V prejšnji številki Ognjišča (Ognjišče maj, str 74–77) sem zasledila pismo Maje glede homoseksualnosti. Tudi sama bi rada povedala nekaj besed na to temo, sicer z drugačnega stališča kot Maja.
Draga Maja, najprej nekaj besed tebi. Stara sem ravno toliko kot ti, tudi sama sem dejavna v cerkvi. Imam pa, za razliko od tebe, precej drugačen pogled na samo koalicijo 'Za otroke gre' in na sam zakonik kot ti.
Naj takoj na začetku povem, da nisem nestrpna in nisem homofob. Skušam spoštovati vse ljudi. Veliko molim tudi za ljudi z istospolnimi nagnjenji.

V tvojem pismu me je najbolj 'zbodel' stavek: "Ali ne bi bilo mnogim otrokom lažje, če bi živeli z istospolnima staršema, ki bi skrbela zanje, namesto tega pa živijo v razdrtih družinah, polnih nasilja.". Moj odgovor je žal ne. Sama sem odraščala ob očetu, ki je bil kar hud alkoholik, velikokrat smo bili vsi doma deležni nasilja (največ psihičnega), a si nisem niti takrat, niti sedaj, ko sem zrelejša in ne živim več z očetom, želela, da bi namesto njega živela z dvema istospolno usmerjenima staršema. Nikoli! Oče je oče, ne glede na to, kakšen je, in tudi sedaj, po vsem kar sem doživela, lahko rečem, da sem kljub temu vesela, da sem imela mamo in očeta.

Druga stvar, ki bi jo rada povedala, se tiče otrok istospolnih partnerjev. Žal sem proti. Proti sem zato, ker to ni naravno in ker nas Bog ni ustvaril tako. Bog je ustvaril moža in ženo, da se množita in napolnita zemljo. To, da ima istospolni par otroka, pa ni niti naravno niti ni od Boga.

In še tretja, zadnja stvar. Izredno me moti uporaba besede nestrpnost. Sem nestrpna, ker ne sprejemam in ne podpiram tega zakonika? Mislim, da nisem. Mislim, da je to samo moje mnenje, do katerega ima vsak pravico. V današnjem svetu je tako, da jaz dobesedno moram sprejeti istospolno usmerjenega človeka, sicer sem homofob oziroma nestrpna. Kako pa je nasprotno? Istospolno usmerjeni ljudje ne sprejemajo takšnih kot sem jaz - takšnih, ki jih ne podpirajo. Zakaj pa tukaj ne gre za nestrpnost? Tudi on je potemtakem nestrpen do mene, ker ne spoštuje mojega mnenja. Isti primer je bil pri zbiranju podpisov za referendum. Slišala sem ogromno komentarjev, da "kaj sedaj Cerkev vsiljuje svoje mnenje in poziva ljudi naj oddajo podpis za referendum". Res? Cerkev vsiljuje svoje mnenje? Mislim, da tako, kot danes svoja mnenja vsiljujejo istospolni ljudje po celem svetu, jih nihče.

In končno, če se res gre tako za "enakost, enakopravnost, enake pravice itd.", kot to trdijo predstavniki LGTB skupnosti, pa naj se to uredi med ljudmi raje na ta način, da bodo imeli vsi ljudje službo, kaj za pod zob, urejeno bivališče...

Tako bomo dosegli enakost med ljudmi, ne pa s sprejemanjem zakonikov o istospolno usmerjenih ljudeh.

Rebeka

priloga

Romar miru v Sarajevu

naši preizkušani bratje

"Vse, kar lahko narediš sam, je dobro"

razgibaj se ... odpri oči

Bovški Gamsovec

Preberite več: Julij 2015

Šest ljudi, ki so odrasli v istospolnih zvezah je na ameriško vrhovno sodišče vložilo predlog, ki naj sodnike odvrne od uzakonitve istospolnih porok. V njem so navedli svoje izkušnje iz otroštva. Dawn Stefanowicz, ki je odraščal z dvema bratoma in istospolnim očetom ter njegovimi številnimi ljubimci, je dejal: »Nisem imel otroštva.« Denise Shick pa je dodala: »V mojem domu ni bilo varnih meja.« Povedala je, da je njen transspolni oče za njo vohunil, ji kradel obleke ter skušal postajati kakor ona. Ko se je iz dekleta razvila v žensko, je hotel biti prav takšen kot je ona.

