Zadnje čase se veliko govori in piše o družini. Cerkev odločno zagovarja božjo zamisel družine kot neločljive zveze moža in žene, razkristjanjena družba pa hoče božji načrt spodkopati. Po moje je Bog hotel svoj načrt potrditi s tem, da se je Jezus rodil v družini, da bi bila ta družina vzor vsem človeškim družinam. (Branko)

Tvoja misel je pravilna: sveto nazareško družino Jezusa, učlovečenega Božjega Sina, njegovo mater Marijo in varuha svetega Jožefa je Cerkev postavljala za vzor krščanskim družinam. Začetki izrecnega češčenja svete družine pa segajo v 17. stoletje. Močne korenine je to češčenje pognalo po letu 1850, ko so nastopili miselni tokovi, ki so z odkrito sovražnostjo začeli napadati družino in spodkopavati njene zdrave temelje. Zaskrbljenost za družino je polagoma spodbudila uvedbo posebnega praznika, posvečenega sveti družini. Vpeljal ga je papež Leon XIII. leta 1893, leta 1921 je bil zaukazan za vso Cerkev. Od leta 1970 po prenovljenem koledarju obhajamo praznik svete družine na nedeljo po prazniku Kristusovega rojstva; če v božični osmini ni nedelje, je praznik svete družine 30. decembra. (sč)

Ognjišče (2015) 12, str. 75

Z božično številko začenjamo že 52. letnik revije Ognjišče. Da končujemo ‘zlato’ leto nas bo spominjala tudi knjiga Zakladnica molitve, ki je izšla v decembru. Je prva v zbirki Za luč in moč. V njej so zbrane molitve, ki so bile v zadnjih letih objavljene v Ognjišču, v petdesetih letih jih je bilo objavljeno več kot 600. Gre za knjigo, ki jo bomo večkrat vzeli v roke in z njeno pomočjo molili in tako dobivali luč in moč za življenje.

Nov letnik revije pomeni tudi njeno novo podobo. Sami boste te novosti opazili, a naj vam vseeno predstavim nekatere. Že beležko najdete na drugem mestu in v nekoliko drugačni obliki. Druga novost so – imenujmo jih tako – kolumne, ki jih bodo pisali različni avtorji. Prva Na začetku je izpod peres znanega in duhovitega igralca Gregorja Čušina, druga so besede psihoterapevta Janeza Logarja, ki bodo ob rubriki Zakon kot blagoslov. Tretja je uredniški Komentar, ki je postal že stalnica v reviji.

Tudi z letom usmiljenja bo povezanih nekaj vsebin. Prva je V šoli usmiljenja. V njej se bosta pogovarjala Matej Erjavec in p. Andraž Arko. Osrednja tema pogovorov bo zakrament sprave. Drugo, O poteh odpuščanja piše je p. Karel Gržan, ki v njemu lastnem slogu s pomočjo zgodbe odstira eno bistvenih Božjih lastnosti – usmiljenje. Upamo, da bo dosedanja rubrika p. Gržana Začinjeno za življenje izšla v knjigi. Pater bo v novem letniku v vsaki številki v rubriki Duhovitost/Duhovnost tudi prispeval nekakšno humoresko, ki pa nas ne bo samo zabavala, ampak bo tistemu, ki je odprt, tudi posredovala življenjsko modrost.

V Evropi je vse več starih ljudi. O oskrbi teh je do sedaj pisal Jože Ramovš. V letošnjem letniku pa bo v rubriki Kakovostno staranje pisal o ljudeh, ki še dokaj zgodaj stopajo v pokoj in iščejo nov pomen in usmeritev v svojem življenju.

Sprememba je tudi v rubriki Ime veliko pove, ki se končuje, ostaja pa rubrika istega pisca Zakaj rečemo. Upamo, da bomo kmalu uredili besedilo rubrike za knjigo o imenih. Zgodbe v rubriki Povejmo z zgodbo, ki ste jo doslej brali na dveh skupnih straneh, si boste v novem letniku lahko prebirali na dveh ločenih straneh. Novost je tudi rubrika Kuhajmo z Valerijem. Če ste do sedaj našli kuharske recepte v dveh rubrikah, jih boste odslej našli v eni. Rubriko bo pisal Valerijo Lutman, lanski zmagovalec TV šova Gostilna išče šefa. Pisca predstavljamo tudi v tokratni številki.

Novosti so tudi v Mladinski prilogi. V rubriki Fantje-punce bodo mladi lahko v likih iz Svetega pisma, ki so prestavljeni v današnji čas, spoznavali vidike vstopanja v odnose. Nova je rubrika Moja kariera, moja odločitev, kjer bo karierni svetovalec Uroš skupaj z mladimi premagoval ovire na poti iz osnovne šole do prve zaposlitve. Na športnih straneh se bomo odpravili iskat športne junake in prireditve. Na Veroučnih straneh bo Marko Čuk predstavljal Jezusove blagre, v katerih najdemo konkretne oblike usmiljenja.

Prvi številki novega letnika je priložena naročilnica za našo revijo. Spodbuja nas, da komu od znancev ali prijateljev naročimo Ognjišče. Naročnina na Ognjišče (30,50 € - v priloženi naročilnici je cena napačna) je lepo darilo. Ostanite nam zvesti tudi v prihodnje, da bomo v svetem letu usmiljenja skupaj odkrivali podobo usmiljenega Boga in jo posredovali drugim.

