Gospo Metko Zevnik sem ujel v prostorih Koalicije »Za otroke gre!«, kjer je bilo precej živahno. Zvonili so telefoni, potekale so debate, usklajevali in polnili so se koledarji prireditev, ki bodo potekale po celi Sloveniji vse tja do 20. decembra ... Vmes telefonski klic iz ene, nato iz druge medijske hiše. Metka Zevnik je poleg Aleša Primca glas Koalicije »Za otroke gre!«, ki je pobudnica družinskega referenduma.

- Mesec dni smo oddaljeni od referendumskega dneva in, kot vidim, je tukaj na sedežu Koalicije »Za otroke gre!« zelo pestro. Bi nam malce opisali to dogajanje?
Trenutno je zelo dinamično. Ne gre samo za čisto operativne zadeve, ampak tudi za razmišljanje, branje, pisanje, za poglabljanje v pomen vsega tega. Ves ta čas je zapolnjen z mnogimi izzivi.
Veliko je konkretnih operativnih opravil, pa tudi usklajevanj na vsebinskem področju. Odločitev o dveh voditeljih v Koaliciji se sedaj kaže več kot primerna in pravilna, saj si z Alešem delo lahko razdeliva, med sabo izmenjujeva mnenja, hkrati pa sva lahko na dveh različnih krajih. To pride do izraza predvsem sedaj, ko se stvari zelo koncentrirajo, ko mediji zastavljajo veliko vprašanj, ko se je treba odzivati na takšno in drugačno poročanje, ko se organizirajo dogodki po vsej Sloveniji in je treba stopiti do ljudi, se z njimi pogovarjati ... Res, veliko se dogaja, in to po vsej Sloveniji.

Kako je prišlo do odločitve, da boste pristopili k sodelovanju v Koaliciji »Za otroke gre!«? Ste se za sodelovanje odločili tudi iz skrbi za vrednoto družine, za pravice staršev, otrok, navsezadnje tudi starih staršev?
Odločitev za vstop v Koalicijo je sprejel Glas starih staršev – Združenje starih staršev Slovenije, kjer sem predsednica. V našem programu imamo med drugim zapisano, da bomo skušali v slovenski zakonodaji spremeniti vlogo starih staršev in jim dati tisti pomen, ki ga v družbi dejansko imajo. Naša družinska zakonodaja starih staršev praktično ne upošteva, kot da ne bi obstajali, v resnici pa imamo v slovenski družbi zelo pomembno vlogo. Pomagamo družinam svojih odraslih otrok, ko pogosto prevzamemo varstvo in skrb za vnuke. S tem bistveno pripomoremo, da lahko družine, predvsem take z več otroki, normalno funkcionirajo. Naši odrasli otroci to cenijo in so hvaležni, politika pa je to enostavno ignorirala.
Ko je prišlo do spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po hitrem postopku, kar je Državni zbor sprejel brez javne razprave, se ni dalo vložiti nobenih predlogov. Ker se v Glasu starih staršev s sprejetim zakonom nismo strinjali, je kot edina možna pot ostal referendum. Naši člani so podprli povezavo s Civilno iniciativo in nastanek Koalicije »Za otroke gre!«, v kateri sem prevzela voditeljstvo skupaj z Alešem Primcem.
Vse od takrat, ko smo zbrali več kot 80 000 podpisov pobude za referendum, potrebnih pa je bilo samo 2 000, govorim o tem, da smo iz Koalicije »Za otroke gre!« prerasli v vseslovensko Koalicijo.

- Prej sem zasledil tudi, da dobivate klice podpore, marsikaj se dogaja po Sloveniji. Lahko poveste, kakšen je utrip med ljudmi?
Vse od prvega zbiranja podpisov za razpis referenduma dobivamo veliko podpore. Po odločitvi Ustavnega sodišča, da se referendum lahko izpelje, ko nastaja načrt kampanje, pa prihaja do tega, da bomo, kot pravim, objeli Slovenijo. Vsepovsod se pripravljajo dogodki, usmerjeni PROTI Zakonu in to bo na referendumu dokaz velikega srca vseh posameznikov, ki bodo podprli pravice otrok. V vsakem kraju so posamezniki, ki so del te vseslovenske Koalicije in so dali na razpolago svoj čas, znanje in zavzetost. Imamo veliko prostovoljcev, ki pripravljajo dogodke, poskrbijo za kulturni program, oblikujejo vesela srečanja, kamor kot govornike povabijo nas ali pa sami najdejo strokovnjake s tega področja. Lepo je videti, da naši podporniki v nekem kraju prevzamejo odgovornost za informiranje in izpeljavo dogodka, nas pa obvestijo, kaj bo potekalo v njihovem kraju in kdaj. V takih primerih veš, da to ni pobuda ozkega kroga ljudi, ampak so jo ljudje vzeli za svojo. Ne glede na to, da smo kampanjo šele dobro začeli načrtovati, je koledar poln dogodkov vse tja do 20. decembra in skoraj ni dne, ko ne bi bilo v kakem slovenskem kraju manjšega ali večjega srečanja. Zato prisrčno vabim ljudi, da se v svojem kraju udeležijo srečanj na temo družinskega referenduma, da bodo slišali, kakšne posledice bi pomenilo sprejetje zakona in zakaj moramo biti na družinskem referendumu PROTI v čim večjem številu.

- Kateri so argumenti, s katerimi se lahko ljudje »oborožijo«, da bodo vedeli, kaj so res tisti ključni razlogi, da je na referendumu treba biti proti sprejetemu zakonu?
Zakon se je spremenil v dveh členih. Tam, kjer je pisalo, da je zakonska zveza zveza moža in žene, sedaj piše, da je to zveza dveh oseb. In tam, kjer za izvenzakonsko zvezo piše, da je zveza moškega in ženske, je to sedaj zveza dveh oseb. S tem bi iz vseh obrazcev izbrisali pojma mama in oče, saj bi v rojstnem listu pisalo starš 1 in starš 2. V poročnih listih bo pisalo, da je to zveza, ki jo sklepata oseba 1 in oseba 2. S tem se nam odvzame spol ter pomen materinstva in očetovstva.
Po prenovljenem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, katerega namen je zasnovanje družine, bodo homoseksualne zveze upravičene do otrok. Dva moška skupaj ali dve ženski skupaj sicer nikakor ne moreta imeti otroka, zato je možnost bodisi posvojitev, o katerih tudi govori ta zakon, bodisi pomoč zdravstva v obliki biomedicinske oploditve za ženske ali v obliki še bolj spornih posegov, kot je kupovanje revnih mater, da donosijo plod, zasnovan v epruveti iz jajčec neke darovalke. Otrok, ki bo prišel v homoseksualno zvezo s pomočjo take manipulacije, bo dobesedno kupljen in ne bo nikoli poznal svoje matere ali svojega očeta. Po zakonu, ki ga moramo zavrniti, bi take načine in poti za pridobivanje otrok homoseksualnim parom morali plačevati celo davkoplačevalci, saj bi bil to strošek države.
Glede posvojitev želim poudariti, da je otrok v ta namen zelo malo, prav tako tudi držav, od koder prihajajo ti otroci. V mnogih državah bi posvojitve v Slovenijo takoj ustavili, če bi se uveljavil zakon, po katerem bi otroke lahko posvojile tudi homoseksualne osebe. S tem bi bilo otrok za posvojitev v Sloveniji še manj.
Pri posvojitvah pa smo močno prizadeti tudi stari starši, kajti zakon prepoveduje možnost posvojitve otrok starim staršem, medtem ko to omogoča zvezi dveh moških ali dveh žensk.
To so ključne točke tega zakona in tukaj je treba vsebinsko poznati argumente in videti, za kaj v resnici gre.

