* 31. januar 1891, Šentlovrenc na Dolenjskem, † 1. november 1974, Ljubljana

Pisateljica Marija Kmetova je na oder življenja stopila 31. januarja 1891 v Šentlovrencu na Dolenjskem, kjer se je rodila v številni družini nadučitelja Vincenca Kmeta. Imela je pet bratov in dve sestri. Ko je bilo Mariji komaj štiri leta, so izgubili očeta. Sirota Marija je preživela otroška leta pri stricu, ki je imel gostilno na Krtini pri Šentlovrencu. Mož je bil veseljak in je rad igral na klavir. Glasba je bila pri srcu tudi Mariji, ki je veselje do nje podedovala po starem očetu, vaškem organistu. Še bolj kot glasba pa so jo očarale knjige, ki jih je odkrila v zabojih na podstrešju. Ob branju je pozabila, da je samo preprosta deklica brez očeta: na krilih domišljije je poletela v čudovite svetove drugačne resničnosti. Že takrat se je v njenem srcu porodila želja, da bi tudi sama prijela za pero in bi tisto, kar v srcu doživlja, izpovedala drugim.

Prvo šolsko učenost je Marija nabirala v domačem Šentlovrencu, osnovno šolo je končala v Mariboru. Potem je pri redovnicah uršulinkah v Ljubljani obiskovala meščansko (srednjo) šolo. Odločila se je za učiteljski poklic in po končanem učiteljišču je opravila izpit iz jezikovno-zgodovinske smeri za pouk na meščanskih šolah. Devetnajstletna je dobila službo v takrat daljnem Trstu, kjer je devet let (1910-1919) poučevala na šoli sv. Cirila in Metoda in pri sv. Jakobu. Po prvi svetovni vojni so jo Italijani pregnali iz Trsta. Prišla je v Ljubljano in se naselila na Prulah, kjer je ostala vse do svoje smrti. Zaradi krhkega zdravja ni več poučevala, ampak se je posvetila zgolj pisateljevanju in prevajanju.

Pero je začela sukati že kot dijakinja. Ko ji je bilo štirinajst let je z nekaj sošolkami izdajala rokopisni list 'Lilija'. V njem je objavljala svoje prve literarne sestavke. S pesmimi in črticami se je oglašala tudi v otroških listih Angelček in Vrtec. Ko je od pisateljice Zofke Kvedrove, urednice lista Domači prijatelj iz Trsta, dobila svoj prvi honorar, je pripravila literarni večer. Kasneje je sodelovala tudi pri drugih listih: Slovanu, zagrebškem Ženskem svetu, Slovenskem narodu. Največ njenih leposlovnih del je izšlo v reviji Ljubljanski zvon v letih 1912-1923. Več svojih črtic, novel in povesti je izdala tudi v samostojnih knjigah. Prva je izšla leta 1920 z naslovom Bilke. Še ko je bila v Trstu, je napisala igro (dvodejanko) Mati, ki govori o odnosu matere do prizadetega otroka, in je bila z uspehom uprizorjena najprej v Trstu in nato v Ljubljani.

Sledila je povest Helena (1921), ki je bila prevedena tudi v češčino. Leta 1925 je izšel njen osebno izpovedni roman v metežu, naslednje leto pa zbirka črtic Večerna pisma, knjiga religioznih izpovedi in premišljevanj, pesmi v prozi. Po vrnitvi iz Assisija je leta 1926 za Mohorjevo družbo napisala knjigo Sv. Frančišek Asiški. Svojo dušo je iskreno razkrila v avtobiografski izpovedi Moja pota (1933). V času med obema vojnama, ko je veljala za vodilno slovensko pisateljico, je sodelovala pri mnogih slovenskih revijah katoliške smeri, največ pri Mladiki, ki jo je izdajala Mohorjeva družba in jo je urejal pisatelj F. S. Finžgar. Nekaj časa je bila sourednica in objavljala je črtice, novele, pisala je o materinstvu, modi, gospodinjstvu, negi žene in knjižne ocene.

Kmetova je tudi veliko prevajala, največ iz ruščine in nemščine. Posebej velja omeniti njen prevod Kristusovih legend švedske pisateljice Selme Lagerlöf, ki so izšle pri Mohorjevi (1927).

Čeprav ni ustanovila lastne družine, so bili vse življenje njena posebna ljubezen otroci. Njim je namenjena tudi njena zadnja knjiga Bureži-brbrači (1972), izbor krajše otroške proze. 'Lahko ste prepričani,' pravi Božidar Borko v spremni besedi, 'da vas bo pri tem branju spremljal hvaležen duh žene, ki ima za seboj več kot osemdeset let in ki je zmeraj ljubila mlade oči, zagledane v zgovorne črke dobrih knjig.'

(obletnica meseca 01_1991)

* 15. januar 1732, Tržič, † 7. november 1786, Ljubljana

Menih, pesnik in akademik

Zibelka mu je tekla v Tržiču, tedaj cvetočem železarskem mestu. Rojen je bil 15. januarja 1732 v ugledni meščanski družini in pri krstu je dobil ime Anton Feliks. Domači so poskrbeli za njegovo šolanje. Brati in pisati se je najbrž naučil v rodnem Tržiču, kot doraščajočega mladeniča ga najdemo v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Tam je bila popolna šestrazredna gimnazija, ki jo je tržiški dijak uspešno končal. Tedaj je njegova družina zašla v gmotne težave in najbrž je tudi to pripomoglo, da je Anton Feliks vstopil v red bosonogih avguštincev ali diskalceatov (ljudko "školcjatov"), ki so v Ljubljani imeli samostan tam, kjer je zdaj kavarna Evropa. Dobil je redovniško ime Joannes Damascenus - Janez Damascen. Kot član avstrijsko-češke province tega reda je bogoslovne študije končal na Dunaju, kjer je bil leta 1755 posvečen v duhovnika. Verjetno se je kmalu po posvečenju vrnil v Ljubljano in v ljubljanskem samostanu je bil lektor modroslovja in bogoslovja za študente svojega reda. Veljal je za zgovornega in družabnega meniha, vendar zaradi bolehnosti (mučil ga je protin) ni zahajal v družbo tedanjih ljubljanskih razsvetljencev, rad pa je sprejemal njihove obiske. Dobrodušni menih je v čustvenem zanosu tudi "koval" verze "sebi v veselje in uteho". Ko je bral pesnitev "Lenora" nemškega pesnika G. A. Burgerja, se je zavedel nizke cene svojega pesnikovanja in priznal, "da me je moj'ga petja sram". Pesniti je začel že pred izidom Pohlinove slovnice; zgledoval se je po latinskih klasikih in zlasti po avstrijskih domoljubnih pesnikih tistega časa. "Osrednji motiv pesniškega ustvarjanja mu je bilo rojstvo slovenske posvetne poezije," piše Anton Slodnjak in pripominja, da se "tudi v nabuhlosti Devovih priložnostnih verzov tu in tam zasveti sveža, skoraj realistična sličica, zablesti se pomenljiva metafora in zazveni živ, motivu prikladen ritem". Oče Janez Damascen je bil tudi med ustanovnimi člani Akademije operozov, ki jo je leta 1779 obnovil Blaž Kumerdej. Akademija ni obstajala dolgo, njeni člani so povečini prešli v razsvetljenski krog barona Žige Zoisa. Spomladi leta 1786 je bil z odlokom cesarja Jožefa II. samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani ukinjen; vanj so se naselili lazaristi. Oče Janez Damascen je zaradi bolezni ostal kar v samostanu, kjer ga je 7. novembra 1786 trpljenja odrešila smrt.

Pisanice in libreto prve slovenske opere

V zgodovino slovenske književnosti se je o. Janez Damascen Dev zapisal s pesniškim zbornikom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost, ki je prvič izšel leta 1779, zatem pa še naslednji dve leti; gradivo za četrti zvezek se je ohranilo v rokopisu. S Pisanicami se začenjata slovensko posvetno pesništvo in umetna književnost sploh. Nastale so pod vplivom francosko-nemškega almanaškega gibanja tiste dobe. Njihov urednik in glavni pesnik je bil Dev, ki je za prvi in tretji zvezek spesnil večino pesmi, v drugem in četrtem, ki ni bil natisnjen, pa so samo njegovi prispevki. V prvem zvezku so sodelovali še oče Marko Pohlin, Janez Mihelič, župnik v Radečah, bivši jezuit Martin Naglič, učitelj retorike v Ljubljani, in frančiškanski bogoslovec Valentin Vodnik. Tretji zvezek, ki je izšel pod naslovom Pisanice od lepeh umetnosti, je prinesel Vodnikovi pesmi Zadovolne Krajnc in Klek. Ti dve pesmi po soglasni sodbi literarne kritike presegata povprečje besedil v Pisanicah. Vodnik je bil "edini sodelavec Pisanic, ki se je tudi pozneje posvečal poeziji in postal po letu 1800 prvi zares popularni slovenski pesnik," sodi Janko Kos, ki poudarja, da so bile Pisanice kljub svoji začetniški nebogljenosti za razvoj slovenske književnosti zelo pomembne. Upoštevajoč dejstvo, da je vsak začetek težak, Kos ne soglaša z Zoisovo sodbo o Pisanicah, da je "boljše nič kot pa kaj takega". V začetno slovensko pesništvo, pravi, so Pisanice vnesle sicer zastarele, vendar v evropskem pesniškem izročilu veljavne vzorce, smeri in stile. Dev in Vodnik, njihova glavna pesnika, sta po tujih vzornikih gojila mnoge pesniške zvrsti in oblike: ode, elegije, basni, epigrame, povesti v verzih z moralistično vsebino, priložnostne pesmi.

