* 27. oktober 1835, Podreča pri Mavčičah, † 18. oktober 1869, Kranj

Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom. Že na svet je prišel (za tiste čase) "za­znamovan": 27. oktobra 1835 se je rodil v Podreči na Sorškem po­lju (župnija Mavčiče) kot nezakonski sin gruntarske pastorke in bajtarja, ki je bil ob njegovem rojstvu še vojak. Ko je oče Jožef "odslužil cesarja", sta se z mamo Mino poročila in družina se je kmalu preselila v Praše, kjer je oče kupil manjšo kmetijo in tam je občutljivi Simon preživljal svoje otroštvo. Leta 1842 je pre­stopil prag ljudske šole v Smledniku, že naslednje leto pa je šel na normalko v Kranj, ki jo je dokončal leta 1847. Jeseni te­ga leta ga je stric frančiškan p. Nikolaj Jenko vzel k sebi v Novo mesto, kjer je vstopil v gimnazijo. Hrano si je sprva slu­žil kot samostanski "hlapčič", zatem pa s poučevanjem. Bil je od­ličen dijak, vedno med prvimi v razredu, tudi po zaslugi p. Ni­kolaja, ki je bil profesor na frančiškanski gimnaziji in je skrb­no nadziral njegovo izobrazbo, zlasti v modernih jezikih. Stric Nikolaj je oslepel in bil leta 1853 prestavljen v samostan v Kam­nik in tedaj je Simon šel v Ljubljano, kjer je končal zadnja dva gimnazijska razreda.

Tam se je z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. Po matu­ri se je zaradi revščine "zatekel" v celovško bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto, ker ni čutil veselja do duhovniškega poklica. Dobil je Knafljevo štipendijo in odšel na Dunaj študi­rat pravo, vendar študija ni dokončal. Leta 1863 se je vrnil v domovino in se zaposlil pri notarjih v Kamniku in Kranju. Ob de­Iu je študiral za izpite: tri je uspešno opravil, četrtega pa za­radi bolezni ni več zmogel. Omahnil je 18. oktobra 1869.Po sodbi literarne zgodovine je Simon Jenko ob Franu Levstiku najpomembnejši slovenski pesnik na prehodu iz romantike v reali­zem.

Pesniti je začel zelo zgodaj. "Močan lirski nagon, ki se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj po­nosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti, je vodil Jenka nekako že od četrtega gimnazijskega razreda, da je poskušal urejati svoja nemirna čustvena in miselna razpolože­nja v besede in verze" (Anton Slodnjak). Njegova prva pesem (Bu­čelji pik) je bila objavljena leta 1851 v Janežičevi Slovenski Bčeli. Posebno živahno je pesnil v Ljubljani, ko se je kosal s tovariši "vajevci". V Vajah so zapisane nekatere njegove najlep­še pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobrati­mija). France Bernik, najboljši poznavalec pesniškega dela Simo­na Jenka, govori o "treh virih, iz katerih se je napajala Jenko­va lirska pesem". Prvi vir je bilo domoljubno čustvo: sprva je v svojih pesmih posegal "v dogajanje slovanskih narodov, v dalj­no preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po kr­vi", kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na nje­govo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, "predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja". Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: "Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično" (France Bernik).

Pravi "življenjski poklic" Simona Jenka je bil pesnik in res je kot tak dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Pesniki po­navadi veljajo za "neživljenjske" ljudi, ki se v vsakdanjih za­devah ne znajdejo. Jenko ni bil tak, saj je dokaj uspešno deloval v javnem življenju: med drugim je bil soustanovitelj narodne či­talnice v Kamniku in njen prvi tajnik. Pisal je govore in domo­ljubne verze za razne proslave, udejstvoval se je kot režiser ljudskih veseloiger, ve povedati France Bernik. Kot besedni umetnik se je poskusil tudi v pisanju proze. Leta 1858, ko je imel Jenko triindvajset let, je v Janežičevem Slovenskem glasni­ku izšlo troje njegovih proznih del: romantična povest Spomini, ki že vsebuje tudi realistične prvine, kar je od pisateljev zah­teval Levstik v svojem literarnem programu. Pripovedovanju v Spo­minih sta sledili novela Jeprški učitelj, kjer zasledimo avto­biografske prvine: učitelj in ogranist, junak te zgodbe, je žr­tev svoje loterijske strasti, za katero je "bolehal" tudi Jenko. Tilka je povest iz kmečkega življenja: pripoveduje o duševnem revčku, ki bi ga starši radi oženili. Na njihovo željo gre snu­bit, pa mu zmanjka poguma in pobegne izpred hiše nesojene neve­ste. V Jenkovih pripovednih delih je zaživel njegov smisel za hu­mor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah.

(obletnica meseca 10_1999)

"Od logike dvoboja moramo preiti na logiko dvospeva"

Zanimiva je življenjska pot Gianfranca Ravasija, na katero je stopil 18. oktobra 1942 v kraju Osnago v Lombardiji kot prvi od treh otrok v družini. Oče je bil finančni uradnik in antifašist, mati pa je bila učiteljica. Sprva se je ogreval za učiteljski poklic, potem pa je šel v semenišče, kjer je pokazal izreden dar za jezike: poleg živih svetovnih jezikov se je naučil tudi svetopisemskih jezikov - grščine in hebrejščine. Po mašniškem posvečenju v Milanu 28. junija 1966 je nadaljeval bogoslovne študije na Gregorijanski univerzi v Rimu in na Papeškem bibličnem inštitutu, ki ga je končal z licenciatom iz svetopisemskih ved. Čeprav danes velja za enega največjih strokovnjakov na tem področju, nima doktorata (častni doktorat mu je dala univerza v Urbinu).

Po končanem študiju v Rimu je postal profesor Svetega pisma v nadškofijskem semenišču v Milanu in na teološki fakulteti za severno Italijo ter član Papeške biblične komisije. Veliko se je ukvarjal tudi z biblično arheologijo. Leta 1989 je bil imenovan za prefekta Ambrozijanske knjižnice v Milanu, ki je stara nad 400 let, in to službo opravljal do leta 2007. Ves čas je veliko pisal v strokovne revije, poljudne sestavke s svetopisemskega področja je objavljal tudi drugje (med drugim je še zdaj redni sodelavec tednika Famiglia cristiana). Pri raznih založbah je izšlo veliko njegovih knjig, ki pod različnimi vidiki obravnavajo področja njegove stroke, med drugim tudi tehtne razlage nedeljskih beril kot gradivo za mašne homilije.

V postu leta 2007 mu je papež Benedikt XVI. zaupal nalogo, da napiše premišljevanja za tradicionalni križev pot v rimskem Koloseju na veliki petek zvečer. Istega leta, 3. septembra, pa ga je imenoval za predsednika Papeškega sveta za kulturo, zaupal mu je tudi vodstvo Komisije za kulturno dediščino Cerkve in Komisije za cerkveno arheologijo, naloge, ki jih redno opravlja škof. Škofovsko posvečenje mu je podelil papež Benedikt XVI. v baziliki sv. Petra v Rimu 29. septembra 2007. "Moj prihod v Vatikan je bila osebna izbira Benedikta XVI.," je povedal Ravasi. "Z njim sem vedno imel zelo prisrčen odnos. Ko sem postal član Papeške biblične komisije, sem bil najmlajši med vsemi, zato sem si lahko dovolil, da sem bil bolj 'ustvarjalen' in sproščen. Kardinal Ratzinger je bil vedno ljubezniv in pozoren, ko smo bili skupaj pri mizi.

Vedno je vladalo sproščeno vzdušje tudi zaradi njegove izredne osebne uglajenosti v medsebojnih stikih." Kot svojega pomembnega sodelavca ga je papež Benedikt XVI. 20. novembra 2010 'poklical' v kardinalski zbor. Papež ga ceni, ker je odprt za vprašanja ljudi današnjega časa in zato mož dialoga. Pravi, da moramo kot ljudje in kot kristjani imeti v življenju visoke cilje. "Če se navadimo na majhne stvari, postanemo nesposobni za velike."

