LETA 1441 UMRL JAN VAN EYCK

BELGIJSKI (FLAMSKI) SLIKAR (* okoli 1390)

Rojen v Maaseiku na Flamskem. Ustvarjal je v Haagu, nato na dvoru burgundskega vojvode Filipa III. in nazadnje v Bruggeju. Z bratom Hubertom je Jan van Eyck je postavil temelje nizozemskega slikarstva. Skupaj sta izdelala gentski krilni oltar (1432) in bila prva slikarja s evropskega severa, ki sta presegla renesančno shematično slikarstvo. Jan van Eyck je slikal realistično, značilnost njegovih slik je individualnost oseb, živa svetloba, natančno izdelane podrobnosti. Obvladal je tehniko slikanja z oljnimi barvami. Največ je ustvarjal oltarne podobe in portrete. Imenujejo ga ustanovni oče nizozemske šole slikarstva ... Nekaj njegovih slik: Portret moža z rdečim turbanom, Madona kanclerja Rolina, triptih Madona z donatorjem, sv. Mihaelom in Katarino Aleksandrijsko ...

LETA 1858 ROJEN HENRIK TUMA

ODVETNIK, POLITIK, PUBLICIST, PLANINEC IN JEZIKOSLOVEC († 1935)

Večji del svojega življenja je Henrik Tuma, rojen v Ljubljani, preživel na Primorskem, kjer je živahno deloval kot politik v deželnem zboru. Pozabo za politične in pravniške skrbi je iskal med gorskimi stenami. Sistematično je raziskoval Julijske Alpe s predgorji in na podlagi imen posameznih vrhov ugotavljal slovenski izvor.

LETA 1879 ROJEN OTTORINO RESPIGHI

ITALIJANSKI MUZIKOLOG IN SKLADATELJ († 1936)

Izhaja iz glasbene družine, nekaj časa je igral violo v Petrogradu, kjer ga je kompozicijo poučeval Nikolaj Rimski-Korsakov, ki je zelo vplival na njegovo skladateljsko pot. Ko se je vrnil domov, je dobil mesto učitelja kompozicije na akademiji sv. Cecilije v Rimu. Pozneje se je posvetil komponiranju, bil je odličen poznavalec gregorijanskega korala in stare glasbe, ustvarjal je v impresionističnem slogu z razkošnimi orkestralnimi barvami. Zapustil je veliko število simfoničnih, komornih in opernih del, prepisov starih skladb ... Večino svojih orkestralnih del je posvetil Rimu: Rimski vodnjaki (Fontane di Roma), Rimske pinije (Pigni di Roma), Rimski prazniki (Feste Romane) ... Velja za najuspešnejšega italijanskega simfoničnega skladatelja na prehodu iz 19. v 20. stoletje

LETA 1887 ROJEN ANTON NOVAČAN

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN POLITIK († 1951)

Rojen v kmečki družini v Zadobrovi pri Celju. Študiral je pravo, vmes veliko potoval po Evropi. Že pred prvo svetovno vojno je napisal dve knjigi črtic Naša vas (1912-13), pripovedi o nevsakdanjih vaških ljudeh in usodi vsakdanjega človeka... Leta 1915 je doktoriral, bil nekaj časa konzul (v Trstu, Pragi, Beogradu), vendar je bil prepričan, da to delo ni zanj. Leta 1921 ustanovil Zemljoradničko stranko za Slovenijo v okviru katere je izdajal časopisa Naša vas in Republikanec. Po prekinitvi službe konzula se je skupaj z ženo vrnil v Celje, kjer je imel odvetniško pisarno. Med drugo svetovno vojno je iz okupiranega Beograda zaradi strahu pred nemškim zaporom pobegnil v Palestino, od tam v Kairo, kasneje pa v Trst. Zaradi strahu pred komunizmom se ni upal vrniti domov, z ženo sta odšla v Argentino, kjer sta živela na kmetiji in se tako preživljala. Vedno se je želel vrniti v domovino, kamor pa je žena prinesla le njegov pepel - počiva na pokopališču v Vojniku pri Celju. Novačan je bil sodobnik moderne, pripovednik in dramatik pod vplivom naturalizma in impresionizma, Cankarja ... Med njegovimi deli omenimo še drame Veleja, Samosilniki, .... Herman Celjski (1928) pa je nastala kot prvi del trilogije o Celjskih grofih. V britanski internaciji je začel pisati zbirko 240-tih sonetov Peti evangelij, v katerih je realistično upesnil del Jezusovega življenja in ga primerjal s svojim.