Precej prostora v drugem zvezku Pisanic (1780) je bilo odmerjenega Devovi "prepevni preži" - besedilu ali libretu prve slovenske opere "Belin". Za uprizoritev je besedilo uglasbil Jakob Frančišek Zupan (1734-1810), učitelj v Kamniku, ki je uporabljal recitative, arije in zbor, vendar se njegova opera ni ohranila. V tej spevoigri je Dev v "zvonko rimanih vrsticah opeval zmago Belina, sončnega boga, nad Burjo, poosebljenjem divjaštva in nekulturnosti, ki je hotela osvojiti otok Rod in primorati otočane, da jo časte kot boga. S to alegorijo je proslavil začetek slovenskega pesništva in napovedal njegovo zmago nad uničujočimi silami neomike" (Anton Slodnjak).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 11, str. 28.

LETA 1517 MARTIN LUTER (1483-1546) ZAHTEVA PRENOVO CERKVE

("GLAVE IN UDOV") V DUHU EVANGELIJA

S petindevetdesetimi tezami na vratih wittenberške cerkve je nemški katoliški duhovnik in redovnik Martin Luter sprožil reformacijo, versko in družbeno gibanje, ki je v prvi polovici 16. stoletja zajelo Evropo, predvsem srednjo in severno. Papeštvo je bilo tedaj precej posvetnjaško; višje cerkvene službe (škofovske) so bile v rokah plemstva, med ljudstvom je delovala malo izobražena in slabo plačana duhovščina. Ena osnovnih zahtev Lutrovega reformacijskega gibanja je bila: podlaga krščanske vere je Sveto pismo, zato je treba omogočiti, da ga ljudje berejo v svojem domačem jeziku, prav tako naj bo v domačem jeziku bogoslužje. Luter je opustil večino katoliških zakramentov, tudi duhovništvo, ker je oznanjal nauk o duhovništvu vseh krščenih. V Nemčiji so se nove vere (z Rimom je Luter prelomil leta 1520) oklenili zlasti plemiči, računajoč, da bodo tako prišli do cerkvenih posesti.

več o reformaciji:
zapis: Bliža se leto 2000, v: Ognjišče 9 (1998).
F. Perko, Martin Luter, v: Ognjišče 11 (1983).
S. Čuk, 500 let reformacije, Priloga, v: Ognjišče 11 (2017), 56.

Lutrova misel:

• Bogu ne moremo narediti nobenega večjega in boljšega dela in ne moremo mu izkazati bolj žlahtnega češčenja, kakor storimo tedaj, če se mu zahvalimo.

o njem:

• Luter gotovo ni bil svetnik v običajnem pomenu besede, prav tako pa ni bil hudič, kakor so ga včasih prikazovali katoličani. Bil je močna osebnost, globoko veren, pol notranjih stisk, ki jih je hotel reševati s pomočjo vere. Bil je izredno eruptiven, nagel, hkrati pa odločen in nepopustljiv v svojih stališčih. Hotel je prenoviti v stoletjih zaprašeno in preležano Cerkev. V spletu zgodovinskih okoliščin pa je postal začetnik reformacije. (F. Perko, v: Ognjišče 11 (1983))

LETA 1851 UMRL PETAR II. PETROVIĆ NJEGOŠ

ČRNOGORSKI VLADIKA, PESNIK (* 1813)

Črnogorska književnost je svoj prvi in doslej najvišji umetniški vzpon dosegla po zaslugi svojega vladarja, vladike (cerkvenega predstojnika) Petra II. Petrovića Njegoša. Bil je utemeljitelj črnogorskega umetnega pesništva. Njegovo najboljše delo, ep Gorski venec, napisan v obliki drame, je lirsko-epsko razmišljanje o svobodi in vrednosti življenja. Postal je last črnogorskega naroda in bil je preveden v domala vse evropske jezike.

LETA 1889 ROJEN ANDREJ BUDAL

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST, POSREDNIK MED KULTURAMA (u 1972)

Po rodu iz Štandreža pri Gorici, je po študiju romanistike služboval kot srednješolski profesor v različnih krajih. Pisal je povesti (Križev pot Petra Kupljenika, Župan Žagar, Čigava si?) in pesmi, članke, kritike in eseje. Prevajal je tudi italijanščine; pomembna je njegova posredniška vloga med slovensko in italijansko kulturo.

LETA 1931 ROJEN STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG ( † 2011)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija ... Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih ... Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot 'gost meseca' v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne 'kalvarije', se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 11_2011 in v rubriki gost meseca 04_1998

LETA 1997 UMRL JANEZ JEGLIČ - JOHAN

ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC (* 1961)

V noči na današnji dan je Tomaž Humar obupan sporočil v bazni tabor pod himalajskim velikanom Nuptsejem (7855 m), da Johana ni več, da ga je najverjetneje odnesel sunek vetra. Tako se je končala življenjska pot velikega alpinista, ki je v svojih zadnjih urah s Tomažem Humarjem preplezal še zadnjo prvenstveno v Z steni Nuptse ... S plezanjem je začel leta 1978, kar tako – samouk, po končani alpinistični šoli in vojaščini se je popolnoma posvetil alpinizmu. Že po dveh letih plezanja je imel okrog 150 vzponov vseh težavnostnih stopenj ... Leta 1982 se je uvrstil v alpinistično odpravo v Kolorado (ZDA), kjer je s Silvom Karom v Hudičevem stolpu preplezal prvo smer IX. težavnostne stopnje v takratni jug. domovini. Naslednje leto se je z Karom in Knezom odpravil plezat v Patagonijo, preplezal številne smeri v Fitz Royu, in bil leta 1986 član zmagovite naveze po prvenstveni smeri v vzhodni steni Cerro Torreja, kamor je hodil plezat nove smeri še leta potem. ... V osemdesetih je Johan skupaj s svojimi soplezalci (Karom, Svetičičem, Knezom, Kozjekom) premikal meje slovenskega alpinizma in leta 1990 sta s Karom splezala »nemogoče« v tehnično izredno zahtevni steni (Baghirati III), ... Lahko bi še naštevali njegove podvige, tudi doma, v prostem in lednem plezanju ... bilo jih je res veliko. Za vse to je prejel tudi priznanja (Bloudkovo nagrado, naziv najuspešnejšega alpinista leta v Sloveniji, najboljšega športnika v občini Domžale ...) za film o plezanju v Patagoniji pa sta s Silvom Karom na mednarodnem festivalu gorniškega filma v Trentu osvojila tudi priznanje Srebrni encijan.

več o plezanju v Cerro Torreju v Ognjišču 7/8_1986 (pogovor s Silvom Karom)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1415 ROJEN KRIŠTOF KOLUMB

ITALIJANSKI RAZISKOVALEC IN TRGOVEC († 1506) (drugi možni datum rojstva je 25. julij)

Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike - "novega sveta". Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.

LETA 1871 ROJEN PAUL VALERY

FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST IN FILOZOF († 1945)

V Montpellieru je študiral pravo in se v Parizu seznanil s pesnikom Mallarméjem, ki je zelo vplival nanj. Preselil se je v Pariz in leta 1917 nenadoma zaslovel s svojimi pesmimi, tako da je veljal za največjega francoskega lirika svojega časa. Pomembni so tudi njegovi esejistični spisi. Raziskoval je različne pojavne oblike človeškega duha in zavračal vsako transcendenco. Njegove pesmi so izšle leta 1992 tudi v slovenščini (prevod Borisa A. Novaka)

nekaj njegovih misli:

• Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi.
  
• Bogatiti se moramo med seboj z našo različnostjo.
  
• Človek je neskončno bolj zapleten kot njegove misli.
  
• Resen človek nima veliko idej. Človek z idejami ni nikoli resen.
  