- Eno so torej pravice, ki so zapisane v tem zakonu, vendar se vsa zadeva ne ustavi samo pri teh zapisanih pravicah.
Zakon pravi tudi, da mora država s sistemom vzgoje in izobraževanja pripravljati mlade na družinsko življenje. To je po sedanjem zakonu popolnoma upravičeno in je del šolskih programov. Če bi obveljala sporna sprememba zakona, bi bilo izobraževanje podrejeno teoriji spola. Ta ideologija govori o tem, da si otroci sami določajo spol in eksperimentirajo s svojo spolno usmerjenostjo. Začelo bi se že pri zelo majhnih otrocih, učbenik je že pripravljen. Gre za manipulacijo otroških duš in šole bodo morale pod prisilo zakona izvajati to ideologijo. Na drugi strani starši ne bodo mogli otrok izpisati od takega pouka, če pa bodo to storili, bodo kaznovani, ker ugovora vesti v tem zakonu ni. Predlagatelji takšnega zakona so natančno vedeli, da morajo sistemi zdravstva, izobraževanja in sociale pomagati pri snovanju novega pojmovanja družine, in to je bil pravi cilj spremembe Zakona o zakonski zvezi.
Referendum bo trenutek, ko bo moral vsak od nas obvarovati otroke pred zlom spolnega eksperimentiranja, ki bi jih ranilo v dno duše in jim ukradlo otroštvo.

- Lahko pričakujemo, da zagovorniki zakona z njegovimi nasprotniki ne bodo delali »v rokavicah«. Priča bomo podtikanju, neresnicam, zasmehovanju, zaničevanju, nestrpnim poimenovanjem itd. Kako gledate na mesec pred nami, ko bo potekala kampanja o referendumu in bo na preizkusu temeljna kultura dialoga in demokratične razprave?

- Mnogi pravijo, da je šel razvoj sveta zmeraj naprej in napovedujejo, da bodo, če z zakonom ne uspejo zdaj, uspeli čez 3 ali 5 let. Kaj odgovoriti na to? Je to boj z mlini na veter? Je ta boj izgubljen?
Ne glede na to, ali bomo referendum dobili ali ne, bomo mi delali naprej. Ogromno je držav, ki o tovrstni zakonodaji prav nič ne razmišljajo. Po svetu se v zagovor pravicam otrok in družin zbira na milijone ljudi in prej ali slej se bo zgodil korak tudi v obratno smer – da bo katera od držav, ki je takšno ureditev politično že sprejela, svojo odločitev pod pritiskom ljudstva tudi spremenila. Tudi mi bomo še naprej delali v prid zakonski zvezi moža in žene, v prid pravicam otrok, v prid materinstvu in očetovstvu in v prid starim staršem ter za prihodnost našega naroda. Ne bomo odnehali in ne bomo samo čakali, kdaj bo spet prišla neka levica in ponovno poizkušala skozi takšna ali drugačna stranska vrata uveljaviti krivične zakone za družino. Na žalost zdajšnjih oblastnikov očitno ne zanima mnenje ljudi, čeprav smo jim ga sporočili že pred tremi leti.
Samo mi, odrasli državljani Slovenije, bomo odločili, ali želimo otrokom dobro še naprej in jih vzgajati po svojem prepričanju. Mi bomo odločili, v kako svobodni družbi bomo živeli, zato lepo vabim vsakogar širom Slovenije, da se udeleži družinskega referenduma in glasuje PROTI krivičnemu zakonu. To je trenutek tudi za nas, stare starše, da se odpravimo na volišča in damo glas PROTI – glas za naše vnuke in družine.
pogovarjal se je: Matej ERJAVEC [matej.erjavec@ognjisce.si]

Moj pogled 12_2015 - pdf oblika

Z ljubljanskim nadškofom in metropolitom bi se lahko pogovarjala o veliko stvareh, a sva se morala omejiti. Najprej na prvo leto njegovega škofovanja, nato na nekaj njegovih vtisov s sinode, ki se je je oktobra udeležil v Rimu. Ob koncu pa sva se še dotaknila bližnjega referenduma v Sloveniji in začetka svetega leta usmiljenja. Pogovor pa sva začela s spominom na nenavaden dogodek.

- Lani septembra, nekje po vašem rojstnem dnevu (7. septembra), sem imel z vami pogovor ob 500-letnici province sv. Križa, katere predstojnik ste takrat bili. Pogovor je bil objavljen v oktobrski številki Ognjišča, ki je izšla malo pred vašim imenovanjem za ljubljanskega nadškofa (4. oktobra). Nekateri so takrat trdili, da sem imel izredno dobre informacije, ker sem vas povabil za gosta meseca. Vendar to ne drži, saj takrat, ko sva se pogovarjala, še vi niste vedeli, da se pripravlja vaše imenovanje ...
Za točen odgovor bi moral pogledati točne datume. Gotovo pa je, da sem bil imenovan za nadškofa v soboto, 4. oktobra, o tem imenovanju pa sem prvič govoril z nuncijem v torek pred tem datumom. Torej v začetku septembra gotovo nisem še nič vedel o imenovanju za nadškofa.

- Kmalu bo leto, odkar opravljate službo ljubljanskega nadškofa? Ste se nanjo že ‘navadili’?
Zdi se mi, da se na določene stvari človek nikoli ne more zares navaditi, ker je to služba, ki dnevno prinaša nove ljudi z novimi problemi in vprašanji. Tega se res ne moreš navaditi. Prav tako se ne moreš navaditi srečevanja z ljudmi po župnijah. Vsaka župnija ima svojski utrip. Zato je vsak obisk nekaj novega, čeprav se na neki način skozi ponavljajo zelo podobne stvari. Izzivi so vedno novi. Zanimivo je, da ko včasih pozdravijo gospoda nadškofa, še ne vem, da gre zame ...

- Se ozirate naokrog, kje je?
Oziram se ne, a še vedno v prvem trenutku ne zaznam, da gre zame.

- Čemu se zelo težko privajate kot nadškof? Nedvomno se slog življenja redovnika ali redovnega provinciala razlikuje od življenja nadškofa.

Gotovo se razlikuje. Po eni strani sem imel že kot provincial opravka z ljudmi in z duhovniki, resda tam bolj z redovniki. So pa brez dvoma razlike. Tam sem vedel, da bom ob četrtkih zvečer z brati na rekreaciji. Sedaj imam marsikateri četrtek zvečer obveznosti in se ne morem udeležiti rekreacije. Kadar pa le morem, grem tja.
Dokler se mi urnik ni kolikor toliko ustalil, nisem v stolnici spovedoval. Spovedoval sem pa po župnijah, ko sem jih obiskoval. Redno spovedovanje sem kar malo pogrešal. Ko sem pa sedaj ob četrtkih doma, grem redno v spovednico.

