsega kriva jaz. Mislim, da je »odnos« posledica permisivne vzgoje, ki so je bili deležni njihovi starši v socializmu, kjer se ni poudarjala družina kot temeljna celica družbe in družinskih vrednot v družbi in to je po mojem mnenju razlog za tako veliko število izvenzakonskih zvez. Starši takšno vzgojo s svojim zgledom podajajo svojim otrokom.
Zanima me vaše mnenje glede tega in kaj naj naredim v prihodnje glede obnašanja teh otrok? Hvala za odgovor.
Milena

Včasih smo bili prepričani, da je preklinjanje lastnost manj kulturnih in manj razvitih narodov. O tem smo se prepričali, ko smo služili vojaški rok na jugu nekdanje Jugoslavije. Zanimivo, da Slovenci sploh nimamo kletvic v domačem jeziku in se jih moramo izposojati pri Srbih, pri Nemcih, Italijanih ... To pa podre prepričanje, da preklinjajo manj kulturni narodi. Danes pa se je celo v javnih sredstvih, kot je televizija, udomačilo preklinjanje in opolzko govorjenje.
Pri otrocih je jasno, da posnemajo svojo okolico, zlasti svojo družino. Ker je kletvica navadno izrečena v jezi, torej v »dvignjenim« glasom, si jo otroci toliko bolj zapomnijo. Torej otrok je še najmanj kriv. Če prinese domov kako tako besedo, ga morajo starši opozoriti, da se takih besed v »naši hiši« ne govori, brez velikega pohujšanja in klofute. Če k temu dodamo, da s takimi besedami žališ Boga, Jezusa, Marijo, je utemeljitev toliko bolj močna. Mislim, da bi tudi ti morala tako ravnati in reči: »V našem razredu, krožku, delavnici se takih besed ne govori«, ne da bi preveč dramatizirala, ker s tem samo vzbudiš še večjo pozornost do teh besed, tudi pri drugih.
Pri »krotenju« otrok v učilnici ali v skupini, moramo ugotoviti, da je danes pri otrocih na splošno disciplina »na psu«. To se kaže v pomanjkanju spoštovanja do vzgojiteljev, kar izhaja iz pomanjkanja spoštovanja do staršev. Nihče si ne predstavlja, da bi morali otroci danes starše vikati ali onikati, da nimajo pravice povedati svoje stališče, jim bi jim ne smeli odgovoriti. Ta velika razdalja, ki je bila včasih, da je bilo, na primer očetu pod čast, da bi se igral z otroki, je prešla v drugo skrajnost, da so se starši izenačili z otroki. Prijatelji da, vendar vsak s svojo vlogo! Kako naj se otrok zgleduje in posnema starše, če ni te razlike? Moramo pa tudi upoštevati, da so danes otroci mnogo bolj obremenjeni, kot so bili včasih. Zato moramo razumeti, da so dnevi, tudi pod vplivom vremenskih razmer, ki naredijo otroke »nemogoče«. Morda tudi ure, ki so jih prebili zaprti v razredu in z nalogami, ki obremenijo možgane. V takem slučaju moramo znati tudi malo potrpeti ali pa jim nuditi kaj dinamičnega, če je mogoče, petje, telesne vaje. Mnogi to uporabljajo tudi sicer pri raznih recitalih in so zelo uspešni. Upoštevati pa moramo tudi to, da se razred od razreda, skupina od skupine zelo razlikuje. Včasih so razredi, ki so »čudoviti«, in drugi, ki so »nemogoči«.

Glede staršev je zares smešno, da se lotijo vzgojiteljice, ne pa svojih otrok in jih zagovarjajo za vsako ceno. Težko prenesejo dejstvo, da »naš ni najboljši« ali je celo »slab«. Je, kot praviš ti, najprej sami niso bili vzgojeni in nujna posledica je, da ne znajo vzgajati, toda tega jim »ne smemo« povedati.
Na srečo je še veliko staršev, ki so jim duhovne vrednote dragocen temelj za vzgojo, in tudi veliko otrok, ki imajo »ideale«, le da bolj izstopajo tisti, ki jih nimajo.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2008) 3, str. 75

Kategorija: Pisma

* 5. oktober 1840, Cerknica, Slovenija, † 29. marec 1917, Ljubljana

»Kar me navdušuje s svojo izredno lepoto ali velikostjo, razvname mojo fantazijo. Posebno pa me spodbujajo lepe poezije onih naših pesnikov, kateri pišejo svoje pesmi tako, da se mi zde kakor rožice, ki so zrasle na domačih tleh naših logov in gajev in bi skoraj rekel, da nosijo že tudi primerni napev s seboj ... Ker se kaj rad pečam z uglasbitvijo pesmi, so mi predvsem naši domači pesniki najbolj pri srcu in to Prešeren in Gregorčič. Zanima me pa tudi mlajša generacija, v kateri sem našel mnogo za glasbo primernih poezij in sem tudi mnogo njih uglasbil. Najbolj pa sta me k skladanju izpodbujala prva dva, zato ker je v njih vse tako neprisiljeno, da se mi je zdelo vedno, kadar sem jih čital, da že slišim primerno melodijo zraven.« Tako je v svoji Avtobiografiji (1911) zapisal skladatelj Fran Gerbič, ki je ob Antonu Foersterju in Benjaminu Ipavcu pomenil vrh slovenske glasbene romantike. Bil je naš najbolj vsestranski glasbenik svoje dobe. V slovenski glasbi ima častno mesto kot organizator in učitelj. Predstavljamo ga ob stoletnici njegove smrti.

