V medijih se te dni veliko govori o beguncih, migrantih iz Bližnjega vzhoda. Katoliška Cerkev uči, da moramo biti kristjani gostoljubni in da jih moramo sprejeti, ne glede na to, kakšne vere, narodnosti so itd. V tem očitno soglaša z zahodnjaškim odnosom do nekdanjih kolonij, ki so množično sprejemale nekdanje podanike, služabnike in celo sužnje. Zahodnoevropske države se očitno ne bojijo mešanja ras, veroizpovedi, kultur, tudi jim ni mar, ali se cerkve spreminjajo v mošeje. Podobno kot se je Bizanc islamiziral pod Otomani. Bi nas to moralo skrbeti? Bo Evropa povečala rodnost ali nepremišljeno sprejemala prišleke vseh vrst pod ekonomsko pretvezo staranja prebivalstva? Samarijan je res poskrbel za ranjenega človeka, ni ga pa sprejel v svojo hišo.
Evropejci moramo poskrbeti za povečanje rodnosti, ali je mar Cerkev izgubila upanje za Evropo? Misijonarji širijo meje Cerkve po celem svetu, kako pa bodo uspeli preprečiti zaton Cerkve v Evropi? Je še kaj upanja za Cerkev v bogati Evropi? Kakšen odnos naj imamo kristjani do migrantov? Naj kar zamižimo na eno oko pod pretvezo karitativnosti, čeprav vemo, da se dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala? Ali naj s pritajenim in potlačenim strahom vendarle zaupamo v višji načrt?
Stanka

