Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje ... nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse ... Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.

Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno ... Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje ... nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse ... Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.
Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno ... Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 09, str. 19

Tim Gajser je že v lanski, še posebej pa v letošnji sezoni navdušil številne privržence motošporta v Sloveniji. Mladenič, ki bo kmalu praznoval 20. rojstni dan, je v »kraljevskem« razredu motokrosa tik pred tem, da osvoji naslov prvaka. Z nogami je trdno na tleh, prav tako mu ne zmanjka ciljev, na katere je stoodstotno osredotočen. Za razliko od marsikaterega športnika Tim z veseljem spregovori o svoji veri v Boga. Povsem jasno mu je, da poleg vloženega truda potrebuje tudi varstvo Vsemogočnega.

PS. Teden dni po izidu tega članka je Tim Gajser na predzadnji dirki v elitnem razredu MXGP  v ameriškem Charlottu postal svetovni prvak, s čimer je še nadgradil lanski podoben podvig v kategoriji MX2. S tem je mladi Tim (pet dni pred svojim dvajsetim rojstnim dnevom) dosegel enega največjih uspehov slovenskega motošporta in v prvi sezoni dirkanja na najvišji ravni osvojil svetovni naslov.

- Vaše življenje je od malega povezano z motokrosom. Kaj je tisto, kar vas je v tem športu najbolj navdušilo, prepričalo, da se profesionalno ukvarjate z njim?
Moj oče je bil motokrosist, pravzaprav je še vedno, saj še vedno vozi, zato sem bil z njim praktično po celi Evropi, ko sem bil star že dve ali tri leta. Ta šport ti pride v kri. Takrat me je tudi prvič postavil na motor in se je vse skupaj začelo. Dejansko uživam v vsem, kar je povezano s tem športom, v hitrosti, v skokih. Motokros mi je res pri srcu, praktično živim zanj. Lahko bi rekli, da zanj jem, diham in spim.
- Tekmujete v ‘kraljevskem’ razredu motokrosa – kako težka je bila pot do tu?
Seveda je bila pot težka. Najprej moram izpostaviti očeta, saj je moral on žrtvovati ogromno, da sem lahko jaz tukaj, kjer sem. Nato pa seveda tudi jaz, ker ni lahko priti do vrha. Ne padeš kar iz zraka in postaneš svetovni prvak. Potrebno je veliko odrekanja, žrtvovanja. A na koncu se izplača; če imaš cilj in trdo delaš, se na koncu vse poplača.
- V prvem delu sezone ste vi lovili tekmece, zdaj vam že oni gledajo v hrbet in vas lovijo. Je kaj težje tekmovati zdaj, ko branite prvo mesto po točkovanju?
Niti ne čutim živčnosti. Četudi sem na vrhu in me drugi lovijo, skušam vse, kar moram, narediti brez kakšnega dodatnega pritiska. Sam mislim, da je najboljša lekcija, da greš na tekmo, odpelješ tako, kot znaš ... Ni pa tako lahko, kot se sliši. ⦋smeh⦌ Potrebno je trdo trenirati, se o kakšni stvari pogovoriti z očetom, ki je tudi moj trener. Rezultat pa nato pokaže, ali si res dobro delal in ali si najboljši.
- Če je pri ostalih motornih športih največkrat odločilna hitrost, gre pri motokrosu še za številne druge veščine, ki jih mora motokrosist obvladati. Katere bi kot ključne za dober rezultat izpostavili vi?
Pri motokrosu se morajo vse te veščine, od poguma do koordinacije, zložiti skupaj, da zares uspeš. Pri našem športu je tako, da je voznik dosti pomembnejši od motorja. Motorji so skorajda vsi isti, od tebe pa je potem odvisno, kako pritiskaš na plin, kako čutiš motor, kako si pripravljen. Celotno telo mora biti vrhunsko pripravljeno, od koordinacije do kondicije in morda še najbolj do same glave. Vse to mora biti na vrhuncu, da nato zares uspeš.
Pomembne so tudi okoliščine v sami ekipi, ki je poleg tebe, da imaš ob sebi ljudi, ki točno vedo, kaj reči pred tekmo in da se ne nazadnje tudi dobro razumeš z njimi.
- Po dirki v Lombardiji ste dejali, da je bila druga vožnja najtežja tekma v vaši karieri. Kaj jo je naredilo tako težko?
Domačin, legenda motokrosa, je na dirki na domačih tleh, kjer je že tako težko koga poraziti, štartal res dobro. Tempo dirke je bil zelo visok, obenem je bila še huda vročina. Bil sem izmučen, zato je bila tekma res težka.
- Vi vozite Hondin motor – kaj odloča oz. vpliva na odločitev, kateri motor boste vozili?
Tovarniški motorji so vsi res dobri, tako da tukaj ni nobenih razlik. Meni osebno je pomembno samo vzdušje v ekipi. To čutiš, ko prideš na samo tekmo, da ljudje dihajo s tabo, da vsi delamo za en cilj – biti prvi. Atmosfera je pomembna, ker potem lahko uživaš v sami tekmi in svojem športu. Najlažje je delati v timu, kjer se nihče grdo ne gleda, zato sem tudi izbral Hondo.
- Prejšnji vikend ste se mudili na dirki Moto GP v Avstriji – se kdaj spogledujete z idejo, da bi presedlali v kakšno drugo obliko motošporta? Vas navdušuje tudi cestno dirkanje ali ob gledanju teh dirk zgolj uživate?
Da bi presedlal v kakšen drug razred motošporta, gotovo ne, ker nikoli ne bi zapustil motokrosa. Ta je moje življenje, tako kot sem dejal prej. Rad pa bi poskusil voziti motor razreda Moto GP. Mislim, da bom ob koncu sezone lahko vozil Marqeuzov motor. Druge razrede motošporta raje le gledam.
- Sestavni del športa so tudi padci in poškodbe. V kolikšni meri kot tekmovalec sploh razmišljate o tem? Vpliva to tudi kaj na vašo vožnjo?
O tem skušam čim manj razmišljati, čeprav se tudi takšne misli vtihotapijo v glavo. A takrat morajo hitro spet iz glave, moram jih počistiti. Za vsakega tekmovalca je to lahko huda blokada. Sem profesionalni voznik, zavedam se tveganja vsakič, ko grem na dirko, vsaka tekma je tudi možnost za padec, a zato raje razmišljam o tem, koliko uživam na motorju.
- Kako se pripravljate na tekme? Vemo, da ima vsak športnik poseben ritual. Imate kaj posebnega tudi vi?
Imam. Pred vsako tekmo dam čelado na balanco in vedno nekaj zmolim. Tako se skušam čim bolje pripraviti na tekmo. Velikokrat tudi govorim sam s sabo. Če bi to kdo gledal, bi se mu najbrž čudno zdelo, a meni pomaga.
- Vaša družina je precej povezana z Bogom, tudi v vaših intervjujih sem zasledil, da večkrat omenjate Boga. Kaj vam osebno pomeni? Se spomnite nanj tudi kdaj med tekmami?
Celotna družina je povezana z Bogom, zares verujemo vanj. Če je le mogoče in smo doma, grem ob nedeljah vedno k maši. Čutim, da mi pomaga, da je to tisto pravo, čutim pa tudi to, da mi zares stoji ob strani, mi pomaga in me varuje.
Velikokrat imam izkušnjo njegove pomoči, predvsem pri padcih. V nogi sem recimo čutil, da jo imam zlomljeno, v njej mi je vse migalo in nisem mogel stopiti nanjo, po eni uri pa je bilo vse v redu. To zares takšni mali čudeži. Tudi ko sem si zlomil hrbtenico, kar je zelo huda poškodba, sem bil že po mesecu dni na motorju. To je bil gotovo čudež. Vsi so me spraševali, kako je to mogoče, saj so še zdravniki rekli, da bom mogoče začel hoditi po treh mesecih in pol. Lahko bi rekel, da se splača verjeti v Boga, saj te nikoli ne pusti na cedilu.
- Ste vzor mnogim otrokom in najstnikom po celem svetu. Mnogi pa ne vedo, da ne žurate in ne pijete alkohola. Je mogoče tak življenjski stil približati tudi ostalim?
Res imam čisto drugačen stil življenja. Takoj, ko sem se odločil, da bom profesionalni športnik, o katerem se bo govorilo še leta, sem sprejel tudi to, da ne bom imel enakega življenja, kot ga imajo moji vrstniki. Na to mora biti pripravljen vsak, ki želi na takšno pot. Ni to zato, ker sem športnik ali ker bi mi oče prepovedal. Zares sem toliko fokusiran na šport, da me takšne stvari niti ne zanimajo.

