SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
5. januar 1892, Ljubljana, † 5. maj 1985, Ljubljana
»Ivan Cankar je bil kot glasnik lepše bodočnosti svojega naroda in trpečega človeka usmerjevalec mojih pogledov na človeško družbo. Morda kot on sam, sem trdno verjela, "da bo napočila zarja tistega dne ..." Cankarjeve ideje so našle v meni tako močan odmev prav zaradi lastnosti mojega značaja: imela sem izredno razvit čut za pravičnost ter brezkompromisen odpor proti krivicam. Vse, kar sem delala v svojem življenju, je bilo v znamenju teh mojih lastnosti, ki mi nikakor niso prinesle življenjskega uspeha. Moje prizadevanje, da bi 'napočila zarja tistega dne', se je končalo z zaporom in absolutno izključitvijo iz družbe, ki je zavladala pri nas v imenu idej, na katere sem prisegala. Le ta razlika je bila, da so bili moji cilji različni od njihovih ... Nikoli nisem mislila na svojo osebno blaginjo, marveč na tiste, ki so bili kakorkoli prikrajšani in zapostavljeni ...« Tako je v svoji avtobiografiji z naslovom Skriti spomin (Nova revija, Ljubljana 2005) zapisala Angela Vode. Slovencem jo je predstavila Alenka Puhar, ki je poskrbela za natis njenih zapiskov. Po njeni spremni besedi v knjigi in njenih drugih zapisih povzemam to predstavitev ob obletnici te plemenite in pogumne žene.
UČITELJICA PRIZADETIH OTROK, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK
Spomini Angele Vode zajemajo tri vsebinske sklope/obdobja njenega življenja: Aktivistka, Kaznjenka, Izobčenka. V prvi polovici svojega življenja je opravila pionirsko delo kot učiteljica prizadetih otrok in kot organizatorka gibanja za pravice žensk. Rodila se je 5. januarja 1892 v Ljubljani kot najmlajša v železničarski družini, kjer je odraslost doseglo troje deklet in en fant. Bila je inteligentna, lepa in dobrega srca. Po osnovni šoli je na dekliški srednji šoli na Mladiki naredila učiteljsko maturo in nekaj let učila po vaseh v okolici Ljubljane. Leta 1917 je navdušeno hodila okoli in zbirala podpise za Majniško deklaracijo. Bila je vedoželjna, nadvse delavna in družbeno angažirana, zato se ni poročila. Tri desetletja, tja do druge svetovne vojne, se je trudila, da bi se ljudem v spodnjih slojih družbe bolje godilo, zlasti ji je šlo za to, da bi se bolje godilo ženskam. Ko se je usposobila za defektologinjo, je redno delala v šoli za manj nadarjene. Sprejemala je funkcije v raznih ženskih organizacijah. Veliko je tudi pisala o teh vprašanjih, njeno glavno delo je bila knjiga Ženska v današnji družbi (1934).
Ideale, ki so jo pri tem vnetem delovanju vodili, je razglašala (ilegalna) komunistična partija, zato se je vključila vanjo že leta 1922, vendar v njej ni imela nobene funkcije. Leta 1939 je odločno nasprotovala paktu med Hitlerjem in Stalinom in se s tem pregrešila proti partijski disciplini, zato so jo izključili. »Kako žalostno, da sme imeti vsaka kokoš več samostojnega mišljenja kot ga sme imeti komunist!« je zapisala. Kmalu je spoznala, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo. Med vojno se je pretežno ukvarjala z dobrodelnimi akcijami za internirance. Leta 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück.