LETA 1926 ROJEN ROY MOTTELSON

AMERIŠKI FIZIK DANSKEGA RODU

Raziskoval je v teorijski jedrski fiziki in razvil je teorijo o zgradbi atomskih jeder. Leta 1975 je prejel Nobelovo nagrado »za odkritje o povezavi med skupnim gibanjem in delčnim gibanjem v atomskem jedru ter za razvoj teorije o zgradbi atomskega jedra, ki temelji na teh povezavah.«

LETA 1932 ROJEN MARJAN KRALJ

RADIJSKI VODITELJ († 2002)

Rodil se v Cerknici. Po končani srednji šoli je študiral na Akademiji za igralsko umetnost kot starejši brat Boris (* 1929), ki se je uveljavil kot gledališki igralec. Marjan pa je že kot študent nastopal na radiju, po diplomi se tam zaposlil in ostal do upokojitve. Opravljal je različne dolžnosti; med drugim je vodil radijske oddaje Veseli tobogan, Pokaži, kaj znaš, Spoznavajmo svet in domovino. Poslušalcem se je najbolj priljubil z oddajo V nedeljo zvečer, ki jo je vodil 28 let!

LETA 1966 UMRLA MARIJA PETKOVIĆ

HRVAŠKA REDOVNICA, UST. SKUPNOSTI FRANČIŠKANK HČERA USMILJENJA, BLAŽENA (* 1892)

Med svojim tretjim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. 6. junija 2003 med slovesno mašo v dubrovniški luki Gruž razglasil za blaženo redovnico Marijo od Razpetega Jezusa Petković, rojeno na otoku Korčula, ustanoviteljico redovne družbe Hčera usmiljenja. Določil je, da se njen spomin "na krajih in po ustaljenih kanonskih predpisih" obhaja vsako leto 9. julija, na dan njenega rojstva za nebesa. V svojem življenju je veliko trpela in prizadevala si je lajšati trpljenje drugih. Uresničevala je, kar je govorila: "Ni ljubezni brez trpljenja, ni žrtve brez ljubezni."

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 07_2003

nekaj njenih misli

+ "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Mk 10,17). To vprašanje je tudi sestra Marija od Razpetega Jezusa zastavljala svojemu Gospodu vse od tedaj, ko je kot dekle zvesto delala v župniji in si prizadevala služiti bližnjemu... V njenem srcu je odjeknil jasen in nedvoumen odgovor: "Pridi in hodi za menoj!" Božja ljubezen jo je tako prevzela, da se je odločila za vselej posvetiti Bogu in uresničiti težnje, da se povsem preda duhovnemu in materialnemu blagru najbolj potrebnih.

+ Lik blažene Marije od Razpetega Jezusa me vodi k razmišljanju o vseh hrvaški ženah: o soprogah in srečnih materah ter o tistih, ki so za vedno zaznamovane z žalostjo zaradi izgube nekoga iz svoje družine v strašni vojni devetdesetih let prejšnjega stoletja, ali tudi zaradi kakšnega drugaga bridkega doživetja, ki ji je prizadelo.

+ Mislim na tebe, žena, ki s svojo rahločutnostjo, velikodušnostjo in močjo bogatiš pogled na svet in prispevaš k polnosti resnice o medčloveških odnosih. Tebi je Bog na poseben način zaupal svoje stvari, zato si poklicana, da postaneš nenadomestljiva opora vsakogar, zlasti v krogu družine.

+ Hrvaške žene, v zavesti svojega nadvse vzvišenega poklica "soproge" in "matere", prizadevajte si gledati na vsakega človeka z očmi srca ter mu iti naproti in biti ob njem z rahločutnostjo, ki je lastna materam. Vaša navzočnost v družini, družbi in cerkvenih občestvih je še kako potrebna.

