LETA 1694 ROJEN Francois-Marie Arouet VOLTAIRE

FRANCOSKI RAZSVETLJENSKI PISATELJ, ESEJIST IN FILOZOF ( † 1778)

Ime Voltaire je bilo le eno izmed stosedemintridesetih psevdonimov, s katerimi je podpisoval svoja dela. Znan po svojem ostrem umu in obrambi civilnih svoboščin, vključno s svobodo do veroizpovedi in pravico do poštenega sojenja. Bil je tudi glasen zagovornik socialnih reform v stanovsko urejeni Franciji kljub strogi takratni cenzuri podobnih idej. Kot satirični polemik je pogosto uporabljal svoja dela za kritiko Cerkve in drugih obstoječih družbenih inštitucij. Štejemo ga med voditelje razsvetljenstva, napisal je številne polemične spise, zgodovinska dela, epe, drame in satirične romane. Najbolj zanimiva so za preprostega bralca njegova pisma, ki pričajo o neizčrpni zakladnici njegovega duha , in gotovo spadajo v vrh podobnih dopisovanj, ki so se ohranile v katerem koli jeziku. »Njegov duhoviti slog je tako preprost, da ga lahko razume vsak otrok, in tako slasten, da ob njem uživajo prefinjeni izobraženci ...«

misel:

• V ničemer ne soglašam z vami, ali strastno bom branil vašo pravico, da poveste svoje.

LETA 1774 UMRL JANEZ ŽIGA VALENTIN POPOVIČ

ŠTAJERSKI POLIHISTOR, NAJVEČJI UČENJAK TAKRATNE AVSTRIJE (* 1705)

V Gradcu končal jezuitsko gimnazijo in licej in se ni dal posvetiti. Študiral je 15 jezikov, se zanimal za botaniko, arheologijo, oceanografijo, zgodovinopisje ... Jernej Kopitar je zanj dejal, da je bil »največji učenjak takratne Avstrije, vrl filolog in naravoslovec«. Po končanem študiju je najprej predaval nemščino na dunajski univerzi. Napisal je temeljno slovnico nemškega jezika, ki je doživela 10 ponatisov. Veliko je potoval in si zapisoval kar je videl v naravi, tako je postal samouk na področju naravoslovja. Začel si je dopisovati s Karlom Linnejem in mu glede razvrščanja in poimenovanja celo svetoval nekaj popravkov, ki jih je Linne upošteval. Zaslovel je s svojo knjigo o morju, ki je utemeljila oceanografijo kot znanost. Imel je stike z razsvetljenskih krogom Žige Zoisa in pripravljal tudi slovensko slovnico in slovensko-nemški slovar, vendar je prezgodaj umrl ... Premoženje je zapustil mladim rojakom, ki so želeli študirati...

LETA 1844 UMRL IVAN ANDREJEVIČ KRILOV

RUSKI BASNOPISEC, PESNIK IN KOMEDIOGRAF (* 1769)

Basen je poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali rastline, ki jim pripisujemo neko stalnost (oslu neumnost, zajcu plašnost, vrtnici lepoto). Med svetovno znane basnopisce spada ruski pesnik Ivan Andrejevič Krilov, ki se je za basni navdušil med prevajanjem del Francoza Jeana de La Fontaina. Po njegovem zgledu je napisal približno 200 basni, ki so izšle v devetih knjigah. V njih je večinoma opozarjal in šibal slabo stanje v carski Rusiji. Zelo znana je njegova basen Volk in jagnje.

njegovi verzi:

• Kdor čut poštenosti in vest ima, / ne bo sleparil, ne bo kradel, / pa naj bi v kakršno že koli stisko padel;  / zmikavtu daš lahko cel koš zlata, / a krasti se ne bo odvadil

LETA 1866 ROJEN FRAN ŽGUR

PESNIK, “VIPAVSKI SLAVČEK” († 1939)

Zaradi težav z matematiko je zapustil šolo, zaradi domotožja se ni izučil za slikarja in je nasledil očeta v trgovini v rojstni Podragi. Pod fašizmom je bil pogosto zaprt zaradi slovenstva. Od leta 1893 je svoje pesmi objavljal v raznih listih in koledarjih. Leta 1923 je izšla njegova edina samostojna pesniška zbirka Pomladančki. “Vipavski slavček” je pisal pesmi za otroke, ki so igrive in sveže ter so prišle v izbore otroške poezije. Njegove pesmi kažejo večje ali manjše vplive Otona Župančiča in Josipa Murna.

LETA 1902 ROJEN ISAAC BASHEVIS SINGER

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC 1978 († 1991)

Rojen v Leonicinu na Poljskem, študiral je v Varšavi, leta 1935 pa se je preselil v ZDA. Prve literarne prispevke je objavljal v judovskem časopisu, kasneje je delal kot samostojni pisatelj. Je predstavnik mističnega realizma, opisuje usode Judov v Evropi, njihove selitve in probleme, včasih je vmes tudi avtobiografski. Izvrsten je v novelah, kratkih zgodbah in esejih. Zelo doživeto, čustveno pripoveduje zgodbe o usodah Judov v Poljski in ZDA. V njegovih kratkih zgodbah je veliko vznesenosti, ironije, dogodivščin, v stalnem precepu med smehom in jokom, kot človek, ki obvlada spekter človeškega doživljanja. Pripovedovanje je živahno, slikovito, čustveno in obenem izzivalno, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije ... Razmišlja o večnih vprašanjih in to je jedro njegovega pisanja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih okoliščin. Njegovi junaki vedno nosijo breme svoje kulture, borijo se za preživetje, hrepenijo po svobodi, ne ravnajo vedno pravilno, zmagujejo tudi s pomočjo naivnosti ... Njegova misel je, da lahko ljudje dobrega srca vedno uspejo, ne glede na okolje in njihove zunanje značilnosti ... Pisal je v jidišu, in velja za enega največjih judovskih pisateljev. Leta 1978 je prejel Nobelovo nagrado. Nekaj njegovih del: Satan v Goraju, Rodovina Muškat, Sovražnice, zgodba o ljubezni, Čarovnik iz Lublina ... Pernati venec in druge zgodbe, Izgubljen v Ameriki ... avtobiografija Ljubezen in izgnanstvo

njegova razmišljanja:

• Verujem v Boga. Ne morem si misliti, da je svet fizikalen ali kemičen pojav, sicer bi si že jutri pognal kroglo v glavo. Zato molim. Molim, kadar sem v težavah. In ker se mi zdi, da sem zmeraj v težavah, zmeraj molim.
  
• Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu ju more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos.
  
• Če me bralci sprašujejo, kakšno je sporočilo mojega pisanja, jim odgovarjam, da je deset zapovedi najtehtnejše sporočilo, kar smo jih kdaj dobili. Zapovedi so kratke, točne, jasne.
  
• Oče pestuje otroka, a vendar želi, da se nauči hoditi. Bog je naš Oče, mi smo njegovi otroci in Bog nas ljubi. Blagoslavlja nas s svojo milostjo in če kdaj pa kdaj dopusti, da se spotaknemo in pademo, nas tako le navaja samostojne hoje.
  
• Ljudje vzcveto in uvenejo kot rastline. Nebo piše zgodovino in samo nebo pozna resnico. In naposled vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja.

LETA 1905 UMRL RUDOLF BAUMBACH

nemški pesnik, planinec (* 1840)

Tridesetletni nemški pesnik je leta 1870 prišel v Trst kot zasebni učitelj in se vključil v sekcijo nemško-avstrijskega planinskega društva za Primorsko. Družil se je z Juliusom Kugyjem in se v Trenti seznanil z narodno pripovedko o Zlatorogu. Lotil se je pesniške obdelave te snovi in leta 1877 je izšla njegova epsko-lirična pesnitev Zlatorog z avtohtonimi imeni krajev, ljudi, trentarskih lovcev in pastirjev. Po njegovi zaslugi je pripovedka postala znana v kulturnem svetu. Bila je večkrat prevedena in uglasbena.

LETA 1908 ROJEN MARIO LAVRENČIČ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC († 1989)

Doma iz Vrha (it. Spignon) pri Vidmu, kjer je končal bogoslovje in začel opravljati svojo duhovniško službo v Štoblanku (it. San Volfgango). Na novomašno podobico je zapisal: »Vsega sem zmožen s pomočjo Tistega, ki mi pomaga: Boga«. Kljub prepovedi fašističnih oblasti je pridigal v slovenščini, po koncu fašizma pa je uvedel slovensko bogoslužje. Z Emilom Cenčičem je urejal kulturno-verski list Dom, ki je še danes glasilo beneških Slovencev. Dejaven je bil tudi na socialnem področju, pripravljal je številne kulturne prireditve in opozarjal na težavne razmere v Beneški Sloveniji.

tako je o njem zapisal Dom ob 25-obletnici smrti julija 2014:

Zvestuo je služu svojim faranam in zvestuo in radodarno pomagu tudi drugim faram. Biu je dobar pridgar in žartovalen, nimar na razpolago vsiem ljudem. Po drugi svetovi vojski, de bi pomagu ljudem, ki so bli brez diela in zaslužka, je napravu kantierje diela. Skarbeu je, za zadobit penzijon vsiem judem, ne samuo njegove fare, pa tudi drugih vasi. Pre Mario, ki se je rodiu v beneško slovenski kumetuški, kristjanski družini, ki je poznala samuo dielo, molitu in slovenski jezik, je ostu zviest dielu, molitvi in svojemu maternemu jeziku. Tudi kar je fašizem prepoviedu slovenski jezik, se nie ustrašu in je po slovensko pridgu, molu, spoviedu in guoriu z ljudmi, v cierkvi in zuna nje.

