mladinska priloga

Svet pod mikroskopom

gostja meseca

Mateja Gomboc

moj pogled

Marko Baloh

Preberite več: Junij 2015

priloga

Brat Roger in Taizé

moj pogled

Enzo Hrovatin

domače ognjišče

Kozjanska domačija

Preberite več: Maj 2015

Ne morem si predstavljati slovenske velike noči brez velikonočne procesije, ki je izpoved vere v vstalega Kristusa. Zame je doživetje, ki me obogati in okrepi. Ali jo poznajo tudi drugod? (Matej)

Velikonočni procesiji pravimo tudi vstajenjska procesija, ker se začne z obredom vstajenja pri božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim. Procesijo opravimo na velikonočno jutro, pred slovesno mašo ali v soboto zvečer po maši velikonočne vigilije. Duhovnik in njegovi sodelavci (diakon, ministranti) gredo k božjemu grobu, tam pokleknejo in skupaj z verniki tiho počastijo Najsvetejše. Ko duhovnik Najsvetejše pokadi, ogrnjen z velumom, odstrani z monštrance tančico, in obrnjen k ljudem trikrat zapoje aleluja, vsakokrat više. Zbor in ljudstvo trikrat odpoje. Procesija se začne z vstajenjsko pesmijo (Zveličar naš je vstal iz groba), gre iz cerkve in se razvije po krajevni navadi. Na podeželju so velikonočne procesije veliko bolj veličastne kot v mestih, kjer so možnosti omejene. Ko se procesija vrne v cerkev, zapojemo zahvalno pesem. Po blagoslovu z Najsvetejšim pevci zapojejo »Raduj se, Kraljica nebeška.« (sč)

Igralec Jim Caviezel, ki je igral Jezusa v filmu Pasijon Mela Gibsona, je razkril, kaj mu je dajalo moči, da je zmogel igrati tako pomembno vlogo. Začelo se je z romanjem njegove žene v Medžugorje. Takrat je na Irskem snemal film Monte Cristo. Na ženino navdušenje je gledal z rezervo, saj je menil, da je lahko katoličan, ne da bi veroval v privatna razodetja, med katere spadajo tudi Marijina prikazovanja. Bil je tako zaposlen s snemanjem, da se ne bi mogel udeležiti srečanja z enim od medžugorskih vidcev. Ampak ravno ob vidčevem obisku Irske je dobil prost dan. Udeležil se je srečanja v cerkvi in doživel, kako je prizadeti na vozičku pokleknil. Naslednjo nedeljo je imel spet prost dan in srečal se je z vidcem Ivanom, ki mu je dejal, da ljudje najdejo čas, za tisto, kar imajo radi. In če ne gredo k maši, ne gredo zato, ker nimajo radi Boga. Nato mu je dejal, da mu Bog naroča, naj moli s srcem.

Sledilo je romanje v Medžugorje, ki je spremenilo njegovo življenje, saj mu je Bog naklonil dar molitve. Tudi v družini je nadaljeval z redno molitvijo in prejemanjem zakramentov.

Ko je snemal film Pasijon, mu je bilo 33 let, kakor Jezusu. Najprej se ni imel za vrednega, da bi igral to vlogo, a mu je videc Ivan dejal, da si Bog ne izbira najboljših, kar on izkusi na samem sebi. Brez romanja v Medžugorje, ne bi mogel sprejeti vloge. Tam se je namreč odprl molitvi in prejemanju zakramentov. Vedel je: če želi igrati Jezusa, mu mora biti zelo podoben.

Zelo težko je bilo pri snemanju zadnjih prizorov v filmu. Izpahnil si je ramo in kadar je kdo udaril po križu, mu je rama ponovno izkočila. Pri bičanju so ga dvakrat res udarili in zadali štirinajst centimetrsko rano. Primanjkovalo mu je spanja, vsako jutro je moral vstati ob treh, ker je samo v maski preživel osem ur ... Poseben izziv je predstavljal mraz. Bilo je komaj kaj nad ničlo. Zelo težko je bilo pri prizoru križanja, njegov kostum pa je bil samo majhen kos lanenega platna.

