V Ognjišču redno prebiram temo meseca in pisma in odločil sem se, da vam tudi sam pišem. Zanima me, kakšno je stališče katoliške Cerkve do urejanja intimnih delov človeškega telesa.
Sašo
Vaše vprašanje je nekoliko neobičajno in me je spravilo v zadrego. Zakaj? Ker uradnega stališča Cerkve o tej zadevi ni, saj se cerkveni nauk običajno ne spušča v podrobnosti.
Lahko pa stališče Cerkve ‘povlečemo’ iz njenega učenja o telesu. Telo je nekaj velikega, je tempelj Svetega Duha in ga je ustvaril Bog. Zato smo kristjani dolžni skrbeti za telo, za zdravje, za čistočo in urejenost ter ne škodovati svojemu ali tujemu telesu. Kdor bi si bril intimne dele telesa zaradi zdravja, kožnih bolezni ipd. ne bi delal nič narobe.
Je pa telo lahko tudi izvor zla in poželenja. In v tej luči lahko postane tudi urejanje intimnih delov telesa izvor zla. Če to delamo zato, da bi druge zapeljevali in jih napeljevali v greh, je to nekaj slabega.
Pa tudi s psihološkega vidika je vsaka pretiranost v oblačenju, striženju las ali frizuri problematična. Velikokrat ljudje to počnejo zato, da jih drugi opazijo. Nimajo zdrave samozavesti in da bi zbujali pozornost si lase pobarvajo v najrazličnejše barve ali pa oblečejo oblačilo ekstravagantnih oblik in kričečih barv ...
Predvsem pa se mi zdi važno načelo, da imamo z Bogom osebni odnos, da redno molimo, obiskujemo mašo in prejemamo zakramente zlasti spoved in obhajilo, opravljamo dela usmiljenja in ljubezni do bližnjega (dobrodelnost), beremo Sveto pismo in druge knjige duhovne vsebine in počasi nam bodo stvari, ki jih omenjate, postajale drugotne in jim ne bomo posvečevali toliko pozornosti, ampak bomo posvečali pozornost predvsem stvarem, ki nas preizkušeno vodijo k Bogu.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 12, str. 50

Decembrska številka je tudi adventna številka in zadnja v tem letniku. Z adventom začenjamo novo cerkveno leto, zato smo cerkveno leto tudi predstavili v tokratni prilogi.

Temu Ognjišču so dodane kar štiri priloge: koledar dva kataloga knjig in naročilnica. Prvi je običajni katalog, v katerem predstavimo novosti, ki so izdane v zadnjem letu seveda z vabilom, da si knjige ogledate in jih naročite. Druga priloga je Miklavževa ponudba. Saj smo vam nekaj knjig že predstavili v novembrski številki Ognjišča, a smo vam tokrat pripravili posebno prilogo, ki naj olajša vašo odločitev, da za Miklavža pa tudi za božič ali novo leto podarite dobro knjigo verske vsebine. Žal v ponudbi ne moremo predstaviti vseh knjig, a upamo, da dovolj, da vam olajšamo odločitev. Vse naše knjige si lahko ogledate na spletu in v naših knjigarnah v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju. Več o naročilnici za Ognjišče pa ob koncu tega sestavka.

Tretja priloga je koledar za leto 2017 – ‘Slovenija iz zraka’. Gre za ‘krščanski’ koledar, saj so na njem napisani cerkveni prazniki in godovi. Poleg tega ga krasijo fotografije različnih krajev v Sloveniji. Njihova posebnost je, da so posnete z zraka in sicer z dronom. Fotografije je posnel Janez Kotar. Koledar je darilo za vašo zvestobo Ognjišču.

Koledar nas bo spremljal skozi vse leto, kakor nas bo lahko skozi vse leto spremljala knjiga v dveh delih Svetnik za vsak dan. Gre za novo, razširjeno izdajo knjige, ki je izšla že pred leti in jo je napisal naš urednik Silvester Čuk. V njej so predstavljeni svetniki, ki godujejo na določen dan. Običajno je eden predstavljen obširneje, drugi, ki godujejo na tisti dan, pa nekoliko krajše. Velikokrat je razložen pomen imena in njegova pogostnost v Sloveniji. Napisano je tudi, kateri svetnik je zavetnik raznih poklicev in dejavnosti in kateri svetniki so priprošnjiki v raznih potrebah in stiskah. K temu iskanju na koncu druge knjige pomagajo kazala, v katerih lahko poiščete zavetnike in priprošnjike. Knjiga je tudi bogato ilustrirana in ob besedilu življenjepisa kakega svetnika lahko najdete tudi njegove misli. Iz povedanega lahko vidimo, da je v knjigo v dveh delih vloženo veliko truda in dela in veseli smo tega podviga naše založbe. Oba dela skupaj štejeta kar 848 strani.

