* 31. avgust 1897, Loka pri Mengšu; † 7. januar 1984, Zadar, Hrvaška

pogovor s slovenskim frančiškanskim bratom na Rabu

Otok Rab je zapisan v naši zgodovini s solzami. Med vojno so Italijani imeli na tem otoku taborišče za pregnane Slovence in mnogi so tu dotrpeli. O tem priča pokopališče, ki je sedaj urejeno kot spomenik. Nekaj kilometrov pred tem pokopališčem stoji ob cesti frančiškanski samostan sv. Evfemije v Kamporu, kjer že šestnajst let živi naš rojak umetnik, slikar, frančiškanski brat Ambrož Testen. Ambrož je njegovo redovno ime, in sicer že dolgo. Krstili so ga na ime Janez, kot je bilo ime tudi njegovemu očetu. Ko je 1914. s šestnajstimi leti prvič stopil v samostan v Zadru, je dobil ime Benedikt. Letos je pri založbi Krščanska sadašnjost v Zagrebu izšla o njem bogato opremljena knjiga z naslovom 'Testen'. Knjiga poleg ocene njegovih del in življenjepisa v hrvaščini in nemščini prinaša veliko črnobelih in barvnih reprodukcij njegovih slik. Brat Ambrož sedaj vrši službo kustosa samostanskega muzeja, ki ga uporablja obenem za svoj atelje, umetniško delavnico. Bil je vesel obiska in priložnosti, daje lahko z nekom govoril po domače. Sedla sva med zadnje slike križevega pota, ki ga dela za cerkev v Kuni. Na mizici in po stolih so ležale njegove risbe. Začela sva s pogovorom.

- Brat Ambrož, vi ste Slovenec, frančiškan in umetnik, doma iz Loke pri Mengšu, zato nas še bolj zanima vaša osebnost in pestro življenje, ki ste ga imeli že v svoji mladosti. Radi bi, da bi tudi za naše Ognjišče povedali nekaj svojih spominov. Kdaj ste bili nazadnje doma?

Mislim, da malo pred drugo svetovno vojno.

- Živi v vaši rojstni hiši še kdo od vaših sorodnikov?

V rojstni hiši živi svak z družino.

- Slovensko govorite pa še zelo dobro, čeprav že toliko let niste bili v Sloveniji.

Berem časopis Delo, ki mi ga je naročil moj brat Anton, ki mi tudi poravna naročnino. Živi v Ljubljani, bil je sodnik, zdaj pa je upokojen. Tako sem seznanjen z novicami iz moje ožje domovine. Sicer zdaj že bolj slabo vidim in ne preberem vsega, kot sem včasih. To mi je, lahko bi rekel, vsakdanji kruh, da preberem nekaj slovenskega. Takrat se mi zdi, kot da bi bil v Sloveniji.

- Vaše življenje je zelo zanimivo in tudi zelo raznoliko, lahko bi rekli neverjetno. Že to, da niste bili toliko časa doma in da od svoje mladosti živite na Hrvaškem. Kako ste pravzaprav prišli na Hrvaško?

Še sam ne vem prav, kako, vendar sem prišel s šestnajstimi leti v Zadar. Oče je imel neko poznanstvo in tako sem takoj prišel v frančiškanski samostan v Zadar. Čez dobrih štirinajst dni pa se je začela prva svetovna vojna Dve leti sem bil v samostanu, potem pa sem šel k vojakom, kjer sem ostal do konca, dokler ni propadla Avstrija.

- Kje pa ste bili pri vojakih?

V XVII. slovenskem regimentu, največ v Judenburgu pa tudi na fronti. Ko sem bil sedem ali osem mesecev vojak, sem si poškodoval nogo. Ravno takrat je začela ofenziva, jaz pa sem moral v bolnišnico. Tam sem ostal dva meseca. Potem je prišla vizita. Kdor je dobil rdeč listek, je moral na fronto, v prve bojne vrste, drugi so dobili bel listek. Ko je prišla komisija do mene, so se mučili, kako bi se pogovarjali, ker je na tabli pisalo, da sem Slovenec. Predsednik komisije me je vprašal, kako govorim, pa sem odgovoril, da govorim tudi nemško. Naročil je, naj izbrišejo na tabli, da sem Slovenec in da naj napišejo, da sem Nemec.

- Vam je to koristilo ali škodilo?

Sam sem si rekel: Morda mi bo to koristilo. Ko je spremstvu rekel, da naj mi dajo rdeč listek, sem tudi jaz postal rdeč, ker je to pomenilo, da moram nazaj na fronto. Potem pa se je predsednik komisije premislil in rekel: "Ne, ne, dajte mu bel listek." Takoj se je v meni naselilo upanje. Poslali so me za tri mesece na Češko, v bolnišnico. Ker pravzaprav nisem bil nič bolan, sem se naveličal bolnišnice in prosil sem za dopust. Dobil sem štirinajst dni dopusta. Vojna je šla že h koncu, vsak dan smo pričakovali konec. Ko je minilo 14 dni dopusta, sem se javil na žandarmeriji, kjer so mi rekli, da se moram vrniti nazaj, drugače bom kaznovan. Obljubil sem, da za gotovo pojdem, pa sem ostal doma, vendar sem bil samo en teden, potem so me odkrili in sem moral oditi.

- Ali ste bili sprejeti v noviciat, ko ste pred vojno prišli v Zadar?

Samo preoblekli so me, nisem naredil nobenih obljub, bil sem prost. Po vojski sem mislil, da bi ostal doma. Res sem ostal tri leta, potem pa se je v mene spet prikradla misel, želja, da bi šel v samostan nazaj. Mislil sem si, da bi me morda sprejeli v Ljubljani. Ko sem prišel k vratarju in mu povedal, kaj bi rad, me je zavrnil, da me on ne pozna in da me ne spusti noter. Takrat sem se obrnil in, ker sem imel še enega prijatelja v Zadru, ki me je v pismih vabil, naj pridem tja, sem se res odpravil v Zadar. Po dveh letih sem spet pisal provincialu, če bi me sprejeli v Slovenijo. Odpisal mi je, da moram najprej dobiti dovoljenje od svojega predstojnika. Ta mi je odgovoril, da ni lepo, če bi zdaj pustil Zadar, ko so me oni sprejeli, v Sloveniji pa ne.

