Sem vesel, kadar poslušam na Radio Ognjišče svetega očeta Frančiška (svetega v pravem pomenu besede), ki poudarja, da je treba brezpogojno ljubiti bližnjega, pomagati in sprejemati nesrečne begunce, ki tvegajo življenje in ga na žalost često izgubijo, da dosežejo Evropo. Drži se Jezusovega besed: »Bil sem lačen ... bil sem žejen ... Karkoli ste storili ... ste meni storili.« Zelo lepo in pravilno.

Sem pa manj vesel, odkrito povem, sem žalosten in obupan, če pomislim na posledico: islamizacija zahodne Evrope, tiste Evrope, ki je bila od Konstantinovega edikta (leta 313) dalje središče krščanstva. Čez nekaj desetletij (ne stoletij) bodo muslimani večina v evropskih državah. Na španskem radiju sem slišal, da bo leta 2050 v Nemčiji več muslimanov kot Nemcev. Že sedaj je tam samo Turkov več kot 5 milijonov. Zakaj vse to? Čisto preprosto: v deželah, od koder prihajajo je stanje vedno slabše in kljub temu jih je vedno več. Med tem, ko je nataliteta po vsej Evropi zelo nizka, je pri njih neprimerno višja.

Torej bomo manjšina. Nič hudega, če bi večina bila strpna in bi spoštovala tiste z drugačno veroizpovedjo. Da ne bo tako, lahko sklepamo, če pomislimo kaj se danes dogaja kristjanom v deželah kjer vlada ‘sharia’ (šerijatsko –muslimansko versko pravo, marsikje sprejeto kot državna zakonodaja), da ne govorimo o sultanatu (IS), ki mori kristjane kot živali in se širi strašno hitro ter se že bliža edinemu samostanu na svetu, kjer se še vedno moli v aramejščini, Jezusovem jeziku.

Torej naše cerkve se bodo spremenile v mošeje, ki bodo nabito polne, kar bo ostalo od naših cerkva, bodo ‘nabito’ prazne. Kakšna pobožna stara žena do še ostala, od ostalih pa niti sledu. K temu bo bogato pripomogla naša brezbožnost, naša brezbrižnost, naš relativizem, ki je že zdaj doma po naši žalostni celini. Poleg tega bodo mnogi skočili na voz zmagovalca, kakor se je v izobilju dogajalo med fašizmom in komunizmom. Drugi, zlasti mladina, se bodo k temu spreobrnili, ker je to ‘cool’. Muslimani bodo obdržali lastno vero in kulturo. Nikoli se ni slišalo, da bi se musliman spreobrnil in sprejel našo vero. Pisali so o nekem novinarju v Italiji, ki se je dal krstiti Janezu Pavlu II., a se je po nekaj letih spet vrnil v Alahovo naročje.

Molim in prosim Boga Očeta Vsemogočnega, Jezusa, ki je to Cerkev ustanovil in je na križu umrl zanjo in Svetega Duha, ki jo že dva tisoč let vodi in podpira, da bi se to ne zgodilo.

Teodor

V svojem pismu si nam povedal veliko bridkih resnic, ki jih moramo priznati, vendar pa je tvoja črnogledost le nekoliko pretirana. To bi ti hotel tudi dokazati. Res pa si ne smemo zatiskati oči pred dejstvi, ki jih vsak dan opažamo. Mislim, da si zadel v polno, ko si povedal, da te sveti oče, papež Frančišek navdihuje. On gotovo bolje pozna današnje stanje v svetu in v Cerkvi, kot midva, ker ima dostop do večjega števila virov in do bolj avtentičnih. V njegovih govorih in spisih ne najdemo pesimizma, ampak neskončno zaupanje v Boga in Jezusa, Marijo ... Bog je v svoji previdnosti vedel, da v današnjem mračnem času potrebujemo takega papeža. Bog naj nam ga ohrani in še naprej podpira. Pogosto se nam sam priporoča v molitev. Ve, da potrebuje božjo pomoč.