- A greste tako kot ‘navaden’ spovednik?
Da, preprosto kot spovednik. To se mi zdi zelo dobro in potrebno. V spovednici srečaš življenje od zelo blizu. Morda nikjer tako zelo od blizu kakor v spovednici. Prav tako se mi zdi pomembno, da tudi na tem področju škof daje zgled duhovnikom. Spovedovanje je zelo pomembno duhovniško opravilo, pravzaprav privilegij, ki ga imamo duhovniki, da lahko gremo na ta način naproti ljudem in jim pomagamo. Končno te to spodbuja, da tudi sam ne pozabiš na ta zakrament in ga redno prejemaš.

- To je lepa poteza tudi v prihajajočem letu usmiljenja. Pa da ne bi imeli bralci vtisa, da je škofovstvo eno samo breme – česa se pa kot nadškof veselite?
Vedno me zelo veselijo srečanja z občestvi: srečanja pred birmo z birmanci, njihovimi starši, botri ... Zame je to zmeraj lepo doživetje. Tudi zato, ker skušam to opraviti ne toliko kot preverjanje znanja, ampak kot katehezo o zakramentih. Potem grem spovedovat in tam se ta kateheza pozna. Opažam, da jih nagovori. Lepa so krščevanja sedmega otroka v družinah. Sedmega otroka namreč krsti škof. Čeprav je igralec Gregor Čušin dejal, da bi škof moral iti krstit tretjega otroka, saj se s tretjim ‘prebije meja’, tam se odloči, ali bo družina številčnejša ali ne. Veliko lepih stvari doživim, ko me obiščejo ljudje. Tudi v tej pisarni.
Skratka, veselje so ljudje! Tudi različni uspehi na drugih področjih: pri obnavljanju cerkva in ohranjanju naše dediščine. A pravo veselje so ljudje! Včasih prav z občudovanjem opazujem, koliko imamo dobrih, tudi svetih ljudi. Imamo tudi veliko izredno dobrih duhovnikov. Dejansko je njihovo življenje skrb za te ljudi tako v materialnem kot v duhovnem smislu. Ob nekaterih vernih laikih, ki toliko naredijo na župnijah, si človek res izpraša vest: koliko pa imam jaz rad Boga, ko vidiš njihovo izročenost.
Kot nadškof glavnega mesta se morate srečevati s predstavniki kulturnega, znanstvenega, gospodarskega in političnega življenja. Tudi to je del nadškofove službe.
Tudi to je del nadškofove službe, saj smo postavljeni za vse ljudi, ne samo za določene izbrance. Na začetku službe sem dobil veliko spodbud, nasvetov in prošenj. Med drugim tudi, naj gledam na to, da bom več časa posvečal kristjanom, ki so tukaj, kakor tistim, ki jih ni. Končno pa je treba tudi omenjene ljudi iz gospodarstva, politike ... spodbujati, pa čeprav samo z osebnimi srečanji, da spoznavajo svoj poklic kot službo ljudem in ne začnejo služiti samim sebi, določeni eliti ali stranki. Papež Frančišek je dejal, da je politika dobro delo in ga je zato treba opravljati z vso odgovornostjo.

- Letos oktobra ste se udeležili zasedanja škofovske sinode v Rimu. Verjamem, da je bilo to posebno doživetje. Toda dovolite, da prej kot o vaših doživetjih vprašam, kako ste vi doživljali ‘dva tabora’ na sinodi, o katerih so že pred sinodo poročali mediji? Nekateri so napovedovali celo razkol v Cerkvi med liberalci in konservativci. Se je v razpravah kaj ‘iskrilo’ med tema dvema smerema?
Skozi vso sinodo nisem doživljal dveh taborov, dveh ‘front’, na katerih bi se bojevali. Tega nisem zaznal niti v dvorani na plenarnih zasedanjih niti pri delu po skupinah. Se je pa iskrilo. V najširšem možnem razponu na vseh področjih: misel, teologija, pravo, zgodovina, psihologija ... Na dan so prihajala najrazličnejša stališča, a ne stališča dveh taborov, ampak ljudi, ki se pogovarjajo in izhajajo iz stanja, kakršno je, in na osnovi vseh izkušen Cerkve v preteklosti in vsega cerkvenega nauka, ki ga je papež večkrat poudarjal, iščejo odgovore na ta vprašanja. To iskanje odgovorov je bilo toliko bolj zahtevno, ker nismo govorili o eni župniji, ali o Cerkvi v enem narodu, kjer velja dokajšnja poeneotenost, ampak smo govorili o Cerkvi po vsem svetu (katoliški Cerkvi), kjer prihaja na dan vsa različnost socialnih, političnih, gospodarskih, kulturnih danosti, ki jih Cerkev na različnih krajih živi. Tudi zato je bilo na sinodi toliko različnosti. Torej ne samo zaradi različnih vprašanj!

Škofovska sinoda in referendum
Sinoda je govorila o družini. V mislih imam dva dogodka v Sloveniji. Prvi je bližji referendum, na katerem bomo branili pravico otrok do matere in očeta in zavrnili teorijo spolov, ki jo njeni zagovorniki nasilno vsiljujejo današnji družbi. Kaj se lahko slovenska Cerkev nauči od te sinode?
Sinoda je ves čas poudarjala družino kot skupnost moža in žene. Tudi zakon, ki je nerodoviten, je družina, ker je odprtost za življenje. Zato je za nas kristjane preprosto nesprejemljivo, da bi bila družina lahko kakršnakoli skupnost, ki pride skupaj. To ne more biti! Pomembno se mi zdi, da vedno znova poudarjamo: otroci imajo pravico živeti pri materi in očetu. To je dejansko neodtujljiva človekova pravica, poroka konec koncev to ni! Prav tako ni človekova pravica imeti otroka, imeti očeta in mamo pa je! Prepričan sem, da bomo po vseh tehnoloških korakih, ki jih bo človeštvo še sposobno, na koncu ostali na moški in ženski komponenti, ki se morata združiti za rojstvo novega človeka. Če je tako na začetku življenja vsakega človeka, ima vsak otrok pravico, da živi z očetom in z mamo, kolikor je to v največji meri mogoče.
Zato je referendum dan na voljo našim družinam, da se odločijo, v kakšnih družinah in kakšni družbi bodo živeli naši otroci.

- Ali lahko rečemo, da se kaže razlika med evropsko Cerkvijo, ki je stara, tudi utrujena, in novimi Cerkvami, ki so žive, mlade?
Seveda se je to na sinodi poznalo. Včeraj sem govoril z jezuitskim provincialom, ki se je pred kratkim vrnil iz Afrike. Ko je začel pripovedovati o doživetjih v Zambiji, je iz njega privrelo navdušenje nad mladostno močjo tamkajšnje Cerkve: 1500 ljudi pri maši. Ne morejo imeti maše vsako nedeljo, ker ni dovolj duhovnikov. Če sedaj to izkušnjo primerjamo z evropsko Cerkvijo, kjer so klopi v cerkvah vse bolj prazne, je to res zelo različno.

