Na prireditvi Misijonska vas v okviru Misijonskega središča Slovenije vsaki dve leti na ogled postavijo življenje, delo in uspehe slovenskih misijonarjev s celega sveta. Obiskovalci imajo možnost spoznavati kulturo, jezik, običaje in tudi razmere, kakršne vladajo v posamezni deželi.
Za pristen stik z življenjem v misijonskih deželah poskrbijo misijonarji, ki se udeležijo prireditve. Tako je na raznih delavnicah in predstavitvah možno stopiti v stik z misijonarji, jih povprašati o njihovem delu ali jim zgolj stisniti roko. Na ogled je bila postavljena tudi časovnica z vsemi slovenskimi misijonarji do danes, na misijonski tržnici pa je bilo možno kupiti pristne in unikatne izdelke iz misijonskih dežel.
Letošnja Misijonska vas je poseben poudarek namenila delu na Madagaskarju. Temu primerno je prireditev požela posebno pozornost, saj sta bila osrednja gosta na prireditvi Peter Opeka in Tone Kerin, oba misijonarja na Madagaskarju.
S to prireditvijo nam želijo organizatorji približati delo slovenskih misijonarjev po svetu in pokazati, kje in na kakšne načine se borijo z revščino, pomanjkanjem in zapuščenostjo ter približati to realnost tudi nam, ki živimo v izobilju, čeprav se tega pogosto ne zavedamo.
piše in fotografira: Matej Erjavec [matej.erjavec@ognjisce.si]
Ognjišče (2015) 11, str. 124

Album, na katerem so posnete pridige papeža Frančiška ob spremljavi rock glasbe, ki so jo skomponirali italijanski rock glasbeniki, bo kmalu objavljen na iTunesu. Album nastaja s podporo in s spremljanjem Svetega sedeža. Glavni producent in umetniški vodja je Gulio Neroni, ki je že bil angažiran v podobnih projektih. Gre za posnetke pridig sv. Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. V tem primeru je glasba predstavljala dela znanih avtorjev klasične glasbe. Tokrat pa se je Neroni odločil za sodobno obliko in povabil k sodelovanju italijanskega glasbenika Toniya Pagliuca, vodja glasbene skupine Le Orme, ki je bila v sedemdesetih letih v Italiji zelo popularna kot predhodnica progresivnega rocka. Pagluca je še dejal, kako je to povabilo sprejel z navdušenjem in da je zanj predstavljalo umetniški izziv. Objavljen je že singl, ki nam lahko pokaže, kaj lahko pričakujemo. Gre za pesem Wake Up! Go! Go! Forward! (Zbudi se! Pojdi! Pojdi! Naprej!), ki vsebuje tudi papeževo pridigo v angleščini, izrečeno med njegovim obiskom Južne Koreje.