Najprej bi te opozoril na psihološko načelo, ki ga uporabljajo politiki, ko nas hočejo prepričati o kakšni stvari, njim s pridružijo novinarji, ki jim ni do resnice, ampak do uspeha, in seveda še mnogi drugi: zbrati vse, kar govori v prid njihovi trditvam in zamolčati vse, kar jim nasprotuje.

Če pogledamo vprašanje, ki si ga v svojem pismo dobro postavil: islamizacija. Res je, kar si napisal: vedno več je muslimanov zlasti v Evropi. K selitvi jih sili, kot sam ugotavljaš, slabo ekonomsko stanje v njihovih državah. Torej ni njihova prva skrb islamizirati Evropo. Hočejo uživati evropsko blagostanje. Ker pa vedo, da je Evropa demokratična in tudi njim prizna osnovna človeška prava, med temi je tudi svobodno druženje, se tega poslužujejo, kolikor morejo. To jim tudi omogoča ohranjati svoje navade in si med seboj pomagati. Če želimo, da bi tudi oni v svojih državah priznali priseljencem osnovne človeške pravice, tega nočejo sprejeti. To je skregano z zdravo pametjo, ampak je tako. Oni lahko gradijo pri nas mošeje, ne dovolijo pa, da bi kristjani zidali pri njih svoje cerkve. Dobro si napisal: »Nič hudega, če bi večina bila strpna in bi spoštovali druge z drugačno veroizpovedjo.«

Navajaš razmere, ki se v zadnjih časih v muslimanskih državah zelo poslabšujejo. To, kar se dogaja s kristjani in drugimi veroizpovedmi, je grozno. Hudo je, da peščica fanatikov dela kar hoče in nihče v razvitem svetu ne ve, kako jih ustaviti. Vsi pametni ljudje, tudi v njihovih državah, to obsojajo, ne morejo (ali nočejo) pa tega preprečiti. Zgodovina pa nas uči, da nekaj fanatičnih voditeljev lahko povzroči ogromno gorja. To vemo že iz zgodovine preteklega stoletja, ko so nore ideologije povzročile morijo več kot sto milijonov nedolžnih ljudi.

Ne smemo pasti v skušnjavo, da »nabiramo v spomin« same negativne, slabe dogodke in izkušnje, sicer nam bo svet izgledal kot pravi pekel in bodočnost strašna. To se ne bo zgodilo. Govoriš o 5 milijonih Turkov v Nemčiji. Nemčija ima več kot 82 milijonov prebivalcev. V odstotkih bi bilo to okrog 6%. To ni malo, vendar ne tako veliko, da bi spremenilo versko sestavo prebivalstva, posebno, če pomislimo, da so to v glavnem delavci, in niso neka vodilna elita. Ne moremo se zanesti na take napovedi, kot jih navajaš, da bo leta 2050 v Nemčiji več muslimanov, kot Nemcev. To ni mogoče! Pri tem moramo zopet upoštevati, da bodo redki muslimani imeli vodilne položaje v politiki, ekonomiji, znanosti ...

Res pa je to, kar si zapisal, da bo k takemu stanju, ki je kljub vsemu za kristjane zaskrbljujoče, »bogato pripomogla naša brezbožnost, naša brezbrižnost in naš relativizem« (da ni nič stalnega, nespremenljivega). Bolj kot to, bi rekel, da je pomanjkanje idealov, cilja našega bivanja na svetu, da naredimo kaj dobrega za Boga in bližnjega. Ljudje se zanimajo samo za svojo ugodno počutje in še to v glavnem materialno (dobro jesti, piti, uživati v imetju, družbi, spolnosti, drogah ...). To pa ne more prinesti pravega in trajnega zadovoljstva. In ljudje so v bistvu nesrečni.