Ameriško združenje psihologov in sociologov sta ostro napadla sociologa Paula Sullinsa, katerega raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki so odraščali v istospolnih zvezah dvakrat več čustvenih problemov kot otroci staršev različnega spola, tudi če sta starša ločena.

Robert Oscar Lopez, ustanovitelj in predsednik Mednarodnega inštituta za pravice otrok, je dejal, da sodniki pogosto sprašujejo odvetnike, ali istospolna poroka 'škoduje' komurkoli. Odgovor na to vprašanje je v kratkih razlagah omenjene tožbe in drugih zapisih, je izjavil Lopez, ki sta ga vzgajali njegova mati lezbijka in njena partnerka. Kratko razlago tožbene zadeve je vložil skupaj s kolegom B. N. Kleinom, ki je odraščal z materjo lezbijko in njenimi partnerkami. Ta razkriva, kako so se otroci borili z zmedo glede spola, pritiski, naj se prilagodijo gejevskim vrednotam in držam, ter občutji osamitve in žalosti, ne da bi se mogli o tem s komerkoli pogovoriti. (br)

Spoštovani ustvarjalci revije Ognjišče. Z veseljem spremljam vaše in naše praznovanje 50 - letnice priljubljene revije, s katero sem tudi jaz na več načinov kar najtesneje povezana. Želela sem se kdaj oglasiti v kakšno pogovorno oddajo v zadnjem času na Radio Ognjišče, povezano z jubilejem, pa mi kar ne 'rata' priti zraven. Sklenila sem, da vam kar v pisani besedi povem kaj lepega.

Revija je stara ravno toliko, da sem takrat, ko se je pojavila, nujno rabila nekaj takega za mlade, saj sem zelo rada brala, pa skoraj ni bilo kaj primernega. Spomnim se, da sem skrivaj kupovala kdaj pa kdaj Anteno, pa mi jo je mama takoj vrgla v peč, če jo je le našla. Bila je globoko verna in vse tisto, kar je bilo v Anteni, se ji je zdelo grozno pregrešno branje za mlado deklico, pa tudi meni ni bilo najbolj pri srcu, le iskala sem nekaj zase.

Bila pa sem v tistem času že raznašalka Družine v naši vasi in v njej, mislim, da sem brala o Farnem Ognjišču, ki da na Primorskem izhaja za mlade in da zbirajo naročnike, da je prostor vseslovenski. Prosila sem župnika, da mi ga je od nekod prinesel in mi je bilo zelo všeč. Navdušena sem bila in v želji, da bi list čim prej prišel tudi k nam, sem kar na svojo roko šla v akcijo. Nesla sem ga s seboj, bilo je olivno zelene barve, nosi datum marec 1966, štev. 3, letnik II. Do tega sem se težko dokopala, kazala sem ga naročnikom Družine in ga hvalila. Nekateri so že vedeli zanj, v glavne pa ne in mnogi so se naročili nanj. In predno so uradno začeli zbiranje naročnikov, sem jaz imela že dolg spisek in sem ga samo predložila. Tako je ostalo do danes, petdeset let po tem. Imam še vse izvode lepo vpete v vaše ovitke in zložene po letnikih. In tudi kar lepo število naročnikov, ki jim ga vsak mesec prinesem na dom. Res pa je, da sem se skupaj z Ognjiščem postarala, kot tudi mnogi takratni ustvarjalci in ne vem, kako deleč bom to zmogla. Res pa je, da je tudi s to dostavo danes drugače, povsod se vse dobi. Ko ga ponudim, se nekateri izgovarjajo, da ga kupujejo po trgovinah, kioskih, da dobivajo po pošti itd. Nekaj je res, nekaj pa so samo izgovori, ker se jim zdi preveč dati vso naročnino naenkrat.