UČITELJ PRI SEDEMNAJSTIH LETIH
Rodil se je 5. oktobra 1840 v Cerknici. Imel je štiri brate in dve sestri, trije bratje in ena sestra so umrli v otroških letih. »Ne oče ne mati nista bila muzikalna, oba pa sta imela dober posluh, mati je pela otrokom uspavanke.« Pri šestih letih je začel hoditi v ljudsko šolo v Cerknici in pri cerkvenem zboru je pel alt. Ko mu je bilo enajst let, je prišel v ljubljanske šole in leta 1857 končal učiteljišče in bil nastavljen za učitelja v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Bil je tudi organist in v ta čas spadajo njegovi prvi skladateljski poskusi, ki so bili leta 1862 natisnjeni pod naslovom Glasi slovenski. Leta 1865 je odšel na praški konservatorij nadaljevat glasbene študije – solo petje in kompozicijo. Vendar se je posvetil skoraj izključno šolanju svojega glasu. Ko je dveletni študij z odliko končal, je bil leta 1868 angažiran kot tenorist v praškem Narodnem gledališču. Na prigovarjanje hrvaškega pisatelja Avgusta Šenoe je že naslednje leto odšel v Zagreb, kjer je kot prvak novoustanovljene hrvaške Opere in eden prvih velikih slovenskih tenoristov deloval vse do leta 1878, ko je zaradi bolezni za nekaj časa prenehal s petjem. V Zagrebu se je poročil s češko pevko Emilijo Daneševo. Ponovno je kot operni pevec nastopal v Ulmu in Lvovu, kjer se je zaradi smrti enoletnega sina in bolezni za vselej poslovil od opernega odra. Posvetil se je glasbeno učiteljskemu delu. Štiri leta (1882–1886) je bil na lvovskem konservatoriju profesor solo petja in dirigent moškega zbora. Leta 1886 se je odzval vabilu Glasbene Matice, Čitalnice in Dramatičnega društva iz Ljubljane in nastopil službo kot učitelj, pevovodja in kapelnik. Za odhod v Ljubljano se je odločil, da pripomore k razvoju slovenske glasbe.

UČITELJ, KI JE VODIL UČENCE Z LJUBEZNIJO
To je bil čas narodnega prebujanja in geslo je bilo: vse za svoj narod! Gerbič je povabilo iz Ljubljane sprejel, »čeprav mi je vodstvo konservatorija v Lvovu hotelo zvišati plačo za toliko, kolikor so mi v Ljubljani ponudili plače za vsa tri mesta. Da me ne vleče v domovino boljše gmotno stanje, številke dovolj jasno govore, pač pa čutim v sebi neko dolžnost in željo, da po svoji skromni moči kaj storim za razvitek glasbene umetnosti v svoji domovini.« Brez Gerbiča in njemu podobnih mož slovenska glasba ne bi tako kmalu stopila na lastne noge. Od nalog, ki jih je Fran Gerbič sprejel v Ljubljani, je bilo najbolj pomembno vzgojno delo v glasbeni šoli Glasbene Matice, kjer je poučeval petje, teorijo, harmonij in klavir. Pod njegovim vodstvom se je ta šola hitro razvijala. Število učencev je naglo naraščalo in Gerbič je moral poskrbeti za nove učne moči in uspelo mu je pridobiti odlične sodelavce (Mateja Hubada, Karla Jeraja). Izdelali so učni načrt. Gerbič je napisal prva temeljna glasbeno pedagoška dela: Metodika pevskega pouka, Glasbeno oblikoslovje, Pevsko šolo. V svoji reviji Glasbena zora je objavil nekaj člankov s področja harmonije in klavirske igre. Leta 1911 je v Avtobiografiji zapisal: »S poučevanjem glasbe se pečam dolga leta, zdaj poučujem že petindvajseto leto v šoli Glasbene Matice ... Spominjam se prav živo vseh svojih učencev, kateri so pokazali nadarjenost za glasbo.« Pavel Kozina, eden od njih, je ob Gerbičevi smrti priznal: »Hodil sem po svetu, spoznal veliko učiteljev petja, med vsemi pa dajem tebi prvo mesto. Bil si učitelj, ki vodi učenca z ljubeznijo do stvari, potrpežljivo vedno višje in višje.«