- V medijih so največkrat omenjale teme o istospolnih in izvenzakonskih skupnostih in seveda o ločenih in znova civilno poročenih. Nekateri so pričakovali novosti na teh področjih, da bo Cerkev spremenila pogled na to. Ali pa ste morda nakazali na kakšne nove vidike teh sodobnih pojavov?
Nekateri pojavi so dejansko sodobni, čeprav je bila že tudi v zgodovini kakšna razveza, saj končno celo Cerkev v svojem pravu pozna “ločitev od mize in postelje”. Veliko število ponovno civilno poročenih pa je gotovo sodobni pojav. Istospolnost je zgodovinsko izpričano dejstvo, a v kulturah, ki so opešale, ki so začele zahajati. Sinoda se je tudi tega dotaknila. Bilo je zanimivo, ko je papež rekel: zunaj slišimo, kakor da so ločeni in ponovno civilno poročeni in njihovo prejemanje obhajila glavno vprašanje naše sinode. A to ni. To je sinoda o družini in zato moramo govoriti o njej in ne samo o enem odstotku družin, ki jih srečujemo. Glede ločenih, ki ostanejo sami, pri prejemanju zakramentov ni nobene težave. To premalo poudarjamo in nekateri zato po krivici trpijo. Zelo so poudarili, da je treba spremljati družine ponovno civilno poročenih in da jim morajo župnijsko občestvo in druge družine stati ob strani. Ti ljudje morajo prehoditi določeno pot in v sebi skleniti neki proces, ki se ne sklene z ločitvenim dokumentom na sodišču. Takrat se naredi nekaj formalnega, a proces v duši, odpuščanje in vse drugo, kar spada v ta proces, – tukaj ti ljudje potrebujejo bližino in pomoč cerkvenega občestva. V sklepnem dokumentu piše, da je veljajo načela, ki jih je napisal Janez Pavel II, v posinodalni spodbudi o družini (Familiaris consortio) v 84. členu. Prepričan sem, da bo v tej smeri dal kakšno navodilo tudi papež Frančišek in bo napisal posinodalno spodbudo.

- Kaj pa obhajilo ponovno poročenih?
Večkrat je bilo poudarjeno, da moramo preseči gledanje, kot da obhajilo vernika vključuje v Cerkev, v občestvo. Zmotno je mišljenje, da je nekdo član Cerkve, ker hodi k obhajilu. Ne, člani Cerkve postanemo po krstu. Nobeno drugo dejanje, tudi ločitev in ponovna civilna poroka, ne razveljavi krsta. On ostane član občestva. Pomembno je, da mu občestvo da to čutiti in da so ti ljudje vključeni v pastoralno dogajanje. Veliko je pastoralnega dogajanja, kjer so lahko ti ljudje v polnosti navzoči. Vključeni so lahko v karitativni dejavnosti, v vzgoji, pri gospodarskih dejavnostih ...

- V Sloveniji in najbrž tudi po svetu se ti ljudje, ki jim je zakon spodletel, zbirajo v okviru Cerkve. Tako je tudi na zunaj vidno, da niso izločeni iz Cerkve in v tistih skupinah lahko rešujejo svoje posebne težave. Ste kaj govorili o tem tudi na sinodi?
V naši jezikovni skupini smo izrecno govorili o teh skupinah. Te skupine so marsikje in redno delujejo. Navzoč je bil škof, ki je v svoji škofiji organiziral srečanje za ločene in ponovno poročene in na to srečanje je prišlo 400 parov. V njegovi škofiji deluje pet skupin, ki imajo svoje duhovne spremljevalce, ki so usposobljeni za delo z njimi.
Tudi pri nas imamo take skupine. Tudi sam sem imel srečanje z ločenimi in ponovno poročenimi. Ni jih bilo 400, osemdeset pa jih je prišlo.

- Doživeti sinodo je najbrž posebno izkustvo. Kako ste jo vi doživljali? Kako ste doživljali srečanja z zelo različnimi škofi, duhovniki in drugimi?
Večina je bilo res škofov. Bilo je kar nekaj profesorjev, ki so strokovnjaki za posamezna področja. Ti so bili polnopravni člani sinode. Navzoči so bili predstavniki drugih krščanskih Cerkva in večina je bila ves čas navzoča na sinodi. Seveda so bili navzoči še zakonci, ki so nas tudi nagovorili. In prav ta pričevanja so bila včasih zelo ganljiva. Že po sestavi sinode vidimo, da je bila sinoda zelo raznolika. Zanimivo je bilo pogledati škofe, ki so se vsuli iz sinodalne dvorane: eni v talarjih, drugi v drugačnih oblekah, eni z neke vrste turbani na glavi, drugi z drugačnimi pokrivali. Tudi ta kulturna razlika, ki prihaja na dan prek obleke, je bila dinamika, ki jo je prinašalo to katoliško druženje škofov. Prava raznolikost je prihaja na dan po relacijah, nastopih ki so jih imeli škofje v sinodalni dvorani. Ker nas je bilo toliko, so morali nastop omejiti na tri minute. Po treh minutah se je mikrofon izklopil.

- Avtomatično?
Ne čisto. Morda so ti pustili še par sekund, da si dokončal misel, potem so se ti zahvalili. Te je pa zvočni signal opomnil, da si izkoristil svoj čas. V pogovornih skupinah je bilo več časa in tam je naša različnost še bolj prišla do izraza.

- Je kakšen govorec naredil na vas poseben vtis?
Zelo se me je dotaknilo pričevanje para iz Indije. Ona je bila katoličanka, mož pa hindujec. Spoštoval je njeno katoliško vero, a ko sta se rodila otroka, ni želel, da bi ju krstili in vzgajali v katoliški veri. On je ostajal hindujec, ona pa je dosledno živela svoje krščanstvo, obiskovala mašo in prejemala zakramente, molila ... V desetletjih je najprej on dozorel, da je zaprosil za krst. Čakala ga je in molila kot sv. Monika za sina Avguština. En otrok se je odločil za krst pri osemnajstih, drugi pa pri dvaindvajsetih letih. To je pripovedoval mož in še dejal, da je nekaj najlepšega, ko gredo sedaj skupaj k maši in k obhajilu in tako skupaj praznujejo svojo vero.

- Torej jih je spreobrnilo njeno življenje.
Da, njeno življenje, njena nevsiljiva trdnost. Ona je živela svojo vero, ne da bi kogarkoli silila v vero. Tudi ne da bi silila, da bi morala otroka živeti po njeni veri, ker bi očitno to prineslo razdor v družino. Verjetno je tako presodila in verjetno tudi premolila. Ta trdnost in zaupanje v Boga in, predvidevam, veliko molitve je pomagalo, da so drugi družinski člani prišli do vere.

- Kaj pa kdo od škofov ali teologov?
Težko je koga posebej imenovati, ker smo se ponavljali. Ne dobesedno, ampak po temah. Vsakdo od nas je izbral enega ali dva člena delovnega gradiva in spregovoril o njem. Nas je bilo 270, členov pa vsaj polovico manj. Ker pa nekateri členi niso nikoli prišli na vrsto, so drugi prišli večkrat. In ko poslušaš te intervente enega za drugim, se ti zdi marsikaj znanega.
Morda besede enega od udeležencev, a ne med interventom, ampak v prostem pogovoru v avli, ko je dejal, da moramo tudi pri vprašanju prejemanja zakramentov upoštevati sv. Pavla, ko govori o mesu, darovanem malikom. Tam Pavel pravi, da je potrebno misliti ne samo nase, ampak upoštevati tudi občestvo.