Božo Rustja, odgovorni urednik

* 23. december 1875, Vinice pri Sodražici, † 23. maj 1937, Ljubljana

OD KROŠNJARJA DO PROFESORJA NA UNIVERZI
Ivan Prijatelj je izšel iz dolenjske pokrajine, katere prebivalci slovijo po šegavosti. Njegova rojstna vas Vinice pri Sodražici leži v gornjem koncu Ribniške doline. Tu je zagledal luč sveta 23. decembra 1875 kot tretji od petih otrok v družini malega kmeta, ki je krošnjaril s suho robo po avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Ivana je poslal v sodraško šolo šele z osmim letom, nato ga je eno leto držal doma, nazadnje pa ga je vzel s seboj po kupčiji. Mali krošnjar je pokazal veliko podjetnost. Na prigovarjanje sorodnikov ga je poslal s Koroške domov in ga dal študirat. Kot dijak klasične gimnazije v Ljubljani je bil od 3. do 6. razreda gojenec Alojzijevišča. Zadnji dve gimnazijski leti se je preživljal z instrukcijami. Po maturi je odšel na Dunaj študirat medicino, a že po treh mesecih je prestopil na slavistiko in klasično jezikoslovje. Leta 1902 je študij končal z doktoratom. Po študijskih potovanjih se je odločil za znanstveni poklic. Leta 1905 se je poročil z Amalijo Golijevo, ki jo je spoznal v Idriji. Tega leta je nastopil službo uradnika v Dvorni knjižnici na Dunaju, ki mu je omogočala zbrano znanstveno delo, in ostal tam do leta 1919.

Tedaj je z velikim veseljem sprejel imenovanje za profesorja novejše slovenske in slovanske literature na mladi univerzi v Ljubljani. Z vsem ognjem se je lotil dela; sodeloval je pri organizaciji slovenske znanosti in kulture, čudovito je predaval slavističnemu naraščaju. Zaradi političnih zdrah se je začel omejevati na akademsko delo, silno ga je potrla smrt edinega sina (1932) in zadnja leta se je umaknil iz javnosti, najraje se je mudil na svojem koščku zemlje blizu Polhovega Gradca. Zaradi bolezni, ki ga je mučila že dlje časa, je 23. maja 1937 odšel v večnost.

PISEC IN ILUSTRATOR ‘DOMAČIH VAJ’
Pot Ivana Prijatelja v življenje je bila pot bistroumnega, nadarjenega kmečkega fanta, ki se je že od mladih nog naučil samostojnosti in iznajdljivosti. V vsakdanjem stiku z zemljo v vseh letnih časih se je navzel ljubezni do rodne grude in domače govorice. Ko se je odpravil v svet, je s seboj ponesel ribniško šegavost in smisel za slikovito izražanje. Kot gojenec zavoda Alojzijevišče (na Poljanski cesti v Ljubljani) je poskušal svoje mladostne vtise zapisati v pripovedni obliki. V zavodskem literarnem listu Domače vaje je prvič nastopil kot gimnazijec četrtega razreda (1893/94) in si kmalu pridobil med pisateljskimi tovariši vidno mesto.

Odlikoval se ni samo kot pisatelj, temveč tudi kot nadarjen risar. V prvi objavljeni zgodbi Blaga duša (1895) s podnaslovom ‘obraz naše doline’, je mladi Ivan obujal spomine na učitelja Lovra, “dobrotnika naše doline, duhovitega učitelja – blage duše”. V hišnem listu je objavljal tudi spise iz narave v slogu Frana Erjavca. Konec šestega razreda so mu v uredniški besedi priznali, da so njegovi spisi najboljši prispevki v celem letniku. Krasila ga je temeljita izobraženost, naravnost presenetljiva za človeka njegovih let. Po šesti šoli je Prijatelj zapustil Alojzijevišče, vendar je še naprej sodeloval pri katoliških listih. Upoštevajoč disciplinska pravila, veljavna v takratni srednji šoli, je s polnim imenom nastopil šele v almanahu Na razstanku (1898), ki so ga izdali osmošolci ob maturi in ga je on uredil. Prijateljeva zadnja leposlovna objava je bil mladinski spis Na žago (Zvonček 1902). Po prihodu na Dunaj je leposlovje opustil, ker ga je zaposloval študij.

ZNANSTVENIK ŠIROKIH RAZGLEDOV
Vse svoje zanimanje je posvetil slavistiki. Poznanje ruskega slovstva in jezika mu je pridobilo posebno naklonjenost profesorja Vatroslava Jagića. Z njegovim prizadevanjem je po doktoratu (1902) dobil štipendijo z študijsko izpopolnjevanje v Rusiji, sledilo je še nekaj takih potovanj. Med svojim dolgoletnim službovanjem v Dvorni knjižnici na Dunaju se je temeljiti pripravljal na znanstveno delo. Kot profesor na univerzi v Ljubljani se je preučevanja slovenske slovstvene zgodovine loteval z novimi metodami. Pred njim je vstajala podoba Franceta Prešerna kot osrednje osebnosti naše narodne omike. Ob stoletnici pesnikovega rojstva je v Prešernovem albumu (1900) zaklical: Več Prešerna! Na predvečer odkritja njegovega spomenika, 9. septembra 1905, je predaval svojo znamenito študijo Drama Prešernovega duševnega življenja. Kot sodobnim slovenske moderne je spremljal njene pojave od začetka in jih v svojih esejih skušal pojasniti. Njegova monografija Janko Kersnik, njega delo in doba (1910, 1914) je prva slovenska kulturno politična zgodovina od 1848 do 1895. Pionirsko delo je opravil kot urednik slovenskih klasikov (Jurčiča in Tavčarja): snov je preučeval na kraju pisateljeve domačije in njegovih dogodkov. S tem je podal vzorec vsem nadaljnjim izdajateljem zbranih del. Že v dijaških letih je prevajal iz ruščine, prevajanju se je posvečal tudi v svojih moških letih. »Kot človek je bil Ivan Prijatelj razgibana in duhovita umetniška narava,« je zapisal France Koblar. »Obsežnost zbranega gradiva v zapuščini, zapiski in osnutki pričajo o veliki prizadevnosti, delavni moči in zanesljivem spominu. Njegova žilava in podjetna ribniško-kmečka šegavost se je skladno spojila s svetovljansko duhovno uglajenostjo.«
Silvester ČUK

