LETA 1510 ROJEN FRANČIŠEK BORJA (BORGIA)

ŠPANSKI PLEMIČ, jezuit v Rimu, TRETJI GENERAL DRUŽBE JEZUSOVE,svetnik (†1572)

Šolal se je v španski Zaragozi, nato pa se je leta 1529 poročil s portugalsko plemkinjo Eleanor de Castro. Ko mu je leta 1546 umrla žena, je vstopil v Jezusovo družbo. V Gandiji je ustanovil jezuitski kolegij in ta je s papeško bulo 1547. napredoval v univerzo. Leta 1550 je odšel v Rim – tam ga je sprejel ustanovitelj jezuitskega reda Ignacij Loyola in javno objavil njegov sprejem v red. Leto pozneje se je vrnil v Španijo in bil posvečen v duhovnika. Leta 1554 ga je Ignacij imenoval za generala španskih provinc, 1565. pa je postal general Jezusove družbe.
Frančišek Borja je prepričljiv zgled, kakšne možnosti se skrivajo v človeški naravi: ob moči duha in v sodelovanju z Božjo milostjo se lahko dvigne do neslutenih višin svetništva, ob moči istega duha, toda samovšečno zagledanega v samega sebe, pa se lahko pogrezne v prepade zla. Plemiška rodbina Borja je dala Cerkvi današnjega svetnika, iz istega debla pa je pognala strupena mladika – nevredni papež Aleksander VI., zaradi katerega je družina prišla na slab glas. Njegov god obhajamo 3. oktobra.

LETA 1550 ROJEN1568 UMRL STANISLAV KOSTKA

SVETNIK, ZAVETNIK DIJAŠKE MLADINA († 1568)

Mlad poljski plemič Stanislav Kostka je potoval iz Nemčije peš v Rim, da bi bil sprejet v jezuitski red. V njem je bil samo devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil razglašen za svetnika in zavetnika dijaške mladine. Po njem nosi ime Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo, ‘čudež’ škofa Jegliča.

LETA 1585 ROJEN CORNELIUS JANSEN

NIZOZEMSKI ŠKOF, OČE JANZENIZMA († 1638)

Gibanje, ki je oznanjalo pretirano strogost v verskem življenju, se po nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (lat. Jansenius) imenuje janzenizem. V svojem glavnem delu Augustinus, ki je izšlo po njegovi smrti (1640), je pod vplivom kalvinizma učil, da je človeška narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem. Friderik Baraga se je kot mlad duhovnik boril proti janzenizmu z oznanjevanjem Božjega usmiljenja.

LETA 1708 ROJEN ANTON MAJZEL (MEISL)

JEZUITSKI DUHOVNIK, MISIJONAR

Doma na Ptuju, po vstopu v jezuiitski red je študiral v Varaždinu in Gradcu. Po posvečenju in poučevanju v kolegijih v Zagrebu in Požegi, je 1743 je odšel v misijone. Dvajset let je bil predstojnik kolegija (Caballeros) in učlitelj v Novi Granadi, na ozemlju današnje Kolumbije in Venezuele. Leta 1764 se je za vrnil v Evropo, kmalu (1767) pa s skupino 28 novih misijonarjev odšel nazaj v Granado, vendar so jih tam kmalu priprli in izgnali nazaj v Evropo.

LETA 1874 ROJEN KSAVER MEŠKO

duhovnik, pisatelj († 1964)

Pisatelj Ksaver Meško, dolgoletni župnik na Selah pri Slovenj Gradcu (1921-1964), je bil zelo mehka duša, kar zaznamo iz njegovih spisov. Bil je zelo blizu mladim in uveljavil se je kot mladinski pisatelj. Pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi, je izšlo šest zvezkov njegovih mladinskih spisov z naslovom Mladim srcem. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

več:
S. Čuk, Ksaver Meško: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1994) 20-21.
S. Čuk, Ksaver Meško, pevec dobrote in ljubezni: Priloga, v: Ognjišče 2 (2014), 58-65.

nekaj Meškovih misli:

• Bog prihaja zmerom z ljubeznijo. Zato je tudi bridkost iz roke Gospodove ljubezen.
  
• Ni življenje največ! Več je: lepo življenje in za lepim življenjem lepa smrt. Največ pa je: za lepo smrtjo še lepše življenje.
  
• Vsako življenje je lepo in veliko, ako svoj namen izpolni. Določen svoj namen ima tudi najmanjše in najtišje življenje.
  
• Najmočnejša je pri Bogu prošnja in molitev matere. Zaklenjena vrata odpre, železne duri prebije taka prošnja. Kako ne bi našla poti do srca našega Boga? Saj je vendar Oče!
  
• Vse veliko, skrivnostno in sveto se rodi v tihoti, v samoti, v tiho misleči, ponižno poslušajoči in otroško občudajoči duši ... Najgloblje so tihe, molčeče duše.
  
• Bodi voljno pero v božji roki. Naj piše Bog s teboj po svoji volji. Tako bo napisano vse dobro in najbolje.
  
• Bolje je, da molčim ves dan, ko da izgovorim eno besedo, ki me lahko pozneje bridko tepe. Če nam svetuje razum, da ne govorimo slabo o višjih, nam zapoveduje srce, naj ne govorimo slabo o nižjih, ki se braniti ne morejo.
  
• TI si začetek, konec nas si vseh, / popotnik z nami si na vseh poteh, / sopotnik tih in hkrati naš voditelj.
  
• Oče nebeški pretehtava enega s srečo, drugega z nesrečo. In kdo more z gotovostjo reči, kaj je za človeka varnejše, kaj nevarnejše? Jaz bi trdil, da je skoraj nevarnejše – sreča.
  
• Čas mineva, dan za dnem naglo v nemo večnost gre, / svet se stara, a ne staraj nikdar naše se srce; / vedno mlado, vedno čilo v njem življenje naj kipi, / v mislih krasnih, v delih blagih vedno nov naj sad rodi.

LETA 1891 UMRL ALOJZIJ CARLI

DUHOVNIK, PRVI GORIŠKI PRIPOVEDNIK (* 1846)

Šolal se je v Gorici, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1870 posvečen v duhovnika, čeprav ga je vleklo, da bi študiral jezikoslovje, ker je bil izredno nadarjen za jezike (poznal jih je 18). Služboval je v raznih krajih, od leta 1877 do smrti je bil župnik pri Sv. Luciji (Most na Soči). Ves čas je veliko pisal. Kot leposlovec je ustvaril dve izvirni deli: povest iz 1. stoletja krščanstva Evfemija (1874) in roman iz 5. stoletja Zadnji dnevi v Ogleju (1876) in se uveljavil kot prvi goriški pripovednik.

LETA 1894 ROJEN FERDO KOZAK

PISATELJ, DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST IN POLITIK († 1957)

Otroštvo je preživljal v ljubljanskem šempetrskem okolju, skupaj s starejšim bratom Jušem Kozakom. Že zgodaj se je navduševal za jugoslovansko nacionalno gibanje in veliko potoval. Po prvi vojni je doktoriral iz slovanske literarne zgodovine, posebej ga je zanimala češka literatura, delal je v knjižnicah. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena revija Sodobnost, ki jo je tudi urejal. Njegovo literarno delo po zvrsteh obsega pesmi, novele, drame, potopise, kritike in prevode. Med vojno je napisal nekaj slik iz časov kmečkih uporov Matije Gubca, po vojni je predelal in preimenoval Vido Grantovo in Profesorja Klepca, napisal dramo Punčka. Njegovi najbolj znani deli sta Iz zapiskov neznanega junaka in Popotoval sem v domovino, ter zbirka novel Od vojne do vojne ...

LETA 1914 ROJEN BOGOMIL FATUR

PESNIK, PREVAJALEC IN ESEJIST († 1990)

Pesnik nenavadne izrazne moči, doma s Prema pri Ilirski Bistrici. Po diplomi na slavistiki je bil profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa na akademiji za igralsko umetnost. Najbolj je uspel v svojih preobrazbah soneta. Knjiga lirike, Beli galeb in Minuta tišine. V prvih pesmih je bil novoromantik, kasneje pa se je s svojim pesniškim svetom uporništva, boja, otožnosti, domoljubja, ljubezni in razmišljanj o življenju oddaljil od začetnega pesniškega izraza.

