Iz otroških let se spominjam, kako je bilo pri maši. Duhovnik je molil v latinščini ob oltarju, s hrbtom proti ljudem, ki so dogajanje spremljali z molitveniki (mašnimi knjižicami). Po koncilu je maša vsem razumljiva, ker je v živem jeziku. Zakaj je Cerkev tako dolgo vztrajala pri latinščini? (Jakob)
Jezus je pri zadnji večerji na veliki četrtek postavil sveto evharistijo in je posvetilne besede nad kruhom in vinom govoril v aramejskem jeziku. V prvi Cerkvi pri bogoslužju govorili in molili v tistem jeziku, ki so ga verniki najbolj razumeli. Glavni deželni jezik je bil bogoslužni jezik. To je bila najprej grščina, od 4. stoletja dalje pa latinščina, ki je obveljala kot ‘materni’ jezik katoliške Cerkve. Le izjemoma je na Zahodu dovoljevala kak drug jezik; taka izjema je bil slovanski jezik, ki sta v bogoslužje uvedla slovanska apostola sv. Ciril in Metod (869). Razlogi, zakaj je Cerkev vztrajala pri latinščini, so: skupen jezik je izraz edinosti vesoljne Cerkve; živi jeziki se spreminjajo, latinščina se ne; pomen bogoslužnega dogajanja zgovorno izražajo obredi in kretnje. (sč)

Ognjišče (2015) 12, str. 73

Od 29. novembra do 25. decembra si vzemi 3 minutke na dan, ‘odklikaj’ na spletno stran Pridi.com, Facebook ali Youtube, poišči #deliJezusa in si oglej kratek filmček. Vsak dan te bo nagovoril kdo od znanih Slovencev, ki bo s teboj delil svojo izkušnjo vere v Jezusa in te ob tem povabil, da razmisliš ter pričuješ o svoji veri tudi TI!

#deliJezusa lahko spremljaš tudi preko televizije Exodus vsak adventni dan ob 7:00, 13:00, 19:00, 1:00.
Vsak dan si lepo povabljen, da pričuješ in deliš besedo o Jezusu, našem najboljšem Prijatelju!
Ekipa #deliJezusa

Ognjišče (2015) 12, str. 95

Že v prejšnji številki smo napovedali, da bodo decembrskemu Ognjišču priložene tri priloge. Prva je stenski koledar za leto 2016. Ob meditativnih fotografijah so misli papeža Frančiška o usmiljenju, ki nas bodo spremljale v svetem letu usmiljenja. Pripravili bomo posebno ponudbo knjig in drugih izdelkov, primernih za to leto. V tokratni prilogi Ognjišča predstavljamo izredna sveta leta. Listni koledar bo vpet v božično številko.
Druga priloga je Miklavževa ponudba. V tretji (Knjižna ponudba Ognjišča) pa so druge naše knjige, namenjene odraslim in mladim. Med njimi so vse tiste, ki smo jih izdali v letu 2015 pa tudi nekaj novosti, ki  iše izidejo do konca leta. Prepričani smo, da bo v njej vsakdo lahko našel kaj zase in za decembrska obdarovanja.

V Božični prilogi so predstavljene naše novosti in nekateri tematski sklopi knjig. Med novostmi je knjiga p. Janeza Šamperla Angeli na poti življenja. V njej so v pesmih predstavljeni angeli, ki nas spremljajo skozi življenje od angela belega oblačila do angela smrti. Ne manjka niti priljubljeni angel varuh. Knjigo krasijo zgovorne fotografije angelov Ubalda Trnkoczya. Posnete so bile v piranskih cerkvah.

Druga novost je dvanajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo z naslovom Zgodbe za skladen zakon in družino. Prva poglavja (Družina in skupnost, Spoštuj očeta in mater, Mati) govorijo predvsem o zakonskem in družinskem življenju in nam ponujajo priložnost, da bi bolje razumeli drug drugega, naslednja poglavja (Odpuščati in ljubiti, Denar ni vse; Če ni Boga, je vse dovoljeno; Sveto pismo je Božja beseda; Drugačen pogled) pa so namenjena tako zakoncem, kakor tudi drugim. Skratka, v knjigi je za vsakega nekaj.

Tretja novost Obrazi ljubezni je nastala v sodelovanje s Slovensko Karitas. Ob srebrnem jubileju Karitas prinaša zgodbe in razmišljanja ljudi, ki se pod okriljem te dobrodelne organizacije že 25 let trudijo prinašati v svet ljubezen in biti v službi človekovega dostojanstva.

Adventni čas, v katerem se pripravljamo na praznik Gospodovega rojstva, je na poseben način namenjen tudi razmisleku o družini. To toliko bolj velja za Slovenijo, kjer bomo imeli 20. decembra referendum, na katerem bomo odločali o izredno pomembni stvari – o osnovni celici družbe – družini. Kristjani smo dolžni braniti družino, kakršna je v Stvarnikovem načrtu. Z nekaj članki predstavljamo prizadevanja ljudi, ki branijo družino in govorijo o pomenu te osnovne celice družbe.

V adventu bomo na FB Ognjišča pripravljali poseben adventni koledar. Njegova glavna tema bodo telesna in duhovna dela usmiljenja. Misli bodo povzete po knjigi papeža Frančiška Cerkev, Hiša usmiljenja. Lani se je ta oblika priprave na božič dobro ‘prijela’.

Že zadnjič smo vam sporočili, naročnino na Ognjišče za leto 2016: celoletna naročnina pri župnijskih uradih bo 29.70 €, za posameznike po pošti pa 30,50 €, cena posamezne številke pa 2,70 €, 10 centov več kot doslej. Kdor zaradi trenutne socialne stiske ne more plačati naročnine, naj Ognjišča ne odpove, ampak naj se oglasi na našo upravo, da bomo našli ustrezno rešitev.

Ta številka bo prišla med vas še pred Slovenskim knjižnim sejmom, kjer bo tudi stojnica Ognjišča. Vabimo vas, da se oglasite pri njej in si ogledate naše knjižne izdaje ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom. Pa ne samo na knjižnem sejmu, tudi sicer lahko kupite knjige in druge izdelke s popustom. Vabimo vas, da se oglasite zlasti v naših knjigarnah ali si ogledate našo spletno stran. Gotovo boste našli primerno darilo zase in za svoje najdražje.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Izredna sveta leta

gost meseca

ljubljanski nadškof in metropolit
Stanislav Zore

fantje in punce

Potrpežljivost

Preberite več: December 2015

Enkrat letno, tradicionalno zadnji teden v novembru, se v tednu Karitas posebno spomnimo vseh pomoči potrebnih in predvsem vseh sodelavcev in prostovoljcev Karitas. Letos je teden ‘zasijal’ v znamenju 25–letnice delovanja Slovenske karitas pod geslom “V službi človekovega dostojanstva”.
Slovenska pokrajinska škofovska konferenca je 1. maja 1990 pod vodstvom tedanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja ustanovila Slovensko karitas. V naslednjih mesecih so bile ustanovljene še škofijske Karitas v Ljubljani, Mariboru in Kopru ter številne župnijske karitas.
»Dogodek lahko primerjam evangeljski prispodobi o gorčičnem semenu.

