Prvega marca začenjamo postni čas, zato je razumljivo, da je tudi marčevska številka postno obarvana. O postu govori že pismo meseca, pa tudi eno od pisem, ko spregovori o pomenu molitve. Postni temi je posvečena tudi priloga, ki nam prestavlja križeve pote na prostem v Sloveniji.

Zanimivo je, da nam bo o postu spregovoril pravoslavni duhovnik in teolog, ki ga predstavljamo kot gosta meseca. Morda bomo ob njegovih besedah začutili, kako prepogosto zanemarjamo moč in pomen posta v našem krščanskem življenju. Prof. Vukašinovića smo povabili kot gosta meseca tudi zato, ker je izšla njegova knjiga Post – pot v življenje. Več o knjigi na str. 13.

S postnim časom sta povezani tudi dve novi knjigi Ognjišča. Prva je zbirka štirih križevih potov Upanje v tretji dan. Naslov je vzet po prvem, meditativno obarvanem križevem potu, ki ga je pred leti napisal pokojni prof. Otmar Črnilogar. Dva križeva pota sta prevoda iz italijanščine in sta prirejena za sodelovanje skupine vernikov (Paglia, Lasconi). Eden je namenjen kot molitev za duhovnike. Več o knjigi na str. 71.

Novost na knjižnem trgu je križev pot, namenjen samo otrokom: Pobarvaj sveti križev pot. Besedilo zanj je napisala naša vestna sodelavka Berta Golob, ilustrirala pa ga je Silva Karim. Otroci bodo lahko pobarvali ilustracije ter s pomočjo staršev prebirali križev pot v verzih ter svetopisemske odlomke o Jezusovem trpljenju. Več o knjigi na str. 71.

Prav tako je svojevrstna novost ’zbirka’ treh knjig Krstno darilo. V lepi darilni škatli z ročajem so tri knjige: Moje krstne svetopisemske zgodbe, Moje prve molitve in Moja krstna spominska knjiga. Že naslovi povedo njihovo vsebino. V prvi so kratke svetopisemske zgodbe, primerne za branje najmlajšim otrokom, v drugi znane in manj znane molitve za različne priložnosti. V tretji pa bodo starši lahko beležili spomine na prva leta rasti svojega otroka. Knjige so zelo lepo in primerno darilo za krst tudi zato, ker smo doslej imeli različne knjige različnih formatov (Krstno Sveto pismo, Krstni album), sedaj pa so vse knjige v eni, lični embalaži. Več o knjigi na str. 130.

Pred dnevom bolnikov, ki smo ga letos obhajali že 25-ič, je izšla knjižica z izborom iz papeževih poslanic bolnikom z naslovom Marija Zdravje bolnikov – znamenje Božje ljubezni. Papež vsako leto ob tem dnevu napiše posebno poslanico bolnikom in trpečim. Ob letošnjem srebrnem jubileju smo izdali izbor misli papežev. Redni bralci veste, da je Ognjišče povezano z invalidi in bolniki. V vsaki številki predstavimo kakšnega invalida, vsako tretjo soboto v juniju pa Ognjišče organizira narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Letos bo to sobota, 17. junija in vas že sedaj vabimo na romanje.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Ko me je nekako pri desetih letih ‘zgrabila’ strast do branja, sem v podstrešni skrinji odkril zaklad pokojne mame – knjige! Veliko jih je bilo iz bogate Slovenčeve knjižnice, med njimi tri z naslovom Bobri, ki so jih krasile številne ‘žive’ podobe slikarja Franceta Goršeta. Ob njih sem se še močneje vživel v napeto pripoved pisatelja Janez Jalna o davnih koliščarjih na sedanjem Ljubljanskem barju. Nosilec zgodbe je odločni mladenič Ostrorogi Jelen, ki se je po sporu z očetom osamosvojil, postavil novo kolišče in ustanovil družino. Ta se je razrasla v mogočen rod in Ostrorogi je postal vodilna oseba celotnega Velikega jezera. Ko je rod dosegel vrh, se je sam preselil na Dravsko polje, kjer je jezersko vodno gladino zamenjalo morje zlate pšenice. Branje me je tako prevzelo, da sem Bobre kasneje vzel v roke še večkrat. Zelo so mi bila všeč posrečena imena nastopajočih oseb, ki so ‘naravna’ in veliko povejo tudi o njihovem značaju. Takih navdušenih bralcev je bilo veliko, saj so Bobri po letu 1942/43, ko so izšli v Slovenčevi knjižnici, doživeli precej novih izdaj. To novo izdajo je ilustrirala Tamara Korošec, žal pa je med besedilom premalo podob, ki bi podžigale domišljijo (mladega) bralca.

