* 22. oktober 1911, Horjul, † 20. november 2009, Ljubljana

»Otroci naj čutijo, da so enakovredni sogovorniki«

Zibelka ji je tekla v preprosti kmečki hiši v Horjulu, kjer se je rodila 22. oktobra 1911. Imela je dve sestri, bratje so umrli še kot otroci. Na otroštvo, čeprav ga je skalila prva svetovna vojna, ko je bil oče na fronti, je imela lepe spomine. Po končani osnovni šoli v domačem kraju so jo starši desetletno poslali v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica šolska sestra. Tam je končala meščansko šolo in učiteljišče. Potem se je odločila za študij pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Med študijem se je ob pomoči staršev vzdrževala tudi z inštrukcijami. Leta 1935 je iz obeh predmetov diplomirala, leta 1939 je doktorirala iz pedagogike. Še pred tem se je poročila s Francetom Brenkom, svojim študijskim kolegom. V skladnem zakonu, ki je trajal 54 let (mož France, znan filmski zgodovinar, je umrl leta 1990), sta se jima rodila dva sinova.

Rada sta se z njima pogovarjala. »Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.« To spoznanje jo je vodilo tudi pri njenem pisanju, za katero je zajemala snov iz svojega otroštva in iz življenja svoje družine. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju. Takoj po vojni je bila med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri tej založbi. Kot urednica je spodbujala domače pisatelje k pisanju za otroke in mladino, izbirala je zanje tuja dela in tudi sama pisala. Malo pred koncem svojega življenja, ki se je izteklo 20. novembra 2009, je dejala: »Še zmerom gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.«

»Nikoli nisem mislila, da sem pisateljica«

Kristina Brenkova je začela pisati že pred drugo svetovno vojno ter objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Pisala je dejansko ves čas, nikoli veliko, a vztrajno. Po vojni je pisala igre za mladino s pravljičnimi besedi. Njena prva knjiga mladinske proze (Golobje, sidro in vodnjak) je izšla šele leta 1960. Potem pa so se porajale vedno nove, tako da se jih je 'nabralo' okoli trideset. Na vprašanje, odkod so vrele ideje, je odgovorila: »Ideje nikoli niso vrele. Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.« Večino svojega pisateljskega dela je namenila mladim bralcem, tudi najmlajšim. Kot urednica za mladinska dela je priklicala v življenje legendarne zbirke Čebelica, Zlata ptica, Mladi oder, Cicibanova knjižnica, pa tudi čudovite slikanice, ki so po njeni iznajdljivosti izhajale v številnih evropskih jezikih. Knjižnica Čebelica, namenjena otrokom v začetnem bralcem obdobju, obsega že približno 400 naslovov, izšli pa so v skupni nakladi več kot šest milijonov! Bila je presrečna, ker so otroci in tudi odrasli vse z veseljem sprejemali. »Zelo rada se spomnim na edinstveno zbirko Zlata ptica, v kateri je zbranih sto knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta. Kolikor poznam tuje izdaje, take zbirke nima nobena založba na svetu.«

Od njenih del za otroke je najbolj znana pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Kristina Brenkova je k nam pripeljala nagajivo Piko Nogavičko švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prva jo je prevedla v slovenščino in si z dovoljenjem pisateljice izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Za svoje delo je dobila tudi nekaj priznanj in nagrad, toda več kot te ji je pomenilo priznanje mladih bralcev.

"Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama!"

Bila je tudi med ustanovitelji tekmovanja slovenskih osnovnošolcev za Bralno značko, ki so jo prvič podelili leta 1961 na osnovni šoli v Prevaljah na Koroškem – torej to tekmovanje, ki spodbuja otroke k branju, letos praznuje zlati jubilej. Šole povabijo pisatelje in pisateljice na srečanje z otroki, da potem s toliko večjim veseljem vzamejo v roke njihove knjige.

»Veliko sem potovala, čeprav je bilo precej naporno,« je dejala Kristina Brenkova. »Najprej so me ravnatelji vprašali, ali imam avto. Nisem ga imela, vendar nisem nikoli zavrnila povabila. Imela sem občutek neke dolžnosti.« Povedala je, kako so se ta srečanja začenjala: »Ko sem prišla v šolo, so vsi pričakovali, da bom kaj povedala. Zelo dobro se spomnim, da sem v nekem razredu sredi Bele Krajine rekla: "Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama na odru, kar vi me kaj vprašajte!" In so začeli: "Ali imate kaj otrok, koliko so stari ..."« Ob teh srečanjih pa tudi pri svojem pisanju se je ravnala po pravilu: »Mene nikoli ni zanimalo vzgajati. Vedno sem imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.« Kako so ji bila ta srečanja z otroki po slovenskih šolah dragocena, potrjuje njeno priznanje: »Vse spominke, ki so mi jih dali po šolah, sem uvrstila med svoja odlikovanja.« Vse njeno življenje je bilo povezano s knjigo, zato upa, da bo bralna značka mladi rod spodbujala k branju. »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.«

obletnica meseca 10_2011

LETA 1726 ROJEN FRANC KSAVER KRIŽMAN

DUHOVNIK, IZDELOVALEC ORGEL († 1795)

Rojen v Braniku (Rihenberg na Goriškem), šolal se je v Gorici, kjer je končal bogoslovje in služboval v Št. Vidu (Šembidu-Podnanosu). Kasneje se je učil orglarstva pri Dalmatincu Nakiću v Benetkah, kjer je ta imel slovito delavnico. V svojem prvem obdobju se je Križman opiral na spoznanja beneške šole, v drugem pa bolj na nemško, tako kot se tudi njegovo delovanje deli na slovensko in avstrijsko. Pri nas je postavil orgle v Ribnici na Dolenjskem, v ljubljanski stolnici in v uršulinski cerkvi v Lj. Najbolj imenitne pa so njegove orgle pri sv. Florijanu na Gornjeavstrijskem, ki so bile ob postavitvi največje v Avstriji ...

LETA 1811 ROJEN FRANZ LISZT

MADŽARSKI SKLADATELJ IN PIANIST ( † 1886)

Rojen v gradiščanskem Raidingu, oče ga je učil igranja na klavir, na Dunaju je bil njegov učitelj Salieri, ko pa se je družina preselila v Pariz, je navezal poznanstva Chopinom, Berliozom ... Veliko je potoval po Evropi, se poročil in bival v Švici in Italiji. Doživljal je velike uspehe (slavil ga je predvsem ženski svet) pa tudi kritike. Po ločitvi je bil dvajset let kapelnik v Weimarju, kjer se je spoprijateljil z Wagnerjem. To so bila tudi njegova najbolj plodna leta, tu so nastala številna klavirska dela, simfonične pesnitve, dirigiral je Wagnerjeve opere ... Potem se je preselil v Rim, kjer se je po neuspelem poskusu poroke, posvetil duhovni in cerkveni glasbi. Papež Pij IX. mu je podelil čast opata, in proti koncu življenja je tako tudi njegova kompozicija, orkestrsko delo, in duhovna glasba doživela priznanje ... Ta posebnež, virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, nenehno potoval in komponiral, je v svojem življenju ustvaril 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih del ...

LETA 1868 UMRL MIHA KASTELIC

SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK IN KNJIŽNIČAR (* 1796)

Pravo je študiral na Dunaju, službo je dobil v Ljubljani v licejski knjižnici, kjer je bil knjižničar. Ko mu je bilo trideset let je začel objavljati svoje prigodne in ljubezenske pesmi. Zelo pomembno za oživitev slovenskega literarnega dela je njegovo urednikovanje pesniškega almanaha Kranjska čbelica, ki ga je tudi sam ustanovil. Uredil je tudi rokopise pesmi Valentina Vodnika, za ohranitev Čopove zapuščine, za obogatitev licejske knjižnice z deli iz zapuščine Jerneja Kopitarja ... Te njegove zasluge mu je priznal tudi Prešeren (sonet Mihu Kastelcu: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačim Parnasi. // Že vid'jo mesta se na njim vesele, / že sliš'jo se pesem sladki glasi / pognal je cvet, med nosijo čebele!).

LETA 1906 ROJEN DRAGO ULAGA

ŠPORTNI PEDAGOG IN PUBLICIST († 2000)

Doma iz Globokega pri Rimskih Toplicah, gimnazijo je obiskoval v Celju, učiteljišče v Mariboru, visoko šolo za telesno vzgojo v Berlinu in z diplomo postal prvi Slovenec z visokošolsko izobrazbo na področju športa. Bil je plavalni in atletski trener, strokovni sodelavec na ministrstvu v Beogradu, poučeval na srednjih šolah v Ljubljani in bil profesor na fakulteti za šport . Utemeljil je številne izraze s področja telesne vzgoje, sam se je tudi aktivno ukvarjal s telovadbo in se udeležil več telovadnih tekmovanj. Vsak dan je vadil, ne zato, da bi se mučil, ampak iz spoštovanja do svojega telesa ... Je avtor številnih knjig s področja telesne vzgoje, prvo je napisal že leta 1930 objavljal je članke in sodeloval v oddajah na radiu, veliko je tudi predaval (telesna vzgoja, šport in rekreacija), dokler je pisal in telovadil je tudi živel: dočakal je 94 let in bil vseskozi zgled v telovadbi duha in telesa.

LETA 1906 UMRL PAUL CEZANNE

FRANCOSKI POSTIMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1839)

Paul Cézanne je postavil temelje za ustvarjanje v 20. stol. (med impresionizmom in kubizmom). Doma v Aix-en-Provence, v Provansi na jugu Francije. Nekaj časa neločljiv prijatelj z Emilom Zolajem, študira risanje, v Parizu sreča impresionista Pissarra, ki je njegov mentor in skupaj ustvarjata krajine... Njegove slike so kasneje vztrajno zavračali in precej časa je trajalo, preden so ga sprejeli (Monet). Cézannovi vzorniki so bili Tizian, Giogione, krajinar Nicolas Poussin, Camille Pissaro. K ustvarjalnosti ga je spodbujala predvsem Provansa, kjer je v krajini našel svoj pravi navdih. Njegove umetnine so našle mesto v zgodovini šele precej pozneje. Cézannov slog predstavlja odmik od samo vizualnih vsebin do bolj intelektualne umetnosti.

LETA 1911 ROJEN SEVERIN ŠALI

PREVAJALEC SLOVANSKIH PISATELJEV († 1992)

Starejši bralci ne morejo pozabiti odlične knjižne zbirke Slovenčeva knjižnica, ki jo je pred drugo svetovno vojno in v letih med njo izdajal katoliški dnevnik Slovenec. V tej zbirki je leta 1943 izšel tudi izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja, ki ga je uredil pesnik Severin Šali. Veliko je prevajal, največ pripovedno prozo iz raznih slovanskih jezikov; iz ukrajinščine je prevedel izbrane pesmi Tarasa Ševčenka.

LETA 1911 ROJENA KRISTINA BRENKOVA

PISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA († 2009)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji 'predhodnici', pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

... več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

- Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.

- Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.

- Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

LETA 1922 USTANOVLJENA PRVA SKAVTSKA SKUPINA NA SLOVENSKEM

Poleti leta 1907 je Robert Baden-Powell na otoku Brownsea priredil poskusni tabor, na katerem je zbral dvajset fantov in jih uvajal v skavtsko življenje in njegova zamisel se je kmalu razširila tudi v kraje naše nekdanje ( jugoslovanske) države. Prvi shod poljskih in avstrijskih skavtov je bil že leta 1913 v Ljubljani, slovenski skavti pa so nastali leta 1922 po jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani, pri katerem so kot reditelji sodelovali tudi bosanski, srbski, češki in poljski skavti, in sicer med dijaki klasične gimnazije. Leta 1923 so ustanovili Župo skavtov, ki se je kasneje preimenovala v Dravsko skavtsko skupino in je bila vključena v jugoslovansko organizacijo. Prvi tabor so imeli v Kamniški Bistrici. Skavtstvo je bilo razpuščeno 10. junija 1941, zaradi začetka druge svetovne vojne (takrat je imela slovenska skavtska organizacija 1380 članov). Nadaljevalo se je izven slovenskih meja, najprej v begunskih taboriščih, kasneje pa med izseljenci v Argentini in Kanadi, pa tudi med slovenskimi zamejci v Trstu in Gorici ter na Avstrijskem Koroškem. Predvojni skavti in gozdovniki pa so v Sloveniji ustanovili leta 1951 Združenje slovenskih tabornikov, ki se je pozneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije. Slovensko skavtstvo v današnji obliki se je začelo leta 1984, ko je v Štepanji vasi v Ljubljani Peter Lovšin oblikoval vod Divjega goloba. Peter se je povezal s skavti iz Gorice v Italiji, se udeležil njihovega tabora in leta 1986 izrekel skavtsko obljubo. 31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), istega leta pa je potekal tudi prvi tabor v Žirovnici. V Sloveniji imamo 3 skavtske organizacije, ki skupaj štejejo približno 11.000 skavtinj in skavtov: ZSKSS – Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov<, ZBOKSS – Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov; ZTS – Zveza tabornikov Slovenije

»Skavti so svoje vrste bratovščina, na daleč jih spoznaš po sivih klobukih s širokimi krajevci; ti so dobri za sonce, za dež in še za marsikaj. Čim bolj je klobuk zgnjavljen in zamazan, tem bolj je nanj ponosen skavt, kajti mu je prav klobuk najvidnejša priča silnega junaštva in nezaslišanih prigod. /.../ Poznal sem skavta, ki je imel za klobukom pripeto celotno zobovje rajnke stare mame; podedoval ga je bil, in ker ga še ni potreboval za v usta, ga je dal za klobuk.« (Fran Milčinski: Skavt Peter)

LETA 1936 UMRL BR. FRANCE DROBNIČ

JEZUITSKI BRAT, MISIJONAR (* 1902)

»Misijonar mora biti vsem vse. Silno ga teži skrajno uboštvo, s katerim se uboštvo v naših krajih ne da primerjati ... V takih razmerah je težko govoriti o Kristusu in veri. Kako naj jih to zanima, ko so komaj napol živi! Vendar skušamo tudi v teh siromakih vzbuditi zaupanje v Boga. Silno težko nam je, ker so darovi iz domovine tako presahnili. Od ust si pritrgujemo, da se tudi tem sirotam vreča malo napolni, saj prazna ne more stati. Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se mora misijonar revežu dostikrat izogniti, ker mu nima kaj dati, čeprav bi mu od srca rad dal.« Tako je iz Bengalije, indijske pokrajine, kjer je deloval kot misijonar, pisal v domovino jezuitski brat France Drobnič. O njem je p. Miha Žužek, njegov sorodnik, napisal knjižico Misijonar pod Himalajo (Mala knjižnica Ognjišča, Koper 1985). »Pri pisanju tega delca me je vodila osebna hvaležnost,« pove na začetku. »Ko sem kot droben fantič gledal korenjaškega brata Drobniča, ki se je v beli misijonarski obleki – široko nasmejan, sijoč od sreče – poslavljal od domovine in znancev (leta 1929), se je v mojem majhnem srcu zasidrala neka velika misel. Od takrat mi je bilo vedno jasno, kam bo vodila pot mojega življenja.«

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2013

LETA 1943 UMRL ANTON DOKLER

KLASIČNI FILOLOG, PROFESOR, PREVAJALEC (* 1871)

Rodil se je v Višnji vasi pri Vojniku, gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer so ga zaradi snovanja slovenskega dijaškega društva iz šole izključili, zato je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. Po maturi je na Dunaju študiral klasično filologijo. Kot profesor grščine in latinščine je poučeval na gimnaziji v Kranju ter v Ljubljani na gimnaziji in učiteljišču. Vrhunec njegovega učiteljskega dela predstavlja obsežen in zanesljiv Grško-slovenski slovar, ki ga je v sodelovanju z Antonom Breznikom in Frančiškom Jeretom izdal leta 1925.