Padlo je v rodovitno slovensko zemljo, vzklilo in zaživelo je, pognalo je globoke korenine in danes gledamo SK kot mogočno drevo z mnogimi vejami dobrodelnih ustanov: preko 450 Župnijskih karitas, skoraj 10.000 prostovoljnih sodelavcev, trije socialni zavodi s krajevnimi enotami, več domov za starejše, ostarele in onemogle, materinski domovi, sprejemališče in zavetišče za brezdomce, skupnosti ‘Srečanje’ za zasvojene, terapevtsko pripravljalni center, svetovalnice, ambulanta za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja in še in še. Z ustanovitvijo SK je Cerkev na Slovenskem poleg oznanjevanja in bogoslužja v polnosti zaživela tretjo dimenzijo svojega poslanstva,« pravi nadškof dr. Franc Kramberger, prvi predsednik Slovenske karitas.

V preteklih 25 letih tako Karitas plete mrežo pomoči in solidarnosti v najrazličnejših okoljih in potrebah. Plete mrežo s ljudmi v stiskah, kot tudi z ljudmi, ki radi priskočijo na pomoč s svojimi darovi in svojim časom.

O dobrem in velikem delu Slovenske karitas spregovorijo številke, ki so na teh straneh zbrane, še več o delu Karitas in zgodbe ljudi, pa lahko preberete v Knjigi Obrazi Ljubezni, ki je te dni izšla pri založbi Ognjišče in prinaša zgodbe in razmišljanja ljudi, ki se pod okriljem Karitas že 25 let trudijo prinašati v svet ljubezen in biti v službi človekovega dostojanstva.
Helena Zevnik Rozman

Še malo in lahko bo poljubila obrazek ...
Še malo in lahko bo poljubila obrazek, ob katerem se ji ulijejo solze vsakič, ko ga ugleda na ultrazvoku in ko zasliši utrip njegovega srca. Močno ga ljubi od trenutka, ko je spoznala, da bo postala mama.
Ampak ne, to ni bil lep in osrečujoč trenutek. Bil je šok, ki jo je pretresel in ji obrnil življenje v povsem drugo smer. Mlada je, po merilih te družbe čisto premlada za otroka. Ima jih 23. Celo nekateri kristjani pa njena družina, njena mama ... Prav vsi so pričakovali, da bo naredila splav. Da ne bo imela »problema«. Kako preprosto bi bilo ... Trebušček še ni bil zaobljen, lahko bi še naprej delila podnajemniško sobico s kolegico, lahko bi občasno delala. Morda je celo partner ne bi zapustil? Strahopetno je pobegnil, ko je izvedel za njeno nosečnost in odločitev za življenje.
V tistem trenutku ni imela nikogar, ki bi ji stal ob strani, zdelo se ji je, da se je vse obrnilo proti njej. A trdno odločena, da bo otroku omogočila največ, kar mu kot mamica lahko: ljubezen, ki se lahko splete le med mamo in otrokom, ki raste pod njenim srcem.
Šla se je pozanimat na CSD, šla je na internet in našla materinski dom. Vedela je, da je vredno poskusiti in pol leta po prihodu je notranje mirna in izžareva tisto posebno umirjenost in milino, ki sta dani le ženam v blaženem pričakovanju.
Zgodba iz knjige Obrazi Ljubezni

 

Pomoč ženskam v stiski:

prvi materinski dom v Sloveniji na Škofljici (15.12.1990)
5 materinskih domov in varna hiša
v 25 letih v materinskih domovih in varni hiši bivalo: 994 žensk in 938 otrok.

Pomoč odvisnikom:

prva komuna v Sloveniji (do danes 5 komun Skupnosti Srečanje in 3 sprejemni centri)
terapevtska skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju
program Vrtnica za rehabilitacijo oseb s težavami z odvisnostjo od alkohola

Pomoč otrokom:

V zadnjih letih je v programe pomoči otrokom vključenih letno preko 26.000 otrok, polovici se pomaga v obliki šolskih potrebščin. Veliko jih je vključenih v različne programe druženj. V 20 letih z Karitas letovalo tudi 2563 otrok iz vse Slovenije.

Pomoč družinam:

V letu 2014 smo pomagali 91.410 družinskim članom s hrano, plačilom položnic in drugo pomočjo, ki lajša vsakdanje življenje. Najobsežnejša pomoč je bila realizirana v letu 2012, ko je pomoč v hrani prejelo več kot 21.000 družin. V 20 letih je z Karitas letovalo: 1056 družin.

Pomoč starejšim:

V letu 2014 smo v programe pomoči vključili 46.185 starejših oseb, največ z obiskovanjem, organiziranjem različnih dogodkov, vse več pa zadnja leta tudi z materialno pomočjo. V osmih letih je z Karitas letovalo 844 starejših oseb.

Pomoč brezdomcem:

V okviru Karitas v Sloveniji delujejo: dnevni centri za begunce, zavetišča, nočni mobilni servis, ambulanti in zobozdravstvena ordinacija za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, pralnice in kopalnice, ljudski kuhinji...V letu 2014 je bilo v program pomoči brezdomcem vključenih 1.355 brezdomcev.

Humanitarna in razvojna pomoč:

V devetih letih v Afriki zgradili/obnovili/opremili
5 šol in vrtec, 3 zdravstvene centre in 2 porodnišnici
8 večjih vodnjakov
zdravstvena vzgoja prebivalstva
zagotovili delo 279 staršem iz najrevnejših družin

Pomoč na Balkanu:

Zgradili 40 hiš po vojni v BIH, še 15 sofinancirali gradnjo
izvedli različne projekte v BIH in Srbiji za podporo lokalnemu prebivalstvu
pomoč ob zadnjih poplavah.

Pomoč beguncem in tujcem

V času vojne na Hrvaškem in BIH pomagali preko 55.000 beguncem
od leta 2006 izvajamo program Oskrbe žrtve trgovin z ljudmi – v tem času pomagali 76 osebam
vključeni v pomoč prebežnikom ob zadnji begunski krizi

Naravne nesreče:

V 25 letih je Karitas z zbranimi sredstvi za namen naravni nesreč pomagala v višini 5.610.700 evrov, od tega je bilo 2.000.000 evrov javnih sredstev namenjenih za pomoč po neurjih v letu 2008.

Organizacija na vseslovenskem nivoju:

SLOVENSKA KARITAS vključuje 6 škofijskih Karitas, 459 župnijskih, dekanijskih in območnih karitas; Zavode za izvajanje specifičnih socialnih programov (Zavod Pelikan – Karitas; Zavod Karitas Samarijan; Zavod Čebela). V vseh organizacijah Karitas deluje preko 10.000 prostovoljcev, ki vsako leto opravijo več kot 500.000 prostovoljnih ur. V organizacijah je zaposlenih več kot 100 oseb.

