V zadnjem času je svet precej razburila papeževa opazka o dvoličnosti nekaterih katoličanov, zaradi katerih ljudje velikokrat govorijo, da je v takem primeru bolje biti ateist kot takšen katolik. Slovenski mediji so jo navdušeno povzemali, ko pa sem hotela kaj bolj natančnega izvedeti od katoliških medijev, sem zasledila samo objavo, da papež tega ni zares rekel, ampak da je citiral tiste, ki iz razočaranja nad hinavščino tako govorijo. Razpravljanju o srži problema so se previdno izognili.
Sem pa ob brskanju naletela na še neko drugo papeževo izjavo o ateistih, namreč da lahko tudi ateisti pridejo v nebesa, če delajo dobro. O tem so na facebook strani Ateisti Slovenije razpravljali tudi tisti, ki jim je stran prvenstveno namenjena (stran je namenjena predvsem tistim, ki se opredeljujejo kot ateisti, antiteisti, agnostiki ali sekularni humanisti). Kaj menijo o takšni izjavi? Če pustimo ob strani zafrkljive, žaljive in ostale nerelevantne odgovore, lahko po hitri analizi izluščimo, da jim 1. to nič ne pomeni, ker v nebesa itak ne verjamejo, zato hvala za nič, in 2. da gredo raje v pekel, ker je v nebesih dolgčas in ker so raje med sebi enakimi kot v družbi skesanih barab. Hm! Ali torej papež protipol kristjanov izpostavlja samo z namenom, da zbudi kristjane? Ateistov se njegove izjave očitno ne tičejo. Čeprav sodeč po ostalih objavah prav z veseljem polemizirajo o njih in o raznih svetopisemskih odlomkih.
Vsi smo se že kdaj znašli v nerodni situaciji, ko smo morali argumentirati svoje katoliško prepričanje, pa ga glede na argumente nevernega sogovornika nismo bili sposobni dovolj dobro podkrepiti. Včasih je problem neznanje. Tu si lahko pomagamo. Včasih pa gre za različno dojemanje, na podlagi katerega oblikujemo svoj pogled na svet. Nekdo bo Jezusovo priliko o viničarjih, ki pobijejo gospodarjeve služabnike in njegovega sina, tako da jih gospodar na koncu pokonča (prim. Mr 12,1-12), razumel kot potrditev, da Jezus spodbuja ubijanje. Drugi bo v tem videl pravično kazen za hudodelstva viničarjev. Pomemben je tudi način pogovarjanja. Pri napadalnem nastopu ponavadi nimamo kaj početi, kot preprosto počakati, da se ves nakopičeni gnev izlije na plano. Čisto drugačen in za oba bogat pogovor pa je z nekom, ki se na krščanske stvari sploh ne spozna in ga stvar zanima. Ob takem pogovoru raste tudi kristjan, saj mora najprej sam pri sebi vedeti, zakaj veruje v nebesa, kako naj bi tam bilo in kako to razumljivo razložiti nekomu, ki mu katoliško okolje ni položeno v zibko.
Kakorkoli obračamo, vedno pridemo do spoznanja, da je najmočnejše orožje (in orodje) proti neveri globoka osebna vera. Tako globoka, da si ne želi za vsako ceno dobiti vseh bitk v besednih dvobojih z napadalci, in tako ponižna, da je sposobna v opazki, da so ateisti boljši kot hinavski kristjani, videti resnico. Pa če je to povedal papež kot svojo izjavo ali pa jo govorijo ljudje po ulicah. Kristjan naj bo kristjan, ne samo v cerkvi, ampak tudi doma, na ulici, na delovnem mestu in med sosedi. Žalostno je, da ljudje kaj takega sploh govorijo, še bolj žalostno pa bi bilo, če nas taka opazka ne bi osvestila. Ali na podlagi našega ravnanja naši znanci vedo, kakšna je razlika med vernimi in nevernimi? Ali delamo dobra dela tako, da naša luč sveti pred ljudmi in oni zaradi tega slavijo našega Boga (prim. Mt 5,16)? Ga sploh slavimo sami?
Post je čas, ki nam razkriva resnico o nas. Velikokrat smo zaslepljeni in sploh ne vemo, da česa ne delamo prav. Premišljevanje, molitev in postenje pa dela čudeže. Osvetli notranjost in neusmiljeno pokaže navlako, ki jo odrivamo v najgloblje kotičke srca. Zato s spovedjo ni modro čakati na veliko noč. Čas je, da ta milostni čas vzamemo resno že zdaj.

Ana Gruden, Megafon, Ognjišče (2017) 4, str. 78

V lekarni kupite zdravilo in doma nenadoma ugotovite, da niste prepričani, kakšen odmerek morate vzeti. Se sliši znano? O vprašanjih, ki jih morate nujno zastaviti farmacevtu, in o delovanju lekarniških storitev sem se pogovarjala s farmacevtom, asist. dr. Nejcem Horvatom.

S svojim tokratnim sogovornikom sem se srečala popoldne, na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, na Katedri za socialno farmacijo. Pred intervjujem sem se morala ustaviti še v lekarni, zato se mi zdi kot nalašč, da ga najprej vprašam, kako Slovenci gledamo na zdravila.