• Sreča ima zaprte oči.
  
• Zgodovina je znanost o stvareh, ki se ne ponavljajo.
  
• Knjige imajo enake sovražnike kot človek: ogenj, vlago, živali, čas in svojo lastno vsebino.

LETA 1891 ROJEN MATIJA MALEŠIČ

PISATELJ IN PRAVNIK († 1940)

"Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! ... Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti." Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji "sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 06_2010

neznani pisec spominskega članka v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal:

"Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ... Latinski pregovor pravi: 'Honores mutant mores' (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini."

LETA 1895 UMRL FRAN CELESTIN

PISATELJ, LITERARNI KRITIK IN LITERARNI ZGODOVINAR, POSREDNIK RUSKEGA REALIZMA (* 1843)

Slavist Fran Celestin, rojen na Kleniku (Vače pri Litiji), je bil nekaj časa profesor v Rusiji, zatem na Dunaju, najdlje pa v Zagrebu. Uveljavil se je predvsem kot esejist. V eseju Naše obzorje (1883) se je zavzel za uveljavitev socialno kritičnega realizma, kakršnega je spoznal v Rusiji, in kritično ocenil slovenske realiste (Jurčiča, Levstika, Stritarja). Kot literarni zgodovinar je med domačimi pisci obravnaval zlasti Prešerna.

LETA 1897 ROJEN STANKO LEBEN

Romanist, prevajalec, vpeljal študij španščine, literarni kritik († 1973)

Literarni zgodovinar, kritik in prevajalec Stanko Leben je bil med prvo svetovno vojno na fronti in v ujetništvu, nato je v Ljubljani študiral romanske jezike in filozofijo. Nekaj časa je poučeval na srednjih šolah, od leta 1938 do upokojitve (1956) je na ljubljanski univerzi predeval romansko jezikoslovje ter vpeljal študij španščine. Bil je med ustanovitelji literarne revije Sodobnost (1933–1941). Veliko je prevajal iz romanskih jezikov ter objavljal razprave s področja romanske književnosti.

LETA 1899 ROJEN LEO VILHAR

SLIKAR IN MUZEALEC († 1971)

Rodil se je v Velikem Otoku pri Postojni, že mlad je bil na soški fronti (na italijanski strani) in se kasneje boril med prostovoljci generala Maistra za severno mejo. Leta 1923 se je preselil v Jugoslavijo, potem pa kmalu odšel v tujino, kjer se je posvečal slikarstvu (na zasebni akademiji v Milanu), veliko je potoval, v Alžiriji in Maroku je preživel dvanajst let. Zelo nemiren duh, vedno in povsod je iskal predvsem eksotiko, vzhodnjaške motive ... Med vojno je bil zaradi političnega delovanja nekaj časa tudi zaprt, po vojni pa se je vrnil domov in živel v Postojni, kjer je bil eden od ustanoviteljev Notranjskega muzeja (tudi ravnatelj do upokojitve 1964) in prvi Primorec, član Društva muzealcev Slovenije. Veliko je tudi slikal, vendar doma ni bil tako cenjen kot v tujini ...

LETA 1910 UMRL JEAN-HENRI DUNANT

ŠVICARSKI MIROVNIK IN HUMANIST, OČE RDEČEGA KRIŽA (* 1828)

Švicarski človekoljub Jean Henri Dunant je eden od ustanoviteljev mednarodnega odbora Rdečega križa (1863). Vse svoje življenje je posvetil uresničenju svojih humanitarnih zamisli, ki so po bitki pri Solferinu (1895) pripeljale do ustanovitve Društva za pomoč vojnim ranjencem. Živel je pozabljen in v bedi, dokler mu niso leta 1901 kot prvemu podelili Nobelovo nagrado za mir.

LETA 1932 UMRL ANTON FUNTEK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1862)

Ljubljančan Anton Funtek, po poklicu učitelj, je s svojo pesniško zbirko Izbrane pesmi (1894) vzbudil silen odpor pri predstavnikih moderne. Pisal je tudi mladinsko poezijo. Pomembnejše kot njegove pesmi so njegovi prevodi del svetovne književnosti (Shakespeare, Goethe, Hauptmann). Napisal je libreto za lirično opero Teharski plemiči (1890) Benjamina Ipavca

LETA 1998 UMRL JOŽE TISNIKAR

SLIKAR (* 1928)

Rojen v Mislinji je moral po očetovi smrti v tovarno. Pri vojakih je bil bolničar in po končanem služenju se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je delal v bolnišnici (pomoč pacientom), kasneje pa je delal v secirnici (do upokojitve). Iz tega delovnega okolja je tudi črpal umetniški navdih za svoje umetnine, ki so sprva zbujale nelagodje in grozo, toda če razumemo slikarjevo povezavo življenja in smrti, ki si podajata roki, si jih lahko razlagamo tudi drugače. Tisnikar je bil slikar samouk, ki je v začetku delal pod mentorstvom ak. slikarja Karla Pečka. V Slovenj Gradcu se je takrat odvijalo bogato likovno dogajanje, sem so prihajali tudi tuji umetniki in Tisnikar je vse to opazoval in delal primerjave. Najprej je skušal kopirati stare mojstre, toda s tem ni bil zadovoljen, skušal je odkriti svoj izraz in prepoznaven je postal prav po tem. Vodilo ga je njegovo tragično občutje življenja, v likovn izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, se je zatekal v trenutkih krize. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo, da se je izpovedoval ... Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Je eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v temni modernizem.

LETA 2000 UMRL ANTON POLENEC

ZOOLOG, raziskovalec sveta pajkov (* 1910)

Kot diplomirani biolog je poučeval na gimnaziji v Kranju in v Spittalu ob Dravi v Avstriji. V letih 1949–1975 je bil profesor zoologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1955 do 1980 ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in posodobil je njegove zbirke. Bil je strokovnjak za pajke in opisal okoli 500 vrst v Sloveniji; po njem je imenovan rod Polenecia. V raznih revijah je objavljal strokovne in poljudne članke. Njegova najpomembnejša knjižna dela so: Razvoj živega sveta, Iz življenja žuželk, Iz življenja pajkov, Živi svet.

LETA 2011 UMRL VIKTOR SNOJ

RESTAVRATOR, SLIKAR ISTRSKIH MOTIVOV (* 1922)

Po osnovni šoli v rojstni Ljubljani je želel postati grafik, toda šele leta 1950 se mu je želja uresničila: začel je študij na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Že med študijem je sodeloval pri različnih restavratorskih projektih. Ko so začeli restavrirati znamenite freske v Hrastovljah, ki jih je leta 1949 odkril domačin slikar in kipar Jože Pohlen, je bil tudi on med restavratorji. V vasi se je naselil in uredil svoj atelje, kjer so ga navdihovale te freske in kraški svet.

pripravlja: Marko Čuk

Uspeh, znanje, ocene in dobljene točke so največkrat tiste reči, ki si jih mladi od šole želijo in jih ženejo naprej. Na poti do uspeha pa se večina mladih srečuje z različnimi ovirami: prisotni so strahovi, psihološke težave in tesnobe, tukaj so še trema in težave z govorno komunikacijo, učno tehniko in disciplino. Mladi se pogosto soočajo s pomanjkanjem smisla, zakaj se sploh učiti, kakšen neuspeh jih lahko povsem sesuje.

To so stvari, ki lahko dnevno mučijo šolarja. Za mnoge od njih ne zna in ne zmore najti rešitve. Prav zato si tokrat poglejmo, kako se pripraviti na vstop v novo šolsko leto, ter se opremimo z nekaj veščinami, kako obvladati strah in tremo ter izboljšati sposobnosti komuniciranja v šoli.

Poletnih počitnic je konec. Vem, nič novega. Tudi šolska torba je že pripravljena. Manjka le še 1. september, ko bo potrebno stopiti skozi šolska vrata. Pa veš, kaj vse neseš skoznja? Verjetno lahko kaj hitro našteješ, da kup novih izbranih zvezkov, pa peresnico z vsem potrebnim priborom, učbenike in delovne zvezke s prav posebnih vonjem, šolske copate in še bi se našlo. Vse to je res, vendar s seboj neseš še nekaj. Namreč tisto, zaradi česar mogoče že prvi dan težko prestopiš šolski prag ali pa se tega dodobra zaveš šele ob prvih testih, spraševanjih, nastopih ... Da, tudi strah je eden od neizogibnih spremljevalcev na šolski poti.