"OB NJEJ SI SE TUDI V ZAPORU POČUTIL KOT ČLOVEK"
Ko so komunisti leta 1945 prišli na oblast, so začeli poravnavati stare račune. Angela Vode je bila sicer sprejeta nazaj na posebno šolo, vendar ni dobila stalne zaposlitve. Napisala je več kritičnih spisov o tem, kar so počeli novi oblastniki, toda nič ni bilo objavljeno, ker ni bilo več publikacij, ki bi tiskala kritične misli. Maja 1947 je bila aretirana kot 'špijonka' in 'agentka': v vseh štirih točkah, ki so jo bremenile, je nastopala tujina – vsak stik z ljudmi na drugi strani meje je bil vohunski in kazniv. Na tako imenovanem Nagodetovem procesu, na katerem so sodili petnajstim obtožencem, so bile izrečene tri smrtne kazni. Angela Vode je bila obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. V svojih spominih pripoveduje o aretaciji, zaslišanjih in zaporu. Tu gre za prvi opis ženskih kaznilnic in prisilnega dela v povojni Sloveniji. Pred vojno je bilo število žensk med obsojenci neznatno, zadoščala je ena sama kaznilnica (v Begunjah), ki so jo vodile nune in v kateri je vladal režim strožjega internata. Po vojni pa je bila med obsojenimi dolgo časa približno četrtina žensk. »Svet, ki jih je čakal po aretaciji, je bil štala.« Zapornice so mučili telesno in duševno, "da bi čimprej crknile". Zaporno kazen je prestajala večinoma na gradu Rajhenburg-Brestanica. Angela Vode je v zaporu močno izstopala. Tudi v najslabših razmerah je ohranila svoje dostojanstvo in s svojo moralno močjo je pomenila oporo mnogim. Ena od sotrpink je dejala: »Ob njej si se tudi v zaporu počutil kot človek.«
"PIŠITE, PIŠITE – PA ZA PREDAL"
Zaprta je bila od maja 1947 do januarja 1953. Izpustitev je bila pogojena s političnimi razmerami. Tito je prosil za sprejem v Veliki Britaniji, kamor je hotel po naklonjenost in finančno pomoč, prej pa se je moral 'izkazati'. Bila je zelo bolna in shujšana do kosti. Naselila se je pri starejši sestri Ivanki Spindler. Kot politična obsojenka, ki so ji bile odvzete državljanske pravice, ni mogla dobiti pokojnine, zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialne pomoči. Ko je po mnogih zapletih dobila dovoljenje, da sme v dar sprejeti pisalni stroj, se je lotila pisanja in prevajanja. Leta 1958 je spet pridobila državljanske pravice in se zaposlila kot tajnica na šoli lesne in oblačilne stroke. Leta 1960 se je upokojila in začela s pisanjem spominov, ki jih je dokončala leta 1970. Bili so skrbno skriti, najdlje v nekem ljubljanskem župnišču. Z nečakom Janezom Spindlerjem se je dogovorila, da jih bo skušal objaviti po njeni smrti. Njenih avtorskih besedil nihče ni hotel objavljati. Slavistka Marja Boršnik, njena stara znanka, jo je potolažila: »Pišite, pišite – pa za predal! Bomo že po vaši smrti objavili!« – »Torej naj jaz pišem, da bodo oni izdajali moje stvari po moji smrti? In da bodo imeli proste roke pri potvarjanju resnice, mojih resničnih izjav!« Na zadnji strani njenih spominov beremo: »Teh vrst mi ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in, kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz.« Pri vseh trdih preizkušnjah je dopolnila 93 let. Umrla je 5. maja 1985. V zadnji želji je prosila za cerkven pogreb in prepovedala obvestiti javnost. Želela je samo krščansko slovo od sveta.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 5, str. 48.
Pred nami je majska številka jubilejnega letnika. V tiskarno jo oddajamo tik pred odhodom na romanje, kjer se bomo v Turinu pred prtom, v katerega je bilo zavito Jezusovo telo, in na drugih krajih spomnili živih in pokojnih bralcev in bralk Ognjišča.
V tej številki, čeprav je majniška, se ustavljamo ob svetovnem molitvenem dnevu za duhovne poklice. O tem smo se pogovarjali z gostom meseca, ljubljanskim pomožnim škofom Francem Šuštarjem, ki je bil dolga leta ravnatelj bogoslovnega semenišča v Ljubljani.
Mesec maj je mesec obhajil in birm. Tudi zato tokrat prilagamo posebno spomladansko knjižno ponudbo, v kateri vam predstavljamo knjige in druga darila, zlasti pakete, za zakramente krsta, obhajila in birme. Obenem vam predstavljamo nekaj knjig, ki so primerne za darila ob drugih priložnostih. Na koncu pa še nekaj novejših knjig. Posebej vam priporočamo novost: Prvoobhajilno Sveto pismo. Če bo to doseglo podoben uspeh, kakor Krstno Sveto pismo (v modri in rožnati varianti), bomo lahko zelo zadovoljni.
Priporočamo vam, da kupujete knjige in druga darila pri Ognjišču. S tem nam omogočate, da tiskamo višje naklade in tako dosegamo nižjo ceno, mi pa se zavezujemo, da vam bomo ponujali kvalitetne izdelke. Knjiga je lepo darilo. Knjiga duhovne vsebine pa je tudi koristno darilo.
