* 9. november 1835, Dvorje, Slovenija, † 25. november 1914, Ljubljana

Iz šole je pobegnil domov

Njegova življenjska pot se je pričela v kmečki hiši v Dvorjah blizu Cerkelj na Gorenjskem 9. novembra 1835. Pri krstu so mu dali ime Martin, kot študent na Dunaju pa je postal Davorin in odtlej se je podpisoval samo s tem imenom. Mali Martin je že kmalu pokazal tolikšno bistrost, da so ga starši sklenili poslati v šolo. Vendar ne v Cerklje, kjer je učiteljeval neki Terček, čigar "edino veselje bila kerčma". Osemletnega sina je mati odpeljala v Kranj in ga vpisala v prvi razred. Bilo mu je dolgčas po domačem okolju, zato jo je popihal domov.

Seveda pa se je moral nemudoma vrniti. Bil je med boljšimi učenci; za sošolca je imel tudi poznejšega pesnika Simona Jenka. Iz Kranja je odšel na ljubljansko normalko, kjer je bil sprva odličen učenec, potem pa je začel popuščati in kazalo je, da iz njega ne bo nič.Gimnazijo je vendarle končal in sicer v Trstu. Po maturi leta 1858 je odšel na Dunaj študirat pravo in uspešno opravil prvi izpit. Potem pa je študij zanemaril in se posvečal bolj glasbi, za katero je bil zelo nadarjen, ni pa imel ustrezne izobrazbe. Prvo glasbeno znanje je utegnil dobiti v Kranju in zatem v Ljubljani. Jenko sam je dejal, da sta bila tam njegova učitelja Gašper Mašek in Gregor Rihar, zlasti iz Riharjevih skladb je dobival prve nauke o komponiranju. Širše se mu je glasbeni svet odprl v Trstu, kjer sta ga poučevala Francesco Sinico in Luigi Ricci. Nekaj glasbene izobrabe pa tudi nekaj kruha si je prislužil kot pevec na koru tržaške stolnice. Še več možnosti je imel na Dunaju, kjer so študenti leta 1859 osnovali Slovensko pevsko društvo, Jenko pa je posta vodja njegovega pevskega zbora in to nalogo opravljal zelo dobro. "Peli smo, da so nas angelci poslušali," je zapisal Josip Stritar.

"Naprej" - prva slovenska narodna himna

V dunajskih letih je Davorin Jenko napisal svojo najbolj znano pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, ki so jo z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Slovensko pevsko društvo jo je javnosti predstavilo 22. oktobra 1860 v priljubljeni dunajski gostilni Pri zlatem rešetu. Ob pomislekih nekaterih, da skladba ni izvirna, je Jenko odločno pribil: "Ne, ta melodija je moj umotvor in je plod hipnega navdušenja!" Avstrijske oblasti so pesem Naprej nekaj časa prepovedovale, ker je spodbujala izražanje narodne zavesti.

Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.). Jenko je svoje skladbe tudi pridno objavljal. Junija 1861 je izšel njegov prvi "opus" z naslovom Slovenske pesme za četverospev, samospev in glasovir, v začetku leta 1862 drugi zvezek z naslovom Slovenske narodne pesmi, ki ga je posvetil Slovenkam. Isto leto so izšle še njegove uglasbitve Prešernovih pesmi. Ob petdesetletnici Napreja je ljubljanska Glasbena matica 6. novembra 1910 pripravila "častni večer" v počastitev njegovega avtorja. Na tej prireditvi so izvajali samo Jenkove skladbe, tudi iz beograjskih let.

Tudi Srbom je napisal narodno himno

Ob koncu dunajskega obdobja (jeseni 1862) je Davorin Jenko iskal službo. Čeprav je bil že priznan skladatelj, ga domovina ni marala, zato je sprejel mesto pevovodja pri pravoslavni cerkveni občini v vojvodinskem mestu Pančevo. Službo je nastopil v začetku leta 1863, vendar se v tem majhnem gnezdu ni mogel udomačiti, zato je v prvi polovici leta 1865 dal Pančevu slovo. "Beogradsko pevačko društvo" mu je ponujalo službo pevovodja, ki jo je rad sprejel. Na tem mestu je bil do poletja 1869. V teh letih je srbskemu narodu podaril obilo novih skladb. Decembra 1869 je šel za eno leto v Prago, da bi izpopolnil svoje glasbeno znanje. Ko se je vrnil, je znova prevzel vodstvo zbora Beograjskega pevskega društva ter sklenil pogodbo z Narodnim gledališčem, pri katerem je najprej vodil zbor, potem pa je bil skoraj tri desetletja njegov kapelnik. V srbskem okolju je razširil svojo glasbeno dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okoli 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče. Leta 1872 je za igro "Markova sablja" napisal zborovsko skladbo "Bože pravde". Že po prvi izvedbi (11. avgusta 1872) jo je navdušeno občinstvo imenovalo "srpska himna", leta 1882 je tudi uradno postala "srpska kraljeva himna", kar je ostala do leta 1918, med prvo in drugo svetovno vojno pa je bila sestavni del jugoslovanske himne. Po smrti svoje prijateljice igralke Vele Nigrinove se je preselil v Ljubljano, kjer je 25. novembra 1914 umrl.

obletnica meseca 11_2004

LETA 1814 ROJEN LEOPOLD CVEK

UČITELJ, SKLADATELJ, ORGANIST († 1896)

Leopold Cvek je dobil prve glasbene nauke pri organistu v rodni Idriji in jih dopolnil v Ljubljani. Vse življenje je služboval kot učitelj in organist, pogosto tudi cerkovnik. Uveljavil se tudi kot skladatelj in sicer po vzoru slovenske ljudske pesmi. Priljubljene so njegove velikonočne (Skalovje groba se razgane) in božične pesmi (Pastirci, iz spanja vstanite nocoj, Pastirci, ne spite), med katerimi je morda najlepša Raduj, človek moj, kjer v tridelni pesemski obliki živo slika veselje in skrivnost Kristusovega rojstva.

LETA 1818 ROJEN IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1883)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju ... Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

LETA 1827 ROJEN ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK († 1895)

"Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo." Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

LETA 1833 ROJEN DAVORIN BOLE

TRGOVEC Z ŽITOM IN PREVAJALEC (+ 1902)

Rojen v Kočah pri Slavini (Postojna) je po gimnazijski maturi v Ljubljani na Dunaju študiral klasično jezikoslovje in se družil z vajevci (Erjavec, Jenko, Tušek). Opustil je študij in se s pomočjo bogatih sorodnikov posvetil trgovini z žitom, vendar peresa ni odložil. Pisal je na vse strani. Z Josipom Stritarjem sta se sprla zaradi slovenske dramatike. Za Dramatično društvo v Ljubljani je iz nemščine prevedel pet veseloiger, dve (Mutec, Uskok) sta izšli tiskani. Leta 1870 je odšel v Rusijo in tam postal srednješolski profesor.