Kakorkoli že, vesela sem svoje zgodbe in se prijetno počutim kot del vašega uspeha in hotela sem to deliti z vami. Čeprav mi sedaj manjka prostora v omarah. Ko smo našo hišo 'razdelili na pol' s hčerkino družino in sem morala kar nekaj stvari, ki sem jih 'zbrala' in spravljala, odstraniti, Ognjišče ohranjam, v upanju, da je to 'seme' za bodoče rodove še tudi takrat, ko ne bom imela več vpliva. Bog daj!

Upam, da vas nisem preveč dolgočasila z pisanjem in zgodbo vaše zveste raznašalke, kako naj rečem, kratkih ali dolgih petdeset let.

Marinka

Največje zadoščenje za nas duhovnike in za zavedne kristjane je to, da lahko naredimo čim več dobrega, zlasti na duhovnem področju. Vse drugo bo prej ali slej minilo, ostane le ljubezen do Boga in do bližnjega. Taka zgodba, kot je tvoja nam je potrditev, da naše delo ni bilo neuspešno. Odkrila si nam, kako pisana beseda lahko postane trdna opora za naša dobra dela. Takih 'raznašalk' božje besede, božje ljubezni, potrebujemo tudi danes in veseli smo, da smo jih imeli vseh teh petdeset let naše 'zgodovine' in da jih imamo tudi danes. Brez vas, 'raznašalk' Ognjišča, bi naše delo bilo mnogo manj uspešno. Ne mislim samo na tiste 'raznašalke', ki po naših župnijah dobesedno prinesejo Ognjišče na domove, ampak tudi tiste 'raznašalke', ki prispevate, da je Ognjišče prisotno v vaši družini, vašem domu, vašem okolju. Končno tudi vse 'raznašalke', ki vzamete Ognjišče za svoje priljubljeno branje, duhovno hrano, ki vam daje moč, da koristno uporabite svoje življenje, svoje sposobnosti, svoje molitve in žrtve.

Res je, danes je mnogo manj volje, potrpežljivosti, časa, da bi koristno uporabili sredstva, ki so nam na razpolago za bogatitev svoje duše, svoje notranjosti, svojega stika z Bogom, ki ga predstavlja pisana beseda. Lažje je gledati televizijo, izmišljene zgodbe filmov in nadaljevank. Ali to lahko napolni našo dušo? Tudi na televiziji bi lahko izbirali duhovno hrano, pa je mnogi ne. Na razpolago imamo toliko sredstev, pa jih premalo uporabljamo. To velja tudi za pisano besedo, knjige, radio ... Vzrok, da naklade verskih časopisov, knjig, padajo je, da si ne vzamemo časa za versko poglabljanje. Tega seveda niso krivi starejši, ki so še navezani na to, česar so bili navajeni v mladosti, ampak predvsem mladi, ki jim je vsak duhovni napor odveč.

Tako pričevanje, kot je tvoje, je lahko tudi spodbuda mladim, da spoznajo, kaj vse se da narediti. Omenjaš revijo Anteno, mama je imela prav, da jo je vrgla v peč. Veliko opisov in nasvetov je bilo v njej, ki so samo vzbujali spolnost, ki je bila škodljiva za tako deklico, kot si bila ti. Tudi danes je veliko 'slabega' čtiva, toliko, da ga niti več ne opazimo. Ampak za vsak strup je potreben protistrup. Tudi zato je pomemben 'dober' tisk. Mnogi starši tega ne razumejo in jim je škoda dati denar za naročnino dobrega tiska. Potem pa se čudijo, da njihovi mladi zaidejo na kriva pota, v praznino.

Napisala si, da imaš vsa Ognjišča 'vpeta' v ovitkih, da ti zmanjkuje prostora v omarah. V tvoji okolici so gotovo mladi, ki bi s koristjo brali 'stare' letnike. Ponudi kakšnemu mlademu, ki rad bere, en letnik ali dva. Ne preveč, da se ne ustraši. Karkoli boš dosegla s tako ponudbo, bo koristno. Tudi sama prelistaj kakšen letnik 'tvoje mladosti', boš oživila svoje spomine.