 Kavčič, T., Šport, v: Ognjišče (2016) 9, str. 96

Skoraj nemogoče je začeti septembrsko be­­lež­ko drugače kot z novim veroučnim in šolskim letom. Že zadnjič smo vam predstavili knjigo Tonina Lasconija, ki bo veroučencem in njihovim staršem pomagala odkrivati zakrament sprave Tudi jaz hodim k spovedi. Birmancem bo v pomoč pri pripravi zakramenta potrditve v veri YOUCAT BIRMA, sedaj pa bo ta knjiga še bolj uporabna, saj bo sredi septembra izšel YOUCAT BIRMA – priročnik za katehete. Več o obeh omenjenih knjigah si lahko preberete med novostmi na str. 130 in (tudi o drugih knjigah iz iste zbirke) na spletni strani http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html#YoucatBirma.

Ob začetku veroučnega leta predstavljamo dobrodošlo novost: revijo Rad te imam – Rad se imam! Privlačna revija predstavlja mladost kot čas poln izzivov in priložnosti. Čas, ko mladi spoznavajo sebe, postajajo vedno bolj samostojni, oblikujejo in izbirajo svojo pot. Revija je polna izhodišč za pogovore v družini, pri mladinski skupini in med prijatelji. V njej bodo našli odgovore na bistvena vprašanja odraščanja, kot je iskanje smisla življenja. Pa tudi na druga vprašanja kot so: Katera je moja pot? Kako najti punco/fanta? Kako naj gradiva trden odnos? Kaj pa spolnost? V reviji je polno kažipotov, ki vodijo skozi odraščanje.

Revijo bomo še na poseben način predstavili mladim na vsakoletnem srečanju v Stični. Začetek novega veroučnega leta je primeren čas za nakup te revije. Je tudi primerno darilo, ki ga lahko starši in vzgojitelji kupite odraščajočim. Morda so mladi pripravljeni brati več vsebin, ki jim bodo odstrle skrivnosti odraščanja, kakor si mi predstavljamo. O težavah vzgoje in težavah, povezanih z obiskovanjem šole in z učenjem, si boste lahko prebrali v pogovoru s tokratnim gostom meseca. V pismih si boste lahko prebrali odgovor na posebno težavo – kako z otroki k maši.

Prav tako je postalo že tradicionalno, da v septembrsko Ognjišče vložimo položnico za Akcijo za srce Afrike. Navadili ste se že nanjo in mnogi ste postali dobrotniki tudi v novi akciji Z delom do dostojnega življenja. Nekaj o sadovih, ki jih je rodila vaša velikodušnost, si lahko preberete na str. 36. Ker je prostor v reviji omejen, si boste lahko več o akcijah prebrali na naši spletni strani. Zavedamo se, da je veliko potreb tudi pri nas, a ob stiskah naših ljudi ne pozabimo še na veliko večje stiske ljudi po svetu.

Letošnji september bo zaznamoval tudi enkraten dogodek. V začetku meseca bo razglašena za svetnico blažena Mati Terezija iz Kalkute. Že zadnjič smo vam predstavili knjige, DVD in podobice z besedili njenih molitev ter njen kip. Tokrat naj dodamo, da je že na voljo knjiga Misli in prigode z njenimi mislimi in življenjskimi prigodami. Več o njej si lahko preberete med novostmi na str. 130, o drugih publikacijah o novi svetnici pa na str. 55. Življenje nove svetnice boste lahko pobližje spoznali v tokratni prilogi Ognjišča.

