Iz svojih otroških let se spominjam, da je naš župnik več dni po spominu vernih duš (2. novembra) na pokopališču hodil od groba do groba. Ob vsakem grobu je molil in ga blagoslovil. Ali je ta običaj še v veljavi? (Severina)

Zdaj je v veljavi opravilo za rajne na praznik vseh svetih popoldne ob velikem križu sredi pokopališča, ki razodeva krščansko upanje na vstajenje rajnih s Kristusom. Obred ima vstajenjski in velikonočni značaj ter obsega pozdrav, molitev, berili, nagovor, prošnje vernikov za vse rajne, zaključi se z blagoslovom grobov. Preden gre duhovnik s strežniki (sodelavci) med grobove, ob katerih so svojci rajnih, navzoče povabi: »Zdaj bomo blagoslovili grobove in rajne, ki počivajo na tem pokopališču. Blagoslov kliče Božjo ljubezen na duše naših rajnih. Naj ga spremlja naša molitev in pesem.« Če je pokopališče manjše, se lahko ustavi ob več grobovih, na velikem pokopališču pa blagoslovi grobove na vse strani od križa. Po krščanskem gledanju je grob znamenje naše želje, da bi pokojni nikoli ne izginili iz našega spomina. Z njimi smo združeni v molitvi, ki jo navdihuje vera, da naši pokojni večno živijo v Bogu Stvarniku in Odrešeniku. (sč)

* 23. november 1747, Trst, † 10. november 1819, Ljubljana

Najbogatejši kranjec konča na vozičku

Zoisov rod izvira iz retoromanske Švice. Žigov oče Michelangelo se je okoli leta 1720 iz Benečije preselil v Ljubljano, kjer je kmalu postal lastnik veletrgovine, s finančnimi posli je naglo obogatel, da je kupil grad Brdo, več rudnikov in fužin na Gorenjskem ter hiše v Ljubljani in Trstu. Leta 1760 je cesarica Marija Terezija podelila njemu in potomcem baronski naslov. Njegova druga žena je bila Slovenka - Ljubljančanka Ivana pl. Kappus (ta rodbina iz Kamne Gorice je dala štiri učene jezuite). Po poroki so se naselili v Trstu, kjer se je v njihovi palači na Velikem trgu 23. novembra 1747 rodil Sigismund-Žiga. mati je bila tako slovensko zavedna, da je sina naučila tudi slovenskega jezika. Ko mu je bilo dve leti, se je družina preselila v Ljubljano v palačo na Bregu. Prvo izobrazbo je Žiga dobil v očetovi hiši; ko mu je bilo štirinajst let, ga je oče poslal na plemiško akademijo v italijansko mesto Reggio Emilia. Po štirih letih se je vrnil domov in svojo izobrazbo izpopolnjeval z branjem in s potovanji. Poleg italijanščine, slovenščine in nemščine, ki se jih je naučil doma, je znal še vrsto drugih jezikov. Pri enaindvajsetih letih je postal dedič očetovega premoženja - najbogatejši Kranjec. To bogastvo je občutno splahnelo pod Francozi, ki so mu naložili velike davke. Gospodarskim težavam se je pridružilo še telesno trpljenje: napredujoči protin ga je leta 1797 priklenil na voziček, izdelan po njegovem načrtu, s katerim se je prevažal po hiši. Pred smrtjo, ki ga je obiskala 10. novembra 1819, je celotno premoženje zapustil nečaku Karlu.

Zoisovo omizje in široka zasnova preporoda

Okrog dobrosrčnega bogataša in učenjaka Zoisa so se zbirali preroditelji, tako duhovniki kot laiki: Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, zatem pa še mlajši: Jernej Kopitar, Matevž Ravnikar, Jakob Zupan, Franc Metelko. Imenovali so se "Zoisovo omizje", ker so se shajali ob njegovi gostoljubni mizi in v bogati knjižnici. To omizje je bilo nekaj podobnega kot literarni saloni v tedanji Evropi, s to razliko, da v njem ni bilo nobene ženske. Zoisovo omizje "je prevzelo poglavitno skrb za napredek našega posvetnega slovstva v svojem času" (A. Gspan). V široki zasnovi preporoda slovenskega ljudstva je Zois na prvo mesto postavil ureditev našega knjižnega jezika; pripravili naj bi pravilno slovensko slovnico in izčrpen slovensko-nemški slovar. Prvo nalogo je uresničil Jernej Kopitar, drugo pa precej kasneje Cigale in Pleteršnik. Od Akademije delovnih (Academia operosorum) je prevzel misel na znanstveno pisano domačo zgodovino. Kot razsvetljeni človekoljub je čutil potrebo po poučnem berivu za ljudstvo, ki ga je nudila Velika pratika, katero je na Zoisovo pobudo začel izdajati Valentin Vodnik leta 1795. Temu namenu naj bi služil tudi slovenski časnik, zato je podpiral Vodnikove Ljubljanske novice, prvi slovenski časnik (1797-1800). Namen vsega tega njegovega prizadevanja je bil, da bi se "v meščanstvu in med ljudstvom prebudila narodni ponos in ljubezen do domovine" (A. Gspan).

Velikodušni mecen in razgledani mentor

Žiga Zois je bil največji in najvelikodušnejši slovenski mecen, ki je z velikim denarjem podpiral razvoj slovenskega slovstva in znanosti. Člane svojega omizja je zalagal s potrebno literaturo, podpiral pa jih je tudi drugače. Leta in leta jih je vabil k svoji gostoljubni mizi in prirejal je bogate gostije ne samo zaradi družabnih stikov, ampak predvsem zato, da jim je dal priložnost razpravljati o različnih strokovnih vprašanjih. Poskrbel je za tisk njihovih del. Z moralno in gmotno podporo je pomagal Linhartu ustanoviti Družbo prijateljev gledališča, v katere okviru je dozorela zamisel o "kranjski komediji" (po avstrijski in francoski predlogi je Linhart priredil komediji Županova Micka in Matiček se ženi). Ko je obiskoval svoje fužine v Bohinju, je spoznal Valentina Vodnika, "dušebrižnika" na Koprivniku. Njegove pesmi je poznal iz zbornika Pisanice in dosegel je, da je bil prestavljen v Ljubljano, kjer mu je pomagal s knjigami in osebnimi nasveti, da je zorel kot pesnik. Zois je odločilno posegel tudi v razvoj Jerneja Kopitarja, ki je postal največji slovenski jezikoslovec tedanje dobe in začetnik slavistike. Leta 1803 ga je sprejel za svojega tajnika, knjižničarja svoje bogate knjižnice (večji del je zdaj v NUK) in varuha mineraloške zbirke. Omogočil mu je, da je šel študirat na Dunaj in na svoje stroške je izdal Kopitarjevo znamenito Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809).