(pričevanje 05_2011)

* 17. oktober 1912, Cerknica, † 5. november 1986, Ljubljana

Težko breme bridkega otroštva

Jože Udovič je napisal razmeroma malo vedrih pesmi, kar lahko pripisujemo njegovi bridkemu in otožnemu otroštvu. Rodil se je 17. oktobra 1912 v Cerknici, kjer je oče Josip, izučen trgovec, kupil enega od dveh značilnih cerkniških obrambnih stolpov in v njem uredil stanovanje in trgovino. Mati Antonija je prišla v zakon z izkušnjo popolne sirote. Za Jožetom se je leta 1914 rodil še Leon. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je moral oče na fronto, skrb za majhna otroka je padla na ramena matere, ki pa je leta 1917 umrla, pred njo pa tudi bratec Leon. Za siroto Jožeta se je zavzela neka dobra žena. Ko se je oče po vojni vrnil, se je vnovič poročil (v tem zakonu se je rodilo še osem otrok). Plašni Jože je dobil mačeho, ki je bila stroga in trda. V šolo je začel hoditi v Cerknici, zatem pa v Starem trgu, kamor so se preselili. Peti razred je končal z odliko in vpisal se je Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Med šolanjem ga je podpiral duhovnik Andrej Lavrič, sorodnik njegove mačehe. Po končani nižji gimnaziji je zbolel in ostal eno leto doma. Jeseni 1928 se je vrnil v Škofove zavode in nadaljeval šolanje. Po maturi junija 1932 bi se rad vpisal na slavistiko, toda materialne okoliščine so ga prisilile, da se je vpisal na teologijo, toda ob koncu študijskega leta e izstopil in postal študent slavistike. Do tedaj je kot obliko svojega priimka navajal Udovč, od tu naprej pa Udovič. V Ložu se je leta 1936 zbližal s Pepco Zajc, uradnico na tamkajšnjem sodišču. Študij slavistike je končal šele septembra 1940. Med študijem se je po posredovanju prijatelja Janeza Gradišnika pridružil skupini okrog Kocbeka, ko se je začela druga svetovna vojna, se je s Kocbekovimi krščanskimi socialisti vključil v odpor proti okupatorju.

Občutljiva pesniška narava trpi silneje

»Prepričan sem, da so bila medvojna leta Udoviču hudo duševno breme in vir mnogih bridkih doživetij,« je zapisal Janez Gradišnik. »Njegovo občutljivo pesniško naravo so pač močno prizadevale grozote, ki jih je videl okoli sebe, in nekateri doživljaji so morali zapustiti v njem nezaceljene rane.« Več kot eno leto je bil jetnik v italijanskem taborišču Gonars, nato pa do konca vojne v partizanih kot krščanski socialist. V svojih pesmih, napisanih v tem času, malo govori o bojih in zmagah, več pa o žrtvovanju, bridkostih in trpljenju.

Pesniti je začel že kot gimnazijec. Prve pesmi je objavljal v Domačih vajah, rokopisnem glasilu višješolcev. Sprva je bil pod vplivom Župančiča, toda kmalu je našel svoj osebni pesniški izraz. Kot študent je sprva sodeloval pri reviji Dom in svet, kjer je poleg pesmi začel objavljati zanimivo serijo novel iz loškega življenja. Po objavi Kocbekovega Premišljevanja o Španiji (1937) je prišlo do krize Doma in sveta. Kocbek je ustanovil svojo revijo Dejanje in Udovič je objavljal v njej. Kasneje najdemo njegove pesmi v raznih drugih revijah. Za Udovičev pesniški razvoj je bilo najpomembnejše srečanje z moderno zahodno poezijo, s katero sta ga seznanjala Kocbek in Gradišnik. Svojo prvo pesniško zbirko Ogledalo sanj leta 1961. V knjigo je uvrstil najboljše sadove svojega dvajsetletnega ustvarjanja. »Lirike Jožeta Udoviča ne bo adekvatno, do kraja razumel, kdor ne začuti, kako je njeno neimenovano, nedoločeno ozadje doživljanja absolutnega,« je zapisal Vladimir Truhlar. Za to zbirko je Udovič leta 1962 prejel Prešernovo nagrado. Po dolgem premoru sta izšli še dve njegovi knjigi poezije: Darovi (1975) in Oko in senca (1982). Leta 1988 je Cankarjeva založba pod naslovom Pesmi natisnila celotni Udovičev pesniški opus.

Njegovi prevodi so jezikovne mojstrovine

Že med vojno je Jože Udovič delal v Znanstvenem institutu, v katerem je bil odgovoren predvsem za knjižnico. Po vojni se je ta institut razdelil na dva, Udovič je dodeljen Institutu narodne osvoboditve in imel uradni naziv arhivar bibliotekarsko-arhivske stroke. 5. novembra 1947 se je poročil: cerkvena poroka je bila v Plečnikovi cerkvi sv. Mihaela na Barju. Mlada zakonca sta dobila stanovanje na Vrtači. Od leta 1949 je bil svobodni književnik in takrat se je začela njegova naporna, a uspešna pot prevajalca. Udovič spada med najboljše slovenske umetniške prevajalce novejšega časa. Tako kot njegove izvirne pesmi, tudi njegovi prevodi pesmi in proze iz svetovne književnosti razodevajo njegovo skrb za lepoto jezika. Ob njegovih prevodih poezije španskega pesnika Garcia Lorca (Pesem hoče biti luč, 1958) se je navdihovala cela generacija slovenskih pesnikov. Prevedel je tudi številna prozna dela (Hesse, Kafka. Laxness), pa tudi veliko dramskih umetnin. Delom, ki jih je prevajal, je pisal tudi uvodne in spremne besede. V prvem obdobju svojega ustvarjanja je pisal prozo (izbrane novele so izšle v knjigi Spremembe, 1991). Leta 1981 postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, maja leta 1985 pa je bil izvoljen za rednega člana SAZU. Kljub težki bolezni se je udeležil slovesnosti podelitve diplom novim članom. Njegovo zdravstveno stanje se je naglo slabšalo. 23. septembra 1986 je Udovičeva žena prosila p. dr. Romana Tominca, naj ga obišče, kar se je zgodilo naslednji dan. Pesnik je po hudem trpljenju umrl 5. novembra 1986, 7. novembra je bil cerkven pogreb na ljubljanskih Žalah v družinskem krogu. Ob prvi obletnici smrti so na Udovičevi rojstni hiši v Cerknici odkrili spominsko ploščo.

obletnica meseca 10_2012

LETA 1405 ROJEN ENEA SILVIO PICCOLOMINI

TRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. († 1464)

Ta vsestransko razgledani mož, eden vodilnih humanistov 15. stoletja, po rodu Italijan, je bil "po službeni dolžnosti" povezan z našo domovino, ki v njegovem času še ni bila enotna Slovenija, temveč je bila razdeljena na "dežele": Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško. Piccolomini je skozi nje potoval in se v njih ustavljal. Kar je videl in doživljal, je popisal v svojih zgodovinsko-zemljepisnih delih. Tako je postal predhodnik geografov slovenskega ozemlja ob nastopu novega veka. Pomemben je njegov delež pri ustanovitvi ljubljanske škofije: z odlokom, ki nosi datum 6. septembra 1462, je potrdil ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461.

več:
S. Čuk, Enea Silvio Piccolomini, papež Pij II.:  Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2005), 40-41.

LETA 1832 ROJEN ETBIN HENRIK COSTA

POLITIK IN DRUŠTVENI ORGANIZATOR († 1875)

Novomeščan, ki je postal doktor filozofije in prava in imel v Ljubljani odvetniško pisarno. Znan je po tem, da si je zelo prizadeval za graditev železnic, za slovensko tiskarno ... Kasneje se je začel ukvarjati s politiko in z Janezom Bleiweisom in Lovrom Tomanom je spadal med staroslovence, ki so vodili vso slovensko uradno politiko, upoštevala jih je tudi nemška stran. Nekaj časa je bil poslanec deželnega in državnega zbora, leta 1864 je postal tudi ljubljanski župan, vendar so ga odstavili ...

LETA 1868 JE BIL TRETJI TABOR V ŠEMPASU

Po češkem zgledu so tudi pri nas zavedni domoljubi pripravljali velika ljudska zborovanja, ki so jih imenovali tabore. Od leta 1868 do 1871 so jih pripravili osemnajst, na katerih so zahtevali zedinjeno Slovenijo in tako krepili narodno zavest in pripadnost slovenskemu narodu ... V Šempasu se je zbralo 15 tisoč primorskih rodoljubov, to pomeni, da so ljudje resnično čutili potrebo po večji narodni enotnosti ... in pripadnosti

LETA 1869 UMRL SIMON JENKO

pesnik in pisatelj (* 1835)

"V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce." To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti. Umrl je na današnji dan v Kranju in pokopan je bil na isti božji njivi kot "pevec" France Prešeren.

več:
S. Čuk, Simon Jenko:  Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1999), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Zarja dan pripelje, / dan darove razne / s sabo nam prinese, / tožne in prijazne.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.
  
• Bodi počeščena, / rajska ti Devica, / vseh nebes in zemlje, / naših src Kraljica!
  
• Moči, moči mi daj, moj Bog! / Da, ko napade me obup, / ne uklonim silam se nadlog, / jim stanovitnost stavim vkljub.
  
• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al' mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.

LETA 1893 UMRL CHARLES GOUNOD

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1818)

V zgodovino glasbe se je zapisal s svojo opero Faust (1859), ki mu je prinesla svetovno slavo. V zadnjih letih življenja je postal globoko veren in je pisal predvsem cerkveno glasbo (oratorij Odrešenje, 12 maš, številne oratorije). Priljubljena je njegova Ave Maria - uglasbitev zdravamarije.

