Ambrož Kodelja, župnik v Doberdobu, ki svoje kolumne objavlja v zamejskem katoliškem tedniku Novi glas, je v začetku septembra svoj zapis posvetil hrvaškemu pevcu popularne glasbe Arsenu Dediću (Šibenik 1938 – Zagreb 2015). V zapisu razkriva sodelovanje Arsena Dedića z vokalno instrumentalno skupino zagrebških bogoslovcev Žeteoci (Žanjci). Z bogoslovci je izdal ploščo Majka Marija (Mati Marija). Pesem je bila namenjena marijanskemu kongresu v Mariji Bistrici leta 1971. Avtor zapisa poudarja, da je bilo v Sloveniji takrat kaj takega nemogoče. Ob izidu te plošče je hrvaški verski list Glas koncila objavil pogovor z Dedićem.

Najprej je povedal, da so ga k sodelovanju povabili bogoslovci. Sam se je najprej branil, ker ni “človek iz te stroke” in rad piše šansone in kabaretske pesmi. »Pesem Mati Marija sem si zamislil tako, da bi predstavljala lik žene – matere iz Dalmacije, kar bi lahko poosebljalo tudi mojo mater. Tako me je Mijo (bogoslovec op. b. r.) pripeljal do tega, da sem začel misliti nato, na kar prej nikoli nisem ... Ker je Bog ustvaril prvo ženo Evo iz Adamovega rebra, ker je vsemogočen, sem ob tem razmišljal, da je vsaka naša prava žena spoštovanja vredna žena in dostojna mati, ki bo rodila Božjega otroka, saj je vsak otrok tudi Božji otrok ...
Navdih za pesem mi je dala moja mati. To je bila žena, ki nikoli v življenju ni oblekla praznične obleke, nikoli ni opustila šibeniške ‘pundže’, celo življenje je bila doma ob štedilniku. Med vojno je zmogla prepešačiti do 30 kilometrov, da nam je priskrbela hrano. ... Žena, ki je vstopila nepismena v zakon, pa se danes zato zanima za književnost in stalno bere. Bila je žena, ki je skrbela za družino ...

Prav tako je v meni ostal spomin na otroštvo, ko smo poslušali in prepevali cerkvene pesmi. Poslušal sem to petje v obeh cerkvah – mama je bila katoličanka, oče pravoslavec.«
Da bi se Arsen pripravil na to pesem, se je poglobil v mesta v evangeliju, ki omenjajo Marijo. »Bil sem hvaležen, da sem vstopil v svet milosti, ki me je obkrožala in zanimala, da sem dobil o vsem tem svoje stališče in si vse to osvežil iz otroštva.« »Pesem je na Hrvaškem ponarodela,« sklepa svoj zapis župnik Kodelja. (br) (br)

Zgodi se, da v nekem trenutku življenje postane res težko. Tako je v družini Žejn, ki ima že dva invalidna otroka, zbolel še oče. Pred leti pa je bila prizadeta od kapi tudi stara mama. Pojavilo se je vprašanje, kdo bo sedaj lahko dva invalidna otroka na rokah nosil v nadstropje ...

V družini Žejn (Podkraj 38, 5273 Col) so poleg mame Mirjam in očeta Branka še štirje otroci: prvorojenca dvojčka Urška in Tadej, rojena leta 1997, ki sta težka invalida, zdravi mlajši deklici pa hodita v osnovno šolo. Dvojčka hodita v vipavski zavod in novembra bosta imela osemnajst let. Urška, še težje prizadeta od brata, ostaja v zavodu in jo pripeljejo domov ob koncu tedna, Tadeja pa pripeljejo vsak dan. Tako je sedaj, a še pred dvema letoma so ga morali starši sami voziti v vipavski zavod. Tako Urška kot Tadej sta popolnoma slepa in imata hudo obliko cerebralne paralize. Tadej ima hude epileptične napade in ne govori, medtem ko Urška vse ve in kljub temu, da je slepa, prepozna ljudi in sicer po načinu hoje! »Tudi če Tadeju glasba, ki jo poslušamo, ni po godu, se začne jeziti. Kakšna Golica mu zelo prija in takrat se gotovo ne jezi,« opišejo starši svoja otroka.

