V postu nas duhovniki vabijo k odpovedi hrani, pijači, telefonom, televiziji in vsako leto tudi alkoholu. Pomislimo na akcijo 40 dni brez alkohola! Kaj pa cigarete? Vidim, da kadi tudi veliko duhovnikov. Pa se tej temi spretno izognejo. Sama sem nekadilka, poročena s kadilcem že dvajset let. Imava tudi odrasle otroke, ki že ‘pridno’ stopajo po očetovih stopinjah.
Cigarete in z njimi povezan smrad prenašam vsako leto težje, a storiti ne morem ničesar. Lahko se lepo oblečem, si uredim frizuro, skuham, pospravim stanovanje, a nisem toliko vredna kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti. Lepo je poznati svojo vrednost in vedeti, da jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto, da intimnost nikoli ni tisto pravo, ker manjka pika na i. Na sprehode in obiske ne hodiva več skupaj, ker iščeva različno družbo.
Zakaj sem se poročila s kadilcem? Bila sem mlada in zaljubljena kot toliko drugih. Pri maši sem dolgo prosila zanj, zdaj samo še zase. Bog mi daj moči, da zdržim. Imam malo prijateljev nekadilcev, tudi sodelavci kadijo, zato o tem ne govorim z nikomer. Mož je prepričan v svoj prav, še spovednik mi je rekel, naj mu kupim cigarete. Kaj bi ta svetoval ženi alkoholika? Naj mu kupi še kakšen liter, pa naj ga skupaj izpraznita in bodo problemi manjši? Cigareta je danes znak odraslosti, nekadilci smo moteči dejavniki napredne slovenske družbe. Kakšen je vaš komentar?
Mojca

Hvala za vaše pismo, v katerem ste na začetku opozorili na pomen postnega časa in postne odpovedi. Cerkev nam sicer predpisuje posebno obliko posta in zdržka, a prav je, da se vsakdo izmed nas v postnem času odpove še kakšni stvari. Sam naj so odloči, kateri. Dobro je, da za postni čas naredimo načrt. Tako na osebni ravni kot v družini. Tudi nekatere župnije si naredijo načrt: na primer, komu bodo namenili darove, ki jih bodo zbrali s postnimi odpovedmi. Kdo bi si lahko odtrgoval od jedi ali pijače, zato ker je skop. Pri postu pa gre za nekaj drugega: odpovem se eni stvari, da se lahko posvetim drugi. Npr: odpovem se gledanju televizije, da lahko obiščem osamljenega ali bolnika, tisti čas namenim pogovoru v družini ali pa pogovoru z Bogom v molitvi. Sredstva, ki jih prihranim, ko se odpovem neki razvadi (kava, alkohol, cigarete), namenim potrebnim.
Modro je, da v začetku postnega časa ne delamo preveč sklepov, ker je potem nevarnost, da se ne bomo nobenega držali, ali da se ne odpovedujemo, preveč stvarem, ker se tega ne bomo mogli držati. Odločimo se za eno ali dve stvari, pa se teh res držimo.
Najbolje je, da se odločimo, da se bomo odpovedal tisti stvari, ki se ji težje odpovemo ali da popravimo napake, ki motijo tudi druge. Večja ko je žrtev, večje je zasluženje. Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju.
Tako je Slovenska Karitas začela z akcijo 40 dni brez alkohola, ki se je v Sloveniji zelo oprijela. Menila je, da pri nas alkohol povzroča veliko gorja: pomislimo na prometne nesreče, ki jih povzročijo vinjeni vozniki, pa na trpljenje družin, kjer pije kdo od članov … Nekateri menijo, da bi bilo bolje, kot da se popolnoma odrečemo alkoholu, naučiti ljudi zmerno piti: kozarec vina pri obedu. Tudi to lahko imamo za dobro postno vajo, da namesto dveh kozarcev popijemo samo polovico kozarca.

Vi sprašujete o odpovedi cigaretam. Iz že napisanega lahko rečemo, da je tudi odpoved cigaretam ena od oblik posta. Za tiste, ki jim kajenje veliko pomeni, bi bila to kar težka odpoved. Zdi pa se mi, da težave pri vašem možu ne izvirajo od kajenja. Sam poznam precej kadilcev, ki so povsem normalni ljudje. Niso ‘zateženi’, ne terorizirajo, niso prepričani samo v svoj prav. So kot nekadilci – ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi. Pa ne zagovarjam kajenja. Vemo, da je škodljivo zdravju. V zadnjih letih je tudi naša družba naredila veliko v boju proti tej razvadi. Tako je v javnih prostorih kajenje prepovedano. Ko danes gledamo arhivske posnetke sej politikov pred leti in vidimo, da na teh sejah kadijo, se nam zdi to neverjetno. Kljub vsem prepovedim je med mnogimi mladimi kajenje še vedno zelo razširjeno. Tudi vaši otroci spadajo mednje, kakor pišete.
Najbrž tudi vaš mož ne bi postal drug človek samo zato, če bi nehal kaditi. To, da zanj, kljub temu, da skuhate in pospravite stanovanje, niste “toliko vredni kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti” in da “jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto” kaže, da je nekaj narobe z značajem vašega moža ali z vajinim medsebojnim odnosom.

V tem duhu tudi gledam na spovednikov nasvet, ko vam je dejal, da mu kupite cigarete. Predvidevam, da ni želel podpirati kajenja. Tudi vsi duhovniki, ki kadijo, ne zagovarjajo kajenja. Spominjam se duhovnika, svojega kateheta, ki je kadil, pa nam je mladostnikom dejal, naj se tega ne naučimo, ker je škodljivo. Očitno pa sam ni zmogel toliko moči, da bi nehal kaditi. Bil pa je odličen katehet in pridigar ter dober duhovnik. Najbrž vam je spovednik hotel reči: približajte se možu. Naredite prvi korak in stopite do njega. Pogovorita se. Povejta si, kaj vaju moti in kako bi izboljšala medsebojni odnos.
Svetoval bi vama, da se najprej sama pogovorita o odnosu v zakonu, pa tudi, da poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. Danes v Sloveniji ne manjka družinskih centrov, ki delujejo v okviru Cerkve. Morda vama bodo tam mogli pomagati.
Za skladen odnos v zakonu se je treba truditi, pa tudi moliti in prositi Boga zanj. Najbolje, da to zakonca naredita skupaj. Ne smemo obupati in reči: Ne bom več molil, ampak vztrajati v molitvi tudi takrat, ko ne doživimo takojšnjih sadov svoje molitve.
Morda bo za vaju z možem najtežji, a najkoristnejši post to, da se usedeta, se pogovorita in potem poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. V začetku sem napisal, da je prav, da se odpovemo tisti stvari, ki je za nas težka, ali pa naredimo kakšno težko stvar. Morda je za vaju z možem to prav medsebojni pogovor.
Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju. On naj vama in vsem nam stoji ob strani v postnih premagovanjih in prizadevanjih.