LETA 1922 ROJENA ŠPELCA (Jelisava) ČOPIČ

LIKOVNA KRITIČARKA, PUBLICISTKA, PROFESORICA († 2014)

Izšla je iz družine izobražencev: oče Venceslav je bil pedagog in strokovni pisec, mati Elizabeta učiteljica, v ožjem sorodstvu je bilo več fizikov. Špelca je po maturi študirala umetnostno zgodovino v Ljubljani in v Parizu. Zaposlena je bila najprej v Narodni galeriji v Ljubljani, od leta 1955 do upokojitve (1989) je bila profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). O slovenski umetnosti je veliko pisala. Leta 1999 je bila prva dobitnica stanovske nagrade Izidorja Cankarja za življenjsko delo. 

LETA 1931 UMRL THOMAS A. EDISON

AMERIŠKI ELEKTROTEHNIK IN IZUMITELJ (* 1847)

Izumitelj nad tisoč patentov je leta 1879 odkril električno žarnico z ogljeno nitko, ki je postala svetilka, brez katere si skoraj ne moremo predstavljati življenja. Med prvimi je zgradil električno centralo, izpopolnil je telefon. Svojo poklicno pot je začel kot telegrafist, povzpel se je ne le z nadarjenostjo, ampak tudi s pridnostjo. Zgradil je tudi prvi filmski atelje na svetu.

njegova misel:

• Nemir je znamenje nezadovoljstva, nezadovoljstvo pa je prvi korak k napredku. Pokažite mi povsem zadovoljnega človeka in pokazal vam bom neuspeh.

LETA 1942 ROJEN GIANFRANCO RAVASI

TEOLOG, BIBLICIST IN ARHEOLOG, KARDINAL

Pred Božičem leta 2009 je papež Benedikt XVI. v nagovoru rimski kuriji izrazil željo, da bi se odprl nov prostor za dialog "s tistimi, ki jim je vera nekaj tujega, s tistimi, ki ne poznajo Boga, vendar pa ne bi radi ostali preprosto brez Boga, temveč bi se mu približali vsaj kot neznancu". Torej prostor za razmišljanje in srečanje, kot je bil "dvor poganov" v jeruzalemskem templju. Na papežev klic je Papeški svet za kulturo prav kmalu naznanil zamisel nove ustanove, ki se imenuje prav 'dvor poganov'. Kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo, je povedal, da so za ta načrt brž pokazali velikansko zanimanje vsi, ki si želijo dialoga, še posebej laični krogi. "Problem sodobne Evrope, ki ni sposobna dialoga, temveč samo zavračanja iz strahu, je prav ta: izgubila je svoj obraz, globoko zaznamovan s krščanstvom. Moramo preiti od logike dvoboja, kjer se ne upošteva razumskih dokazov in zmaga močnejši, na logiko dvospeva, kjer bas in sopran, popolnoma nasprotna glasova, ustvarita sozvočje, ne da bi se odpovedala lastni identiteti."

Ustanova 'dvor poganov' je zaživela 24. in 25. marca 2011 v Parizu, ki velja za eno najbolj laičnih mest starega krščanskega sveta. "Vključeno je bilo troje dogajanj: v bolj teoretične razprave na znameniti pariški univerzi Sorbona smo pritegnili tudi študente; na sedežu ustanove Unesco (organizacije Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo) je bilo simbolično druženje na svetovni ravni; na Francoski akademiji pa je pogovor tekel na višji, akademski ravni." Na vprašanje, kakšne vrste dialog bo potekal na 'dvoru poganov', je Ravasi, ki ima za sabo nekaj tovrstnih izkušenj iz let svojega delovanja v Milanu, kjer je bil prefekt Ambrozijanske knjižnice in kot strokovnjak za Sveto pismo ugledna osebnost v kulturnih krogih, odgovoril: "Želimo si resen dialog na visoki ravni, zato nas – vsaj zaenkrat – ne zanimajo zastopniki folklorističnega in prezirljivega ateizma, ki je danes v modi. Prav tako tudi ne glasniki apologetičnega in fundamentalističnega klerikalizma. Glavne teme bodo: odnos med vero, družbo, antropologijo, etiko, mirom, naravo. Cilj dialoga je preučevati z ene strani prostor antropologije in etike brez Boga, z druge strani pa mistiko in duhovnost in neverniku pokazati potrebnost in vrednost teološkega izkustva. To sta dva različna načina, dve različni ravni spoznavanja, ki nista ena drugi nasprotna in lahko pripomoreta do plodnih stikov."

več:
S. Čuk, Kardinal Gianfranco Ravasi:  Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2011), 20-21.
M. Turk, Kardinal Gianfranco Ravasi. Oznanjevanje na Twitterju je prodorno, kratko in jedrnato, Kristus je bil v tem odličen: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (2012), 10-15.

njegove misli:

• Od logike dvoboja moramo preiti na logiko dvospeva.
• Če se navadimo na majhne stvari, postanemo nesposobni za velike.
  
• Sveto pismo je ključ za razumevanje naše zahodne kulture. Brez umevanja Svetega pisma je danes nejasnih in narazumljivih okrog 80 % umetniških del. Tudi naša javna morala temelji na desetih zapovedih, ki so še vedno glavna norma in pravilo obstoja ljudstev.
  
• Naša vera mora biti zelo vedra, saj je nekaj pozitivnega, lepega in osrečujočega. Je izbira za srečno življenje, ne pa nekaj sivega in utrujenega.
  
• Vera brez razumevanja je nična, vera brez dobrih del je prazna, vera brez veselja je neučinkovita.
  
• Nevera ni glavni problem naše sodobne kulture, še večji problem je brezbrižnost, neka megla, v kateri se vsak odloča, kakor se mu zdi. Vsak si resnico kroji po svoje, jo pripravi, kakor želi. Resnica pa je vedno samo ena.
  
• Resnična nevarnost našega časa je v tem, da smo pozabili na svoje korenine, izgubljamo našo dediščino: orodje, s katerim bi lahko na novo odkrili človeško veličino. Smo skrajno materializirana družba, ki se izgublja v površinskih in obrobnih vprašanjih (oblačila, hrana, spolnost ...)
  

LETA 1966 UMRLA VIDA TAUFER

PESNICA (* 1903)

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, katere se spominjamo na današnji dan ob obletnici njene smrti.

več:
S. Čuk, Vida Taufer:  Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2003), 42-43.

njeni verzi:

• Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).
  
• Za lik Gospodov naj se vsakdo trudi, / ko mu sledi na težki poti križa!
  
• Ob strani križa tiho čaka Mati, / v naročje zdaj ji Sina položijo. / Pogleda ga, ne čuje več besed, / le čuti, da je on odrešil svet.
  
• Čemu nas muči v strtih srcih strah? / Poglejmo vanj, v njegovo luč resnice, / iz nje žarijo vsem potrtim nade.
  
• V daljave mračne gre življenja tok. / Trpeče duše, Jezusa prosite, / da z bolečino svojo vas ozdravi!
  
• Kdor mora sam brez upanja živeti, / prijateljev ob sebi ne opazi, / ostanejo mu tuji vsi obrazi, / ne more jih nikoli doumeti.

LETA 1991 UMRL FRANCE NOVŠAK

pisatelj, časnikar in slovarnik (* 1916)

France Novšak je pisal psihološko občutene povesti iz dijaškega in malomeščanskega življenja. Veliko prahu je dvignil njegov roman Dečki (1938) o najstnikih v internatu. Poskušal se je tudi v pripovedništvu za otroke (Alenkina čebelica, 1941). V njegovem pisanju je veliko avtobiografskega. Po drugi svetovni vojni je kot časnikar sodeloval pri več časopisih. Sestavil je tudi več slovarjev: Makedonsko-slovenski (1982), Albansko-slovenski (1988).