- Ali gresta farmacija in etika z roko v roki? Ali imate na primer možnost ugovora vesti?
Kot farmacevt moraš podati informacije, seveda pa jih nekomu ne moreš vsiliti, če si tega ne želi. V našem etičnem kodeksu je možen ugovor vesti, a je hkrati potrebno zagotoviti minimum storitve, kar je v našem primeru izdaja zdravila. Problem je predvsem pri postkoitalni kontracepciji (tabletki po) – ugovor vesti bo tu vedno obstajal.
Po eni strani se soočaš z osebnim prepričanjem, po drugi strani pa ima pacient pravico do tega zdravila, kar pomeni, da ga mora dobiti. V osnovi se ta problem rešuje tako, da zdravilo pač izda nekdo drug. Toda kaj pa, če si edini farmacevt v lekarni? To so težke stvari, ki pri nas niso jasno določene. Pri nas ni znano, koliko farmacevtov dejansko uveljavlja ugovor vesti in ravno to tematiko si želim v prihodnje raziskati.
- Kako usklajujete delo in zasebno življenje? Omenili ste mi, da imate družino, majhne otroke …? Kako najdete čas za vse?
Za otroke ni nikoli dovolj časa, za službo tudi ne. Sam imam jasne prioritete: na prvem mestu je moja družina. Ko pridem domov, nekaj čez 17.00 (od doma gre ob 5.30, op. avt.), se ukvarjam s svojima sinovoma. Takrat sem samo njun, no, malo še ženin (smeh).
- Kako kot znanstvenik razumete končnost-neskončnost? Ali menite, da bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
Mislim, da bo vprašanj vedno več. Jaz se bolj nagibam k temu, da bomo kmalu prišli do točke, ko vprašanja sicer še bodo, odgovorov pa ne bo več. Človeški razum je do določene mere omejen. Sam se te omejenosti zavedam in jo sprejemam. So določene stvari, ki jih ne moremo razumeti, tako pač je. In potem lahko pridemo tudi na področje vere. Tega ne moreš preveriti s hipotezo, ampak pač verjameš ali pa ne.

OD NOGOMETNEGA VRATARJA DO FARMACEVTA
Nejc Horvat si je kot otrok želel postati nogometni vratar, a je kasneje prevladala želja po naravoslovju. »Po navadi je tako, da kar ti dobro gre, ti postane tudi všeč. In obratno. Kemija biologija in fizika – vse tri vede so mi bile všeč. Tako sem iskal nekaj, v čemer bi lahko povezal vse. To je bila farmacija, ki zajema različna znanja.«
Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor se je vpisal na Fakulteto za farmacijo v Ljubljani. Diplomiral je leta 2007 in nato pol leta opravljal pripravništvo v Mariborskih lekarnah. Februarja 2008 se je kot asistent zaposlil na Katedri za socialno farmacijo in 2014 doktoriral. Zdaj vodi vaje in včasih tudi predava. »Vaje potekajo v računalniški učilnici, kjer študentje spoznavajo baze podatkov, ki so povezane z zdravili. Študentom pokažem, kje lahko poiščejo podatke, hkrati pa jih učim tudi kritičnega razmišljanja. Te vaje so mi zelo všeč, saj se s študenti tudi veliko pogovarjamo. Poleg tega vodim tudi vaje iz komunikologije, kjer računalniki niso potrebni, vaje iz statistike in vaje, kjer se študentje učijo na podlagi konkretnih primerov (problem based learning).«

KAJ JE SOCIALNA FARMACIJA?
Poleg pedagoških obveznosti je Nejc Horvat tudi raziskovalec. »Socialna farmacija preučuje vpliv zdravil na družbo,« mi predstavi svoje področje raziskav. »Na naši katedri se v grobem ukvarjamo z dvema področjema: z vrednotenjem zdravstvenih tehnologij, kamor sodijo npr. farmakoekonomske raziskave, ter z zdravstveno oskrbo, kjer preučujemo npr. izide zdravljenja, težave, povezane z zdravili. Sam se ukvarjam predvsem s slednjim in z vrednotenjem lekarniških storitev.«

Oziram se naokoli, a nikjer ne opazim laboratorijev, zato vprašam svojega sogovornika, kako pri njih pravzaprav sploh potekajo raziskave. »Pri svojem delu večinoma uporabljamo vprašalnike, lahko pa imamo tudi intervjuje, s katerimi ocenjujemo zdravstvene storitve in preverjamo zdravstveno pismenost,« mi pove in tako ugotovim, da laboratorija tu sploh ne potrebujejo. »Zdaj se ukvarjam z zdravstveno pismenostjo, povezano z zdravili. Vprašalnikov, ki bi bili specifično povezani z zdravili, še ni, zato jih poskušamo razviti. Naj predstavim primer: na zdravilu je napisano, da moramo vzeti dvakrat po eno tableto na dan. Zanima nas, kako si ljudje to razlagajo in zato pripravimo vprašalnik z več možnimi odgovori.« Nejc mi pojasni, da lahko ljudje enaka navodila razumejo popolnoma različno. »Problem se pojavi tudi pri preračunavanju ustreznih odmerkov za otroke glede na njihovo telesno težo ali koliko maksimalnega dnevnega odmerka lahko vzamemo.«
Nejc Horvat se je pred leti pri svojem doktoratu ukvarjal z delovanjem lekarniških storitev, tako s pacientovega vidika (njihovo zadovoljstvo) kot s strokovnega (ustreznost svetovanja farmacevtov). »Ugotovili smo, da so bolniki precej zadovoljni z lekarniškimi storitvami in odnosom farmacevtov. V prihodnje pa bi morali razmisliti, kako zagotoviti čim več zasebnosti pri svetovanju pacientom.«

DOBER FARMACEVT = ZADOVOLJEN PACIENT?
Zanima me, kaj so tiste lastnosti, ki ločijo povprečnega farmacevta od zelo dobrega. »Proaktivnost!« takoj izstreli Nejc. »Proaktivni farmacevti poskušajo navezati stik s pacientom, mu poskušajo čim več svetovati in s tem pacientu omogočijo boljšo seznanitev z zdravilom. A vem, da je včasih težko, še posebej, ko so farmacevti v lekarni zelo obremenjeni.«
Malo za šalo in malo zares ga vprašam, kakšen bi moral biti idealen pacient. »Tak, ki sprašuje. Farmacevti v lekarnah imajo ogromno znanja, a ljudje na žalost ne sprašujejo. Vprašati je potrebno vse, kar nas zanima, tudi vse pomisleke, ki jih imamo. Ljudje se bojijo, da bodo vprašali kaj neumnega. Naloga zdravstvenega delavca pa je, da to skrb odpravi,« sklene najin pogovor Nejc Horvat.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 4, str. 102

»Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi?«
(Izidor Završnik)

Poljski redovnik minorit Maksimilijan Kolbe je izpričal zvestobo Kristusu kot mučenec ljubezni do bližnjega. V zloglasnem taborišču smrti Auschwitz je 14. avgusta 1941 umrl namesto sojetnika, družinskega očeta. Leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika. Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile tudi mladega slovenskega duhovnika Izidorja Završnika, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Na dvorišču so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček (Franc Žvan iz Hoč) je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva slovenskega Maksimilijana Kolbeja je Karel Gržan napisal lepo knjigo-pričevanje o njem.