- Pravijo, da je udeležba na sinodi kar naporna, saj je urnik kar natlačen.
Dejansko je sinoda zahtevna. Z delom smo začeli zjutraj ob 9. uri. Dopoldanski sklop se je končal ob pol enih. Na kosilo smo šli tja, kjer smo stanovali. Ob pol petih smo spet prišli skupaj in delali zvečer do sedmih. V dopoldanskem sklopu je bilo vmes pol ure odmora, popoldne pa samo deset minut.
Imeli smo dva načina dela: eden je bil delo na plenarnih sejah, ko smo bili vsi skupaj in poslušali poročila. Poslušanja je bilo štiri ure in pol na dan. To je kar naporno in zahteva veliko koncentracijo, tudi zato, ker so govorili v petih jezikih. V jezikovnih skupinah je pogovor potekal v enem jeziku. Delali pa smo od ponedeljka do sobote. Tudi zadnji dan smo končali delo v soboto zvečer dvajset do sedmih!

- Zanimivo je, da papež na sinodi predvsem posluša in ne govori.
Dejansko papež posluša. Zanimivo, da je bil navzoč na vseh plenarnih sejah. Pogovorov v skupinah se ni udeleževal. Ves čas je delo sinode dejavno spremljal. In z razliko od lanskega leta se je letos večkrat oglasil. Najprej v torek zjutraj, ko je prišlo znano pismo trinajstih kardinalov. O njem mi nismo nič vedeli, saj so mu napisali osebno pismo o metodi, po kateri naj dela sinoda. Papež je razložil po kakšnih dokumentih dela sinoda. Oglasil se je tudi, ko nas je povabil, da bi molitev ob začetku namenili preganjanim kristjanom na kriznih področjih. Tretjič se je oglasil, ko je napovedal ustanovitev posebnega dikasterija, namenjenega laikom, družini in življenju. Imel je še močan govor ob proslavi 50-letnice škofovske sinode.
Sinoda je Cerkev, ki hodi skupaj. Nima nobene moči odločanja, je posvetovalno telo, ki vse ugotovitve in sklepe izroči papežu, da papež sadove sinode posreduje Cerkvi.

- Pravijo, da se je papež Frančišek tudi med odmori čisto zgubil med udeleženci sinode.
Ne samo med sinodalnimi očeti, včasih sploh do njih ni prišel. Dejansko se je izgubil, a med ljudstvom, med bogoslovci, ki so pomagali na sinodi, pa med družinami, ki so sodelovale na zborovanju. Na koncu hodnika je bilo mogoče v odmoru popiti kavo, a zdi se mi, da do tja papežu nikoli ni uspelo priti, ker so ga običajno zadržali v pogovoru ...

- 10. oktobra ste vi govorili na sinodi. Med drugim ste govorili o pomembnosti priprave na zakon. Ste predvsem predstavili slovensko izkušnjo?
Izhajal sem najprej iz delovnega gradiva in seveda iz naše izkušnje ter iz dejstva, da govorimo o družini. In če govorimo o njej, potem jedro našega razmišljanja ni gašenje požarov, ampak je jedro razmišljanja, kako preprečiti požar. Torej da se ne ukvarjamo samo z ločitvami in problemi ločenih, ampak da se vprašamo, kako pomagati družinam, da bodo mogle uresničiti to, kar so novoporočenci in zaročenci nosili v svojih sanjah ob začetku zveze. Ko je papež Frančišek v pridigi na začetku sinode govoril o nerazveznosti zakona, je dejal, da to ni jarem, ki si ga naložimo za vedno, ampak je ljubezen, ki nosi v sebi nerazveznost – to je ljubezen za vedno.

- Kako torej pomagati zakoncem, da bi ostali skupaj?
Več govornikov na sinodi je poudarilo pomembnost priprave na zakon: daljne, bližnje in neposredne. V cerkvi na Slovenskem nekaj tega imamo, kakor imajo tudi drugod po svetu. Marsikje je priprava bolj poglobljena. Večkrat smo v zvezi s to pripravo govorili kot o katehumenski poti. Priprava na zakon kot pot, ki te pripelje do neke zrelosti, do neke odločitve. Kakor katehumenat pripelje katehumena do sprejema krsta in z njim vsega tistega, kar je kot kristjan želel, tako naj bi priprava na zakon pripeljala zaročence na sprejem tega zakramenta in vsega, kar ta zakrament pomeni. Pomembno je, da so v to pripravo vključene družine. Priprava ni samo srečanje s strokovnjaki za posamezna področja (zdravnik, psiholog ...), ampak da se srečajo s pričevalci zakonskega življenja – zakonci, ki naj spregovorijo o lepoti zakonskega življenja in družine. In tako družine pripravljajo mlade ljudi na družinsko življenje.

- Govorili ste tudi o teoriji spolov.
Da, smo jo omenili, a kot ideologijo spolov (gender) in jo seveda zavrnili, saj predstavlja nasilje nad človekom in nad družino. Slišali smo tudi praktične primere, kako se to uveljavlja v praksi, tudi v šolah. Papež je začel svojo pridigo ob začetku sinode z besedami o osamljenosti Adama, ki mu Bog zato da pomočnico, njemu primerno in skupaj premagata osamljenost in skupaj oblikujeta družino. Njuna skupnost je rodovitna. Zato teorija spolov o prehajanju od enega spola k drugemu ne pride v poštev.

- Sinoda je govorila o družini. V mislih imam dva dogodka v Sloveniji, povezana s to temeljno celico družbe. Prvi je referendum pred božičem in o njem govoriva na posebnem mestu. Drugi dogodek je katoliški shod leta 2017.
Prepričan sem, da bomo v razmeroma kratkem času dobili posinodalno spodbudo papeža Frančiška. Zato bomo lahko na njeni osnovi konkretno razmislili o pastorali družine pri nas: kako lahko poskrbimo za daljno pripravo na družinsko življenje. Kako lahko to vključimo že v osnovnošolski verouk? Ko je nekdo spoznal, da je poklican v zakonsko življenje, pa morda še nima fanta, oz. dekleta, lahko vstopi v proces bližnje priprave – to bi bila lahko pot zorenja za zakon. In neposredna priprava, ki je priprava na obhajanje zakramenta kot takega. Takrat se lahko ponovno osvetli skrivnost zakramenta in zaročence tudi povabi k spovedi.
Poglobiti bomo morali tudi spremljanje mladih zakoncev po poroki, pa tudi drugih. Imamo sicer že precej zakonskih skupin. Da bi družine postale nosilke pastorale družine, ne samo ‘sprejemalke’. Upam, da se bo rodila kakšna zakonska skupina več. Pred kratkim sem se udeležil srečanja različnih skupin, pravzaprav različnih oblik zakonskih srečevanj. Za eno od teh oblik druženja zakoncev sem slišal, da se je v vseh desetletjih njihovega srečevanja razšel samo en par. Zame je to očitno znamenje, kako pomembne so zakonske skupine.

- Omenili ste vlogo papeža Frančiška na sinodi in ga od blizu doživeli. Boste od teh srečanj še z večjim zanimanjem brali in poslušali njegove besede?
Mislim, da ne, ker sem že do sedaj z zanimanjem spremljal in prebiral njegove misli. Tudi zaradi tega, ker sem v naših medijih večkrat naletel, da nisem v njih srečal papeža Frančiška. Morda sem zasledil en njegov stavek. Zato sem skušal ugotoviti, kaj je papež dejansko povedal in sem poiskal izvirnike njegovih govorov, da ne srečuješ papeža Frančiška prek drugih, ampak v njem samem. Glede na svežino in moč njegovih metafor je vedno navdihujoče in poživljajoče brati to, kar pove.