LETA 2010 UMRL MARIJAN TRŠAR

GRAFIK, SLIKAR, LIKOVNI KRITIK, PUBLICIST (* 1922)

Marijan Tršar se je rodil 1922. v Dolenjskih Toplicah v družini finačnega stražnika. Likovnost mu je očitno tičala že v genih, zakaj tudi doma in v sorodstvu jih je bilo kar nekaj, ki so ne samo "lepo risali", ampak se odločali za umetniške poklice, najprej sestra, potem njegova hčerka za arhitekturo, bratranec Drago je postal vodilni slovenski kipar, tudi njegov brat in hčerka sta akademska kiparja. In še nekaj je sestričen ter bratrancev oblikovalcev pa fotografov. Kot je zapisal v knjigi Otroštvo, so bila najlepša leta rosne mladosti v rojstnem kraju, kateremu je zapustil barvno okno v kapeli topliške cerkve : v vitraj je prelil tisto iz otroških spominov skrbno ga motreče Božje oko, zakaj Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.Tudi drugi dve njegovi knjigi za otroke sta črpali zgodbice iz teh otroških spominov. Pozneje mu v življenju ni bilo z rožicami postlano, kar več mesecev je preležal po bolnicah in povrhu prestradal še tri taborišča, po vojni najhujšega v Teharjih. O vsem tem je napisal avtobiografski Dotik smrti in ga opremil s svojim risbami, ki so se mu na srečo vse ohranile iz Gonarsa in Teharij. Veliko se je ukvarjal z likovno teorijo in kritiko, napisal več knjig in več TV scenarijev o likovni problematiki pa nekaj monografij o slikarjih in kiparjih. Magisterij je končal s študijo o Vasiliju Kandinskem, očetu abstraktnega slikarstva in velikem teoretiku, ter prevedel tudi vse njegove teoretske spise. Tudi to njegovo magisterialno, preko 300 strani obsežno delo zaradi prepovedi - kot tedaj običajno - "neznane osebe" ni smelo iziti, dokler ga ni končno, po osmih letih ležanja na založbi, že v "pomladi" izdal na lastne stroške. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, letos pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Naj v teh prostorih, odkoder so po vojni odpeljali vrnjene domobrance na morišča v Rogu, spominjajo prihajajoče generacije o tej največji bratski moriji v naši zgodovini.

več:
B. Rustja, Akademski slikar Marijan Tršar. "Ničesar nisem počel iz sovraštva ali iz želje po maščevanju":  Gost meseca, v: Ognjišče 11 (2002), 8-12.
S. Čuk, Marijan Tršar (1922-2010):  Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2022), 38-39.

njegove misli:

• Slikar ni vsak, ki slika, ampak le tisti, ki premore lastno vizijo in hkrati sposobnost, da jo identično uresniči v obliki in barvah.
• Svetnike piš odnesel je z oltarja. / Brez vseh bregov plimuje naša kri: / saj enkrat samkrat se uživa in živi! / Strupen recept še bolj strupenega lekarja.
• Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali Resnica.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1714 UMRL JANEZ SVETOKRIŠKI

(TOBIJA LIONELLI) KAPUCINSKI BAROČNI PRIDIGAR IN PISEC (* 1647)

»Homilija (pridiga) se mora hraniti iz Božje besede. A ne le homilija, tudi celostno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije.« Tako naroča papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija. Sveti Frančišek Asiški pa je v svojem Vodilu(redovnih pravilih) zapisal: »Svarim in opominjam brate, da so besede v njihovem pridiganju dobro preudarjene in dostojne, v korist in spodbudo ljudstva; naj jim oznanjajo pregrehe in čednosti, kazen in slavo, in to s kratkimi govori, ker kratkih besed je bil Gospod na zemlji.« Kapucinski red, ki je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in ga je potrdil papež Klemen VII. leta 1528, je pridiganje smatral za svojo poglavitno nalog. K nam so kapucini prišli leta 1607, ko je bil ustanovljen njihov samostan v Ljubljani, kmalu pa tudi v drugih mestih. Ljudem so se priljubili kot odlični pridigarji. Najbolj je zaslovel Janez Svetokriški, ki velja za enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev. Svoje pridige je izdal v petih zajetnih knjigah z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik). Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je z njim dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu "gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva" (Mirko Rupel

... več o njem v prilogi 10_2014

njegova misel:

Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.

LETA 1757 UMRL RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC (* 1683)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

LETA 1849 FREDERIC CHOPIN

POLJSKI SKLADATELJ IN PIANIST (* 1810)

Chopin je priznan kot največji poljski skladatelj in eden izmed največjih skladateljev za klavir, za katerega je napisal veliko večino svojih del. Njegov prvi učitelj je bil Wojciech Żywny, pod mentorstvom katerega je Chopin že z osmimi leti igral na koncertu. Študiral je klavir in kompozicijo pri Josefu Elsnerju. Leta 1829 je z velikim uspehom nastopil na Dunaju, leta 1831 pa se je odselil v Pariz, kjer se je družil z Berliozom, Lisztom, Mendelssohnom in drugimi umetniki. Kot skladatelj je bil predstavnik romantike. Zelo znane so tri Chopinove sonate. Njegova prva sonata je bila napisana leta 1827 in je v C molu, njegovo drugo sonato v B molu je napisal leta 1837, njegovo tretjo sonato v H molu pa leta 1844. Chopin je zelo znan tudi po svojih etudah. Napisal je 24 etud, ki veljajo za ene izmed najtežjih ...

več:
S. Čuk, Frederik Chopin živi že 200 let: Priloga, v: Ognjišče 3 (2010), 26-33.

o njem:

• Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev. (Franz Liszt ob koncertu leta 1832 v dvorani Pleyel)
• Klobuk dol, gospodje - genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu! (Robert Schumann)
• Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev (...) z njim se je rodila sodobna klavirska glasba (David Ewen)

LETA 1901 UMRL JAKOB ALEŠOVEC

PISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE (* 1842)

Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2001

LETA 1912 ROJEN ALBINO LUCIANI - JANEZ PAVEL I.

ITALIJANSKI KARDINAL, PAPEŽ, BLAŽENI († 1978)

Leto 1978 je šlo v zgodovino kot "leto treh papežev": 6. avgusta je umrl Pavel VI. in kardinali so 26. avgusta za njegovega naslednika izvolili beneškega patriarha Albina Lucianija, ki si je privzel ime Janez Pavel I. in je s svojim nasmehom brž osvojil srca ljudi, toda Cerkev je vodil samo 33. dni. 29. septembra je svet pretresla vest, da je papež ponoči umrl, zadet od srčne kapi. 16. oktobra smo dobili novega papeža Janeza Pavla II., prvega Slovana na Petrovem sedežu. Ko je mati Terezija 29. septembra 1978 slišala novico o nenadni smrti papeža Janeza Pavla I., je o njem dejala: "Bil je najlepši bož­ji dar. Žarek sonca božje ljubezni, ki sveti v temo sveta... Njegova smrt je skrivnost, ki jo moramo sprejeti, človeških razlag ni. Nje­gov mimohod je pokazal, kako je Cerkev živa. Bil je človek, vedno poln veselja in ljubezni. Ni veliko govoril - nasmehnil se je in os­vojil svet..."

več:

S. Čuk, Papež Janez Pavel I.: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1998), 62-63.
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel I.: Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

nekaj njegovih misli:

• Kakor obstajajo različne knjige, tako obstajajo tu­di različni škofje. Nekateri so podobni orlom in krilijo visoko z mojstrskimi spisi. Drugi so kakor slavčki, ki čudovito lepo prepevajo božjo hvalo. Spet drugi so podobni skromnemu kraljičku, ki na zad­nji vejici cerkvenega drevesa samo ščeblja in skuša povedati kakšno misel o vseh mogočih tematikah.
  
• Ena sama ladja smo, polna različnih narodov, ki jih več ne ločujejo razdalje ali običaji. Ladja pa je sredi razburkanih va­lov. Če nočemo doživeti hudih pretresov, velja pravilo: vsi za ene­ga in eden za vse. Vztrajati moramo pri tem, kar nas povezuje, in odklanjati, kar nas ločuje.
  
• Naj povem še, kakšna naj bo vzorna ljubezen do Boga, ki jo živimo sredi sveta. Možje in žene v svetu naj bi imeli peruti, da bi z ljubeznivo molitvijo vzleteli proti Bogu, hkrati pa trdne noge, da bodo ljubeznivo hodili z drugimi ljudmi.
  
• Kristjan bi se moral potruditi, da gleda v vsa­ki stvari njeno boljšo plat, kar bi morala biti njegova značilnost. Mar evangelij ne pomeni veselega oznanila? Zato je kristjan sam ve­der in širi vedrino okrog sebe.
  
• Na obličju svojega bližnjega moramo iskati Kristu­sov obraz. Samo to načelo nam zagotavlja, da zares ljubimo vse lju­di ter premagujemo nepriljubljenost, ideološke razlike in celo na­vadno človekoljubje.
  
• Svet je treba poboljšati s prizadevanjem za pravičnost in odpravo vseh legel zla? Tako je. Vendar naj začne človek poboljševati sam sebe.
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi sta sestri dvojčici, ki ena brez druge ne moreta obstajati ... V ljubezni je treba napredovati, ljubezen je čudovito potovanje
  
• Bog, ki bi moral prešinjati vse naše življenje, nam je dejansko postal kakor neskončno oddaljena zvezda, ki se nanjo oziramo samo v nekaterih trenutkih. Mislimo, da smo verni, ker hodimo v cerkev. Kadar pa smo zunaj cerkve, hočemo živeti kot večina tistih, ki ne hodijo v cerkev.
  
• Večkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča ... Nikdar me ljudje niso nagnali ali pretepli, mnogi ljudje pa me motijo z močno navitimi radijskimi aparati ali vsaj s cmokanjem pri skupni mizi. Pomagati, kolikor se da, biti prijazen, pokazati razumevanje: to pomeni ljubiti bližnjega.
  