Svet danes izgleda bolj mračen tudi zato, ker se vesti širijo z hitrostjo luči (elektronika). Hitro zvemo, kaj se dogaja na najbolj oddaljenih krajih sveta. Ker pa novinarji iščejo novice, ki bodo pritegnile njihove gledalce, poslušalce, bralce, se držijo načela: »Slaba novice je dobra novice«. Nam prikazujejo najbolj temne plati človeštva, ker “to se najbolj gleda (TV), posluša, bere”. Ne smemo pasti v to zanko. Moramo biti kritični do tega, kar nam sredstva javnega obveščanja ponujajo. Zato je važno, da imamo katoliški radio (Ognjišče), televizijo (Exodus), Internet (Ognjišče in drugi), verski tisk, ki je danes pri nas zelo bogat, žal pa je bralcev vedno manj.

Jaz se ne bojim, da se bodo naše cerkve spremenile v “nabito polne mošeje” in da bodo v naših cerkvah le še stare mamice. Res pa je, da bi morali malo bolj polniti naše cerkve, kjer biva evharistični Kralj, ki nam je dal zagotovilo: »Jaz pa ti povem: “Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.”« (Mt 16,18).

oče urednik Franc Bole

tema meseca

Vedno pripravljeni že 25 let

gosta meseca

Idejna voditelja 'Drage' Sergij Pahor in Marij Maver

narava in zdravje

Cimet - dragocena začimba

Preberite več: September 2015

George Weidenfeld, znani britanski Jud, izdajatelj in publicist, ki so mu leta 1938 rešili življenje kristjani, sedaj rešuje iraške in sirske kristjane pred terorjem Islamske države. Weidenfeld je kot otrok uspel pobegniti pred nacističnim preganjanjem iz Avstrije. Pribežal je v Anglijo po zaslugi operacije Kindertransport, ki so jo organizirali britanski Judje in nekatere krščanske skupnosti. V njej so rešili približno 10.000 otrok iz srednje Evrope tik pred začetkom druge svetovne vojne. Dejal je, da so odločilno vlogo pri njegovi rešitvi imeli kvekerji, v Britaniji pa mu je ponudila zatočišče krščanska skupnost Plymouth Brethren.

Weidenfeld nosi plemiški naslov in piše kolumne za več nemških časnikov. Prvo dejanje njegove operacije je poiskati dom za 150 sirskih kristjanov, ki so pred kratkim prišli na Poljsko, kjer Weidenfeld sodeluje s poljskimi oblastmi in katoliškimi združenji.

»Moram vrniti dolg, to pa delam v imenu vseh tistih mladih ljudi, ki so bili rešeni v operaciji Kindertransport. Kvekerji in drugi kristjani so nas prepeljali v Veliko Britanijo. Mi Judje se moramo sedaj oddolžiti in pomagati kristjanom,« je še dejal Weidenfeld v pogovoru za Times. (br)

Zanima me, kaj mislite o pojavu facebooka? Ali je za kristjana to dobra ali slaba stvar? Zanima me tudi, če je Cerkev v zadnjem času oblikovala kakšno posebno stališče v zvezi s tem pojavom?

Mare

Zanimivo je, da od časa do časa dobim kakšno pismo, v katerem ljudje sprašujejo o stališču Cerkve do točno določene stvari. Podobno kot vi sedaj sprašujete, ali je Cerkev izoblikovala posebno stališče v zvezi s facebookom (FB). Ni ga, kakor ni oblikovala posebnega stališča do hladilnikov, pralnih strojev in vrste drugih stvari. Seveda ne gre primerjati hladilnika s FB, saj se močno razlikujeta, a vendar je nemogoče, da bi Cerkev izoblikovala stališče do vsega, kaj je in kar se novega pojavlja. Lep primer za to je Youcat – Katekizem za mlade, ki je izšel leta 2011, pa v njem ni niti besede o FB. Pa gre za enega zadnjih katekizmov! Poleg tega je še namenjen mladim, ki največ uporabljajo računalnike in so največ na FB. Katekizem za mlade pa namenja kar nekaj prostora odnosu kristjana do medijev, tudi do interneta, in govori tudi o zasvojenosti z njimi in tu bi lahko povlekli nekaj smernic za kristjanov odnos do FB.