- V resnici pa vas je zelo vleklo v Slovenijo.

Vsak dan, vsak trenutek bi šel v Slovenijo. Seveda, veste, dom je dom, si med svojimi ljudmi.

- Bog pa je hotel, da ste žrtvovali te svoje želje, hkrati pa je blagoslovil te vaše žrtve, da ste v življenju veliko dosegli.

Mogoče. Pisec knjige, ki ste jo prej omenili, je ob tem, ko sem mu pripovedoval o svojem življenju, rekel, da čuti, da je bil z mano prst božji. Začudil sem se, zlasti ko sem pozneje zvedel, da ni veren, pa je tako rekel.

- Kaj ste delali tista tri leta, ko ste ostali doma?

Moj oče je bil zidarski mojster, pa sem hodil z njim in mu pomagal.

- Torej ste tudi izučen zidar?

To pa ne, ker za to delo nisem bil preveč navdušen, nisem kaj dosti zidal, je že oče pogledal zame, da mi ni bilo prehudo.

- Bili ste številna družina, koliko vas je bilo otrok?

Osem, bilo nas je pet bratov in tri sestre. Bila je polna hiša. Mama je gospodinjila, prej pa je bila na Dunaju deset let otroška negovalka pri družini Oberwalder, ki je imela v Domžalah tovarno klobukov. Potem pa je imela doma pri tolikih otrocih res polno dela.

- Je kateri brat ali sestra še živ?

Da, brat Anton, ki živi v Ljubljani. Bil je najmlajši, jaz sem se rodil drugi, za sestro Tončko. Zdaj sem star petinosemdeset let.

- Povedali ste nam, kako ste prišli do svojega redovnega poklica. Zanima pa nas tudi, kako ste odkrili v sebi poklic slikarja?

Ko sem bil v sedmem razredu osnovne šole, nekega dne profesor Pirc, ki je poučeval likovni pouk, ni vedel, kaj bi risali. Pa je postavil pred nas sliko cesarja Franca Jožefa, da naj ga naslikamo. Postavil ga je pred mene, ker da sem bil najboljši risar. Ko sem sliko dokončal, jo je vzel v roke in rekel: "Ti boš slikar." Tisto sliko je vzel in je potem nisem več videl. Te njegove besede so me vzpodbujale. Šol nisem obiskoval, ker sem bil med starejšimi in so bile doma druge potrebe, tudi možnosti ni bilo in pa tako ali tako ne bi bilo dosti koristi iz mene, ker je bila knjiga zame smrt. Doma se nisem nikoli iz knjig učil, če pa sem videl koga pri knjigi, sem hitro zbežal proč. Za učenje nisem bil navdušen. Tako sem naredil samo osnovno šolo, in to je vse moje šolanje.

- Potem ste pa slikar samouk.

V šoli pa tudi pozneje sem gojil oziroma imel veselje za slikanje. Že po naravi sem bolj miren, samotarski, pa mi je bilo to večkrat v zadovoljstvo in razvedrilo. Že v osnovni šoli pa tudi potem doma sem vedno rad risal. V naši veži je bilo na zidu polno slik, portretov naših pesnikov, ki sem jih risal po drugih slikah. Tako je bila veža prava galerija.

- Kaj so rekli domači?

Oče je bil navdušen, rekel mi je: "Če bi jaz znal tako risati, ko sem bil mlad, zdaj ne bi delal tega, kar delam." On za to ni imel možnosti.

- Ste lahko slikali tudi potem, ko ste odšli v samostan?

Veste, bili so drugačni časi. Če bi bilo to danes, bi gotovo uspel in bi lahko šel kaj študirat. Bili pa so revni časi in na to sploh ni bilo misliti, da bi šel samostanski brat naprej v šole ali celo na akademijo. Poznal pa sem profesorja Maksimilijana Vanka, ki je poučeval v Zagrebu na akademiji. On meje vabil, naj pridem na akademijo. Rekel mi je, da bo kril vse stroške zame, samo stanovanje naj bi si našel v našem samostanu v Zagrebu. Zagotavljal mi je, da bi bili dve leti dovolj, da bi se izpopolnil in postal dovršen slikar. Premišljeval sem, bi šel ali ne, potem pa sem odločil, da nima smisla, ker bi morda potem rekli, da sem prišel samo zato v samostan, da bi me dali šolat in ne iz verskih razlogov. Ko sem bil za pet let poslan v Dubrovnik, sem spoznal drugega profesorja iz Beograda. Tudi on me je nagovarjal, da naj študiram. Tudi on mi je bil pripravljen vse plačati. Če bi se odločil za študij v Beogradu. Pa sem tudi to odklonil. Rajši sem ostal v samostanu kot brat- delavec. Delal sem na vrtu, bil za zakristana, če je bilo kaj prostega časa, sem pa risal.

- Ste imeli kakšen vzore? Ste morda študirali katerega od slikarjev?

Že v osnovni šoli sem risal akvarele, rad sem gledal dela drugih slikarjev, kolikor sem imel možnosti, v samostanu pa ni bilo možnosti, da bi kupoval kakšne revije ali knjige o umetnosti, kaj šele, da bi si lahko kupil kakšno reprodukcija Kot brat v samostanu sem moral opravljati tudi druga dela, delal sem v svečarni, ker smo doma delali sveče, v zakristiji, v kuhinji. Tudi nisem imel možnosti, da bi si nabavil barve, platna in na to ni bilo niti pomisliti. Potem pa mi je pater Alfonz prinesel barve, ker je imel tudi sam veselje s tem, in videl je, da rad slikam. Moje slike so mu bile všeč in če je od koga dobil barve, mi jih je zagotovo prinesel ali pa mi jih kupil. Naredil sem veliko slik, seveda niso bile takoj dobre, potrebno je bilo veliko vaje in dela. Ko sem bil poslan v Kuno, na polotok Pelješac, kjer sem bil polnih enajst let, sem tam našel brata Kosta, tudi Slovenca. Imel je bogatega brata, od katerega je dobival denar, pa mi je kupoval barve in drug tehnični material pa tudi umetniške revije. Tako sem se iz revij in knjig naučil precej tehnike slikanja. Kosta je potem odšel, kasneje se je vrnil na Brezje, kjer je tudi umrl, pa sem sam skrbel za to, da sem se izpopolnil s pomočjo knjig in revij. On me je v mnogočem vzgojil. Takrat sem naredil oljno sliko, veliko 14 kvadratnih metrov, ki je bila pravzaprav Kostova slika. Res sem jo jaz slikal, vendar je ves material priskrbel Kosta. To je bila moja prva tako velika slika, še zdaj je v cerkvi na Kuni. Veliko sem slikal motive iz svetega pisma; a kaj, zgodilo se je, da sem mnogo slikal, potem pa vse strgal. Ko sem bil za nekaj časa prestavljen v Orebič, so moje slikanje kmalu opazili turisti, zlasti Nemci, in ker so menili, da so slike dobre, so mi prinašali mnogo materiala. V zameno za sliko, ki sem jim jo dal, so mi prinesli barve, čopiče, platna. Ko sem prišel sem na Rab, sem napolnil šest blokov slik. Te bloke sem postavil v obednico in tuji turisti so jih gledali, si jih vzeli, nosili sem in tja, kot so hoteli. Kar je ostalo, sem vzel jaz in vrgel proč.

