Upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej je že v 90. letu. Pa je bil do nedavnega izredno čil. Rad je hodil na sprehode, ki jih je izkoristil za molitev in premišljevanje. Pred časom pa so ga prepeljali v bolnišnico. Dovolj velik povod, da smo ga obiskali in povprašali, kako je, ko se škof znajde v bolnišnici.

»Vesel sem obiska in rad pristanem na pogovor,« mi je dejal ob prihodu, »a samo zato, da bi spregovoril o pomenu trpljenja. Morda bo komu to pomagalo.« Prosil me je še, da bi se tiho pogovarjala, saj njegov sosed počiva. Bolnik, ki je bil s škofom v sobi, je namreč Madžar. V Sloveniji je doživel hudi prometno nesrečo in škof se je v bolnišnici spremenil še v prevajalca. Bil je edini, ki je razumel njegov jezik.
Kar nekaj truda je bilo potrebno, da sem izvedel, zakaj je v bolnišnici. »To ljudi ne zanima,« je zamahnil z roko škof. Potem pa je vendarle nadaljeval: »Letos sem imel že dvakrat neke vrste pljučnico. Kašelj mi ni dal ponoči spati. Dobil sem antibiotike. Poleg tega sem veliko delal in premalo počival. Pred 27 leti sem prevedel Ivanocyjevo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Prosili so me, naj napišem njegov življenjepis v romanizirani obliki, podobno kakor sem napisal o prvem prekmurskem pisatelju Miklošu Kuzmiča Po sledovih zlatega peresa.« In tako je škof Smej delal, morda preko mere. Gotovo je premalo počival, sprašuje se, če je tudi premalo molil, a dodaja, da je tudi delo molitev, če ga posvetiš Bogu. »Vedno sem prosil Jezusa: Samo ti mi ostani. Če je po božji volji, naj to napišem.«
Tej bolezni pa se je pridružil še zlom noge: »Zgodilo se je že lani za binkošti, da sem padel na stopnicah župnišča v Murski Soboti. Tam sem si zlomil nekaj kosti na roki, a sem vseeno birmoval. Veste, zelo me moti, če me kdo gleda ali opazuje. In v Soboti se je to zgodilo. Letos pa se na nedeljo Svete Trojice zjutraj vračam od sester, kjer sem maševal. Namesto da bi šel z dvigalom v prvo nadstropje, sem šel po stopnicah. V rokah sem imel dežnik ter evangeljsko knjigo. Stopnice nimajo opore, pa še malo višje so. Najbrž sem stopil na talar in znašel sem se na tleh. Nekaj časa sem tam ležal, saj sem mislil, da bo kdo prišel mimo. Ker ni, sem poklical na pomoč. Odpeljali so me v bolnišnico in še isti dan je sledila operacija kolka, saj sem bil še tešč.«
V dneh, ko sem ga obiskal, je že naredil prve korake s hojco. In kaj je delal, ko je bil cele dneve priklenjen na posteljo? »V bolnišnico sem nalašč vzel s seboj francoski bogoslužni molitvenik (brevir).« Pokaže mi polepljen molitvenik in zatrdi: »To je znamenje, da ni šele prišel iz tiskarne, ampak da ga uporabljam.« Ko se pozanimam, zakaj je vzel francoski molitvenik, mi razloži: »Ker ima himne (pesmi v začetku posameznih molitev) drugačne kakor so v latinskem. V eni izmed himen pravi: Sveti Duh, ti si ogenj in ti izžgi iz naš plevel. Dovolj je, da boš ti naš dih! Še to: beseda ognjišče prihaja od besede Ogenj. Ogenj pa je simbol za Svetega Duha.
Sprašujem se, zakaj sem v bolnišnici že skoraj dvajset dni. Vse je za nekaj dobro! Ko je človek tako sam, gre vase. Veliko, izredno veliko premišljujem o svojem življenju. V francoskem brevirju je himna, ki pravi: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka? Čudovita misel. Francozi, veste, to so možgani Evrope! Dalje pravi: Kdo je ta naš Bog, ki potrebuje najmanjše, da ga lahko najdemo? Tu se skriva evangeljska misel: karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. In še tretja: Kdo je ta naš Bog, ki joka nad našo slabostjo in nad našo boleznijo kakor mati? Že te misli bi bile dovolj, da bi jih še in še premišljevali.
Trpljenje je skrivnost
V tem brevirju je tudi vrstica, ki je v slovenskem prevodu ni: Velika armada tam zgoraj se bojuje za nas. Kako velika tolažba je to! Tudi za bolnike. Tudi zato sem namenoma vzel s seboj francoski brevir, čeprav ga imam v slovenskem, latinskem, madžarskem in francoskem jeziku. Manjkata mi italijanski in nemški.« Škof Smej zelo rad bere duhovne knjige in jih premišljuje. Tudi v tujih jezikih. »Vsak dan po maši molimo s sestrami hvalnice. Potem pa vzamem v roke Sveto pismo in preberem eno stran Nove zaveze v grščini, v jeziku, v katerem je bila napisana.
Tu, v bolnišnici imam čas. Lahko se ustavim pri eni ali drugi vrstici. Ustavim se, premišljujem in si kaj tudi podčrtam! Spominjam se duhovnih vaj, kjer je pater jezuit rekel: »Naglica pri molitvi brevirja je zelo nevarna!« O tem tudi raje govorim kakor o svoji bolezni.«
Bolnišnica mu je tudi priložnost, da premišljuje svoje življenje. »Sem namreč že v 90. letu. Sprašujem se, ali sem čas preizkušnje, ki mi ga je dal Bog, dobro prestal ali ne? Ko je človek v letih, ga najbolj bolijo grehi zoper bližnjega. To je zanimivo. Kakor pravi v francoskem brevirju: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka?«
»Ni človeka, ki ne bi trpel. Bodisi na duši ali na telesu. Moj sosed zelo trpi. Zelo ga boli, da je šestnajstletno dekle, ki je bila z njimi v avtu, umrla v prometni nesreči. Ni njegova hčerka, samo podpiral jo je, potem ko ima že dva svoja odrasla otroka. Vprašal me je, zakaj ni on umrl, ne pa tako mlado dekle? Žalostne tolažiti je dobro delo, zato sem ga tolažil. Dejal sem mu: Trpljenje je skrivnost! Kakor je sploh skrivnost naše življenje! Koncilska poslanica bolnikom lepo pravi: Tudi Jezus Kristus nam ni popolnoma razodel skrivnosti trpljenja. Zakaj tudi nedolžni trpijo? Poglejte, v nesreči je umrlo dekle, voznik ni bil poškodovan, moj sosed malo bolj ... Jezus Kristus ni do konca razodel skrivnosti trpljenja, vendar ga je Božji Sin vzel nase in je s tem pokazal, kako dragoceno je!
Konec junija smo se postili in molili za našo domovino. Koncilska poslanica še pravi, da je v Božjih očeh veliko vredno trpljenje bolnikov. Tako sem skušal tudi svoje trpljenje, svoje noči brez spanja darovati Bogu za našo drago domovino.«
Vsi hrepenimo po sreči
Preden je odšel v bolnišnico, je škof Smej napisal tudi letošnje vrtnice. »Tako sem prvo poglavje v knjigi vrtnic Odrešeniška ljubezen v psalmih naslovil Sreča. Vsak človek hrepeni po sreči, pa naj se tega zaveda ali ne. Zelo me je prizadelo, ko sem slišal, da je v bolnišnici mlad fant, ki je skušal iti pod vlak. Njegovo življenje je sedaj v veliki nevarnosti. Najbrž je tudi on mislil, da bo tako dosegel srečo ... Tudi veliko delo svetovne književnosti Faust se ukvarja z vprašanjem sreče. Faust Mefistu proda svojo dušo. V zameno mu Mefisto zagotovi: “Srečen boš vse življenje in ko boš na višku sreče, takrat reči: ‘Obstoj trenutek!’” Dolgo časa Faust uživa vse. “Trenutek obstoj!” pa reče šele takrat, ko je opravljal dobra dela. To je bil obenem tudi trenutek njegove smrti. Dokončne sreče na zemlji ni. To čudovito izrazi Goethe. Pesnik Gregorčič prosi Boga, naj ustvari karkoli, samo človeka, ki bi moral trpeti in ne bi bil srečen, naj ne ustvari. Nasprotno pa psalmi govorijo o sreči. Kje najdemo srečo? Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi. Ali: Ti me osrečuješ z večjim veseljem kot vse zemeljske dobrine.«
Kaže, da so škofu vrtnice zelo blizu, saj se ob tej knjigi večkrat ustavi. »Ker se pogovarjava za Ognjišče, naj še to povem: V knjigo nisem dal naslova Žareče ognjišče ljubezni (fornax ardens caritatis), čeprav je to vzklik v litanijah Srca Jezusovega. V latinščini fornax ardens dobesedno pomeni žareča peč. Mi pa smo prevedli ognjišče. Vsaj štirikrat na leto grem pomagat k Sv. Ani v Slovenskih goricah. Tam vidim, kako župnik po maši sam deli naročnikom revijo Ognjišče. Tako, da boste videli, kakšno skrb imajo naši duhovniki za Ognjišče!«
Naj sklenem še z enim posebnim škofovim doživetjem v bolnišnici: »Ko sem bil prvo nedeljo v bolnišnici, je prišel zgodaj zjutraj k meni p. Kranjc. Vprašal me je, če bi maševal. “Če je mogoče, bi,” sem mu odgovoril. Prinesel mi je potrebne svari. Vprašal sem ga, po kakšnem namenu naj mašujem. Odgovoril mi je: “Za vse bolnike v bolnišnici, pa za vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje ...” Jaz pa sem dodal in še za oba bolniška duhovnika.« Gotovo se škof Smej v svojih molitvah kdaj spomni tudi nas, dragi bralci Ognjišča.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8, str. 24.