(obletnica meseca 11_1997)

* 10. november 1836, Hlodič, Videmska pokrajina, † 15. februar 1914, Trst.

Beneški Slovenec s poljsko krvjo

Zibelka mu je tekla v Klodičih (Hlodeje) v Beneški Sloveniji, kjer se je rodil 10. novembra 1836, oče Valentin je bil kmet in gostilničar, mati Ana Sabladoski je bila hči Aleksandra, poljskega častnika v Napoleonovi vojski, ki je ostal v naših krajih, se oženil in imel dva otroka: Ano, ki se je poročila s Klodićem, in sina Josipa, ki je postal duhovnik in je skoraj trideset let služboval kot (kobariški) kaplan na Livku. Anton je od četrtega leta veliko živel pri stricu 'nuncu', ki ga je pomagal šolati. Najprej ga je poslal v osnovno šolo v Kobarid, nato pa na gimnazijo v Gorici. Na željo staršev je po maturi vstopil v goriško bogoslovje, kjer pa je ostal manj kot dve leti in odšel na Dunaj, kjer je študiral klasično jezikoslovje. Najprej je poučeval na gimnaziji v Gradcu in se tudi poročil, žena mu je kmalu umrla, prav tako eden od obeh sinov. Eno leto je bil profesor latinščine in grščine v Splitu, potem pa štiri leta v Trstu. V tem času je pogosto zahajal v Kobarid v ugledno družino Pagliaruzzi. Hči Matilda je postala njegova druga žena (1865), njegov svak Josip se je uveljavil kot pesnik in je znan po svojem pesniškem imenu Krilan. Imela sta enajst otrok, sinova Maks in Pavel sta se uveljavila: prvi kot železniški strokovnjak, drugi pa kot visok uradnik v tržaškem pristanišču in slikar. Naslednje službeno mesto je bila Gorica. Na gimnaziji je poučeval slovenščino, latinščino in grščino. Zaradi znanja deželnih jezikov (slovenščine, hrvaščine, italijanščine, nemščine in furlanščine) je postal član deželnega šolskega sveta za Goriško-Gradiščansko ter šolski nadzornik za ljudske in srednje šole in učiteljišče.

Organizator šolstva in pisec učnih načrtov

Anton Klodič je bil šolnik z vsem srcem. Kot šolski nadzornik za Istro je hotel odpreti 70 novih šol, pa mu deželni oblastniki niso dovolili. Vneto se je ukvarjal z organizacijo in modernizacijo celotnega ljudskega in srednjega šolstva na Primorskem in ga postavil na trdne temelje po modernih načelih. Pod Klodičevim vodstvom je bilo ljudsko šolstvo na Goriškem razvejano veliko bolj kot po tedanjih drugih slovenskih pokrajinah. Ko je leta 1870 postal deželni šolski nadzornik, je bilo v deželi 158 šol s 115 pravimi učitelji, leta 1874 pa 213 šol s 142 učitelji, v šolo je hodilo 53,5% šoloobveznih otrok, v letu 1883 se je obisk dvignil na 79%, povečalo se je število šol, izboljšala oprema.

Izkušnje, ki si jih je pridobil kot šolski nadzornik, je objavil v svojem delu Učni načrt za ljudske šole (v nemščini), ki ga je s pripravil s sodelavci. Izšel je leta 1873 in komisija strokovnjakov je po Klodičevem načrtu izdelala učni načrt za vso državo. Nekatere svoje zamisli je izpopolnil v Pojasnilih (1896), ki so bila zlasti mladim učiteljem kažipot. V tem svojem delu se je Klodič naslonil na češkega pedagoga Jana Komenskega in uredil ljudsko šolo na narodni podlagi. »Učenje materinega jezika je pravo središče vsega pouka na ljudski šoli. Poleg verouka je ta uk najimenitnejši med vsemi, kar jih mora učiti ljudska šola.« Priporočal je nazorni pouk, spoštovanje življenjskega okolja učencev, njihovih sposobnosti in razvoja. Kot priznanje za vse zasluge na področju šolstva ga je cesar Franc Jožef leta 1879 povzdignil v viteza. Ob tej priložnosti se je Anton Klodič hvaležno spomnil strica Josipa Sabladoskega in si privzel plemiški pridevek Sabladoski.

Strokovni pisec, pisatelj in pesnik

Največje zasluge si je Anton Klodič Sabladoski pridobil kot šolnik, vendar pa se ni omejeval le na to področje. Lotil se je tudi pisanja in izpod njegovega peresa so prišli strokovni spisi ter nekaj krajših leposlovnih del. Najprej je izdal razpravo o rimskem pesniku Horacu in njegovih Satirah. Leta 1870 je izdal v Gorici Grško slovnico (v italijanščini). Leta 1878 je v Peterburgu izšla njegova razprava O narečjih Beneških Slovencev in tri povestice v špeterskem narečju. V nemškem jeziku je napisal razpravo o slovenskem jeziku in slovstvu v Trstu in Istri (Dunaj 1891). Uredil in izdal je tri knjige Zbranih spisov svojega svaka Josipa Pagliaruzzija Krilana (1887–1896).

V goriški Domovini se je leta 1867 oglasil s pesnitvijo Satire, ki jih je neki postopač v kobariški čitavnici bral ('kobariški postopač' je bil njegov psevdonim). V istem listu sta izšli njegovi kratki povesti Na smrt obsojeni in Zvezdar. Ob govoricah o predelski železnici, ki naj bi šla po gornji Soški dolini skozi Kobarid na Čedad in bi prinesla Kobaridu nove čase, se mu je rodila šaloigra v treh delih Novi svet (1868). Ker se načrti o predelski železnici niso uresničili, je Klodič igro predelal in ji dal naslov Materin blagoslov. Leta 1912 je v Gorici izšla njegova epska pesnitev Livško jezero. To je bil njegov 'labodji spev', kajti neutrudnemu možu so moči pojemale. V krogu svoje družine, na katero je bil zelo navezan, se je njegovo bogato življenje izteklo v Trstu 15. februarja 1914.

obletnica meseca 02_2014

LETA 1483 ROJEN MARTIN LUTHER

NEMŠKI TEOLOG IN REDOVNIK († 1546)

