LETA 1658 ROJEN MARKO GRBEC

ZDRAVNIK, ZNANSTVENI PISEC, HUMANIST IN EDEN OD USTANOVITELJEV ACADEMIE OPEROSORUM LABACENSIS († 1718)

Doma iz Šentvida pri Stični se je po študiju medicine na Dunaju, Padovi in Bologni vrnil v domovino, kjer je polagal temelje zdravniški vedi pri nas in v srednji Evropi. V svojih spisih je opozarjal tudi na termalni zdravilišči Rogaško Slatino in Dolenjske Toplice. Po njem se imenuje nagrada za zasluge na področju zdravstva.

LETA 1884 ROJEN IVAN DOLENEC

PROFESOR IN SREDNJEŠOLSKI RAVNATELJ, MOŽ SVETNIŠKEGA DUHA († 1971)

Škofjeloški rojak Ivan Dolenec je svoje življenje uradnega stenografa, gimnazijskega profesorja in ravnatelja, medvojnega in povojnega zapornika, opisal v knjigi, ki ji je dal naslov Moja rast. Hotel je povedati, kako mu je vse, kar je doživel in prestal, pomagalo rasti v zaupanju v Boga in v veselju nad življenjem. Ta ‘zlata’ knjiga je prvič izšla leta 1973 pri Slovenski kulturni akciji v Argentini in je bila pri nas na seznamu prepovedanih knjig, leta 1991 pa jo je v svobodni domovini izdala celjska Mohorjeva. »Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča - vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero,« je zapisal v spominih, ki jih je začel pisati leta 1945 v novomeških zaporih, kamor je prišel zaradi svoje iskrene besede o komunizmu ... V njih ne zasledimo niti trohice zagrenjenosti, saj je bil trdno prepričan, da usodo vsakega človeka vodi Bog.

več:
S. Čuk, Ivan Dolenec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2001), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Vedno sem bil mnenja, da je brezpogojna resnica edina stvar, ki more ljudi pomiriti in zadovoljiti, ker smo pač po naravi vsi ustvarjeni tako, da moramo iskati resnico in pravico.
  
• Rad sem vas imel, ker je bilo pri vas dvakrat dve štiri. Danes je toliko ljudi, pri katerih dvakrat dve ni vsak dan štiri.
  
• Drama pravilna je naše življenje. / Nič ne zgodi se kot goli slučaj, / zadnje dejanje pove ti, zakaj / biló potrebno je tudi trpljenje. // Ko svoje vloge v svetu igramo, / ena nas misel nad vse osrečuje: / tudi takrat, ko je v srcu najhuje, / vemo: ljubezen pisala je dramo.
  
• Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča – vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepšavanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Meni so najtežji križ naložili prav tisti, ki so na vsa usta trobili, da bodo prinesli lepše čase. (...) Toda če križ voljno zgrabimo, nam postane lahek, ker nam ga pomaga nositi Tisti, ki je izrekel resnične besede, da je njegov jarem sladak in njegovo breme lahko.
  
• Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da žale misli v srcu ni.
  
• Ljudje, ki imajo v sebi težnjo, da bi bili dobri in modri, se ne morejo zadovoljiti z življenjem brez smisla in brez smeri, brez vere in brez ideala.
  
• Nikdar mi ni bilo žal, če sem v nevarnosti pokazal pogum, še vedno pa, če sem zlezel pod klop.

LETA 1887 ROJEN DAVID DOKTORIČ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN GLASBENIK († 1962)

Neverjetno vijugasta življenjska pot slovenskega duhovnika Davida Doktoriča, ki se je uveljavil kot gospodarstvenik, publicist, glasbenik in dušni pastir slovenskih izseljencev, se je pričela v Našicah v Slavoniji, končala pa se je v Montevideu, glavnem mestu Urugvaja, kjer je od leta 1936 do smrti duhovno oskrboval Slovence in sploh Jugoslovane. Dokler je bil doma na Goriškem, se je uveljavljal tudi na glasbenem področju.

LETA 1917 PREBOJ (ČUDEŽ) PRI KOBARIDU

Na današnji dan se je začela 12. soška bitka med avstro-ogrsko in nemško vojsko na eni ter italijansko vojsko na drugi strani. Italijanska fronta od Bovca do Tolmina je do večera razpadla, italijanski vojaki in prebivalci pa so se pognali v brezglavi beg. Italija je doživela hud poraz, začasno je morala izstopiti iz vojne, fronta pa se je šele s pomočjo zaveznikov ustalila na reki Piavi. Čudež se ta zadnja soška bitka imenuje zato, ker tako Avstrijci kot tudi Nemci niso pričakovali, da bo ta napad tako uspešen. Uporabili pa so izpopolnjeno taktiko bliskovitega napada, ki pa ni bila uspešna leta 1914 ob napadu na Francijo.

več:
B. Rustja, Zgodovinar dr. Renato Podbersič. "Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečavanja in miru.": Gost meseca, v: Ognjišče 10 (2017), 8-13.

LETA 1932 UMRL FRAN MILČINSKI

PRAVNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1867)

Med najbolj znana dela Frana Milčinskega, ki velja za humorističnega pisatelja, spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917), v kateri prikazuje od družin in družbe pozabljene otroke, vpliv okolja in dednosti na oblikovanje otroških značajev. Ta spoznanja si je pridobil v svoji dolgoletni sodniški praksi. Pisal je tudi strokovne razprave s področja mladinskega prestopništva.

več:
S. Čuk, Fran Milčinski (1867-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2017), 52-53.

njegova misel:

• Oče in mati nista tista dva, ki sta kot starša vpisana v krstni knjigi; resnični starši so tisti, ki se ukvarjajo z nebogljenim bitjem, da iz njega zrede in vzgoje človeka.

ena kratka iz njegovih Butalcev:

Županova hči vre mleko
Ko se je omožila županova hči, tri koše je imela bališa, pameti pa toliko, kolikor je zanjo bilo prostora v glavi. Hvala bogu, je tudi imela usta, da je lahko včasih kako pametno dala od sebe, sicer bi ji bila pamet glavo še raznesla. - Pa se je koj prvo jutro izkazala na novem domu, kakšna da je gospodinja.- Ji je mož naročil, naj zavre mleko za zajtrk. Ubogala je, nalila mleko v lonec in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo všeč, kako je mleko pričelo vreti in je naraščalo in je naraslo do vrha lonca, že se je pripravljalo, da prekipi.- Pa se je začudila in plosknila z rokami: »Nak! Kakšen je v tej hiši blagoslov! Še po en lonec moram — ako bog da, oba bosta polna!« - Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko na ognjišču že izkipelo in je žalostna zastokala bistra gospodinja: »Jojmene, kolikšna škoda! Kar ob dva lonca mleka smo!«

V Ognjišču je literarni urednik S. Čuk doslej v branje ponudil naslednje njegove knjige (Priporočamo, berite):