Odnos Cerkve do medijev je pozitiven. Tak odnos so zagovarjali že papeži prejšnjega stoletja, Cerkev ga je na jasen način izrazila v enem prvih dokumentov drugega vatikanskega cerkvenega zbora – v Odloku o sredstvih družbenega obveščanja. Latinski naslov tega odloka (latinski naslovi cerkvenih dokumentov so preprosto prve besede, s katerimi se dokument začne) nosi naslov Inter mirifica, kar pomeni: »Med čudovitimi iznajdbami tehnike .... Cerkev s posebno materinsko skrbjo sprejema tiste, ki se obračajo v prvi vrsti na človekovega duha in so odprle nova pota za lahko in hitro sporočanje vsakovrstnih vesti, misli in smernic (O 1).« Med te ‘čudovite iznajdbe’ dokument (nastal je leta 1963) prišteva: film, radio, televizijo in druga podobna sredstva. Ta pozitivni odnos je Cerkev ohranila tudi v drugih poznejših dokumentih in ga raztegnila tudi na internet. O tem je leta 2002 izdala dva dokumenta: Cerkev in internet ter Etika na internetu. Oba imamo, kakor večino drugih dokumentov o medijih, tudi v slovenskem prevodu.

Seveda pa pozitiven odnos do medijev in do interneta ne pomeni, da je vse dobro, kar se tam pojavlja. Tudi o tem Cerkev izrecno govori v svojih dokumentih. Opozarja na pasti in nevarnosti. Te so pri novih medijih še večje.

Ta odnos lahko nanesemo tudi na FB. Lahko je to pozitivna stvar. Ljudje se obveščajo, sporočajo svoje misli, širijo optimizem, pogum, veselje in vse to delijo s prijatelji na FB. Neki starejši (!) duhovnik je dejal, da takrat, ko da obvestilo za ministrantsko srečanje na FB, se ga udeleži več ministrantov kot sicer. Preprosto je šel tja, kjer so mladi in jim sporočil novico. Tudi sam sem na FB in že večkrat doživel, da sem po kakšni objavi dobil odziv, v katerem se mi je kdo zahvalil, da sem objavil neko misel. Jurij Paljk, urednik zamejskega katoliškega tednika Novi glas, se mi je zahvalil, da sem na FB, kamor sicer po njegovih besedah hodi malo duhovnikov, je pa veliko drugih ljudi. Treba pa je iti tja, kjer so ljudje. Zato je sv. Janez Pavel II. delo kristjanov v medijih primerjal nastopu apostola Pavla na atenskem Areopagu. Šlo je za kraj, kamor so hodili ljudje takratnega časa in predstavljali svoje ideje. Tam jih je kritična javnost lahko sprejela ali pa zavrgla. Apostol je šel tja, da bi ‘predstavil’ krščansko sporočilo, čeprav je bilo težko iti in je tvegal, da bo doživel poraz. Res je, da so poslušalci zavrgli njegovo sporočilo o Kristusovem vstajenju, a poskušal je in šel oznanjat tja, kjer je bilo težko in tja, kjer so bili ljudje. Zato tudi pravi kristjan ne bo bežal pred FB, ampak bo tudi tam pogumno spregovoril. Tudi o svoji veri. Je pa žalostno, da nekateri ljudje, ki se imajo za kristjane, na svojem FB profilu objavljajo mnenja in sporočila ali pa jih delijo, ki ne odražajo krščanskega čutenja in prepričanja.