• Verovati se pravi predati se Bogu tako, da spremenimo svoje življenje.
  
• Bistvo krščanstva je Bog, ki ljubi. Kdor tega ne razume, ne razume krščanstva. Božja ljubezen ne obupa in ne mine.

LETA 1912 ROJEN FERDO GODINA

KNJIŽEVNIK in UREDNIK († 1994)

Rodil se je v kmečki družini v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je v Ljubljani študiral pravo. Pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Pred vojno se je preživljal kot književnik, po vojni z raznimi javnimi službami. Pisal je samo o Prekmurju, o življenju malih ljudi, ki jih je dobro poznal. Zapustil je nad trideset knjig. Njegovo najbolj znano delo je roman Bele tulpike (1945). Lojze Kozar je o njem zapisal, da je v svojih delih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurju.

LETA 1912 ROJEN JOŽE UDOVIČ

SLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK († 1986)

Pesnik Jože Udovič, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, je bil, po besedah njegovega prijatelja Janeza Gradišnika, "ena izmed osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slovstva". Svojo prvo pesniško zbirko je izdal šele na pragu petdesetih let. Knjigi je dal metaforičen naslov Ogledalo sanj, ki ga je sam pojasnil: »Sanje tu ne pomenijo odmika od resničnosti človeka in od resničnosti sveta; nasprotno, beseda mi je sinonim za ustvarjalno domišljijo, ki je ena najdragocenejših človekovih zmožnosti, za tisto stanje, ki je v njem notranjost zelo budna in neprenehoma snujoča. Sanje so torej sinonim za pesniško ustvarjanje, ki poraja pesniške organizme in pesniške podobe, to pa so nekake osebne osvetlitve sveta, so nekakšna pesniška spoznavanja. V njih se družita zunanji svet in notranja realnost v nove podobe in ustvarjata nov smisel.« Janez Gradišnik je zapisal, da so Udovičeve pesmi "med najmočnejšimi izrazi iskanj našega časa in nosilke spoznanj, ki jih potrebujemo v svojem življenju".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 10_2012

nekaj njegovih misli:

• V stvareh, ki so odvisne samo od njega, ima človek navadno tisto, kar zasluži. Žal. Ko bi nas gledalo iz višine nepristransko oko in presojalo naša drobna dela in bolj ali manj drobne neumnosti, bi gotovo spoznalo, da pogosto nismo vredni tistega, kar imamo, da imamo in kar lahko še gledamo.
  
• Tam, kjer te je doletelo, / si odslej doma, / tam je tvoja zemlja, / dobil si jo v last do konca, / samo na nji / lahko živiš.
  
• Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh.

LETA 1919 ROJEN JOŽE MAVSAR

DUHOVNIK v ZDA, PRELAT, PODAL MORILCU ROKO SPRAVE († 2002)

Eden najhujših zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili partizani, je bil umor desetih članov družine Mavsar iz Šentruperta na Dolenjskem; sedmih 27. decembra 1942, treh pa pozneje. Tragedijo je preživel Jože, ki je bil leta 1944 posvečen v duhovnika in je deloval v ZDA. Morilcem svoje družine je odpustil in že leta 1969 je napisal pismo enemu od morilcev. To je javno izpovedal ob obisku domovine leta 1993, ko se je z njim osebno srečal in mu ponudil roko sprave. “Bog me je čudovito blagoslovil za to spravo.”

LETA 1923 UMRL ANDREJ ČEBOKLI

PESNIK, PISATELJ (* 1893)

Svojo življenjsko pot je začel v Kredu pri Kobaridu, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Gorici kot gojenec malega semenišča do višje gimnazije, ko je stanoval zasebno. Namesto na študij prava v Gradcu je moral na fronto, kar ga je zaznamovalo dušno in telesno. Po vojni se je vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi, a je za posledicami vojne leta 1923 umrl. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec, obsežnejša in pomembnejša je njegova kratka proza, objavljena v raznih revijah.

LETA 1967 UMRL p. ODILON MEKINDA

Frančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali (* 1884)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

LETA 1977 PAPEŽ PAVEL VI.

OBNOVI STARO KOPRSKO ŠKOFIJO

Z bulo V prvih letih je papež Pavel VI., ki bo prištet med blažene obnovil staro koprsko škofijo in združil ozemlje dotedanje apostolske administrature v novo koprsko škofijo, ki jo je pridružil ljubljanski cerkveni pokrajini (metropoliji). Janez Jenko je postal prvi redni škof obnovljene koprske škofije, v katero spadajo ozemlja goriške nadškofije, tržaško-koprske in reške škofije, ki pripadajo Sloveniji. Spomin na ta dogodek ima velik pomen. S tem dejanjem je Sveti sedež po mednarodni ureditvi meja med takratno Jugoslavijo in Italijo lahko ustanovil na našem ozemlju novo škofijo. To je pridružil slovenski cerkveni pokrajini (metropoliji). Tako je bilo ozemlje celotne Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino, kar je ugodno vplivalo na gibanja in težnje za državno samostojnost.

msgr. Franc Bole ob 30-letnici razglasitve obnovljene in razširjene koprske škofije (2007)

»V tridesetih letih, odkar ima koprska škofija na novo določene meje, moramo ločiti čas pred osamosvojitvijo Slovenije in čas po njej. Pod komunizmom smo bili prikrajšani za svobodno delovanje v javnosti in smo bili pod posebnim nadzorom in omejitvami, čeprav so vsi morali priznati, da je duhovščina na Primorskem najbolj sodelovala z osvobodilno vojno, zato da se reši nacionalnega pritiska fašizma. Kljub svinčenim časom je bila koprska škofija zelo dejavna na mnogih področjih, zlati na pastoralnem področju mladine in na medijskem področju in je to nadaljevala tudi po političnih spremembah. Osrednji informativni časopis Družina je začela izdajati administratura v Novi Gorici (Toroš) leta 1952. Od leta 1960 do 1964 so v goriški duhovniki začeli izdajati ciklostilni list za višje veroučne skupine Veslajmo, ki je bi zaplenjen. Vinko Kobal je leta 1965 začel s tedni duhovnosti v Stržišču za mlade in drugih središčih, ki še zdaj zberejo med počitnicami nekaj sto udeležencev. Ista skupina duhovnikov je izdala nekaj katekizmov v ciklostilni tehniki. Odhajali so s skupinami na taborjenja. To se je dogajalo tudi v Postojni. Tam je začel izhajati list namenjen mladini Farno Ognjišče, ki je prvo leto (1965) izhajal v ciklostilni tehniki, ker ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Potem se je preimenoval v Ognjišče in kmalu dosegel visoko naklado 80.000 izvodov in je tudi zdaj (2007) najbolj bran mesečnik (223.000 tisoč bralcev). Ob Ognjišču so nastale še druge dejavnosti, založba z izdajanjem knjig, posebej za mladino, audio, video kasete in DVD. Izdajamo še eno revijo za mlade, Sončno pesem, organiziramo vsakoletnega romanja invalidov in bolnikov na Brezje. Imamo karitativna dejavnost Predal dobrote. Na šolskem področju je administrator Mihael Toroš leta 1950 ustanovil semenišče v Vipavi, kamor so prihajali semeniščniki tudi iz drugih škofij. Iz tega se je leta 1991 razvila Škofijska gimnazija s državno koncesijo. V Vipavi smo zgradili novo gimnazijo. Tiskovno društvo Ognjišče je po osamosvojitvi začelo z Radiom Ognjišče, ki zdaj oddaja preko 22 oddajnikom širom po Sloveniji. Prvi v Sloveniji smo začeli oddajati na internetu in tudi preko satelita.

LETA 1979 NOBELOV ODBOR ODLOČI:

MATI TEREZIJA PREJME NOBELOVO NAGRADO ZA MIR

"Tokrat pa bo nagrada prišla v prave roke!" so rekli vsi, ko je Nobelov odbor pri norveškem parlamentu 17. oktobra 1979 sporočil, da Nobelovo nagrado za mir za leto 1979 prejme mati Terezija iz Kalkute. "Nagrado bom sprejela v večjo čast božjo in v korist naših ljudi, najbolj ubogih med ubogimi," je dejala nagrajenka. Za svoje uboge je porabila visoko denarno vsoto, povezano z nagrado; ko je 10. decembra 1979 prišla v Oslo po nagrado, je najprej izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V zahvalnem govoru po prejemu nagrade pa je povedala, kar ji je narekovalo srce: "Mislim, da danes mir najbolj ruši prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani. V Svetem pismu beremo, kako Bog jasno pravi: 'Tudi če mati pozabi na svojega otroka, jaz te ne bom pozabil. Zapisal sem te na dlan svoje roke.' Zapisani smo na dlani roke Boga, tako smo mu blizu. Tudi tisti nerojeni otrok je zapisan na dlan božje roke. Najbolj me prizadene začetek tega stavka: 'Tudi če mati pozabi'... Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli."