Božo Rustja, Štirideset dni brez cigarete. (Pismo meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 6-7

Kategorija: Pismo meseca

“Ko se postimo, ne jemo zaradi Boga in se z vsem bitjem združujemo z njim.”

Za postni čas je Ognjišče - Slomškova založba poskrbela za prevod knjige z naslovom Post – pot v življenje, delo dveh priznanih profesorjev iz Univerze v Beogradu. Prof. dr. Vladimir Vukašinović in prof. dr. Vesna Dimitrijević Srećković sta svoje znanje in vedenje o zdravilnem postu, s katerim Bog zdravi tudi najbolj težke bolezni srca in ožilja, zapisala in jih v obliki knjige ponudila svojim bralcem. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta in je doživela že več ponatisov in prevodov. Za naše bralce sta avtorja velikodušno dovolila, da se knjiga prevede tudi v slovenski jezik. Ob priložnosti predstavitve slovesnega prevoda smo prof. dr. Vladimirja Vukašinovića prosili za pogovor o njegovem delu, življenju in knjigi o postu.

- Zanimivo, da ste se odločili, da napišete knjigo o postu. Zakaj prav o postu? Vlada med ljudmi tako zanimanje za post, da ste ravno zato napisal knjigo?
Tema posta se je zelo spontano pojavila pred mano in pred drugim avtorjem te knjige, pred prof. dr. Vesno Dimitrijević Srećković. Ona je zdravnica endokrinologinja in univerzitetna profesorica in hkrati aktivna vernica naše Cerkve. Oba se postiva in veva, kako veliko vrednost ima post v našem življenju, zato sva želela, da to ponudiva našim bralcem. Predvsem tistim, ki se še nikoli niso postili, kakor tudi tistim, ki se redno postijo, pa kljub temu še ne poznajo vseh koristnih učinkov za zdravje, ki jih lahko post prinese našemu življenju. Najin najgloblji motiv je bil, pomagati ljudem, da bi s pomočjo posta ponovno odkrili vero oz. da bi svojo vero bolje razumeli.
- Kakšna je razlika med hujšanjem in postom?
Ogromna. Pri hujšanju se odrekamo hrani samo zato, da bi izgubili na teži, medtem ko je izguba telesne teže v postu samo ena izmed koristnih učinkov te duhovne discipline. Posebne prehrane (diéte) nimajo svoje duhovnosti, medtem ko je post prepleten z molitvijo in različnimi oblikami duhovne askeze. Zato je veliko bolj zapleten pojav. Post je vedno dejanje skupnosti – vsi kristjani se postimo in tako na viden način kažemo in izkušamo, kako nas vera povezuje. Posebne vrste prehrane pa so individualne, namenjene posameznikom in majhnim skupinam ljudi. Posebne vrste prehrane – diéte – so v celoti “delo naših rok”, ker prihajajo iz človeka in se pri človeku tudi končajo. Post pa je delo Božjih rok, je navdihnjen od Boga in človeka vodi k Bogu. Še veliko drugega bi lahko našteli, vendar mora vsak zase v svojem življenju odkriti to razliko in jo primerno ovrednotiti.
- Prosimo vas, povejte kaj o sebi? Iz kakšne družine izhajate? Kako ste živeli vero v njej?