Napisana je v obliki privlačne povesti in sicer na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti tega junaškega duhovnika. Rodil se je 4. aprila 1917 kot drugi od sedmih otrok (najstarejši in najmlajša sta umrla v nežni dobi) Vinka Završnika in Lucije roj. Kosmelj in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v očetovo domačijo na Gomilsko. Darko, kakor so Izidorju pravili, je bil izredno bister otrok. »Bil je vsestranski. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotil,« ga je pohvalil tri leta mlajši brat Drago. Ko je sedemletni Darko prejel zakrament svete birme, mu je mama Lucija na spominsko podobico zapisala: “Kaj Ti življenje bode osladilo? / In kaj v trpljenju bo Te tolažilo? / Kar za Boga - v ljubezni si storil / in da Marijin zvest otrok si bil.” Rad bi šel v šole, toda družina je bila revna, tedaj pa se je zanj zavzel ugleden duhovnik dr. Franc Ksaver Cukala, doma z Gomilskega. Postal je njegov duhovni oče in dobrotnik. V Gržanovi povesti beremo, kako globoke življenjske nauke je posredoval Izidorju, ko sta se pogovarjala o šahu in o fotografiji, dveh ‘konjičkih’, ki sta mu bila zelo pri srcu. V šolskem letu 1928/29 je bil Izidor vpisan v dijaško semenišče v Mariboru in v prvi razred osemletne klasične gimnazije. V razredu je bilo dvanajst semeniščnikov, deset od njih jih je kasneje vstopilo v bogoslovje in so bili tudi posvečeni. Izidor se je učil z lahkoto. »Kar so si drugi stežka ubijali v glavo, je Izidor razumel mimogrede,« je o njem dejal sošolec Franc Puncer. Ostajalo mu je veliko časa za izvenšolske dejavnosti. Pri sedemnajstih letih je zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovor s svojim dobrotnikom Cukalom se je kmalu vrnil. Po maturi leta 1936 je bil sprejet v mariborsko bogoslovje in do leta 1941 je obiskoval Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.
Mariborsko škofijo je v letih 1933 do 1949 vodil škof Ivan Jožef Tomažič. Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovnikih, ker so v ljudeh ohranjali slovensko narodno zavest. Škofovo posredovanje za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 ostarelih in onemoglih duhovnikov. Zaradi burnih političnih dogodkov je škof Tomažič sklenil, da bo bogoslovce, ki bi prejeli mašniško posvečenje v juliju, posvetil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Izidor je nekaj dni pred tem zbolel, zato ga je škof posvetil 11. maja 1941. Naslednji dan je imel v domači župniji Gomilsko novo mašo brez vseh zunanjih slovesnosti. Po novi maši je prevzel domačo župnijo Gomilsko in Št. Pavel ob Preboldu. »Kot dušni pastir se je Završnik z vso vnemo žrtvoval, ko je neutrudno vršil duhovniška opravila v več župnijah,« je povedal Franc Puncer, njegov duhovniški sobrat in tudi sotrpin. »Pri tem pa je, kot pravi narodni duhovnik, trpel s trpečim ljudstvom.« Pomagal je tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, da so se lahko umaknili pred Nemci v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedli Italijani in so bile razmere znosnejše. Neki mož, ki je bil v službi na občini, ga je v največji tajnosti oskrboval z veljavnimi prepustnicami, s katerimi je reševal potrebne. To je bilo zelo nevarno in Izidor je moral računati z najhujšim, če Nemci to odkrijejo.
Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1943, je maševal v domači cerkvi in sredi maše so v zakristijo vdrli gestapovci. Preden je prestrašene vernike blagoslovil, je izrekel opogumljajoče besede: »Potrpite. Ne obupavajte. Svoboda pride.« Po maši ga je v zakristiji aretiral gestapovec in zahteval, da mu izroči prepustnice. Tudi po osebni preiskavi pri njem niso našli nobene, zato so ga gnali na dom in pri pregledu njegove sobe so našli eno prepustnico pod papirjem na dnu nočne omarice. Ob tem ‘zmagoslavnem’ odkritju je eden od gestapovcev Izidorja z vso močjo udaril. Odvedli so ga v zloglasni celjski zapor Stari pisker, zasliševan pa je bil na Grofiji, zasliševalnem poslopju Gestapa. Celjski trije gestapovci Niederberger, Wiegele in Kollman so bili znani po svoji krutosti. Med zasliševanjem so jetnike strahotno mučili. Izidorjeva sestra Ana je povedala: »Enkrat na teden smo mu nesli sveže perilo. Čakali smo, po dveh urah smo dobili večkrat krvavo perilo.« Po štirih mesecih so ga izpustili iz zapora z naročilom, naj jim prihaja poročat. »Da bi to delal, mi še na misel ne pride,« je zaupal prijatelju Puncerju, ki mu je prigovarjal, naj se umakne nekam v notranjost Nemčije, pa mu je odvrnil, da pastir ne sme zapustiti svoje črede, posebno takrat, ko je v nevarnosti pred volkovi. Spet se je posvetil oskrbovanju župnij, ki so mu bile zaupane. V zgodnji jeseni 1942 so ga spet zaprli. Prestajal je nova zasliševanja in mučenja. »Vso noč sem visel obešen za roke. Če sem se popolnoma stegnil, sem s konci palcev dosegel tla. Trske so mi zabijali za nohte,« je šepetaje povedal sotrpinu Puncerju in dostavil: »Bog ve za nas.« Ko so zasliševanja končali, so ga preselili v mariborske zapore. Na pustni torek, 9. marca 1943, sta ga lahko obiskala oče in sestra Ana. Prosil ju je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev. Med njimi je bil tudi Izidor Završnik. Ko je sestra Ana zvedela, da je njen brat Izidor daroval življenje za sojetnika, je dejala: »Čisto njemu podobno.« Franc Puncer, Izidorjev sošolec, sobrat v duhovništvu in sotrpin v gestapovskih zaporih, pa je zatrdil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, ker je delil zakramente in imel vpliv na ljudi.«

ČUK, Silvester. Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 04, str. 42.