LETA 1958 ZA PAPEŽA IZVOLJEN ANGELO RONCALLI

ki je prevzel ime papež Janez XXIII.

Ko je bil beneški patriarh Angelo Giuseppe Roncalli izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«

več o svetniku
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008), 36.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999), 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65.

njegove mislil:

• Človek ni nikoli tako velik kot takrat, ko kleči. Prava veličina je zavest, da potrebujemo Boga, brez katerega smo vedno zelo majhni.
  
• Dolga vaja življenja naj vse nauči, da za srečo našega duha veliko bolj koristi videti v stvareh dobre strani in se ob njih ustaviti, kot pa iskati slabe, pomanjkljive, in to še poudarjati.
  
• Telesno zdravje, mirna vest, veselje do dela in ljubezen do miru v pričakovanju nebeških dobrot, to je radost življenja.
  
• Vero moramo izpovedovati z vsem svojim življenjem, ob vsaki priliki in v prisotnosti kogar koli.
  več:

LETA 1995 UMRL MIHA POTOČNIK

PRAVNIK, PLANINEC, ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC (* 1907)

"Biti hribovec je zanj od vsega začetka pomenilo biti telesno usposobljen in duhovno zrel, iskati in zajemati najvišjo in najglobljo modrost v skalah, biti slovenski alpinist, in to je bil Miha Potočnik z dušo in srcem, pa živeti, dihati z ljubimi domačimi gorami in slovenskim človekom ter si na vso moč prizadevati, da bi bili v njih vsaj enakovredni tujim alpinistom." Tako je knjigi Stoletje v gorah (Cankarjeva založba, Ljubljana 1992) zapisal France Vogelnik o Mihu Potočniku. Rodil se je v osrčju naših lepih gora in njim je posvetil vse svoje življenje. O tej svoji "nori" zaljubljenosti pravi: "Ne razumejo nas, ki hodimo po prepadnih gorah, kajti težko je doumeti in še težje povedati, kaj nas tja žene in kaj imamo od tega. Doživlja človek in čuti, pa ne more povedati, kakor bi rad; beseda je kakor z verigo prikovana. Kdor pa zaide v naš svet, ta nas razume brez besede."

več:
S. Čuk, Miha Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2007), 32-33.

LETA 2002 UMRL MAVRICIJ ZGONIK

GEOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1910)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

LETA 2013 UMRL IGNACIO LARRANAGA

DUHOVNIK, KAPUCIN,UČITELJ PRIJATELJSKEGA POGOVORA Z BOGOM (*1928)

Španski kapucin p. Ignacio Larrañaga je po desetletju šestdnevnih duhovnih vaj, ki jih je imenoval Srečanja – izkušnja Boga, leta 1984 pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Na Slovenskem so zaživele leta 1994 po zaslugi njegovih sobratov kapucinov. Neutrudni učitelj prijateljskega pogovora z Bogom se od 28. oktobra 2013 pogovarja z Očetom iz obličja v obličje.

več:
S. Čuk, Ignazio Larranaga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2014), 52-53.

Jutranja molitev

Gospod, / v tišini nastajajočega dneva / te prihajam prosit za mir, / modrost in moč. / Danes hočem gledati na svet z očmi ljubezni; / biti hočem potrpežljiv, razumevajoč, / ponižen, blag in dober. / Videti onkraj videza tvoje otroke, / kakor jih vidiš ti, / da bom mogel tako ceniti / dobroto vsakega posameznika. / Zapri moja ušesa za mrmranje, / varuj moj jezik pred obrekovanjem; / naj bodo v meni le tiste misli, / ki blagoslavljajo. / Hočem imeti tako dober in pravičen namen, / da bodo vsi, ki se mi bodo približali, / začutili tvojo navzočnost. / Odeni me s svojo dobroto, Gospod, / naj, da bom ves današnji dan / odseval tebe. Amen.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1466/1469 ROJEN ERAZEM ROTTERDAMSKI

(PRAVO IME: GEERT GEERTS), NIZOZEMSKI RENESANČNI HUMANIST, KNJIŽEVNIK, FILOLOG, FILOZOF IN TEOLOG († 1536)

Najbolj izobražen, znan in slaven renesančni teolog in humanist. Bil član avguštinskega reda, študiral na Sorboni v Parizu in v krogu Thomasa Mora v Londonu, doktoriral pa je v Torinu. Potem je kot svobodni učenjak deloval na Nizozemskem, v Angliji in v Baslu. Prizadeval si je za mir in enotnost ter pristno krščanstvo, ki naj bi bilo utemeljeno na Evangeliju. V svojih spisih je poskušal uskladiti vero in razum, pa tudi izročilo krščanstva in antike. Čeprav je kritično gledal na razmere v Katoliški cerkvi, se ni pridružil reformaciji in je ostro nasprotoval Martinu Luthru. Leta 1516 je na podlagi grških besedil objavil prevod Nove zaveze. Najbolj znano njegovo delo je »Hvalnica norosti« (latinsko: Laus Stultitiae), ki jo je posvetil svojemu prijatelju, prav tako izobraženemu humanistu, Thomasu Moru. Prvič je bila natisnjena v Parizu leta 1511, v času njegovega življenja pa je bila ponatisnjena še 35 krat, v več jezikih.

njegova misel:

• Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.

LETA 1539 UMRL IVAN KACIJANAR

kranjski deželni glavar, avstrijski general in poveljnik v bojih s Turki (* 1491)

Rojen na gradu Kamen pri Begunjah. Leta 1524 je poveljeval kranjskim četam v boju s Turki, kasneje tudi proti upornim štajerskim kmetom. Leta 1529 je sodeloval pri obrambi Dunaja pred Turki. Več let (1530-37) je bil kranjski deželni glavar in poveljnik kranjskih čet na Hrvaškem in v Slavoniji. Njegove čete so imele namen osvoboditi Slavonijo izpod Turkov, toda po neuspešnem obleganju Osijeka je Kacijanar z drugimi poveljniki pobegnil in bil zato na Dunaju obtožen veleizdaje in zaprt. Iz dunajskega zapora je pobegnil, zbežal v Kostanjico na Hrvaško kjer ga je zaradi njegovega političnega vpliva dal grof Nikola Zrinjski ubiti. Njegov brat, ljubljanski škof Franc Kacijanar, ga je dal pokopati v stolni cerkvi v Gornjem Gradu, kjer nanj spominja velik kamnit nagrobnik.

LETA 1782 ROJEN NICCOLO PAGANINI

ITALIJANSKI VIOLINIST, VIOLIST, KITARIST, DIRIGENT IN SKLADATELJ († 1840)

Doma v Genovi, glasbene osnove mu je posredoval oče, z devetimi leti je že nastopal, kasneje se je izpopolnjeval v Parmi. Leta 1801 je postal koncertni mojster v Lucci, čez nekaj let violinist v komornem orkestru princese Marije Ane Bonaparte (Napoleonove sestre). Leta 1813 je imel uspešen koncert v Milanu in postal slaven po Italiji. V dvajsetih letih 19. stol. je navduševal občinstvo po evropskih mestih. Bil je mojster violine, s sijajno tehniko in čistim zvokom, uvedel je nekatere nove elemente, obogatil izrazne možnosti instrumenta. Ljudje so drli na njegove koncerte, posnemali njegov slog oblačenja - bil je legendarna osebnost, magični virtuoz, zvezda, veliko je nastopal, glasbo pa je pisal predvsem za godala.

LETA 1821 ROJEN REGALAT STAMCAR

frančiškanski duhovnik, šolnik in nabožni pisatelj (+ 1890)

Rojen v Mirni peči, gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, v Ljubljani pri frančiškanih končal teologijo in bil leta 1844 posvečen. Kasneje se je izobraževal na gimnaziji v Innsbrucku, bil najprej profesor v Pazinu, nekaj časa v Gorici, leta 1860 pa je nastopil kot profesor na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je pučeval je latinščino, nemščino, zemljepis in zgodovino ... napisal je Spovednika potrebne lastnosti in svarilo.