(obletnica meseca – Ognjišče 12_2015)

* 19. januar 1886, Šmihel nad Mozirjem, † 23. december 1957, Celje

ŠOLO JE NADOMESTILA NADARJENOST
»Vladimir Levstik je bil genialen samouk, ki ni dovršil niti gimnazije,« je o njem zapisal literarni zgodovinar Anton Slodnjak. Rodil se je 19. januarja 1886 v Šmihelu nad Mozirjem, kjer je tedaj služboval njegov oče učitelj. Že leto dni po njegovem rojstvu se je družina (imel je še tri sestre, dve sta postali učiteljici) preselila v Andraž nad Polzelo, kjer je preživljal otroška leta. Po osnovni šoli se je vpisal na celjsko nemško-slovensko gimnazijo, toda na očetovo željo je odšel v Maribor, kjer naj bi se pripravljal na duhovniški poklic. Kmalu pa je spoznal, da te očetove želje ne bo mogel izpolniti, zato se je vrnil na celjsko gimnazijo. Leta 1903 se je tako sprl z očetom, da je odšel v Ljubljano in skušal tam nadaljevati šolanje. Bil je brez vsake finančne podpore, zato je zaradi bede opustil študij in si služil kruh s peresom kot pesnik, pisatelj, prevajalec in časnikar. S honorarjem od prevoda romana Ponižani in razžaljeni ruskega pisatelja Dostojevskega je v letih 1906/1907 bival v Parizu in to je vidno vplivalo na njegovo mladostno ustvarjanje. Leta 1910 ga je pritegnilo jugoslovansko nacionalistično gibanje s protiavstrijsko ostjo, zato so ga leta 1915 internirali v Mittergrabern pri Dunaju, kjer je ostal do leta 1917. Od tam je odšel najprej v Prago, nato pa v Ljubljano. Leta 1919 se je poročil in se naselil v Stražišču pri Kranju. Prvo redno zaposlitev je dobil leta 1924, ko je postal urednik podlistka in mladinske priloge pri časniku Jutro. Tam je spoznal svojo drugo ženo Franko. Pred nemškimi okupatorji sta morala bežati iz Litije v Ljubljano. Med okupacijo se ni držal zaukazanega kulturnega molka, zato je bil po vojni v nemilosti. Čeprav so ga vedno bolj zapuščale moči in je skoraj oslepel, je delal do konca. Umrl je 23. decembra 1957 v Celju.

NJEGOV SLOG – PSIHOLOŠKI NATURALIZEM
V mladih letih je bil Vladimir Levstik upoštevan pesnik. V svojih pesmih, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu, je oboževal naravo, predvsem pa je bil samozavesten glasnik lastne svobode, moči in dejanja, ki jih navadno pojmuje mladostniško drzno. Njegove ljubezenske pesmi so bolj duha in domišljije vase zagledanega sanjarjenja kot izrez naravnega čustva. Njegovo pesniško ‘obdobje’ se je zaključilo leta 1910.
V svoji prvi pripovedni knjigi Obsojenci (1909) je v vseh novelah obravnaval motiv izobčenstva. Skušal je tekmovati s Cankarjem, toda njegove novele so v primerjavi s toplino Cankarjevih hladne. Leta 1914 je v Slovanu objavil novelo Janovo, družinsko zgodbo o propadu mogočne kmečke hiše in o preobrazbi študenta Jakoba, avtorjevega drugega jaza, ki je v nesebični ljubezni svakinje dozorel iz potepuha v bojevnika za družino in dom. Njegov slog pisanja je skrajno realističen. Med svojim bivanjem v internaciji je napisal svoja dva znamenita romana Gadje gnezdo in Zapiski Tine Gramontove. V prvem je prikazal najvišjo stopnjo človekove ljubezni do zemlje rednice in ljudi iste krvi v zgodbi kmečke vdove Kastelke, preudarne gospodinje in ljubeče matere, kateri je dal marsikatero potezo svoje matere in ji je delo tudi posvetil. Slovstvena smer romana Zapiski Tine Gramontove je psihološki naturalizem, zgodba neljubljenega in nezaželenega meščanskega dekleta. Njegovo zadnje izvirno delo je povest Dejanje (1936), ki v idejnem smislu pomeni obsodbo vseh totalitarizmov. Dogajanje je postavljeno v Silvanijo, deželo, ki je vsepovsod, čeprav je nikjer ni: gre za metaforo Evrope.