Strah je od znotraj votel, okoli ga pa nič ni

Gotovo si vsaj enkrat v življenju slišal ta znani rek, bodisi od staršev in učiteljev bodisi od znancev ali sošolcev. Zate ne vem, a meni nikoli ni bil preveč všeč. Če me je bilo strah, me je bilo pač strah in prigovarjanje, da strahu ni, je v meni vzbudilo le še večje dvome in skrbi. Tako se človeku hitro zazdi, da je strah nekaj slabega, nekaj, o čemer se ne govori preveč na glas, in mogoče celo pomisli, da je eden in edini, ki se mu kaj takega dogaja. Skozi leta sem kljub vsemu spoznavala, da je strah nekaj normalnega in da se z njim vsakodnevno srečujemo prav vsi.

Strah je čustvo, za nas predvsem neprijetno. V grobem lahko rečemo, da se pojavi takrat, ko se počutimo ogroženi. Če pogledamo konkretno za šolske zidove, navadno govorimo o tremi, ki je ena od oblik strahu. V SSKJ je trema opredeljena kot velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom. Navadno je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli uspešno doseči ali zaključiti dano nalogo.

Če bi te vprašala, ali je trema zate nekaj lepega, dobrega, si upam trditi, da bi mi vse prej kot pritrdil. Vse spremembe, ki se pojavljajo v našem telesu takrat, ko nas je strah, niso ravno najboljši del dneva.

Lica zardijo, roke in noge se tresejo ...

..., obenem postanejo še mrzle. Kolena se nenavadno šibijo, celo telo je napeto, močneje se potiš, v želodcu se pojavi nenavaden občutek. Poleg tega pospešeno in neenakomerno dihaš, v tvojih mislih pa se že slika prizor, kako stojiš pred polnim razredom in se nikakor ne moreš spomniti osme kitice Zdravljice. S pravkar omenjenim se prej ali slej pobližje sreča vsak. Kljub neprijetnostim pa se je potrebno zavedati, da je trema tudi pozitivna in celo nujna. Se sprašuješ zakaj? Prav strah oziroma trema nas največkrat motivira in spodbudi, da znamo dobro oceniti svoje sposobnosti in znanje za situacijo v prihodnosti (na primer spraševanje), se nanjo bolje pripraviti ter se v njej tudi bolje znajti. Tako bomo z učenjem pričeli že prej in ne zadnji dan, seminarsko nalogo bomo pred oddajo še enkrat pregledali in popravili morebitne napake ...

Zakaj trema sploh obstaja?

Včasih prav zares ne razumemo, zakaj se trema pojavi, spet drugič pa že vnaprej vemo, da se bomo v neki situaciji morali soočiti z njo. Največkrat se vzrok zanjo skriva v tem, da se bojimo odziva drugih. Tako se trema npr. pojavi pred šolsko tekmo v teku. Strah nas je, da bomo dosegli slab rezultat in se nam bodo smejali, da bodo rekli besedo ali dve, ki bi ju najraje preslišali ... Trema se velikokrat pojavi pred situacijami, ki so nam neznane, ali pa pred takimi, v katerih smo že imeli slabo izkušnjo. (Ko na šolski proslavi denimo recitiramo pesem in se nam nekje zatakne, bo trema pred naslednjim takšnim nastopom lahko še večja.) Prav tako velikokrat podvomimo v svoje sposobnosti in si v mislih ustvarjamo situacije, ki nam prikazujejo najslabši razplet. Eden takih primerov je, da v mislih ponavljamo snov za test, pa se ne spomnimo celotnega odgovora. Takrat se ustrašimo, saj smo prepričani, da bomo v testu dobili ravno to vprašanje.

O razlogih in dejavnikih, ki so vzrok za tremo, bi lahko razpravljali v nedogled, a še bolj kot to je pomembno dejstvo, da je tremo mogoče obvladati in se z njo uspešno spoprijeti. Poleg čisto praktičnih vaj in nasvetov, ki nam pri tem pomagajo, se za trenutek ustavimo še pri Bogu, ki pravi:

»Ne bojte se!«

Ta stavek je v Svetem pismu zapisan res velikokrat. Zakaj? Ker je bilo tako, kot je danes nas, nekoč strah preroke, apostole in celo Jezusa. Da, celo njega. Toda v vsem svojem strahu je poslušal Boga in mu zaupal. Božje besede je vzel zares, jih živel in k temu s svojim zgledom vabi tudi nas. Seveda to ni najlažje, sploh ne takrat, ko je potrebno res veliko poguma, da si upamo stopiti strahu naproti, a Bog nam obljublja, da je z nami in nam bo pomagal.Tako imamo kristjani še eno oporo več. V več revijah, kjer nam ponujajo nasvete za obvladovanje treme, bomo zasledili, da moramo zaupati sebi in svojim sposobnostim. Če k temu dodamo še zaupanje v Boga, saj nam je on podaril talente in sposobnosti, potem bomo gotovo lahko naredili marsikaj lepega in tudi težkega.

Veščine retorike

Za mnoge težave s tremo ima odgovor veda, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem in izgovorjavo, suverenim nastopom, obvladovanjem mimike in gestikulacije. Retorika. Ta nas nauči javno nastopati in predstavljati naše znanje, s tem pa poskrbi, da lahko obvladamo tako strah kot tremo.

Pogosto nas je strah že pisnih preverjanj znanja, s strahom pred nastopanjem pa se srečuje velika večina ljudi. Ni tako preprosto stopiti pred tablo in pokazati svoje znanje. Prav tako ni enostavno stopiti na oder ali pred mikrofon in povedati svoje mnenje. Marsikateri radijski ali televizijski voditelj, politik in nenazadnje tudi duhovnik v pogovoru prizna, da je – ne glede na prehojemo pot in nabrano kilometrino – pred nastopi še zmeraj prisotnega nekaj strahu. To je samo dokaz, da strah in trema nista samo spremljevalca v šoli, ampak se bomo z njima srečevali tudi kasneje v življenju.

Prav je, da se čimprej naučimo vsaj nekaterih veščin, kako obvladovati strah in tremo narediti za svojo prijateljico. J Te veščine nam lahko služijo za boljšo zbranost in samozavest, da bomo v ključnih trenutkih lahko pokazali največ, kar znamo in zmoremo. Razvrstimo jih lahko v tri skupine. Prva je vezana na pridobivanje znanja – če znanja ni, nam tudi ostale veščine ne morejo biti v pomoč. Druga skupina predstavlja veščine, ki so vezane na naše telo, mimiko, geste in splošno telesno govorico. Tretja skupina veščin pa se ukvarja s psihološko pripravo na nastop in z umirjanjem, ki daje potrebno zbranost pred vsakim nastopom.

1. Dobro se pripravi

Vse veščine dobrega nastopanja ti ne bodo nič koristile, če ne boš imel potrebnega znanja, zato je za dober in samozavesten nastop nujno dobro poznavanje snovi. Kampanjsko polnjenje glave dan ali dva pred pred nastopom ali ustnim spraševanjem običajno vodi v katastrofo. S tem si povečaš stres in zmanjšaš zbranost, bolj si nemiren, skozi glavo ti šviga kopica nepovezanih informacij, ki se ti niso vtisnile v spomin. Zmagovalna kombinacija za totalno blokado. Z učenjem torej začni pravi čas, saj je to temelj dobre priprave.

2. Nauči se samo glavne alineje

Pri učenju in nabiranju znanja, predvsem ko gre za ustno spraševanje, je nujno, da se ne učiš na pamet celotnih stavkov, odstavkov. Če si najprej zapomniš glavne alineje, na katerih potem znanje gradiš in ga vključuješ v širše razumevanje snovi, lahko nasploh dosežeš boljše učne uspehe. Učenje stavkov na pamet je lahko huda ovira. Ko boš v razredu pred tablo in bo celotna situacija drugačna, kot si jo imel doma, boš lahko veliko bolj nemiren in pozoren samo na potek stavkov, ki si se jih želel naučiti, ne pa na širšo predstavitev snovi. V takih primerih te hitro zmede kakšno učiteljevo podvprašanje, ki prekine tvoje govorjenje. In še to – pri napiflanih stavkih se dogaja, da jih hočeš odrecitirati na hitro, zato tvoje govorjenje postane zelo hitro in manj razumljivo. Cilj je torej, da osnovo tvojega znanja predstavljajo glavne alineje, na katere potem obešaš razne enote snovi.

3. Predstavljaj si situacijo!

V večini primerov, sploh v šolskem okolju, si lahko zelo natančno predstavljaš, kako bo potekalo ustno spraševanje. Kje boš stal, kdo te bo gledal in poslušal, kako bo potekalo spraševanje, ali boš imel kaj v rokah, ali boš stal pred govorniškim pultom ali bo pred teboj miza itd. Ko imaš kakšno predstavitev seminarske naloge, te lahko pogosto zmedejo kakšne težave s tehniko, zato se že pred nastopom pozanimaj, kako se denimo nastavi projektor, da se bo dobro videlo.

