V nedeljo, 9. avgusta bo na Uskovnici 40. srečanje PRO in slavje zlatega jubileja Ognjišča.

Ob 10.00 je sv. maša pri kapeli. Po maši bo pri koči na Uskovnici potekal kulturni program, ki ga bodo pripravila Kulturna društva Bohinja.

Vabljeni ljubitelji gora in vsi, ki želite preživeti nedeljo v občudovanju gorskih lepot in v krogu prijateljev!

Kako do koče na Uskovnici:

Z Rudnega polja (Športni center Pokljuka)
do Uskovnice: 45 - 60 minut zmerne hoje.
Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce, se peljemo proti Bledu, kjer na semaforju zavijemo desno za Pokljuko. Peljemo se skozi Gorje in mimo nekdanjega smučišča Zatrnik do Rudnega polja na Pokljuki (veliko parkirišče, vojašnica in strelišče). Tu pustimo avtomobil in gremo po cesti mimo strelišča proti koči na Uskovnici. Na križišču se po spodnji (levi) cesti spustimo v travnato dolinico Španove jame, kjer se cesta razcepi. Nadaljujemo naravnost, razgledna cesta se rahlo spušča do Razpotja. kjer je več križišč. Pozorno sledimo oznakam za Uskovnico oz. kočo. Za zadnjim križiščem je strmejši spust do mostu čez potok Ribnico, na drugi strani ostro zavije levo, se vzpne in nas pripelje iz gozda na označeno križišče, kjer gremo levo mimo kapelice, med pastirskimi stanovi in vikendi ... do koče nas Uskovnici.

Iz Srednje vasi do koče na Uskovnici:
1 h 40 min
Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce, se peljemo proti Bledu in naprej proti Bohinjski Bistrici. V naselju Bitnje, zavijemo desno proti Pokljuki, po vzponu v Zg. Bohinjsko dolino v križišču zavijemo levo (desno Pokljuka) in se peljemo do Srednje vasi, kjer v drugem delu vasi sledimo oznakam za Uskovnico: desno na strmo cesto proti cerkvi in šoli. Tu pustimo avtomobil, levo od šole se začne kolovoz, ki pelje proti vodnemu zajetju, kjer je viden napis Uskovnica. Skozi pas gozda se najprej strmo vzpnemo, potem strmina popusti, pridemo na makadamsko cesto, ki zavije desno. S ceste se kmalu odcepi desno kolovoz, po katerem se vzpenjamo, še večkrat prečkamo cesto, ko se pobočje položi, nadaljujemo po makadamu. Pridemo do parkirišča Lom, nadaljujemo pa po gozdni cesti do križišča, kjer zavijemo desno proti koči na Uskovnici (naravnost Uskovnica) in v 15 minutah pridemo do koče (do kapelice je od koče še pet minut hoje)

V nedeljo, 6. septembra srečanje bralcev in prijateljev ob petdeseti obletnici revije Ognjišče in zaključku kolesarskega romanja Od Marije k Mariji v TURNIŠČU. Ob 11. uri slovesna sveta maša, ki jo bo vodili soboški škof Peter Štumpf. Po maši druženje in kulturni program. Prisrčno vabljeni, praznujmo skupaj!

Papež Frančišek je v soboto, 27. junija 2015, ustanovil Tajništvo za komunikacije. Sveti oče je v apostolskem pismu zapisal, da sedanje stanje na komunikacijskem področju in razvoj digitalnih medijev zahtevata reorganizacijo na področju komunikacije Svetega sedeža. Po njegovih besedah je poglavitnega pomena združevanje in enotno upravljanje. To je razlog, da bodo vsi, ki se sedaj na različne načine ukvarjajo s komunikacijo, združeni v nov dikasterij Rimske kurije. Na ta način bo komunikacijski sistem Svetega sedeža vedno bolje odgovarjal na potrebe poslanstva Cerkve. V novi dikasterij bodo vključeni naslednji organi: Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, Tiskovni urad Svetega sedeža, internetni urad, Radio Vatikan, Vatikanski televizijski center, dnevnik L'Osservatore Romano, Vatikanska tiskarna, Fotografska služba in Vatikanska založba. Vsi ti bodo nadaljevali s svojo dosedanjo dejavnostjo, vendar pa se bodo držali navodil novega Tajništva za komunikacije, ki je začelo delati 29. junija, začasni sedež pa ima v zgradbi Radia Vatikan. (br)

Upamo, da boste v avgustu, ki velja za najbolj počitniški mesec, našli kaj časa zase pa tudi za svojo duhovno rast. Priporočamo vam našo posebno akcijo ob zlatem jubileju Ognjišča, ko vam kar 50 knjig ponujamo po polovični ceni. Več o akciji si lahko ogledate na spletni strani: http://knjigarna.ognjisce.si/PP_50pro_za_50let.html ali pa si knjige ogledate v naših prodajalnah.

V počitnicah vas vabimo tudi na srečanji ob našem zlatem jubileju. Prvo srečanje bo na Uskovnici, drugo pa v Turnišču. Več o njima si lahko preberete na str 16.