Ognjišče (2015) 12, str. 96

Ob preseljevanju narodov, ki ga doživljamo na stari celini, razmišljam o tistih ‘skupnih imenovalcih’, na katerih bo potrebno utemeljiti naše sobivanje. Papež Frančišek je ob obisku Amerike ponovno poudaril zlato pravilo, kot povezovalni element med različnimi kulturami in religijami, saj zagotavlja miroljubno sožitje. Že ob obisku Sarajeva je poudaril, da moramo vsi “priznati temeljne vrednote, ki so skupne vsemu človeštvu, vrednote, v imenu katerih lahko in moramo sodelovati, ustvarjati in se pogovarjati, odpuščati in rasti ter omogočiti, da različni glasovi skupaj ustvarijo čudovito ter spevno pesem in ne fanatičnega krika sovraštva.” Zlato pravilo je kristjanom znano iz Svetega pisma. Jezusove besede: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim« (Mt 7,12; Lk 6,31), pa najdemo tudi v islamu. Mohamedu (570–632) pripisujejo izrek: »Nihče izmed vas ni vernik, dokler svojemu bratu ne želi tega, kar si želi sam.« Konfucij (551–479 pr. Kr.) pravi: »Česar si ti sam ne želiš, tega tudi drugemu človeku ne stori« (Pregovori 15,23). Judovski rabi Hillel HaGadol (cca 110 – cca. 10 pr. Kr.) je v 1. st. pr. Kr. zapisal podobno: »Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi.« V hinduizmu zveni zlato pravilo: »Človek se naj do drugih ne bi obnašal na način, ki je njemu neprijeten; to je bistvo morale« (Mahabharata, XIII. 114.8) in v budizmu: »Položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, naj tudi za drugega ne bo; in položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, kako ga lahko privoščim drugemu?« (Budistični spis Samyutta Nikaya V, 353.35-354.2)

Nam, ki smo domačinsko in še vedno večinsko prebivalstvo Evrope se lahko zdi približevanje drugačnim popolnoma odvečno. Še vedno lahko gledamo na druge iz pozicije moči in nadoblasti. Vendar pa ... Če želimo sebi pripraviti dobro prihodnost, moramo, dokler še imamo čas, vzpostaviti takšen način sobivanja, ki bo tudi za nas rešilen, ko bomo na stari celini le še manjšina. Ste se zdrznili? Da bomo manjšina? Dejstva so neizprosna. Da bi se kultura nekega naroda obdržala dlje kot 25 let, mora obstajati stopnja rodnosti 2,11 otrok na družino. Vse, kar je pod to stopnjo, kaže, da bo družba izginila. Zgodovinski pregled uči, da se ni rešila nobena kultura, kjer je stopnja rodnosti padla pod 1,9. Stopnjo 1,3 je dejansko nemogoče preobrniti, saj potrebujemo za preobrat 80 – 100 let. Z drugimi besedami: če ima od dveh starševskih parov vsak po enega otroka, vsak otrok dobi po enega otroka, kar pomeni, da bo 4 krat manj otrok kot dedkov in babic. Če se rodi samo en milijon otrok v letu 2015, je težko računati na 2 milijona odraslih v letu 2035. Z zmanjševanjem populacije usiha tudi družba in kultura, ki ji le ta pripada.
Stopnja rodnosti v Franciji je 1,8, v Angliji 1,6 – približno tolikšna je stopnja rodnosti tudi v Sloveniji, v Grčiji znaša 1,3, prav toliko v Nemčiji, v Italiji je 1,2, v Španiji 1,1 ... 31 dežel Evropske unije ima skupno stopnjo rodnosti 1,38. Zgodovina kaže, da te stopnje rodnosti ni mogoče spreobrniti. Po nekaj letih EU, kot jo poznamo, ne bo več obstajala. Vendar pa se populacija v Evropi ne zmanjšuje. Od celotne populacijske rasti Evrope od leta 1990 je 90 odstotkov islamske emigracije. Vzemimo za primer Francijo. Populacijska stopnja Francozov je 1,8, muslimanov v Franciji pa 8,1. Južna Francija je bila regija z največ cerkvami na svetu. Sedaj ima več džamij kot cerkva. 30 odstotkov prebivalstva pod dvajsetim letom je muslimanov. V večjih mestih, kot so Nica, Marsej, Pariz ... je naraslo število muslimanov na 45 odstotkov. Do leta 2027 bo vsak peti Francoz musliman. S tem tempom bo čez slabih 40 let Francija islamska republika. Nemška vlada je javno priznala: »Padec nemške populacije se ne more več zaustaviti.« Nemčija bo muslimanska dežela do leta 2050. Libijski voditelj Muamar Gadaffi je nekoč izjavil: »Obstajajo znamenja da bo Alah zagotovil zmago nad Evropo brez mečev, pušk in brez osvajalskih bojev. Ne potrebujemo teroristov in samomorilcev. 50 milijonov muslimanov bo Evropo pretvorilo v muslimanski kontinent v nekaj desetletjih.« Po podatkih iz leta 2007 je bilo v Evropi 52 milijonov muslimanov, do leta 2017 se bo to število podvojilo na 104 milijone. Za primer: v zadnjih 30. letih je v Veliki Britaniji število muslimanov z 8.200 zraslo na 2.5 milijona. Svet, v katerem živimo mi, ne bo več isti, v katerem bodo živeli naši vnuki.
Razlog za paniko? Nikakor! Je pa razlog (naj ne zveni kot sebično), da postavimo naše sobivanje na takšne temelje, na katerih bomo lahko tudi mi dolgoročno (pre)živeli. »Deluj tako, da bo tvoja osebna maksima lahko obveljala kot obči zakon!« svetuje Emanuel Kant. In papež Frančišek (ob obisku Sarajeva): »Tista oseba, tisti narod, ki sem ga videl kot sovražnika, ima isto obličje kakor jaz, ima srce kakor jaz, dušo kakor jaz, saj imamo istega Očeta v nebesih. Resnična pravičnost torej pomeni storiti tisti osebi, tistemu narodu to, kar želim, da bi oni storili meni, mojemu narodu. /.../ To je potrebno zato, da lahko odkrijemo bogastvo vsakega, ovrednotimo to, kar nas povezuje ter da gledamo na razlike, kot na možnost za rast v spoštovanju do vseh. Potreben je potrpežljiv in zaupen pogovor, da bodo lahko posamezniki, družine in skupnosti posredovale najprej vrednote lastne kulture ter sprejemale dobro, ki prihaja iz izkušnje drugih.«
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (11) 2015, str. 42

Gospo Metko Zevnik sem ujel v prostorih Koalicije »Za otroke gre!«, kjer je bilo precej živahno. Zvonili so telefoni, potekale so debate, usklajevali in polnili so se koledarji prireditev, ki bodo potekale po celi Sloveniji vse tja do 20. decembra ... Vmes telefonski klic iz ene, nato iz druge medijske hiše. Metka Zevnik je poleg Aleša Primca glas Koalicije »Za otroke gre!«, ki je pobudnica družinskega referenduma.

- Mesec dni smo oddaljeni od referendumskega dneva in, kot vidim, je tukaj na sedežu Koalicije »Za otroke gre!« zelo pestro. Bi nam malce opisali to dogajanje?
Trenutno je zelo dinamično. Ne gre samo za čisto operativne zadeve, ampak tudi za razmišljanje, branje, pisanje, za poglabljanje v pomen vsega tega. Ves ta čas je zapolnjen z mnogimi izzivi.
Veliko je konkretnih operativnih opravil, pa tudi usklajevanj na vsebinskem področju. Odločitev o dveh voditeljih v Koaliciji se sedaj kaže več kot primerna in pravilna, saj si z Alešem delo lahko razdeliva, med sabo izmenjujeva mnenja, hkrati pa sva lahko na dveh različnih krajih. To pride do izraza predvsem sedaj, ko se stvari zelo koncentrirajo, ko mediji zastavljajo veliko vprašanj, ko se je treba odzivati na takšno in drugačno poročanje, ko se organizirajo dogodki po vsej Sloveniji in je treba stopiti do ljudi, se z njimi pogovarjati ... Res, veliko se dogaja, in to po vsej Sloveniji.

