LETA 1456 UMRL JANEZ KAPISTRAN

redovni prenovitelj in pridigar, SVETNIK (* 1386)

Janeza Kapistrana štejemo med velike može 15. stoletja. Leta 1416 je sprejel redovno obleko sinov sv. Frančiška in si prizadeval za obnovo prvotnega duha frančiškanskega reda. Ko je leta 1453 padel Carigrad in so pričakovali turški napad na Srednjo Evropo, je Janez Kapistran na več državnih zborih pridobival kneze za složen nastop pri obrambi krščanske zemlje. Po notranjem navdihu je vodil krščanske čete v boj in 22. julija 1456 rešil Beograd nevarnega obleganja.

LETA 1848 ROJEN MARTIN CILENŠEK

BOTANIK IN POLJUDNOZNANSTVENI PISEC († 1937)

Študiral je prirodoslovje na graški univerzi in poučeval v srednji šoli v Leobnu in gimnaziji na Ptuju. Svoje botanične, geološke in potopisne članke je objavljal v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Kmetijskih in rokodelskih novicah ... Znan je predvsem po priročniku Naše škodljive rastline v podobi in besedi v kateri je opisal človeku škodljive rastline, in tudi stranske učinke zdravilnih rastlin, celo bakterijske bolezni. (»Ako se hočemo izogniti nesreči in škodi, moramo najprej svojega sovražnika spoznati in ga potem tam v živo prijeti, kjer je najbolj občutljiv. Zatorej je vsakemu človeku več ali manj potrebno, da se seznani z rastlinskimi kvarljivkami; kajti le tako jim more priti do živega in jih zatirati s pridom. ne.«) Knjiga nje tudi bogat vir slovenskega rastlinskega imenoslovja (»Slovenskim imenom smo dodali v kazalu tudi latinska in nemška, dobro vedoč, da je to marsikteremu čitatelju na korist. Pod slikami pa smo slovenskemu imenu pridejali še latinsko, zató da ne more nikdo dvomiti, ktero rastlino hočemo zaznamovati s slovenskim imenom.«)

LETA 1887 ROJEN RUDOLF GOLOUH

UREDNIK, NOVINAR, DRAMATIK, prvi slovenski anarhist († 1982)

Koprčan Rudolf Golouh je kot prvi viden slovenski anarhist ustanavljal in urejal v Trstu v italijanščini pisana glasila, ki so širila revolucionarje ideje. Pred prvo svetovno vojno in med njo je sodeloval pri vseh tedanjih slovenskih socialističnih glasilih (Rdeči prapor, Naprej, Zarja). Poleg politične dejavnosti je tudi literarno ustvarjal kot pesnik in dramatik. Najpomembnejša so prav njegova dramska besedila, ki jih je pisal za slovenski delavski oder (‘kolektivna drama’ Kriza, 1927).

LETA 1908 USTANOVLJENA SLOVENSKA FILHARMONIJA

Glasbena matica je Koncertni orkester ljubljanske Društvene godbe preimenovala v Slovensko filharmonijo. Dotlej je glasbeno življenje v Ljubljani obvladovala Filharmonična družba, ki so jo vodili in usmerjali predstavniki nemškega kulturnega kroga, Slovenska filharmonija pa je zadihala bolj slovensko (izbor, repertoar ...) To je bil poklicni ansambel, ki je bil potreben zaradi slovenske večine v mestu. Že v prvi sezoni je imel skoraj dvesto nastopov. Deloval je do leta 1913, ko so ga zaradi pomanjkanja sredstev razpustili

... več o slovenski filharmoniji preberite v prilogi 12_2008

LETA 1921 UMRL JOHN BOYD DUNLOP

ŠKOTSKI IZUMITELJ (* 1840)

Do njegovega največjega izuma je prišlo po naključju, ko se je sin, ki se je vozil s triciklom s polnimi kolesi, pritoževal, da ga preveč premetava in trese ... Tako je 31. oktobra 1888 patentiral gumijasto zračnico, ki je bila na kolo pritrjena z usnjenimi trakovi in je blažila tresljaje. Izum je pomagal pri uveljavitvi kolesa, tedaj najbolj uporabljenega prevoznega sredstva, pa tudi motorja in pri hitrejšem razvoju avtomobilizma.

LETA 1922 ROJEN JANEZ KOLENC

PESNIK, PISATELJ († 2014)

Rojen na Mirni, nekaj časa je bil s starši v Kanadi, po smrti je bil postal sirota. Med šolanjem je bil osem let v Marijanišču v Lj, kjer je začel pisati pesmi. Leta 1942 se je vpisal na slavistiko, vendar ga je zaradi vojne moral prekiniti, po vojni je bil nekaj časa zaprt, se je vrnil domov i n organiziral kulturno delo, leta 1954 je končal študij in kot učitelj deloval v Novem mestu (mentor Stezic). V osemdesetih je pisal v Dolenjske razglede (osem pesniških listov), v devetdesetih pa so pesmi začele izhajati tudi v knjižni obliki (Jesen viharnik, V Deveti deželi, Pogovor z mrtvimi ... Goreča sveča ...). Pisal je tudi prozo za otroke (Kurji Marko ...),novele in črtice (Iskanje v blodnjah ...), satirično kratko prozo (Mikunda in Mikundiči), dramska besedila (Tri). Za svoje delo je prejel Trdinovo nagrado (1992)

LETA 1943 UBIT FRANČEK PRELOG

MLADI PISATELJ, CVET IN UPANJE LUKARIJE (* 1922)