Kar začudeni gledamo pred televizijskimi ekrani procesije beguncev, ki se vsak dan pomikajo čez Slovenijo proti Avstriji in Nemčiji. Česa takega Evropa še ni doživela. Upravičeno smo zaskrbljeni, kako se bo vse to končalo in ali se bo sploh končalo. V Sloveniji je še toliko ostankov gradov in utrdb, ki so nas branili pred napadi Turkov v srednjem veku. Pomorska bitka pri Lepantu je bila ena od zadnjih preizkušenj, ki bi se lahko končala z porazom evropskih narodov in bi Evropa podlegla turškemu cesarstvu. Papež je takrat povabil vse krščanske narode, naj se vojaško združijo, vernike pa, naj molijo, da se to ne bi zgodilo, priporočil je zlasti, naj se moli v ta namen rožni venec. Lahko rečemo, da je Marija rešila takratno krščansko Evropo pred propadom in suženjstvom. Se zgodovina ponavlja v naših dneh? Tega ne bi mogli reči. Razmere so precej drugačne. Tokrat ne gre za oborožen spopad, nasprotno, muslimanski narodi prihajajo v Evropo, da si rešijo življenje. Drugo vprašanje je, ali jim Evropa lahko nudi tako življenjsko zaščito, ne da bi sama postala plen novih razmer.
Veliko je bilo zgražanje nad murskosoboškim škofom Štumpfom, ko je v dveh pismih izrazil dvom, ali ravnamo prav, ko spuščamo čez svojo mejo ljudi, ki jih ne moremo kontrolirati, ali prihajajo kot begunci, ki jim je v njihovi domovini življenje ogroženo, (iz islamske samooklicane države, v kateri so uvedli najbolj krut režim in pobijajo kristjane zgolj zato, ker so kristjani in se nočejo spreobrniti v islam in se podrediti nečloveškemu načinu življenja) ali pa so samo ekonomski emigranti, ki izkoriščajo priliko, da pridejo v razvito Evropo, kjer upajo, da bodo boljše živeli. Škof Štumpf je opozarjal, da moramo to dvoje ločevati. Napadi nanj s strani liberalnega časopisja so bili nestrpni in žaljivi, kot da se sedaj levičarji borijo za Cerkev proti škofu, tisti, ki so do sedaj želeli kristjane utopiti v žlici vode. Sedaj hočejo prepričati kristjane, da se ne držijo evangelija in Jezusovega nauka.
Stvari niso enostavne in ti jih v svojem pismu tudi navajaš. Jezusov nauk o ljubezni do bližnjega je jasen. Svojega bližnjega moramo ljubiti. Ne smemo pa s tem povzročiti sebi in svojemu bližnjemu še večjo škodo. Sedaj se tudi državne oblasti prebujajo in iščejo rešitve, da ne bi bila škoda še večja, kot jo povzročajo okoliščine same. Katoliške dobrodelne organizacije (Karitas), in tudi Rdeči križ in druge nekatoliške dobrodelne ustanove so se v minulih mesecih s svojo dobrodelnostjo in osebno pomočjo zares izkazale in ponosni smo nanje. To bodo delale tudi v prihodnje, o tem sem prepričan. Olajšati trpljenje teh ljudi, zlasti otrok in mater, je veliko delo usmiljenja. Bomo pa tudi razumeli, da oblasti naredijo vse, da se ne dela še večja škoda samim beguncem in tistim, ki jih sprejemajo, tudi če so za to potrebne določeno omejitve. To je sedaj vsem jasno. Morali pa so pljuvati po škofu Štumpfu, ker je bila to dobrodošla prilika, da se blati Cerkev.
Katoliška Cerkev res uči, da moramo begunce sprejeti, ne glede na to, kakšne vere so. To je res. Nikogar se ne more prisiliti, da v nekaj veruje ali ne. Osnovno načelo je, da se mora človek ravnati po svoji vesti. Vest mu pove, ali je nekaj prav ali ne. Nekatera načela so tako jasna, da jih lahko razume vsek normalen odrasel človek. Taka načela so na primer, da drugemu ne smeš vzeti življenja, dobrega imena, njegove lastnine, ga ne smeš z lažjo prevarati, mu škodovati, da moraš spoštovati svoje starše, brate in sestre in vse domače. Še bi lahko naštevali. Na primer, da moraš verjeti v Boga, ki se razodeva v naravi in v svojih čudovitih delih. Kristjani imamo to srečo, da imamo v evangeliju in Svetem pismu veliko bolj določen nauk, ki nam ga je dal Jezus. Zato se ne smemo čuditi, če imajo drugi narodi (tudi begunci) veliko nejasnih spoznanj in nerazumljivih običajev in obnašanja. V tem jih lahko poučimo, ne smemo pa jih siliti, da bi verovali tako kot mi, če tega sami ne spoznajo. Ne morem reči, da se danes v Evropi cerkve spreminjajo v mošeje, res pa je, da se zidajo mošeje. Tam se zbirajo muslimani, ki častijo, kot mi, enega Boga, stvarnika vsega vesoljstva. Da je Cerkev skozi zgodovino sprejemala pogane in drugače verujoče, ki so to želeli in spoznali lepoto katoliške vere, je razumljivo, to se dogaja še danes.
Ali bo Evropa postala muslimanska? Mislim, da te nevarnosti še ni. Res pa je, da je Evropa razkristjanjena, ljudje manj obiskujejo cerkev, manj je rojstev, krstov, porok, verskih šol, vzgojnih zavodov. Tisti, ki prihajajo k nam kot begunci in so muslimani, bodo najbrž ostali muslimani, ampak njihovi otroci se bodo morda obnašali kot njihovi novi vrstniki. Žal to pomeni, da bodo vedno manj verni muslimani. Moramo računati, da imajo prihajajoči begunci muslimani na splošno nižjo izobrazbo, zato ne bodo spreobračali Evropejcev. Največkrat se ‘spreobrnejo’ fantje ali dekleta zaradi poroke. Pri izobraženih bo tega vse manj. Število beguncev, čeprav izgleda veliko, je v odstotkih razmeroma majhno. V Nemčiji je 4% muslimanov. Nemčija šteje 82 milijonov prebivalcev. To je potem 4,9 % prebivalstva. Ni malo, vendar tudi ne toliko, da bi bila Nemčija v nevarnosti pred muslimanizacijo. V drugih evropskih državah je razmerje še nižje. S tega vidika ne moremo reči , da se “dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala.” V zgodovini se je sicer že zgodilo, da so dežele, ki so bile zibelka krščanstva, npr. severna Afrika, popolnoma izgubile krščansko vero. Krščanstvo ima danes eno milijardo in pol vernikov (katoličanov, pravoslavnih in protestantov). Ne more kar tako izginiti s površja zemlje. Toliko bolj če upoštevamo, da so najbolj napredni in razviti narodi ravno tisti, kjer se je razvila ta kultura. Sicer pa je Jezus svoji Cerkvi zagotovil, da bo z njo do konca sveta (prim. Mt 23,20).
Imaš pa prav, da se mora Evropa spreobrniti in zopet postati motor napredka, zdravih družin in vere. Zato je tudi papež hotel sinodo o družini, ki se je pred kratkim končala.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (12), str. 8