Prav tako si lahko dobro predstavljaš, kako bo potekal pisni test, kaj lahko imaš pri sebi in česa ne. Nekaj podobnega si recimo pred smučanjem predstavlja tudi smučar – v mislih prevozi neko progo in si jo tako utrdi v glavi, preveri opremo in se šele potem odpravi na progo. Tvoj cilj naj bo čim manj neznanih stvari, ki bi te lahko presenetile. Tako boš bolj miren in osredotočen na bistveno – kako čim bolje pokazati znanje.

4. Govorica rok

Mnogo dijakov želi biti pred tablo čisto pri miru. Sčasoma se začnejo nehote in nezavedno premikati in gestikulirati, kar največkrat ne spada v njihov nastop. Le kdo ne opazi, kako se kakšen sošolec igra s prsti, si grize nohte, se ziblje ali prestopa, ali pa, kako začne kakšna sošolka navijati lase okrog prstov. Če že posegamo po gestah, naj bodo te usklajene s pripovedovanjem in razlaganjem, ne pa da so izvedene nezavedno in so prej moteče, kot pa da bi podkrepile našo vsebino. Pomemben je že položaj, kako stojiš. S spodnjimi okončinami bodi bolj pri miru in gibanje premakni v zgornje okončine – predvsem v roke, ki naj bodo edine, ki se premikajo. Z njimi boš podkrepil svoje govorjenje.

5. Telesna govorica

Pomemben je vtis, ki ga naredimo, ko pridemo pred tablo. Če tam stojimo čisto poklapani in sključeni, dajemo čisto drugačen vtis, kot pa če se pred tablo odpravimo samozavestno in tam tudi pokončno stojimo. Med odgovarjanjem moramo iskati očesni stik z učiteljem, saj s tem vzbudimo prepričanje, da stvar obvladamo in se ne skrivamo pred pogledom.

6. Posnemi se!

Za test lahko uporabiš kar svoj telefon, ki ima gotovo možnost glasovnega snemanja. Ko se naučiš določeno snov, se lahko posnameš in nato poslušaš, kako si odgovarjal. Bodi pozoren na izgovarjavo, na mašila, premore. Hkrati lahko ugotoviš, kako ti je šlo vsebinsko. Naslednji korak je lahko video snemanje. Zanimivo je pogledati samega sebe, kako se obnašaš med kakšnim nastopom in kaj vse počneš. Po tej vaji boš bolj pozoren na svoj glas, izgovarjavo in telesno govorico.

7. Dober štart

Če se le da in če imaš dovolj znanja, ki si ga pridobil z učenjem, začni odgovarjati odločno in v lepih stavkih. Tvoje telo in obraz naj govorita, da to obvladaš. Nič ni narobe, če ob vprašanju, ki ti ga učitelj zastavi, prosiš, ali si lahko vzameš nekaj trenutkov za pripravo odgovora. Nikar se ne zaleti s prvimi nepopolnimi podatki, ki jim manjka širša slika. V mislih imej alineje, ki jih moraš razložiti ali predstaviti, da boš tako v najboljši luči predstavil svoje znanje.

8. Trema je lahko pozitivna!

Trema pred nastopanjem je nekaj normalnega. Pri njenem obvladovanju ti lahko pomaga že samo dejstvo, da veš, da tudi druge daje trema in da v tem nisi edini. Ne trudi se, da bi jo zanikal ali odpravil, ampak se nauči, kako ti je lahko v pomoč.

9. Ne potlačuj strahov

Kdor si ne prizna, da ima tremo, strahove samo potlači vase, to pa pred odločilnimi trenutki samo še povečuje notranji nemir in pritisk, vpliva na zbranost in samozavest. S tem se ti napake ali blokade v znanju toliko hitreje pripetijo.

Kaj povzroča strah? Po neki raziskavi sodeč bi se javnega nastopanja mnogi bali celo bolj kot smrti. Zakaj se torej ne bi naučil sprejemati tega strahu in se z nastopanjem pred razredom, v javnosti morda kar spoprijateljil? Zakaj se ti zdi, da ravno tebi ne bo uspelo? Si se učil? Seveda. Si delal izpiske? Jasno. Si ponavljal, tudi na glas? Prav tako. Izkoristi torej trenutek in si s pridobljenimi veščinami pribori nagrado – dobro oceno, za katero si se trudil. Strah, da bi lahko šlo kaj narobe, si sprejel in ga preko učenja, ponavljanja ter s pomočjo veščin nastopanja naredil za svojega prijatelja. Zdaj je ostalo samo še, da osvojiš, kar ti pripada.

10. Zaupaj si!

Ko osvojiš določene veščine nastopanja, je na vrsti izvedba v realnih situacijah. Čim večkrat izkoristi priložnost za ustni nastop, oglašaj se v razredu, v mladinski skupini, izražaj svoja mnenja, pokaži svoje znanje. Večkrat ko se boš oglašal, bolj si boš utrdil samozavest in strah pred ustnimi spraševanji ali nastopi boš čedalje bolj obvladoval. Vsak dobro opravljen nastop ti bo dal novega zagona. Kakšen manj uspešen naj te ne sesuje in naj ti ne vzame poguma, da bi vedno znova dokazoval, da zmoreš.

Vaja dela mojstra

Če si prebral napotke, kako postati boljši retorik in narediti boljši vtis pri ustnih spraševanjih in nastopih, še ni nujno, da bo takoj vse boljše. Najprej je važno zavedanje, da strah pred nastopom lahko obvladaš in ga vključiš v pripravo ter da se s strahom soočamo vsi – ne glede na to, kako pogosto in dolgo že nastopamo. Vendar sama teorija ne pomaga, vaja pa je v tem primeru zelo pomembna. Vaja, vaja, vaja. Saj ni treba vedno nastopati le pred samim seboj – v svoje vaje vključi tudi prijatelje, lahko se med seboj poslušate, za svoje občinstvo pa si kdaj lahko izbereš tudi svoje starše. Njihova pozornost je pravzaprav zelo dobrodošla, saj imamo tudi pred njimi kdaj strah ali nas je sram, da bi kaj na glas povedali ali razložili.

10 stvari za boljši uspeh

Ko tokrat govorimo o orodjih in pripomočkih, s pomočjo katerih bomo še bolje pripravljeni na začetek šolskega leta, je mogoče dobro pogledati na deset stvari, ki učenje in nabiranje znanja postavljajo v malce drugačno luč. Dijakom in študentom se namreč pogosto zdi, da je šola vse, da pred njo in za njo ne obstaja nič drugega. Šola in vse z njo povezano mnoge tako okupira, da dogodkov v šoli ne znajo več postaviti v pravilno razmerje do svojega življenja. Zato je prav, da dogodke in procese, ki se odvijajo v šoli, postavimo v pravilne okvirje svojega življenja – mogoče bomo v drugačni luči spoznali tudi proces učenja in obiskovanja šole.

Na napakah se učimo

Ko dobiš vrnjeno nalogo ali test in vidiš, da je na njem veliko rdečega in popravljenega, naj ti to ne vzame poguma; popravke vzemi kot spodbudo. Poišči vzrok za toliko napak in ga odpravi. Zaradi napak nikoli ne odnehaj, saj so dokaz, da želiš napredovati in se nekaj naučiti.

Pomemben je rezultat, ne količina časa

Mnogi se učijo ure in ure – vprašanje pa je, kakšen je rezultat tistega učenja.V življenju pogosto ni toliko pomembno, koliko časa ali energije si vložil v neko delo, ampak kako učinkovit si bil v tistem času. Uči se z namenom, da dosežeš znanje, ne pa zaradi nabiranja ur, ki si jih menda porabil za učenje. Kasneje v življenju se boš prav tako srečeval z vprašanji, v kolikšnem času si sposoben opraviti to ali ono nalogo. Poleg tega v šoli veliko pridobivanja znanja temelji na kolektivnem tempu razreda, kasneje v življenju pa veliko štejejo tudi individualne sposobnosti, iznajdljivost in tvoja neformalno pridobljena znanja.

V življenju s plonkci ne bomo prišli daleč

Vsak je kdaj prišel v situacijo, da mu je zmanjkalo časa. Morda je bila snov preobsežna. Ali pa je bilo bolj kot lastno misel potrebno dobesedno prepisati stavke iz učbenika. Prej ali slej kdo kaj prepiše, preplonka, vendar je v širši sliki življenja dobro vedeti, da nas plonkanje na splošno ne pripelje nikamor. No, v propad. J V življenju je treba biti priden, pripravljen na trdo delo in disciplino. Prej ko to spoznamo in se s tem sprijaznimo, prej bomo nehali malenkostno jamrati, kako je ta ali ona naloga težka.