»Mnogo stvari ogroža svet, toda vera v Kristusa je izvor veselja. Mislim, da nas Bog v našem času na poseben način vabi, da s srcem in celim življenjem odgovorimo na njegov klic,« je sklenil svoje pričevanje igralec Caviezel.

* 2. april 1939, Maribor

Med slovenskimi kulturnimi ustvarjalci na Dunaju zavzema vidno mesto pisatelj, pesnik in publicist Lev Detela. Na Dunaj je pričel v svinčenih časih komunistične Slovenije. Izhaja iz družine, v kateri sta bila dva nasprotujoča si pola: oče marksist in mati meščanka. Levov oče je prišel ob koncu vojne iz taborišča Dachau in se ločil od žene, ki je bila hčerka prvega državnega tožilca v Mariboru. Od takrat sta si starša izmenjavala Leva, ki je imel šest let. V napetosti med očetom in materjo, med Ljubljano in Štajersko, se je Lev oblikoval v kritičnega opazovalca razmer. Ko so njegovi vrstniki na gimnaziji brez pomislekov sprejemali ideje revolucionarnega nasilja, so v Levu tedaj dozorevali samostojni pogledi na militarizem, nasilje in vojno. Njegov svobodni duh je zavračal kakršnokoli dogmatično enoumje, zato je bil odločen nasprotnik marksistične ideologije. Na univerzi v Ljubljani je študiral slavistiko. Tam mu je prišla v roke Slodnjakova knjiga Zgodovina slovenske literature, ki je izšla v nemškem jeziku v Berlinu (1958). V tej knjigi je prof. Slodnjak prvič omenil dva pesnika druge svetovne vojne, Kajuha in Balantiča kot enakovredna. Tako je načel marksistično teorijo o naprednih literatih in narodnih odpadnikih. Že prej je "revolucionarna" ideologija opravila s Kocbekom, ki se je moral umakniti iz javnega življenja. Lev Detala in njegov kolega Marjan Tomšič sta nastopila v obrambo Kocbeka in se tako zamerila študentski organizaciji. Prišel je tudi v spor z Ivanom Potrčem, urednikom mladinske literarne revije Mlada pota, ker je pisal črtice v duhu, katerega je Potrč označil "napačni humanizem". Pod vplivom Kocbekove knjige novel Strah in pogum je nastala zgodba o dveh mladih ljudeh v drugi svetovni vojni: v njej se nevtralen Slovenec zaljubi v hčerko nemških staršev. Zaradi tega greha je bil leta 1960 prisiljen oditi v emigracijo v Avstrijo skupaj s svojo bodočo ženo Mileno Merlakovo. Prvo leto je bilo zelo hudo, saj sta bila z Mileno tako rekoč na cesti. Mesec dni je moral v zapor, kjer so ga preizkušali, če ni morda jugoslovanski vohun. V tem času je doživel tegobo taboriščnega življenja v nižji Avstriji, s pomočjo Karitas pa je postal vzgojitelj za govorno prizadeto mladino. Spomladi 1961 sta na Dunaju dobila stanovanje, jeseni pa se je vpisal na slavistiko na dunajski univerzi. Na posredovanje prof. Josipa Hamma je dobil štipendijo neke ameriške ustanove za nadarjene literate, kar mu je omogočilo širšo literarno dejavnost. V tem obdobju je bil Lev Detela povezan predvsem s slovenskim zamejstvom in zdomstvom in pisal za tamkajšnje liste. Zatem je začel tudi pisati v nemškem jeziku. Za njegovo pisateljsko pot je značilno, da se je začela že v mladih letih in potem nenehno razvijala. Že kot otrok si je izmišljal zgodbe in jih pripovedoval svojim domačim. Danes obsega njegova knjižna bera že 26 knjig, od tega 8 v nemškem jeziku.