Septembra prav tako začnejo prihajati knjige, ki jih tiskamo v tujini in so namenjene otrokom, predvsem za Miklavževo in božično novoletno obdarovanje. Za njihovo predstavitev bo še čas. Tokrat naj samo napišemo, da prihaja ponatis knjige Medvedkovo Sveto pismo. Gre že za drugi ponatis. Vsak ponatis knjige predstavlja za nas veselje, saj pomeni, da je knjiga našla pot med bralce. Toliko bolj velja to za otroške knjige, ki najmlajšim pomagajo spoznavati Sveto pismo in Božjo podobo, predstavljeno v njem.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Sveta Terezija iz Kalkute

gost meseca

pedagog Marko Juhant

mladinska tema meseca

Reševanje težav s hrano

Preberite več: September 2016

Osebnostna rast nam pomaga dojemati, kakšni smo kot zemeljska bitja, duhovna rast pa nas približuje našemu bistvu, ki presega naše bivanje na Zemlji. Zakonski odnos je odlična priložnost, da spoznavamo sebe ob svojem zakoncu. Osebnostna rast nam povečuje zadovoljstvo in srečo v zemeljskem bivanju, duhovna rast pa nas vodi k veselju in radosti, ki nam pripada samo zato, ker smo Božji otroci. Najbolj koristno je, da obe rasti potekata vzporedno. Osebnostni napredek nam omogoča, da v skrbi za preživetje, za otroke, službe in dopust ... ne vidimo le težave, temveč tudi priložnost, da se iz tega kaj naučimo. Duhovna rast ali napredek pa nam omogoča, da življenje pričnemo osmišljati in ga gledati celostno.
Zelo koristno je, če midva kot zakonca drug drugemu priznava, da nama bo lažje spoznavati sebe in zakonca v odnosu, ki sva ga pričela zavestno graditi. V najinem odnosu naj bo več stika, več povezanosti, več deljenja samega sebe z zakoncem in osebnostna rast bo samo posledica. Prvi korak pri osebnostni rasti je priznanje, da mi ni treba biti sam, pa tudi priznanje dejstva, da ob sebi potrebujem nekoga. Naj mi ne bo izpod časti prositi zakonca, naj mi pomaga, da se bom znal veseliti svojih pozitivnih lastnosti in dosežkov ter bom hkrati upal in znal prepoznati lastnosti in načine vedenja, mišljenja in čutenja, ki mi škodujejo. To so moja notranja stanja ali vzdušja, v katerih se najprej jaz počutim nelagodno, neprijetno in prestrašeno, pogosto pa npr. svojo jezo in strahove stresam še na vse družinske člane. Osebnostna rast je kot notranji umirjevalec, da lažje sprejmem sebe in svoje reakcije.

Duhovnost je težko opisati z besedami, lahko pa prepoznamo njene darove: ljubezen, spoštovanje, prijaznost, umirjenost, čudenje lepoti in dobroti, ki nas (kljub vsemu) obdaja. Nič hudega, če je moj zakonec bolj dovzeten za stik z duhovnim svetom. Bolj je pomembno, da oba dajeva zadosten in iskren trud v najin odnos in še več – da oba hrepeniva po duhovnih darovih, ki nama jih lahko da Gospod. On je tako ali tako z nama, le midva se morava odločiti, da ga povabiva v najin zakon in v najino družino. V najini moči je, da se odločiva in pričneva graditi »novo nebo in novo zemljo«, »novi Jeruzalem«, »nebeško kraljestvo«. Sveto pismo nas na več mestih opominja, kaj dobrega lahko stori Duh za nas, mi ga moramo le povabiti medse, kajti »Duh je tisti, ki oživlja« (Jn 6,63).
Zavedanje, da je Božji duh med nama in nama pomaga, je osvobajajoče za naše zemeljske težave in tegobe. Pa še brezmejno upanje nam daje. Kako naj ga prikličeva in kaj naj storiva, da ostane med nama? »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« (Jn 1,1) Torej naj bo v najinem odnosu veliko Besede, veliko najinih težav in veselja naj bo naslovljenih. Več ko bo izgovorjene besede o mojem notranjem svetu, ki se prebuja med nama, lažje bo Duh božji vstopal v moje in najine odnose preko darov, ki jih omenjamo (spoštovanje, prijaznost). Duh pa zahteva absolutno iskrenost in resnico. Bodiva iskrena drug do drugega, da bo najina osebnostna rast prijetna, da bo Duh lahko vstopil med nas, delil svoje darove in delal čudeže.
Odlična priložnost za mojo in najino rast so zakonske skupine in razne duhovne vaje, kjer se učimo pogovora in se trudimo med nas spustiti Duha. Kombinacija mojega/najinega truda in Božjega blagoslova je zadetek na loteriji. Zato hvala voditeljem zakonskih skupin in voditeljem duhovnih vaj.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 08, str. 19