LETA 1828 ROJEN LEOPOLD BELAR

ORGANIST, SKLADATELJ († 1899)

Leopold Belar je prvo glasbeno izobrazbo dobil v rojstni Idriji. Kot učitelj je deloval v različnih krajih, nazadnje v Ljubljani, kjer je postal ravnatelj mestne deške šole. V krajih, kjer je služboval, je vodil tudi cerkveno petje. Leta 1862 je dobil službo organista pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ki jo je opravljal 37 let, vse do svoje smrti. Belar je zložil mnogo verskih skladb, ki so po melodiki blizu ljudskemu duhu. Njegova Glej zvezdice božje spada med najlepše slovenske božične pesmi. Njegova je tudi slovenska maša Oče večni v visokosti.

LETA 1835 ROJEN SIMON JENKO

PESNIK IN PISATELJ († 1869)

"V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce." To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti. Umrl je na današnji dan v Kranju in pokopan je bil na isti božji njivi kot "pevec" France Prešeren.

več:
S. Čuk, Simon Jenko  Obletnica meseca v: Ognjišče 10 (1999) 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Zarja dan pripelje, / dan darove razne / s sabo nam prinese, / tožne in prijazne.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.
  
• Bodi počeščena, / rajska ti Devica, / vseh nebes in zemlje, / naših src Kraljica!
  
• Moči, moči mi daj, moj Bog! / Da, ko napade me obup, / ne uklonim silam se nadlog, / jim stanovitnost stavim vkljub.
  
• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al' mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.

LETA 1864 ROJEN KAROL GROSSMANN

ODVETNIK IN PIONIR SLOVENSKEGA FILMA († 1929)

Grossman se je rodil v Drakovcih blizu Male Nedelje. Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru. Bil je pionir slovenskega filma. Leta 1905 je posnel svoja prva dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še tretji film Na domačem vrtu. V filmu prikazuje ženo Matildo z dojenčkom v naročju, ter hčerki Drago in Boženo, ki tekata od vrtnega paviljona proti kameri. Gibanje deklet kaže na raziskovanje izraznih možnosti medija in je značilno že na novo obdobje filmske zgodovine

LETA 1883 ROJEN IVAN PREGELJ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, "ROVTAR IZ GALILEJE TOLMINSKE" († 1960)

Tako je v svoji pesmi Božična rapsodija samega sebe označil pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Pregelj. Zibelka mu je tekla pri Sv. Luciji (Mostu na Soči) in veliko svojih del je posvetil rodni Tolminski (Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes). V svojih delih je izpovedoval doživljanje sveta in življenja v luči vere, zato je bil v času liberalizma nepriznan in odklanjan.

več:
S. Čuk, Ivan Pregelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1993), 44-45.

nekaj njegovih misli:

• O, to je dobro, da še moremo odpuščati! Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti ... Po tem bomo sojeni, koliko krivic smo odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila.
  
• Bog je lep, je moder, je svet, je eno samo brezno skrivnosti, povodenj ljubezni, ogenj pravice, ena strašno lepa pesem, ena strašna sladka roža, ki je vse, vselej in vsem. Pa še to so le besede ubogega človeka, ki je slep, gluh in nem.
  
• Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto pismo.
  
• Ne sreča ne čast prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca.
  
• O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega - kaj bi počeli brez Boga?
  več:
  

LETA 1920 ROJEN JOŽKO LUKEŽ

Gledališki in filmski igralec, RECITATOR,  pisec radijskih iger, († 1993)

Končal gimnazijo in po dramskem šolanju začel nastopati v mariborski Drami. Leta 1946 je odšel v Slovensko stalno gledališče v Trstu. Tam je delal 38 let in bil eden najuglednejših ustvarjalcev, izkazal se je pri upodabljanju psihološko zapletenih človeških usod, s čutom za realistično upodabljanje cenjen je bil tudi kot odličen recitator. Razvil se je. Napisal je tudi številne radijske igre za odrasle in otroke. Izvedli so jih - marsikatero tudi pod njegovim režijskim vodstvom - na tržaškem, koprskem in ljubljanskem radiu. Za svoje vloge je prejel več nagrad in odličij, med njimi dve Sterijevi nagradi v Novem Sadu in nagrado Prešernovega sklada. Jožko Lukež se je rodil na današnji dan leta 1920 v Trstu.

LETA 1920 JE UMRL ANTON KASPRET

ZGODOVINAR (* 1850)

Rojen v Pilštanju, gimnazijo obiskoval v Celju, zgodovino je študiral v Gradcu, poučeval v Celju, Mariboru, Ljubljani in okoli 20 let v Gradcu. Leta 1918 se je preselil v Maribor, pozneje v Črno. Proučeval je arhive in spada v vrh slovenskih zgodovinarjev v času monarhije. Njegovo življenjsko delo je Historični atlant avstrijskih alpskih dežel, za katerega je temeljito preštudiral javne in zasebne (grajske) arhive, arhivalije upravnih (državnih), cerkvenih in sodnih inštitucij.  Anton Kaspret jje proučeval agrarno zgodovino 16. in 17. st., zanimal ga je Valvasor kot historik, ...  Jurij Dalmatin ...  Bil je soustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru, soustanovitelj društva Prijatelji slovenske znanosti.

LETA 1930 ROJEN LOVRO TOMAŽIN

JEZUITSKI DUHOVNIK, MISIJONAR v ZAMBIJI (+ 2009)

Rodil se je na Vrheh (župnija Krka), sredi vojne vstopil v gimnazijo v škofovih zavodih. Maja 1949 se je družina umaknila na Koroško in od tam v Argentino. Tam je bil najprej osem let zaposlen, ko pa si je družina opomogla je stopil v slovensko semenišče. Decembra leta 1963 je bil posvečen v Buenos Airesu, naslednje leto pa se je pridružil jezuitom ... z namenom, da bi šel v misijone. Najprej je eno leto študiral teologijo in se izpopolnjeval za misijonsko delo  v Indiji, leta 1967 pa je prišel v Zambijo, kjer je najprej še eno leto študiral. Najprej je bil pet let župnik v mestu Katondwe, potem pa deset let župnik v Lusaki, kjer je deloval kar štiri desetletja: kot voditelj skupnosti, vodja romanj, duhovni asistent ... zgradil je romarsko svetišče Fatimske Marije in dom duhovnih vaj. Zadnji dve leti je delal v župniji Kasisi.

njegova misel ob obisku uredništva Ognjišča (1974)
Vsak narod ima dolžnost, da misijonsko dela, saj to sledi iz evangelija, iz koncila. Misijonarji smo pač tisti služabniki, ki smo poslani v imenu ljudstva. Ljudje se tega  vse bolj zavedajo. Vsi ljudje smo neke vrste misijonarji, poklicani, da damo svoj delež Cerkvi, ker bomo tako tudi kaj prejeli ...

več:
F. Bole, Misijonar Lovro Tomažin - zasadimo Cerkev v Zambiji. (Ljudje in dogodki naših dni). v: Ognjišče, 10 (1974). 16-19.

LETA 1975 UMRL ZORAN DIDEK

SLIKAR IN LIKOVNI PEDAGOG (* 1910)

Slikar Zoran Didek se je najbolj uveljavil kot slikar karikiranih avtoportretov, portretov in tihožitij. Navdih za svoja dela je črpal v kmečkem podeželju na Dolenjskem, odkoder je bila njegova mati. Po študiju na zagrebški likovni akademiji je bil likovni pedagog na srednjih in višjih šolah na otoku Krku, v Zagrebu in Sarajevu. Po vojni je deloval v Sloveniji. Od 1967 do 1974 je bil redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot pedagog je posvetil veliko pozornost razvoju otroške risbe.