• Butalci (7/2022) - Muhoborci (2/2017) - Zbrane pravljice in pripovedke (4/2015) - Zgodbe kraljeviča Marka (4/2008) - Moja ljuba dela (7/2002) - Smešne historije (8/2001) - Fridolin Žolna (4/1975)

LETA 1943 UMORJEN PATER PLACID GREBENC

REDOVNIK CISTERCIJAN, PRIČEVALEC ZA VERO, MUČENEC (* 1909)

Rojen v družini, kjer so poleg Alojza (p. Placida) še trije (brat in sestri) izbrali duhovni poklic. Leta 1919 je prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube in čez leto prejel mašniško posvečenje. Za novo mašo (pri božični polnočnici) mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Nekaj časa je bil v samostanu kaplan, potem pa postal ekonom. Okupacijo Slovenije so komunisti izrabili za to, da bi z revolucijo prišli po vojni na oblast, zato so načrtno zatirali vero v slovenskem narodu, pobijali so verne ljudi, ki niso hoteli sodelovati z njimi. To se je zgodilo tudi v okolici Stične (umorili so 17 nedolžnih ljudi), zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati vaške straže in za duhovno oskrbo je bil določen p. Placid, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije (1943) so komunisti »patra Placida Grebenca zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana 'belih menihov' v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.

več:
S. Čuk, p. Placid Grebenc (1909-1943): Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2013), 14-15.

njegova zadnja misel:

• Na jasnem smo si vsi, kaj nas čaka,« je dejal svojim sotrpinom. »Edino, kar me moti, je, da bom padel pod kroglo Slovenca.

LETA 1948 UMRL FRANZ LEHAR

AVSTRIJSKI SKLADATELJ MADŽARSKEGA RODU IN NJEGOVA "VESELA VDOVA" (* 1870)

Ta avstrijski skladatelj madžarskega rodu je eden največjih mojstrov operete. Njegove operete so polne prekipevajočih melodij, ki gredo poslušalcu brž v uho in jih zlepa ne pozabi. Napisal jih je precej, od katerih sta Vesela vdova (1905) in Dežela smehljaja (1929) postali svetovni uspešnici, ki poslušalce razveseljujeta še danes.

LETA 1949 ROJEN TOMAŽ PENGOV

GLASBENIK IN KANTAVTOR († 2014)

Po končani primerjalni književnosti je ustvarjal kot svobodni umetnik, igral je na 12-strunsko akustično kitaro in lutnjo, pel in pisal pesmi. Nastopati je začel leta 1968, izdal je štiri plošče avtorskih pesmi: Odpotovanja, Pripovedi, Rimska cesta in Biti tu. Leta 1997 je za svoje pesniško ustvarjanje prejel Ježkovo nagrado, 1999 pa so o njem posneli film Dih besede, v katerem je večina njegovih najboljših pesmi ...

LETA 1952 UMRL ANTON DEBELJAK

PESNIK, PUBLICIST, PREVAJALEC IZ TRINAJSTIH JEZIKOV (* 1887)

Sin kmečkega delavca in priložnostnega zidarja iz Šegove vasi pri Loškem potoku se je kot študent romanistke vzdrževal z inštrukcijami. Do upokojitve leta 1949 je poučeval na državni gimnaziji v Ljubljani. Pesniti je začel že v srednji šoli. Izdal je pesniško zbirko Solnce in sence (1919) ter mladinske pesmi Tičistan (1940). Kljub bolehnosti je vse življenje veliko prevajal in sicer iz trinajstih jezikov, po lastni izjavi je znal sedemnajst jezikov. Mnogo prevodov je izšlo v revijah.

LETA 1991 UMRL VILKO UKMAR

SKLADATELJ, ZGODOVINAR SLOVENSKE GLASBE (*1905)

Po rojstvu Postojnčan, po izobrazbi pravnik, je svoje življenje posvetil glasbi, ki jo je študiral v Ljubljani, na Dunaju in v Zagrebu. Deloval je v raznih slovenskih glasbenih ustanovah (opera, akademija za glasbo) in se uveljavil kot pomemben slovenski skladatelj 20. stoletja. Znano je njegovo delo Zgodovina glasbe.

LETA 1992 UMRL SEVERIN ŠALI

PREVAJALEC SLOVANSKIH PISATELJEV (* 1911)

Starejši bralci ne morejo pozabiti odlične knjižne zbirke Slovenčeva knjižnica, ki jo je pred drugo svetovno vojno in v letih med njo izdajal katoliški dnevnik Slovenec. V tej zbirki je leta 1943 izšel tudi izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja, ki ga je uredil pesnik Severin Šali. Veliko je prevajal, največ pripovedno prozo iz raznih slovanskih jezikov; iz ukrajinščine je prevedel izbrane pesmi Tarasa Ševčenka.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Academia philharmonicorum in njeni zakoni

Na pročelju palače Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu v Ljubljani je napis Academia Philharmonicorum (Akademija filharmonikov) in nad njim letnica 1701. Konec tega davnega leta se je na domu ljubljanskega patricija Janeza Bertolda pl. Hofferja zbralo enako mislečih in sklenilo ustanoviti Akademijo filharmonikov, podobno Akademiji operozov (1693), ki je bila znanstveno društvo. Može je vodila in združevala ljubezen do glasbe, pa tudi takratne družbene norme, po katerih naj bi se ukvarjal z glasbo vsakdo, kdor je hotel veljati za izobraženega. Akademija filharmonikov, ki ni smela imeti več kot enaintrideset članov, glasbenikov ali vsaj ljubiteljev glasbe, je delovala po italijanskih vzorih, svoje naloge in poslanstvo so člani orisali v zakonih, ki so obsegali osem členov. Namen Akademije ljubljanskih filharmonikov, je rečeno v prvem členu, "ni le, da se od časa do časa z ubranim igranjem dostojno razvedrijo, temveč tudi, da z občasnim igranjem pobožno prikličejo v spomin tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala. Zato so bile izbrane za akademski simbol orgle nebeške device Cecilije, katerih piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo, ob tem pa vsakogar tudi k nebesom povzdigovale, z geslom: OŽIVLJA, A DUHU NEMINLJIVOST KAŽE."