Za počitniške dni – pa ne samo zanje – vam priporočamo poslušanje Evangelije na CD-jih. Na teh sodobnih nosilcih zvoka je namreč besedilo vseh štirih evangelijev.

Pri Ognjišču smo izdali kar nekaj knjig, ki govorijo o zakonu in družini. So pa ljudje, ki hodijo za Kristusom kot neporočeni. Te kaj hitro spregledamo pri našem oznanjevanju. Kako je to res, kaže tudi dejstvo, da za te ni veliko knjig, ki bi jim pomagale, da bi kot samski odkrili svojo pot svetosti. Sedaj to vrzel nekoliko zapolnjuje knjiga p. Vitala Vidra So nekateri samski. Knjiga je izšla v zbirki Življenjske smernice, ki želi pomagati v težavah, v katerih se znajde sodobni človek. Vse knjige iz te zbirke – lahko si jo ogledate na spletni povezavi http://knjigarna.ognjisce.si/zivljenjske_smernice.html – so še na voljo in jih lahko priporočite tudi znancem.

Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne so Radio Ognjišče, pobuda Resnica in sočutje in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani spomladi organizirali javne radijske oddaje. Prispevki s teh srečanj so sedaj izšli v zborniku Resnica in sočutje, ki sta ga uredila Alen Salihović in Janez Juhant in predstavlja težko obdobje naše zgodovine na pravičnejši način, kakor ga je doslej predstavljalo režimsko zgodovinopisje.

Malo nenavadno se vam bo zdelo, kar je za nas povsem običajno, da sredi vročega poletja v naše skladišče prihajajo knjige o božiču. Tiskajo jih v tujini s tujimi partnerji in zato smo vezani na njihove roke. Tako z ladjami z daljnega Vzhoda potujejo proti koprskemu pristanišču naslednje knjige: Otrokov prvi božič – knjiga v obliki torbice. Je ‘sestrica’ priljubljenega Otrokovega prvega Svetega pisma. Gre za slikanico, ki malčkom lepo predstavi dogodke ob Jezusovem rojstvu. Kratko besedilo otroka vabi na pot v Betlehem, da poišče novorojenega Odrešenika. Druga knjiga je Božični hlevček. Tudi ta s kratkim besedilom otroku pripoveduje zgodbo o Odrešenikovem rojstvu. Ko pa odpremo zadnjo stran, zagledamo velik prizor Jezusovega rojstva. Tretja je knjiga Svetopisemske zgodbe – božič. Ob njej bodo mali otroci doživeli zgodbo o Jezusovem rojstvu. Ob vsaki zgodbi je deset ‘zavihkov’ z risbami, ki so tudi na veliki sliki in jih otroci tam tudi poiščejo. Tako knjiga s pomočjo ugank približa otroku dogodke ob Jezusovem rojstvu. Drobna knjiga Zgodba o božiču pa vsebuje več stvari: najprej pripoved o božiču v obliki stripa, potem pa še uganke, dejavnosti in naloge za adventni in božični čas.

V knjigarnah Ognjišča v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju lahko dobite učbenike in delovne zvezke za verouk. Prav tako lahko dobite vse dosedanje izdaje Youcata – katekizma za mlade in druge knjige, primerne za poglobitev vere in gradivo za mladinska veroučna srečanja.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Kaj se dogaja našemu domu?

gostja meseca

misijonarka s. Fani Žnidaršič

narava in zdravje

Na sonce le z dobro kremo

Preberite več: Avgust 2015

LETA 100 PR. KR. ROJEN GAJ JULIJ CEZAR

RIMSKI DRŽAVNIK, VOJSKOVODJA IN ZGODOVINAR († 44 PR. KR.)

Potomec stare patricijske družine, med boji v Mali Aziji se je odlikoval pri Mitileni, leta 68 pr. Kr. je postal kvestor, leta 60 je s Pompejem in Krasom sklenil prvi triumvirat ... Leta 59 je postal konzul, 58-51 je osvojil Galijo, napadal Germane in Britanijo (leta 54), ... Upre se zahtevi senata, da razoroži vojsko, prekorači Rubikon in krene v Rim. V državljanski vojni pri Farzalu v Tesaliji premaga Pompeja, vdre v Egipt in ga prepusti Kleopatri, premaga pontskega kralja Farnaka in pošlje v Rim slavno sporočilo: Veni, vidi, vici (Prišel, videl, zmagal). Po vrnitvi v Rim je leta 45 pr. Kr. izvoljen za dosmrtnega diktatorja, reformira državno upravo, sodstvo, koledar, na marčeve ide (15. marca 44 pr. Kr. ga ubijejo zarotniki pod vodstvom Bruta. Napisal je dve deli: De bello galico (Galska vojna) in De bello civili (državljanska vojna). Njegovo ime je osnova za vladarski naziv »cesar«.

LETA 1298 UMRL JAKOB DE VORAGINE

KRONIST in ŠKOF GENOVE in njegova Zlata legenda (* 1228)

Zlata legenda (Legenda aurea) je zbirka srednjeveških svetniških življenjepisov, ki jih je v latinščini napisal dominikanec Jakob de Voragine, nazadnje škof v Genovi. Zbirka je nastajala v letih 1260–1298. Življenjepisi svetnic in svetnikov so prepleteni z legendami, ki so privlačile bralce/poslušalce in navdihovale umetnike. Legenda aurea je bila v srednjem veku zelo razširjena – takoj za Svetim pismom. Kmalu je bila prevedena v razne evropske jezike. Zlata legenda je bila neizčrpen vir za svetniške legendarne pesmi. 

