Vsak par si na začetku zida gradove v oblakih. Bolj ali manj sanjarimo in si v času zaljubljenosti slikamo zakonsko-družinsko življenje, ki ga nikjer ni. To je pač trik narave, ki poskrbi, da se združita dve osebi v želji po srečnem življenju. Pravzaprav ni nič narobe, če te sanje ohranjava kot najin cilj, za katerega se bova skupaj trudila. Zato ne pozabiva, kakšne ideale sva imela na začetku.
Na začetku zakona in skupnega življenja imamo veliko opraviti z reševanjem stanovanjskega problema, urejanja odnosov s starši, veliko je dela z majhnimi otroki. Skrbeti moramo za finance in zelo so mamljivi karierni uspehi. Veliko je zunanjih dejavnikov, ki nam vzamejo veliko energije in predvsem časa. Pa vendar je za naju najbolje, če bova pred vse te naloge vedno postavila naju. Znotraj naju pa vsak sebe na prvo mesto. To ni egoizem. Le drug drugemu dopustiva, da lahko v najinem odnosu malo še vsak sam zadiha. Morda zadostuje le ura na teden, da vsaj vem, kaj se ob tej naglici dogaja v meni. Nato pa si vzemiva čas in si izmenjajva najine izkušnje, misli, čustva, prijetne in manj prijetne trenutke. Zavedanje, ukrepanje, spreminjanje. Na tak način si bova v najinem odnosu omogočala vsak svojo spremembo. Konkretno to pomeni, da bom jaz ob tebi še bolj vesel in se bom ob tebi lahko in upal potolažiti, kadar mi bo hudo. Ja, tako preprosto je to: Skupaj lahko doživiva dvojno veselje in polovično trpljenje. Kaj ni to čudovita možnost, ki nam jo daje zakonsko življenje? Seveda pa je najprej nujna moja odločitev, da je moj mož/moja žena moj prvi zaupnik, prijatelj, sopotnik, s katerim bom delil moj notranji svet – predvsem takrat, ko bom prestrašen, osramočen, žalosten in ko ne bom več videl izhoda iz svojih/najinih težav.

Veliko spremembo prinesejo otroci. Poleg tega, da sva mož in žena, sedaj postaneva še oče in mama. Popolnoma nova vloga, novo veselje, nove skrbi, nova doživetja, tempo se poveča in najino življenje ni nikoli več tako, kot je bilo pred rojstvom najinih potomcev. Prav gotovo imamo ob otrocih priložnost, da se osrečimo, kajti veličastno je biti oče in mati. Za ta dar moramo biti hvaležni Stvarniku – ni dano vsem biti starš. Preko otrok lahko vsak dan dosegamo tudi lastno spremembo. Sebi bomo zelo pomagali, ko bomo otrokom dali tisto, česar sami nismo dobili v izvorni družini. Pa ne v materialnem smislu. Če doma nismo bili dovolj slišani, poslušajmo lastnega otroka, če nismo bili dovolj pohvaljeni, pohvalimo svojega otroka, če se oče ni igral z mano, naj se jaz igram s svojim sinom, če je oče veliko sam plezal po gorah, bom jaz vzel sina s seboj v hribe, če me je oče udaril, jaz ne bom nikoli udaril svojega otroka, če je mati kričala in me poniževala, jaz na tak način ne bom prizadel, če se oče ni pogovarjal z menoj, si bom jaz vzel čas za mojega otroka ...Tako bom postajal vedno boljši starš. Ključno pa je, da ne pozabim, da sem najprej mož oziroma žena. Največ bom za svojega otroka naredil, če bom ljubil svojega zakonca.
Iskanje mojega in najinega notranjega miru bo blagodejno vplivalo na razvoj najinih otrok. Midva kot odrasla sva dolžna najprej poskrbeti vsak za svoj notranji mir, za najino umirjenost – otroško vedenje bo le posledica. Več miru v meni pomeni več miru med nama in več miru v naši družini. Vsak teden poslušamo:»Mir z vami.« Vemo pa tudi, da je vera brez del mrtva. Da se bova lahko spremenila (in lažje, bolj sproščeno, veselo živela), v najinem odnosu skupaj raziskujva vsak svoj nemir, ki ga občasno začutiva in si ga podajava na nezdrav način v obliki prepirov, slabe volje, jeze, oboževanj. Ne pozabiva: imava moč podvojiti veselje in razpoloviti trpljenje.v