»MOJ EDINI POKLIC JE GLASBA«
»Kot skladatelj sem nastopil prvič v ljubljanski čitalnici, ko se je izvajal moj zbor ... Prva moja kompozicija bili so Glasi slovanski, ki so izšli v lastni izložbi leta 1867. Kritika je ta moj prvi poizkus pozdravila prav simpatično« (Avtobiografija). Če hočemo Gerbiča pravično soditi kot skladatelja, moramo upoštevati čas, v katerem je živel. Tedanji skladatelji so bili v glavnem samouki, vneti rodoljubi. Vse njihove pesmice imajo preprosto obliko narodnih pesmi: povečini je samo melodija s podloženim besedilom, s spremljavo klavirja. To je bila doba, v kateri se je pri nas iz narodne pesmi začela razvijati umetna pesem. Te slovenske pesmi so se pele pri narodnih veselicah in so imele edini namen: povzdigniti narodno zavest. Fran Gerbič je kot skladatelj skupaj z drugimi starejšimi skladatelji oral ledino na polju slovenske glasbe. Bil je izredno plodovit in je do konca svojega življenja ustvarjal nova dela: svetne in cerkvene skladbe, prvo slovensko simfonijo (Lovska simfonija, 1915), celo dve operi (Kres, Nabor). Njegovo ustvarjanje preveva narodna zavest, čuti se vpliv poljske in zlasti češke glasbe (kot študent v Pragi je osebno spoznal Antonina Dvoržaka in Bedřicha Smetano), vendar je svojim delom vtisnil lasten izraz. Njegovi samospevi razodevajo odlično poznavanje zakonitosti človeškega glasu. Od leta 1886 je sistematično pripravljal ustanovitev profesionalne slovenske opere. To se je uresničilo leta 1892, ko so v Ljubljani odprli slovensko Deželno gledališče. Prva predstava je bila 3. oktobra: uprizorili so opero V vodnjaku češkega skladatelja Vilima Blodeka. Delal je do zadnjega: ko je šel na svoje posestvo v Cerknici, je staknil pomladanski prehlad, ki mu je 29. marca 1917 ugasnil dih življenja.

ČUK, Silvester. Fran Gerbič (1840-1917). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 52-53.

Kategorija: Obletnica meseca

Nekaj let je minilo od najinega prvega srečanja. Lahko bi mi bil oče. Mož je vreden spoštovanja, zaupanja, zgodovinskega spomina, čeprav vem, da se o njem ne bo pisalo.
Naj vsaj jaz nekaj povem o njem, o njegovi silni ljubezni do slovenskega naroda, jezika, običajev, o bolečini, ko zapušča vnuke, ki bodo nadaljevali rod v Sloveniji, o bolečini, ko zapušča vnuke, ki ostajajo na drugem koncu sveta, ko odhaja na obisk v Slovenijo. Razmišljam pa predvsem o njegovem odnosu do Marije. O zaupanju vanjo, o njegovem trdnem prepričanju, da mu je v moravških hribih prav ona rešila življenje, ko mu je v neposredni bližini Marijine kapelice mogočen grm dajal zavetje pred nasilniki. Tistikrat mu je Marija nakazala rešitev: »Sin moj, pojdi, reši svoje mlado življenje.« In je šel. Za mnogo let. Za zmeraj. Tujina mu je dala drugi dom, tujina mu je dala kruh, ki ga je s svojo pridnostjo lahko dostojno rezal svojima otrokoma. Kako težka je bila prva pot v Slovenijo po toliko letih. Kako so boleli spomini: starši, dom, Teharje, Marija Pomagaj na Brezjah – tolikokrat poslana prošnja k njej čez daljni ocean. Spomnim se zadnjega srečanja. To je bilo romanje, ki je postalo svetinja v mojih očeh. Utrujen gospod, hvaležen za prevoz do Marije Pomagaj na Brezjah, je zaupno molil kleče pred milostno podobo, za pokojno ženo, za hčerki, za pokojne starše, za Slovence, da bi ostali verni ... S težkimi koraki je zapustil baziliko. Trdno prepričan, da ga Marija Pomagaj vodi skozi življenje in spremlja vsak trenutek. Neomajno zaupa v nebeško Mater. Hvaležen je, da mu je bilo dano še zadnjič, kot je rekel sam, priti na ta Marijin sveti kraj. Ni lahko gledati srebrne solze v njegovih očeh. Začutim moč ljubezni in neomajnega zaupanja v nebeško Mater. Zato razmišljam tudi danes o tem. Ne morem, da ne bi. Vleče me nekaj, da tole zapišem. Moram. Da bo nekaj zapisano o njem. O gospodu, ki zaupa v Marijo. Utrdil je tudi mojo otroško zaupljivost do nebeške Matere, ki ji iz dneva v dan izročam svoje drage.
Zaupam v Marijo!
Bernarda

Ko razmišljam, kakšno gorje je prinesla druga svetovna vojna prav v našo Slovenijo, si ne morem kaj, da ne bi zapisal: kako nizko lahko pade človek, naš človek! Saj je bila grozna tudi prva svetovna vojna, vendar le ni bilo sovraštva med ljudmi iste slovenske matere. Ti si razgrnila tančico skrivnosti enega človeka, eno usodo. Kaj pa je z množico, ki so jih kruto pomorili bratje iste slovenske matere? Biti v tujini, je bridko, ker mati domovina je samo ena. Če ti pa je domovina grob, je še bolj kruto; za pomorjene, za njihove očete, matere, brate in sestre, otroke, prijatelje. Verni ljudje imamo še eno Mater, Kraljico mučencev, ki je trpela ob svojem Sinu, našem Odrešeniku. To je mati Marija, h kateri se zatekamo na Brezjah, na Sveti Gori, na Ptujski Gori in v številnih drugih njenih cerkvah. Marija je povsod ista, trpeča in sočutna mati. Mož, ki živi daleč od domovine, ni pozabil za to Mater. Dala mu je moči, da je premagoval težave, bridkosti, ločenost od domovine, od svojih domačih ... S seboj je odnesel vero, ki mu jo je dala rodna mati, domača hiša. To je ohranjal kot najdragocenejši zaklad. Še sedaj na stara leta črpa moč iz tega zaklada.
Žal so doma na Slovenskem mnogi pozabili na brezjansko Mater Božjo in ne znajo več jokati ob njeni podobi. Marija nas čaka, da nas potolaži in nam da novih moči za življenje.
Franc Bole, Ognjišče (2010) 5, str. 76