V Ognjišču sem prebrala pismo žene, ki je naredila splav. Ob tem sem svoja razmišljanja strnila na papir takole:
Morda se nikoli v življenju ne bova srečali, a tok najinih misli se mnogokrat ustavi in dotakne otroka, ki sva mu prekinili življenje in mu nisva dali priložnosti, da bi ugledal luč tega sveta.
Ne bom se ustavljala ob razlogih za to odločitev, vem, da so različni, kot se razlikujejo življenjske okoliščine vsake izmed nas. A nekaj nam je vsem takim ženam skupno: za ta korak smo se odločile v neizrekljivi stiski in nemoči tistega trenutka. To je stanje duha: samo duša, ki je v sebi globoko zmedena, lahko umori življenje v sebi.
In potem neznanska žalost in obup, v dolgih nočeh brez spanja se oglasi pekoča vest: “Le zakaj sem to storila?” Oh, ko bi imela možnost to popraviti; oh, da mi je dano zavrteti čas nazaj; utopična misel, da bi se vsaj v zadnjem trenutku premislila in rekla ›da‹ življenju. In očitki možu, da mi ni stal ob strani ali me je zapustil, zamera do Boga, ker je dopustil, da sem se tako odločila, ker me ni očuval, ...
Draga žena, padli sva, globoko padli. Zlo je bilo močnejše in naju je premagalo, izgubili sva človeško dostojanstvo in se znašli na življenjskem dnu, v peklu. Oče zla je dosegel svoje: resnični in končni padec je takrat, ko ne le trpiš za posledicami strašnega greha, ampak izgubiš tudi zaupanje in nimaš nobenega upanja, da bo kdaj bolje. Človek, ki je po svoji krivdi popolnoma odtrgan od Božje ljubezni, morda še veruje, da mu je Bog odpustil, a sam sebi ne more odpustiti.
Poznam stanje, ko je duša žalostna do smrti in ni nikjer utehe, samo grozna bol in zapuščenost. Tako sem živela vrsto let.
Po milosti Božji sem srečala dobre ljudi, ki so mi pomagali. To želim tudi jaz tebi in ti pokazati pot osvoboditve in notranjega ozdravljenja.
To je strma in ozka pot, pot ponižnosti in zaupanja v Božje Usmiljenje, pot, ki nam jo je pokazal naš Gospod Jezus Kristus.
Ne vem, če si verna ali ne. Ne išči pomoči pri bioenergetikih in raznih šarlatanih, ki ti zagotavljajo: “Jaz te bom pozdravil!” Ali pa kličejo na pomoč ne vem kakšne duhove. Tudi jaz sem jim nasedla, a bolečina in depresija je kljub začetnemu izboljšanju postajala hujša in globlja.
Verjemi mi: ozdravi te lahko samo Stvarnik, ki te je ustvaril in se nam je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Iz svoje osebne izkušnje ti svetujem:
Najprej opravi dobro spoved, če jo še nisi, spovej se grehov in obudi iskreno kesanje.
Otroku daj ime in ga krsti s krstom želja: (ime otroka), jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Otroka izroči v Božje roke, to naredi pri sv. maši:
na začetku sv. maše obudi kesanje in prosi otroka (imenuj ga po imenu), naj ti odpusti,
pri darovanju položi otroka na oltar, daruj ga Bogu,
po povzdigovanju prosi Jezusa, da sprejme otroka in reci: (ime otroka) pojdi k Bogu, izročam te v Božje roke,
po obhajilu se zahvali Bogu, ker je otroka sprejel.
Ne izgubi upanja, bodi vztrajna, ko boš stopila na pot spreobrnjenja, bodo nastopile mnoge težave; zlasti je pomembno prekiniti tok negativnih misli. Dobro preišči, od kod prihajajo te misli, ki te obsojajo in rušijo tvoje zaupanje v Božjo Ljubezen. Napada te Tožnik, začetnik zla, ki te posebej sedaj, ko si na poti duhovnega ozdravljenja, hoče oropati zaupanja v Božje Usmiljenje in odpuščanje.
Greh je pustil na tvoji duši rano: tam, kjer smo ranjeni, pa smo odprti za zlo, ki ima prosto pot do naše duše.
Zato je pomembno, da se z vso voljo obrneš k Jezusu in moliš: Odpovedujem se negativnim mislim, nezaupanju v Tvoje usmiljenje, VERUJEM V ODPUŠČANJE GREHOV ... Jezus, ti si Gospodar mojega življenja in mojih misli, ... Jezus, prosim, napolni me s svojo ljubeznijo, z zaupanjem, odpuščanjem, ozdravi me.
Ko je zelo hudo, ko niti moliti ne moreš več, ponižno in iz vsega srca prosi: JEZUS, USMILI SE ME. Tako moli še posebej ob 15. uri, ki je ura Jezusove smrti na križu. Takrat je bilo izlito Usmiljenje na vso zemljo. Zaupanje v Božje Usmiljenje je velik dar za vse ljudi, tudi zate.
Zateci se k Jezusu, ki je nedolžen za nas prestal najhujše trpljenje in pozna vse muke zapuščenosti, duševne in telesne bolečine. On te pozna in si neizmerno želi, da prideš k Njemu, žeja ga po tebi; še posebej takrat, ko si najbolj na tleh, ko človeško gledano ne moreš več živeti, takrat si mu najbližja. Sprejmi svoj križ, izroči mu svojo nemoč, bedo, strah, trpljenje, grešnost ..., bodi kot majhen otrok, ki v svoji nemoči steguje roke k staršem, ti jih steguj k Jezusu. Odpovej se svoji slabotni volji in vstopi v Božjo voljo; v svoji nemoči dovoli, da Bog naredi iz tebe novo stvar, glej na Boga in ne na svojo grešnost. Bodi potrpežljiva in vztrajna; pri duhovnem boju so vzponi in padci, pomembno pa je, da ne obležiš na tleh, ampak vstaneš in greš naprej. Sama se včasih mučim v kakšni preizkušnji dolge mesece, potem pa, ko najmanj pričakujem, pride razsvetljenje in pomoč.
Prosi Jezusa, da te sprejme v svoje Presveto Srce, tam si varna in ljubljena, puščice zla te ne dosežejo.
Beri Sveto pismo, posebej evangelije. Kot njegovi učenci glej Jezusa in poslušaj, kaj v tistem trenutku govori prav tebi; skrbno prebiraj Lukov in Janezov evangelij. Besedo ali stavek, ki te nagovori, skrbno shrani v svojem srcu in ga večkrat ponovi.
Obudi molitev ljubezni: Jaz sem Božji otrok, mene Bog ljubi, v Božjem naročju sem varna in ljubljena, ...
Če si po splavu rodila še kakšnega otroka, je ta otrok tudi na neki način ranjen; zanj še posebej z ljubeznijo moli to molitev: Dragi otrok (po imenu), ti si dar Božji, Bog te nam je daroval, Jezus, prosim pozdravi vse rane, ki sem jih povzročila temu otroku; otrok, prosim, odpusti mi, Bog te ljubi in te ne bo nikoli zapustil in tudi jaz te ljubim in te ne bom nikoli zapustila.
Hodi redno k sv. maši in k sv. spovedi, poišči dobrega duhovnika in ga prosi za molitev in duhovno vodstvo.
Če je depresija prehuda in ne moreš moliti, obišči psihiatra in ga prosi za pomoč. Takrat so prizadeti tvoji možgani in potrebuješ zdravila. Ob tem pa ne izgubi zaupanja v Božjo pomoč, zdravniki in zdravila so od Boga, zahvali se zanje in ko boš duhovno spet močna, moli naprej.
Svoj padec sprejmi kot izziv, to neizmerno trpljenje te je omehčalo in te osvobodilo napuha, obsojanja, dvoličnosti, ... Tvoje srce bo ostalo ranjeno vse življenje, a verjemi mi – lažje boš živela; naj iz te rane, kot iz Jezusove, pritečeta ljubezen in usmiljenje do bližnjih in pomoči potrebnih.
Zahvaljuj se za to, vrnjeno ti je dostojanstvo, stopi na pot ponižnosti in svetosti.
Velikokrat sem bila žalostna, ko sem razmišljala, koliko ljubezni podarim svojim otrokom, temu otroku pa je ne morem nič podariti. Pri molitvi rožnega venca sem nekega dne dobila odgovor: “Dokler si na zemlji, ni prepozno! Vso ljubezen, ki jo boš tu na zemlji darovala ubogim, še posebej otrokom, boš prinesla v večnosti pred svojega otroka!” Hvala, ljubi Jezus in Marija.
Draga žena, s tabo sem prehodila svojo pot, zame so molili dobri ljudje, tako tudi jaz vsak dan molim zate.
Mateja