TUDI PREVAJANJE JE UMETNIŠKO USTVARJANJE
»Tudi prevajanje je bilo Levstiku posvečena služba literaturi in posebej še slovenskemu jeziku,« je zapisal Božidar Borko, ko ga je po njegovi smrti v reviji Jezik in slovstvo (8/1958) predstavil kot prevajalca. Vladimir Levstik se je s prevajanjem ukvarjal vzporedno z izvirnim ustvarjanjem, največ pa potem, ko je kot pisatelj umolknil. Po številu prevodov je prekosil večino slovenskih prevajalcev (‘zastavo’ nosi Janko Moder). Literarni zgodovinar Joža Mahnič navaja podatek, da nam je kot neutrudljiv delavec s svojimi prevodi posredoval 62 knjig 37 avtorjev. Svoje delo je opravljal z dvema načeloma: z ljubeznijo do slovenskega jezika in s spoštovanjem pisateljevega sloga. Prevajal je v glavnem iz ruskega, francoskega in angleškega jezika; prevajanju se je posvetil že kot srednješolec, kar predpostavlja njegovo temeljito znanje jezikov. Joža Mahnič sodi, da je največja zasluga Levstika prevajalca, da je “Slovencem bolj kot kdaj koli dotlej odprl zakladnico ruske literature, zlasti miselnost in lepoto klasikov njenega realizma”. Poslovenil je vsa najvažnejša dela Dostojevskega, Tolstoja, Puškina, Gogolja ... Prav prevode velikanov ruske književnosti je stalno pilil in predeloval. Od francoskih pisateljev je prevajal Flauberta (Madame Bovary), Balzaca, Zolaja ... od angleških oz. ameriških Stevensona, Defoeja, Scotta, Jacka Londona. Prvo pravilo, ki si ga je postavil,je bilo: vsako prevedeno besedilo naj bo takšno, kakor da je bilo napisano v našem jeziku. V svojih prevodih je popravljal zlasti hrvatizme. »Ti jezikovni popravki,« piše Božidar Borko, »jasno kažejo, da si je Levstik prizadeval kar se da izčistiti slovenščino, ki jo je nadvse ljubil in v kateri je videl svetinjo slovenskega človeka.«
Silvester Čuk

Ognjišče 2016 (1), str. 52

Z adventom smo vstopili v enega najskrivnostnejših obdobij leta, ki doseže vrh z božičnim praznikom. Kako zna biti lep sveti večer, nam je spregovorila družina Logar. Na ta praznični večer je oče pripeljal iz bolnišnice domov najstarejšega sina, ki je končal s kemoterapijo. Vsi so se oddahnili, čeprav je bila do ozdravitve še dolga pot.

Janez in Mojca Logar (Suha pri Predosljah 57, 4000 Kranj) sta nam zaupala svojo izkušnjo staršev, ki jim otrok zboli za rakom. Sin Matej je prvi izmed petih otrok v Logarjevi družini. Za njim sta v družino prijokala še dva para dvojčkov. Leta 2009, ko so se začele zdravstvene težave, je bil Matej star 11 let. Začelo se je zelo preprosto. Tožil je, da je zelo utrujen, da ga bolijo rebra, pa hrbet ... Vedno težje je igral harmoniko. Menili smo, da gre za mladostniške težave, kosti rastejo ... Tudi pokašljeval je. Pravijo, da so to tipični znaki za bolezen, vendar dokler ne izkusiš, ne veš. Ko smo prišli k zdravniku se je vse zelo hitro odvilo. Ob 11.30 sta bila Matej in Mojca pri zdravniku v Kranju. Po slikanju so naju takoj napotili v Ljubljano. Ob 15.30 so že povedali diagnozo – limfom. Kot da bi zdravnik vedel, da Mojca ne mara ovinkarjenja, naravnost je povedal, v mediastinumu ima 10 x 15 cm velik tumor. Ta pritiska na pljuča, zato kašlja in ga boli hrbet. Takoj je povedal, da je to dobro ozdravljiva bolezen. Mojca pravi, da se še danes spominja, kako je stala ob Ljubljanici (to je bilo še na stari pediatrični kliniki) in klicala domov. »Sploh nisem mogla do sape, kar dušilo me je v grlu. Preprosto nisem mogla ničesar povedati. Naslednja stvar, na katero sem pomislila, je bila, če znanost tako napreduje in lahko pomagajo tolikim ljudem, naj še nam.«
Leta pred dogodkom sta bila starša na duhovnih vajah v Stični, kjer je neka žena govorila o deželi medvedkov, kjer so otroci z rakom. In sedaj se je znašel njun sin v tej deželi. In pojavila so se jima znana vprašanja: Pa saj to ni mogoče! Le kaj midva tukaj delava? Zakaj mi? Tedaj sem se prvič zavedala, da postajamo mi igralci na odru življenja. Preprosto ne sedimo več v udobnih sedežih in opazujemo, kako se to dogaja drugim, sedaj smo se prestavili na oder. Mi igramo življenje in dogodke, ki si jih nismo izbrali sami. Odigrati pa jih moramo.
V sredo smo prišli v bolnišnico, v petek so že pričeli z zdravljenjem. Zdravila so takoj učinkovala in zdravljenje je potekalo pričakovano. To pomeni tudi pričakovane zaplete in težave. Po sedmih mesecih kemoterapije je bil otrok zelo izčrpan. Zelo težko je gledati, kako otrok trpi, kako hira, na koncu ni mogel hoditi po stopnicah, hodil je 100 metrov in že je moral počivati. Obenem pa moraš biti ob otroku močan in ne smeš pokazati, kako si včasih ‘sesut’. Starša sta morala biti močna, saj so bili doma še štirje majhni otroci, najmlajša sta imela takrat samo šest let! »Čez dan je bila pri Mateju žena Mojca. Ob treh je prišla domov, jaz sem šel k njemu zvečer in ostal tam do desetih, enajstih. Na oddelku so bili zelo prijazni, zelo strokovni in zelo srčni. Naša izkušnja je izredno pozitivna.«