Projekt Luč Miru iz Betlehema se je začel leta 1986. Na avstrijski televiziji ORF v studiu v Linzu so v oddaji Licht ins Dunkel (Luč v temi), namenjeni invalidom in otrokom, organizatorji v zahvalo sodelujočim namesto drobnih daril delili plamen iz votline Jezusovega rojstva. Plamen je delil otrok, ki se je v tistem letu še posebej izkazal.
Takrat ni še nihče slutil, da bo ta preprosta gesta nekoč prerasla v projekt, ki obsega celotno zahodno in srednjo Evropo ter del vzhodne Evrope. Leta 1991 so plamen prvič v Slovenijo prinesli skavti iz Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki so tudi nosilci te dobrodelne akcije. Prinesli so ga s sporočilom Mir je čas brez vojne. Plamen od takrat nepretrgoma vsako leto prinesejo k nam. Leta 1996 so se jim pri tem pridružili taborniki iz Zveze tabornikov Slovenije (ZTS), leta 2001 Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS) in leta 2003 Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO).
Vsako leto prostovoljne prispevke, ki se zberejo ob deljenju plamena, dajo v dobrodelne namene. Lansko leto se je v okviru tega namena projektu Botrstvo namenilo kar 16.500 €. Letos pa gre dober namen za otroke iz socialno ogroženih družin. Omogočilo se jim bo zimske smučarske počitnice.

25 let Luči miru iz Betlehema je poseben trenutek, ko se lahko ozremo nazaj, v svetlobo, v toploto, ki jo je sporočilo te dobrodelne akcije puščalo v naših srcih, v naši družbi. Prav tako pa je to pravi trenutek, da se vprašamo, koliko resnično živimo mir, koliko ga cenimo in čutimo njegovo toploto.
K temu nas vabi letošnja poslanica, ki nas sprašuje: Se samo zdi ali res gori? Vabi nas k zazrtju navznoter in premisleku.
»Imam majhen problem.
Tvoj dar še vedno gori, a se bojim,
Da brez prave strasti.«
»Pomisli, ni vse odvisno samo od tvoje moči.
Pomembno je, da je tvoje dejanje
dejanje ljubezni.
To šteje, to greje.«

Ognjišče (2015) 12, str. 77

Iz otroških let se spominjam, kako je bilo pri maši. Duhovnik je molil v latinščini ob oltarju, s hrbtom proti ljudem, ki so dogajanje spremljali z molitveniki (mašnimi knjižicami). Po koncilu je maša vsem razumljiva, ker je v živem jeziku. Zakaj je Cerkev tako dolgo vztrajala pri latinščini? (Jakob)
Jezus je pri zadnji večerji na veliki četrtek postavil sveto evharistijo in je posvetilne besede nad kruhom in vinom govoril v aramejskem jeziku. V prvi Cerkvi pri bogoslužju govorili in molili v tistem jeziku, ki so ga verniki najbolj razumeli. Glavni deželni jezik je bil bogoslužni jezik. To je bila najprej grščina, od 4. stoletja dalje pa latinščina, ki je obveljala kot ‘materni’ jezik katoliške Cerkve. Le izjemoma je na Zahodu dovoljevala kak drug jezik; taka izjema je bil slovanski jezik, ki sta v bogoslužje uvedla slovanska apostola sv. Ciril in Metod (869). Razlogi, zakaj je Cerkev vztrajala pri latinščini, so: skupen jezik je izraz edinosti vesoljne Cerkve; živi jeziki se spreminjajo, latinščina se ne; pomen bogoslužnega dogajanja zgovorno izražajo obredi in kretnje. (sč)