»Tema usmiljenja se vse bolj naglaša v življenju Cerkve od Pavla VI. dalje. Janez Pavel II. jo je močno poudaril s svojo okrožnico Bogat v usmiljenju (Dives in misericordia), z razglasitvijo Favstine Kowalske za svetnico in s postavitvijo praznika Božjega usmiljenja na velikonočno osmino. V tej smeri sem čutil, da obstaja Gospodova želja pokazati ljudem svoje usmiljenje. Torej na to misel nisem prišel jaz, temveč nadaljujem razmeroma novejšo tradicijo, ki pa je vedno obstajala. In spoznal sem, da je treba nekaj storiti,« je povedal papež Frančišek za bralce tednika ‘Verovati’ (Credere), uradnega glasila svetega leta usmiljenja. »Čutil sem, da Jezus hoče odpreti vrata svojega Srca, da Oče hoče pokazati nedra usmiljenja in zato nam pošilja Duha: da nas zbudi in spodbudi. To je leto odpuščanja, leto sprave.« Sveto leto usmiljenja se je pričelo 8. decembra 2015, na praznik Brezmadežne, ko je papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike sv. Petra v Rimu. Že devet dni prej pa je – prvič izven Rima – med svojim pastirskim obiskom v Afriki 30. novembra odprl vrata stolnice v Banguiju glavnem mestu Srednjeafriške republike.