Kategorija: Pisma

priloga

Dve metropoliji, šest škofij

gostja meseca

dr. Nataša Govekar

mladinska tema meseca

Ekskurzija v vesolje

Preberite več: April 2017

Kategorija: Kazalo

V postu nas duhovniki vabijo k odpovedi hrani, pijači, telefonom, televiziji in vsako leto tudi alkoholu. Pomislimo na akcijo 40 dni brez alkohola! Kaj pa cigarete? Vidim, da kadi tudi veliko duhovnikov. Pa se tej temi spretno izognejo. Sama sem nekadilka, poročena s kadilcem že dvajset let. Imava tudi odrasle otroke, ki že ‘pridno’ stopajo po očetovih stopinjah.
Cigarete in z njimi povezan smrad prenašam vsako leto težje, a storiti ne morem ničesar. Lahko se lepo oblečem, si uredim frizuro, skuham, pospravim stanovanje, a nisem toliko vredna kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti. Lepo je poznati svojo vrednost in vedeti, da jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto, da intimnost nikoli ni tisto pravo, ker manjka pika na i. Na sprehode in obiske ne hodiva več skupaj, ker iščeva različno družbo.
Zakaj sem se poročila s kadilcem? Bila sem mlada in zaljubljena kot toliko drugih. Pri maši sem dolgo prosila zanj, zdaj samo še zase. Bog mi daj moči, da zdržim. Imam malo prijateljev nekadilcev, tudi sodelavci kadijo, zato o tem ne govorim z nikomer. Mož je prepričan v svoj prav, še spovednik mi je rekel, naj mu kupim cigarete. Kaj bi ta svetoval ženi alkoholika? Naj mu kupi še kakšen liter, pa naj ga skupaj izpraznita in bodo problemi manjši? Cigareta je danes znak odraslosti, nekadilci smo moteči dejavniki napredne slovenske družbe. Kakšen je vaš komentar?
Mojca

Hvala za vaše pismo, v katerem ste na začetku opozorili na pomen postnega časa in postne odpovedi. Cerkev nam sicer predpisuje posebno obliko posta in zdržka, a prav je, da se vsakdo izmed nas v postnem času odpove še kakšni stvari. Sam naj so odloči, kateri. Dobro je, da za postni čas naredimo načrt. Tako na osebni ravni kot v družini. Tudi nekatere župnije si naredijo načrt: na primer, komu bodo namenili darove, ki jih bodo zbrali s postnimi odpovedmi. Kdo bi si lahko odtrgoval od jedi ali pijače, zato ker je skop. Pri postu pa gre za nekaj drugega: odpovem se eni stvari, da se lahko posvetim drugi. Npr: odpovem se gledanju televizije, da lahko obiščem osamljenega ali bolnika, tisti čas namenim pogovoru v družini ali pa pogovoru z Bogom v molitvi. Sredstva, ki jih prihranim, ko se odpovem neki razvadi (kava, alkohol, cigarete), namenim potrebnim.
Modro je, da v začetku postnega časa ne delamo preveč sklepov, ker je potem nevarnost, da se ne bomo nobenega držali, ali da se ne odpovedujemo, preveč stvarem, ker se tega ne bomo mogli držati. Odločimo se za eno ali dve stvari, pa se teh res držimo.
Najbolje je, da se odločimo, da se bomo odpovedal tisti stvari, ki se ji težje odpovemo ali da popravimo napake, ki motijo tudi druge. Večja ko je žrtev, večje je zasluženje. Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju.
Tako je Slovenska Karitas začela z akcijo 40 dni brez alkohola, ki se je v Sloveniji zelo oprijela. Menila je, da pri nas alkohol povzroča veliko gorja: pomislimo na prometne nesreče, ki jih povzročijo vinjeni vozniki, pa na trpljenje družin, kjer pije kdo od članov … Nekateri menijo, da bi bilo bolje, kot da se popolnoma odrečemo alkoholu, naučiti ljudi zmerno piti: kozarec vina pri obedu. Tudi to lahko imamo za dobro postno vajo, da namesto dveh kozarcev popijemo samo polovico kozarca.

Vi sprašujete o odpovedi cigaretam. Iz že napisanega lahko rečemo, da je tudi odpoved cigaretam ena od oblik posta. Za tiste, ki jim kajenje veliko pomeni, bi bila to kar težka odpoved. Zdi pa se mi, da težave pri vašem možu ne izvirajo od kajenja. Sam poznam precej kadilcev, ki so povsem normalni ljudje. Niso ‘zateženi’, ne terorizirajo, niso prepričani samo v svoj prav. So kot nekadilci – ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi. Pa ne zagovarjam kajenja. Vemo, da je škodljivo zdravju. V zadnjih letih je tudi naša družba naredila veliko v boju proti tej razvadi. Tako je v javnih prostorih kajenje prepovedano. Ko danes gledamo arhivske posnetke sej politikov pred leti in vidimo, da na teh sejah kadijo, se nam zdi to neverjetno. Kljub vsem prepovedim je med mnogimi mladimi kajenje še vedno zelo razširjeno. Tudi vaši otroci spadajo mednje, kakor pišete.
Najbrž tudi vaš mož ne bi postal drug človek samo zato, če bi nehal kaditi. To, da zanj, kljub temu, da skuhate in pospravite stanovanje, niste “toliko vredni kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti” in da “jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto” kaže, da je nekaj narobe z značajem vašega moža ali z vajinim medsebojnim odnosom.