Sem mama že v letih, imam otroke, fante in eno dekle. Pri fantih je bilo vse v redu. Lepo so odraščali in bili zdravi. Nekoč jim pri večerji povem, da bomo dobili dojenčka. Takrat sem bila stara štirideset let. Morda so si mislili vsak svoje, nobeden pa ni izrekel kakšne besede neodobravanja. Od takrat so mi še bolj pomagali pri težjih delih. Porod je bil normalen in dobili smo deklico. Še danes, po tolikih letih, čutim, kako sem bila srečna, ko so mi dali to malo čudo na prsi. Nisem se je mogla nagledati! Ko sem odhajala iz porodnišnice, so prišli vsi ‘fantje’ – sinovi in mož – in jo hoteli videti. Ta otrok je bil družinska svetinja. Vsi smo pazili nanjo. Rada je hodila v cerkev. V obhajilni oblekici se mi je zdela kot angelček. Ob birmi je bila že luštno dekle. Nato pa srednja šola: do drugega letnika je še kar šlo, potem pa je spoznala fanta, v katerega se je resno zaljubila. Kar je rekel on, je bilo sveto. K maši ni več hodila, ker je to ‘brez veze’, jaz pa sem molila, da bi dobila takega fanta, ki bi jo pripeljal na pravo pot. S težavo je končala srednjo šolo. Potem je rekla, da gre na faks. Začela je, pa tudi hitro končala. Nato nas je doletela nenadna smrt mojega moža. Joj, kako sem bila žalostna, ona pa še bolj svobodna! Dela samo občasno, sem pa tja najde kakšnega prijatelja. Nič resnega. Preveč, vse preveč smo jo imeli radi in jo razvajali. Sedaj to vem. Ampak jaz še vedno molim zanjo. Ko je pred nedavni prišla domov, je rekla: »Sedaj sem spoznala še kar v redu fanta. Ima samo eno napako: je zelo pobožen.« Mene je tako zabolelo, mislila sem, da mi bo srce kar počilo. Sedaj jo opazujem in zdi se mi, da je malo drugačna, boljša. Kljub temu še vedno molim, da bi dobila fanta, ki bi jo osvojil in spravil na pravo pot. Mogoče pa se bo to zgodilo. Da bi se le! Dragi urednik, ali naj jo kaj sprašujem, ali je bolje, da jo pustim pri miru? Končno je toliko stara, da sama zase odgovarja. A kaj, ko smo mame take, da ljubimo svoje otroke vedno.
Andreja

In prav je, da jih ljubite, ker so vaše ljubezni zelo potrebni. Sama z bridkostjo ugotavljaš, da so danes ‘čudni časi’. Zlasti mladi so zbegani, ker imajo toliko slabih zgledov in slabo družbo. Če pride vmes še slepa ljubezen, je polomija še večja. Včasih pa se zgodi, da je ljubezen lahko odrešujoča. Vedno bi morala biti odrešujoča! Tista prava ljubezen, ki želi ljubljeni osebi dobro, resnično dobro. Danes pa se žal ljubezen pogosto enači s spolnostjo brez odgovornosti, kar bi lahko imenovali ‘sebičnost v dvoje’.
Uspeh v življenju je odvisen od truda, ki ga vložimo, da dosežemo neki cilj. Ta cilj je lahko nekaj omejenega, nekaj, kar zadovolji naše čute: lahko je nekaj višjega, kar zadovolji našega duha, naš razum, ali pa še bolj plemenitega, kar zadovolji našo dušo. Ti si v svojem življenju iskala višje vrednote, zato si svoje otroke vzgajala v veri. To je prineslo največje zadoščenje tebi in tudi tvojim ‘fantom’ (sinovom in možu). Ljubezen do hčerke je tudi bila na tej lestvici plemenitih ciljev in želja. Očitaš si, da ste tej vaši deklici izkazovali preveč ljubezni, da ste jo razvajali, ker je bila toliko mlajša od sinov. Modra vzgoja ne dopušča vsega, kar si otrok želi, treba ga je navajati k odpovedi. Življenje je sestavljeno iz prijetnih in neprijetnih stvari. Na to se mora že otrok naučiti, kot si se naučila ti sama, da si svoji družini lahko nudila varnost in sinovom z zgledom vcepljala smisel za žrtve, brez katerih ni mogoče doseči nobenega višjega cilja. Tega tvoja punčka ni razumela ali ni hotela razumeti. Ko je malo odrasla, je hotela uživati čimprej in čimveč. Razvajena je bila morda prav v tem, da ji nisi znala dopovedati te življenjske enačbe: če hočeš prejemati, moraš tudi dajati. Tega ji niste znali razložiti, pokazati. Te enačbe ne razumejo premnogi, zlasti mladi, pa tudi nam odraslim ne uspe vedno. Zato je potrebno, da spoštujemo in upoštevamo božje zapovedi, da hodimo v cerkev, prejemamo zakramente, beremo Sveto pismo.
Vsega tega se ne da ukazati, mogoče je le pokazati z zgledom. Sprašuješ, ali jo lahko kaj vprašaš, ali je bolje, da jo pustiš pri miru. Svetujem ti: skušaj se pogovoriti z njo, prijateljsko, brez očitkov ali ‘pridig’, ki jih seveda ne bi prenesla. Poišči trenutek, ko sta si bolj ‘blizu’, in ji povej o svojih življenjskih izkušnjah, predvsem pa ji prisluhni. Tvoja molitev bo še vedno potrebna in nujna, ker Bog najprej usliši matere, ki molijo za svoje otroke. Morda se sadovi ne bodo pokazali takoj ali v kratkem času, vendar zaupaj. Mladi mislijo, da je življenjski način, kot smo ga v mladosti živeli mi starejši, danes ‘brez veze’. Življenje jim bo pokazalo, da ni tako. Če bi se tvoja deklica potrudila in začela na faksu redno študirati, najbrž danes ne bi bila tam, kjer je: brez službe, nezadovoljna s svojim življenjem. Ne bi iskala kratkih avantur. Ni še vse izgubljeno, če bo dovzetna za ‘šolo življenja’.
Pred nami so velikonočni prazniki. Prav Jezusovo trpljenje in vstajenje nam odkrivata to modrost življenja: do sreče, veselja in zmage pridemo po poti odpovedi in žrtve. Sodobni človek ne sprejme te resnice, zato si sam nakoplje toliko trpljenja – sebi in drugim. Z begom pred trpljenjem še globlje pada vanj. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini je zapisal, da na naše trpko vprašanje: čemu trpljenje? ve odgovor le križ, ki govori: »Vse naše trpljenje, naše darovanja in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.« Veselje velikonočne ‘aleluje’ dosežemo samo, če gremo z Jezusom tudi po križevem potu.