Rojen v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra. V svojih spominih omenja, da je kmečkega rodu. Starša sta bila zelo stroga in Luter pripoveduje, da sta ga do krvi pretepla zaradi kraje enega oreha. V Mansfeldu je hodil v mestno šolo, leta 1497 pa ga je oče poslal v stolno šolo v Magdeburg in leto zatem se je preselil k sorodnikom v Eisenach, kjer je nadaljeval šolanje. Svojih učiteljev se spominja z grenkobo, pogosto so uporabljali palico. Leta 1501 se je vpisal v novo univerzo v Erfurtu in čez štiri leta postal magister filozofije. Na željo očeta se je odločil za nadaljevanje študija - za pravo, toda ko ga je v nevihti opazila strela in je v smrtni stiski klical na pomoč sv. Ano, se je njej priporočil in se odločil, da bo postal menih. V življenjski stiski je tako dozorel sklep, da bo postal avguštuinski menih in profesor svetega pisma ... Zvesto je izpolnjeval svoje meniške obveznosti, leta 1511 je romal v Rim, naslednje leto postal doktor filozofije, počasi pa je v svojih predavanjih izoblikoval svolj nauk. Spoznanje, da sam ne more biti dober, da vedno ostaja grešnik, ga je verjetno privedlo do tega, da je začel učiti: samo vera in samo milost nas moreta opravičiti pred Bogom ...

več:
F. Perko, Martin Luter: Priloga, v Ognjišče 11 (1983)
S. Čuk, 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017), 56.

LETA 1493 ROJEN PARACELSUS

ŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC († 1541)

Njegovo glavno načelo pravi, da bi se moral zdravnik pri delu ravnati po zdravi pameti, vzorih iz narave in izkušnjah. Pomagal je raziskovanju kuge, sifilisa, poleg tega je bil izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami, spoznal pomen fizikalnih in kemičnih temeljev vsega živega sveta, kar je tedanjo medicino postavilo na popolnoma nove temelje. Na svojem potovanju je obiskal tudi rudnik živega srebra v Idriji in prvi opisal hude okvare, ki so jih kazali idrijski rudarji (pojav merkurializma, zastrupitev z živim srebrom), ustavil se je tudi na Ptuju ... Upodobljen je tudi v samostanski lekarni v Olimju.

LETA 1759 ROJEN FRIEDRICH SCHILLER

NEMŠKI PESNIK IN DRAMATIK († 1805)

Sodobnik Johanna Wolfganga Goetheja, največjega nemškega pesnika, je bil Friedrich Schiller, ki je pisal občutene lirične pesmi. Bolj pa je pomemben kot dramatik. Znane so njegove drame Kovarstvo in ljubezen, Wallenstein, Devica Orleanska. Njegovo knjižno ustvarjanje je znano po vsem svetu, malokdo pa ve, da je bil po poklicu vojaški zdravnik.

njegovo razmišljanje:

• S trojno hitrostjo koraka čas: obotavljaje prihaja naproti prihodnost, bliskovito beži od nas sedanjost, večno tiha stoji preteklost.
• Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu.
• Če hočeš samega sebe spoznati, glej, kaj delajo drugi; če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.
• Drag mi je prijatelj, toda tudi sovražnik mi je lahko koristen. Prijatelj mi pokaže, kaj morem, sovražnik pa me uči, kaj bi moral storiti.

LETA 1819 UMRL BARON ŽIGA ZOIS

SLOVENSKI RAZSVETLJENEC, PODJETNIK, MECEN IN MINERALOG (* 1747)

Leta 1865 se je v Trstu očetu Italijanu in materi Slovenki rodil sin, ki je postal voditelj slovenskih preroditeljev v dobi razsvetljenstva. To je bil Žiga (Sigismund) Zois pl. Edelstein, lastnik veletrgovine v Ljubljani, gospodar gradu Brdo ter gozdov, rudnikov in fužin na Gorenjskem. Svoje bogastvo je velikodušno razdajal za dvig omike med slovenskim ljudstvom. Okoli sebe je "zbiral najnaprednejše in najsposobnejše sodelavce, osnoval z njimi obširen delovni načrt, dajal koristne pobude posameznikom in njih stremljenja z razumevanjem v vsakem pogledu podpiral in s tem ustvaril za tiste čase idealne pogoje za literarno delo" (Alfonz Gspan).

več:
S. Čuk, Baron Žiga Zois: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1997), 28-29.

LETA 1836 ROJEN ANTON KLODIČ SABLADOSKI

PESNIK IN KLASIČNI FILOLOG († 1914)

»Šola mora otrokom njihove telesne in duševne moči s takim uspehom razvijati, krepiti, utrditi, da jim bodo odraslim, kakor veleva postava, značaj trden in čist, vera neomahljiva, da jim bode mogoče zajemati državi, družini in sebi na korist iz zaklada pridobljenega znanja, da se navadijo ljubiti svojo domovino, da bodo polni ljubezni do svojih rojakov in prešinjeni s čutom vzajemnosti in skupnosti vseh dežel našega lepega carstva, naše Avstrije, ktera ima biti vsem pod njenim geslom zbranim narodom ljuba domovina.« Tako je o poslanstvu šole zapisal Anton Klodič, sin Slovenske Benečije, ki je bil šolnik-vzgojitelj mladega rodu z vsem srcem. Tudi po takšni časovni oddaljenosti velja temeljno načelo, ki ga je poudarjal: šola mora ne le učiti, ampak tudi vzgajati. Ali se to uresničuje po naših šolah danes?

več o tem, večini povsem neznanem Slovencu
S. Čuk, Anton Klodič Sabladoski (1836-1914): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2014), 46-47.

LETA 1894 ROJEN FRANJO MALGAJ

BOREC ZA SEVERNO MEJO († 1919)

V Šentjurju pri Celju rojeni Franjo Malgaj je med prvo svetovno vojno prejel najvišje avstro-ogrsko odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost. Po vojni je kot poročnik v Celju in okolici zbral prostovoljce, z njimi odšel na Koroško in osvobodil vse kraje v Mežiški dolini. V soglasju z generalom Maistrom je osvobodil tudi Velikovec, a poslan je bil v zaledje. V boje se je spet vključil med avstrijskim protinapadom. 6. maja 1919 je padel pri Tolstem Vrhu, kjer so mu kasneje postavili spomenik.

LETA 1899 UMRL IVAN GLAVINA

DUHOVNIK, TRŽAŠKI ŠKOF IN ŠKOFIJSKI ZAVOD ZA SLOVENCE (* 1828)

Ivan Nepomuk Glavina, doma iz Boršta pri Trstu je kot duhovnik deloval med Slovenci v Trstu. Leta 1978 je postal poreško-puljski škof, leta 1882 pa je prevzel vodstvo tržaško-koprske škofije. Že kot poreški škof je ustanovil v Kopru semenišče za italijanske dijake, kot tržaški škof pa je na griču sv. Justa v Trstu ustanovil škofijski zavod za slovenske in hrvaške dijake. V Trstu je veliko pretrpel zaradi nasprotovanja italijanskih nacionalistov.