LETA 1909 ROJEN ALOJZIJ TURK

DUHOVNIK, "MISIJONAR" IN BEOGRAJSKI NADŠKOF († 1995)

"V študijskih letih sem sicer rad prebiral poročila o delu naših misijonarjev v poganskih deželah, nikoli pa nisem pomislil, da bi se sam odločil za podobno, prav nič lažje delo v diaspori, v skopski in beograjski škofiji. Toda škof Gnidovec me je že po kratkem pogovoru pridobil za to," je zapisal na začetku svoje knjige Škof Janez Gnidovec (Mohorjeva družba, Celje 1992) Alojzij Turk, upokojeni beograjski nadškof, ki je bil kot mlad duhovnik zvest sodelavec tega našega svetniškega kandidata. "Šel sem in zadnjih pet let škofovega zemeljskega življenja sodeloval z njim v župniji in na ordinariatu. Tako sem iz neposredne bližine vsak dan opazoval njegovo življenje in delo, ki je bilo vedno usmerjeno Bogu v slavo in za reševanje duš. Gledal sem tudi njegovo dozorevanje za nebeško kraljestvo, saj je moral skozi veliko trpljenje in preskušnje ... Škof Gnidovec je preusmeril mojo življenjsko pot, njegova molitev in blagoslov pa sta me spremljala in reševala v mnogih težkih življenjskih okoliščinah ter me krepila pri delu, da nisem malodušno omagal in odnehal."

... več o njem si preberite v pričevanju 11_2009 in v rubriki gost meseca (ob posvečenju) 06_1980

o svetniškem škofu Gnidovcu:

... večkrat sem ga spremljal na njegovih poteh. Bil je zelo svetniški, človek apostolata, samo to je gledal, kako bi obiskal čim več ljudi, zanimal se je, kje je še kakšna izgubljena dušica. Živel je zelo asketsko, užil je minimalno hrano, toliko da je zdržal, ni pa svoje askeze vsiljeval drugim. Za svoje spremljevalce je zelo skrbel, vedno me je silil, naj vzamem, kar potrebujem...

LETA 1914 ROJEN STANE SEVER

PRVAK SLOVENSKIH GLEDALIŠKIH ODROV († 1970)

Eden največjih mojstrov slovenske gledališke umetnosti je bil igralec in pedagog Stane Sever. Na odrskih deskah pa tudi pred filmskimi in televizijskimi kamerami je ustvaril dolgo vrsto likov. Bil je prvak ljubljanske Drame. Zaradi nezdravih razmer v slovenskem gledališkem prostoru jo je zapustil in nastopal po raznih slovenskih krajih pod nazivom Gledališče enega.

LETA 1916 UMRL FRANC JOŽEF I.

AVSTRIJSKI CESAR (* 1830)

Avstrijski cesar je postal leta 1848, od leta 1867 pa je bil tudi ogrski kralj. Ime je bilo izbrano namenoma: da bi obudil spomin na svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je bil veliki reformator. Leta 1854 se je poročil z Elizabeto (Sisi), ki ji bilo le 16 let; ki pa se ni nikoli prilagodila življenju na dvoru, bila je popotnica in modna navdušenka, zato je tudi na Dunaju niso videli pogosto. Franc Jožef je vladal v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi, izgubljala je tudi ozemlja (Lombardijo in Benečijo), lotila pa se je osvajanja Balkana (leta 1878 je zavzel Bosno in Hercegovino). Bil je konservativen vladar, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj dežele, večkrat je bil tudi v naših krajih ... Dve leti po njegovi smrti in porazu v 1. svetovni vojni, je Avstro-Ogrska razpadla.

LETA 1926 UMRLA ZOFKA KVEDROVA

PISATELJICA IN PUBLICISTKA (* 1878)

Slovensko pisateljico Zofko Kvedrovo sta, po sodbi literarnega zgodovinarja Joža Mahniča, "lastno življenje z grenko mladostjo, socialno revščino in samoizobraževanjem, razgibanim erosom in tragiko v zakonu ter opazovanje splošnega položaja žene v takratni družbi, ko so o njeni usodi pogosto odločali starši in ji je bil tudi lahkoživ ali surov mož neomejen gospodar, naredila za temperamentno glasnico ženske emancipacije". Ivan Cankar, njen pisateljski vzornik in idejni zaveznik, je o njej zapisal: "Zofka je zapustila izhojeno pot; ona je sama svoja; povedati je hotela nekaj, kar je videla sama in kar je čutila sama; njene slike niso kopije del, ustvarjenih od moških umetnikov; gledala je s svojimi očmi..."

... več o njej v obletnici meseca 11_2006

nekaj njenih razmišljanj ...

• Vsako drugo razmerje med ljudmi se lahko spremeni, ali mati ostane mati. Naša duša se ji lahko odtuji, srce se lahko okrene od nje, toda vedno ostajamo del nje.
  
• Zameri se ti človek, ki s tatinsko roko krade tvoj denar, toda še dosti huje, kdor s strupenim jezikom krade tvoja čast.
  
• Otroci odpuščajo lahko in z vsem svojim bitjem. Mi odrasli ne znamo odpuščati - ne pozabljamo.

LETA 1930 ROJEN MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST († 1990)

Zgodnjo mladost je Marjan Rožanc preživel v ljubljanski delavski ‘četrti’ Zelena jama. Po poklicu je bil grafik, med služenjem vojaškega roka je bil zaradi “sovražne propagande” obsojen na tri leta strogega zapora. Vse to se odraža v njegovih pripovednih besedilih, zlasti v romanih Ljubezen, Hudodelci in Roman o knjigah. Od sredine šestdesetih let je pisal eseje, ki jih je objavljal najprej v raznih revijah, nato pa v knjigah. Od leta 1993 podeljujejo Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo, pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

LETA 1952 UMRL ALOJZIJ REMEC

DRAMATIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1886)

Alojzij Remec, rojen v Trstu, je bil od leta 1927 odvetnik na Ptuju in v letih 1935-1941 tudi župan. V slovensko slovstveno zgodovino se je zapisal predvsem kot dramatik, ki zna opazovati življenje. Njegove drame (Užitkarji, Magda, Zakleti grad), ki razodevajo bistro oko za opazovanje razmer in življenja, so bile v času med vojnama veliko igrane.

LETA 1964 KONEC TRETJEGA ZASEDANJA II. VATIKANSKEGA KONCILA

Drugi vatikanski koncil je trajal od 11. oktobra 1962 do 8, decembra 1965. Razdeljen je bil na 4 zasedanja: tretje se je pričelo 14. septembra 1964 in se končalo 21. novembra 1964. Ob zaključku so škofje vsega sveta izglasovali tri pomembne dokumente: Dogmatično konstitucijo o Cerkvi, Odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah ter Odlok o ekumenizmu.

LETA 2020 UMRL 1922 ROJEN JOŽEF SMEJ

ŠKOF, PISATELJ, PREVAJALEC, ZGODOVINAR (* 1922)

"Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov," je v prekmurski koledar Stopinje 2002 ob 80-letnici svojega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja zapisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli." To poslanstvo je škof Jožef Smej zvesto izpolnjeval od svoje mladosti. Na poseben način v času njegove pastirske poti: od takrat, ko ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical ... do svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. ... odhoda v Mursko Soboto: „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel 'dva tedna mi dajte, da razmislim' ... tako sem obstal potem v Mariboru ...Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: 'Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela'," je povedal škof Smej.

več o škofu Smeju:
S. Čuk, škof Jožef Smej. Utrinek dobrote na slovenskem nebu: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2007), 20-21.
M. Erjavec, Jožef Smej: Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2015), 68-69.
B. Rustja, Bog trpi, ko trpi nemočen človek: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 8 (2011), 24.

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.
• Marija je najlepši, od Svetega Duha oblikovani portal, skoz katerega je v tihoti stopil Bog, ko se je učlovečil.
• Mir moramo piti iz čistih Božjih vrelcev, vrelcev resnice, pravičnosti in ljubezni.
  
• Ločnica med dobrim in zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri in zli duh svojo bojno črto.
  
• Veliko ljudi nič ne posluša ali pa sliši - le sebe.
  
• Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?
  
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
  
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
  
• Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.
  
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  
• S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  
• Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 20. september 1776, Vače, Slovenija, † 20. november 1845, Trst

Od pastirčka do profesorja

Ta veliki mož, ki se je zaradi vneme za lep jezik zapisal v slovensko slovstveno zgodovino, je izšel iz sila skromnih razmer. Rodil se je 20. septembra 1776 na Vačah pri Litiji kot edini otrok malega kmeta in krojača Jurija ter njegove pobožne žene Neže. Brž ko je Matevžek dobil prve hlače, je postal pastirček. Takrat je bil za kaplana in učitelja na Vačah Jurij Stendler, ki je brž spoznal, da je pastirček Matevžek zelo bistre glave. Starše je nagovarjal, naj ga pošljejo v šole. Mama o tem še slišati ni hotela, ker se je bala, da se njen edinec utegne v mestu popačiti. Oče pa bi ga rad poslal v šole, ko bi le denar imel! Kaplan je obljubil, da bo dečka on pomagal šolati. Nekega dne je dejal: "Matevžek, bova šla!" in peljal ga je v Ljubljano, kjer mu je našel stanovanje. Za hrano je šlo včasih bolj trdo, toda Matevžek se je pridno učil, tako da je z odliko končal nižje ("nemške") in višje ("latinske") šole. Kot višješolec se je sam vzdrževal kot domači učitelj pri tedanjem kranjskem deželnem glavarju grofu Juriju Jakobu Hohenwartu.