»Nobelovo nagrado za mir sprejemam v imenu revežev. Jezus je dejal: '... lačen sem bil ..., žejen sem bil ..., tujec sem bil ..., nag sem bil ...', ko pomagam ubogim, pomagam Njemu ...«

LETA 2006 UMRL MIHA MATE

PISATELJ, PREVAJALEC, HUMORIST, UREDNIK (* 1942)

Rojenice so mu položile v zibelko izreden smisel za humor. Čeprav je bil ‘bajtarski’ otrok, je gledal na življenje z vesele plati. Po študiju slavistike v Ljubljani je služboval v Beogradu, zatem pa v Ljubljani. Bil je sodelavec pri Pavlihi in leta 1972 izdal knjigo ribniškega humorja Široka usta. Kot mladinski pisatelj se je prvič preizkusil leta 1976 s knjigo Leskova mladost in takoj osvojil mlade bralce. Seznam njegovih mladinskih (in drugih) del je zelo dolg. Njegovo geslo je bilo: “Humor pomaga živeti.”

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje

Konec leta 2006 smo Slovenci dobili prevod Kumranskih rokopisov, ki ga je opravil Janez Zupet, katoliški duhovnik in znani prevajalec ter profesor latinščine na Škofijski gimnaziji v Vipavi. V letu Sv. pisma nas je zanimalo, kaj prevajalec in poznavalec teh spisov meni o njih.

- V zadnjih letih se je v javnosti precej govorilo o Tomaževem evangeliju, Evangeliju po Judu, pa tudi o Kumranskih rokopisih. Nekateri so govorili, da naj bi ta "odkritja" postavila na laž svetopisemsko sporočilo in naj bi jih Cerkev skrivala. Kakšen je odnos Cerkve do teh nesvetopisemskih spisov?

Tomažev evangelij in Evangelij po Judu spadata med t. i. apokrife. To so spisi, do katerih se je Cerkev distancirala in jim nikoli ni priznala pristnosti, navdihnjenosti in kanoničnosti. Večina jih je nastala v gnostičnih krogih, ki so se širili zlasti v prvih treh stoletjih krščanstva. Lahko bi jim rekli tudi krivoverski, čeprav vsebujejo tudi kakšno zdravo zrno. Predvsem so hoteli tešiti človekovo radovednost. Tako so npr. »dopolnili« Jezusovo mladost z najrazličnejšimi podatki in zgodbami.

Ta odkritja seveda ne morejo postaviti na laž svetopisemskega oznanila, kakor laž ne more postaviti na laž resnice. Cerkev jih tudi ni skrivala, saj se jih ne boji. Ve namreč: Resnica osvobaja.

- Ali apokrife priporočate v branje katoličanom?

Med novozaveznimi apokrifi so najbolj znani: Nauk dvanajsterih apostolov, Tomažev, Petrov in Jakobov evangelij, Petrovo, Pavlovo in Tomaževo razodetje. Pri branju apokrifov je treba biti kritičen. Treznim in dobro podkovanim v veri branje ne bo škodilo, površni pa utegnejo imeti od tega več škode kot koristi.

- Apokrifnih knjig je torej precej. V Vašem prevodu kumranskih rokopisov je le nekaj krajših odlomkov. Je v načrtu, da boste prevedli še druge apokrife?

Glavni starozavezni apokrifi so: Knjiga jubilejev, Henohove knjige, Mojzesovo vnebovzetje in Oporoka dvanajsterih očakov. Kolikor mi je znano, obstaja načrt za prevod apokrifov, vendar ne v bližnji prihodnosti. Je pač veliko drugih prednostnih stvari.

- Zakaj pa ste se lotili prevajanja kumranskih rokopisov?

Naš biblicist prof. Jože Krašovec je dolga leta sistematično zbiral literaturo o kumranskih rokopisih, ker jih je nameraval sam prevesti. Končno pa je zaradi obilice drugega dela prosil mene, naj jih prevedem. Na voljo mi je dal vso svojo bogato knjižnico. In tako sem se pred tremi leti lotil tega zahtevnega dela.

- Kumranski ali mrtvomorski rokopisi so dokaj nova stvar, če jih primerjamo s Svetim pismom, seveda. Odkrivali so jih v letih 1947–1956. Prve so odkrili pastirji, po naključju ...

Prvih sedem zvitkov – med njimi celoten prepis Izaijeve knjige – je v neki votlini blizu Kumrana odkril arabski pastir, ko je iskal izgubljeno ovco. Ko so za odkritje zvedeli strokovnjaki, so načrtno preiskali tisto območje in našli rokopise še v desetih votlinah. Največ fragmentov, čez tisoč, so odkrili v t. i. četrti votlini, med drugim slovit komentar k preroku Nahumu, v katerem sta omenjeni dve zgodovinski osebnosti: sirska selevkidska kralja Antioh in Demetrij. To je toliko pomembnejše, ker sicer v kumranskih spisih nastopajo le psevdonimi, recimo »učitelj pravičnosti«, »brezbožni duhovnik«, »jezni mladi lev« ipd. Ne vemo pa, na koga se dejansko nanašajo.

- Kako to, da so se ohranili, poprečno so stari dva tisoč let?

K temu je pripomoglo predvsem ugodno, suho podnebje. Rokopisi so bili skriti v lončenih vrčih po votlinah okoli Kumrana, kamor so jih skrili Kumranci, tik preden so jih napadli in iztrebili Rimljani (leta 68 po Kr.).

- Veljalo je, da so rokopisi delo esenov, posebne ločine v judovstvu. Ker so se ne tako dolgo pojavile govorice, da je bil Jezus pod vplivom esenov, če že ne kar njihov član, najprej razloživa, kdo so bili eseni?

O esenih pišejo trije antični avtorji. Poleg Filona Aleksandrijskega, ki je veljal za najbolj učenega Juda svojega časa, tudi rimski pisec Plinij Starejši, ki piše, da so eseni živeli severozahodno od Mrtvega morja. Največ pa je o esenih napisal judovski zgodovinar Jožef Flavij v svojem delu Judovske vojne. Poleg farizejev in saducejev, ki jih poznamo iz evangelijev, so bili eseni tretja judovska verska »stranka«. Živeli so odmaknjeno, strogo asketsko, tako rekoč redovno življenje. Zavzeto so preučevali Mojzesovo postavo in bili prepričani, da živijo v poslednjih časih. Pričakovali so kar dva Mesija, kraljevskega in duhovniškega, in se pripravljali na sveto vojno s »sinovi teme«, sami pa so se imeli za »sinove luči«. Verovali so v enega Boga, bili pa so pod močnim vplivom perzijskega dualizma: kozmičnega boja med počelom dobrega in počelom zla. Ta boj se zrcali tudi v človekovem življenju. Bog je nekatere ljudi predestiniral za zveličanje, druge pa za pogubljenje. Eseni so se imeli za Božje izvoljence in so se trudili, da bi se izkazali Bogu zveste. Jezus esenov nikoli ne omenja – verjetno zato, ker so mu bili duhovno bližji kakor hinavski farizeji in podkupljivi saduceji.

- So torej avtorji kumranskih rokopisov eseni?

Mnenje večine kumranologov je, da so Kumranci istovetni z eseni. Ta razlaga velja za klasično in standardno. Predvsem v zadnjem času pa skušajo nekateri na podlagi določenih fragmentov iz četrte votline, ki so bili šele pred kratkim objavljeni, dokazati, da so Kumranci nekaj posebnega. Vendar zaenkrat o tem ni trdnih dokazov.

- Kumranskih rokopisov je več. Nekaj gre za prepise že znanih svetopisemskih knjig, nekaj apokrifnih knjig, nekaj neznanih spisov. Kaj so ti rokopisi prinesli novega?

Novost prinašajo spisi, ki so izvirno delo kumranskih avtorjev. Med njimi je najpomembnejše Pravilo skupnosti, ki podrobno govori o življenju ljudi, ki so pripadali temu gibanju: našteva določbe, ki zadevajo uvajanje v ločino, ki je trajalo dve leti, navaja izvlečke iz bogoslužnih obredov, določa organizacijo življenja v skupnosti, kazenski zakonik, na koncu pa se prelije v pesniško razpravo o temeljnih verskih dolžnostih duhovnega učitelja in njegovih učencev ter o praznikih, značilnih za skupnost. Damaščanski dokument je pregled izraelske zgodovine, osredotočen na Božjo milostno rešitev svetega »ostanka« ljudstva, drugi del pa vsebuje obdelavo svetopisemske Postave. Vojni zvitek opisuje poslednjo bitko med sinovi luči in sinovi teme, v katero odločilno poseže Bog in ki se konča z Božjim zmagoslavjem. Zvitek Hvalnic priča, da je bilo življenje kumranske skupnosti prežeto s slavljenjem Boga. Tempeljski zvitek pa govori o novem templju, njegovi zgradbi in opremi ter o tempeljskem bogoslužju, zlasti o sobotnih daritvah in mnogih praznikih. Vsi kumranski spisi so izrazito verske vsebine.