Za boljše razumevanje Jalnove pripovedi je zelo koristen uvod v prvi knjigi (Sam). v katerem dr. Anton Velušček odgrinja zaveso skrivnosti o koliščarjih, katerih sledove so začeli odkrivati šele sredi 19. stoletja. Na Ljubljanskem barju leta 1875. Najstarejše koliščarske vasi so nastale pred več kot 6500 leti, v prvi polovici 5. tisočletja pred Kr. Na koncu tretje knjige (Vrh) France Pibernik, odličen poznavalec Jalnovega življenja in dela, v Spremni besedi predstavi nastanek trilogije Bobri, ki jih je Jalen pisal od maja 1942 do decembra 1943, in pove, kako jih je kritika sprejela.

Po kopicah v vodi je Jelen sodil, da je naletel na precej veliko naselbino bobrov. »Lej!« se je domislil, »kako smo si podobni. Da stanujejo bolj varno, si bobri zgrade od brega odmaknjena bobrišča, mi pa si zabijamo kolišča. Oboji smo premeteni. Samo mi bolj. Pustimo, da bobri les poderejo, razkosajo in hkrati priostre, potem jim ga pa odvzamemo, zabijemo v dno jezera in postavljamo nanj koče. Brez bobrov bi bila naša kolišča borna.«

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 3, str. 120

Se vam zdi, da dinozavri in plazovi nimajo ničesar skupnega? Motite se! Tako dinozavre kot plazove preučuje geologija, veda, o kateri sem se pogovarjala z asist. dr. Tomislavom Popitom. Ali veste, kako se izogniti plazu? Ste vedeli, da imamo dinozavre tudi v Sloveniji? Ne? Potem berite dalje ...

Asist. dr. Tomislava Popita sem obiskala na Oddelku za geologijo, ki je del Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Takoj pri vhodu je v pritličju polno vitrin s kamninami. »Zakaj pa ravno kamni?« se začudim na začetku pogovora, ko pomislim na pisane rastline in živali, ki so nekako v nasprotju s sivimi kamninami. Tomislav se nasmehne: »Narava mi je bila od nekdaj zelo všeč. Še posebej mi je všeč pokrajina in njena oblika, kadar je ta razgaljena. Ko se vzpenjaš na primer na vrh gore, je vedno manj zelenja in vedno več skal – samo kamen, to mi je bilo vedno zelo všeč. To je sicer neživa narava, vendar je na drugačen način še kako živa in zanimiva. Geologija je zelo široka veda. Najbolj atraktivne stvari so seveda vulkani, potresi, dinozavri. So pa tudi druge stvari, ki jih imamo vsak dan pred nosom, pa jih ne prepoznamo kot zelo atraktivne, čeprav v resnici so …«

DINOZAVRI V SLOVENIJI
»V Sloveniji imamo dinozavre?« kar ne morem verjeti. Tomislav Popit mi pove, da je bilo najdišče pri Kozini zelo zanimivo, saj so bili ostanki dinozavrov najdeni v paleokraškem žepu.