Kako je prišlo do odločitve, da boste pristopili k sodelovanju v Koaliciji »Za otroke gre!«? Ste se za sodelovanje odločili tudi iz skrbi za vrednoto družine, za pravice staršev, otrok, navsezadnje tudi starih staršev?
Odločitev za vstop v Koalicijo je sprejel Glas starih staršev – Združenje starih staršev Slovenije, kjer sem predsednica. V našem programu imamo med drugim zapisano, da bomo skušali v slovenski zakonodaji spremeniti vlogo starih staršev in jim dati tisti pomen, ki ga v družbi dejansko imajo. Naša družinska zakonodaja starih staršev praktično ne upošteva, kot da ne bi obstajali, v resnici pa imamo v slovenski družbi zelo pomembno vlogo. Pomagamo družinam svojih odraslih otrok, ko pogosto prevzamemo varstvo in skrb za vnuke. S tem bistveno pripomoremo, da lahko družine, predvsem take z več otroki, normalno funkcionirajo. Naši odrasli otroci to cenijo in so hvaležni, politika pa je to enostavno ignorirala.
Ko je prišlo do spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po hitrem postopku, kar je Državni zbor sprejel brez javne razprave, se ni dalo vložiti nobenih predlogov. Ker se v Glasu starih staršev s sprejetim zakonom nismo strinjali, je kot edina možna pot ostal referendum. Naši člani so podprli povezavo s Civilno iniciativo in nastanek Koalicije »Za otroke gre!«, v kateri sem prevzela voditeljstvo skupaj z Alešem Primcem.
Vse od takrat, ko smo zbrali več kot 80 000 podpisov pobude za referendum, potrebnih pa je bilo samo 2 000, govorim o tem, da smo iz Koalicije »Za otroke gre!« prerasli v vseslovensko Koalicijo.

- Prej sem zasledil tudi, da dobivate klice podpore, marsikaj se dogaja po Sloveniji. Lahko poveste, kakšen je utrip med ljudmi?
Vse od prvega zbiranja podpisov za razpis referenduma dobivamo veliko podpore. Po odločitvi Ustavnega sodišča, da se referendum lahko izpelje, ko nastaja načrt kampanje, pa prihaja do tega, da bomo, kot pravim, objeli Slovenijo. Vsepovsod se pripravljajo dogodki, usmerjeni PROTI Zakonu in to bo na referendumu dokaz velikega srca vseh posameznikov, ki bodo podprli pravice otrok. V vsakem kraju so posamezniki, ki so del te vseslovenske Koalicije in so dali na razpolago svoj čas, znanje in zavzetost. Imamo veliko prostovoljcev, ki pripravljajo dogodke, poskrbijo za kulturni program, oblikujejo vesela srečanja, kamor kot govornike povabijo nas ali pa sami najdejo strokovnjake s tega področja. Lepo je videti, da naši podporniki v nekem kraju prevzamejo odgovornost za informiranje in izpeljavo dogodka, nas pa obvestijo, kaj bo potekalo v njihovem kraju in kdaj. V takih primerih veš, da to ni pobuda ozkega kroga ljudi, ampak so jo ljudje vzeli za svojo. Ne glede na to, da smo kampanjo šele dobro začeli načrtovati, je koledar poln dogodkov vse tja do 20. decembra in skoraj ni dne, ko ne bi bilo v kakem slovenskem kraju manjšega ali večjega srečanja. Zato prisrčno vabim ljudi, da se v svojem kraju udeležijo srečanj na temo družinskega referenduma, da bodo slišali, kakšne posledice bi pomenilo sprejetje zakona in zakaj moramo biti na družinskem referendumu PROTI v čim večjem številu.

- Kateri so argumenti, s katerimi se lahko ljudje »oborožijo«, da bodo vedeli, kaj so res tisti ključni razlogi, da je na referendumu treba biti proti sprejetemu zakonu?
Zakon se je spremenil v dveh členih. Tam, kjer je pisalo, da je zakonska zveza zveza moža in žene, sedaj piše, da je to zveza dveh oseb. In tam, kjer za izvenzakonsko zvezo piše, da je zveza moškega in ženske, je to sedaj zveza dveh oseb. S tem bi iz vseh obrazcev izbrisali pojma mama in oče, saj bi v rojstnem listu pisalo starš 1 in starš 2. V poročnih listih bo pisalo, da je to zveza, ki jo sklepata oseba 1 in oseba 2. S tem se nam odvzame spol ter pomen materinstva in očetovstva.
Po prenovljenem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, katerega namen je zasnovanje družine, bodo homoseksualne zveze upravičene do otrok. Dva moška skupaj ali dve ženski skupaj sicer nikakor ne moreta imeti otroka, zato je možnost bodisi posvojitev, o katerih tudi govori ta zakon, bodisi pomoč zdravstva v obliki biomedicinske oploditve za ženske ali v obliki še bolj spornih posegov, kot je kupovanje revnih mater, da donosijo plod, zasnovan v epruveti iz jajčec neke darovalke. Otrok, ki bo prišel v homoseksualno zvezo s pomočjo take manipulacije, bo dobesedno kupljen in ne bo nikoli poznal svoje matere ali svojega očeta. Po zakonu, ki ga moramo zavrniti, bi take načine in poti za pridobivanje otrok homoseksualnim parom morali plačevati celo davkoplačevalci, saj bi bil to strošek države.
Glede posvojitev želim poudariti, da je otrok v ta namen zelo malo, prav tako tudi držav, od koder prihajajo ti otroci. V mnogih državah bi posvojitve v Slovenijo takoj ustavili, če bi se uveljavil zakon, po katerem bi otroke lahko posvojile tudi homoseksualne osebe. S tem bi bilo otrok za posvojitev v Sloveniji še manj.
Pri posvojitvah pa smo močno prizadeti tudi stari starši, kajti zakon prepoveduje možnost posvojitve otrok starim staršem, medtem ko to omogoča zvezi dveh moških ali dveh žensk.
To so ključne točke tega zakona in tukaj je treba vsebinsko poznati argumente in videti, za kaj v resnici gre.

- Eno so torej pravice, ki so zapisane v tem zakonu, vendar se vsa zadeva ne ustavi samo pri teh zapisanih pravicah.
Zakon pravi tudi, da mora država s sistemom vzgoje in izobraževanja pripravljati mlade na družinsko življenje. To je po sedanjem zakonu popolnoma upravičeno in je del šolskih programov. Če bi obveljala sporna sprememba zakona, bi bilo izobraževanje podrejeno teoriji spola. Ta ideologija govori o tem, da si otroci sami določajo spol in eksperimentirajo s svojo spolno usmerjenostjo. Začelo bi se že pri zelo majhnih otrocih, učbenik je že pripravljen. Gre za manipulacijo otroških duš in šole bodo morale pod prisilo zakona izvajati to ideologijo. Na drugi strani starši ne bodo mogli otrok izpisati od takega pouka, če pa bodo to storili, bodo kaznovani, ker ugovora vesti v tem zakonu ni. Predlagatelji takšnega zakona so natančno vedeli, da morajo sistemi zdravstva, izobraževanja in sociale pomagati pri snovanju novega pojmovanja družine, in to je bil pravi cilj spremembe Zakona o zakonski zvezi.
Referendum bo trenutek, ko bo moral vsak od nas obvarovati otroke pred zlom spolnega eksperimentiranja, ki bi jih ranilo v dno duše in jim ukradlo otroštvo.

- Lahko pričakujemo, da zagovorniki zakona z njegovimi nasprotniki ne bodo delali »v rokavicah«. Priča bomo podtikanju, neresnicam, zasmehovanju, zaničevanju, nestrpnim poimenovanjem itd. Kako gledate na mesec pred nami, ko bo potekala kampanja o referendumu in bo na preizkusu temeljna kultura dialoga in demokratične razprave?