LETA 1976 UMRL ALBERT REJEC

PUBLICIST, UREDNIK in NARODNI DELAVEC (* 1899)

Izšel je iz zavedne tolminske družine in po nastopu fašizma se je z vsemi močmi boril za pravice Slovencev pod Italijo. Leta 1927 je na sestanku na Nanosu s sodelavci ustanovil ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in dolgo časa deloval kot njen vsesplošno vodja. Po ukinitvi slovenskih šol leta 1925 se je odločno zavzemal za ohranitev slovenskega jezika: razdeljeval je abecednik Prvi koraki. Leta 1929 je zbežal v Ljubljano, po drugi svetovni vojni se je posvečal Beneškim Slovencem.

LETA 1986 SREČANJE ZASTOPNIKOV KRŠČANSKIH CERKVA v ASSISIJU

svetovni dan molitve za mir

V Assisiju so se srečali vsi predstavniki krščanskih Cerkva in največjih nekrščanskih verstev, da bi vsi skupaj, a vsak po svoje, molili za mir v svetu. To je bil v tistem času eden najpomembnejših dogodkov v novejši zgodovini katoliške Cerkve, nekateri so ga primerjali celo z drugim vatikanskim koncilom. Papež Janez Pavel II. je za kraj tega srečanja izbral mestece Assisi, ki ga je "serafski lik svetega Frančiška spremenil v središče svetovnega bratstva". V napovedi srečanja je dejal, da bo tudi sam v Assisi potoval kot "ponižni romar miru". Za dan srečanja je izbral ponedeljek - nevtralen dan - petek je dan praznovanja za muslimane, sobota je sveta za verne Jude, nedelja pa je praznik kristjanov. Pri molitvi  za mir so bili navzoči predstavniki 3,5 milijarde svetovnega prebivalstva: budistri (32 predstavnikov raznih smeri budizma, med katerimi je izstopal Dalaj Lama, voditelj tibetanskih budistov); hinduisti, šintoisti, džainisti, predstavniki sikhizma, Zaratustrovega nauka; ob papežu so bili tudi muslimani (21 zastopnikov), Judje ... Od glavnih krščanskih skupnosti so bili v Assisiju navzoči zastopniki pravoslavnih cerkva: carigrajski patriarhat je zastopal nadškof Metodij, rusko pravoslavna cerkev kijevski metropolit Filaret ... opazna je bila navzočnost anglikanske Cerkve (primas Runcie), svetovne protestantske zveze, prišli so starokatoličani. Katoliško zastopstvo (30) je vodil papež Janez Pavel II. z nekaterimi pomembnejšimi kardinali (Hume, Tomašek, Konig, Etchegaray ..). Navzoči so bili tudi vrhovni predstojniki vseh redov ... Molivci različnih ver so po sprejemu pri Mariji Angelski odšli na določene kraje, ki so jim bili dodeljeni za dopoldansko molitev. Popoldne so se zbrali še pri sv. Frančiško, kjer je molitveni zbor za mir sklenil papež Janez Pavel II.: "Kar smo opravili danes v Assisiju, ko smo molili in izpričali svoje prizadevanje za mir, moramo nadaljevati vsak dan svojega življenja." Prizadevanje za mir vključuje tudi spoštovanje človeškega življenja od trenutka njegovega spočetja do smrti. Kot vzor delavca za mir je papež postavil sv. Frančiška in prebral tisto znano molitev "O moj Bog dopusti mi, da bom tvoj glasnik miru", ki jo pripisujejo njemu

Papeževo sklepno naročilo je sprejela kot eno svojih temeljnih nalog Skupnost sv. Egidija, občestvo zavzetih katoliških laikov, ki jo je v Rimu leta 1968 ustanovil Andrea Riccardi. Vsako leto v sodelovanju z mesti in škofijami pripravijo ‘svetovni molitveni dan v duhu Assisija’ – v duhu sv. Frančiška, ki je bil izvoljeno ‘orodje miru’. T.i. »molitvena srečanja za mir v duhu Assisija« vsako leto prirejajo na različnih krajih. 

Ob tridesetletnici prvega svetovnega dneva molitve za mir, so se predstavniki različnih krščanskih Cerkva in velikih svetovnih verstev znova srečali v Assisiju. Srečanje je odprl italijanski predsednik Sergio Matarella, pri zaključni molitvi za mir pa se jim je pridružil papež Frančišek. »V Assisi smo prišli kot romarji v iskanju miru,« je dejal. »V sebi nosimo in pred Boga polagamo pričakovanja in tesnobo mnogih narodov in ljudi. Žejni smo miru, želimo pričevati za mir, predvsem pa potrebujemo molitev za mir, kajti mir je božji dar in naša naloga je , da zanj prosimo, da ga sprejmemo in vsak dan gradimo z božjo pomočjo … Mi nimamo orožja, verjamemo pa v blago in ponižno moč molitve.« Udeleženci so javnosti naslovili poziv, v katerem so med drugim zapisali: »Svojo molitev smo obrnili k Bogu, da bi svetu podaril mir. Priznavamo potrebo po nenehni molitvi za mir, kajti molitev varuje svet in ga razsvetljuje. Mir je ime Boga. Kdor kliče Boga za upravičevanje terorizma, nasilja in vojne, ne hodi po Njegovi poti.«

Letošnje medversko molitveno srečanje za mir je bilo 20. oktobra v Rimu, v baziliki Svete Marije v Aracoeliju na Kapitolu, hkrati so bile, zaradi razmer, v rimski sinagogi in v prostorih Kapitolskih muzejev molitve s predstavniki judovstva, islama in vzhodnih religij. Geslo letošnjega srečanja je »Nihče se ne reši sam – mir in bratstvo«.

Duh Assisija se je v osemdesetih rodil tudi pri nas v okviru Frančiškovega Svetnega Reda (FSR). Kaj vse vključuje "Duh Assisija"? ... pripravljajo romanja za mlade v Assisi, izdajajo revijo "Duh Assisija", in vsako leto 27. oktobra pripravljajo molitveno uro v spomin na svetovni dan molitve za mir, ko je svoj pečat vtisnil papež Janez Pavel II. 27. oktobra 1986 v Frančiškovem mestu Assisi.

več:
S. Čuk, Svetovni dan molitve za mir: Priloga, v: Ognjišče 12 (1986), 29-36.
S. Čuk, Molitev za mir v duhu Assisija: Priloga, v: Ognjišče 1 (1917), 58-65.

LETA 1992 UMRL JANEZ BELEJ

TEOLOG, PROTONOTAR, PRAVNIK, 36 LET V SLUŽBI MISIJONOV (* 1919)

Rodil se je na Trojnem (žup. Laško) in po klasični gimnaziji v Mariboru (1940) vstopil v MB bogoslovje, ki ga je zapustil pred začetkom 2. svetovne vojne.. Odšel je v Rim, na mednarodni zavod "de Propaganda Fide", kjer je na njihovi univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1946 in dve leti zatem obranil doktorsko tezo iz teologije, potem pa še tezo o pravu. Leta 1953 je začel delati na Kongregaciji za širjenje vere. V dolgih letih delovanja je skrbel za dežele J. Afrike. Zadnjih trinajst let je bil odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 je po 36 letih skrbi za misijone stopil v pokoj - papež Janez Pavel II. ga je imenoval za apostolskega protonotarja. Nikoli ni deloval v misijonih, toda zanje je naredil ogromno. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

več:
F. Bole, Apostolski protonotar dr. Janez Belej, 36 let v službi misijonov na Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Vartikanu: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1989), 6-10.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 26. oktobra 1953, Pariz; umrla 22. januarja 1975, Toullouse

Claire se je rodila 26. oktobra 1953 v Parizu, toda prvih pet let svojega življenja je preživela v Rabatu (Maroko). Imela je štiri brate in sestre, ki so bili od nje starejši od petnajst do štiriindvajset let. Vse od takrat, ko se je začela zavedati sebe, je bilo v Claire izjemno veselje do življenja. Starši so jo skrbno vzgajali tudi v veri. Božje stvari so se ji tako vedno zdele nekaj naravnega. Ko ji je bilo dve leti in pol, ji je mama nekoč v cerkvi dejala, da bo med obhajilom za trenutek morala ostati sama, Claire pa ji je povsem mirno rekla: "Nisem sama, skupaj sem z Jezusom." Že v nežni mladosti je zbolela in dolgo časa so jo mučile hude bolečine.