Ognjišče (2015) 12, str. 73

Od 29. novembra do 25. decembra si vzemi 3 minutke na dan, ‘odklikaj’ na spletno stran Pridi.com, Facebook ali Youtube, poišči #deliJezusa in si oglej kratek filmček. Vsak dan te bo nagovoril kdo od znanih Slovencev, ki bo s teboj delil svojo izkušnjo vere v Jezusa in te ob tem povabil, da razmisliš ter pričuješ o svoji veri tudi TI!

#deliJezusa lahko spremljaš tudi preko televizije Exodus vsak adventni dan ob 7:00, 13:00, 19:00, 1:00.
Vsak dan si lepo povabljen, da pričuješ in deliš besedo o Jezusu, našem najboljšem Prijatelju!
Ekipa #deliJezusa

Ognjišče (2015) 12, str. 95

Že v prejšnji številki smo napovedali, da bodo decembrskemu Ognjišču priložene tri priloge. Prva je stenski koledar za leto 2016. Ob meditativnih fotografijah so misli papeža Frančiška o usmiljenju, ki nas bodo spremljale v svetem letu usmiljenja. Pripravili bomo posebno ponudbo knjig in drugih izdelkov, primernih za to leto. V tokratni prilogi Ognjišča predstavljamo izredna sveta leta. Listni koledar bo vpet v božično številko.
Druga priloga je Miklavževa ponudba. V tretji (Knjižna ponudba Ognjišča) pa so druge naše knjige, namenjene odraslim in mladim. Med njimi so vse tiste, ki smo jih izdali v letu 2015 pa tudi nekaj novosti, ki  iše izidejo do konca leta. Prepričani smo, da bo v njej vsakdo lahko našel kaj zase in za decembrska obdarovanja.

V Božični prilogi so predstavljene naše novosti in nekateri tematski sklopi knjig. Med novostmi je knjiga p. Janeza Šamperla Angeli na poti življenja. V njej so v pesmih predstavljeni angeli, ki nas spremljajo skozi življenje od angela belega oblačila do angela smrti. Ne manjka niti priljubljeni angel varuh. Knjigo krasijo zgovorne fotografije angelov Ubalda Trnkoczya. Posnete so bile v piranskih cerkvah.

Druga novost je dvanajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo z naslovom Zgodbe za skladen zakon in družino. Prva poglavja (Družina in skupnost, Spoštuj očeta in mater, Mati) govorijo predvsem o zakonskem in družinskem življenju in nam ponujajo priložnost, da bi bolje razumeli drug drugega, naslednja poglavja (Odpuščati in ljubiti, Denar ni vse; Če ni Boga, je vse dovoljeno; Sveto pismo je Božja beseda; Drugačen pogled) pa so namenjena tako zakoncem, kakor tudi drugim. Skratka, v knjigi je za vsakega nekaj.

Tretja novost Obrazi ljubezni je nastala v sodelovanje s Slovensko Karitas. Ob srebrnem jubileju Karitas prinaša zgodbe in razmišljanja ljudi, ki se pod okriljem te dobrodelne organizacije že 25 let trudijo prinašati v svet ljubezen in biti v službi človekovega dostojanstva.

Adventni čas, v katerem se pripravljamo na praznik Gospodovega rojstva, je na poseben način namenjen tudi razmisleku o družini. To toliko bolj velja za Slovenijo, kjer bomo imeli 20. decembra referendum, na katerem bomo odločali o izredno pomembni stvari – o osnovni celici družbe – družini. Kristjani smo dolžni braniti družino, kakršna je v Stvarnikovem načrtu. Z nekaj članki predstavljamo prizadevanja ljudi, ki branijo družino in govorijo o pomenu te osnovne celice družbe.