Vsakoletna dolžnost članov je bila praznovanje godu sv. Cecilije (22. novembra). Člani so morali poskrbeti tudi za dostojne maše zadušnice za umrlimi kolegi. Njihove dejavnosti so bile deloma zaprtega tipa (le članom namenjeni nastopi), nastopali so pa tudi javno, vendar le ob posebnih priložnostih, na primer v zvezi z dogodki v vladarski družini. Redno so sodelovali pri slavnostnih mašah v ljubljanskih cerkvah. Ljubljančanom so se predstavljali z vsakoletnimi poletnimi regatami po reki Ljubljanici, kjer so izvajali "kar najbolj izbrano glasbo". Prvi javni nastop naj bi bil ob predstavitvi Akademije 13. decembra 1701 v ljubljanskem škofijskem dvorcu. Na čelu Akademije je bil ravnatelj, ki je moral znati voditi zbor, kar se je zahtevalo tudi od njegovega namestnika. Orkester je štel od 50 do 60 izvajalcev; najmočneje je bil zaseden s strunskimi glasbili, s pihali, trobili in tolkali so se jim pridružili mestni muziki. Akademija je bila najbolj dejavna v prvih dveh desetletjih svojega obstoja. V tem obdobju je bila vodilna ustanova pri uveljavljanju baroka na Slovenskem. Zadnji znani podatek o Akademiji imamo še za leto 1769. Spomin nanjo je ostal in brez njenega zgleda ne bi mogla leta 1794 nastati Filharmonična družba, eno prvih podobnih združenj v Srednji Evropi.

Filharmonična družba - otrok razsvetljenstva

Razsvetljenstvo na Slovenskem je pustilo svoj pečat tudi na glasbenem področju. Leta 1794 so namreč v Ljubljani ustanovili Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft), v kateri so složno sodelovali Nemci in Slovenci in je v svoje vrste privabila ugledne meščane, trgovce, učitelje, duhovnike in druge. Njen ustanovitelj in prvi direktor je bil Karl Moos. Z nekdanjo Akademijo filharmonikov ji je bilo skupno hotenje gojiti glasbo, zlasti instrumentalno. Bistvo in namen družbe sta bila nakazana v njenem statutu: plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v družbinem krogu. Člani so se delili na izvajalce - profesionalne glasbenike in uspešne diletante ter na poslušalce. Glede žensk je statut določal, da so lahko članice samo glasbenice, ki pripomorejo k ciljem družbe (pozneje so ta člen omilili). Častni člani so postali "tuji glasbeni ljubitelji, ki so s svojimi sijajnimi glasbenimi talenti in zaslugami družbi lahko koristni". Častni člani so bili nekateri veliki glasbeni mojstri: Josef Haydn (1800), Ludwig van Beethoven (1819), Nicolo Paganini (1824) in kasneje Johannes Brahms (1885).

Filharmonična družba si je prizadevala za ustanovitev javne glasbene šole, kjer bi se šolali kvalitetni izvajalci. Ta predlog se je uresničil prvič leta 1806, drugič pa leta 1816, ko se je za mesto učitelja glasbe prijavil tudi takrat dvajsetletni Franz Schubert, ki je kasneje zaslovel kot odličen skladatelj. V času Ilirskih provinc pod francosko zasedbo (1809-1813) je Filharmonična družba razglasila "kulturni molk" in s tem pokazala svojo zvestobo Avstriji.

Sezona je trajala praktično vse leto in sicer v dveh delih: od 1. maja do 31. oktobra ter od 1. novembra do 30. aprila. Koncerti, ki so jim pravili "akademije", so se pričenjali ob pol sedmih zvečer. Leta 1802 je imel orkester 25 glasbenikov, ki so zmogli izvajati ves tedanji repertoar. Vzpon Filharmonične družbe se je pričel leta 1856, ko Anton Nedved, izvrsten češki glasbenik, postal zborovodja moškega zbora in leta 1858 glasbeni ravnatelj družbe. Za družbo je pridobil mlade glasbenike, na spored je uvrščal zahtevna dela. "Motor" družbe je bil sedemindvajset let (1856-1883). Sodeloval je tudi pri Glasbeni matici. Uspehe je dosegel zlasti z novoustanovljenim zborom, s katerim je izvajal večje vokalno-instrumentalne skladbe.

On je tudi najbolj zaslužen za gradnjo nove stavbe Filharmonične družbe 1891 na mestu nekaj let prej pogorelega Stanovskega/Deželnega gledališča. Njegov naslednik Josef Zohrer (1883-1912) je bil kot dolgoletni dirigent naklonjen tudi sodobni simfonični ustvarjalnosti. V Ljubljano so kot gostje prihajali znani tuji umetniki: violinski virtuozi Pablo de Sarasate, Fran Ondriček, Bronislav Huberman, pianisti Alfred Grunfeld, Eugen Sauer, Paul Weingarten, Alfred Hoehn, mnogi pevci, med njimi Leo Slezak, orkestri z dirigenti Richardom Straussom, Hansom Richterjem, Oskarjem Nedbalom. V sezoni 1881-1882, ko je v Deželnem gledališču v Ljubljani deloval mladi Gustav Mahler, je nastopil kot pianist na koncertu družbe.

Prva Slovenska filharmonija (1908-1913)

Slovenska filharmonija, naša slavljenka, je bila rojena pred sto leti, vendar njeno življenje ni bilo vseskozi močno in trdno. To so pogojevale tudi zgodovinske okoliščine, predvsem dve svetovni vojni, zato njeno zgodovino delimo na tri obdobja. Poglejmo, kako se je začelo in kaj je spodbudilo ustanovitev Slovenske filharmonije..

Sprva so Nemci in Slovenci v Filharmonični družbi složno sodelovali, ko se je v drugi polovici 19. stoletja začela dvigati slovenska narodna zavest, so se vedno bolj vnemala nasprotja med Slovenci in Nemci. Leta 1872 je bila ustanovljena Glasbena matica, ki je skrbela za razvoj domače Glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Iz leta 1867 osnovanega Dramatičnega društva se je razvila slovenska opera (1892). V zadnjem desetletju 19. stoletja je zbor Glasbene matice zlasti pod vodstvom Mateja Hubada izvajal zahtevna vokalno-instrumentalna dela. Napetosti med Slovenci in Nemci so dosegla višek jeseni 1908, ko je po demonstracijah Ljubljana dobila slovensko podobo. Že nekaj let so tekle priprave za preoblikovanje "društvene godbe", ustanovljene leta 1900, v slovenski orkester, ki je bil za slovensko glasbo nujno potreben. Po dogovoru z Glasbeno matico je bil ustanovljen 23. oktobra 1908 in je dobil ime SLOVENSKA FILHARMONIJA. Za kapelnika so angažirali mladega češkega dirigenta Vaclava Talicha. Zaradi finančnih težav je moral orkester nastopati na zabavnih prireditvah in "ob pogrnjenih mizah" v hotelu Union. Vmes pa so se pripravljali na koncertni nastop, ki je bil popoln uspeh. Vaclav Talich je brž postal osrednja glasbena osebnost v Ljubljani.