15. 10. 2015 je v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava potekala vsakoletna prireditev Ritem srca. Znova se je pokazalo, da so Slovenci, ki jim je blizu duhovna ritmična glasba, lačni takšnih dogodkov. O tem sta pričala polna dvorana in vzdušje skozi celi dve uri prireditvenega programa.
Dogodek je bil zasnovan z dvema deloma. V prvem je nastopilo osem ustvarjalcev in predstavilo enako število popolnoma novih duhovnih ritmičnih pesmi. Festivalski del se je nato prelil v slavilnega, v katerem je polna dvorana pela, plesala in slavila Boga ob znanih priredbah in domačih pesmih s področja duhovne glasbe.
Festivalski del sta začela znana ustvarjalca Sašo in Robi s skupino. Pod tem imenom sta tokrat nastopila zadnjič, saj se skupina, v kateri delujeta, sedaj imenuje 33. Primorci so nam tako predstavili pesem 33 besed. Govori o Zaheju, ki je povabljen, da začne dejavno živeti. Za njima je na oder stopila Neža Pančur – Nessy s pesmijo Odrešenik. V pesmi se skriva zares lepo besedilo, ki nas nagovarja, naj nikoli ne izgubimo upanja, saj je z nami vedno Jezus, ki skrbi za nas. Andrej Jerman je nastopil s pesmijo, ki jo je imel v predalu že nekaj let. Govori o deklici, ki se spopada z odvisnostjo. Zato ima pesem tudi svetopisemski naslov Talita kum, deklica vstani. Dobesedno s svojo življenjsko zgodbo je nastopila pevka Ingrid. Z njo je želela nagovoriti še druge, da bi se pustili spoznati Bogu, se z njim srečati ter mu pripadati. Skupina Odsev je nastopila s pesmijo Darovanje, ki nas brate in sestre vabi, da drug za drugega molimo. Rebeka Prelesnik je s pesmijo Ponižna želela spregovoriti o ponižnosti in molitvi. Skupina Pusti sled se na odru počuti odlično, saj je petje molitev, ki jim je najbližja. O tem poje tudi njihova pesem. Kot zadnja nastopajoča je nastopila Petra Stopar, ki je pela o tem, da ob določenih preizkušnjah v življenju podvomimo, ter orisala svojo življenjsko zgodbo v pesmi Moja si luč.
Slavilni del so nato sooblikovali vsi nastopajoči v festivalskem delu skupaj s 108-članskim mešanim pevskim zborom Škofijske klasične gimnazije pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič ter odličnih pevk Sandre in Lee Rihter. Za spremljavo je skrbel festivalski bend, ki so ga sestavljali Miran Juvan, Damjan Pančur, Klemen Markelj in Urban Medič. Posebno vzdušje pa vsako leto dodajo animatorji iz Stične, ki so pod vodstvom Bernarda Šutiča in Emanuele Eduard skrbeli za to, da publika ni ostala pri miru.
Tomaž Kavčič [tomaz.kavcic@ognjisce.si] fotografije: Matej ERJAVEC
Ognjišče (2015) 11, str. 125

Fotografija malega Davida v materinem naročju in z dudo v ustih je obšla svet in postala nekakšen simbol sinode o družini (4. do 25. oktobra 2015), ki oktobra poteka v Vatikanu. Pred začetkom zasedanj se je družina sešla s papežem Frančiškom, ki je blagoslovil malega Davida. »Komaj ga je zagledal, je papežev obraz zasijal od veselja,« je dejala Davidova mama, Patrizia, ki z možem Massimom že enajst let misijonari. Oba sta člana neokatehumenske skupnosti, povabilo na sinodo pa sta prejela na nizozemski naslov, kjer delujeta kot družinska misijonarja. Mali David je dvanajsti otrok zakoncev, ki sta doma iz Rima. Po maminih besedah je David prvi dan na sinodi odlično prestal, saj je samo enkrat zajokal, med popoldanskim zasedanjem pa je mirno spal.
»Številni so nam navdušeno rekli, kako nas je lepo slišati in videti na sinodi, ker v nas vidijo potrditev, da je teorija mogoča tudi v praksi. Smo normalni ljudje in to, kar Bog dela po nas, lahko dela tudi po drugih,« sta dejala zakonca.
Poleg zakoncev Paloni je v delo sinode vključenih še 17 zakonskih parov, med njimi tudi par iz Tridenta, ki je dejaven v zakonski pastorali. »Nismo teologi, a na sinodi želimo podati svoje pričevanje, to je pričevanje družin, s katerimi se srečujemo pri našem delu v škofiji,« je dejal ta zakonski par. (br)

Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Podobno kot lani, smo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jo boste strgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in tudi prihodnja obdarovanja. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe – knjige, za katere velja poseben popust. V Miklavževi ponudbi je predstavljen samo del našega širokega izbora knjig. V njej so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle..

Decembrskemu Ognjišču bo dodana še razširjena Miklavževa ponudba s knjigami za božič in novo leto. Včasih poklanjamo nekoristne stvari, zato vas vabimo, da podarjate knjige duhovne vsebine, ki jih bodo lahko obdarovani tudi čez čas vzeli v roke in knjiga bo darilo, ki jih bo lahko večkrat razveselilo.

Prav tako bomo decembrski številki dodali stenski koledar z barvnimi fotografijami iz narave in navdihujočimi izreki, mogoče ga bo tudi posebej kupiti. Kupiti bo tudi mogoče listni stenski koledar, ki bo vpet v januarsko Ognjišče.