V adventu bomo na FB Ognjišča pripravljali poseben adventni koledar. Njegova glavna tema bodo telesna in duhovna dela usmiljenja. Misli bodo povzete po knjigi papeža Frančiška Cerkev, Hiša usmiljenja. Lani se je ta oblika priprave na božič dobro ‘prijela’.

Že zadnjič smo vam sporočili, naročnino na Ognjišče za leto 2016: celoletna naročnina pri župnijskih uradih bo 29.70 €, za posameznike po pošti pa 30,50 €, cena posamezne številke pa 2,70 €, 10 centov več kot doslej. Kdor zaradi trenutne socialne stiske ne more plačati naročnine, naj Ognjišča ne odpove, ampak naj se oglasi na našo upravo, da bomo našli ustrezno rešitev.

Ta številka bo prišla med vas še pred Slovenskim knjižnim sejmom, kjer bo tudi stojnica Ognjišča. Vabimo vas, da se oglasite pri njej in si ogledate naše knjižne izdaje ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom. Pa ne samo na knjižnem sejmu, tudi sicer lahko kupite knjige in druge izdelke s popustom. Vabimo vas, da se oglasite zlasti v naših knjigarnah ali si ogledate našo spletno stran. Gotovo boste našli primerno darilo zase in za svoje najdražje.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Izredna sveta leta

gost meseca

ljubljanski nadškof in metropolit
Stanislav Zore

fantje in punce

Potrpežljivost

Preberite več: December 2015

Enkrat letno, tradicionalno zadnji teden v novembru, se v tednu Karitas posebno spomnimo vseh pomoči potrebnih in predvsem vseh sodelavcev in prostovoljcev Karitas. Letos je teden ‘zasijal’ v znamenju 25–letnice delovanja Slovenske karitas pod geslom “V službi človekovega dostojanstva”.
Slovenska pokrajinska škofovska konferenca je 1. maja 1990 pod vodstvom tedanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja ustanovila Slovensko karitas. V naslednjih mesecih so bile ustanovljene še škofijske Karitas v Ljubljani, Mariboru in Kopru ter številne župnijske karitas.
»Dogodek lahko primerjam evangeljski prispodobi o gorčičnem semenu.

Padlo je v rodovitno slovensko zemljo, vzklilo in zaživelo je, pognalo je globoke korenine in danes gledamo SK kot mogočno drevo z mnogimi vejami dobrodelnih ustanov: preko 450 Župnijskih karitas, skoraj 10.000 prostovoljnih sodelavcev, trije socialni zavodi s krajevnimi enotami, več domov za starejše, ostarele in onemogle, materinski domovi, sprejemališče in zavetišče za brezdomce, skupnosti ‘Srečanje’ za zasvojene, terapevtsko pripravljalni center, svetovalnice, ambulanta za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja in še in še. Z ustanovitvijo SK je Cerkev na Slovenskem poleg oznanjevanja in bogoslužja v polnosti zaživela tretjo dimenzijo svojega poslanstva,« pravi nadškof dr. Franc Kramberger, prvi predsednik Slovenske karitas.

V preteklih 25 letih tako Karitas plete mrežo pomoči in solidarnosti v najrazličnejših okoljih in potrebah. Plete mrežo s ljudmi v stiskah, kot tudi z ljudmi, ki radi priskočijo na pomoč s svojimi darovi in svojim časom.