OB VSEM TRPLJENJU JE BILO TUDI VELIKO LEPIH DOGODKOV
»Veliko ljudi nam je dalo vedeti, da molijo za nas,« se spominja oče Janez. »Nekateri so nas na cesti ustavljali, nas spraševali, bodrili in nam obljubljali molitev. Ob trpljenju, ki nas je zadelo, je v hišo prišlo tudi veliko blagoslova. Spoznali smo veliko dobrih ljudi. Nekateri so prišli in se ponudili, da nam pospravijo po hiši, drugi so nam prinesli pripravljeno hrano, saj ni bilo nikogar doma, žena v bolnišnici, jaz v službi. Pa še tako delo sem imel, da sem bil veliko na terenu. Sem pa tako dopoldne lahko večkrat skočil do Mateja in ga obiskal.
Najtežje je bilo, ko so na oddelku umirali otroci, bolniki, ki so bili skupaj z Matejem. Z ženo sva se o tem že lahko pogovarjala, kaj pa povedati otroku? Nekoč je umrl fant, s katerem je Matej preživel več časa. Ta fant je bil kakšnih pet let starejši od Mateja. Kako mu povedati, da ga ni več? Mu sploh povedati ali mu smrt prikriti? Govorila sva s psihologinjo in rekla je, naj mu midva poveva za prijateljevo smrt. Če mu ne bova, bo zvedel od drugih in izgubil zaupanje v naju. Če ga ni v bolnišnici, je gotovo doma, tako je razmišljal Matej. Naslednjič je vprašal o prijatelju kar med vožnjo. Mojca ustavi avto na avtobusni postaji in mu pove resnico. Matej pa odgovori: “Taka je bila pač njegova usoda. Gotovo je že v nebesih.” Prav tako se dobro spominjam besed stare ženice, ki je rekla: “Ne vemo, kakšna je božja volja, lahko le zaupamo in jo sprejmemo.” Matej je zaradi bolezni hitro odrastel in dozorel v marsikateri stvari. Pri enajstih, dvanajstih letih se je pogovarjal o zdravilih, ki jih jemlje. Z ljudmi, ki so preboleli raka, se je pogovarjal kot jaz sedaj z vami, vključno z vsemi strokovnimi izrazi.
Zanj je bilo hudo, da je bil na neki način ‘izločen’ iz razreda in ni bil s svojimi sošolci. Ko so mu moči dopuščale, smo ga peljali do šole in sošolci so ga pozdravili skozi okno. Sošolci so naredili pomenljivo gesto, ko so mu izdelali jaslice. Starši so se organizirali in vsak otrok je izdelal nekaj: eden eno figurico, drugi drugo .... Te jaslice so bile izraz povezanosti skupine. Še si del nas. Še danes jih postavimo. Večkrat so mu pisali, naredili so mu knjigo stripov. Z redno šolo, bolnišnično in glasbeno šolo smo odlično sodelovali. Učitelji so hodili tudi na dom, res so se zelo potrudili. Menim, da je največ vredno, da je otrok zaposlen, da nekaj počne, ima obveznosti. Žena ga je včasih celo prisilila, da se je učil. Kajti obstaja nevarnost, da se otrok med boleznijo tudi poleni. Veliko gleda televizijo, ker za kaj drugega tudi ni sposoben. Zato ga je spodbujala in skupaj sta veliko brala, izdelovala plakate, risala, pisala ljudem za rojstne dneve ....«
Seveda si starši vedno znova postavljajo vprašanje, kako bi še pomagali bolnemu otroku? Ali sem naredil vse kar je v mojih močeh, bi lahko dobil boljše zdravljenje v tujini? »Z našim zdravstvom imamo res le najboljše izkušnje. Bolezni zdravijo po enakih shemah z enakimi zdravili kot drugod. Kadar ne gre, tedaj skupaj iščejo pomoč v tujini. Hvala Bogu, nam je bilo to prihranjeno.«