oče urednik Franc Bole, Ta otrok je bil družinska svetinja. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 6-7

Vsako leto se aprila spominjamo izida prve številke Ognjišča o veliki noči leta 1965. Letošnjega aprila pa se spominjamo še okrogle obletnice: 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Nobenega uradnega dokumenta nimamo o tem, ampak samo dejstvo, da je takrat pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Bogu hvala za vse dobro v tem pol stoletju.

Tudi zato v tokratnem Ognjišču v rubriki Na obisku predstavljamo delo v naši založbi in opisujemo, kako pripravljamo knjige za tisk. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim. O vlogi javnih glasil, tudi modernih ter o pomenu oznanjevanja vere v našem času s sodobnimi sredstvi govori tokratna gostja meseca Nataša Govekar, ki zaseda odgovorno mesto v rimski kuriji, najvišje, ki ga zaseda v tem trenutku kdo od Slovencev ali kakšna ženska sploh.

Druga knjiga, ki je izšla v Žepni knjižnici Ognjišča, je imela naslov Moč ljubezni, govori pa o znanem poljskem svetniku Maksimiljanu Kolbeju, ki je v taborišču smrti dal življenje za sojetnika, družinskega očeta. Zanimivo, da ob jubileju, po pol stoletja v isti zbirki izdajamo knjigo o slovenskem Maksimiljanu Kolbeju, duhovniku Izidorju Završniku, ki je na pepelnico leta 1943 dal življenje namesto mladega fanta, sojetnika v mariborskem nacističnem zaporu. O tem slovenskem mučencu je napisal knjigo Zmagovita ljubezen p. Karel Gržan, ki ga bralci Ognjišča dobro poznate, saj že dlje časa piše v našo revijo.

Na žalost je bil slovenski Maksimiljan Kolbe do sedaj (pre)malo znan. Pisec knjige o njem pravi, da nam je bilo dano “v dediščino, česar ne znamo – tako se zdi – dovolj prepoznati, ovrednotiti in iz tega živeti …, kakor da se ne znamo s ponosom veseliti izjemnih dogodkov in osebnosti, ki nikakor ne bi smele utoniti v pozabo, saj so navdih in zgled za naše sedanje ravnanje in delovanje”. Drugi narodi bi iz njega že kdaj naredili svetnika, mi pa kakor da tega ne znamo. Duhovnika Završnika predstavljamo tudi v rubriki Pričevanje in upamo, da bo ta zapis skupaj z novo knjigo okrepil zanimanje za tega slovenskega mučenca.

Sredi aprila praznujemo največji krščanski praznik, veliko noč. Po tem prazniku se začnejo po župnijah birme, malo pozneje še prva obhajila. Prijaznejše spomladansko vreme pa začne tudi ‘sezono’ krščevanja. Ob prejemu teh zakramentov radi poklonimo kakšen dar. To je lepo, a prav je, da pri tem ne pretiravamo in se obdarovanje ne spremeni v tekmovalnost in samo pospešuje potrošniško miselnost. Zato podarimo knjigo duhovne vsebine ali kakšno drugo primerno darilo. Nekaj predlogov za tako obdarovanje boste našli že v tej številki na str. 98 in 99, še več pa v posebni prilogi, ki jo bomo priložili prihodnji številki Ognjišča.

Zadnji del postnega časa nam bo lahko pomagala globlje doživeti pesnitev Leona Oblaka, dolga 900 verzov, Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov. Avtor poudarja, da ni dovolj, da se spovedujemo svojih grehov, ampak moramo poiskati korenine grešnih dejanj, ki se skrivajo v poglavitnih grehih, in se proti zlu bojujemo že v korenini, v samem začetku.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Že pred leti sem spoznala, da ljudje ne izrečejo vedno ravno vsega, kar mislijo ali čutijo. Presoditi, kaj se s človekom v resnici dogaja, ni ravno preprosto, toda če primerjate, kar vidite in slišite, pri tem pa upoštevate okoliščine, v katerih se vse skupaj dogaja, lahko dobite veliko realnejšo sliko. Žal v življenju ne moremo sklepati zgolj po sebi ali po tem, kar človek pokaže navzven, čeprav bi bilo tako najlaže. Pri doseganju kvalitetnih medsebojnih odnosov pa nam je lahko v veliko pomoč prepoznavanje telesne govorice in uporaba ustreznih besednih zvez.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,
ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