LETA 1835 ROJEN DAVORIN JENKO

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1914)

Njegova življenjska pot se je začela v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem. Kot otrok je bil zelo bister, zato so ga poslali v šolo v Kranj, kjer je bil sošolec pesnika Simona Jenka. Gimnazijo je končal v Trstu, leta 1958 pa odšel na Dunaj študirat pravo. Naredil je prvi izpit, potem pa je študij zanemaril in se posvečal glasbi. Študenti so tam ustanovili Slovensko pevsko društvo in kmalu je postal vodja njihovega pevskega zbora. V dunajskih letih je Davorin uglasbil pesem Naprej zastava slave, ki je bila v času prebujanja narodne zavesti med našimi ljudmi sredi 19. stoletja sprejeta za slovensko himno.
"Našel sem nenadoma napev pesmi Naprej zastava Slave!" Tako je vzkliknil Davorin Jenko 16. maja 1860, prevzet mogočnega motiva naše narodne himne. Vso svojo dušo je vlil v to melodijo, vso svojo slovensko dušo. Zapel jo je narodu iz srca, zapel jo je, kakor bi jo zapel naroden pevec. Da, porodila se je v oni srečni uri nanovo melodija, ki jo je naš narod pel mogoče že stoletja. - To je ob petdesetletnici himne Naprej zastava Slave skladatelja Davorina Jenka na besedilo pesnika Simona Jenka zapisal glasbeni zgodovinar Davorin Beranič. Prav po tej navdušujoči himni se je Davorin Jenko globoko zapisal v dušo Slovencev.čeprav je večino svojega življenja deloval v Beogradu, kjer je opravljal odgovorne službe in je bil eden od utemeljiteljev novejše srbske glasbe. Po njegovih notah se danes poje srbska državna himna Bože pravde, ki je bila tudi državna himna prve Jugoslavije.

več:
S. Čuk, Davorin Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri malokom se je tako kakor pri Davorinu Jenku pokazala resničnost pregovora: 'Nemo propheta in patria' (Nihče ni prerok v domovini). Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni Naprej. Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu, prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakršno je potreboval skladatelj. Posvetovala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna, kakor pozneje vse občinstvo. (Josip Stritar)
• Najbolj znano Jenkovo pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, so z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.)

LETA 1889 ROJEN JANEZ FABIJAN

duhovnik, teolog, voditelj visokošolske mladine († 1967)

Doma iz Besnice pri Kranju, po gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Rimu in Innsbrucku. Od leta 1920 do 1964 je na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko (temelje verskega nauka). Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik osrednje katoliške revije Čas ter v njej in v Bogoslovnem vestniku objavljal svoje znanstvene razprave.

LETA 1906 ZAČNE DELOVATI

TELOVADNO DRUŠTVO OREL

Da bi se slovenska mladina "duševno in telesno krepila in pripravljala na hude narodne in kulturne boje s telovadbo", so v dobi katoliškega prebujenja slovenskega naroda ustanovili telovadno društvo. Delovalo je pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze in postalo mogočna mladinska telovadna in vzgojna organizacija. Oblikovanje vse večjega števila odsekov "Orla" je spodbudila predvsem dokončna prevlada liberalne politične usmeritve pri do takrat vsenarodnem društvu "Sokol". Orli so imeli svojo himno, prapor in kroje. Leta 1909 se je organizacija preimenovala v "Zvezo Orlov" (do prve svetovne vojne so imeli okoli 6000 članov in po številu celo presegli Sokole).

LETA 1920 ROJEN SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR († 2004)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

LETA 1928 ROJEN LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ († 2004)

Rojen v Švici (Basel) mami Nemki in očetu Slovencu, pred 2. svetovno so oblasti izgnale vse izseljence brez državljanstva in prišli so v Slovenijo. Šolal se je v Ljubljani (gimnazijo in pedagoško akademijo slavistika, germanistika). med vojno mu je umrl oče, nato so pregnali še njegove domače. Ostal je sam, objavljal je prispevke iz svojega življenja in prišel v spor s komunistično oblastjo, bil zaprt, težave je imel tudi med vojaščino. Delal kot novinar, urednik in umetnostni pedagog ... Pisal je pripovedno prozo (črtice, novele, romane) in eseje, tudi za otroke. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja , zanimala ga je duhovna in moralna eksistenca človeka. Med njegovimi deli so najbolj znane Ljubljanske razglednice, Deček in smrt, Prišleki, Književna delavnica – šola pisanja ...

LETA 1928 ROJEN VILKO OVSENIK

GLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER († 2017)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska... Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

• Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  
• V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  
• Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  
• Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (...) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  
• Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
• Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
• Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
• Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti ... to je bilo glavno.
  Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  
• Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

• Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga - Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

LETA 1987 UMRL JANEZ LOGAR

BIBLIOGRAF, UREDNIK, LIT. ZGODOVINAR (* 1908)

Bibliografija (knjigopisje) je popisovanje knjig glede na tisk, format; seznam knjig ali člankov (nekega avtorja) ali sestavljanje takih del v razne namene. Vodilni slovenski bibliograf, strokovnjak na tem področju v drugi polovici 20. stoletja je bil literarni zgodovinar Janez Logar. Od leta 1950 je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vodil bibliografski oddelek ter predaval bibliografijo na raznih tečajih. Uredil je tudi zbrana dela slovenskih pisateljev iz dobe realizma.

LETA 1989 ZAČELI RUŠITI BERLINSKI ZID

156,4 km dolg in 4 metre visok zid iz kamnitih blokov, ki je ločeval "kapitalistični" Zahod in "komunistični" Vzhod, so začeli graditi 13. avgusta 1961, pobudnik gradnje je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, projekt je odobril tudi sovjetski vodja Hruščev. Tako je želela komunistična vlada Nemške demokratične republike zaradi množičnega izseljevanja in bega svojih prebivalcev na Zahod zapreti vse mejne prehode med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, napeljala bodečo žico in postavila straže, ki so streljale na vsakogar, ki bi poskušal zbežati v zahodni del mesta. Okoliške prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je bil ob zidu še stometrski pas. Najprej so postavili le 45 kilometrov zidu, kasneje pa so ga pozidali v celoti in dodali še obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, z nadzornimi vozili, z opazovalnimi stolpi in s službenimi psi, ki so ga kasneje še obnavljali in nadgrajevali. Zid je mesto razdelil na dva dela, Zahodni Berlin je bil otok sredi Vzhodne Nemčije in popolnoma obzidan. Da bi na nekaterih krajih lahko pod strogim nadzorom prečkali mejo med obema deloma Berlina, so uredili nekaj mejnih prehodov. Med najbolj znanimi je bil tisti na Friedrichovi cesti, ki so ga Američani imenovali "Checkpoint Charlie" in je bil edini, ki so ga lahko prečkali tujci. V času zidu je tu umrlo več kot sto ljudi, ki so se želeli na Zahod. Na današnji dan so berlinski zid simbolično prebili in ga začeli rušiti, številni vzhodnonemški državljani so dočakali dan, ko so lahko šli v zahodni del mesta. Zid je bil 28 let pojem razdeljene Evrope, simbol blokovske delitve sveta ...