Urška in Tadej, kljub temu, da sta prizadeta, rasteta. To pa tudi pomeni, da sta vsak dan težja. Vsakdo od njiju ima po 70 kg. Nastopila je težava, kdo ju bo nosil v spalnico, ki je v nadstropju. Tadej trenutno spi v dnevni sobi, da ga ni treba nosit v nadstropje, Urško, ki pridaja domov za konce tedna, pa nosijo po stopnicah. Dokler oče ni zbolel, je to še šlo. Po operaciji pa ne sme več dvigovati bremen.
Družina je primorana misliti na dvigalo. Edina možnost je dvigalo zunaj stavbe. Hiša je namreč sredi vasi in tako majhna, da druga rešitev ni mogoča. »Najprej smo pomislili na stopniščno dvigalo, a ga ni mogoče namestiti, ker so stopnice preozke,« razloži oče.
Vsi, ki bi radi pomagali pri nabavi dvigala, lahko svoj prispevek nakažete na račun SI56 1010 0000 0022 305, sklic 24111-6204, namen: za dvigalo.

preberite celo zgodbo v Ognjišču naši preizkušani bratje, Ognjišče 10_2015, str. 20

V nedeljo, 6. septembra 2015 je 1200 bralcev Ognjišča in prijateljev Radia Ognjišče poromalo v največjo prekmursko božjo pot k Mariji pod Logom v Turnišče, da bi se Bogu zahvalilo za 50 let revije Ognjišče. Slovesno somaševanje je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v pridigi lepo spregovoril o pomenu romanja in vere v evharistijo ter o pomembnosti oznanjevanju evangelija s pomočjo sodobnih medijev.
Celo srečanje, ki se je po maši nadaljevalo s programom v šotoru, ki ga je postavila občina Turnišče, je izzvenelo v zahvalo ob zlatem jubileju naše revije.

O Jezusu in o rečeh, ki so povezane z Jezusom lahko pišejo in govorijo samo tisti, ki so z Jezusom. Drugače vse izpade kot prazno besedičenje. Pri reviji Ognjišče, Založbi Ognjišče ter pri Radiu Ognjišče o Jezusu pišejo in govorijo ljudje, ki so z Jezusom. Začelo se je na veliko noč leta 1965. Mesečnik Ognjišče je plamtel in se razplamtel v založbo, v izdajo knjig, v Predal dobrote, ki je predhodnik današnje Karitas, v Narodno romanje ostarelih, bolnih in invalidov na Brezje ter končno v Radio Ognjišče. Pred slovensko javnostjo je delovanje Ognjišča veliko pričevanje vere in mnogim v pomoč, da svojo vero poglabljajo in tudi živijo. Ognjišče –v pisani, v govorjeni, v internetni in celo v karitativni obliki – za Cerkev na Slovenskem pomeni pravi čudež Jezusovega delovanja med nami. (Iz homilije škofa Štumpfa)

V zahvalo ustanoviteljem, sodelavcem, poverjenikom in vsem, ki širijo Ognjišče ter seveda bralcem in naročnikom, zlasti tistim, ki so že 50 let zvesti naši reviji. Nenazadnje je zahvala veljala tudi vsem organizatorjem. Zahvalna pesem, ki smo jo zapeli ob koncu maše, je bila zahvala Bogu, ki nam že pol stoletja stoji ob strani in vsem ljudem, po katerih deluje v današnjem svetu. (br)

Mlade v Stični je letos pričakalo geslo »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). S tem blagrom je papež Frančišek v poslanici mladim sporočil: “Dragi mladi, ta blagor od blizu zadeva vaše bivanje in je zagotovilo vaše sreče. Zato še enkrat ponavljam: bodite pogumni biti srečni!”

Mladi, katerih se je zbralo skoraj 8000 tisoč, so skozi ves dan preko pripravljenega programa, ki je vključeval delavnice, adoracijo, različne animacijske programe, nogometni turnir, spoved, prepevanje ali likovno ustvarjanje, mašo in zaključno praznovanje spoznavali, na kako različne načine lahko sledijo poti k sreči. Tudi nadškof Stanislav Zore je v pridigi med mašo mladim dejal, da “Če je naše srce čisto, je ta pogled jasnejši in Bogu smo tako bližje. Bolj smo mirni in lažje plujemo po morju našega življenja.” Tudi na naši delavnici smo ugotavljali skupaj z mladimi, kako hitro postanemo zagrenjeni in spregledamo božje usmiljenje, preslišimo njegov klic.