Po vrnitvi v Francijo je pri petih letih in pol prejela prvo sveto obhajilo. Zaradi bolehnosti je prva štiri leta osnovne šole končala doma prek dopisnega tečaja. Učenje ji ni delalo težav in tako ji je ostalo dovolj časa za igro, branje, risanje, učenje klavirja ter navdušeno ukvarjanje z otroki iz sosedstva v počitniških dneh. Pri osmih letih in pol je nekoč pri mizi vprašala očeta: "Očka, ali veš, kaj bi rada po-stala kasneje?" Odgovoril je: "Mislim, da sem uganil: želiš si postati redovnica." Nasmehnila se je: "Hočem postati sveta, to je to! To je več.. kot postati redovnica, kaj?" Po četrtem razredu osnovne šole je septembra 1964 vstopila v internat sester Srca Jezusovega v Toulousu, kjer je obiskovala višje razrede osnovne šole. V teh štirih letih se je njeno duhovno življenje lepo razvijalo. Ker je bila zelo družabna, si je pridobila veliko prijateljic. Iz tega časa je ohranjen njen dnevnik, ki so ga našli šele po njeni smrti. Zapisi v njem razodevajo njeno izredno duhovno zrelost, ki je ne bi pripisovali trinajstletni deklici. Nekega dne je zapisala: "Daj, da bi človeštvo tudi zaradi mene napredovalo proti Bogu." Ko je prišla v najstniška leta, je pogosto mislila na misijonarski poklic, vendar ne kot redovnica.

Po končani osnovni šoli se je vrnila v objem svojih staršev, katerim se je vedno priporočala v molitev. Silno je trpela, ko sta zbolela -najprej oče, potem pa mama, ki je ostala v bolnišnici priklenjena na posteljo več kot eno leto. Leta 1971 je bila več mesecev bolna tudi Claire. Ko je bila odpuščena iz bolnišnice, je uspešno opravila maturo, potem pa se je odločila za študij umetnostne zgodovine in restavratorstva v Toulousu. Za restavratorstvo je takrat obstajala ena sama zares dobra šola in sicer v Rimu. Odlično je prestala sprejemni izpit in maja 1972 je šla študirat v Rim. Med romanjem v Lurd, ki se ga je udeležila kot bolniška strežnica, je "napolnila svoje baterije", da je povsod izžarevala veselje božjega otroka. Prišlo pa je obdobje, ko se je začela nevarno prilagajati duhovno površni in zanemarjeni okolici, kar so drugi opazili prej kot ona sama. Ko se je zavedla nevarnosti, v katero se je podajala, je iz krize izšla še močnejša in hvaležna je bila staršem za njihove molitve. Najsrečnejše obdobje njenega življenja so bili tedni, ko je delala v asiški baziliki kot restavratorka.

Pred tem je romala v Sveto deželo in od tam je staršem pisala: "Mislim, da me je Bog izbral, da postanem najsrečnejše bitje v svoji generaciji." Kipeča od sreče in veselja je prišla 18. decembra 1974 domov za božične počitnice. 4. januarja 1975 je zvedela, da ima meningitis, 22. januarja pa je za to boleznijo umrla. V rojstni škofiji Auch v Franciji je pred leti postala svetniška kandidatka.

(pričevanje 10_2004)

LETA 1536 UMRL KRIŠTOF pl. RAVBAR

drugi ljubljanski škof (* 1476)

Krištof se je rodil v Trstu (kjer je bil njegov oče Nikolaj Ravbar nekaj časa glavar) in tam tudi začel šolanje. Na prošnjo očeta, ga je cesar Friderik III., ustanovitelj ljubljanske škofije (1461), po smrti prvega škofa Lamberga leta 1488, imenoval za njegovega naslednika. Takrat je bilo Krištofu šele dvanajst let. Na potrditev iz Rima je bilo treba počakati do leta 1494 (s pogojem, da bo Krištof duhovniško posvečenje prejel šele z dopolnjenimi 22 leti, škofovsko posvečenje pa s 27.). To se je v resnici zgodilo šele po končanem študiju v Padovi, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava (1501). Škofijo je tako dejansko vodil od leta 1502, do svoje smrti leta 1536. (v letih 1488–1497 ga je nadomeščal škof iz Pićna v Istri). Bil je odličen govornik, govoril je več jezikov, podprl je zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, poskrbel je za načrte novega škofijskega dvorca, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu (kjer je tudi pokopan). Vidno vlogo je škof Ravbar odigral kot državnik – svetovalec treh vladarjev. Za svoje zasluge je prejel naslov kneza, ki je ljubljanskim škofom pripadal do leta 1918. V vojnah proti Turkom in Benečanom je tudi sam sodeloval in se odlikoval s svojim pogumom.

LETA 1793 ROJEN FRANC KS. KUTNAR

PRVI LAVANTINSKI ŠKOF SLOVENEC († 1846)

V Šentvidu pri Stični rojeni Franc Ksaver Kutnar, kanonik stolnega kapitlja v Salzburgu, je leta 1843 postal prvi škof slovenskega rodu na lavantinskem škofovskem sedežu pri Št. Andražu v Labodski dolini. Toda že dve leti po škofovskem posvečenju je 8. marca 1846 umrl za pljučno boleznijo. Žalni govor je imel kanonik Anton Martin Slomšek, takrat že celjski opat, ki je 25. maja 1846 postal njegov naslednik. Leta 1859 je škofijski sedež prenesel od Št. Andraža v Maribor.

LETA 1850 ROJEN JANEZ ŠUBIC

SIN SLIKARSKE RODOVINE, SLIKAR († 1889)

Iz kmečkega doma v Poljanah nad Škofjo Loko sta izšla brata Janez in Jurij Šubic, dva od največjih slovenskih slikarjev. Umetniška žilica je tekla iz roda v rod. Njun oče Štefan je bil priznan cerkveni podobar. Janez je veliko slikal za cerkve po slovenskih tleh, pa tudi za posvetne namene. Med drugim je okrasil tudi avlo Narodnega muzeja v Ljubljani.

LETA 1889 ROJEN KAREL ŠIROK

MLADINSKI PESNIK, PISATELJ, KULTURNI DELAVEC († 1942)

Mladinski pesnik, šolnik in prizadevni kulturni delavec, doma iz Šmartnega v Brdih, je bil po poklicu učitelj. Umetniško najbolj dognana je njegova pesniška zbirka Kapelica (Ljubljana 1935), v kateri se prepletata religiozni in nacionalni motiv. Najbolj pretresljiva je pesem Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, v kateri primerja bolečino Božje Matere pod križem bolečini mater bazoviških žrtev (1930). Padel je kot nemški talec v Dragi pri Begunjah leta 1942.

LETA 1911 ROJEN JAKA ČOP

PLANINEC IN FOTOGRAF († 2002)

Rodil se je na Jesenicah, se izučil za natakarja, vendar tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati, zato se je zaposlil v Železarni. Vsi Čopovi so bili planinci: oče oskrbnik koče na Golici, stric Joža pa vrhunski alpinist. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram, prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996).

več:
S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

LETA 1929 ROJEN DANE ZAJC

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KNJIŽNIČAR († 2005)

Zaradi političnih stališč in odpora do socialističnega režima je imel pri šolanju težave, izključili so ga iz gimnazije, ni smel na univerzo, imel težave pri vojakih ... delal je kot knjižničar v Ljubljani in pesnil. Je eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja: pisal je pesmi, poetične drame, eseje, tudi pesmi in pravljice in igrice za otroke. Iz njegovih misli veje izjemna svežina izraza, metafore, čustva ... kritiki so ga označili na meji med eksistencializmom in nadrealizmom.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če srečaš sovražnika, / ga piči tvoja kača. /Ampak to delajo samo tisti, / ki imajo radi sebe / in si zelo zaupajo. / Tisti, ki se nimajo radi, / grejo v samoto, da bi tam srečali svojo kačo. / Da bi se z njo spogledali. / Da bi vzdržali njen pogled. (...)
  