Naročnina na Ognjišče
bo v letu 2016 ostala skoraj nespremenjena. Celoletna naročnina pri župnijskih uradih bo 29,70 €, za posameznike po pošti pa 30,50 €, cena posamezne številke pa 2,70 €, 10 centov več kot doslej. Tisti, ki ne morete plačati naročnine v enem znesku, lahko prosite za odplačevanje v dveh obrokih. Kdor pa zaradi trenutne socialne stiske ne more plačati naročnine, naj Ognjišča ne odpove, ampak naj se oglasi na našo upravo, da bomo našli ustrezno rešitev.

Za Miklavža smo vam letos pripravili dve slikanici. Miklavževi škornji (besedilo Božo Rustja; ilustracije Juan Juvančič) nam bodo odgovorili, zakaj Miklavž položi svoje darove v škornje in zakaj jih včasih pusti v peharju ali na krožniku. Slikanici so dodani listi z risbami iz slikanice, ki jih bodo otroci lahko pobarvali. Pobarvanka Zakaj nimaš obraza? (besedilo Majda Strašek Januš, ilustracije Viktor Hochtl) govori o tem, kako sta sv. Martin in sv. Miklavž potovala po slovenski deželi. Več si o knjigah lahko preberete v Miklavževi ponudbi.

Zelo bogata je ponudba knjig za otroke o božiču. Prvo, ki je v obliki torbice, Otrokov prvi božič že nekoliko poznate, saj smo jo pred leti že imeli v svojem programu. Sedaj je na voljo prenovljena izdaja. Druga, Zgodba o božiču, vsebuje strip, uganke, dejavnosti in naloge. Vsaki pripovedi je dodana zanimiva naloga, ki jo lahko reši otrok. Božični hlevček je knjiga z bogatimi ilustracijami. Ko odpremo zadnjo stran, zagledamo velik prizor Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevčku. Četrta Svetopisemske zgodbe - Božič ima ob vsaki zgodbi deset ‘zvitkov’ z risbami, ki so tudi na veliki sliki in jih otroci poiščejo tam. Knjiga omogoča še nekatere druge zabavne dejavnosti. Tudi o teh knjigah si lahko več preberete v Miklavževi ponudbi.

Konec novembra bo v Ljubljani potekal knjižni sejem. Na njem bo imelo stojnico tudi Ognjišče. Vabimo vas, da se oglasite pri naši stojnici in si ogledate knjižne izdaje Ognjišča ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom. Prav tako bo na knjižnem sejmu na voljo še nekaj novosti, s katerimi boste lahko obdarovali svoje najbližje (B. Rustja, Zgodbe za razumevajoč zakon in družino; J. Šamperl, Angeli, ...). A o njih več v prihodnjem Ognjišču.

Božo Rustja, odgovorni urednik

* 28. maj 1901, Podutik, † 2. oktober 1965, Ljubljana

»Ljubezen je najnežnejša in najbolj magična govorica Tvoje pesmi, z njo vedno silneje koprniš po skrivnostni združitvi s središčem sveta. Kdor pozna kronologijo Tvojih pesmi, ve, kako se v njih ljubezen in smrt družno bližata druga drugi, kako Ti je še za zdravega življenja postala smrt dobra prijateljica in kako ti je narekovala najelementarnejšo poetičnost, ki je nihče med nami ne premore ... Eden največjih sodobnih katoliških teologov, Karl Rahner, pravi v svoji knjigi o smrti, da človekova duša tisti hip, ko zapusti telo, stopi v novo razmerje do vse snovi, kajti razširi se na vse vesolje in postane vsenavzoča v snovni resničnosti, da se tako pripravi na vstajenje in poveličanje. Ti, ljubi Tone, si bil kristjan, ki je znal umirati s telesom in pesmijo, na smrt in poveličanje snovi si se pripravljal s sublimiranimi procesi svojega duha in telesa.« Tako je ob odprtem grobu v ljubljanskih Dravljah Edvard Kocbek nagovoril 2. oktobra 1965 umrlega pesnika Antona Vodnika, v čigar poeziji se prepletata ljubezen in smrt.