V tem duhu tudi gledam na spovednikov nasvet, ko vam je dejal, da mu kupite cigarete. Predvidevam, da ni želel podpirati kajenja. Tudi vsi duhovniki, ki kadijo, ne zagovarjajo kajenja. Spominjam se duhovnika, svojega kateheta, ki je kadil, pa nam je mladostnikom dejal, naj se tega ne naučimo, ker je škodljivo. Očitno pa sam ni zmogel toliko moči, da bi nehal kaditi. Bil pa je odličen katehet in pridigar ter dober duhovnik. Najbrž vam je spovednik hotel reči: približajte se možu. Naredite prvi korak in stopite do njega. Pogovorita se. Povejta si, kaj vaju moti in kako bi izboljšala medsebojni odnos.
Svetoval bi vama, da se najprej sama pogovorita o odnosu v zakonu, pa tudi, da poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. Danes v Sloveniji ne manjka družinskih centrov, ki delujejo v okviru Cerkve. Morda vama bodo tam mogli pomagati.
Za skladen odnos v zakonu se je treba truditi, pa tudi moliti in prositi Boga zanj. Najbolje, da to zakonca naredita skupaj. Ne smemo obupati in reči: Ne bom več molil, ampak vztrajati v molitvi tudi takrat, ko ne doživimo takojšnjih sadov svoje molitve.
Morda bo za vaju z možem najtežji, a najkoristnejši post to, da se usedeta, se pogovorita in potem poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. V začetku sem napisal, da je prav, da se odpovemo tisti stvari, ki je za nas težka, ali pa naredimo kakšno težko stvar. Morda je za vaju z možem to prav medsebojni pogovor.
Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju. On naj vama in vsem nam stoji ob strani v postnih premagovanjih in prizadevanjih.

Božo Rustja, Štirideset dni brez cigarete. (Pismo meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 6-7

Kategorija: Pismo meseca

“Ko se postimo, ne jemo zaradi Boga in se z vsem bitjem združujemo z njim.”

Za postni čas je Ognjišče - Slomškova založba poskrbela za prevod knjige z naslovom Post – pot v življenje, delo dveh priznanih profesorjev iz Univerze v Beogradu. Prof. dr. Vladimir Vukašinović in prof. dr. Vesna Dimitrijević Srećković sta svoje znanje in vedenje o zdravilnem postu, s katerim Bog zdravi tudi najbolj težke bolezni srca in ožilja, zapisala in jih v obliki knjige ponudila svojim bralcem. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta in je doživela že več ponatisov in prevodov. Za naše bralce sta avtorja velikodušno dovolila, da se knjiga prevede tudi v slovenski jezik. Ob priložnosti predstavitve slovesnega prevoda smo prof. dr. Vladimirja Vukašinovića prosili za pogovor o njegovem delu, življenju in knjigi o postu.

- Zanimivo, da ste se odločili, da napišete knjigo o postu. Zakaj prav o postu? Vlada med ljudmi tako zanimanje za post, da ste ravno zato napisal knjigo?
Tema posta se je zelo spontano pojavila pred mano in pred drugim avtorjem te knjige, pred prof. dr. Vesno Dimitrijević Srećković. Ona je zdravnica endokrinologinja in univerzitetna profesorica in hkrati aktivna vernica naše Cerkve. Oba se postiva in veva, kako veliko vrednost ima post v našem življenju, zato sva želela, da to ponudiva našim bralcem. Predvsem tistim, ki se še nikoli niso postili, kakor tudi tistim, ki se redno postijo, pa kljub temu še ne poznajo vseh koristnih učinkov za zdravje, ki jih lahko post prinese našemu življenju. Najin najgloblji motiv je bil, pomagati ljudem, da bi s pomočjo posta ponovno odkrili vero oz. da bi svojo vero bolje razumeli.
- Kakšna je razlika med hujšanjem in postom?
Ogromna. Pri hujšanju se odrekamo hrani samo zato, da bi izgubili na teži, medtem ko je izguba telesne teže v postu samo ena izmed koristnih učinkov te duhovne discipline. Posebne prehrane (diéte) nimajo svoje duhovnosti, medtem ko je post prepleten z molitvijo in različnimi oblikami duhovne askeze. Zato je veliko bolj zapleten pojav. Post je vedno dejanje skupnosti – vsi kristjani se postimo in tako na viden način kažemo in izkušamo, kako nas vera povezuje. Posebne vrste prehrane pa so individualne, namenjene posameznikom in majhnim skupinam ljudi. Posebne vrste prehrane – diéte – so v celoti “delo naših rok”, ker prihajajo iz človeka in se pri človeku tudi končajo. Post pa je delo Božjih rok, je navdihnjen od Boga in človeka vodi k Bogu. Še veliko drugega bi lahko našteli, vendar mora vsak zase v svojem življenju odkriti to razliko in jo primerno ovrednotiti.
- Prosimo vas, povejte kaj o sebi? Iz kakšne družine izhajate? Kako ste živeli vero v njej?