Doma v Zagojičih (fara Sv. Marjeta niže Ptuja), gimnazijo je začel v Mb, prišla je vojna in študij je nadaljeval v Lj ob pomoči strica univ. prof. dr. Janžekoviča. Ta mu je bil drugi oče in mentor, vodil je njegovo duhovno rast. Poleti 1943 je Franček maturira in zatočišče mu je ponudila družina Drobnič v Dobrepolju, kjer naj bi preživel počitnice, da bi nadaljeval študij slavistike. Tam ga je presenetil preobrat leta 1943, skušal se je prebiti do Ljubljane, toda z dobropoljskimi vaškimi stražami se je znašel sredi najhujših bojev na Turjaku. Po predaji so ga vlačili po zaporih in ga v noči na 23. oktober ubili pri Jelendolu ... Franček je že v gimnazijskih letih pisal kratko prozo (Stari Vuk), njegove črtice so bile objavljene po smrti (Lukarija, Veliki sen, Trnovo cvetje, Povest vasi ...), pisal je tudi pesmi ... Rad je imel svoje domače kraje (Lukarijo, Ptuj, Haloze (Brezovec) ali Slovenske gorice), navezan je bil na domačo zemljo, z vinograd, sončno hišo sredi goric ...

LETA 1950 UMRL FRANC TERSEGLAV

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1882)

Ljubljančan Franc Terseglav je bil ena najvidnejših osebnosti katoliškega gibanja na Slovenskem na začetku 20. stoletja in med obema vojnama. Študiral je bogoslovje, a ni postal duhovnik, temveč se je posvetil časnikarstvu, pisateljevanju in prevajanju. Prevedel je tudi izbor besedil velikega angleškega misleca, blaženega Johna Henryja Newmana, ki so leta 1981 izšla v založbi Kartuzija Pleterje z naslovom Premišljevanja in molitve.

LETA 1958 NOBELOVA NAGRADA BORISU PASTERNAKU

Doktor Živago je eno najbolj znanih literarnih del iz druge polovice 20. stol.. Roman je bil v Sovjetski zvezi na seznamu prepovedane literature, zato je izšel najprej na Zahodu, in po svetu preveden v osemnajst jezikov. Avtor Boris Pasternak je bilo prisiljen Nobelovo nagrado zavrniti, ker je tako zahtevala oblast dobil eden največjih ruskih lirikov 20. stoletja Boris Pasternak, avtor romana Doktor Živago.

nekaj misli avtorja:

• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

LETA 1973 UMRL BERNARD AMBROŽIČ

DUHOVNIK, UREDNIK, PASTORALNI DELAVEC (* 1892)

Frančiškan, posvečen leta 1915 v Mb, deloval kot katehet v Kamniku, po študiju na ljubljanski ff je odšel v ZDA, kjer je deloval trideset let in v Lemontu ustanovil slovensko duhovno središče frančiškanov. Leta 1955 pa se je preselil v Avstralijo. Zelo si je prizadeval za beatifikacijo škofa Barage (ustanovil Baragovo zvezo). V ZDA je pisal v izseljenski list Ave Marija, v Avstraliji pa v mesečnik Misli, ki jih je tudi urejal.

LETA 1983 UMRL FRANC DOLINAR

duhovnik, cerkveni zgodovinar, arhivar, PREROK SLOV. DRŽAVE (* 1915)

Rojen v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno in kasneje klasično gimnazijo. Ob prepovedi Slovenske ljudske stranke (1929) je protestiral proti kralju, zato so ga izključili iz klasične gimnazije. Študij je nadaljeval v Škofovih zavodih, hkrati je leta 1939 končal tudi študij teologije na TEOF v Ljubljani. Po posvečenju je postal prefekt v Škofijskih zavodih v Šentvidu, vmes pa je do 1943 študiral cerkveno zgodovino in pravo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Maja leta 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško in nato v Rim, kjer je nadaljeval študij zgodovine. Leta 1968 je nastopil službo v tajnem Vatikanskem arhivu, kjer je delal tudi v času, ko so odkrili (Jože Markuža leta 1971) enega od treh ohranjenih izvodov Trubarjeve Cerkovne ordinge (Cerkvenega reda, 1574). Pisal je v Meddobje (glasilo Slovenske kulturne akcije) vrsto zgodovinskih študij, esejev in kritik. Med pomembnimi sta eseja o Grivcu in  Slomšku. Izšle so tudi tri njegove knjige: Slovenska državna misel, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 in zbirka esejev, razprav in člankov Slovenska katioliška obzorja (1990). Lea 1980 se je preselil v Gorico, pokopan pa je v Sovodnjah, saj mu totalitarni režim v Sloveniji ni odpustil njegovega odklonilnega stališča do komunizma. Imenujemo ga prerok slovenske države, saj si je tudi po zaslugi njegovega delovanja  ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence, vizionarje in zagovornike samostojne slovenske države (dr. Cirila Žebota, Franca Jeze ...).

nekaj njegovih misli:

• Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.
  
• V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.
  
• Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.
  
• Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine.
  
• Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

LETA 2018 UMRL ALOJZ REBULA

PISATELJ, ESEJIST IN PUBLICIST, ADADEMIK, KRŠČANSKI MISLEC (* 1924)

Rojen v Šempolaju pri Trstu. Po gimnaziji je študiral klasične jezika na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1949 tudi diplomiral. Na srednjih šolah v Trstu je poučeval latinščino in klasično grščino. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar. Napisal je več romanov, povesti, novel, nekaj dram ... je vsestranski pisec in ga uvrščajo v sam vrh slovenske literature ... Stalno piše dnevnik in nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Je pa tudi prevajalec. Napisal je dve knjigi teoloških razmišljanj ter se še oglaša s svojimi aktualnimi komentarji. Znan je po svojem izvirnem pisateljskem slogu. Zaradi splošne razgledanosti in izobrazbe imajo številni ljudje njegovo pisanje za težko.