LETA 1490 SLIKARSKI MOJSTER JANEZ IZ KASTVA

KONČA POSLIKAVO PODRUŽNIČNE CERKVE SV. TROJICE V HRASTOVLJAH

Nad znamenito istrsko vasico Hrastovlje bedi na nizki skalni vzpetini za obzidjem cerkvica Svete Trojice. Izjemna je že po arhitekturi od leta 1949, ko so odkrili freske pa tudi po poslikavi. Poseben slopves ima hrastovski Mrtvaški ples na južni steni. Poslikavo cerkve je vodil mojster Janez iz Kastva in jo dokončal na današnji dan leta 1490.

LETA 1841 ROJEN OTTO WAGNER

AVSTRIJSKI ARHITEKT IN UČITELJ ARHITEKTURE (†

Wagner velja za utemeljitelja in vodjo sodobnega gibanja v evropski arhitekturi. Sprva je ustvarjal v neorenesančnem slogu, potem pa začel uvajati vanj razne oblike iz florentinske renesanse. Leta 1893 je zmagal na natečaju za prostorsko ureditev Dunaja, postal pa je tudi profesor na akademiji za arhitekturo. Svoje poglede na arhitekturo je podal v knjigi Moderna arhitektura (Moderne Architektur), njegov slog pa si lahko ogledate na Dunaju (številne postaje dunajske mestne železnice, stavba poštne hranilnice, cerkev sv. Leopolda ...

Kot arhitekt, urbanist, praktični umetnik in umetnostni teoretik je bil tudi eden najvplivnejših evropskih umetnikov na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje. Postavil je temelje za modernizem, v praktične projekte pa je rad vključeval tudi sodobne metode gradnje, kot so jeklene konstrukcije, in nove materiale (tanke marmorne obloge fasad).

LETA 1865 ROJEN MATEJ RAŽUN

KOROŠKI DUHOVNIK IN NARODNI DELAVEC († 1943)

Doma v Goreči vasi, bogoslovje je študiral v Celovcu in ustanovil akademijo slovenskih bogoslovcev. Kot kaplan in župnik je služboval v različnih župnijah krške škofije, večino časa (1898-1922) pa je bil župnik v Št. Jakobu v Rožu, kjer se je z veliko vnemo lotil dela na verskem, kulturnem in narodnem področju. V Šentjakobu je tedaj vzcvetela vzorna Marijina družba, ustanovljene pa so bile tudi druge cerkvene bratovščine, močno jedro živahnega verskega življenja v fari. Po zgledu narodne šole in zavoda šolskih sester v Št. Rupertu v Velikovcu (župnik Treiber), je ogrel ljudi, da nekaj podobnega naredijo tudi pri njih. Z izredno predanostjo ljudi, s pomočjo Mohorjeve družbe in drugih zavodov je bila končana velika šola v Št. Petru sredi Roža in leta 1908 so prišle šolske sestre. Začele so s šolo in tečaji za gospodinje, tu je postalo ognjišče novega versko-prosvetnega in narodnega življenja. Marsikomu je bil župnik in njegovemu narodu predano služenje v spotiko, zaradi svoje ljubezni do naroda in jezika in nesebične skrbi je moral leta 1918 v zapor, kasneje pa je bil konfiniran v rojstnem kraju. Leta 1920 se je moral umakniti v Staro Loko in se šele leta 1937 vrnil domov.

LETA 1878 ROJEN JAKOB UKMAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1971)

"Veličina Jakoba Ukmarja ni bila veličina tega sveta. A da jo je v njenem smrtnem zenitu dojel celo naš razkristjanjeni Trst, je dokazalo morje ljudstva od škedenjske cerkve tja dol do pokopališča. Tam bo poslej Jakob Ukmar čakal, da mu eshatologija postane iz rokopisa kozmično dejstvo, nov dan in nova zemlja. Pod napisom, ki si ga je sam določil, z internacionalizmom svetih: JACOBUS UKMAR SACERDOS CHRISTI. Za vsakega namreč, ki ga je imel srečo poznati, človeško ne more biti dvoma, komu se je v Praluči pridružil - da se je pridružil Slomšku in Baragi, Gnidovcu in Vošnjaku, da se je pridružil slovenskim svetnikom," je pisatelj Alojz Rebula preroško napovedal proti koncu leta 1971, nekaj tednov po smrti častitljivega duhovnika Jakoba Ukmarja. Leta 2002 je tržaški škof Evgen Ravignani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo - razglasitev za blaženega, ki se je uspešno zaključil 24. junija 2009 na škofiji v Trstu, 5. julija pa z zahvalno mašo v župnijski cerkvi v Škednju. Postulator Dušan Jakomin je vso zbrano dokumentacijo odpeljal v Rim, kjer se je na Kongregaciji za svetnike pričel apostolski del postopka.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Smrt je ‘srečna’, če človek umre v stanju Božje milosti, brez slehernega velikega greha, ter združen z Bogom po ljubezni in vdanosti.
• Naše sedanje življenje je zelo resna zadeva, ker je in mora biti priprava na smrt, na onstransko večno življenje.
• Dobri ljudje večkrat trpe zavoljo svoje plemenitosti, zlobni pa veselo uživajo sad svoje hudobije. Takega protislovja in take krivice ne more dokončno hoteti modri in pravični stvarnik. Mora torej biti še posmrtno življenje, v katerem bo sleherno krivično stanje izravnano.
• Gotovo je bolj varno živeti z vero in po veri v posmrtnost, kakor pa v negotovosti čakati, da nas smrt pouči, ko bo prepozno.
  več:

LETA 1883 ROJEN HINKO SMREKAR

SLIKAR, RISAR, GRAFIK IN ILUSTRATOR († 1942)

Karikatura (it. caricare - nakladati, pretiravati) je v likovni umetnosti risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka ali družbenih razmer, večinoma satirična, humoristično kritična ali posmehljiva. Znana je bila že v antiki, kot samostojna umetniška oblika se je razvila v 18. stoletju. Med najpomembnejše karikaturiste pri nas spada risar in slikar Hinko Smrekar. Po bednem in bohemskem življenju je bil podoben Ivanu Cankarju, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo in opremil je številna njegova dela.

... več o njem v obletnici meseca, Ognjišče 07_200307_2003

o življenju umetnikov Ivan Cankar:

Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja, zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno... Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudje so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni izmišljena - resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potrebna zraven nobena fantazija. (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)

LETA 1906 UMRL JANEZ BILC

duhovnik, pesnik, PISATELJ, PUBLICIST (* 1839)

Janez Bilc, pesnik, publicist, prevajalec in zbiralec ljudskega izročila, je kot duhovnik zaradi šibkega zdravja služboval v rojstni fari Trnovo pri Ilirski Bistrici. Prve pesmi in prozne spise je objavljal v raznih ljubljanskih listih. Kot pesnik se je zgledoval po Valentinu Vodniku. Njegove pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice. Pisal je tudi domoznanske članke za razne časopise. Leta 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je doživela več ponatisov. Iz hrvaščine je prevedel Mažuraničevo pesnitev Smrt Smail-Age Čengića.

LETA 1920 POŽIG SLOVENSKEGA NARODNEGA DOMA V TRSTU

Pisatelja Borisa Pahorja je kot bojevnika za pravice Slovencev v Italiji in za slovenstvo zaznamovalo fašistično nasilje, zlasti požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920, ki mu je bil priča kot otrok. Tega dne so fašisti vdrli v stavbo, kjer so imele svoj sedež slovenska kulturna in politična društva, jo polili z bencinom in zažgali. Požig je naznanjal mračno dobo fašističnega zatiranja Slovencev in Hrvatov.

LETA 1922 ROJEN FRANC PEDIČEK

PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG († 2008)

Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.

LETA 1930 – ZAČELO SE JE PRVO SVETOVNO NOGOMETNO PRVENSTVO

Odvijalo se je v Montevideu (Urugvaj), na njem je sodelovalo 13 ekip. Domačini so v finalnem srečanju pred 90.000 gledalci premagali Argentino (4:2). Prvi naslov svetovnega prvaka so osvojili domačini, ki so bili prvaki še leta 1950 doslej pa so bili na SP najuspešnejši Brazilci, ki so zmagali petkrat, nazadnje leta 2002.

LETA 1944 UMRL FERDO KLEINMAYR

PISATELJ, PISEC UČBENIKOV in STROKOVNIH KNJIG, mojster poljudnega pisanja (* 1881)

Po nižji gimnaziji v Trstu je končal učiteljišče v rojstnem Kopru in služboval kot učitelj v tržaški okolici. Od leta 1890 je pod psevdonimom Ferdo Plemič v raznih listih objavljal humoreske, satire, anekdote, pesmi. Ko je prišla Primorska pod Italijo, se je posvetil pisanju šolskih knjig. Po zatrtju slovenskih šol pod fašizmom je pisal razne priročnike za učenje materinščine doma, med drugim Prvi koraki, veseli abecednik malim z risbami slikarja Milka Bambiča. Izdajal je tudi strokovne poljudne knjige z vseh področij.

LETA 1951 UMRL ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE (* 1874)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

LETA 1965 UMRL ZORKO JELINČIČ

PROSVETNI DELAVEC IN ALPINIST (* 1900)

»Jaz, sin Zorka Jelinčiča, sem danes srečen človek, ker si niti v svojih najbolj optimističnih sanjah nisem mogel predstavljati, da bom doživel ta dan. Dan, ki je tebi – mojemu očetu, idealistu, trpinu za narod, dolgoletnemu zaporniku v fašističnih ječah in preganjancu v vseh režimih, končno poklonil tisto, kar ti v vseh dolgih letih za tvojega življenja in še dolgo po smrti ni: simbolično priznanje v obliki doprsnega kipa in ulice v Novi Gorici, potem pa še celodnevni simpozij o tvojem življenju in delu.« Tako je svojega očeta nagovoril sin Dušan, ki hodi po očetovih stopinjah kot alpinist in pisatelj. Dan njegove sreče je bil 7. maja 2000, ko so ob stoletnici očetovega rojstva v Novi Gorici odkrili njegov doprsni kip in po njem poimenovali ulico. »Nisem si upal niti pomisliti, da bom nekega dne doživel priznanje za tvoje žrtve, ker je človek, kot ti ... vselej samo v napoto in se zanj ne zavzame nihče. O, pač, pošteni ljudje. Tisti, ki verjamejo, da pokončnost in dobrota še obstajata. In sedaj imam potrdilo o tem.«