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 10, str. 19

Nemalokrat se mi zgodi, da se mi kakšna nejasna misel dolgo plete po glavi, preden se izkristalizira v jasno spoznanje. Navadno se to zgodi ob dogodkih in ljudeh, kjer bi to najmanj pričakovala. Tako me je, denimo, že dolgo vznemirjalo stališče, s katerim sva bila kar zasipana ob izteku zadnje nosečnosti. Večina ljudi, ki me je srečevala v času pred odhodom v porodnišnico, je namreč naklonjeno vzkliknila: »Samo, da bo otrok zdrav, samo to je važno!« Seveda razumem njihovo dobronamernost, pa vendar me je ob tem vedno nekaj neprijetnega zadelo. Nisem uspela razumeti, kaj natančno me pri tej trditvi moti. Hvala Bogu, se nam je kmalu rodil zdrav fantek in tovrstna razmišljanja so prišla na stranski tir. A znova so oživela pred kratkim, ko sva z možem otroka peljala na preiskave v bolnišnico. Tam je namreč moje dolgotrajno spraševanje nepričakovano našlo svoj odgovor ...
Ko smo namreč z našim dojenčkom vsi vznemirjeni čakali na zdravnika, je moj pogled zataval po sobi. Prestrašeno sem iskala uteho v skrbi za svoje dete, kajti v tistem trenutku nisem uspela zbrati toliko miru, da bi zmolila vsaj kakšno desetko rožnega venca k Materi, ki me vedno tako dobro razume ... Ustavila sem se ob otroku, ki je ležal v sosednji postelji in je kazal očitne znake zaostalosti. Ob njem pa mati, vsa zatopljena vanj. Neverjetno mirna se mi je zdela, nič zagrenjena, kot bi človek lahko pričakoval. Kmalu se ji je približal zdravnik in začela sta se pogovarjati o otrokovem razvojnem stanju. Presenetila me je mati z izjavo: »Vem, da bi po teoriji moral naš otrok dosegati višje rezultate, a vem, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli, takšnega, kot je, kajti naš je.«
Ko so bile izgovorjene te besede, sem vedela, da se dotikajo tudi mene. Natančneje: nemira, ki me je zaposloval v dneh mojega pričakovanja. To so besede, ki sem jih iskala in bi jih morala izreči, ko so me ljudje spraševali o mojem otroku. Namreč, da sprejemam svojega otroka točno takšnega, kakršen je. Sprejemam ga takšnega, ker je naš. Jaz bi s svojimi besedami rekla, da otroka sprejemam, njega kot njega, ker je naravnost iz Božjih rok položen v naše naročje.
V luči teh besed tudi lažje razumem, zakaj me moti radovedno ugotavljanje otrokovega spola že pred rojstvom. Mar ni velika stvar, sprejeti ga s polno odprtostjo, brez 'kombiniranja' glede na spol drugih njegovih sorojencev? To stališče me potrjuje v prepričanju, da nimajo prav oznanjevalci t. i. odgovornega starševstva. Mar mi s svojimi načrtovanji vemo bolje od Boga, kdaj in koliko otrok nam je namenil podariti? In končno, mar nam te besede ne utrgajo še zadnjo tančico navidezne upravičenosti raziskav na nerojenih otrocih, ki določajo, kateri otrok naj bo rojen in kateri mora zaradi svoje domnevne 'defektnosti' pristati v smeteh?
Hvala Ti, Gospod, za takšne matere, ki znajo govoriti besede življenja. Hvala, da si mi dal srečati eno izmed njih.
Hvala Ti, da me spodbujaš, da se jih učim tudi sama govoriti. Govoriti s svojim življenjem. In nazadnje, hvala, da lahko besede življenja posredujem tudi drugim, zlasti tistim, ki jih logika smrti drži v jalovem strahu zase in za lastno udobje.
Anja

Življenje je velika skrivnost. Znanost, zlasti medicina, je naredila v zadnjih nekaj stoletjih ogromne korake. Ko gledam kakšno medicinsko televizijsko oddajo, se ne morem načuditi, kaj vse je človek »odkril«, kaj vse ve, pa tudi, kako se je razširil krog tega, česar »ne ve«. Za enim rešenim vprašanjem se odpira sto novih. Lepo pove psalmist: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša te dobro pozna« (Ps 139, 14). Zame ni bolj prepričljivega razumskega dokaza, da Bog obstaja, kot je človekovo telo. Toliko med seboj povezanih funkcij, ki pogojujejo človekov organizem, da lahko deluje in se razvija. Tudi če odmislimo zadnje največje odkritje, to je DNK spirala, ki je v vsaki celici, ki ima v sebi zapisano vso zgodovino, razvoj in delovanje določene celice, imamo ves prebavni aparat, krvni obtok, živčevje, možgane, kot najbolj mogočen računalnik s spominom, vidni sistem, slušni sistem ... Znanstveniki odkrivajo, kako je vse to smotrno urejeno. Evolucija ne razloži, od kod ta smotrnost, tudi evolucijo je moral nekdo načrtovati. In če ena malenkost od teh med seboj povezanih mehanizmov, zaradi neke okvare ali pomanjkljivosti, odpove – imamo otroka, ki »ne dosega zaželenih rezultatov«. Seveda tu ni več vprašanje, ali medicina ve, zakaj je tako in ali to lahko odstrani. Tu je vprašanje »človeka«, ki je ne le čudovit mehanizem, temveč oseba z dušo in telesom in z neodtujljivimi pravicami človeka.
Tu se za mnoge starše, ki nimajo tako globoke vere kot ti, zastavi vprašanje: Zakaj Bog dopusti, da se rodijo taki otroci? Ne bi mogel tega preprečiti? Tvoj nemir so potešile razmišljanja modre mamice v bolnišnici ob svojem prizadetem otroku: »Vemo, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli takšnega, kakršen je!« To je višek plemenitosti in tudi zaupanja, čeprav ni nujno, da je tisti par tudi veren. Vsekakor pa vera takemu razmišljanju daje trdno podlago. Pri svojem duhovniškem in časnikarskem delu sem srečal veliko invalidov in njihovih staršev. Navadno sem med njimi odkrival tako ljubezen in požrtvovalnost, da sem jo lahko samo občudoval. Če jim njihov prizadeti otrok umre, žalujejo bolj, kot če bi bil zdrav. Medsebojna navezanost je bolj globoka, bolj pristna, bolj brezpogojna. Zaradi svojega invalida si morda ne morejo privoščiti počitnic, izletov, prostega časa, vendar vsega tega ne pogrešajo, ker vsa ljubezen velja njemu, ki so ga »sprejeli takšnega, kot je, kajti naš je«.
Tega »naš je« ne smemo vzeti samo v fizičnem pomenu. Taka navezanost je tudi, recimo, med posvojenim otrokom in posvojitelji. Žal je ta ljubeča skrb namenjena bolj otrokom kot odraslim, kar je nekje razumljivo, kajti otrok je nebogljen, bolj odvisen od drugih. Toda tudi v odnosu med odraslimi najdemo veliko požrtvovalnih oseb. Pred nedavnim sem srečal pred bolnišnico neko svojo bivšo faranko. Rekla mi je, da gre obiskat mamo, ki že pol leta ne pozna svojih otrok in se ne odziva na besede. Rekla mi je: »S sestro jo obiskujeva vsak dan, ena dopoldne, druga popoldne«. Človeški in krščanski odnos do matere, ki gotovo podzavestno čuti njuno bližino, tudi če se z njo ne moreta pogovarjati. Več ko bo take »človečnosti« med nami, več bo tudi prave sreče, ki jo poraja.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2008) 10, str. 6