Odkar se je približal krščanstvu, svoje vere ni nikoli skrival, ampak je velikokrat predaval katoliškim izobražencem, duhovnikom ter se velikokrat oglašal v verskem tisku. Tudi v času, ko to ni bilo zaželeno. Pri Ognjišču je leta 1985 izšla njegova knjiga petih iger Savlov demon.

več:
F. Bole, prof. Alojz Rebula, Mislim, da bo Sveto pismo ostalo vedno na častni polici slovenskih knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1985) 6-10.
B., Rustja, Alojz Rebula, Kažipot h krščanstvu (...): Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2004), 8-12.
M. Erjavec, Alojz Rebula: Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2014), 54-56.

nekaj njegovih misli:

• Kakor si vere človek ne vzame sam, ampak mu jo daje Bog, tako si je tudi ne ohrani sam, ampak mu jo ohranja Bog.
• Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje.
• Krščanstvo mora mlad človek vdihavati. Iz naše dobrote, iz našega veselja, iz naše vere v vstajenje.
• Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.
• Skrivnost trpljenja postane v krščanski perspektivi milost. Še več: postane privilegij. Snov, ki se po nadnaravni kemiji spreminja v slavo vstajenja.
• Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.
• Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.
• Vera je tem globlja, čim manj je fanatična. Tem močnejša, čim strpnejša je. Tem pristnejša, čim bolj je človeška.
• Če bo kristjan iz dneva v dan samo za las manj sebičen, manj sam sebi pomemben, manj sam sebi moder, bo s tem opravil najtehtnejšo akcijo, ki jo kot kristjan zmore.
• Na oltar srca si lahko vsakdo, kdor veruje Vanj, postavi križanega ali vstalega Kristusa, saj je zmeraj isti Gospod.
• Brez daru čudenja smo stari in dolgočasni, kakor je tudi svet star in dolgočasen.
• Bistvo krščanstva je pričakovanje, njegovi glagoli se spregajo v futuru, v veličastnem marširanju smo.
• Krščansko uresničevanje sploh ne pozna razkoraka med mislijo, besedo in dejanjem, ker je za kristjana vse samo dejanje.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Še slab mesec nas čaka do začetka nove zimske sezone, ko bomo spet stiskali pesti za naše športnike. V zadnjih sezonah so nas še najbolj razvajali smučarji skakalci in med njimi najbolj uspešen Peter Prevc. Pred novo sezono me je zanimalo, kako se pripravlja nanjo, predvsem pa sem ga želel povprašati o športnih izzivih in odnosa do tega športa, ki še zdaleč ni samo šport moči in mišic, ampak vsaj toliko tudi šport glave in psihologije. 

Peter, začniva s tvojim delovnim tednom. Kako poteka le-ta slab mesec pred začetkom svetovnega pokala?

Tedni postajajo čedalje bolj natrpani. Na prvem mestu so treningi. Treniram od osem do desetkrat na teden, tako dopoldan kot tudi popoldan. Včasih imam samo intenzivnejše dopoldanske treninge, drugič spet manj intenzivne treninge, ki pa so razdeljeni na dve enoti na dan. To so vse treningi v telovadnici, ko opravljam vaje za kondicijo, za moč, dvigujem uteži, delam vaje za eksplozivnost, odriv itd. Treningi so razdeljeni na pridobitev grobe fizične moči, drugo je trening tehnike skoka z imitacijo, kar prav tako lahko počnemo v telovadnici. Na skakalnico se odpravimo do trikrat na teden, kjer se dodatno pili posamezne elemente skoka. Vmes se je treba regenerirati, nabrati moči za nove napore. Popoldanski in večerni čas je precej zapolnjen z medijskimi in predvsem sponzorskimi obveznostmi, kjer sem gost na raznih sprejemih ali konferencah podjetij. Kar ostane časa, ga poskušam rezervirati zase in za družino.

...

Več v novembrski številki

"Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje ..."

Leto 2014 je 'leto svetniških papežev': 27. aprila je papež Frančišek razglasil za svetnika svoja predhodnika Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005), 19. oktobra pa je med blažene uvrstil Pavla VI. (1963-1978), ki je pogumno in modro izpeljal do konca drugi vatikanski koncil. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.

Znamenit je stavek, ki ga je Pavel VI. zapisal v svoji apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija (1975): »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.« S temi besedami morda najbolje označil svoje življenje in poslanstvo: bil je učitelj, predvsem pa pričevalec. Njegova življenjska pot se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concessio pri Brescii.

Oče Giorgio je bil odvetnik in ugleden politik, mati Giuditta pa tih in mirna žena. Giovanni Battista, poznejši papež, je imel dva brata, Lodovica in Francesca. Že v otroških letih je čutil veselje do duhovniškega poklica, ki ga je dosegel z mašniškim posvečenjem leta 1920. Kot duhovnik je želel delovati na župniji, med ljudmi, toda predstojniki so imeli z njim drugačne načrte. Po diplomi na papeški diplomatski akademiji je bil dolga leta v službi pri vatikanskem državnem tajništvu, ob tem pa glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov, kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik v vatikanskem državnem tajništvu in v vojnih letih je organiziral pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za nadškofa v Milanu, največjem industrijskem mestu v Italiji. Svoje apostolsko delovanje je začel z misijonom pod geslom Bog je Oče. Ko je bil po smrti Pija XII. (9. oktobra 1958) za njegovega naslednika izvoljen sv. Janez XXIII., je Montinija med prvimi imenoval za kardinala.