• Z mano gre ta, ki ne gre. / Stopa za mano v moje stopinje. / Moje telo je njena navzočnost. // Ko grem po žlebu, po previsu, / ko se iz obraza v obraz spogledam / z jamo pod mojim razkorakom, / je zraven. // Da ne padeš, pravi. / Da ne padeš, ki je ni zraven, / saj je drugod. / Je bogvekje. // In je sonce za hrbtom. In veter. / In so zastave iz megle na vrhovih / in ni nobenega zvoka. / In je zraven. In je ni. / Njen glas je zaupljiv / šepet vetra v uho.
  
• Ko mislim na vse tvoje upe / ki so vtisnjeni v stopinje tvoje / jih sledim / stopinje ki se naenkrat / ugreznejo v meglo in blato / in mraz mokrotni // ko te pričakujem ko prideš / in tiho sedeš zraven mene / in vprašam A vse a vse je šlo / V trenutku, rečeš, v trenutku / neprištevnem je padlo dol dol / je zginilo // mislim kako si prišel z nogami / razžrtimi od zavratne poti / kako ti vidim brlijo oči brez odseva / in gledam kako padajo težki oblaki / čez ostrine sten / in slišim kako prebadajo smrekovi vršički / trebuhe temnega vetra.
  
• Boga si zamišljam v mnogih oblikah. Velikokrat pa na način sv. Avguština, ki pravi, da je Bog za človeški razum tako nerazložljiv, kot je svet nerazložljiv za razum triletnega otroka. Saj je, pišejo, vsemogočen in je (če je) ustvaril življenja, ki so tako zapletena, ne samo človeška, da njihovih, po naši pameti nelogičnih namenov ne moremo razumeti.
  
• Šele takrat, ko pesem govoriš kot molitev, ki je nisi sam napisal, bo dosežen namen pesmi.  Tako, da pesem najprej spodiš od sebe in jo potem po delčkih začneš izgovarjati kot molitev za tihoto, za prostor brez ljudi, še celo brez sebe, ker si je v molitvi treba odmisliti samega sebe, da človeški glas preplavi prostor in mogoče pride tudi do Boga.

LETA 1953 ROJENA CLAIRE DE CASTELBAJAC

SVETNICA V KAVBOJKAH ( U 1975)

"Življenje vsakogar, ki je živel v tesni povezanosti z Bogom, je močno sporočilo za druge. To nedvomno velja tudi za Claire, ki je v svoji svetniškosti zelo sodobna. Sodi med 'svetnike v kavbojkah'. Je izziv in odgovor na današnjo 'depresivno' družbo," je v spremni besedi h knjigi Ustvarjena za srečo zapisal Marjan Pogačnik, eden od treh prevajalcev tega pričevanjskega bisera. "Claire ima s svojim preprostim, na neki način pa tudi izjemnim življenjem marsikaj povedati tudi Slovencem, ki se, vsaj po nekaterih merilih sodeč, v povprečju ne moremo pohvaliti s pozitivno življenjsko naravnanostjo." To radoživo dekle je umrla v triindvajsetem letu življenja, pa je malo pred tem zapisala: "Ljubim življenje in verjamem, da je življenje zaljubljeno vame."

Redovnik, sobrat njenega strica, je v predstavitvi te knjige, ki vsebuje zapise in pisemska sporočila Claire de Castelbajac, opozoril na "silno obilje božjih darov, s katerimi je bila Claire obdarovana popolnoma zastonj: neverjetna življenjska moč in žeja po življenju, krščanska družina, v kateri so jo znali vzgojiti, nežno, a odločno spravljati v pravi tok ta hudournik življenja in ga usmerjati k Bogu od vsega začetka, močan čut za stvarnost, izredni umetniški darovi in velika zmožnost predanosti drugim. Claire je bila žejna in tudi polna ljubezni, zato jo je prežemala ena sama želja: deliti jo okrog sebe in tako osrečiti vse ljudi. Od tod izvira njen vesel značaj in globoka prepričanost, da nas Bog, ki nas je ustvaril iz ljubezni, vse kliče k sreči."

več:
S. Čuk, Claire de Castelbajac, svetnica v kavbojkah: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2004), 38-39.

nekaj njenih misli:

• Glej, življenje je boj, boj proti bojazljivosti in slabotnosti. Bojazljivost sili ljudi k temu, da delajo hudo.
  
• Sončni žarek se igra na zidakih študentskega doma. Prav smešno, če pomislim, koliko razlogov za srečo lahko človek najde! Življenje je sreča sama! Ljudje so tisti, ki iz njega napravijo nesrečo.
  
• Prepričana sem, da je Bog tako usmiljen izpraševalec, da svojih kandidatov ne bo vrgel na izpitu.
  
• Kako dragocen zaklad je vera! Odkriti Boga je nekaj čudovitega, mar ne? Že jaz, ki sem si v zadnjem času malo razmigala dušo, vidim, kako nekaj velikega mora biti, ko se vse spremeni.
  
• Svetost pomeni živeti običajne stvari z Ljubeznijo, za Boga in z Bogom, z njegovo milostjo in močjo.
  
• "Človek je odgovoren" (A. de Saint-Exupery). Odgovoren: za nekoga bo treba odgovarjati, za nekoga skrbimo, ki nam je zaupan, ki je lahko odrešen. Z našo pomočjo, morda edino z našo pomočjo.
  
• Razumela sem: če nam je Bog dal telo, ga ni potrebno le hraniti in zdraviti, temveč tudi lepšati. Enako velja za dušo.
  
• Moli zase, moli zame, za X., ki potrebuje še več molitve, saj nima družine, ki bi lahko molila zanjo. Če pomisliš, je to nekaj groznega: mogoče sva edini, ki moliva zanjo, se zavedaš? In vsi tisti, ki jih ne pozna noben kristjan in nihče zanje osebno ne moli...
  
• Rada bi delila srečo in sejala veselje med vse tiste, ki jih srečujem. Mala Terezika je čakala na nebesa, da bi osrečevala ljudi, jaz pa jih želim narediti srečne že na zemlji.
  
• Zaupaj Mariji in se navadi tega, da se zavedaš njene navzočnosti v vsakem trenutku, kajti bolj ko se je zavedaš, bolj se ti približuje.
  
• Krščanska ljubezen pomeni ljubiti druge, ker jih Bog ljubi. To je med drugim tisto, kar me pretresa z božanskim veseljem.
  
• Tako zelo sem srečna, da če bi zdaj umrla, sem prepričana, da bi šla naravnost v nebesa, saj so nebesa slavljenje Boga in jaz sem že v tem.

LETA 1962 ROJEN DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR († 2019)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 - SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

priloga

Celine naše Zemlje

gost meseca

s. Emanuela Žerdin, Hospic

mladinska priloga

Greh v življenju mladih

Preberite več: November 2014

LETA  1805 UMRL KASTUL (JANEZ NEPOMUK) WAIBL

frančiškanski duhovnik, zgodovinar, teolog (* 1741)

V rodnem Novem mestu je obiskoval frančiškansko gimnazijo, leta 1756 je vstopil k frančiškanom in dobil ime Kastul. Po posvečenju leta 1764 je učil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, zatem je postal prof. na bogoslovni šoli v Ljubljani. Po njeni ukinitvi je nekaj časa predaval filozofijo na liceju, a se moral kmalu umakniti. Trikrat je bil provincial, zaradi nasprotovanja janzenizmu in cesarskim odlokom ga je Franc Jožef II leta 1789 odstravil in prepovedal vse vodstvene službe. Za nekaj časa se je vrnil na novomeško fr. gimnazijo.Waibl je bil učen, pobožen redovnik in moder predstojnik. Dobro je bil podkovan v zgodovini, filozofiji in teologiji, napisal je več teoloških, bogoslovnih in zgodovinskih del v nemščini in latinščini, nekaj so jih tudi natisnili. V rokopisu so ostale tri drame v verzih.