Na sporedih simfoničnih koncertov Slovenske filharmonije je bila v načelu vsa svetovna literatura, še posebej pa je orkester izvajal dela slovenskih skladateljev Parme, Sattnerja, Premrla, Lajovca, Schwaba in drugih. V prvi sezoni je imela Slovenska filharmonija kar 190 nastopov, ne upoštevajoč rednega sodelovanja v operi in pogoste nastope ob raznih slovesnostih in prireditvah zabavne narave z lažjim sporedom. Poleg Talicha so orkester vodili nekateri drugi domači in tuji dirigenti, med solisti pa so nastopili pevec Julij Betetto, pianist Andrej Trost in pianistka Vida Prelesnikova. Ko je Talich v sezoni 1910-1911 odšel na izpopolnjevanje v Leipzig in Milano, ga je nadomeščal mladi dirigent Fritz Reiner, ki je dosegel velik uspeh z izvedbo Beethovnove pete simfonije. Po Talichovi vrnitvi k Slovenski harmoniji in v Deželno gledališče je dosegla glasbena sezona 1911-12 v predvojni Ljubljani najvišji vzpon. Konec marca 1912 pa je Talich odšel iz Ljubljane, kar je imelo usodne posledice. Delo orkestra je nazadovalo, zaradi finančnih težav in strankarskih nesoglasij je prišlo do krize v operi in Slovenski filharmoniji. Jeseni 1913 je imel orkester še dva koncerta, 27. septembra pa so ga razpustili. Prva svetovna vojna je za več let zavrla glasbena prizadevanja na Slovenskem.

Obdobje med vojnama do leta 1946

Konec prve svetovne vojne je prinesel Slovencem narodno državo v sklopu Jugoslavije, velik del našega narodnega ozemlja (Koroška, Primorska) je ostal zunaj meja matične domovine. Kmalu po koncu vojne je bila razpuščena Filharmonična družba zaradi njene nemške narave (formalno šele leta 1945), a novi oblastniki njene tradicije niso znali ohraniti in Ljubljana je za dolgo časa ostala brez rednih simfoničnih koncertov. Glasbeno življenje se je osredotočilo na zbor Glasbene matice, ki je dosegal vidne uspehe, obnovila se je opera in nastal je konservatorij, s čimer je bil omogočen razvoj glasbenega šolstva. Septembra 1919 so pri Glasbeni matici ustanovili Orkestralno društvo - amaterski godalni orkester, ki je vsa leta med obema vojnama nastopal samostojno ali skupaj s člani opernega in vojaškega, kasneje tudi radijskega orkestra ter študenti v simfonični zasedbi. Med dirigenti se je uveljavil mladi Lucijan Marija Škerjanc. Večkrat so v Ljubljani nastopali vojaški orkestri.

Na samostojnih koncertih je nastopal tudi operni orkester z dirigentom Mirkom Poličem. Iz tega orkestra so leta 1934 ustanovili Ljubljansko filharmonijo, ki je do druge svetovne vojne pripravila dva redna koncerta v sezoni, v goste pa vabila znane dirigente, med njimi tudi Lovra Matačića, ter soliste: violinista Zlatka Balokovića, pianista Rudolfa Firkušnyja. Vedno pomembnejšo vlogo je dobival radijski orkester, ki ga je vodil odlični dirigent Drago Mario Šijanec. Zlasti med vojno so bili koncerti radijskega orkestra pomembni glasbeni dogodki. Po izbruhu druge svetovne vojne pri nas, 6. aprila 1941, so nastopile nove razmere tudi za glasbeno življenje. Ob glasbi, ki je govorica ljubezni in miru, človek v najtežjih trenutkih najde uteho. Simfonični koncerti so postali bistveni sestavni del glasbene ponudbe v okupirani Ljubljani. V tem času je na pobudo radijskega in opernega orkestra nastal simfonični orkester, ki je s svojimi koncerti ljudem lajšal skrbi. Koncerti so bili večinoma v Unionski dvorani in večkrat razprodani.

Druga slovenska filharmonija (1947)

Po drugi svetovni vojni so nastale nove razmere na vseh področjih, tudi na glasbenem. Na pobudo skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba je bila "obujena" Slovenska filharmonija z odlokom ministrstva za prosveto z dne 30. decembra 1947. Slovenska filharmonija je dobila svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet in koncertno poslovalnico. Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel v Ljubljano tudi njen dirigent Jakov Cipci. Prvi umetniški direktor SF in njen vodja je bil Marjan Kozina, stalna dirigenta sta bila Jakov Cipci in Samo Hubad, zborovodji pa Rado Simoniti in Valens Vodušek- Prvi koncert novega orkestra Slovenske filharmonije je bil 11. januarja 1948 v veliki unionski dvorani, vodil ga je španski dirigent Salvador Bacarisee. V sezono 1954-55 je Slovenska filharmonija z novim načrtom: uvedli so tri abonmaje (rumeni, zeleni, rdeči). V letih 1958-1964 je bil direktor in umetniško vodja Marjan Lipovšek, zborovodje pa Janez Bole, Jože Hanc in Samo Vremščak. Ob koncu petdesetih let je Slovenska filharmonija uvedla ljudski abonma. Poudarek je bil na mladinskih koncertih in koncertih mladih umetnikov.

Abonmajske koncerte Slovenske filharmonije so obogatili mnogi sijajni solisti in dirigenti, med njimi violinista Yehudi Menuhin in Henryk Szering in pianistična zvezda tistega časa Arthur Rubinstein. Vsi so nastopali pod taktirko Boga Lajovica.

Slovenska filharmonija je v drugi polovici sedemdesetih let doživljala krizo. Pojavil se je predlog RTV Ljubljana o združitvi radijskega, opernega in filharmoničnega orkestra, ki je bil enodušno zavrnjen. V dvajsetih letih je imela (nova) Slovenska filharmonija kakšnih 1500 koncertnih nastopov. Darijan Božič, ki je Slovensko filharmonijo kot direktor in umetniški vodja usmerjal v letih 1970-1974 in je imel ob sebi mednarodno uveljavljenega dirigenta Oskarja Danona, si je zastavil nalogo: skrb za domače ustvarjalce in slovenske izvajalce. Z orkestrom sta nastopala dirigenta Marko Munih (1963-1971) in Anton Nanut (1980-1981). Marjan Gabrijelčič, umetniški vodja Slovenske filharmonije v letih 1975-1979, je ob koncu svojega vodenja te ustanove poudaril predvsem gostovanja: "Slovenska filharmonije je v tem obdobju izvedla več koncertov na gostovanjih kot prej v 26 letih," Orkester Slovenske filharmonije je z velikim uspehom nastopil na številnih festivalih in prireditvah po raznih evropskih državah.