Srednjeafriška republika je bila zadnja postaja tega njegovega romanja po trpeči in mladostni črni celini – prvi dve sta bili Kenija in Uganda. »Danes je postal Bangui duhovno glavno mesto sveta,« je dejal papež Frančišek, ko je na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2015, odprl sveta vrata tamkajšnje stolnice. »Sveto leto usmiljenja prihaja prej v to deželo, ki že več let trpi zaradi vojne in sovraštva, nerazumevanja, pomanjkanja miru. V tej mučeniški deželi so navzoče vse dežele, ki nosijo križ vojne ... Vsi iščemo mir, usmiljenje, spravo, odpuščanje, ljubezen.« Med mašo v stolnici je duhovnike, redovnike, redovnice, pripravnike na duhovni poklic in katehiste nagovoril: »Tudi tam, še posebej tam, kjer vlada nasilje, sovraštvo, krivica in preganjanje, so kristjani poklicani pričevati, da je Bog ljubezen.« Politikom je zaklical: »Odvrzite orožje, orodje smrti. Namesto tega se oborožite s pravičnostjo, ljubeznijo in usmiljenjem, ki resnično zagotavljajo mir.«
»Kmalu bom z veseljem odprl sveta vrata Usmiljenja. To dejanje, tako preprosto, pa močno simbolično, opravljamo – kot sem to storil v Banguiju – v luči Božje besede, ki smo jo poslušali in ki postavlja v ospredje prvenstvo milosti.« Tako je papež Frančišek začel svojo homilijo med mašo na Trgu sv. Petra na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2015. Pri njej je sodelovalo zaradi strogih varnostnih ukrepov po terorističnih napadih v Parizu ‘samo’ okoli 50.000 romarjev z vsega sveta. Pročelje vatikanske bazilike je krasil znak svetega leta usmiljenja, izdelan po zamisli p. Marka Rupnika. Papeževa kratka homilija je bila razlaga evangeljskega dogodka angelovega oznanjenja Mariji. »Devica Marija je poklicana predvsem k temu, naj se veseli za vse, kar je Gospod izvršil v njej ... Polnost milosti je sposobna preobraziti srce in ga usposobiti za tako veliko dejanje, ki bo spremenilo zgodovino človeštva. Praznik Brezmadežne razodeva veličino Božje ljubezni. Bog je ne le tisti, ki odpušča greh, temveč Marijo celo obvaruje izvirne krivde, ki jo vsak človek prinese s seboj, ko pride na svet.« Dar Božje milosti je tudi to sveto leto. »Vstopiti skozi vrata usmiljenja pomeni odkriti globočino Očetovega usmiljenja, ki vse sprejema in gre naproti vsakemu osebno. On nas išče! On nam prihaja naproti! To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. Koliko krivice delamo Bogu in njegovi milosti, ko trdimo predvsem to, da njegova sodba grehe kaznuje, namesto da bi imeli pred očmi to, da jih njegovo usmiljenje odpušča. Da, prav tako je! Usmiljenju moramo dati prednost pred sodbo. Vsekakor bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo deležni te skrivnosti ljubezni in nežnosti. Znebimo se vsake vrste strahu in bojazni, ki se ne spodobi tistemu, ki je ljubljen. Raje se prepustimo veselju srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.« Na koncu svoje homilije je omenil “neka druga vrata” – tista, katera je drugi vatikanski koncil, ki se je zaključil pred petdesetimi leti (8. decembra 1965), odprl sodobnemu svetu.
Obred odprtja svetih vrat je bil po obhajilu. Napovedal ga je diakon s posebno formulo. Sveti oče je pred vrati najprej molil, da bi doživeli milost jubileja. Nato je pristopil k vratom in rekel: »To so vrata Gospodova. Odprite mi vrata pravičnosti.« Odprl je sveta vrata, se za nekaj trenutkov ustavil na pragu, zatem pa prvi vstopil skoznje v baziliko. Takoj za papežem Frančiškom je prag svetih vrat prestopil zaslužni papež Benedikt XVI. Med nadaljevanjem praznične maše je zbor zapel himno svetega leta, ki opeva Očetovo usmiljenje, dobroto in ljubezen.
Opoldne je papež Frančišek z okoli 70.000 romarji na Trgu sv. Petra molil angelovo češčenje, potem ko jim je postavil pred oči Brezmadežno kot podobo Božjega usmiljenja. Po njenem posredovanju naj se naseli usmiljenje v naših srcih. »Pustimo se objeti usmiljenju Boga, ki nas čaka in vse odpušča. Nič ni slajše od njegovega usmiljenja.« Popoldne je papež Frančišek molil pred kipom Brezmadežne na Španskem trgu v Rimu. V pogovoru za revijo ‘Verovati’ je dejal: »Danes moramo gojiti revolucijo nežnosti kot sad tega leta usmiljenja: Božje nežnosti do vsakogar med nami. Vsakdo od nas mora reči: “Sem nesrečnik, toda Bog me tako ljubi, torej moram tudi jaz tako ljubiti druge”.« – V nedeljo, 13. decembra 2015, so se odprla sveta vrata po vseh škofijah katoliške Cerkve.
Silvester Čuk