Vstani, ko vsi drugi sedijo

Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si ostal doma, ker nobeden od sošolcev ni bil pripravljen iti na nek dogodek? Kolikokrat si v razredu ostal tiho, ker se nisi hotel bahati z znanjem? Če boš v razredu vedno ostal med povprečneži in ne boš želel nikjer pokazati svojega znanja ali talenta, boš med povprečneži tudi ostal. Sledi svojim sanjam, saj samo ti poznaš pot do njih. Spravi se na pot, četudi to pomeni, da boš za sabo pustil kakšnega povprečneža, ki te ne razume.

Najprej delaj in dajaj, potem prejemaj

Kljub težki situaciji še zmeraj velja rek Kdor ne dela, naj ne jé. Kdor se ne premika in se ne uči, ne napreduje in ne opravlja svojega dela, naj ne računa na sadove. Sploh pa ne na sadove drugih. Obljubi sebi in drugim, da boš najprej poprijel za delo in šele nato posegal po sadovih. Da se boš potrudil in dal vse od sebe. Ne želi si samo dobrih ocen, ampak za to tudi nekaj naredi.

Imeti znanje pomeni biti uspešen

Kolikokrat najbolj priljubljeni fantje s sicer podpovprečnim znanjem in odnosom do šole v razredu igrajo vlogo glavnih frajerjev in na večino razreda gledajo zviška! Ne ukvarjaj se z njimi, saj bo njihova trenutna popularnost kmalu minila. Čez nekaj let se lahko zgodi, da bodo še zmeraj tavali po ulici svojega otroštva ali naselja in iskali staro slavo, medtem ko boš ti s svojim znanjem lahko že na poti k svojim sanjam.

Najpomembnejše ocene si dajemo sami

Mnogokrat se nam zdi, da dobljena ocena v razredu ne odraža tistega, kar v resnici znamo. Z učnimi uspehi hočemo biti opaženi tudi v očeh učiteljev, staršev. Da so z nami zadovoljni učitelji ali starši, je mogoče pomembno v času šolanja, kasneje pa se moramo predvsem spraševati, ali smo zadovoljni sami s sabo in v kolikšni meri. Si zadovoljen z doseženim? Je to, kar si dosegel, odraz tega, kar res zmoreš, ali si lenaril in dosegel manj, kot bi lahko? Sploh poznaš svoje prednosti in slabosti, ki ti lahko pomagajo ali te v življenju ovirajo? Se veseliš tega, kar v življenju počneš? To so področja, na katerih bomo sami sebi dali najpomembnejše ocene v življenju.

Najpomembnejše učitelje si izbiraš sam

Nisi zadovoljen z učiteljem? Se ti zdi, da te ima na piki in te ne mara? To je lahko res, lahko pa je samo plod tvoje domišljije. Še kakšno leto in profesorja ne boš več srečeval v šolskih klopeh. Ni važno toliko, kdo, ampak koliko znanja si boš uspel nabrati. Nekateri učitelji so nam določeni in nam res dajo znanja in veščin za napredovanje, spet drugi ne. Zato je dobro, da imamo ob učiteljih v šoli še kakšno osebo, vzornika, sorodnika, tudi domačega duhovnika, h komur se lahko obrnemo, s komer lahko delimo svoje pomisleke in preverimo, katero pot ali smer naj uberemo. Dobro izbrani učitelji nam bodo lahko dober svetilnik na poti skozi življenje.

Počni, kar ti je všeč

Med kopico nalogami, testi in drugimi obveznostmi ne pozabi slediti tistemu, kar te res veseli. Šola je pomembna, vendar naj bo ob njej tudi kaj časa za tiste stvari, ki te napolnjujejo, te vlečejo naprej, ti dajejo energijo, motivacijo. In seveda – lenarjenje ob Facebooku ne spada v to kategorijo.

Na svojih poteh nisi nikoli sam

Ne pozabi – kamor koli te zanese pot, nisi nikoli sam. Niti na poti v šolo ali k tvoji dejavnosti, niti pri učenju ali igri, niti pri urejanju samostojnega življenja ali reševanju problemov v razredu. S tabo je Jezus. Spremlja te in ti želi prisluhniti. Želi ti pomagati. Obrni se tudi nanj z molitvijo, vprašanjem ali dvomom. Včasih se ti bo zgodilo, da bo neka grozno težka stvar kar naenkrat zelo preprosta.

* 29. oktober 1888, Maribor, † 17. december 1970, Maribor

Od Marije Snežne je bil doma Stankov oče Gabrijel, profesor mariborskega učiteljišča in vnet javni delavec. Mati Ana, roj. Vučnik, je imela v žilah nekaj plemiške krvi. Njun prvorojenec Stanko je zagledal luč sveta 29. oktobra 1888 v Mariboru; za njim sta prišla še sin Gabrijel in hčerka Anica. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. "Materin Bog je bil oseben, zato se je pogovarjala z njim, kakor se pogovarjamo z dobrotnikom." Poleg strica duhovnika je bil v Majcnovi družini doma tudi Anton Korošec, kasnejši vplivni politik, za Stankove mladosti študent bogoslovja v Mariboru. Po petih letih osnovne šole se je Stanko vpisal na gimnazijo. Leta 1905 je pod psevdonimom Drago Plevec izšel v mariborskem časopisu Naš dom Majcnov prvi spis - črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar. Črtice in pesmi je objavljal tudi v drugih listih. Po maturi je na željo staršev šel na Dunaj študirat pravo (čeprav so ga veselili jeziki). Študij je dokončal v rednem roku, čeprav je vmes odslužil eno leto vojaščine ter bil ob izbruhu prve svetovne vojne na fronti v Galiciji. Novembra 1914 so mu zmrznile noge in poslali so ga domov na okrevanje. Čas je izkoristil za študij in poleti 1915 dosegel naslov doktorja prava. Do konca vojne in razpada Avstro-Ogrske je kot pravnik služboval v Beogradu. V kraljevini Jugoslaviji je bil sprva v upravni, zatem v diplomatski službi. Leta 1921 se je poročil z 22- letno učiteljico Klaro Sterger. 31. januarja 1922 se jima je rodil edini sin Fedor, ki je potem tako nesrečno končal.

Stanko Majcen je v študentskih letih objavljal črtice v mariborski Straži, pesmi pa v Ljubljanskem zvonu. Leta 1910 se je v Ljubljani seznanil z Izidorjem Cankarjem, ki je leta 1914 prevzel uredništvo Doma in sveta in Majcen je bil njegov stalni sodelavec s prozo in poezijo. Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje. Sledi sedemnajst 'suhih let', ko se Majcen popolnoma posveti državni službi (najprej je okrajni glavar v Mariboru, nato v Beogradu šef kabineta notranjega ministra Korošca, nazadnje podban Dravske banovine) in pravnemu strokovnemu delu, ki ga razume kot civilizacijsko poslanstvo: ustvariti pravno državo, ki naj zamenja policijsko. Med drugo svetovno vojno je živel odmaknjeno od političnega dogajanja. Menda je sestavljal osnutek ustave države Slovenije. Iz španščine je prevajal spise sv. Terezije Avilske (njen življenjepis je izdala celjska Mohorjeva 1974). Leta 1942 je na pobudo Tineta Debeljaka, urednika Doma in sveta, spet začel pisati in s tem se začne Majcnovo drugo, zelo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide njegova knjiga Bogar Meho, ki prinaša zgodbe in legende, v katerih nastopa Kristus in rezbarji iz Slovenskih goric. Nova oblast ga brž po vojni upokoji (prvič so ga upokojili že Nemci januarja 1945). "Literarne zgodovine, pregledi in leksikoni ga kot pretežno religioznega pisca in tudi sicer delikatnega človeka ne omenjajo do leta 1957" (Goran Schmidt). Vržejo ga iz ljubljanskega stanovanja in zavetje najde pri sestri na očetovem domu pod Kalvarijo v Mariboru, kjer z ženo živita do smrti. Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Leta 1961 začne Marja Boršnikova pripravljati Majcnovo izbrano delo, ki izide v dveh knjigah (1967). Med njo in pisateljem steče bogato dopisovanje, ki odkriva Majcnovo žlahtno podobo.

Zadnja leta sta z ženo 'kot prvi kristjani' (Stanko Janežič na pogrebu) vsak dan hodila v cerkev. Stanko je največ časa prebil na vrtu, kjer je gojil zelenjavo. Njegova smrt je šla mimo javnosti skoraj neopaženo. Spominsko ploščo na rojstni hiši so mu odkrili šele ob stoletnici rojstva (1988), kajti leta 1973 se je temu uprl aktiv komunistov mariborskih kulturnih delavcev, češ da si Majcen javnega priznanja ne zasluži, ker se je (med NOB) 'nahajal izrazito na nasprotni strani barikad'.

"Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Tako je pisal Stanko Majcen družinski prijateljici Maci Matkovičevi 16. januarja 1957, ko ga je od 'vstopa v življenje' ločilo še skoraj štirinajst let. V tem času je zorel za 'veliki prehod', ki ga je dočakal 16. decembra 1970. V osmrtnici v Večeru so 'zaspal v Gospodu' spremenili v 'za vedno zaspal'. Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Pokopali so ga v družinskem krogu. "Domačini nismo niti vedeli, komu zvoni," se spominja Tone Partljič. V istem grobu počivajo stric duhovnik Jožef Majcen, stolni dekan v Mariboru, Stankova žena Klara (+ 1977) ter njun edini sin Fedor, študent medicine, ki je izginil po vojni, najbrž v kočevskih gozdovih. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

(obletnica meseca 12_1992)

LETA 1744 UMRL FRANC BRECKERFELD

slovenski teolog, matematik, astronom (* 1681)

Doma je bil iz Ljubljane, kjer je vstopil v jezuitski red. Matematiko je predaval na univerzah v Trnavi, Košicah in Gradcu. Pisal je znanstvene razprave, najbolj znan pa je njegov priročnik o merjenju časa in odklonu nihal (Košice). Do konca svojega življenja je bil astronom kraljeve zvezdarne v Cluju v Romuniji.

LETA 1774 UMRL AVGUŠTIN HALLERSTEIN

JEZUIT, MISIJONAR; MATEMATIK, ASTRONOM (* 1703)

Bil je sin baronske družine iz Meng­ša. Leta 1721 je na Dunaju vstopil k jezuitom, v Gradcu je študiral matematiko in astronomijo ter bil poslan kot misijonar na Kitajsko. V Peking je prišel leta 1739. Kot astronom na cesarskem dvoru je bil tako spoštovan, da je bil imenovan za mandarina – cesarskega svetnika. Leta 1749 je prepotoval Tatarsko in izdelal njen zemljevid. Njegova naravoslovna, zvezdoslovna in narodopisna opazovanja so izšla v najpomembnejših evropskih znanstvenih revijah.

LETA 1799 UMRL KAREL ZOIS - BARON EDELSTEINSKI

SLOVENSKI BOTANIK (* 1756)

Eden prvih raziskovalcev našega alpskega rastlinstva se je rodil v Trstu. Na posestvu na Brdu pri Kranju je zasadil domača in tuja drevesa in alpske rastline; ta nasad velja za prvi alpski botanični vrt na Slovenskem. Zbral je herbarij s približno 2100 primerki, sodeloval z evropskimi botaniki in si izmenjeval rastline. Po njem se imenujeta tudi Zoisova zvončnica in Zoisova vijolica.

LETA 1874 ROJEN PETER BAPTIST TURK

REDOVNIK FRANČIŠKAN, MISIJONAR († 1944)

Iz rojstne hiše v Podhosti pri Dolenjskih Toplicah je po ljudski šoli obiskoval gimnazijo v Novem mestu. Po šestem razredu je vstopil v frančiškanski red, leta 1899 je bil posvečen v duhovnika, leta 1901 je odšel na Kitajsko in deloval na različnih misijonskih postojankah škofije Wu-chan, ustanavljal in zidal šole, cerkve in druge objekte. V semenišču v Hankowu je učil latinščino in matematiko. Turk je bil z Veselkom Kovačem in Engelhardom Avbljem najbolj znan slovenski misijonar na začetku 20. stoletja. Po odhodu na Kitajsko se ni več vrnil v Slovenijo.

LETA 1888 ROJEN STANKO MAJCEN

DRAMATIK, PESNIK IN PRAVNIK († 1970)

Oče je bil doma pri Mariji Snežni, Stanko pa je bil rojen v Mariboru. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. Po petih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo in leta 1905 je izšel njegov prvi spis (črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar). Na željo staršev je šel na Dunaj študirat pravo, bil eno leto na fronti v Galiciji in leta 1915 postal doktor prava ... Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje, šele leta 1942 ga za pisanje spet navduši Tine Debeljak, urednik Doma in sveta in začne se njegovo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide knjiga Bogar Meho z zgodbami in legendami .... Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Nekaj njegovih del: Brez sveče, Ženin na Mlaki, Bogar Meho in Marija ter Življenjepis Sv. Terezije Jezusove. "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

... več o njem v obletnici meseca 12_1992

nekaj njegovih misli:

- Zgodovina me uči, da se človeštvo obrača zdaj na to plat, zdaj na ono in da je vselej krvavo plačalo vsako zmoto, vsako zgrešitev smeri, ki mu je začrtana že v knjigah Mojzesovih.

- Jezus je tako ljubil kruh in njegovo rast, da si ga ni hotel napraviti iz kamna, ko ga je lačnega v puščavi skušal hudi duh.

- Gospod, kako naj iztrebimo greh, ki ga ti preganjaš in ki ga preganjamo mi po tvoji zapovedi, če naj samo odpuščamo? - Z odpuščanjem. Greh se drugače zbrisati ne da.

- Otroci imajo čut za pravico; nikar jim ne delaj krivice, če hočeš kaj veljati pred njimi.

LETA 1904 ROJEN DRAGO BAJ(E)C

PESNIK († 1928)

Rodil se v Vipavi, toda osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju. Po odsluženju vojaškega roka se je vpisal na pravno fakulteto v Padovi. Bil je član tajne organizacije TIGR in pred fašisti se je hotel umakniti v Ljubljano, toda prišel je samo do Bilj, kjer ga je pokosila pljučnica. Njegov pogreb v Vipavi, trikrat prepovedan, je bil protifašistična manifestacija. Sodeloval je pri Bevkovem humorističnem listu Čuk na palci. Njegove pesmi so izšle v knjigi Drevo sem (1978), ki jo je uredil Marijan Brecelj.

nekaj njegovih verzov:

Ko kaplje bežimo od dneva do dneva, / v potoke se zbiramo, v reke široke / in zbogom naš vedno glasneje odmeva, / ko z morja k obali iztezamo roke. // Iščemo dela mi delavci črni, / iščemo kruha mi brezdomovinci, / gluhi za klic smo: »Vrni se, vrni.« / Iščemo sreče krepki Tolminci, / mehki Vipavci in Kraševci, Brici, / težko po sončni nam je Gorici. — // V rudnikih, farmah nam teče  življenje / mesimo kruh tam, za ženo, otroke, / kvas nam ljubezen, sol nam trpljenje, / večno se gibljejo trudne nam roke. // Misel le ena je varuh med nami / vsa za plačilo trpljenju, bolesti. / »Žena in dom naš, za morjem, gorami, / še se povrnemo k tebi, mi zvesti ...« (Pesem primorskih emigrantov)

LETA 1955 UMRL STANKO STANIČ

duhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar (* 1893)

V desetletjih pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bil Stanko Stanič v lepi skupini slovenskih duhovnikov in izobražencev na Goriškem, ki so zastavili vse sile, da se še naprej ohrani naš rod. Bil je goreč dušni pastir, prijel je tudi za pero in poskusil se je v pesnikovanju, bolj je uspel kot pisatelj. Najbolj se je uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgodovine. Poleg pisanja je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kulturnem in cerkvenem življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri vseh organizacijah s katoliškim navdihom.

LETA 1971 ROJENA CHIARA BADANO

LAIKINJA IN FOKOLARINA, BLAŽENA († 1990)

"Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz." Tako je 19. julija 1990, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, v pismu Chiari Lubich, ustanoviteljici Gibanja fokolarov, zaupala še ne osemnajstletna Chiara Badano. Kostni rak je neusmiljeno požiral njene telesne moči, ni pa mogel načeti duševnih. Ostala je mirna in vedra v trdni veri, da se bliža njeno srečanje z Ženinom-Jezusom. "Tvoj tako sijoči obraz priča o tvoji ljubezni do Jezusa," je v svojem odgovoru zapisala Chiara Lubich, ki ji je izbrala novo ime: Luce (Luč), in od tistega dne je Chiara Badano za vse postala Chiara Luce. Ta "luč" zdaj širi svojo svetlobo po vsem svetu. Sveti predvsem mladim vsega sveta, ki so to potrdili, ko so se v velikem številu 25. septembra 2010 zbrali v Rimu na njeni razglasitvi za blaženo v svetišču Madonna del Divino Amore. Slovesnost je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je v svojem nagovoru mladim njihovo vrstnico postavil za zgled: "Tudi danes lahko kratek mladostni čas živimo v svetosti. Tudi danes imamo mlade, ki so krepostni, ki v družini, v šoli in v družbi ne uničujejo svojega veselja."