- Mnogi pravijo, da je šel razvoj sveta zmeraj naprej in napovedujejo, da bodo, če z zakonom ne uspejo zdaj, uspeli čez 3 ali 5 let. Kaj odgovoriti na to? Je to boj z mlini na veter? Je ta boj izgubljen?
Ne glede na to, ali bomo referendum dobili ali ne, bomo mi delali naprej. Ogromno je držav, ki o tovrstni zakonodaji prav nič ne razmišljajo. Po svetu se v zagovor pravicam otrok in družin zbira na milijone ljudi in prej ali slej se bo zgodil korak tudi v obratno smer – da bo katera od držav, ki je takšno ureditev politično že sprejela, svojo odločitev pod pritiskom ljudstva tudi spremenila. Tudi mi bomo še naprej delali v prid zakonski zvezi moža in žene, v prid pravicam otrok, v prid materinstvu in očetovstvu in v prid starim staršem ter za prihodnost našega naroda. Ne bomo odnehali in ne bomo samo čakali, kdaj bo spet prišla neka levica in ponovno poizkušala skozi takšna ali drugačna stranska vrata uveljaviti krivične zakone za družino. Na žalost zdajšnjih oblastnikov očitno ne zanima mnenje ljudi, čeprav smo jim ga sporočili že pred tremi leti.
Samo mi, odrasli državljani Slovenije, bomo odločili, ali želimo otrokom dobro še naprej in jih vzgajati po svojem prepričanju. Mi bomo odločili, v kako svobodni družbi bomo živeli, zato lepo vabim vsakogar širom Slovenije, da se udeleži družinskega referenduma in glasuje PROTI krivičnemu zakonu. To je trenutek tudi za nas, stare starše, da se odpravimo na volišča in damo glas PROTI – glas za naše vnuke in družine.
pogovarjal se je: Matej ERJAVEC [matej.erjavec@ognjisce.si]

Moj pogled 12_2015 - pdf oblika

Z ljubljanskim nadškofom in metropolitom bi se lahko pogovarjala o veliko stvareh, a sva se morala omejiti. Najprej na prvo leto njegovega škofovanja, nato na nekaj njegovih vtisov s sinode, ki se je je oktobra udeležil v Rimu. Ob koncu pa sva se še dotaknila bližnjega referenduma v Sloveniji in začetka svetega leta usmiljenja. Pogovor pa sva začela s spominom na nenavaden dogodek.

- Lani septembra, nekje po vašem rojstnem dnevu (7. septembra), sem imel z vami pogovor ob 500-letnici province sv. Križa, katere predstojnik ste takrat bili. Pogovor je bil objavljen v oktobrski številki Ognjišča, ki je izšla malo pred vašim imenovanjem za ljubljanskega nadškofa (4. oktobra). Nekateri so takrat trdili, da sem imel izredno dobre informacije, ker sem vas povabil za gosta meseca. Vendar to ne drži, saj takrat, ko sva se pogovarjala, še vi niste vedeli, da se pripravlja vaše imenovanje ...
Za točen odgovor bi moral pogledati točne datume. Gotovo pa je, da sem bil imenovan za nadškofa v soboto, 4. oktobra, o tem imenovanju pa sem prvič govoril z nuncijem v torek pred tem datumom. Torej v začetku septembra gotovo nisem še nič vedel o imenovanju za nadškofa.

- Kmalu bo leto, odkar opravljate službo ljubljanskega nadškofa? Ste se nanjo že ‘navadili’?
Zdi se mi, da se na določene stvari človek nikoli ne more zares navaditi, ker je to služba, ki dnevno prinaša nove ljudi z novimi problemi in vprašanji. Tega se res ne moreš navaditi. Prav tako se ne moreš navaditi srečevanja z ljudmi po župnijah. Vsaka župnija ima svojski utrip. Zato je vsak obisk nekaj novega, čeprav se na neki način skozi ponavljajo zelo podobne stvari. Izzivi so vedno novi. Zanimivo je, da ko včasih pozdravijo gospoda nadškofa, še ne vem, da gre zame ...

- Se ozirate naokrog, kje je?
Oziram se ne, a še vedno v prvem trenutku ne zaznam, da gre zame.

- Čemu se zelo težko privajate kot nadškof? Nedvomno se slog življenja redovnika ali redovnega provinciala razlikuje od življenja nadškofa.

Gotovo se razlikuje. Po eni strani sem imel že kot provincial opravka z ljudmi in z duhovniki, resda tam bolj z redovniki. So pa brez dvoma razlike. Tam sem vedel, da bom ob četrtkih zvečer z brati na rekreaciji. Sedaj imam marsikateri četrtek zvečer obveznosti in se ne morem udeležiti rekreacije. Kadar pa le morem, grem tja.
Dokler se mi urnik ni kolikor toliko ustalil, nisem v stolnici spovedoval. Spovedoval sem pa po župnijah, ko sem jih obiskoval. Redno spovedovanje sem kar malo pogrešal. Ko sem pa sedaj ob četrtkih doma, grem redno v spovednico.

- A greste tako kot ‘navaden’ spovednik?
Da, preprosto kot spovednik. To se mi zdi zelo dobro in potrebno. V spovednici srečaš življenje od zelo blizu. Morda nikjer tako zelo od blizu kakor v spovednici. Prav tako se mi zdi pomembno, da tudi na tem področju škof daje zgled duhovnikom. Spovedovanje je zelo pomembno duhovniško opravilo, pravzaprav privilegij, ki ga imamo duhovniki, da lahko gremo na ta način naproti ljudem in jim pomagamo. Končno te to spodbuja, da tudi sam ne pozabiš na ta zakrament in ga redno prejemaš.

- To je lepa poteza tudi v prihajajočem letu usmiljenja. Pa da ne bi imeli bralci vtisa, da je škofovstvo eno samo breme – česa se pa kot nadškof veselite?
Vedno me zelo veselijo srečanja z občestvi: srečanja pred birmo z birmanci, njihovimi starši, botri ... Zame je to zmeraj lepo doživetje. Tudi zato, ker skušam to opraviti ne toliko kot preverjanje znanja, ampak kot katehezo o zakramentih. Potem grem spovedovat in tam se ta kateheza pozna. Opažam, da jih nagovori. Lepa so krščevanja sedmega otroka v družinah. Sedmega otroka namreč krsti škof. Čeprav je igralec Gregor Čušin dejal, da bi škof moral iti krstit tretjega otroka, saj se s tretjim ‘prebije meja’, tam se odloči, ali bo družina številčnejša ali ne. Veliko lepih stvari doživim, ko me obiščejo ljudje. Tudi v tej pisarni.
Skratka, veselje so ljudje! Tudi različni uspehi na drugih področjih: pri obnavljanju cerkva in ohranjanju naše dediščine. A pravo veselje so ljudje! Včasih prav z občudovanjem opazujem, koliko imamo dobrih, tudi svetih ljudi. Imamo tudi veliko izredno dobrih duhovnikov. Dejansko je njihovo življenje skrb za te ljudi tako v materialnem kot v duhovnem smislu. Ob nekaterih vernih laikih, ki toliko naredijo na župnijah, si človek res izpraša vest: koliko pa imam jaz rad Boga, ko vidiš njihovo izročenost.
Kot nadškof glavnega mesta se morate srečevati s predstavniki kulturnega, znanstvenega, gospodarskega in političnega življenja. Tudi to je del nadškofove službe.
Tudi to je del nadškofove službe, saj smo postavljeni za vse ljudi, ne samo za določene izbrance. Na začetku službe sem dobil veliko spodbud, nasvetov in prošenj. Med drugim tudi, naj gledam na to, da bom več časa posvečal kristjanom, ki so tukaj, kakor tistim, ki jih ni. Končno pa je treba tudi omenjene ljudi iz gospodarstva, politike ... spodbujati, pa čeprav samo z osebnimi srečanji, da spoznavajo svoj poklic kot službo ljudem in ne začnejo služiti samim sebi, določeni eliti ali stranki. Papež Frančišek je dejal, da je politika dobro delo in ga je zato treba opravljati z vso odgovornostjo.