Zanimivo je, da eden prvih cerkveni dokumentov, ki omenja internet Za pastoralo kulture, že kritično spregovori o tem novem mediju: »Izguba specifične teže informacij, izenačevanje sporočil, skrčenih v golo informacijo, ... svarilen učinek, kar zadeva navezovanja osebnih stikov ...« Zato lepo pravi: »Tako kot vsa nova tehnika tudi ta še kako vzbuja strahove, ki jih na žalost utemeljujejo zlorabe in zahteva nenehno budnost.« Tudi sv. Janez Pavel II. je spregovoril o nevarnostih interneta v posebnem pismu za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja leta 2002. Kdor opazuje družbo, bo vedel, da so ta opozorila zelo na mestu. Ali nismo priče zasvojenostim, tudi težkim, z internetom? Ali ne krožijo na njem, poleg dobrih stvari, tudi nestrpnost, sovraštvo, nemoralnost ... ? Ali ni nevarnost, da se sodobni človek ‘zabubi’ pred računalnik in pozabi na potrebe drugih ljudi in postaja vse bolj samozadosten in sebičen? Ali ni nevarnost, da zaradi prevelike uporabe interneta trpijo družinski in zakonski odnosi? Slednji tudi zaradi lahke dostopnosti pornografije na svetovnem spletu. Še bi se lahko spraševali, a je modremu dovolj, da bo spoznal, da ima internet tudi slabe plati in se v njem skrivajo tudi nevarnosti. Kar velja za internet, v mnogočem velja tudi za FB. Lahko je koristen in ga uporabimo za dobro, ob napačni in preveliki uporabi pa nas zasužnjuje in postajamo odvisni od njega in podlegamo slabim vplivom, ki jih lahko ima. Toliko bolj to velja za mladega človeka, ki še ni kritičen in še gradi svojo osebnost in je zato še bolj dovzeten za vplive. Žal tudi slabe.

Božo Rustja

V življenjepisu papeža sv. Pija X. sem bral, da je izdal odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok. Ko sem bil jaz otrok, smo šli k prvemu obhajilu kot prvošolci. Zakaj gredo zdaj šele v tretjem razredu? (Matej)

Res je, papež sv. Pij X. je leta 1910 izdal odlok zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok. Dotlej so smeli otroci k prvemu obhajil šele pri trinajstih, štirinajstih letih, po smernicah tega odloka pa morejo prvikrat prejeti sveto obhajilo že pri sedmih letih – takrat, ko znajo ločiti evharistični kruh od navadnega kruha. Povod za ta odlok naj bi bil tudi dogodek iz otroštva tega papeža. Ko je bil pri enajstih letih pri birmi, je škofa vprašal, zakaj morajo otroci tako dolgo čakati na prvo sveto obhajilo, mu je škof odgovoril, da morajo postati dovolj pametni. Mali Bepe Sarto, poznejši papež, ga je presenetil s pametnim odgovorom: »Vem, da je v hostiji navzoč naš Zveličar in da hoče priti v moje srce. Veste vi morda kaj več, gospod škof?« Zakaj danes prelagajo prvo sveto obhajilo na otroke tretjega šolskega razreda? Nekdaj so se vsi otroci na ta ‘najlepši dan’ pripravljali v vernih družinah ob zgledu staršev in odraslih, danes pa je takih družin vedno manj, zato je potrebna daljša priprava v župnijski ‘družini’. (sč)

V nedeljo, 9. avgusta bo na Uskovnici 40. srečanje PRO in slavje zlatega jubileja Ognjišča.

Ob 10.00 je sv. maša pri kapeli. Po maši bo pri koči na Uskovnici potekal kulturni program, ki ga bodo pripravila Kulturna društva Bohinja.

Vabljeni ljubitelji gora in vsi, ki želite preživeti nedeljo v občudovanju gorskih lepot in v krogu prijateljev!