Po maturi (1799) je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je študij končal v treh letih, ker je v enem letu naredil tretji in četrti letnik. Ljubljanska bogoslovna šola je prav tedaj ostala brez profesorja dogmatike. Semeniški predstojniki so bistrega Ravnikarja nagovorili, naj se poteguje za to službo, čeprav še ni bil posvečen v duhovnika. Profesorsko skušnjo je odlično prestal. Zadnji dan julija 1802 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je 25 let poučeval dogmatiko, hkrati pa je bil vodja semenišča - med njegovimi učenci je bil tudi Friderik Baraga. Bil je tudi profesor na liceju, pod Francozi kancler univerze, nato so ga Avstrijci imenovali za voditelja filozofskega študija, kasneje za gubernijskega svetnika v Trstu.

"Do višje kulture s spopolnjenim jezikom

Profesor Ravnikar si je zelo prizadeval, da bi vpeljal v osnovne šole slovenščino, zato je prevajal šolske knjige. "Pripoznana je resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zvezi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura s spopolnjenim jezikom," je zapisal Matevž Ravnikar v svoji spomenici na dunajski dvor, v kateri utemeljuje potrebo stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. Njegovi predlogi so na Dunaju naleteli na ugoden odmev in leta 1817 je bila na ljubljanskem liceju res uvedena stolica za slovenski jezik; njen prvi predstojnik je bil (po želji Ravnikarja) Franc Metelko.

Lepo slovenščino je Ravnikar pisal v svojih številnih prevodih. Skoraj sam je prevedel Pentatevh (pet Mojzesovih knjig), ki je ostal v rokopisu. Na novo je prevedel Mesenguyev molitvenik Sveta maša inu keršansko premišljevanje (1813). V uvodu je poudaril, da uporablja jezik, "kakor se danes govori med nami". [e več je pomenil njegov prevod in priredba Nemca Galla Perpomočik Boga spoznati (1813). "To moralno berilo je bilo oprto na vsakdanje kmečko življenje in tod teče Ravnikarju beseda prav živo in v ljudskih frazah" (Lino Legiša). Njegovo največje delo je prevod Zgodb svetega pisma za mlade ljudi Krištofa Schmida, ki so izhajale tri leta (1815-1817) in sicer v treh delih: prvi prinaša zgodbe stare zaveze, drugi zgodbe nove zaveze do Kristusovega trpljenja in tretji ter četrti skupaj zgodbe nove zaveze po Kristusovem vstajenju ter Apostolsko dejanje ino cerkve perčetik. Knjiga obsega 981 strani. Z Zgodbami si je Ravnikar pri sodobnikih prislužil naslov "oče slovenske proze". Knjižni jezik je postavil na temelj kmetove (ljudske) govorice ter odločilno usmeril njegov razvoj v prihodnost. Ravnikar se je zelo potrudil, da je v svojih prevodih pisal čisto slovenščino ne samo v besedah, ampak tudi v skladnji. Iz stare slovanščine je hotel oživeti deležnik na -vši ali -ši, zato ga je Prešeren "ošvrknil" s svojim epigramom: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Moj Matevžek bo še škof!"

V rahlo "legendarnem" Ravnikarjevem življenjepisu, ki je izšel ob prvi obletnici njegove smrti (1846), beremo anekdoto, da je oče Jurij leta 1785, ko je svojega devetletnega sina peljal v ljubljanske šole, ob slovesu Vačanom dejal: "Moj Matevžek bo še škof!" Ta "prerokba" bi se lahko uresničila že leta 1827, ko so Ravnikarju ponudili škofijo v Tarnovu (Galicija), pa jo je odklonil, ker da je oče, ki je bil pri njem, prestar, da bi mogel prenesti tako potovanje. Tri leta kasneje, 18. septembra 1830, ga je cesar Franc I. imenoval za prvega tržaško-koprskega škofa (škofiji sta bili tisto leto združeni pod enim škofom z dvema sedežema). Tržaški del škofije je prevzel 15. januarja 1832, koprskega pa tri tedne pozneje. Kot škof v Trstu je našel zelo neurejene razmere: primanjkovalo je duhovnikov, ti so bili, posebno v Istri, malo izobraženi in slabo preskrbljeni. Škof jim je gmotno pomagal, jim kupoval teološke knjige, da bi mogli opravljati svojo učiteljsko službo. Spodbujal jih je, naj ne zanemarjajo pridig in krščanskega nauka. "Rotim vas in prosim, da ob nedeljah in praznikih oznanjujete božjo besedo, pri farnih mašah pridigujte in popoldne razlagajte krščanski nauk za odrasle in za mladino. In tudi v šolah ne zanemarjajte godne mladosti." Redno je opravljal dušnopastirske obiske (vizitacije) in ob birmah je z veseljem pridigal. Ni maral bučnih sprejemov in prepovedal je streljanje z možnarji. "Grom topiča gre le posvetnim poglavarjem, škofu gre le glas zvonov!" Kot škof se je tudi zelo trudil, da bi imela slovenščina v tržaških cerkvah pravice, ki so ji pritikale po številu prebivalstva. V oporoki je določil šest dijaških ustanov (štipendij), v denarju pa šest tisoč florintov za dobre teološke knjige za duhovnike in bogoslovce ter za nabožne ljudske knjige. Njegovo življenje se je izteklo 20. novembra 1845. Po smrti so ga mnogi imenovali "rajnki prerok", ker je "bral" prihodnost. Malo pred smrtjo je menda dejal: "Avstrijsko cesarstvo čakajo hudi časi." Ta njegova "prerokba" se je izpolnila prav kmalu - v revolucionarnem letu 1848.

(obletnica meseca 11_1995)

* 20. november 1882, Dobrije, † 6. februar 1955, Ljubljana

Strog, toda pravičen profesor

Zibelka mu je tekla v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem, zaselku, ki stoji ob treh prometnih poteh: reki Meži, cesti in železnici. Slednji dve, je v spominskem članku ob stoletnici rojstva dr. Franca Kotnika zapisal Matej Močilnik, "vežeta Celovec, rojstni kraj slovenske književnosti, s Slomškovim Mariborom. Po teh žilah je Mohorjeva pošiljala iz Celovca in potem nekaj let s Prevalj svoj letni knjižni dar Slovencem po širni domovini in izseljenstvu." Kotnikova hiša je dala Slovencem kar štiri brate - izobražence: univerzitetnega profesorja dr. Janka, znanega zlasti po številnih slovarjih, dr. Franca, ki mu posvečamo ta zapis, Simona, ki je svojo duhovniško pot končal kot župnik v Podgorju pri Slovenj Gradcu, ter Zorka, učitelja. Franc je bil najstarejši med njimi: rodil se je 20. novembra 1882. Osnovno šolo je končal na Ravnah, gimnazijo pa v Celovcu. Po maturi in enoletni vojaški službi je na graški univerzi študiral slavistiko, ki jo je končal z doktoratom leta 1908. Svojo doktorsko tezo je posvetil življenju in delu znamenitega koroškega bukovnika Andreja Šusterja-Drabosnjaka. Kot suplent in profesor slovenščine in nemščine na gimnaziji v Celovcu, zatem eno leto na nastajajoči gimnaziji in učiteljišču v Velikovcu, nazadnje pa na realni gimnaziji na Ptuju. Od leta 1927 je bil šolski nadzornik. Z velikim veseljem je popravljal slovenske šolske naloge, ki jih je imenoval "najnovejša literatura. Pri dijakih je bil zelo priljubljen zaradi svoje pravičnosti pri ocenjevanju. Znal je tudi zagrmeti, vendar so dijaki vedeli: "Udarilo ne bo." Eden njegovih dijakov ga je opisal takole: "Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena."

Narodopisec in raziskovalec Drabosnjaka

Za pero je prijel že v dijaških letih in svoje leposlovne in narodopisne "listke", kot študent pa se je začel znanstveno ukvarjati s kulturo koroških Slovencev, predvsem z narodopisjem, pa tudi s kulturno in književno zgodovino. Najbolj se je poglobil v življenje in delo koroškega bukovnika (ljudskega pesnika in pisatelja) Andreja Šusterja-Drabosnjaka in iz tega študija je nastala njegova doktorska disertacija. Drabosnjak je kot "bukovnik" iz nemščine prevedel in temeljito priredil neka tere nemške "ljudske" knjige. V dramah - najbolj znane so tri: Pasijon, Pastirska igra in Izgubljeni sin - je besedila znal prirediti tako, da so zvenela kot izvirna. Poleg doktorske disertacije je objavil še več zapisov o Drabosnjaku, veliko je pisal tudi o ljudskih igrah, zlasti pasijonskih, na Koroškem. "Namen mu je bil, da bi razložil hkrati s kulturnimi in književnimi posebnostmi koroških Slovencev tudi njih zvezo z drugimi Slovenci" (Ivan Grafenauer). Trudil se je tudi za organizacijo kulturnega in izobraževalnega dela na Koroškem. V svojih narodopisnih spisih je bralce seznanjal o najrazličnejših rečeh, npr. o zgodovini praznoverja na Koroškem, o slovenski kmečki hiši, o narodni noši v Mežiški dolini in drugod, o božičnih običajih, o splavljanju lesa po Savi do Beograda. Že omenjeni Matej Močilnik je profesorja Kotnika, učenjaka z ogromnim znanjem, lepo predstavil: "V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil."