* 18. februar 1923, Ljubljana, 14. oktober 1986, Ljubljana

»Neskončno dobrotljivi in usmiljeni Bog je v svoji milosti dovolil Savlu postati Pavel. Ko pa berem anonimno pismo (v njem neznani pisec namiguje, da je Štih “še daleč od tega, da bi si pred smrtjo klical duhovnika”, op.sč), spoznam, da nam slovenskim grešnikom ni bila, ni in tudi ne bo dodeljena milost, ki jo je prejel sveti Pavel ... A ko pride ura slovesa in smrti, že zdaj se obračam k milosti za pogum, bom prosil tolažnika, da mi lajša bolečino in odveže grehov, ki sem jih morebiti storil v dobri in naivni veri proti človeku in človeštvu. A kdo je doslej na tem svetu brez greha živel, delal in se bojeval za svobodo?« Tako je v svoj dnevnik zapisal Bojan Štih, iskren iskalec resnice, kritik, esejist, gledališčnik in urednik, ki ga predstavljamo ob trideseti obletnici smrti. Pred odhodom v večnost je poklical prijatelja Jožeta Kastelica, tedaj župnika na Blokah. Ko ga je okrepil z zakramenti božjega usmiljenja, mu je Štih dejal: »Ti si najboljši človek. Ko se mi življenje izteče, te prosim, da me pokoplješ. Želim si ne le cerkven, ampak pravi krščanski pogreb!«

“V DRUŽINI SEM SE NAUČIL MISLITI IN DELATI.”
»Po rojstvu pripadam Ljubljani, čeprav je bila moja mati z Bizeljskega, iz Stare vasi pod Svetimi gorami, oče pa iz Slovenskih Goric. Moja mati je bila dunajska služkinja, ki je veliko brala in je v cerkvi svetega Štefana ob nedeljah molila za svojo srečo in tudi za srečo svojih prihodnjih otrok. Oče je bil premogovni delavec na dunajskem južnem kolodvoru, ki se je kasneje izobrazil kot delavec do finančnega izvedenca.« Tako je Bojan Štih v svojem razmišljanju za televizijski portret 17. oktobra 1983 predstavil svoje starše, ki so se po poroki preselili v Ljubljano. »Moja zibelka je stekla 18. februarja 1923 na Starem trgu, v župniji svetega Jakoba. Župnik, ki me je krstil, je bil Janko Barle.« V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in nato realno gimnazijo. Iz gimnazijskih let mu je ostal v lepem spominu veroučitelj Peter Šorli. »Rekel bi, da so bile njegove veroučne ure literarna in filozofska vzgoja.« Po maturi leta 1941 se je odločil za študij slavistike in primerjalne književnosti na univerzi. Študij je prekinil zaradi vojne, leta 1942 je bil interniran v Gonarsu, od koder je s sedmimi sotrpini pobegnil in se pridružil partizanom na Primorskem. Leta 1944 je prišel v Belo krajino, po vojni je opravljal razne politične funkcije v Beogradu. Ko se je vrnil v Ljubljano, je nadaljeval študij na univerzi in leta 1957 diplomiral. Delal je v uredništvu Naših razgledov, potem pa kot ravnatelj služboval po slovenskih gledališčih: v ljubljanski Drami, celjskem gledališču, v Mestnem gledališču v Ljubljani, v mariborski Drami, zatem pa pri Viba filmu. Znan je bil po svojem ostrem in kritičnem pisanju. »Pišem, kar mislim, in to, kar mislim, bom povedal svoji domovini.« Njegov glas je utihnil 14. oktobra 1986.