Tokrat je Pismo meseca precej drugačno kot običajno. Nanj ne bo odgovarjal ‘oče urednik’, ampak naša bralka, mati, ki otroka ni rodila, mati, ki je naredila splav. Ne bi mogli najti bolj primerne osebe. Žena, ki govori iz svojih izkušenj. Letos obhajamo leto Božjega usmiljenja. Papež je za to leto dal vsem duhovnikom dovoljenje, da odvežejo od težkega greha splava, od greha, ki je sicer pridržan določenim spovednikom. Bog daj, da bi to pismo zmanjšalo krvavo število splavov v Sloveniji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 08, str. 6

Z Urško sva se dobila na sedežu judo kluba Sankaku, ki leži tik ob avtocesti, nedaleč od počivališča Lopata. Zgodnja ura ji ne povzroča težav, saj je vajena vstajati zgodaj. Kot nekdanja olimpijska prvakinja iz Londona izpred štirih let in sedanja trenerka naslednjih rodov judoistov je bila prava sogovornica pred prihajajočimi olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru.

- V šport se otroci običajno podajajo zaradi druženja, kratkočasenja. Kdaj ste vi pri sebi ugotovili, da gre za nekaj več kot samo za amatersko ukvarjanje z judom?
Že leta 1997, ko sem bila mladinska evropska prvakinja v Ljubljani, se mi je utrnila želja in misel, da zdaj lahko sanjam tudi olimpijado. Takrat sem prvič videla, da sem sposobna priti na tako velik dogodek. Prva naslednja olimpijada je bila potem leta 2000 v Sydneyju, kamor še nisem odpotovala, ker sem bila premlada. Vendar sem bila pod pravim strokovnim vodstvom, da sem uspela napredovati, tako da se je potem uresničil že prvi cilj, da sem odpotovala na olimpijske igre v Atene in tam dobila bronasto medaljo. V judu sem bila precej ciljno orientirana. Ko sem sprejela nek cilj, ga vzela za svojega, sem to želela speljati. Celo uživala sem v tem. Si pa na tej poti nisem nikoli predstavljala, da bom dobila olimpijsko medaljo ter da bom kasneje celo olimpijska prvakinja. Vse to je bil normalen potek in napredek; skozi leta je prinesel svoje sadove.
- Zakaj so olimpijske igre nekaj tako posebnega, zakaj je to največji športni dogodek predvsem za športnika?
Gre za dogodek, na katerem se za vsako olimpijsko panogo zberejo najboljši s celega sveta. Tam je prisoten ves svet; ljudje po vsem svetu spremljajo svoje športnike, navijajo.
Ko greš kot športnik prvič na olimpijado, si vzhičen. Tam se dogajajo stvari, ki jih nisi vajen. Mimo tebe se sprehajajo najbolj zveneča imena posameznih športov, veliko je spremljevalnih dogodkov. Če sam pri sebi nisi dovolj močan in osredotočen na svojo nalogo, te vse to dogajanje lahko hitro odnese. Prav zaradi tega lahko hitro izgubiš dobro uvrstitev. Tudi zdaj svojim varovancem vedno pravim, da je pomembno, da ohranijo koncentracijo za svoje naloge in odmislijo vse, kar se dogaja okrog njih. Za vse čudenje in uživanje v tem svetovnem dogodku je dovolj časa tudi potem, ko že končaš s svojimi nastopi.
Še to – športnik se za ta dogodek pripravlja štiri leta. Tudi zaradi tega je taka tekma tako zelo pomembna, ima tako veljavo. Veš, da priložnosti za popravljanje rezultata nimaš že prihodnji teden ali mesec.
- To me spominja na tisto življenjsko modrost, ko pravijo, da bi šele pri gradnji tretje hiše točno vedel, kaj in kako. Za vas bi držalo, da ste na tretjih olimpijskih igrah res imeli nekako vse pod kontrolo, da ste prišli do zlate olimpijske medalje.
Točno tako. Pravi tekmovalni naboj, osredotočenost, zrelost je res prišla šele na tretji olimpijadi. Točno sem vedela, kaj in kje so tiste drobne posebnosti, ki ti lahko ali odvzamejo ali prinesejo naslov olimpijske prvakinje.
- Danes ste v vlogi trenerke in na olimpijske nastope pripravljate nove rodove slovenskih judoistov. Sami ste vedno zelo poudarjali pomen trenerja na športnikovi poti do uspeha. Kaj bi rekli, da je danes tisto, kar dobrega trenerja naredi res dobrega?
Prvo in najpomembnejše je sodelovanje med športnikom in trenerjem. Tekmovalec se mora 100-odstotno zanesti na trenerja in obratno. Med njima morajo biti vse karte na mizi, odprte. Ustvarjanje vrhunskega športnika ni vezano samo na to, kar se dogaja med treningom, na blazini. Ni vse samo v mišicah, ni vse niti v tehniki. Na končni uspeh vplivajo tudi in predvsem stvari, ki vplivajo na športnika v njegovem zasebnem življenju. Kaj se dogaja pri njem doma, kaj se dogaja v njem samem, kakšne težave ima, kaj ga skrbi, kaj ga obdaja. Če jaz ne vem, da ima športnik neko težavo, da se je nekaj zgodilo, in ga na treningu pritisnem preveč, preko njegovih skrajnih zmožnosti, se lahko pripeti poškodba. Lahko pride do izgube zaupanja. Biti dober trener je danes težko, ker moraš biti trener, prijatelj, zaupnik, oče in mama, malce tudi šef itd. Kot že prej rečeno – k sreči imam zelo dober zgled v mojem trenerju Marjanu Fabjanu, ki je dobro uskladil vse te vloge in imel posluh za športnika.