Poleti skupine mladih s celega sveta, tudi iz Slovenije, romajo v francosko vasico Taizé, kjer živi ekumenska meniška skupnost, ki letos praznuje več jubilejev: 75. obletnico ustanovitve in 100. obletnico rojstva svojega ustanovitelja, brata Rogerja. V prilogi vam predstavljamo dejavnosti te skupnosti.
Letošnjega maja se spominjamo 70- letnice konca druge svetovne vojne. Ob tem jubileju si želimo, da bi v našem narodu zaživeli spravo in zacelili globoke rane, ki jih je med nami pustila bratomorna vojna. Kako je sprava mogoča, nam govori koroški Slovenec Hanzi Ogris, ki jo je doživel na svoji koži.
Med jubilejnim romanjem bomo v Turinu in njegovi okolici obiskali kraje, kjer je živel in deloval sv. Janez Bosko, ustanovitelj salezijancev. Letos se spominjamo 200-letnice njegovega rojstva. Ponatisnili smo knjigo, ki na preprost in zanimiv način predstavi njegovo svetniško življenje, ki ga je daroval vzgoji mladih, katerim je priznal: »Ukradli ste mi srce«. To je tudi naslov knjige, ki govori o njem.
Na nedeljo Božjega usmiljenja, 12. aprila, je papež Frančišek s slovesno objavo bule Usmiljeno obličje (Misericordiae vultus) napovedal sveto leto usmiljenja. Sedanji papež je velik oznanjevalec Božjega usmiljenja. O tem je že velikokrat govoril. Njegove misli o Božjem usmiljenju bomo pred začetkom svetega leta (8. decembra) izdali v knjigi.
Ob 50-letnici naše revije smo na nov nosilec zvoka, zgoščenke, prelili celotno besedilo vseh štirih Evangelijev. Pred dobrimi dvajsetimi leti so izšle kasete, sedaj pa vam ponujamo 12 zgoščenk. Na njih berejo znani slovenski igralci neokrnjeno besedilo Evangelijev. Na str. 16 vas vabimo k prednaročilu teh CD-jev.
Pa še na eno pobudi bi vas radi spomnili ob našem zlatem jubileju. TV Slovenija bo jubileju Ognjišča posvetila celo oddajo Sveto in svet. Na sporedu bo 28. maja ob 23.40 na prvem programu, njena ponovitev pa bo dan pozneje, 29. maja ob 12.00 na istem programu.
Božo Rustja, odgovorni urednik
mladinska priloga
Svet pod mikroskopom
gostja meseca
Mateja Gomboc
moj pogled
Marko Baloh
priloga
Brat Roger in Taizé
moj pogled
Enzo Hrovatin
domače ognjišče
Kozjanska domačija
Ne morem si predstavljati slovenske velike noči brez velikonočne procesije, ki je izpoved vere v vstalega Kristusa. Zame je doživetje, ki me obogati in okrepi. Ali jo poznajo tudi drugod? (Matej)
Velikonočni procesiji pravimo tudi vstajenjska procesija, ker se začne z obredom vstajenja pri božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim. Procesijo opravimo na velikonočno jutro, pred slovesno mašo ali v soboto zvečer po maši velikonočne vigilije. Duhovnik in njegovi sodelavci (diakon, ministranti) gredo k božjemu grobu, tam pokleknejo in skupaj z verniki tiho počastijo Najsvetejše. Ko duhovnik Najsvetejše pokadi, ogrnjen z velumom, odstrani z monštrance tančico, in obrnjen k ljudem trikrat zapoje aleluja, vsakokrat više. Zbor in ljudstvo trikrat odpoje. Procesija se začne z vstajenjsko pesmijo (Zveličar naš je vstal iz groba), gre iz cerkve in se razvije po krajevni navadi. Na podeželju so velikonočne procesije veliko bolj veličastne kot v mestih, kjer so možnosti omejene. Ko se procesija vrne v cerkev, zapojemo zahvalno pesem. Po blagoslovu z Najsvetejšim pevci zapojejo »Raduj se, Kraljica nebeška.« (sč)
Igralec Jim Caviezel, ki je igral Jezusa v filmu Pasijon Mela Gibsona, je razkril, kaj mu je dajalo moči, da je zmogel igrati tako pomembno vlogo. Začelo se je z romanjem njegove žene v Medžugorje. Takrat je na Irskem snemal film Monte Cristo. Na ženino navdušenje je gledal z rezervo, saj je menil, da je lahko katoličan, ne da bi veroval v privatna razodetja, med katere spadajo tudi Marijina prikazovanja. Bil je tako zaposlen s snemanjem, da se ne bi mogel udeležiti srečanja z enim od medžugorskih vidcev. Ampak ravno ob vidčevem obisku Irske je dobil prost dan. Udeležil se je srečanja v cerkvi in doživel, kako je prizadeti na vozičku pokleknil. Naslednjo nedeljo je imel spet prost dan in srečal se je z vidcem Ivanom, ki mu je dejal, da ljudje najdejo čas, za tisto, kar imajo radi. In če ne gredo k maši, ne gredo zato, ker nimajo radi Boga. Nato mu je dejal, da mu Bog naroča, naj moli s srcem.