NJEGOVI LJUBEZNI: GLEDALIŠČE IN FILM
Najbolj ustvarjalna leta svojega življenja je Bojan Štih posvetil gledališču in filmu. O tem nam govori sam, kakor je leta 1983 povedal v pogovoru za Mladino. »Moja osnova sta literatura in zgodovina. Literatura in zgodovina pa sta podlaga teatru, filmu, tisku. Imel sem srečo, da sem imel vrsto vzgojiteljev, ki so me spodbujali k delu. Genialnost je seveda božji dar. Jaz ga nimam. Lahko pa sem delaven... V ljubljanski Drami sem bil od leta 1961 do srede leta 1969, ko je izbruhnila dramska kriza, ki je bila prvi dokaz, da samoupravljanja ni mogoče avtomatično prenašati v kulturno sfero, kajti samoupravljanje izkoriščajo povprečneži, lenuhi, nenadarjeni ljudje, ki ustvarjalnim in delavnim onemogočajo, da bi izpeljali svoje zamisli.« Drama je takrat bila med vodilnimi evropskimi gledališči, saj je igrala od Moskve do Rima, Züricha, Budimpešte. Ravnatelj Štih je v ljubljanski Drami uveljavil zahteven repertoar, večinoma s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Decembra 1969 je odšel v Celje in sprejel mesto upravnika tamkajšnjega gledališča. »Potem so me povabili v Maribor, kjer sem poskušal dati neko novo vizijo gledališča. V dveh, treh letih sem te ideje le nekako izpeljal, in takrat sem gledališču rekel nasvidenje – takrat (1982) je namreč prišlo Vibino vabilo. Priznati moram, da sem se stežka odločil...« O svojem delu pri slovenskem filmu je dejal: »Mislim, da smo uspeli nekaj narediti... Jaz sem si postavil dve načeli: prvo, prenoviti generacijo ustvarjalcev, dobiti novo generacijo, ki bi odpirala nove teme in nove vidike, in drugo, obdržati produkcijo od 4 do 5 filmov na leto.«

SPOMINI NA BOŽIČNE PRAZNIKE OTROŠTVA
Bojan Štih je bil poročen s priznano slikarko Melito Vovk, po materinih stopinjah je šla njuna hčerka Ejti, ki že dolga leta živi v Boliviji. Njeno pismo za božič leta 1984, v katerem piše, kako je v tej tropski deželi postavljala jaslice, je prebudilo njegove čudovite spomine na božične praznike otroštva. »Spomnim se smrek in smrečic, ki so jih prodajali na Kongresnem trgu. Ko sem z materjo in očetom hodil po tem, na asfalt postavljenem gozdu, sem vroče prosil nebo, da bi na sveti večer zagledal v sobi božično drevesce polno lučk, okraskov vseh vrst in barv, pod drevesom pa jaslice, pred katerimi sem klečal in z otroško vročo sapo grel dete Jezusa ... Predno smo (zvečer) vstopili otroci in starši v sobo, kjer je bilo drevesce in kjer so stale jaslice, je oče obhodil s kadilom na žerjavici v lopatici za premog stanovanje, stopnišče pa tudi klet in podstrešje. Bile so to blage vonjave, s katerimi sem živel do novega leta in še naprej ... Ko smo stopili v sobo z drevescem in jaslicami, nas je mati pokrižala in objela. Poljubila nas je na čelo, bog vedi zakaj sem takrat videl solze v materinih očeh ... Potem ko smo stopil k drevescu, je oče vključil radijski sprejemnik in kmalu smo zaslišali staro Sveto noč, ki bi morala biti himna evropskih narodov ... V kuhinji smo sedli k večerji. Toda predno smo se dotaknili jedi, smo otroci nesli v kletno stanovanje, kjer sta živela upokojenca, darila. Bila sta stara, revna in sta težko živela ... Ko smo se vrnili z obiska, smo sedli k mizi. Molili smo, predno smo se dotaknili vilic in nožev ... Zdaj večkrat premišljujem o tej naši molitvi in vedno v njej odkrijem znak in simbol počlovečenja, zakaj prav ta molitev nam je preprečila, da bi planili po jedeh kot razbojniki iz zasede ...«

ČUK, Silvester. Bojan Štih (1923-1986). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2016, leto 51, št. 10, str 52-53.

K pisanju me je spodbudilo pismo V naši župniji se nič ne dogaja. Najprej bi vam, oče urednik, omenila, da primer Gabrijele ni edini. Tudi v naši župniji se dogaja enako, kot je opisala ona. Čeprav je na podeželju možnost za vero v določeni meri večja, kot v mestih, kjer je veliko več mamil, alkohola in podobnega, se, žal, ponekod dogaja ravno obratno. Mogoče bi bilo bolje, če bi pri določanju kraja poslanstva duhovnika preverili, kdo je primeren za neko župnijo in kakšne so bile dotedanje razmere v župniji.
Draga Gabrijela, mogoče ti bo pomagalo, če ti napišem svojo zgodbo.
Tudi jaz izhajam iz družine, ki ji je vera na zadnjem mestu. Meni osebno pa je vera na prvem mestu. Žal pa se je tudi v naši župniji zgodilo, da je bil tu pred leti duhovnik, ki je rad delal z mladimi, pa so ga kmetje pregnali, ker je vodil otroke na taborjenje, saj jim to ni ustrezalo, ker so jih potrebovali za delo doma. In so ga premestili. Žalostno, pa vendar resnično. Obiskovanje maše je večini (še vedno obstajajo nekatere izjeme) v naši župniji postala zgolj navada. Tudi jaz sem zato skušala delovati v sosedni župniji, kjer se kaj »dogaja«. Govorila sem tudi z duhovnikom, pa pri nas ni bilo spremembe.
S prijateljico sva vodili mladinski verouk (brez prisotnosti duhovnika). Kasneje sem še poskušala prepričati duhovnika, a mi ni uspelo. Žalostno gledam, kako v večji meri župnija propada, a žal spremeniti ne morem ničesar. Vendar pa sem spoznala, da je to zame pravzaprav priložnost za rast v veri. Razmere, v kakršnih živim, sem začela gledati v pozitivni luči in skozi božje oči. Saj tudi Jezusa niso sprejemali pri oznanjevanju, ni tako? Tisti, ki se moramo boriti, postanemo bolj močni.
Jaz sem sprejela dejstvo, da je »moje poslanstvo« v župniji tako zaključeno in Gospod mi kaže, kje me zares potrebuje. Sedaj še vedno nisem zelo aktivna, vendar pa mi Gospod kaže pot, kjer spoznavam osebe, ki jim je vera na prvem mestu in preko njih spoznavam nove možnosti svojega poslanstva. Se pa strinjam, da so takšne možnosti zgolj v večjih mestih. Sama sem začela poglabljati svojo vero z obiskovanjem skupine Samuel, obiskom Medjugorja, Lurda... in prav na teh krajih sem spoznala, kje sem lahko dejavna.
Pomembno je, da ne obupuješ nad sedanjimi razmerami, ampak da pogumno stopiš korak naprej brez vsiljevanja. Možnosti je danes zares veliko. Že oče urednik ti je omenil ogromno možnosti. Verjamem pa, da ti bo Gospod pokazal pravo pot, in če obstaja še kakšna možnost, da v župniji kaj spremeniš, ti jo bo Gospod pokazal, ko bo čas za to. Do takrat pa poskusi delovati kje drugje in predvsem pusti Gospodu, da ti pokaže, kje te potrebuje.
Če želiš še kakšen pogovor, je moj naslov v uredništvu.
Darinka