Skrben oče Mohorjeve družine

Franc Kotnik je bil že v gimnazijskih letih v Celovcu povezan s Slomškovo Mohorjevo družbo, ker je dobro čutil, kako velikega pomena je za ohranjevanje slovenstva na Koroškem in za to, da Slovenci črpajo znanje in kulturo srca iz njenih knjig. Leta 1911 je postal njen odbornik. Ko se je morala Mohorjeva leta 1919 iz Celovca kot begunka preseliti na Prevalje, je bil on desna roka tedanjega ravnatelja Josipa Zeichna. Po preselitvi v Celje (1927) je Franc Kotnik postal njen blagajnik, leta 1933 pa je prevzel službo ravnatelja. Pisatelj in prevajalec Janko Moder, dolgoletni "nameščenec" Mohorjeve družbe, je o Francu Kotniku zapisal: "Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve." V znamenje hvaležnosti mu je posvetil svoje dolgoletno delo Mohorsko bibliografijo. Ravnatelj Kotnik je skupaj s pisateljem Finžgarjem, idejnim voditeljem in urednikom Mohorjevih publikacij dvignil Družbo na zavidljivo visoko raven. Začel je izhajati Književni glasnik, ustanovljene so bile dragocene knjižne zbirke: Mohorjeva knjižnica, Znanstvena knjižnica, Cvetje iz domačih in tujih logov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so Celje zasedli Nemci, se je dr. Kotnik umaknil v Ljubljano. Nemci so odpeljali v papirnico bogato zalogo knjig, ki so jih uničili. Med vojno je Mohorjeva životarila, po vojni pa je znova zaživela. Ravnatelju Kotniku pa so pojemale moči. V noči od 6. na 7. februarja 1955 je mirno zaspal v Gospodu. Kako cenjen je bil, je pričal njegov veličastni pogreb na Ravnah.

(obletnica meseca 02_2005)

Pred meseci so začeli snemati film o dveh velikanih slovstva s fantastično vsebino: C. S. Lewisu in J. R. Tolkienu in o njunem prijateljstvu, temelječem na krščanski veri in podobnem pogledu na umetnost. Tolkiena smo predstavili v marčevski rubriki Zanimivosti, saj se je med verniki pojavila pobuda, da bi začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Tolkien je pisec legendarnega dela Gospodar prstanov, Lewis pa Zgodb iz Narnije. Lewis je sicer znan tudi po svojih delih, v katerih zagovarja krščanstvo (med najbolj znanimi je delo Mere Christianity – v slovenskem prevodu Golo krščanstvo). Pri Ognjišču je izšla njegova knjiga Pisma izkušenega hudiča v prevodu Katarine Bogataj Gradišnik. Tolkien je postal katoličan po smrti svojega očeta in vse njegovo življenje je bilo povezano s Cerkvijo. Njegov sin John je postal katoliški duhovnik. Oba sta bila profesorja v znanem angleškem univerzitetnem središču Oxford v času med obema svetovnima vojnama in tam se je tudi razvilo prijateljstvo med njima in zvesti katoličan Tolkien je imel odločilno vlogo, da je Lewisa odkril krščanstvo. Njuno dolgoletno prijateljstvo, medsebojna podpora pri skupnem delu, pa tudi napetosti, ki so se rojevale med njima, bodo tema filma, ki se dogaja pred začetkom druge svetovne vojne. Film naj bi imel značaj fantastične drame. Režiser britanskega filma Tolkien in Lewis je Simon West, znan po režiranju akcijske hollywoodske uspešnice Con Air.

LETA 1598 UMRL ADAM BOHORIČ

PROTESTANT, SLOVNIČAR IN ŠOLNIK (* OKOLI LETA 1520)

Študiral jezikoslovje v Nemčiji, vodil svojo šolo v Krškem in na povabilo Trubarja prevzel vodenje stanovske šole (gimnazije) v Ljubljani. Napisal je šolski red in določil slovenščino za poučevalni jezik na začetni stopnji. Leta 1584 je v Wittenbergu izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste, ki je bila napisana v latinščini. Brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. V prvem delu je pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, v drugem pa skladnja, črkopis se po njem imenuje bohoričica. Slovnica je ostala v veljavi dobrih dvesto let.

LETA 1752 ROJEN LEOPOLD LAYER

BAROČNI SLIKAR († 1828)

"Od naših starejših umetnikov je med ljudstvom najbolj znan Leopold Layer, ki je naslikal brezjansko Marijo Pomagaj. Še dandanes je živo izročilo, da je umetnik to podobo naslikal v ječi in z uklenjenimi rokami," piše Emilijan Cevc, ki pove, da je "resnica manj legendarna"; kakor nas pouči življenjepis umetnika, ki je umrl leta 1828.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1998

legenda o Mariji Pomagaj (Joža Lovrenčič) ...

"Marija, ki že nekaj let / na Brezjah te časti naš svet, / poslušaj, kaj te prosim vnet: / Če rešiš naju teh temin, / ti Brezje jaz in Valentin / poslikava lepo v spomin!«

LETA 1785 ROJEN FRANC PIRC

SADJAR IN SLOVENSKI MISIJONAR († 1880)

Rodil se je kmečkim staršem v Godiču blizu Kamnika, šole obiskoval v Kamniku in Ljubljani. Najprej je bil vikar v Beli Peči, pozneje v Pečah pri Moravčah in nazadnje v Podbrezju. Bil je dober organizator in gospodarstvenik, na Kranjsko je uvedel sadjarstvo. Tudi po sosednjih deželah je ljudi poučeval o gojitvi sadnega drevja in vinske trte, v Podbrezju je zasadil velike drevesnice. Dobil je naslov oče umne sadjereje. Baragova misijonska poročila dunajski Leopoldinski družbi in Baragova pisma svojcem, so ga tako prevzela, da se je odločil za ameriške misijone. Leta 1935 se je odpovedal župniji, zapustil Slovenijo in se napotil v Ameriko. Škof Rese ga je namenil za pomočnika Baragi v pokrajinah ob Velikih jezerih, in poleti 1838 ga je Baraga poslal na novo misijonsko postajo Grand Portage na SZ bregu Gornjega jezera med Indijanci rodu Očipve. Tu je kmalu zgradil cerkvico in šolo in poučeval staro in mlado v branju, pisanju, krščanskem nauku in petju, skušal pa jih je tudi gospodarsko dvigniti. Kupil jim je veliko mrežo za ribji lov in jih učil poljedelstva in sadjarstva. Leta 1845 je dobil za pomočnika Ignacija Mraka. Povsod, kjer je deloval, je začel sam z malim gospodarstvom, predvsem zaradi Indijancev, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike in jih izkopal iz hude bede. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim iz domovine preskrboval razna semena, začel v veliki množini saditi krompir, ki se je dobro obnesel in postal glavna hrana; seznanil jih je z živinorejo in jim za nje pospeševanje dobival podpore. Ko je bila leta 1851 v državi Minnesoti ustanovljena nova škofija St. Paul, ga je tamkajšnji prvi škof Jožef Cretin povabil k sebi in začel je misijon Crow Wing, postavil cerkev in šolo in misijonaril med Indijanci in belimi naseljenci, ki so v trumah drli v to rodovitno deželo, kamor je privabil tudi slovenske naseljence. 1857 mu je prišel na pomoč misijonar Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore, pomanjkanje misijonarjev se je vedno huje čutilo, zato se je 79 let star odpravil v Evropo in s seboj v Ameriko peljal mlade misijonarje (16). Zaradi starosti in težav z zdravjem se je 1973 (88 let star) poslovil od Amerike in doma bival pri frančiškanih v Kamniku, leta 1874 pa se je preselil v Lj., kjer je stanoval v stolnem župnišču. Umrl je v svojem 95. letu in bil pokopan pri Sv. Krištofu, država Minnesota je po njem imenovala mesto Pierz in 20. maja 1885 se je v St. Cloudu, slovesno obhajala stoletnica njegovega rojstva. Ob Baragi in Knobleharju je eden največjih naših misijonarjev.

več:
S. Čuk, Franc Pirc (1785-1880): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 86-87.

njegova misel:

• Lepo sadje nas tedej razveseli, nam k živežu pomaga, nam premoženje poviša in nas v hudi letni lakote varje.

LETA 1813 ROJEN FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST († 1891)

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

več:
S. Čuk, Fran Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.
S. Čuk, Fran Miklošič (1813-1891): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 34-35.

LETA 1845 UMRL MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK IN ŠKOF IN PREŠERNOVA "PUŠČICA" ( * 1776)

Profesor Matevž Ravnikar, kasneje tržaško-koprski škof (1830-1845), je pisal zelo lepo slovenščino. Iz stare slovanščine je hotel oživiti deležnika na -vši in -ši, zato je Prešeren vanj spustil strelico: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Res je sicer, te moje bukve niso zavolo kranjšine, ampak zavolo lepiga navuka pisane. Pa kdo nima raji, de se mu koščik tudi beliga kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane nagnusne cunje poda? Jelite, otroci, še jedli bi ga ne? Ravno zato, ker je lepi navuk meni in vam le teljko per serci, tudi mislim, da ga moremo v lepo, čedno besedo obleči.", je zapisal v uvodu zajetne knjige Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi nemškega pisatelja Krištofa Schmida leta 1815.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_1995

LETA 1861 ROJEN ANTON OJCINGER

GORSKI VODNIK († 1928)

Doma iz Ovčje vasi v Kanalski dolini je kot navdušen planinec zelo podrobno poznal zahodne Julijce in postal odličen plezalec in gorski vodnik. Na prvenstvenih vzponih je vodil tudi Henrika Tumo in Juliusa Kugyja, ki je pri njen v Ovčji vasi, kjer je Anton redil ovce, prebil marsikakšno poletje, po njem je imenoval tudi prelaz na Montažu. Henrik Tuma je o njem zapisal: »Ojcinger je prav intimno živel z alpsko prirodo in podzavestno je čutil tudi vso njeno lepoto, četudi temu ni znal dati izraza in je to odsevalo le po srčnosti in sijajem iz oči, ko je pripovedoval o njej. Pa tudi vodništvo mu ni bilo gola pridobitna zadeva; prav užival je alpski šport, premaganje težav mu je bila slast. V nevarnosti je bil sicer previden in miren, a vendar tudi drzen, svest si svoje moči in spretnosti. Pri spremljevanju je gledal skrbno na svojega turista in le-ta je prav čutil, da ima spremljevalca, ki da svoje življenje za njega.« (PV 1928_11)

LETA 1882 ROJEN FRANCE KOTNIK

PROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE († 1955)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje "ude", katerim vsako leto pošilja "knjižni dar" (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno - 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba "spet lahko dosegla 100.000 udov", ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

... več o Francetu Kotniku v obletnici meseca 02_2005

povedali o njem:

»Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena." (bivši dijaki)

"V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil." (Matej Močilnik)

»Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve.« (Janko Moder)

LETA 1893 ROJEN STANKO STANIČ

duhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar († 1955)

V desetletjih pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bil Stanko Stanič v lepi skupini slovenskih duhovnikov in izobražencev na Goriškem, ki so zastavili vse sile, da se še naprej ohrani naš rod. Bil je goreč dušni pastir, prijel je tudi za pero in poskusil se je v pesnikovanju, bolj je uspel kot pisatelj. Najbolj se je uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgodovine. Poleg pisanja je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kulturnem in cerkvenem življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri vseh organizacijah s katoliškim navdihom.