- Ravno zaradi različnih vlog, ki jih ima trener v odnosu do športnika, je verjetno težko biti hkrati tisti, ki športnika posluša, hkrati pa ga vedno znova porivati do njegovih skrajnih meja.
Pri tem je pomembno, da postaviš dobre razmejitve med tem, kar je nujno, kar se dogaja na tatamiju in v dvorani med treningom, ter tem, kaj se dogaja pred in po treningu. Sama sem še precej nova v tem in se učim teh veščin, ker gre za stvari, ki se jih ne moreš naučiti iz knjig, ampak gre za vzpostavljanje odnosa in spoštovanja med trenerjem in športnikom. Vsak tekmovalec ima svoj karakter ter svoj način izražanja in sprejemanja tako kritik kot vzpodbud.
- Športno ste bili aktivni v času, ko se je šport zelo spremenil. Kako gledate na današnjo zasnovo profesionalnega športa? Kam je šel šport?
Kratko povedano je šport postal precej gladiatorski, predvsem v tem smislu, da je treba telo vedno držati na meji še vzdržnega, če želiš biti res konkurenčen na svetovni ravni. Iz telesa je treba iztisniti tisti maksimum, ga ožeti do konca. Treningi za olimpijske igre so naporni, hudi, vendar je tukaj potem toliko bolj treba vse skupaj pravilno voditi in imeti napore pod nadzorom.
Hkrati se je v šport preveč vrinila tudi politika in tega ne bi smelo biti. Šport bi moral ostati šport, ne da se na organizacijski ravni in pri posameznih tekmovanjih vse več vrti samo še okoli politike in denarja.
Tretji vidik razvoja športa, ki je posledica teh pričakovanj po uspehih, je prisotnost nedovoljenih poživil. Sama trdim in sem živi dokaz, da se da priti do zlate olimpijske medalje tudi z domačo hrano in brez umetnih dodatkov.
- Šport pa ni samo panoga, namenjena športnikom, ampak je v prvi vrsti tam za gledalce. Kakšni gledalci, bolje rečeno navijači, smo Slovenci?
Mislim, da smo Slovenci zelo dobri navijači. Če pomislim na moj uspeh, na tisti dan, ko se je odvijala vsa evforija – ljudje znajo biti zelo čustveni in to tudi pokažejo. Ko sem prišla iz Londona, sem slišala veliko zgodb, kaj vse so ljudje počeli in kje vse so gledali moje nastope.
Slovenci smo dobri navijači, znamo pa zelo hitro in na veliko tudi kritizirati, če niso zmeraj medalje.
- Ob tem zadnjem se zdi, da smo gledalci vsak na svojem kavču s pilotom v roki najboljši trenerji, strategi, vsevedi, ki pa hitro posežemo po kritikah, ne da bi se vživeli ali poznali neko športno panogo oz. ne da bi vedeli, kaj vse je treba narediti, da lahko posežeš po največjih uspehih.
Mnogim si je težko predstavljati, kaj pomeni trenirati trikrat na dan, dan za dnem. Pa ni vse samo v treningu – je tudi študiranje nasprotnikov, iskanje njihovih šibkih točk, priprava načrtov, kako iti v napad, kako se braniti. Kot sem prej že rekla – ni vse v moči, pri športniku mora tudi glava zelo dobro funkcionirati, ker te od uspeha včasih res ločijo samo tisočinke sekunde, ena dobra ali ena napačna poteza, en gib...
Ob tem se je treba zavedati, koliko športnikov pride na olimpijado. Vsak se je maksimalno pripravljal štiri leta, ampak samo redkim uspe in za vsako panogo so na voljo samo tri medalje. Vsi pa vemo, da pri gledalcih šteje samo medalja.
Mnogo športnikov gara celo športno kariero, a jim mogoče niti enkrat ne uspe poseči po najvišjih mestih. Zato je treba ceniti tudi trud, ki ga vsak vloži v to. Pogosto se tudi omenja, da so slovenski športniki turisti – navsezadnje bo vsak, ki bo odpotoval na olimpijske igre, moral doseči neko normo, torej se je že kvalificiral skozi izborno sito.

- Bi nam še malce opisali, kako poteka vaš dan zdaj, v času najinega pogovora, ko smo zgolj še kak teden ali dva oddaljeni od vašega odhoda s športniki v Rio?
Vse stvari so se zdaj zelo zgostile. Dvakrat na dan potekajo treningi, ki so sedaj že kakšno uro kasneje, saj jih prilagajamo na časovno razliko z Brazilijo. Treninge običajno začnemo že ob 6. uri zjutraj, tako da sama vstajam 15 čez 5. Sledi trening s prvo ekipo, ki traja približno 2 uri. Potem je na vrsti moje delo v pisarni kluba, kjer je veliko komunikacije s tujino, organizacije prevozov in transferjev na tekmovanja, urejanje nastanitev itd. Po 12. uri se odpravim domov, pripravim kosilo in postorim, kar je še domačih opravil. Popoldne ob pol šestih začnem s treningi deklet, kjer imam 15 deklic, starih od 10 do 14 let. Z njimi imam trening do 19. ure, nato pa spet dve uri treninga prve ekipe, kjer poleg trenerja Igorja Trbovca pomagam glavnemu trenerju Judo kluba Z’dežele Sankaku Celje Marjanu Fabjanu, tvorcu do sedaj treh olimpijskih medalj.
Kaj dosti se v zadnjih dveh tednih ne da popraviti, razen v glavi. Ne sme se delati nobenih napak. Iz svojih izkušenj vem, da bolj kot se bliža dan tekme, bolj narašča napetost. Če si res dobro pripravljen, če si zaupaš in veš, česa si sposoben, je najboljši občutek dva ali tri dni pred tekmo, ko kar čutiš, kako ti forma raste in komaj čakaš, da greš v boj ter pokažeš vse, kar znaš in zmoreš.
- Dotikava se že področja psihologije, kjer pogosto slišimo, kaj in kako naj bi se športniki obračali tudi na športne psihologe itd. Kako vi vidite to potrebo?
Kot prvo bi rekla in se vprašala, zakaj bi kdo sploh potreboval psihologa. Moje mnenje je, da nas psiholog ne pozna in bi v tem primeru šli k osebi, ki ne ve ničesar o nas. Povedali bi mu nekaj stavkov, ki jih mi želimo, in on naj bi potem za nas našel neke rešitve in nam povedal, kaj in kako naj bi kaj delali. Sama nisem prepričana v to. Mislim, da mora športniku pomagati oseba, ki je ves čas v stiku z njim, ki je z njim vsak dan. To so starši in trener. In pri judu je zelo pomembna glava, da so misli jasne. Ne smeš imeti preveč treme, ne smeš biti brez treme, ker delaš še večje napake. To je seveda moje mnenje in vsak gleda na te stvari drugače.
- Kako pa je pri športnikih z vero – je lahko tudi vera v nekem trenutku v pomoč?
Mnogi se sicer zatekajo h kakšnim vražam, ritualom. Poznam tudi tekmovalce, ki se pred vsako borbo prekrižajo. Tega kot športnik sicer ne smeš narediti direktno na tatamiju, ampak prej. Vsak ima nekaj, česar se v končni fazi še želi oprijeti in mu daje dodatno trdnost. Mi kristjani se obračamo na Boga. Sama sem imela vedno na enak način stvari zložene v torbo, vedela sem, kakšno hrano in pijačo moram vzeti s sabo – vse to so stalnice, ki ti dajo varnost. Sicer pa v veri ne smeš iskati potuhe, najprej je treba dati vse od sebe in narediti največ, kar se da, šele nato lahko prosiš za dodaten kanček sreče.
Foto: studio Fonda in osebni arhiv

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 8, str. 55.

