Zanima me, kaj mislite o pojavu facebooka? Ali je za kristjana to dobra ali slaba stvar? Zanima me tudi, če je Cerkev v zadnjem času oblikovala kakšno posebno stališče v zvezi s tem pojavom?

Mare

Zanimivo je, da od časa do časa dobim kakšno pismo, v katerem ljudje sprašujejo o stališču Cerkve do točno določene stvari. Podobno kot vi sedaj sprašujete, ali je Cerkev izoblikovala posebno stališče v zvezi s facebookom (FB). Ni ga, kakor ni oblikovala posebnega stališča do hladilnikov, pralnih strojev in vrste drugih stvari. Seveda ne gre primerjati hladilnika s FB, saj se močno razlikujeta, a vendar je nemogoče, da bi Cerkev izoblikovala stališče do vsega, kaj je in kar se novega pojavlja. Lep primer za to je Youcat – Katekizem za mlade, ki je izšel leta 2011, pa v njem ni niti besede o FB. Pa gre za enega zadnjih katekizmov! Poleg tega je še namenjen mladim, ki največ uporabljajo računalnike in so največ na FB. Katekizem za mlade pa namenja kar nekaj prostora odnosu kristjana do medijev, tudi do interneta, in govori tudi o zasvojenosti z njimi in tu bi lahko povlekli nekaj smernic za kristjanov odnos do FB.

Odnos Cerkve do medijev je pozitiven. Tak odnos so zagovarjali že papeži prejšnjega stoletja, Cerkev ga je na jasen način izrazila v enem prvih dokumentov drugega vatikanskega cerkvenega zbora – v Odloku o sredstvih družbenega obveščanja. Latinski naslov tega odloka (latinski naslovi cerkvenih dokumentov so preprosto prve besede, s katerimi se dokument začne) nosi naslov Inter mirifica, kar pomeni: »Med čudovitimi iznajdbami tehnike .... Cerkev s posebno materinsko skrbjo sprejema tiste, ki se obračajo v prvi vrsti na človekovega duha in so odprle nova pota za lahko in hitro sporočanje vsakovrstnih vesti, misli in smernic (O 1).« Med te ‘čudovite iznajdbe’ dokument (nastal je leta 1963) prišteva: film, radio, televizijo in druga podobna sredstva. Ta pozitivni odnos je Cerkev ohranila tudi v drugih poznejših dokumentih in ga raztegnila tudi na internet. O tem je leta 2002 izdala dva dokumenta: Cerkev in internet ter Etika na internetu. Oba imamo, kakor večino drugih dokumentov o medijih, tudi v slovenskem prevodu.

Seveda pa pozitiven odnos do medijev in do interneta ne pomeni, da je vse dobro, kar se tam pojavlja. Tudi o tem Cerkev izrecno govori v svojih dokumentih. Opozarja na pasti in nevarnosti. Te so pri novih medijih še večje.

Ta odnos lahko nanesemo tudi na FB. Lahko je to pozitivna stvar. Ljudje se obveščajo, sporočajo svoje misli, širijo optimizem, pogum, veselje in vse to delijo s prijatelji na FB. Neki starejši (!) duhovnik je dejal, da takrat, ko da obvestilo za ministrantsko srečanje na FB, se ga udeleži več ministrantov kot sicer. Preprosto je šel tja, kjer so mladi in jim sporočil novico. Tudi sam sem na FB in že večkrat doživel, da sem po kakšni objavi dobil odziv, v katerem se mi je kdo zahvalil, da sem objavil neko misel. Jurij Paljk, urednik zamejskega katoliškega tednika Novi glas, se mi je zahvalil, da sem na FB, kamor sicer po njegovih besedah hodi malo duhovnikov, je pa veliko drugih ljudi. Treba pa je iti tja, kjer so ljudje. Zato je sv. Janez Pavel II. delo kristjanov v medijih primerjal nastopu apostola Pavla na atenskem Areopagu. Šlo je za kraj, kamor so hodili ljudje takratnega časa in predstavljali svoje ideje. Tam jih je kritična javnost lahko sprejela ali pa zavrgla. Apostol je šel tja, da bi ‘predstavil’ krščansko sporočilo, čeprav je bilo težko iti in je tvegal, da bo doživel poraz. Res je, da so poslušalci zavrgli njegovo sporočilo o Kristusovem vstajenju, a poskušal je in šel oznanjat tja, kjer je bilo težko in tja, kjer so bili ljudje. Zato tudi pravi kristjan ne bo bežal pred FB, ampak bo tudi tam pogumno spregovoril. Tudi o svoji veri. Je pa žalostno, da nekateri ljudje, ki se imajo za kristjane, na svojem FB profilu objavljajo mnenja in sporočila ali pa jih delijo, ki ne odražajo krščanskega čutenja in prepričanja.