+ Ne utrudite se, ko odgovarjate na edino Ljubezen svojega življenja. Posvečeno življenje namreč ni samo velikodušno prizadevanje človeka, temveč je na poseben način odgovor na dar, ki prihaja z neba v želji, da ga sprejmemo z odprtim srcem. Naj vas vsakdanje izkustvo nezaslužene božje ljubezni do vas spodbuja k popolnemu darovanju lastnega življenja za služenju Cerkvi ter bratom in sestram, ko izročate Bogu vse svoje življenje, svojo sedanjost in svojo prihodnost.

+ Z očmi, polnimi neznosti, Bog gleda na tistega, ki si prizadeva izpolnjevati njegovo voljo in hoditi po njegovi poti. Vsakdo je namreč, v skladu s svojim poklicem, povabljen, da v sebi in v svoji oklici uresničuje božji načrt. (iz papeževega nagovora v Dubrovniku)

LETA 1980 UMRL VINICIUS DE MORAES

BRAZILSKI LIRIČNI PESNIK (* 1913)

Svoje pesniško kariero je začel kot pripadnik brazilskega modernizma, književnost je študiral v Oxfordu, v Letih 1947-50 je bil brazilski diplomat v Los Angelesu, začel se je zanimati za film in gledališče. Tako se je obzorje njegovih pesmi razširilo, zanimati so ga začele vsakdanje teme. V šestdesetih letih je z glasbeniki oblikoval slog bossa nova, ki je združeval brazilsko sambo in jazz glasbo. Napisal je libreto za uspešni film Črni Orfej, najbolj znano njegovo delo pa je pesem Dekle z Ipaneme (A Garota de Ipanema), ki jo je ustvaril skupaj s skladateljem Antoniom Carlosom Jobimom. Lokal, v katerem je nastala skladba, je velika turistična znamenitost Ria de Janeira.

Pripravlja Marko Čuk

Julij je prvi počitniški mesec, ki vam bo, vsaj upam, ponudil več priložnosti za branje. Tudi zato smo vam, kakor že prejšnja leta, pripravili posebno počitniško ponudbo knjig, ki jih boste lahko vzeli s seboj na počitnice in se ob njih bogatili. Na str. 97 si lahko ogledate ponudbo knjig, ki je v jubilejnem, 50. letu, še obsežnejša kot sicer. Naj še dodam, da je ob ‘zlatem jubileju’ tudi cena knjig zelo ugodna. Naročnike knjig čakajo tudi lepe nagrade.

Ob zlatem jubileju bi se radi srečali z vami še na poseben način. Tako vas v počitnicah vabimo na dve srečanji na dveh različnih koncih Slovenije. Več o teh počitniških srečanjih si lahko preberete na str. 16.

Počitnic pa ne poznajo življenjski problemi. Že zadnjič smo vas opozorili na izid knjige Konec zakonske zveze, ki bo pomagala ljudem spopasti se s perečo življenjsko težavo ločitve in konca zakonske zveze. Papež Frančišek nas je večkrat povabil, naj imamo sočutje z ljudmi, ki jim je propadel zakon. Obenem vam priporočam tudi druge knjige iz zbirke Življenjske smernice, zbirke ki želi pomagati v težavah, v katerih se znajde sodobni človek: Žalovanje; Kaj se zgodi po smrti?; Poti skozi depresijo; Motnje hranjenja; Zasvojenost z igrami na srečo; Izgubiti otroka; Zakon, ki osrečuje. Vse knjige so še na voljo in jih lahko priporočite tudi znancem, ki bi se znašli v težavah, opisanih v teh knjigah.

Sedanji papež je vernike povabil, naj v času pred sinodo o družini molimo in premišljujemo o pomenu zakonske zveze. Pri tem nam bosta lahko zelo pomagali dve knjigi avtorjev, znanih po svojem globokem razmišljanju. Prvi je zaslužni papež Benedikt XVI., ki si je v času svojega papeževanja (2005 – 2013) močno prizadeval, da bi zakonska zveza, utemeljena na zamisli Stvarnika, ohranila svojo vrednost. V knjigi Resnica o zakonu je osem papeževih govorov o lepoti zakonske zveze. Papeževi govori so namenjeni vsej Cerkvi, posebej zakoncem in tistim, ki se nameravajo poročiti.