- Ste imeli sploh kakšen vzor med velikimi slikarji?

Tega ne bi znal reči, dostikrat sem skušal kopirati kakšno slikaj pa mi ni uspela niti ena slika, pa sem vse raztrgal. Nisem bil svoboden. Ko sem si sam sliko zamislil in jo delal, je teklo vse gladko kakor namazano, kot temu rečemo. Če pa sem kopiral, sem bil vezan. Ko sem kasneje skušal kopirati katero svojih slik, prav tako nisem mogel. Če bi zdajle predme postavili eno mojih slik in rekli, naj jo narišem, ne bi nastalo nič. Pri tem delu moram biti sproščen.

- Koliko let ste že na Rabu?

Šestnajst let, večkrat sem bil premeščen, najdlje sem bil v Krapnju pri Šibeniku - dvajset let. Z mojim slikanjem pa je bilo tako, da recimo tri ali štiri dni nisem prijel čopiča, potem pa sem v eni uri naredil tudi deset risb, če me je prijela volja, kot da jih delam na stroj. Nekega dne sem že zgodaj zjutraj začel delati pastelne risbe in do konca dneva sem jih naredil kakih petindvajset Vsaka je bila drugačna in imam jih še nekaj.

- Največ pa rišete s tušem.

Zdaj uporabljam tuš in pastele, prej pa sem veliko sl i tel akvarele in olja Zdaj tudi bolj slabo vidim. Pokazal vam bom svoje slike, ki jih pravzaprav nimam tako veliko, imam reprodukcije in fotografije svojih del.

- Naslikali ste tudi križev pot.

Enega sem naredil za Orebič, drugi pa je tu na Rabu. Pravkar, kot vidite, delam še enega za Kuno, na papirju, čeprav meni ni všeč in bi raje delal na olju, rišem s tempero.

- Naredili ste nešteto slik. Morda veste, koliko jih je ohranjenih?

Ne, še sam ne vem, kolika To bi bila zelo visoka številka, vendar se ne more reči, koliko. Včasih sem imel teh slik kot papirja, posebno ko sem šel iz Krapnja, dajal sem jih otrokom, nosili so jih po mestu in jih trgali. Ravno pred štirinajstimi dnevi so mi sporočili, da sojih precej našli tam v Krapnju na podstrešju in da mi jih pošljejo, če jih hočem. Pa sem rekel gvardijanu: "Hvala lepa, sem že sit teh slik, kar vi jih imejte!" Že ko sem šel iz Orebiča, jih je bilo cel kup in smo jih spravili v eno sobo. Tamkajšnji gvardijan jih je gledal menda tri leta, potem pa se je tega naveličal in sobo spraznil, slike pa zažgal.

- Imate kakšno sliko, ki vam je najbolj pri srcu, za katero mislite, da ste se v njej najbolje umetniško izrazili?

Mislim, da so take slike med mojimi deli, mislim, da so prav tiste, ki sem jih poklonil vseučiliški knjižnici v Zagrebu, čeprav se ne spominjam več, katere slike so bile. Nekaj jih je tudi bilo razstavljenih v galeriji v Zagrebu, dobrih deset pa jih visi tudi v naši obednici tu na Rabu. No, najlepšo sliko, ki sem jo mislil pokloniti svojemu bratu, sem pred dvema mesecema 'moral" dati nekemu Avstrijcu, ki jo je želel na vsak način, da bi jo uporabil tudi za tisk znamke; bil je direktor nekega instituta, ki skrbi za otroke. Toliko me je pregovarjal, da sem mu jo dal, pa mi je danes za to žal.

- Kaj pa je slika predstavljala?

Otroka, glavo otroka, ki je risana s tušem; bila je res 'Wunderbild', kot je o njej menil tisti lastnik, in mislim, da je bila res moje najboljše delo, in pa še en akvarel, ki je v Nemčiji; ne vem, kdo ga ima. Za ti dve sliki čutim, da sta bili najboljši. Vseh teh slik, ki so tu naokoli, nič kaj ne cenim.

- Zelo kritični ste do svojih slik!

Ko me je človek, ki me je 'odkril', vprašal, koliko procentov mojih slik je dobrih, sem mu odgovoril, da bi bil zadovoljen, če bi jih bilo od stotih dvajset dobrih. Pa mi je dejal, da mislim preveč slabo: "Veliko več je dobrih, kot jih vi ocenjujete," je rekel. Zdaj mislim, da bi dal vse moje slike za tisti dve najboljši.

- Kdaj pa so vas pravzaprav 'odkrili'?

Skoraj dve leti bo.

- Kdo vas je odkril?

Neki Dalibor Jelavić, akademski slikar. Na Rab je prišla kolonija umetnikov. Videl je moje slike in opozoril druge nanje. Sporočil je to takoj v Zagreb.

- Slišal sem, da ste imeli v zadnjih dveh letih že šest razstav. Tako ste postali popularni. Nas pa veseli, da ste redovnik umetnik, da ste upodabljali versko tematiko, in da ste Slovenec. Pogosto se zgodi, da šele po tolikih letih odkrijejo umetnika, ali celo po njegovi smrti.

Mene so prav v zadnjih urah življenja.

- Zdaj ste kustos v vašem muzeju. Imate kaj več časa za vaše delo?

Imam ga, samo to delo me še drži pri življenju. Mislim, da če ne bi tega počel, bi več ne živel. Tako mi tudi mine čas.