Ognjišče 2016 (01), str. 42

V svojem prvem nagovoru pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelskega češčenja, 17. marca 2013, je papež Frančišek dejal: »Ko slišimo usmiljenje, ta beseda spremeni vse. To je najboljše, kar lahko slišimo: spreminja svet. Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat ne neha govoriti o neizmernem usmiljenju nebeškega Očeta, “ki se ne naveliča odpuščati”, zato njegova napoved izrednega svetega Usmiljenja ni presenečenje. Kako bo potekalo, naj spregovori sam v svojem pismu, s katerim ga je napovedal. »Na praznik Brezmadežnega spočetja (8. decembra) bom z veseljem odprl sveta vrata. Ob tej priložnosti bodo to vrata usmiljenja. Kdorkoli bo vstopil skoznje, bo lahko občutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na nedeljo zatem, na tretjo adventno, se bodo odprla tudi sveta vrata v rimski stolnici, baziliki svetega Janeza v Lateranu. Zatem se bodo odprla vrata tudi v drugih papeških bazilikah. Določam, da se na isto nedeljo v vsaki krajevni Cerkvi v stolnici, ki je materna cerkev za vse vernike, ali pa v konkatedrali ali drugi pomembni cerkvi odpre za vse sveto leto enaka vrata usmiljenja. Po izboru ordinarija jih je mogoče odpreti tudi v svetiščih, kamor romajo številni romarji, ki se jih v srcu na teh svetih krajih dotakne milost in najdejo pot spreobrnjenja. Vsaka krajevna Cerkev bo tako neposredno vpeta v dogajanje tega svetega leta kot v izreden trenutek milosti in duhovne prenove. Jubilej bomo tako praznovali v Rimu kot po krajevnih Cerkvah kot vidno znamenje občestva vse Cerkve. 8. december sem izbral, ker je ta datum zelo pomenljiv za nedavno zgodovino Cerkve. Sveta vrata bom namreč odprl ob petdesetletnici zaključka drugega vatikanskega koncila ... Na misel mi prihajajo besede, ki jih je izrekel sv. Janez XXIII., ko je odprl koncil, da bi nakazal, po kateri poti naj hodi: “Zdaj ima Kristusova nevesta zdravilo usmiljenja raje, kot da bi uporabljala orožje strogosti.”« Malo naprej beremo: »To jubilejno leto hočemo preživeti v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče. Evangelist podaja Jezusov nauk, ko pravi: “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36). Ta življenjski program je zahteven in obenem bogat z veseljem in mirom.« Kakšne bodo dejavnosti v tem izrednem svetem letu? »Poseben vidik svetega leta je romanje, ki je podoba poti, ki jo vsak človek prehodi v svojem življenju. Življenje je romanje in človek je popotnik, romar, ki prehodi pot do želenega cilja. Tudi za to, da dospe do svetih vrat v Rimu in vsakem drugem kraju, bo moral vsak, glede na svoje moči, opraviti romanje. To bo znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, ki ga je treba doseči in zahteva vztrajnost.«
Objavljen je koledar dogodkov v tem letu Usmiljenja za vsak mesec. V decembru so se odprla sveta vrata bazilik sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu in sv. Pavla zunaj obzidja ter stolnic po vsem svetu. Na novo leto, praznik Marije, svete Božje Matere, je bilo odprtje svetih vrat bazilike sv. Marije Velike. 25. januarja, na praznik spreobrnjenja apostola Pavla, bo ekumensko bogoslužje v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. 2. februarja, na praznik Gospodovega darovanja, bo jubilej posvečenega življenja in sklep leta posvečenega življenja. 10. februarja, na pepelnico, bo papež med spokornim obredom v baziliki sv. Petra odposlal po vsem svetu misijonarje usmiljenja, ki “bodo znamenje materinske skrbi Cerkve za božje ljudstvo, da bi vstopilo v globino bogastva te skrivnosti, ki je za vero tako temeljna.” Vsem spovednikom polaga na srce, naj bodo “pravo znamenje Očetovega usmiljenja”. Veliko slavje bo 3. aprila 2016, na nedeljo božjega usmiljenja, ko se bodo ob papežu zbrali tisti, ki sledijo skrivnosti božjega usmiljenja. 3. junija, na praznik Srca Jezusovega, bo jubilej duhovnikov. V oktobru, mesecu rožnega venca, bo Marijanski jubilej. 6. novembra 2016 se bodo zaprla sveta vrata v rimskih bazilikah in škofijah. »Jubilejno leto se bo zaključilo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016. Na ta dan bomo ob zaprtju svetih vrat predvsem hvaležni in se bomo zahvaljevali Sveti Trojici, da nam je naklonila ta izredni čas milosti.«
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 64-65

Papež Janez Pavel II. je v okrožnici O Odrešenikovi materi (Redemptoris mater), podpisani 25. marca 1987, na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, napovedal posebno Marijino leto, ki se bo pričelo binkošti, 7. junija 1987, in se bo zaključilo na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1988. Posvečeno je bilo dvatisočletnici Marijinega rojstva. »Četudi ni mogoče časovno natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno zaveda, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom ... Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa.« V Rimu se je praznovanje Marijinega leta pričelo v baziliki Marije Velike na binkošti, 7. junija 1987, s katero so bila povezana največja Marijina svetišča po vsem svetu. Od tam so prenesli podobo Marije, rešiteljice rimskega ljudstva (Salus Populi Romani) na Trg svetega Petra, kjer je bila slovesna maša. Ta praznik je bil izbran zato, ker je bila Marija med apostoli v dvorani zadnje večerje na prve binkošti. Marijino leto so obhajali po vseh krajevnih Cerkvah. Pri nas je vsaka škofija določila, kako bo Marijino leto obhajala. »Glavni namen tega milostnega leta ne smejo biti zunanje slovesnosti,« so naročali slovenski škofje, »ampak poglobitev krščanskega življenja po Marijinem zgledu v hoji za Kristusom v veri, upanju in ljubezni.« Ob zaključku Marijinega leta na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1988, so bile zahvalne slovesnosti v glavnih romarskih središčih..
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 64