LETA 1990 ODLOČITEV DEMOSA ZA PLEBISCIT

na sestanku v POLJČAH

V Poljčah na Gorenjskem so se zbrali vsi tedanji prvaki Demosovih strank, ministri in poslanci in drugi vidni člani. Med njimi tudi dr. Peter Jambrek, eden od pobudnikov odločitve Demosa za plebiscit, ki je bil nato izveden 23. decembra 1990, torej mesec in pol kasneje. Odločitev za plebiscit se je pokazala za pomembno in daljnosežno, saj so v Demosu sprva nameravali sprejeti ustavo in nato razpisati referendum. Ker pa se je projekt ustave zavlekel, razmere v tedanji Jugoslaviji pa so se čedalje bolj zaostrovale, je prišlo do take hitre odločitve.

• Brez pretiravanja lahko rečem, da je bila odločitev v Poljčah zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek in uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države, pa tudi za sprejem nove ustave decembra leta 1991. leta. Če tistega novembra leta 1990 odločitev ne bi bila sprejeta, decembra istega leta ne bi bil izveden plebiscit, ne bi se začele pospešeno izvajati vojaške in vse druge potrebne priprave za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991. leta, ne bi bili nato v roku in na ustavni način razglašeni neodvisnost in suverenost nove države, ne bi bila uspešno izbojevana desetdnevna vojna za Slovenijo, ne bi bil dosežen Brionski sporazum in Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ne bi odšla z ozemlja Slovenije – slednja pa v kratkem času, ki je sledil, ne bi pridobila mednarodnega priznanja. (Peter Jambrek)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Delavnica Vipava 8.11.2014

Primeri oglaševanja: 

PRIMER 1: 

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Vas kaj zmoti pri tem oglasu?  

Je vaša prva misel telefonski paket? 

Takoj razumete oglas na način, da je tole ugodna ponudba telefonskega paketa? 

Kaj pomislite, ko vidite ta oglas? 

Bi vedeli, da ta oglas prodaja telefonski paket?

Vas kaj zmoti na tem oglasu? 

Vir: Oglaševanje Tušmobil z geslom Totalno neomejen; V oglaševani akciji so bila uporabljena še naslednja prodajna gesla: 

Upaj si biti drugačen, drzen, odbit. Bodi totalno neomejen in dobi vse. 

- oglaševanje, ki prodaja ne samo storitev, ampak način življenja. Sporoča, da bodi drugačen - a sedaj nisi v redu, da moraš biti drugačen? Sporoča, da bodi neomejen, totalno neomejen - a to pomeni, da ni več meja? A nismo to že blizu temu, da ni več greha? Če si neomejen, je dovoljeno vse. Pa je temu res tako? 

PRIMER 2: IKEA i-BOOK

https://www.youtube.com/watch?v=MOXQo7nURs0

Ste že videli ta oglas?

Kakšno "dodano vrednost" ima v svetu oglasov YouTube?

Kakšno je vaše mnenje o oglasih, ki izkoristijo stereotipe, predsodke za uspešno promocijo?

PRIMER 3: Pašteta Argeta

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Bi lahko rekli, da gre za običajen prehrambeni oglas?

Vir: Argeta - oglaševalska akcija Mame potrjujejo

Ob oglaševanju se je izvedelo, da so 3 osebe, ki so nastopale v oglasih v Ljubljani, Sarajevu in Skopju bile izmišljene osebe. Oglaševalci so si izmislili imena oseb, njihove izjave in tudi slike oseb so potegnjene iz spleta. Za prodajni uspeh nam oglaševalci tudi lažejo - za to so pripravljeni uporabiti tudi pojem mame. Kdo pa ne zaupa svoji mami? Je kdo tak med vami? 

 PRIMER 4: Analogno - digitalno

https://www.youtube.com/watch?v=ksO35s3Bffc

Zakaj je to odličen oglas?

Naštejmo njegove dobre lastnosti, ki naredijo "uau-učinek"?

PRIMER 5: COCA COLA

https://www.youtube.com/watch?v=Z6my9ZNxUL8

Kaj je na tem oglasu dobrega (marketinško in versko)?

Je to res le oglas za pijačo ali ima morda kakšen "pozitiven stranski učinek" za nas kristjane?

PRIMER 6: Marija z blagoslovljene Svete Gore 

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Se vam zdi v redu oglas? Vas je na njem kaj navdušilo? 

Se vam zdi kaj narobe na tem oglasu? 

Vir: Oglasna pošta Pošte Slovenije - ta oglas je v nabiralnike prejelo več kot 300.000 gospodinjstev v Sloveniji. 

LETA 1308 UMRL JANEZ DUNS SCOTT

ŠKOTSKI TEOLOG IN FILOZOF, BLAŽENI ( * OKOLI 1266)

Cerkev se danes spominja tudi velikega bogoslovnega učenjaka blaženega Janeza Dunsa Scotta. Po rojstvu je bil Škot iz kraja Duns, kjer se je rodil okoli leta 1265. Postal je frančiškan in bogoslovni profesor najprej v Oxfordu, nato v Parizu in nazadnje v Kölnu, kjer je 8. novembra 1308 umrl. Pokopali so ga v tamkajšnji minoritski cerkvi. Skupaj s sv. Tomažem Akvinskim in sv. Bonaventurom velja za pomembnega teološkega misleca. Zaslovel je predvsem kot zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena na današnji dan ...

njegova teza:

• Marija je potrebovala odrešenje, kot vsi drugi ljudje, vendar samo po dogodku Jezusovega križanja, bi to bilo že vnaprej nemogoče, če ne bi bila že v začetku obvarovana izvirnega greha.

LETA 1674 UMRL JOHN MILTON

ANGLEŠKI PESNIK (* 1608)

Velja za najpomembnejšega angleškega pesnika 17. stoletja. Njegova poezija je bila prvi primer združitve renesančnega žara, baročne vzvišenosti in klasično stroge oblike. Njegovo najpomembnejše delo je Izgubljeni raj, v desetih knjigah, v katerih v prostem verzu opisuje zgodbo o padcu človeka (Adam in Eva) in predvsem vlogo Satana. Pozneje je napisal še Znova pridobljeni raj v katerem pa (v nasprotju s Satanom) poveličuje Jezusovo popolnost.

LETA 1784 UMRL BERNARD MARIBORSKI (Anton Apostol)

KAPUCIN, LEKSIKOGRAF (*1711))

Ivan Anton Apostel (Bernard Mariborski je redovno ime) se je rodil v ugledni mariborski družini. Po končanem šolanju je stopil v kapucinski red, leta 1736 je prejel mašniško posvečenje. Kot pridigar je deloval v več samostanih. Izviral je iz nemško govorečega okolja, a se je naučil slovenščine in jo sprejel za svoj jezik. Bil je eden glavnih slovaropiscev v obdobju baroka in v svoj nemško-slovenski slovar (1760) je prvi zajel tudi štajersko besedje. Pri pisanju se je opiral na več starejših slovarjev in slovnic.