LETA 1908 ROJENA KATJA ŠPUR

pesnica, pisateljica in prevajalka († 1991)

Ob imenu te žene, doma iz Prlekije, piše, da je bila pisateljica, pesnica, prevajalka in publicistka. Gimnazijo je obiskovala v več mestih, zatem pa študirala filozofijo prav tako na več univerzah. Pred vojno je bila zaposlena pri časniku Jutro. Med vojno je bila internirana v Ravensbrücku skupaj z Vero Albrehtovo in leta 1977 so izšle njune Ravensbriške pesmi (uredila Erna Muser). Po vojni je bila v prosvetni službi. Bila je pesnica in pisateljica tradicionalnega realističnega tipa.

LETA 1910 UMRL LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ, VELIKAN SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, POLITIK, PUBLICIST (* 1828)

Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj ni končal nobenega formalnega študija, znal pa se poglobiti v srca ljudi in v tek zgodovine. To je odslikoval v svojih delih, med katerimi je najbolj znan roman Vojna in mir, v katerem so združene: zgodovinska snov, psihološka analiza junakov in kritična analiza družbe. Roman Ana Karenina pa je kritična podoba meščanskega zakona.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje so kakor reke: voda je v vseh enaka in povsod ista, a vsaka reka je zdaj ozka, zdaj deroča, zdaj široka, zdaj tiha, zdaj čista, zdaj hladna, zdaj kalna, zdaj topla. Tako je tudi z ljudmi.
  
• Doumel sem, da Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase, in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da bi ljudje živeli v občestvu, v skupnosti, in zato jim je razodel, kaj je vsem potrebno zase in za vse druge.
  
• Samo tisti, ki nikoli ni resno razmišljal o smrti, ne veruje v nesmrtnost.
  
• Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim.
  
• Ljubi vso zemljo, vsak žarek božje luči, vsako zrno peska in vsako travno bilko, sleherno živo bitje. Če boš zemljo ljubil dovolj, boš doumel božansko skrivnost.
  
• Skrivnost sreče ni v tem, da vedno delamo to, kar bi hoteli, ampak da vedno hočemo to, kar delamo.
  
• Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.
  
• Pogumen je človek, ki se boji tistega, česar se mora bati.
  
• Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.
  
• Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vname drugo in se vname na tisoče src.
  
• Vedno je najvažnejše opravilo delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje.
  
• Skrivnost sreče ni v tem, da delamo tisto, kar hočemo, ampak v tem, da hočemo to, kar delamo.
  več: ...
  

LETA 1912 ROJEN OTTO VON HABSBURG

AVSTRIJSKO-NEMŠKI PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 2011)

"Izgubili smo velikega Evropejca, ki je svoje otroke navduševal vse življenje," je ob smrti svojega očeta Otta von Habsburga dejal njegov sin Karl. Dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn ga je imenoval 'veliki Evropejec s katoliško širino' in ga je ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu de Gasperiju, očetom sedanje Evropske unije. Kot bavarski poslanec v evropskem parlamentu (1979-1999) se je z vsemi močni zavzemal za zaščito krščanskih vrednot v Evropi in za svetost človeškega življenja. Veliko mu je bilo do tega, da bi se kristjani, ki iz svoje vere živijo, sprejeli odgovorne naloge v politiki. "Če se kristjani, okrepljeni z molitvijo in dobro izobrazbo, dejavno vključijo v oblikovanje Evrope, ima Evropa vse možnosti za dobro prihodnost." Kot prijatelj Slovenije se je veselil naše osamosvojitve in vstopa v Evropsko unijo, zato zasluži naš hvaležen spomin.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2011

LETA 1950 UMRL MIRKO BRUMAT

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC (* 1897)

Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, ...

 LETA 1959 SPREJATA DEKLARACIJA LETA 1989 PA KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH

Generalna skupščina OZN je soglasno sprejela deklaracijo o pravicah otrok, v kateri je zapisano, da rasa, spol, jezik in vera ne smejo vplivati na otrokove pravice do državljanstva, šolanja, enake prehrane, počitka, zdravstvene oskrbe ter materialne in moralne varnosti. Leta 1989 pa je OZN sprejela tudi Konvencijo o otrokovih pravicah, enega največjih zgodovinskih mejnikov v prizadevanjih, da bi ustvarili svet po meri otrok. Dokument uzakonja načela, za katera so se članice Združenih narodov (z izjemo ZDA in Somalije) strinjale, da bodo ščitile in zagotavljale otrokove pravice ter sprejemale in izvajale politike, ki bodo vedno upoštevale največjo korist otrok. Današnji dan je zato dan otroka.

LETA 2009 UMRLA KRISTINA BRENKOVA

PISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA (* 1911)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji 'predhodnici', pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

... več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

• Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko starši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.
  
• Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.
  
• Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 19. november 1808, Kranj, † 29. november 1881, Ljubljana

Vse življenje posvečeno delu za narod

Janez Bleiweis je deloval na Slovenskem polnih štirideset let. Vsa ta leta je posvetil svojim Novicam in delu za narod. Pri svojem delu je imel pred očmi predvsem kmečkega človeka. "Prizadeval si je vzgojiti kmeta in obrtnika v gospodarsko sposobnega, nacionalno osveščenega in politično trdnega človeka. Negativne ocene, ki so mu jih dali predvsem literarni zgodovinarji, so v veliki meri zmotne in krivične," pravično sodi zgodovinar Vasilij Melik. Njegov "delovni dan" se je pričel 19. novembra 1808 v Kranju, kjer se je rodil v trgovski družini. Ljudsko šolo je obiskoval v rodnem mestu, v Ljubljani pa gimnazijo in dvoletni licej. Potem je odšel na dunajsko vseučilišče študirat medicino, kjer je leta 1832 postal doktor medicine, leto kasneje magister porodništva, leta 1835 diplomiran živinozdravnik. Sprva se je hotel posvetiti pedagoškemu poklicu. Po vrnitvi v domovino je leta 1841 postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju in to službo opravljal do ukinitve liceja (1850). Leta 1842 je postal in do smrti ostal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko. Ko so 5. julija 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, je postal njihov urednik. Opravljal je še številne druge naloge: do smrti je bil ravnatelj in predavatelj podkovske in živinozdravniške šole, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Živahno je deloval tudi na političnem in družabnem področju: bil je poslanec, predsednik političnega društva Slovenija, predsednik Slovenske matice. Bil je tako znan in priljubljen, da so ob njegovem pogrebu 2. decembra 1881 (umrl je 29. novembra) zvonili po vsej Sloveniji.

Novice je znal približati ljudem

Slavo in ugled pri slovenskih ljudeh je Bleiweisu prineslo urejanje Novic. Znal jih je približati ljudem in po njegovi zaslugi so bile dolgo edini slovenski list in glasilo ljudstva. Novice so bile prvenstveno gospodarski časopis. "Ker pa je za gospodarski napredek potrebna tudi širša izobrazba, je Bleiweis lahko v njem objavljal tudi splošne kulturno-politične vsebine in nekatera literarna dela, zlasti pesmi" (Stane Granda). Glavni noviški pesnik je bil Jovan Vesel Koseski. Po sodbi zgodovinarjev je pomen Novic trojen: gospodarski, kulturni in politični. V kulturnem oziru so imele Novice četvero zaslug: združile so vse slovenske pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila, središča in ognjišča; zedinile so Slovence med seboj pravopisno (po gajici) ter pripravljale enotnost pisnega jezika; ohranile in utrdile so slovenščino kot knjižni jezik ter končno razširile veselje do branja in s tem slovensko zavednost (F. Levec). Svoj čut za potrebe slovenskega človeka je Bleiweis kot urednik Novic pokazal že ob prvi številki.

Tri številke kasneje so se Novice lahko pohvalile, da imajo naročnike ne samo na Kranjskem, temveč tudi na Štajerskem, Koroškem, Tržaškem, Goriškem, Hrvaškem in celo v Dalmaciji. Lata 1850 je urednik bralcem obljubil: "Vse pisanje v podučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jeziku Novic, ktere so slovenskemu ljudstvu namenjene, morajo pred vsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo, rekoč: tega ne razumemo." Poleg Novic je Bleiweis urejal priljubljeno Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe ter Letopise slovenske matice (1877-1881). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo.

"Vse za vero, dom, cesarja!"