LETA 1905 ROJEN STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, PEDAGOG († 1973)

"Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu... Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe." Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega "oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem" se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Stane Kregar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2005), str 40-41.
S. Čuk, Stane Kregar in cerkvena umetnost: Priloga,v: Ognjišče 11 (2015), 56-63.

nekaj njegovih misli:

• Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.
  
• Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.
  
• Treba je delati. Vsak dan znova začetki borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.

LETA 1912 ROJEN BERNHARD HARING

NEMŠKI MORALNI TEOLOG, PRENOVITELJ KRŠČANSKE ETIKE V DUHU 2. VATIKAN. KONCILA († 1998)

"Dokler še živim tukaj v bivališču svojega umrljivega telesa, se pravzaprav še ne počutim čisto v pokoju, ampak v nekakšnem stanju predpo­koja, polnem pričakovanja, ki bo doseglo svoj cilj šele takrat, ko bomo vsi počivali v božjem naročju." To je zadnji stavek avtobiograf­ske knjige "Na varnem in svoboden" (1997) p. Bernharda Häringa, pre­novitelja katoliške moralne teologije. Skoraj 86-letni sveti mož od 4. julija 1998 počiva v božjem naročju.

več:
S. Čuk, p. Bernhard Häring: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici.
  
• Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.
  
• Vse Jezusovo življenje in še prav posebej njegova smrt razodeva usmiljeno božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem je spreobračal srca.
  
• Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen.
  
• Če bi bilo naše življenje nenehna hvala božjega usmiljenja in božje ljubezni, bi se vse bistveno spremenilo. Tedaj bi bili zares resnična božja podoba, s Kristusom in v Kristusu.
  
• Svojo vrednost dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe.
  
• Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
  
• Bog razodeva svoje usmiljenje do nas s tem, da nam odpušča grehe. Torej moramo tudi mi velikodušno odpuščati vsem, ki nas žalijo in nam nasprotujejo.
  
• Kdor hoče najti mir in širiti mir, ki je zanj umrl Jezus Kristus, naj nikoli nikogar ostro ne napada.
  več ...
  

LETA 1976 UMRL SILVO KRANJEC

ZGODOVINAR, GEOGRAF (* 1892)

V letih 1912–1916 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, bil dve leti vojak, po vojni pa je nastopil službo profesorja zgodovine na srednjih šolah. Kot zgodovinar se je posvečal tudi znanstvenemu delu. Napisal je Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925). Za Mohorjevo družbo je napisal obširno Zgodovino Srbov (1927), pri isti založbi je leta 1928 izšla njegova knjiga Kako smo se zedinili, v kateri poudarja vlogo Slovencev v zgodovini zbliževanja in bojev za skupno državo.

LETA 2007 UMRL VOJAN TIHOMIR ARHAR

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST (* 1922)

Iz rodne Prlekije je odšel na gimnazijo v Celje pa v Ljubljano. Po vojni je na ljubljanski univerzi študiral zgodovino, zemljepis in psihologijo. Od leta 1953 je delal kot bibliotekar v NUK, kot profesor in svetovalec. Pesniti je začel v študentskih letih. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmice s priljubljenimi motivi za otroke. Slavil je tudi sv. Bernarda, očeta cistercijanov, zato je postal častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Kako težko prehodna je človeku pot do Tebe, če srce na zadrhti v hrepeneči molitvi.
• Vse / mine / rosa, / naše življenje,/ zvezde / v vesolju. // Še trdoživi / čas / je minljiv. // Ko ne bo več / človeka, / da bi ga meril / bo umrl / tudi / čas.(Minljivost)

LETA 2009 UMRL TOMAŽ HUMAR

ALPINIST (* 1969)

Gore je "srečal" v srednji šoli in od takrat so bile njegova velika ljubezen. Alpinist je postal leta 1990, gorski reševalec pa 1993. Preplezal je več kot 70 prvenstvenih smeri, prejel več priznanj in nagrad, najbolj odmevni vzpon pa je opravil 1999 čez južno steno Daulagirija, do grebena (8000 m) solo na alpski način. Oktobra 2000 se je doma pri delu ponesrečil in po prvih črnih napovedih leta 2001 ponovno začel s plezanjem. Čaka ga tretji polčas, je dejal. Leta 2005 je doživel novo rojstvo – s helikopterjem so ga rešili iz stene gore Nanga Parbata. Čez dve leti ni imel te sreče, poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirung, ko so do njega prišli reševalci, so ga našli mrtvega.

več:
M. Turk, Tomaž Humar: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2002), 58-59.

njegove misli:

• Največja vrednota zame je človeško dostojanstvo. To je edino in največ, kar smo prinesli s seboj na svet in kar moramo ohranjati in spoštovati.
  
• Prišli smo s solzami in odšli bomo s solzami. Vse, kar smo vmes nagrabili, je naš človeški napuh. Ostanejo pa dejanja, ki so za vedno zapisana.
  
• Vsak človek je neponovljiv, enkraten. Zato ni pravi način za dosego uspeha posnemati druge, temveč iskati lastno pot.
  
• Verjamem, da je vsak od nas prišel na svet z določenim poslanstvom, ne zato, da bo enkrat umrl.
  
• Še vedno drži stari rek: svet je neobčutljiv za tvoje težave in nevoščljiv za tvojo srečo.
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 9. november 1835, Dvorje, Slovenija, † 25. november 1914, Ljubljana

Iz šole je pobegnil domov

Njegova življenjska pot se je pričela v kmečki hiši v Dvorjah blizu Cerkelj na Gorenjskem 9. novembra 1835. Pri krstu so mu dali ime Martin, kot študent na Dunaju pa je postal Davorin in odtlej se je podpisoval samo s tem imenom. Mali Martin je že kmalu pokazal tolikšno bistrost, da so ga starši sklenili poslati v šolo. Vendar ne v Cerklje, kjer je učiteljeval neki Terček, čigar "edino veselje bila kerčma". Osemletnega sina je mati odpeljala v Kranj in ga vpisala v prvi razred. Bilo mu je dolgčas po domačem okolju, zato jo je popihal domov.