Bogdan Žorž je priznan psihoterapevt, ki s svojimi prispevki že vrsto let bogati tudi Ognjišče. S svojim delom pomaga mnogim, ki se znajdejo v stiskah, pri vzgojnih zagatah pa je pravi naslov za mnoge starše. V adventu, ko si vzamemo več časa drug za drugega in se pripravljamo na prihod Odrešenika, naj nam bo ta pogovor z njim spodbuda za vzgojo nas samih. Vzgoja samega sebe se ne konča z osnovno ali s srednjo šolo, tudi ne z diplomo na fakulteti ali z odhodom v pokoj.

- Danes imamo veliko težav z odnosi v družbi in tudi v družinah. Kaj je glavni vzrok zanje in kaj nam manjka, da jih ne znamo učinkovito reševati?
Je nekaj, kar nam manjka, in nekaj, česar imamo preveč. Odgovor bom črpal iz svojega poklicnega dela, iz izkušenj, ki sem jih pridobil pri svetovalnem terapevtskem delu. Pri tem delu večinoma srečujem ljudi, ki prihajajo iz urejenih krogov. Klasični stereotip je, da imajo težave ljudje iz obrobja in iz težkih družinskih razmer, a s temi se sam ne srečujem veliko. Danes je preveč naglice in nestrpnosti. Nestrpnosti ne razumem v smislu “vsi drugačni, vsi enakopravni”, to so prazne puhlice, ampak v smislu, da ne znamo biti potrpežljivi, da ne znamo počakati ter dopustiti, da gredo stvari tudi malo drugače, kot smo si zamislili. Ne znamo dopustiti Bogu, da ureja stvari po svoje. Preveč hlastamo za tem, da bi si uredili raj na zemlji. Premalo je strpnosti, pripravljenosti, da bi stvari gradili dolgoročno. Želimo rezultate takoj! Preveč izhajamo iz svojih pravic in zaverovanosti v to, kar nam pripada. Premalo pa upoštevamo kaj smo dolžni storiti, za kaj smo poklicani na ta svet.
- Nam torej manjka časa, ki bi si ga družine znale vzeti za pogovor, druženje, medsebojno razumevanje …?
Ni mi blizu besedna zveza, da nam ‘manjka časa’. Če se ozrem v svoje otroštvo, lahko trdim, da se danes starši precej več pogovarjajo s svojimi otroki, kot so se včasih. To je le iluzija, ko trdimo, da nam zmanjkuje časa za pogovor. Tako se kaže nestrpnost, ker hočemo v pogovor zaobjeti vse in obvladovati vse. Starši bi morali otrokom pustiti več možnosti, da bi se razvijali v samostojne osebnosti. V odnosih je premalo sprejemanja drugega takšnega, kot je. Občutek, da nam zmanjkuje časa za pogovor, se pojavi zaradi tega, ker si v medsebojnih odnosih predstavljamo, da si moramo zagotoviti popoln nadzor nad situacijo. Ne sprejemamo neke negotovosti.
- Živimo v obdobju svetovne gospodarske krize in negotove situacije, o kateri povsod poslušamo. To pri ljudeh vzbuja zaskrbljenost.
Sam nerad govorim o recesiji, ker gre pri njej le za finančni vidik, razlogi pa so globlji. Na sedanjo krizo gledam kot na veliko širšo družbeno krizo. Zagotovo sem eden redkih, ki se te družbene krize veseli. Od nje optimistično pričakujem, da se bo človeštvo v zahodni civilizaciji ponovno zmoglo srečati s samim seboj. V tem trenutku nič ne kaže na to, saj se samo bojimo in se nam zdi, da človeštvo v preteklosti tako hude krize ni še nikoli doživelo. V resnici so se krize skozi zgodovino vedno dogajale. Ni treba pogledati daleč v zgodovino, dovolj je, da pogledamo 20. stoletje, ko smo na našem ozemlju preživeli dve svetovni vojni in več totalitarizmov. Mar niso bile to dovolj hude krize? Iz sedanjega dogajanja bi se morali nekaj naučiti.
- Ali je napačna predstava, da imamo danes več težav, kot jih je bilo včasih? Je bilo morda nekoč samo okolje bolj prijazno in manj težko? Kaj storiti, da bi tudi danes ravnali tako, da bi se bolje razumeli?
Razlike seveda so, ker je v toku zgodovine vsak trenutek edinstven. Primerjave so vedno težke. Starejši pravimo, da je bilo včasih bolje. To zato, ker smo bili mlajši. Bilo je drugače in gre za večplastnost. Sedanji trenutek je obremenjujoč, kar kaže statistika. Več je depresij, razočaranj, več družin razpada. Vse to kaže, da je občutek varnosti v tem trenutku zelo nizek. Človekova potreba po varnosti ni zadovoljena, kar je paradoks. Celo v času vojn občutek varnosti ni bil tako prizadet in ogrožen, kot je danes, pa je bila objektivna nevarnost za posameznika neprimerno večja kot je danes. Omenil bi dve ideologiji, ki sta zavladali v zahodni kulturi: ideologija potrošništva (imeti več, kopičiti) in iluzija, da nam bo kopičenje materialnega bogastva prineslo srečo in zadovoljstvo. Da nam bodo materialne dobrine prinesle občutek varnosti. Iz tega izhaja vedno več razočaranj. Druga večja ideološka zabloda je liberalizem, ki ga raje imenujem anarholiberalizem. Ta termin uporablja eden mojih učiteljev psihoterapije, ki se opredeljuje za ateista in pravi, da je anarholiberalizem moderne dobe iz človeškega življenja izrinil svetost. Nič več ni nedotakljivo, sveto. Vse mi je dovoljeno, vse je dopustno. Potem padejo meje. Meje pa so predpogoj za zadovoljevanje občutka varnosti in če jih ni, tudi občutka varnosti ni. Zato sem še zlasti kritičen do tako imenovane permisivne vzgoje, ki se je pojavila in tudi prevladala v drugi polovici 20. stoletja. Prav v procesu vzgoje pa se oblikuje človekova osebnost.