Zanimivo je, da eden prvih cerkveni dokumentov, ki omenja internet Za pastoralo kulture, že kritično spregovori o tem novem mediju: »Izguba specifične teže informacij, izenačevanje sporočil, skrčenih v golo informacijo, ... svarilen učinek, kar zadeva navezovanja osebnih stikov ...« Zato lepo pravi: »Tako kot vsa nova tehnika tudi ta še kako vzbuja strahove, ki jih na žalost utemeljujejo zlorabe in zahteva nenehno budnost.« Tudi sv. Janez Pavel II. je spregovoril o nevarnostih interneta v posebnem pismu za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja leta 2002. Kdor opazuje družbo, bo vedel, da so ta opozorila zelo na mestu. Ali nismo priče zasvojenostim, tudi težkim, z internetom? Ali ne krožijo na njem, poleg dobrih stvari, tudi nestrpnost, sovraštvo, nemoralnost ... ? Ali ni nevarnost, da se sodobni človek ‘zabubi’ pred računalnik in pozabi na potrebe drugih ljudi in postaja vse bolj samozadosten in sebičen? Ali ni nevarnost, da zaradi prevelike uporabe interneta trpijo družinski in zakonski odnosi? Slednji tudi zaradi lahke dostopnosti pornografije na svetovnem spletu. Še bi se lahko spraševali, a je modremu dovolj, da bo spoznal, da ima internet tudi slabe plati in se v njem skrivajo tudi nevarnosti. Kar velja za internet, v mnogočem velja tudi za FB. Lahko je koristen in ga uporabimo za dobro, ob napačni in preveliki uporabi pa nas zasužnjuje in postajamo odvisni od njega in podlegamo slabim vplivom, ki jih lahko ima. Toliko bolj to velja za mladega človeka, ki še ni kritičen in še gradi svojo osebnost in je zato še bolj dovzeten za vplive. Žal tudi slabe.

Božo Rustja

V življenjepisu papeža sv. Pija X. sem bral, da je izdal odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok. Ko sem bil jaz otrok, smo šli k prvemu obhajilu kot prvošolci. Zakaj gredo zdaj šele v tretjem razredu? (Matej)

Res je, papež sv. Pij X. je leta 1910 izdal odlok zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok. Dotlej so smeli otroci k prvemu obhajil šele pri trinajstih, štirinajstih letih, po smernicah tega odloka pa morejo prvikrat prejeti sveto obhajilo že pri sedmih letih – takrat, ko znajo ločiti evharistični kruh od navadnega kruha. Povod za ta odlok naj bi bil tudi dogodek iz otroštva tega papeža. Ko je bil pri enajstih letih pri birmi, je škofa vprašal, zakaj morajo otroci tako dolgo čakati na prvo sveto obhajilo, mu je škof odgovoril, da morajo postati dovolj pametni. Mali Bepe Sarto, poznejši papež, ga je presenetil s pametnim odgovorom: »Vem, da je v hostiji navzoč naš Zveličar in da hoče priti v moje srce. Veste vi morda kaj več, gospod škof?« Zakaj danes prelagajo prvo sveto obhajilo na otroke tretjega šolskega razreda? Nekdaj so se vsi otroci na ta ‘najlepši dan’ pripravljali v vernih družinah ob zgledu staršev in odraslih, danes pa je takih družin vedno manj, zato je potrebna daljša priprava v župnijski ‘družini’. (sč)

V nedeljo, 9. avgusta bo na Uskovnici 40. srečanje PRO in slavje zlatega jubileja Ognjišča.

Ob 10.00 je sv. maša pri kapeli. Po maši bo pri koči na Uskovnici potekal kulturni program, ki ga bodo pripravila Kulturna društva Bohinja.

Vabljeni ljubitelji gora in vsi, ki želite preživeti nedeljo v občudovanju gorskih lepot in v krogu prijateljev!