Res je, od duhovnika je največ odvisno ali je neka župnija živa, ali ne. Moramo pa razumeti, da vsi duhovniki nimajo enakih sposobnosti, talentov za delo z mladino in seveda nimajo enakih let. Običajno so mladi duhovniki bolj dinamični, bolj razumejo mladino, ker so tudi sami razmeroma mladi. Imajo več energije in želje narediti čim več za svojo župnijo. Žal pa škofje nimajo na razpolago samo mladih duhovnikov, vedno več je starejših, ker je duhovniških poklicev zelo malo. Škofje imajo vsako leto težko nalogo, da v svoji škofiji razporedijo duhovnike, nadomestijo umrle, premestijo tiste, ki so že dolgo na isti župniji, in tiste, ki si želijo premestitve. Čeprav imajo svetovalce in sami še najbolj poznajo svojo škofijo, jih v času premestitev velikokrat boli glava. In čim manj bo duhovnikov, težje bo. To, kar ti svetuješ, da preverijo, ali je nekdo primeren za določeno župnijo, tudi storijo. Toda, če ima škof večino duhovnikov starejših od 50 let in komaj nekaj mladih, kako naj zadosti vsem potrebam v škofiji? In, kar je še huje, nima dovolj duhovnikov, da bi zapolnil vse župnije in tako mora eden oskrbovati po dve ali celo tri manjše župnije. Sama ugotavljaš, da se ljudje prav veliko ne zanimajo za župnijo in duhovnika, pridejo k maši iz navade, ne sodelujejo.
To lahko privede do tega, da duhovnik »obupa«, da bo lahko kaj naredil v župniji, in tudi sam postane manj zavzet. Duhovnik oblikuje župnijo, pa tudi župnija oblikuje duhovnika. Mnogokrat nima niti gospodinje, ne samo zato, ker jo je težko plačati, ampak tudi zato, ker so redke ženske, tudi mlajše upokojenke, ki bi bile pripravljene priti v župnišče. Duhovnik si mora potem še sam kuhati in pospravljati, je sam in počasi postane še čudak. Verniki ne bi smeli pustiti svojih duhovnikov osamljenih.
Nekoliko sem se spustil v zagovor duhovnikov. Vem, da nam ne bi smelo nikdar zmanjkati gorečnosti za Gospodovo čredo, pa smo slabotni. Nasveti, ki si jih dala Gabrijeli, so lepi in zelo na mestu. Zaupati moramo v Boga, ki vodi naše življenje in on bo našel ob pravem času prave rešitve. Pa tudi sami jih moramo neprestano iskati..
Franc Bole

Ognjišče (2007) 10, str. 74

Oktober je, podobno kot maj, Marijin mesec, saj je mesec molitve rožnega venca, ko se skupaj z ne­beško Materjo Marijo ‘sprehodimo’ po pomembnih postajah našega od­rešenja. Zato nas v oktobr­sko Ognjišče uvaja posebna uvodna molitev, s katero vedno začnemo našo revijo, pa tudi pripovedi v rubriki Zgodbo ti povem, govorijo o molitvi. Priloga nas vodi na najbolj zapostavljen del slovenskega etničnega ozemlja, v Beneško Slovenijo ob 150-letnici plebiscita, po katerem so prišli pod Italijo.

Iz tiskarne prihaja knjiga YOUCAT BIRMA – priročnik za katehete. Kot že naslov pove, je namenjena predvsem tistim, ki učijo verouk, oziroma vodjo birmanske skupine. Več o knjigi si lahko preberete med novostmi na str. 130 in (tudi o drugih knjigah iz iste zbirke) na spletni strani http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html. Skupaj s knjigo Youcat birma bosta sestavljala nepogrešljiv pripomoček za birmanska srečanja. Pri teh srečanjih, pa tudi sicer, bo zelo dobrodošel Youcat katekizem za mlade, v katerem je v obliki vprašanj in odgovorov na kratko opisano bistvo katoliške vere. Naj omenim, da se vzpostavlja tudi posebna internetna stran z naslovom Youcat.si.