- Enkrat geolog, vedno geolog – drži?
Mislim, da ja, saj ne poznam geologa, ki bi skrenil z geološke poti. To te prevzame. Verjamem, da te vsaka veda lahko prevzame. Tudi naši družinski izleti so pogosto geološko obarvani. Ženo sem na primer peljal na medene tedne v Canyonlands. Tudi moje zasebno življenje je povezano z geologijo, ampak saj geologijo lahko predstaviš na zelo poljuden način in jo tako približaš tudi ostalim.
- Omenili ste mi, da se trudite geologijo približati tudi otrokom …
Drži, o dinozavrih sem pisal tudi za Ciciban in National Geographic. Številne geološke delavnice izvajamo tudi na Oddelku za geologijo, v preteklosti pa smo s kolegi na Paleontološkem inštitutu pripravili številne delavnice o dinozavrih, Dinolab: naredili smo mezozojski botanični vrt, kjer je bilo tudi okostje odlično ohranjenega hadrozavra iz Devina, na sredini smo imeli peskovnik, kjer so bile kosti, in otroci so jih lahko izkopavali. Imeli smo tudi koprolite – to so fosilni iztrebki. Naredili smo jih iz gline in vanje vstavili npr. piščančje kosti, v druge pa praproti. Otroci so tak fosilni iztrebek izkopali in ugotovili, ali je bil dinozaver rastlinojedec ali mesojedec.
- Zanima me, kako vidite zvezo končnost – neskončnost v znanosti? Lahko v eni osebi združimo vero in znanost?
Človeška zvedavost te žene, da skušaš ugotoviti vse, kar zadeva tvoj prostor in čas. A sposobnost človeškega uma je omejena in lahko prideš do neke točke, ko ne veš, kako naprej. In tu bi mogoče, če bi iskal konec za človeški um, rekel: da, nekje je konec. Konec v znanosti – tega pa zagotovo ni. Več ko veš, bolj se zavedaš, česa vsega ne veš. V znanosti ni konca in nikoli ga ne bo.
Jaz sem krščansko vzgojen in že Einstein je rekel, da znanost obsega stvarno področje pojava, vera pa se ukvarja z božansko stvarnostjo, ki je znanost ne pozna. To pomeni, da med njima ne more priti do nasprotij, ker se ukvarjata z različnimi področji. Torej sta si komplementarni.

NOVIM IZZIVOM NAPROTI
Tomislav Popit se je po študiju zaposlil na ZRC-ju, kjer se je ukvarjal z geološkim nadzorom gradbenih del na štajerski, gorenjski in primorski avtocesti. Potem pa je sledil nov izziv. »Pravijo, da moraš vsakih 7 let službo zamenjati, čeprav to ni tako preprosto ... Leta 1999 so na Naravoslovnotehniški fakulteti razpisali delovno mesto za asistenta geologije in sem se prijavil,« mi pove Tomislav. Zdaj že vrsto let opravlja pedagoško delo in zaupa mi, da ga delo s študenti zelo veseli. »Predvsem mi je všeč, da si s študenti povezan. Na geologiji je na primer v 3. letniku 20–30 študentov in ko si z njimi na terenu, imaš občutek, kot bi bili ena malo večja družina. Bolj neposreden odnos imamo. Ti spoznaš študente, oni spoznajo tebe – ne moreš se pretvarjati. Če so študenti zvedavi in jih snov zanima, potem si vedno z veseljem vzamem čas zanje.«
Pred letom dni je Tomislav zaključil tudi svoj doktorat, ki ga je pripravljal vrsto let. »Veliko podatkov sem pridobil v času geološkega nadzora avtocest, predvsem na območju Rebrnic v Vipavski dolini, ki pa jih je bilo nato potrebno temeljito preučiti.«