Kako do koče na Uskovnici:

Z Rudnega polja (Športni center Pokljuka)
do Uskovnice: 45 - 60 minut zmerne hoje.
Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce, se peljemo proti Bledu, kjer na semaforju zavijemo desno za Pokljuko. Peljemo se skozi Gorje in mimo nekdanjega smučišča Zatrnik do Rudnega polja na Pokljuki (veliko parkirišče, vojašnica in strelišče). Tu pustimo avtomobil in gremo po cesti mimo strelišča proti koči na Uskovnici. Na križišču se po spodnji (levi) cesti spustimo v travnato dolinico Španove jame, kjer se cesta razcepi. Nadaljujemo naravnost, razgledna cesta se rahlo spušča do Razpotja. kjer je več križišč. Pozorno sledimo oznakam za Uskovnico oz. kočo. Za zadnjim križiščem je strmejši spust do mostu čez potok Ribnico, na drugi strani ostro zavije levo, se vzpne in nas pripelje iz gozda na označeno križišče, kjer gremo levo mimo kapelice, med pastirskimi stanovi in vikendi ... do koče nas Uskovnici.

Iz Srednje vasi do koče na Uskovnici:
1 h 40 min
Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce, se peljemo proti Bledu in naprej proti Bohinjski Bistrici. V naselju Bitnje, zavijemo desno proti Pokljuki, po vzponu v Zg. Bohinjsko dolino v križišču zavijemo levo (desno Pokljuka) in se peljemo do Srednje vasi, kjer v drugem delu vasi sledimo oznakam za Uskovnico: desno na strmo cesto proti cerkvi in šoli. Tu pustimo avtomobil, levo od šole se začne kolovoz, ki pelje proti vodnemu zajetju, kjer je viden napis Uskovnica. Skozi pas gozda se najprej strmo vzpnemo, potem strmina popusti, pridemo na makadamsko cesto, ki zavije desno. S ceste se kmalu odcepi desno kolovoz, po katerem se vzpenjamo, še večkrat prečkamo cesto, ko se pobočje položi, nadaljujemo po makadamu. Pridemo do parkirišča Lom, nadaljujemo pa po gozdni cesti do križišča, kjer zavijemo desno proti koči na Uskovnici (naravnost Uskovnica) in v 15 minutah pridemo do koče (do kapelice je od koče še pet minut hoje)

V nedeljo, 6. septembra srečanje bralcev in prijateljev ob petdeseti obletnici revije Ognjišče in zaključku kolesarskega romanja Od Marije k Mariji v TURNIŠČU. Ob 11. uri slovesna sveta maša, ki jo bo vodili soboški škof Peter Štumpf. Po maši druženje in kulturni program. Prisrčno vabljeni, praznujmo skupaj!

Papež Frančišek je v soboto, 27. junija 2015, ustanovil Tajništvo za komunikacije. Sveti oče je v apostolskem pismu zapisal, da sedanje stanje na komunikacijskem področju in razvoj digitalnih medijev zahtevata reorganizacijo na področju komunikacije Svetega sedeža. Po njegovih besedah je poglavitnega pomena združevanje in enotno upravljanje. To je razlog, da bodo vsi, ki se sedaj na različne načine ukvarjajo s komunikacijo, združeni v nov dikasterij Rimske kurije. Na ta način bo komunikacijski sistem Svetega sedeža vedno bolje odgovarjal na potrebe poslanstva Cerkve. V novi dikasterij bodo vključeni naslednji organi: Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, Tiskovni urad Svetega sedeža, internetni urad, Radio Vatikan, Vatikanski televizijski center, dnevnik L'Osservatore Romano, Vatikanska tiskarna, Fotografska služba in Vatikanska založba. Vsi ti bodo nadaljevali s svojo dosedanjo dejavnostjo, vendar pa se bodo držali navodil novega Tajništva za komunikacije, ki je začelo delati 29. junija, začasni sedež pa ima v zgradbi Radia Vatikan. (br)

Upamo, da boste v avgustu, ki velja za najbolj počitniški mesec, našli kaj časa zase pa tudi za svojo duhovno rast. Priporočamo vam našo posebno akcijo ob zlatem jubileju Ognjišča, ko vam kar 50 knjig ponujamo po polovični ceni. Več o akciji si lahko ogledate na spletni strani: http://knjigarna.ognjisce.si/PP_50pro_za_50let.html ali pa si knjige ogledate v naših prodajalnah.

V počitnicah vas vabimo tudi na srečanji ob našem zlatem jubileju. Prvo srečanje bo na Uskovnici, drugo pa v Turnišču. Več o njima si lahko preberete na str 16.