O dobrem in velikem delu Slovenske karitas spregovorijo številke, ki so na teh straneh zbrane, še več o delu Karitas in zgodbe ljudi, pa lahko preberete v Knjigi Obrazi Ljubezni, ki je te dni izšla pri založbi Ognjišče in prinaša zgodbe in razmišljanja ljudi, ki se pod okriljem Karitas že 25 let trudijo prinašati v svet ljubezen in biti v službi človekovega dostojanstva.
Helena Zevnik Rozman

Še malo in lahko bo poljubila obrazek ...
Še malo in lahko bo poljubila obrazek, ob katerem se ji ulijejo solze vsakič, ko ga ugleda na ultrazvoku in ko zasliši utrip njegovega srca. Močno ga ljubi od trenutka, ko je spoznala, da bo postala mama.
Ampak ne, to ni bil lep in osrečujoč trenutek. Bil je šok, ki jo je pretresel in ji obrnil življenje v povsem drugo smer. Mlada je, po merilih te družbe čisto premlada za otroka. Ima jih 23. Celo nekateri kristjani pa njena družina, njena mama ... Prav vsi so pričakovali, da bo naredila splav. Da ne bo imela »problema«. Kako preprosto bi bilo ... Trebušček še ni bil zaobljen, lahko bi še naprej delila podnajemniško sobico s kolegico, lahko bi občasno delala. Morda je celo partner ne bi zapustil? Strahopetno je pobegnil, ko je izvedel za njeno nosečnost in odločitev za življenje.
V tistem trenutku ni imela nikogar, ki bi ji stal ob strani, zdelo se ji je, da se je vse obrnilo proti njej. A trdno odločena, da bo otroku omogočila največ, kar mu kot mamica lahko: ljubezen, ki se lahko splete le med mamo in otrokom, ki raste pod njenim srcem.
Šla se je pozanimat na CSD, šla je na internet in našla materinski dom. Vedela je, da je vredno poskusiti in pol leta po prihodu je notranje mirna in izžareva tisto posebno umirjenost in milino, ki sta dani le ženam v blaženem pričakovanju.
Zgodba iz knjige Obrazi Ljubezni

 

Pomoč ženskam v stiski:

prvi materinski dom v Sloveniji na Škofljici (15.12.1990)
5 materinskih domov in varna hiša
v 25 letih v materinskih domovih in varni hiši bivalo: 994 žensk in 938 otrok.

Pomoč odvisnikom:

prva komuna v Sloveniji (do danes 5 komun Skupnosti Srečanje in 3 sprejemni centri)
terapevtska skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju
program Vrtnica za rehabilitacijo oseb s težavami z odvisnostjo od alkohola

Pomoč otrokom:

V zadnjih letih je v programe pomoči otrokom vključenih letno preko 26.000 otrok, polovici se pomaga v obliki šolskih potrebščin. Veliko jih je vključenih v različne programe druženj. V 20 letih z Karitas letovalo tudi 2563 otrok iz vse Slovenije.

Pomoč družinam:

V letu 2014 smo pomagali 91.410 družinskim članom s hrano, plačilom položnic in drugo pomočjo, ki lajša vsakdanje življenje. Najobsežnejša pomoč je bila realizirana v letu 2012, ko je pomoč v hrani prejelo več kot 21.000 družin. V 20 letih je z Karitas letovalo: 1056 družin.

Pomoč starejšim:

V letu 2014 smo v programe pomoči vključili 46.185 starejših oseb, največ z obiskovanjem, organiziranjem različnih dogodkov, vse več pa zadnja leta tudi z materialno pomočjo. V osmih letih je z Karitas letovalo 844 starejših oseb.

Pomoč brezdomcem:

V okviru Karitas v Sloveniji delujejo: dnevni centri za begunce, zavetišča, nočni mobilni servis, ambulanti in zobozdravstvena ordinacija za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, pralnice in kopalnice, ljudski kuhinji...V letu 2014 je bilo v program pomoči brezdomcem vključenih 1.355 brezdomcev.

Humanitarna in razvojna pomoč:

V devetih letih v Afriki zgradili/obnovili/opremili
5 šol in vrtec, 3 zdravstvene centre in 2 porodnišnici
8 večjih vodnjakov
zdravstvena vzgoja prebivalstva
zagotovili delo 279 staršem iz najrevnejših družin

Pomoč na Balkanu:

Zgradili 40 hiš po vojni v BIH, še 15 sofinancirali gradnjo
izvedli različne projekte v BIH in Srbiji za podporo lokalnemu prebivalstvu
pomoč ob zadnjih poplavah.