Zavzeto je deloval na koncilu, prenovi Cerkve, ki se je po Božjem navdihu lotil 'stari' papež Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo je kardinalu Montiniju dejal: »Priporočam vam koncil!«, kakor da v njem vidi svojega naslednika, kar se je dejansko zgodilo: 21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je v petnajstih letih svoje papeške službe posnemal: v službi evangelija je veliko potoval, veliko pisal in govoril, predvsem pa svoje besede in svoja dejanja potrjeval s pričevanjem življenja.

Eden njegovih najožjih sodelavcev je življenje papeža Pavla VI. strnil v oceno: »Lahko rečem, da je bila njegova značilna poteza to, da je bil vedno služabnik. Služabnik Kristusa in človeka, služabnik koncila in prizadevanja za njegovo uresničitev, služabnik na apostolskih potovanjih, v prizadevanju za mir, pri obrambi vere z okrožnicami, govori in vsem svojim učenjem; ponižen služabnik, velikodušen v dejavni ljubezni.« Med njegovimi okrožnicami je največ prahu dvignila okrožnica o posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), ki je izšla leta 1968 in obravnava pereče vprašanje uravnavanja rojstev. Mnogi, ki so po izidu okrožnice papeža ostro napadali, so čez nekaj let priznali, da je imel prav, ko je zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, ampak se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo, da pridemo do resnične sreče, ki je v spolnjevanju Božjega načrta za vsakogar od nas. Kmalu po izvolitvi za papeža je na duhovnih vajah zapisal: »Luč na svetilniku gori in sama sebe použiva. Toda ima nalogo, da sveti drugim, če mogoče, vsem.« V tej podobi je videl svojo poslanstvo. Poudarjal je, da moramo Jezusa čim bolje poznati, če ga hočemo v življenju posnemati, in da smo v njegovi šoli vedno učenci prve stopnje – začetniki.

Modro je vodil tri zasedanja drugega vatikanskega koncila in pod njegovim vodstvom je 2500 koncilskih očetov sprejelo šestnajst listin, smernic za Cerkev v sedanjem času. Kot pomoč za njihovo uresničevanje je ustanovil škofovsko sinodo. Ob zaključku tretjega koncilskega zasedanja je 21. novembra 1964 razglasil Marijo za Mater Cerkve, kar so koncilski očetje navdušeno pozdravili. Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen mnogih krivičnih sodb, zorel pa je v senci križa. On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi molitev križevega pota v rimskem Koloseju. Njegov križev pot se je končal 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori. V svoji oporoki je zapisal: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, in še bolj, ker si me, ko si me naredil kristjana, prerodil in namenil za večno življenje.« Dodal je: »Želim, da bi bil moj grob res v zemlji s preprostim znamenjem, ki označuje kraj in vabi h krščanskemu spominu. Nobenega spomenika zame.« Zdaj je dobil svoj 'spomenik' v zboru blaženih in v našem hvaležnem in vernem spominu.

pričevanje 11_2014 - Silvester ČUK

»Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil ... O, ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!« Tako se je v svojem govoru 29. septembra 440, ko je bil posvečen v škofa in je zasedel Petrov sedež v Rimu, obrnil k Bogu papež Leon. Zanašajoč se na Božjo pomoč, je s svojim modrim in odločnim delovanjem vidno posegel v dogodke Cerkve in tedanjega državnega življenja, da si je zaslužil naziv Veliki. Cerkev je vodil enaindvajset let. V tem času je dvakrat rešil Evropo in zahodno kulturo pred uničenjem: leta 451 je šel naproti hunskemu kralju Atilu, ki je s svojo vojsko prodiral proti Rimu, in dosegel, da se je umaknil v Panonijo; štiri leta kasneje pa je posredoval pri vandalskem kralju Gejzeriku, da ni požgal Rima. Kot najvišji učitelj Cerkve pa je branil in varoval čistost vere.

Umirajočimi me učijo resnice o življenju. Ob njih spoznaš, kaj je v življenju res pomembno.

s. Emanuela Žerdin

Prvi novembrski dnevi nas sami po sebi silijo v razmišljanje o smrti in o slovesu s tega sveta. S. Emanuela, ki dela v Hospicu, se vsak dan srečuje s smrtjo, a zaradi tega ni zagrenjena, ampak zatrjuje da so umirajoči ljudje učitelji življenja. Svoje bogate izkušnje delili tudi z bralci Ognjišča, časopisa, ki ji je, po njenih besedah, tako ljub. 

Ali lahko našim bralcem predstavite Hospic?

Gibanje je nastalo v Angliji konec šestdesetih let. Neka zdravnica je bila pretresena, kako delajo z umirajočimi bolniki. Začela je gibanje, da bi tudi z umirajočimi delali kot z osebami, ki imajo človeško dostojanstvo in ne bi nanje gledali kot na tiste, ki se jih je treba samo še znebiti. Gibanje se je širilo najprej po Evropi, sedaj pa je razširjeno tudi po Ameriki. Pred dvajsetimi leti je prišlo tudi v Slovenijo, kjer je bila začetnica tega gibanja dr. Metka Klevišar. Hiša Hospic je nekakšna 'posledica' tega gibanja. V njej delamo tisto, česar ne moremo z umirajočimi delati doma. Ena ekipa hodi pomagat tudi po domovih, kjer imajo težko bolne in umirajoče ljudi in ne vedo, kako bi jim pomagali. Pomagamo tudi v procesu žalovanja, tudi pri procesu žalovanja otrok, ko izgubijo starše ali pa svoje vrstnike.

... 

Več si preberite v novembrski številki Ognjišča

Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Letos mo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jih boste strgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in božično ter novoletno obdarovanje. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe. Vendar je v Miklavževi ponudbi predstavljen samo del naše široke palete knjig. V ponudbi so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle.