 V petdesetih letih dvajsetega stoletja je Albert Mehrabian, pionir med raziskovalci telesne govorice, odkril, kar smo poudarili že v prejšnji kolumni: neposreden pomen besed v celotnem učinku sporočila zavzema sedem odstotkov, delež glasu 38 odstotkov, delež nebesednega izražanja pa kar 55 odstotkov. To je seveda dodaten razlog, da po vsem svetu ljudje z zanimanjem opazujejo telesno govorico politikov. Če smo tovrstnega branja vešči, lahko iz nje razberemo več kot iz njihovih besed. Ampak zagotovo vas zanima tudi, kako lahko z retoriko izboljšate svoj vsakdan, torej medsebojne odnose. Eno od pravil, ki si jih velja zapomniti, pravi: Ne gre toliko za to, kaj rečete, kot za to, kako pri tem gledate. Govorica telesa je namreč zunanji odsev človekovega čustvenega stanja. Vsaka kretnja ali gib je lahko ključ do tistega, kar oseba trenutno doživlja. Študent, ki se je zredil in je zaradi tega v zadregi, se bo na primer morda popolnoma nevede dotikal podbradka; sorodnica, ki jo skrbi, da je njena frizura zaradi močnega vetra neurejena, se bo gladila po laseh tudi, ko bodo ti že zdavnaj na svojem mestu; vajenec, ki je prišel na razgovor za delo, bo v obrambi ali strahu podzavestno prekrižal roke ... To je le nekaj primerov, ki potrjujejo, da večino sporočila v neposrednem pogovoru prenašajo telesni znaki. In to kljub temu, da se večina ljudi teh znakov in njihovega učinka presenetljivo malo zaveda!

KAKO SI PRAVILNO RAZLOŽITI TELESNE ZNAKE?
Pozitivna novica je vsekakor, da se pravilnega razlaganja lahko naučimo. Za začetek si moramo zapomniti, da kretnje vedno razlagamo v nizu, torej kot celoto. Praskanje po glavi ima na primer lahko vzrok v potenju, negotovosti, ušeh, pozabljivosti ali celo laži. Podobno kot pri stavkih so za niz v govorici telesa potrebne najmanj tri kretnje, da lahko pravilno določimo pomen. To pomeni, da se izogibamo prezgodnjim zaključkom, raje počakajmo na ostale neverbalne znake ... In ker raziskave kažejo, da je učinek nebesednih znakov približno petkrat večji od učinka besed, vedno iščimo skladnost med besednim in nebesednim sporočilom. Če bi oseba, ki pred nami stoji s prekrižanimi rokami, na vprašanje, ali je odprta za ravnokar predstavljeno idejo, odgovorila negativno, bi ji lahko verjeli. Če pa bi s tako telesno govorico odgovorila pritrdilno, bi upravičeno podvomili, da govori resnico. Poleg tega si moramo prizadevati, da neverbalno govorico skušamo vedno razbrati v povezavi z okoliščinami. Osebo, ki sredi hladnega zimskega popoldneva stoji pred nami na promenadi s tesno prekrižanimi nogami ter brado, uprto v tla, najverjetneje zebe in razlogov za njeno telesno govorico ne gre iskati v neodobravanju nas ali naših besed.

ALI SE DA GOVORICO TELESA PONAREDITI?
Odgovor na to vprašanje je večplasten. Če bi morala odgovor podati nemudoma, bi odgovorila nikalno, vendar žal vem, kako zelo se nekateri, sploh ko gre za doseganje lastnih koristi, trudijo, da bi prikrili svoje resnično mnenje. Naj navedem samo nekaj primerov: politiki, izbori za miss države, resničnostni šovi in podobno ... Zato bi na to vprašanje po razmisleku odgovorila, da se da govorico telesa izpiliti, torej da se da znake govorice telesa ponarediti, je pa to izredno težko početi na dolgi rok. Slej ko prej se namreč pojavi neskladje med glavnimi kretnjami, najdrobnejšimi telesnimi znaki in izrečenimi besedami.

KAKO SE IZPOPOLNITI PRI BRANJU GOVORICE TELESA?
Če si želite bolje razumeti druge in razbrati, česa ne delijo z vami, ko odprejo usta, vam priporočam, da si kar čim pogosteje vzamete 15 minut časa za preučevanje govorice telesa drugih ljudi. Pri tem bi rada poudarila, da boste ob tem pridobili spoznanja tudi o obnašanju lastnega telesa. Saj veste, veliko laže vidimo, kaj počno drugi. So pa nam lahko spoznanja o obnašanju drugih v pomoč pri prepoznavanju lastnih omejitev in morebitnih neskladij. Primerna mesta za učenje so pravzaprav vsi kraji, kjer se ljudje srečujemo in družimo: kavarne, restavracije, šole, šolska dvorišča, trgi, trgovine ... Imeniten kraj za opazovanje človeških kretenj so tudi letališča, kjer ljudje s telesno govorico odkrito izražamo nezadovoljstvo, jezo, srečo, žalost, nestrpnost, pričakovanje, radost in ostala čustva. Seveda ne pozabimo na družabna in poslovna srečanja ter zabave, kjer si lahko pričarate nepozaben večer že samo z opazovanjem obredov telesne govorice drugih gostov. In verjeli ali ne, v pomoč pri učenju je lahko že spremljanje TV-programa – brez zvoka! Poskušajte razumeti dogajanje samo z opazovanjem slike. Vsakih nekaj minut vključite zvok, da preverite pravilnost svoje razlage. Z učenjem razbiranja znakov govorice telesa boste prej opazili, kaj ljudje v resnici hočejo povedati ali storiti, obenem pa se boste tudi sami naučili več o sebi in o tem, kako lahko izboljšate odnose z drugimi.

PREVIDNO PRI RAZLAGANJU NEVERBALNE GOVORICE NA DRUGIH KONCIH SVETA!
Drugi kraji in drugi ljudje s seboj prinašajo drugačne običaje. Če za primer vzamemo rokovanje pri ameriških poslovnežih: moški se rokujejo vedno, ženske pa ne tako pogosto; čez lužo je stisk roke čvrst in samozavesten. Japonci se pozdravijo z dolgim, globokim priklonom; če slučajno stisnejo roko (vpliv Zahodnjakov), pa je stisk roke nežen. Za Britance je rokovanje bolj formalen postopek, omejen na sestanke z ljudmi, s katerimi niso v pretirano zaupnih odnosih. V arabskem svetu pa ženska roke ne sme ponuditi – pozdravi samo z rahlim gibom glave.