Pomoč beguncem in tujcem

V času vojne na Hrvaškem in BIH pomagali preko 55.000 beguncem
od leta 2006 izvajamo program Oskrbe žrtve trgovin z ljudmi – v tem času pomagali 76 osebam
vključeni v pomoč prebežnikom ob zadnji begunski krizi

Naravne nesreče:

V 25 letih je Karitas z zbranimi sredstvi za namen naravni nesreč pomagala v višini 5.610.700 evrov, od tega je bilo 2.000.000 evrov javnih sredstev namenjenih za pomoč po neurjih v letu 2008.

Organizacija na vseslovenskem nivoju:

SLOVENSKA KARITAS vključuje 6 škofijskih Karitas, 459 župnijskih, dekanijskih in območnih karitas; Zavode za izvajanje specifičnih socialnih programov (Zavod Pelikan – Karitas; Zavod Karitas Samarijan; Zavod Čebela). V vseh organizacijah Karitas deluje preko 10.000 prostovoljcev, ki vsako leto opravijo več kot 500.000 prostovoljnih ur. V organizacijah je zaposlenih več kot 100 oseb.

Ognjišče (2015) 12, str. 96

Ob preseljevanju narodov, ki ga doživljamo na stari celini, razmišljam o tistih ‘skupnih imenovalcih’, na katerih bo potrebno utemeljiti naše sobivanje. Papež Frančišek je ob obisku Amerike ponovno poudaril zlato pravilo, kot povezovalni element med različnimi kulturami in religijami, saj zagotavlja miroljubno sožitje. Že ob obisku Sarajeva je poudaril, da moramo vsi “priznati temeljne vrednote, ki so skupne vsemu človeštvu, vrednote, v imenu katerih lahko in moramo sodelovati, ustvarjati in se pogovarjati, odpuščati in rasti ter omogočiti, da različni glasovi skupaj ustvarijo čudovito ter spevno pesem in ne fanatičnega krika sovraštva.” Zlato pravilo je kristjanom znano iz Svetega pisma. Jezusove besede: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim« (Mt 7,12; Lk 6,31), pa najdemo tudi v islamu. Mohamedu (570–632) pripisujejo izrek: »Nihče izmed vas ni vernik, dokler svojemu bratu ne želi tega, kar si želi sam.« Konfucij (551–479 pr. Kr.) pravi: »Česar si ti sam ne želiš, tega tudi drugemu človeku ne stori« (Pregovori 15,23). Judovski rabi Hillel HaGadol (cca 110 – cca. 10 pr. Kr.) je v 1. st. pr. Kr. zapisal podobno: »Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi.« V hinduizmu zveni zlato pravilo: »Človek se naj do drugih ne bi obnašal na način, ki je njemu neprijeten; to je bistvo morale« (Mahabharata, XIII. 114.8) in v budizmu: »Položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, naj tudi za drugega ne bo; in položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, kako ga lahko privoščim drugemu?« (Budistični spis Samyutta Nikaya V, 353.35-354.2)