Sledilo je romanje v Medžugorje, ki je spremenilo njegovo življenje, saj mu je Bog naklonil dar molitve. Tudi v družini je nadaljeval z redno molitvijo in prejemanjem zakramentov.
Ko je snemal film Pasijon, mu je bilo 33 let, kakor Jezusu. Najprej se ni imel za vrednega, da bi igral to vlogo, a mu je videc Ivan dejal, da si Bog ne izbira najboljših, kar on izkusi na samem sebi. Brez romanja v Medžugorje, ne bi mogel sprejeti vloge. Tam se je namreč odprl molitvi in prejemanju zakramentov. Vedel je: če želi igrati Jezusa, mu mora biti zelo podoben.
Zelo težko je bilo pri snemanju zadnjih prizorov v filmu. Izpahnil si je ramo in kadar je kdo udaril po križu, mu je rama ponovno izkočila. Pri bičanju so ga dvakrat res udarili in zadali štirinajst centimetrsko rano. Primanjkovalo mu je spanja, vsako jutro je moral vstati ob treh, ker je samo v maski preživel osem ur ... Poseben izziv je predstavljal mraz. Bilo je komaj kaj nad ničlo. Zelo težko je bilo pri prizoru križanja, njegov kostum pa je bil samo majhen kos lanenega platna.
»Mnogo stvari ogroža svet, toda vera v Kristusa je izvor veselja. Mislim, da nas Bog v našem času na poseben način vabi, da s srcem in celim življenjem odgovorimo na njegov klic,« je sklenil svoje pričevanje igralec Caviezel.
* 2. april 1939, Maribor
Med slovenskimi kulturnimi ustvarjalci na Dunaju zavzema vidno mesto pisatelj, pesnik in publicist Lev Detela. Na Dunaj je pričel v svinčenih časih komunistične Slovenije. Izhaja iz družine, v kateri sta bila dva nasprotujoča si pola: oče marksist in mati meščanka. Levov oče je prišel ob koncu vojne iz taborišča Dachau in se ločil od žene, ki je bila hčerka prvega državnega tožilca v Mariboru. Od takrat sta si starša izmenjavala Leva, ki je imel šest let. V napetosti med očetom in materjo, med Ljubljano in Štajersko, se je Lev oblikoval v kritičnega opazovalca razmer. Ko so njegovi vrstniki na gimnaziji brez pomislekov sprejemali ideje revolucionarnega nasilja, so v Levu tedaj dozorevali samostojni pogledi na militarizem, nasilje in vojno. Njegov svobodni duh je zavračal kakršnokoli dogmatično enoumje, zato je bil odločen nasprotnik marksistične ideologije. Na univerzi v Ljubljani je študiral slavistiko. Tam mu je prišla v roke Slodnjakova knjiga Zgodovina slovenske literature, ki je izšla v nemškem jeziku v Berlinu (1958). V tej knjigi je prof. Slodnjak prvič omenil dva pesnika druge svetovne vojne, Kajuha in Balantiča kot enakovredna. Tako je načel marksistično teorijo o naprednih literatih in narodnih odpadnikih. Že prej je "revolucionarna" ideologija opravila s Kocbekom, ki se je moral umakniti iz javnega življenja. Lev Detala in njegov kolega Marjan Tomšič sta nastopila v obrambo Kocbeka in se tako zamerila študentski organizaciji. Prišel je tudi v spor z Ivanom Potrčem, urednikom mladinske literarne revije Mlada pota, ker je pisal črtice v duhu, katerega je Potrč označil "napačni humanizem". Pod vplivom Kocbekove knjige novel Strah in pogum je nastala zgodba o dveh mladih ljudeh v drugi svetovni vojni: v njej se nevtralen Slovenec zaljubi v hčerko nemških staršev. Zaradi tega greha je bil leta 1960 prisiljen oditi v emigracijo v Avstrijo skupaj s svojo bodočo ženo Mileno Merlakovo. Prvo leto je bilo zelo hudo, saj sta bila z Mileno tako rekoč na cesti. Mesec dni je moral v zapor, kjer so ga preizkušali, če ni morda jugoslovanski vohun. V tem času je doživel tegobo taboriščnega življenja v nižji Avstriji, s pomočjo Karitas pa je postal vzgojitelj za govorno prizadeto mladino. Spomladi 1961 sta na Dunaju dobila stanovanje, jeseni pa se je vpisal na slavistiko na dunajski univerzi. Na posredovanje prof. Josipa Hamma je dobil štipendijo neke ameriške ustanove za nadarjene literate, kar mu je omogočilo širšo literarno dejavnost. V tem obdobju je bil Lev Detela povezan predvsem s slovenskim zamejstvom in zdomstvom in pisal za tamkajšnje liste. Zatem je začel tudi pisati v nemškem jeziku. Za njegovo pisateljsko pot je značilno, da se je začela že v mladih letih in potem nenehno razvijala. Že kot otrok si je izmišljal zgodbe in jih pripovedoval svojim domačim. Danes obsega njegova knjižna bera že 26 knjig, od tega 8 v nemškem jeziku.