Stavba Slovenske filharmonije in Cankarjev dom

Na mestu, ker stoji stavba Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu v Ljubljani, je nekdaj stalo poslopje Stanovskega gledališča, ki je bilo nemško, ki pa so ga obiskovali Slovenci, ker slovenskih predstav tedaj Ljubljana ni premogla. 17. februarja 1887 je ogenj do tal uničil staro Stanovsko gledališče. Toda vsaka stvar ima svojo dobro in slabo stran. Za ljubljanske Nemce je bil požar hud udarec, Slovenci pa so rekli: "Sam Bog ni mogel trpeti, da se godi Slovencem tolika krivica - poslal je ogenj na staro gledališče." Tam je zrasla nova stavba, ki je bila izročena glasbenim delavcem 25. oktobra 1891 ob slavnostnem koncertu. Obiskovalce, ki so prestopili prag nove stavbe, je zagotovo navdušila prekrasna velika dvorana s freskami slikarja H. Wettacha ter dobra akustika, komornim koncertom pa so lahko prisluhnili v mali dvorani. Brez večjih popravil je dvorana dočakala leto 1937, ko je pridobila balkon. Arhitekt Jože Plečnik je okrasil njeno vzhodno fasado. Pred praznovanjem 300-letnice predhodnic Slovenske filharmonije je potekala temeljita prenova stavbe. Prenovljeno stavbo so odprli 25. septembra 2001, ob 300-letnici prvih dokumentiranih koncertov pa so v veliki dvorani prvič zadonele tudi orgle.

Od jeseni 1982 so se odprle znatne nove možnosti za glasbeno udejstvovanje v Cankarjevem domu, kulturnem in kongresnem centru v našem glavnem mestu. Ustanovljen je bil leta 1976, ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja. Načrte za Cankarjev dom, ki so ga zgradili s samoprispevkom občanov Ljubljane in vseh Slovencev, je zasnoval arhitekt Edo Ravnikar. Gradnjo so pričeli leta 1978, končana pa je bila leta 1982. Cankarjev dom ima pet dvoran (velika dvorana ima 1400-1800 sedežev, srednja 615, okrogla 250, mala 220, sprejemna za 1500 gostov). V veliki dvorani so orgle s 75 registri. Ta hiša je zdaj tudi novi dom Slovenske filharmonije. Njena velika dvorana je sprejela največ 600 poslušalcev, v veliki dvorani Cankarjevega doma pa lahko njene koncerte spremlja 1400 ljudi.

(priloga 12_2008)

LETA 1456 UMRL JANEZ KAPISTRAN

redovni prenovitelj in pridigar, SVETNIK (* 1386)

Janeza Kapistrana štejemo med velike može 15. stoletja. Leta 1416 je sprejel redovno obleko sinov sv. Frančiška in si prizadeval za obnovo prvotnega duha frančiškanskega reda. Ko je leta 1453 padel Carigrad in so pričakovali turški napad na Srednjo Evropo, je Janez Kapistran na več državnih zborih pridobival kneze za složen nastop pri obrambi krščanske zemlje. Po notranjem navdihu je vodil krščanske čete v boj in 22. julija 1456 rešil Beograd nevarnega obleganja.

LETA 1848 ROJEN MARTIN CILENŠEK

BOTANIK IN POLJUDNOZNANSTVENI PISEC († 1937)

Študiral je prirodoslovje na graški univerzi in poučeval v srednji šoli v Leobnu in gimnaziji na Ptuju. Svoje botanične, geološke in potopisne članke je objavljal v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Kmetijskih in rokodelskih novicah ... Znan je predvsem po priročniku Naše škodljive rastline v podobi in besedi v kateri je opisal človeku škodljive rastline, in tudi stranske učinke zdravilnih rastlin, celo bakterijske bolezni. (»Ako se hočemo izogniti nesreči in škodi, moramo najprej svojega sovražnika spoznati in ga potem tam v živo prijeti, kjer je najbolj občutljiv. Zatorej je vsakemu človeku več ali manj potrebno, da se seznani z rastlinskimi kvarljivkami; kajti le tako jim more priti do živega in jih zatirati s pridom. ne.«) Knjiga nje tudi bogat vir slovenskega rastlinskega imenoslovja (»Slovenskim imenom smo dodali v kazalu tudi latinska in nemška, dobro vedoč, da je to marsikteremu čitatelju na korist. Pod slikami pa smo slovenskemu imenu pridejali še latinsko, zató da ne more nikdo dvomiti, ktero rastlino hočemo zaznamovati s slovenskim imenom.«)

LETA 1887 ROJEN RUDOLF GOLOUH

UREDNIK, NOVINAR, DRAMATIK, prvi slovenski anarhist († 1982)

Koprčan Rudolf Golouh je kot prvi viden slovenski anarhist ustanavljal in urejal v Trstu v italijanščini pisana glasila, ki so širila revolucionarje ideje. Pred prvo svetovno vojno in med njo je sodeloval pri vseh tedanjih slovenskih socialističnih glasilih (Rdeči prapor, Naprej, Zarja). Poleg politične dejavnosti je tudi literarno ustvarjal kot pesnik in dramatik. Najpomembnejša so prav njegova dramska besedila, ki jih je pisal za slovenski delavski oder (‘kolektivna drama’ Kriza, 1927).

LETA 1908 USTANOVLJENA SLOVENSKA FILHARMONIJA

Glasbena matica je Koncertni orkester ljubljanske Društvene godbe preimenovala v Slovensko filharmonijo. Dotlej je glasbeno življenje v Ljubljani obvladovala Filharmonična družba, ki so jo vodili in usmerjali predstavniki nemškega kulturnega kroga, Slovenska filharmonija pa je zadihala bolj slovensko (izbor, repertoar ...) To je bil poklicni ansambel, ki je bil potreben zaradi slovenske večine v mestu. Že v prvi sezoni je imel skoraj dvesto nastopov. Deloval je do leta 1913, ko so ga zaradi pomanjkanja sredstev razpustili

... več o slovenski filharmoniji preberite v prilogi 12_2008

LETA 1921 UMRL JOHN BOYD DUNLOP

ŠKOTSKI IZUMITELJ (* 1840)

Do njegovega največjega izuma je prišlo po naključju, ko se je sin, ki se je vozil s triciklom s polnimi kolesi, pritoževal, da ga preveč premetava in trese ... Tako je 31. oktobra 1888 patentiral gumijasto zračnico, ki je bila na kolo pritrjena z usnjenimi trakovi in je blažila tresljaje. Izum je pomagal pri uveljavitvi kolesa, tedaj najbolj uporabljenega prevoznega sredstva, pa tudi motorja in pri hitrejšem razvoju avtomobilizma.