SIN KAMNOSEŠKEGA DELAVCA – UMETNOSTNI ZGODOVINAR
Družina Antona Vodnika, kamnoseškega delavca, po rodu iz Poljanske doline, in Marije Tršan iz mizarske družine iz Podutika, je imela pet otrok: štiri sinove in eno hčer. Anton se je rodil 28. maja 1901, mlajši brat France (1903–1986) je bil pesnik, esejist in prevajalec. Po materini strani sta bila brata Vodnik bratranca slikarja Staneta Kregarja. Anton je končal pet razredov ljudske šole v Šentvidu, leta 1912 se je vpisal na klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v tem kraju in kmalu se je začel oglašati s svojimi pesmimi, najprej v rokopisnem listu za nižješolce, ki ga je tudi urejal, potem pa v Domačih vajah, glasilu višješolcev. Sodeloval je v literarnem krožku, ki ga je vodil profesor slovenščine dr. Anton Breznik, pomemben slavist. Po maturi je študiral umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti nove ljubljanske univerze. Ves čas študija je bil njegov glavni profesor Izidor Cankar. Pod njegovim mentorstvom je leta 1927 doktoriral z disertacijo o baročnem kiparju Francescu Robbu. Istega leta se je v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju poročil z Doro Pegam iz Škofje Loke, ki je končala študij pedagogike in germanistike. Rodila se jima je hčerka Marija (Marjanca). Anton je pogosto menjal zaposlitve, dalj časa je bil urednik, lektor in korektor pri Katoliškem tiskovnem društvu. Leta 1938 ga je Finžgar zaposlil kot urednika pri Mohorjevi družbi. Med vojno je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo. Po vojni je dobil službo pri Državni založbi Slovenije. Leta 1964 je bil predlagan za Prešernovo nagrado, toda zaradi njegove religioznosti in druženja s Kocbekom je bil predlog zavrnjen, kar je bolnega Vodnika zalo prizadelo. Zaradi srčne embolije je 2. oktobra 1965 umrl. Sveto popotnico mu je podelil p. Roman Tominec, pogreb na draveljski božji njivi pa je vodil stolni dekan Jakob Šolar.

PRVI DVE PESNIŠKI ZBIRKI JE SAM PRODAJAL
Anton Vodnik je najpomembnejši pesnik religioznega ekspresionizma v slovenski književnosti. Predajal se je vzneseni izpovedi sveta, ki je poduhovljen, v pesmi je prelil svoje doživljanje narave in odnosov med ljudmi. Te značilne poteze njegovega pesniškega ustvarjanja razodevajo tudi naslovi njegovih pesniških zbirk. Kot študent je leta 1922 v samozaložbi izdal svojo prvo zbirko Žalostne roke, in sicer tako, da je vzel posojilo pri radovljiškem lesnem trgovcu Antonu Resmanu. Ta mu je dolg mecensko odpisal, zato je Vodnik z denarjem, namenjenim vračilu, leta 1923 izdal drugo pesniško zbirko Vigilije. Obe zbirki je sam prodajal tako, da je hodil od vrat do vrat. Tik pred vojno (1941) je izšla njegova tretja pesniška zbirka Skozi vrtove. Vanjo je vključil pesmi iz prvih dveh zbirk ter jim dodal nov ciklus ‘Pogovor s smrtjo’. Za njim je postavil skupino pesmi, ki je dala zbirki naslov. V njih je odkrival ljubezen, ki ga je zdaj vezala z zakonsko ženo. V zbirki Srebrni rog (1948) je pesmi iz prejšnjih zbirk temeljito predelal. V odi ‘Srebrni rog’ je zbral verske izpovedi. Na koncu so elegije, posvečene junakom in žrtvam vojne. V antologijsko knjigo Zlati krogi (1952) je Anton Vodnik vnesel pesmi iz vseh dotedanjih zbirk. Zbirki Glas tišine (1959) je dala ime sklepna meditacija, v kateri poezijo poimenuje ‘glas tišine’. Bil je prepričan, da se mu je šele med pripravljanjem te knjige odkrila skrivnost pesniškega ustvarjanja. Svoje edinstveno in skladno pesniško ustvarjanje je Anton Vodnik leto dni pred smrtjo zbirko ‘izbranih pesmi’ Sončni mlini (1964), ki jo je uredil po istih načelih kot prejšnje svoje antologije.