LETA 1825 ROJEN JOHANN STRAUSS MLAJŠI

AVSTRIJSKI SKLADATELJ († 1899)

Oče, ki je bil skladatelj in mu je tudi bilo ime Johann, mu je prepovedal študirati glasbo, zato se je učil violino skrivaj, kasneje pa se je neovirano posvetil glasbi. Najbolj je zaslovel s svojimi valčki, polnimi nadvse posrečenih melodij in nalezljivega veselja. Med najbolj znane spadajo: Ob lepi, modri Donavi, Zgodbe iz Dunajskega gozda, Pomladni glasovi.

LETA 1838 ROJEN GEORGES BIZET

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1875)

Alexandre-Cesar-Leopold (imenovan Georges) Bizet se je v glasbeno zgodovino zapisal s svojo mojstrovino - opero Carmen, ki je ob prvi uprizoritvi v Parizu (1873) doživela zmeren uspeh, za vedno pa je osvojila glasbeni svet po skladateljevi smrti. Literarna predloga za to opero je bila novela pisatelja Prosperja Merimeeja.

LETA 1881 ROJEN PABLO PICASSO

ŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR († 1973)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca ...

nekaj njegovih misli:

• Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas.
  
• Predmete slikam tako kot jih mislim, ne tako kot jih vidim.
  
• Umetnost je laž, ki nas prisili da spoznamo resnico.
  
• Akcija je temeljni ključ do uspeha.
  
• Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.
  
• Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik ko odrastemo.
  
• Nekateri slikarji pretvorijo sonce v rumeno piko, drugi pretvorijo rumeno piko v sonce.
  
• Mnogo časa je potrebno, da postanemo mladi.

o njem:

• Slavni španski slikar Salvador Dali (1904-1989) je na predavanju v Madridu (1951) rekel: »Picasso je Španec. Jaz tudi. Picasso je genij. Jaz tudi. Picasso jih bo imel dvainsedemdeset, jaz pa okrog oseminštirideset. Picasso je znan v vseh deželah sveta. Jaz tudi. Picasso je komunist. Jaz pa ne.«

o njem v zgodbi: Vrednost imena, v: Zgodbe kažejo novo pot, 103.

LETA 1887 ROJEN ANTON DEBELJAK

PESNIK, PUBLICIST, PREVAJALEC IZ TRINAJSTIH JEZIKOV († 1952)

Sin kmečkega delavca in priložnostnega zidarja iz Šegove vasi pri Loškem potoku se je kot študent romanistke vzdrževal z inštrukcijami. Do upokojitve leta 1949 je poučeval na državni gimnaziji v Ljubljani. Pesniti je začel že v srednji šoli. Izdal je pesniško zbirko Solnce in sence (1919) ter mladinske pesmi Tičistan (1940). Kljub bolehnosti je vse življenje veliko prevajal in sicer iz trinajstih jezikov, po lastni izjavi je znal sedemnajst jezikov. Mnogo prevodov je izšlo v revijah.

LETA 1902 ROJEN DON CARLO GNOCCHI

JUNAŠKI ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI († 1956)

Zadnje dni februarja leta 1956 je don (duhovnik) Carlo Gnocchi, ki je začutil, da se zaradi raka njegovo življenje izteka, poklical dr. Cesara Galeazzija, šefa očesne klinike v Milanu, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, in mu dejal: "Cesare, čez nekaj ur me ne bo več. Podari moje oči dvema od mojih mladih varovancev; zelo bom srečen, da bosta lahko videla." Ta dva otroka, ki ju je z darovanjem svojih oči osrečil, se svojega dobrotnika hvaležno spominjata.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2002 (članek je bil napisan pred njegovo razglasitvijo za blaženega 2009)

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen ni bolezen. Je najbolj blagodejna in razširjena in sveta od vseh naravnih moči, po kateri lahko človek ubeži zaprtosti v svoj jaz, da se daruje; lahko postane živ in svetel vir drugih življenj na svetu.
  
• Pri svojem vzgojiteljskem delu bodite vedno optimisti. Prizadevajte si za to, da bodo mladi verovali v dobro; ne samo tisto idealno, temveč v tisto, ki živi in deluje v svetu. Tudi v današnjem svetu.
  
• Pri vzgojiteljskem delu ne smemo zanemarjati narave, prav tako pa ne smemo pozabiti pomoči milosti; prva ne more obstajati brez druge, med seboj se dopolnjujeta.
  
• Ljubezen je najbolj dobrodejna sila na svetu. Bog sam je Ljubezen. Hladni ljudje nikoli ne bodo velikodušni ljudje in popolni kristjani. Vsi svetniki so bili z vsem ognjem svojega srca zaljubljeni v Boga in v ljudi.
  
• Če hočemo priti do ljubezni, ki je svetla in trdna kot jeklo, se mora kaliti in kovati v ognju žrtve.
  
• Greh je vedno sebičnost, samovoljnost. Vrši nasilje nad človekom, zaslepi njegov pogled in ga obarva s strastmi. Zlo nikoli ne prinaša izkušenj in spoznanj življenja, temveč izkušnje in spoznanja smrti.
  
• Življenja si ne moremo zamisliti ali si ga predstavljati z nekim dejanjem volje, pa naj bo še tako iskreno in pogumno. Življenje gradimo kakor hišo: kamen za kamnom, dejanje za dejanjem, dan za dnem.
  
• Zlo zganja velik hrup, dobro pa je skrito; zato dobimo vtis, da je število nepoštenih veliko večje kot tistih, ki so pošteni.
  
• Otroci niso za starše, temveč so za Boga. Imajo svoje poslanstvo na svetu in svoje lastno življenje, s katerim se morajo spoprijeti - z blagoslovom svojih staršev.
  
• Vse ljubezni se stekajo in se prečiščujejo v Bogu. Če ne slonijo na tem temelju, ne bodo obstale dolgo in ne bodo v polnosti srečne.

LETA 1925 ROJEN JANEZ BITENC

skladatelj, pesnik in pedagog († 2005)

Rodil se je v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic. Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. "Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge," je rekel o teh pesmicah. Še vedno lahko v naši spletni knjigarni naročite: Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Škof Baraga, Oče Damijan

več:
B. Rustja. Janez Bitenc. Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2001), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je - še sedaj ga vidim - s težavo dvignil desnico - bil je prizadet od kapi - in dejal: "Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!" "V redu," sem mu odgovoril. "Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?" "Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge - od osem do šestnajst taktov." Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :"In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!" "O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!" Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.
• Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: "Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!" Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.
  
• Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, ker so te pesmi "ponarodele". Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

 LETA 1928 UMRL DRAGO BAJ(E)C

PESNIK (* 1904)

Rodil se v Vipavi, toda osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju. Po odsluženju vojaškega roka se je vpisal na pravno fakulteto v Padovi. Bil je član tajne organizacije TIGR in pred fašisti se je hotel umakniti v Ljubljano, toda prišel je samo do Bilj, kjer ga je pokosila pljučnica. Njegov pogreb v Vipavi, trikrat prepovedan, je bil protifašistična manifestacija. Sodeloval je pri Bevkovem humorističnem listu Čuk na palci. Njegove pesmi so izšle v knjigi Drevo sem (1978), ki jo je uredil Marijan Brecelj.

nekaj njegovih verzov:

Ko kaplje bežimo od dneva do dneva, / v potoke se zbiramo, v reke široke / in zbogom naš vedno glasneje odmeva, / ko z morja k obali iztezamo roke. // Iščemo dela mi delavci črni, / iščemo kruha mi brezdomovinci, / gluhi za klic smo: »Vrni se, vrni.« / Iščemo sreče krepki Tolminci, / mehki Vipavci in Kraševci, Brici, / težko po sončni nam je Gorici. — // V rudnikih, farmah nam teče  življenje / mesimo kruh tam, za ženo, otroke, / kvas nam ljubezen, sol nam trpljenje, / večno se gibljejo trudne nam roke. // Misel le ena je varuh med nami / vsa za plačilo trpljenju, bolesti. / »Žena in dom naš, za morjem, gorami, / še se povrnemo k tebi, mi zvesti ...« (Pesem primorskih emigrantov)

LETA 1958 UMRL dr. MATIJA SLAVIČ

PROFESOR BIBLIČNIH VED IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1877)

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. "Knjigo vseh knjig" smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

več
S. Čuk, dr. Matija Slavič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1997), 28-29.
M. Erjavec. dr. Stanislav Zver. V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.

in v knjigi: S. Zver, Tebi, Slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

• Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed.