KAJ PA STARŠI OB BOLEZNI OTROK?
Oče Janez je večkrat poudaril, da je bilo za bolne otroke v bolnišnici dobro poskrbljeno, za starše pa manj. Starši ostanejo sami, nihče do dna ne razume njihove bolečine in izkušnje. Ko je zdravljenje zaključeno, se zgodba konča. Za starše pa se pravzaprav šele začne. Koliko strahov in dvomov je ostalo v nas, tega se niti dobro ne zavedamo. Le sem in tja ob kakšnem dogodku te nepričakovano oblijejo solze, stisne te v prsih, sploh ne veš, kaj se dogaja. Zelo sem pogrešala pogovor s starši, ki so imeli podobno izkušnjo. Zato je zelo dobrodošlo društvo Jonatan Prijatelj, kjer se združujemo družine otrok, kjer so otroci zboleli za rakom. So pa tudi starši, ki po bolezni otrok nočejo o njej niti slišati. Nekako hočejo pozabiti na vse, kar pa je najslabše. Bolezen ostane v njih potlačena in potem pride na dan na drugačne načine. Ta nepredelan strah preide tudi na otroke. Zato je nam zelo dobrodošlo, da se enkrat mesečno dobivamo v okviru društva in se pogovarjamo o svojih stiskah in strahovih. V društvu nam je žal, da se več staršev ne poslužuje tovrstne pomoči. Ko o stiski govorimo z ljudmi, ki so imeli podobno izkušnjo, nam je lažje. Če ob tem sodeluje še strokovnjak, ki zna delati s travmami in čutenji, učinek ne izostane. Ko o težavah in bolečih situacijah govorimo, nam je lažje. Sprostimo kanal napetosti, ki se le z udejanjanjem odpre in postane pretočen. To udejanjanje pa je lahko pogovor, risanje, ples, glasba ... Samo en primer: V portoroškem hotelu je bivalo pet družin. En večer je šlo pet parov staršev in ena naša članica zvečer na pijačo. Dolgo smo se pogovarjali, večinoma se jokali ... Naslednje jutro je dejala neka gospa: “Prvič po šestih letih sem celo noč spala.” Nekateri imajo velike težave z nespečnostjo. Zbudijo se in se zdrznejo: “Kako je z otrokom?” Pa se spomnijo, da je že bolezen mimo ...
Matejevo intenzivno zdravljenje je trajalo sedem mesecev. »To pomeni, da prideš na oddelek, dobiš kemoterapijo, čakaš na reakcije – normalne reakcije so tudi slabosti. Če je vse v okviru pričakovanega, gre bolnik domov. »Tako smo tudi mi hodili v bolnišnico in se vračali domov... Spominjam se, da je bila zadnja kemoterapija 24. decembra, na sveti večer. Domov sva se peljala po Dunajski cesti, mimo Porsche centra. Želel je videti te avte, pa sva jih šla pogledat. Slikal sem ga, bil je srečen, čeprav oslabljen. Odpeljala sva se domov in postavili smo jaslice. To je bil za nas najlepši sveti večer, saj je bilo konec kemoterapij, ponovno rojstvo ... potem je šlo le še na bolje ....
Pri Logarjevih se je na koncu srečno izšlo, sin je ozdravel, a bolezen sama je velik šok. »Ko smo šli v bolnišnico, smo se spraševali, le kaj mi tukaj delamo? Zakaj ravno moj otrok? Zakaj otrok, ne odrasel? Ko vstopiš na oddelek, zagledaš plešaste otroke, od dojenčkov do pubertetnikov. V naši vasi smo imeli mašo za Mateja. Podružnična cerkev je bila čisto polna. Za otrokovo zdravje je bilo darovanih še več maš drugod. Presenetilo me je, ljudje so dobri in hočejo pomagati, z dejanji, z molitvijo. Čeprav takrat nisi čisto prisoten pri stvari: malo moliš, malo se predajaš, misliš na to, kaj bo ...Po drugi strani moraš biti močan. Hodil sem v službo, kar je bilo po svoje težko, po svoje pa osvobajajoče, ker si v službi vendarle malo ‘pozabil’ na skrbi. Vem, da je bilo ženi še težje, ker je bila doma in je bila samo v tej stvari. Takoj, ko je otrok zbolel, je dobila bolniško in bila z njim. Potem je še eno leto ostala doma in ga spremljala ob bolezni v šoli in ob vstopanju v normalno življenje.
Za bolnike in tudi za druge ljudi na oddelku so bili izredno dobrodošli rdeči noski – klovni, ki so prihajali mednje in jih nasmejali. Prav tako so se otroci razveselili psov – tačke pomagačke. To je bil za nas navdih in spodbuda, da smo našo družino povečali še za štirinožca – zlatega prinašalca.«
Oče Janez je postal sam terapevt in pravi, da mu je boleča izkušnja otrokove bolezni dobrodošla pri delu, čeprav nikakor ne bi želel iti še enkrat skoznjo. »Ko vidiš toliko trpljenja na kupu, kakor ga vidiš na oddelku otroške onkologije, preprosto hitreje začutiš težave ljudi. Vem, da je njegova izkušnja trpljenja drugačna, kot moja, a je prav tako boleča.«
Prav tako dodaja, da jima je z ženo preizkušnja utrdila zakon, medtem ko komu drugemu ta razpade. To je odvisno tudi od tega, kako je bilo prej: ali sta zakonca gradila svoj odnos, ga negovala. »Midva sva že prej hodila na duhovne vaje, hodila sva v zakonsko skupino, pa na kakšne terapije ... Odvisno je, na kakšno ‘podlago’ pade preizkušnja. Včasih zakon tudi v težkih trenutkih ‘tehnično deluje’. Otroci niso ne lačni ne žejni, a tudi zakonec potrebuje pomoč, podporo.« Če se lahko o preizkušnji pogovarja s partnerjem in z njim to deli, je zelo dobro. »Tudi osebnostno sem dozorel. Iz hudega se lahko rodi tudi kaj dobrega, a se moraš za to odločiti in težavo v sebi predelati. Preizkušnja sama od sebe ne rodi osebne rasti.«
Verjetno v času stiske vsak človek, naj bo veren ali neveren, išče oporo. »Duhovna razsežnost, ki nam ga daje vera, je zelo dobrodošla. Drugega ti ne preostane. Prepričati se moraš, da moraš narediti vse, kar moreš in potem zaupaš, da se bo ‘izšlo’. Rekla sva si: “Zaupati moraš v božji načrt.” Vse, kar smo zmogli, smo naredili: bolnišnično zdravljenje, najin odnos do otroka, zdrava prehrana, zavestna molitev ... Več ni v naši moči. Od določene točke naprej ostaja samo zaupanje v Boga.
Taka preizkušnja te strese do temeljev. Pri tem ti pomaga duhovna dimenzija, skladen odnos s partnerjem in izredno lepo je bilo slišati, da nam toliko ljudi želi dobro, dobro in samo dobro .... Ob preizkušnjah na to velikokrat pozabljamo,« skleneta Mojca in Janez.
pogovarjal se je: Božo RUSTJA