Rodil sem se pred 50 leti v mestu Zrenjanin v osrednjem Banatu. Moji starši so bili delavci, pridni in požrtvovalni. Oba, oče in mama, sta v drugi svetovni vojni izgubila svoje starše. Tako je oče odraščal v domu za vojne sirote in mati pri sorodnikih, oba pa brez verske vzgoje. Deležna sta bila neke vrste nevere, zato tudi jaz nisem odraščal v hiši, kjer bi bila vera aktivna. Ko sem hodil v srednjo šolo, sem nekega večera vstopil v svetišče Device Marije v mojem domačem mestu (kjer sem kasneje postal diakon) in sem se zelo začudil. V svetišču so bili ljudje s svečami v rokah, vonjal sem vonj kadila, zbor je pel žalostne, vendar zelo slovesne melodije, ki jih takrat nisem razumel, ampak so v meni prebudila močna čustva. Pridružil sem se ljudem in v roko vzel svečo, šel za njimi in pustil, da me je vse to močno prevzelo. Kasneje sem ugotovil, da je bilo to na večer velikega petka in jaz sem se takrat prvič približal razpetemu Kristusu na križu in poljubil njegovo sveto telo in poslušal zveličavne besede cerkvene molitve. Duhovnik Andjelko Stojanović, pravi ribič ljudi, me je takrat opazil in ugotovil, da nisem redni vernik in da se pri svetem obredu ne znajdem. Zato se mi je približal, me je potrepljal po rami in rekel: “Mladenič, pridi kakšen dan, da se malo pogovoriva.” Presenečen sem mu odgovoril: “Oče, lahko pridem jutri?” Naslednji dan je bila velika sobota, ko imajo duhovniki polno dela, kot veste. Toda duhovnik, ki je govoril z mano, mi ni rekel: “Ne jutri, pridi rajši kakšen drug dan”. Pogledal me je s svojimi globokimi očmi in rekel: “Pridi!” Prišel sem in tistega kraja nisem več zapustil.
- Kdaj ste se odločili, da postanete duhovnik?
Čeprav sem z vsem srcem vzljubil Cerkev in teologijo, takrat še nisem razmišljal, da bi postal duhovnik. To se mi je zdelo tako vzvišeno in sveto, da sebe nisem videl v tem poklicu. Zato sem vpisal študij književnosti. Obiskal sem onega duhovnika, da se od njega poslovim, ker sem odšel služit vojaški rok. Pri njem je bil tisti večer na obisku škof dr. Amfilohije Radović. To je bilo leta 1986. Danes je črnogorski metropolit. Njegova prva škofija je bila v Banatu. Pogovarjali smo se o moji vojaščini in o mojem študiju. Škof me je vprašal, kaj bom študiral. Rekel sem, da književnost. Potem me je vprašal, zakaj se nisem vpisal na teološko fakulteto? Ogovoril sem mu nekaj podobnega, kar sem pravkar povedal. Nato mi je rekel: “Z mojim blagoslovom se vpiši na teološko fakulteto. Cerkev ni kraj samovolje in lastne presoje, ampak sveti kraj poslušnosti Božji volji, ki sedaj od tebe zahteva, da to storiš”. Nato sem rekel: “Bodi blagoslovljeno”. Dovolite mi, da povem, od tega načela nikoli nisem odstopil. Vse, kar se je v moji službi Cerkvi pomembnega dogajalo, je bilo vedno povezano s povabilom nekoga ali na predlog nekoga in njegov blagoslov. Torej sem živel in tako živim še danes.
- Kako je potekala vaša študijska pot? Kje ste študirali in kje ste se specializirali?
Teološka fakulteta, na kateri poučujem že 21 let, je moja ‘alma mater’ na vseh stopnjah študija. Na njej sem diplomiral, magistriral in doktoriral. Magisterij in doktorsko disertacijo sem pisal iz liturgike, prav tako je večina mojih knjig in raziskovanj povezanih s to teološko disciplino. V zadnjih desetih letih intenzivno raziskujem in razvijam sam in skupaj s študenti, katerim sem mentor pri njihovih doktoratih, novosti v liturgiki. To je zgodovina srbskega češčenja. Tako skušamo na podlagi rokopisov in starih spisov obnavljati pristno češčenje srbske Cerkve in pojasniti razloge za njihov nastanek, razvoj in spremembe nekaterih elementov v molitvenem življenju.
- Pravoslavni duhovniki ste poročeni in imate družine. Lahko poveste kaj o svoji družini in o tej svoji izkušnji?
Pravoslavni duhovniki se lahko poročijo ali pa so menihi in živijo v celibatu, kot je to v katoliški Cerkvi, vendar je teh zadnjih, vsaj v naši Cerkvi, bolj malo. Prepričani smo, da je vprašanje izbire življenjskega stanu, tesno povezan z notranjo poklicanostjo duhovnika. Nekdo si izbere samsko življenje, drugi se odloči za zakon. To je prepuščeno osebni odločitvi kandidatov za duhovništvo. Zase sem izbral zakonski stan. Poročil sem se, postal diakon in potem duhovnik. Kmalu smo dobili prvega sina in hčer in potem še dva sinova. Najstarejši je star 25 let, najmlajši 12. Če so stvari dobro postavljene, potem družina ni ovira v duhovnikovem življenju. Ravno nasprotno. Daje mu moč in podporo, da se lahko iskreno posveti svojemu poklicu. Družina je hkrati najboljše ogledalo duhovnikove službe. Njegova vera, njegova molitev, njegov post, njegova požrtvovalnost se najbolj vidi v veri, molitvi in postu članov njegove družine. Oni so do duhovnikovega življenja tudi najbolj ‘kritični’ ali pa ‘pomočniki’. Tisti, ki nima družine, se lahko, ko pride domov, tudi skrije pred drugimi. Poročen duhovnik pa je vedno na očeh drugih, tako župljanov, kakor svoje družine. Vsi ti ga nenehno spominjajo, da Bog vidi naše življenje. Družina je neke vrste duhovna telovadnica za duhovnika.
- Predavate na teološki fakulteti v Beogradu. Imate veliko študentov. Kdo se danes v Srbiji odloča za študij teologije?
Naši študentje prihajajo z različnimi motivi in ​​iz različnih socialnih, ekonomskih in kulturnih okolij. Nekateri prihajajo iz krščanskih družin, drugi so spreobrnjenci. Eni želijo postati duhovniki, drugi katehisti, mnogi pa študirajo samo zato, da poglobijo in utrdijo svojo vero. Vendar pa obstaja še nekaj globljega kot je vse to. Spominjam se in si bom zapomnil do konca svojega življenja, kako nam je naš profesor Nove zaveze, sedanji bački škof dr. Irinej Bulović, pri prvi uri predavanja rekel: “Dragi študentje, kdor se ne zaveda, da ga je na to mesto pripeljala Gospodova roka in da je tudi vam osebno namenjena ista poklicanost, kot so jo imeli apostoli Peter in Andrej, Jakob in Janez in drugi apostoli – ta ne razume, da se nahaja na posebnem mestu.” Skratka, ne glede na osebne razloge, zaradi katerih pride nekdo študirat na našo fakulteto, je notranji razlog vsem skupen.