Rodil sem se pred 50 leti v mestu Zrenjanin v osrednjem Banatu. Moji starši so bili delavci, pridni in požrtvovalni. Oba, oče in mama, sta v drugi svetovni vojni izgubila svoje starše. Tako je oče odraščal v domu za vojne sirote in mati pri sorodnikih, oba pa brez verske vzgoje. Deležna sta bila neke vrste nevere, zato tudi jaz nisem odraščal v hiši, kjer bi bila vera aktivna. Ko sem hodil v srednjo šolo, sem nekega večera vstopil v svetišče Device Marije v mojem domačem mestu (kjer sem kasneje postal diakon) in sem se zelo začudil. V svetišču so bili ljudje s svečami v rokah, vonjal sem vonj kadila, zbor je pel žalostne, vendar zelo slovesne melodije, ki jih takrat nisem razumel, ampak so v meni prebudila močna čustva. Pridružil sem se ljudem in v roko vzel svečo, šel za njimi in pustil, da me je vse to močno prevzelo. Kasneje sem ugotovil, da je bilo to na večer velikega petka in jaz sem se takrat prvič približal razpetemu Kristusu na križu in poljubil njegovo sveto telo in poslušal zveličavne besede cerkvene molitve. Duhovnik Andjelko Stojanović, pravi ribič ljudi, me je takrat opazil in ugotovil, da nisem redni vernik in da se pri svetem obredu ne znajdem. Zato se mi je približal, me je potrepljal po rami in rekel: “Mladenič, pridi kakšen dan, da se malo pogovoriva.” Presenečen sem mu odgovoril: “Oče, lahko pridem jutri?” Naslednji dan je bila velika sobota, ko imajo duhovniki polno dela, kot veste. Toda duhovnik, ki je govoril z mano, mi ni rekel: “Ne jutri, pridi rajši kakšen drug dan”. Pogledal me je s svojimi globokimi očmi in rekel: “Pridi!” Prišel sem in tistega kraja nisem več zapustil.
- Kdaj ste se odločili, da postanete duhovnik?
Čeprav sem z vsem srcem vzljubil Cerkev in teologijo, takrat še nisem razmišljal, da bi postal duhovnik. To se mi je zdelo tako vzvišeno in sveto, da sebe nisem videl v tem poklicu. Zato sem vpisal študij književnosti. Obiskal sem onega duhovnika, da se od njega poslovim, ker sem odšel služit vojaški rok. Pri njem je bil tisti večer na obisku škof dr. Amfilohije Radović. To je bilo leta 1986. Danes je črnogorski metropolit. Njegova prva škofija je bila v Banatu. Pogovarjali smo se o moji vojaščini in o mojem študiju. Škof me je vprašal, kaj bom študiral. Rekel sem, da književnost. Potem me je vprašal, zakaj se nisem vpisal na teološko fakulteto? Ogovoril sem mu nekaj podobnega, kar sem pravkar povedal. Nato mi je rekel: “Z mojim blagoslovom se vpiši na teološko fakulteto. Cerkev ni kraj samovolje in lastne presoje, ampak sveti kraj poslušnosti Božji volji, ki sedaj od tebe zahteva, da to storiš”. Nato sem rekel: “Bodi blagoslovljeno”. Dovolite mi, da povem, od tega načela nikoli nisem odstopil. Vse, kar se je v moji službi Cerkvi pomembnega dogajalo, je bilo vedno povezano s povabilom nekoga ali na predlog nekoga in njegov blagoslov. Torej sem živel in tako živim še danes.
- Kako je potekala vaša študijska pot? Kje ste študirali in kje ste se specializirali?
Teološka fakulteta, na kateri poučujem že 21 let, je moja ‘alma mater’ na vseh stopnjah študija. Na njej sem diplomiral, magistriral in doktoriral. Magisterij in doktorsko disertacijo sem pisal iz liturgike, prav tako je večina mojih knjig in raziskovanj povezanih s to teološko disciplino. V zadnjih desetih letih intenzivno raziskujem in razvijam sam in skupaj s študenti, katerim sem mentor pri njihovih doktoratih, novosti v liturgiki. To je zgodovina srbskega češčenja. Tako skušamo na podlagi rokopisov in starih spisov obnavljati pristno češčenje srbske Cerkve in pojasniti razloge za njihov nastanek, razvoj in spremembe nekaterih elementov v molitvenem življenju.
- Pravoslavni duhovniki ste poročeni in imate družine. Lahko poveste kaj o svoji družini in o tej svoji izkušnji?