Drugi avtor je Gerhard Ludwig Müller, prefekt Kongregacije za nauk vere. V knjigi Upanje družine je pogovor s kardinalom. V njem nam jasno predstavi težave, s katerimi se dandanes spopadajo krščanske družine in ponuja veliko odličnih zamisli in nasvetov, kako na umirjen in poglobljen način premisliti o obravnavanih vprašanjih o družini znotraj izročila in občestva Cerkve. Več o knjigi si lahko preberete na str. 95.

Naj sklenem s sklopom knjig, ki so na takšen ali drugačen način povezani z zakonskim življenjem, in napovem tudi knjigo, namenjeno samskim ljudem. Gre za knjigo p. Vitala Vidra So nekateri samski. O njej pa več v prihodnji številki.

Konec meseca junija Slovenci praznujemo svoj državni praznik. Premalo smo pozorni nanj in premalo ponosni na samostojno in demokratično državo. V letu, ko praznujemo 70-letnico konca druge svetovne vojne, je Radio Ognjišče po Sloveniji organiziral več okroglih miz. Sedaj so prispevki na okroglih mizah izšli v zborniku Resnica in sočutje, ki sta ga uredila Alen Salihović in Janez Juhant. O jubileju konca druge svetovne vojne govori tudi tokratna gostja meseca, ki nam odstira manj poznana dejstva iz zgodovine, zlasti pa pomembno vlogo duhovnikov v naši narodni zgodovini. V mesecu novih maš naj bo to tudi lep poklon slovenskim duhovnikom.

Božo Rustja, odgovorni urednik

V prejšnji številki Ognjišča (Ognjišče maj, str 74–77) sem zasledila pismo Maje glede homoseksualnosti. Tudi sama bi rada povedala nekaj besed na to temo, sicer z drugačnega stališča kot Maja.
Draga Maja, najprej nekaj besed tebi. Stara sem ravno toliko kot ti, tudi sama sem dejavna v cerkvi. Imam pa, za razliko od tebe, precej drugačen pogled na samo koalicijo 'Za otroke gre' in na sam zakonik kot ti.
Naj takoj na začetku povem, da nisem nestrpna in nisem homofob. Skušam spoštovati vse ljudi. Veliko molim tudi za ljudi z istospolnimi nagnjenji.

V tvojem pismu me je najbolj 'zbodel' stavek: "Ali ne bi bilo mnogim otrokom lažje, če bi živeli z istospolnima staršema, ki bi skrbela zanje, namesto tega pa živijo v razdrtih družinah, polnih nasilja.". Moj odgovor je žal ne. Sama sem odraščala ob očetu, ki je bil kar hud alkoholik, velikokrat smo bili vsi doma deležni nasilja (največ psihičnega), a si nisem niti takrat, niti sedaj, ko sem zrelejša in ne živim več z očetom, želela, da bi namesto njega živela z dvema istospolno usmerjenima staršema. Nikoli! Oče je oče, ne glede na to, kakšen je, in tudi sedaj, po vsem kar sem doživela, lahko rečem, da sem kljub temu vesela, da sem imela mamo in očeta.

Druga stvar, ki bi jo rada povedala, se tiče otrok istospolnih partnerjev. Žal sem proti. Proti sem zato, ker to ni naravno in ker nas Bog ni ustvaril tako. Bog je ustvaril moža in ženo, da se množita in napolnita zemljo. To, da ima istospolni par otroka, pa ni niti naravno niti ni od Boga.

In še tretja, zadnja stvar. Izredno me moti uporaba besede nestrpnost. Sem nestrpna, ker ne sprejemam in ne podpiram tega zakonika? Mislim, da nisem. Mislim, da je to samo moje mnenje, do katerega ima vsak pravico. V današnjem svetu je tako, da jaz dobesedno moram sprejeti istospolno usmerjenega človeka, sicer sem homofob oziroma nestrpna. Kako pa je nasprotno? Istospolno usmerjeni ljudje ne sprejemajo takšnih kot sem jaz - takšnih, ki jih ne podpirajo. Zakaj pa tukaj ne gre za nestrpnost? Tudi on je potemtakem nestrpen do mene, ker ne spoštuje mojega mnenja. Isti primer je bil pri zbiranju podpisov za referendum. Slišala sem ogromno komentarjev, da "kaj sedaj Cerkev vsiljuje svoje mnenje in poziva ljudi naj oddajo podpis za referendum". Res? Cerkev vsiljuje svoje mnenje? Mislim, da tako, kot danes svoja mnenja vsiljujejo istospolni ljudje po celem svetu, jih nihče.