Najbrž nobenemu človeku ni lahko odpustiti krivico, ki jo je doživel. V pomoč pri tem nam bosta lahko dve knjigi. Prva Kako odpustiti (avtor Jean Monbourquette) doživlja že drugi ponatis. Govori nam, da je odpuščanje sad procesa, ki vključuje vse človeške sposobnosti. Ne pozabimo, da odpuščanje pomeni, da se osvobodimo tesnobnega nemira, ki ga prinašajo zamere. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130. Druga knjiga, Odpuščanje, je novost na našem knjižnem trgu. Avtorja obeh knjig sta v tujini znana pisca duhovnih knjig. Svojega znanja ne črpata samo iz teorije, ampak sta v delavnicah ali pogovoru pomagala ljudem celiti rane, ki jih povzroča neodpuščanje, in jih usmeriti na pot osvobajajočega odpuščanja. Naj dodam, da je pred izidom tudi knjiga Ikona - zgodba o poteh odpuščanja. V njej bo zbrano besedilo, ki jo za istoimensko rubriko letos piše p. Karel Gržan.

V začetku decembra pričakujemo tudi knjigo o ljubljanskem nadškofu Alojziju Šuštarju, ki jo je napisal njegov nekdanji tajnik in sedanji ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. V svojem delu je nadškofa predstavil kot enega od očetov slovenske samostojnosti. Prav v času odločilnih dogodkov (plebiscit, razglasitev samostojnosti in mednarodno priznanje) je bil tajnik nadškofa Šuštarja in je od blizu spremljal te dogodke. Sedaj je napisal spomine nanje, te pa obogatil s pogovori, objavljenimi na te teme v časnikih. V drugem delu knjige je škof Jamnik povabil še nekatere druge sodelavce in prijatelje, da so opisali svoje spomina na nekdanjega nadškofa.

Že zadnjič smo vam sporočili ceno novega letnika Ognjišča v letu 2017. Naj ponovimo bistvene stvari: Cena posamezne številke bo 2,80 €, letna naročnina pri župnijskih uradih bo 30,90 €, za naročnike po pošti pa 31,70 €. Ostanite naročniki Ognjišča! Posamezniki boste prejeli položnice za naročnino proti koncu januarja. Ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče lepo darilo, kakor so lepo darilo tudi knjige in druge ponudbe naše založbe. Zato tej številki prilagamo tudi naročilnico, s katero lahko komu poklonite naročnino na revijo. To vaše ‘darilo’ ga bo razveselilo kar dvanajst krat v letu.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Rada bi vam nekaj napisala, ker mi je zelo težko. Sem iz krščanske družine. Mož in sin sta hodila k maši. Pred leti mi je umrl mož, ker je bil bolan, sin pa že nekaj let ne hodi več k maši, ne k spovedi v domači župniji. Ima več kot trideset let in pravi, da so v naši vasi opravljivi ljudje, zato hodi k maši drugam. Jaz ne vem, ali res hodi ali ne. Res pa je, da ljudje pri nas radi opravljajo tiste, ki hodijo k maši in k spovedi. In sicer prav tisti, ki hodijo redno v cerkev. Postavijo se pred cerkvena vrata in nekako kontrolirajo. Vem, da jih ne bomo spremenili, so opravljali in bodo. Ne vem, zakaj hodijo k maši? Ali ne gredo molit in poslušat božjo besedo? Kaj pravite vi na to?
Tončka