PESNIK NADNARAVNEGA SVETA IN ANGELOV
Pesnik Anton Vodnik je odraščal v krščanski družini. Iz otroških let je ponesel v življenje spomin blaženih verskih doživetij v verni družini. To se je utrjevalo v šentviškem zavodu, kjer je imela njegova duša (in domišljija) obilo hrane v bogoslužnih obredih in besedilih. V njegovi poeziji se čuti hrepenenje po onostranstvu, svetu, ki je s svojim čistim, blaženim življenjem duš med brati, svati, angelskimi zbori, pri Mariji, v zaupnem božjem naročju, edino pravi, ta, ki smo sedaj vanj postavljeni, pa je le prehoden.
Pri pesniku Antonu Vodniku se je treba poglobiti v njegov jezik, v ritem in predvsem bogastvo njegovih podob. Vseh svojih doživljanj ne opisuje v vsakdanji govorici, ampak v svojem pesniškem jeziku, v metaforah, v podobah. Svoje prispodobe išče v Svetem pismu, v bogoslužnih besedilih. V svojih pesmih se pogosto pogovarja s smrtjo, a zanj smrt ni samo pesniška podoba, ampak zavest njene trajne navzočnosti, zavest o skriti nasprotni strani človekovega življenja.
Pozornost patra Vladimira Truhlarja, uglednega profesorja duhovnosti na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, so pritegnili angeli v poeziji Antona Vodnika. V svoji knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (Ljubljana-Dravlje 1977) temu posveča poglavje ‘Angeli v liriki Antona Vodnika’. Angel je veter, druga značilnost angelov je svetlobno sijanje, njihov bivanjski prostor so ‘ure blestenja’. V Vodnikovi religiozni pesmi angeli ne ostajajo na robu ... saj so po svojem poklicu poslani v ta svet, da mu svetijo, ga rešujejo. S tem samim pa ga že hkrati vsega prevejajo s svojo duhovnostjo in prozornostjo, vse v njem presvetljujejo, milijo, iztanjšujejo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 10, str. 48.

priloga

Stane Kregar in cerkvena umetnost

gost meseca

profesor in publicist dr. Aleš Maver

narava in zdravje

Demenca

Preberite več: November 2015

Oglašam se na pismo Po več nedelj jih ni k maši, ko pridejo, pa gredo k obhajilu. Pismo gospe Stanke je bilo objavljeno v avgustovski številki.
Takšni in podobni članki me žalostijo in vznemirjajo, saj se v mnogih stvareh ne morem strinjati z vašim odgovorom in vem, da nisem edina.
Z možem nimava sedemdeset let kot gospa, ampak precej manj. Soglašava z gospo in ne toliko z vami. Pa zakaj se sprenevedate in opravičujete greh, ko pa dobro vemo, kakšne kristjane ima gospa v mislih. Ali menite, da danes ne veljata več tretja in šesta Božja zapoved, da ste tako odgovorili. Res je, da nimamo nobene pravice nobenega soditi in razmišljati slabo o njem. To pa ne pomeni, da kar je bil pred leti greh, danes ni več, ker so drugi časi. Časi so drugačni, Božje zapovedi so pa vedno iste. Zakaj primerjate nas z Afričani? Pri nas je možnost za sv. mašo vsak dan, če pa kdo ne gre k sv. maši v nedeljo iz razloga, noben niti opazil ne bo. Opazi pa se tistega, ki mašo in obhajilo zlorablja. O takšnih kristjanih piše gospa.
To je dolžnost duhovnika, da pridiga tudi o tem, kdo sme iti k svetemu obhajilu in kdo ne. Koga se bojite, da ne znate več potegniti črte in reči, to je prav in to ne. Ali se bojite, da bo nas kristjanov še manj, če se ne bo dovolilo hoditi k obhajilu tistim, ki živijo v smrtnem grehu. Pa saj oni so že mrtvi, če se ne bodo spreobrnili. Vse preveč se poudarja božje usmiljenje, malo pa je tistih duhovnikov, ki govorijo o Božji pravičnosti. Kot da pekel ne obstaja, ali je tam nekje, kar pa tako in tako ni za tistega, ki le kdaj pa kdaj prestopi cerkveni prag.
In na koncu ne bo vsak sam v celoti odgovarjal zase pred Bogom kot ste zapisali. Starši bomo za svoje otroke odgovarjali do določene mere in seveda še za koga drugega. Duhovniki pa boste za nas vernike, če niste naredili tega, kar bi morali, v tem primeru nas prav poučevali.
Gotovo da misli gospe Stanke, da se počuti največja grešnica, ne prihajajo od hudobnega duha, temveč so sad njene pretanjene vesti, ki še loči, kaj je prav in kaj narobe, ker pa vidi, da se danes živi, kot da greh ni več greh in se ga celo odobrava kot dobro, ni čudno, da je povsem zbegana, še posebno ker niti v cerkvi ne dobi odločne potrditve, da z njeno vestjo ni nič narobe. Torej največja grešnica ni gospa Stanka, ampak so tisti, ki Jezusa zlorabljajo v svetem obhajilu, in duhovniki, ki to dovolijo.
Danes je globalno gledano največ govora o tem, kako moramo biti humani in Bog ne daj komu preveč reči, da ga ne bomo slučajno užalili. Kam je tako razmišljanje pripeljalo, pa vidi, kdor hoče videti.
V naši cerkvi, hvala Bogu, ni takih bogoskrunskih obhajil, o katerih piše gospa, pa imamo po letih mladega župnika, ker nas tudi o tem pravilno poučuje, da vemo, kdo sme pristopiti k obhajilu in kdo ne.
Na žalost že v teoloških šolah mladi ne dobijo pravega znanja, a to je že druga zgodba.
Realnost je taka, da v nebesa ne vodi široka in ohlapna pot, temveč ozka in strma. Vse, kar so v Sv. pismu preroki napovedovali in kar piše v knjigi Razodetja, se bo izpolnilo. Zato nisem pesimist, ampak vem, da se vse to mora zgoditi po Božjem načrtu za prihod Kristusovega kraljestva.
Boga prosim, da vam duhovnikom da veliko modrosti in poguma pri vašem odgovornem delu.
Julijana