LETA 1991 ODHOD ZADNJEGA VOJAKA Z OZEMLJA NAŠE DRŽAVE

OD LETA 2015 DRŽAVNI PRAZNIK - DAN SUVERENOSTI

Po končani osamosvojitveni vojni za Slovenijo leta 1991 so sledila pogajanja na Brionih med Jugoslavijo, Slovenijo in Hrvaško. Zaključila so se 7. julija s podpisom t. i. brionske deklaracije, s katero so bila osamosvojitvena dejanja v Sloveniji zamrznjena za tri mesece. Do izteka moratorija so takratne jugoslovanske oblasti spoznale, da Slovenije ne bo mogoče zadržati v Jugoslaviji, zato so sledili pogovori o odhodu JLA s slovenskega ozemlja. V noči na 26. oktober 1991 je ozemlje naše države zapustil še zadnji vojak JLA, s čimer se je končal proces slovenskega osamosvajanja. Jugoslovanska vojske se je iz pristanišča v Kopru začela umikati že 20. oktobra, 25. oktober pa je bil določen kot zadnji dan umika. Zadnji vojaki JLA so se vkrcali na ladji, ki sta pluli pod tujima zastavama ... V spomin na te dogodke je 25. oktober od leta 2015 državni praznik - dan suverenosti - ni pa dela prost dan.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Janez Janžekovič je v svoji knjigi Smisel življenja zapisal, "da je treba deliti ljudi najprej na dobre in slabe, ne na verne in neverne. Resnično dober človek ni ateist, čeprav je sam prepričan, da je." Kdo je torej resnično ateist? (Katarina)

Ateizem je zanikanje Boga kot osebnega bitja ali, v širšem pomenu, zanikanje Boga sploh, zanikanje vsega, kar bi bilo absolutno veljavno in bi se moral človek po tem ravnati v svojem življenju. Taka oblika ateizma pomeni popoln ateizem. Sicer pa razlikujemo teoretičen ali praktičen ateizem V prvem primeru gre za nauk, ki trdi, da ni Boga, in skuša to tudi dokazovati. V drugem primeru pa gre za življenje, ki je takšno, da ga nikakor ni mogoče uskladiti z iskrenim prepričanjem, da Bog je. »Tako se lahko zgodi,« je zapisal Vekoslav Grmič, »da je nekdo teoretično sicer prepričan, da ni Boga, a vendar živi, kakor da bi veroval v Boga. In prav tako se more zgoditi, da nekdo trdi, da veruje v Boga, a živi, kakor bi ne imel nobene vere.« (sč)

* 24. oktober 1884, Sopotnica, † 10. februar 1971, Ljubljana

Po duhovnih vajah se je odločil: profesor bom!

Svoje življenje je Ivan Dolenec začel popisovati v novomeški jetnišnici, »ko je končno imel nekaj prostega časa«. Rodil seje 24. oktobra 1884 na kmečki domačiji Pri Jamniku v vasi Sopotnica v škofjeloški župniji kot peti od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, je izgubil mater. »Materinske ljubezni torej ne poznam iz lastne izkušnje. Njeno toploto in svetlobo sem opazoval samo, ko seje razlivala po srečnejših tovariših, in sem jo bridko pogrešal posebno v letih svojega šolanja.« Oče, ki je znal ceniti izobrazbo, je z naklonjenostjo sprejel pobudo tedanjega loškega kaplana Ferdinanda Erkerja, naj Janez pride v šolo, »da bo gospod«. Devetleten je šel v Škofjo Loko v šolo, a je v njej ostal nerad, ker ga je silno mučilo domotožje. Pa je šolo vendarle končal in jeseni 1896 seje vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je dobil za razrednika dr. Josipa Tominška, s katerim ga je potem vezalo iskreno prijateljstvo. Profesor Tominšek je svojim dijakom ob smrti svoje ljubljene matere dejal:

»Kakor je mati ljubila mene kot svojega otroka, tako ljubim jaz vas vse kot svoje učence.« V dijaških letih seje Dolenec preživIjal sam z instrukcijami - poučevanjem manj nadarjenih učencev iz »boljših« družin, ki so imele denar. »S poučevanjem sem dobil veselje do profesorskega stanu. Ko je bilo treba v prošnji za pripustitev k maturi napisati, kaj nameravam študirati, sem napisal: teologijo in filozofijo. Res sem mislil, da bom šel v bogoslovje.« Po maturi je šel na duhovne vaje k jezuitom v Ljubljano in po njih sklenil, da postane profesor.

Profesor, stenograf v parlamentu pa spet profesor

»V počitnicah po maturi meje čakala sreča, za katero ne morem biti Bogu dovolj hvaležen. Seznanil sem se namreč z dr. Krekom.« Ta zapis v njegovih spominih je zelo pomemben, saj je bil Janez Evangelist Krek osrednja osebnost njegovega življenja in veliko svojih pisateljskih sposobnosti je porabil za to, da Krekov spomin ohrani prihodnjim rodovom. Krekova ognjevita beseda pri javnih nastopih ga je spodbudila, da se je naučil stenografije, da bi lahko njegove govore zapisoval.

Študij klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1909. Leta 1911 seje poročil z Dunajčanko Leopoldino Bachler, ki mu je ostala zvesta družica do poznih let. Prvo profesorsko službo je nastopil marca 1909 na I. državni (klasični) gimnaziji v Ljubljani, kjer je poleg latinščine in slovenščine poučeval še stenografijo. Med vojno, ko je bil brat vpoklican k vojakom, je pustil službo in šel domov kmetovat, da je domačijo rešil propada. Znanje stenografije mu je omogočilo, daje za dobrih pet let (1917-1922) pustil šolsko službo in postal stenograf najprej pri slovenski narodni vladi v Ljubljani, zatem pa v beograjskem parlamentu. Konec leta 1922 ga spet najdemo v šoli in sicer na III. realni gimnaziji v Ljubljani. Ker za časa šestojanuarske diktature ni šel volit, je bil kazensko premeščen v Mostar, kjer si je kot srčno dober človek kmalu pridobil veliko prijateljev. Po treh letih pregnanstva se je vrnil v domovino: najprej je bil prosvetni inšpektor pri banski upravi, nato ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani, nazadnje pa ravnatelj gimnazije v Novem mestu.

Zaprt in oropan vsega je postal veseli kmet

V mesto ob Krki je prišel sredi novembra 1939 in službo ravnatelja je opravljal do »izbruha svobode« 9. maja 1945. Novo mesto je med vojno večkrat menjalo gospodarje: najprej so nekaj dni vladali Nemci, sledilo je dve leti in pol italijanske okupacije. Največ hudega je prebivalstvo doletelo pod partizansko vlado, ki je trajala šest tednov: od kapitulacije Italije 6. septembra pa do 21. oktobra 1943, ko so ponovno prišli Nemci. 28. novembra 1943 je imel Ivan Dolenec protikomunistični govor, zaradi katerega je bil 10. maja 1945 aretiran in 22. marca 1946 obsojen na dve leti zapora, na zaplembo premoženja in na pet let izgube volilne pravice. »Ko sem govor pismeno sestavljal, sem imel željo, da ne bi zapisal ničesar, kar bi moral obžalovati, če bi zaradi tega moral umreti. Vsaj glede govora moram stopiti čist pred Sodnika.« »Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da Žale misli v srcu ni.« V novomeških zaporih je bil do začetka septembra 1946, ko je bil pomiloščen.

Naselil se je na svojem rojstnem domu. Rad je prijel za poljska dela, veliko je bral, imel je veliko obiskov, ljudje so ga vabili na svoja praznovanja. Prijatelju Tinetu Debeljaku je pisal: »Živim v Sopotnici in uživam veselje, po kakršnem se mi je tožilo, odkar sem zapustil srečno vas domačo.« S krščansko vedrino se je pripravljal na obisk »sestre Smrti«, ki je prišla ponj 12. februarja 1971. Sam je izbral napis za nagrobnik: »Zgodi se Tvoja volja!«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 2, str. 22.