Marčna revolucija leta 1848 je zahtevala, da se Novice usmerijo vse bolj tudi na politiko in reševanje vprašanj naroda ter programa Zedinjene Slovenije, ki so ga sestavili člani društva Slovenija na Dunaju. Program je zahteval eno upravno enoto, enakopravnost jezika in druge pravice ter je pomenil slovenski politični program skoraj za nadaljnjih sto let. Bleiweis je v Novicah razlagal bistvo ustave ter razvijal slovenske politične "zvezde vodnice": samostojna, ustavna in monarhična Avstrija, nedotakljivost katoliške vere in varstvo slovenske narodnosti. Tako je nastalo politično geslo: "Vse za vero, dom, cesarja!" Zagovarjal je najnujnejše kulturne potrebe svojega naroda: pomnožitev ljudskih in ustanovitev dekliških šol, da se v ljudske šole uvede izključno slovenski jezik, v normalke (šole v večjih krajih) slovenščina in nemščina, v vse šole pa enoten pravopis (gajica). Zahteval je, da morajo uradniki na Kranjskem biti popolnoma vešči slovenščine, da se morajo vsi zakoni in ukazi izdajati v slovenskem jeziku. Nasvetoval je tudi prošnjo za ustanovitev slovenske univerze. Leta 1861 je v članku Naš program zapisal načelo: Narodnost in svoboda sta nerazdružljivi sestri, ker narod ni svoboden, če se ne sme razvijati po svoji naravi - po svoji narodnosti. Ni zagovarjal centralizma, temveč se je potegoval za kolikor mogoče obširno avtonomijo vsake dežele v monarhiji. Leta 1868 je začel v Mariboru izhajati časnik Slovenski narod, glasilo mladoslovencev, katerega gibalo sta bila Josip Jurčič in Fran Levstik. Bleiweisu, voditelju staroslovencev, so mladi možje očitali boječnost in preveliko opreznost. Tak je bil po svojem značaju, nekaj pa je prispevala tudi starost.

obletnica meseca 11_2008

LETA 1808 ROJEN JANEZ BLEIWEIS

SLOVENSKI VETERINAR, PUBLICIST IN POLITIK, OČE NARODA († 1881)

Kot dolgoletni urednik Kmetijskih in rokodelskih novic je bil vodilna osebnost med slovenskimi javnimi delavci 19. stoletja. Slovenci so ga častili kot "očeta slovenskega naroda", cesar Franc Jožef ga je leta 1881 zaradi njegovih zaslug na časnikarskem, kulturnem, gospodarskem in socialnem področju povzdignil v plemiški stan: postal je "vitez Trsteniški", po kraju, od koder izvira njegov rod. "Njegovo delo je bilo začrtano v dveh glavnih smereh: v boju za slovenski jezik in boju za pravice svojega naroda," piše Srečko Krese. "Ena glavnih zaslug tega dela in njegovih Novic je, da so zbudile v širokem krogu ljudi zanimanje za slovensko pisano besedo, veselje do dela, ljubezen do domačega jezika in naroda." Dragotin Lončar pa je o njem zapisal: "Ni bil bojevnik, ki bi novim mislim utiral pot; toda potrebe sedanjosti in bližnje bodočnosti je zagovarjal dosledno in vztrajno. Bil je prvi politični vodja narodno se prebujajočega slovenskega kmeta in rokodelca."

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_2008

LETA 1828 UMRL FRANZ SCHUBERT

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI GENIJ (* 1797)

Ob imenu avstrijskega skladatelja Franza Schuberta nam pride na misel njegov znameniti samospev "Ave Maria". Po čistih naravnih glasbenih darovih ga je od vseh skladateljev prekašal samo Mozart. Bil je izredno plodovit: v svojem osemnajstem letu je napisal dve simfoniji, dve maši, pet oper, štiri sonate, več manjših zborovskih skladb in okrog 150 samospevov. Umrl je pri 31 letih kot neznan skladatelj.

LETA 1898 ROJEN KLEMENT JUG

ALPINIST, FILOZOF IN PISATELJ († 1924)

Klement Jug, doma iz Solkana (rojen 1898), je svoj prvi planinski izlet opravil poleti 1920, kmalu pa je zaslovel kot eden najdrznejših slovenskih alpinistov. Plezanje je bilo zanj utrjevanje volje. Leta 1923 je na univerzi v Ljubljani dosegel naslov doktorja filozofije z disertacijo o nagonskih doživljajih. Veliko je tudi pisal. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni.

nekaj njegovih misli:

• Pravijo, da šola človeka izobrazi. Jaz pa sem prepričan, da ga usoda s svojim bičem lažje izobrazi kot šola.
  
• Ni pravično, da se ljudje pritožujejo, da jih nihče ne ljubi. Sami so si krivi, zakaj pa sami ne ljubijo.
  
• Če je to moj narod ... Če delam, ne delam več za oni narod, marveč zato, ker hočem, da vlada enkrat tudi lepa misel in ne samo umazanost.
  
• Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami in sramota je, das so vse že pred nami tujci preplezali. Mi se moramo dvigniti nad nje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo te naše planine v vsakem oziru res naše ...
  
• Kristusovi nauki mi postajajo logično razumljivi, kar mi daje slutiti, da sem na pravi poti raziskovanja.

o njem:

• Ta neukrotljiva in neukročena duša, dvigajoča se smelo od stopnje do stopnje, boreča se z okolico in sama s seboj, očiščujoča se in stremeča obupno za visokimi cilji v življenju, ki ji ni bilo nič previsoko, ona nam bodi zvezda vodnica, ona nam vbodi vzor na poti skozi viharje življenja (Vladimir Bartol)

LETA 1910 ROJEN ALOJZIJ VADNAL

MATEMATIK († 1987)

Rojen v Divači, študiral je najprej v Ljubljani, kjer je doktoriral leta 1939, izpopolnjeval se je v tujini (Avstrija, SZ, ZDA ...). Najprej je poučeval v gimnaziji v Ljubljani, pozneje na ekonomski fakulteti. Pomemben, ker je začel uvajati matematične metode v ekonomijo, napisal je več knjig, predvsem učbenikov in skript. Bil je častni član Društva matematikov, častni doktor univerze ...

LETA 1921 ROJEN ZORKO SIMČIČ

pisatelj, dramatik, pesnik, esejist, publicist – akademik

Zorko se je rodil v Mariboru (v družini beguncev iz Goriških Brd), kjer je preživel otroštvo in mladost. Med vojno je študiral na državnem učiteljišču in na ljubljanski filozofski fakulteti. Prve dni maja 1945 pa je med množico preko Ljubelja na Koroško se umikajočih bil tudi štiriindvajsetletni mladenič Zorko. Pot ga je pozneje vodila v Italijo, iz Rima nazaj v Trst, potem pa preko morja v Argentino in po raznih južnoameriških deželah. Ko je leta 1948 prišel v  Argentino, je deset let neutrudno sodeloval pri Slovenski kulturni akciji in nekaj časa urejal revijo Meddobje. Kasneje se je preselil v Bariloche, kjer se je posvetil literarnemu ustvarjanju. Čeprav je v naslednjih desetletjih večkrat prišel v Evropo, je šele potem - po skoraj pol stoletja... - ko se je v Sloveniji zrušil komunizem, ponovno prestopil njene meje. Od leta 1994 živi v Ljubljani.
Za roman Prebujenje (1942) je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Leta 1944 je izšla tudi njegova zbirka satir Tragedija stoletja. V izgnanstvu je pisal za tržaški radio, nato za literarne revije v zdomstvu.leta 1956 je je izdal libreto Krst pri Savci, nakar je sledila knjiga Človek na obveh straneh stene, novela, ki je po mnenju kritike "estetski vrh emigracije" in najpomembnejše delo slovenske povojne proze. Knjigo so ponatisnili v domovini (1991) in Zorko je zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1965 je izšla drama Krst pri Savici, nato drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ciklus pesmi Korenine večnosti (1974) mladinski igri Čarovnik začarane doline in Družina Zebedej (1980) Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (1989), za katero je leta 1991 je dobil slovensko-kanadsko kulturno nagrado in tržaško nagrado vstajenje. V Buenos Airesu je tiskana knjiga Prepad kliče prepad (1992) z dramama Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolg mesec avgust.
Ko se je Zorko Simčič po skoraj petsedetih letih vrnil v domovino (1993) izidejo Odhojene stopinje, knjiga, v kateri je prvič v domovini tiskana Zgodaj dopolnjena mladost, skupaj z izborom avtorjeve krajše proze in esejistike. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ob njegovi 90-letnici je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, roman na več kot 700 straneh, ki ga je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Lansko leto pa je pri Beletrini izšla obsežna knjiga Dohojene stopinje, izbor intervjujev, ki jih je z Zorkom naredil France Pibernik. V Sloveniji so ponatisnili vsa njegova dela, ki so izšla v izseljenstvu, saj je bil pri nas po vojnii zamolčan. Del Simčičeve proze in poezije je vključen v razne antologije (Dnevi smrtnikov, Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Zrasle na tujih tleh in Pod južnim križem ...)

LETA 1929 ROJEN FRANC PERKO

BEOGRAJSKI NADŠKOF, PROFESOR VZHODNEGA BOGOSLOVJA, EKUMENSKI DELAVEC, PRIČEVALEC VERE, BOREC ZA RESNICO IN PRAVIČNOST († 2008)

"Duhovnik je poklican, da po svoji službi sodeluje pri največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa - pri projektu odrešenja. Uresničevati Božji odrešenjski načrt v svetu zla in hudobije, v svetu, polnem nasprotij in nesmisla, je nekaj, kar daje najgloblji smisel duhovniškemu življenju in delovanju," je dejal dr. Franc Perko, upokojeni beograjski nadškof, ki je pri Božjem odrešenjskem načrtu sodeloval do zadnjega diha. S "prijateljem Jezusom", kakor je imenoval svojega Gospoda, kateremu je vse življenje zvesto služil, se je srečal 20. februarja 2008. "Poznali smo ga kot velikega človeka, odličnega učitelja, izrednega pričevalca vere, pogumnega borca za resnico in pravičnost," se mu je ob slovesu poklonil ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran. Kardinal Franc Rode, ki mu je bilo dolgoletno prijateljstvo s nadškofom Francem Perkom "v veselje in oporo", je o njem izpovedal: "Njegov človeški in duhovniški lik je zame poln svetlobe."