- Še vedno slikate? Še vedno tako kot včasih, da nekaj časa ničesar, potem pa mnogo?

Še slikam, še. Kadar čutim v sebi voljo. Včasih tudi cel teden ničesar, potem pa spet. Saj za inspiracijo ni bilo nikoli 'suše', pač pa je treba volje, da mešaš barve. Inspiracije je bilo preveč, tako da ji nisem s slikanjem mogel slediti. Zato pa potem tako hitro rišem.

- Osebno sem prepričan, da je tudi to vaše delo veliko poslanstvo, posebno da ste vse to dosegli, ko vam življenje ni bilo vedno naklonjeno.

Ne, bilo je tudi preveč težav in rekel sem, da naslov tej knjigi o, meni ni pravi, moral bi se glasiti 'Moj križev pot', ne pa 'Testen'.

- Želimo vam, da bi vsaj zdaj, ko so vas odkrili, čutili več veselja, potem ko ste imeli v življenju toliko bridkih ur, posebno pa še zadovoljstva, da ste toliko ustvarili in kljub vsemu vztrajali v tem izpovedovanju vaše umetniške duše. Prav radi bomo objavili pogovor z vami, da vas bolje spoznamo tudi Slovenci, saj si tudi zaslužite, da vas malo 'rehabilitiramo', da vam tako da tudi vaša ožja domovina vsaj majhno priznanje kot Slovencu za vaše dolgoletno delo.

Na okno je priletelo nekaj golobov. Brat Ambrož se je spomnil, da jih še ni nahranil. Vzel je pločevinko, v kateri je bila koruza in kmalu je bilo na oknu polno golobov, ki so veselo zobali. Tudi to je del njegovega umetniškega sveta.

Bole F., Gost meseca, v: Ognjišče (1982) 12, str. 6.

Sedaj, ko je konec božičnih in novoletnih praznikov in gremo spet na svoja delovna mesta ter gre vse v stare tirnice, sem se tudi jaz usedel, umiril ....
Ognjišče mi je bilo in mi je še vedno vir moči, studenec, h kateremu se zatekam vedno, kadar mi je težko, in tudi, kadar je vse lepo in prav. Ko prebiram pisma drugih, najdem vedno tudi delček sebe. Pišem prvič vsem vam, ki smo si na neki način prijatelji v veri. Rad bi vam posredoval lepoto, ki sva jo doživljala z dekletom na novoletnem romanju v Stuttgartu (pred nekaj leti). Prijavila sva se v Trebnjem, kjer je bilo dovolj mladih, ki so želeli preživeti novo leto z 80.000 mladimi iz vse Evrope. Lep božič sva preživela doma, 27. decembra pa sva se odpravila na pot. Na Brezjah smo imeli vsi Slovenci sveto mašo. Voditelj nam je zaželel srečno pot: iz običajnega negodovanja, melanholije, samoljubja, naj preidemo na pot novega upanja v Kristusu. V avtobusu je bilo mnogo veselja in sproščenosti, po večerni molitvi pa veliko petja. Zjutraj smo prispeli v Stuttgart. Odpeljali smo se v razne župnije, od tam pa k družinam. Vedno sem imel občutek, da so Nemci hladni ljudje, tu pa sem spoznal, da sem se motil. Toplina, ki jo doživiš pri ljudeh, ki jih še nikoli nisi videl, ki ti dajo na razpolago prav vse, ti povedo, da si v tej hiši vedno dobrodošel in so vrata vedno odprta. Sprejetost in odprtost ljudi na železniških in avtobusnih postajah, ki so tu le po službeni dolžnosti, pa prijazni kljub temu, da morajo prepeljati toliko mladine.
Večerna molitev z brati iz Taizéja in mladimi iz vse Evrope ti gre do srca. Čakanje v vrsti za večerjo tudi po eno uro in več brez negodovanja, le s pesmijo. Biti v Nemčiji, ki ima več ver, a vsi hrepenimo le po enem Bogu. In ne nazadnje, doživetje novega leta v molitvi z Jezusom, to mi je pomenilo največ. Žal mi je bilo tistih mladih, ki so bili ta trenutek po zakajenih diskotekah in popivali. Rad bi jim povedal, da so bile cerkve v Stuttgartu to novo leto polne mladih, ki so se veselili z Jezusom, pozneje pa ob kokakoli, piškotih, plesu. Lepo je bilo.
To pismo je morda nekoliko zmedeno, ker imam toliko občutkov v sebi, Rad bi, da bi ga objavili, ker vem, da veliko mladih čuti podobno. To novo leto je bilo zame najlepše v življenju. Hvala ljudem iz Stuttgarta za sprejem, mladim za pričevanje vere.
romarja