... več o njej v rubriki pričevanje 11_2010

nekaj njenih misli:

- Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem.

- Jezus mi je poslal to bolezen v pravem trenutku, poslal mi jo je, da ga spet najdem.

- Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz.

- Nebeška Mati, prosim te za čudež, za mojo ozdravitev: če pa to ni njegova volja, potem te prosim, daj mi moč, da nikoli ne omagam.«

- Mladi, vi ste prihodnost. Jaz ne morem več teči, toda rada bi vam predala to plamenico, kot na olimpijskih igrah. Samo eno življenje imate, dobro izkoristite vsak trenutek.

LETA 2011 UMRL MIHA DREVENŠEK

REDOVNIK MINORIT, MISIJONAR, 'ČRNEC V BELI KOŽI' (* 1946)

V Zambiji je bil od januarja 1977. Kmalu po prihodu se je s kratkim pismom oglasil bralcem Ognjišča, ki so ga poznali kot kitarista in pevca ansambla Minores, katerega so sestavljali slovenski minoritski bogoslovci (deloval je v letih 1969-1973). Nedolgo zatem je prišlo njegovo drugo pismo, polno iskric in domislic, v katerem je med drugim zapisal: »Po mojem pismu, ki je bilo objavljeno v marčni številki letošnjega Ognjišča, sem prejel precej pošte. Mnogi me sprašujejo, kako se mlad človek lahko odpove glasbi in 'blišču' mestnega življenja ter sprejme nase ta 'težki' misijonski križ. Moj odgovor je zelo kratek: vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. "Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček".« Po tem pravilu se je ravnal vse življenje. Po apostola Pavla, ki je postal 'vsem vse', je pater Miha postal črnec med črnci: imenovali so ga 'črnec v beli koži'. Po sedmih letih misijonskega delovanja v Zambiji je prišel 'na dopust' v domovino. Ob misijonski nedelji oktobra leta 1984 smo ga predstavili kot 'gosta meseca'. Naš urednik Franc Bole je pogovor z njim začel z vzklikom: »Miha, saj si že pravi Afričan!«, Miha pa je lepo odgovoril: »Po obrazu še ne, pač pa po duši.« Svojo 'misijonsko domovino' je tako vzljubil, da je želel tam dočakati dan vstajenja.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2011

nekaj njegovih misli:

- Vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. "Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček.

- Pišite, komponirajte, rišite, ustvarjajte ..., ker bo to naredilo vaše življenje čudovito. Ne objokujmo katastrof in težav, ki nas doletijo v življenju. Raje se veselimo čudovitih stvari.

LETA 2019 UMRL MARIJAN BRECELJ

bibliograf, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar, slovaropisec, bibliotekar (* 1931)

Marijan Brecelj je bil zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige - "eden zadnjih goriških enciklopedistov", kot so zapisali zamejski mediji ob njegovi smrti....dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica - Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice ...) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil  izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ... S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)
Za založbo (Ognjišče) je pripravil dve knjigi - obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju - o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču - Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, ... likovnik in prvi slovenski ugankar. ...

pripravlja: Marko Čuk

Sem študentka, stara 22, let pred mano je še nekaj izpitov in diploma. Izhajam iz verne in složne družine. Mogoče se vam moj problem ne bo zdel ne vem kakšen, vendar zame je. Moj težava je, da imam fanta, s katerim sva skupaj že pet let. Imava se rada, pri njem doma gradiva/gradi hišo,stanujeva ločeno. Vendar dobivam vse manj pozornosti od njega, pravi samo, naj 'šparam' in 'šparam' za hišo, kupila sva že ploščice za hišo in tukaj se začnejo težave! Kako rada bi mu povedala, da bi rada še kaj več odnesla od življenja, ne samo da visiva doma med vikendom in gledava televizijo. Za vse mu je škoda denarja, že sedaj mi je rekel, naj kar kmalu začnem delati, da bom kupila kaj za hišo. Na faksu se imam fino, družina je tudi v redu, hodimo k maši...moj fant pa noče hoditi k maši. Tudi zaradi tega mi je hudo. Rada bi, da bi mi posvečal več pozornosti. Kamorkoli hočem iti, mu je brez veze. Ne znam več naprej, nimam srca, da bi ga zapustila, saj ga imam nadvse rada, ker je drugače priden in marljiv fant.

Mogoče boste rekli, kaj pa potem hočem, vendar je težko, ko se mi srce para, da bi ga mogla zapustiti, čeprav mi tudi prijateljice in starši govorijo, da ko bom z njim, bom lahko samo delala. Preprosto ne razume, da si želim še kaj videti, doživeti.

Zadnjič sem mu rekla, da se je treba za ljubezen truditi, on pa pravi, da to jemlje samoumevno. Ne vem, kako naprej. Ko začnem govoriti, kakšen je in ga malo okaram, pa zmeraj pogovor obrne tako, da sem jaz kriva. Konci tedna so zame z njim kdaj lepi, kdaj pa bi si želela, da se ne bi nikoli spoznala. Večeri ob koncih tedna so zame solze v potokih, za katere vem le jaz in Bog, ki mu zaupam. To je moj prvi fant, rada ga imam, vendar preprosto ne vem, kako naprej.

Vem da v življenju veliko, veliko hujših stvari, vendar mene je to pripeljalo do tega, da ne vem, kaj naj storim.

Milena

Hvala za vaše vprašanje. Razmišljam o tem, kar ste napisali in se poskušam vživeti v vas in vaše vprašanje. Na eni strani skupno načrtovanje prihodnosti, na drugi dvomi in strah. Kaj prevlada? V tem materialnem svetu bi veliko ljudi najprej pomislilo na hišo, na to, da bosta kmalu ustvarila skupno prebivališče in na zadovoljstvo ob tem, da si bosta ustvarila materialno podlago za skupno življenje. Tisti senzibilni, ki razumejo skupnost dveh zrelih ljudi ne samo v materialnih dobrinah, pa se bodo vprašali, ali bo to prebivališče tudi dom? Za to, da hiša postane dom, je potrebno še kaj več kot ploščice. V vašem vprašanju se bolečina skriva v nerazumevanju fanta za vaše občutke, dileme in dvome ter na nezmožnosti, da zgladita razlike. Prebral sem, da vas fant ne razume, da je zanj ljubezen nekaj samoumevnega, da ste za marsikaj krivi in podobno. Morda je od vsega, kar ste napisali, najbolj zaskrbljujoče to, da vaši poskusi, da bi se pogovorili z njim, ne obrodijo sadov. Nič ni narobe, če se v življenju zgodi, da s partnerjem nimamo skladnih pogledov na določeno stvar. Par, ki spoštuje drug drugega, neskladje vzame kot možnost, da se poenotita, da se preko ljubezni, zaupanja in pogovora prebijeta naprej. Občutek za drugega, za njegove dileme in strahove je enako del skupnosti, kot je skupno varčevanje in skupna gradnja materialnega sveta.

Druga stvar, ki jo omenjate in je zaskrbljujoča, je ta, da čez vikend visita doma in gledata televizijo. Razlog za to, da ne gresta ven je po partnerjevem mnenju ta, da je treba varčevati. Ne vem, kako preživljata prosti čas, toda tega je mogoče preživljati tudi tako, da med tem ne zapravljamo denarja. Ljudje so lahko zelo delavni, pridni in marljivi, toda to je le nekaj razlogov, zakaj so nam lahko všeč, ali razlogov za to, da smo z njimi. Medsebojno spoštovanje pomeni tudi razumeti partnerjevo stisko in stopiti korak k njemu, mu nameniti pozornost in pokazati, kako pomemben nam je.

Mlada dekleta, ki so v dilemi, ali je fant, s katerim so skupaj, pravi, običajno vprašam, ali ga lahko vidijo kot očeta svojih otrok? Ali ga v svojem srcu vidijo, kako otroka pestuje, kako se z njim igra in ga pelje v vrtec? Ali ga vidijo kot očeta, ki ljubi njegovo mamo, ji izkazuje spoštovanje in pozornost? Kako vi odgovorite na ta vprašanja, je pomembnejše od nasveta, ki vam ga lahko da kdorkoli; psiholog, prijatelj ali starši. Zdi se, kot da vi že veste odgovore na svoja vprašanja, ki ste jih postavili v pismu, a vas je tega odgovora strah. Odločitev, ki jo boste sprejeli, naj vključuje vaša čustva, vaše vrednote in občutek, kaj si vi od partnerstva želite. Pogosto so prave odločitve težke. Mir v duši bo tisti, ki vam bo povedal, da ste na pravi poti.

Aleksander Zadel