Ko opazujemo od zunaj, se nam zdi, da ima pravoslavje veliko vlogo v srbski družbi. Po padcu komunizma pa sploh. Kako pa vi gledate na to? Kakšen vpliv ima danes pravoslavna Cerkev na srbsko družbo?
Dejstvo, da je Srbska pravoslavna Cerkev vedno skrbela za ljudi in da je v težkih časih ohranjala njegovo versko in narodno identiteto, vse to prispeva k temu, da ima srbski narod veliko spoštovanje do svoje Cerkve. Spoštovanje in ljubezen do Cerkev pa še ne pomeni, da ljudje cerkev tudi redno obiskujejo. Zadnji statistični podatki iz leta 2016 poročajo, da se je 85% prebivalstva v Srbiji opredelilo za pripadnike Srbske pravoslavne Cerkve. Če pa gledamo pravoslavna svetišča v Srbiji v nedeljo zjutraj, bomo v njih videli veliko manjše število vernikov. Kaj nam to pove? Prvič, da vloge Cerkve v družbi in v narodu ni mogoče oceniti z rednim obiskovanjem svetišč, pa čeprav bi duhovniki to radi videli. Obstajajo namreč še druge oblike. Srbija, kakor tudi vsa Evropa, potrebuje novo evangelizacijo, da bi se znova odkrile pristne korenine verskega življenja – to sta molitev in post.
- Pred leti ste izdali knjigo Post – pot v življenje. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta med vašimi bralci. Knjiga je doživela kar nekaj prevodov. Sedaj je na voljo tudi v slovenskem jeziku. Se vam zdi, da je ‘post’ pomembna tema za Cerkev?
Na začetku želim poudariti dejstvo, da sva knjigo z naslovom Post – pot v življenje napisala skupaj z dr. Vesno Dimitrijević Srećković, ki je redna profesorica medicine na Univerzi v Beogradu. To se je zgodilo prvič v zgodovini, da sva dva profesorja z iste univerze – jaz sem profesor na fakulteti za pravoslavno teologijo – skupaj objavila knjigo. V Srbiji je bila večkrat ponatisnjena. Priljubljenost same knjige – v teh dneh končujemo angleški in ruski prevod – je pokazala, da se lahko iz takšnega sodelovanja rodijo zelo koristni sadovi. To nam pove, da post ni le pomembna tema za Cerkev, ampak tudi za družbo kot celoto.
- Kakšen pomen ima post za pravoslavno Cerkev?
Pomen posta v duhovnem življenju pravoslavnih kristjanov je velik. To je razvidno na več načinov. Če preštejemo postne dneve v enem letu – ko se postimo en dan ali vsako sredo in petek, ko se za post izberejo trije ali štirje dnevi – potem vidimo, da je skoraj enako število postnih in mesnih dni v letu. Poleg tega kvantitativnega vidika ima post zelo velik pomen tudi za različne duhovne prakse in pobožne tradicije, ki so ohranjene v pravoslavni Cerkvi. Post je obvezna priprava na evharistijo v smislu odpovedi hrani in pijači, od polnoči do prejema svetega obhajila; je sestavni del kesanja, ker je skupaj s priznanjem, priprava na obhajilo. Post se pridružuje številnim molitvam in se lahko razume kot prostovoljno sprejeta, pobožna žrtev za Boga. Vendar, kaj je njegova vsebina in zakaj ni samo zaželen, ampak je nujno potreben v naši duhovni rasti? O tem bi lahko na dolgo govorili, vendar bom izpostavil samo nekaj osnovnih poudarkov. Starozavezni Adam je v raju prekršil Božjo postno postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Kakor molitev povezuje človeka z Bogom, ker se človek z besedami obrača k Bogu in z njim vzpostavlja verbalni oz. intelektualni odnos, tako tudi post združuje Boga in človeka. Ko človek je ali ne je zaradi Boga, se z vsem svojim bitjem združuje z njim. Naši ljudje pravijo: “V hiši, v kateri se ljudje postijo, sedi za mizo sam nevidni Kristus Odrešenik in obeduje z njimi.” To zelo drži.
- Ali se vam zdi, da se o postu danes premalo govori v medijih in sploh v Cerkvi?
Vsi mediji, razen cerkvenih, o postu danes zelo malo govorijo. To pomeni, da imamo zelo težko nalogo, da bi se ta tema in praksa posta zopet vrnila med širši krog vernikov in tistih, ki so na tem, da to postanejo. Ta knjiga je skromen poskus tega. To izraža njena misijonarska vsebina. Na tisoče ljudi je, ki nikoli ne bi vzeli v roke knjige o postu in se tudi nikoli ne bi postili, vendar so se prav zaradi svoje bolezni, ki jo post preprečuje, zdravi ali lajša, začeli postiti. Na ta način pridejo v stik s samim Kristusom. On lahko tudi po tej poti prebudi njihova srca.
- Knjiga o postu opozarja na veliko bolezni (srca, ožilja), ki se lahko ozdravijo s postno prehrano. Ali po vašem mnenju telesne bolezni ozdravlja postna prehrana ali vera v Boga?
Na vaše vprašanje bom tudi jaz odgovoril z vprašanjem – zakaj je Gospod na tako nenavaden način ozdravil sleporojenega? Zakaj se je ‘mučil’ s tem, da je naredil blato in z njim pomazal njegove oči in potem je ‘mučil’ še njega, da se je moral umiti v vodi, ko bi mu lahko preprosto rekel: Spreglej! In bi spregledal? Mislim, da je to storil zaradi tega, da bi v ves materialni svet, ki nas obdaja, in v hrano, položil svojo zdravilno moč, ki zdravi skozi vsa zdravila in tudi skozi postno obliko prehrane. Torej – ali postna prehrana zdravi? Zdravi! S čim? Z močjo vsemogočnega Boga. Vera in življenje po veri – to je tisto umivanje v vodi – je naš prispevek k zdravljenju.
- Kateri ‘postni’ jedilnik, ki je objavljen v knjigi, vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Meni je ‘najljubši najstarejši’ postni jedilnik. Ko nastopi čas velikega posta in njegova stroga verska določila in ker se prav takrat začne poletje in se vse okrog nas obnavlja, se v meni prebudi posebno razpoloženje in ta čas doživljam na posebno globok način.
- Ali nameravate izdati še kakšno podobno knjigo?
S kolegico prof. dr. Vesno Dimitrijević Srećković pripravljava novo knjigo, ki bo govorila o razmerju med depresijo, metaboličnim sindrom in postom. Njene raziskave, ki jih že vrsto let predstavlja na kongresih endokrinologov po svetu in rezultati, do katerih je prišla, kažejo na močno povezavo naštetih pojavov. Jaz bom to področje opisoval s teološke in duhovne perspektive. Nova knjiga je že pred vrati.
- Kaj svetujete slovenskim bralcem?
Slovenskim bralcem želim, da bi ob postni praksi poglobili svoje duhovno življenje. Tako se ne bodo šli nekih ‘novotarij’ z Vzhoda. Ravno nasprotno. Nadaljevali bodo prakso starih krščanskih časov, ko so se na Vzhodu in Zahodu rojevali mnogi puščavniki. Brez dvoma bodo na ta način okrepili tudi svoje telesno, duhovno in duševno zdravje.