Kako do koče na Uskovnici:

Z Rudnega polja (Športni center Pokljuka)
do Uskovnice: 45 - 60 minut zmerne hoje.
Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce, se peljemo proti Bledu, kjer na semaforju zavijemo desno za Pokljuko. Peljemo se skozi Gorje in mimo nekdanjega smučišča Zatrnik do Rudnega polja na Pokljuki (veliko parkirišče, vojašnica in strelišče). Tu pustimo avtomobil in gremo po cesti mimo strelišča proti koči na Uskovnici. Na križišču se po spodnji (levi) cesti spustimo v travnato dolinico Španove jame, kjer se cesta razcepi. Nadaljujemo naravnost, razgledna cesta se rahlo spušča do Razpotja. kjer je več križišč. Pozorno sledimo oznakam za Uskovnico oz. kočo. Za zadnjim križiščem je strmejši spust do mostu čez potok Ribnico, na drugi strani ostro zavije levo, se vzpne in nas pripelje iz gozda na označeno križišče, kjer gremo levo mimo kapelice, med pastirskimi stanovi in vikendi ... do koče nas Uskovnici.

Iz Srednje vasi do koče na Uskovnici:
1 h 40 min
Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce, se peljemo proti Bledu in naprej proti Bohinjski Bistrici. V naselju Bitnje, zavijemo desno proti Pokljuki, po vzponu v Zg. Bohinjsko dolino v križišču zavijemo levo (desno Pokljuka) in se peljemo do Srednje vasi, kjer v drugem delu vasi sledimo oznakam za Uskovnico: desno na strmo cesto proti cerkvi in šoli. Tu pustimo avtomobil, levo od šole se začne kolovoz, ki pelje proti vodnemu zajetju, kjer je viden napis Uskovnica. Skozi pas gozda se najprej strmo vzpnemo, potem strmina popusti, pridemo na makadamsko cesto, ki zavije desno. S ceste se kmalu odcepi desno kolovoz, po katerem se vzpenjamo, še večkrat prečkamo cesto, ko se pobočje položi, nadaljujemo po makadamu. Pridemo do parkirišča Lom, nadaljujemo pa po gozdni cesti do križišča, kjer zavijemo desno proti koči na Uskovnici (naravnost Uskovnica) in v 15 minutah pridemo do koče (do kapelice je od koče še pet minut hoje)

V nedeljo, 6. septembra srečanje bralcev in prijateljev ob petdeseti obletnici revije Ognjišče in zaključku kolesarskega romanja Od Marije k Mariji v TURNIŠČU. Ob 11. uri slovesna sveta maša, ki jo bo vodili soboški škof Peter Štumpf. Po maši druženje in kulturni program. Prisrčno vabljeni, praznujmo skupaj!

Papež Frančišek je v soboto, 27. junija 2015, ustanovil Tajništvo za komunikacije. Sveti oče je v apostolskem pismu zapisal, da sedanje stanje na komunikacijskem področju in razvoj digitalnih medijev zahtevata reorganizacijo na področju komunikacije Svetega sedeža. Po njegovih besedah je poglavitnega pomena združevanje in enotno upravljanje. To je razlog, da bodo vsi, ki se sedaj na različne načine ukvarjajo s komunikacijo, združeni v nov dikasterij Rimske kurije. Na ta način bo komunikacijski sistem Svetega sedeža vedno bolje odgovarjal na potrebe poslanstva Cerkve. V novi dikasterij bodo vključeni naslednji organi: Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, Tiskovni urad Svetega sedeža, internetni urad, Radio Vatikan, Vatikanski televizijski center, dnevnik L'Osservatore Romano, Vatikanska tiskarna, Fotografska služba in Vatikanska založba. Vsi ti bodo nadaljevali s svojo dosedanjo dejavnostjo, vendar pa se bodo držali navodil novega Tajništva za komunikacije, ki je začelo delati 29. junija, začasni sedež pa ima v zgradbi Radia Vatikan. (br)

Upamo, da boste v avgustu, ki velja za najbolj počitniški mesec, našli kaj časa zase pa tudi za svojo duhovno rast. Priporočamo vam našo posebno akcijo ob zlatem jubileju Ognjišča, ko vam kar 50 knjig ponujamo po polovični ceni. Več o akciji si lahko ogledate na spletni strani: http://knjigarna.ognjisce.si/PP_50pro_za_50let.html ali pa si knjige ogledate v naših prodajalnah.