Decembrskemu Ognjišču bo dodana še posebna Božična ponudba s knjigami za božič in novo leto. Velikokrat za darila poklanjamo nekoristne stvari. Tudi zato vas vabimo, da podarjate knjige duhovne vsebine, ki jih bodo lahko obdarovanca tudi čez čas vzeli v roke. Knjige založbe Ognjišča želimo ohranjati po nizkih cenah, da so dostopne tudi ljudem s plitkejšim žepom.

Prav tako bomo decembrski številki dodali stenski koledar z barvnimi fotografijami iz narave in navdihujočimi izreki, mogoče ga bo tudi posebej kupiti. Kupiti bo tudi mogoče listni stenski koledar, ki bo vpet v januarsko Ognjišče. Pripravili smo tudi žepne koledarje, ki jih boste lahko dobili v naših poslovalnicah.

Za prihodnje leto smo primorani nekoliko prilagoditi, torej zvišati letno naročnino za Ognjišče. Pri župnijskih uradih bo ta za leto 2015 znašala 28,50 €, za naročnike po pošti pa 29,30 €. Cena posamezne številke Ognjišča bo 2,60 €. Naročnina kot tudi cena revije, je še vedno zelo ugodna, zlasti če se primerja z drugimi revijami in časopisi. Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite ali naročite tudi drugim.

V tiskarno smo oddali že 5. izdajo knjige Zgodbe za srečo v družini. Veseli smo, da je ta knjiga našla pot do tolikih bralcev, da je potrebna že 5. izdaja. Najbrž te knjige ni treba posebej predstavljati, saj jo priporoča že njen naslov in dobra sprejetost med bralci. Pripravljamo tudi knjigo spominov Od petrolejke do iPada znanega zamejskega duhovnika Dušana Jakomina, ki je dejaven ne samo kot duhovnik, ampak tudi na drugih področjih (časnikarstvo, glasba). Pri svojih devetdesetih letih je še čil in dejaven in, ker je živel v razgibanem obdobju zgodovine in na razgibanem prostoru, je doživel marsikaj zanimivega. Z izdajo spominov bomo to iztrgali pozabi.

Med vsemi ponudbami naj omenimo še, da bomo od 26. do 30. novembra navzoči na slovenskem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Vsi, ki boste obiskali ta sejem, si boste lahko ogledali naše nove knjige in te ter druge izdaje kupili po ugodnejši, sejemski ceni.

Mesec november začenjamo s praznikom vseh svetih in s spominom na naše rajne. Rajnih in svetnikov se dotika tematika pisem, pa tudi s. Emanuela Žerdin, ki dela v Hospicu in smo jo povabili za gosta meseca, življenjsko prepričljivo govori o smrti in umiranju. Na str. 16 pa si lahko ogledate knjige, ki vam bodo pomagale v procesu žalovanja ob izgubi najdražjih (Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze, Izgubiti otroka).

* 22. oktober 1911, Horjul, † 20. november 2009, Ljubljana

»Otroci naj čutijo, da so enakovredni sogovorniki«

Zibelka ji je tekla v preprosti kmečki hiši v Horjulu, kjer se je rodila 22. oktobra 1911. Imela je dve sestri, bratje so umrli še kot otroci. Na otroštvo, čeprav ga je skalila prva svetovna vojna, ko je bil oče na fronti, je imela lepe spomine. Po končani osnovni šoli v domačem kraju so jo starši desetletno poslali v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica šolska sestra. Tam je končala meščansko šolo in učiteljišče. Potem se je odločila za študij pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Med študijem se je ob pomoči staršev vzdrževala tudi z inštrukcijami. Leta 1935 je iz obeh predmetov diplomirala, leta 1939 je doktorirala iz pedagogike. Še pred tem se je poročila s Francetom Brenkom, svojim študijskim kolegom. V skladnem zakonu, ki je trajal 54 let (mož France, znan filmski zgodovinar, je umrl leta 1990), sta se jima rodila dva sinova.

Rada sta se z njima pogovarjala. »Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.« To spoznanje jo je vodilo tudi pri njenem pisanju, za katero je zajemala snov iz svojega otroštva in iz življenja svoje družine. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju. Takoj po vojni je bila med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri tej založbi. Kot urednica je spodbujala domače pisatelje k pisanju za otroke in mladino, izbirala je zanje tuja dela in tudi sama pisala. Malo pred koncem svojega življenja, ki se je izteklo 20. novembra 2009, je dejala: »Še zmerom gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.«

»Nikoli nisem mislila, da sem pisateljica«

Kristina Brenkova je začela pisati že pred drugo svetovno vojno ter objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Pisala je dejansko ves čas, nikoli veliko, a vztrajno. Po vojni je pisala igre za mladino s pravljičnimi besedi. Njena prva knjiga mladinske proze (Golobje, sidro in vodnjak) je izšla šele leta 1960. Potem pa so se porajale vedno nove, tako da se jih je 'nabralo' okoli trideset. Na vprašanje, odkod so vrele ideje, je odgovorila: »Ideje nikoli niso vrele. Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.« Večino svojega pisateljskega dela je namenila mladim bralcem, tudi najmlajšim. Kot urednica za mladinska dela je priklicala v življenje legendarne zbirke Čebelica, Zlata ptica, Mladi oder, Cicibanova knjižnica, pa tudi čudovite slikanice, ki so po njeni iznajdljivosti izhajale v številnih evropskih jezikih. Knjižnica Čebelica, namenjena otrokom v začetnem bralcem obdobju, obsega že približno 400 naslovov, izšli pa so v skupni nakladi več kot šest milijonov! Bila je presrečna, ker so otroci in tudi odrasli vse z veseljem sprejemali. »Zelo rada se spomnim na edinstveno zbirko Zlata ptica, v kateri je zbranih sto knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta. Kolikor poznam tuje izdaje, take zbirke nima nobena založba na svetu.«

Od njenih del za otroke je najbolj znana pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Kristina Brenkova je k nam pripeljala nagajivo Piko Nogavičko švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prva jo je prevedla v slovenščino in si z dovoljenjem pisateljice izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Za svoje delo je dobila tudi nekaj priznanj in nagrad, toda več kot te ji je pomenilo priznanje mladih bralcev.

"Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama!"

Bila je tudi med ustanovitelji tekmovanja slovenskih osnovnošolcev za Bralno značko, ki so jo prvič podelili leta 1961 na osnovni šoli v Prevaljah na Koroškem – torej to tekmovanje, ki spodbuja otroke k branju, letos praznuje zlati jubilej. Šole povabijo pisatelje in pisateljice na srečanje z otroki, da potem s toliko večjim veseljem vzamejo v roke njihove knjige.

»Veliko sem potovala, čeprav je bilo precej naporno,« je dejala Kristina Brenkova. »Najprej so me ravnatelji vprašali, ali imam avto. Nisem ga imela, vendar nisem nikoli zavrnila povabila. Imela sem občutek neke dolžnosti.« Povedala je, kako so se ta srečanja začenjala: »Ko sem prišla v šolo, so vsi pričakovali, da bom kaj povedala. Zelo dobro se spomnim, da sem v nekem razredu sredi Bele Krajine rekla: "Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama na odru, kar vi me kaj vprašajte!" In so začeli: "Ali imate kaj otrok, koliko so stari ..."« Ob teh srečanjih pa tudi pri svojem pisanju se je ravnala po pravilu: »Mene nikoli ni zanimalo vzgajati. Vedno sem imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.« Kako so ji bila ta srečanja z otroki po slovenskih šolah dragocena, potrjuje njeno priznanje: »Vse spominke, ki so mi jih dali po šolah, sem uvrstila med svoja odlikovanja.« Vse njeno življenje je bilo povezano s knjigo, zato upa, da bo bralna značka mladi rod spodbujala k branju. »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.«

obletnica meseca 10_2011

LETA 1726 ROJEN FRANC KSAVER KRIŽMAN

DUHOVNIK, IZDELOVALEC ORGEL († 1795)

Rojen v Braniku (Rihenberg na Goriškem), šolal se je v Gorici, kjer je končal bogoslovje in služboval v Št. Vidu (Šembidu-Podnanosu). Kasneje se je učil orglarstva pri Dalmatincu Nakiću v Benetkah, kjer je ta imel slovito delavnico. V svojem prvem obdobju se je Križman opiral na spoznanja beneške šole, v drugem pa bolj na nemško, tako kot se tudi njegovo delovanje deli na slovensko in avstrijsko. Pri nas je postavil orgle v Ribnici na Dolenjskem, v ljubljanski stolnici in v uršulinski cerkvi v Lj. Najbolj imenitne pa so njegove orgle pri sv. Florijanu na Gornjeavstrijskem, ki so bile ob postavitvi največje v Avstriji ...

LETA 1811 ROJEN FRANZ LISZT

MADŽARSKI SKLADATELJ IN PIANIST ( † 1886)

Rojen v gradiščanskem Raidingu, oče ga je učil igranja na klavir, na Dunaju je bil njegov učitelj Salieri, ko pa se je družina preselila v Pariz, je navezal poznanstva Chopinom, Berliozom ... Veliko je potoval po Evropi, se poročil in bival v Švici in Italiji. Doživljal je velike uspehe (slavil ga je predvsem ženski svet) pa tudi kritike. Po ločitvi je bil dvajset let kapelnik v Weimarju, kjer se je spoprijateljil z Wagnerjem. To so bila tudi njegova najbolj plodna leta, tu so nastala številna klavirska dela, simfonične pesnitve, dirigiral je Wagnerjeve opere ... Potem se je preselil v Rim, kjer se je po neuspelem poskusu poroke, posvetil duhovni in cerkveni glasbi. Papež Pij IX. mu je podelil čast opata, in proti koncu življenja je tako tudi njegova kompozicija, orkestrsko delo, in duhovna glasba doživela priznanje ... Ta posebnež, virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, nenehno potoval in komponiral, je v svojem življenju ustvaril 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih del ...

LETA 1868 UMRL MIHA KASTELIC

SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK IN KNJIŽNIČAR (* 1796)

Pravo je študiral na Dunaju, službo je dobil v Ljubljani v licejski knjižnici, kjer je bil knjižničar. Ko mu je bilo trideset let je začel objavljati svoje prigodne in ljubezenske pesmi. Zelo pomembno za oživitev slovenskega literarnega dela je njegovo urednikovanje pesniškega almanaha Kranjska čbelica, ki ga je tudi sam ustanovil. Uredil je tudi rokopise pesmi Valentina Vodnika, za ohranitev Čopove zapuščine, za obogatitev licejske knjižnice z deli iz zapuščine Jerneja Kopitarja ... Te njegove zasluge mu je priznal tudi Prešeren (sonet Mihu Kastelcu: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačim Parnasi. // Že vid'jo mesta se na njim vesele, / že sliš'jo se pesem sladki glasi / pognal je cvet, med nosijo čebele!).