- Letos oktobra ste se udeležili zasedanja škofovske sinode v Rimu. Verjamem, da je bilo to posebno doživetje. Toda dovolite, da prej kot o vaših doživetjih vprašam, kako ste vi doživljali ‘dva tabora’ na sinodi, o katerih so že pred sinodo poročali mediji? Nekateri so napovedovali celo razkol v Cerkvi med liberalci in konservativci. Se je v razpravah kaj ‘iskrilo’ med tema dvema smerema?
Skozi vso sinodo nisem doživljal dveh taborov, dveh ‘front’, na katerih bi se bojevali. Tega nisem zaznal niti v dvorani na plenarnih zasedanjih niti pri delu po skupinah. Se je pa iskrilo. V najširšem možnem razponu na vseh področjih: misel, teologija, pravo, zgodovina, psihologija ... Na dan so prihajala najrazličnejša stališča, a ne stališča dveh taborov, ampak ljudi, ki se pogovarjajo in izhajajo iz stanja, kakršno je, in na osnovi vseh izkušen Cerkve v preteklosti in vsega cerkvenega nauka, ki ga je papež večkrat poudarjal, iščejo odgovore na ta vprašanja. To iskanje odgovorov je bilo toliko bolj zahtevno, ker nismo govorili o eni župniji, ali o Cerkvi v enem narodu, kjer velja dokajšnja poeneotenost, ampak smo govorili o Cerkvi po vsem svetu (katoliški Cerkvi), kjer prihaja na dan vsa različnost socialnih, političnih, gospodarskih, kulturnih danosti, ki jih Cerkev na različnih krajih živi. Tudi zato je bilo na sinodi toliko različnosti. Torej ne samo zaradi različnih vprašanj!

Škofovska sinoda in referendum
Sinoda je govorila o družini. V mislih imam dva dogodka v Sloveniji. Prvi je bližji referendum, na katerem bomo branili pravico otrok do matere in očeta in zavrnili teorijo spolov, ki jo njeni zagovorniki nasilno vsiljujejo današnji družbi. Kaj se lahko slovenska Cerkev nauči od te sinode?
Sinoda je ves čas poudarjala družino kot skupnost moža in žene. Tudi zakon, ki je nerodoviten, je družina, ker je odprtost za življenje. Zato je za nas kristjane preprosto nesprejemljivo, da bi bila družina lahko kakršnakoli skupnost, ki pride skupaj. To ne more biti! Pomembno se mi zdi, da vedno znova poudarjamo: otroci imajo pravico živeti pri materi in očetu. To je dejansko neodtujljiva človekova pravica, poroka konec koncev to ni! Prav tako ni človekova pravica imeti otroka, imeti očeta in mamo pa je! Prepričan sem, da bomo po vseh tehnoloških korakih, ki jih bo človeštvo še sposobno, na koncu ostali na moški in ženski komponenti, ki se morata združiti za rojstvo novega človeka. Če je tako na začetku življenja vsakega človeka, ima vsak otrok pravico, da živi z očetom in z mamo, kolikor je to v največji meri mogoče.
Zato je referendum dan na voljo našim družinam, da se odločijo, v kakšnih družinah in kakšni družbi bodo živeli naši otroci.

- Ali lahko rečemo, da se kaže razlika med evropsko Cerkvijo, ki je stara, tudi utrujena, in novimi Cerkvami, ki so žive, mlade?
Seveda se je to na sinodi poznalo. Včeraj sem govoril z jezuitskim provincialom, ki se je pred kratkim vrnil iz Afrike. Ko je začel pripovedovati o doživetjih v Zambiji, je iz njega privrelo navdušenje nad mladostno močjo tamkajšnje Cerkve: 1500 ljudi pri maši. Ne morejo imeti maše vsako nedeljo, ker ni dovolj duhovnikov. Če sedaj to izkušnjo primerjamo z evropsko Cerkvijo, kjer so klopi v cerkvah vse bolj prazne, je to res zelo različno.

- V medijih so največkrat omenjale teme o istospolnih in izvenzakonskih skupnostih in seveda o ločenih in znova civilno poročenih. Nekateri so pričakovali novosti na teh področjih, da bo Cerkev spremenila pogled na to. Ali pa ste morda nakazali na kakšne nove vidike teh sodobnih pojavov?
Nekateri pojavi so dejansko sodobni, čeprav je bila že tudi v zgodovini kakšna razveza, saj končno celo Cerkev v svojem pravu pozna “ločitev od mize in postelje”. Veliko število ponovno civilno poročenih pa je gotovo sodobni pojav. Istospolnost je zgodovinsko izpričano dejstvo, a v kulturah, ki so opešale, ki so začele zahajati. Sinoda se je tudi tega dotaknila. Bilo je zanimivo, ko je papež rekel: zunaj slišimo, kakor da so ločeni in ponovno civilno poročeni in njihovo prejemanje obhajila glavno vprašanje naše sinode. A to ni. To je sinoda o družini in zato moramo govoriti o njej in ne samo o enem odstotku družin, ki jih srečujemo. Glede ločenih, ki ostanejo sami, pri prejemanju zakramentov ni nobene težave. To premalo poudarjamo in nekateri zato po krivici trpijo. Zelo so poudarili, da je treba spremljati družine ponovno civilno poročenih in da jim morajo župnijsko občestvo in druge družine stati ob strani. Ti ljudje morajo prehoditi določeno pot in v sebi skleniti neki proces, ki se ne sklene z ločitvenim dokumentom na sodišču. Takrat se naredi nekaj formalnega, a proces v duši, odpuščanje in vse drugo, kar spada v ta proces, – tukaj ti ljudje potrebujejo bližino in pomoč cerkvenega občestva. V sklepnem dokumentu piše, da je veljajo načela, ki jih je napisal Janez Pavel II, v posinodalni spodbudi o družini (Familiaris consortio) v 84. členu. Prepričan sem, da bo v tej smeri dal kakšno navodilo tudi papež Frančišek in bo napisal posinodalno spodbudo.

- Kaj pa obhajilo ponovno poročenih?
Večkrat je bilo poudarjeno, da moramo preseči gledanje, kot da obhajilo vernika vključuje v Cerkev, v občestvo. Zmotno je mišljenje, da je nekdo član Cerkve, ker hodi k obhajilu. Ne, člani Cerkve postanemo po krstu. Nobeno drugo dejanje, tudi ločitev in ponovna civilna poroka, ne razveljavi krsta. On ostane član občestva. Pomembno je, da mu občestvo da to čutiti in da so ti ljudje vključeni v pastoralno dogajanje. Veliko je pastoralnega dogajanja, kjer so lahko ti ljudje v polnosti navzoči. Vključeni so lahko v karitativni dejavnosti, v vzgoji, pri gospodarskih dejavnostih ...