LETA 1965 UMRL PAUL TILLICH

NEMŠKO-AMERIŠKI TEOLOG IN FILOZOF (* 1886)

Štejejo ga med najbolj vplivne protestantske teologe 20. stoletja in je najbolj znan predstavnik tesnega povezovanja kulture in religije. V svoji Filozofiji religije pravi, da je religija usmerjenost duha k brezpogojnemu smislu, kultura pa je usmerjenost duha k pogojnim oblikam smisla.. V religiji zato vidi tisto brezpogojnost, absolutnost pomena, brez katere bi se vsi pomeni, ki jih izražajo in oblikujejo razne kulture in njihove stvaritve, sesuli. Religija izraža in uresničuje smiselnost vseh smislov. Če ni brezpogojne, zadnje in čiste smiselnosti, potem vse omejene in delne oblike smisla, ki jih izražamo v različnih kulturnih dejavnostih, izgubijo podlago za svojo osmišljajočo funkcijo.

nekaj njegovih misli:

- Kultura je izrazna oblika religije in religija je vsebina kulture.

- V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami.

- Pogumno gre človek naprej posebno v začetku svojega življenja. Vendar ta občutek je vedno v dilemi zaradi bojazni pred tem, kaj bo prinesla prihodnost... Končno, kolikor bolj prihajamo bliže neogibnemu koncu, doživljamo nepredirno temo in grožnjo, da bi utegnila biti naša lastna eksistenca morda le zgrešena.

- Prva naloga ljubezni je poslušanje.

LETA 1971 UMRL LEO VILHAR

SLIKAR IN MUZEALEC (* 1899)

Rodil se je v Velikem Otoku pri Postojni, že mlad je bil na soški fronti (na italijanski strani) in se kasneje boril med prostovoljci generala Maistra za severno mejo. Leta 1923 se je preselil v Jugoslavijo, potem pa kmalu odšel v tujino, kjer se je posvečal slikarstvu (na zasebni akademiji v Milanu), veliko je potoval, v Alžiriji in Maroku je preživel dvanajst let. Zelo nemiren duh, vedno in povsod je iskal predvsem eksotiko, vzhodnjaške motive ... Med vojno je bil zaradi političnega delovanja nekaj časa tudi zaprt, po vojni pa se je vrnil domov in živel v Postojni, kjer je bil eden od ustanoviteljev Notranjskega muzeja (tudi ravnatelj do upokojitve 1964) in prvi Primorec, član Društva muzealcev Slovenije. Veliko je tudi slikal, vendar doma ni bil tako cenjen kot v tujini ...

LETA 2010 UMRLA MARA KRALJ-JERAJEVA

SLIKARKA, ILUSTRATOIRKA, OBLIKOVALKA LUTK (* 1909)

Slikarka in keramičarka Mara Kralj-Jerajeva, hči glasbenika Karla Jeraja in Franje Vovk, pesnice z umetniškim imenom Vida Jerajeva, se je rodila na Dunaju. V letih 1925–1928 je študirala na keramičnem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljani pod vodstvom Franceta Kralja. Leta 1928 se je poročila z njegovim bratom slikarjem in kiparjem Tonetom, kar je kasneje pomenilo tudi umetniško sodelovanje pri poslikavi cerkva. Za božjepotno cerkev na Mengorah je leta 1929 izdelala oltarno sliko Tolminska Madona.

pripravlja: Marko Čuk

* 29. september 1928, Šentjurij pri Mirni Peči, † 21. oktober 2011

Po sinovi smrti se mi je zdelo tudi pesnenje nesmiselno

V začetku februrja je "tovarišica", kakor smo takrat morali klicati učiteljice, prinesla v razred Prešernovo podobo. In smo vedeli, da bo sedaj nekaj tednov mirna spokojnost: govorili bomo o Prešernu in o pesnikih, o njihovem delu, predvsem o njihovih pesmih, o tematiki le-teh pa še o ritmu, rimah... Kakor da pesniki ne bi obravnavali življenjskih problemov in težav, s katerimi so se srečevali, in veselja, ki so ga doživljali. Pogovor s pesnikom Tonetom Pavčkom se mi je zdel prav zato zanimiv, ker sva govorila o življenju in o pesmih, ki so z njim povezane ter se iz njega rojevajo.

- "Šele notranje življenje človeka res dela človeka," ste zapisali. Februarja Slovenci veliko razmišljamo o kulturi. Kako pa kulturnik razmišlja o pomenu duhovnosti v človeškem življenju?

Najbrž je napačno, da Slovenci razmišljamo o kulturi samo ob kulturnem prazniku, pa še takrat na bolj zunanji na~in. Pokojni Bojan Štih ima imeniten stavek: Človeško življenje ni namenjeno samo zabavi in prebavi. Vse naše hlastanje po ugodju in imetju je razumljivo, ker smo bili Slovenci v zgodovini reven in lačen narod. Sla po pridobitništvu pa lahko človeka odvrača od tistega, kar pomeni imeti duha in bogato notranje življenje. Hlastanje po predmetih lahko pripelje do tega, da ti postanejo naši lastniki, ne mi njihovi. Tudi naše hlastanje po Evropi skriva v sebi nevarnost. Kajti kaj nam bo Evropa, če bomo izgubili svojo barvo, svoj jaz, svojega duha in besedo? Potem nam ta Evropa ni potrebna, ker bi izgubili samega sebe. Danes opažam, da je v Sloveniji izpadla skrb za slovensko samobitnost in samostojnost ter duhovno avtonomijo. Tudi danes, ko imamo svojo državo in samobitnost, je pomembno in potrebno, da obdržimo med glasovi drugih narodov svoj glas, kot razpoznaven in samosvoj. Ta glas je podoben posameznikovemu glasu, ki je samo njegov in mu daje enkratnost ter zavest, da nekaj je. Brez notranjega pogleda vase in življenja navznoter ni napredka posameznika. Brez tega se v človeku naredi neka plast vseenosti in banalnosti. In kakor se mora posameznik truditi za notranje življenje, tako se mora za to truditi tudi narod.

- Rojeni ste na Dolenjskem, v Šentjuriju pri Novem mestu leta 1928. "Človek raste samo iz svojih korenin. Iz otroštva najpoprej. Tam je domala vse, kar te pozneje opredeljuje in zaznamuje," je vaša misel o otroštvu. Kakšne spomine imate na svoje otroštvo?

Dolenjska je moja zibelka. Tam so me z bratom dvojčkom položili materi v naročje. Drugi bratec, večji in močnejši od mene ni hotel piti na materinih prsih in je umrl. Ostalo je "ta slabo", namreč jaz, da bi se mučilo in vicalo skozi življenje. Življenje me je že tako zaznamovalo z odpornostjo in dolenjsko pokrajino, z njenim neskončno lepim ritmom valovanja in čustvenostjo, ki je tam najmočnejša, saj gre od pekla do neba, od milne do sovraštva. To dokazujejo vse razprtije, ki so bile na Dolenjskem. Nisem maral ne učiteljice ne šole. To je bila stara zgradba, nekdanji gasilski dom, ki je smrdel po apnu in lizolu. Učiteljica je tepla. V meni je ostal negativen odnos do šole, učiteljstva in pedagogije.

Kot šibkega dečka me vrstniki niso marali. Izrivali so me. To me je zaznamovalo za celo življenje, saj sem vedno, tudi ko sem bil predsednik Društva pisateljev, skušal biti pozoren na tiste, ki so bili izrinjeni ali na robu.

- V času ljudske šole ste bivali v Marijanišču.

V Ljubljani sem pogrešal Dolenjsko. Stanoval sem v Marijanišču in sem tudi tam ohranil negativni odnos do pedagogije. Tudi za sestre (redovnice) sem bil "težak" primer. Zaradi tega me niso sprejeli, da bi pri njih stanoval tudi v gimnaziji. Stavek, ki ga je ravnatelj dejal očetu: "Častite sestre fanta ne priporočajo," so ga tako razjezile, da mi je dal krepko zaušnico, ko sva prišla iz pisarne. Njegovo nejevoljo je opazil p. Roman Tominec, ki je dejal. "Če ga nikjer nočejo, ga bomo pa mi vzeli". In tako sem pristal v frančiškanskem konviktu.

- Spomin na kakšno znano osebnost.

Ravnatelja, poznejšega nadškofa Pogačnika sem že omenil. Spominjam se, da sem večkrat ministriral znanemu politiku Korošcu, avtorju prve majniške izjave. Zato se je spodobilo, da sem jaz, njegov ministrant, prebral pred frančiškansko cerkvijo drugo majniško izjavo, ki je napovedovala samostojnost Slovenije.

- Veliko lepih verzov ste posvetili mami Ani. Kako se je spominjate?

Ne spadam med tiste, ki jamrajo, da je vsa slovenska literatura materinska, od Cankarja naprej. Mene je zaznamovala mati. Ona je bila tista radovednost in tisti nemir, ki je tudi v meni. Hodila je okoli, me vodila v Ljubljano, prodajala, da je toliko zaslužila, da bi me preživela. [koda, da ni imela možnosti, da bi študirala, kot je njena sestra, ki je bila pozneje prednica pri notredamskih sestrah. Dala mi je dve pomembni stvari: veselje do besede in naučila me je delati v vinogradu. Obe me sedaj zaznamujeta. Spada med tiste slovenske matere, ki res podpirajo tri hišne vogale. Zdržijo vso pezo življenja. Govorijo nam, da moraš imeti toliko moči, da se izkoplješ iz vsega, kar pride v življenju ter da te trpljenje naredi močnejšega. To je ohranila do starosti. [e ob sinovi smrti me je tolažila: "Saj ne veš, morda je tako bolje. Morda bo vojna, bil bi vpoklican in padel." Čutil sem, da ji je bilo hudo, a mi je želela odvzeti del bolečine.

- "Doživel sem jo dvakrat, to Dolenjsko in kmetovstvo, kot otrok in mladenič med vojno." Kako ste doživljali izginjanje fantov in mož po vojni na Dolenjskem?

To je drugo obdobje moje Dolenjske, kjer sem živel med vojno, od spomladi 1942 do konca vojne. Nekaj časa sem bil doma, potem pa na stričevem gruntu. Bile so čudne razmere. Možje so bili razkropljeni, eden v internaciji, drugi se je skriival, eden pri belih, drugi pri rdečih. Ljudje so zginjali. Ob koncu vojne sem se moral že jaz skrivati pred vojskami, ki so hodile mimo nas, da me ne bi pobrale. Vsak dan je nekdo padel in bilo je polno mrličev. Mladost je bila sicer tako močna, da je "prevpila" ta umiranja. Spominjam pa se dogodka, ko sem globoko doživel smrt. Nekega mrzlega novembrskega dne je neki partizan, nihče ni vedel od kje je, bežal iz vasi. Nemci so ga ustrelili. Zapuščeno je obležal za našo hišo na mrzli zemlji. V njegovi smrti sem začutil tudi svojo smrt. [el sem v kozolec in napisal pesem o smrti. Pesem se je zgubila, spomin na kruto, samotno smrt pa je ostal. Opažal sem še drugo stvar. Ena hiša je pripadala danes belim, jutri rdečim. Druga pa obratno. @alostno je bilo, da so ljudje drug drugega ovajali in velikokrat se je zgodilo, da je bil do smrti samo korak. Na drugi strani je tisto obdobje zame strašno fantovsko, ker sem začel dozorevati. Kri je puhtela v telesu, iz dečka sem postajal mož. Naučil sem se kositi in nihče ni mogel tekmovati z mano, ker so bile doma samo žene in starejši možje. Vozil in oral sem s konji... Vsa ta dogajanja so me prisilila, da sem hitro, morda prehitro dozorel. Otroštvo je bilo v meni zamorjeno, je pa v meni ostal otrok, ki se najbrž oglaša v otroških pesmih.

- Vaše življenje je zelo zaznamovala smrt sina Marka, ki je bil tudi pesnik. "Noro je očetu dedovati po sinu, nenaravno in krivično, če je mogoče o kakšni krivici sploh govoriti," ste zapisali.. A "iz groba sije svetloba", ste prav tako zapisali. Je pesniška zbirka Dediščina obračunavanje s tem prezgodnjim grobom, ali je odsev svetlobe milosti, ki ste jo takrat prejeli?