Svojo literarno pot v prvi dobi emigracije označuje kot eksperimentalno, potem pa je začel pisati bolj avantgardno. Značilna dela tega obdobja so Atentat, Junaštvo slamnatega Krpana, Blodnjak. Nekaj teh del so po padcu komunističnega režima ponatisnili tudi v Sloveniji. Razen knjig je Lev pisal za različne časopise in revije, zlasti v zamejstvu in izseljenstvu. Po letu 1973 so začele izhajati njegove knjige v nemškem jeziku. Literarna kritika je postala pozorna nanje in jih večkrat tudi nagradila. Prvi knjigi v nemščini sta nastali na osnovi slovenskih besedil: Izkušnje z nevihtami, ki je izšla v Darmstadtu v Nemčiji, in Kraljev kip, na Dunaju. Prvo izvirno nemško besedilo je knjiga Legende o očetu, ki obravnava problem dogmatizma in avtoritete. Tej knjigi je avstrijsko ministrstvo za kulturo prisodilo nagrado za najboljšo knjigo leta 1976, dobila je tudi nagrado mesta St. Poelten in nagrado avstrijske televizije. Napisal je tudi knjigo Igra za bodoča pokolenja, ki obravnava krvoločnost človekove narave. Katastrofa v ^ernobilu mu je dala navdih za knjigo Pogovori pod tovarniškimi dimniki (1986). V tej knjigi razglablja o uničevalni sili sodobnega potrošništva in industrializacije, ki vse bolj preplavljata svet. V kratkem bo izšla na Dunaju in v Romuniji njegova deveta nemška knjiga Za ognjenim gozdom. Po petdesetih letih beleži svoje spomine konca vojne, ki ga je doživljal kot otrok v Središču ob Dravi, ko so se umikajoče nemške sile spopadle s sovjetsko-bolgarskimi silami. Iz te izkušnje se oblikuje tudi njegov pogled na dogajanje v Bosni.

Lev Detela še vedno veliko piše v slovenščini, zlasti za časopise in revije, pa tudi kakšno slovensko knjigo ima v načrtu. Sporočilo njegove literature je povezano s stanjem današnjega človeštva: "Živimo v mejnem položaju, na področju usodnih stanj, ko se bo treba odločiti za nekatere ukrepe, v katerih se bo izkazala tudi bodočnost sveta. V tem svetu se ne smemo več egocentrično obnašati, ampak se moramo približati sočloveku in mu prisluhniti, pa naj je še tako nenavaden in nerazumljiv. Na osnovi teh tokov in stikov bo nastala nova civilizacija, ki bo univerzalna, ne da bi se pri tem odpovedali svojim narodnim koreninam. Na tem temelju se je treba vreči v pustolovščino sveta ter v miselnosti 20. in 21. stol. sprejeti zavezujočo usodo, ki bo zaznamovala skupno pot naprej. ^e ne bo prišlo do tega, smo lahko črnogledi za prihodnost človeštva in človeka."