FOSILNI PLAZOVI
Pogovor nadaljujeva o tem, kaj trenutno raziskuje. Tako preideva od dinozavrov k fosilnim plazovom. »Ukvarjam se s kvartarnimi pobočnimi sedimenti. Kvartar je zadnja geološka doba, ki traja nekje od 2 milijona in pol pr. Kr. do danes. Preučujem mehanizme transporta in sedimentacijske procese pobočnih sedimentov, ki so v obliki številnih fosilnih plazov odloženi v Vipavski dolini.« Fosilni plazovi lahko ohranijo svojo obliko, čeprav so zelo stari – Tomislav Popit mi pove, da so nekateri sedimenti v teh plazovih stari tudi 45 000 let in več!
»In uporabna vrednost takih raziskav?« me zanima na koncu. »Fosilni plazovi nas opozarjajo na potencialno nevarna območja, na katera moramo biti pozorni še danes. Današnja uspešnost reševanja težav s pobočnimi sedimenti na območju Rebrnic je močno odvisna od temeljnih znanj in vedenj o geološki zgradbi ozemlja, prostorski razširjenosti fosilnih plazov in značilnosti sedimentov znotraj posameznih teles. Glavni problem Rebrnic v Vipavski dolini je, da teren še vedno plazi oziroma se počasi premika ...« opozori Tomislav Popit.

 Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 2, str. 102

mladinska tema meseca

Navdušeni za Jezusove obljube

priloga

Križevi poti na prostem

moj poklic je poslanstvo

Karlo Bolčina

Preberite več: Marec 2017

Brezžični dostop do interneta danes jemljemo kot samoumeven. V domačem ali delovnem okolju do spleta dostopamo z namiznimi ali prenosnimi računalniki, mobilnimi telefoni, tablicami in drugimi napravami, ki imajo možnost dostopa do spleta. Zato je zakrbljenost toliko večja, ko ugotovimo, da nam signal brezžičnega omrežja ne pokrije vseh sob, podstrešja ali kleti.

V domačem okolju za brezžični dostop do spleta poskrbimo s pomočjo usmerjevalnika. Večina napravo pozna in smo se je navadili. Njegova namestitev in uporaba sta preprosti. V večjih stanovanjih, še posebej v hišah, pa nam včasih usmerjevalnik ne pokrije celotne površine z brezžičnim internetnim signalom. Če nam je do sedaj zadoščalo, da smo imeli s signalom pokrito območje dnevnega bivanja, se z odraščanjem otrok ali nakupom računalnika za starejše v nižjem nadstropju oz. prizidku poveča potreba po območju, kjer bi radi imeli dostop do interneta.
OJAČEVALNIK SIGNALA
Kadar na razumni razdalji na drugem koncu hiše ne dobimo signala ali če je signal zelo šibek, je vredno poizkusiti z ojačevalnikom brezžičnega signala. To je majhna naprava, ki jo priklopimo v električno vtičnico. Sam postopek nastavljanja se lahko od naprave do naprave razlikuje, vendar moramo v osnovi ojačevalnik signala v vseh primerih povezati z usmerjevalnikom. Ta korak lahko naredimo žično, če ima ojačevalnik možnost priklopa tudi preko kabla, ali brezžično. Priporočam, da prve nastavitve delamo blizu usmerjevalnika in šele ko končamo s konfiguracijo, ojačevalnik prestavimo na želeno mesto. Ker imajo novejši usmerjevalniki in ojačevalniki vgrajeno možnost povezave WPS (gre za preprost protokol za samodejno nastavitev zaščitene Wi-Fi povezave), lahko za brezžično vzpostavitev samo pritisnemo na tipko WPS na obeh napravah in povezava se bo vzpostavila samodejno.
Če nastavitev ne moremo izpeljati na ta način, si bomo pri vzpostavitvi povezave morali pomagati z računalnikom. Odpremo okno z omrežnimi nastavitvami in pod brezžičnimi omrežji najdemo svoj ojačevalnik. Ko kliknemo nanj, se bo začel proces povezave. Za uspešno povezavo bomo najverjetneje morali vnesti še geslo, ki je hkrati geslo za dostop do interneta na usmerjevalniku.
UPORABA
V procesu povezave med usmerjevalnikom in ojačevalnikom, sploh če ju povežemo avtomatsko, se ustvari nova mreža s podobnim imenom, kot je ime naše osnovne mreže v domačem okolju, in enakim geslom. Če bi se torej hoteli povezati v omrežje v delu hiše, kjer do sedaj ni bilo brezžičnega omrežja, bi morali s prenosnim računalnikom ali mobilnim telefonom najti na novo ustvarjeno mrežo in se povezati nanjo.
Ob tem velja poudariti, da na drugem koncu hiše ne bomo dosegali tako velikih hitrosti prenosa, kot jih lahko dosegamo s povezavo neposredno na usmerjevalnik. Za povečevanje dometa domače mreže je tako priporočljivo, da imamo v osnovi boljšo, torej hitrejšo internetno povezavo. Če imamo namreč osnovno dohodno hitrost do 5 Mb, je to ob morebitnem precejšnjem padcu hitrosti glede na razdaljo v hiši lahko že premalo. Za take primere je pred nakupom dobrodošlo testirati, kako bi se naprava obnašala v naši hiši.
Četudi kdo okleva in se sliši zapleteno, v resnici ni. Ko ojačevalnik enkrat nastavimo, lahko nanj pozabimo in veselo povezujemo svoje naprave v splet, kot smo to počeli v preostalih delih hiše. Če pa se sprašujete, kateri ojačevalnik kupiti: vsak, ki se ga danes lahko kupi v specializiranih (ponudbe lahko zasledimo tudi v diskontnih) prodajalnah in stane dobrih 20 €, bo za osnovno družinsko uporabo dovolj.