V zbirki Youcat sta izšli še dve knjigi. Prva je: Youcat – Molitvenik za mlade z izbranimi molitvami. Poleg klasičnih molitev vsebuje vrsto sodobnih molitev, ki zlasti nagovarjajo mlade. Druga pa: Youcat – Spoved z ovrednotenjem zakramenta spovedi in s pripravo nanjo. Odveč je napisati, da so vse te knjige lepo darilo mladim ob birmi pa tudi za rojstni dan ali god in ne nazadnje za Miklavža, božič in novo leto.

V pripravi sta še dve knjigi, povezani z katekizmom za mlade. Prva je Youcat Socialni nauk katoliške Cerkve, (izvirnik Docat), druga pa Youcat Sveto pismo. Naslova povesta, o čem knjigi govorita. Prva o tem, kaj o družbi in družbenem življenju uči Cerkev in kako naj ravnamo, delamo (od tu angleški naslov Docat) v življenju. Katekizem Sveto pismo pa ne bo vseboval celotnega Svetega pisma, ker bo nekatere manj poznane in težje razumljive odlomke izpustil. Imel pa bo več uvodov in opomb, ki sodobnemu človeku pomagajo razumeti svetopisemsko sporočilo. Upamo, da knjigi izideta v začetku prihodnjega leta.

Spet lahko pišem o dveh ponatisih. Prvi je Sveto pismo, igra spomin. Igra temelji na dobro poznanih igrah (memori) spomin, njena posebnost pa je, da nam pomaga odkrivati Sveto pismo. Zlasti ga pomaga odkrivati otrokom in mladim, ki jim je v prvi vrsti namenjena. Skratka, to je igra, pri kateri boste uživali, obenem pa spoznavali svetopisemske osebnosti. Več o igri si lahko preberete med novostmi na str. 130.

Drugi je ponatis knjige Drobne zgodbe za dušo. Gre že za 8. izdajo, kar priča, kako se je ta knjiga z univerzalnim sporočilom priljubila bralcem. Bila je druga v zbirki Zgodbe za dušo. Zgodbam iz te zbirke lahko prisluhnete vsako jutro ob 6.50 na Radiu Ognjišče, s ponovitvijo ob 11.50. Številni prisluhnejo zgodbam na poti v službo in jim je njihovo sporočilo navdih za tisti dan. Upamo, da bo v prihodnosti izšla še kakšna knjiga v tej priljubljeni zbirki.