Vsekakor bolj to drugo. Po sinovi smrti dve, tri leta nisem mogel nič napisati. Zdelo se mi je, da je pravzaprav spričo te smrti vsako sestavljanje besed v verze neko nesmiselno početje, ker je smrt tako odločujoča in nasilna. V tistem času sem prevajal ruskega pesnika Pasternaka. S svojo vero v moč, smiselnost in lepoto poezije je priklical nekaj mojih verzov, ki sem jih "čečkal" v beležke. Dediščina je sorazmerno hitro nastajala in izšla leta 1982 ter bila ponatisnjena leto pozneje. Je hkrati krik ob neki smrti in že pogovor z mladeničem, ki je mrtev in ni mrtev, saj se lahko pogovarjaš z njim in on ti govori svoje besede, ki so besede razumevanja.

- Zaznamovalo vas je razmišljanje o smrti. Pišete tudi o slovenski smrti. Vas boli "umiranje slovenstva", izumiranje slovenskega naroda?

Razmišljanje o sinovi smrti me je pripeljalo do razmišljanja o umiranju Slovencev na splošno. To samouničevanje, samonaslinost, posebna slovenska smrt, ko polagamo roko sami nase, sem hotel poimenovati z nekimi besedami pa tudi krikom in uporom zoper to slovensko zlo in slovensko nevero v življenje ter navznoter obrnjeno agresijo. V Dediščini je cikel Slovenske pesmi, kjer pravim, da na Slovenskem neprestano zvoni k pogrebu in smo vsi v vrsti. Zemlja golta mrliče. In kličem na pomoč. Zadnji verz pa pravi, da bomo kmalu vsi pomrli, a smrt poimenujejo z nami. Te pesmi nisem mogel nikoli recitirati, ker mi je bila prehuda. Ob nekem posvetovanju o slovenski samobitnosti jo je recitiral pisatelj Marjan Rožanc, vendar ne kot izraz skrajnega slovenskega obupa, ampak kot upor zoper obup ali kot pesem, ki naj nam pomaga, naj se nam to ne zgodi.

Leto dni po smrti sina Marka je hčerka rodila sina, mojega vnuka. Takrat se mi je zdelo, da mi je Marko poslal tega angelčka. Tudi to rojstvo mi je pomagalo preiti v novo, svetlo perspektivo. S smrtjo sem obračunaval tudi v otroških pesmi (Marko na belem konju jaše, ciklus o rojstvih). V pesmih za odrasle pa se odraža neko drugačno razumevanje smrti in pogovarjanje z mrtvimi. Ti so neke vrste angeli ali dobra bitja, ki nas čakajo, kakor pravi Jezus: "Grem, da vam pripravim prostor."

- Torej verujete, da mrtvi še živijo?

Mislim, da človeško življenje ne preneha, ampak se nadaljuje v novi obliki. Lansko leto sem prevajal ruskega pesnika Zabolotckega, ki je mnogo let preživel v taboriščih. Pravi, ko bom umrl, ne bom umrl, lahko bom roža, lahko bom cvet, kopriva, ptica ki poje. To je njegova podoba. Ne gre za reinkarnacijo, ampak za vero v življenje, ki se ne konča. Menim tudi, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim. Vera v neminljivost in obstoj življenja nosi v sebi ogromno človeškost. Brez tega si manj kot človek. Brez te vere si obsojen na izginotje. S to vero v to pa si poklican tudi v drugačno človečnost in v dejavno ljubezen.

- Veliko se ukvarjate s prevajanjem poezije, precej iz slovanskih jezikov.

Ruse sem prevajal že od gimnazije. Začel sem z Jeseninom. Skoraj vse ruske pesnike 20. stoletja sem jaz prevedel. Nekatere sem osebno srečal. Izkušnja tega prevajanja je bila izredno pozitivna. Ti pesniki so živeli v konfliktu s časom in z oblastjo. Veliko jih je naredilo samomor, umrlo od lakote ali v taboriščih. Njihove življenjske zgodbe so izredno težke. A drobna ljubezenska pesem kakšnega izmed njih je kljubovala sistemu, ki je imel ogromen aparat, z vojsko, policijo in KGB. Osemvrstična pesem mu je kljubovala kot drobtinica človeškega čustva. Za ljudi je bila prispodoba svobode in že znanilka, ptica, ki poje o svobodi. Zato so jo prepisovali, skrivali, brali, se je učili na pamet, jo poklanjali ob slovesnih trenutkih. Ti pesniki so bili v tistem strašnem sistemu močnejši, kot bi bili v normalnem času. Pri njih sem se naučil kljubovanja našim takratnim razmeram. Grozljivo je, da je bila pesnica Cvetajeva 40 let po smrti v Rusiji uradno popolnoma neznana. Ko sem govoril Kocbeku na grobu, me je spreletela misel, s kakšno sramoto bi se od njega poslavljali, če mu tik pred smrtjo ne bi tiskali zbranih pesmi, v katerih so bile tri neobjavljene pesniške zbirke!

- Prevajanje poezije je nekako novo ustvarjanje, poustvarjanje že napisanih pesmi. Kako vi prevajate poezijo?

Vsakemu pesniku se moraš bližati z lastno izkušnjo. Najprej sem prevajal Jesenina, ki mi je bil izredno blizu že zaradi svoje kmečke nature in spevnosti verza. Prevajal sem ga igraje. Pasternaka dolgo nisem mogel prevajati. Da lahko prevajaš nekega avtorja, moraš zanj dozoreti. Prevajalec se mora potruditi, da v prevodu nastane podobna pesem, z istim ritmom, rimami in gradnjo, kot je v izvirniku. To je včasih zelo težko. Slovenščina je čudovit in izredno gibek jezik, ker poudarki skačejo in ima ogromno pregibov. V tem pogledu je zelo blizu ruščini. Lepo je prevajati vanjo.

- Ali prevajate počasi ali vam gre stvar hitro od rok?

Kakor kdaj. Zabolotckega sem predlanskim prevajal v jutranjih urah v sečoveljskih solinah, v bližini moje hiše. Znal sem po deset verzov na pamet ter sem uro, uro in pol hodil po solinah in obračal tistih deset verzov. [e danes vem, kje sem kaj prevajal.

- Imate občutek, da stoji avtor za vašim hrbtom in nadzoruje vaše delo?

Pri Pasternaku nisem imel tega občutka. Pri Jeseninu sem slišal njegov glas: "No, poba, ti kar delaj, saj sva si podobna." Pri Zabolotckem se mi je zdelo, da je njegova vdova, ki mi je prijazno poslala tudi njegove knjige, dejala: "Saj bi bil moj Nikolaj tudi zadovoljen s prevodi."

- Ko podate duhovno misel na radiu, občudujem vašo oblast nad jezikom. Vse, kar napišete, je verz, igranje z jezikom. Tudi ko pišete prozo, esej, razmišljanje, to postaja poezija. Delate to namerno?

To so stavki, ki prihajajo iz dolenjske zemlje, iz njene barvitosti, iz dolenjskega daktila. Samo ko govorim o žalostnih stvareh, nastopi premolk, praznina, napolnjena z bolečino in šele potem beseda spet steče naprej. Ritem je osnova poeziji, ne metrum. Metrum je shema. Osnova je valovanje, valovanje morja ali dolenjske pokrajine. Oboje mi je sedaj blizu. Ne morem napisati stavka, če v meni ne zveni. Tudi knjigo Čas duše, čas telesa bi lahko spravil v verze. V prozi lahko določene nianse pojasniš. Verz je zgoščevanje. In včasih vse ne more priti v tisto gostoto verza ter je treba v stranski rokav, kjer je treba kaj pojasniti. Ne morem drugače. Slog si ti, slog je človek.

Da je res, kar ste rekli, naj pove to doživetje. Na osnovi Kocbekove pridnosti, ki je napisal veliko knjig dnevnikov, sem ga začel pisati tudi jaz. Dva meseca sem pisal dnevnik. Iz tega seveda ni bilo nič, saj s pisanjem nisem nadaljeval. ^ez nekaj časa sem ga šel ponovno brat in v njem odkril dve pesmi. Lahko sem ju samo prepisal in objavil.

- Ali ste zaradi take igrivosti z jezikom tako priljubljen otroški pesnik? Ste imeli pri pisanju otroških pesmi kdaj pred seboj podobo otroka: sina ali vnuka? Ali je to pisal otrok v vas?

Najbrž to zadnje, občutek mulca, ki je v meni. Ta se je tudi razvijal. Pisal sem otrokom, s katerimi sem stanoval kot študent. Drugo obdobje pisanja pomeni rojstvo sina Marka. Potem pa se je oglasil otrok v meni. Zadnje otroške pesmi pa so združitev vnuka, Marka in mene v puberteti, v prvih čustvenih drhtenjih. V njih je ogromno čustev.

- Ali sedaj kaj ustvarjate? Ali kaj pripravljate?

Pravijo, da ustvarjam. Pripravljam izbor otroške poezije. Pripravljam tudi novo knjigo poezije o angelih, o pogovarjanju z liki iz mladosti, s frančiškani in drugimi umrlimi, ki so sedaj nekakšna angelska bitja, o kadilu iz otroškega in deškega internata, torej tudi o tem, o čemer sva se pogovarjala.

gost meseca 02_1998

pogovarjal se je Božo Rustja

LETA 1573 VPELJANA POŠTNA ZVEZA

Kranjski deželni zbor je vpeljal poštna zveza med Ljubljano in Gradcem. Sel je sprva potoval peš, leta 1578 pa so uvedli pošto, ki je delovala dvakrat na teden.

LETA 1757 ROJEN MARTIN KURALT

ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1845)

Ta razsvetljenec je bil najprej v stiškem samostanu, potem pa je postal škofijski duhovnik. Zaradi svojih svobodomiselnih nazorov je bil večkrat interniran in umrl je na Češkem. Zavzemal se je za zbiranje ljudskih pesmi, vendar samo izbranih in popravljenih za poučno-vzgojen namen, druge pa je zavračal.

več:
S. Čuk, Martin Kuralt: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2017), 52-53

LETA 1805 BITKA PRI TRAFALGARJU

V eni najbolj znanih pomorskih bitk v zgodovini, je pri rtiču Trafalgar ob vhodu v Gibraltarsko ožino angleško ladjevje pod poveljstvom admirala Nelsona premagalo združeno francosko in špansko mornarico (33 ladij) in tako onemogočilo Napoleonov načrt za osvojitev Anglije. Združeno ladjevje je izgubilo 22 ladij, Britanci niti ene, v bitki pa je bil smrtno ranjen admiral Nelson ...

LETA 1833 ROJEN ALFRED NOBEL

ŠVEDSKI KEMIK, INŽENIR IN IZUMITELJ († 1896)

Najbolj znan Šved je Alfred Nobel, izumitelj dinamita, eksploziva, ki naj bi človeku pomagal pri gradnji cest in predorov in podobnih del, a so ga brezvestni ljudje vpregli v voz vojne industrije (ob smrti je imel Nobel priznanih 355 patentov). Nobel je v svoji znameniti oporoki vse imetje, ki ga je prislužil s tem odkritjem, volil v poseben sklad, iz katerega se vsako leto 10. decembra, na obletnico njegove smrti, podeljujejo Nobelove nagrade za razna področja znanosti in umetnosti in za mir.

njegova misel:

• Življenje na svetu in življenje po smrti sta večna skrivnost. Vendar nas umirajoča iskra spravi v slovesen strah božji in utiša vsakršen glas razen glasu vere. Govori samo večnost.

LETA 1858 UMRL JURIJ DOLINAR

PRAVNIK, PEDAGOG, BIRMANSKI BOTER FRIDERIKA BARAGA (* 1764)

Otrok revnih gostačev iz Vovč v Poljanski dolini je s pomočjo dobrotnikov prišel v ljubljanske šole, od tam pa na Dunaj, kjer je študiral pravo. Postal je profesor cerkvenega prava in zgodovine na ljubljanskem liceju. Imel je tudi internat: sam je vodil vzgojo dijakov, gospa pa vzgojo deklet. Pri njih je od 1eta 1810 do odhoda na Dunaj (1816) stanoval Friderik Baraga. Med svojim drugim obiskom domovine leta 1858 je Baraga, škof-misijonar med Indijanci, šel pozdravit svojega botra in vzgojitelja, slepega starčka.

LETA 1862 ROJEN ANTON FUNTEK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC († 1932)

Ljubljančan Anton Funtek, po poklicu učitelj, je s svojo pesniško zbirko Izbrane pesmi (1894) vzbudil silen odpor pri predstavnikih moderne. Pisal je tudi mladinsko poezijo. Pomembnejše kot njegove pesmi so njegovi prevodi del svetovne književnosti (Shakespeare, Goethe, Hauptmann). Napisal je libreto za lirično opero Teharski plemiči (1890) Benjamina Ipavca.

 LETA 1866 ITALIJA IZVEDLA BENEŠKI PLEBISCIT

Po vojni med Italijo in Avstrijo je Beneška Slovenija v celoti spadala po Italijo. Italijanska oblast je hotela to odločitev dunajskega mirovnega sporazuma potrditi tudi s plebiscitom. Ker je bilo sovraštvo do Avstrijcev, ki so leta 1797 odpravili večstoletne pravice te dežele, veliko, je bil izid že vnaprej znan. Večina se je odločila za Italijo. Italijanska oblast pa je namesto nekdanje samouprave Beneško Slovenijo začela poitalijančevati.

več:
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA 1895 ROJENA KARLA BULOVEC

KIPARKA IN RISARKA († 1957)

Kiparka in risarka Karla Bulovec, poročena z dramatikom Ivanom Mrakom, je bila samonikla in dostikrat nerazumljena umetnica. Ustvarjala je razgibane risbe in plastike. Od večjih plastik se je v mavcu ohranil osnutek za spomenik Antonu Martinu Slomšku v Mariboru (1936) z Blažetom in Nežico, ki je po nenavadni poti prišel v Mariborski muzej. Med vojno so kip razžagali ter ga skrili pred nemškim okupatorjem. Od leta 1996 stoji, ulit v bronu, pri stolni cerkvi sv. Danijela v Celju.