Omenim mu, da Slovenci nosimo v sebi neki mesijanizem, po katerem smo podobni Judom. Tudi Kocbek je razmišljal, da se mala Slovenija upira gospostvu velikih držav kot David proti Goljatu. Lev soglaša in doda, da bi morali Slovenci predvsem sprejeti svoje stvarno mesto. Prepričan je, da bi morala biti Slovenija manj samozadostna, bolj odprta v svet in zajemati spoznanja drugih. Prav iz te potrebe Lev že osemnajst let izdaja mednarodno literarno revijo LOG. V njej objavlja prispevke nemških avtorjev in prevode manjšinske literature srednje Evrope ter literature večinskih srednjeevropskih narodov, skupaj tudi odkrivajo književnost narodov tretjega sveta. Glavni namen te revije je pokazati, da so vse književnosti enakovredne in se ne merijo po velikosti kakega naroda. Urejanje revije LOG naj bi prispevalo k drugačnemu vrednotenju književnosti tako v Avstriji kot v Sloveniji in drugod. Nekateri slovenski pisatelji se po njegovem zavedajo današnjega položaja slovenskega človeka. Samo odprta, tvorna in duhovno bogata Slovenija bo lahko nastopala kot samostojni dejavnik v razširjeni Evropi. Po vojni za Slovenijo je z veseljem odkril, da je tudi Avstrija postala kar ponosna na svojo majhno sosedo Slovenijo, ki se je uprla veliki Jugoslaviji. Prepričan je, da bo naš narod znal najti pot v prihodnost in da bo za to zbral dovolj svojih moči. Vlogo Slovencev na Dunaju razume v posredniškem in povezovalnem smislu. Skupaj z ženo Mileno Merlak sta veliko prevajala in tako gradila most med avstrijskim in slovenskim narodom. Lev se trudi za uveljavitev slovenskih del v nemškem svetu. @eli nadaljevati z izdajanjem revije LOG in spremljajoče knjižne zbirke. Več let je bil predsednik združenja avstrijskih literarnih revij in založb, kar mu je pomagalo tudi pri uveljavljanju slovenskih tem in dialoga z raznimi literaturami v Srednji Evropi. To združenje je leta 1989 nekako "preroško" organiziralo simpozij o kulturni avtonomiji in samostojnosti Slovenije, na katerem so nastopili mnogi vodilni slovenski kulturniki. Zaradi svojega idealizma, povezanosti z ljudmi in preroškega gledanja Lev tudi po osamosvojitvi nadaljuje dragoceno poslanstvo slovenskega in srednjeevropskega pisatelja. Za usklajevanje in povezovanje teh kultur je potrebno tenkočutno spoštovanje drugega in sebe ter lastnega dela in dela drugih. Prav v tem Lev razume svoje publicistično delo kot poslanstvo in pričevanje. V kratkem bo na Dunaju in v Bukarešti izšla nova knjiga založbe LOG Ogledalo, v katerem se vidimo. V tej knjigi bodo predstavili nekatere evropske manjšine z zornega kota literata, kot jo ustvarjajo. Knjiga hoče biti zagovornica vsega tistega, kar je že od nekdaj ponižano in razžaljeno. Prav ob odkrivanju te literature in teh ljudi, pravi, vidi nekakšno rdečo nit med svojim mladostnim zavzemanjem za razvrednotenega in zasužnjenega človeka pod komunizmom, za ponižano in zavrženo slovensko ideološko emigracijo ter ljudmi iz tlačenih narodnostnih manjšin, ki jim veliki narodi ne priznavajo pravega dostojanstva in posebne zaščite. Poleg slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji se Lev zavzema za Rome, Nemce ob Volgi, ki jih je Stalin izselil v Kazahstan, Madžare in Nemce v Romuniji, za Nemce na Madžarskem, Lužiške Srbe v Nemčiji, Madžare na Slovaškem in Vojvodini. Evropa, kakor si jo zamišlja on, je nekaj čisto drugega, kot jo skušajo predstaviti hegemonisti in univerzalisti iz Haaga. Evropa je tudi Evropa manjšin, malih celic, brez katerih se ne more pretakati evropska duhovnost, ki izvira iz krščanskih korenin.

Ognjišče 11_1995

pogovarjal se je Primož Krečič

* 2. april 1805, Odense, † 4. avgust 1875, København

Pravljica mojega življenja

Danski pisatelj Hans Christian Andersen je v sedemdesetih letih svojega življenja napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne pozna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku ...

Pravljice, to vemo vsi, so zgodbe, v katerih je vse lepše kot v resničnem življenju. V pravljicah vsi dobri prejmejo zasluženo nagrado, vsi hudobni pa so kaznovani, kot se spodobi. Otroci jih radi poslušajo in njihova nedolžna srca mislijo, da je svet resnično tak. Odrasli vemo, da so to, žal, le sanje, ki so lepe – kakor v pravljici. Zaradi otrok poznajo pravljice njihovi starši in babice in vsi odrasli ljudje, ki imamo otroke radi. Ko jim pripovedujemo pravljice, se v naših srcih oglasi potopljeni zvon otroške sreče in morda sami pri sebi sklenemo: »Potrudil se bom, da bo na svetu več dobrote in pravičnosti in ljubezni. Skušal bom biti dober.«

Pravljico Andersenovega življenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna človeka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu. Odense (danes šteje to mesto okoli 150.000 prebivalcev). Hans Christian se je rodil 2. aprila 1805. Njegov oče in mati sta se poročila dobra dva meseca prej, tako da se je otrok rodil kot zakonski (nezakonske matere so takrat kaznovali z zaporom). Pripovedujejo, da je zakonsko posteljo zbil Andersenov oče sam, in sicer iz desk nekega mrtvaškega odra. Danes kažejo v Odenseju Andersenovo 'rojstno hišo', vendar je gotovo, da ni pristna. Hiša, v kateri se je rodil, je bila veliko bolj revna, saj je bil tisti predel Odenseja, v katerem so živeli Andersenovi, središče bede, moralne in fizične. Njegova mati je bila nezakonski otrok žene, ki je svoje tri deklice prisilila, da so šle na cesto beračit in svojo mater je Andersen upodobil v pravljici Deklica z vžigalicami. Mati je bila celih šestnajst let starejša od očeta in mali Hans se je veliko bolje ujemal z očetom kot z njo. Ko mu je bilo tri leta, so se preselili v drugo stanovanje, ki pa je obsegalo eno samo sobo, v kateri so imeli vse: očetovo čevljarsko delavnico, kuhinjo in jedilnico, dnevno sobo in spalnico. Na podstrešju so imeli zabojček s prstjo za drobnjak in peteršilj; to je bil zelenjavni vrt.