- Prebrali ste tudi njegove misli o usmiljenju. V knjigo Cerkev – hiša usmiljenja ste napisali uvodne besede. Za to smo vam iskreno hvaležni. 8. decembra bomo začeli sveto leto usmiljenja. Kako bi želeli, da bi odmevalo v Sloveniji, pa tudi v osebnem življenju vernikov?
Večkrat sam sem se spraševal, tudi v pogovoru z drugimi, kaj je temeljna vsebina, jedro leta usmiljenja. Morda se motim, a čutim, da papež Frančišek želi, da se prek besede usmiljenje srečamo najprej s tem, da smo mi potrebni usmiljenja, da se vsak posameznik sreča sam s sabo. Živimo v površnem svetu, zato bo leto usmiljenja vsakega izmed nas opozorilo na dobro, ki ga v sebi nosi, pa tudi na greh, ki ga v sebi nosi. Zame je že vsako spoznanje greha dokaz Božjega usmiljenja in Božje bližine, ker mi Bog razodeva moj greh. Bog, ki me ljubi, ve, da so moje zmožnosti večje od teh, ki jih živim. Prav ob spoznanju svoje notranjosti, to je svoje obdarovanosti in grešnosti, postajamo vedno bolj ljudje.
Če se bomo prepustili Božjemu usmiljenju, bomo postali bolj sočutni drug do drugega, bolj usmiljeni. Papež Frančišek pravi, da v družbi, v kateri živimo, vlada kultura vzemi in zavrzi. To je trdo in neizprosno okolje, ki ljudi ‘izpljune’, ko iz njih iztisne, kar more iztisniti. Zato to okolje potrebuje sočutje in usmiljenje. Če bomo zaživeli leto usmiljenja, bomo postali družba z bolj človeškim obrazom.
Ko sem se vozil s sinode, sem poslušal italijanski katoliški radio. Na sporedu je bila oddaja, kjer je neka redovnica izredno lepo govorila o usmiljenju v Svetem pismu. Na koncu so odprli telefonske linije in zanimivo, so poslušalci večinoma nasprotovali njenim besedam v slogu: Da, usmiljenje, ampak mora biti tudi spreobrnjenje, sicer usmiljenje nima kje delovati. Odgovorila je, da razume poslušalce, a usmiljenje je bistveno širši pojem, kakor je odnos do greha in grešnika. Usmiljenja je potreben vsak človek v stiski, potreben ga je bolnik, težak bolnik. Danes v zahodnem svetu vihra prapor evtanazije. Usmiljenje, ne evtanazija! Nekdo, ki je od rojstva zaznamovan, potrebuje usmiljenje, sicer ga bomo izločili iz človeške družbe. Usmiljenje potrebuje revež, ki si ne zna in ne more pomagati. Sicer nam bo odveč. Pred njim bomo zavihali nos in se obrnili stran. Skratka usmiljenje je bistveno širša razsežnost kot sta pojem greh in usmiljenje.
pogovarjal se je: Božo RUSTJA
[bozo.rustja@ognjisce.si]

Gost meseca 12_2015 - pdf oblika

Na prireditvi Misijonska vas v okviru Misijonskega središča Slovenije vsaki dve leti na ogled postavijo življenje, delo in uspehe slovenskih misijonarjev s celega sveta. Obiskovalci imajo možnost spoznavati kulturo, jezik, običaje in tudi razmere, kakršne vladajo v posamezni deželi.
Za pristen stik z življenjem v misijonskih deželah poskrbijo misijonarji, ki se udeležijo prireditve. Tako je na raznih delavnicah in predstavitvah možno stopiti v stik z misijonarji, jih povprašati o njihovem delu ali jim zgolj stisniti roko. Na ogled je bila postavljena tudi časovnica z vsemi slovenskimi misijonarji do danes, na misijonski tržnici pa je bilo možno kupiti pristne in unikatne izdelke iz misijonskih dežel.
Letošnja Misijonska vas je poseben poudarek namenila delu na Madagaskarju. Temu primerno je prireditev požela posebno pozornost, saj sta bila osrednja gosta na prireditvi Peter Opeka in Tone Kerin, oba misijonarja na Madagaskarju.
S to prireditvijo nam želijo organizatorji približati delo slovenskih misijonarjev po svetu in pokazati, kje in na kakšne načine se borijo z revščino, pomanjkanjem in zapuščenostjo ter približati to realnost tudi nam, ki živimo v izobilju, čeprav se tega pogosto ne zavedamo.
piše in fotografira: Matej Erjavec [matej.erjavec@ognjisce.si]
Ognjišče (2015) 11, str. 124

Album, na katerem so posnete pridige papeža Frančiška ob spremljavi rock glasbe, ki so jo skomponirali italijanski rock glasbeniki, bo kmalu objavljen na iTunesu. Album nastaja s podporo in s spremljanjem Svetega sedeža. Glavni producent in umetniški vodja je Gulio Neroni, ki je že bil angažiran v podobnih projektih. Gre za posnetke pridig sv. Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. V tem primeru je glasba predstavljala dela znanih avtorjev klasične glasbe. Tokrat pa se je Neroni odločil za sodobno obliko in povabil k sodelovanju italijanskega glasbenika Toniya Pagliuca, vodja glasbene skupine Le Orme, ki je bila v sedemdesetih letih v Italiji zelo popularna kot predhodnica progresivnega rocka. Pagluca je še dejal, kako je to povabilo sprejel z navdušenjem in da je zanj predstavljalo umetniški izziv. Objavljen je že singl, ki nam lahko pokaže, kaj lahko pričakujemo. Gre za pesem Wake Up! Go! Go! Forward! (Zbudi se! Pojdi! Pojdi! Naprej!), ki vsebuje tudi papeževo pridigo v angleščini, izrečeno med njegovim obiskom Južne Koreje.