LETA 1902 ROJEN AVGUST SFILIGOJ

odvetnik in politik († 1985)

Na rodnem Dobrovem v Brdih je končal osnovno šolo, licej v Gorici. Študiral je v Bergamu in po maturi je doktoriral iz prava v Padovi, kot odvetnik je delal v Gorici. Že v času študija se je pridružil uporniški skupini v boju s fašizmom mladih in bil leta 1927 med ustanovnimi člani uporniške organizacije TIGR in tajnik goriške Edinosti. Decembra leta 1930 je bil prvič zaprt za deset let, toda po štirih letih izpuščen, vendar pod stalnim nadzorom. Leta 1940 so ga znova aretirali, ga v konfinaciji obtožili vohunstva in v Trstu obsodili na 30 let zapora. Odsedel je skoraj tri leta, nato pa je bil zaradi kapitulacije Italije prost. Šel je k partitanom, vendar se ni strinjal z njihovim ravnanjem, prav tako tudi ne z novo jugoslovansko oblastjo po osvoboditvi ... zato ga je OZNA spet aretirala (ker je ljudi nagovarjal, naj obesijo slovensko zastavo brez zvezde). Po nekajmesečnem zaporu je bil izpuščen in leta 1947 sodeloval pri ustanovitvi Slovenske demokratske zveze, prve slovenske politične stranke v Italiji. Leta 1950 so ga zaprle italijnanske oblasti, da bi prestal še ostanek zaporne kazni iz leta 1941. Dokončno je bil oproščen šele leta 1971. Veliko je pripomogel pri organizaciji slovenskega šolstva na Tržaškem in Goriškem, ukvarjal se je z zgodovino in izdal dve publikaciji Slovenska demokratska zveza v Gorici 1947-1969 in Boj Slovencev pod fašizmom za narodne pravice. Njegova hčerka Majda je o njem napisala knjigo Kjer sem svoboden, tam sem doma (Življenje in delo dr. Avgusta Sfiligoja) (2005 v dveh delih)

o njem:
Naš rojak Avgust Sfiligoj je doživel, da so ga zaprli trije režimi: najprej fašistični, komunistični v Sloveniji, tretjič pa ga je spravila v zapor še demokratična republika Italija ga ja spravila. (Rafko Dolhar)

LETA 1911 UMRL JOSIP VOŠNJAK

POLITIK IN PISATELJ (* 1834)

Sin premožne usnjarske družine iz Šoštanja je bil po študiju medicine na Dunaju zdravnik v več krajih. Bil je liberalni politik tabora mladoslovencev in gospodarstvenik. Poskusil se je tudi kot pisatelj ljudskih povesti po Jurčičevem zgledu. V poznih letih je začel pisati tudi za gledališče. Njegova drama Doktor Dragan (1894) obravnava (že tedaj!) korupcijo v politiki.

LETA 1931 ROJEN KAJETAN KOVIČ

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC († 2014)

Mariborčan, ki je mladost preživljal v Poljčanah in je tegobe vojne in kmečko življenje spoznaval v pokrajini oib Muri (Mota pri Gornji Radgoni). Po vojni je šolanje (gimnazijo) nadaljeval v Mb in primerjalno književnost v Lj. Nekaj časa je bil časnikar, potem pa do upokojitve urednik pri DZS, od leta 1995 je redni član SAZU ... Pesmi je začel pisati v gimnaziji, znan pa je postal z zbirko Pesmi štirih (1953), v kateri je bilo poleg pesmi Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka tudi 26 njegovih pesmi. Sledile so tudi samostojne zbirke v katerih se ukvarja s človekom, ki se mora upirati silam modernega sveta, bivanjska in eksistencialna vprašanja (novi ekspresionizem) ... Pisal je tudi prozo, svoj doživljajski svet realistično opisuje v zbirki novel (Iskanje Katarine) in nekaj romanih. Znan je kot mladinski pisatelj in pesnik (Maček Muri, Piki Jakob ...), veliko pa je tudi prevajal (Rilke, Trakl ...)

nekaj njegovih verzov:

• Je zimski čas in je drevo / in lovcev črna četa / in je osamljeno telo / na poti v mrzla leta. // Je nežen čas, ko pod nebo / beži kristalna reka / in je izmučeno meso / živali in človeka. // Je čas, ko jezerske vode / okamenijo v ledu / in ko utrujene roke / obstanejo v neredu. // Je tihi čas in dolgi čas / po hišah in vrtovih. / Je ura, ko se toči mraz / vodeno po zidovih. // Ko zablešči ob svitu dne / iz sanj zeleno morje. /A eno samo sonce gre / počasi čez obzorje. (Zimski čas)
  
• Kako naj rečem svetu / da bo moj / kako naj mu rečem / da bi rad vsega / zdaj in za zmeraj / kako naj mu rečem / da ga zato ne bo manj / da bom vzel malo / samo kakšno zarjo / na robu jutra / vse drugo pa pustil / da bo žarelo naprej / nedotaknjeno / kako naj mu rečem / da me bo slišal / moj glas in moje srce / in moje roparske roke / na robu jutra? (Kako naj rečem svetu)
  
• Ko bomo spet v aprilu / in svet bo ves svetal, / takrat ti polno krilo / spominčic bom nabral. // Takrat boš dobre volje / in dobrega srca, / spominčica, čez polje / s pomladjo v krilu šla. // Kjerkoli boš obstala, / od tebe lep bo svet / in vsakemu boš dala / lahko svoj plavi cvet. // Ko bomo spet v aprilu / in svet bo ves svetal - / le jaz bom sam, brez male / spominčice ostal. (hčerki za bodoča leta)
  
• V tej sobi, kjer že dolgo vrsto let / živim, neopazno med vsakdanjimi predmeti / ozvezdja krožijo in je ujetih / veliko rim, spominov in besed. // Srce navidez negibnih stvari / oživljajo neki neznani kraji, /neko življenje, ki se sicer s pomišljaji / pregiblje, vendar ne stoji. // Vse ima svojo barvo, glas in zvok, / tudi venečih rož molčanje, / odrinjene in vendar žive sanje / in igre že pozabljenih otrok. // Mnogo preteklih, zaprašenih dni / se tukaj išče in razhaja / in vse umira in vse se poraja / iz muzike spominov in stvari. (Soba)

LETA 1999 UMRL P. JOŽE CUKALE

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR, PESNIK, SLIKAR (* 1915)

Slovenci smo imeli znamenite misijonarje, kot je bil Friderik Baraga med Indijanci, Ignacij Knoblehar v Sudanu, salezijanec Andrej Majcen na Kitajskem in v Vietnamu. Globoko v misijonsko zavest pa se je zapisal tudi p. Jože Cukale, ki je od leta 1950 misijonaril v Bengaliji, kjer je delo slovenskega misijona ob Gangesu s svojo smrtjo tudi končal. Luč sveta je zagledal na Cankarjevi Vrhniki na današnji dan kot najstarejši od sedmih otrok. Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot "vagonar" voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu "sumljivih", zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990). Nekaj časa je delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, zadnje leto pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju.

več:
F. Bole, Jože Cukale. Vsak misijonar ima dve domovini ...: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1988), 6.-10.
B. Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci: Priloga, v: Ognjišče 10 (1998), 35-48.
S. Čuk, Jože Cukale: Vse gre navzgor: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2000), 58-59.

nekaj njegovih misli ...

• Nekoč mi je nekdo rekel: "Vse gre navzdol!" Jaz pa sem mu odgovoril: "Vse gre navzgor!" Kajti kadar smo v krizi, takrat je tudi velik izziv za nas, da nekaj naredimo, da nekaj zgradimo, če se je karkoli podrlo.
  
• Vidim in opazujem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da bom pozdravil vsakega človeka, ki ga bom srečal na ulici. Zanimivo je, da so mi skoraj vsi odgovarjali, celo nasmehnili so se.
  
• Cerkev mora pričevati med tistimi, ki Kristusa še ne poznajo. Če bodo videli v meni Kristusa, če bodo videli v meni, da živim evangelij, potem se bodo najbrž približali.
  
• V Indijo sem prišel z namenom, da bom v to deželo prinesel Kristusa, a Kristus je tam že čakal, na ulicah in cestah Indije, treba je bilo samo, da mu ljudje odprejo svoja srca, da ga sprejmejo.
  
• Če Cerkev ne bo trpela, če ne bo šla skozi kalvarijo, evangelij ne bo prodrl. Kajti evangelij je pot križa, pot krvavih lis in to je pač resnica, s katero se je treba soočiti, če hočemo biti Kristusovi.
  
• Kristus je bil predvsem pričevalec, bil je tisti, ki je najprej s svojim življenjem privabljal množice. Treba je poudariti, da pričevanje veliko bolj privlačuje kakor beseda.
  
• Vsak dan sem lahko slab, vsak dan lahko zaidem, zato moram skrbeti, da samega sebe spremenim in da se pogovorim s sabo in s svojim Bogom.
  
• Slovo je vedno nekaj težkega, je pa tudi nekaj nujnega. Mi se pravzaprav v svojem življenju vedno poslavljamo. Slovo je obenem tudi nekaj slovesnega, ni samo nekaj žalostnega.
  
• Ti lipov les, slovenske lipe naše, / ko vzame v dlan te vaški lesorez, / razcveteš se v razpelo nove maše.
  
• Kako veličastno je sedeti pri Tvojih nogah in biti Tvoj molk, o Beseda!
  
• Temnordeče je obzorje, / bol je črna kakor morje. // Zrem na križ / in čakam svit...

LETA 2011 UMRL TONE PAVČEK

PESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC IN UREDNIK (* 1928)

Rojen na Dolenjskem, v Šentjuriju pri Mirni Peči, kjer je živel do svojega šestnajstega leta. Po prvem razredu so ga dali v Ljubljano (v marijanišče in kasneje v frančiškanski konvikt). V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in diplomiral na pravni fakulteti (1954). Dejaven je bil na časnikarskem področju, tudi novinar in urednik na RTV Slovenija, ravnatelj mladinskega gledališča in urednik Cankarjeve založbe, tudi presednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 2001 tudi član SAZU. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. Lahko rečemo, da je vse, kar je razmišljal, povedal, napisal ... , naredil v verzih. Zanj je bila osnova valovanje, valovanje morja ali dolenjske pokrajine, tak je bil njegov slog, tak človek je bil, vse je najprej zvenelo v njem. Verz je bil njegova zgoščena misel, njegovo igranje, njegova poezija, njegovo življenje ... Veliko je tudi prevajal rusko poezijo 20. stol. (Ahamatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski in Pasternak)

več:
B. Rustja, Pesnik in prevajalec Tone Pavček: Po sinovi smrti se mi je zdelo tudi pesnenje nesmiselno: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 6-10.

nekaj njegovih misli (verzov):

• Vse je na svetu za kaj. / Vojaki za boj in za marše, / raj, da se rima na maj, / otroci, da starajo starše.
  
• To, da gremo v stolpnicah ali po cesti brezbrižno drug mimo drugega, je mogoče še hujše kot to, da ranimo svoje.
  
• Življenje je vse mogoče: so klanci in ravne poti. Po bližnjicah se ne pride daleč. Treba je iti navkreber, v klanec, premagovati težave.
  
• Rane prizadeva človeška neumnost, ki se imenuje oholost, kot da si več od drugega, čeprav smo vsi enako božji in enako človeški, enako majhni in hkrati veliki in vsi enkratni.
  
• Odkriti moramo sposobnosti otroka in jih razvijati. Vsakemu moramo dati vedeti, da je lučka. Treba ga je spodbuditi, da sveti - v tem je čar.
  
• So stvari, ki so večne in jih ne moremo spremeniti. Tudi otroške narave ne. Poskrbeti moramo le, da imamo otroke radi, da od njih lahko črpamo radost do življenja, sokove mladosti, prešernost.
  
• Presoja, kaj je pomembno, je relativna. V mojih očeh je, denimo, pomembno, koliko si v ravnovesju s sabo, z razumevanjem sveta, samega sebe in svojih bližnjih.
  
• Na svetu si, da iščeš sonce. / Na svetu si, da greš za soncem. / Na svetu si, da sam si sonce / in da s sveta odganjaš sence.
  
• Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš.
  
• Med lici in poklici / gospoda je in raja, / a malokdo v resnici / je to, kar se izdaja.
  
• Menim, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim.
  
• Vsaka mama je prava mama, / dana za srečo in na veselje. / Prava. In ena sama. / Za vse življenje.
  
• Vsak človek je zase svet, / čuden svetal in lep / kot zvezda na nebu ... // Vsak tiho zori, / počasi in z leti, / a kamor že greš, vse poti / je treba na novo začeti.
  
• Pravo oko po resnici zrcali / pravo sliko sveta. / Pravo oko je tudi tako z očali, / a z dioptrijo srca.
  
• Prava beseda veliko zaleže / in žal besede ni treba zanjo. / A treba je, da si je vreden. / Seveda kot mož beseda. / Potem postaneš radobeseden / in beseda tvoja soseda.
  
• Vprašanje večnosti je temeljno vprašanje. Stoji v isti vrsti kakor vprašanja, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, čemu živim?
  
• Nič, kar se rodi, ni večno, / naj bo svoj kratek čas srečno! // Rod je za rodom bil ziban / v zibki. Zdaj zibke so žrtve / napredka. Prazne in mrtve. / Svet pa je pust in zariban.
  
• Staro malo zdaj velja. / Spraznjenost sedi za mizo. / V kotu bogkovem brblja / neutrudni televizor.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana

"Človek se mora ravnati po božjih zamislih."