LETA 1922 ROJEN JANEZ KOLENC

PESNIK, PISATELJ († 2014)

Rojen na Mirni, nekaj časa je bil s starši v Kanadi, po smrti je bil postal sirota. Med šolanjem je bil osem let v Marijanišču v Lj, kjer je začel pisati pesmi. Leta 1942 se je vpisal na slavistiko, vendar ga je zaradi vojne moral prekiniti, po vojni je bil nekaj časa zaprt, se je vrnil domov i n organiziral kulturno delo, leta 1954 je končal študij in kot učitelj deloval v Novem mestu (mentor Stezic). V osemdesetih je pisal v Dolenjske razglede (osem pesniških listov), v devetdesetih pa so pesmi začele izhajati tudi v knjižni obliki (Jesen viharnik, V Deveti deželi, Pogovor z mrtvimi ... Goreča sveča ...). Pisal je tudi prozo za otroke (Kurji Marko ...),novele in črtice (Iskanje v blodnjah ...), satirično kratko prozo (Mikunda in Mikundiči), dramska besedila (Tri). Za svoje delo je prejel Trdinovo nagrado (1992)

LETA 1943 UBIT FRANČEK PRELOG

MLADI PISATELJ, CVET IN UPANJE LUKARIJE (* 1922)

Doma v Zagojičih (fara Sv. Marjeta niže Ptuja), gimnazijo je začel v Mb, prišla je vojna in študij je nadaljeval v Lj ob pomoči strica univ. prof. dr. Janžekoviča. Ta mu je bil drugi oče in mentor, vodil je njegovo duhovno rast. Poleti 1943 je Franček maturira in zatočišče mu je ponudila družina Drobnič v Dobrepolju, kjer naj bi preživel počitnice, da bi nadaljeval študij slavistike. Tam ga je presenetil preobrat leta 1943, skušal se je prebiti do Ljubljane, toda z dobropoljskimi vaškimi stražami se je znašel sredi najhujših bojev na Turjaku. Po predaji so ga vlačili po zaporih in ga v noči na 23. oktober ubili pri Jelendolu ... Franček je že v gimnazijskih letih pisal kratko prozo (Stari Vuk), njegove črtice so bile objavljene po smrti (Lukarija, Veliki sen, Trnovo cvetje, Povest vasi ...), pisal je tudi pesmi ... Rad je imel svoje domače kraje (Lukarijo, Ptuj, Haloze (Brezovec) ali Slovenske gorice), navezan je bil na domačo zemljo, z vinograd, sončno hišo sredi goric ...

LETA 1950 UMRL FRANC TERSEGLAV

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1882)

Ljubljančan Franc Terseglav je bil ena najvidnejših osebnosti katoliškega gibanja na Slovenskem na začetku 20. stoletja in med obema vojnama. Študiral je bogoslovje, a ni postal duhovnik, temveč se je posvetil časnikarstvu, pisateljevanju in prevajanju. Prevedel je tudi izbor besedil velikega angleškega misleca, blaženega Johna Henryja Newmana, ki so leta 1981 izšla v založbi Kartuzija Pleterje z naslovom Premišljevanja in molitve.

LETA 1958 NOBELOVA NAGRADA BORISU PASTERNAKU

Doktor Živago je eno najbolj znanih literarnih del iz druge polovice 20. stol.. Roman je bil v Sovjetski zvezi na seznamu prepovedane literature, zato je izšel najprej na Zahodu, in po svetu preveden v osemnajst jezikov. Avtor Boris Pasternak je bilo prisiljen Nobelovo nagrado zavrniti, ker je tako zahtevala oblast dobil eden največjih ruskih lirikov 20. stoletja Boris Pasternak, avtor romana Doktor Živago.

nekaj misli avtorja:

• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

LETA 1973 UMRL BERNARD AMBROŽIČ

DUHOVNIK, UREDNIK, PASTORALNI DELAVEC (* 1892)

Frančiškan, posvečen leta 1915 v Mb, deloval kot katehet v Kamniku, po študiju na ljubljanski ff je odšel v ZDA, kjer je deloval trideset let in v Lemontu ustanovil slovensko duhovno središče frančiškanov. Leta 1955 pa se je preselil v Avstralijo. Zelo si je prizadeval za beatifikacijo škofa Barage (ustanovil Baragovo zvezo). V ZDA je pisal v izseljenski list Ave Marija, v Avstraliji pa v mesečnik Misli, ki jih je tudi urejal.

LETA 1983 UMRL FRANC DOLINAR

duhovnik, cerkveni zgodovinar, arhivar, PREROK SLOV. DRŽAVE (* 1915)

Rojen v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno in kasneje klasično gimnazijo. Ob prepovedi Slovenske ljudske stranke (1929) je protestiral proti kralju, zato so ga izključili iz klasične gimnazije. Študij je nadaljeval v Škofovih zavodih, hkrati je leta 1939 končal tudi študij teologije na TEOF v Ljubljani. Po posvečenju je postal prefekt v Škofijskih zavodih v Šentvidu, vmes pa je do 1943 študiral cerkveno zgodovino in pravo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Maja leta 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško in nato v Rim, kjer je nadaljeval študij zgodovine. Leta 1968 je nastopil službo v tajnem Vatikanskem arhivu, kjer je delal tudi v času, ko so odkrili (Jože Markuža leta 1971) enega od treh ohranjenih izvodov Trubarjeve Cerkovne ordinge (Cerkvenega reda, 1574). Pisal je v Meddobje (glasilo Slovenske kulturne akcije) vrsto zgodovinskih študij, esejev in kritik. Med pomembnimi sta eseja o Grivcu in  Slomšku. Izšle so tudi tri njegove knjige: Slovenska državna misel, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 in zbirka esejev, razprav in člankov Slovenska katioliška obzorja (1990). Lea 1980 se je preselil v Gorico, pokopan pa je v Sovodnjah, saj mu totalitarni režim v Sloveniji ni odpustil njegovega odklonilnega stališča do komunizma. Imenujemo ga prerok slovenske države, saj si je tudi po zaslugi njegovega delovanja  ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence, vizionarje in zagovornike samostojne slovenske države (dr. Cirila Žebota, Franca Jeze ...).

nekaj njegovih misli:

• Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.
  
• V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.
  
• Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.
  
• Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine.
  
• Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

LETA 2018 UMRL ALOJZ REBULA

PISATELJ, ESEJIST IN PUBLICIST, ADADEMIK, KRŠČANSKI MISLEC (* 1924)

Rojen v Šempolaju pri Trstu. Po gimnaziji je študiral klasične jezika na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1949 tudi diplomiral. Na srednjih šolah v Trstu je poučeval latinščino in klasično grščino. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar. Napisal je več romanov, povesti, novel, nekaj dram ... je vsestranski pisec in ga uvrščajo v sam vrh slovenske literature ... Stalno piše dnevnik in nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Je pa tudi prevajalec. Napisal je dve knjigi teoloških razmišljanj ter se še oglaša s svojimi aktualnimi komentarji. Znan je po svojem izvirnem pisateljskem slogu. Zaradi splošne razgledanosti in izobrazbe imajo številni ljudje njegovo pisanje za težko.