Svojo literarno pot v prvi dobi emigracije označuje kot eksperimentalno, potem pa je začel pisati bolj avantgardno. Značilna dela tega obdobja so Atentat, Junaštvo slamnatega Krpana, Blodnjak. Nekaj teh del so po padcu komunističnega režima ponatisnili tudi v Sloveniji. Razen knjig je Lev pisal za različne časopise in revije, zlasti v zamejstvu in izseljenstvu. Po letu 1973 so začele izhajati njegove knjige v nemškem jeziku. Literarna kritika je postala pozorna nanje in jih večkrat tudi nagradila. Prvi knjigi v nemščini sta nastali na osnovi slovenskih besedil: Izkušnje z nevihtami, ki je izšla v Darmstadtu v Nemčiji, in Kraljev kip, na Dunaju. Prvo izvirno nemško besedilo je knjiga Legende o očetu, ki obravnava problem dogmatizma in avtoritete. Tej knjigi je avstrijsko ministrstvo za kulturo prisodilo nagrado za najboljšo knjigo leta 1976, dobila je tudi nagrado mesta St. Poelten in nagrado avstrijske televizije. Napisal je tudi knjigo Igra za bodoča pokolenja, ki obravnava krvoločnost človekove narave. Katastrofa v ^ernobilu mu je dala navdih za knjigo Pogovori pod tovarniškimi dimniki (1986). V tej knjigi razglablja o uničevalni sili sodobnega potrošništva in industrializacije, ki vse bolj preplavljata svet. V kratkem bo izšla na Dunaju in v Romuniji njegova deveta nemška knjiga Za ognjenim gozdom. Po petdesetih letih beleži svoje spomine konca vojne, ki ga je doživljal kot otrok v Središču ob Dravi, ko so se umikajoče nemške sile spopadle s sovjetsko-bolgarskimi silami. Iz te izkušnje se oblikuje tudi njegov pogled na dogajanje v Bosni.
Lev Detela še vedno veliko piše v slovenščini, zlasti za časopise in revije, pa tudi kakšno slovensko knjigo ima v načrtu. Sporočilo njegove literature je povezano s stanjem današnjega človeštva: "Živimo v mejnem položaju, na področju usodnih stanj, ko se bo treba odločiti za nekatere ukrepe, v katerih se bo izkazala tudi bodočnost sveta. V tem svetu se ne smemo več egocentrično obnašati, ampak se moramo približati sočloveku in mu prisluhniti, pa naj je še tako nenavaden in nerazumljiv. Na osnovi teh tokov in stikov bo nastala nova civilizacija, ki bo univerzalna, ne da bi se pri tem odpovedali svojim narodnim koreninam. Na tem temelju se je treba vreči v pustolovščino sveta ter v miselnosti 20. in 21. stol. sprejeti zavezujočo usodo, ki bo zaznamovala skupno pot naprej. ^e ne bo prišlo do tega, smo lahko črnogledi za prihodnost človeštva in človeka."