 Ognjišče (2017) 2, str. 82

Redno prebiram vašo revijo in pisma bralcev že od prvega razreda osnovne šole, ko sem začela obiskovati verouk. Pojem pri različnih cerkvenih zborih v Ljubljani. Delam kot mentorica različnih delavnic z otroki, starimi od štirih do sedmih let, in vedno bolj ugotavljam, kako so otroci nevzgojeni, »preklinjajo kot le kaj« in jih nikakor ne morem odvaditi. Na delavnicah, kjer se družijo različne vrste otroci, se mi zdi to nedopustno. Poleg preklinjanja nimajo nobenega spoštovanja do mene kot mentorice in do drugih otrok, ki so iz vernih družin in so drugače vzgojeni. Ko sem poklicala starše na roditeljski sestanek, sem pravzaprav ugotovila, da »jabolko ne pade daleč od drevesa« in da so ti otroci pretežno iz neurejenih družin, »koruzniških« in podobno. Starši so se »postavili« proti mojim načelom in sem bila vsega kriva jaz. Mislim, da je »odnos« posledica permisivne vzgoje, ki so je bili deležni njihovi starši v socializmu, kjer se ni poudarjala družina kot temeljna celica družbe in družinskih vrednot v družbi in to je po mojem mnenju razlog za tako veliko število izvenzakonskih zvez. Starši takšno vzgojo s svojim zgledom podajajo svojim otrokom.
Zanima me vaše mnenje glede tega in kaj naj naredim v prihodnje glede obnašanja teh otrok? Hvala za odgovor.
Milena

Včasih smo bili prepričani, da je preklinjanje lastnost manj kulturnih in manj razvitih narodov. O tem smo se prepričali, ko smo služili vojaški rok na jugu nekdanje Jugoslavije. Zanimivo, da Slovenci sploh nimamo kletvic v domačem jeziku in se jih moramo izposojati pri Srbih, pri Nemcih, Italijanih ... To pa podre prepričanje, da preklinjajo manj kulturni narodi. Danes pa se je celo v javnih sredstvih, kot je televizija, udomačilo preklinjanje in opolzko govorjenje.
Pri otrocih je jasno, da posnemajo svojo okolico, zlasti svojo družino. Ker je kletvica navadno izrečena v jezi, torej v »dvignjenim« glasom, si jo otroci toliko bolj zapomnijo. Torej otrok je še najmanj kriv. Če prinese domov kako tako besedo, ga morajo starši opozoriti, da se takih besed v »naši hiši« ne govori, brez velikega pohujšanja in klofute. Če k temu dodamo, da s takimi besedami žališ Boga, Jezusa, Marijo, je utemeljitev toliko bolj močna. Mislim, da bi tudi ti morala tako ravnati in reči: »V našem razredu, krožku, delavnici se takih besed ne govori«, ne da bi preveč dramatizirala, ker s tem samo vzbudiš še večjo pozornost do teh besed, tudi pri drugih.
Pri »krotenju« otrok v učilnici ali v skupini, moramo ugotoviti, da je danes pri otrocih na splošno disciplina »na psu«. To se kaže v pomanjkanju spoštovanja do vzgojiteljev, kar izhaja iz pomanjkanja spoštovanja do staršev. Nihče si ne predstavlja, da bi morali otroci danes starše vikati ali onikati, da nimajo pravice povedati svoje stališče, jim bi jim ne smeli odgovoriti. Ta velika razdalja, ki je bila včasih, da je bilo, na primer očetu pod čast, da bi se igral z otroki, je prešla v drugo skrajnost, da so se starši izenačili z otroki. Prijatelji da, vendar vsak s svojo vlogo! Kako naj se otrok zgleduje in posnema starše, če ni te razlike? Moramo pa tudi upoštevati, da so danes otroci mnogo bolj obremenjeni, kot so bili včasih. Zato moramo razumeti, da so dnevi, tudi pod vplivom vremenskih razmer, ki naredijo otroke »nemogoče«. Morda tudi ure, ki so jih prebili zaprti v razredu in z nalogami, ki obremenijo možgane. V takem slučaju moramo znati tudi malo potrpeti ali pa jim nuditi kaj dinamičnega, če je mogoče, petje, telesne vaje. Mnogi to uporabljajo tudi sicer pri raznih recitalih in so zelo uspešni. Upoštevati pa moramo tudi to, da se razred od razreda, skupina od skupine zelo razlikuje. Včasih so razredi, ki so »čudoviti«, in drugi, ki so »nemogoči«.

Ognjišče (2008) 3, str. 75

* 5. oktober 1840, Cerknica, Slovenija, † 29. marec 1917, Ljubljana

»Kar me navdušuje s svojo izredno lepoto ali velikostjo, razvname mojo fantazijo. Posebno pa me spodbujajo lepe poezije onih naših pesnikov, kateri pišejo svoje pesmi tako, da se mi zde kakor rožice, ki so zrasle na domačih tleh naših logov in gajev in bi skoraj rekel, da nosijo že tudi primerni napev s seboj ... Ker se kaj rad pečam z uglasbitvijo pesmi, so mi predvsem naši domači pesniki najbolj pri srcu in to Prešeren in Gregorčič. Zanima me pa tudi mlajša generacija, v kateri sem našel mnogo za glasbo primernih poezij in sem tudi mnogo njih uglasbil. Najbolj pa sta me k skladanju izpodbujala prva dva, zato ker je v njih vse tako neprisiljeno, da se mi je zdelo vedno, kadar sem jih čital, da že slišim primerno melodijo zraven.« Tako je v svoji Avtobiografiji (1911) zapisal skladatelj Fran Gerbič, ki je ob Antonu Foersterju in Benjaminu Ipavcu pomenil vrh slovenske glasbene romantike. Bil je naš najbolj vsestranski glasbenik svoje dobe. V slovenski glasbi ima častno mesto kot organizator in učitelj. Predstavljamo ga ob stoletnici njegove smrti.