V počitnicah vas vabimo tudi na srečanji ob našem zlatem jubileju. Prvo srečanje bo na Uskovnici, drugo pa v Turnišču. Več o njima si lahko preberete na str 16.

Za počitniške dni – pa ne samo zanje – vam priporočamo poslušanje Evangelije na CD-jih. Na teh sodobnih nosilcih zvoka je namreč besedilo vseh štirih evangelijev.

Pri Ognjišču smo izdali kar nekaj knjig, ki govorijo o zakonu in družini. So pa ljudje, ki hodijo za Kristusom kot neporočeni. Te kaj hitro spregledamo pri našem oznanjevanju. Kako je to res, kaže tudi dejstvo, da za te ni veliko knjig, ki bi jim pomagale, da bi kot samski odkrili svojo pot svetosti. Sedaj to vrzel nekoliko zapolnjuje knjiga p. Vitala Vidra So nekateri samski. Knjiga je izšla v zbirki Življenjske smernice, ki želi pomagati v težavah, v katerih se znajde sodobni človek. Vse knjige iz te zbirke – lahko si jo ogledate na spletni povezavi http://knjigarna.ognjisce.si/zivljenjske_smernice.html – so še na voljo in jih lahko priporočite tudi znancem.

Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne so Radio Ognjišče, pobuda Resnica in sočutje in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani spomladi organizirali javne radijske oddaje. Prispevki s teh srečanj so sedaj izšli v zborniku Resnica in sočutje, ki sta ga uredila Alen Salihović in Janez Juhant in predstavlja težko obdobje naše zgodovine na pravičnejši način, kakor ga je doslej predstavljalo režimsko zgodovinopisje.

Malo nenavadno se vam bo zdelo, kar je za nas povsem običajno, da sredi vročega poletja v naše skladišče prihajajo knjige o božiču. Tiskajo jih v tujini s tujimi partnerji in zato smo vezani na njihove roke. Tako z ladjami z daljnega Vzhoda potujejo proti koprskemu pristanišču naslednje knjige: Otrokov prvi božič – knjiga v obliki torbice. Je ‘sestrica’ priljubljenega Otrokovega prvega Svetega pisma. Gre za slikanico, ki malčkom lepo predstavi dogodke ob Jezusovem rojstvu. Kratko besedilo otroka vabi na pot v Betlehem, da poišče novorojenega Odrešenika. Druga knjiga je Božični hlevček. Tudi ta s kratkim besedilom otroku pripoveduje zgodbo o Odrešenikovem rojstvu. Ko pa odpremo zadnjo stran, zagledamo velik prizor Jezusovega rojstva. Tretja je knjiga Svetopisemske zgodbe – božič. Ob njej bodo mali otroci doživeli zgodbo o Jezusovem rojstvu. Ob vsaki zgodbi je deset ‘zavihkov’ z risbami, ki so tudi na veliki sliki in jih otroci tam tudi poiščejo. Tako knjiga s pomočjo ugank približa otroku dogodke ob Jezusovem rojstvu. Drobna knjiga Zgodba o božiču pa vsebuje več stvari: najprej pripoved o božiču v obliki stripa, potem pa še uganke, dejavnosti in naloge za adventni in božični čas.

V knjigarnah Ognjišča v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju lahko dobite učbenike in delovne zvezke za verouk. Prav tako lahko dobite vse dosedanje izdaje Youcata – katekizma za mlade in druge knjige, primerne za poglobitev vere in gradivo za mladinska veroučna srečanja.

Božo Rustja, odgovorni urednik