O sebi je zelo nerad govoril in kar težko ga je bilo prepričati, da smo ga predstavili kot "gosta meseca" v Ognjišču ob 75-letnici njegovega rojstva (februarja 1990). Takrat je povedal, da je bil rojen 21. januarja 1915 na majhni kmetiji v Osredku, župnija Sv.Vid nad Cerknico. Po zaslugi tedanjega župnika Janeza Puclja, ki je bil tudi pisatelj in pesnik, je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je na tamkajšnji klasični gimnaziji leta 1936 maturiral. "Že od vsega začetka sem bil prepričan, da bom šolanje nadaljeval v bogoslovju. Spraševal sem se le, če sem sploh vreden." Misel na duhovniški poklic se mu je porodila že v otroških letih. "Doma je bila molitev nekaj tako rednega kakor vsakdanja hrana." Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, na praznik apostolov Petra in Pavla.

Pri izbiri novomašnega gesla "Povsod Boga" ga je vodila misel: "Če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni." Po novi maši so predstojniki želeli, da nadaljuje študij za doktorat. Odločil se je za dogmatično teologijo in za doktorsko disertacijo si je izbral temo "Naravno hrepenenje po nadnaravnem smotru po nauku sv. Tomaža Akvinskega". Leta 1944 je postal doktor teologije. Istega leta je napisal življenjepis mučenca Lojzeta Grozdeta (Mladec Kristusa Kralja), ki so ga umorili partizani v začetku leta 1943.

"Vse sem opisal zelo umirjeno," je povedal dr. Anton Strle, vendar pa je bila ta knjižica povod za njegovo zaporno kazen, na katero je bil obsojen kot katehet v Novem mestu, trajala pa je pet let. V zaporu je staknil jetiko. Ko je bil leta 1952 izpuščen iz zapora, je postal župnik v Planini pri Rakeku, kjer je ostal do leta 1957. Že leto poprej je začel predavati dogmatiko na teološki fakulteti v Ljubljani. Naslednje leto se je preselil v Ljubljano, v sobico nekdanjega Alojzijevišča, ki je bila njegovo bivališče vse do odhoda v večni dom. "Že drugo leto po prihodu na fakulteto sem moral spet v zapor.

Vzrok za to je bil obisk v neki hiši, kjer sem otroke bolj mimogrede vprašal, zakaj nič ne prihajajo k verouku. Pripomnil sem, da zase vem, da bi bil baraba, če ne bi bil veren. No, vse skupaj so tako obrnili, da silim otroke k verouku in da govorim, da so vsi, ki niso verni, barabe. Za to sem dobil šest mesecev zapora, odsedel pa sem le dva." Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956-1985). Na predlog jugoslovanskih škofov je bil imenovan za člana Mednarodne teološke komisije v Rimu, ki jo je vodil hrvaški kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za verski nauk.

Nasledil ga je kardinal Joseph Ratzinger, ki je v spremni besedi k tretji knjigi Strletovih Izbranih spisov (Božja slava živi človek, Družina, Ljubljana 1992) zapisal, kaj je začutil, ko se je leta 1974 prvič srečal s Strletom: "Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel." Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del je izredno obsežen: 45 knjig in skript, 75 razprav, 65 raziskav, 110 člankov in 36 prevodov.

Prevedel je odloke drugega vatikanskega koncila in jim dodal uvodna pojasnila. Napisal je tudi obširne razlage za Jezusove in Marijine praznike v knjigah Leto svetnikov. Za zdravje je skrbel z vsakdanjim sprehodom na ljubljanski grad, ki ga ni opustil, čeprav se je vrnil na smrt utrujen.

"Moram biti svež, da bom lahko spovedoval." Ta asketski mož je bil toplo človeški: našel je pravo besedo in dejanje dobrote za vse, s katerimi se je srečeval.

(pričevanje 01_2004)

LETA 1722 UMRL ANTONIO TARSIA

ORGANIST, GLASBENIK IN SKLADATELJ (krščen 1634)

Rojen v Kopru, kjer je že kot deček pel v stolnici, leta 1662 pa je postal stolni organist. Po letu 1710 je deloval kot skladatelj, ki je pisal v glavnem za praktično rabo, za bogoslužje v stolnici: maše, večernice, skladbe za božič, veliko noč, praznik sv. Nazarija ... To so vse baročne skladbe za različne zasedbe, namesto orgel uporablja navadno basovsko godalo (violon ...), čutiti je vpliv beneške glasbe in belcanta. Veliko je tudi prepisoval kompozicije beneških skladateljev 17. stol., njegovi notni zapisi so shranjeni v glasbenem arhivu stolnice v Kopru. Je eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti, ocenjujejo ga kot odličnega praktika, ki je zapustil bogato glasbeno zapuščino.

LETA 1855 UMRL MATEVŽ LANGUS

SLIKAR IN FRESKANT (* 1792)

Saj ste že slišali Župančičevo pesem Žebljarska, posvečeno Žebljarjem iz Krope? Njen ritem ponazarja enolično delo teh garačev, ki so že od nekdaj delali 'pri tekočem traku'. Ta napor so poznali tudi v nižje ležeči Kamni Gorici, ki je prav tako kot Kropa star železarski kraj. Železarstvo je bilo tod razvito že v rimski dobi, v srednjem veku je cvetelo fužinarstvo, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spričo rastoče železarske industrije začelo usihati. Nekaj časa je Kroparjem in Kamnogoročanom dajala vsakdanji kruh železarska obrt.

Sin kovača-žebljarja je bil tudi Matevž (Matej) Langus, ki se je rodil na današnji dan - v Kamni Gorici. Težko delo ob ognju in nakovalu je očetu izpilo življenjske moči, ko je bilo Matevžu komaj deset let. Tedaj je moral on, še nedoleten otrok, z delom v kovačnici preživljati sebe in svoje. Kot osemnajstletnik je v bližnji Radovljici opazoval celovškega slikarja (bolj pleskarja kot umetnika) Jana Schreibersa, ki je slikal sobe grofu Thurnu. Mojster je opazil vedoželjnega fanta in ga povabil, naj gre z njim v Celovec, kjer ga bo naučil teh umetnij. Toda Matevž se je čutil odgovornega za preživljanje domačih, zato se je vrnil h kovaškemu delu. Ko je za časa Ilirskih provinc Napoleon začel novačiti vojake, je Matevž pred vojaško suknjo pobegnil v Celovec. Pri Schreibersu je ostal šest let in se poleg slikanja naučil branja, pisanja in nemškega jezika.

več:
S. Čuk, Matevž Langus. Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1992) 24-25.

LETA 1868 ROJEN JANEZ KALAN

DUHOVNIK, UREDNIK IN PISATELJ, BOREC PROTI ALKOHOLIZMU († 1945)

Kot duhovnik je nekaj let deloval po raznih župnijah ljubljanske škofije; v silni želji, da bi se mogel popolnoma posvetiti delu za verski dvig ljudstva po Marijinih družbah in boju proti alkoholizmu, se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil vsestransko dejavnost. Kot apostola abstinence se ga je prijelo ime "Wasser Kalan" (vodni Kalan).

LETA 1963 UMRL MIRKO RUPEL

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR (* 1901)

"Najotipljivejši dokaz dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdali okoli 50 slovenskih tiskov. Cerkev so založili z vsemi potrebnimi, šolo z najnujnejšimi pomagali." Tako je zapisal slavist Mirko Rupel, največji strokovnjak za slovensko književnost v dobri reformacije, protireformacije in baroka, o čemer je veliko pisal. Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. Bil je človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil ... Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.

več:
S. Čuk, Mirko Rupel. Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2001), 22-23.

LETA 1972 UMRL IVAN ŠČEK

GLASBENI PEDAGOG , SKLADATELJ, DIRIGENT (* 1925)

Skladatelj Ivan Šček (s psevdonimom Štefan Kovač, ker je bil njegov oče kovač) je prvi glasbeni pouk dobil v župnijski cerkvi v rodni Vipavi. Po končanih glasbenih študijih je kot profesor in skladatelj deloval na Obali. Dolga leta je vodil pevski zbor koprske stolnice. Prvi je v Sloveniji uglasbil novi (pokoncilski) mašni obred.

LETA 1980 UMRL JOŽA VOMBERGAR

PISEC LJUDSKIH IGER (*1902)

Dramatik Joža Vombergar, rojen v Cerkljah na Gorenjskem, je pri nas malo poznan, saj je po letu 1945 živel v Buenos Airesu, kjer je bil delavec in železniški uradnik. Pred vojno je bil kot pravnik v različnih službah. Pisal je popularne ljudske igre za odre pa tudi za radio in velja za prvega slovenskega avtorja radijskih iger. S pisanjem iger je nadaljeval tudi v daljni Argentini, kjer je tudi umrl.

 LETA 1990 ODPRT KOBARIŠKI MUZEJ

Odprli so ga v baročni Mašerovi hiši. Muzejska zbirka v Kobariškem muzeju je zaradi legendarnih zgodovinskih okoliščin, svoje vsebine in postavitve naletela na izjemen odmev v Sloveniji in tujini. Že leta 1992 je muzej dobil Valvasorjevo nagrado, ki jo podeljujejo za dosežke na področju slovenskega muzealstva in za izjemne prispevke pri ohranjanju, predstavljanju in popularizaciji premične kulturne dediščine na Slovenskem in v zamejstvu. Najvišja slovenska nagrada je bila ustanovljena leta 1971 ob 150-letnici nastanka prvega slovenskega muzeja – Kranjskega deželnega muzeja (danes Narodni muzej Slovenije). Leta 1993 je Kobariški muzej prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993, kar daje muzeju mednarodni ugled. Po številu obiskovalcev je Kobariški muzej med slovenskimi muzeji med prvimi, med obiskovalci pa jih je kar dve tretjini iz tujine.

več:
A. Veber, Kobariški muzej:Slovenski muzeji, v: Ognjišče 3 (2012), 47-49.
na spletni strani Kobariški muzej

LETA 2000 UMRL ZDENKO LOVŠE

DUHOVNIK IN ZAPORNIK (* 1918)

Duhovniki, ki so bili v hudih časih po drugi svetovni vojni lju­dem pomočniki in tolažniki, so bili oblastnikom napoti. Zato so si zoper nje izmišljali lažne obtožbe ter jih obsojali na dolgoletne zaporne kazni. Večina njih je te kazni prestajala v raznih delovnih taboriščih. Eno takih je bilo v Medvodah, kjer so zapor­niki gradili elektrarno. Tam je bil med zaporniki tudi pred nedav­nim umrli duhovnik dr. Zdenko Lovše, čigar spomini z naslovom Ne jaz, ampak Bog, so pred nekaj meseci izšli pri založbi Družina. Odlomek iz te njegove knjige-pričevanja govori o doživetju božič­nega praznika v krutih okoliščinah kazenskega taborišča. Zaprtim trboveljskim knapom je Zdenko Lovše, ki se je izkazal ko odličen scenarist na proslavi Dneva republike (29. novembra), na njihovo željo narisal jaslice, potem ko so se knapi zakleli, da raje umrjejo, kot da ga izdajo. Ti "grobi" možje so domiselno priskrbeli vse, kar spada k božičnemu praznovanju: drevesce, okra­ske, sveče...

več:
S. Čuk, Duhovnik in zapornik Zdenko Lovše, Betlehemski čudež v Medvodah: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2001), 72-73.

LETA 2003 UMRL ANTON STRLE

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1915)

"Pokopavamo svetnika, to je resnica, čeprav bi profesor Strle temu ugovarjal, ampak to je resnica," je zatrdil nadškof Franc Rode 24. oktobra 2003 na ljubljanskih Žalah pri maši ob pogrebu dr. Antona Strleta, dolgoletnega profesorja dogmatike na teološki fakulteti v Ljubljani. Eno od potrdil njegovega svetništva je prelepo pismo, odposlano pozimi 1979 vojaku Vladu Bizantu, njegovemu nekdanjemu strežniku, duhovniku lazaristu, uredniku lista Prijatelj. Tam je med drugim zapisal: "Nikogar ne sodim po svojih zamislih, ker mi je že dolgo jasno, da se mora človek ravnati po božjih zamislih."
To načelo je bilo vodilo njegovega svetniškega življenja. Njegova svetilka, ki je izčrpala "olje" do zadnje kapljice, je ugasnila v zgodnjem jutru ponedeljka 20. oktobra 2003. Še prejšnji dan, v nedeljo, je v cerkvi Sv. Trojice, kjer je bil nad trideset let duhovni pomočnik, maševal in spovedoval. Ta župnija, v kateri je uršulinski samostan, se je od svojega duhovnega stebra poslovila z molitvijo in daritvijo svete maše. Pokojnemu se je bližal 89. rojstni dan, za sabo je imel 52 let duhovniške službe, v kateri se je vedno in povsod ravnal po svojem novomašnem geslu "Povsod Boga". Sam je bil globoko zakoreninjen v njem, zato ga je lahko drugim prinašal. O njem ni le prepričljivo govoril - zanj je pričeval!
Škofijski proces za beatifikacijo se je zaključil in zahvalna maša v ta namen je prestavljena na ugodnejši čas.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih misli:

• Vera, ki je bistveno odrešenjska, ni prvenstveno sprejem nekih resnic in zapovedi, marveč je celosten človekov odgovor , ki zajema njegov razum, voljo in ravnanje, torej celotno življenje.
  
• Popolnost ne obstoji v mnogoterosti tega, kar delamo, ampak v tem, da vse delamo dobro in v tistem duhu, v katerem je vsa svoja dejanja izvrševal naš Gospod. Potrebno je, da Jezus Kristus dela v nas in mi z njim.
  
• K višji in najvišji svetosti so poklicani vsi kristjani – brez razlike stanu in poklica. Nobenemu udu božje Cerkve dostop k svetosti ni zaprt, vsakemu je dana možnost, da ga Bog pokliče in vodi po svoji milostni izbiri. Vsak poklicani doseže svetost, če junaško in stanovitno živi iz prejete milosti.
  
• Križ je svetnikom kakor zakrament: pod nevidnim znamenjem križa sprejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.
  
• Površni kristjani, kakršni tako pogosto smo, radi več ali manj ogorčeno poudarjamo: "Cerkev bi morala..." Pri tem pa pozabljamo, kaj bi morali mi sami storiti. To toliko bolj, ker od Cerkve mnogo več prejemamo, kakor pa zaslužimo.
  