UČITELJ PRI SEDEMNAJSTIH LETIH
Rodil se je 5. oktobra 1840 v Cerknici. Imel je štiri brate in dve sestri, trije bratje in ena sestra so umrli v otroških letih. »Ne oče ne mati nista bila muzikalna, oba pa sta imela dober posluh, mati je pela otrokom uspavanke.« Pri šestih letih je začel hoditi v ljudsko šolo v Cerknici in pri cerkvenem zboru je pel alt. Ko mu je bilo enajst let, je prišel v ljubljanske šole in leta 1857 končal učiteljišče in bil nastavljen za učitelja v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Bil je tudi organist in v ta čas spadajo njegovi prvi skladateljski poskusi, ki so bili leta 1862 natisnjeni pod naslovom Glasi slovenski. Leta 1865 je odšel na praški konservatorij nadaljevat glasbene študije – solo petje in kompozicijo. Vendar se je posvetil skoraj izključno šolanju svojega glasu. Ko je dveletni študij z odliko končal, je bil leta 1868 angažiran kot tenorist v praškem Narodnem gledališču. Na prigovarjanje hrvaškega pisatelja Avgusta Šenoe je že naslednje leto odšel v Zagreb, kjer je kot prvak novoustanovljene hrvaške Opere in eden prvih velikih slovenskih tenoristov deloval vse do leta 1878, ko je zaradi bolezni za nekaj časa prenehal s petjem. V Zagrebu se je poročil s češko pevko Emilijo Daneševo. Ponovno je kot operni pevec nastopal v Ulmu in Lvovu, kjer se je zaradi smrti enoletnega sina in bolezni za vselej poslovil od opernega odra. Posvetil se je glasbeno učiteljskemu delu. Štiri leta (1882–1886) je bil na lvovskem konservatoriju profesor solo petja in dirigent moškega zbora. Leta 1886 se je odzval vabilu Glasbene Matice, Čitalnice in Dramatičnega društva iz Ljubljane in nastopil službo kot učitelj, pevovodja in kapelnik. Za odhod v Ljubljano se je odločil, da pripomore k razvoju slovenske glasbe.

UČITELJ, KI JE VODIL UČENCE Z LJUBEZNIJO
To je bil čas narodnega prebujanja in geslo je bilo: vse za svoj narod! Gerbič je povabilo iz Ljubljane sprejel, »čeprav mi je vodstvo konservatorija v Lvovu hotelo zvišati plačo za toliko, kolikor so mi v Ljubljani ponudili plače za vsa tri mesta. Da me ne vleče v domovino boljše gmotno stanje, številke dovolj jasno govore, pač pa čutim v sebi neko dolžnost in željo, da po svoji skromni moči kaj storim za razvitek glasbene umetnosti v svoji domovini.« Brez Gerbiča in njemu podobnih mož slovenska glasba ne bi tako kmalu stopila na lastne noge. Od nalog, ki jih je Fran Gerbič sprejel v Ljubljani, je bilo najbolj pomembno vzgojno delo v glasbeni šoli Glasbene Matice, kjer je poučeval petje, teorijo, harmonij in klavir. Pod njegovim vodstvom se je ta šola hitro razvijala. Število učencev je naglo naraščalo in Gerbič je moral poskrbeti za nove učne moči in uspelo mu je pridobiti odlične sodelavce (Mateja Hubada, Karla Jeraja). Izdelali so učni načrt. Gerbič je napisal prva temeljna glasbeno pedagoška dela: Metodika pevskega pouka, Glasbeno oblikoslovje, Pevsko šolo. V svoji reviji Glasbena zora je objavil nekaj člankov s področja harmonije in klavirske igre. Leta 1911 je v Avtobiografiji zapisal: »S poučevanjem glasbe se pečam dolga leta, zdaj poučujem že petindvajseto leto v šoli Glasbene Matice ... Spominjam se prav živo vseh svojih učencev, kateri so pokazali nadarjenost za glasbo.« Pavel Kozina, eden od njih, je ob Gerbičevi smrti priznal: »Hodil sem po svetu, spoznal veliko učiteljev petja, med vsemi pa dajem tebi prvo mesto. Bil si učitelj, ki vodi učenca z ljubeznijo do stvari, potrpežljivo vedno višje in višje.«

»MOJ EDINI POKLIC JE GLASBA«
»Kot skladatelj sem nastopil prvič v ljubljanski čitalnici, ko se je izvajal moj zbor ... Prva moja kompozicija bili so Glasi slovanski, ki so izšli v lastni izložbi leta 1867. Kritika je ta moj prvi poizkus pozdravila prav simpatično« (Avtobiografija). Če hočemo Gerbiča pravično soditi kot skladatelja, moramo upoštevati čas, v katerem je živel. Tedanji skladatelji so bili v glavnem samouki, vneti rodoljubi. Vse njihove pesmice imajo preprosto obliko narodnih pesmi: povečini je samo melodija s podloženim besedilom, s spremljavo klavirja. To je bila doba, v kateri se je pri nas iz narodne pesmi začela razvijati umetna pesem. Te slovenske pesmi so se pele pri narodnih veselicah in so imele edini namen: povzdigniti narodno zavest. Fran Gerbič je kot skladatelj skupaj z drugimi starejšimi skladatelji oral ledino na polju slovenske glasbe. Bil je izredno plodovit in je do konca svojega življenja ustvarjal nova dela: svetne in cerkvene skladbe, prvo slovensko simfonijo (Lovska simfonija, 1915), celo dve operi (Kres, Nabor). Njegovo ustvarjanje preveva narodna zavest, čuti se vpliv poljske in zlasti češke glasbe (kot študent v Pragi je osebno spoznal Antonina Dvoržaka in Bedřicha Smetano), vendar je svojim delom vtisnil lasten izraz. Njegovi samospevi razodevajo odlično poznavanje zakonitosti človeškega glasu. Od leta 1886 je sistematično pripravljal ustanovitev profesionalne slovenske opere. To se je uresničilo leta 1892, ko so v Ljubljani odprli slovensko Deželno gledališče. Prva predstava je bila 3. oktobra: uprizorili so opero V vodnjaku češkega skladatelja Vilima Blodeka. Delal je do zadnjega: ko je šel na svoje posestvo v Cerknici, je staknil pomladanski prehlad, ki mu je 29. marca 1917 ugasnil dih življenja.

ČUK, Silvester. Fran Gerbič (1840-1917). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 52-53.