Mrzlo je bilo in otroci so se tiščali na k peči. Tadej je bral, Manca in Tinka sta igrali domine, Tinkara, najmlajša, pa je pomagala noni treti in čistiti orehe. Vsi so se veselili slastne potice, ki jo zna speči samo njihova nona.
Približeval se je božič. Letos bo zanje nekaj posebnega. V prvih dneh decembra se je namreč v njihovo družino rodil Jure. Tadej, Manca, Tinca in Tinkara so dobili bratca. Od časa do časa so pustili svoja opravila in šli, zdaj eden zdaj drug, v sobo k posteljici, v kateri se je nasmihal in kremžil njihov bratec. S kakšnim veseljem so se ob dojenčku pripravljali na božič. Na praznik rojstva Božjega Otroka.
Z očetom so že prinesli mah iz bližnjega gozda. Pripravili so štalico in ogrado za ovčke in pastirje. Letos bo lahko tudi Jure občudoval njihovo delo.
Njihovo veselje ob pričakovanju božiča se je še stopnjevalo, ko je mama povedala, da bodo Jureta krstili takoj po božiču, na praznik Svete družine. Ob tej novici so šli vsi po svoje krstne sveče, spravljene v posebni škatli v omari. Tadejeva je bila najkrajša in vsi so vedeli, zakaj. On je bil najstarejši. Ob vsakem krstu otroka v njihovi družini so vsi drugi otroci stali ob krstnem kamnu, vsak s svojo prižgano svečo in pospremili svojega najmlajšega člana v življenje Božjega otroka.
Že dan pred božičem so v kotu dnevne sobe stale lepe jaslice. Šli so k polnočnici in občudovali Božje Dete, ki so ga mladi na začetku maše slovesno položili v jaslice. Jaslice v cerkvi so bile zelo velike, mnogo večje kot pri njih doma. In prava voda je tekla po strugi v pokrajini. Tadej je bil navdušen nad jezerci, ob katerih so stale ovčke in se napajale. In veliko pastirčkov je bilo okrog štalice. Otroci so vedeli: bili so prvi, ki so se prišli poklonit Detetu. Štalica je bila velika, lepo osvetljena. da je bil dobro viden speči Jezušček in ob njem skrbna mama Marija in sveti Jožef. Pa osliček in voliček. Ko so po cerkvi luči ugasnile, so bile razsvetljene jaslice še lepše.
Oče in mama sta med polnočnico mislila na Jureta, ki ga je doma varovala nona, in na vse svoje otroke, ki sta jih gledala v klopeh pred seboj, in njuna hvalnica Bogu je bila iskrena, segajoča do božjega prestola. Hvala in slava Bogu na višavah!
Napolnjeni z božjim mirom so hiteli skozi mrzlo noč v toplo zavetje doma.
Jure je spal kot angelček. Mama in oče sta ga pokrižala, za njim pa še vse svoje otroke, ko so šli spat. Mirno so utonili v spanje božične noči.
»Mmmm, potica! Dobra potica!« je veselo prepeval Tadej v božičnem jutru. Vsi so zbudili dobre volje. Nona je postregla s potico in dišečim čajem.
»Nona, si prihranila potico za krst?« je bila radovedna Manca. Nona se je zasmejala. »Nisem, ker bom za krst spekla drugo.«
»Z našimi orehi,« je dodala Tinkara, ki se je spomnila, koliko dela je imela s čiščenjem jedrc. »Seveda, jejte brez skrbi!« se je smehljala nona in božala svoje vnuke z ljubečim pogledom.
Vsak dan so spremljali Jureta. Koliko so mu zrasle nogice, koliko lask ima na glavici. Veselili so se vsakega njegovega glasu in vsakega njegovega nasmeha. Kazali so mu figurice z jaslic, zlasti malega Jezusa. On jih je samo gledal.
Prišla je nedelja, praznik Svete družine, dan svetega krsta. Vsem je iz oči sijalo veselje. Za otroke so bile tisti dan najbolj pomembne sveče. Da jih ne bi pozabili doma! Župnik je znal tako lepo pripraviti krstni obred in k sodelovanju je pritegnil vse prisotne, še posebej pa brate in sestre krščenca. Med obredom so prižgali svoje krste sveče in jih ponosno držali. Juretovo je imel v rokah oče. Jure je bil ves čas tiho. Nedolžno je gledal v svet, ko se je v njem dogodil čudež: postal je Božji otrok.
Na koncu obreda je župnik povabil Tadeja, Manco, Tinko in Tinkaro k jaslicam. Tam so spet prižgali sveče. »Zdaj pa lepo vsi skupaj zmolimo en očenaš za Jureta.« Vsi so se pokrižali in glasno molili. Ko so končali, se je oglasila Tinkara: »Pa še eno zdravamarijo, da ga bo Jezusova mama varovala.« In so molili.
Mama je pestovala Jureta ter opazovala svoje otroke in moža, ki se jim je pridružil pri jaslicah. Bila je presrečna in odmevalo ji je v ušesih, kot da bi igralo tisoč orgel: »Slava Bogu na višavah! Hvala in slava zdaj in vekomaj!«
Pavlina Bizjak

Ognjišče (2015) 01, str. 18

Prvo Marijino leto v zgodovini katoliške Cerkve je razglasil papež Pij XII. z okrožnico Sijajna krona na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1953. V njej je navedel, zakaj se je odločil za praznovanje posebnega Marijinega leta: »Da bi po vsem svetu obhajali prvo stoletnico, odkar je naš predhodnik Pij IX., blagega spomina, slovesno razglasil versko resnico, da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu.« To se je zgodilo 8. decembra 1854. Marijino leto se je zato pričelo na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 1953, ko je papež Pij XII. slovesno odprl vrata bazilike Marije Velike v Rimu. V teku Marijinega leta je papež vodil razna slavja, sprejemal romarje z vsega sveta, jih navduševal za češčenje Matere božje z govori, apostolskimi pismi in radijskimi poslanicami. Verniki so mu radi prisluhnili in povsod po svetu se je Marijino češčenje izredno poživilo. Z okrožnico H Kraljici nebes z dne 11. oktobra 1954 je Pij XII. uvedel praznik Marije Kraljice, ki naj se obhaja zadnji dan v maju, Marijinem mesecu. Po preureditvi bogoslužnega koledarja po koncilu je bil god Marije Kraljice prenesen na 22. avgust, na osmi dan po Marijinem vnebovzetju. Prvo Marijino leto se je zaključilo 8. decembra 1954.
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 63

življenje kot roman

Bralcem so navadno všeč knjige, v katerih pisatelj na zgoščen, plastičen način prikazuje resnično življenje, v katerih se dogajanje odvija kot na filmskem platnu, kjer takoj veš, pri čem si. Na tak, način je znal pisati ameriški pisatelj Jack London, ki se je rodil pred sto leti. V svojem kratkem življenju — dočakal je komaj štirideset let — je ustvaril okoli 50 del, ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Veliko jih imamo tudi v slovenščini (1975 je Mladinska knjiga hkrati izdala naslednje: Kralj Alkohol; Morski volk. Potepuhi, Prisilni jopič ter Upor na ladji Elsinore).