Za počitniške dni – pa ne samo zanje – vam priporočamo poslušanje Evangelije na CD-jih. Na teh sodobnih nosilcih zvoka je namreč besedilo vseh štirih evangelijev.

Pri Ognjišču smo izdali kar nekaj knjig, ki govorijo o zakonu in družini. So pa ljudje, ki hodijo za Kristusom kot neporočeni. Te kaj hitro spregledamo pri našem oznanjevanju. Kako je to res, kaže tudi dejstvo, da za te ni veliko knjig, ki bi jim pomagale, da bi kot samski odkrili svojo pot svetosti. Sedaj to vrzel nekoliko zapolnjuje knjiga p. Vitala Vidra So nekateri samski. Knjiga je izšla v zbirki Življenjske smernice, ki želi pomagati v težavah, v katerih se znajde sodobni človek. Vse knjige iz te zbirke – lahko si jo ogledate na spletni povezavi http://knjigarna.ognjisce.si/zivljenjske_smernice.html – so še na voljo in jih lahko priporočite tudi znancem.

Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne so Radio Ognjišče, pobuda Resnica in sočutje in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani spomladi organizirali javne radijske oddaje. Prispevki s teh srečanj so sedaj izšli v zborniku Resnica in sočutje, ki sta ga uredila Alen Salihović in Janez Juhant in predstavlja težko obdobje naše zgodovine na pravičnejši način, kakor ga je doslej predstavljalo režimsko zgodovinopisje.

Malo nenavadno se vam bo zdelo, kar je za nas povsem običajno, da sredi vročega poletja v naše skladišče prihajajo knjige o božiču. Tiskajo jih v tujini s tujimi partnerji in zato smo vezani na njihove roke. Tako z ladjami z daljnega Vzhoda potujejo proti koprskemu pristanišču naslednje knjige: Otrokov prvi božič – knjiga v obliki torbice. Je ‘sestrica’ priljubljenega Otrokovega prvega Svetega pisma. Gre za slikanico, ki malčkom lepo predstavi dogodke ob Jezusovem rojstvu. Kratko besedilo otroka vabi na pot v Betlehem, da poišče novorojenega Odrešenika. Druga knjiga je Božični hlevček. Tudi ta s kratkim besedilom otroku pripoveduje zgodbo o Odrešenikovem rojstvu. Ko pa odpremo zadnjo stran, zagledamo velik prizor Jezusovega rojstva. Tretja je knjiga Svetopisemske zgodbe – božič. Ob njej bodo mali otroci doživeli zgodbo o Jezusovem rojstvu. Ob vsaki zgodbi je deset ‘zavihkov’ z risbami, ki so tudi na veliki sliki in jih otroci tam tudi poiščejo. Tako knjiga s pomočjo ugank približa otroku dogodke ob Jezusovem rojstvu. Drobna knjiga Zgodba o božiču pa vsebuje več stvari: najprej pripoved o božiču v obliki stripa, potem pa še uganke, dejavnosti in naloge za adventni in božični čas.

V knjigarnah Ognjišča v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju lahko dobite učbenike in delovne zvezke za verouk. Prav tako lahko dobite vse dosedanje izdaje Youcata – katekizma za mlade in druge knjige, primerne za poglobitev vere in gradivo za mladinska veroučna srečanja.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Kaj se dogaja našemu domu?

gostja meseca

misijonarka s. Fani Žnidaršič

narava in zdravje

Na sonce le z dobro kremo

Preberite več: Avgust 2015

LETA 100 PR. KR. ROJEN GAJ JULIJ CEZAR

RIMSKI DRŽAVNIK, VOJSKOVODJA IN ZGODOVINAR († 44 PR. KR.)

Potomec stare patricijske družine, med boji v Mali Aziji se je odlikoval pri Mitileni, leta 68 pr. Kr. je postal kvestor, leta 60 je s Pompejem in Krasom sklenil prvi triumvirat ... Leta 59 je postal konzul, 58-51 je osvojil Galijo, napadal Germane in Britanijo (leta 54), ... Upre se zahtevi senata, da razoroži vojsko, prekorači Rubikon in krene v Rim. V državljanski vojni pri Farzalu v Tesaliji premaga Pompeja, vdre v Egipt in ga prepusti Kleopatri, premaga pontskega kralja Farnaka in pošlje v Rim slavno sporočilo: Veni, vidi, vici (Prišel, videl, zmagal). Po vrnitvi v Rim je leta 45 pr. Kr. izvoljen za dosmrtnega diktatorja, reformira državno upravo, sodstvo, koledar, na marčeve ide (15. marca 44 pr. Kr. ga ubijejo zarotniki pod vodstvom Bruta. Napisal je dve deli: De bello galico (Galska vojna) in De bello civili (državljanska vojna). Njegovo ime je osnova za vladarski naziv »cesar«.