Leta 1793 LOUVRE ODPRE VRATA JAVNOSTI

Pariški konvent je na pobudo slikarja Davida pariški sprejel sklep o Louvru, in ga na današnji dan razglasil za nacionalni muzej umetniških zakladov in njegova vrata odprl javnosti. Louvrska zbirka, ena najbogatejših na svetu, zajema danes več kot deset tisoč let človeške civilizacije in kulture, po mnenju nekaterih je najvažnejši muzej na svetu. Louvre je bil sprva grad francoskih kraljev v Parizu, zgrajen je bil v dobi kralja Filipa Avgusta okoli leta 1200. Današnjo podobo je dobil v 16. in 17. stoletju.

več:
S. Čuk, Louvre ima dvesto let: Priloga, v: Ognjišče 10 (1993), 23-30.

LETA 1817 ROJEN DAVORIN TRSTENJAK

DUHOVNIK, PEDAGOG, PISATELJ, ETIMOLOG IN ZGODOVINAR († 1890)

Narodni preroditelj, pesnik in pisatelj, je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje lavantinske/mariborske škofije. Pisal je narodno prebudne pesmi, pripovedke in črtice. V Mariboru je ustanovil leposlovni list Zora (1872-1878). Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani (1872) in njegov prvi predsednik.

več:
S. Čuk, Davorin Trstenjak (1817-1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2017), 50-51.

LETA 1887 UMRL DRAGOTIN FERDINAND RIPŠL

DUHOVNIK, PESNIK, KRONIST IN NARODNI BUDITELJ (* 1820)

Kot kaplan je služboval na Vranskem, v Konjicah, pri Sv. Križu pri Slatini, v Rojah v Labotski dolini, Št. Andražu v Labotski dolini ..., župnik v Loki pri Zidanem mostu, od 1874 do smrti pa župnik v Vidmu. Bil je znan po svoji šaljivosti in družabnosti. Eden »treh domorodcev iz Šentjurja poleg Celja« (poleg njega še Benjamin in Gustav Ipavec), »ki so veselim Slovencem na svitlo dali Pesmarico za kratek čas« (Dunaj 1859). Pri Sv. Miklavžu, v Loki in Vidmu je sestavil farne kronike, ukvarjal se je s sadjarstvom in napisal knjižico Kratki nauki za sadjerejo, objavljal pa je tudi sestavke o ljudskih običajih.

LETA 1890 UMRL CESAR FRANCK

FRANCOSKI SKLADATELJ BELGIJSKEGA RODU, ORGANIST, PEDAGOG (* 1822)

Belgijec, ki je celo življenje preživel v Parizu, kjer je študiral glasbo na konservatoriju. Orgelsko službo, ki ji je ostal zvest vse življenje, je začel leta 1845. V Parizu je bil orgelski učitelj, s svojimi skladbami je vplival na številne sodobne francoske skladatelje. Velja za začetnika francoske romantične orgelske literature. Med njegove pomembnejše skladbe glasbeni zgodovinarji štejejo: preludij, koral in fuga za klavir, s katerimi je hotel obuditi Bachovega duha preludijev. Poleg orgelskih skladb so še danes priljubljeni simfonija v d-molu, simfonične variacije za klavir in orkester, violinska sonata v A-duru in klavirski kvintet. Ključ do njegove glasbe najdemo v njegovi osebnosti: bil je nadvse ponižen, preprost in vdan človek, v njegovih najboljših delih se zrcali mir organista, ki je najsrečnejša leta preživel za orglami v cerkvi. Njegova glasba odraža predvsem jasnost, mir in bratsko ljubezen ... brez strasti, duhovnih in čustvenih spopadov ...

več:
E. Škulj, Cesar Franck: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 10 (1990), 62.

LETA 1897 ROJEN JANEZ MEŽAN

SLIKAR († 1972)

Doma v Spodnjem Brniku, po diplomi na zagrebški likovni akademij je delal in ustvarjal kot likovni pedagog v Mariboru, Novem mestu in na Ptuju. Bil je odličen risar, vrh svojega slikarskega ustvarjanja pa je dosegel v akvarelih (slike različnih slovenskih krajev, tihožitja in portreti ...). Slikal je tudi v drugih tehnikah, imel pa je izjemen občutek za barve in svetlobno kompozicijo, svojim slikam pa je vedno dodal neko skrivnostno poetičnost ...

LETA 1904 ROJEN MIRKO G. KUHEL

PISATELJ IN PUBLICIST († 1958 )

Po otroštvu v Kostanjevici na Krki in treh razredih gimnazije v Ljubljani je leta 1920 odšel v ZDA in tam sodeloval s Slovensko svobodomiselno zvezo v kulturnem društvu v Clevelandu. Med vojno je bil ožji sodelavec Louisa Adamiča pri pomoči domovini. V angleščino je prevedel Krst pri Savici, iz angleščine pa Shakespearjevega Zaljubljenega romarja.

LETA 1953 UMRL IVAN ALEKSEJEVIČ BUNIN

RUSKI PISATELJ IN NOBELOV NAGRAJENEC (* 1870)

Bunin je znan kot novelist in romanopisec, izdal pa je tudi štiri pesniške zbirke (ljubezenska lirika s tragično izpovedjo, ki jo je v slovenščino prelil Tone Pavček). Je prvi ruski književnik, ki je prejel Nobelovo nagrado (1933), potem ko je kot emigrant že trinajst let živel v Parizu. Bil je nadaljevalec klasične ruske literarne tradicije, njegovo jezikovno izredno bogato pisanje pa je zaznamovano s podeželjem – o življenju na podeželskih plemiških dvorcih, o ljubezni in opisih narave ...

LETA 1964 UMRL MODEST SANCIN

GLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU (* 1902)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

LETA 1999 UMRL LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK (* 1898)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

• V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom ...
• Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
• Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
  
• Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
  
• Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
• Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in  nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1786 UMRL O. JANEZ DAMASCEN DEV

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK (* 1732)

Pobudnik slovenskega posvetnega pesništva je bil menih - bosonogi avguštinec o. Marko Pohlin (1735-1801), ki je svoji Krajnski gramatiki (1768), slovnici slovenskega jezika, dodal poglavje o metriki in poetiki. Svoje redovne sobrate je tudi ustno vnemal, da so se vadili v slovenskih verzih. Njegov najzvestejši učenec je bil o. Janez Damascen Dev, ki je leta 1779 pripravil prvi slovenski pesniški almanah z naslovom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost. Urednik in pesnik teh Pisanic je umrl v Ljubljani na današnji dan.

več:
S. Čuk, o. Janez Damescen Dev: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1996), 28-29.

LETA 1867 ROJENA MARIE CURIE-SKLODOWSKA

POLJSKO-FRANCOSKA ZNANSTVENICA (FIZIKA IN KEMIJA), NOBELOVKA († 1934)

Francoska kemičarka in fizičarka poljskega rodu Marie Curie-Sklodowska je v več kot stoletni zgodovini Nobelove nagrade edina, ki je to visoko priznanje prejela dvakrat: prvič leta 1903 za fiziko skupaj z možem Pierrom (raziskovala sta radioaktivnost ter odkrila radioaktivna elementa polonij in radij), drugič leta 1911 pa sama za kemijo. Rodila se je na današnji dan v Varšavi, leta 1883 je prišla študirat v Pariz, kjer se je leta 1895 poročila.

nekaj njenih misli:

• Ne moremo upati, da bomo zgradili boljši svet, dokler posamezniki ne postanejo boljši. V tem smislu se mora sleherni od nas truditi za izpopolnjevanje.
  