Ob našem jubileju bi radi, da bi Ognjišče še naprej pomagalo reševati probleme mladih in ne samo mladih. Bogu, vam bralcem in 'raznašalcem', smo hvaležni, da smo lahko v teh petdesetih letih 'nasitili' duše mnogih. Želimo si, da bi naše Ognjišče bilo 'iskano', kot je bilo nekoč. Pri tem nam samo vi lahko pomagate. Hvala!

oče urednik Franc Bole

Med 28 Etiopci, ki so jih pred meseci v Libiji ubili teroristi Islamske države, je bil tudi musliman, ki ni hotel zapustiti prijatelja kristjana. Novico o velikodušnem dejanju in prijateljske ljubezni, ki je premagala versko sovraštvo, je na spletni strani objavil Papeški institut za misijone. Tam so poročali, da je ime ubitega muslimana Džamal Rahman. Obstajata dve verzijo dogodka. Po prvi naj bi se Rahman tik pred smrtjo spreobrnil v krščanstvo. Vendar spletna stran instituta meni, da je verjetnejša druga. Po tej se je Rahman iz solidarnosti teroristom ponudil za talca, ko so zajeli njegovega prijatelja kristjana. Nekateri viri menijo, da je ta njegova žrtev verjetno pripomogla, da so druge kristjane, ki so jih teroristi zajeli, pustili na svobodo. To je bil tudi namen Rahmanovega žrtvovanja. Eden od teroristov, ki je medijem poročal o dogodku, je njegovo dejanje označil za blaznost. Tako je bil Rahman ubit skupaj z drugimi kristjani. Njegova žrtev spominja na dogodek v Mosulu, ko se je lani univerzitetni profesor Mahmud Al 'Asali postavil v bran preganjanih kristjanov in so ga teroristi ubili. (br)

»Najprej se želim zahvaliti svojemu Gospodu in Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki me je blagoslovil s talentom za to igro, in z družino, ki me stalno podpira,« je ob podelitvi prestižne nagrade Most Valuble Player dejal Stephen Curry, košarkar ameriškega kluba Golden State Warriors, ki so ga bil pred kratkim razglasili za najboljšega igralca NBA lige. Dodal je: »Jaz sem njegov ponižni služabnik. Ne morem dovolj poudariti, kako pomembna je moja vera za to, kako igram košarko in kdo pravzaprav sem. Zahvaljujem se za blagoslov in za to, kjer sem sedaj.«

Curry je že prej rad spregovoril o svoji veri. Tako je v enem od pogovorov pojasnil, kako mu je vera pomagala v težkih obdobjih ranjenosti, kar ga je, je dejal, tudi približalo Kristusu. »Obstaja veliko težkih stvari, ki jih moramo premagati v tem življenju, a s Kristusom in s tistim, kar je on storil na križu. Plačal je za nas največjo ceno in ponosen sem, da sem božji otrok. Vedno ko zadenem koš, poskusim narediti majhno kakšno kot moj majhen prispevek k oznanjevanju. Vsaka tekma je priložnost, da sem na velikem prizorišču in pričujem za Kristusa.« Na koncu je izjavil, da morajo ljudje vedeti, koga predstavlja in v koga veruje, ko gre na igrišče. (br)

Junij je predpočitniški mesec, za šolarje in študente je čas mature, zaključevanja ocen in izpitov. Za nas na uredništvu pa mesec, ko pred dopusti lahko izdamo še nekaj knjig in načrtujemo izide v jesenskem in zimskem času, zlasti za Miklavževo in božično obdarovanje. V maju pa je naša uprava imela veliko dela, saj je morala pripraviti veliko paketov. Naročili ste namreč veliko knjig in drugih darilnih artiklov, s katerimi ste obdarovali svoje najbližje, zlasti za prva obhajila, birme in krste. Razveseljivo dejstvo, ki nas navdaja z optimizmom za načrtovanje v prihodnosti.