• Srce je kraj osebnostnega stika in srečevanja z Bogom. Kar prihaja iz "srca", se tiče duha in razuma, vesti in volje, svobode in zvestobe. Zato pa človek velja pred Bogom in pred samim seboj toliko, kolikor velja njegovo srce.
  
• O nikomer človek ne sme imeti svojega "pričakovanja", le tisto "pričakovanje" je pravo, ki ga ima Bog v svojih skrivnostnih načrtih. Samo ti so do kraja nesebični in temeljijo na poznanju, kakršno je nam ljudem povsem nedostopno.
  
• Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o "ponotranjenju" še tako lepe.
  
• Svetniki so najboljše priče Kristusovega vstajenja, s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevalci za resničnost evangelija, svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja.
  več:
  

LETA 2005 UMRL DANE ZAJC

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KNJIŽNIČAR (* 1929)

Zaradi političnih stališč in odpora do socialističnega režima je imel pri šolanju težave, izključili so ga iz gimnazije, ni smel na univerzo, imel težave pri vojakih ... delal je kot knjižničar v Ljubljani in pesnil. Je eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja: pisal je pesmi, poetične drame, eseje, tudi pesmi in pravljice in igrice za otroke. Iz njegovih misli veje izjemna svežina izraza, metafore, čustva ... kritiki so ga označili na meji med eksistencializmom in nadrealizmom.

nekaj njegovih verzov misli:

• Če srečaš sovražnika, / ga piči tvoja kača. /Ampak to delajo samo tisti, / ki imajo radi sebe / in si zelo zaupajo. / Tisti, ki se nimajo radi, / grejo v samoto, da bi tam srečali svojo kačo. / Da bi se z njo spogledali. / Da bi vzdržali njen pogled. (...)
  
• Z mano gre ta, ki ne gre. / Stopa za mano v moje stopinje. / Moje telo je njena navzočnost. // Ko grem po žlebu, po previsu, / ko se iz obraza v obraz spogledam / z jamo pod mojim razkorakom, / je zraven. // Da ne padeš, pravi. / Da ne padeš, ki je ni zraven, / saj je drugod. / Je bogvekje. // In je sonce za hrbtom. In veter. / In so zastave iz megle na vrhovih / in ni nobenega zvoka. / In je zraven. In je ni. / Njen glas je zaupljiv / šepet vetra v uho.
  
• Ko mislim na vse tvoje upe / ki so vtisnjeni v stopinje tvoje / jih sledim / stopinje ki se naenkrat / ugreznejo v meglo in blato / in mraz mokrotni // ko te pričakujem ko prideš / in tiho sedeš zraven mene / in vprašam A vse a vse je šlo / V trenutku, rečeš, v trenutku / neprištevnem je padlo dol dol / je zginilo // mislim kako si prišel z nogami / razžrtimi od zavratne poti / kako ti vidim brlijo oči brez odseva / in gledam kako padajo težki oblaki / čez ostrine sten / in slišim kako prebadajo smrekovi vršički / trebuhe temnega vetra .

LETA 2006 UMRL JANKO MODER

PREVAJALEC, UREDNIK IN PUBLICIST (* 1914)

»Rad prevajam, ker mi to nadomešča potovanja in mi razen izvirnika in slovarja ni treba nositi s seboj ne težke prtljage, ne daljnogleda ne drobnogleda, pa imam vendarle občutek, kaj vse odkrivam iz skrivnostnega podgobja tujih besedil.« Tako je o svojem prevajalskem delu, po katerem je najbolj zaslovel, povedal Janko Moder. O njem je šel glas, da je prevedel več knjig, kot jih lahko normalen človek v svojem življenju prebere. Šaljivo so trdili, da je v svojem izredno dolgem življenju prevedel "več kot sedem ton knjig"; čisto res pa je, da obsega njegov prevajalski opus več kot 700 naslovov. Janko Moder se je držal načela, da je treba vse prevajati iz izvirnika, kar pomeni, da je prevajal iz 25 evropskih jezikov! Toda ni bil samo prevajalec, temveč tudi izviren ustvarjalec kot pesnik in pisatelj. Veljal je za enega najbolj uglednih poznavalcev slovenskega jezika in sodeloval je pri pripravi več pravopisov. Pomembno je njegovo delo pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi.

več:
S. Čuk, Janko Moder (1914-2006): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 48-49.

LETA 2014 UMRL PAVLE MERKU

SLOVENSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG, SLOVENIST IN ETIMOLOG (* 1927)

"Meščan sem in kot otrok nisem doživel bogastva slovenskih narodnih običajev ter sem se slovenščine začel učiti šele pri petnajstih letih," je dejal leta 2002 za Ognjišče akademik Pavel Merku, rojen v Trstu. V času fašizma doma niso smeli govoriti slovensko, ker bi zaradi tega mamo in očeta takoj vrgli iz službe. "Slovensko govorico sem kot otrok slišal, ko so k nam hodili slovenski sorodniki, perica ter mlekarica, in z njimi se je mama pogovarjala po slovensko. Ko sem nekoč kot otrok ponovil besedo, ki sem jo slučajno slišal - šlo je za nekoliko grd ljudski izraz (pišmevrit) - mi je mama dala zaušnico. Nisem vedel, kaj sem zinil."
Ker pa je prepovedan sad bolj mikaven, se je mladi Pavle odločil za študij slovenskega jezika. "Slovenščina je bil moj prepovedan jezik in sem si ji zato posvetil z dušo in telesom in jo imam rajši kot ljudje, ki jo govorijo od rojstva." Res je sicer, da je zanimanje za jezike bila njegova strast in se je že zelo zgodaj odločil, da se bo ukvarjal z glasbo zaradi veselja, kruh pa si bo služil z jezikoslovjem.
Glasba in jezikoslovje sta se prepletala v njegovem življenju. Napisal je več strokovnih knjig, zlasti o zgodovini jezika ter nastanku priimkov in krajevnih imen. Istočasno pa je napisal tudi več koncertov, opero ter priredil več pesmi. Ob ženini smrti je uglasbil psalm Kakor jelen hrepeni... in ga posvetil dragemu prijatelju tržaškemu škofu Belomiju, ki je umrl kmalu za ženo. "Eno skladbo pa sem posvetil sebi. To je Rekviem," pravi. Imenoval ga je mašo ob prehodu. Njegov Rekviem, čeprav maša za umrle, je po avtorjevih besedah še bolj vesel kot Mozartov, saj zatrjuje, da opeva prehod v novo, polno življenje.

več:
B. Rustja, Pavle Merku: Namesto, da bi reševal križanke, rešujem jezikovne probleme: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (2002), 8-12.

LETA 2015 UMRL FRANCE BUČAR

POLITIK, PRAVNIK, PUBLICIST (* 1923)

Rojen v Bohinjski Bistrici. Med drugo svetovno vojno je bil kot dijak zaprt, najprej so ga zaprli Italijani, potem Nemci. Leta 1944 je zbežal iz zapora in se pridružil partizanom, s katerimi je maja 1945 vkorakal v Celovec. Kasneje je doštudiral na pravni Fakulteti in sprva služboval kot državni uradnik, nadaljeval pa je kot profesor na pravni fakulteti, s katere so ga v sedemdesetih letih odstranili in je tako postal disident. Sodeloval je pri Novi reviji (tudi pri 57.številki). Leta 1990 je šel v politiko. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in koalicije Demos. Sodeloval je pri pisanju slovenske ustave. Po prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni postal prvi predsednik slovenskega parlamenta. V tej funkciji je slovesno razglasil rezultate plebiscita (26. decembra 1991), in bil v najožjem krogu ljudi, ki so osnovali našo samostojno državo. V aktivni politiki je ostal kot poslanec še do leta 1996, ko se je iztekel njegov drugi parlamentarni mandat. Leta 1999 je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze. Kot ugledna osebnost je bil predsednik Slovenskega panevropskega gibanja in izdal je več knjig.

več:
M. Turk, dr. France Bučar: Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2010), 22-24.

nekaj njegovih misli:

• Danes vsi hočejo imeti več in več. Tako ne gre, glavni paradoks današnjega pogleda na svet, zlasti kapitalističnega, je, da hočemo vedno naprej in vedno več na svetu, ki je omejen. Ne moreš graditi na neki filozofiji, ki temelji na neomejenosti, v svetu, ki je omejen! Zato je vprašljivo, da se govori toliko o razvoju. Treba bi bilo govoriti o napredku, napredek pa pomeni, da svoje bistvene lastnosti ohranjaš, ne izgubljaš lastne identitete, pač pa jo oplajaš z novimi spoznanji.
• Človek mora spet poiskati pot k duhovnosti. Moderen človek je vero v Boga zamenjal za vero v znanost, znanost pa ne more dati vseh odgovorov, tudi znanost je omejena.
• Naše šole mladih generacij za domoljubje ne vzgajajo, nasprotno, vcepljajo jim občutek, da je to zastarelo, da ne spada v sklop miselnosti modernega človeka. Tako ustvarjamo pohabljene ljudi.
• Kako naj Slovenci ostanemo Slovenci? Razvoj je v tem, da ostaneš to, kar si; torej na zavreči tega, kar imaš, ampak dodajati nove lastnosti, kar pa seveda ne gre brez etičnega naboja. Če bomo moralo izgubili, bo tudi vse drugo šlo po zlu. Torej, zavest o lastni vrednosti ni napuh, to je zavedanje samega sebe in identitete. Identiteta je pogoj za bitnost človeka. Identiteto pa ohranimo samo s tem, da jo plemenitimo z novimi lastnostmi, od katerih niso samo novo znanje tehnologij, ampak novo znanje o duhovnosti, o lepoti, o etiki.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1745 UMRL JONATHAN SWIFT

ANGLEŠKO-IRSKI PISATELJ, PUBLICIST IN TEOLOG (* 1667)

Med knjige, ki jih bralci z veseljem jemljejo v roke že skoraj tri stoletja, spada tudi roman Guliverjeva potovanja, ki ga je napisal angleški pisatelj in satirik Jonathan Swift davnega leta 1726. Slovenski prevod smo dobili leta 1951, in je doživel več izdaj.

 njegova misel:

• Blagor tistemu, ki se mu posreči živeti vse dni lastnega življenja!
  
• V življenju je bolje želeti, česar nimaš, kot imeti tisto, česar si ne želiš.

LETA 1826 UMRL ANTON KLEMENTINI

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ (* 1744)

Doma iz Stare Fužine v Bohinju, šolal se je v Ljubljani in Pragi, bogoslovje študiral v Lj. in na Dunaju. Posvečen je bil leta 1768, služboval v Gor. Gradu, pri Sv. Petru v Ljubljani, na Igu, v Polju, nazadnje pa je bil kanonik in ravnatelj bogoslovja v Ljubljani. Izdal je Sveti križovi pot, ki ima 14 postaj, v skladu z jožefinskimi odredbami, pripravljen z besedilom iz Svetega pisma. Vsaka postaja obsega branje iz evangelija, nauk in molitev. Ob postajah so bili bakrorezi Avg. Zengerja po izvirnikih A. J. Herrleina. Namenjen je bil za zasebno uporabo in je doživel več ponatisov.

LETA 1876 ROJEN JANKO ŠLEBINGER

BIBLIOGRAF, LEKSIKOGRAF, LITERARNI ZGODOVINAR IN UREDNIK († 1951)

Kaj je poklic literarnega zgodovinarja in urednika, vemo, težje pa je umljivo, kakšno delo opravlja bibliograf in leksikograf. Izraza sta grška: bibliograf pomeni človeka, ki se strokovno ukvarja z bibiografijo, sestavljanjem po določeni tematiki urejenih seznamov tiskanih del; leksikograf pa je doma v leksikografiji - pripravljanju, sestavljanju, pisanju slovarjev ali leksikonov. Oboje zahteva ogromno znanja in po tem se je Janko Šlebinger odlikoval. "Predvsem pa je bil srčno dober in vedno nesebično pripravljen, da pomaga," je dejal o njem prijatelj Janko Glazer. "Bil je eden izmed tistih, ki več dajejo, kot jemljejo."

LETA 1878 ROJEN FRAN GRIVEC

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC TER EKUMENSKI DELAVEC († 1963)

Prvi slovanski papež sv. Janez Pavel II. je leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda za sozavetnika Evrope; ob 1100-letnici smrti sv. Metoda pa je izdal okrožnico Apostola Slovanov (1985). Vanjo so vtkana tudi dognanja Franca Grivca, profesorja vzhodnega bogoslovja in nauka o Cerkvi na teološki fakulteti v Ljubljani. Njegovo življenjsko delo je knjiga Sv. Ciril in Metod (1963). Grivec je redno sodeloval na srečanjih v Velehradu na Moravskem, kjer naj bi bil škofovski sedež sv. Metoda. Ta veliki Slovenec se je vse življenje poglabljal v nauk o Cerkvi, katerega profesor je bil na teološki fakulteti ljub­ljanske univerze; temeljito je raziskoval življenje slovanskih apos­tolov sv. Cirila in Metoda in močno si je prizadeval za edinost kri­stjanov.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_1998

 LETA 1918 UMRL VALENTIN ŽUN

slovenski pravnik in finančni strokovnjak (* 1873)

Rodil se je v Trbojah pri Smledniku, umrl pa v Ljubljani ob epidemiji španske gripe. Bil je gojenec Alojzijevišča, v Ljubljani je končal klasično gimnazijo, na Dunaju pa je študiral pravo in diplomiral leta 1899. Deset let je bil finančni uradnik in nadzornik po raznih krajih na Kranjskem (Litija, Črnomelj, Radovljica, Logatec) . Nato je dobil službo na finančnem ministrstvu na Dunaju, kjer je bil zaradi znanja romanskih in slovanskih jezikov odgovoren za hranilnice in posojilnice na Kranjskem, Primorskem, v Dalmaciji ... Napisal je več knjig s področja narodnega gospodarstva in javnih financ: Osebna dohodnina, Novi državnozborski volilni red ... V knjigi Osnovni nauki o narodnem gospodarstvu je bila prvič v slovenskem jeziku na jasen in poljuden način sistematično obdelana vsa tvarina narodnogospodarske. vede.