PRIPIS UREDNIŠTVA
Zaradi resnice moram napisati, da upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, ki je odgovarjal na pismo gospe Stanke v avgustovski številki Ognjišča, nikakor ni “opravičeval greha”, kakor je zapisala gospa Julijana. Tudi ni napisal, da ne veljata več tretja in šesta Božja zapoved. Prav tako veljajo vse druge. Opozoril nas je na nekatere vidike zapletenega problema, o katerem je govorila bralka Stanka, na katere ona ni opozorila. Skupaj s papežem Frančiškom nas je povabil, naj o teh težavah razmišljamo in molimo, saj bodo o tem jeseni tudi razpravljali na redni škofovski sinodi v Rimu. Ko poskušamo razumeti človeka, še ne pomeni, da opravičujemo njegove napake ali opravičujemo greh.
V nasprotju z vami menim, da še premalo poudarjamo božje usmiljenje. Papež Frančišek, najvišji učitelj in razlagalec vere v Cerkvi, je napovedal sveto leto usmiljenja, da bi verniki pa tudi drugi ljudje bolje spoznali usmiljenega Boga. Kajti če se bomo res srečali z neskončno usmiljenim Bogom in spoznali njegovo neizmerno ljubezen, potem se bomo zelo varovali greha in vsake grešne priložnosti. Težava je v tem, da ljudje ne verujemo dovolj globoko v neizmerno Božje usmiljenje. Če bi zares verovali, potem bi se z veseljem bližali Bogu in bi bile naše cerkve v nedeljah nabito polne, obhajilo bi prejemali z izrednim spoštovanjem in se v primeru, da smo grešili, želeli spovedati in se tako srečati z usmiljenim Bogom.
Tudi v preteklosti je Cerkev vedno oznanjala neizmerno Božjo ljubezen in usmiljenje. Koliko velikih svetnikov je ure in ure presedelo v spovednici, da bi ljudem delili božje usmiljenje v zakramentu sprave. Pomislimo na svetega arškega župnika, svetega patra Pija, Leopolda Mandiča in številne druge. Na poseben način je bila glasnica božjega usmiljenja blažena Mati Terezija iz Kalkute. Seveda ne moremo mimo sv. Favstine Kovalske. Kako je tesno povezana z Božjim usmiljenjem govori že naslov knjige o njej Favstina Kowalska - Glasnica Božjega usmiljenja. Tudi o vseh naštetih svetnikih imamo pri Ognjišču knjige njihovih življenjepisov. Dejstvo, da jih je Cerkev razglasila za svetnike, pomeni, da so ravnali prav in so nam njihova dejanja zgled in navdih tudi za naše življenje.
Božo Rustja