V prihodnji številki Ognjišča vam bomo že prvič predstavili Miklavževo ponudbo Ognjišča: knjige in druge artikle, ki jih boste lahko po ugodnih cenah kupili za Miklavževo, božično in novoletno obdarovanje. Letos vam bomo ponudili kar nekaj zanimivih novosti.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Stara sem enaindvajset let in obračam se na Ognjišče, ker vam zaupam. Vaš časopis redno prebiram in res ne vem, kateri drug časnik ali revija v tej naši domovini bi lahko posredoval odgovor na moje vprašanje, razmišljanje. Pred kratkim sem končala študij, predvsem so me zelo zanimali mediji in seveda vzgoja zanje, kar pa se danes v veliki meri pozablja. Sprašujem se, ali so vse tiste moralne vrednote, ki so nekdaj živele v naših družinah in se prenašale iz roda v rod, res že preteklost in ali ni ničesar več, na čemer bi lahko gradili in se nekako poskušali upreti vsemu tistemu medijskemu ‘linču’, ki nas vsak dan pritiska k tlom, da moramo misliti in delati tako, kot nam je vsiljeno.
Ker sem ženska, izhajam najprej iz predpostavke, da so ženske danes postale samo še predmet izkoriščanja, za dosego denarja in nekih hitrih ekonomskih učinkov. Če hočeš pozitiven odziv ljudi, daj samo žensko na naslovnico, v reklami jo razgali tako in drugače in uspeh je nekako zagotovljen. Nihče se več ne sprašuje o čem globljem – in vendar je trgovina delovala tudi nekdaj. Koliko pornografskega gradiva danes kroži čisto legalno med nami, med mladostniki, zakonci in celo otroci zlahka pridejo do takih vsebin. Naša družba pa o tem ne razmišlja preveč, od časa do časa se sicer dvigne kakšna afera okrog spolnega izkoriščanja otrok, tu in tam zaprejo kakšnega zvodnika, ki trpinči mlada dekleta ... Toda celotna miselnost ljudi ostaja taka, da je za hiter uspeh vse dovoljeno, za zaslužek je dovoljeno uporabljati tudi lastno telo in pri tem ni treba razmišljati o kakšnem dostojanstvu. Seveda niso samo ženske postale predmet ekonomskega poželenja. Nekaj podobnega je tudi z moškimi. Zakaj mnogi prodajajo svoje telo? Zakaj se po vseh ‘pozitivnih’ dosežkih feminizma, še vedno izkorišča žensko, njeno telo pa spreminja v potrošniško blago? Ali je mogoče, da se vse naše bivanje, življenje in doživljanje skrči samo na to? Prodajamo telesa in kupujemo še tisto malega ‘duha’, ki ga Slovenci premoremo v naših tradicionalnih okoljih. Seveda so tu mnogi in mnoge, ki so samo sužnji in se temu ne morejo svobodno upreti in se morajo ‘prodajati’ zaradi groženj in nasilja. Tu bi morali svoje povedati tudi organi pregona. To je res velika sramota naše družbe in na kakšen način bi se morali temu upreti in narediti konec temu začaranemu krogu? Ali obstaja kakšen žarek upanja? Sprašujem vas, ali nismo v tej situaciji kristjani poklicani, da bi se vsak dan v našem življenjskem okolju, trudili in gradili neko novo spoštovanje med ljudmi. Sprožiti bi morali kakšno pobudo za neko novo javno moralo, da bi temu ne pritrjevali ampak tudi v javnosti obsodili tako ravnanje, ne pa še naprej spodbujali to umazano tržišče. Morda bi kanček k temu lahko prispevalo tudi Ognjišče, ki bi lahko prineslo kakšen članek, rubriko, ki bi govorila čisto konkretno o tem, kako se boriti proti tem medijskim napadom na človeško moralo in etiko.
Damjana
V svojem pismu si opozorila na probleme, ki obstajajo, a se o njih premalo govori. Res je, naša družba je postala ‘instant’ družba, kjer ljudje hočejo doseči vse, takoj in na čim lažji način. Po svoje je to razumljivo, saj ljudje težimo k lažjemu načinu življenja in tudi krščanstvo uči, da trpljenje ni samo po sebi vrednota. Je pa napor sestavni del našega življenja, zlasti pa se mu ne smemo izogibati in tako zapasti nepošteno ravnanje. Naj navedem zelo preprost primer. Ljudje se moramo preživljati s svojim delom. Laže bi seveda bilo, da nam ne bi bilo treba zjutraj vstajati in delati ter se truditi dan za dnem. Toda za preživetje je napor nujen. Lahko se bi se mu izognili, tako da bi kradli, sleparili in si na ta način pridobili sredstva za preživljanje. Toda oškodovali bi nekoga drugega. In v tem je tudi problem naše družbe. Danes čedalje bolj odkrivamo, kako so nekateri ljudje, žal tudi iz Cerkve, hoteli špekulirati in na nepošten način hitro obogateti. In kam so pripeljali našo družbo? V krizo, ki močno prizadeva številne ljudi.
Nekaj podobnega je na področju morale. Sicer pa čedalje več ljudi trdi, da je sedanja kriza najprej moralna in šele nato gospodarska. Da, prav imaš, ko praviš, da danes vse skušajo prodajati na podlagi spolnosti. Koliko reklam igra na ta človeški nagon! Prav tako je zanimivo, kar si napisala, kako se ponižuje ženo, zlasti njeno telo. V družbi, ki tako poudarja, kako je žena enakopravna, kako jo hočemo na vseh položajih, v politiki zahtevamo posebne ’ženske kvote“ ..., pa obenem tako ponižujemo dostojanstvo žene. Pri nekem duhovniku sem videl zanimivo umetniško sliko (delo umetnice!). Najprej je upodobila ženo v preteklosti: pokrita je z ruto in preprosto oblečena in z lepim obrazom. V prihodnjih upodobitvah je žena čedalje bolj razkrita, vse manj obleke ima in čedalje bolj so poudarjeni njeni ženski atributi, obraz pa je vse manj viden. Čedalje na višjem podstavku je žena, čedalje bolj ‘neobremenjena’, a zgodila se je zelo pomembna stvar – izgubila je obraz!
Prav tako je res, da je pornografija vedno bolj dostopna. Tudi otrokom. Raziskave pravijo, da so na internetu zelo obiskane prav te strani. Posebej skrbi lahka dostopnost do teh vsebin. Zlasti je zaskrbljujoče, da se številni otroci tako zgodaj srečajo s pornografijo in jo enačijo s spolnostjo in se tako samo na ta način srečajo s spolnostjo. So raziskave, ki pravijo, da mladi preveč pričakujejo od telesne ljubezni (mislijo, da so v filmih), zanemarjajo druge oblike odnosa med moškim in žensko in tudi zato propada veliko število zakonov. V nekaterih zakonih prihaja do krize zaradi odvisnosti (zlasti moških) od interneta in internetne spolnosti. Prav tako je zaskrbljujoča vse večja odvisnost od računalnika in interneta. Rezultati raziskav, zlasti med mladimi, so skrb zbujajoči.
Pa vendar le ni vse tako črno. So družine in okolja, kjer ne pomeni vse telesnost, kjer se življenje ne zreducira samo na spolnost, ampak še živijo pristno in polno življenje. Tu opažamo, kako važno vlogo ima družina. Drugi važen pomen ima družba, skupine in prijatelji, s katerimi se družijo mladi. Praviš, da si končala študij. Upam, da si bila članica mladinske ali študentske skupine, da si hodila na duhovne vaje in se tako družila z ljudmi, ki imajo podobne vrednote, kot jih imaš ti. Več ko imamo takih stikov, laže se bomo upirali ‘diktatu’ in močnemu vplivu javnega mnenja. Več ko nas bo, laže bomo oblikovali javno mnenje in ga spreminjali. Ni tako nepomembno tudi naše družbeno delovanje. Kajti nimajo tudi vse stranke enakega odnosa do družine, splava, do istospolnih porok, pornografije. So nekatere, ki jim družina pomeni malo ali nič, so druge, ki branijo družino. So nekatere, ki bi za družino rade razglasile vse, kar komu pride na pamet, so druge, ki branijo družino, ki temelji na dosmrtni zvezi moža in žene ... So nekatere, ki jim večje število otrok ni vrednota in so druge, ki jim je. Saj smo kristjani že po krščanskem nauku dolžni podpirati družino tudi v javnosti, a tvoje pismo nas prepričuje, da je še več razlogov, da jo podpremo. Hvalevredno je, da so se prav v zadnjem času razvile nove civilne iniciative, ki branijo dostojanstvo zakona in družine in s tem tudi žene in otrok.
Na koncu samo še o tvoji zanimivi pobudi o člankih in knjigah, ki bi govorili o medijski vzgoji. Imaš prav, da jih je premalo. A nekaj vendarle je: v vsaki številki Ognjišča so v rubriki Film predstavljeni in ocenjeni filmi. Obenem je pri njih nekaj priporočil o (ne)primernosti za otroke in družine. Večji narodi npr. Italijani imajo v okviru škofovske konference na svoji spletni strani predstavljeno oceno primernosti še za večje število filmov. Tudi katoliški tednik Družina ima posebno prilogo, namenjeno medijem. Žal ne more slediti vsemu dogajanju, oceniti in predstaviti vseh oddaj in filmov, kar bi bilo za mnoge ljudi zelo dobrodošlo. Sam sem pred leti pol leta pisal o problematiki medijev, zlasti novejših, v Ognjišču. Pri naši založbi je izšla tudi kakšna knjiga na to temo (npr. Izzivi sodobnih medijev). Nekaj odgovorov na svoje pismo boš našla v knjigah Bogdana Žorža (o zasvojenosti, pa o vrednotah, vzgojnih težavah ...). Predvsem pa ostani še naprej odprtih oči in kritično spremljaj dogajanje okrog sebe. Kakor doslej, ne podlegaj mišljenju večine, predvsem pa utrjuj svoje ravnanje s stalno prošnjo Bogu, naj ti daje spoznati, kaj je prav in kaj želi od tebe ter ti daje moči, da se boš po teh spoznanjih tudi ravnala.
Božo Rustja