... več o njem v rubriki obletnica meseca, Ognjišče 07_2015

o njem:

Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil. (sin Dušan)

To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo. (Klement Jug)«

nekaj njegovih misli:

Poglejta me v oči. Ker oči ne lažejo nikoli.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 5. marec 1900, Log pod Mangartom, † 13. julij 1965, Trst

DOBER KOT KRUH IN DELAVEN KOT MRAVLJA

O Zorku Jelinčiču, ki je svojo trnovo življenjsko pot končal pred petdesetimi leti, je pisatelj Boris Pahor zapisal, da je bil “dober kot kruh in delaven kot mravlja”. Rodil se je 5. marca 1900 v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče Ferdinand učitelj. Kmalu po Zorkovem rojstvu se je družina (bilo 12 otrok, trije so umrli v nežni dobi) preselila v Podmelec, kjer je oče dobil službo vaškega učitelja in tam je Zorko končal osnovno šolo, v letih 1911–1918 pa je obiskoval realko v Idriji. Po maturi je moral za eno leto k vojakom, jeseni 1919 pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je spoznal Klementa Juga. Postala sta prijatelja in gorniška tovariša. Primorski študenti so spoznali, da z diplomo ljubljanske univerze po vrnitvi domov nimajo nobene možnosti zaposlitve, zato so se prepisali na univerze v Italiji, Jelinčič na univerzo v Padovi, vendar študija filozofije ni končal. Zaradi očetove smrti se je moral zaposliti, da se je preživljal in skrbel za svoje mlajše brate in sestre. Sprejel je službo tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici, nato pa še tajništvo dijaškega društva Adrija. Julija 1927 je fašistični režim razpustil vsa še delujoča slovenska društva in zatrl ves slovenski tisk. Sredi septembra je bil na Nanosu ustanovni sestanek ilegalne protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Med ustanovnimi člani je bil tudi Jelinčič. Temu je sledil val aretacij, Jelinčiča je pred njo rešila nesreča v gorah. Julija 1929 se je poročil učiteljico Fanico Obid z Bukovega nad Cerknem. 13. marca 1930 ga aretirali, po dvajsetih mesecih stroge osamitve je bil pred Posebnim sodiščem v Rimu obsojen na 20 let ječe. Žena Fanica in hčerkica Rada sta bili poslani v enoletno konfinacijo.

“IZ TVOJIH SPOMINOV DIHA ODPUŠČANJE”

Po različnih amnestijah se mu je kazen zmanjšala na devet let ječe. Marca 1939 se je vrnil na dom svoje žene. Srečo skupnega življenja je zatemnila smrt Fanice na porodu hčerke Jasne 4. aprila 1940. Med drugo svetovno vojno je bil do kapitulacije Italije septembra 1943 jetnik v internacijskem taborišču na jugu Italije, od tam se je prebil v Bari. Leta 1945 je prišel v Trst, kjer se je takoj vrgel na delo. Na njegovo pobudo je bilo obnovljeno Slovensko planinsko društvo, sodeloval je pri številnih drugih organizacijah in ustanovah. Leta 1948 se je poročil s prof. Danico Žunovo in v zakonu sta se jima rodila sinova Zlatko (1952) in Dušan (1953). Zorko se je posvečal raziskovalnemu delu in pisanju; v letih 1947–1954 je objavil okoli 200 člankov in razprav, vsaj dvakrat toliko pa še v naslednjih letih. Izstopajo predvsem razprave s področja raziskovanja slovenskih ledinskih imen na Tržaškem, etnografije in arheologije. V začetku šestdesetih let se je začela ponovno oglašati bolezen, posledica dolgih let fašističnih ječ. Za njenimi posledicami je umrl 13. julija 1965 v Trstu. Dragocena pričevanja svoje dobe je zapustil v spominih, ki sta jih po njegovi smrti uredila hči Rada in sin Dušan in so izšli leta 1994 pri Goriški Mohorjevi družbi z naslovom Pod svinčenim nebom. Dušan, ki je ob očetovi smrti imel komaj dvanajst let, je ob urejanju očetovih zapiskov odkril: »Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil.«

“NANJ SE LAHKO ZANESEŠ KOT NA SKALO”

Pisatelj Vladimir Bartol je povedal, kako mu je Klement Jug, študent filozofije na ljubljanski univerzi in drzen alpinist, predstavil Zorka Jelinčiča: »Ga ne poznaš? To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.« To se ne nanaša le na njune skupne zmage v gorah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Jug in Jelinčič sta alpinizem razumela kot pot rasti, ki za cilj nima premagane težave v steni, ampak gre veliko bolj za samovzgojo in oblikovanje svoje osebnosti, ki naj bo poštena, klena in zdrava. Gore so Jelinčiču kovale trd in neupogljiv značaj. Krepile pa so tudi njegove telesne moči, zato je lahko tudi po devetih letih ječe, ko je bil obsojen na mirovanje in vsakršno pomanjkanje, preživel. Veselje do planinstva je ohranil do konca svojega življenja.