Prof. dr. Vladimir Vukašinović
je rojen leta 1967 v Zrenjaninu. Odraščal je v neverni družini in se kot odrasel oklenil krščanstva. Je poročen in oče štirih otrok. V pravoslavnega duhovnika je bil posvečen leta 1992. Od leta 1996 predava liturgiko na Pravoslavni teološki fakulteti Univerze v Beogradu. Je avtor številnih knjig in znanstvenih razprav o razvoju liturgije v Srbski pravoslavni cerkvi. Prof. dr. Vukašinović sodeluje z mnogimi mednarodnimi znanstvenimi ustanovami in je voditelj Inštituta za kulturo svetega Mons Haemus (http://moh.sr) in Inštituta za liturgiko in cerkveno umetnost.

pogovor pripravila Božo Rustja in Stanislav Slatinek

dr. Vladimir Vukašinović. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 8-13.

Kategorija: Gost meseca

Prvega marca začenjamo postni čas, zato je razumljivo, da je tudi marčevska številka postno obarvana. O postu govori že pismo meseca, pa tudi eno od pisem, ko spregovori o pomenu molitve. Postni temi je posvečena tudi priloga, ki nam prestavlja križeve pote na prostem v Sloveniji.

Zanimivo je, da nam bo o postu spregovoril pravoslavni duhovnik in teolog, ki ga predstavljamo kot gosta meseca. Morda bomo ob njegovih besedah začutili, kako prepogosto zanemarjamo moč in pomen posta v našem krščanskem življenju. Prof. Vukašinovića smo povabili kot gosta meseca tudi zato, ker je izšla njegova knjiga Post – pot v življenje. Več o knjigi na str. 13.

S postnim časom sta povezani tudi dve novi knjigi Ognjišča. Prva je zbirka štirih križevih potov Upanje v tretji dan. Naslov je vzet po prvem, meditativno obarvanem križevem potu, ki ga je pred leti napisal pokojni prof. Otmar Črnilogar. Dva križeva pota sta prevoda iz italijanščine in sta prirejena za sodelovanje skupine vernikov (Paglia, Lasconi). Eden je namenjen kot molitev za duhovnike. Več o knjigi na str. 71.

Novost na knjižnem trgu je križev pot, namenjen samo otrokom: Pobarvaj sveti križev pot. Besedilo zanj je napisala naša vestna sodelavka Berta Golob, ilustrirala pa ga je Silva Karim. Otroci bodo lahko pobarvali ilustracije ter s pomočjo staršev prebirali križev pot v verzih ter svetopisemske odlomke o Jezusovem trpljenju. Več o knjigi na str. 71.

Prav tako je svojevrstna novost ’zbirka’ treh knjig Krstno darilo. V lepi darilni škatli z ročajem so tri knjige: Moje krstne svetopisemske zgodbe, Moje prve molitve in Moja krstna spominska knjiga. Že naslovi povedo njihovo vsebino. V prvi so kratke svetopisemske zgodbe, primerne za branje najmlajšim otrokom, v drugi znane in manj znane molitve za različne priložnosti. V tretji pa bodo starši lahko beležili spomine na prva leta rasti svojega otroka. Knjige so zelo lepo in primerno darilo za krst tudi zato, ker smo doslej imeli različne knjige različnih formatov (Krstno Sveto pismo, Krstni album), sedaj pa so vse knjige v eni, lični embalaži. Več o knjigi na str. 130.

Pred dnevom bolnikov, ki smo ga letos obhajali že 25-ič, je izšla knjižica z izborom iz papeževih poslanic bolnikom z naslovom Marija Zdravje bolnikov – znamenje Božje ljubezni. Papež vsako leto ob tem dnevu napiše posebno poslanico bolnikom in trpečim. Ob letošnjem srebrnem jubileju smo izdali izbor misli papežev. Redni bralci veste, da je Ognjišče povezano z invalidi in bolniki. V vsaki številki predstavimo kakšnega invalida, vsako tretjo soboto v juniju pa Ognjišče organizira narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Letos bo to sobota, 17. junija in vas že sedaj vabimo na romanje.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Kategorija: Beležnica

Ko me je nekako pri desetih letih ‘zgrabila’ strast do branja, sem v podstrešni skrinji odkril zaklad pokojne mame – knjige! Veliko jih je bilo iz bogate Slovenčeve knjižnice, med njimi tri z naslovom Bobri, ki so jih krasile številne ‘žive’ podobe slikarja Franceta Goršeta. Ob njih sem se še močneje vživel v napeto pripoved pisatelja Janez Jalna o davnih koliščarjih na sedanjem Ljubljanskem barju. Nosilec zgodbe je odločni mladenič Ostrorogi Jelen, ki se je po sporu z očetom osamosvojil, postavil novo kolišče in ustanovil družino. Ta se je razrasla v mogočen rod in Ostrorogi je postal vodilna oseba celotnega Velikega jezera. Ko je rod dosegel vrh, se je sam preselil na Dravsko polje, kjer je jezersko vodno gladino zamenjalo morje zlate pšenice. Branje me je tako prevzelo, da sem Bobre kasneje vzel v roke še večkrat. Zelo so mi bila všeč posrečena imena nastopajočih oseb, ki so ‘naravna’ in veliko povejo tudi o njihovem značaju. Takih navdušenih bralcev je bilo veliko, saj so Bobri po letu 1942/43, ko so izšli v Slovenčevi knjižnici, doživeli precej novih izdaj. To novo izdajo je ilustrirala Tamara Korošec, žal pa je med besedilom premalo podob, ki bi podžigale domišljijo (mladega) bralca.

 

Za boljše razumevanje Jalnove pripovedi je zelo koristen uvod v prvi knjigi (Sam). v katerem dr. Anton Velušček odgrinja zaveso skrivnosti o koliščarjih, katerih sledove so začeli odkrivati šele sredi 19. stoletja. Na Ljubljanskem barju leta 1875. Najstarejše koliščarske vasi so nastale pred več kot 6500 leti, v prvi polovici 5. tisočletja pred Kr. Na koncu tretje knjige (Vrh) France Pibernik, odličen poznavalec Jalnovega življenja in dela, v Spremni besedi predstavi nastanek trilogije Bobri, ki jih je Jalen pisal od maja 1942 do decembra 1943, in pove, kako jih je kritika sprejela.