LETA 1906 ROJEN DRAGO ULAGA

ŠPORTNI PEDAGOG IN PUBLICIST († 2000)

Doma iz Globokega pri Rimskih Toplicah, gimnazijo je obiskoval v Celju, učiteljišče v Mariboru, visoko šolo za telesno vzgojo v Berlinu in z diplomo postal prvi Slovenec z visokošolsko izobrazbo na področju športa. Bil je plavalni in atletski trener, strokovni sodelavec na ministrstvu v Beogradu, poučeval na srednjih šolah v Ljubljani in bil profesor na fakulteti za šport . Utemeljil je številne izraze s področja telesne vzgoje, sam se je tudi aktivno ukvarjal s telovadbo in se udeležil več telovadnih tekmovanj. Vsak dan je vadil, ne zato, da bi se mučil, ampak iz spoštovanja do svojega telesa ... Je avtor številnih knjig s področja telesne vzgoje, prvo je napisal že leta 1930 objavljal je članke in sodeloval v oddajah na radiu, veliko je tudi predaval (telesna vzgoja, šport in rekreacija), dokler je pisal in telovadil je tudi živel: dočakal je 94 let in bil vseskozi zgled v telovadbi duha in telesa.

LETA 1906 UMRL PAUL CEZANNE

FRANCOSKI POSTIMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1839)

Paul Cézanne je postavil temelje za ustvarjanje v 20. stol. (med impresionizmom in kubizmom). Doma v Aix-en-Provence, v Provansi na jugu Francije. Nekaj časa neločljiv prijatelj z Emilom Zolajem, študira risanje, v Parizu sreča impresionista Pissarra, ki je njegov mentor in skupaj ustvarjata krajine... Njegove slike so kasneje vztrajno zavračali in precej časa je trajalo, preden so ga sprejeli (Monet). Cézannovi vzorniki so bili Tizian, Giogione, krajinar Nicolas Poussin, Camille Pissaro. K ustvarjalnosti ga je spodbujala predvsem Provansa, kjer je v krajini našel svoj pravi navdih. Njegove umetnine so našle mesto v zgodovini šele precej pozneje. Cézannov slog predstavlja odmik od samo vizualnih vsebin do bolj intelektualne umetnosti.

LETA 1911 ROJEN SEVERIN ŠALI

PREVAJALEC SLOVANSKIH PISATELJEV († 1992)

Starejši bralci ne morejo pozabiti odlične knjižne zbirke Slovenčeva knjižnica, ki jo je pred drugo svetovno vojno in v letih med njo izdajal katoliški dnevnik Slovenec. V tej zbirki je leta 1943 izšel tudi izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja, ki ga je uredil pesnik Severin Šali. Veliko je prevajal, največ pripovedno prozo iz raznih slovanskih jezikov; iz ukrajinščine je prevedel izbrane pesmi Tarasa Ševčenka.

LETA 1911 ROJENA KRISTINA BRENKOVA

PISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA († 2009)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji 'predhodnici', pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

... več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

- Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.

- Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.

- Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

LETA 1922 USTANOVLJENA PRVA SKAVTSKA SKUPINA NA SLOVENSKEM

Poleti leta 1907 je Robert Baden-Powell na otoku Brownsea priredil poskusni tabor, na katerem je zbral dvajset fantov in jih uvajal v skavtsko življenje in njegova zamisel se je kmalu razširila tudi v kraje naše nekdanje ( jugoslovanske) države. Prvi shod poljskih in avstrijskih skavtov je bil že leta 1913 v Ljubljani, slovenski skavti pa so nastali leta 1922 po jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani, pri katerem so kot reditelji sodelovali tudi bosanski, srbski, češki in poljski skavti, in sicer med dijaki klasične gimnazije. Leta 1923 so ustanovili Župo skavtov, ki se je kasneje preimenovala v Dravsko skavtsko skupino in je bila vključena v jugoslovansko organizacijo. Prvi tabor so imeli v Kamniški Bistrici. Skavtstvo je bilo razpuščeno 10. junija 1941, zaradi začetka druge svetovne vojne (takrat je imela slovenska skavtska organizacija 1380 članov). Nadaljevalo se je izven slovenskih meja, najprej v begunskih taboriščih, kasneje pa med izseljenci v Argentini in Kanadi, pa tudi med slovenskimi zamejci v Trstu in Gorici ter na Avstrijskem Koroškem. Predvojni skavti in gozdovniki pa so v Sloveniji ustanovili leta 1951 Združenje slovenskih tabornikov, ki se je pozneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije. Slovensko skavtstvo v današnji obliki se je začelo leta 1984, ko je v Štepanji vasi v Ljubljani Peter Lovšin oblikoval vod Divjega goloba. Peter se je povezal s skavti iz Gorice v Italiji, se udeležil njihovega tabora in leta 1986 izrekel skavtsko obljubo. 31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), istega leta pa je potekal tudi prvi tabor v Žirovnici. V Sloveniji imamo 3 skavtske organizacije, ki skupaj štejejo približno 11.000 skavtinj in skavtov: ZSKSS – Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov<, ZBOKSS – Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov; ZTS – Zveza tabornikov Slovenije

»Skavti so svoje vrste bratovščina, na daleč jih spoznaš po sivih klobukih s širokimi krajevci; ti so dobri za sonce, za dež in še za marsikaj. Čim bolj je klobuk zgnjavljen in zamazan, tem bolj je nanj ponosen skavt, kajti mu je prav klobuk najvidnejša priča silnega junaštva in nezaslišanih prigod. /.../ Poznal sem skavta, ki je imel za klobukom pripeto celotno zobovje rajnke stare mame; podedoval ga je bil, in ker ga še ni potreboval za v usta, ga je dal za klobuk.« (Fran Milčinski: Skavt Peter)