- V Sloveniji in najbrž tudi po svetu se ti ljudje, ki jim je zakon spodletel, zbirajo v okviru Cerkve. Tako je tudi na zunaj vidno, da niso izločeni iz Cerkve in v tistih skupinah lahko rešujejo svoje posebne težave. Ste kaj govorili o tem tudi na sinodi?
V naši jezikovni skupini smo izrecno govorili o teh skupinah. Te skupine so marsikje in redno delujejo. Navzoč je bil škof, ki je v svoji škofiji organiziral srečanje za ločene in ponovno poročene in na to srečanje je prišlo 400 parov. V njegovi škofiji deluje pet skupin, ki imajo svoje duhovne spremljevalce, ki so usposobljeni za delo z njimi.
Tudi pri nas imamo take skupine. Tudi sam sem imel srečanje z ločenimi in ponovno poročenimi. Ni jih bilo 400, osemdeset pa jih je prišlo.

- Doživeti sinodo je najbrž posebno izkustvo. Kako ste jo vi doživljali? Kako ste doživljali srečanja z zelo različnimi škofi, duhovniki in drugimi?
Večina je bilo res škofov. Bilo je kar nekaj profesorjev, ki so strokovnjaki za posamezna področja. Ti so bili polnopravni člani sinode. Navzoči so bili predstavniki drugih krščanskih Cerkva in večina je bila ves čas navzoča na sinodi. Seveda so bili navzoči še zakonci, ki so nas tudi nagovorili. In prav ta pričevanja so bila včasih zelo ganljiva. Že po sestavi sinode vidimo, da je bila sinoda zelo raznolika. Zanimivo je bilo pogledati škofe, ki so se vsuli iz sinodalne dvorane: eni v talarjih, drugi v drugačnih oblekah, eni z neke vrste turbani na glavi, drugi z drugačnimi pokrivali. Tudi ta kulturna razlika, ki prihaja na dan prek obleke, je bila dinamika, ki jo je prinašalo to katoliško druženje škofov. Prava raznolikost je prihaja na dan po relacijah, nastopih ki so jih imeli škofje v sinodalni dvorani. Ker nas je bilo toliko, so morali nastop omejiti na tri minute. Po treh minutah se je mikrofon izklopil.

- Avtomatično?
Ne čisto. Morda so ti pustili še par sekund, da si dokončal misel, potem so se ti zahvalili. Te je pa zvočni signal opomnil, da si izkoristil svoj čas. V pogovornih skupinah je bilo več časa in tam je naša različnost še bolj prišla do izraza.

- Je kakšen govorec naredil na vas poseben vtis?
Zelo se me je dotaknilo pričevanje para iz Indije. Ona je bila katoličanka, mož pa hindujec. Spoštoval je njeno katoliško vero, a ko sta se rodila otroka, ni želel, da bi ju krstili in vzgajali v katoliški veri. On je ostajal hindujec, ona pa je dosledno živela svoje krščanstvo, obiskovala mašo in prejemala zakramente, molila ... V desetletjih je najprej on dozorel, da je zaprosil za krst. Čakala ga je in molila kot sv. Monika za sina Avguština. En otrok se je odločil za krst pri osemnajstih, drugi pa pri dvaindvajsetih letih. To je pripovedoval mož in še dejal, da je nekaj najlepšega, ko gredo sedaj skupaj k maši in k obhajilu in tako skupaj praznujejo svojo vero.

- Torej jih je spreobrnilo njeno življenje.
Da, njeno življenje, njena nevsiljiva trdnost. Ona je živela svojo vero, ne da bi kogarkoli silila v vero. Tudi ne da bi silila, da bi morala otroka živeti po njeni veri, ker bi očitno to prineslo razdor v družino. Verjetno je tako presodila in verjetno tudi premolila. Ta trdnost in zaupanje v Boga in, predvidevam, veliko molitve je pomagalo, da so drugi družinski člani prišli do vere.

- Kaj pa kdo od škofov ali teologov?
Težko je koga posebej imenovati, ker smo se ponavljali. Ne dobesedno, ampak po temah. Vsakdo od nas je izbral enega ali dva člena delovnega gradiva in spregovoril o njem. Nas je bilo 270, členov pa vsaj polovico manj. Ker pa nekateri členi niso nikoli prišli na vrsto, so drugi prišli večkrat. In ko poslušaš te intervente enega za drugim, se ti zdi marsikaj znanega.
Morda besede enega od udeležencev, a ne med interventom, ampak v prostem pogovoru v avli, ko je dejal, da moramo tudi pri vprašanju prejemanja zakramentov upoštevati sv. Pavla, ko govori o mesu, darovanem malikom. Tam Pavel pravi, da je potrebno misliti ne samo nase, ampak upoštevati tudi občestvo.

- Pravijo, da je udeležba na sinodi kar naporna, saj je urnik kar natlačen.
Dejansko je sinoda zahtevna. Z delom smo začeli zjutraj ob 9. uri. Dopoldanski sklop se je končal ob pol enih. Na kosilo smo šli tja, kjer smo stanovali. Ob pol petih smo spet prišli skupaj in delali zvečer do sedmih. V dopoldanskem sklopu je bilo vmes pol ure odmora, popoldne pa samo deset minut.
Imeli smo dva načina dela: eden je bil delo na plenarnih sejah, ko smo bili vsi skupaj in poslušali poročila. Poslušanja je bilo štiri ure in pol na dan. To je kar naporno in zahteva veliko koncentracijo, tudi zato, ker so govorili v petih jezikih. V jezikovnih skupinah je pogovor potekal v enem jeziku. Delali pa smo od ponedeljka do sobote. Tudi zadnji dan smo končali delo v soboto zvečer dvajset do sedmih!

- Zanimivo je, da papež na sinodi predvsem posluša in ne govori.
Dejansko papež posluša. Zanimivo, da je bil navzoč na vseh plenarnih sejah. Pogovorov v skupinah se ni udeleževal. Ves čas je delo sinode dejavno spremljal. In z razliko od lanskega leta se je letos večkrat oglasil. Najprej v torek zjutraj, ko je prišlo znano pismo trinajstih kardinalov. O njem mi nismo nič vedeli, saj so mu napisali osebno pismo o metodi, po kateri naj dela sinoda. Papež je razložil po kakšnih dokumentih dela sinoda. Oglasil se je tudi, ko nas je povabil, da bi molitev ob začetku namenili preganjanim kristjanom na kriznih področjih. Tretjič se je oglasil, ko je napovedal ustanovitev posebnega dikasterija, namenjenega laikom, družini in življenju. Imel je še močan govor ob proslavi 50-letnice škofovske sinode.
Sinoda je Cerkev, ki hodi skupaj. Nima nobene moči odločanja, je posvetovalno telo, ki vse ugotovitve in sklepe izroči papežu, da papež sadove sinode posreduje Cerkvi.

- Pravijo, da se je papež Frančišek tudi med odmori čisto zgubil med udeleženci sinode.
Ne samo med sinodalnimi očeti, včasih sploh do njih ni prišel. Dejansko se je izgubil, a med ljudstvom, med bogoslovci, ki so pomagali na sinodi, pa med družinami, ki so sodelovale na zborovanju. Na koncu hodnika je bilo mogoče v odmoru popiti kavo, a zdi se mi, da do tja papežu nikoli ni uspelo priti, ker so ga običajno zadržali v pogovoru ...

- 10. oktobra ste vi govorili na sinodi. Med drugim ste govorili o pomembnosti priprave na zakon. Ste predvsem predstavili slovensko izkušnjo?
Izhajal sem najprej iz delovnega gradiva in seveda iz naše izkušnje ter iz dejstva, da govorimo o družini. In če govorimo o njej, potem jedro našega razmišljanja ni gašenje požarov, ampak je jedro razmišljanja, kako preprečiti požar. Torej da se ne ukvarjamo samo z ločitvami in problemi ločenih, ampak da se vprašamo, kako pomagati družinam, da bodo mogle uresničiti to, kar so novoporočenci in zaročenci nosili v svojih sanjah ob začetku zveze. Ko je papež Frančišek v pridigi na začetku sinode govoril o nerazveznosti zakona, je dejal, da to ni jarem, ki si ga naložimo za vedno, ampak je ljubezen, ki nosi v sebi nerazveznost – to je ljubezen za vedno.