In končno, če se res gre tako za "enakost, enakopravnost, enake pravice itd.", kot to trdijo predstavniki LGTB skupnosti, pa naj se to uredi med ljudmi raje na ta način, da bodo imeli vsi ljudje službo, kaj za pod zob, urejeno bivališče...

Tako bomo dosegli enakost med ljudmi, ne pa s sprejemanjem zakonikov o istospolno usmerjenih ljudeh.

Rebeka

priloga

Romar miru v Sarajevu

naši preizkušani bratje

"Vse, kar lahko narediš sam, je dobro"

razgibaj se ... odpri oči

Bovški Gamsovec

Preberite več: Julij 2015

Šest ljudi, ki so odrasli v istospolnih zvezah je na ameriško vrhovno sodišče vložilo predlog, ki naj sodnike odvrne od uzakonitve istospolnih porok. V njem so navedli svoje izkušnje iz otroštva. Dawn Stefanowicz, ki je odraščal z dvema bratoma in istospolnim očetom ter njegovimi številnimi ljubimci, je dejal: »Nisem imel otroštva.« Denise Shick pa je dodala: »V mojem domu ni bilo varnih meja.« Povedala je, da je njen transspolni oče za njo vohunil, ji kradel obleke ter skušal postajati kakor ona. Ko se je iz dekleta razvila v žensko, je hotel biti prav takšen kot je ona.

Ameriško združenje psihologov in sociologov sta ostro napadla sociologa Paula Sullinsa, katerega raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki so odraščali v istospolnih zvezah dvakrat več čustvenih problemov kot otroci staršev različnega spola, tudi če sta starša ločena.

Robert Oscar Lopez, ustanovitelj in predsednik Mednarodnega inštituta za pravice otrok, je dejal, da sodniki pogosto sprašujejo odvetnike, ali istospolna poroka 'škoduje' komurkoli. Odgovor na to vprašanje je v kratkih razlagah omenjene tožbe in drugih zapisih, je izjavil Lopez, ki sta ga vzgajali njegova mati lezbijka in njena partnerka. Kratko razlago tožbene zadeve je vložil skupaj s kolegom B. N. Kleinom, ki je odraščal z materjo lezbijko in njenimi partnerkami. Ta razkriva, kako so se otroci borili z zmedo glede spola, pritiski, naj se prilagodijo gejevskim vrednotam in držam, ter občutji osamitve in žalosti, ne da bi se mogli o tem s komerkoli pogovoriti. (br)

Spoštovani ustvarjalci revije Ognjišče. Z veseljem spremljam vaše in naše praznovanje 50 - letnice priljubljene revije, s katero sem tudi jaz na več načinov kar najtesneje povezana. Želela sem se kdaj oglasiti v kakšno pogovorno oddajo v zadnjem času na Radio Ognjišče, povezano z jubilejem, pa mi kar ne 'rata' priti zraven. Sklenila sem, da vam kar v pisani besedi povem kaj lepega.

Revija je stara ravno toliko, da sem takrat, ko se je pojavila, nujno rabila nekaj takega za mlade, saj sem zelo rada brala, pa skoraj ni bilo kaj primernega. Spomnim se, da sem skrivaj kupovala kdaj pa kdaj Anteno, pa mi jo je mama takoj vrgla v peč, če jo je le našla. Bila je globoko verna in vse tisto, kar je bilo v Anteni, se ji je zdelo grozno pregrešno branje za mlado deklico, pa tudi meni ni bilo najbolj pri srcu, le iskala sem nekaj zase.