Njegova trdnost se je izkazala posebno v njegovi borbi za pravice slovenskega naroda na Primorskem. Bil je eden vodilnih pri ustanovitvi organizacije TIGR. Ko so ga v zaporih zasliševali, ni izdal niti enega imena sodelavcev in je vedno prevzel vso odgovornost nase. V sveti zavesti, da se bojuje za pravično stvar, nikoli ni hotel prositi za pomilostitev. Presenetljivo je tudi, da je v svojih pismih iz zapora tolažil svoje domače. Sin Dušan se iz svojega otroštva spominja, kako je njega in brata Zlatka poučeval, da morata vedno dobro premisliti, ali ljudje

(obletnica meseca – Ognjišče 07_2015)

LETA 1536 UMRL ERAZEM ROTTERDAMSKI

(PRAVO IME: GEERT GEERTS), NIZOZEMSKI RENESANČNI HUMANIST, KNJIŽEVNIK, FILOLOG, FILOZOF IN TEOLOG (* 1466/1469)

Najbolj izobražen, znan in slaven renesančni teolog in humanist. Bil član avguštinskega reda, študiral na Sorboni v Parizu in v krogu Thomasa Mora v Londonu, doktoriral pa je v Torinu. Potem je kot svobodni učenjak deloval na Nizozemskem, v Angliji in v Baslu. Prizadeval si je za mir in enotnost ter pristno krščanstvo, ki naj bi bilo utemeljeno na Evangeliju. V svojih spisih je poskušal uskladiti vero in razum, pa tudi izročilo krščanstva in antike. Čeprav je kritično gledal na razmere v Katoliški cerkvi, se ni pridružil reformaciji in je ostro nasprotoval Martinu Luthru. Leta 1516 je na podlagi grških besedil objavil prevod Nove zaveze. Najbolj znano njegovo delo je »Hvalnica norosti« (latinsko: Laus Stultitiae), ki jo je posvetil svojemu prijatelju, prav tako izobraženemu humanistu, Thomasu Moru. Prvič je bila natisnjena v Parizu leta 1511, v času njegovega življenja pa je bila ponatisnjena še 35 krat, v več jezikih.

njegova misel:

Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.

LETA 1748 UMRL BOŠTJAN STEINER

ASTRONOM, MATEMATIK (* 1680)

Pri jezuitih v Gradcu je doktoriral iz filozofije. 1714 je prišel v Ljubljano, da bi predaval matematiko, 1716 je poučeval metafiziko, 1717 postal prefekt višjih šol, vodil filozofske razprave in javne nastope. Konec 1717 je odšel v Gradec, pozneje deloval še v Linzu, Celovcu, Trnavi in Košicah. Leta 1713 je izdal Vaticinium Sciathericum-geometricum (z navodili za izračun sončne lege in postavitev sončnih ur).

LETA 1888 UMRL JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR (* 1823)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

LETA 1904 ROJEN PABLO NERUDA

(S PRAVIM IMENOM RICARDO ELIECER NEFTALÍ REYES BASOALTO), ČILENSKI PESNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC († 1973)

Ricardo se je rodil v Parralu približno 350 km južno od Santiaga. Oče je nasprotoval Ricardovemu zanimanju za pisanje in književnost, vendar so ga opogumljali drugi, vključno z bodočo nobelovko Gabrielo Mistral, Pri trinajstih letih je lokalni časopis objavil njegovo prvo delo, ko je leta 1920 po češkem pesniku Janu Nerudi prevzel psevdonim Pablo Neruda, je imel objavljenih že kar nekaj pesmi, pripovednih del in novinarskih prispevkov. V Santiagu je nameraval študirati francoščino, vendar se je kmalu popolnoma posvetil poeziji. Leta 1923 je izšla njegova pesniška zbirka Knjiga o somraku, naslednjega leta pa Dvajset ljubezenskih pesmi in pesmi o obupu. Čeprav je bil znan in priljubljen v Čilu kot v tujini, se kljub temu ni mogel izkopati iz revščine. Leta 1927 je tako iz obupa sprejel mesto častnega konzula v Yangonu (takrat kolonialna Burma). Po vrnitvi v Čile je postal diplomatski predstavnik v Buenos Airesu, leta 1938 pa konzul za španske begunce v Parizu. Izkušnja španske državljanske je bila odločilna za njegovo politično usmeritev, postal je zagrizen komunist. Občudoval je Stalinovo Sovjetsko zvezo, delno tudi zaradi njene vloge pri zlomu nacistične Nemčije, prejel Stalinovo nagrado za mir ... Zaradi komunističnega prepričanja je Nobelov odbor dolgo zavračal njegove nominacije za Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1971 jo je končno prejel, čeprav so nekateri člani odbora temu nasprotovali zaradi hvaljenja stalinizma.

nekaj verzov:

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca...