Po kopicah v vodi je Jelen sodil, da je naletel na precej veliko naselbino bobrov. »Lej!« se je domislil, »kako smo si podobni. Da stanujejo bolj varno, si bobri zgrade od brega odmaknjena bobrišča, mi pa si zabijamo kolišča. Oboji smo premeteni. Samo mi bolj. Pustimo, da bobri les poderejo, razkosajo in hkrati priostre, potem jim ga pa odvzamemo, zabijemo v dno jezera in postavljamo nanj koče. Brez bobrov bi bila naša kolišča borna.«

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 3, str. 120

Kategorija: Priporočamo, berite

Se vam zdi, da dinozavri in plazovi nimajo ničesar skupnega? Motite se! Tako dinozavre kot plazove preučuje geologija, veda, o kateri sem se pogovarjala z asist. dr. Tomislavom Popitom. Ali veste, kako se izogniti plazu? Ste vedeli, da imamo dinozavre tudi v Sloveniji? Ne? Potem berite dalje ...

Asist. dr. Tomislava Popita sem obiskala na Oddelku za geologijo, ki je del Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Takoj pri vhodu je v pritličju polno vitrin s kamninami. »Zakaj pa ravno kamni?« se začudim na začetku pogovora, ko pomislim na pisane rastline in živali, ki so nekako v nasprotju s sivimi kamninami. Tomislav se nasmehne: »Narava mi je bila od nekdaj zelo všeč. Še posebej mi je všeč pokrajina in njena oblika, kadar je ta razgaljena. Ko se vzpenjaš na primer na vrh gore, je vedno manj zelenja in vedno več skal – samo kamen, to mi je bilo vedno zelo všeč. To je sicer neživa narava, vendar je na drugačen način še kako živa in zanimiva. Geologija je zelo široka veda. Najbolj atraktivne stvari so seveda vulkani, potresi, dinozavri. So pa tudi druge stvari, ki jih imamo vsak dan pred nosom, pa jih ne prepoznamo kot zelo atraktivne, čeprav v resnici so …«

Tomislav Popit je študiral geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti in že kot študent sodeloval pri zanimivih raziskavah. »Veliko sem delal na ZRC SAZU na Paleontološkem inštitutu Ivana Rakovca. Najprej sem pomagal v laboratoriju, kjer sem izdeloval zbruske.« Seveda nimam pojma, kaj bi lahko bili zbruski, zato mi Tomislav brž razloži. »Geologi zelo radi pogledamo v kamnino,« pojasnjuje, medtem ko mi kaže velik vzorec. »To je na primer konglomerat, ki je zgrajen iz različnih zaobljenih klastov. Če želiš kamnino bolje spoznati, jo moraš zbrusiti in pogledati, kaj je notri. To naredimo tako, da od kamnine odrežemo tanke rezine in jih nalepimo na stekelce. Nato tako rezino brusimo tako dolgo, da postane tanka kot las in lahko skoznjo tudi pogledamo. Tako pripravljeno kamnino lahko proučujemo pod mikroskopom.« Temu geologi pravijo zbruski. A to ni bila najbolj nenavadna stvar, pri kateri je sodeloval v času študija – na Paleontološkem inštitutu so namreč leta 1999 pri Kozini odkrili dinozavre!

DINOZAVRI V SLOVENIJI
»V Sloveniji imamo dinozavre?« kar ne morem verjeti. Tomislav Popit mi pove, da je bilo najdišče pri Kozini zelo zanimivo, saj so bili ostanki dinozavrov najdeni v paleokraškem žepu.

»To pomeni v starem fosilnem breznu,kjer so bili odloženi številni posamezni fragmenti kosti, vmes pa je bilo tudi veliko zelo dobro ohranjenih zob.« Zobje so prevlečeni s sklenino, ki je zelo trdna snov, kar pripomore k temu, da se lahko dobro ohranijo. Tomislav mi pove tudi, da fosilni ostanki iz Kozinskega najdišča pripadajo tako mesojedim kot rastlinojedim dinozavrom, vse to pa so sodelavci s Paleontološkega inštituta ugotovili le s pomočjo ohranjenih zob! »Našli smo na primer zobe hadrozavrov, to so bili rastlinojedi dinozavri, veliki toliko, kot so današnje krave. Poleg tega so bili v najdišču odkriti tudi zobje mesojedih dromeozavrov. Najbolj znani predstavniki te družine so velociraptorji, to so bili majhni mesojedi dinozavri z velikimi kremplji, s katerimi so lahko raztrgali svoj plen.« Medtem ko mi Tomislav Popit pripoveduje o dinozavrih, se začnem spraševati, kako so raziskovalci sploh vedeli, da so bile to res dinozavrove kosti, ne pa kosti katere druge živali. Ko to omenim svojemu sogovorniku, mi ta brž razloži: »Prvič, po zobeh in drugič, po kosteh. Po zobeh se lahko zelo dobro ločiposamezne živalske vrste, saj je za vsako značilna točno določena oblika zoba. Poleg tega se lahko živalske vrste loči tudi na podlagi kosti. Dinozavrove kosti so nekaj posebnega, saj je mikrostrukturna zgradba kosti nekaj vmesnega med mikrostrukturo današnjih sesalcev in ptičev na eni strani ter reptilov na drugi.«

NOVIM IZZIVOM NAPROTI
Tomislav Popit se je po študiju zaposlil na ZRC-ju, kjer se je ukvarjal z geološkim nadzorom gradbenih del na štajerski, gorenjski in primorski avtocesti. Potem pa je sledil nov izziv. »Pravijo, da moraš vsakih 7 let službo zamenjati, čeprav to ni tako preprosto ... Leta 1999 so na Naravoslovnotehniški fakulteti razpisali delovno mesto za asistenta geologije in sem se prijavil,« mi pove Tomislav. Zdaj že vrsto let opravlja pedagoško delo in zaupa mi, da ga delo s študenti zelo veseli. »Predvsem mi je všeč, da si s študenti povezan. Na geologiji je na primer v 3. letniku 20–30 študentov in ko si z njimi na terenu, imaš občutek, kot bi bili ena malo večja družina. Bolj neposreden odnos imamo. Ti spoznaš študente, oni spoznajo tebe – ne moreš se pretvarjati. Če so študenti zvedavi in jih snov zanima, potem si vedno z veseljem vzamem čas zanje.«
Pred letom dni je Tomislav zaključil tudi svoj doktorat, ki ga je pripravljal vrsto let. »Veliko podatkov sem pridobil v času geološkega nadzora avtocest, predvsem na območju Rebrnic v Vipavski dolini, ki pa jih je bilo nato potrebno temeljito preučiti.«