- Kako naj družina adventni čas, ko je čas pričakovanja, izkoristi za nekaj svetega v hiši?
Včasih je imelo koledarsko leto večji pomen kot danes. Bilo je naslonjeno na neka obdobja, ko se je človek usmeril na določena področja. Že letni časi so bili bolj izraziti kot danes in bolj smo bili odvisni od narave. Razlike so danes precej manjše že zaradi načina življenja. Pozimi imamo vse prostore v stanovanju enako ogrevane in ni se nam potrebno stiskati okoli peči, da nam je toplo ­‑ in se že zaradi tega oddaljujemo drug od drugega. Življenje je bilo verjetno res bolj zaznamovano z vero in tudi s cerkvenim letom. Advent je bil čas pričakovanja, danes pa je čas napetosti in nervoze ob hitenju po prazničnih nakupih. Za kristjane je v tem obdobju pomembno duhovno poglabljanje, imamo pa tudi priložnost za vzgojo, saj prinaša pomembne dogodke, ki nam pomagajo vzgajati. Prihod svetega Miklavž je odlično umeščen v adventni čas, saj stoji na njegovem začetku kot oznanilo, da prihaja Božič. Ko otrok pričakuje obdarovanje, pričakuje prihod svetega Miklavža. Ni tako pomembno, kaj bo dobil. Pomembno je, da Miklavž pride in da se bo spomnil nanj. Včasih Miklavž ni bil tako radodaren kot je danes, starši pa so nam znali pričarati negotovost, pisali smo pisma. Znali so nam reči, da Miklavža morda ne bo, da nismo bili dovolj pridni … Bili smo v napetem, nestrpnem pričakovanju. Radovednost se je večala in bili smo v negotovosti. Ko smo potem pogledali v krožnik, je bilo nekaj v njem in tedaj ni bilo pomembno, kaj je bilo, pač pa dejstvo, da se je Miklavž spomnil name. Danes izgubljamo pomen adventnega časa. Ne znamo več pričarati napetosti. Vse želimo narediti jasno, znano, načrtovano, načrtno. Otrok ne vidi več tega čara in zato tudi ni več hvaležnosti.
- Ali lahko danes to prikličemo nazaj?
Res se je veliko spremenilo, vendar sem nepoboljšljiv optimist in mislim, da ni vse izgubljeno. Srečujem ljudi, ki jim je to v zavesti, in mlade starše, ki znajo svojim otrokom pričarati to napetost. Neznansko sem vesel, ko srečam take primere. Vesel sem otrok, ki se znajo hvaležno razveseliti, ko so nekaj doživeli. Ne delam si iluzij, da bomo tukaj vzpostavili raj, ko bomo vsi tako ravnali. Optimist sem, da bo zdrav duh preživel in obstal med nami.

- Dnevno se srečujete s stiskami ljudi. Kakšen pečat pusti na vas, ko poslušate o tolikih težavah in skušate svetovati?
Stisk ljudi ne moremo meriti z objektivnimi merili. Za vsakega človeka je njegov problem največji na svetu in ga tako tudi doživlja. Nikoli ne pristopim k delu tako, da bi zmanjševal pomen stiske. Kako v sebi ohraniti ravnovesje, je resen izziv vseh poklicev, pri katerih se na katerem koli področju srečujemo z reševanjem osebnih težav človeka. V psihoterapiji velja pravilo, da je potrebna supervizija. Bistvo le-te ni v nadzoru mojega dela, temveč v tem, da nekdo tretji pomaga vzpostaviti mejo med menoj in človekom v stiski, ki se je v danem trenutku morda zabrisala. Brez supervizije pri svojem delu v preteklosti tudi sam ne bi zmogel dobro opraviti dela. Danes supervizije ne uporabljam več. Uspel sem si izoblikovati držo, ki je na tem področju zelo pomembna. To je drža spoštovanja. Ko se srečam s človekom v stiski, naprej skušam skupaj z njim poiskati nekaj pozitivnega, dobrega, kar je doslej naredil v premagovanju te stiske. Za to sta dva razloga: dobro je za njegovo rast in tudi zame, za mojo držo. Gre za ohranjanje lastne integritete, ravnotežja. Ohranjam spoštovanje do odnosa, ne pomilujem. To vodi v nezmožnost pomoči in hkrati mene postavlja v lažno pozicijo neke popolnosti, za katero je le vprašanje časa, kdaj se bo zrušila. Zaradi tega grem v nasprotno smer in človeka opogumljam pri ohranjanju trdnosti. Občudujem in spoštujem. Nimam razloga, da bi me to obremenjevalo, ampak me napolnjuje. Sedaj se z ljudmi srečujem na način, da jih občudujem, ko se soočajo s tako veliko stisko. In še vedno se od njih zelo veliko naučim.
- Prihodnje leto boste še sodelovali z našo revijo. Kakšno se vam zdi to sodelovanje, kako ste si zastavili delo v prihodnosti in kakšne odzive dobivate od ljudi?
Sodelovanja z revijo Ognjišče sem zelo vesel, tako kot tudi dela na Radiu Ognjišče. Brez lažne skromnosti lahko trdim, da si želim, da bi to sodelovanje trajalo še nekaj časa. To delo mi veliko pomeni predvsem zaradi odzivov, ki jih dobivam. Veliko je klicev, sporočil ljudi, ki moja razmišljanja berejo in poslušajo. To mi zadostuje, saj ne potrebujem statističnih podatkov. Če je to, kar napišem ali povem na radiu, zanimivo samo za enega, sem tega zelo vesel in je moj trud poplačan. Nova serija, ki bo v prihodnjem letu, bo drugačna od sedanjega pisanja, vendar ne morem iz svoje kože, tako da pišem iz življenjskih izkušenj. Že vrsto let imam željo, da bi z ljudmi podelil življenjsko modrost, ki mi jo dajejo gore. Ne bom pisal potopisov in opisoval izletniških točk, ampak bi rad ljudem predstavil modrosti povezave z vzgojo in tudi s samovzgojo ter z osebnostno rastjo, ki traja vse do zaključka našega zemeljskega življenja. Izleti v gore veliko pripomorejo k moji samovzgoji in osebnostni rasti, zato bom izhajal iz tega in to delil z drugimi.

Miha Turk, Bogdan Žorž (Moj pogled). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 54-56.