• Ničesar se v življenju ni treba bati, treba ga je samo razumeti.
  
• Človek nikoli ne gleda na to, kar je narejeno, ampak na tisto, kar je treba še narediti.
  
• Ohraniti moramo vztrajnost in predvsem zaupanje vase. Verjeti moramo, da smo za nekaj nadarjeni in to uresničiti za vsako ceno.

LETA 1886 ROJEN LEOPOLD JEŠE

ZDRAVNIK, PIONIR SLOVENSKE OFTALMOLOGIJE († 1958)

Rojen v Naklem, medicino študiral na Dunaju, se po diplomi posvetil okulistiki. Leta 1921 je postal vodja očesnega oddelka v ljubljanski bolnišnici. Med prvimi v nekdanji državi je operiral sivo mreno in tudi odstop mrežnice. Po drugi vojni je bil redni profesor na medicinski fakulteti in predstojnik očesne klinike v Ljubljani. Napisal je prvi slovenski učbenik za študente medicine in stomatologije, učbenik za medicinske sestre ...

LETA 1906 PAPEŽ PIJ X.

CERKEV MATERE USMILJENJA V MARIBORU POVZDIGNE V BAZILIKO

Manjši bratje so prišli v Maribor verjetno že leta 1240. Leta 1282 so si sezidali samostan pri podružni cerkvi Marije Vnebovzete. Podoba Matere usmiljenja je prišla v cerkvico 1747. Tega leta so se preselili v dotedanji kapucinski samostan, leta 1864 pa so frančiškani prevzeli Marijino cerkev skupaj s slovensko župnijo. Leta 1900 so sezidali nov samostan in novo cerkev, ki je od današnjega dne leta 1906 bazilika.

LETA 1907 NA KOROŠKEM USTANOVLJENA

SLOVENSKA KRŠČANSKO SOCIALNA ZVEZA

Njena naslednica je od leta 1953 Krščanska kulturna zveza (KKZ), ena izmed obeh osrednjih slovenskih kulturnih organizacij na Koroškem. Danes je v njo včlanjenih 52 krajevnih društev in skupin. Cilji KKZ so ohraniti bogato kulturno dediščino koroških Slovencev, pospeševati in podpirati kulturno delovanje krajevnih društev, nuditi vsestranske izobraževalne možnosti – predvsem na jezikovnem področju, izmenjavati bogato kulturo s Slovenci v Republiki Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu ter z drugimi narodnimi skupnostmi v Evropi in z narodom sosedom v deželi Koroški. ...

LETA 1913 ROJEN ALBERT CAMUS

FRANCOSKI NOVINAR, PISATELJ IN FILOZOF († 1960)

Francoski pisatelj Albert Camus, nobelovec za književnost leta 1957, predstavlja tudi filozofsko gibanje, imenovano eksistencializem, ki označuje človekov položaj v vesolju in mu zanika ves osebni pomen, ker vidi v njem samo absurdnost. Njegovi najbolj znani deli, v katerih prevladuje "absurd", sta romana Tujec (1942) in Kuga (1947). Osebno je bil Camus daleč od nihilizma. Umrl je v avtomobilski nesreči.

nekaj njegovih misli:

• Ne hodi pred menoj, morda ti ne bom sledil; ne hodi za menoj, morda te ne bom vodil. Hodi preprosto poleg mene in bodi moj prijatelj.
  
• Lagati se ne pravi samo govoriti neresnico. Pomeni tudi in predvsem govoriti več, kakor je res, in glede človekovega srca reči več, kakor človek čuti.
  
• Težko je to, če te nihče ne ljubi; prava nesreča za človeka pa je, če sam ne more ljubiti. Danes vsi umiramo zavoljo te nesreče.
  
• Od neke določene starosti je sleherni človek odgovoren za svoj obraz.

LETA 1918 ROJEN BILLY GRAHAM

AMERIŠKI EVANGELIST, BAPTISTIČNI PRIDIGAR (+ 2018)

Sin farmarja iz okolice Charlotta v Severni Karolini je pri šestnajstih letih slišal pridigarja Hama Mordecaija, ki mu je odprl oči za Božje stvari. Postal je baptistični pridigar, vendar je kmalu spoznal, da je svet župnije premajhen za njegovo oznanjevalno energijo. Imel je neki poseben dar, s katerim je očaral ljudi, govoril je slikovito, v podobah, zato se je odločil, da mora Božjo besedo ponesti v svet. Leta 1949 je tako začel svojo misijonsko pot oznanjevanja evangelija ... za vse kristjane, naj pripadajo tej ali oni Cerkvi. Pri enaintridesetih je imel na svojem prvem nastopu pred seboj tri tisoč poslušalcev, drugič jih je bilo pet tisoč ... Največjo množico je nagovoril leta 1955 na stadionu Wembley v Londonu (100.000 ljudi). V prvih dvajsetih letih oznanjevanja mu je prisluhnilo več kot 60 milijonov poslušalcev. Skupaj so poslušali branje Svetega pisma, njegovo razlago, molili so in peli duhovne pesmi. Veliko je oznanjal tudi po Evropi, leta 1967 je bil v Zagrebu. Pri oznanjevalnem delu je uporabil vsa takratna moderna sredstva komunikacije, njegov glas je posredovalo osemsto am. radijskih postaj, sodeloval je tudi pri tisku (verski mesečnik Odločitev z milijonsko naklado), s svojo skupino je posnel več kot 60 verskih filmov ...
Srečal se je s številnimi vplivnimi ljudmi, bil pri Elizabeti II, am. predsednika Ike Eisenhower in Nixon sta bila njegova občudovalca ...

več:
S. Čuk, Billy Graham govori milijonom: Velike osebnosti in sodobna družba, v: Ognjišče 7 (1970), 18-22.

nekaj njegovih misli:

• Sem Božja trobenta. Moje oznanilo je njegovo oznanilo. Preprosto oznanilo za polno krščansko življenje: vsak dan beri Sveto pismo; nauči se prav moliti; vedno se opiraj na Svetega Duha; redno hodi v cerkev; bodi kristjan, ki pričuje z življenjem; ljubezen naj bo glavno vodilo tvojega življenja...
  
• Sem oznanjevalec Božje besede, ne prinašam vam moje domovine Amerike, ampak Božje kraljestvo. Nič novega ni: je staro oznanilo Jezusa Kristusa, ki ga hočem približati ljudem.
  
• Na svetu je še veliko ljudi lačnih kruha, še veliko več pa je takih, ki so lačni resnice, miru in sreče.
  