LETA 1298 UMRL JAKOB DE VORAGINE

KRONIST in ŠKOF GENOVE in njegova Zlata legenda (* 1228)

Zlata legenda (Legenda aurea) je zbirka srednjeveških svetniških življenjepisov, ki jih je v latinščini napisal dominikanec Jakob de Voragine, nazadnje škof v Genovi. Zbirka je nastajala v letih 1260–1298. Življenjepisi svetnic in svetnikov so prepleteni z legendami, ki so privlačile bralce/poslušalce in navdihovale umetnike. Legenda aurea je bila v srednjem veku zelo razširjena – takoj za Svetim pismom. Kmalu je bila prevedena v razne evropske jezike. Zlata legenda je bila neizčrpen vir za svetniške legendarne pesmi. 

LETA 1490 SLIKARSKI MOJSTER JANEZ IZ KASTVA

KONČA POSLIKAVO PODRUŽNIČNE CERKVE SV. TROJICE V HRASTOVLJAH

Nad znamenito istrsko vasico Hrastovlje bedi na nizki skalni vzpetini za obzidjem cerkvica Svete Trojice. Izjemna je že po arhitekturi od leta 1949, ko so odkrili freske pa tudi po poslikavi. Poseben slopves ima hrastovski Mrtvaški ples na južni steni. Poslikavo cerkve je vodil mojster Janez iz Kastva in jo dokončal na današnji dan leta 1490.

LETA 1841 ROJEN OTTO WAGNER

AVSTRIJSKI ARHITEKT IN UČITELJ ARHITEKTURE (†

Wagner velja za utemeljitelja in vodjo sodobnega gibanja v evropski arhitekturi. Sprva je ustvarjal v neorenesančnem slogu, potem pa začel uvajati vanj razne oblike iz florentinske renesanse. Leta 1893 je zmagal na natečaju za prostorsko ureditev Dunaja, postal pa je tudi profesor na akademiji za arhitekturo. Svoje poglede na arhitekturo je podal v knjigi Moderna arhitektura (Moderne Architektur), njegov slog pa si lahko ogledate na Dunaju (številne postaje dunajske mestne železnice, stavba poštne hranilnice, cerkev sv. Leopolda ...

Kot arhitekt, urbanist, praktični umetnik in umetnostni teoretik je bil tudi eden najvplivnejših evropskih umetnikov na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje. Postavil je temelje za modernizem, v praktične projekte pa je rad vključeval tudi sodobne metode gradnje, kot so jeklene konstrukcije, in nove materiale (tanke marmorne obloge fasad).

LETA 1865 ROJEN MATEJ RAŽUN

KOROŠKI DUHOVNIK IN NARODNI DELAVEC († 1943)

Doma v Goreči vasi, bogoslovje je študiral v Celovcu in ustanovil akademijo slovenskih bogoslovcev. Kot kaplan in župnik je služboval v različnih župnijah krške škofije, večino časa (1898-1922) pa je bil župnik v Št. Jakobu v Rožu, kjer se je z veliko vnemo lotil dela na verskem, kulturnem in narodnem področju. V Šentjakobu je tedaj vzcvetela vzorna Marijina družba, ustanovljene pa so bile tudi druge cerkvene bratovščine, močno jedro živahnega verskega življenja v fari. Po zgledu narodne šole in zavoda šolskih sester v Št. Rupertu v Velikovcu (župnik Treiber), je ogrel ljudi, da nekaj podobnega naredijo tudi pri njih. Z izredno predanostjo ljudi, s pomočjo Mohorjeve družbe in drugih zavodov je bila končana velika šola v Št. Petru sredi Roža in leta 1908 so prišle šolske sestre. Začele so s šolo in tečaji za gospodinje, tu je postalo ognjišče novega versko-prosvetnega in narodnega življenja. Marsikomu je bil župnik in njegovemu narodu predano služenje v spotiko, zaradi svoje ljubezni do naroda in jezika in nesebične skrbi je moral leta 1918 v zapor, kasneje pa je bil konfiniran v rojstnem kraju. Leta 1920 se je moral umakniti v Staro Loko in se šele leta 1937 vrnil domov.