V svojih romanih, povestih in novelah je London opisoval svoje življenjske izkušnje (seveda obogatene s pisateljsko domišljijo), zato je vse tako prepričevalno, tako blizu tudi današnjemu človeku. Življenje, ki ga razgrinja pred bralcem, je pogosto trdo in neusmiljeno, veliko pa je v njem tudi lepega, plemenitega, dobrega, predvsem pa je vse tako pristno in naravno. Ob nekaterih njegovih junakih se bralec zgrozi, ob drugih pa začuti, kako je lepo biti človek. Številna njegova dela so filmana in treba je reči, da so pisana kakor nalašč za film: malo modrovanja in filozofiranja, veliko dogajanja, veliko dvogovorov, v katerih je obilo življenjske modrosti.. Literarna kritika v njegovi domovini se dolgo časa še zmenila ni zanj, češ da v njegovem pisanju sploh ni nič izvirnega, da ni nič prispeval k obogatitvi ameriške književnosti. Ljudje pa so ga brž sprejeli za svojega. Užival je izreden sloves. Ker je bil človek, ki je začel pri ničli, ki se je do pisateljskega imena dokopal s trdim delom samouka, so videli v njem poosebljenje “mita novega sveta”. Kakor ameriški narod, ki se je rodil v prahu velikih vozov naseljencev Divjega zahoda, tudi London ni imel za seboj ničesar: ne zgodovine, ne kulture, ne denarja, ampak samo divjo željo čim več vedeti in postati velik.

Iz njegovih, spisov izžareva, silna volja po življenju. Ta volja, ki je izraz njega: samega, ga je gnala iz pustolovščine v pustolovščino, katere je potem na moč zvesto podajal v svojih knjigah. London si ni ničesar izmislil; vse, kar je zapisal, je bilo najprej zapisano na njegovo kožo, v njegovo srce.

Že njegovo rojstvo je povezano s čudnimi okoliščinami, ki so ga v njegovi duševnosti zaznamovale za vse življenje. Luč sveta je zagledal 12. januarja 1876 v San Franciscu kot nezakonski otrok Flore Wellman, nemirne, čudaške ženske, ki je ušla od svojih premožnih staršev z Williamom Chaneyem, bohemskim izobražencem irskega: rodu, ki,je bil pisatelj in urednik in predavatelj. Ko mu je zaupala, da z njim pričakuje otroka, ‘profesor’ Chaney očetovstva ni hotel priznati. Flora je javno zaigrala pretresljiv prizor, o katerem so se razpisali časopisi in Chaney je bil onemogočen. Sedem mesecev po Jackovem rojstvu je Flora skušala urediti svoj nič kaj zavidljivi položaj, zato se je poročila z Johnom Londonom, vdovcem brez stalnega dela in z osmimi otroki. John je posvojil še Jacka, za katerega je z materinsko zavzetostjo skrbela osemletna Eliza, ena od Londonovih otrok iz prvega zakona. Ko sta oba, Jack in Eliza, zbolela za davico, ju je mati Flora položila v isto posteljo in Eliza je slišala, kako je mačeha vprašala zdravnika: “Doktor, ali ne bi mogli uporabiti za oba eno krsto? Tako bi nekaj prihranili.”

Flora ni imela poklica za materinstvo in Jack je praktično rastel kot sirota. Družina se je stalno selila iz kraja v kraj, Jack pa je bil več v družbi odraslih kot otrok. Morda je prav zato hotel v vsem čim bolj posnemati odrasle, biti ‘kakor velik’. Ko mu je bilo pet let, pripoveduje v romanu ‘Kralj Alkohol’, je prvič poskusil pivo, ki ga je nesel svojemu očimu na njivo. Ni mu bilo všeč, vendar se mu je zdelo imenitno, ker je videl, da ga pijejo odrasli moški. Z desetimi leti je šel delat, predvsem zato, da bi redno jedel, vendar je še naprej hodil v šolo. To je bilo precej trdo zanj. Vsako jutro je pred odhodom v šolo po cestah prodajal časopise, ko se je vrnil iz šole, pa je šel brž prodajat večerne izdaje. Potem je naredil naloge in nato šel na kegljišče postavljat keglje. Pri vsem tem delu je našel čas za branje. Knjige je dobesedno požiral. Nižje razrede osnovne šole je končal kot najboljši v razredu in kot prvak razreda bi moral imeti poslovilni govor. Izgovoril se je, da nima primerne obleke. To je bilo res, vendar je bil pravi razlog to: vedel je, da ne bo mogel iti naprej v šolo.

Kruh si je služil z različnimi deli: v neki beznici je pomival posodo, potem je delal v tovarni ribjih konzerv. Ves čas je sanjal o lastni barki. Ko mu je bilo štirinajst let, je prihranil toliko dolarjev, da si je kupil pokvečen čoln in z njim je šel lovit ostrige. Družil se je z drugimi lovci na ostrige, ki so ves svoj ulov brž zapili. Tudi sam je začel piti: ne zato, ker mu je bil alkohol všeč, ampak ker si je s tem pridobil ugled odraslega moža!

Sedemnajstleten se je pridružil posadki, ki je šla lovit tjulnje v vode Koreje in Japonske. Ko se je vrnil, seje naselil v Oaklandu, delavski četrti San Francisca. Zaposlil se je v neki tovarni platna. Tedaj je v reviji Call (Klic) bral o literarnem natečaju, pri katerem je prva nagrada znašala 25 dolarjev. To je za Jacka pomenilo 250 ur trdega dela v tovarni. Kako naj napiše zgodbo, ko pa ni literat in ko skoraj nima časa? Prav zato, ker se je stvar zdela nemogoča, jo je Jack sklenil izpeljati. Napisal je, kar je doživel pri lovu na tjulnje in prejel je prvo nagrado. Domišljal si je, da je že pečen pisatelj. Uredniki, katerim je pošiljal svoje izdelke, mu še odgovarjali niso. Vendar mu to ni vzelo poguma. Spoznal je: če hoče postati pisatelj, mora študirati!