Nam, ki smo domačinsko in še vedno večinsko prebivalstvo Evrope se lahko zdi približevanje drugačnim popolnoma odvečno. Še vedno lahko gledamo na druge iz pozicije moči in nadoblasti. Vendar pa ... Če želimo sebi pripraviti dobro prihodnost, moramo, dokler še imamo čas, vzpostaviti takšen način sobivanja, ki bo tudi za nas rešilen, ko bomo na stari celini le še manjšina. Ste se zdrznili? Da bomo manjšina? Dejstva so neizprosna. Da bi se kultura nekega naroda obdržala dlje kot 25 let, mora obstajati stopnja rodnosti 2,11 otrok na družino. Vse, kar je pod to stopnjo, kaže, da bo družba izginila. Zgodovinski pregled uči, da se ni rešila nobena kultura, kjer je stopnja rodnosti padla pod 1,9. Stopnjo 1,3 je dejansko nemogoče preobrniti, saj potrebujemo za preobrat 80 – 100 let. Z drugimi besedami: če ima od dveh starševskih parov vsak po enega otroka, vsak otrok dobi po enega otroka, kar pomeni, da bo 4 krat manj otrok kot dedkov in babic. Če se rodi samo en milijon otrok v letu 2015, je težko računati na 2 milijona odraslih v letu 2035. Z zmanjševanjem populacije usiha tudi družba in kultura, ki ji le ta pripada.
Stopnja rodnosti v Franciji je 1,8, v Angliji 1,6 – približno tolikšna je stopnja rodnosti tudi v Sloveniji, v Grčiji znaša 1,3, prav toliko v Nemčiji, v Italiji je 1,2, v Španiji 1,1 ... 31 dežel Evropske unije ima skupno stopnjo rodnosti 1,38. Zgodovina kaže, da te stopnje rodnosti ni mogoče spreobrniti. Po nekaj letih EU, kot jo poznamo, ne bo več obstajala. Vendar pa se populacija v Evropi ne zmanjšuje. Od celotne populacijske rasti Evrope od leta 1990 je 90 odstotkov islamske emigracije. Vzemimo za primer Francijo. Populacijska stopnja Francozov je 1,8, muslimanov v Franciji pa 8,1. Južna Francija je bila regija z največ cerkvami na svetu. Sedaj ima več džamij kot cerkva. 30 odstotkov prebivalstva pod dvajsetim letom je muslimanov. V večjih mestih, kot so Nica, Marsej, Pariz ... je naraslo število muslimanov na 45 odstotkov. Do leta 2027 bo vsak peti Francoz musliman. S tem tempom bo čez slabih 40 let Francija islamska republika. Nemška vlada je javno priznala: »Padec nemške populacije se ne more več zaustaviti.« Nemčija bo muslimanska dežela do leta 2050. Libijski voditelj Muamar Gadaffi je nekoč izjavil: »Obstajajo znamenja da bo Alah zagotovil zmago nad Evropo brez mečev, pušk in brez osvajalskih bojev. Ne potrebujemo teroristov in samomorilcev. 50 milijonov muslimanov bo Evropo pretvorilo v muslimanski kontinent v nekaj desetletjih.« Po podatkih iz leta 2007 je bilo v Evropi 52 milijonov muslimanov, do leta 2017 se bo to število podvojilo na 104 milijone. Za primer: v zadnjih 30. letih je v Veliki Britaniji število muslimanov z 8.200 zraslo na 2.5 milijona. Svet, v katerem živimo mi, ne bo več isti, v katerem bodo živeli naši vnuki.
Razlog za paniko? Nikakor! Je pa razlog (naj ne zveni kot sebično), da postavimo naše sobivanje na takšne temelje, na katerih bomo lahko tudi mi dolgoročno (pre)živeli. »Deluj tako, da bo tvoja osebna maksima lahko obveljala kot obči zakon!« svetuje Emanuel Kant. In papež Frančišek (ob obisku Sarajeva): »Tista oseba, tisti narod, ki sem ga videl kot sovražnika, ima isto obličje kakor jaz, ima srce kakor jaz, dušo kakor jaz, saj imamo istega Očeta v nebesih. Resnična pravičnost torej pomeni storiti tisti osebi, tistemu narodu to, kar želim, da bi oni storili meni, mojemu narodu. /.../ To je potrebno zato, da lahko odkrijemo bogastvo vsakega, ovrednotimo to, kar nas povezuje ter da gledamo na razlike, kot na možnost za rast v spoštovanju do vseh. Potreben je potrpežljiv in zaupen pogovor, da bodo lahko posamezniki, družine in skupnosti posredovale najprej vrednote lastne kulture ter sprejemale dobro, ki prihaja iz izkušnje drugih.«
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (11) 2015, str. 42