LETA 1878 ROJEN JAKOB UKMAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1971)

"Veličina Jakoba Ukmarja ni bila veličina tega sveta. A da jo je v njenem smrtnem zenitu dojel celo naš razkristjanjeni Trst, je dokazalo morje ljudstva od škedenjske cerkve tja dol do pokopališča. Tam bo poslej Jakob Ukmar čakal, da mu eshatologija postane iz rokopisa kozmično dejstvo, nov dan in nova zemlja. Pod napisom, ki si ga je sam določil, z internacionalizmom svetih: JACOBUS UKMAR SACERDOS CHRISTI. Za vsakega namreč, ki ga je imel srečo poznati, človeško ne more biti dvoma, komu se je v Praluči pridružil - da se je pridružil Slomšku in Baragi, Gnidovcu in Vošnjaku, da se je pridružil slovenskim svetnikom," je pisatelj Alojz Rebula preroško napovedal proti koncu leta 1971, nekaj tednov po smrti častitljivega duhovnika Jakoba Ukmarja. Leta 2002 je tržaški škof Evgen Ravignani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo - razglasitev za blaženega, ki se je uspešno zaključil 24. junija 2009 na škofiji v Trstu, 5. julija pa z zahvalno mašo v župnijski cerkvi v Škednju. Postulator Dušan Jakomin je vso zbrano dokumentacijo odpeljal v Rim, kjer se je na Kongregaciji za svetnike pričel apostolski del postopka.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Smrt je ‘srečna’, če človek umre v stanju Božje milosti, brez slehernega velikega greha, ter združen z Bogom po ljubezni in vdanosti.
• Naše sedanje življenje je zelo resna zadeva, ker je in mora biti priprava na smrt, na onstransko večno življenje.
• Dobri ljudje večkrat trpe zavoljo svoje plemenitosti, zlobni pa veselo uživajo sad svoje hudobije. Takega protislovja in take krivice ne more dokončno hoteti modri in pravični stvarnik. Mora torej biti še posmrtno življenje, v katerem bo sleherno krivično stanje izravnano.
• Gotovo je bolj varno živeti z vero in po veri v posmrtnost, kakor pa v negotovosti čakati, da nas smrt pouči, ko bo prepozno.
  več:

LETA 1883 ROJEN HINKO SMREKAR

SLIKAR, RISAR, GRAFIK IN ILUSTRATOR († 1942)

Karikatura (it. caricare - nakladati, pretiravati) je v likovni umetnosti risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka ali družbenih razmer, večinoma satirična, humoristično kritična ali posmehljiva. Znana je bila že v antiki, kot samostojna umetniška oblika se je razvila v 18. stoletju. Med najpomembnejše karikaturiste pri nas spada risar in slikar Hinko Smrekar. Po bednem in bohemskem življenju je bil podoben Ivanu Cankarju, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo in opremil je številna njegova dela.

... več o njem v obletnici meseca, Ognjišče 07_200307_2003

o življenju umetnikov Ivan Cankar:

Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja, zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno... Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudje so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni izmišljena - resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potrebna zraven nobena fantazija. (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)

LETA 1906 UMRL JANEZ BILC

duhovnik, pesnik, PISATELJ, PUBLICIST (* 1839)

Janez Bilc, pesnik, publicist, prevajalec in zbiralec ljudskega izročila, je kot duhovnik zaradi šibkega zdravja služboval v rojstni fari Trnovo pri Ilirski Bistrici. Prve pesmi in prozne spise je objavljal v raznih ljubljanskih listih. Kot pesnik se je zgledoval po Valentinu Vodniku. Njegove pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice. Pisal je tudi domoznanske članke za razne časopise. Leta 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je doživela več ponatisov. Iz hrvaščine je prevedel Mažuraničevo pesnitev Smrt Smail-Age Čengića.

LETA 1920 POŽIG SLOVENSKEGA NARODNEGA DOMA V TRSTU

Pisatelja Borisa Pahorja je kot bojevnika za pravice Slovencev v Italiji in za slovenstvo zaznamovalo fašistično nasilje, zlasti požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920, ki mu je bil priča kot otrok. Tega dne so fašisti vdrli v stavbo, kjer so imele svoj sedež slovenska kulturna in politična društva, jo polili z bencinom in zažgali. Požig je naznanjal mračno dobo fašističnega zatiranja Slovencev in Hrvatov.