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi...
Ne dovolite si počasnega umiranja (NERUDA, Pablo. Ne dovoli si počasnega umiranja!)

LETA 1896 ROJEN ALEKSANDER KARDOŠ

TISKAR, ZALOŽNIK († 1985)

V Murski Soboti se je izučil za tiskarja in knjigoveza, nato se je 1922. leta preselil v Ameriko. Zaposlil se je pri angleško-slovenskem založniku v ameriškem mestu Betlehem. Leta 1929 je pričel delati pri angleško-slovensko-madžarski založbi. Med letoma 1924 in 1954 je bil urednik časnika Amerikanszki Szlovencov Glász, hkrati tudi založnik ter lastnik tiskarne. Ukvarjal se je s socialnim in gospodarskim položajem izseljencev. Poleg evangeličanskega učitelja Andreja Polgara je prispeval k izobraževanju Slovencev v Betlehemu.

LETA 1921 ROJEN BOGDAN POGAČNIK

ČASNIKAR, PUBLICIST († 2005)

Leta 1947 je diplomiral v Ljubljani, bil dopisnik Tanjuga, od leta 1955-85 dopisnik Slovenskega poročevalca in Dela, 1968-72 in 1984-86 je bil Delov dopisnik iz Pariza. Uveljavil se je kot pisec reportaž, potopisov in pogovorov z znanimi osebnostmi iz politike, znanosti, kulture. Pisal je tudi scenarije za kratke filme, 1955-96 je bil organizacijski vodja Slovenskega okteta, tajnik Slovenskega centra PEN...

LETA 1923 ROJEN PETER LEVEC

pesnik († 1999)

Rojen v Zg. Tuhinju, se s starši preselil na Vrh nad Krašnjo, šolal pa se je v Mariboru pri stricu. Ko se je vrnil domov, se je zaposlil v Kamniku, vendar so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče na avstrijsko Štajersko. Po vojni je delal nekaj časa na radiu Ljubljana, potem pa do upokojitve pri Cankarjevi založbi... Njegove pesmi so v prvem obdobju značilno partizanske, z zbirko Zeleni val (1954) pa se je obrnil v osebno izpoved po splošni težnji po notranjem ravnotežju. Za zbirko V Brezkončnem marcu (1971) je leta 1972 dobil nagrado Prešernovega sklada.

nekaj verzov:

Neka luč se približuje / in ožarja mi zavest, / še zastrta, komaj vidna, / kakor z daljnih zvezd. / Čutim jo in vidim nekaj, / kar je le še tih smehljaj, / nekaj, kar še ni resničnost, / le še slutnja, le migljaj. // Sinji čas pričakovanja. / Tiho tlenje v poltemi. / Nekaj svetlega se bliža / izza mej nevidnosti. / Belo jutro kot da sluti; / kaj, povedati ne zna. / Tudi noč molči in nema / praznično se lesketa. (Neka luč)

LETA 1926 ROJENA dr. ANICA CEVC

UMETNOSTNA ZGODOVINARKA († 2011)

1950 je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 1971 doktorirala na univerzi v Beogradu. Sprva je bila kustosinja, 1965-91 direktorica Narodne galerije v Ljubljani. Raziskovala je slovensko, zlasti baročno slikarstvo (L. Layer, F. Jelovšek, F. Bergant, A. Lerchinger, V. J. Metzinger) in v zbirkah Narodne galerije opredelila evropske slikarje. Za svoje delo je 1978 prejela Valvasorjevo nagrado in 2001 srebrni častni znak svobode RS.

več o njej: Bole F., Gostja meseca, v: Ognjišče (1990) 06, str. 08.

LETA 1927 ROJEN PAVLE MERKU

SLOVENSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG, SLOVENIST IN ETIMOLOG († 2014)

"Meščan sem in kot otrok nisem doživel bogastva slovenskih narodnih običajev ter sem se slovenščine začel učiti šele pri petnajstih letih," je dejal leta 2002 za Ognjišče akademik Pavel Merku, rojen v Trstu. V času fašizma doma niso smeli govoriti slovensko, ker bi zaradi tega mamo in očeta takoj vrgli iz službe. "Slovensko govorico sem kot otrok slišal, ko so k nam hodili slovenski sorodniki, perica ter mlekarica, in z njimi se je mama pogovarjala po slovensko. Ko sem nekoč kot otrok ponovil besedo, ki sem jo slučajno slišal - šlo je za nekoliko grd ljudski izraz (pišmevrit) - mi je mama dala zaušnico. Nisem vedel, kaj sem zinil."

Ker pa je prepovedan sad bolj mikaven, se je mladi Pavle odločil za študij slovenskega jezika. "Slovenščina je bil moj prepovedan jezik in sem si ji zato posvetil z dušo in telesom in jo imam rajši kot ljudje, ki jo govorijo od rojstva." Res je sicer, da je zanimanje za jezike bila njegova strast in se je že zelo zgodaj odločil, da se bo ukvarjal z glasbo zaradi veselja, kruh pa si bo služil z jezikoslovjem.