Bila pa sem v tistem času že raznašalka Družine v naši vasi in v njej, mislim, da sem brala o Farnem Ognjišču, ki da na Primorskem izhaja za mlade in da zbirajo naročnike, da je prostor vseslovenski. Prosila sem župnika, da mi ga je od nekod prinesel in mi je bilo zelo všeč. Navdušena sem bila in v želji, da bi list čim prej prišel tudi k nam, sem kar na svojo roko šla v akcijo. Nesla sem ga s seboj, bilo je olivno zelene barve, nosi datum marec 1966, štev. 3, letnik II. Do tega sem se težko dokopala, kazala sem ga naročnikom Družine in ga hvalila. Nekateri so že vedeli zanj, v glavne pa ne in mnogi so se naročili nanj. In predno so uradno začeli zbiranje naročnikov, sem jaz imela že dolg spisek in sem ga samo predložila. Tako je ostalo do danes, petdeset let po tem. Imam še vse izvode lepo vpete v vaše ovitke in zložene po letnikih. In tudi kar lepo število naročnikov, ki jim ga vsak mesec prinesem na dom. Res pa je, da sem se skupaj z Ognjiščem postarala, kot tudi mnogi takratni ustvarjalci in ne vem, kako deleč bom to zmogla. Res pa je, da je tudi s to dostavo danes drugače, povsod se vse dobi. Ko ga ponudim, se nekateri izgovarjajo, da ga kupujejo po trgovinah, kioskih, da dobivajo po pošti itd. Nekaj je res, nekaj pa so samo izgovori, ker se jim zdi preveč dati vso naročnino naenkrat.

Kakorkoli že, vesela sem svoje zgodbe in se prijetno počutim kot del vašega uspeha in hotela sem to deliti z vami. Čeprav mi sedaj manjka prostora v omarah. Ko smo našo hišo 'razdelili na pol' s hčerkino družino in sem morala kar nekaj stvari, ki sem jih 'zbrala' in spravljala, odstraniti, Ognjišče ohranjam, v upanju, da je to 'seme' za bodoče rodove še tudi takrat, ko ne bom imela več vpliva. Bog daj!

Upam, da vas nisem preveč dolgočasila z pisanjem in zgodbo vaše zveste raznašalke, kako naj rečem, kratkih ali dolgih petdeset let.

Marinka

Največje zadoščenje za nas duhovnike in za zavedne kristjane je to, da lahko naredimo čim več dobrega, zlasti na duhovnem področju. Vse drugo bo prej ali slej minilo, ostane le ljubezen do Boga in do bližnjega. Taka zgodba, kot je tvoja nam je potrditev, da naše delo ni bilo neuspešno. Odkrila si nam, kako pisana beseda lahko postane trdna opora za naša dobra dela. Takih 'raznašalk' božje besede, božje ljubezni, potrebujemo tudi danes in veseli smo, da smo jih imeli vseh teh petdeset let naše 'zgodovine' in da jih imamo tudi danes. Brez vas, 'raznašalk' Ognjišča, bi naše delo bilo mnogo manj uspešno. Ne mislim samo na tiste 'raznašalke', ki po naših župnijah dobesedno prinesejo Ognjišče na domove, ampak tudi tiste 'raznašalke', ki prispevate, da je Ognjišče prisotno v vaši družini, vašem domu, vašem okolju. Končno tudi vse 'raznašalke', ki vzamete Ognjišče za svoje priljubljeno branje, duhovno hrano, ki vam daje moč, da koristno uporabite svoje življenje, svoje sposobnosti, svoje molitve in žrtve.

Res je, danes je mnogo manj volje, potrpežljivosti, časa, da bi koristno uporabili sredstva, ki so nam na razpolago za bogatitev svoje duše, svoje notranjosti, svojega stika z Bogom, ki ga predstavlja pisana beseda. Lažje je gledati televizijo, izmišljene zgodbe filmov in nadaljevank. Ali to lahko napolni našo dušo? Tudi na televiziji bi lahko izbirali duhovno hrano, pa je mnogi ne. Na razpolago imamo toliko sredstev, pa jih premalo uporabljamo. To velja tudi za pisano besedo, knjige, radio ... Vzrok, da naklade verskih časopisov, knjig, padajo je, da si ne vzamemo časa za versko poglabljanje. Tega seveda niso krivi starejši, ki so še navezani na to, česar so bili navajeni v mladosti, ampak predvsem mladi, ki jim je vsak duhovni napor odveč.