LETA 1922 ROJEN FRANC PEDIČEK

PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG († 2008)

Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.

LETA 1930 – ZAČELO SE JE PRVO SVETOVNO NOGOMETNO PRVENSTVO

Odvijalo se je v Montevideu (Urugvaj), na njem je sodelovalo 13 ekip. Domačini so v finalnem srečanju pred 90.000 gledalci premagali Argentino (4:2). Prvi naslov svetovnega prvaka so osvojili domačini, ki so bili prvaki še leta 1950 doslej pa so bili na SP najuspešnejši Brazilci, ki so zmagali petkrat, nazadnje leta 2002.

LETA 1944 UMRL FERDO KLEINMAYR

PISATELJ, PISEC UČBENIKOV in STROKOVNIH KNJIG, mojster poljudnega pisanja (* 1881)

Po nižji gimnaziji v Trstu je končal učiteljišče v rojstnem Kopru in služboval kot učitelj v tržaški okolici. Od leta 1890 je pod psevdonimom Ferdo Plemič v raznih listih objavljal humoreske, satire, anekdote, pesmi. Ko je prišla Primorska pod Italijo, se je posvetil pisanju šolskih knjig. Po zatrtju slovenskih šol pod fašizmom je pisal razne priročnike za učenje materinščine doma, med drugim Prvi koraki, veseli abecednik malim z risbami slikarja Milka Bambiča. Izdajal je tudi strokovne poljudne knjige z vseh področij.

LETA 1951 UMRL ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE (* 1874)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

LETA 1965 UMRL ZORKO JELINČIČ

PROSVETNI DELAVEC IN ALPINIST (* 1900)

»Jaz, sin Zorka Jelinčiča, sem danes srečen človek, ker si niti v svojih najbolj optimističnih sanjah nisem mogel predstavljati, da bom doživel ta dan. Dan, ki je tebi – mojemu očetu, idealistu, trpinu za narod, dolgoletnemu zaporniku v fašističnih ječah in preganjancu v vseh režimih, končno poklonil tisto, kar ti v vseh dolgih letih za tvojega življenja in še dolgo po smrti ni: simbolično priznanje v obliki doprsnega kipa in ulice v Novi Gorici, potem pa še celodnevni simpozij o tvojem življenju in delu.« Tako je svojega očeta nagovoril sin Dušan, ki hodi po očetovih stopinjah kot alpinist in pisatelj. Dan njegove sreče je bil 7. maja 2000, ko so ob stoletnici očetovega rojstva v Novi Gorici odkrili njegov doprsni kip in po njem poimenovali ulico. »Nisem si upal niti pomisliti, da bom nekega dne doživel priznanje za tvoje žrtve, ker je človek, kot ti ... vselej samo v napoto in se zanj ne zavzame nihče. O, pač, pošteni ljudje. Tisti, ki verjamejo, da pokončnost in dobrota še obstajata. In sedaj imam potrdilo o tem.«

... več o njem v rubriki obletnica meseca, Ognjišče 07_2015

o njem:

Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil. (sin Dušan)

To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo. (Klement Jug)«

nekaj njegovih misli:

Poglejta me v oči. Ker oči ne lažejo nikoli.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 5. marec 1900, Log pod Mangartom, † 13. julij 1965, Trst