LETA 1936 UMRL BR. FRANCE DROBNIČ

JEZUITSKI BRAT, MISIJONAR (* 1902)

»Misijonar mora biti vsem vse. Silno ga teži skrajno uboštvo, s katerim se uboštvo v naših krajih ne da primerjati ... V takih razmerah je težko govoriti o Kristusu in veri. Kako naj jih to zanima, ko so komaj napol živi! Vendar skušamo tudi v teh siromakih vzbuditi zaupanje v Boga. Silno težko nam je, ker so darovi iz domovine tako presahnili. Od ust si pritrgujemo, da se tudi tem sirotam vreča malo napolni, saj prazna ne more stati. Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se mora misijonar revežu dostikrat izogniti, ker mu nima kaj dati, čeprav bi mu od srca rad dal.« Tako je iz Bengalije, indijske pokrajine, kjer je deloval kot misijonar, pisal v domovino jezuitski brat France Drobnič. O njem je p. Miha Žužek, njegov sorodnik, napisal knjižico Misijonar pod Himalajo (Mala knjižnica Ognjišča, Koper 1985). »Pri pisanju tega delca me je vodila osebna hvaležnost,« pove na začetku. »Ko sem kot droben fantič gledal korenjaškega brata Drobniča, ki se je v beli misijonarski obleki – široko nasmejan, sijoč od sreče – poslavljal od domovine in znancev (leta 1929), se je v mojem majhnem srcu zasidrala neka velika misel. Od takrat mi je bilo vedno jasno, kam bo vodila pot mojega življenja.«

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2013

LETA 1943 UMRL ANTON DOKLER

KLASIČNI FILOLOG, PROFESOR, PREVAJALEC (* 1871)

Rodil se je v Višnji vasi pri Vojniku, gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer so ga zaradi snovanja slovenskega dijaškega društva iz šole izključili, zato je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. Po maturi je na Dunaju študiral klasično filologijo. Kot profesor grščine in latinščine je poučeval na gimnaziji v Kranju ter v Ljubljani na gimnaziji in učiteljišču. Vrhunec njegovega učiteljskega dela predstavlja obsežen in zanesljiv Grško-slovenski slovar, ki ga je v sodelovanju z Antonom Breznikom in Frančiškom Jeretom izdal leta 1925.

LETA 1965 UMRL PAUL TILLICH

NEMŠKO-AMERIŠKI TEOLOG IN FILOZOF (* 1886)

Štejejo ga med najbolj vplivne protestantske teologe 20. stoletja in je najbolj znan predstavnik tesnega povezovanja kulture in religije. V svoji Filozofiji religije pravi, da je religija usmerjenost duha k brezpogojnemu smislu, kultura pa je usmerjenost duha k pogojnim oblikam smisla.. V religiji zato vidi tisto brezpogojnost, absolutnost pomena, brez katere bi se vsi pomeni, ki jih izražajo in oblikujejo razne kulture in njihove stvaritve, sesuli. Religija izraža in uresničuje smiselnost vseh smislov. Če ni brezpogojne, zadnje in čiste smiselnosti, potem vse omejene in delne oblike smisla, ki jih izražamo v različnih kulturnih dejavnostih, izgubijo podlago za svojo osmišljajočo funkcijo.

nekaj njegovih misli:

- Kultura je izrazna oblika religije in religija je vsebina kulture.

- V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami.

- Pogumno gre človek naprej posebno v začetku svojega življenja. Vendar ta občutek je vedno v dilemi zaradi bojazni pred tem, kaj bo prinesla prihodnost... Končno, kolikor bolj prihajamo bliže neogibnemu koncu, doživljamo nepredirno temo in grožnjo, da bi utegnila biti naša lastna eksistenca morda le zgrešena.

- Prva naloga ljubezni je poslušanje.

LETA 1971 UMRL LEO VILHAR

SLIKAR IN MUZEALEC (* 1899)

Rodil se je v Velikem Otoku pri Postojni, že mlad je bil na soški fronti (na italijanski strani) in se kasneje boril med prostovoljci generala Maistra za severno mejo. Leta 1923 se je preselil v Jugoslavijo, potem pa kmalu odšel v tujino, kjer se je posvečal slikarstvu (na zasebni akademiji v Milanu), veliko je potoval, v Alžiriji in Maroku je preživel dvanajst let. Zelo nemiren duh, vedno in povsod je iskal predvsem eksotiko, vzhodnjaške motive ... Med vojno je bil zaradi političnega delovanja nekaj časa tudi zaprt, po vojni pa se je vrnil domov in živel v Postojni, kjer je bil eden od ustanoviteljev Notranjskega muzeja (tudi ravnatelj do upokojitve 1964) in prvi Primorec, član Društva muzealcev Slovenije. Veliko je tudi slikal, vendar doma ni bil tako cenjen kot v tujini ...

LETA 2010 UMRLA MARA KRALJ-JERAJEVA

SLIKARKA, ILUSTRATOIRKA, OBLIKOVALKA LUTK (* 1909)

Slikarka in keramičarka Mara Kralj-Jerajeva, hči glasbenika Karla Jeraja in Franje Vovk, pesnice z umetniškim imenom Vida Jerajeva, se je rodila na Dunaju. V letih 1925–1928 je študirala na keramičnem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljani pod vodstvom Franceta Kralja. Leta 1928 se je poročila z njegovim bratom slikarjem in kiparjem Tonetom, kar je kasneje pomenilo tudi umetniško sodelovanje pri poslikavi cerkva. Za božjepotno cerkev na Mengorah je leta 1929 izdelala oltarno sliko Tolminska Madona.

pripravlja: Marko Čuk