Pred poletjem je izšel katekizem za mlade YOUCAT - BIRMA. Na sodoben način želi mladim, pa tudi drugim bralcem približati zakrament sv. birme in nekatere druge temeljne resnice naše vere. Seveda zlasti opiše Svetega Duha, njegove darove in sadove ter razlaga zakrament birme pa tudi spoved in evharistijo ter pomen molitve in občestva Cerkve. Knjiga je nov, sodoben pripomoček za pripravo na birmo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 96. Tako se knjiga pridružuje že dvema katekizmoma za mlade, ki sta izšla pri naši založbi: 'splošni' Katekizem katoliške Cerkve za mlade in Yucat – Molitvenik za mlade. V pripravi je Youcat – Spoved, ki bo predvidoma izšel jeseni.

Med novostmi naj omenim še knjigo Konec zakonske zveze. Ločitev je ena izmed najbolj stresnih življenjskih izkušenj. Tega se zaveda tudi avtorica knjige, ki iz osebne izkušnje opisuje posamezne stopnje popotovanja skozi konec zakonske zveze ter opiše načine, kako se s tem spopasti. Knjiga zagotavlja praktično pomoč in nasvete za vsakogar, ki doživlja ločitev ali razvezo. Spremna beseda p. Vinka Škafarja ponuja tudi krščanski odgovor na zakonsko zvezo, krizo v njej in na njen boleči konec. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130.

Tretjo soboto v juniju poteka že tradicionalno romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Letošnje, že 49., bo 20. junija in ga bo vodil ljubljanski nadškof p. Stanislav Zore. Poleg župnikov vabimo župnijske ali dekanijske Karitas, da organizirajo romanja z avtobusi in tako omogočijo bolnim in ostarelim, da en dan v letu preživijo drugače. Vsi, ki bi želeli prejeti navodila in gradivo za romanje, se oglasite na naše uredništvo. Prav tako ste vabljeni prostovoljci, ki bi radi pomagali pri romanju. Več o romanju si lahko preberete na str. 97.

V tej številki odmeva romanje ob naši 50-letnici, saj mu je posvečena priloga. Tako se boste z romanjem lahko seznanili tudi tisti, ki niste poromali z nami. Prav tako vas bomo v prihodnji številki seznanili z drugimi dogodki ob 50-letnici. Ob tem jubileju smo vam pripravili tudi posebno akcijo: ob 50-letnici Ognjišča 50 knjig s 50% popusta. Predstavljamo vam jo na str. 16.

Maja smo obhajali 70-letnico konca druge svetovne vojne, ki je naš narod silno prizadela. Tega dogodka se dotikamo v komentarju, na poseben način pa v knjigi 70 za 70 - 70 klekljanih golobov za 70 let miru. V njej je 70 klekljaric iz 70. slovenskih mest sklekljalo 70 tridimenzionalnih golobov, ki predstavljajo 70 let miru od konca druge svetovne vojne. Ob sklepu projekta je izšla knjiga, v kateri so, poleg tridimenzionalnih klekljanih golobov tudi različni vzorci čipke z motivom goloba, simbola miru.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Dobra dva meseca po izidu knjige Od petrolejke do iPada je 12. februarja 2015 umrl njen pisec Dušan Jakomin, tržaški duhovnik in kulturni delavec. Med številnimi odzivi na knjigo je tudi zapis pisatelja Borisa Pahorja. V spomin duhovniku Dušanu Jakominu, ki je naši založbi zaupal izdajo svojega zadnjega dela, Pahorjev zapis objavljamo v celoti.