Omenim mu, da Slovenci nosimo v sebi neki mesijanizem, po katerem smo podobni Judom. Tudi Kocbek je razmišljal, da se mala Slovenija upira gospostvu velikih držav kot David proti Goljatu. Lev soglaša in doda, da bi morali Slovenci predvsem sprejeti svoje stvarno mesto. Prepričan je, da bi morala biti Slovenija manj samozadostna, bolj odprta v svet in zajemati spoznanja drugih. Prav iz te potrebe Lev že osemnajst let izdaja mednarodno literarno revijo LOG. V njej objavlja prispevke nemških avtorjev in prevode manjšinske literature srednje Evrope ter literature večinskih srednjeevropskih narodov, skupaj tudi odkrivajo književnost narodov tretjega sveta. Glavni namen te revije je pokazati, da so vse književnosti enakovredne in se ne merijo po velikosti kakega naroda. Urejanje revije LOG naj bi prispevalo k drugačnemu vrednotenju književnosti tako v Avstriji kot v Sloveniji in drugod. Nekateri slovenski pisatelji se po njegovem zavedajo današnjega položaja slovenskega človeka. Samo odprta, tvorna in duhovno bogata Slovenija bo lahko nastopala kot samostojni dejavnik v razširjeni Evropi. Po vojni za Slovenijo je z veseljem odkril, da je tudi Avstrija postala kar ponosna na svojo majhno sosedo Slovenijo, ki se je uprla veliki Jugoslaviji. Prepričan je, da bo naš narod znal najti pot v prihodnost in da bo za to zbral dovolj svojih moči. Vlogo Slovencev na Dunaju razume v posredniškem in povezovalnem smislu. Skupaj z ženo Mileno Merlak sta veliko prevajala in tako gradila most med avstrijskim in slovenskim narodom. Lev se trudi za uveljavitev slovenskih del v nemškem svetu. @eli nadaljevati z izdajanjem revije LOG in spremljajoče knjižne zbirke. Več let je bil predsednik združenja avstrijskih literarnih revij in založb, kar mu je pomagalo tudi pri uveljavljanju slovenskih tem in dialoga z raznimi literaturami v Srednji Evropi. To združenje je leta 1989 nekako "preroško" organiziralo simpozij o kulturni avtonomiji in samostojnosti Slovenije, na katerem so nastopili mnogi vodilni slovenski kulturniki. Zaradi svojega idealizma, povezanosti z ljudmi in preroškega gledanja Lev tudi po osamosvojitvi nadaljuje dragoceno poslanstvo slovenskega in srednjeevropskega pisatelja. Za usklajevanje in povezovanje teh kultur je potrebno tenkočutno spoštovanje drugega in sebe ter lastnega dela in dela drugih. Prav v tem Lev razume svoje publicistično delo kot poslanstvo in pričevanje. V kratkem bo na Dunaju in v Bukarešti izšla nova knjiga založbe LOG Ogledalo, v katerem se vidimo. V tej knjigi bodo predstavili nekatere evropske manjšine z zornega kota literata, kot jo ustvarjajo. Knjiga hoče biti zagovornica vsega tistega, kar je že od nekdaj ponižano in razžaljeno. Prav ob odkrivanju te literature in teh ljudi, pravi, vidi nekakšno rdečo nit med svojim mladostnim zavzemanjem za razvrednotenega in zasužnjenega človeka pod komunizmom, za ponižano in zavrženo slovensko ideološko emigracijo ter ljudmi iz tlačenih narodnostnih manjšin, ki jim veliki narodi ne priznavajo pravega dostojanstva in posebne zaščite. Poleg slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji se Lev zavzema za Rome, Nemce ob Volgi, ki jih je Stalin izselil v Kazahstan, Madžare in Nemce v Romuniji, za Nemce na Madžarskem, Lužiške Srbe v Nemčiji, Madžare na Slovaškem in Vojvodini. Evropa, kakor si jo zamišlja on, je nekaj čisto drugega, kot jo skušajo predstaviti hegemonisti in univerzalisti iz Haaga. Evropa je tudi Evropa manjšin, malih celic, brez katerih se ne more pretakati evropska duhovnost, ki izvira iz krščanskih korenin.
Ognjišče 11_1995
pogovarjal se je Primož Krečič
* 2. april 1805, Odense, † 4. avgust 1875, København
Pravljica mojega življenja
Danski pisatelj Hans Christian Andersen je v sedemdesetih letih svojega življenja napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne pozna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku ...