 Ognjišče 2015 (12), str. 20

mladinska tema meseca

Sanje

gost meseca

p. Janez Šamperl

moj pogled

Valerio Lutman

Preberite več: Januar 2016

V medijih se te dni veliko govori o beguncih, migrantih iz Bližnjega vzhoda. Katoliška Cerkev uči, da moramo biti kristjani gostoljubni in da jih moramo sprejeti, ne glede na to, kakšne vere, narodnosti so itd. V tem očitno soglaša z zahodnjaškim odnosom do nekdanjih kolonij, ki so množično sprejemale nekdanje podanike, služabnike in celo sužnje. Zahodnoevropske države se očitno ne bojijo mešanja ras, veroizpovedi, kultur, tudi jim ni mar, ali se cerkve spreminjajo v mošeje. Podobno kot se je Bizanc islamiziral pod Otomani. Bi nas to moralo skrbeti? Bo Evropa povečala rodnost ali nepremišljeno sprejemala prišleke vseh vrst pod ekonomsko pretvezo staranja prebivalstva? Samarijan je res poskrbel za ranjenega človeka, ni ga pa sprejel v svojo hišo.
Evropejci moramo poskrbeti za povečanje rodnosti, ali je mar Cerkev izgubila upanje za Evropo? Misijonarji širijo meje Cerkve po celem svetu, kako pa bodo uspeli preprečiti zaton Cerkve v Evropi? Je še kaj upanja za Cerkev v bogati Evropi? Kakšen odnos naj imamo kristjani do migrantov? Naj kar zamižimo na eno oko pod pretvezo karitativnosti, čeprav vemo, da se dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala? Ali naj s pritajenim in potlačenim strahom vendarle zaupamo v višji načrt?
Stanka

Kar začudeni gledamo pred televizijskimi ekrani procesije beguncev, ki se vsak dan pomikajo čez Slovenijo proti Avstriji in Nemčiji. Česa takega Evropa še ni doživela. Upravičeno smo zaskrbljeni, kako se bo vse to končalo in ali se bo sploh končalo. V Sloveniji je še toliko ostankov gradov in utrdb, ki so nas branili pred napadi Turkov v srednjem veku. Pomorska bitka pri Lepantu je bila ena od zadnjih preizkušenj, ki bi se lahko končala z porazom evropskih narodov in bi Evropa podlegla turškemu cesarstvu. Papež je takrat povabil vse krščanske narode, naj se vojaško združijo, vernike pa, naj molijo, da se to ne bi zgodilo, priporočil je zlasti, naj se moli v ta namen rožni venec. Lahko rečemo, da je Marija rešila takratno krščansko Evropo pred propadom in suženjstvom. Se zgodovina ponavlja v naših dneh? Tega ne bi mogli reči. Razmere so precej drugačne. Tokrat ne gre za oborožen spopad, nasprotno, muslimanski narodi prihajajo v Evropo, da si rešijo življenje. Drugo vprašanje je, ali jim Evropa lahko nudi tako življenjsko zaščito, ne da bi sama postala plen novih razmer.
Veliko je bilo zgražanje nad murskosoboškim škofom Štumpfom, ko je v dveh pismih izrazil dvom, ali ravnamo prav, ko spuščamo čez svojo mejo ljudi, ki jih ne moremo kontrolirati, ali prihajajo kot begunci, ki jim je v njihovi domovini življenje ogroženo, (iz islamske samooklicane države, v kateri so uvedli najbolj krut režim in pobijajo kristjane zgolj zato, ker so kristjani in se nočejo spreobrniti v islam in se podrediti nečloveškemu načinu življenja) ali pa so samo ekonomski emigranti, ki izkoriščajo priliko, da pridejo v razvito Evropo, kjer upajo, da bodo boljše živeli. Škof Štumpf je opozarjal, da moramo to dvoje ločevati. Napadi nanj s strani liberalnega časopisja so bili nestrpni in žaljivi, kot da se sedaj levičarji borijo za Cerkev proti škofu, tisti, ki so do sedaj želeli kristjane utopiti v žlici vode. Sedaj hočejo prepričati kristjane, da se ne držijo evangelija in Jezusovega nauka.
Stvari niso enostavne in ti jih v svojem pismu tudi navajaš. Jezusov nauk o ljubezni do bližnjega je jasen. Svojega bližnjega moramo ljubiti. Ne smemo pa s tem povzročiti sebi in svojemu bližnjemu še večjo škodo. Sedaj se tudi državne oblasti prebujajo in iščejo rešitve, da ne bi bila škoda še večja, kot jo povzročajo okoliščine same. Katoliške dobrodelne organizacije (Karitas), in tudi Rdeči križ in druge nekatoliške dobrodelne ustanove so se v minulih mesecih s svojo dobrodelnostjo in osebno pomočjo zares izkazale in ponosni smo nanje. To bodo delale tudi v prihodnje, o tem sem prepričan. Olajšati trpljenje teh ljudi, zlasti otrok in mater, je veliko delo usmiljenja. Bomo pa tudi razumeli, da oblasti naredijo vse, da se ne dela še večja škoda samim beguncem in tistim, ki jih sprejemajo, tudi če so za to potrebne določeno omejitve. To je sedaj vsem jasno. Morali pa so pljuvati po škofu Štumpfu, ker je bila to dobrodošla prilika, da se blati Cerkev.
Katoliška Cerkev res uči, da moramo begunce sprejeti, ne glede na to, kakšne vere so. To je res. Nikogar se ne more prisiliti, da v nekaj veruje ali ne. Osnovno načelo je, da se mora človek ravnati po svoji vesti. Vest mu pove, ali je nekaj prav ali ne. Nekatera načela so tako jasna, da jih lahko razume vsek normalen odrasel človek. Taka načela so na primer, da drugemu ne smeš vzeti življenja, dobrega imena, njegove lastnine, ga ne smeš z lažjo prevarati, mu škodovati, da moraš spoštovati svoje starše, brate in sestre in vse domače. Še bi lahko naštevali. Na primer, da moraš verjeti v Boga, ki se razodeva v naravi in v svojih čudovitih delih. Kristjani imamo to srečo, da imamo v evangeliju in Svetem pismu veliko bolj določen nauk, ki nam ga je dal Jezus. Zato se ne smemo čuditi, če imajo drugi narodi (tudi begunci) veliko nejasnih spoznanj in nerazumljivih običajev in obnašanja. V tem jih lahko poučimo, ne smemo pa jih siliti, da bi verovali tako kot mi, če tega sami ne spoznajo. Ne morem reči, da se danes v Evropi cerkve spreminjajo v mošeje, res pa je, da se zidajo mošeje. Tam se zbirajo muslimani, ki častijo, kot mi, enega Boga, stvarnika vsega vesoljstva. Da je Cerkev skozi zgodovino sprejemala pogane in drugače verujoče, ki so to želeli in spoznali lepoto katoliške vere, je razumljivo, to se dogaja še danes.
Ali bo Evropa postala muslimanska? Mislim, da te nevarnosti še ni. Res pa je, da je Evropa razkristjanjena, ljudje manj obiskujejo cerkev, manj je rojstev, krstov, porok, verskih šol, vzgojnih zavodov. Tisti, ki prihajajo k nam kot begunci in so muslimani, bodo najbrž ostali muslimani, ampak njihovi otroci se bodo morda obnašali kot njihovi novi vrstniki. Žal to pomeni, da bodo vedno manj verni muslimani. Moramo računati, da imajo prihajajoči begunci muslimani na splošno nižjo izobrazbo, zato ne bodo spreobračali Evropejcev. Največkrat se ‘spreobrnejo’ fantje ali dekleta zaradi poroke. Pri izobraženih bo tega vse manj. Število beguncev, čeprav izgleda veliko, je v odstotkih razmeroma majhno. V Nemčiji je 4% muslimanov. Nemčija šteje 82 milijonov prebivalcev. To je potem 4,9 % prebivalstva. Ni malo, vendar tudi ne toliko, da bi bila Nemčija v nevarnosti pred muslimanizacijo. V drugih evropskih državah je razmerje še nižje. S tega vidika ne moremo reči , da se “dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala.” V zgodovini se je sicer že zgodilo, da so dežele, ki so bile zibelka krščanstva, npr. severna Afrika, popolnoma izgubile krščansko vero. Krščanstvo ima danes eno milijardo in pol vernikov (katoličanov, pravoslavnih in protestantov). Ne more kar tako izginiti s površja zemlje. Toliko bolj če upoštevamo, da so najbolj napredni in razviti narodi ravno tisti, kjer se je razvila ta kultura. Sicer pa je Jezus svoji Cerkvi zagotovil, da bo z njo do konca sveta (prim. Mt 23,20).
Imaš pa prav, da se mora Evropa spreobrniti in zopet postati motor napredka, zdravih družin in vere. Zato je tudi papež hotel sinodo o družini, ki se je pred kratkim končala.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (12), str. 8