V svoji pravljici o Snežni kraljici je Andersen iz tega zabojčka naredil prelep cvetlični vrt! »Vse cvetlice, ki so ti prišle na misel, iz vseh letnih časov, so tu cvetele z najčudovitejšimi cvetovi!" Z očetom sta ob nedeljah hodila ven v gozd, zvečer pa mu je prebiral iz 'Tisoč in ene noči' in drugih knjig in takrat je - bil očetov obraz ožarjen z nasmehom.

Oče je želel, naj Hans gre v šolo, da bo postal kaj več, kot je bil on sam. Vse je šlo lepo, dokler je imel očeta. Tega je izgubil, ko mu je bilo enajst let. Ubogega čevljarja je zamikala vojaška slava in pridružil se je Napoleonovi armadi. Domov je prišel brez denarja in brez slave – na smrt bolan. Po očetovi smrti se je moral Hans – kot vsi revni otroci – oprijeti dela. Naprej je nekaj časa delal v tekstilni tovarni, nato v tobačni, vendar je bil preveč rahlega zdravja, da bi bil kos napornemu delu. Sam pri sebi je sanjal, da bo "največji pesnik, kar jih je imela Danska". Pisati ni znal, imel pa je čudovit dar za pripovedovanje in tudi dober posluh in lep glas. Štirinajstleten se je odpravil v Koebenhaven z željo, da bi se iz 'grdega račka' spremenil v 'prelepo labodko'. Oblečen je bil v zelo revno obleko, na nogah je nosil prevelike čevlje, da je bil videti prav smešen. Potoval je peš: v dveh dneh okoli 120 kilometrov. Ko je zagledal prestolnico Danske, je pokleknil in se zahvalil Bogu, čeprav kakšne posebne verske vzgoje v domači hiši ni dobil. Imel je priporočilo za neko slavno plesalko. »Preden sem potegnil za zvonec, sem pri vratih pokleknil in se obrnil k Bogu, naj mi pomaga in me varuje,« je zapisal v 'Pravljici mojega življenja'. Seznanil se je z italijanskim pevcem Sibonijem, ki ga je potem nekaj mesecev učil petja, dokler Hans ni prišel v puberteto in je menjal glas. S pevsko kariero ni bilo nič. Poskusil je srečo pri gledališču, o katerem je sanjal že izza otroških let. Tudi tu ni imel bogve kakšne sreče. Nekaj pa je le bilo; našel je dobrotnika, ki mu je omogočil, da je končal srednjo šolo. Bil je starejši ' od vseh sošolcev, precej neroden in revno oblečen in sam pravi, da so bili to zanj "hudi, grenki časi".

V teh letih se je poskusil uveljaviti s svojim peresom in nekaj stvari je že natisnil. Pisal je pesmi in postal znan zlasti s svojimi popotnimi zapisi z Danske. Po maturi se je na smrt zaljubil v sestro svojega sošolca Riborg Voigtovo. Ljubezen pa je bila samo enostranska. Vse življenje ni imel sreče v ljubezni in ostal je sam. V pravljici o mali morski deklici je izpovedal bolečine neuslišane ljubezni.

Sanjal je, da bi potoval, da bi videl čimveč sveta. Ta želja se mu je izpolnila leta 1833, ko je dobil posebno štipendijo, da je lahko potoval v Pariz in v Italijo. Svoja doživetja je natančno popisal v Pravljici mojega življenja". Opisal je vsa srečanja, ki jih je imel s tedaj slavnimi možmi, kot francoskimi pisatelji Hugojem, Balzacom, Dumasom, nemškim pesnikom Heinejem, nemškim zbirateljem pravljic Jakobom Grimmonrrin drugimi. Povrnitvi v domovino (1835) je izšel njegov roman 'lmprovizator'; ki je bil zelo dobro sprejet tako pri bralcih kot pri kritiki.