Pravoslavni duhovniki se lahko poročijo ali pa so menihi in živijo v celibatu, kot je to v katoliški Cerkvi, vendar je teh zadnjih, vsaj v naši Cerkvi, bolj malo. Prepričani smo, da je vprašanje izbire življenjskega stanu, tesno povezan z notranjo poklicanostjo duhovnika. Nekdo si izbere samsko življenje, drugi se odloči za zakon. To je prepuščeno osebni odločitvi kandidatov za duhovništvo. Zase sem izbral zakonski stan. Poročil sem se, postal diakon in potem duhovnik. Kmalu smo dobili prvega sina in hčer in potem še dva sinova. Najstarejši je star 25 let, najmlajši 12. Če so stvari dobro postavljene, potem družina ni ovira v duhovnikovem življenju. Ravno nasprotno. Daje mu moč in podporo, da se lahko iskreno posveti svojemu poklicu. Družina je hkrati najboljše ogledalo duhovnikove službe. Njegova vera, njegova molitev, njegov post, njegova požrtvovalnost se najbolj vidi v veri, molitvi in postu članov njegove družine. Oni so do duhovnikovega življenja tudi najbolj ‘kritični’ ali pa ‘pomočniki’. Tisti, ki nima družine, se lahko, ko pride domov, tudi skrije pred drugimi. Poročen duhovnik pa je vedno na očeh drugih, tako župljanov, kakor svoje družine. Vsi ti ga nenehno spominjajo, da Bog vidi naše življenje. Družina je neke vrste duhovna telovadnica za duhovnika.
- Predavate na teološki fakulteti v Beogradu. Imate veliko študentov. Kdo se danes v Srbiji odloča za študij teologije?
Naši študentje prihajajo z različnimi motivi in ​​iz različnih socialnih, ekonomskih in kulturnih okolij. Nekateri prihajajo iz krščanskih družin, drugi so spreobrnjenci. Eni želijo postati duhovniki, drugi katehisti, mnogi pa študirajo samo zato, da poglobijo in utrdijo svojo vero. Vendar pa obstaja še nekaj globljega kot je vse to. Spominjam se in si bom zapomnil do konca svojega življenja, kako nam je naš profesor Nove zaveze, sedanji bački škof dr. Irinej Bulović, pri prvi uri predavanja rekel: “Dragi študentje, kdor se ne zaveda, da ga je na to mesto pripeljala Gospodova roka in da je tudi vam osebno namenjena ista poklicanost, kot so jo imeli apostoli Peter in Andrej, Jakob in Janez in drugi apostoli – ta ne razume, da se nahaja na posebnem mestu.” Skratka, ne glede na osebne razloge, zaradi katerih pride nekdo študirat na našo fakulteto, je notranji razlog vsem skupen.
Ko opazujemo od zunaj, se nam zdi, da ima pravoslavje veliko vlogo v srbski družbi. Po padcu komunizma pa sploh. Kako pa vi gledate na to? Kakšen vpliv ima danes pravoslavna Cerkev na srbsko družbo?
Dejstvo, da je Srbska pravoslavna Cerkev vedno skrbela za ljudi in da je v težkih časih ohranjala njegovo versko in narodno identiteto, vse to prispeva k temu, da ima srbski narod veliko spoštovanje do svoje Cerkve. Spoštovanje in ljubezen do Cerkev pa še ne pomeni, da ljudje cerkev tudi redno obiskujejo. Zadnji statistični podatki iz leta 2016 poročajo, da se je 85% prebivalstva v Srbiji opredelilo za pripadnike Srbske pravoslavne Cerkve. Če pa gledamo pravoslavna svetišča v Srbiji v nedeljo zjutraj, bomo v njih videli veliko manjše število vernikov. Kaj nam to pove? Prvič, da vloge Cerkve v družbi in v narodu ni mogoče oceniti z rednim obiskovanjem svetišč, pa čeprav bi duhovniki to radi videli. Obstajajo namreč še druge oblike. Srbija, kakor tudi vsa Evropa, potrebuje novo evangelizacijo, da bi se znova odkrile pristne korenine verskega življenja – to sta molitev in post.
- Pred leti ste izdali knjigo Post – pot v življenje. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta med vašimi bralci. Knjiga je doživela kar nekaj prevodov. Sedaj je na voljo tudi v slovenskem jeziku. Se vam zdi, da je ‘post’ pomembna tema za Cerkev?
Na začetku želim poudariti dejstvo, da sva knjigo z naslovom Post – pot v življenje napisala skupaj z dr. Vesno Dimitrijević Srećković, ki je redna profesorica medicine na Univerzi v Beogradu. To se je zgodilo prvič v zgodovini, da sva dva profesorja z iste univerze – jaz sem profesor na fakulteti za pravoslavno teologijo – skupaj objavila knjigo. V Srbiji je bila večkrat ponatisnjena. Priljubljenost same knjige – v teh dneh končujemo angleški in ruski prevod – je pokazala, da se lahko iz takšnega sodelovanja rodijo zelo koristni sadovi. To nam pove, da post ni le pomembna tema za Cerkev, ampak tudi za družbo kot celoto.
- Kakšen pomen ima post za pravoslavno Cerkev?