Konec decembra, ko sem se odpravljal iz Trsta, da se nekje ločim in zberem še zadnje strani zapiskov iz leta 2013, sem našel v nabiralniku izvod dela Od petrolejke do iPada z dodanim lističem ‘v oceno’. Knjigo monsignorja Dušana Jakomina v oceno? A o takem delu mora vendar izraziti svoje mnenje človek, ki je na tekočem o verskem življenju pri nas ter o osebnosti, ki je v cerkvenem življenju zavzemala in zavzema pomembno mesto. K tem resnim ugovorom je treba upoštevati, da 220 strani velikega formata in raznolikih poglavij zahteva skrbno aplikacijo in zanje naklonjenega časa na razpolago.
Ta čas pa ne more biti na razpolago, če je vnaprej odmerjen za zbirko celoletnih zapiskov, ki morajo biti oddani založbi. Dvoje pričevanj obenem, eno že natisnjeno, torej na razpolago, drugo namenjeno založniku, to se pravi v tiskarno! Pravica torej zahteva, da se ukvarjaš z obema. Tudi zato, ker oba pričevalca začenjata svoji zavestni poti ob petrolejki.
Sklenjeno: mesec dni v Radencih od jutranjega prebujanja, leže, do zajtrka – pripoved z začetkom ob petrolejki v Istri, potem cel dan ob pisalnem stroju, zapiskom avtorja, ki je pisal domače naloge ob petrolejki v podpritličju hiše nedaleč od tržaškega Narodnega doma. Vsekakor pa je prav, da se že od tega začetka pove, da sta bili poti, ki sta vodili od revnega začetka v današnji dan kakor posejani z jeklenimi žeblji na dnu kraških jam. Zato je ta knjiga, kakor večina primorskih knjig, na eni strani odslikava preteklih težav, na drugi pa uresničitev stare modrosti per aspera ad astra – skozi težave do nebes.
Gre za pričevanje, je bilo rečeno, a to na nenavaden način, tako, da je avtor pripovedovalec z esejističnimi odlomki, s čimer doseže, da ni dolgočasen, ampak, nasprotno, bralca pritegne s svojim načinom prehajanja od argumenta do argumenta.
Glede tega bi navedel, čeprav bi omenil tudi samega sebe, citat.
Gre za pomemben podatek, da je francoska prevajalka Andree Luck Gave, ki se je aprila lani udeležila srečanja Pahorijana, povedala, da je literarni kritik Guy Fontaine v predstavitvi priročnika zgodovine evropske književnosti zapisal, da je novi pojav pisanja avtobiografije pripisati Sloveniji s Pahorjevo Nekropolo. Ob taki novici čutim seveda zadoščenje, toliko bolj, ko imam po Nekropoli drugih pet knjig, v katerih so poleg osebnih doživetij še drugi zapisi. No, Dušan Jakomin se je tudi odločil za nekaj podobnega, samo da namesto uporabe datumov se je odločil za posamezna poglavja z ločenimi naslovi. Tako bralec in bralka lahko izbereta, kaj bosta spet brala. In posamezni spisi imajo različno dolžino. Na primer, tekst z naslovom V Rimu pri škofu Alojziju Fogarju, ima sedem vrstic, od katerih pa je ena pomembna: “Imam dokumente, ki bi lahko spravili marsikaterega monsignorja v zadrego.”
Zato je tudi knjiga Dušana Jakomina dosti več kot pripoved o razvoju njegovega življenja, saj začenši pri ubogi petrolejki revne istrske družine obravnava zapleteni potek cerkveno-duhovnega razvoja naše narodne skupnosti v vseh fazah glede različnosti njenih sestavin. V tem smislu se je avtorju posrečilo z osebno udeležbo približati položaj cerkvene podobe v istrskem podeželju tako tržaškemu kot goriškemu področju, kot je to storila po drugi svetovni vojski beneška duhovščina.
Seveda, Dušan Jakomin vse podaja v prvi osebi in seveda s svojimi sodbami, treba pa mu je priznati, da če je dosegel status, v katerem je, gre zahvala na eni strani temu, da je nastopal kot homo novus, ki je prišel iz odmaknjenega kraja, na drugi pa gre zasluga avtorjevemu daru izrednih in poglobljenih človeško-diplomatskih sposobnosti.

PAHOR, Boris, Ob doživetem zadoščenju (Odmev). Ognjišče (3) 2015, str. 97.