Kmalu za njim pa je izdal v drobni knjižici (64 strani) svoje prve štiri pravljice, "napisane tako, kot bi jih sam pripovedoval otrokom". Med temi sta bili tudi pri nas znani pravljici Kraljična na zrnu graha in Vžigalnik, ki je nekakšna predelava stare zgodbe o Aladinovi svetilki. Pravljice so bile namenjene otrokom, njihov avtor pa je upal, da jih bodo sprejeli tudi odrasli. Vendar so mu odrasli namenili le ostro kritiko: zamerili so mu, da je jezik v njih čisto ljudski in nič 'zlikan', primere da žalijo višje kroge in da so skoraj nemoralne (kraljična, ki jaha psa v pravljici Vžigalnik!). Edini, ki je spoznal, da so te drobne pravljice pravi biseri, ni bil literat ali književni kritik, ampak znanstvenik – fizik Hans Christian Orstedt, mož, ki je odkril zakone elektromagnetizma. Ta je napovedal: »Roman Improvizator je napravil Andersena slavnega, pravljice pa ga bodo naredile nesmrtnega!« V svoje pravljice je Andersen vnašal samega sebe, svojo osebno dramo in trpljenje, zato se je bralcem kmalu priljubil.

»V prvem snopiču sem skušal pripovedovati stare pravljice, ki sem jih slišal kot otrok,« pravi sam. »Utrinek prijaznosti, s kakršno so nekateri ljudje sprejeli izvirno pravljico, meje spodbudil, da sem skušal napisati še več takih pravljic. Čez eno leto je izšel nov snopič in kmalu zatem še tretji ... Taka pozornost je rasla še dalje pri nadaljnjih zvezkih. Vsakokrat o božiču je izšel en snopič in kmalu je prišlo v pravo navado, da pod drevescem niso smele manjkati moje pravljice." Tudi pri njem je obveljala resnica, ki jo beremo v evangeliju: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in na svojem domu« (Mt 13, 57); na Danskem so ga sprejeli kasneje kot v tujini.

Tako je postal slaven. O tem je sanjal kot mlad delavec in sanje so se uresničile. Baje mu je že tedaj neka vedeževalka napovedala slavno prihodnost: pogledala je v karte in kavino goščo in dejala njegovi materi: »lz vašega sina bo slaven človek! Na njegovo čast bo nekoč Odense slovesno razsvetljen!« 6. decembra 1867 mu je mestni svet slovesno izročil listino častnega občana in mesto je bilo vse v lučeh. »Velika čast, ki mi jo je izkazalo mesto,« je ob tem zapisal Andersen, »me globoko pretresa in dviga. Moram se spomniti Aladina, ki je s čarobno svetilko postavil prečudežen grad, stopil k oknu in dejal: "Tam spodaj sem hodil kot reven deček!" Tudi meni je dodelil Bog tako čarobno svetilko duha, poezijo ...«

Že takrat je bil hudo bolan. Bolezen se je še stopnjevala in ga vsega zvila. Trpljenja ga je rešila smrt, ki je prišla ponj 2. avgusta 1875. S svojimi pravljicami pa še po sto letih, kakor njegove morske deklice, prihaja tja, "kjer okuženi soparni zrak ubija ljudi" in tam "pihlja hlad". Prijetni hlad dobrote.

S. ČUK

(Ognjišče 09_1975)

V četrtek, 6. marca 2014, je po kratki, a težki bolezni prenehalo biti srce našega sodelavca Bogdana Žorža. Bogdan je bil večletni sodelavec naše revije in založbe, zato mu v ‘njegovi’ rubriki posvečamo te vrstice.