• Pravijo, da se je po mojih pridigah spreobrnilo več kot milijon ljudi. Ne vem. Mislim, da se mi ne bo treba preveč čuditi, če bom v nebesih zagledal kakšnega neznanega misijonarja, o katerem ni nihče govoril ali pisal, pa je h Kristusu privedel več ljudi kot jaz.

LETA 2012 UMRL ANDREJ KOKOT

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK (* 1936)

Rodil se je leta 1936 v Zgornji vasi nad Kostanjami. V letih 1942–1945 so bili njegovi med koroškimi družinami, ki so jih nacisti izgnali v Nemčijo. To bridko doživetje je zaznamovalo njegovo pisanje. Po kmetijski šoli v Podravljah je bil zaposlen pri Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu. Pisal je liriko, prozo, kritike ter prevajal iz nemščine v slovenščino in obratno. Objavil je nad 20 knjig; v knjigi Ko zori spomin je spregovoril o deportaciji koroških Slovencev v drugi svetovni vojni.

LETA 2014 UMRL KAJETAN KOVIČ

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (*1931)

Mariborčan, ki je mladost preživljal v Poljčanah in je tegobe vojne in kmečko življenje spoznaval v pokrajini oib Muri (Mota pri Gornji Radgoni). Po vojni je šolanje (gimnazijo) nadaljeval v Mb in primerjalno književnost v Lj. Nekaj časa je bil časnikar, potem pa do upokojitve urednik pri DZS, od leta 1995 je redni član SAZU ... Pesmi je začel pisati v gimnaziji, znan pa je postal z zbirko Pesmi štirih (1953), v kateri je bilo poleg pesmi Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka tudi 26 njegovih pesmi. Sledile so tudi samostojne zbirke v katerih se ukvarja s človekom, ki se mora upirati silam modernega sveta, bivanjska in eksistencialna vprašanja (novi ekspresionizem) ... Pisal je tudi prozo, svoj doživljajski svet realistično opisuje v zbirki novel (Iskanje Katarine) in nekaj romanih. Znan je kot mladinski pisatelj in pesnik (Maček Muri, Piki Jakob ...), veliko pa je tudi prevajal (Rilke, Trakl ...)

nekaj njegovih verzov:

• Je zimski čas in je drevo / in lovcev črna četa / in je osamljeno telo / na poti v mrzla leta. // Je nežen čas, ko pod nebo / beži kristalna reka / in je izmučeno meso / živali in človeka. // Je čas, ko jezerske vode / okamenijo v ledu / in ko utrujene roke / obstanejo v neredu. // Je tihi čas in dolgi čas / po hišah in vrtovih. / Je ura, ko se toči mraz / vodeno po zidovih. // Ko zablešči ob svitu dne / iz sanj zeleno morje. /A eno samo sonce gre / počasi čez obzorje. (Zimski čas)
  
• Kako naj rečem svetu / da bo moj / kako naj mu rečem / da bi rad vsega / zdaj in za zmeraj / kako naj mu rečem / da ga zato ne bo manj / da bom vzel malo / samo kakšno zarjo / na robu jutra / vse drugo pa pustil / da bo žarelo naprej / nedotaknjeno / kako naj mu rečem / da me bo slišal / moj glas in moje srce / in moje roparske roke / na robu jutra? (Kako naj rečem svetu)
  
• Ko bomo spet v aprilu / in svet bo ves svetal, / takrat ti polno krilo / spominčic bom nabral. // Takrat boš dobre volje / in dobrega srca, / spominčica, čez polje / s pomladjo v krilu šla. // Kjerkoli boš obstala, / od tebe lep bo svet / in vsakemu boš dala / lahko svoj plavi cvet. // Ko bomo spet v aprilu / in svet bo ves svetal - / le jaz bom sam, brez male / spominčice ostal. (hčerki za bodoča leta)
  
• V tej sobi, kjer že dolgo vrsto let / živim, neopazno med vsakdanjimi predmeti / ozvezdja krožijo in je ujetih / veliko rim, spominov in besed. // Srce navidez negibnih stvari / oživljajo neki neznani kraji, /neko življenje, ki se sicer s pomišljaji / pregiblje, vendar ne stoji. // Vse ima svojo barvo, glas in zvok, / tudi venečih rož molčanje, / odrinjene in vendar žive sanje / in igre že pozabljenih otrok. // Mnogo preteklih, zaprašenih dni / se tukaj išče in razhaja / in vse umira in vse se poraja / iz muzike spominov in stvari. (Soba)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 6. november 1911, Župeča vas, † 4. januar 1991, Ljubljana

"Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel."

Najprej spregovori o svojem bridkem otroštvu in težki mladosti. Rodil se je 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije Mladkovič. Kmalu po njegovem rojstvu je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Spominja se njenega pogreba: "Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo šli več na svoj dom." Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, kjer je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe.

V tej službi je bil najožji sodelavec škofa Rožmana in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. "Po svoji naravi je bil Rožman človek z dobrim in mehkim srcem", se spominja Lenič, "nikdar pa ni bil politik." Ko je pri italijanskih okupatorjih prosil za zaprte slovenske ljudi, je Leniču zaupal: "Nihče ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem." Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil zaprt in, kot rečeno, obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. V tej samoti je pričakoval žalosten veliki teden. "Tedaj sem doživel nekaj čudežnega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe: Bog je z menoj, jaz tu nisem sam."

Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo. Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. "To so bila najlepša duhovniška leta. Zelo hitro sem se vživel v te naravno zdrave in brihtne ljudi. Poznal sem vse njihove družine, poznal radosti in bridkosti. Vse so mi zaupali." Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo "Blagor Gospodove črede" je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna "desna roka", je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence.

Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru. Ob njegovi smrti je nadškof Šuštar zapisal: "Ponovno je škof Lenič poudarjal, da sam osebno vsem odpušča in da želi samo to, da bi prišlo povsod v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja in da bi čimbolj odstranili vse posledice hude preteklosti."

pričevanje 11_2007

LETA 1676 NA DUNAJU USTANOVLJENA KNAFLJEVA ŠTIPENDIJA

NAMENJENA KRANJSKIM ŠTUDENTOM ZA ŠTUDIJ NA DUNAJSKI UNIVERZI

Ustanovljena na podlagi oporoke duhovnika Luke Knaflja (1621-1671), ki je svoje premoženje namenil slovenskim študentom. Do leta 1918 je Knafljevo štipendijo dobilo več kot 1200 kranjskih študentov (tudi Jernej Kopitar, France Prešeren, Friderik Baraga, Simon Jenko, Fran Levec, Ivan Tavčar in Oton Župančič ...)

LETA 1787 ROJEN VUK STEFANOVIĆ KARADŽIĆ

SRBSKI FILOLOG, ETNOGRAF IN REFORMATOR SRBSKEGA JEZIKA, UČENEC JERNEJA KOPITARJA († 1864)

Temelje srbskega knjižnega jezika in pravopisa je postavil Vuk Karadžić. Zasluge za to ima tudi ugledni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar. Ko sta se leta 1813 na Dunaju srečala, je Kopitar spodbudil Karadžića, da je začel zbirati ljudske pesmi in drugo ljudsko blago. Navduševal ga je tudi, naj se loti dela za knjižni jezik in pravopis. Kmalu je izdal prvo zbirko ljudskih pesmi in Pismenico (slovnico), in s tem se je začelo njegovo delo za nastanek nove srbske književnosti, jezika in pravopisa.