Pravljice, to vemo vsi, so zgodbe, v katerih je vse lepše kot v resničnem življenju. V pravljicah vsi dobri prejmejo zasluženo nagrado, vsi hudobni pa so kaznovani, kot se spodobi. Otroci jih radi poslušajo in njihova nedolžna srca mislijo, da je svet resnično tak. Odrasli vemo, da so to, žal, le sanje, ki so lepe – kakor v pravljici. Zaradi otrok poznajo pravljice njihovi starši in babice in vsi odrasli ljudje, ki imamo otroke radi. Ko jim pripovedujemo pravljice, se v naših srcih oglasi potopljeni zvon otroške sreče in morda sami pri sebi sklenemo: »Potrudil se bom, da bo na svetu več dobrote in pravičnosti in ljubezni. Skušal bom biti dober.«
Pravljico Andersenovega življenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna človeka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu. Odense (danes šteje to mesto okoli 150.000 prebivalcev). Hans Christian se je rodil 2. aprila 1805. Njegov oče in mati sta se poročila dobra dva meseca prej, tako da se je otrok rodil kot zakonski (nezakonske matere so takrat kaznovali z zaporom). Pripovedujejo, da je zakonsko posteljo zbil Andersenov oče sam, in sicer iz desk nekega mrtvaškega odra. Danes kažejo v Odenseju Andersenovo 'rojstno hišo', vendar je gotovo, da ni pristna. Hiša, v kateri se je rodil, je bila veliko bolj revna, saj je bil tisti predel Odenseja, v katerem so živeli Andersenovi, središče bede, moralne in fizične. Njegova mati je bila nezakonski otrok žene, ki je svoje tri deklice prisilila, da so šle na cesto beračit in svojo mater je Andersen upodobil v pravljici Deklica z vžigalicami. Mati je bila celih šestnajst let starejša od očeta in mali Hans se je veliko bolje ujemal z očetom kot z njo. Ko mu je bilo tri leta, so se preselili v drugo stanovanje, ki pa je obsegalo eno samo sobo, v kateri so imeli vse: očetovo čevljarsko delavnico, kuhinjo in jedilnico, dnevno sobo in spalnico. Na podstrešju so imeli zabojček s prstjo za drobnjak in peteršilj; to je bil zelenjavni vrt.
V svoji pravljici o Snežni kraljici je Andersen iz tega zabojčka naredil prelep cvetlični vrt! »Vse cvetlice, ki so ti prišle na misel, iz vseh letnih časov, so tu cvetele z najčudovitejšimi cvetovi!" Z očetom sta ob nedeljah hodila ven v gozd, zvečer pa mu je prebiral iz 'Tisoč in ene noči' in drugih knjig in takrat je - bil očetov obraz ožarjen z nasmehom.
Oče je želel, naj Hans gre v šolo, da bo postal kaj več, kot je bil on sam. Vse je šlo lepo, dokler je imel očeta. Tega je izgubil, ko mu je bilo enajst let. Ubogega čevljarja je zamikala vojaška slava in pridružil se je Napoleonovi armadi. Domov je prišel brez denarja in brez slave – na smrt bolan. Po očetovi smrti se je moral Hans – kot vsi revni otroci – oprijeti dela. Naprej je nekaj časa delal v tekstilni tovarni, nato v tobačni, vendar je bil preveč rahlega zdravja, da bi bil kos napornemu delu. Sam pri sebi je sanjal, da bo "največji pesnik, kar jih je imela Danska". Pisati ni znal, imel pa je čudovit dar za pripovedovanje in tudi dober posluh in lep glas. Štirinajstleten se je odpravil v Koebenhaven z željo, da bi se iz 'grdega račka' spremenil v 'prelepo labodko'. Oblečen je bil v zelo revno obleko, na nogah je nosil prevelike čevlje, da je bil videti prav smešen. Potoval je peš: v dveh dneh okoli 120 kilometrov. Ko je zagledal prestolnico Danske, je pokleknil in se zahvalil Bogu, čeprav kakšne posebne verske vzgoje v domači hiši ni dobil. Imel je priporočilo za neko slavno plesalko. »Preden sem potegnil za zvonec, sem pri vratih pokleknil in se obrnil k Bogu, naj mi pomaga in me varuje,« je zapisal v 'Pravljici mojega življenja'. Seznanil se je z italijanskim pevcem Sibonijem, ki ga je potem nekaj mesecev učil petja, dokler Hans ni prišel v puberteto in je menjal glas. S pevsko kariero ni bilo nič. Poskusil je srečo pri gledališču, o katerem je sanjal že izza otroških let. Tudi tu ni imel bogve kakšne sreče. Nekaj pa je le bilo; našel je dobrotnika, ki mu je omogočil, da je končal srednjo šolo. Bil je starejši ' od vseh sošolcev, precej neroden in revno oblečen in sam pravi, da so bili to zanj "hudi, grenki časi".