Seveda pa se je moral nemudoma vrniti. Bil je med boljšimi učenci; za sošolca je imel tudi poznejšega pesnika Simona Jenka. Iz Kranja je odšel na ljubljansko normalko, kjer je bil sprva odličen učenec, potem pa je začel popuščati in kazalo je, da iz njega ne bo nič.Gimnazijo je vendarle končal in sicer v Trstu. Po maturi leta 1858 je odšel na Dunaj študirat pravo in uspešno opravil prvi izpit. Potem pa je študij zanemaril in se posvečal bolj glasbi, za katero je bil zelo nadarjen, ni pa imel ustrezne izobrazbe. Prvo glasbeno znanje je utegnil dobiti v Kranju in zatem v Ljubljani. Jenko sam je dejal, da sta bila tam njegova učitelja Gašper Mašek in Gregor Rihar, zlasti iz Riharjevih skladb je dobival prve nauke o komponiranju. Širše se mu je glasbeni svet odprl v Trstu, kjer sta ga poučevala Francesco Sinico in Luigi Ricci. Nekaj glasbene izobrabe pa tudi nekaj kruha si je prislužil kot pevec na koru tržaške stolnice. Še več možnosti je imel na Dunaju, kjer so študenti leta 1859 osnovali Slovensko pevsko društvo, Jenko pa je posta vodja njegovega pevskega zbora in to nalogo opravljal zelo dobro. "Peli smo, da so nas angelci poslušali," je zapisal Josip Stritar.

"Naprej" - prva slovenska narodna himna

V dunajskih letih je Davorin Jenko napisal svojo najbolj znano pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, ki so jo z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Slovensko pevsko društvo jo je javnosti predstavilo 22. oktobra 1860 v priljubljeni dunajski gostilni Pri zlatem rešetu. Ob pomislekih nekaterih, da skladba ni izvirna, je Jenko odločno pribil: "Ne, ta melodija je moj umotvor in je plod hipnega navdušenja!" Avstrijske oblasti so pesem Naprej nekaj časa prepovedovale, ker je spodbujala izražanje narodne zavesti.

Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.). Jenko je svoje skladbe tudi pridno objavljal. Junija 1861 je izšel njegov prvi "opus" z naslovom Slovenske pesme za četverospev, samospev in glasovir, v začetku leta 1862 drugi zvezek z naslovom Slovenske narodne pesmi, ki ga je posvetil Slovenkam. Isto leto so izšle še njegove uglasbitve Prešernovih pesmi. Ob petdesetletnici Napreja je ljubljanska Glasbena matica 6. novembra 1910 pripravila "častni večer" v počastitev njegovega avtorja. Na tej prireditvi so izvajali samo Jenkove skladbe, tudi iz beograjskih let.

Tudi Srbom je napisal narodno himno

Ob koncu dunajskega obdobja (jeseni 1862) je Davorin Jenko iskal službo. Čeprav je bil že priznan skladatelj, ga domovina ni marala, zato je sprejel mesto pevovodja pri pravoslavni cerkveni občini v vojvodinskem mestu Pančevo. Službo je nastopil v začetku leta 1863, vendar se v tem majhnem gnezdu ni mogel udomačiti, zato je v prvi polovici leta 1865 dal Pančevu slovo. "Beogradsko pevačko društvo" mu je ponujalo službo pevovodja, ki jo je rad sprejel. Na tem mestu je bil do poletja 1869. V teh letih je srbskemu narodu podaril obilo novih skladb. Decembra 1869 je šel za eno leto v Prago, da bi izpopolnil svoje glasbeno znanje. Ko se je vrnil, je znova prevzel vodstvo zbora Beograjskega pevskega društva ter sklenil pogodbo z Narodnim gledališčem, pri katerem je najprej vodil zbor, potem pa je bil skoraj tri desetletja njegov kapelnik. V srbskem okolju je razširil svojo glasbeno dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okoli 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče. Leta 1872 je za igro "Markova sablja" napisal zborovsko skladbo "Bože pravde". Že po prvi izvedbi (11. avgusta 1872) jo je navdušeno občinstvo imenovalo "srpska himna", leta 1882 je tudi uradno postala "srpska kraljeva himna", kar je ostala do leta 1918, med prvo in drugo svetovno vojno pa je bila sestavni del jugoslovanske himne. Po smrti svoje prijateljice igralke Vele Nigrinove se je preselil v Ljubljano, kjer je 25. novembra 1914 umrl.

obletnica meseca 11_2004

LETA 1814 ROJEN LEOPOLD CVEK

UČITELJ, SKLADATELJ, ORGANIST († 1896)

Leopold Cvek je dobil prve glasbene nauke pri organistu v rodni Idriji in jih dopolnil v Ljubljani. Vse življenje je služboval kot učitelj in organist, pogosto tudi cerkovnik. Uveljavil se tudi kot skladatelj in sicer po vzoru slovenske ljudske pesmi. Priljubljene so njegove velikonočne (Skalovje groba se razgane) in božične pesmi (Pastirci, iz spanja vstanite nocoj, Pastirci, ne spite), med katerimi je morda najlepša Raduj, človek moj, kjer v tridelni pesemski obliki živo slika veselje in skrivnost Kristusovega rojstva.

LETA 1818 ROJEN IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1883)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju ... Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

LETA 1827 ROJEN ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK († 1895)

"Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo." Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

LETA 1833 ROJEN DAVORIN BOLE

TRGOVEC Z ŽITOM IN PREVAJALEC (+ 1902)

Rojen v Kočah pri Slavini (Postojna) je po gimnazijski maturi v Ljubljani na Dunaju študiral klasično jezikoslovje in se družil z vajevci (Erjavec, Jenko, Tušek). Opustil je študij in se s pomočjo bogatih sorodnikov posvetil trgovini z žitom, vendar peresa ni odložil. Pisal je na vse strani. Z Josipom Stritarjem sta se sprla zaradi slovenske dramatike. Za Dramatično društvo v Ljubljani je iz nemščine prevedel pet veseloiger, dve (Mutec, Uskok) sta izšli tiskani. Leta 1870 je odšel v Rusijo in tam postal srednješolski profesor.