Matej Erjavec, Klik, Ognjišče (2017) 2, str. 90

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,
ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Tudi če ne nastopamo kot govorniki ali predavatelji, sta nam lahko poznavanje in upoštevanje pravil o govorništvu še kako v pomoč v čisto vsakdanjem življenju. Saj vemo – s prijetnimi sogovorniki tudi sami zelo radi komuniciramo.

Razčistimo najprej, kaj govorništvo oziroma retorika sploh je. Sama jo na tečajih retorike in javnega nastopanja opišem takole: Gre za vedo, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem, z izbranim besedjem, s pravilno artikulacijo, suverenim in uglajenim nastopom, prezentnim obnašanjem, obvladovanjem mimike in gestikulacije.

Pa ne samo s tem, temveč tudi s sposobnostjo, da zapisani tekst z govorom predstavimo pred posameznikom, skupino ljudi, mikrofonom ali kamero. Gre za okusno, izbrano, spretno govorjenje ter obnašanje, oblikovanje misli, povezovanje, dramatičnost, gre za spretne besedne zasuke, obvladovanje govorne igre, vpletanje metafor, pa tudi za upoštevanje ritma oziroma tempa pripovedovanja. To seveda vse drži, pa vendar ... Če bi vam te informacije posredovala z monotonim glasom, brez poudarkov, s pogledom, uprtim v tla ... si verjetno ne bi kaj dosti zapomnili, kajne? Morda bi celo odšli domov z mislijo, da je tole vse skupaj precej suhoparno. Veliko bolje bi bilo, če bi s pogledom potovala po prostoru, vzpostavila očesni stik z vsakim izmed vas in z jasnim, pozitivno naravnanim glasom povedala, da je retorika veda, ki obstaja še iz časov pred Kristusom, ker so se ljudje že takrat zavedali, kako zelo pomembno je poznavanje in uporabljanje veščin javnega prepričevanja. Pa recimo, da so v Sloveniji z govorništvom začeli duhovniki. In za piko na i bi dodala, da je izrednega pomena, da se zavedamo, da imamo pravzaprav samo dve možnosti: ali nam bodo tisti, ki jim govorimo, verjeli ali pa ne. Se strinjate? Skratka, ni pomembna zgolj vsebina, ampak tudi kako vsebino posredujemo.