11. oktobra 2002 sem napisal pismo Bogdanu Žoržu in ga prosil, če bi sodeloval z Ognjiščem. Pristal je in to sodelovanje, ki je trajalo dobrih deset let, je obrodilo lepe sadove. Najprej je začel pisati za revijo Ognjišče. Njegove članke so bralci sprejeli z veliko naklonjenostjo in zanimanjem. S pisanje člankov je nadaljeval vse do konca, saj je samo nekaj dni pred smrtjo oddal prispevek. Pisal je do zadnjega, kot da bi želel ljudem položiti na srce, kar mu je ležalo na duši. Ko ga je žena Zdenka, že zdelanega od bolezni, vprašala, ali zmore pisati, ji je odgovoril: »Z dvema prstoma pa še lahko delam!«
Njegovo pisanje je odlikoval preprost slog, jasna misel in življenjski realizem. Tako je dve leti (2003 in 2004) za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. Posebno smo mu hvaležni za članke o sodobnih zasvojenostih, ki so izhajali v reviji leta 2007, v knjigo z naslovom Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti pa smo jih zbrali in izdali leta 2008. Knjiga Pisma mojim mladim prijateljem pa je sad sodelovanja v letih 2005-2008. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom.
Leta 2008 je Bogdan Žorž obhajal 60.letnico. Za njegovo plodno sodelovanje smo se mu želeli oddolžiti z izdajo izbora njegovih člankov in pogovorov. Urejanje knjige se je zavleklo – mimogrede, avtorju je zgorel tudi ves arhiv – in tako je knjiga izšla skoraj z dveletno zamudo (2010), a z isto hvaležnostjo za njegovo sodelovanje. Knjige je bil zelo vesel. »Nenavadno je, da držiš v rokah knjigo, za katero se ti ni bilo treba potruditi,« mi je napisal. Pa ni bilo čisto tako! Knjiga je bila sad njegovega večletnega dela, na katero je najbrž že pozabil.
Kot ljubitelj gora je želel svoje izkušnje pri vzponu na različne vrhove tudi zapisati. »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« mi je pisal. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. A ne povsem. Ker je res do zadnjega pisal, bomo v prihodnosti sklenili to rubriko s prispevkom, ki ga je napisal le malo pred slovesom s tega sveta.
27. novembra lani pa mi je skupaj s prispevkom o gorah poslal tudi ‘trpko’ sporočilo: »Skupaj s prispevkom ti pošiljam nekaj bolj trpkih novic. Trenutno sem doma za kak dan, nato nadaljujem zdravljenje. V ponedeljek sem dobil dokončne izvide: rak na pljučih in tudi že drugih notranjih organih.« Dodaj je, da so bolečine še kar hude, ker težko diha. Nato nadaljuje: »Ampak ostajam optimist! Pošiljam ti prispevek za naslednjo številko, ki je nastal na Golniku. Je povsem drugačen od dosedanjih. Presodi sam, če je primeren za objavo. Jaz sem ga vsekakor zapisal zelo iskreno in osebno!«
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili v januarski številki in Bogdanova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi.
To smo lahko občudovali tudi mi na uredništvu. Odprto nam je sporočil o svoji bolezni, napisal o njej članek, nam nato v začetku januarja poslal še en članek in odgovor na vprašanje bralca. Nato se je zgodila nerodnost. Misleč, da ne more več pisati, ga nisem opomnil, ko nisem prejel njegovega prispevka. V marčevski številki tako ni izšlo nadaljevanje njegove rubrike o gorah, a takoj, ko je to opazil, je poslal še en članek, ki ga bomo objavili v prihodnosti. Pomenljivo, da ga je poslal 20. februarja, samo 14 dni pred smrtjo …

Bogdana Žorža sem obiskal lani po božiču. Čeprav bolan, je bil poln optimizma. Občudoval sem njegovo odprtost, ko sva se pogovarjala o bolezni. »Zelo sem vesel, da sem bil lahko danes pri maši. Stal sem sicer v zakristiji, kajti stoje mi je laže. Če sem se utrudil, sem lahko sedel. Predvsem pa sem bil vesel, da sem lahko pel. Pel božične pesmi!« Bogdan je bil tudi navdušen cerkveni pevec. Potem se je pošalil: »Od tistega mojega petja sicer ni bilo velike koristi, a za mojo dušo je bilo tako blagodejno!« Prepričan sem, da danes Bogdan že poje pri nebeškem bogoslužju najljubše pesmi. Verujem, da vse, ki jim je na kakršenkoli način pomagal, jih ljubil in z njimi sodeloval, že priporoča Bogu.
Bogdanu pa iskrena hvala za tako lepo in plodno sodelovanje.