Mati mora skrbeti za svojega sina, tudi če ima več kot trideset let, posebno za njegovo versko življenje. Toliko bolj, če živita skupaj. Ne sme pa biti to neki pritisk, ki deluje prav nasprotno od tega, kar želimo doseči. Prav je pa, da se pogovarjata tudi o verskih stvareh. Pustite pa mu svobodo, ne ga siliti, sam se mora odločati o svoji veri, dovolj je star.
Na vasi se vsi poznajo in tudi vsi vedo vse o vseh. Če ne, si pa vsaj domišljajo, da vedo. »Kontrola« pri cerkvenih vratih je pa nekaj grdega. Včasih je to delala »udba«, zdaj pa je menda ni več. Kot kaže, pa je »domača udba« še vedno aktivna. Prav imaš, ko se sprašuješ, zakaj neki hodijo v cerkev. Jezus nam prav gotovo ni dal te pravice, vsaj v Svetem pismu ni zapisana. Morda je to tisto, kar imenujemo »ustno izročilo«? Ne, tudi to ne bo držalo. Sveti Jakob nas lepo poučuje: »Bratje, ne govorite drug proti drugemu! Kdor govori proti bratu ali svojega brata obsoja, obrekuje postavo in obsoja postavo. Če pa obsojaš postavo, nisi uresničevalec postave, ampak sodnik. Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?« (Jak 4,11-12).
Na žalost teh ljudi res ne bomo spremenili, morda pa se bo ob tvojih besedah kdo le zamislil in šel raje v klop molit in biti pobožno pri sveti maši in bo opustil »udbovske« naloge. Včasih so bile vsej plačane, dane pa še to niso.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2010) 11, str. 81

priloga

Od adventa do adventa

gost meseca

Kozma Ahačič

pričevanje

Bob Dylan

Preberite več: December 2016

Znani slovenski duhovnik Branko Cestnik je na svojem blogu objavil zapis o krščanski razsežnosti letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost Boba Dylana. Njegov zapis temelji na študiji španskega duhovnika, ki je o znanem pevcu in njegovem odnosu do krščanstva napisal knjigo. Za znanega glasbenika je bil odločilni trenutek, ko mu je nekdo izmed oboževalcev med koncertom leta 1978 na oder vrgel križec. Prav v tem času se je Bob znašel sredi družinskih prepirov, polpraznih scen in nakopičene utrujenosti. Sredi potrtosti zaradi ločitve od žene in skrbi za njunih pet otrok ga je ta križec spremljal vso turnejo. Prav tiste dni je v nekem hotelu doživel nekaj, kar nekateri imenujejo razodetje, sam pa je o tem dejal: »Jezus je položil svojo roko name.«
S tem dogodkom se je začelo pevčevo spreobrnjenje. Med letoma 1979 in 1981 je izdal svojo krščansko trilogijo in sicer albume: Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) – absolutni uspeh, zaradi katerega je pesem Gotta Ser­ve Somebody (Nekomu moraš služiti) prejela nagrado Grammy, prvo za Dylana. Sledi album Saved (Rešen) in na koncu, kot sklep trilogije, album Shot of Love (Ljubezenski strel), na katerem se nahaja biser Every Grain of Sand (Vsako zrno peska).
Cestnik pravi, da v teh albumih Dylan izrazi svojo gorečo vero v Jezusa Kristusa, kateremu posveti vrs­to pesmi. Njegova vera se najpogosteje naslanja na Knjigo razodetja in Pavlovo Pismo Rimljanom. Svojo vero je zaživel v evangeličanski skupnosti Vinograd, v kateri posebej poudarjajo vlogo milosti, pa tudi vlogo greha, ki do konca skvari človekovo svobodo. Zato se ne smemo čuditi, da je v tem času v pesmih stalnica naslanjanje na evangelij. Povzetek sporočila je jasen: radikalna vera v Kristusa. V pesmih naletimo tudi na kritiko verske hinavščine – kritiko, ki po njegovem mnenju izhaja iz evangelija – pri njegovih sodržavljanih, zlasti pri njegovih znancih in ‘prijateljih’. Ta kritika je združena s prikrito grožnjo z Božjo sodbo, ki je že na delu in se približuje. Zanimivo, da v pesmi Shot of Love prepeva: “sem Jezusova last” (Property of Jesus).
Zapis še poudarja, da se versko iskanje pri Dylanu ne začne šele v teh treh albumih, ampak ga srečamo že prej. Že v njegovem prvem albumu iz leta 1962 z naslovom Bob Dylan naletimo na sledi evangelija. Najprej v pesmi In my time of Dyin' (Ob uri moje smrti) ali v Gospel Plow (Oznanjevalec), nato v pesmih kot Masters of War (Gospodarji vojne) iz leta 1963 ali v With God on our Side (Z Bogom na naši strani) iz leta 1964 ter drugih. Tako je Dylan eden od sodobnih glasbenikov, pri katerem je krščansko izročilo navzoče od začetka do danes, čeprav zna biti tudi zelo sarkastičen – in pri tem uporablja evangelijska besedila – v odnosu do ljudske rabe in zlorabe evangelijskih določil ter kritičen, ko biča cinizem oblastnikov ali ko napada ameriški verski in politični puritanizem.
Bob Dylan v svojih pes­mih pokaže, da dobro ob­­vlada Sveto pismo, zlasti Sta­ro zavezo. Ne smemo pozabiti na njegovo judovsko po­reklo. Leta 2009 je izdal album, ki je na pol poti med country in blues in na katerem je izbor božičnih pesmi. Naslov albuma je Christmas in the Heart (Božič v srcu), na njegovi zadnji strani pa je slika sv. treh kraljev.
Avtor zapisa se ob sklepu nekako že vnaprej zavaruje pred očitki ‘pokristjanjenja’ tega sodobnega avtorja, saj pravi: »Če se hočemo z izkoristkom srečati z verskim in humanističnim sporočilom mojstra Boba Dylana, moramo počasi in študijsko iti skozi njegovo celotno diskografijo. Tako si bomo ustvarili idejo o resnični krščanski razsežnosti, ki je navzoča v mnogih njegovih pesmih in skozi vso njegovo več kot petdesetletno glasbeno pot.« (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 11, str. 124