LETA 1808 ROJEN LEOPOLD KORDEŠ

PESNIK IN PRIPOVEDNIK, UREDNIK IN ORGANIZATOR († 1879)

Doma iz Kamne Gorice, študiral je v Gradcu. Urednik nemških časopisov v Gradcu in Ljubljani (Laibacher Zeitung) vanje je pisal predvsem članke, posebno o gledališkem življenju. Leta 1938 je predlagal ustanovitev tednika Slovenske novice s tedensko literarno prilogo Zora, zavzemal se je za ustanovitev univerze in gledališča v Ljubljani. Pripravil je natančen načrt za organizacijo stalnega slovenskega gledališča s poklicnimi igralci, o tem pisal ... toda njegova prizadevanja so ostala neuresničena.

LETA 1841 UMRL SIMON POVODEN

DUHOVNIK IN ZGODOVINAR (* 1753)

Duhovnik (benificiatni kurat) je vestno proučeval krajevno zgodovino Ptuja in njegove okolice. Dediščina prednikov mu je veliko pomenila. Prepotoval je MB okrožje, zbiral je gradivo po cerkvah, samostanih, graščinah, arhivih, ... obenem pa kot kronist skrbno beležil sodobne dogodke. Napisal je več kot trideset del (v rokopisu v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu). Ima tudi velike zasluge na področju zbiranja in skrbi za zavarovanje spomenikov, skrbno je zbiral rimske kamne Poetovione in jih dal pritrditi ob znamenitem ptujskem mestnem stolpu. Zelo je zaslužen, da Ptujska zgodovina zavzema v Sloveniji eno najvažnejših mest.

LETA 1880 ROJEN ROBERT MUSIL

AVSTRIJSKI PISATELJ IN GLEDALIŠKI KRITIK († 1942)

Eden od utemeljiteljev sodobnega romana, opisoval je razdrobljenost stvarnosti, v kateri življenje že narekuje tehnika. Poznan je predvsem kot avtor nedokončanega romana Mož brez posebnosti, v katerem je opisal razpad A-O cesarstva in novo vizijo človeka (z vero v napredek, tehniko, njegov pesimizem, čustvovanja ...) Velik uspeh pa je imel tudi njegov roman Zablode gojenca Törlessa.

LETA 1893 UMRL PETER ILJIČ ČAJKOVSKI

RUSKI SKLADATELJ (* 1840)

(* 25. april in † 25. oktober po julijanskem koledarju)

Predstavnik ruske klasike, v svojih simfonijah, koncertih, operah, baletih, komorni glasbi in zborovski liturgični glasbi ruske pravoslavne cerkve je združil značilnosti zahodne romantike z rusko narodno melodiko, osebnim lirizmom in mehkobo slovanske duše. Med njegova najbolj znana dela spada balet Labodje jezero (1875), s katerim je prišel na skladateljsko področje, na katerem so mu bili namenjeni izredni uspehi in kjer je postal začetnik močnega toka velikih ruskih skladateljev baletne glasbe. Labodje jezero velja za eno od mojstrovin romantične šole, predvsem zaradi prijetne glasbe, polne neizčrpnega čara in svežine, ki se prilega lepemu plesu.

LETA 1904 ROJEN MARJAN MUŠIČ

ARHITEKT, PUBLICIST IN AKADEMIK († 1984)

Že kot gimnazijec se je v Novem mestu uveljavil kot slikar, kasneje je diplomiral iz arhitekture pri Jožetu Plečniku in se izpopolnjeval v Splitu in Dubrovniku. Njegove najvažnejši projektantske naloge so bili v glavnem konservatorski in spomeniški posegi (reševanje cerkve sv. Sofije v Ohridu). Sodeloval je pri obnovi bazilike v Poreču in Dioklecijanove palače v Splitu, doma pa pri obnovi Stare grofije v Celju ter gradu Otočec. Leta 1972 je dobil Prešernovo nagrado, bil je tudi član odbora Unesca za reševanje spomenikov stare Nubije ...

LETA 1911 ROJEN STANISLAV LENIČ

DUHOVNIK, LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF († 1991)

"Škof Stanislav Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je sam v letih zapora posebno hudo doživel. S svojimi sotrpini iz zapora se je rad srečeval, obujal spomine, kako so drug drugemu pomagali, da bi laže prenesli hude čase. Ko se je vrnil iz zapora, se je z raznimi pričevanji ponovno zavzemal za to, da bi mu bila vsaj deloma popravljena krivica. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana." Tako je ob smrti svojega pomožnega škofa Stanislava Leniča (4. januarja 1991) zapisal tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Sedem let (1939-1947) je bil na škofiji v Ljubljani kot tajnik, najprej škofa Gregorija Rožmana, potem škofa Antona Vovka. Po osmih letih ječe in devetih "najsrečnejših letih" župnikovanja se je vrnil v Ljubljano. 29. novembra 1967 je bil imenovan za pomožnega škofa ter bil "desna roka" nadškofov Jožefa Pogačnika in Alojzija Šuštarja.

Oba sta mu naročala, naj bi napisal svoje spomine "zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana". Ob svoji sedemdesetletnici (1981) je spomine vendarle začel pisati, prišel je le do leta 1942. Zapiske so našli v njegovi zapuščini; dragocene spomine so deloma dopolnili pogovori, ki jih je imel z njim Franci Petrič, urednik Družine, nekaj mesecev pred škofovo smrtjo. Spomini so izhajali kot podlistek v Družini leta 1997, kmalu zatem so izšli v knjižici (zbirka Prelomni časi 6). "Skušal bom napisati samo tisto, o čemer sem prepričan, da res drži."

več:
S. Čuk, škof Stanislav Lenič (1911–1991): Obletnica meseca),v: Ognjišče 1 (2021), 38-39.

S. Čuk, škof Stanislav Lenič. "Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
  
• V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
  
• Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
  
• Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
  
• Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka.

LETA 1926 ROJENA IRMA MARINČIČ OŽBALT

SLOVENSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA

Suhokranjka iz Žužemberka, dveletna se je z družino preselila v Šempeter v Savinjski dolini, kjer je hodila v šolo, v gimnazijo pa v Celju in Ljubljani. Na slavistiki je 1952 diplomirala iz slovenskega in angleškega jezika s književnostjo. Odšla najprej v Avstralijo, po vrnitvi domov pa 1966 v Montreal, kjer je predavala angleščino kot tuj jezik. V različnih revijah je objavljala svoje črtice, tri dela so izšla v knjižnih izdajah (Mrzle peči, Dež gre in Anka). Pomembno je njeno prevajanje v angleščino (Voranc, Cankar) ...