Božična številka Ognjišča izide pred božičnimi prazniki, da obogati pričakovanje rojstva našega Odrešenika. Zato je seveda razumljivo, da pismo ni bilo napisano za letošnje novo leto, ampak je nastalo pred nekaj leti. Vzdušje teh novoletnih romanj, ki jih organizira Taizé, pa je isto. Letos romajo mladi za novo leto v Valencijo v Španiji.
V današnjih časih smo bolj naklonjeni črnogledosti, kar se tiče mladine in njihove vere. To ni prav krščanski način gledanja in pismo je dokaz, da je to zgrešeno. Tudi sam sem bil v mladosti deležen takega krščanskega sprejema. Kot bogoslovec sem tri mesece počitnic uporabil za potovanje po Franciji. Naš izseljenski duhovnik, ki je bil v Parizu, mi je priskrbel za deset dni stanovanje v francoski prestolnici. Poznal je mlad zakonski par, ki je tisto leto šel na počitnice v Italijo. Pripravljena sta bila pustiti mi svoje stanovanje za čas, ko bom v Parizu. Nismo se videli ne prej, ker sta že odšla, in ne pozneje, ker se še nista vrnila. Napisala sta mi navodila, kako naj zračim stanovanje in uporabljam gospodinjske aparate. Ona je študirala umetnost, zato je imela polno knjig s tega področja, ker mi je prišlo zelo prav za pripravo mojih ogledov. Razmišljal sem, ali bi dobil v Sloveniji tak krščanski par, ki bi mi tako zaupal. Dvomim. Po tem, kar sta vidva napisala, in kar vem iz drugih virov, po svetu le ni tako težko dobiti tako gostoljubnih ljudi. Če pomislim na begunce, ki so šli te mesece skozi Slovenijo, in na toliko prostovoljcev, ki so jim pomagali, mislim, da sem se motil, ko sem mislil, da bi ne dobili takih ljudi tudi pri nas.
Biti odprti za druge! To je končno osnovni Jezusov nauk. Na vprašanje pismouka, katera je prva od vseh zapovedi, je Jezus odgovoril: »Prva je: ... Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved« (Mr 12, 29-32). Teoretično nam je to jasno in se s tem tudi strinjamo. Težave pa nastanejo v praksi. Tudi je lažje spolnjevati to zapoved, ko smo z drugimi. Težje postane, ko jo moramo uresničevati v družini, mož z ženo, otroci med seboj, s starši in starimi starši, med prijatelji in sosedi ... Takrat se stvari zapletejo. Medsebojno obtoževanje ali, kot rečemo, ‘kreganje’, je zelo pogosto. Za to najdemo veliko izgovorov: smo živčni, utrujeni, ni primeren dan, vse nam gre narobe. Navadno niso to pravi razlogi za razdor, lepše pa bi bilo, če tega ‘kreganja’ ne bi bilo v hiši. Kdo bi moral prvi popustiti? Tisti, ki bi se prvi spomnil na Jezusovo ‘pravilo’ , “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”. Navadno pa se zlepa nobeden ne spomni ‘prvi’, ampak čaka na ‘drugega’. Prvo pravilo bi moralo biti ‘ne odgovarjaj’. Za kreganje morata biti dva. Če ti odnehaš, ostane samo eden.
Prav božični prazniki so zelo primeren čas, da se vadimo v ljubezni do bližnjega. Če imamo pred očmi, da se je težje premagati v majhnih stvareh, kot v velikih, bomo odstranili vse tiste kamenčke, ki nam zaidejo v čevlje in te, čeprav niso veliki, vseeno lahko odrgnejo do krvi.
Ko se ob koncu leta sprašujemo, kakšno je bilo to leto, moramo priznati, da bi bilo lahko boljše. Tudi mi na Ognjišču delamo ‘inventuro’ in moramo ugotoviti, da so letos naklade časopisa in knjig nižje od lanskih. Sprašujemo se, zakaj? Ne moremo reči, da smo delali manj, da smo bili manj domiselni, pa vendar je tako kot kažejo statistike. Imamo veliko odgovorov na to vprašanje. Ljudje manj berejo, rajši gledajo televizijo, internet, ker branje je napornejše. Ni denarja za verski tisk, verske knjige. Ni časa, ker je delavnik prekratek. Vse to so izgovori, ki se nam zdijo utemeljeni. Pa so res? Morali bi si izprašati vest vsaj na koncu leta, ko navadno pri spovedi ‘nimamo kaj povedati’. Ni to ‘propagandno vprašanje’, da bi nam na uredništvu šlo bolje, ampak da bi vam šlo bolje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče 2016 (01), str. 6

Papež Pij XI. je 24. decembra 1932 kardinale, ki so mu prišli voščit božične praznike, presenetil z napovedjo, da bo v spomin na ‘največji dogodek v zgodovini’ – Jezusovo smrt na križu, leto 1933 razglasil za sveto leto. To nepričakovano naznanilo je ponovil v svoji božični poslanici, ki jo je prenašal vatikanski radio. Pri tem se ni oziral na točno zgodovinsko letnico Jezusove smrti, pred očmi je imel skrivnostni božji načrt odrešenja človeštva. »Ta resničnost skrivnosti odrešenja mora zajeti vsakega vernika, da začuti njeno delovanje v vsakdanjih okoliščinah, kjer človek živi, trpi in dela, v tem koščku drugega tisočletja po Kristusu.« Papežev odlok (bula) o svetem letu odrešenja je bil objavljen na praznik Gospodovega razglašenja, 6 januarja 1933. Določal je, da se sveto leto odrešenja začne na cvetno nedeljo, 2. aprila 1933, z odprtjem svetih vrat bazilike svetega Petra, zaključi pa se 2. aprila 1934, na velikonočni ponedeljek.

Sveta vrata bazilike sv. Petra je odprl papež Pij XI., sveta vrata drugih treh papeških bazilik pa so odprli od njega pooblaščeni kardinali. V Rim se je zgrnila množica romarjev, ki je že sredi tega svetega leta presegla število tistih, ki so v središče krščanstva poromali v svetem letu 1925. Romarji so prihajali z vseh koncev sveta; med njimi so bili preprosti ljudje in izobraženci, mladi in stari. Papež. ki je bil velik ljubitelj misijonov, jih je sprejemal z velikim veseljem, zanje je imel prisrčne nagovore. Slavje svetega leta odrešenja je po vsem katoliškem svetu poživilo versko življenje po vsem katoliškem svetu in tudi pri nas. V spomin na to sveto leto so marsikje postavljali križe v zahvalo za odrešenje. V tem svetem letu je papež Pij XI. razglasil številne blažene in svetnike: med njimi Bernardko Lurško, Marijino izbranko, in Janeza Boska, velikega apostola mladine. Ob zaključku tega svetega leta je papež Pij XI. dejal, da bo prihodnje sveto leto odrešenja leta 2033.
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 59