Glasba in jezikoslovje sta se prepletala v njegovem življenju. Napisal je več strokovnih knjig, zlasti o zgodovini jezika ter nastanku priimkov in krajevnih imen. Istočasno pa je napisal tudi več koncertov, opero ter priredil več pesmi. Ob ženini smrti je uglasbil psalm Kakor jelen hrepeni... in ga posvetil dragemu prijatelju tržaškemu škofu Belomiju, ki je umrl kmalu za ženo. "Eno skladbo pa sem posvetil sebi. To je Rekviem," pravi. Imenoval ga je mašo ob prehodu. Njegov Rekviem, čeprav maša za umrle, je po avtorjevih besedah še bolj vesel kot Mozartov, saj zatrjuje, da opeva prehod v novo, polno življenje.

...več o njem v rubriki gost meseca, Ognjišče 02_2002

LETA 1940 ROJEN RINO F. MARKIČ (Marchig)

DUHOVNIK, NARODNO PREBUDNI DELAVEC († 1982)

V Vidmu je 1964 končal bogoslovje; 1964-73 je bil kaplan na Lesah, nato župnik v Vissandonu v Furlaniji in v Kozici v Beneški Sloveniji. Na Lesah je s skupino domačinov oživil cerkveni pevski zbor, ustanovil kulturno društvo Rečan in bil dejaven med beneškimi duhovniki, ki so 1966 začeli izdajati kulturno-verski list Dom.

več o Beneški Sloveniji: Čuk S., Beneška Slovenija in njeni Čedrmaci. Priloga, v: Ognjišče (2016) 10, str. 58.

LETA 1984 UMRLA VIKA PODGORSKA

NAŠA GLED. IN FILM. UMETNICA V ZAGREBU (* 1898)

Njeno pravo ime je Ana Hedvika Čus, rodila se je 13. maja 1889 v Mačah pri Svečah na Koroškem, v Gorici je obiskovala učiteljišče. Po prvi svetovni vojni je kot uradnica v Mariboru hodila v dramsko šolo Hinka Nučiča, se z njim poročila ter z njim leta 1921 odšla v Zagreb. V Hrvaškem narodnem gledališču se je razvila v eno največjih dramskih umetnic. Igrala je skoraj vse velike ženske vloge svetovne dramatike, najbolj doživeto tragične. Igralsko ime Podgorska si je izbrala po vasi Podgora pri Gorici, kamor je rada hodila na sprehod med šolanjem v Gorici.

LETA 1955 UMRL IVAN ALBREHT

SLO. KNJIŽEVNIK, PUBLICIST (* 1893)

Luč sveta je zagledal kot najmlajši od devetih otrok v Hotedršici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in v gimnazijskih letih se je družil z Ivanom Cankarjem, ki ga je uvedel v pisateljske vrste. Študija fizike na univerzi v Gradcu pa ni dokončal. Opravljal je razne javne službe. Pesmi je začel objavljati že v dijaških letih v Angelčku in Vrtcu, objavil je štiri pesniške zbirke ter precej krajših pripovednih del. S pesmimi, zgodbicami in pravljicami je sodeloval v skoraj vseh tedanjih slovenskih mladinskih revijah.

LETA 1997 UMRL FRANC PRESETNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC (* 1913)

Franc Presetnik je bil rojen 28. avgusta 1913 v Ljubljani. Obiskoval je konservatorij v Ljubljani in leta 1937 začel igrati v Drami. Njegove najuspešnejše so bile komedijske vloge: Podkoljošin v Ženitvi, glavar v Revizorju; v Cankarjevih delih je bil Zupan v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Grozd v komediji Za narodov blagor, Kantor v Kralju na Betajnovi. ... Nastopal je tudi v filmih: Na svoji zemlji (1948); Kekec (1951) in Tistega lepega dne (1962) ter na radiu in televiziji.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Mlada nogometna zvezda in član Barcelone Neymar da Silva Santos Júnior je 6. junija v finalu lige prvakov med Barcelono in Juventusom pred 74.000 gledalci na berlinskem olimpijskem stadionu in pred milijoni, ki so spremljali prenos na malih ekranih, na glavi ponosno nosil trak z napisom 100 % Jezus in s tem navdušil številne verne.

Marsikomu se to dejanje lahko zdi površno, ‘folklorno’, lahko celo praznoverno, a je kljub vsemu izraz javnega pričevanja vere. V času, ko marsikje izrivajo vero in verska znamenje iz javnosti, pa ima še večjo težo.

Goran Granić, nekdanji hrvaški nogometaš, danes pa nogometni trener in voditelj duhovnih seminarjev za športnike, je o omenjenem dogodku med drugim dejal: »Dejstvo, da ima v takem dogodku, ki je pritegnil pozornost milijonov gledalcev po vsem svetu, neka svetovno znana oseba priložnost poslati v svet kakršnokoli sporočilo, a se odloči za versko sporočilo kot je 100 % Jezus, lahko postane lepo pričevanje. Lahko pa tudi ne, saj je pričevanje več kot napis na majici ali tetovaža.« Tudi omenjanje Jezusa v izjavah za novinarje ni pričevanje, če so to samo besede, srce pa je daleč od Boga, kakor pravi Sveto pismo, je dodal Granić. (br)