ODLOČILEN PRVI VTIS
Pa še nekaj je treba upoštevati pri tem. Prvi vtis. Ta je izrednega pomena, pri njem pa igrajo ključno vlogo neverbalni znaki. 55 odstotkov informacij namreč razberemo iz telesne govorice. 38 odstotkov informacij nam pove glas in zgolj sedem odstotkov sama vsebina. To seveda ne pomeni, da ta ni pomembna. Šele ko jo imamo, ko vemo, kaj želimo povedati, imamo namreč sploh pravico govoriti! Pri tem se zavedajmo, da se da marsičesa naučiti, marsikatero napako odpraviti, pa tudi marsikaj prikriti. Recimo začetno negotovost oziroma tremo. Ta namreč ni nič čudnega, gre za normalen odziv našega telesa in duševnosti, s katero se v resnici soočamo vsi, od prekaljenih gledaliških igralcev, voditeljev, pevcev do predavateljev. Ko spoznamo novo osebo, si navadno že po kratkem kramljanju o njej ustvarimo mnenje. Gre za mnenje na prvo žogo, v resnici je to pravzaprav vtis, na podlagi katerega se odločimo, ali nam je ta človek všeč ali ne. In enako je na nasprotni strani, torej z osebo, ki ste jo spoznali – tudi ona si na podlagi prvega vtisa ustvari mnenje o nas. Seveda sploh ni nujno, da je to mnenje realno. Dejstvo pa je tudi, da če se bo našemu novemu znancu zdelo, da smo iskrena, zanimiva in zabavna oseba, je možnost, da bo želel z nami ostati v stiku, nas zaposliti ali z nami prijateljevati, precej večja, kot če smo nanj naredili slab vtis. Torej prvi vtis je pomemben. In to kljub temu, da ta nikoli, ampak zares nikoli, ni popolna, še manj pa relevantna ocena naše celotne osebnosti. Toda – kako se nekomu, ki ga srečamo prvič, predstaviti v najboljši možni luči, ob tem pa ne izgubiti sebe, torej ostati mi?

RETORIKA IN VSAKDAN: PROSIM IN HVALA DELATA ČUDEŽE! Zdi se mi, da smo v hitrem vsakdanjiku nekako »pozabili« na dve preprosti, a izredno učinkoviti besedi: prosim in hvala. Druge preredko pohvalimo, se jim zahvalimo in poudarimo, da pri njih cenimo določene kvalitete. Razmislite, kako bi se lahko vaši medosebni odnosi spremenili, če bi delovali po načelu topline, radosti in srčnosti!

 Ognjišče (2017) 1, str. 82

Februarsko številko zaznamujejo dnevi, ki jih obhajamo v začetku tega meseca. 8. februarja praznujemo kulturni praznik, zato je tokratni gost meseca arhitektka Maruša Zorec, ki se ukvarja tudi s sakralno arhitekturo. Med drugim je zasnovala oltar in prostor pred njim v narodnem svetišču na Brezjah. Prenavljala je hišo velikega arhitekta Plečnika, ki je svetniško živel, in čigar 60-letnice smrti smo se spominjali januarja.

Slovenska kultura se je razvijala skozi stoletja. Velik pomen za njen razvoj so imele tudi čitalnice, ki jih predstavljamo v tokratni prilogi. V zgodovini so dobre šole dale dobro izobražene ljudi, ki so gojili slovensko kulturo. Upamo, da bo bodo tudi v prihodnosti šole, zlasti cerkvene gimnazije vzgajale kulturne delavce. Svoj pogled na šolo in življenje nam je odstrl ravnatelj škofijske gimnazije v Vipavi Vladimir Anžel.

2. februarja obhajamo praznik Marijinega darovanja, ko praznujejo redovniki, 11. pa god Lurške Matere Božje, ko obhajamo svetovni dan bolnikov. Obeh dni smo se spomnili, ko smo povabili redovnico s. Magdaleno Cimerlajt, ki del svojega poslanstva namenja otrokom s posebnimi potrebami v kamniškem zavodu, kjer ima verouk na veliko veselje veroučencev in njihovih staršev.