- Med rokopisi so tudi prepisi vseh svetopisemskih knjig, razen Esterine. Gre za najstarejše ohranjene rokopise Svetega pisma. Prej znani rokopisi so tisoč let mlajši od kumranskih. V čem so obogatili ali celo preobrnili dosedanja spoznanja o nastanku Svetega pisma?

Kumranski prepisi svetih knjig so dokazali, da se Sveto pismo v tisoč letih praktično ni v ničemer spremenilo. V Izaijevi knjigi so razlike minimalne, podobno tudi drugod, le v knjigi Psalmov je zadnjih 50 psalmov razvrščenih precej drugače, kar priča o tem, da ta knjiga tedaj še ni imela dokončne redakcije. Ne smemo pozabiti, da je bil kánon Stare zaveze določen šele okoli leta 100 po Kr. Kumran torej potrjuje, da je besedilo Svetega pisma, ki je prišlo do nas, povsem verodostojno in zanesljivo.

- Kje se v Novi zavezi pozna vpliv kumranskih rokopisov?

Odnos Kumrana do krščanstva je kompleksen. Od kod dozdevne in dejanske podobnosti med njima? Iz očitnega dejstva, da imajo kumranski in novozavezni spisi skupno korenino v judovski Stari zavezi. Eni kot drugi so cepljeni na isto trto – Mojzesovo postavo, preroke in psalme. Še najmanj podobnosti je v samih evangelijih, nekaj več jih je v Janezovih in Pavlovih spisih, kjer je govor o nasprotju med lučjo in temo, resnico in lažjo, grehom in milostjo, kar vse najdemo tudi v Kumranu. Vendar so to tako splošni pojmi, da so praktično skupni vsem religijam. Zakaj bi jih torej krščanstvo prevzelo prav iz Kumrana?

Bistvena razlika med kumranskim gibanjem in krščanstvom je, nenazadnje, pogojena z osebnostjo njunih ustanoviteljev. Medtem ko se je Jezus iz Nazareta razodel kot »Kristus, Sin živega Boga«, pa je ustanovitelj Kumrana Učitelj pravičnosti nedvomno verski genij, a vendar zgolj človek. Tako pa se tudi verska razsežnost Kumrana, zaprta v ozko izvoljenost, ne more meriti z univerzalno duhovno razsežnostjo krščanstva.

- Zanimiva je pisava rokopisov. Brez ločil, od desne proti levi, jezik ...

Nekateri rokopisi so zelo poškodovani. Ponekod so poškodbe tolikšne, da je besedilo že nerazumljivo. Tudi kumranski svetopisemski rokopisi so brez ločil in znakov za vokale. V nekaterih primerih ni niti presledka med besedami. Pisali so v stolpcih, ki sledijo drug drugemu.

- Iz katerega jezika ste jih prevajali?

Iz hebrejščine, pomagal pa sem si z angleškim prevodom. Nekaj fragmentov je tudi v aramejščini, vendar tega jezika ne obvladam.

- Iz hebrejščine ste prevajali tudi Sveto pismo. Za standardni prevod ste prevedli obe Knjigi kraljev, obe Kroniški knjigi, knjigi prerokov Jeremija in Ezekiela ter Visoko pesem. Visoka pesem je izšla v posebni knjigi pri Ognjišču z Vašo spremno besedo in opombami. Hebrejščine ne zna prav veliko ljudi. Kje ste se je učili?

Z osnovami hebrejskega jezika sem se seznanil na Teološki fakulteti. Leta 1981 sem obiskoval poseben tečaj biblične hebrejščine v Jeruzalemu. V pomoč mi je bilo tudi znanje arabščine, ki sem ga pridobil ob dveletnem študiju na Filozofski fakulteti.

- Danes se veliko ukvarjate s Svetim pismom. Prevajali ste ga, prevedli in uredili več knjig o Knjigi knjig. Kdaj in kako se je začelo vaše zanimanje zanj?

Začetki segajo v leto 1979, ko me je prof. Krašovec naprosil za sodelovanje pri prevodu obširnega Uvoda v Sveto pismo stare zaveze. Ker sem se »obnesel«, so me prosili še za sodelovanje pri prevodu Uvoda v Sveto pismo nove zaveze. Ko so se leta 1980 začele priprave na jubilejni prevod Nove zaveze (ob 400-letnici Dalmatinovega prevoda), so me takoj pritegnili in mi naložili prevod opomb iz francoske ekumenske izdaje Svetega pisma. Pomagal sem tudi pri prevodu evangelijev. Istočasno sem za vašo založbo vodil projekt prevoda Svetopisemskega vodnika (izšel 1984). Takoj po izidu Nove zaveze smo se začeli pripravljati na prevod Stare zaveze, kjer sem prevzel že omenjeni delež.

- Za Ognjišče ste tudi uredili in lektorirali Ilustrirano enciklopedijo Svetega pisma, ki je samo ena od knjig o Svetem pismu, ki je šla skozi vaše roke. Zanima me, kako sedaj berete svetopisemske odlomke kot duhovnik pri brevirju ali poslušate v cerkvi, odkar se toliko posvečate Svetemu pismu. Vam to pomaga k boljšemu razumevanju Božjega sporočila?

Zelo sem hvaležen Bogu za milost, da sem lahko prevajal svetopisemsko Božjo besedo in se tako globlje vživljal v njeno oznanilo. Čim bolj se poglabljaš v Božjo besedo, tem več uvidov in povezav odkriješ. Božja beseda je neizmerno bogata in v njej lahko odkrivaš vedno nove vidike. Če se iskreno trudiš, da bi svetopisemsko razodetje prevajal v svoje življenje, se to nujno pozna v vsem tvojem mišljenju in ravnanju. Čedalje bolj postajaš »Božji mož«, ki je svojo duhovno stavbo postavil na skalo.

gost meseca 02_2007

pogovarjal se je Božo Rustja

"Težavam pri vzgoji se ni mogoče izogniti, ker te sodijo v vzgojo samo."

Nad vzgojo tožimo vsi: starši, učitelji, kateheti, duhovniki, starejši ljudje, ko gledajo nevzgojene mlade… Nad vzgojo tožijo tudi otroci in mladostniki sami. Zato se bomo najbrž strinjali, da je danes teže vzgajati kot je bilo v preteklosti. Bogdan Žorž je eden tistih psihologov, ki stoji ob strani staršem in mladostnikom ob vzgojnih problemih. O problemih vzgoje je napisal tudi veliko člankov in knjig. Ko je pri Ognjišču izšla njegova knjiga S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg, smo menili, da je to prava priložnost, da ga povabimo za gosta meseca.

- Na trgu je veliko knjig, ki govorijo o vzgoji. Zanje vlada tudi veliko zanimanje. Torej se starši in vzgojitelji danes počutijo nebogljene pred nalogo vzgoje. Zakaj je po vašem mnenju vzgoja danes tako težka in zakaj je toliko vzgojnih problemov? Če samo pomislimo – pred sto leti je bilo malo vzgojnih knjig, a ne?

Imam navado reči – malo za šalo, malo zares -, da danes povprečen starš ve veliko več o vzgoji, kot je pred sto leti vedel strokovnjak. In vendar je danes veliko več vzgojnih problemov kot včasih. Vzrokov za to je veliko. Naj jih tu navedem le nekaj.

- Imam občutek, da v svoji knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg opisujete predvsem težave, s katerimi se srečujejo starši pri vzgoji. Vendar danes otrok ne vzgajajo samo starši, ampak tudi vrtec in šola, ulica in družba, predvsem pa televizija in interenet. Kako naj starši vzgajajo ob teh »zunanjih« vplivih?

Prav zaradi teh velikih zunanjih vplivov je naloga staršev še težja, zahtevnejša, in starši zares potrebujejo veliko zunanje strokovne pomoči, da bi dobro vzgajali. Opažam, da se na področju usposabljanja za dobro starševstvo, na področju iskanja pomoči pri vzgoji dogaja nekaj zelo zanimivega: pogosteje iščejo pomoč osveščeni, razgledani, izobraženi starši, ker se svojih zadreg bolj zavedajo in so si jih pripravljeni priznati.

- Vodite dom za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski in k vam prihajajo starši z vzgojnimi težavami. Ko jih opazujete, ali imate vtis, da bi se starši lahko izognili kakšnim težavam? Kaj bi morali storiti pri vzgoji, da bi se jim izognili?

Odgovor na to vprašanje je zelo zapleten. Najraje bi dejal, da se težavam pri vzgoji ni mogoče izogniti, te sodijo v vzgojo. Ko starši sprejmejo starševstvo, je potrebno sprejeti tudi dejstvo, da se bodo srečali s težavami. Starši se pa lahko pripravljajo, usposabljajo, da se bodo znali s temi težavami uspešno spopasti.