Vpisal se je na univerzo. Bral in študiral je vse, kar mu je prišlo v roke, tako da je v njegovi glavi nastala prava zmešnjava idej. Veliko tega je izpovedal v svojem avtobiografskem romanu ‘Martin Eden’. Študija seveda ni končal. Deloma zato, ker ni imel sredstev, deloma pa zato, ker je bil premalo vztrajen.

V začetku leta 1897 je Ameriko zajela ‘zlata mrzlica’. V strugah nekaterih rek in potokov na Aljaski so našli zlata zrnca in vest je tako privabila na daljni sever množico iskalcev zlata, ki so hoteli čez noč obogateti. Stvar je bila tako vabljiva, ponujala je toliko razburljivih dogodivščin, da se Jack ni mogel ubraniti skušnjave, da ne bi šel tudi sam tja gor. Nakupil je vso potrebno opremo in skupaj s tovariši je na Aljaski res našel precej zlatih zrnc. Možje so že delali načrte, kaj bodo s tem bogastvom nakupili; ko so svoj ‘zaklad’ pokazali zlatarju, jim je ta povedal, da to ni nobeno zlato, ampak navadni silikati brez vsake vrednosti. Jack je | zapil še tisti denar, ki ga je imel, za nameček pa še zbolel. Junija 1898 se je vrnil v San Francisco brez prebite pare. Vendar mu je ta „zlata" dogodivščina le kori- I stila: ves čas je namreč pisal I dnevnik in po tem dnevniku bo j zdaj napisal nekaj knjig, ki so mu prinesle goro denarja (Beli očnjak, Klic divjine).

Leta 1899 je prodal svojo prvo novelo — za 5 dolarjev. Bralcem je bila všeč in za drugo mu je urednik čez nekaj tednov izplačal 40 dolarjev, dve leti pozneje pa je sklenil z založnikom pogodbo, da bo svoja dela dajal samo njemu, ta pa mu bo vsak mesec izplačal po 125 dolarjev. Bil je bogat človek. 7. aprila 1900 se je poročil. Izbral si je zaročenko nekega svojega umrlega prijatelja, učiteljico Bessie Maddern, ki mu je bila zvesta tovarišica in požrtvovalna tajnica in dobra mati hčerk Joan in Bess. Jack si je želel sina, ki bi nadaljeval njegov rod. V tej njegovi silni želji po sinu se kaže kompleks, ki ga je prinesel iz ranega otroštva kot nezakonski otrok. V teoriji je zastopal mišljenje, da v zakonu ljubezen ni potrebna, važna je samo izbira biološko čim popolnejše žene, ki naj rodi zdrave otroke. Ta teorija se v praksi ni obnesla in Jack je bil razočaran, zato se je leta 1903 ločil od svoje žene Bessie, da bi se potem konec leta 1905 poročil s Charmian Kittredge, ekscentričnim bitjem, ki mu je bila zelo podobna v željah po pustolovščinah. Pred tem se je odpravil v Južno Afriko, da bi pošiljal nekemu časniku dopise iz vojne med Angleži in Buri. Ker pa je bilo vojne že konec, je z dovoljenjem svojega uredništva odpotoval v London, kjer je tri mesece preživel med potepuhi (to je bilo najsrečnejše obdobje njegovega življenja in opisal ga je v romanu ‘Potepuhi’). Potoval je tudi po drugih mestih Evrope.

Ko se je vrnil v Ameriko, je samo pisal in pisal. Sam si je postavil ‘normo’. Zraven je vedno pil in sicer iz dneva v dan več. V avtobiografskem romanu ‘Kralj Alkohol’ sicer trdi, da je pil, kolikor je njegov organizem prenesel, izkazalo pa se je, da se je uničeval, zastrupljal. Imel je ogromno denarja, vseeno pa je bil vedno do vratu v dolgovih. Po glavi so mu rojile razne domislice, za katere je porabil veliko svojih dolarjev. Najprej je dal nekim sleparjem zgraditi veliko barko, ki naj bi bila nekakšna plavajoča hiša, v kateri bi imel mir in bi lahko nemoteno pisal. Plovilo, ki so mu ga zbili sleparji, se je izkazalo za popolnoma neuporabno. Potem je dal v neki skalni pokrajini postaviti fantastični grad, katerega je krstil ‘Hiša volka’. Tik pred koncem pa je vse skupaj pogorelo. Še mu ni bilo zadosti: omislil si je razkošen ranč v Kaliforniji, kjer je sprejemal prijatelje in jih gostil kot indijski knez ...

Vse te stvari so bile, kot se je pokazalo, samo beg pred resničnostjo, katere ni mogel prenašati in iz katere ni mogel ubežati samo s pomočjo alkohola. Nazadnje mu je bilo vsega dovolj in 22. novembra leta 1916 so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Na nočni omarici so bile prazne stekleničke morfija.

Čuk S., Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče (1976) 8, str. 26.