FOSILNI PLAZOVI
Pogovor nadaljujeva o tem, kaj trenutno raziskuje. Tako preideva od dinozavrov k fosilnim plazovom. »Ukvarjam se s kvartarnimi pobočnimi sedimenti. Kvartar je zadnja geološka doba, ki traja nekje od 2 milijona in pol pr. Kr. do danes. Preučujem mehanizme transporta in sedimentacijske procese pobočnih sedimentov, ki so v obliki številnih fosilnih plazov odloženi v Vipavski dolini.« Fosilni plazovi lahko ohranijo svojo obliko, čeprav so zelo stari – Tomislav Popit mi pove, da so nekateri sedimenti v teh plazovih stari tudi 45 000 let in več!
»In uporabna vrednost takih raziskav?« me zanima na koncu. »Fosilni plazovi nas opozarjajo na potencialno nevarna območja, na katera moramo biti pozorni še danes. Današnja uspešnost reševanja težav s pobočnimi sedimenti na območju Rebrnic je močno odvisna od temeljnih znanj in vedenj o geološki zgradbi ozemlja, prostorski razširjenosti fosilnih plazov in značilnosti sedimentov znotraj posameznih teles. Glavni problem Rebrnic v Vipavski dolini je, da teren še vedno plazi oziroma se počasi premika ...« opozori Tomislav Popit.

 Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 2, str. 102

Kategorija: Znanost in vera

mladinska tema meseca

Navdušeni za Jezusove obljube

priloga

Križevi poti na prostem

moj poklic je poslanstvo

Karlo Bolčina

Preberite več: Marec 2017

Kategorija: Kazalo

Brezžični dostop do interneta danes jemljemo kot samoumeven. V domačem ali delovnem okolju do spleta dostopamo z namiznimi ali prenosnimi računalniki, mobilnimi telefoni, tablicami in drugimi napravami, ki imajo možnost dostopa do spleta. Zato je zakrbljenost toliko večja, ko ugotovimo, da nam signal brezžičnega omrežja ne pokrije vseh sob, podstrešja ali kleti.

V domačem okolju za brezžični dostop do spleta poskrbimo s pomočjo usmerjevalnika. Večina napravo pozna in smo se je navadili. Njegova namestitev in uporaba sta preprosti. V večjih stanovanjih, še posebej v hišah, pa nam včasih usmerjevalnik ne pokrije celotne površine z brezžičnim internetnim signalom. Če nam je do sedaj zadoščalo, da smo imeli s signalom pokrito območje dnevnega bivanja, se z odraščanjem otrok ali nakupom računalnika za starejše v nižjem nadstropju oz. prizidku poveča potreba po območju, kjer bi radi imeli dostop do interneta.
OJAČEVALNIK SIGNALA
Kadar na razumni razdalji na drugem koncu hiše ne dobimo signala ali če je signal zelo šibek, je vredno poizkusiti z ojačevalnikom brezžičnega signala. To je majhna naprava, ki jo priklopimo v električno vtičnico. Sam postopek nastavljanja se lahko od naprave do naprave razlikuje, vendar moramo v osnovi ojačevalnik signala v vseh primerih povezati z usmerjevalnikom. Ta korak lahko naredimo žično, če ima ojačevalnik možnost priklopa tudi preko kabla, ali brezžično. Priporočam, da prve nastavitve delamo blizu usmerjevalnika in šele ko končamo s konfiguracijo, ojačevalnik prestavimo na želeno mesto. Ker imajo novejši usmerjevalniki in ojačevalniki vgrajeno možnost povezave WPS (gre za preprost protokol za samodejno nastavitev zaščitene Wi-Fi povezave), lahko za brezžično vzpostavitev samo pritisnemo na tipko WPS na obeh napravah in povezava se bo vzpostavila samodejno.
Če nastavitev ne moremo izpeljati na ta način, si bomo pri vzpostavitvi povezave morali pomagati z računalnikom. Odpremo okno z omrežnimi nastavitvami in pod brezžičnimi omrežji najdemo svoj ojačevalnik. Ko kliknemo nanj, se bo začel proces povezave. Za uspešno povezavo bomo najverjetneje morali vnesti še geslo, ki je hkrati geslo za dostop do interneta na usmerjevalniku.
UPORABA
V procesu povezave med usmerjevalnikom in ojačevalnikom, sploh če ju povežemo avtomatsko, se ustvari nova mreža s podobnim imenom, kot je ime naše osnovne mreže v domačem okolju, in enakim geslom. Če bi se torej hoteli povezati v omrežje v delu hiše, kjer do sedaj ni bilo brezžičnega omrežja, bi morali s prenosnim računalnikom ali mobilnim telefonom najti na novo ustvarjeno mrežo in se povezati nanjo.
Ob tem velja poudariti, da na drugem koncu hiše ne bomo dosegali tako velikih hitrosti prenosa, kot jih lahko dosegamo s povezavo neposredno na usmerjevalnik. Za povečevanje dometa domače mreže je tako priporočljivo, da imamo v osnovi boljšo, torej hitrejšo internetno povezavo. Če imamo namreč osnovno dohodno hitrost do 5 Mb, je to ob morebitnem precejšnjem padcu hitrosti glede na razdaljo v hiši lahko že premalo. Za take primere je pred nakupom dobrodošlo testirati, kako bi se naprava obnašala v naši hiši.
Četudi kdo okleva in se sliši zapleteno, v resnici ni. Ko ojačevalnik enkrat nastavimo, lahko nanj pozabimo in veselo povezujemo svoje naprave v splet, kot smo to počeli v preostalih delih hiše. Če pa se sprašujete, kateri ojačevalnik kupiti: vsak, ki se ga danes lahko kupi v specializiranih (ponudbe lahko zasledimo tudi v diskontnih) prodajalnah in stane dobrih 20 €, bo za osnovno družinsko uporabo dovolj.