Božo Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan.(Pot do Boga) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 40-41.

Aprilska številka je dvakrat praznična: je velikonočna, ožarjena z največjim krščanskim praznikom, in je 'zlata številka zlatega letnika', saj je aprila pred petdesetimi leti izšlo prvo Ognjišče.

Seveda se to pozna tudi v vsebini jubilejne številke. Opazili boste, da je ta nekoliko drugačna od drugih, saj smo združili nekatere ustaljene rubrike. Pripravili smo posebno praznično prilogo Naših petdeset let, da bi obeležili lep jubilej.

'V goste' smo povabili čez trideset znanih Slovencev, ki so povedali svoje spomine na branje Ognjišča, pa tudi svoje želje in predloge naši reviji. Prošnjo za pričevanja smo poslali večjemu številu, objavili pa tiste, ki so se odzvali našemu povabilu.

Pričevanjem smo dodali kronologijo, v kateri so opisani posamezni pomembnejši dogodki v petdesetletnem delovanju revije in založbe. Nismo mogli vsega uvrstiti v to kronologijo, a je najboljša kronika petdeset letnikov Ognjišča, ki ste jih bralci z veseljem in zanimanjem jemali v roke.

V praznični prilogi so še razne zanimivosti, ki osvetljujejo dosedanje delo Ognjišča. Nekateri podatki so prav zanimivi, saj pričujejo, koliko bogastva se je nabralo v dosedanjih letnikih Ognjišča.

Ob jubileju smo na nov nosilec zvoka, zgoščenke, prelili celotno besedilo vseh štirih Evangelijev. Pred dobrimi dvajsetimi leti so izšle kasete, sedaj, ob jubileju pa vam ponujamo 12 zgoščenk. Na njih berejo znani slovenski igralci neokrnjeno besedilo Evangelijev.

V petdesetih letih se je Ognjišče razvilo tudi v založbo otroških in mladinskih knjig. Tudi tokrat vam na str. 104 in 105 predstavljamo nekatere knjige, primerne za prvo obhajilo in birmo. Na teh dveh straneh je samo nekaj predlogov. Več izbire vam bomo predstavili v prihodnji številki, ki ji bo dodan poseben letak s širšim izborom knjig in drugih daril za ta dva zakramenta.

Še eno novost vam lahko predstavimo ob zlatem jubileju - Prvoobhajilno Sveto pismo, namenjeno otrokom, ki pristopajo k temu lepemu zakramentu. Predstavljamo ga na str. 71. Lepo darilo za prvo obhajilo in birmo je Kratko Sveto pismo s slikami. Na neki način se v tej knjigi zrcali zgodovina Ognjišča, saj je ta knjiga spremljala rodove in jim približala svetopisemsko sporočilo. Tisti, ki so prvo izdajo sami brali, bodo lahko to izdajo že brali svojim otrokom.

Še zadnjič vas vabimo na jubilejno romanje po poteh svetih papežev v severno Italijo. V dneh jubileja (18. aprila) se bo našemu praznovanju pridružil Radio Ognjišče, zato vas vabimo k poslušanju posebnih oddaj. O drugih skupnih jubilejnih pobudah pa v prihodnjih številkah revije.

»Kaj bi dejal, če bi ti ob nastajanju Farnega Ognjišča rekel, da ti bo neki Božo Rustja prišel povedat, da se pripravi, ker bo televizija Slovenja prišla snemat prispevek o petdesetletnici Ognjišča?« sem vprašal ustanovitelja Franca Boleta, ko sem ga prišel obvestit o televizijskem snemanju. »Da je nor,« je bil kratek odgovor dolgoletnega urednika. Da, v petdesetih letih se je veliko spremenilo. Ognjišče je šlo tudi skozi preizkušnje in težke trenutke, a je obstalo, ker si prizadeva, da bi oznanjalo evangeljski nauk in zaradi zvestobe vas, dragi bralci in naročniki. Obstalo je času zatiranja in preganjanja. Lahko pa se zamislimo: Bo obstalo v času svobode? Bo, če ga bomo z enako odločnostjo in zavzetostjo brali in naročali, širili med ljudi in se ob njem navdihovali!

Božo Rustja, odgovorni urednik