DOBER KOT KRUH IN DELAVEN KOT MRAVLJA

O Zorku Jelinčiču, ki je svojo trnovo življenjsko pot končal pred petdesetimi leti, je pisatelj Boris Pahor zapisal, da je bil “dober kot kruh in delaven kot mravlja”. Rodil se je 5. marca 1900 v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče Ferdinand učitelj. Kmalu po Zorkovem rojstvu se je družina (bilo 12 otrok, trije so umrli v nežni dobi) preselila v Podmelec, kjer je oče dobil službo vaškega učitelja in tam je Zorko končal osnovno šolo, v letih 1911–1918 pa je obiskoval realko v Idriji. Po maturi je moral za eno leto k vojakom, jeseni 1919 pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je spoznal Klementa Juga. Postala sta prijatelja in gorniška tovariša. Primorski študenti so spoznali, da z diplomo ljubljanske univerze po vrnitvi domov nimajo nobene možnosti zaposlitve, zato so se prepisali na univerze v Italiji, Jelinčič na univerzo v Padovi, vendar študija filozofije ni končal. Zaradi očetove smrti se je moral zaposliti, da se je preživljal in skrbel za svoje mlajše brate in sestre. Sprejel je službo tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici, nato pa še tajništvo dijaškega društva Adrija. Julija 1927 je fašistični režim razpustil vsa še delujoča slovenska društva in zatrl ves slovenski tisk. Sredi septembra je bil na Nanosu ustanovni sestanek ilegalne protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Med ustanovnimi člani je bil tudi Jelinčič. Temu je sledil val aretacij, Jelinčiča je pred njo rešila nesreča v gorah. Julija 1929 se je poročil učiteljico Fanico Obid z Bukovega nad Cerknem. 13. marca 1930 ga aretirali, po dvajsetih mesecih stroge osamitve je bil pred Posebnim sodiščem v Rimu obsojen na 20 let ječe. Žena Fanica in hčerkica Rada sta bili poslani v enoletno konfinacijo.

“IZ TVOJIH SPOMINOV DIHA ODPUŠČANJE”

Po različnih amnestijah se mu je kazen zmanjšala na devet let ječe. Marca 1939 se je vrnil na dom svoje žene. Srečo skupnega življenja je zatemnila smrt Fanice na porodu hčerke Jasne 4. aprila 1940. Med drugo svetovno vojno je bil do kapitulacije Italije septembra 1943 jetnik v internacijskem taborišču na jugu Italije, od tam se je prebil v Bari. Leta 1945 je prišel v Trst, kjer se je takoj vrgel na delo. Na njegovo pobudo je bilo obnovljeno Slovensko planinsko društvo, sodeloval je pri številnih drugih organizacijah in ustanovah. Leta 1948 se je poročil s prof. Danico Žunovo in v zakonu sta se jima rodila sinova Zlatko (1952) in Dušan (1953). Zorko se je posvečal raziskovalnemu delu in pisanju; v letih 1947–1954 je objavil okoli 200 člankov in razprav, vsaj dvakrat toliko pa še v naslednjih letih. Izstopajo predvsem razprave s področja raziskovanja slovenskih ledinskih imen na Tržaškem, etnografije in arheologije. V začetku šestdesetih let se je začela ponovno oglašati bolezen, posledica dolgih let fašističnih ječ. Za njenimi posledicami je umrl 13. julija 1965 v Trstu. Dragocena pričevanja svoje dobe je zapustil v spominih, ki sta jih po njegovi smrti uredila hči Rada in sin Dušan in so izšli leta 1994 pri Goriški Mohorjevi družbi z naslovom Pod svinčenim nebom. Dušan, ki je ob očetovi smrti imel komaj dvanajst let, je ob urejanju očetovih zapiskov odkril: »Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil.«

“NANJ SE LAHKO ZANESEŠ KOT NA SKALO”

Pisatelj Vladimir Bartol je povedal, kako mu je Klement Jug, študent filozofije na ljubljanski univerzi in drzen alpinist, predstavil Zorka Jelinčiča: »Ga ne poznaš? To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.« To se ne nanaša le na njune skupne zmage v gorah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Jug in Jelinčič sta alpinizem razumela kot pot rasti, ki za cilj nima premagane težave v steni, ampak gre veliko bolj za samovzgojo in oblikovanje svoje osebnosti, ki naj bo poštena, klena in zdrava. Gore so Jelinčiču kovale trd in neupogljiv značaj. Krepile pa so tudi njegove telesne moči, zato je lahko tudi po devetih letih ječe, ko je bil obsojen na mirovanje in vsakršno pomanjkanje, preživel. Veselje do planinstva je ohranil do konca svojega življenja.

Njegova trdnost se je izkazala posebno v njegovi borbi za pravice slovenskega naroda na Primorskem. Bil je eden vodilnih pri ustanovitvi organizacije TIGR. Ko so ga v zaporih zasliševali, ni izdal niti enega imena sodelavcev in je vedno prevzel vso odgovornost nase. V sveti zavesti, da se bojuje za pravično stvar, nikoli ni hotel prositi za pomilostitev. Presenetljivo je tudi, da je v svojih pismih iz zapora tolažil svoje domače. Sin Dušan se iz svojega otroštva spominja, kako je njega in brata Zlatka poučeval, da morata vedno dobro premisliti, ali ljudje

(obletnica meseca – Ognjišče 07_2015)