LETA 1835 ROJEN DAVORIN JENKO

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1914)

Njegova življenjska pot se je začela v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem. Kot otrok je bil zelo bister, zato so ga poslali v šolo v Kranj, kjer je bil sošolec pesnika Simona Jenka. Gimnazijo je končal v Trstu, leta 1958 pa odšel na Dunaj študirat pravo. Naredil je prvi izpit, potem pa je študij zanemaril in se posvečal glasbi. Študenti so tam ustanovili Slovensko pevsko društvo in kmalu je postal vodja njihovega pevskega zbora. V dunajskih letih je Davorin uglasbil pesem Naprej zastava slave, ki je bila v času prebujanja narodne zavesti med našimi ljudmi sredi 19. stoletja sprejeta za slovensko himno.
"Našel sem nenadoma napev pesmi Naprej zastava Slave!" Tako je vzkliknil Davorin Jenko 16. maja 1860, prevzet mogočnega motiva naše narodne himne. Vso svojo dušo je vlil v to melodijo, vso svojo slovensko dušo. Zapel jo je narodu iz srca, zapel jo je, kakor bi jo zapel naroden pevec. Da, porodila se je v oni srečni uri nanovo melodija, ki jo je naš narod pel mogoče že stoletja. - To je ob petdesetletnici himne Naprej zastava Slave skladatelja Davorina Jenka na besedilo pesnika Simona Jenka zapisal glasbeni zgodovinar Davorin Beranič. Prav po tej navdušujoči himni se je Davorin Jenko globoko zapisal v dušo Slovencev.čeprav je večino svojega življenja deloval v Beogradu, kjer je opravljal odgovorne službe in je bil eden od utemeljiteljev novejše srbske glasbe. Po njegovih notah se danes poje srbska državna himna Bože pravde, ki je bila tudi državna himna prve Jugoslavije.

več:
S. Čuk, Davorin Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri malokom se je tako kakor pri Davorinu Jenku pokazala resničnost pregovora: 'Nemo propheta in patria' (Nihče ni prerok v domovini). Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni Naprej. Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu, prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakršno je potreboval skladatelj. Posvetovala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna, kakor pozneje vse občinstvo. (Josip Stritar)
• Najbolj znano Jenkovo pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, so z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.)

LETA 1889 ROJEN JANEZ FABIJAN

duhovnik, teolog, voditelj visokošolske mladine († 1967)

Doma iz Besnice pri Kranju, po gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Rimu in Innsbrucku. Od leta 1920 do 1964 je na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko (temelje verskega nauka). Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik osrednje katoliške revije Čas ter v njej in v Bogoslovnem vestniku objavljal svoje znanstvene razprave.

LETA 1906 ZAČNE DELOVATI

TELOVADNO DRUŠTVO OREL

Da bi se slovenska mladina "duševno in telesno krepila in pripravljala na hude narodne in kulturne boje s telovadbo", so v dobi katoliškega prebujenja slovenskega naroda ustanovili telovadno društvo. Delovalo je pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze in postalo mogočna mladinska telovadna in vzgojna organizacija. Oblikovanje vse večjega števila odsekov "Orla" je spodbudila predvsem dokončna prevlada liberalne politične usmeritve pri do takrat vsenarodnem društvu "Sokol". Orli so imeli svojo himno, prapor in kroje. Leta 1909 se je organizacija preimenovala v "Zvezo Orlov" (do prve svetovne vojne so imeli okoli 6000 članov in po številu celo presegli Sokole).

LETA 1920 ROJEN SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR († 2004)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

LETA 1928 ROJEN LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ († 2004)

Rojen v Švici (Basel) mami Nemki in očetu Slovencu, pred 2. svetovno so oblasti izgnale vse izseljence brez državljanstva in prišli so v Slovenijo. Šolal se je v Ljubljani (gimnazijo in pedagoško akademijo slavistika, germanistika). med vojno mu je umrl oče, nato so pregnali še njegove domače. Ostal je sam, objavljal je prispevke iz svojega življenja in prišel v spor s komunistično oblastjo, bil zaprt, težave je imel tudi med vojaščino. Delal kot novinar, urednik in umetnostni pedagog ... Pisal je pripovedno prozo (črtice, novele, romane) in eseje, tudi za otroke. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja , zanimala ga je duhovna in moralna eksistenca človeka. Med njegovimi deli so najbolj znane Ljubljanske razglednice, Deček in smrt, Prišleki, Književna delavnica – šola pisanja ...

LETA 1928 ROJEN VILKO OVSENIK

GLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER († 2017)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska... Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

• Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  
• V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  
• Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  
• Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (...) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  
• Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
• Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
• Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
• Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti ... to je bilo glavno.
  Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  
• Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

• Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga - Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

LETA 1937 ROJEN ZMAGO JERAJ

FOTOGRAF, SLIKAR IN SCENOGRAF († 2015)

Študij slikarstva je začel v Ljubljani, zaključil pa v Beogradu, podiplomsko v Angliji. Deloval je kot likovni pedagog na srednjih šolah. Bil je priznan fotograf, član znamenitega mariborskega kroga. Ukvarjal se je z grafičnim oblikovanjem, zasnoval je številne knjižne opreme za Založbo Obzorja in nekaj let oblikoval revijo Dialogi. Kot scenograf je sodeloval z SNG Maribor in SNG Celje. Na Akademiji za likovno umetnost je bil zaposlen kot profesor slikarstva in risbe. S svojimi deli je navzoč v številnih galerijah doma in po svetu.

LETA 1987 UMRL JANEZ LOGAR

BIBLIOGRAF, UREDNIK, LIT. ZGODOVINAR (* 1908)

Bibliografija (knjigopisje) je popisovanje knjig glede na tisk, format; seznam knjig ali člankov (nekega avtorja) ali sestavljanje takih del v razne namene. Vodilni slovenski bibliograf, strokovnjak na tem področju v drugi polovici 20. stoletja je bil literarni zgodovinar Janez Logar. Od leta 1950 je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vodil bibliografski oddelek ter predaval bibliografijo na raznih tečajih. Uredil je tudi zbrana dela slovenskih pisateljev iz dobe realizma.

LETA 1989 ZAČELI RUŠITI BERLINSKI ZID

156,4 km dolg in 4 metre visok zid iz kamnitih blokov, ki je ločeval "kapitalistični" Zahod in "komunistični" Vzhod, so začeli graditi 13. avgusta 1961, pobudnik gradnje je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, projekt je odobril tudi sovjetski vodja Hruščev. Tako je želela komunistična vlada Nemške demokratične republike zaradi množičnega izseljevanja in bega svojih prebivalcev na Zahod zapreti vse mejne prehode med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, napeljala bodečo žico in postavila straže, ki so streljale na vsakogar, ki bi poskušal zbežati v zahodni del mesta. Okoliške prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je bil ob zidu še stometrski pas. Najprej so postavili le 45 kilometrov zidu, kasneje pa so ga pozidali v celoti in dodali še obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, z nadzornimi vozili, z opazovalnimi stolpi in s službenimi psi, ki so ga kasneje še obnavljali in nadgrajevali. Zid je mesto razdelil na dva dela, Zahodni Berlin je bil otok sredi Vzhodne Nemčije in popolnoma obzidan. Da bi na nekaterih krajih lahko pod strogim nadzorom prečkali mejo med obema deloma Berlina, so uredili nekaj mejnih prehodov. Med najbolj znanimi je bil tisti na Friedrichovi cesti, ki so ga Američani imenovali "Checkpoint Charlie" in je bil edini, ki so ga lahko prečkali tujci. V času zidu je tu umrlo več kot sto ljudi, ki so se želeli na Zahod. Na današnji dan so berlinski zid simbolično prebili in ga začeli rušiti, številni vzhodnonemški državljani so dočakali dan, ko so lahko šli v zahodni del mesta. Zid je bil 28 let pojem razdeljene Evrope, simbol blokovske delitve sveta ...