Sredi letošnje zime, ki je pokazala zobe, dobivamo iz tiskarne kar nekaj knjig. Najprej so tu trije ponatisi: Prva je knjiga Misli in prigode zdaj že svete Terezije iz Kalkute. Prva izdaja je pošla v dobrih dveh mesecih. Preproste misli priljubljene sodobne svetnice lahko nagovorijo vsakega človeka. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130.

Druga je knjiga Kruh in vino smo prinesli. Izšla je že pred leti, a smo jo zaradi povpraševanja ponatisnili, saj vsebuje razlago bogoslužnih dejanj in znamenj, besedila in pomen znanih molitev ter odgovarja na številna pogosta vprašanja v zvezi z bogoslužjem.

Tretji ponatis so knjižice Svetopisemske zgodbe za najmlajše. Gre za dva kompleta po 12 knjižic o osebnostih iz Svetega pisma. Imajo preproste ilustracije in malo besedila. Knjiga je v preteklosti že izšla, zadnji ponatis je bil leta 1988, vendar je zanjo vladalo stalno zanimanje in zato jo sedaj ponatiskujemo.

Med novostmi pa naj omenim izvirno knjigo za otroke Uredi živalsko zmešnjavo. Gre za knjigo, v kateri bo moral otrok obračati strani toliko časa, da bo dobil sliko prave živali. Otrok bo tako spoznaval najrazličnejše živali pa tudi veličino Boga Stvarnika, ki je ustvaril tako različna živa bitja. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130.

Da bi se ohranilo bogastvo objavljenega v reviji Ognjišče, vsako leto damo v vezavo posamezne letnike Ognjišča. Celi letniki so dokument časa in zanimivo branje. Tako imamo že na voljo vezan letnik 2016 za 14 €. Na razpolago je še nekaj starejših vezanih letnikov. Ognjišča pa lahko vežete tudi sami v ovitke. Ovitek za posamezni letnik Ognjišča stane 11 €.

Naročniki, ki prejemate Ognjišče po pošti, boste dobili položnice konec januarja. Hvala vsem, ki redno poravnavate naročnino na našo revijo.

Božo Rustja, odgovorni urednik

“Vsa bogoslužna opravila imajo za svoj prvi namen Božjo čast, vendar hkrati tudi ljudi posvečujejo.”

»V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja) dr. Marijan Smolik, dolgoletni profesor liturgike – znanosti o svetem bogoslužju na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je od 15. januarja 2017 deležen večnega bogoslužja. Ob njegovi osemdesetletnici (2008) so tri ustanove, pri katerih je jubilant sodeloval (Teološka fakulteta, Mohorjeva družba, Družina) izdale njemu posvečen zbornik z latinskim naslovom Liturgia – theologia prima (Liturgija – prva teologija). Tedanji ljubljanski nadškof Alojz Uran ga je v spremni besedi lepo označil: »Njegovo delo je neizmerno, prav tako sta neizmerni njegova skromnost in ponižnost.«