Sveto leto imenujemo tisto leto, v katerem katoliški verniki po posebnem odloku svojega vrhovnega pastirja – papeža in pod posebnimi pogoji (spokorna romanja v Rim in obisk štirih papeških bazilik, prejem zakramentov, molitve, dobra dela) prejemajo več darov iz zakladnice zasluženja svetnikov (odpustki) in več milosti. Sveto leto je združeno z raznimi slovesnostmi. Sveta leta so imeli že Izraelci, izvoljeno ljudstvo stare zaveze. V Mojzesovi postavi beremo: »Posvetite petdeseto leto in razglasite svobodo po deželi vsem njenim prebivalcem; bodi vam jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini in k svoji rodovini« (3 Mz 25,10). V tem petdesetem, svetem ali jubilejnem letu (hebr. yobel – ovnov rog, s katerim so trobili ko so naznanjali začetek svetega leta), so Judje odpuščali vse dolgove, torej je bilo to že pri njih ‘leto usmiljenja’.
Ko so proti koncu srednjega veka v Cerkvi začeli razmišljati o ustanovi svetih let, so bogoslovni učenjaki razmišljali: stara zaveza je predpodoba nove zaveze. V stari zavezi so ob jubilejnem letu odpuščali materialne dolgove in to se je ponavljalo vsakih petdeset let, krščansko jubilejno ali sveto leto pa naj se obhaja vsakih sto let, ker se tedaj odpuščajo duhovni dolgovi, ki imajo pred Bogom večjo težo. Prvo sveto leto so obhajali leta 1300 pod papežem Bonifacijem VIII. Naslednje sveto leto naj bi bilo po sto letih – leta 1400, toda papežu Klementu VI. se je zdela ta dobra predolga, zato je ukazal, naj bo sveto leto vsakih 50 let. Papež Pavel II. pa je leta 1470 določil, naj bo sveto leto vsakih 25 let, da bi vsak rod vernikov doživel vsaj eno sveto leto. Tako je (razen nekaterih izjem zaradi političnih razmer) ostalo do danes. Doslej je bilo 26 rednih svetih let, takih, ki se vrstijo po ritmu 25 let; zadnje redno sveto leto je bil veliki jubilej 2000 pod papežem sv. Janezom Pavlom II. Poleg rednih svetih let je bilo v novejšem času nekaj izrednih svetih let, povezanih s pomembnimi obletnicami in dogajanji. Leta 1933 je papež Pij XI. oklical sveto leto ob 1900-letnici odrešenja, Jezusove smrti na križu; leta 1983 pa smo pod papežem sv. Janezom Pavlom II. obhajali izredno sveto leto ob 1950-letnici Jezusove ljubezni do konca. – Med izredna sveta leta bi mogli prišteti dve Marijini leti: leta 1954 pod papežem Pijem XII. in leta 1987 pod sv. Janezom Pavlom II. Papež Frančišek s tem izrednim svetim letom usmiljenja ponuja zdravilo za bolno sodobno človeštvo.
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 59

»Usmiljenje: ta beseda razodeva skrivnost Svete Trojice. Usmiljenje: to je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog. Usmiljenje: to je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti. Usmiljenje: to je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh,« sporoča papež Frančišek na začetku svoje bule Obličje usmiljenja (Misericordiae vultus), s katero je 11. aprila 2015, na predvečer nedelje Božjega usmiljenja, naznanil izredno sveto leto (jubilej) Usmiljenja. To svojo odločitev utemeljuje: »Obstajajo trenutki, ko smo še močneje poklicani, da se zazremo v usmiljenje, da bi tudi sami postali učinkovito znamenje Očetovega delovanja. Prav zato sem naznanil izredni jubilej usmiljenja kot ugoden čas za Cerkev, da še močneje in učinkoviteje pričuje vernikom.« Geslo tega izrednega svetega leta je USMILJENI KAKOR OČE. Pričelo se je 8. decembra 2015, na bližnji praznik Brezmadežne, zaključilo pa se bo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016.
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 58

Imam nekaj vprašanj glede krsta otrok. Ali lahko neporočeni verni starši prinesejo otroka h krstu? Drugo vprašanje pa je, ali se lahko otroka krsti v podružnični cerkvi, kjer se ob nedeljah opravlja sveta maša. Kaj pomeni izredni krst?
Vida