Zato je bilo še toliko lepše slišati nadškofovo pojasnilo, ki naj bo naše vodilo tudi za naprej: “Kje si, sprašuje Bog mene samega, a ne zato, da bi me obsodil, ne zato, da bi mi očital to, kar sem naredil. Kje si, me sprašuje zaradi tega, da bi jaz spoznal, da sem še vedno ljubljen, da sem še vedno njegov.”

piše in fotografira: Matej ERJAVEC

Oktober je mesec rožnega venca, čeprav jo nekateri to molitev odklanjajo, češ da je preveč mehanična. Tistim, ki molijo rožni venec s srcem, pa je postala vir duhovne moči in priložnost za premišljevanje odrešenjskih dogodkov. Pri Ognjišču smo izdali drobno knjižico o rožnem vencu: Rožni venec s podobami – izbrane misli sv. Janeza Pavla II. iz apostolskega pisma Rožni venec Device Marije, ki je doživela ponatis. Vse štiri dele te molitve imamo tudi posnete na CD-ju: Rožni venec – premišljevanje Kristusovega obličja skupaj z Marijo. Molitev rožnega venca spremljajo ustrezne pesmi.

Rožni venec je samo ena vrsta molitve. Drugim je bliže, če svojih molitev in prošenj Bogu ne ponavljajo, ampak izrečejo na bolj izviren način. Tako pripravljamo knjižico molitev Zakladnica molitve. Gre za molitve, ki so bile objavljene v zadnjih letih v naši reviji. To bo prva knjiga v zbirki Iz zakladnice ..., kjer nameravamo izdati knjige z izreki svetnikov in spodbudnih misli drugih ljudi.

Najbrž ni medija, ki se v zadnjem času ne bi ukvarjal s problemom beguncev, ki prihajajo v Evropo. Tudi mi se te problematike dotikamo v pogovoru s šolsko sestro Favstino, ki je doma iz Egipta in nam je tudi spregovorila o preganjanju kristjanov v muslimanskih državah, o njihovem izseljevanju in o trdni veri tamkajšnjih kristjanov, ki nam je lahko v veliko spodbudo. Begunske problematike se dotika tudi jezuitski p. Robin Schweiger, ki v Sloveniji vodi Jezuitsko službo za begunce. Begunci so tudi tema v mladinski prilogi.

Sredi oktobra praznujemo misijonsko nedeljo. Misijonom posvečamo prilogo, ki govori o različnih dejavnostih Misijonskega središča v Sloveniji. Naj nam spoznavanje misijonske problematike pomaga, da bomo še bolj zavzeto podpirali misijone in postali misijonarji v okoljih, kjer živimo.

Oktobra bo v Rimu potekala tudi redna sinoda o družini, tem perečem problemu družbe in Cerkve. Papež nas vabi, da molimo za uspeh sinode in se pogovarjamo in razmišljamo o pomenu zakona in družine. Zakonu in družini smo namenili veliko naših izdaj. Prepričan sem, da boste med njimi našli tudi kakšno zase. Naj samo omenim knjigi p. Vitala Vidra, namenjene zakoncem (Mož in žena; Z očmi zakoncev) ter knjigo Anselma Grüna Pustolovščine življenja – knjiga duhovnosti za družine.

Mesec oktober se prelije v november, ki ga v začetku zaznamujeta dneva, s katerima se spominjamo svojih pokojnih. Misel na smrt je mnogim neprijetna in se je otepajo, a se potem zlomijo, ko se soočijo s smrtjo svojih najbližjih. Da bi se laže spoprijeli s procesom žalovanja, smo že pred leti v zbirki Življenjske smernice izdali knjige Žalovanje – Moč in upanje ob izgubi ljubljenega človeka; Kaj se zgodi po smrti – vprašanja in odgovori o življenju, smrti in onostranstvu; ter Izgubiti otroka – kako najti pot skozi bolečino. V zbirki Zgodbe za dušo - nova serija pa knjigo Obrisal bo solze - zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih.

Prihodnji številki bo že priložena posebna Miklavževa ponudba. Naj že sedaj napišem, da bo v njej veliko novosti za obdarovanja ob Miklavžu, božiču in novem letu. Ne zamudimo teh priložnosti za obdarovanje in podarimo dobro in duhovno bogato knjigo, ki bo naše obdarovance notranje obogatila. Knjiga je lahko odličen vzgojni pripomoček, zato podarimo knjige otrokom ali mladim družinam. Skratka, pustimo se presenetiti Miklavževi ponudbi.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Misijonsko središče Slovenije

tema meseca

Generacija brez vzornikov

gostja meseca

Šolska sestra iz Egipta Favstina Maxi

Preberite več: Oktober 2015

Papež Frančišek je v nedeljo, 26. julija po molitvi Angelovega češčenja dejal: »Danes se začenja zbiranje prijav za 31. Svetovni dan mladih, ki bo prihodnje leto na Poljskem. Jaz sam sem hotel odpreti zbiranje prijav in zato sem povabil fanta in dekle, da se preko elektronske naprave prijavim kot romar.« Papež se je zatem dotaknil elektronske naprave in se s tem kot prvi prijavil za SDM v Krakovu. S tem se je začelo zbiranje prijav za ta svetovni dogodek mladih. »Ker bomo SDM obhajali med letom Usmiljenja, bo to v nekem smislu jubilej mladih, ki so poklicani razmišljati o temi ‘Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli’ (Mt 5,7). Vabim mlade z vsega sveta, da bi živeli to romanje bodisi tako, da pridete v Krakov, bodisi da se tega trenutka milosti udeležite po vaših skupnostih.« (br)