Ognjišče (2013) 09, str. 52

priloga

Beneška Slovenija in njeni Čedermaci

mladinska tema meseca

Mobilni telefon - prijatelj ali sovražnik?

gost meseca

Zgodovinar dr. Janko Prunk

Preberite več: Oktober 2016

Ne izhajam iz verne družine. Starši gredo k maši le ob praznikih. Meni osebno pa vera veliko pomeni. Skušam se zgledovati po Jezusu, vendar pa nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Potrditev najdem v psiholoških knjigah, ob katerih sem si okrepila samozavest, ter v Ognjišču in Družini. Žal pa nisem in ne delujem v nobeni skupini, čeprav bi rada. Ne vem, kam naj se obrnem. V domači župniji to žal ni mogoče, ker naš duhovnik ne pokaže zanimanja za mlade, zato se v župniji »nič ne dogaja«. Jaz sem pred leti sodelovala v sosednji župniji. V osnovni šoli sem začela hoditi na duhovne vaje, v srednji šoli pa sem poskušala storiti kaj, da bi bila domača župnija bolj dejavna, vendar mi duhovnik ne dovoli. Pred leti naj bi bil pri nas duhovnik, ki je skrbel za mlade (taborjenje in podobno), zato so ga župljani »pregnali«, ker so hoteli imeti otroke doma za delo. Od takrat je župnija »na dnu«. Skušala sem govoriti z duhovnikom, vendar ga ne zanima. Sama sem pred leti, skupaj s prijateljico, vodila mladinski verouk, pri katerem duhovnik ni bil prisoten. Sedaj je več mladih, ki bi tudi radi sodelovali v župniji. Kaj nam lahko svetujete? Vera mi veliko pomeni, zato rada delam kot animatorka, vendar ne vem, kam naj se vključim, ker se nočem vsiljevati. Prosim za nasvet.
Pa še nekaj bi vas prosila. Zelo rada pomagam ljudem, ki so v duševni stiski. Veliko sem že pretrpela, zato sem vesela, če lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim. To bi rada delala celo življenje. Razmišljala sem o društvih, ki imajo organizirane telefonske pogovore s svetovalci. Kam naj se obrnem?
Gabrijela

Najprej bi rekel, da bi bilo treba takega duhovnika, kot je vaš kakor ga ti opisuješ, poslati v kakšen samostan, tam bi imel dovolj miru pred (mladimi) verniki! Nekoliko ga morda opravičuje dejstvo, da je najbrž že v letih. Seveda imamo premalo duhovnikov, tudi takih, ki so že v pokoju, da bi jih »poslali na Luno« ali v dom upokojencev, če lahko še mašujejo, spovedujejo, previdevajo... in vsaj v glavnem vodijo župnijo. Morda se glede njegovih let motim, si pa enostavno ne morem predstavljati, da bi »normalen« duhovnik odklanjal pomoč na takem področju, kot je (mladinski) verouk in pri delu v župniji na sploh. Čudim se tudi temu, kar pišeš o njegovem predniku, ki naj bi ga ljudje na marali, ker je bil »zagnan« za svoje duhovniško delo. Čudno je, da je človek tako zaljubljen v delo in zemljo, da mu je več do nje, kot do duše svojih otrok. Ne morem si pa predstavljati, da bi bili vsi farani taki, posebno ne danes, ko vemo v kakšni nevarnosti so mladi (alkoholizem, droga, slaba družba, disko). Sodobna tehnika tudi pri kmečkem delu lahko nadomesti mnogo rok. Marsikje starši otroke celo premalo zaposlijo in jim pustijo toliko prostega časa, da jim to duhovno škodi. Da bi pa ne ločili vzgoje od nekontrolirane zabave, bi bila res slepota, in žrtve bi postali tudi sami starši. Posebno na podeželju ni težko ločiti taborjenja, duhovnih vaj, romanj, izletov, ki jih organizira duhovnik, od zabav, ki jih organizirajo gostinci in podobni.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2007) 09, str. 6