Odkar se je približal krščanstvu, svoje vere ni nikoli skrival, ampak je velikokrat predaval katoliškim izobražencem, duhovnikom ter se velikokrat oglašal v verskem tisku. Tudi v času, ko to ni bilo zaželeno. Pri Ognjišču je leta 1985 izšla njegova knjiga petih iger Savlov demon.

več:
F. Bole, prof. Alojz Rebula, Mislim, da bo Sveto pismo ostalo vedno na častni polici slovenskih knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1985) 6-10.
B., Rustja, Alojz Rebula, Kažipot h krščanstvu (...): Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2004), 8-12.
M. Erjavec, Alojz Rebula: Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2014), 54-56.

nekaj njegovih misli:

• Kakor si vere človek ne vzame sam, ampak mu jo daje Bog, tako si je tudi ne ohrani sam, ampak mu jo ohranja Bog.
• Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje.
• Krščanstvo mora mlad človek vdihavati. Iz naše dobrote, iz našega veselja, iz naše vere v vstajenje.
• Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.
• Skrivnost trpljenja postane v krščanski perspektivi milost. Še več: postane privilegij. Snov, ki se po nadnaravni kemiji spreminja v slavo vstajenja.
• Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.
• Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.
• Vera je tem globlja, čim manj je fanatična. Tem močnejša, čim strpnejša je. Tem pristnejša, čim bolj je človeška.
• Če bo kristjan iz dneva v dan samo za las manj sebičen, manj sam sebi pomemben, manj sam sebi moder, bo s tem opravil najtehtnejšo akcijo, ki jo kot kristjan zmore.
• Na oltar srca si lahko vsakdo, kdor veruje Vanj, postavi križanega ali vstalega Kristusa, saj je zmeraj isti Gospod.
• Brez daru čudenja smo stari in dolgočasni, kakor je tudi svet star in dolgočasen.
• Bistvo krščanstva je pričakovanje, njegovi glagoli se spregajo v futuru, v veličastnem marširanju smo.
• Krščansko uresničevanje sploh ne pozna razkoraka med mislijo, besedo in dejanjem, ker je za kristjana vse samo dejanje.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Še slab mesec nas čaka do začetka nove zimske sezone, ko bomo spet stiskali pesti za naše športnike. V zadnjih sezonah so nas še najbolj razvajali smučarji skakalci in med njimi najbolj uspešen Peter Prevc. Pred novo sezono me je zanimalo, kako se pripravlja nanjo, predvsem pa sem ga želel povprašati o športnih izzivih in odnosa do tega športa, ki še zdaleč ni samo šport moči in mišic, ampak vsaj toliko tudi šport glave in psihologije. 

Peter, začniva s tvojim delovnim tednom. Kako poteka le-ta slab mesec pred začetkom svetovnega pokala?

Tedni postajajo čedalje bolj natrpani. Na prvem mestu so treningi. Treniram od osem do desetkrat na teden, tako dopoldan kot tudi popoldan. Včasih imam samo intenzivnejše dopoldanske treninge, drugič spet manj intenzivne treninge, ki pa so razdeljeni na dve enoti na dan. To so vse treningi v telovadnici, ko opravljam vaje za kondicijo, za moč, dvigujem uteži, delam vaje za eksplozivnost, odriv itd. Treningi so razdeljeni na pridobitev grobe fizične moči, drugo je trening tehnike skoka z imitacijo, kar prav tako lahko počnemo v telovadnici. Na skakalnico se odpravimo do trikrat na teden, kjer se dodatno pili posamezne elemente skoka. Vmes se je treba regenerirati, nabrati moči za nove napore. Popoldanski in večerni čas je precej zapolnjen z medijskimi in predvsem sponzorskimi obveznostmi, kjer sem gost na raznih sprejemih ali konferencah podjetij. Kar ostane časa, ga poskušam rezervirati zase in za družino.

...

Več v novembrski številki

"Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje ..."

Leto 2014 je 'leto svetniških papežev': 27. aprila je papež Frančišek razglasil za svetnika svoja predhodnika Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005), 19. oktobra pa je med blažene uvrstil Pavla VI. (1963-1978), ki je pogumno in modro izpeljal do konca drugi vatikanski koncil. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.

Znamenit je stavek, ki ga je Pavel VI. zapisal v svoji apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija (1975): »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.« S temi besedami morda najbolje označil svoje življenje in poslanstvo: bil je učitelj, predvsem pa pričevalec. Njegova življenjska pot se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concessio pri Brescii.

Oče Giorgio je bil odvetnik in ugleden politik, mati Giuditta pa tih in mirna žena. Giovanni Battista, poznejši papež, je imel dva brata, Lodovica in Francesca. Že v otroških letih je čutil veselje do duhovniškega poklica, ki ga je dosegel z mašniškim posvečenjem leta 1920. Kot duhovnik je želel delovati na župniji, med ljudmi, toda predstojniki so imeli z njim drugačne načrte. Po diplomi na papeški diplomatski akademiji je bil dolga leta v službi pri vatikanskem državnem tajništvu, ob tem pa glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov, kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik v vatikanskem državnem tajništvu in v vojnih letih je organiziral pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za nadškofa v Milanu, največjem industrijskem mestu v Italiji. Svoje apostolsko delovanje je začel z misijonom pod geslom Bog je Oče. Ko je bil po smrti Pija XII. (9. oktobra 1958) za njegovega naslednika izvoljen sv. Janez XXIII., je Montinija med prvimi imenoval za kardinala.

Zavzeto je deloval na koncilu, prenovi Cerkve, ki se je po Božjem navdihu lotil 'stari' papež Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo je kardinalu Montiniju dejal: »Priporočam vam koncil!«, kakor da v njem vidi svojega naslednika, kar se je dejansko zgodilo: 21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je v petnajstih letih svoje papeške službe posnemal: v službi evangelija je veliko potoval, veliko pisal in govoril, predvsem pa svoje besede in svoja dejanja potrjeval s pričevanjem življenja.

Eden njegovih najožjih sodelavcev je življenje papeža Pavla VI. strnil v oceno: »Lahko rečem, da je bila njegova značilna poteza to, da je bil vedno služabnik. Služabnik Kristusa in človeka, služabnik koncila in prizadevanja za njegovo uresničitev, služabnik na apostolskih potovanjih, v prizadevanju za mir, pri obrambi vere z okrožnicami, govori in vsem svojim učenjem; ponižen služabnik, velikodušen v dejavni ljubezni.« Med njegovimi okrožnicami je največ prahu dvignila okrožnica o posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), ki je izšla leta 1968 in obravnava pereče vprašanje uravnavanja rojstev. Mnogi, ki so po izidu okrožnice papeža ostro napadali, so čez nekaj let priznali, da je imel prav, ko je zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, ampak se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo, da pridemo do resnične sreče, ki je v spolnjevanju Božjega načrta za vsakogar od nas. Kmalu po izvolitvi za papeža je na duhovnih vajah zapisal: »Luč na svetilniku gori in sama sebe použiva. Toda ima nalogo, da sveti drugim, če mogoče, vsem.« V tej podobi je videl svojo poslanstvo. Poudarjal je, da moramo Jezusa čim bolje poznati, če ga hočemo v življenju posnemati, in da smo v njegovi šoli vedno učenci prve stopnje – začetniki.