15. 10. 2015 je v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava potekala vsakoletna prireditev Ritem srca. Znova se je pokazalo, da so Slovenci, ki jim je blizu duhovna ritmična glasba, lačni takšnih dogodkov. O tem sta pričala polna dvorana in vzdušje skozi celi dve uri prireditvenega programa.
Dogodek je bil zasnovan z dvema deloma. V prvem je nastopilo osem ustvarjalcev in predstavilo enako število popolnoma novih duhovnih ritmičnih pesmi. Festivalski del se je nato prelil v slavilnega, v katerem je polna dvorana pela, plesala in slavila Boga ob znanih priredbah in domačih pesmih s področja duhovne glasbe.
Festivalski del sta začela znana ustvarjalca Sašo in Robi s skupino. Pod tem imenom sta tokrat nastopila zadnjič, saj se skupina, v kateri delujeta, sedaj imenuje 33. Primorci so nam tako predstavili pesem 33 besed. Govori o Zaheju, ki je povabljen, da začne dejavno živeti. Za njima je na oder stopila Neža Pančur – Nessy s pesmijo Odrešenik. V pesmi se skriva zares lepo besedilo, ki nas nagovarja, naj nikoli ne izgubimo upanja, saj je z nami vedno Jezus, ki skrbi za nas. Andrej Jerman je nastopil s pesmijo, ki jo je imel v predalu že nekaj let. Govori o deklici, ki se spopada z odvisnostjo. Zato ima pesem tudi svetopisemski naslov Talita kum, deklica vstani. Dobesedno s svojo življenjsko zgodbo je nastopila pevka Ingrid. Z njo je želela nagovoriti še druge, da bi se pustili spoznati Bogu, se z njim srečati ter mu pripadati. Skupina Odsev je nastopila s pesmijo Darovanje, ki nas brate in sestre vabi, da drug za drugega molimo. Rebeka Prelesnik je s pesmijo Ponižna želela spregovoriti o ponižnosti in molitvi. Skupina Pusti sled se na odru počuti odlično, saj je petje molitev, ki jim je najbližja. O tem poje tudi njihova pesem. Kot zadnja nastopajoča je nastopila Petra Stopar, ki je pela o tem, da ob določenih preizkušnjah v življenju podvomimo, ter orisala svojo življenjsko zgodbo v pesmi Moja si luč.
Slavilni del so nato sooblikovali vsi nastopajoči v festivalskem delu skupaj s 108-članskim mešanim pevskim zborom Škofijske klasične gimnazije pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič ter odličnih pevk Sandre in Lee Rihter. Za spremljavo je skrbel festivalski bend, ki so ga sestavljali Miran Juvan, Damjan Pančur, Klemen Markelj in Urban Medič. Posebno vzdušje pa vsako leto dodajo animatorji iz Stične, ki so pod vodstvom Bernarda Šutiča in Emanuele Eduard skrbeli za to, da publika ni ostala pri miru.
Tomaž Kavčič [tomaz.kavcic@ognjisce.si] fotografije: Matej ERJAVEC
Ognjišče (2015) 11, str. 125

Fotografija malega Davida v materinem naročju in z dudo v ustih je obšla svet in postala nekakšen simbol sinode o družini (4. do 25. oktobra 2015), ki oktobra poteka v Vatikanu. Pred začetkom zasedanj se je družina sešla s papežem Frančiškom, ki je blagoslovil malega Davida. »Komaj ga je zagledal, je papežev obraz zasijal od veselja,« je dejala Davidova mama, Patrizia, ki z možem Massimom že enajst let misijonari. Oba sta člana neokatehumenske skupnosti, povabilo na sinodo pa sta prejela na nizozemski naslov, kjer delujeta kot družinska misijonarja. Mali David je dvanajsti otrok zakoncev, ki sta doma iz Rima. Po maminih besedah je David prvi dan na sinodi odlično prestal, saj je samo enkrat zajokal, med popoldanskim zasedanjem pa je mirno spal.
»Številni so nam navdušeno rekli, kako nas je lepo slišati in videti na sinodi, ker v nas vidijo potrditev, da je teorija mogoča tudi v praksi. Smo normalni ljudje in to, kar Bog dela po nas, lahko dela tudi po drugih,« sta dejala zakonca.
Poleg zakoncev Paloni je v delo sinode vključenih še 17 zakonskih parov, med njimi tudi par iz Tridenta, ki je dejaven v zakonski pastorali. »Nismo teologi, a na sinodi želimo podati svoje pričevanje, to je pričevanje družin, s katerimi se srečujemo pri našem delu v škofiji,« je dejal ta zakonski par. (br)

Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Podobno kot lani, smo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jo boste strgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in tudi prihodnja obdarovanja. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe – knjige, za katere velja poseben popust. V Miklavževi ponudbi je predstavljen samo del našega širokega izbora knjig. V njej so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle..

Decembrskemu Ognjišču bo dodana še razširjena Miklavževa ponudba s knjigami za božič in novo leto. Včasih poklanjamo nekoristne stvari, zato vas vabimo, da podarjate knjige duhovne vsebine, ki jih bodo lahko obdarovani tudi čez čas vzeli v roke in knjiga bo darilo, ki jih bo lahko večkrat razveselilo.

Prav tako bomo decembrski številki dodali stenski koledar z barvnimi fotografijami iz narave in navdihujočimi izreki, mogoče ga bo tudi posebej kupiti. Kupiti bo tudi mogoče listni stenski koledar, ki bo vpet v januarsko Ognjišče.

Naročnina na Ognjišče
bo v letu 2016 ostala skoraj nespremenjena. Celoletna naročnina pri župnijskih uradih bo 29,70 €, za posameznike po pošti pa 30,50 €, cena posamezne številke pa 2,70 €, 10 centov več kot doslej. Tisti, ki ne morete plačati naročnine v enem znesku, lahko prosite za odplačevanje v dveh obrokih. Kdor pa zaradi trenutne socialne stiske ne more plačati naročnine, naj Ognjišča ne odpove, ampak naj se oglasi na našo upravo, da bomo našli ustrezno rešitev.

Za Miklavža smo vam letos pripravili dve slikanici. Miklavževi škornji (besedilo Božo Rustja; ilustracije Juan Juvančič) nam bodo odgovorili, zakaj Miklavž položi svoje darove v škornje in zakaj jih včasih pusti v peharju ali na krožniku. Slikanici so dodani listi z risbami iz slikanice, ki jih bodo otroci lahko pobarvali. Pobarvanka Zakaj nimaš obraza? (besedilo Majda Strašek Januš, ilustracije Viktor Hochtl) govori o tem, kako sta sv. Martin in sv. Miklavž potovala po slovenski deželi. Več si o knjigah lahko preberete v Miklavževi ponudbi.

Zelo bogata je ponudba knjig za otroke o božiču. Prvo, ki je v obliki torbice, Otrokov prvi božič že nekoliko poznate, saj smo jo pred leti že imeli v svojem programu. Sedaj je na voljo prenovljena izdaja. Druga, Zgodba o božiču, vsebuje strip, uganke, dejavnosti in naloge. Vsaki pripovedi je dodana zanimiva naloga, ki jo lahko reši otrok. Božični hlevček je knjiga z bogatimi ilustracijami. Ko odpremo zadnjo stran, zagledamo velik prizor Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevčku. Četrta Svetopisemske zgodbe - Božič ima ob vsaki zgodbi deset ‘zvitkov’ z risbami, ki so tudi na veliki sliki in jih otroci poiščejo tam. Knjiga omogoča še nekatere druge zabavne dejavnosti. Tudi o teh knjigah si lahko več preberete v Miklavževi ponudbi.

Konec novembra bo v Ljubljani potekal knjižni sejem. Na njem bo imelo stojnico tudi Ognjišče. Vabimo vas, da se oglasite pri naši stojnici in si ogledate knjižne izdaje Ognjišča ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom. Prav tako bo na knjižnem sejmu na voljo še nekaj novosti, s katerimi boste lahko obdarovali svoje najbližje (B. Rustja, Zgodbe za razumevajoč zakon in družino; J. Šamperl, Angeli, ...). A o njih več v prihodnjem Ognjišču.