LETA 1990 ODLOČITEV DEMOSA ZA PLEBISCIT

na sestanku v POLJČAH

V Poljčah na Gorenjskem so se zbrali vsi tedanji prvaki Demosovih strank, ministri in poslanci in drugi vidni člani. Med njimi tudi dr. Peter Jambrek, eden od pobudnikov odločitve Demosa za plebiscit, ki je bil nato izveden 23. decembra 1990, torej mesec in pol kasneje. Odločitev za plebiscit se je pokazala za pomembno in daljnosežno, saj so v Demosu sprva nameravali sprejeti ustavo in nato razpisati referendum. Ker pa se je projekt ustave zavlekel, razmere v tedanji Jugoslaviji pa so se čedalje bolj zaostrovale, je prišlo do take hitre odločitve.

• Brez pretiravanja lahko rečem, da je bila odločitev v Poljčah zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek in uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države, pa tudi za sprejem nove ustave decembra leta 1991. leta. Če tistega novembra leta 1990 odločitev ne bi bila sprejeta, decembra istega leta ne bi bil izveden plebiscit, ne bi se začele pospešeno izvajati vojaške in vse druge potrebne priprave za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991. leta, ne bi bili nato v roku in na ustavni način razglašeni neodvisnost in suverenost nove države, ne bi bila uspešno izbojevana desetdnevna vojna za Slovenijo, ne bi bil dosežen Brionski sporazum in Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ne bi odšla z ozemlja Slovenije – slednja pa v kratkem času, ki je sledil, ne bi pridobila mednarodnega priznanja. (Peter Jambrek)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Delavnica Vipava 8.11.2014

Primeri oglaševanja: 

PRIMER 1: 

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Vas kaj zmoti pri tem oglasu?  

Je vaša prva misel telefonski paket? 

Takoj razumete oglas na način, da je tole ugodna ponudba telefonskega paketa? 

Kaj pomislite, ko vidite ta oglas? 

Bi vedeli, da ta oglas prodaja telefonski paket?

Vas kaj zmoti na tem oglasu? 

Vir: Oglaševanje Tušmobil z geslom Totalno neomejen; V oglaševani akciji so bila uporabljena še naslednja prodajna gesla: 

Upaj si biti drugačen, drzen, odbit. Bodi totalno neomejen in dobi vse. 

- oglaševanje, ki prodaja ne samo storitev, ampak način življenja. Sporoča, da bodi drugačen - a sedaj nisi v redu, da moraš biti drugačen? Sporoča, da bodi neomejen, totalno neomejen - a to pomeni, da ni več meja? A nismo to že blizu temu, da ni več greha? Če si neomejen, je dovoljeno vse. Pa je temu res tako? 

PRIMER 2: IKEA i-BOOK

https://www.youtube.com/watch?v=MOXQo7nURs0

Ste že videli ta oglas?

Kakšno "dodano vrednost" ima v svetu oglasov YouTube?

Kakšno je vaše mnenje o oglasih, ki izkoristijo stereotipe, predsodke za uspešno promocijo?

PRIMER 3: Pašteta Argeta

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Bi lahko rekli, da gre za običajen prehrambeni oglas?

Vir: Argeta - oglaševalska akcija Mame potrjujejo

Ob oglaševanju se je izvedelo, da so 3 osebe, ki so nastopale v oglasih v Ljubljani, Sarajevu in Skopju bile izmišljene osebe. Oglaševalci so si izmislili imena oseb, njihove izjave in tudi slike oseb so potegnjene iz spleta. Za prodajni uspeh nam oglaševalci tudi lažejo - za to so pripravljeni uporabiti tudi pojem mame. Kdo pa ne zaupa svoji mami? Je kdo tak med vami? 

 PRIMER 4: Analogno - digitalno

https://www.youtube.com/watch?v=ksO35s3Bffc

Zakaj je to odličen oglas?

Naštejmo njegove dobre lastnosti, ki naredijo "uau-učinek"?

PRIMER 5: COCA COLA

https://www.youtube.com/watch?v=Z6my9ZNxUL8

Kaj je na tem oglasu dobrega (marketinško in versko)?

Je to res le oglas za pijačo ali ima morda kakšen "pozitiven stranski učinek" za nas kristjane?

PRIMER 6: Marija z blagoslovljene Svete Gore 

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Se vam zdi v redu oglas? Vas je na njem kaj navdušilo? 

Se vam zdi kaj narobe na tem oglasu? 

Vir: Oglasna pošta Pošte Slovenije - ta oglas je v nabiralnike prejelo več kot 300.000 gospodinjstev v Sloveniji. 

LETA 1308 UMRL JANEZ DUNS SCOTT

ŠKOTSKI TEOLOG IN FILOZOF, BLAŽENI ( * OKOLI 1266)

Cerkev se danes spominja tudi velikega bogoslovnega učenjaka blaženega Janeza Dunsa Scotta. Po rojstvu je bil Škot iz kraja Duns, kjer se je rodil okoli leta 1265. Postal je frančiškan in bogoslovni profesor najprej v Oxfordu, nato v Parizu in nazadnje v Kölnu, kjer je 8. novembra 1308 umrl. Pokopali so ga v tamkajšnji minoritski cerkvi. Skupaj s sv. Tomažem Akvinskim in sv. Bonaventurom velja za pomembnega teološkega misleca. Zaslovel je predvsem kot zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena na današnji dan ...

njegova teza:

• Marija je potrebovala odrešenje, kot vsi drugi ljudje, vendar samo po dogodku Jezusovega križanja, bi to bilo že vnaprej nemogoče, če ne bi bila že v začetku obvarovana izvirnega greha.

LETA 1674 UMRL JOHN MILTON

ANGLEŠKI PESNIK (* 1608)

Velja za najpomembnejšega angleškega pesnika 17. stoletja. Njegova poezija je bila prvi primer združitve renesančnega žara, baročne vzvišenosti in klasično stroge oblike. Njegovo najpomembnejše delo je Izgubljeni raj, v desetih knjigah, v katerih v prostem verzu opisuje zgodbo o padcu človeka (Adam in Eva) in predvsem vlogo Satana. Pozneje je napisal še Znova pridobljeni raj v katerem pa (v nasprotju s Satanom) poveličuje Jezusovo popolnost.