Modro je vodil tri zasedanja drugega vatikanskega koncila in pod njegovim vodstvom je 2500 koncilskih očetov sprejelo šestnajst listin, smernic za Cerkev v sedanjem času. Kot pomoč za njihovo uresničevanje je ustanovil škofovsko sinodo. Ob zaključku tretjega koncilskega zasedanja je 21. novembra 1964 razglasil Marijo za Mater Cerkve, kar so koncilski očetje navdušeno pozdravili. Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen mnogih krivičnih sodb, zorel pa je v senci križa. On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi molitev križevega pota v rimskem Koloseju. Njegov križev pot se je končal 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori. V svoji oporoki je zapisal: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, in še bolj, ker si me, ko si me naredil kristjana, prerodil in namenil za večno življenje.« Dodal je: »Želim, da bi bil moj grob res v zemlji s preprostim znamenjem, ki označuje kraj in vabi h krščanskemu spominu. Nobenega spomenika zame.« Zdaj je dobil svoj 'spomenik' v zboru blaženih in v našem hvaležnem in vernem spominu.

pričevanje 11_2014 - Silvester ČUK

»Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil ... O, ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!« Tako se je v svojem govoru 29. septembra 440, ko je bil posvečen v škofa in je zasedel Petrov sedež v Rimu, obrnil k Bogu papež Leon. Zanašajoč se na Božjo pomoč, je s svojim modrim in odločnim delovanjem vidno posegel v dogodke Cerkve in tedanjega državnega življenja, da si je zaslužil naziv Veliki. Cerkev je vodil enaindvajset let. V tem času je dvakrat rešil Evropo in zahodno kulturo pred uničenjem: leta 451 je šel naproti hunskemu kralju Atilu, ki je s svojo vojsko prodiral proti Rimu, in dosegel, da se je umaknil v Panonijo; štiri leta kasneje pa je posredoval pri vandalskem kralju Gejzeriku, da ni požgal Rima. Kot najvišji učitelj Cerkve pa je branil in varoval čistost vere.

Umirajočimi me učijo resnice o življenju. Ob njih spoznaš, kaj je v življenju res pomembno.

s. Emanuela Žerdin

Prvi novembrski dnevi nas sami po sebi silijo v razmišljanje o smrti in o slovesu s tega sveta. S. Emanuela, ki dela v Hospicu, se vsak dan srečuje s smrtjo, a zaradi tega ni zagrenjena, ampak zatrjuje da so umirajoči ljudje učitelji življenja. Svoje bogate izkušnje delili tudi z bralci Ognjišča, časopisa, ki ji je, po njenih besedah, tako ljub. 

Ali lahko našim bralcem predstavite Hospic?

Gibanje je nastalo v Angliji konec šestdesetih let. Neka zdravnica je bila pretresena, kako delajo z umirajočimi bolniki. Začela je gibanje, da bi tudi z umirajočimi delali kot z osebami, ki imajo človeško dostojanstvo in ne bi nanje gledali kot na tiste, ki se jih je treba samo še znebiti. Gibanje se je širilo najprej po Evropi, sedaj pa je razširjeno tudi po Ameriki. Pred dvajsetimi leti je prišlo tudi v Slovenijo, kjer je bila začetnica tega gibanja dr. Metka Klevišar. Hiša Hospic je nekakšna 'posledica' tega gibanja. V njej delamo tisto, česar ne moremo z umirajočimi delati doma. Ena ekipa hodi pomagat tudi po domovih, kjer imajo težko bolne in umirajoče ljudi in ne vedo, kako bi jim pomagali. Pomagamo tudi v procesu žalovanja, tudi pri procesu žalovanja otrok, ko izgubijo starše ali pa svoje vrstnike.

... 

Več si preberite v novembrski številki Ognjišča

Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Letos mo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jih boste strgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in božično ter novoletno obdarovanje. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe. Vendar je v Miklavževi ponudbi predstavljen samo del naše široke palete knjig. V ponudbi so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle.

Decembrskemu Ognjišču bo dodana še posebna Božična ponudba s knjigami za božič in novo leto. Velikokrat za darila poklanjamo nekoristne stvari. Tudi zato vas vabimo, da podarjate knjige duhovne vsebine, ki jih bodo lahko obdarovanca tudi čez čas vzeli v roke. Knjige založbe Ognjišča želimo ohranjati po nizkih cenah, da so dostopne tudi ljudem s plitkejšim žepom.

Prav tako bomo decembrski številki dodali stenski koledar z barvnimi fotografijami iz narave in navdihujočimi izreki, mogoče ga bo tudi posebej kupiti. Kupiti bo tudi mogoče listni stenski koledar, ki bo vpet v januarsko Ognjišče. Pripravili smo tudi žepne koledarje, ki jih boste lahko dobili v naših poslovalnicah.

Za prihodnje leto smo primorani nekoliko prilagoditi, torej zvišati letno naročnino za Ognjišče. Pri župnijskih uradih bo ta za leto 2015 znašala 28,50 €, za naročnike po pošti pa 29,30 €. Cena posamezne številke Ognjišča bo 2,60 €. Naročnina kot tudi cena revije, je še vedno zelo ugodna, zlasti če se primerja z drugimi revijami in časopisi. Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite ali naročite tudi drugim.

V tiskarno smo oddali že 5. izdajo knjige Zgodbe za srečo v družini. Veseli smo, da je ta knjiga našla pot do tolikih bralcev, da je potrebna že 5. izdaja. Najbrž te knjige ni treba posebej predstavljati, saj jo priporoča že njen naslov in dobra sprejetost med bralci. Pripravljamo tudi knjigo spominov Od petrolejke do iPada znanega zamejskega duhovnika Dušana Jakomina, ki je dejaven ne samo kot duhovnik, ampak tudi na drugih področjih (časnikarstvo, glasba). Pri svojih devetdesetih letih je še čil in dejaven in, ker je živel v razgibanem obdobju zgodovine in na razgibanem prostoru, je doživel marsikaj zanimivega. Z izdajo spominov bomo to iztrgali pozabi.

Med vsemi ponudbami naj omenimo še, da bomo od 26. do 30. novembra navzoči na slovenskem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Vsi, ki boste obiskali ta sejem, si boste lahko ogledali naše nove knjige in te ter druge izdaje kupili po ugodnejši, sejemski ceni.

Mesec november začenjamo s praznikom vseh svetih in s spominom na naše rajne. Rajnih in svetnikov se dotika tematika pisem, pa tudi s. Emanuela Žerdin, ki dela v Hospicu in smo jo povabili za gosta meseca, življenjsko prepričljivo govori o smrti in umiranju. Na str. 16 pa si lahko ogledate knjige, ki vam bodo pomagale v procesu žalovanja ob izgubi najdražjih (Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze, Izgubiti otroka).