SIN UČITELJSKE DRUŽINE NA KMETIH
»Bogu sem neskončno hvaležen za svoje učiteljske starše Ruperta in Angelo roj. Grčar, ki je imela v sorodstvu tudi več duhovnikov,« je dejal Marijan Smolik, ki se je rodil 3. septembra 1928 v Dobu pri Domžalah. Že naslednje leto se je družina službeno preselila na Koroško Belo, kjer je Marijan prejel prvo sveto obhajilo in birmo ter končal štiri razrede osnovne šole. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu, vendar le do nemške zasedbe leta 1941. Družina se je vrnila v Dob in Marijan je pomagal teti pri delu na polju. Po vojni je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani: iz Doba s kolesom do Domžal in z vlakom v Ljubljano. Po maturi (1949) in vojaščini se je vpisal na Prirodoslovno-matematično fakulteto, po enem letu je sledil študij teologije (1951–1957). Leta 1955 je prejel mašniško posvečenje in po enem letu postal študijski prefekt v bogoslovju in varuh znamenite Semeniške knjižnice. Nadaljeval je študij teologije ter leta 1963 dosegel doktorat z disertacijo Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja, ki jo v znanstvenem svetu pogosto navajajo. Po dveh letih študija liturgike na Katoliškem institutu v Parizu jo je začel predavati na ljubljanski teološki fakulteti, najprej kot docent, kmalu pa kot redni profesor vse do upokojitve (1992). Na predavanja je prinašal celo goro knjig in ko so ga študenti česa spraševali, je rad rekel: »Tega še ne vem, ampak v teh knjigah je gotovo vse napisano!« Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Bil je tudi prodekan in dekan teološke fakultete. Delal je, dokler so mu moči dopuščale, ki so 15. januarja 2017 ugasnile.

“ZDAJ SEM TUDI JAZ MALI ČOPEK”
Marijan Smolik je bil najbolj znan kot knjižničar. Ljubezen do knjig mu je bila prirojena po starših, ki sta bila učitelja. Kot bogoslovec je rad pomagal dr. Janezu Oražmu, semeniškemu vodji, pri spravljanju knjig iz raznih knjižnic in jih urejati. Tako je pridobil velike knjižničarske izkušnje. Že kot študent je začel odkrivati knjižne dragocenosti znamenite Semeniške knjižnice, najstarejše slovenske knjižnice iz začetka 18. stoletja. Kasneje je svojo doktorsko disertacijo oprl na poznavanje starin iz te knjižnice. Odkril je, v katerih knjigah in rokopisih so verske pesmi ohranjene. Kmalu je postal varuh in vodja te knjižnice. Za zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije je leta 1975 napisal knjižico Semeniška knjižnica v Ljubljani. Leta 1979 je za zasluge v bibliotekarsko stroki prejel diplomo, ki nosi ime po učenem Matiju Čopu, sodobniku in prijatelju Franceta Prešerna. Pošalil se je: »Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.« V letih 1976–1991 je bil vodja knjižnice na Teološki fakulteti, leta 1994 je prevzel Škofijsko knjižnico, ki je zelo bogata s slovenskim verskim revijalnim tiskom. V Bogoslovnem semenišču je ustvaril dragoceno knjižnico, ki hrani vse slovenske nabožne knjige (molitvenike, pesmarice), urejene po letnicah prve izdaje, in droben tisk (podobice). V jubilejnem zborniku ob Smolikovi osemdesetletnici je tedanji dekan Teološke fakultete dr. Bogdan Kolar zapisal: »Profesor Smolik je človek, čigar življenje je zaznamovala razpoložljivost kot osnovna značilnost sodelovanja z ljudmi. Vedno je bil na voljo ljudem najrazličnejših strok.«

PREVAJALEC BOGOSLUŽNIH KNJIG
Poslanstvo Marijana Smolika kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije. Prva leta se je na faro vozil z mopedom in nekoč na poti doživel nesrečo, po kateri je, kot je sam pravil, kakor po čudežu ozdravel brez posledic. Ves čas je tudi znanstveno deloval. Njegove razprave in članske, biografije, ocene in zapise najdemo ne le v teoloških, ampak tudi v zgodovinskih, jezikoslovnih in drugih domačih in tujih revijah. V znanstvenih razpravah se je loteval liturgično zgodovinskih tem, v poljudnih člankih pa je obravnaval praktična liturgična vprašanja. Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. »Izredno pomembno delo!« je zapisal svetniški Anton Strle ob Smolikovi 70-letnici. »Saj so svetniki utelešena razlaga učlovečene Božje Besede, najboljša razlaga evangelija in s tem za premnoge ljudi najlažji dostop h Kristusu.«

ČUK, Silvester. Marijan Smolik (1928-2017). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 02, str. 42.