Pomen posta v duhovnem življenju pravoslavnih kristjanov je velik. To je razvidno na več načinov. Če preštejemo postne dneve v enem letu – ko se postimo en dan ali vsako sredo in petek, ko se za post izberejo trije ali štirje dnevi – potem vidimo, da je skoraj enako število postnih in mesnih dni v letu. Poleg tega kvantitativnega vidika ima post zelo velik pomen tudi za različne duhovne prakse in pobožne tradicije, ki so ohranjene v pravoslavni Cerkvi. Post je obvezna priprava na evharistijo v smislu odpovedi hrani in pijači, od polnoči do prejema svetega obhajila; je sestavni del kesanja, ker je skupaj s priznanjem, priprava na obhajilo. Post se pridružuje številnim molitvam in se lahko razume kot prostovoljno sprejeta, pobožna žrtev za Boga. Vendar, kaj je njegova vsebina in zakaj ni samo zaželen, ampak je nujno potreben v naši duhovni rasti? O tem bi lahko na dolgo govorili, vendar bom izpostavil samo nekaj osnovnih poudarkov. Starozavezni Adam je v raju prekršil Božjo postno postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Kakor molitev povezuje človeka z Bogom, ker se človek z besedami obrača k Bogu in z njim vzpostavlja verbalni oz. intelektualni odnos, tako tudi post združuje Boga in človeka. Ko človek je ali ne je zaradi Boga, se z vsem svojim bitjem združuje z njim. Naši ljudje pravijo: “V hiši, v kateri se ljudje postijo, sedi za mizo sam nevidni Kristus Odrešenik in obeduje z njimi.” To zelo drži.
- Ali se vam zdi, da se o postu danes premalo govori v medijih in sploh v Cerkvi?
Vsi mediji, razen cerkvenih, o postu danes zelo malo govorijo. To pomeni, da imamo zelo težko nalogo, da bi se ta tema in praksa posta zopet vrnila med širši krog vernikov in tistih, ki so na tem, da to postanejo. Ta knjiga je skromen poskus tega. To izraža njena misijonarska vsebina. Na tisoče ljudi je, ki nikoli ne bi vzeli v roke knjige o postu in se tudi nikoli ne bi postili, vendar so se prav zaradi svoje bolezni, ki jo post preprečuje, zdravi ali lajša, začeli postiti. Na ta način pridejo v stik s samim Kristusom. On lahko tudi po tej poti prebudi njihova srca.
- Knjiga o postu opozarja na veliko bolezni (srca, ožilja), ki se lahko ozdravijo s postno prehrano. Ali po vašem mnenju telesne bolezni ozdravlja postna prehrana ali vera v Boga?
Na vaše vprašanje bom tudi jaz odgovoril z vprašanjem – zakaj je Gospod na tako nenavaden način ozdravil sleporojenega? Zakaj se je ‘mučil’ s tem, da je naredil blato in z njim pomazal njegove oči in potem je ‘mučil’ še njega, da se je moral umiti v vodi, ko bi mu lahko preprosto rekel: Spreglej! In bi spregledal? Mislim, da je to storil zaradi tega, da bi v ves materialni svet, ki nas obdaja, in v hrano, položil svojo zdravilno moč, ki zdravi skozi vsa zdravila in tudi skozi postno obliko prehrane. Torej – ali postna prehrana zdravi? Zdravi! S čim? Z močjo vsemogočnega Boga. Vera in življenje po veri – to je tisto umivanje v vodi – je naš prispevek k zdravljenju.
- Kateri ‘postni’ jedilnik, ki je objavljen v knjigi, vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Meni je ‘najljubši najstarejši’ postni jedilnik. Ko nastopi čas velikega posta in njegova stroga verska določila in ker se prav takrat začne poletje in se vse okrog nas obnavlja, se v meni prebudi posebno razpoloženje in ta čas doživljam na posebno globok način.
- Ali nameravate izdati še kakšno podobno knjigo?
S kolegico prof. dr. Vesno Dimitrijević Srećković pripravljava novo knjigo, ki bo govorila o razmerju med depresijo, metaboličnim sindrom in postom. Njene raziskave, ki jih že vrsto let predstavlja na kongresih endokrinologov po svetu in rezultati, do katerih je prišla, kažejo na močno povezavo naštetih pojavov. Jaz bom to področje opisoval s teološke in duhovne perspektive. Nova knjiga je že pred vrati.
- Kaj svetujete slovenskim bralcem?
Slovenskim bralcem želim, da bi ob postni praksi poglobili svoje duhovno življenje. Tako se ne bodo šli nekih ‘novotarij’ z Vzhoda. Ravno nasprotno. Nadaljevali bodo prakso starih krščanskih časov, ko so se na Vzhodu in Zahodu rojevali mnogi puščavniki. Brez dvoma bodo na ta način okrepili tudi svoje telesno, duhovno in duševno zdravje.

Prof. dr. Vladimir Vukašinović
je rojen leta 1967 v Zrenjaninu. Odraščal je v neverni družini in se kot odrasel oklenil krščanstva. Je poročen in oče štirih otrok. V pravoslavnega duhovnika je bil posvečen leta 1992. Od leta 1996 predava liturgiko na Pravoslavni teološki fakulteti Univerze v Beogradu. Je avtor številnih knjig in znanstvenih razprav o razvoju liturgije v Srbski pravoslavni cerkvi. Prof. dr. Vukašinović sodeluje z mnogimi mednarodnimi znanstvenimi ustanovami in je voditelj Inštituta za kulturo svetega Mons Haemus (http://moh.sr) in Inštituta za liturgiko in cerkveno umetnost.

pogovor pripravila Božo Rustja in Stanislav Slatinek

dr. Vladimir Vukašinović. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 8-13.

Kategorija: Gost meseca