LETA 1920 ROJEN ŠTEFAN BARBARIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, prevajalec iz madžarščine († 1988)

Iz rojstnega Turnišča je obiskval gimnazijo v Murski Soboti, nato pred vojno in po njej študiral slavistiko na univerzi v Ljubljani, vmes (1942–1944) pa v Budimpešti. Po diplomi je bil gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju. V tem obdobju je začel prevajati razna literarna dela iz madžarščine (Dečki Pavlove ulice, Madžarske pravljice). V letih 1965–1972 je bil predavatelj za slovensko književnost v Zadru. Raziskoval je slovensko literaturo, vsa obdobja od protestantizma do moderne.

LETA 1921 ROJEN MARJAN MARINC

DRAMATIK, PISEC SKEČEV IN KOMEDIJ († 1990)

Kamničan Marjan Marinc je maturiral na gimnaziji v Ljubljani, študij na univerzi mu je pretrgala vojna. Že med njo je napisal več skečev s partizansko tematiko. Pozneje pa se je kot pisec posvetil radijski igri in gledališki komediji. Izmed gledaliških del, ki so jih uprizarjala predvsem amaterska gledališča, je bila največkrat uprizorjena komedija Poročil se bom s svojo ženo (1960). Napisal je več otroških radijskih iger (Maček Mustafa, Čarobni svinčnik), nekatere od teh so izvajale tudi tuje radijske postaje.

LETA 1921 ROJEN JOŽE J. LOVRENČIČ

PESNIK IN DRAMATIK († 1992)

Rojen v Podnartu pri Kropi, sin pesnika in pisatelja dr. Jože Lovrenčiča, po končani klasični gimnaziji v Lj je študij prava je prekinila vojna, od leta 1945 je bil po italijanskih begunskih taboriščih od leta 1948 je poučeval po osnovnih šolah na Goriškem in Tržaškem. Leta 1951 je odšel v Argentino, v Buenos Airesu je delal kot prevajalec in zasebni učitelj. Pisal je pesmi in jih objavljal (pod psevdonimom Košanov) v reviji Tabor in Meddobju (izbor 1990-92). Napisal je tudi tri drame (tragedija Izdajalec je bila uprizorjena 1966). Njegova zadnja pesniška zbirka Spoznanje je ostala v rokopisu – nekaj pesmi je objavila revija Meddobje.

nekaj verzov:

• Življenje... / le sanje, / drhtenje / in trpljenje / brez mej. / Življenje... / samota, / prepadi, / teme / brez sonca / luči mineva. / Življenje... / še poslednji sen, / še poslednji spev / ljubezni brezmejne, / ko pride objem / hladne neskončnosti. (Življenje)
  
• Že znova leto v večnost tone. / Gredo za njim vse želje, sanje / in vsi spomini sreče mi nekdanje. / Z menoj ostanejo samote spone. // Še vedno monotono je življenje, / brez sonca izgubljene sreče. / Trpelo bo srce mi hrepeneče / in v bujno rast pognalo bo trpljenje. // Kot še nikdar težé me razvaline. / Izgubljen padam, padam le v prepade, / kjer sonca ni, kjer me obdajajo temine. // V samoti mi minevajo otožni dnevi. / Zatrl bom brez smisla hrepenenja / in tožni bodo moji sanjski spevi. (Spoznanje)

LETA 1981 UMRL GABRIJEL BUKATKO

GRKOKATOLIŠKI NADŠKOF (* 1913)

Rodil se je blizu Slavonskega Broda v grkokatoliški ukrajinski družini. Študiral je v Rimu, kjer je doktoriral iz teologije in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1950 je postal administrator grkokatoliške škofije v Križevcih,1960 pa tudi naslovni škof križevske škofije. Po smrti beograjskega nadškofa Ujčića je leta 1964 postal tudi beograjski nadškof. Spomladi 1980 je bil iz zdravstvenih razlogov razrešen te službe in beograjski škof je takrat postal Alojzij Turk.Še naprej je do smrti vodil svojo križevsko škofijo kot "Arhijerej križevački". Bil je izstopajoča osebnost, imel je izreden glas in pevski posluh, ljubil je vzhodno liturgijo, na koncilu v Rimu so ga poznali vsi koncilski očetje po njegovi beli bradi (prijelo se ga je ime "barba bianca" - bela brada). Govoril je številne jezike, tudi slovensko se je dobro naučil. Veliko je potoval, obiskoval vzhodne katoličane, bil je član kongregacije za vzhodno Cerkev. Rad je prihajal v Slovenijo in bil tesno povezan z našo katoliško cerkvijo, pod njegovo upravo so spadali tudi grkokatoliški verniki v Metliki in Dragi. Z nadškofom Vovkom sta bila velika prijatelja. Velikokrat je v ljubljanski stolnici pel svoj priljubljeni Na mnogaja ljeta. Leta 1964 je v Logu pri Vipavi posvetil koprskega škofa Janeza Jenka. Nadškof Bukatko je imel široko slovansko srce in slovo od dobrega človeka in škofa je na pokopališču (Ruski Krstur v Bački) sklenila vednio v srce segajoča vzhodna "Večnaja pamjat" (Večen spomin).

več:
BOLE, Franc dr. Gabrijel Bukatko, škof dveh obredov in dveh največjih škofij v Jugoslaviji. (Gost meseca). Ognjišče, 1977, leto 13, št. 9, str. 7-10.

LETA 1984 UMRL JERZY POPIELUSZKO

POLJSKI DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI (* 1947)

"Če hočemo ostati duhovno svobodni ljudje, je treba živeti v resnici. Živeti v resnici, se pravi pričevati zanjo, jo priznavati ter se je zavedati vedno in povsod. Resnica je nespremenljiva. Resnice ni mogoče uničiti s takšno ali drugačno odločitvijo, s takšnim ali drugačnim ukazom ... Pogumno pričevanje za resnico je pot, ki vodi naravnost v svobodo." Te misli je povedal poljski duhovnik Jerzy Popieluszko med eno od svojih množično obiskanih "maš za domovino" v cerkvi sv. Stanislava Kostka v Varšavi vsako zadnjo nedeljo v mesecu v času, ko je general Jaruzelski na Poljskem razglasil vojno stanje. Zaradi svojega pogumnega pričevanja za resnico je bil tedanjim komunističnim oblastnikom trn v peti. Klicali so ga na zaslišanja, mu grozili, ga blatili po javnih medijih, med njegove najožje sodelavce so vrinili svoje vohune. Nič ga ni ustavilo. Do konca je ostal zvest svojemu duhovniškemu geslu: "Daroval sem se in se ne umaknem." Te besede so bile z rdečimi črkami napisane nad oltarjem sredi Trga maršala Pilsudkega v Varšavi ob razglasitvi mučenca Jerzyja Popieluszka za blaženega, 6. junija 2010.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2010

LETA 1986 UMRL IVAN MRAK

DRAMATIK, PISATELJ IN ESEJIST (* 1906)

Ljubljančan, sin gostilničarja (Pri Mraku). Obiskoval je klasično gimnazijo, po dveh letih pobegnil v Trst in jo nadaljeval ter končal na Ptuju. Že kot dijak se je odločil za življenje svobodnega umetnika. Leta 1925 je prvič nastopil s samostojnim dramskim delom, spoznal svojo življenjsko sopotnico slikarko Karlo Bulovec. V Zagrebu je študiral režijo, in do leta 1933 živel v Münchnu, Parizu in Pragi, kar je pustilo sledi tudi na njegovem pisanju. Po vojni je pisal tragedije in eseje in vodil svoje gledališče. V prvem delu ustvarjanja je pisal kratko prozo, ki je tudi njegova najboljša zvrst, pisal je tudi pesmi, kasneje pa je začel z eseji, ki jih je posvečal slikarjem in slovenskemu kulturnemu dogajanju. Vse od konca prve svetovne vojne do sedemdesetih let je pisal dnevnike. Napisal je več kot trideset himničnih tragedij, največji uspeh je bila uprizoritev zgodovinske tragedije v ljubljanski Drami, druge njegove drame pa so igrali v glavnem amaterski odri, saj ga je kritika zavračala, prav tako tudi profesionalna gledališča ...

 nekaj njegovih misli:;

• Jezus je luč, ki sije skozi stoletja in tisočletja, mi pa se ji bližamo ali se od nje oddaljujemo, jo blagoslavljamo ali preklinjamo, ob njej propadamo ali rastemo.
• Če bo človeštvo sploh hotelo obstati, bo moralo zavzeti povsem drugačen odnos do stvarstva, kajti vse to, kar počnemo zdaj, je nespoštovanje življenja.
• Brez krščanstva bi si sploh ne mogli zamišljati sveta, kakršen je danes, ker je krščanstvo pravzaprav predpogoj človečanskih pravic.

LETA 1988 UMRL MANKO GOLAR

MLADINSKI PESNIK, PRIPOVEDNIK IN PEDAGOG (*1911)

Mladinski pisatelj in pesnik Manko Golar je svoja težka otroška leta med prvo svetovno vojno preživljal v Ljubljani. Tam ga je slikar Fran Klemenčič upodobil s košarico jabolk. Slika je dala naslov eni njegovih knjig, v kateri Manko, sin Cvetka, poeta kmečke idile, pripoveduje o obiskih v njihovem domu v Ljutomeru, kamor so se preselili iz Ljubljane. Očetovo srce pa je ostalo na Gorenjskem, kjer mu je tekla zibelka.

 LETA 2014 PAPEŽ FRANČIŠEK

RAZGLASI ZA BLAŽENEGA PAPEŽA PAVLA VI.

Papež Pavel VI. (1963-1978) je pogumno in modro izpeljal do konca drugi vatikanski koncil. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini. Takrat je bil za njegov god določen 26. 9.
V začetku leta 2018 pa je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca 2018 je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je 6. avgusta, na dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.
Sv. Pavel VI. bi tako lahko postal zavetnik nerojenih otrok (tako je predlagal postulator v njegovem postopku), oba čudeža, ki ju pripisujejo priprošnji bl. Pavla VI., sta namreč povezana z nerojenimi otroki: »Pavla VI. bi torej lahko častili kot zavetnika nerojenega življenja.« Nekdanji papež Pavel VI. je namreč v znameniti okrožnici Humanae Vitae zapisal, da prekinitev nosečnosti, še posebej namerna, tudi iz terapevtskih razlogov, nikakor ne sme biti zakonito sredstvo za uravnavanje števila rojstev. Prav tako je okrožnica potrdila nasprotovanje katoliškega nauka umetni kontracepciji in sterilizaciji.

več:
ČUK, S, Papež Pavel VI. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 34-35
Silvester Čuk, Blaženi papež Pavel VI. (Pričevanje). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 30-31
Silvester ČUK, Sv. Pavel VI - papež miru (Priloga), Ognjišče, 2018, leto 53, št. 11, str 50-57.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 17. februar 1922, Dolenjske Toplice, † 18. oktober 2010, Ljubljana.

- Preživeli ste tri taborišča smrti: ustaško v Zagrebu, faistično v Gonarsu in komunistično v Teharjah. Ali lahko rečete, katero je bilo najhujše ?

Najhujše je bilo tam, kjer sta se srd in jeza skoncentrirala v maščevanje. Hudo je bilo v improviziranem ustaškem taborišču, a ker sem bil tam malo več kot dan, se mi ni posebej zapičilo v spomin. Tam je šlo predvsem za zavrelico tradicionalnega sovraštva med Srbi in Hrvati, a nam prostovljciem so očitali, da smo prišli reševat srbsko Jugoslavijo. Tudi pri Italijanih je šlo za stoletne zamere sosednih narodov, predvsem pa za zaničevanje, ki ga kaže zmagovalec do premaganca. Pri komunistih v Teharjah pa je bilo povrhu vsega še skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano, vodeno in podpihovano. Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv svojim nadrejenim. Zavoljo spodbujane krutosti in poniževanja je bilo to taborišče zagotovo najhujše.

- V Zagreb, kjer so vas potem ustaši zaprli, ste prišli kot prostovoljec.

Prostovoljci smo bili takrat največ študentje. Moja generacija je leta 1940 maturirala na klasični gimnaziji in mladostno navdušenje nas je pognalo, da smo šli branit domovino. Res pa med nami nisem srečal svojih "rdečih" sošolcev, ti so se takrat še držali pakta Stalina s Hitlerjem o nenapadanju. Tudi ko smo v Novem mestu zvedeli, da je padlo Skopje in nam je major, dr. Turk, naš profesor zgdovine, rekel, da je vojna zgubljena, smo hoteli iti naprej, pa čeravno bi se morali proti okupatorju boriti v gorah Bosne. V Zagrebu sem doživel nastanek ustaške države in prvič v življenju tudi taborišče.

- V taboriščih ste smrti gledali v oči. Ali je to spremenilo vaš odnos do smrti ? Se smrti manj bojite ali vam je misel nanjo še bolj zoprna ?

Še v svoji knjigi Otroštvo sem opisal doživetje smrtnega strahu, ko sva šla s sestro v zimski noči iskat očeta v sosedno vas skozi gozd, kjer naj bi se klatili tolovaji....Vsak smrtni strah, ki ga prestaneš, te zaznamuje. Gotovo pa je najhujši tisti strah, ko se ne bojiš samo smrti, ampak mučenja, trpečega umiranja in še česa okrutnega, povezanega z njo. In tak je bil naš strah v teharskem taborišču, zakaj slutili smo, da opiti vojaki ob pretepanju in vezanju z žico cejevce v resnici odpeljujejo v smrt, ne pa v drug lager, kot so nam lagali. Prav ta negotovost, up prekvašen s slutnjo najhujšega, je naš strah še potresala z žerjavico.Toda tudi strah ima svojo končno mero in lahko na svojem višku - ne bi verjel, če ne bi tega sam doživel - nenadoma uplahne. V knjigi Dotik smrti sem opisal tak primer iz Zagreba, ko so nas zjutraj ujeli ustaši. Ko je ustaš s puško meril vame, zleknjeniega v travi, sem se po smrtnem šoku zdajci sprijaznil, da bom umrl. In strah me je v hipu minil. Zdelo se mi je, kot da bi se po čudežu prelevil v neko drugo osebnost, boljšo in vrednejšo. ki bo vse hudo pretrpela, a se je zlo ne bo dotaknilo zares. Takšna doživeta stanja pa so gotovo mejne pozicije v življenju in mislim, da so tudi dosti bolj vplivala name, kot si priznam, še posebej pri mozganju o bivanjskih vprašanjih, ki odločajo o ciljih življenjske namerjenosti.