Saj veste, kako je, če se voziš sam. Imaš veliko časa za razmišljanje. V sončnem jutru se je pater Niko vračal z dopusta na morju proti Zagrebu. Ni se mu mudilo. Ko je avtomobil zadovoljno brnel po gladkem asfaltu avtoceste in nabiral kilometre, mu je nenadoma prišlo na misel, da bi lahko zavil z avtoceste in obiskal svoja draga prijatelja na počitnicah v bližnjem mestecu. Tehtal je razloge za in proti. Na konce je prevladala želja, da ju preseneti, saj sta bila najbližja prijatelja. On ju je poročil in krstil njuna otroka. Rečeno – storjeno. Naj se jima oglasi po mobitelu? Ne, boljše bo, če ju preseneti. Prišel bo ob uri dopoldanske kave. V domišljiji je videl presenečenje in radost na njunih obrazih in lesk v njunih očeh. Prisrčen objem in tisto: »Kdo bi to pričakoval? Niti v sanjah. Dobrodošli! Prav prijetno ste nas presenetili!«
Dočakal pa ga je kisel nasmeh. Brez prisrčnosti. Vendar nasmeh. Očitno prisiljen. Presenečenje? Da, toda s senco na obrazu in zadrego v očeh. V zraku je bilo čutiti nekaj takega kot led, čeprav je sijalo poletno sonce. Bil je vidno razočaran. Pričakoval je navdušenje, zdaj pa to? V hipu je začutil, da ni dobrodošel. Stisnilo ga je pri srcu. Kaj zdaj? Naj se obrne in gre? Misli so se mu podile po glavi s hitrostjo svetlobe. Očitno se je po neki svoji nespametni presoji in naivni prostodušnosti nepravilno odločil. Boljše bi bilo, če bi nadaljeval pot proti Zagrebu. Toda zdaj je, kar je. Začel je razmišljati, kako bi se izvlekel iz zadrege. Rekel bo, da je slučajno vozil tod mimo, pa je mislil, da ne bi bilo prav, da ne skoči za hip do njiju in ju pozdravi. Imel je tolikšne izkušnje v življenju, zdaj pa kot da je nasedel. Ljubil je sproščenost in iskrenost. Včasih mu je to prineslo razočaranje. Kot zdaj. Vendarle pa mu je prinašalo veliko več veselja. Sicer pa je zavil s poti, da prinese veselje. Pa glej, kaj je zdaj. Ljubi Bog, kako kisel sprejem!
»Sedite, pater,« je rekla Vesna brez topline v glasu in mu pokazala na bambusovo garnituro na terasi s pogledom na morje, katerega modrina se je bleščala v dopoldanskem soncu.
»Pa Bruno? Kje je Bruno?« je vprašal pater. »Bruno? Tam v spalnici je.« »Ali še spi?« »Ne spi. Pospravlja svoje reči. Vrača se v Zagreb.« »Poslovne zadeve?« »Ne. Sprla sva se. Sklenil je, da odide.«
Pater Niko je onemel. Po molku, ki trajal celo večnost, je s presenečenjem v glasu vprašal: »Da odide? Kaj to pomeni – oditi?« »To, kar beseda pove. Najbolje bo, da vam on razloži. Ali ste za kavo?« »Prosim.« »Kakšno? Neskafe ali navadno?« vpraša Vesna. »Glej ga no!« vzklikne pater v želji, da vzbudi malo sproščenosti v tem napetem ozračju. »Dokler ni bilo tega obilja, smo imeli samo navadno kavo, zdaj pa moraš izbirati ... Vseeno mi je. Naredi, kakor ti je lažje. Brez sladkorja, prosim.«
Ko je Vesna odšla proti kuhinji, se je prikazal Bruno. V rokah je imel potovalko. Bilo mu je nerodno, ko je na terasi na stolu iz bambusa zagledal patra Nika. Ni vedel, kaj naj naredi. Potem je spustil težko potovalko ter pristopil, da ga pozdravi. »Ja, odkod pa ste se vi znašli tukaj, pater?« »Vozil sem tod mimo, pa mi je prišlo na misel: Ajd, grem ju obiskat. Spreletelo me je bliskovito. Kot navdih. Kaj pa ti, kam se odpravljaš?« »Res odhajam,« je zadregi rekel Bruno. »Domov grem. V Zagreb.« »Kako, ali ti je že iztekel dopust?« je vprašal pater in se delal začudenega.