... več o njem v pričevanju 04_2008

nekaj njegovih misli:

• Kot pošteni ljudje in kristjani se moramo vedno zavzemati za resnico, za pravičnost, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje.
  
• Bog vse ureja. On vse vodi, od svojem času vse postavlja na pravo mesto.
  
• Pomembno je, da imaš nekoga, ki za tebe moli, ki ti z molitvijo nalaga duhovni kapital, ki ga lahko rabiš v življenju.
  
• Evangelij odrešenja, vest o največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa ne more širiti samo s tehničnimi sredstvi, ampak je nujno potrebna živa beseda. Tako tudi Kristus ni naročil učencem: zapišite, ampak jim je rekel: Pojdite in oznanjujte!
  
• Človek, ki je blizu Boga, opaža vsak madež, vsako temino, zato se upravičeno počuti grešnika. Občutek greha je odvisen od bližine Boga.
  
• Laik je tisti, ki "pridiga" z življenjem, z žrtvijo, včasih morda tudi za ceno posmeh, pokončno in brez zadrege, vedno pripravljeni priznati svoje krščansko prepričanje.
  
• Evangeljsko sporočilo je bilo in bo tudi v prihodnje najnaprednejše in najpomembnejše spoznanje o človeku in o družbi.
  
• Potrebno je priznati, da je krivda v nas in se podati na pot spreobrnjenja, šele potem lahko z zaupanjem gledamo v prihodnost.
  
• Kristjani moramo za proces sprave tudi moliti, kajti prava sprava je božji dar.
  
• Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega.
  
• V Jezusu iz Nazareta je polnost razodetja Boga in božjih odrešenjskih načrtov s človekom pa tudi najvišji dosežek človekovega izkustva Boga.
  
• Ko zreš v preteklost, vidiš, da je izhod vedno, le počakati moraš. Izhod se bo pokazal.
  
• Bodimo ponosni, da smo kristjani, učenci Tistega, ki je v človeško družbo kot kvas, ki deluje skozi tisočletja, vsadil misel o enakosti in bratstvu vseh ljudi.
  
• Samo revolucija ljubezni, ki je združena z notranjim spreobrnjenjem v smeri ljubezni do Boga in do bližnjega, more rešiti današnji svet.

LETA 1991 UMRL ALOJZ KOCJANČIČ

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1913)

»Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala tudi slovenska, on pa njen pesnik. Sredi Istre stoji, ves tak, kot je istrska zemlja sama: skromen in kamnit, zamaknjen vase, s pogledom k zvezdam in navznoter v dušo stvari. Vsi Istrani, se zdi, gledajo tako: navzven molčeči, nekako samosvoji, trmasti in zapeti, kot da govorijo le s sabo in s stvarmi globoko v sebi ... O teh in takih ljudeh in njihovi zemlji je pel Alojz Kocjančič.« Tako je o pesniku Slovenske Istre zapisal pesnik Tone Pavček v spremni besedi druge izdaje Kocjančičeve pesniške zbirke Šavrinske pesmi (Založba Libris, Koper 2001). Ob stoletnici njegovega rojstva je društvo Skala, ki deluje v njegovem rojstnem Kubedu, izdalo njegov zbornik z naslovom Pesmi in zapisi.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_2013

nekaj njegovih verzov:

• Pota se naša / mukoma vijejo / skozi megle; / srca naša / kvišku vpijejo, / sonca žele.
  
• Morda, ker skusil sem krivice, / v upornem gnevu zagorim, / morda, ker stokrat bil sem žaljen, / ob vsakemu vzdihu zadrhtim.
  
• O brat, ki z mano križa les motriš, / si klic njegov voljan v življenje vzeti? / - Ne moreš Bogu, bratom zaživeti / dokler odmreti sebi se bojiš!
  
• Nad meglami / pa sonce gori. / Nekdo je nad nami, / nam usmerja poti. / O, nič se ne bojmo / viharnih noči.
  
• Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe.
  
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1756 ROJEN KAREL ZOIS

BARON EDELSTEINSKI, SLOVENSKI BOTANIK († 1799)

Eden prvih raziskovalcev našega alpskega rastlinstva se je rodil v Trstu. Na posestvu na Brdu pri Kranju je zasadil domača in tuja drevesa in alpske rastline; ta nasad velja za prvi alpski botanični vrt na Slovenskem. Zbral je herbarij s približno 2100 primerki, sodeloval z evropskimi botaniki in si izmenjeval rastline. Po njem se imenujeta tudi Zoisova zvončnica in Zoisova vijolica.

LETA 1786 ROJEN CARL MARIA WEBER

NEMŠKI SKLADATELJ († 1826)

Oče ga je začel zgodaj učiti glasbo in Carl je pri devetih letih napisal komično opero, ki so jo izvajali na Dunaju in drugod. Po končanem glasbenem študiju se je uveljavil kot natančen dirigent. Leta 1870 je postal slaven po vsej Evropi z opero Čarostrelec; po tem uspehu je napisal še opero Euryanthe za Dunaj in Oberon za London. V njegovih operah so ga navdihovale tudi vsebine iz ljudskega življenja, pravljice, pripovedke in druge zgodbe. Zavzemal se je za ustvarjanje nemške nacionalne glasbe.

LETA 1800 ROJEN ANDREJ SMOLE

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, PREŠERNOV PRIJATELJ († 1840)

Rodil se je v gostilni pri Figovcu, ki sta jo vodila starša. Ko je ostal sam z materjo in očimom, se je na materino željo posvetil trgovini, vendar pa ga je zanimala predvsem književnost in razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral in zapisoval je slovenske pesmi in jih nekaj tudi objavil (Krajnska čbelica, 1832). Trudil se je za slovenski narodni prerod, s Prešernom sta načrtovala politični časopis, toda zaradi cenzure in bohemskega življenja jima to ni uspelo. Kot trgovec je kmalu bankrotiral, se pred upniki umaknil v tujino, potem pa kupil dvorec Prežek in se predal veseljačenju ...

LETA 1833 ROJEN FRANC CORONINI

POLITIK PLEMIŠKEGA RODU († 1901)

Iz italijanske Gorice je šel študirat pravo in filozofijo na Dunaj, stopil v vojaško službo in je po letu 1866, ko je bil hudo ranjen, nastanil v Šempetru pri Gorici, kjer je vodil občino s slovenskim uradovanjem. Politično je bil liberalec, leta 1870 je prišel v deželni zbor, naslednje leto so ga izvolili v dunajski parlament, kjer je zastopal goriško volilno okrožje. Dvakrat je bil tudi goriški deželni glavar, na Dunaju predsednik poslanske zbornice, gospodarske zbornice ... S svojimi vezami in poznanstvi v najvišjih krogih monarhije je marsikaj dosegel za italijansko in tudi slovensko pokrajino ... Zavzemal se je za predloge slovenskih poslancev, podpiral graditev železnice Prvačina-Ajdovščina, zavzel se je tudi za predelsko železnico, pospeševal pogozdovanje Krasa, razvoj kmetijstva ... Veljal je za dobrosrčnega človeka, iz dohodkov deželnega glavarja je ustanovil sklad za obnemogle delavce ...

LETA 1882 ROJEN JACQUES MARITAIN

FRANCOSKI SPREOBRNJENEC, NAJVEČJI KATOLIŠKI FILOZOF 20. STOLETJA († 1973)

25. junija 1905 sta v Parizu "dva otroka dvajsetih let" stopala po neštetih stopnicah, ki vodijo na grič Montmartre, vrh katerega stoji znamenita cerkev Srca Jezusovega. Namenjena sta bila na obisk k možu, ki je v bližini tega svetišča stanoval in kateremu sta dva tedna prej pisala, če smeta priti. Tisti mož je bil po sodbi ljudi čudak; bil pa je tudi popoln siromak, toda po milosti in veri silno bogat. Ime mu je bilo Leon Bloy: bil je pisatelj, ki pisal romane, v katerih je pokvarjenemu svetu brezobzirno kričal resnico v obraz. "Kaj bo povedal nama, ki tudi blodiva v temi nevere?" sta se spraševala ta dva mlada obiskovalca - Jacques Maritain in njegova žena Raissa, poročena dobrega pol leta. Oba sta bila strastna iskalca resnice. Ob srečanju z Bloyem sta začutila, da je smisel življenja biti svetnik. Ko sta s tega "usodnega" obiska prišle domov, sta zapisala: "Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in skrb, kaj bo z nama - sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši."

več:
S. Čuk, Jacques Maritain. Največji katoliški filozof 20. stoletja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli ...

• Nekdaj je zadoščalo pet dokazov za božje bivanje; sodobnemu človeku se zdijo nezadostni in hoče imeti šestega, najbolj prepričljivega: življenje tistih, ki verujejo v Boga.
  
• Kristjan ne daje svoje duše svetu. A mora iti k svetu, mora govoriti svetu, mora biti v svetu in najgloblje v svetu...
  
• Nevidno ozvezdje duš, posvečenih kontemplativnemu življenju, in to v samem svetu, v samem naročju sveta, to je, glejte, navsezadnje naš zadnji razlog, da smemo upati.
  
• To, kar je treba predvsem in zmerom reči ljudem, je, naj ljubijo Boga, naj vedo, da je Bog ljubezen... Ljubezen daruje iznad zakona. Ljubezen ustvarja zaupanje, svobodo duha, enakost, domačnost.
  