Pisali smo že, da nas narava združi, kar je najbolj očitno v času zaljubljenosti. V tem času kot posamezniki skoraj ne obstajamo, saj smo dobesedno zliti z drugo osebo. Narava naju je samodejno združila z namenom, da nama bo lepo in da skupaj ozdráviva, kar ni dobro v meni in v tebi. Pri tem bova potrebovala medsebojno pomoč, saj je to edina pot, da bova z leti vse bolj povezana, srečna, umirjena, da se bova skupaj veselila življenjskih dosežkov ter bova drug drugemu v oporo. Nekateri pari pa se osredotočijo samo na midva: midva imava otroke, midva greva v hribe, midva sva kupila nov avto, midva urejava vse skupaj. Okolica je zelo presenečena, ko takšen zakon po npr. 20 letih razpade – na videz brez pravega zunanjega vzroka. Ti ločeni pogosto pripovedujejo, da so se kot posamezniki v zakonu popolnoma izgubili. Kot bi prenehali obstajati. Pozabili so, da zakon sestavljata dve samostojni osebi – mož in žena.
Zato se moramo za dober in trajno zadovoljen zakonski odnos najprej postaviti na dve nogi kot posamezniki. Dve osebi, ki znata poskrbeti najprej zase, bosta lahko tvorili, gradili in vzdrževali zrel zakonski odnos. Mož naj postane bolj moški, žena naj postane bolj ženska. Vsak zase odkrivajva svoje poslanstvo ne samo v zakonu, pač pa tudi v družini, v Cerkvi, v družbi, v službi. Zakaj sem tu in kaj želim doseči? Kaj želim ustvariti v svojem življenju? Kaj kot posameznik in kaj skupaj v zakonu? Kako bom delil sebe v zakonu in v družini? To so vprašanja, na katera si mora odgovoriti vsak sam. Na ta način bomo ostajali zvesti samim sebi in v zakonski odnos investirali in dajali tisti del sebe, ki ve, kaj hoče. Seveda bo mnogo lažje, če bom svoje misli, dvome, načrte in ugotovitve lahko delil s svojim zakoncem. Še bolj ključno pa je, da si ob tem upamo izmenjavati naša čustvena stanja.

Obljubila sva si, da bova skupaj do konca življenja. Lahko pa si še obljubiva, da bova drug ob drugem poskrbela, da bova v najin odnos investirala najboljši del sebe. Mož svojo moškost, žena svojo ženskost. Mož svoje moškosti ne bo kazal z nasiljem, alkoholom in grobostjo, temveč z odločnostjo in s tem, da bo ponosen nase, na ženo in otroke in jim bo to tudi povedal. Svojo moškost bo pokazal s tem, da se bo ob jezni ženi najprej sam umiril, jo stisnil k sebi in ji povedal, da bosta že uredila te težave. Ne glede na spremenjene družbene razmere bo mož svojo moškost kazal tudi s finančnim preživljanjem družine. Na drugi strani bo več ženske ženstvenosti v zakon in v družino prineslo spokojnost. Žena je po naravni poti bolj sočutna in hitreje najde tople besede za moža in otroke. S poslušanjem moža, ki tarna o finančnih težavah, mu bo z zaupanjem vanj pomagala, da se bo pravilno odločil. Moški v svoji moškosti včasih težko priznamo, da si želimo več ženske nežnosti. Ženske je imate v izobilju. Namenite je nekaj več svojim moškim. To so malenkosti, ki nam bodo pomagale, da bomo lažje odkrivali svojo moškost in odločnost. V najinem odnosu si izmenjajva, kar je v nama dobrega in nama je dala narava. Pomagajva si spoznavati in si odkrito priznati najine slabosti. Na ta način si bova v zrelih letih pričarala ponovno (zrelo in zavestno) zaljubljenost.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 11, str. 19