Ali lahko neporočeni verni starši prinesejo otroka h krstu?
Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, ki je podal smernice pastoralnega delovanja za vse škofije v Sloveniji, je v točki 150 zapisal: »Kadar krst otroka želijo starši, ki nimajo urejenega zakonskega življenja v Cerkvi, je njihova prošnja milostna priložnost, zato naj jih duhovnik razumevajoče sprejme in se z njimi pogovori. V primerih, ko starša nista uredila cerkvene poroke, čeprav ni ovir za njeno ureditev, jima je treba nevsiljivo, pa vendar jasno povedati, da je vprašanje krščanskega zakona najtesneje povezano z vprašanjem vere staršev, ki je pogoj za krst otroka. Zato Cerkev od njih pričakuje, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da zakon uredijo. Če starši kljub vsem razlogom ne privolijo v cerkveno poroko, je treba upoštevati, da je krst Božji dar in da ima načelno vsak otrok pravico biti krščen, če obstaja utemeljeno upanje, da ga bo mogoče vzgajati v katoliški veri. Taki starši potrebujejo dodatno pripravo, saj so vendarle prvi odgovorni za versko vzgojo svojih otrok.«
Pomembni sta tudi priporočili, ki sledita: »Če je pastoralni dialog s starši iz različnih vzrokov otežen ali če zastane, ni modro, da se duhovniki sklicujejo zgolj na predpise, saj lahko ustvarijo videz nerazumevanja njihovega konkretnega položaja, marveč se je potrebno skupaj s starši pogovoriti, kako bodo botri in krščansko občestvo dopolnili pomanjkljivo versko vzgojo ali versko nemoč staršev« (toč. 151 PZCS).
»Če starši, ki prosijo za krst majhnega otroka, odklanjajo celo sodelovanje pri pripravi na krst ali svojih starejših otrok ne pošiljajo k verouku, krst odložimo« (toč. 152 PZCS). Odložiti ne pomeni odkloniti, ampak pomeni dati staršem čas za molitev in premislek glede svojega življenja in poslanstva do Boga in do otrok.
Ali se lahko otroka krsti v podružnični cerkvi, kjer se ob nedeljah opravlja sveta maša?
Glede tega vprašanja je potrebno najprej navesti splošno pravilo, ki določa, da je pravi kraj za krščevanje, razen v sili, cerkev ali kapela (kan. 857, §1 ZCP). Krstni obrednik in zakonik cerkvenega prava navajata, da je pravi kraj za krščevanje odraslega katehumena domača župnijska cerkev, za krst otroka pa župnijska cerkev njegovih staršev, razen kadar bi upravičen razlog svetoval kaj drugega (prim kan. 857, §1-2 ZCP).
Vidno znamenje, da je cerkev ali kapela primerna za krščevanje je krstni kamen, ki predstavlja krstni izvir. Če cerkev ali kapela nima krstnega kamna, to pomeni, da ni namenjena za redno krščevanje. V primeru krščevanja na drugih krajih (domača hiša, bolnišnica), se mora krstitelj posvetovati s škofom, ki je pristojen za izdajo dovoljenja (prim kan. 858, §2). Dovoljenje ni potrebno le v primeru smrtne nevarnosti. Če vernikom ustreza, lahko krajevni ordinarij, po posvetu z župnikom, dovoli postavitev krstilnika tudi v druge cerkve ali kapele iste župnije (prim. kan. 858, §2), v tem primeru je možno redno krščevanje tudi v teh cerkvah ali kapelah.
Za redno krščevanja se priporoča krščevanje ob nedeljah in na velikonočno vigilijo, kar pa ne pomeni, da ni dovoljeno krščevati tudi druge dni (prim kan. 856 ZCP). Pastoralni razlog za krščevanje ob nedeljah je dejstvo, da je nedelja dan Gospodovega vstajenja in da je krst zakrament, ki včlenjuje krščenca v občestvo Cerkve, katere vidno znamenje je prav župnijsko občestvo (prim. toč. 177 PZCS). Tako se lepo izrazi tudi teološka misel, da se otrok ne krščuje samo v veri staršev, ampak tudi v veri Cerkve.
V primeru, da bi starši želeli krstiti otroka v cerkvi ali kapeli, ki ni župnijska cerkev, na primer v podružnični cerkvi, in ta nima krstnega kamna, lahko za posamezni primer dovoli krst domači župnik, pod pogojem, da je omenjena cerkev ali kapela na ozemlju njegove župnije in da za to obstaja upravičen razlog. Upravičen razlog je lahko velika oddaljenost od župnijske cerkve, neogrevana cerkev v zimskem času, bolezen krščenca, in še kaj. Najbolje je, če se ti primeri določijo v območnem pravu.
»Če starši zaprosijo za otrokov krst zunaj domače župnije, naj duhovnik ali pastoralni delavec, ki jih v tistem kraju sprejme, krsta vnaprej ne obljublja, ampak naj jih opogumi, da zaživijo občestveno v svoji župniji. Pastoralni delavci naj se skrbno trudijo za pastoralno edinost, jasnost meril in spoštljivo ravnanje s prosilci za krst. Tako bodo staršem in ‘javnemu mnenju’ najbolje pomagali k zrelejšemu odnosu do zakramentov in vsega krščanskega življenja« (toč. 153 PZCS).
Iz upravičenega razloga pa se lahko krst podeli tudi v drugi župniji, sicer v soglasju in z dovoljenjem domačega župnika, in po predhodni pripravi na krst, ki naj bo, če je le mogoče, v domači župniji (prim. ZCP, kan. 857 § 2 in toč. 153 in toč. 177 PZCS). Kot upravičen razlog za krst v drugi župniji bi lahko bila načrtovana selitev družine v tisto župnijo.
Na koncu bi omenil, da niti pretirana strogost niti pretirana popustljivost župnika nista dobri. Zelo je pomembno, da si župnik vzame čas za pogovor s staršema in za njuno pripravo na krst otroka, v kateri je potrebno staršem lepo pojasniti razloge, zaradi katerih Cerkev priporoča krst v domači župniji, obenem pa tudi pretehtati upravičenost razlogov, ki jih imata starša, ki si želita krstiti otroka izven župnijske cerkve ali izven domače župnije. V primeru nejasnosti pa se je najbolje obrniti z vprašanjem na krajevnega ordinarija (škofa).

Kaj pomeni krst želja, krst krvi, krst v sili?
Katekizem katoliške Cerkve pojasnjuje, da prejme krst želja, tisti človek, ki ob nepoznavanju Kristusovega evangelija in njegove Cerkve išče resnico in izpolnjuje božjo voljo, in za katerega je mogoče predpostavljati, da bi si krst želel, če bi zanj vedel in poznal njegovo potrebnost. Krst želja prejmejo vsi tisti ljudje, ki niso imeli priložnosti, da bi Kristusa in vero resnično spoznali, ki pa s poštenim srcem iščejo Boga in živijo po vesti (prim. KKC 1260).
Tako lahko govorimo, da so v krstu želja krščeni vsi katehumeni, ki pred krstom umrejo in je njihovo izrecno hrepenenje po njegovem prejemu združeno s kesanjem njihovih lastnih grehov (prim. KKC 1258).
Pri delitvi krsta želja otrokom, ki umrjejo brez krsta, pa nas bogoslužje Cerkve vabi k zaupanju v božje usmiljenje in k molitvi za njihovo zveličanje. Pri tem lahko starši podelijo otroku krst želja v molitvi k Bogu s prošnjo, da ga sprejme k sebi v nebesa, mu dajo ime in se mu v molitvi priporočajo. Krst želja lahko podelimo otrokom, ki so umrli naravne smrti pred krstom.
Pri otrocih, ki so hoteno splavljeni (abortirani), pa bi bilo, po mnenju mednarodne teološke komisije, ki je raziskovala vprašanje, kaj se zgodi z otroki, ki umrejo brez krsta, celo bolje govoriti o krstu krvi, po analogiji z ‘nedolžnimi otroki’. Stališče komisije je, da so tudi danes mnogi otroci umorjeni zaradi strahu in egoizma določenih oseb, podobno, kot so bili umorjeni ‘nedolžni otroci’ v Jezusovem času, zaradi strahu in egoizma tistih, ki so hoteli umoriti dete Jezusa.
Strogo vzeto pa Cerkev ohranja trdno prepričanje, da prejmejo krsti krvi tisti, ki pretrpijo smrt zaradi vere, ne da bi bili prejeli krst, in so zato s svojo smrtjo krščeni za Kristusa in s Kristusom. Ta krst krvi priobčuje kakor krst želja sadove krsta, ne da bi bil to zakrament. (prim KKC 1259).
Krst v sili pa je krst človeka v smrtni nevarnosti. Če gre za odraslo osebo, je potrebno, da vsaj nekoliko pozna glavne verske resnice in da na kakršenkoli način izrazi svojo voljo glede prejema krsta ter obljubi, da bo spolnjeval zapovedi krščanske vere (prim. kan 865, § 2 ZCP).
Če gre za krst otroka v smrtni nevarnosti, pa ga je treba krstiti brez odlašanja (prim. kan. 867, §2). V smrti nevarnosti je dopustno krstiti celo otroka katoliških ali nekatoliških staršev proti njihovi volji (prim kan. 868, §2).
Delivec krsta v sili je lahko katerikoli človek in krsti lahko kjerkoli. Pogoji za veljaven krst v sili so samo trije: 1. da krstitelj dela to, kar želi delati Cerkev, to je, da hoče krstiti; 2. da z vodo (lahko neblagoslovljeno) oblije krščenca in pri tem 3. izgovori: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (prim. KKC 1284). Po krstu v sili je krstitelj dolžan v najkrajšem času obvestiti župnika župnije, kjer je podelil krst, da vpiše krst v krstno knjigo. Če otrok ozdravi, ga lahko starši prinesejo v Cerkev, kjer ga duhovnik sprejme v imenu župnijskega občestva, mu podeli še krstno maziljenje, da belo oblačilo, izroči krstno svečo. Na ta način krst v sili dopolnimo še z drugimi dejanji krstnega obreda, ki pa niso pogoj za veljavnost krsta.
Jožef Koren