- Kako torej pomagati zakoncem, da bi ostali skupaj?
Več govornikov na sinodi je poudarilo pomembnost priprave na zakon: daljne, bližnje in neposredne. V cerkvi na Slovenskem nekaj tega imamo, kakor imajo tudi drugod po svetu. Marsikje je priprava bolj poglobljena. Večkrat smo v zvezi s to pripravo govorili kot o katehumenski poti. Priprava na zakon kot pot, ki te pripelje do neke zrelosti, do neke odločitve. Kakor katehumenat pripelje katehumena do sprejema krsta in z njim vsega tistega, kar je kot kristjan želel, tako naj bi priprava na zakon pripeljala zaročence na sprejem tega zakramenta in vsega, kar ta zakrament pomeni. Pomembno je, da so v to pripravo vključene družine. Priprava ni samo srečanje s strokovnjaki za posamezna področja (zdravnik, psiholog ...), ampak da se srečajo s pričevalci zakonskega življenja – zakonci, ki naj spregovorijo o lepoti zakonskega življenja in družine. In tako družine pripravljajo mlade ljudi na družinsko življenje.

- Govorili ste tudi o teoriji spolov.
Da, smo jo omenili, a kot ideologijo spolov (gender) in jo seveda zavrnili, saj predstavlja nasilje nad človekom in nad družino. Slišali smo tudi praktične primere, kako se to uveljavlja v praksi, tudi v šolah. Papež je začel svojo pridigo ob začetku sinode z besedami o osamljenosti Adama, ki mu Bog zato da pomočnico, njemu primerno in skupaj premagata osamljenost in skupaj oblikujeta družino. Njuna skupnost je rodovitna. Zato teorija spolov o prehajanju od enega spola k drugemu ne pride v poštev.

- Sinoda je govorila o družini. V mislih imam dva dogodka v Sloveniji, povezana s to temeljno celico družbe. Prvi je referendum pred božičem in o njem govoriva na posebnem mestu. Drugi dogodek je katoliški shod leta 2017.
Prepričan sem, da bomo v razmeroma kratkem času dobili posinodalno spodbudo papeža Frančiška. Zato bomo lahko na njeni osnovi konkretno razmislili o pastorali družine pri nas: kako lahko poskrbimo za daljno pripravo na družinsko življenje. Kako lahko to vključimo že v osnovnošolski verouk? Ko je nekdo spoznal, da je poklican v zakonsko življenje, pa morda še nima fanta, oz. dekleta, lahko vstopi v proces bližnje priprave – to bi bila lahko pot zorenja za zakon. In neposredna priprava, ki je priprava na obhajanje zakramenta kot takega. Takrat se lahko ponovno osvetli skrivnost zakramenta in zaročence tudi povabi k spovedi.
Poglobiti bomo morali tudi spremljanje mladih zakoncev po poroki, pa tudi drugih. Imamo sicer že precej zakonskih skupin. Da bi družine postale nosilke pastorale družine, ne samo ‘sprejemalke’. Upam, da se bo rodila kakšna zakonska skupina več. Pred kratkim sem se udeležil srečanja različnih skupin, pravzaprav različnih oblik zakonskih srečevanj. Za eno od teh oblik druženja zakoncev sem slišal, da se je v vseh desetletjih njihovega srečevanja razšel samo en par. Zame je to očitno znamenje, kako pomembne so zakonske skupine.

- Omenili ste vlogo papeža Frančiška na sinodi in ga od blizu doživeli. Boste od teh srečanj še z večjim zanimanjem brali in poslušali njegove besede?
Mislim, da ne, ker sem že do sedaj z zanimanjem spremljal in prebiral njegove misli. Tudi zaradi tega, ker sem v naših medijih večkrat naletel, da nisem v njih srečal papeža Frančiška. Morda sem zasledil en njegov stavek. Zato sem skušal ugotoviti, kaj je papež dejansko povedal in sem poiskal izvirnike njegovih govorov, da ne srečuješ papeža Frančiška prek drugih, ampak v njem samem. Glede na svežino in moč njegovih metafor je vedno navdihujoče in poživljajoče brati to, kar pove.

- Prebrali ste tudi njegove misli o usmiljenju. V knjigo Cerkev – hiša usmiljenja ste napisali uvodne besede. Za to smo vam iskreno hvaležni. 8. decembra bomo začeli sveto leto usmiljenja. Kako bi želeli, da bi odmevalo v Sloveniji, pa tudi v osebnem življenju vernikov?
Večkrat sam sem se spraševal, tudi v pogovoru z drugimi, kaj je temeljna vsebina, jedro leta usmiljenja. Morda se motim, a čutim, da papež Frančišek želi, da se prek besede usmiljenje srečamo najprej s tem, da smo mi potrebni usmiljenja, da se vsak posameznik sreča sam s sabo. Živimo v površnem svetu, zato bo leto usmiljenja vsakega izmed nas opozorilo na dobro, ki ga v sebi nosi, pa tudi na greh, ki ga v sebi nosi. Zame je že vsako spoznanje greha dokaz Božjega usmiljenja in Božje bližine, ker mi Bog razodeva moj greh. Bog, ki me ljubi, ve, da so moje zmožnosti večje od teh, ki jih živim. Prav ob spoznanju svoje notranjosti, to je svoje obdarovanosti in grešnosti, postajamo vedno bolj ljudje.
Če se bomo prepustili Božjemu usmiljenju, bomo postali bolj sočutni drug do drugega, bolj usmiljeni. Papež Frančišek pravi, da v družbi, v kateri živimo, vlada kultura vzemi in zavrzi. To je trdo in neizprosno okolje, ki ljudi ‘izpljune’, ko iz njih iztisne, kar more iztisniti. Zato to okolje potrebuje sočutje in usmiljenje. Če bomo zaživeli leto usmiljenja, bomo postali družba z bolj človeškim obrazom.
Ko sem se vozil s sinode, sem poslušal italijanski katoliški radio. Na sporedu je bila oddaja, kjer je neka redovnica izredno lepo govorila o usmiljenju v Svetem pismu. Na koncu so odprli telefonske linije in zanimivo, so poslušalci večinoma nasprotovali njenim besedam v slogu: Da, usmiljenje, ampak mora biti tudi spreobrnjenje, sicer usmiljenje nima kje delovati. Odgovorila je, da razume poslušalce, a usmiljenje je bistveno širši pojem, kakor je odnos do greha in grešnika. Usmiljenja je potreben vsak človek v stiski, potreben ga je bolnik, težak bolnik. Danes v zahodnem svetu vihra prapor evtanazije. Usmiljenje, ne evtanazija! Nekdo, ki je od rojstva zaznamovan, potrebuje usmiljenje, sicer ga bomo izločili iz človeške družbe. Usmiljenje potrebuje revež, ki si ne zna in ne more pomagati. Sicer nam bo odveč. Pred njim bomo zavihali nos in se obrnili stran. Skratka usmiljenje je bistveno širša razsežnost kot sta pojem greh in usmiljenje.
pogovarjal se je: Božo RUSTJA
[bozo.rustja@ognjisce.si]

Gost meseca 12_2015 - pdf oblika