Mesec november na začetku sicer zaznamujeta dva dneva, ko se spominjamo naših pokojnih – tudi o žalovanju imamo precej knjig, ki smo jih že priporočili –, a novembra zaznamuje naše uredništvo predvsem skrb za načrtovanje novega letnika Ognjišča in priprava kataloga, v katerem vam bomo prestavili nove knjige. Prav tako pripravljamo katalog s knjigami za otroke, primernimi za Miklavževo in božično-novoletno obdarovanje, pa tudi knjige, ki so primerne za obdarovanje ob drugih priložnostih.

Že v tem Ognjišču pa vam na sredini na štirih straneh predstavljamo knjige za otroke (str. 65–68). Te strani so nekakšna predhodnica Miklavževe ponudbe. Veseli je boste zlasti tisti, ki radi prej naročite knjige in druge stvari ter ne čakate na zadnji trenutek. Čeprav bosta tudi priloga in prihodnja številka revije izšli skoraj tri tedne pred Miklavžem.

Med knjigami za otroke, naj omenim dve novosti. Prva je Božična knjiga z nalogami. Njena posebnost je, da bodo lahko otroci naloge v knjigi večkrat reševali, saj je knjigi dodan poseben svinčnik, katerega pisanje lahko pobrišemo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130. Druga novost je slikanica Miklavž že ve. Knjiga, ki opisuje pričakovanje Miklavža, ima še eno posebnost – zaradi njene oblike in nalog jo laže berejo tudi otroci z bralnimi težavami. Da bi vam olajšali vaše obdarovanje, smo v prilogi pripravili tudi nekaj ugodnejših ponudb. Ena od teh je ponudba dveh slikanic o Miklavžu (Miklavž piškote peče in Miklavževi škornji) in CD, na katerem sta posneti besedili teh dveh knjig.

Kot sem že napisal, v novembru in sploh zadnjih mesecih leta, načrtujemo nov letnik revije. Toda načrtovati moramo tudi njeno novo ceno. Cene v letu 2017 bo taka: posamezna številka bo stala 2,80 €. Letna naročnina prek župnijskih uradov bo znašala 30,90 €, za naročnike po pošti pa 31,70 €. Kot lahko sami opazite, smo naročnino minimalno povišali, saj nižanje naklade pomeni večji strošek pri pripravi in tiskanju revije. Ostanite zvesti naročniki tudi naprej. Priporočite revijo svojim prijateljem in znancem ter ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče lahko tudi lepo darilo. Naročnike bomo prihodnji mesec obdarili s koledarjem za leto 2017.

Najbrž nobenemu človeku ni lahko odpustiti krivico, ki jo je doživel. V pomoč pri tem nam bosta lahko dve knjigi. Prva Kako odpustiti (avtor Jean Monbourquette) doživlja že drugi ponatis. Govori nam, da je odpuščanje sad procesa, ki vključuje vse človeške sposobnosti. Ne pozabimo, da odpuščanje pomeni, da se osvobodimo tesnobnega nemira, ki ga prinašajo zamere. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130. Druga knjiga, Odpuščanje, je novost na našem knjižnem trgu. Avtorja obeh knjig sta v tujini znana pisca duhovnih knjig. Svojega znanja ne črpata samo iz teorije, ampak sta v delavnicah ali pogovoru pomagala ljudem celiti rane, ki jih povzroča neodpuščanje, in jih usmeriti na pot osvobajajočega odpuščanja. Naj dodam, da je pred izidom tudi knjiga Ikona - zgodba o poteh odpuščanja. V njej bo zbrano besedilo, ki jo za istoimensko rubriko letos piše p. Karel Gržan.

Novembra praznujemo god sv. Martina. Po ljudskem izročilu ta dan mošt postane vino. Žal se v zadnjih letih god tega priljubljenega svetnika spreminja v dan pretiranega pitja alkohola. Sporočilo življenja sv. Martina, čigar 1700-letnico rojstva praznujemo, je čisto drugačno. Zato smo temu svetniku namenili tokratno prilogo z opisom njemu posvečenih župnijskih cerkva na Slovenskem.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Sveti Martin na Slovenskem

obletnica meseca

pater Simon Ašič

šport

ACH Volley Ljubljana

Preberite več: November 2016