- Maloštevilni, ki so preživeli Teharje, niso o tem nikoli več govorili. Vi ste bili sposobni napisati knjigo. Zakaj ste o tem spregovorili ?

Že pred nedavnim je stopil v trgovini k meni dober znanec iz mladih let in mi zaupal :"Tudi jaz sem bil v Teharjah, ampak- pst !- tega nikomur povedati !" Tak strah so nam vcepili naši krvniki ! Vleče se kar naprej, ljudje se še vedno bojijo govoriti, kako je bilo takrat v resnici. Ne grejo na volišča ali pa celo volijo ne za tisto, kar vejo, da je prav, marveč za tisto, kar se jim zdi najbolj varno, če ne celo koristno. Nikoli nisem počel ničesar iz sovraštva, ničesar iz želje po maščevanju.Tudi te knjige ne. Veliko sem že prej pisal o doživetjih v Zagrebu in Gonarsu, Teharje pa nekako hranil za konec. Nisem jih še mogel preboleti, a dobro moreš pisati edino takrat, ko se obvladaš in si suveren. Sem si pa delal zapiske, a jih "zamaskiral", kakor da bi se stvari dogajale v ustaškem taborišču. Zavoljo varnosti ob eventualni preiskavi. A teharski pekel je ležal v meni kot nerojeno dete, že zaradi lastnega ozaveščenja sem ga moral spraviti na svetlo. Veliko pozneje me je preblisknilo, da bo najbolje vse tri taboriščne zgodbe združiti. In tudi to, da sem prvi dve pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji - toliko so me še pekli spomini nanje. Tudi s tem sem nekako izrazil svojo izkušnjo različnih stopenj zla, ki je bilo v Teharjah zagotovo najhujše.

- Ali so vam po odpustu iz Teharij ukazali, da ne smete govoriti o taborišču ?

"Pa da boš molčal!" smo slišali kar večkrat . Nič nismo podpisali, vem vsaj zase in za našo skupino , ki je bila takorekoč predzadnja, samo devet jih je še ostalo za nami tistega 28. avgusta 1945. Dobro smo vedeli, kaj zadene tiste, ki ne znajo molčati.

- Kako ste "pristali " v Teharjah, saj niste bili domobranec ? Ste pa knjigo Balantičevih pesmi opremili z ilustracijami. Ali je to pomenilo, da ste se opredelili proti revolucionarjem, ki so Franceta Balantiča ubili ?

Res je, nisem bil domobranec, a bil sem dobro obveščem, kaj se dogaja v Rusiji, saj sem bil že izmlada v katoliških organizacijah. Tudi ne drži, da se tedaj ni moglo zvedeti, kako je tam v resnici, bilo je kar nekaj literature, naj omenim samo knjigo Vrnitev iz URSS francoskega pisatelja André Gidea. Popravil bi rad tudi povsod ponavljano trditev, da so se naši ljudje uprli komunistični OF zavoljo ideoloških nasprotij, ne, uprli so se zaradi njihovih zločinov ! Orožje od okupatorja so vzeli šele potem, ko je rdeči teror okrutno pomoril že več sto nedolžnih ljudi, tudi cele družine z otroci vred ! To je bila od partije programirana in z nečloveškimi zločini izsiljena kolaboracija - le kdo bi mogel ravnati drugače, če je hotel zaščititi sebe in svoje družine pred rdečimi klavci ?

Ker nisem mogel v Zagreb na akademijo, sem želel študirati slikarstvo v Firencah, Balantič pa orientalske jezike v Neaplju. Nakazali so nama štipendijo, . a ker bi se morala vpisati v univerzitetno fašistično organizacijo, sva jo odklonila. No, v Italijo sva vseeno prišla, a kot interniranca v taborišče Gonars.

- Z Balantičem sta bila torej osebna prijatelja.

Odkar sva se spoznala. Njegov najintimnejši prijatelj pa je bil nedvomno France Kremžar. Midva sva se še posebej zbližala v Gonarsu. In potem, ko je kot domobranec iz postojanke v Grahovem dostikrat prihajal v Ljubljano, rad se je menil z menoj o umetnosti, med vojaki za to ni bilo prave prilike.

- Knjigo njegovih pesmi ste ilustrirali, ko še niste imeli akademije.

Sem pa od leta 1937 hodil v slikarsko šolo k Božidarju Jakcu. To res ni bila klasična slikarska šola, le svoje risbe in grafike sem mu prinašal. da jih je ocenil in mi svetoval, kako naprej. Nekajkrat sva tudi skupaj risala, ko je portretiral ali delal pastele v naravi. Ko je odšel v partizane, sem šel za kratek čas k Pavlovcu, potem pa v risarsko šolo k Francetu Goršetu. Tega sva prav midva s Tedom Kramolcem pregovorila, da jo je odprl za toliko mladih slikarjev "in spe".

Prve Balantičeve pesmi pa sem ilustriral še na gimnaziji, ko smo hoteli izdati dijaški almanah. ]al ni nikoli izšel, prehitela nas je vojna. Ko gledam nazaj, se zavem, kako sem bil na teh začetkih ob njegovih vrhunskih pesmih ilustrativno nebogljen, premalo likovno poetičen. Zakaj Balantič se je pesniško izražal predvsem v sugestivnih metaforah in tudi jaz bi si moral domisliti odgovarjajoče likovne prispodobe, da bi prav sozvenele s poezijo. Tega pa sembil zmožen šele po njegovi tragični smrti, ko sem z lesorezi kar ustrezno opremil njegov Sonetni venec.

- Po vojni so vas vrnili partizanom, ki so vas odpeljali v teharsko taborišče, kjer ste portretirali vojake in tudi oficirje. Ali vam je torej risanje rešilo življenje ?

Lahko bi rekel tako, vendar edino s pomočjo Mirana Tratnika. Ta udbovski oficie - niti ne vem, kakšen čin je imel - me je ob zaslišanju presenečeno pogledal : "A, ti si tisti, ki je v Gonarsu povsod risal?" se me je očitno spomnil. Namesto med cejevce na peščeni apelplac, odkoder so jih vsako noč odpeljavali kamioni, v smrt, me je poslal v B barako in me tako rešil najhujšega. Zares pa se ne morem spomniti, kako sem tam začel risati, sodim, da po nasvetu Mirana najprej kaj malega za stenčas in šele potem nadaljeval s portretiranjem vojakov. Zanimivo pa, da prav njega nisem nikoli narisal, najbrž sam ni hotel, da mu ne bi mogel kdo kaj očitati.

- Po vojni ste uspeli doštudirati, bili ste profesor na akademiji itd. Zdi se, da vam je življenje lepo teklo. Ste kdaj začutili zaznamovanost, da ste bili v Teharjah ?

Zaznamovan sem še danes, še vedno nisem enakovreden član te naše družbe, ki se v bistvu ni prida spremenila. Na vseh odločujočih mestih zadanete na ljudi, ki so "bivši", zdaj režimski, in torej sami čisto "demokratično", brez vsake "državne prisile", vedo, kako jim je ravnati, da bo "edino prav". Polena pod noge in zavijanje v publicistični "mrtvaški prt" doživljam še vedno. Ne poznam slikarja z Jakopičevo nagrado, ki bi mu v pol stoletja nobena pomembna državna galerija ne odkupila vsaj ene slike ! A za to, kar sem dosegel, lahko rečem, da se je zgodilo največ zaradi mojih posebnih znanj, ki jih drugi niso premogli. S francoskim tečajem kopiranja srednjeveških fresk sem bil prav za prav brez tekmeca pri nas. In tudi edini, ki je lahko prevzel na akademiji poučevanje kar štirih predmetov, akademija je z menoj prihranila denar za vsaj enega predavatelja."Pa še pisal bo za nas!", so postavili piko na i, ker so poznali moje obsežen likovno kritiški opus..©ele "v pomladi " sem zvedel, koliko so mi nasprotovali za hrbtom, ko sem pisal za "Naše razglede" - dva poznana intelektualca sta jih odpovedala, ker "ta belček piše vanje!" Kar nekajkrat se mi je prigodilo, da so mi naročene ilustracije najprej navdušeno sprejeli, potem "pa vse tiho je bilo" - nisem jih dobil nazaj, niti niso izšle, kaj šele da bi mi jih plačali. ]irija mi je že častitala za najboljšo otroško knjigo leta, a namesto moje je bila drugi dan v časopisu knjiga neke druge avtorice. In še in še bi lahko našteval.

- Ko sem se kot gimnazijec odločal za umetniški poklic, se mi je ta kazal kot zvišena, vseživljenjska služba lepoti", ste zapisali. Kako je potekala vaša odločitev za poklic slikarja, saj ste najprej študirali umetnostno zgodovino.

Ker nisem mogel po gimnaziji na akademijo v Zagreb, mi je Jakac svetoval, naj grem na umetnostno zgodovino, zraven pa hodim k njemu v uk.Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost. Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti : vsak želi postati največji, najbolj popolen in najbolj sugestiven umetnik, a je le malo možnosti. da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, prav za prav bogoiskateljstvo. »lovekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo menujemo Lepota ali Resnica.

- Sodobna likovna umetnost je danes poprečnemu človeku nerazumljiva. Kako vi gledate na ta problem ?

Za laike v umetnosti je bilo usodno rojstvo abstraktne umetnosti, ki ni več hotela upodabljati "realnih predmetov, kakor jih vidimo".Res je v sodobni umetnosti. ki želi biti presenetljiva, nova, avantgardna, nemalo povzpetniškega šarlatantstva, toda tudi v "showih","performansih" in različnih video prezentacijah je dosti resnih in odgovornih umetnikov pa zato dosti prave umetnosti. Temeljni problem je likovna nepoučenost širše publike, torej pomanjkljiva šolska likovna vzgoja, pa potem premalo časa, ki ga tak nepoučen gledalec posveča modernim umetninam. »e se bo večkrat srečaval z njimi, ga bodo - tiste zares umetniške - z močjo svojega žarčenja pritegnile, osvobodile predsodkov in se mu priljubile. Zato so pri širjenju razumevanja moderne toliko pomembne razstave in strokovna vodstva po njih. Ne smemo pa ustvarjalcem kratiti svobode ustvarjanja, zakaj samo taki bodo mogli rojevati resnične umetnine.

- Posebno se ta problem "zaostri" pri opremljanju cerkva, pri tako imenovani sakralni umetnosti. Kako vi gledate na današnjo opremljenost cerkva ?

Sam sem, že pred mnogimi leti, ob odprtju kiparske razstave v trnovski Finžgarjevi galeriji opozoril na to zanemarjeno potrebo, da bi Cerkev spet stopila v korak z modernnimi pogledi na umetnost. Rečem "spet", saj je bila ta vse do nastopa ekspresionizma in abstrakcije tudi božji hram najodličnejših umetnin. Res pa se je medtem močno spremenila vloga tega slikarstva, prej je poslikavalo cerkve z razlagami sv. pisma in življenja svetnikov, ker ljudje niso znali brati, sedaj je ta potreba odpadla. Moderna umetnost pa ne pripoveduje z zunanjo vsebino, marveč sugerira občutja z notranjo, rečemo, čisto likovno vsebino - razumeti to pa je problem, ki sem ga omenil že zgoraj. Z likovno vzgojo in večkratnim soočanjem s takšnim slikarstvom bi ljudje premagali svoj odpor do takšnih modernih slik in jih vzljubili.

- Slovenci imamo umetnika, ki spada v sam vrh svetovne sakralne umetnosti. - Marka Rupnika. Napisali ste strokovno oceno njegovega mozaika v grosupeljski cerkvi.

Slikarstvo patra Rupnika je zelo kompleksno, je pravcati večslogovni mozaik. Bil sem v odboru, ki je odločal o njegovi Prešernovi nagradi. Ne vem, kdo je zapisal neugodno oceno prve strokovne žirije in med drugim poudaril to, da je preveč epigonsko bizantinski, kar pa že na prvi pogled ne drži. Bizanc je tog, stiliziran v obrazih in postavah; Bizanc boluje od prenatrpanosti slikovnega polja - pater Rupnik pa ne pozna ne "horror vaccui" ne kakršnih koli geometriziranih stilizacij. Prej bi v njem odkrili prvine otroške risbe, tudi naive, zgodnje krščanske umetnosti in romanike, pravcato slogovno zmes torej, katero pa je njegova ustvarjalna moč znala zliti v spojino, v enovito in sugestivno žarečo umetnino. In to enakovredno v papeževi kapeli Karolini kot v grosupeljski cerkvi. Tu je za kompozicijsko jedro uporabil iz srednjeveških božjih hramov poznano mandorlo, ki pa ji je razsekljal obrise in jo spremenil na eni strani v odprto žrelo pošasti/predpekla, iz katerega iz groba vstali poveličani Krist rešuje Adama in Evo. Vse postave, tudi arhangela Mihaela in pozneje dodano Marijo, je sestavil iz barvnih porcelanskih ploščkov, prevladujoče ozadje pa iz koščkov različno barvnih kamnov, da monumentalna celota presbiterija zablesti kot mogočna belo okrasta kamnita hvalnica rodnemu Krasu. Zares uspela umetniška kreacija.

(gost meseca 11_2002)

pogovarjal se je Božo Rustja