Tedaj je prišla Vesna s srebrnim pladnjem in porcelanastim servisom, iz katerega se je širil prijeten vonj kave. In dve skodelici.
»Vesna,« je rekel pater, »prosim, prinesi še eno skodelico. Za Bruna.« »Ne, ne bi,« je mečkal Bruno, »ampak, ker ste že tukaj...«
Sedla sta oba – Vesna in Bruno – na pletene bambusove stole. Z ulice sta pritekla vesela otroka, Sara in Danijel, da pozdravita patra Nika. Pater je segel v aktovko in izvlekel iz nje dve liziki. Nikoli ni prišel brez daril za otroke. Ko sta se vrnila na ulico k igri, se je pater Niko resno zazrl v Vesno in Bruna.
»Kaj se je zgodilo med vama? Skrbi me, ker sta mi zelo pri srcu.«
»Jaz sem vzrok,« je rekla Vesna. »Vidite to čudovito vrtno garnituro pletenega bambusa? Kupila sem jo na neki razprodaji. Bila mi je všeč na prvi pogled. Kdor koli pride k nam, jo občuduje. Kaj ni lepa?« »Lepa je. Zares je lepa,« je rekel pater Niko. »No, vidite, ta bambusova garnitura naju je privedla do tega zdaj. Do prepira in razkola. Ko sem jo kupovala, na to nisem pomislila. Brž ko sem jo zagledala, sem jo videla na tej terasi.«
»Kje je problem?« je vprašal pater. »Garnitura je zares lepa.« »Naj vam razložim. Moj Bruno si je zaželel kupiti nov televizor za svetovno prvenstvo v nogometu. Glejte, za ta denar pa sem jaz kupila bambusovo garnituro. Kar tako, ne da bi ne vem kako razmišljala. Tukaj smo imeli mizo in stole iz plastike. Naš stari televizor je še vedno zelo dober. Tukaj je nastal problem. V najinem odnosu sva polagoma, od besede do besede, prišla do tega. Zastrupila sva se s svojimi stalnimi prepiri in očitki. Postalo je nevzdržno. Najraje bi to bambusovo garnituro skurila na dvorišču.« Bruno je molčal in od časa do časa izpod obrvi pogledoval na Vesno.
»Draga prijatelja, najraje bi zajokal. Človek potrebuje osemnajst let, da pride do zrelosti, drevo vsaj pet let, da zraste, hiša se gradi kakšno leto. Vse to je mogoče porušiti v trenutku, Vidva sta gradila svoj odnos in sta rasla v ljubezni toliko let. Okoli vaju je veliko sadov vajinega zakonskega odnosa. Temu sem priča sam. Mar se bosta ločevala zaradi bambusove garniture? Mar je predmet važnejši kot odnos? Lepo vaju prosim,« je rekel pater Niko in srknil požirek kave. »Vidva se ljubita in zato poiščita moč, da si odpustita. Odpuščanje je bistvena lastnost Boga in tistih, ki so božji.«
Nastala je tišina. Vesni so stopile solze v oči, Bruno pa je še kar naprej molčal. Na njegovem obrazu pa je bilo videti negotovost. Pater Niko je oba prosil, naj vstaneta in se primeta za roke. Ko je držal njune roke v svojih rokah, je začel moliti očenaš. Na koncu ju je z obema rokama močno objel.
»Otroka moja,« je dejal, »ko sem bil majhen deček, ljudje stvari niso metali proč, ampak so jih popravljali. Zdaj pa je prišel čas, da zlahka mečemo proč ne le stvari, ampak tudi ljudi. In kaj naj vama na koncu povem? Rekel bom to, kar je dejal Jezus v Jerihi cestninarju Zaheju: Bruno, danes moram v tvoji hiši ostati.«
Ko je tistega dne proti večeru po prijetnem druženju z Vesno in Brunom njegov avtomobil veselo požiral kilometre proti Zagrebu, je pater Niko pomislil: »To, da sem zavil z avtoceste, je bilo božje delo. Če ne bi poslušal tega navdiha, bi se zgodilo nekaj hudega. Zaradi bambusove garniture.«
P. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk

Ognjišče (2015) 9, str. 50