Božo Rustja, odgovorni urednik

* 28. maj 1901, Podutik, † 2. oktober 1965, Ljubljana

»Ljubezen je najnežnejša in najbolj magična govorica Tvoje pesmi, z njo vedno silneje koprniš po skrivnostni združitvi s središčem sveta. Kdor pozna kronologijo Tvojih pesmi, ve, kako se v njih ljubezen in smrt družno bližata druga drugi, kako Ti je še za zdravega življenja postala smrt dobra prijateljica in kako ti je narekovala najelementarnejšo poetičnost, ki je nihče med nami ne premore ... Eden največjih sodobnih katoliških teologov, Karl Rahner, pravi v svoji knjigi o smrti, da človekova duša tisti hip, ko zapusti telo, stopi v novo razmerje do vse snovi, kajti razširi se na vse vesolje in postane vsenavzoča v snovni resničnosti, da se tako pripravi na vstajenje in poveličanje. Ti, ljubi Tone, si bil kristjan, ki je znal umirati s telesom in pesmijo, na smrt in poveličanje snovi si se pripravljal s sublimiranimi procesi svojega duha in telesa.« Tako je ob odprtem grobu v ljubljanskih Dravljah Edvard Kocbek nagovoril 2. oktobra 1965 umrlega pesnika Antona Vodnika, v čigar poeziji se prepletata ljubezen in smrt.

SIN KAMNOSEŠKEGA DELAVCA – UMETNOSTNI ZGODOVINAR
Družina Antona Vodnika, kamnoseškega delavca, po rodu iz Poljanske doline, in Marije Tršan iz mizarske družine iz Podutika, je imela pet otrok: štiri sinove in eno hčer. Anton se je rodil 28. maja 1901, mlajši brat France (1903–1986) je bil pesnik, esejist in prevajalec. Po materini strani sta bila brata Vodnik bratranca slikarja Staneta Kregarja. Anton je končal pet razredov ljudske šole v Šentvidu, leta 1912 se je vpisal na klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v tem kraju in kmalu se je začel oglašati s svojimi pesmimi, najprej v rokopisnem listu za nižješolce, ki ga je tudi urejal, potem pa v Domačih vajah, glasilu višješolcev. Sodeloval je v literarnem krožku, ki ga je vodil profesor slovenščine dr. Anton Breznik, pomemben slavist. Po maturi je študiral umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti nove ljubljanske univerze. Ves čas študija je bil njegov glavni profesor Izidor Cankar. Pod njegovim mentorstvom je leta 1927 doktoriral z disertacijo o baročnem kiparju Francescu Robbu. Istega leta se je v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju poročil z Doro Pegam iz Škofje Loke, ki je končala študij pedagogike in germanistike. Rodila se jima je hčerka Marija (Marjanca). Anton je pogosto menjal zaposlitve, dalj časa je bil urednik, lektor in korektor pri Katoliškem tiskovnem društvu. Leta 1938 ga je Finžgar zaposlil kot urednika pri Mohorjevi družbi. Med vojno je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo. Po vojni je dobil službo pri Državni založbi Slovenije. Leta 1964 je bil predlagan za Prešernovo nagrado, toda zaradi njegove religioznosti in druženja s Kocbekom je bil predlog zavrnjen, kar je bolnega Vodnika zalo prizadelo. Zaradi srčne embolije je 2. oktobra 1965 umrl. Sveto popotnico mu je podelil p. Roman Tominec, pogreb na draveljski božji njivi pa je vodil stolni dekan Jakob Šolar.

PRVI DVE PESNIŠKI ZBIRKI JE SAM PRODAJAL
Anton Vodnik je najpomembnejši pesnik religioznega ekspresionizma v slovenski književnosti. Predajal se je vzneseni izpovedi sveta, ki je poduhovljen, v pesmi je prelil svoje doživljanje narave in odnosov med ljudmi. Te značilne poteze njegovega pesniškega ustvarjanja razodevajo tudi naslovi njegovih pesniških zbirk. Kot študent je leta 1922 v samozaložbi izdal svojo prvo zbirko Žalostne roke, in sicer tako, da je vzel posojilo pri radovljiškem lesnem trgovcu Antonu Resmanu. Ta mu je dolg mecensko odpisal, zato je Vodnik z denarjem, namenjenim vračilu, leta 1923 izdal drugo pesniško zbirko Vigilije. Obe zbirki je sam prodajal tako, da je hodil od vrat do vrat. Tik pred vojno (1941) je izšla njegova tretja pesniška zbirka Skozi vrtove. Vanjo je vključil pesmi iz prvih dveh zbirk ter jim dodal nov ciklus ‘Pogovor s smrtjo’. Za njim je postavil skupino pesmi, ki je dala zbirki naslov. V njih je odkrival ljubezen, ki ga je zdaj vezala z zakonsko ženo. V zbirki Srebrni rog (1948) je pesmi iz prejšnjih zbirk temeljito predelal. V odi ‘Srebrni rog’ je zbral verske izpovedi. Na koncu so elegije, posvečene junakom in žrtvam vojne. V antologijsko knjigo Zlati krogi (1952) je Anton Vodnik vnesel pesmi iz vseh dotedanjih zbirk. Zbirki Glas tišine (1959) je dala ime sklepna meditacija, v kateri poezijo poimenuje ‘glas tišine’. Bil je prepričan, da se mu je šele med pripravljanjem te knjige odkrila skrivnost pesniškega ustvarjanja. Svoje edinstveno in skladno pesniško ustvarjanje je Anton Vodnik leto dni pred smrtjo zbirko ‘izbranih pesmi’ Sončni mlini (1964), ki jo je uredil po istih načelih kot prejšnje svoje antologije.

PESNIK NADNARAVNEGA SVETA IN ANGELOV
Pesnik Anton Vodnik je odraščal v krščanski družini. Iz otroških let je ponesel v življenje spomin blaženih verskih doživetij v verni družini. To se je utrjevalo v šentviškem zavodu, kjer je imela njegova duša (in domišljija) obilo hrane v bogoslužnih obredih in besedilih. V njegovi poeziji se čuti hrepenenje po onostranstvu, svetu, ki je s svojim čistim, blaženim življenjem duš med brati, svati, angelskimi zbori, pri Mariji, v zaupnem božjem naročju, edino pravi, ta, ki smo sedaj vanj postavljeni, pa je le prehoden.
Pri pesniku Antonu Vodniku se je treba poglobiti v njegov jezik, v ritem in predvsem bogastvo njegovih podob. Vseh svojih doživljanj ne opisuje v vsakdanji govorici, ampak v svojem pesniškem jeziku, v metaforah, v podobah. Svoje prispodobe išče v Svetem pismu, v bogoslužnih besedilih. V svojih pesmih se pogosto pogovarja s smrtjo, a zanj smrt ni samo pesniška podoba, ampak zavest njene trajne navzočnosti, zavest o skriti nasprotni strani človekovega življenja.
Pozornost patra Vladimira Truhlarja, uglednega profesorja duhovnosti na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, so pritegnili angeli v poeziji Antona Vodnika. V svoji knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (Ljubljana-Dravlje 1977) temu posveča poglavje ‘Angeli v liriki Antona Vodnika’. Angel je veter, druga značilnost angelov je svetlobno sijanje, njihov bivanjski prostor so ‘ure blestenja’. V Vodnikovi religiozni pesmi angeli ne ostajajo na robu ... saj so po svojem poklicu poslani v ta svet, da mu svetijo, ga rešujejo. S tem samim pa ga že hkrati vsega prevejajo s svojo duhovnostjo in prozornostjo, vse v njem presvetljujejo, milijo, iztanjšujejo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 10, str. 48.