LETA 1784 UMRL BERNARD MARIBORSKI (Anton Apostol)

KAPUCIN, LEKSIKOGRAF (*1711))

Ivan Anton Apostel (Bernard Mariborski je redovno ime) se je rodil v ugledni mariborski družini. Po končanem šolanju je stopil v kapucinski red, leta 1736 je prejel mašniško posvečenje. Kot pridigar je deloval v več samostanih. Izviral je iz nemško govorečega okolja, a se je naučil slovenščine in jo sprejel za svoj jezik. Bil je eden glavnih slovaropiscev v obdobju baroka in v svoj nemško-slovenski slovar (1760) je prvi zajel tudi štajersko besedje. Pri pisanju se je opiral na več starejših slovarjev in slovnic.

Leta 1793 LOUVRE ODPRE VRATA JAVNOSTI

Pariški konvent je na pobudo slikarja Davida pariški sprejel sklep o Louvru, in ga na današnji dan razglasil za nacionalni muzej umetniških zakladov in njegova vrata odprl javnosti. Louvrska zbirka, ena najbogatejših na svetu, zajema danes več kot deset tisoč let človeške civilizacije in kulture, po mnenju nekaterih je najvažnejši muzej na svetu. Louvre je bil sprva grad francoskih kraljev v Parizu, zgrajen je bil v dobi kralja Filipa Avgusta okoli leta 1200. Današnjo podobo je dobil v 16. in 17. stoletju.

več:
S. Čuk, Louvre ima dvesto let: Priloga, v: Ognjišče 10 (1993), 23-30.

LETA 1817 ROJEN DAVORIN TRSTENJAK

DUHOVNIK, PEDAGOG, PISATELJ, ETIMOLOG IN ZGODOVINAR († 1890)

Narodni preroditelj, pesnik in pisatelj, je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje lavantinske/mariborske škofije. Pisal je narodno prebudne pesmi, pripovedke in črtice. V Mariboru je ustanovil leposlovni list Zora (1872-1878). Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani (1872) in njegov prvi predsednik.

več:
S. Čuk, Davorin Trstenjak (1817-1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2017), 50-51.

LETA 1887 UMRL DRAGOTIN FERDINAND RIPŠL

DUHOVNIK, PESNIK, KRONIST IN NARODNI BUDITELJ (* 1820)

Kot kaplan je služboval na Vranskem, v Konjicah, pri Sv. Križu pri Slatini, v Rojah v Labotski dolini, Št. Andražu v Labotski dolini ..., župnik v Loki pri Zidanem mostu, od 1874 do smrti pa župnik v Vidmu. Bil je znan po svoji šaljivosti in družabnosti. Eden »treh domorodcev iz Šentjurja poleg Celja« (poleg njega še Benjamin in Gustav Ipavec), »ki so veselim Slovencem na svitlo dali Pesmarico za kratek čas« (Dunaj 1859). Pri Sv. Miklavžu, v Loki in Vidmu je sestavil farne kronike, ukvarjal se je s sadjarstvom in napisal knjižico Kratki nauki za sadjerejo, objavljal pa je tudi sestavke o ljudskih običajih.

LETA 1890 UMRL CESAR FRANCK

FRANCOSKI SKLADATELJ BELGIJSKEGA RODU, ORGANIST, PEDAGOG (* 1822)

Belgijec, ki je celo življenje preživel v Parizu, kjer je študiral glasbo na konservatoriju. Orgelsko službo, ki ji je ostal zvest vse življenje, je začel leta 1845. V Parizu je bil orgelski učitelj, s svojimi skladbami je vplival na številne sodobne francoske skladatelje. Velja za začetnika francoske romantične orgelske literature. Med njegove pomembnejše skladbe glasbeni zgodovinarji štejejo: preludij, koral in fuga za klavir, s katerimi je hotel obuditi Bachovega duha preludijev. Poleg orgelskih skladb so še danes priljubljeni simfonija v d-molu, simfonične variacije za klavir in orkester, violinska sonata v A-duru in klavirski kvintet. Ključ do njegove glasbe najdemo v njegovi osebnosti: bil je nadvse ponižen, preprost in vdan človek, v njegovih najboljših delih se zrcali mir organista, ki je najsrečnejša leta preživel za orglami v cerkvi. Njegova glasba odraža predvsem jasnost, mir in bratsko ljubezen ... brez strasti, duhovnih in čustvenih spopadov ...

več:
E. Škulj, Cesar Franck: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 10 (1990), 62.

LETA 1897 ROJEN JANEZ MEŽAN

SLIKAR († 1972)

Doma v Spodnjem Brniku, po diplomi na zagrebški likovni akademij je delal in ustvarjal kot likovni pedagog v Mariboru, Novem mestu in na Ptuju. Bil je odličen risar, vrh svojega slikarskega ustvarjanja pa je dosegel v akvarelih (slike različnih slovenskih krajev, tihožitja in portreti ...). Slikal je tudi v drugih tehnikah, imel pa je izjemen občutek za barve in svetlobno kompozicijo, svojim slikam pa je vedno dodal neko skrivnostno poetičnost ...

LETA 1904 ROJEN MIRKO G. KUHEL

PISATELJ IN PUBLICIST († 1958 )

Po otroštvu v Kostanjevici na Krki in treh razredih gimnazije v Ljubljani je leta 1920 odšel v ZDA in tam sodeloval s Slovensko svobodomiselno zvezo v kulturnem društvu v Clevelandu. Med vojno je bil ožji sodelavec Louisa Adamiča pri pomoči domovini. V angleščino je prevedel Krst pri Savici, iz angleščine pa Shakespearjevega Zaljubljenega romarja.

LETA 1953 UMRL IVAN ALEKSEJEVIČ BUNIN

RUSKI PISATELJ IN NOBELOV NAGRAJENEC (* 1870)

Bunin je znan kot novelist in romanopisec, izdal pa je tudi štiri pesniške zbirke (ljubezenska lirika s tragično izpovedjo, ki jo je v slovenščino prelil Tone Pavček). Je prvi ruski književnik, ki je prejel Nobelovo nagrado (1933), potem ko je kot emigrant že trinajst let živel v Parizu. Bil je nadaljevalec klasične ruske literarne tradicije, njegovo jezikovno izredno bogato pisanje pa je zaznamovano s podeželjem – o življenju na podeželskih plemiških dvorcih, o ljubezni in opisih narave ...

LETA 1964 UMRL MODEST SANCIN

GLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU (* 1902)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

LETA 1999 UMRL LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK (* 1898)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

• V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom ...
• Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
• Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
  
• Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
  
• Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
• Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in  nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

iskalec in zbiralec Marko Čuk