- Družina, ki naj bi bila nosilka vzgoje, je sama v krizi. Zakoni razpadajo, starši se med seboj kregajo. Najbrž ima to usodne posledice za otroke in njihovo vzgojo?

Da. Omenil sem že, da je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov današnjih težav prav kriza družine. Otroci se v družini, ki razpada, kjer sta doma prepir ter nasilje in kjer ni zdravih odnosov, ne počutijo sprejeti, ne varni in ne dobijo dovolj opore za svoj zdrav osebnostni razvoj. Problem pa je še bolj daljnosežen. V taki družini si tudi ne oblikujejo vzorca družinskega življenja in tudi sami ne bodo znali oblikovati zdrave družine.

- Več vzgojnih problemov je v neurejenih družinah. Bi zakoncem svetovali, naj pred ločitvijo res dobro premislijo, če je to edina rešitev, kajti ločitev zna otroke izredno prizadeti?

Kadar imam priložnost, to tudi naredim. Res je, da je ločitev včasih pravo olajšanje, kadar so odnosi tako slabi, da ni več kaj reševati. Žal pa smo v našem času na eni strani oblikovali nekak mit, da je dobra družina samo idealna družina, kjer je vse lepo, kot v pravljici – in zato mladi zakonci zelo hitro svojo družino, svoj zakon »prepoznajo« kot nevzdržen – ker pač ne ustreza tej pravljični, idealizirani predstavi.

- Nekateri starši pripeljejo k vam otroka kot avtomobil k mehaniku (strokovnjaku) – v slogu: »Popravite, kar je narobe, prosim.« Najprej, ali to ne kaže, da so nekateri starši že obupali nad vzgojo?

Drugo pa – ali je sploh mogoče »popraviti« samo otroke, ne da bi tudi staršev vključili v vzgojni proces?

- Ljudje želijo »popraviti« otroka v trenutku.

V naš čas se je kar premočno zarezala nekaka »instant« miselnost: ko se mi avto pokvari, ga peljem k mehaniku, da mi ga popravi; ko zbolim grem k zdravniku, da me ozdravi; ko opazim pri otroku težave, grem z njim k psihologu, da ga »malo poservisira«. To je problem odgovornosti, ki dandanašnji tudi zelo šepa. Vzgoja je celostni proces, ki se dogaja v družini in širšem okolju. Neke kvalitetne spremembe so možne le v primeru, če se družinsko okolje, ki prispeva k otrokovim težavam, tudi samo spremeni. Ampak včasih za to ni pripravljenosti. V takih primerih pač poskušam pomagati otroku samemu. To se dogaja še posebej v najtežjih primerih, ko je, na primer, otrok žrtev nasilja, zlorab vseh vrst.

- Nekateri učitelji, ki so na neki način »specialisti« za vzgojo in izobraževanje, s specialističnimi znanji pedagogike, imajo izredne težave z disciplino v razredih. Ste kdaj razmišljali o tem pojavu? Zakaj je tako? Zakaj pa nekateri učitelji nimajo problemov? Bi se strinjali s trditvijo, da bi morali »to mularijo« bolj »trdo« prijeti in bi v šoli ubogali?

O tem zelo veliko razmišljam, pa tudi govorim in pišem, veliko se o tem pogovarjam s samimi učitelji. Tudi ta problem je večplasten. Velik del vzrokov za takšno stanje je v pretirani permisivnosti sedanje dobe. Otrok, ki se že od malega nauči, da mu je vse dovoljeno, da dela, kar hoče, pač težko sprejema pravila, omejitve, ki jih pred njega postavlja šola. Torej se problem začne že veliko prej, ne šele z vstopom v šolo. Drug problem je v razvrednotenju šole – šola danes ne uživa več takega ugleda, kot ga je včasih. Kar nekako »moderno« je kritizirati šolo in učitelje, veliko več govorimo in pišemo o napakah učiteljev in nepravilnostih v šolah, kar zmanjšuje zaupanje v šole in učitelje. Kako naj ima avtoriteto učitelj, ki mu ne zaupamo? Avtoriteta je vendar predvsem vprašanje zaupanja, ne strahu! Potem pa je tu še problem našega šolskega sistema. Naše univerze učitelje usposabljajo v strokovnjake za svoj »šolski predmet«, premalo pa jih usposabljajo za vzgojitelje.

- Poudarjate, da se vzgoja začne že pri najmlajših. Torej že pri dojenčku? Kje lahko starši pogrešijo, pa ne, ker ne bi hoteli vzgajati, ampak, ker bi radi otroku dali vse najboljše?

Res je, vzgoja se začne ob rojstvu, da ne grem še bolj nazaj, kar je sicer res, da se vzgoja dogaja celo že veliko pred otrokovim rojstvom, celo pred spočetjem. Otrok od rojstva dalje sprejema vzgojna sporočila. Ker sam nima nobenih izkušenj, sprejema to v začetku, v prvih mesecih ali letih, kot »čisto zlato«. Prav zato je tembolj pomembno, kakšna vzgojna sporočila dobi v tem obdobju. Kasneje sprejema vsa zunanja sporočila skozi neko sito, ki ga predstavljajo njegove predhodne izkušnje. Torej so te izkušnje zelo pomembne. Napake, ki jih starši zagrešijo v tem zgodnjem obdobju, so lahko usodne. Pa naj gre za napake, ki jih starši zagrešijo s tem, ko mislijo, da otrok »še ne razume«, »še nima lastne pameti« - in torej lahko počnejo z njim kar hočejo – ali pa za napake, ki jih zagrešijo starši ob prepričanju, da je otroštvo namenjeno le temu, da ga otrok preživi »čimbolj neobremenjeno, svobodno, brezskrbno…«, da »ne bi ovirali njegovega razvoja«…

- Med rakastimi ranami naše družbe naštevate razvajenost. Ta se velikokrat konkretno kaže pri dejstvu, da starši otroku popustijo: na primer hodi pol leta k verouku (skavtom…), nato se naenkrat naveliča in starši mu ugodijo. Je prav, da mu (tudi v tem) ugodijo?

Razvajenost, kot jo sam razumem in o njej govorim, ni problem materialnega obilja. Je predvsem problem vzgoje v drži, da je napor nepotreben, celo škodljiv, da starši vse naredijo za svojega otroka, da popuščajo njegovim zahtevam, da ga ne učijo odrekanja. Sem sodi tudi to, kar ste vprašali: o nekaterih ključnih vprašanjih pač otrok sam še ne more odločati in smo dolžni odločati o tem starši. Dolžnost obiskovanja šole je celo zapisana v zakone kot dolžnost staršev in ni dopuščeno, da bi otrok sam odločal o tem, ali naj hodi v šolo, ali ne. Duhovnost smo v polpretekli dobi zanemarili, jo naredili nepomembno. Nekateri veliki zagovorniki liberalizacije celo trdijo, da naj bi se o tem odločal človek, ko odraste. Ampak ob tem, kar sem zapisal prej o vzgoji, ostaja vprašanje: kako naj se odrasel človek odloča o svoji duhovnosti, če nima izkušenj, osnov za svoje odločanje? Ni mogoče »ne vzgajati za duhovnost« - če duhovnosti ne vzgajamo načrtno – pač otroka vzgajamo v drži, da je duhovnost nekaj nepomembnega, obrobnega, postranskega.

pogovarjal se je Božo Rustja

Božo Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž. (Gost meseca) Ognjišče, 2005, leto 41, št. 8, str. 8-12.

Tako je po srečanju s papežem Frančiškom dejal eden najboljših nogometašev vseh časov, Diego Armando Maradona ter dodal, da ga je prav papež spet približal katoliški Cerkvi. Znameniti igralec se je srečal s papežem po tekmi 1. septembra, v kateri so znani nogometaši (Maldini, Del Piero, Zanetti, Baggio, Pirlo, Ševčenko, Etò, Simeone in številni drugi) na papeževo pobudo odigrali dobrodelno nogometno tekmo na rimskem Olimpijskem stadionu.

Pred tekmo je papež sprejel športnike in jih nagovoril. Njegove besede smo povzeli v prejšnjem prispevku. Od petdesetih velikanov nogometa je največ pozornosti požel Maradona – genialna argentinska desetka. »Globoko sem ganjen, ker sem ga mogel objeti,« je dejal nogometni genij. »Oddaljil sem se od katoliške Cerkve, ker sem menil, da ne naredi dovolj za uboge, in ko je Bog vzel k sebi mojo mamo. Toda sedaj so se s Frančiškom stvari spremenile.« In kaj mu je rekel papež po objemu? »Da me je čakal in to me je ganilo. Obljubil sem mu, da bom vedno navzoč tam, kjer se bo delalo za mir. On je pravi, 'nadpovprečni', več od Maradone. On je prava argentinska desetka!« To je tudi pokazal na viden način, ko je papežu daroval nogometni dres s svojo desetko.