V teh letih se je poskusil uveljaviti s svojim peresom in nekaj stvari je že natisnil. Pisal je pesmi in postal znan zlasti s svojimi popotnimi zapisi z Danske. Po maturi se je na smrt zaljubil v sestro svojega sošolca Riborg Voigtovo. Ljubezen pa je bila samo enostranska. Vse življenje ni imel sreče v ljubezni in ostal je sam. V pravljici o mali morski deklici je izpovedal bolečine neuslišane ljubezni.
Sanjal je, da bi potoval, da bi videl čimveč sveta. Ta želja se mu je izpolnila leta 1833, ko je dobil posebno štipendijo, da je lahko potoval v Pariz in v Italijo. Svoja doživetja je natančno popisal v Pravljici mojega življenja". Opisal je vsa srečanja, ki jih je imel s tedaj slavnimi možmi, kot francoskimi pisatelji Hugojem, Balzacom, Dumasom, nemškim pesnikom Heinejem, nemškim zbirateljem pravljic Jakobom Grimmonrrin drugimi. Povrnitvi v domovino (1835) je izšel njegov roman 'lmprovizator'; ki je bil zelo dobro sprejet tako pri bralcih kot pri kritiki.
Kmalu za njim pa je izdal v drobni knjižici (64 strani) svoje prve štiri pravljice, "napisane tako, kot bi jih sam pripovedoval otrokom". Med temi sta bili tudi pri nas znani pravljici Kraljična na zrnu graha in Vžigalnik, ki je nekakšna predelava stare zgodbe o Aladinovi svetilki. Pravljice so bile namenjene otrokom, njihov avtor pa je upal, da jih bodo sprejeli tudi odrasli. Vendar so mu odrasli namenili le ostro kritiko: zamerili so mu, da je jezik v njih čisto ljudski in nič 'zlikan', primere da žalijo višje kroge in da so skoraj nemoralne (kraljična, ki jaha psa v pravljici Vžigalnik!). Edini, ki je spoznal, da so te drobne pravljice pravi biseri, ni bil literat ali književni kritik, ampak znanstvenik – fizik Hans Christian Orstedt, mož, ki je odkril zakone elektromagnetizma. Ta je napovedal: »Roman Improvizator je napravil Andersena slavnega, pravljice pa ga bodo naredile nesmrtnega!« V svoje pravljice je Andersen vnašal samega sebe, svojo osebno dramo in trpljenje, zato se je bralcem kmalu priljubil.
»V prvem snopiču sem skušal pripovedovati stare pravljice, ki sem jih slišal kot otrok,« pravi sam. »Utrinek prijaznosti, s kakršno so nekateri ljudje sprejeli izvirno pravljico, meje spodbudil, da sem skušal napisati še več takih pravljic. Čez eno leto je izšel nov snopič in kmalu zatem še tretji ... Taka pozornost je rasla še dalje pri nadaljnjih zvezkih. Vsakokrat o božiču je izšel en snopič in kmalu je prišlo v pravo navado, da pod drevescem niso smele manjkati moje pravljice." Tudi pri njem je obveljala resnica, ki jo beremo v evangeliju: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in na svojem domu« (Mt 13, 57); na Danskem so ga sprejeli kasneje kot v tujini.
Tako je postal slaven. O tem je sanjal kot mlad delavec in sanje so se uresničile. Baje mu je že tedaj neka vedeževalka napovedala slavno prihodnost: pogledala je v karte in kavino goščo in dejala njegovi materi: »lz vašega sina bo slaven človek! Na njegovo čast bo nekoč Odense slovesno razsvetljen!« 6. decembra 1867 mu je mestni svet slovesno izročil listino častnega občana in mesto je bilo vse v lučeh. »Velika čast, ki mi jo je izkazalo mesto,« je ob tem zapisal Andersen, »me globoko pretresa in dviga. Moram se spomniti Aladina, ki je s čarobno svetilko postavil prečudežen grad, stopil k oknu in dejal: "Tam spodaj sem hodil kot reven deček!" Tudi meni je dodelil Bog tako čarobno svetilko duha, poezijo ...«
Že takrat je bil hudo bolan. Bolezen se je še stopnjevala in ga vsega zvila. Trpljenja ga je rešila smrt, ki je prišla ponj 2. avgusta 1875. S svojimi pravljicami pa še po sto letih, kakor njegove morske deklice, prihaja tja, "kjer okuženi soparni zrak ubija ljudi" in tam "pihlja hlad". Prijetni hlad dobrote.
S. ČUK
(Ognjišče 09_1975)