Tako pričevanje, kot je tvoje, je lahko tudi spodbuda mladim, da spoznajo, kaj vse se da narediti. Omenjaš revijo Anteno, mama je imela prav, da jo je vrgla v peč. Veliko opisov in nasvetov je bilo v njej, ki so samo vzbujali spolnost, ki je bila škodljiva za tako deklico, kot si bila ti. Tudi danes je veliko 'slabega' čtiva, toliko, da ga niti več ne opazimo. Ampak za vsak strup je potreben protistrup. Tudi zato je pomemben 'dober' tisk. Mnogi starši tega ne razumejo in jim je škoda dati denar za naročnino dobrega tiska. Potem pa se čudijo, da njihovi mladi zaidejo na kriva pota, v praznino.

Napisala si, da imaš vsa Ognjišča 'vpeta' v ovitkih, da ti zmanjkuje prostora v omarah. V tvoji okolici so gotovo mladi, ki bi s koristjo brali 'stare' letnike. Ponudi kakšnemu mlademu, ki rad bere, en letnik ali dva. Ne preveč, da se ne ustraši. Karkoli boš dosegla s tako ponudbo, bo koristno. Tudi sama prelistaj kakšen letnik 'tvoje mladosti', boš oživila svoje spomine.

Ob našem jubileju bi radi, da bi Ognjišče še naprej pomagalo reševati probleme mladih in ne samo mladih. Bogu, vam bralcem in 'raznašalcem', smo hvaležni, da smo lahko v teh petdesetih letih 'nasitili' duše mnogih. Želimo si, da bi naše Ognjišče bilo 'iskano', kot je bilo nekoč. Pri tem nam samo vi lahko pomagate. Hvala!

oče urednik Franc Bole

Med 28 Etiopci, ki so jih pred meseci v Libiji ubili teroristi Islamske države, je bil tudi musliman, ki ni hotel zapustiti prijatelja kristjana. Novico o velikodušnem dejanju in prijateljske ljubezni, ki je premagala versko sovraštvo, je na spletni strani objavil Papeški institut za misijone. Tam so poročali, da je ime ubitega muslimana Džamal Rahman. Obstajata dve verzijo dogodka. Po prvi naj bi se Rahman tik pred smrtjo spreobrnil v krščanstvo. Vendar spletna stran instituta meni, da je verjetnejša druga. Po tej se je Rahman iz solidarnosti teroristom ponudil za talca, ko so zajeli njegovega prijatelja kristjana. Nekateri viri menijo, da je ta njegova žrtev verjetno pripomogla, da so druge kristjane, ki so jih teroristi zajeli, pustili na svobodo. To je bil tudi namen Rahmanovega žrtvovanja. Eden od teroristov, ki je medijem poročal o dogodku, je njegovo dejanje označil za blaznost. Tako je bil Rahman ubit skupaj z drugimi kristjani. Njegova žrtev spominja na dogodek v Mosulu, ko se je lani univerzitetni profesor Mahmud Al 'Asali postavil v bran preganjanih kristjanov in so ga teroristi ubili. (br)

»Najprej se želim zahvaliti svojemu Gospodu in Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki me je blagoslovil s talentom za to igro, in z družino, ki me stalno podpira,« je ob podelitvi prestižne nagrade Most Valuble Player dejal Stephen Curry, košarkar ameriškega kluba Golden State Warriors, ki so ga bil pred kratkim razglasili za najboljšega igralca NBA lige. Dodal je: »Jaz sem njegov ponižni služabnik. Ne morem dovolj poudariti, kako pomembna je moja vera za to, kako igram košarko in kdo pravzaprav sem. Zahvaljujem se za blagoslov in za to, kjer sem sedaj.«

Curry je že prej rad spregovoril o svoji veri. Tako je v enem od pogovorov pojasnil, kako mu je vera pomagala v težkih obdobjih ranjenosti, kar ga je, je dejal, tudi približalo Kristusu. »Obstaja veliko težkih stvari, ki jih moramo premagati v tem življenju, a s Kristusom in s tistim, kar je on storil na križu. Plačal je za nas največjo ceno in ponosen sem, da sem božji otrok. Vedno ko zadenem koš, poskusim narediti majhno kakšno kot moj majhen prispevek k oznanjevanju. Vsaka tekma je priložnost, da sem na velikem prizorišču in pričujem za Kristusa.« Na koncu je izjavil, da morajo ljudje vedeti, koga predstavlja in v koga veruje, ko gre na igrišče. (br)