Projekt Luč Miru iz Betlehema se je začel leta 1986. Na avstrijski televiziji ORF v studiu v Linzu so v oddaji Licht ins Dunkel (Luč v temi), namenjeni invalidom in otrokom, organizatorji v zahvalo sodelujočim namesto drobnih daril delili plamen iz votline Jezusovega rojstva. Plamen je delil otrok, ki se je v tistem letu še posebej izkazal.
Takrat ni še nihče slutil, da bo ta preprosta gesta nekoč prerasla v projekt, ki obsega celotno zahodno in srednjo Evropo ter del vzhodne Evrope. Leta 1991 so plamen prvič v Slovenijo prinesli skavti iz Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki so tudi nosilci te dobrodelne akcije. Prinesli so ga s sporočilom Mir je čas brez vojne. Plamen od takrat nepretrgoma vsako leto prinesejo k nam. Leta 1996 so se jim pri tem pridružili taborniki iz Zveze tabornikov Slovenije (ZTS), leta 2001 Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS) in leta 2003 Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO).
Vsako leto prostovoljne prispevke, ki se zberejo ob deljenju plamena, dajo v dobrodelne namene. Lansko leto se je v okviru tega namena projektu Botrstvo namenilo kar 16.500 €. Letos pa gre dober namen za otroke iz socialno ogroženih družin. Omogočilo se jim bo zimske smučarske počitnice.

25 let Luči miru iz Betlehema je poseben trenutek, ko se lahko ozremo nazaj, v svetlobo, v toploto, ki jo je sporočilo te dobrodelne akcije puščalo v naših srcih, v naši družbi. Prav tako pa je to pravi trenutek, da se vprašamo, koliko resnično živimo mir, koliko ga cenimo in čutimo njegovo toploto.
K temu nas vabi letošnja poslanica, ki nas sprašuje: Se samo zdi ali res gori? Vabi nas k zazrtju navznoter in premisleku.
»Imam majhen problem.
Tvoj dar še vedno gori, a se bojim,
Da brez prave strasti.«
»Pomisli, ni vse odvisno samo od tvoje moči.
Pomembno je, da je tvoje dejanje
dejanje ljubezni.
To šteje, to greje.«

Ognjišče (2015) 12, str. 77