Ognjišče (2015) 12, str. 72

Zadnje čase se veliko govori in piše o družini. Cerkev odločno zagovarja božjo zamisel družine kot neločljive zveze moža in žene, razkristjanjena družba pa hoče božji načrt spodkopati. Po moje je Bog hotel svoj načrt potrditi s tem, da se je Jezus rodil v družini, da bi bila ta družina vzor vsem človeškim družinam. (Branko)

Tvoja misel je pravilna: sveto nazareško družino Jezusa, učlovečenega Božjega Sina, njegovo mater Marijo in varuha svetega Jožefa je Cerkev postavljala za vzor krščanskim družinam. Začetki izrecnega češčenja svete družine pa segajo v 17. stoletje. Močne korenine je to češčenje pognalo po letu 1850, ko so nastopili miselni tokovi, ki so z odkrito sovražnostjo začeli napadati družino in spodkopavati njene zdrave temelje. Zaskrbljenost za družino je polagoma spodbudila uvedbo posebnega praznika, posvečenega sveti družini. Vpeljal ga je papež Leon XIII. leta 1893, leta 1921 je bil zaukazan za vso Cerkev. Od leta 1970 po prenovljenem koledarju obhajamo praznik svete družine na nedeljo po prazniku Kristusovega rojstva; če v božični osmini ni nedelje, je praznik svete družine 30. decembra. (sč)

Ognjišče (2015) 12, str. 75

Z božično številko začenjamo že 52. letnik revije Ognjišče. Da končujemo ‘zlato’ leto nas bo spominjala tudi knjiga Zakladnica molitve, ki je izšla v decembru. Je prva v zbirki Za luč in moč. V njej so zbrane molitve, ki so bile v zadnjih letih objavljene v Ognjišču, v petdesetih letih jih je bilo objavljeno več kot 600. Gre za knjigo, ki jo bomo večkrat vzeli v roke in z njeno pomočjo molili in tako dobivali luč in moč za življenje.

Nov letnik revije pomeni tudi njeno novo podobo. Sami boste te novosti opazili, a naj vam vseeno predstavim nekatere. Že beležko najdete na drugem mestu in v nekoliko drugačni obliki. Druga novost so – imenujmo jih tako – kolumne, ki jih bodo pisali različni avtorji. Prva Na začetku je izpod peres znanega in duhovitega igralca Gregorja Čušina, druga so besede psihoterapevta Janeza Logarja, ki bodo ob rubriki Zakon kot blagoslov. Tretja je uredniški Komentar, ki je postal že stalnica v reviji.

Tudi z letom usmiljenja bo povezanih nekaj vsebin. Prva je V šoli usmiljenja. V njej se bosta pogovarjala Matej Erjavec in p. Andraž Arko. Osrednja tema pogovorov bo zakrament sprave. Drugo, O poteh odpuščanja piše je p. Karel Gržan, ki v njemu lastnem slogu s pomočjo zgodbe odstira eno bistvenih Božjih lastnosti – usmiljenje. Upamo, da bo dosedanja rubrika p. Gržana Začinjeno za življenje izšla v knjigi. Pater bo v novem letniku v vsaki številki v rubriki Duhovitost/Duhovnost tudi prispeval nekakšno humoresko, ki pa nas ne bo samo zabavala, ampak bo tistemu, ki je odprt, tudi posredovala življenjsko modrost.

V Evropi je vse več starih ljudi. O oskrbi teh je do sedaj pisal Jože Ramovš. V letošnjem letniku pa bo v rubriki Kakovostno staranje pisal o ljudeh, ki še dokaj zgodaj stopajo v pokoj in iščejo nov pomen in usmeritev v svojem življenju.

Sprememba je tudi v rubriki Ime veliko pove, ki se končuje, ostaja pa rubrika istega pisca Zakaj rečemo. Upamo, da bomo kmalu uredili besedilo rubrike za knjigo o imenih. Zgodbe v rubriki Povejmo z zgodbo, ki ste jo doslej brali na dveh skupnih straneh, si boste v novem letniku lahko prebirali na dveh ločenih straneh. Novost je tudi rubrika Kuhajmo z Valerijem. Če ste do sedaj našli kuharske recepte v dveh rubrikah, jih boste odslej našli v eni. Rubriko bo pisal Valerijo Lutman, lanski zmagovalec TV šova Gostilna išče šefa. Pisca predstavljamo tudi v tokratni številki.

Novosti so tudi v Mladinski prilogi. V rubriki Fantje-punce bodo mladi lahko v likih iz Svetega pisma, ki so prestavljeni v današnji čas, spoznavali vidike vstopanja v odnose. Nova je rubrika Moja kariera, moja odločitev, kjer bo karierni svetovalec Uroš skupaj z mladimi premagoval ovire na poti iz osnovne šole do prve zaposlitve. Na športnih straneh se bomo odpravili iskat športne junake in prireditve. Na Veroučnih straneh bo Marko Čuk predstavljal Jezusove blagre, v katerih najdemo konkretne oblike usmiljenja.

Prvi številki novega letnika je priložena naročilnica za našo revijo. Spodbuja nas, da komu od znancev ali prijateljev naročimo Ognjišče. Naročnina na Ognjišče (30,50 € - v priloženi naročilnici je cena napačna) je lepo darilo. Ostanite nam zvesti tudi v prihodnje, da bomo v svetem letu usmiljenja skupaj odkrivali podobo usmiljenega Boga in jo posredovali drugim.

Božo Rustja, odgovorni urednik