Zgodilo se je drugače, kajti papež Janez Pavel II. je na koncu srečanja s kardinalskim zborom 26. novembra 1982 dejal, da bo leto 1983 izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja, Jezusove smrti na križu. Ko so mu kardinali in člani rimske kurije 23. decembra 1982 prišli voščit božične praznike, jim je v dolgem nagovoru razgrnil svojo zamisel izrednega svetega leta odrešenja. »Bližnji jubilej hoče priklicati v zavest tisto obhajanje odrešenja, ki se v Cerkvi nenehno slavi in obnavlja. Njegov posebni pomen je klicati k poglobljenemu razmišljanju o dogodku odrešenja in o njegovi konkretni povezavi z zakramentom sprave.« Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1983, je bila objavljena bula, ki se začenja z znamenitimi besedami: “Odprite vrata Odrešeniku”, ki jih je izrekel ob nastopu svoje papeške službe 22. oktobra 1978. »Od tistega trenutka so bila moja čustva in moje misli vedno bolj usmerjene h Kristusu Odrešeniku, k njegovi velikonočni skrivnosti, vrhuncu božjega odrešenja in najvišje uresničitve usmiljenja do ljudi vsakega časa ... Res, da je vsako liturgično leto proslava našega odrešenja, toda jubilejna obletnica odrešilne Kristusove smrti nas vabi, da se take proslave bolj zavzeto udeležimo. Že leta 1933 je papež Pij XI., blagega spomina, posrečeno hotel obhajati 19. stoletnico odrešenja z izrednim svetim letom, puščajoč ob strani vprašanje datuma Gospodove smrti na križu.« Ta papeška listina je določala, da se bo izredno sveto leto odrešenja začelo 25. marca 1983, na praznik Gospodovega učlovečenja, zaključilo pa 22. aprila 1984, na praznik Gospodovega vstajenja. 25. marca je papež Janez Pavel II. odprl sveta vrata bazilike sv. Petra. Obred se je pričel s spokorno procesijo, ki se je razvila iz cerkve sv. Štefana znotraj vatikanskega obzidja, enega najstarejših svetišč na rimskih tleh. Pred papežem je stopal zbor strežnikov, semeniščnikov in bogoslovcev, za njimi pa štirideset mladih z vsega sveta, ki so nosili velik lesen križ. Papež je stopil k bronastim svetim vratom, ki jih je za sveto leto 1950 izdelal italijanski umetnik Lodovico Consorti. Trikrat je potrkal na vrata z istim kladivom, ki ga je uporabil papež Pij XI., ko je 1. aprila 1933 odprl sveta vrata za izredno sveto leto ob 1900-letnici odrešenja. V levi roki je držal patriarški pastorale (škofovsko palico), ki ga papeži rabijo samo ob posebno slovesnih prilikah. Vrata sta od znotraj odprla dva najstarejša uslužbenca bazilike svetega Petra. Nato je kot prvi svetoletni romar vstopil v baziliko. Med mašno homilijo je dejal: »Glejte, odprli smo sveta vrata izrednega svetega leta in skoz nje vstopamo v baziliko svetega Petra. To je simbol. Vstopamo ne samo v to častitljivo rimsko baziliko, vstopamo tudi v najbolj sveto razsežnost Cerkve – v razsežnost milosti in rešenja, ki jo Cerkev vedno črpa iz skrivnosti odrešenja. Črpa jo vedno in brez prestanka. V tem letu, ki ga danes začenjamo, pa vendar želimo, naj bi se Cerkev še bolj zavedala dejstva, da odrešenje v njej traja kot dar božjega Ženina ... Želimo, da bi se vsi njeni otroci oklenili božjega Odrešenika, Njega, ki je vrata, skozi katera moramo vstopiti, če hočemo biti rešeni.« Istega dne so kardinali, papeževi odposlanci, odprli sveta vrata drugih treh rimskih bazilik: sv. Janeza v Lateranu, Marije Velike in sv. Pavla zunaj obzidja.
Papež je v svojem predbožičnem nagovoru kardinalom dejal, da se bo jubilejno leto obhajalo istočasno v vsej Cerkvi, tako v Rimu kot v krajevnih Cerkvah v razdobju tega leta. Svetoletni odpustek je bilo mogoče dobiti v cerkvah, ki so jih določili škofje. Pri izbiri teh cerkva so bile na prvem mestu stolnice. Verni ljudje pa so si kljub temu svetem letu želeli romati v Rim, središče krščanstva. To upravičeno željo je imel v mislih papež, ko je rekel, da se Rim “s svojim edinstvenim značajem, s svojimi apostolskimi spomini, z obhajanjem praznika v papeževi navzočnosti odpira vsem vernikom”. Bilo je veliko romanj v Rim z vseh koncev sveta. Romarji so obiskali štiri velike rimske bazilike, udeleževali so se srečanj s svetim očetom ob sredah, ki so imela v svetem letu značaj molitvenega bogoslužja. Razen splošnih avdienc ob sredah bile še razna druga srečanja in pobožnosti. Slovensko svetoletno romanje v Rim je bilo od 22. do 26. februarja 1984. Zaradi težav pri potovanjih v tujino (depozit!) se ga je udeležil le okoli 1000 romarjev iz domovine, ki so se jim v Rimu pridružili rojaki iz zamejstva in Rima. Skupaj so obiskali velike rimske bazilike ter imeli tam svetoletne pobožnosti. 24. februarja je bilo srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v dvorani Pavla VI., ki jih je prisrčno nagovoril. Med drugim je dejal: »Obhajanje svetega leta naj vam da novega poguma in zagona. Utrdi naj vaše prizadevanje za dobro, da bi bili tako v družbi, v katero vas je postavila božja previdnost, prepričani in učinkoviti pričevalci resničnosti našega odrešenja.«
Nadvse veličastno je bilo svetoletno romanje mladih z vsega sveta, ki je trajalo pet dni cvetnega tedna – od 11. do 15. aprila 1984. Ob začetku je bilo v večnem mestu okoli 35.000 mladih romarjev, ob koncu pa vsaj desetkrat več – nad 350.000. Med molitvenim bedenjem na cvetno soboto jih je nagovoril. »Kaj je vaša naloga, dragi mladi? Dejal bi, da morate sprejeti nekakšno preroško vlogo: delajte tako, da bo vaša dejavnost obtožba obstoječega zla, nastopite predvsem zoper tako razširjeno kulturo smrti. Vedno morate ceniti življenje in storiti vse, da ga bodo tudi drugi cenili.«
Na veliko noč, 22. aprila 1984, po slovesni praznični maši na Trgu svetega Petra je papež Janez Pavel II. zaprl sveta vrata bazilike in s tem dejanjem zaključil izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja, ki je bilo najdaljše sveto leto v zgodovini, saj je trajalo 13 mesecev. Potem ko je vrata zaprl, je mladim izročil svetoletni križ: »Ponesite ga v svet znamenje ljubezni Gospoda Jezusa do človeštva in oznanite vsem, da je samo v umrlem in vstalem Jezusu odrešenje.«
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 61-62