• Ubogi bebci , ki dušo v svoji hudobiji mečejo v smetnjak, si domišljajo, da razumejo človeka, pa ne vedo, da je človek nedoumljiv, ker je njegova duša po podobi Boga, Nedoumljivega.
  
• On, katerega ime je nad vsemi imeni, večno Zmagoviti, je gotov, da bo na koncu dobil igro, kakor jo sicer dobiva vsak trenutek, tudi kadar se zdi, da jo izgublja.
  
• Kristus je umrl za Vzhod in za Zahod - Bog objema Vzhod in Zahod v isti neustvarjeni ljubezni... Cerkev je vesoljna, ker je rojena iz Boga, vsi narodi so doma v njej, križane roke njenega Učenika so razprostrte nad vsemi rasami in civilizacijami ...
  
• Skriti žar božjih prijateljev, glejte, predvsem to ima vrednost za življenje vesolja. Samo ljubezen, poplava ljubezni lahko reši narode. Danes je ljubezen izgnana iz javnega življenja.
  
• Bog je bolj pozoren za dejanje ljubezni ali za četrt ure molitve kot za trušč imperija, ki se zruši, ali za socialno revolucijo.
  
• Ena sama misel, če je pravilna, nas reši napora neštevilnih poskusov.
  
• Krščanstvo je ljudi naučilo, da je ljubezen vredna več kot inteligenca.
  
• Hvaležnost je najbolj žlahtna oblika plemenitosti.
  
• Rodili smo se, da bi težili k popolni ljubezni, k ljubezni, ki objema vse ljudi, ki ne pušča prostora sovraštvu do enega samega človeka in ki preobrazi vse naše bitje.

LETA 1891 ROJEN MARTIN ŽELEZNIK

CERKVENI GLASBENIK IN SKLADATELJ († 1962)

Doma iz Brusnic na Dolenjskem se je glasbe učil v župniji Št-Peter Otočec, potem pri Ignaciju Hladniku v Novem mestu ... Leta 1910 je končal ljubljansko orgelsko šolo, deloval kot organist v Tržiču, naredil je izpit na učiteljišču in poučeval na OŠ v Sorici, od leta 1947 glasbo na osnovni šoli v Kranju, kjer je bil mestni organist do smrti. Železnik sodi med pomembnejše ustvarjalce slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja. Skupaj z A. Jobstom je najvidnejši predstavnik t. i. Premrlove šole, ki je vnesla v našo cerkveno glasbo impresionistične elemente. Njegove skladbe odlikujejo barvita sozvočja in smisel za slikanje razpoloženj. V orgelskih skladbah je najbolj plodovit slovenski skladatelj do svojega časa. Njegov so najbolj znane njegove cerkve skladbe: Med oljkami, Pojdi na Golgoto, Poslan z nebes je angel, Oznanil je angel, Vi oblaki ga rosite, Zvonovi so zapeli ...

LETA 1919 ROJEN NIKOLAJ JELOČNIK

pisatelj, dramatik, režiser, publicist († 1993)

Po maturi je obiskoval Visoko šolo za dramsko umetnost pri Glasbeni akademiji v rodni Ljubljani, kjer je leta 1943 postavil na oder dramo Marijino oznanjenje Paula Claudela. Po vojni se je umaknil v Argentino in je vsa leta skrbel za živahno odrsko življenje v slovenski zdomski skupnosti v Buenos Airesu kot avtor dramskih besedil, kot režiser in igralec. Sodeloval je v Slovenski kulturni akciji. Kot publicist si je prizadeval medvojne in povojne dogodke v Sloveniji osvetliti tudi z druge strani.

LETA 1922 UMRL MARCEL PROUST

FRANCOSKI PISATELJ (* 1871)

Parižan iz ugledne družine, študiral je pravo, književnost in filozofijo, gibal se je v visoki družbi, bil je izredno pozoren opazovalec, spreten sogovornik, znal je oponašati druge ... Pisati je začel kratke zgodbe, literarno je portretiral umetnike ... kasneje je iz razočaranja nad plemstvom obrnil k naravi in človeku, ki se sooča z večnostjo ...Začel je pisati svoje največje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa in z njim je tudi eden največjih pisateljev 20. stoletja. Zaprt pred zunanjim svetom je sklenil, da bo v spominih znova doživel tisti del življenja, ki ga je bil nekoč deležen vsaj kot opazovalec. »No, zdaj ko sem malo preveč utrujen, da bi živel z drugimi, se mi zde ti stari osebni občutki tako dragoceni kot strastnemu zbiratelju. Odprem si srce kot izložbo.« Njegovo delo je literarni spomenik, prvi moderni psihološki roman, v katerem se prepletajo spomini, opažanja, inteligenca, domišljija in psihološka analiza ... vplivalo je na številne (Virginia Woolf, James Joyce).

njegove misli:

• Obstajata samo dve vrsti ljudi: velikodušni in tisti, ki niso takšni.
  
• Ljubezen ne živi samo od tega, kar prejema; veliko bolj živi od tistega, kar daje.

LETA 1930 ROJEN GREGOR STRNIŠA

PESNIK IN DRAMATIK († 1987)

Gregor Strniša, sin pesnika in pisatelja Gustava (1887–1970), je eden najpomembnejših slovenskih pesnikov. Pesniti je začel zelo zgodaj. V prvih pesmih prevladujejo osebna doživetja, med pretežno svetle tone pa se že vrivajo doživljanja neskladnosti med resničnostjo in sanjami. Pri njem je prevladujoče nagnjenje k metafiziki, transcendenci, tako v poeziji kot dramatiki. Nanj je vplival tudi nemški filozof Immanuel Kant ... Veliko se je ukvarjal z obliko in ustvaril novo formo slovenske poezije, verz je prenovil in ga približal slogu ljudske pesmi... Leto pred smrtjo je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Najbolj znani njegovi deli sta poetična drama Samorog (1966) in moraliteta Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju (1968), ki snovno in slogovno posega v srednji vek. Njegove pesmi so izšle v  več zbirkeh: Mozaiki (1959), Odisej (1963), Zvezde (1965), Želod (1974), Oko (1974), Škarje (1975) in Jajce (1975), Pisal je tudi besedila za zabavno glasbo (Zemlja pleše ...)

nekaj njegovih verzov:

• Čisto take, kot je, večnost, / je ne bo, in ni bila. / Samo Zemljo, samo zvezdo / vlada in ugaša čas. // Tu stoji zelena gora, / stoji, kot spomin sveta. / Kaj je večnost: sanjska mora / ali samo lepa laž? // Niti mora niti sanje, / niti gora niti laž, / ne svet: pade kot sneg nekdanje / zime poletnega dne v dlan.
  
  
• Niso večna ta nebesa, / ta ozvezdja, ki jih ni, / in ta sama sinja zvezda - / samo mi smo žalostni. // Žalostni smo, kot žaluje / v gori kdaj majhna žival, / nam pa je morda le huje: / ali bo spomin ostal? // Bosta še kdaj, v spominu, tukaj, / kot sta, živela — bo minil? / Bosta vsaj, brez spomina, skupaj? / Bo vedela, boš vedel ti?

LETA 1965 UMRL CVETKO GOLAR

PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1879)

Cvetko Golar je bil doma s Sorškega polja kot njegov daljni sorodnik Simon Jenko. V ljubljanski gimnaziji je bil sošolec Josipa Murna Aleksandrova, kot pesnik velja za Murnovega učenca predvsem zaradi motivov iz kmečkega življenja in iz narave, vendar se po slogu popolnoma razlikujeta. Med njegovimi ljudskimi igrami je najbolj znana Vdova Rošlinka.

nekaj njegovih verzov:

• Življenje, življenje, nebeški ti znak, zbudilo si zopet mi v prsih moči / in razbleščalo srce si mi v žar. / Kot zvezda visoka gre skozi vihar, / iz večnega tira ne pade nikdar -/ tako naj v življenje bleste iz temin skoz noč in mrakove se moje poti.
  
• In naj bo brez luči moj dan, / naj v temnem požaru moj svod se temni, / z mrakovi v neskončnost obdan - / naj črna bo zarja vrh mojih planin, / a nje ne ugasne mi smrtni orkan / in v zarjo ne sliši se klic iz globin.
  
• Mladost, oj, podaj mi nezmagani let - / in dvigni nad morje me gor v nedogled, / kjer večnosti sanja brezmejno oko - / naj sonce si novo pripnem na nebo, da v noč in vihar mi sijalo bo. (V življenje)

LETA 2001 UMRLA ELA PEROCI

PISATELJICA, ČASNIKARKA, PEDAGOGINJA (* 1922)

Doma v Svetem križu pri Rogaški Slatini, študirala v Ljubljani, kjer je končala učiteljišče. Po vojni je začela učiti na osnovnih šolah, kasneje je študirala ob delu, diplomirala iz pedagogike in bila časnikarka pri Pionirju, Cicibanu ... Zaposlila se je na RTV Ljubljana v mladinskem izobraževalnem programu, do upokojitve je urejala oddajo Radijska šola. Veliko je pisala, predvsem kratke pravljice (izhajale v slikanicah), med katerimi so najbolj znane: Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hiša iz kock ... Navdih zanje je dobivala pri svojih dveh hčerkah, bile so tudi prevedene v več tujih jezikov. Zanje je značilna preprostost, velja za prvo, ki je snov zajemala iz sveta mestnega otroka, dotlej se je otroška literatura pretežno napajala iz doživetij kmečkega sveta. Vedno se je postavljala na stran otrok, razumela je njihove stiske, potrebo po igri, željo po druženju z živalmi, utesnjenost mesta ... Pisala je tudi prozo in poezijo, radijske igre ... "Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam," to je bilo geslo njenega pisanja

pripravlja: Marko Čuk