Matej Erjavec, Klik, Ognjišče (2017) 2, str. 90

Kategorija: MP Klik

Tudi če ne nastopamo kot govorniki ali predavatelji, sta nam lahko poznavanje in upoštevanje pravil o govorništvu še kako v pomoč v čisto vsakdanjem življenju. Saj vemo – s prijetnimi sogovorniki tudi sami zelo radi komuniciramo.

Razčistimo najprej, kaj govorništvo oziroma retorika sploh je. Sama jo na tečajih retorike in javnega nastopanja opišem takole: Gre za vedo, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem, z izbranim besedjem, s pravilno artikulacijo, suverenim in uglajenim nastopom, prezentnim obnašanjem, obvladovanjem mimike in gestikulacije.

Pa ne samo s tem, temveč tudi s sposobnostjo, da zapisani tekst z govorom predstavimo pred posameznikom, skupino ljudi, mikrofonom ali kamero. Gre za okusno, izbrano, spretno govorjenje ter obnašanje, oblikovanje misli, povezovanje, dramatičnost, gre za spretne besedne zasuke, obvladovanje govorne igre, vpletanje metafor, pa tudi za upoštevanje ritma oziroma tempa pripovedovanja. To seveda vse drži, pa vendar ... Če bi vam te informacije posredovala z monotonim glasom, brez poudarkov, s pogledom, uprtim v tla ... si verjetno ne bi kaj dosti zapomnili, kajne? Morda bi celo odšli domov z mislijo, da je tole vse skupaj precej suhoparno. Veliko bolje bi bilo, če bi s pogledom potovala po prostoru, vzpostavila očesni stik z vsakim izmed vas in z jasnim, pozitivno naravnanim glasom povedala, da je retorika veda, ki obstaja še iz časov pred Kristusom, ker so se ljudje že takrat zavedali, kako zelo pomembno je poznavanje in uporabljanje veščin javnega prepričevanja. Pa recimo, da so v Sloveniji z govorništvom začeli duhovniki. In za piko na i bi dodala, da je izrednega pomena, da se zavedamo, da imamo pravzaprav samo dve možnosti: ali nam bodo tisti, ki jim govorimo, verjeli ali pa ne. Se strinjate? Skratka, ni pomembna zgolj vsebina, ampak tudi kako vsebino posredujemo.

ODLOČILEN PRVI VTIS
Pa še nekaj je treba upoštevati pri tem. Prvi vtis. Ta je izrednega pomena, pri njem pa igrajo ključno vlogo neverbalni znaki. 55 odstotkov informacij namreč razberemo iz telesne govorice. 38 odstotkov informacij nam pove glas in zgolj sedem odstotkov sama vsebina. To seveda ne pomeni, da ta ni pomembna. Šele ko jo imamo, ko vemo, kaj želimo povedati, imamo namreč sploh pravico govoriti! Pri tem se zavedajmo, da se da marsičesa naučiti, marsikatero napako odpraviti, pa tudi marsikaj prikriti. Recimo začetno negotovost oziroma tremo. Ta namreč ni nič čudnega, gre za normalen odziv našega telesa in duševnosti, s katero se v resnici soočamo vsi, od prekaljenih gledaliških igralcev, voditeljev, pevcev do predavateljev. Ko spoznamo novo osebo, si navadno že po kratkem kramljanju o njej ustvarimo mnenje. Gre za mnenje na prvo žogo, v resnici je to pravzaprav vtis, na podlagi katerega se odločimo, ali nam je ta človek všeč ali ne. In enako je na nasprotni strani, torej z osebo, ki ste jo spoznali – tudi ona si na podlagi prvega vtisa ustvari mnenje o nas. Seveda sploh ni nujno, da je to mnenje realno. Dejstvo pa je tudi, da če se bo našemu novemu znancu zdelo, da smo iskrena, zanimiva in zabavna oseba, je možnost, da bo želel z nami ostati v stiku, nas zaposliti ali z nami prijateljevati, precej večja, kot če smo nanj naredili slab vtis. Torej prvi vtis je pomemben. In to kljub temu, da ta nikoli, ampak zares nikoli, ni popolna, še manj pa relevantna ocena naše celotne osebnosti. Toda – kako se nekomu, ki ga srečamo prvič, predstaviti v najboljši možni luči, ob tem pa ne izgubiti sebe, torej ostati mi?

POHVALA IN POZITIVNA NARAVNANOST
Vsak med nami si želi biti v družbi dobro sprejet in priznan. Zato velja vzeti v zakup, da je v resnici največje darilo, ki ga lahko izročite drugemu, prepoznavanje, razumevanje in spoštovanje njegovih pozitivnih lastnosti. Z drugimi besedami: če je le mogoče, se potrudite pri vašem sogovorniku pohvaliti to, kar se zdi najbolj očitno. Morda je za kaj nadarjen, zabaven, bister ali privlačen? Obenem iščite tudi skupne točke. Pravi stik z drugim se namreč vzpostavi, ko ugotovimo, da imamo nekaj skupnega: skupnega prijatelja, skupne hobije, podobne izkušnje v življenju ali podobno mnenje o nečem – naj gre za najljubši film ali politično opcijo. Pa še dva namiga, ki sta vam lahko v pomoč. Na nas bodo dober vtis zagotovo naredili tisti, ki nas znajo nasmejati. Čeprav s tem ne gre pretiravati. Dovolj bo že, če boste večji del srečanja dobre volje. Če se boste smehljali, boste osebi izražali naklonjenost. Predvsem pa velja imeti v mislih, da bodo imeli ljudje takrat, ko se v neki družbi dobro počutijo, o tej družbi (posledično torej o ljudeh, ki so del te družbe) zagotovo bolj pozitivno mnenje kot o tisti, ki v njih ne vzbuja tako prijetnih občutkov.

RETORIKA IN VSAKDAN: PROSIM IN HVALA DELATA ČUDEŽE! Zdi se mi, da smo v hitrem vsakdanjiku nekako »pozabili« na dve preprosti, a izredno učinkoviti besedi: prosim in hvala. Druge preredko pohvalimo, se jim zahvalimo in poudarimo, da pri njih cenimo določene kvalitete. Razmislite, kako bi se lahko vaši medosebni odnosi spremenili, če bi delovali po načelu topline, radosti in srčnosti!

 Ognjišče (2017) 1, str. 82

Kategorija: MP Dobro vsebino ... dobro povej