LETA 1926 ROJEN LEOPOLD BREGANT

KLINIČNI PSIHOLOG ( † 1986)

Rojen v Mariboru, diplomiral na pravni fakulteti v Lj in štiri leta kasneje še iz psihologije, za medicinsko psihologijo in psihoanalizo pa se je specializiral v Berlinu. Predaval je specialno psihologijo na Pedagoški akademiji in medicinsko psihologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1954 je bil zaposlen na Psihiatrični bolnišnici Lj-Polje. Predaval je tudi psihodinamiko dramskih besedil na AGRFT. S svojim delom na področju psihoterapije, korekcije disocialnih motenj, medicinske psihologije ..., s številnimi članki, knjigami in učbeniki velja za enega pionirjev klinične psihologije pri nas.

LETA 1932 UMRL ROJEN RADO MURNIK

PISATELJ IN ČASNIKAR, HUMORIST (* 1870)

Doma v ugledni ljubljanski družini, se je po gimnaziji odločil za medicino, vendar ga je bolj vleklo pisanje in časnikarsko delo. Bil je zelo mladi sodelavec Ljubljanskega zvona, po prvi vojni je ostal brez službe, zbolel je in bil priklenjen na posteljo. Povsem odvisen od drugih je umrl v ljubljanski ubožnici. Veliko je pisal v domače in tuje časopise, objavljal je parodije in humoristične črtice. Napisal je tudi satirični roman Groga in drugi (parodija na slovenske razmere v literaturi, smeši naturalizem), izdal je tudi zbirko humoresk, po smrti pa je izšel zgodovinski roman Lepi janičar (predelava romana Hči grofa Blagaja), v katerem prikazuje izmišljeno podobo Bosne. Zanimiv je tudi njegov humorističen prikaz meščanskega življenja (Ženini naše Koprnele) ...

LETA 2012 UMRL JANEZ GREGORC

SKLADATELJ, GLAS. PRODUCENT, USTVARJALEC IZVIRNE FILM. GLASBE (* 1934)

Glasba je bila njegova ljubezen že v otroštvu. Po srednji šoli se je posvetil študiju kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval se je na glasbeni univerzi v Bostonu v ZDA. Že med študijem je začel svoje znanje predajati mlajšim. Nato je poučeval več kot štirideset let. Bil je eden izmed pionirjev slovenskega jazza. Že zgodaj je razvil svoj lastni slog. Ustvarjal je na različnih področjih, od simfonične glasbe do jazza, njegovo glasbo slišimo v filmih Rdeči boogie ali Kaj ti je, deklica, To so gadi, Ubij me nežno, Ko pride lev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 9. januar 1904, Pozzallo - 5. november 1977, Firence

Rodil se je 9. januarja 1904 v mestecu Pozzalo na jugovzhodni obali Sicilije. Najprej je končal trgovsko šolo in nekaj časa je delal kot knjigovodja. Toda račune je sovražil, zato je ob delu končal klasično gimnazijo, potem pa odšel v Firence študirat pravo. Ko mu je bilo devetindvajset let, je postal docent rimskega prava na firenški univerzi, leto zatem pa redni profesor. Med študenti se je dobro počutil in oni so ga sprejemali kot svojega prijatelja. Mladi profesor je bil "mestni menih": stanoval je namreč v dominikanskem samostanu sv. Marka. Vsako jutro je vstajal z redovniki ob 5.40, z njimi je molil v koru ter bil pri zgodnji jutranji maši, nato pa šel na univerzo predavat. Na sebi je imel ponošeno obleko, obut pa je bil v sandale in bele nogavice, kakršne so nosili dominikanci.

Nabit z "energijo božje milosti", je na poti vse prijazno ogovarjal. "Sem prodajalec upanja," je govoril in to tudi z dejanji potrjeval. Kmalu zatem, ko je postal profesor, je namreč ustanovil "republiko sv. Prokula", občestvo firenških revežev, ki so se ob nedeljah zbirali v cerkvi sv. Prokula.La Pira jim je po maši razlagal evangelij, kakor ga je sam razumel in živel, govoril jim je o moči molitve, potem pa jim je delil kruh in druge potrebščine. "Naša republika nima predsednika," je dejal. "Ničesar ne zapisujemo, kdor sodeluje, sodeluje, blagajničarka pa je Mati božja." Ta "republika" obstaja še zdaj in vodi jo poseben sklad, ki nosi ime po La Piri. V tem času je izdajal revijo Principi (Načela), v kateri je jasno in odločno razglašal evangeljska načela o enakosti vseh ljudi ter zavračal rasizem in vsako obliko nasilja, ki ga je izvajal fašizem.

Režimu je bil trn v peti in stregli so mu po življenju. Leta 1943 ga je Giovanni Battista Montini, poznejši papež Pavel VI., povabil v Vatikan, kjer je bil sodelavec dnevnika L'Osservatore Romano. Kasneje je steklo živahno dopisovanje med tem papežem in La Piro: ohranjenih je 1.348 njegovih pisem Pavlu VI. (zadnje z dne 20. avgusta 1977), ki so nekakšen "dnevnik političnega in duhovnega življenja" Giorgia La Pira. Leta 1946 je bil izvoljen v italijansko ustavodajno skupščino, kjer je skupaj s prijatelji (zlasti z Dossettijem, Fanfanijem in Lazzatijem) postavljal temelje ustave italijanske republike, sloneče na državljanski in verski svobodi, pravici do dela, dostojanstvu človeške osebe.Giorgio La Pira je zaslovel zlasti kot župan mesta Firence. Prvič je bil izvoljen leta 1951. V svojem nastopnem govoru je povedal, kaj ima za svoje glavne naloge: "V duhu bratske pravičnosti, ki jo oznanja evangelij, hočem dati: 1. delo brezposelnim, 2. streho tistim, ki je nimajo, 3. pomoč tistim, ki jo potrebujejo, 4. duhovno in po­litično svobodo vsem, 5. Firencam umetnostni in duhovni poklic v splošnem okviru krščanske in človeške civilizacije." Njegovi nasprotniki so ga imenovali "beli marksist" ali "rdeča riba.v posodi z blagoslovljeno vodo".

Župansko službo je vršil do leta 1957, ko je moral zaradi strankarskih razprtij odstopiti. Ponovno je bil izvoljen za župana leta 1960 in prvi meščan Firenc je ostal do leta 1965. Bil je tudi velik graditelj miru in mednarodnega sodelovanja. Kot glasnik teh idealov je veliko potoval po svetu. Avgusta 1959 je na povabilo tedanjega sovjetskega voditelja Hruščova obiskal Moskvo, kjer je voditeljem "rdečega carstva" med drugim dejal: "Kot ste iz mavzoleja v Kremlju odstranili Stalinovo truplo, tako se morate rešiti tudi trupla ateizma. To je ideologija, ki pripada preteklosti in je zdaj dokončno preživela." Zadnja leta, ko ga je použivala bolezen; se je umaknil iz vseh javnih služb in je živel v svoji skromni samostanski celici. Smrti se ni bal. "Kristus je vstal, torej česa bi se bali?" Umrl je 5. novembra 1977. Bila je sobota, dan Matere božje, katero je zelo častil. Njegov pogreb je bil zmagoslavje vere.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 2, str. 38.