LETA 1741 ROJEN LEOPOLD VOLKMER

SLOVENSKI DUHOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ IN SKLADATELJ († 1816)

»Priprosto je blaga duša Volkmar živel, priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki,« je duhovniku in ljudskemu pesniku Leopoldu Volkmerju zapel hvalo blaženi Slomšek. Volkmer je v narečju zlagal basni, pesmi o kmečkem življenju in nabožne pesmi. Po njegovi smrti so izšle njegove Fabule in pesmi.

LETA 1816 ROJEN ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (+ 1894)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

LETA 1823 ROJEN JANEZ ČEBULJ

MISIJONAR († 1898)

Rojen v zaselku Virje pri Velesovem, leta 1855 je končal bogoslovje, bil kaplan v Kranju in na povabilo svetniškega škofa Friderika Barage odšel v Severno Ameriko, kjer je deloval med Indijanci in priseljenci. Njegove misijonske postaje so bile Michigan, Wiskonsin... vmes je bil nekaj časa tudi v Evropi in v Egiptu. Govoril je več jezikov, tudi indijanska narečja.

LETA 1841 UMRL JAKOB PRAŠNIKAR

duhovnik, učitelj in dobrotnik bl. Antona Martina Slomška (* 1784)

Doma je bil iz Kolovrata nad Izlakami. Bogoslovje je začel v Ljubljani, končal pa v Gradcu, kjer se je ob Janezu Nepomuku Primicu navdušil za slovenstvo (Societas slovenica). Po duhovniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Poljčanah, potem pa v letih 1811-1815 župnik na Ponikvi, kjer je začel z nedeljsko šolo, v kateri je zbiral dečke, ki jih je učil brati in pisati. Med prvimi učenci je bil Anton Martin  Slomšek. Župnik je videl njegovo nadarjenost in starše pregovoril, da so ga poslali v šole v Celje. Ko je Slomšku umrla mati, ga je materialno podpiral, njegov dobrotnik je ostal tudi po njegovem odhodu za župnika v Olimje. Še posebej potem, ko je Slomšku umrl še oče. Zato je imel Slomšek novo mašo kar v Olimju, za pridigarja pa je izbral Prašnikarja. Tudi kasneje sta ostala povezana. Slomšek je ob blagoslovitvi spomenika na njegovem grobu na Sp. Polskavi (1842) dejal, da je bil Prašnikar njegov oče, učitelj in prijatelj.

LETA 1874 ROJEN JOŽEF KLEKL ST.

KAT. DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, NABOŽNI PISATELJ, ZALOŽNIK IN UREDNIK (* 1948)

"O Kleklu so razpravljali in še bodo razpravljali pod mnogimi vidiki: goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda, voditelj tretjerednikov, nabožni pisatelj in pesnik, prosvetni in socialni delavec, narodni bu­ditelj." Tako je o Jožefu Kleklu zapisal škof Jožef Smej, eden najbolj­ših poznavalcev njegovega življenja in dela. Lojze Kozar, pisatelj in dolgoletni župnik v Odrancih, je o Kleklu povedal: "Klekl je bil zaveden Slovenec od mladih let do svoje smrti... Gotovo pa je njegova največja zasluga, da je v naših ljudeh budil slovensko zavest, zlasti v dobi najhujših priti­skov pomadžarjevanja, s slovenskim tiskom in še za časa Avstroogrske s slovenskim črkopisom."

več:
S. Čuk, Jožef Klekl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2004), 70-71.
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
M. Erjavec, dr. Stanislav Zver: Gost  meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.
knjiga: S. Zver, Jožef Klekl: prekmurski Čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

njegova misel:

• Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delo­vanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljud­stva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu ... Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje ... Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k ci­lju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire.

LETA 1913 ROJEN IGOR TORKAR

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, PRIČEVALEC DACHAUSKIH PROCESOV († 2004)

Eno najbolj znanih del pisatelja, pesnika in dramatika Igorja Torkarja, čigar pravo ime je Boris Fakin, je avtobiografski roman Umiranje na obroke, pričevanje o dachauskih procesih. Žrtve teh uprizorjenih političnih procesov so bili večinoma bivši interniranci: bili so obsojeni zaradi domnevnega sodelovanja z gestapom v taborišču Dachau in drugih nacističnih taboriščih. Torkar je bil obsojen na 8 let zapora, po 4 letih je bil pogojno izpuščen.

LETA 1917 ZADNJE PRIKAZOVANJE v FATIMI

sončni čudež

Od 13. maja do 13. oktobra 1917, se je Marija šestkrat prikazala trem pastirčkom – Luciji, Frančišku in Jacinti v Fatimi na Portugalskem. Ob prvem prikazovanju jim je naročila: »Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.« Pri tretjem prikazovanju jim je za hip odprla pogled v pekel, ki jih je navdal z grozo. Med šestim in zadnjim prikazovanjem pa je bila ogromna množica priča ‘čudežu s soncem’: začelo se je vrteti okoli samega sebe in na vse strani metati snope raznobarvnih luči.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.

LETA 1959 UMRL ANTON KUFOLO

SLOVENSKI DUHOVNIK IZ BENEČIJE, RESNIČNI "KAPLAN MARTIN ČEDERMAC" (* 1889)

Leta 1938 je pri Slovenski matici v Ljubljani izšel roman Kaplan Martin Čedermac, najbolj znano delo pisatelja Franceta Bevka, ki se je takrat skrival pod imenom Pavle Sedmak. Pisatelj je leta 1954 povedal, da je največ gradiva za to svojo knjigo, ki govori o fašističnem preganjanju slovenščine v Benečiji, dobil pri kaplanih. "Posebno eden izmed njih, ki še danes živi, zato ga ne imenujem, mi je dal obilo dragocenih podatkov." Kasneje je navedel tudi njegovo ime: to je bil Anton Kufolo, kaplan in župnik v Lazah v Nadiški dolini. Ko je po skrivnih poteh dobil v roke Bevkovo knjigo, je Kufolo v svoj dnevnik zapisal: "Vse, kar je v romanu, je do pičice resnično. Sedmak je s svojim trudom napravil monument vernim, poštenim, za božjo pravdo vnetim slovenskim duhovnikom in jih je tako odškodoval za neizrečno, brutalno trpljenje, kateremu so bili izpostavljeni, ko so padli v roke vseh božjih sovražnikov." Iz njegovega dnevnika izstopa lik duhovnika, ki je kot božji služabnik odprt za vse človeške vrednote, med katerimi je seveda tudi materni jezik, ki ga brani pogumno in vztrajno.

več:
S. Čuk, Anton Kufolo: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2009), 18-19.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA 1961 UMRL GREGORIJ PEČJAK

PROFESOR VEROUKA, SESTAVIL MOLITVENIK 'VEČNO ŽIVLJENJE' (* 1867)

Po drugem vatikanskem koncilu imamo bogoslužje v živih, narodnih jezikih. Prej je bilo v latinščini. Vsebino maše in drugih obredov so vernikom približali molitveniki. Najbolj je bil pri nas razširjen molitvenik Večno življenje (za otroke Pri Jezusu) Gregorija Pečjaka, profesorja verouka na ljubljanskih srednjih šolah. V ponovnih izdajah (1905-1957) je prinašal vedno več prevodov mašnih besedil.

LETA 1984 UMRLA ŠTEFKA BULOVEC

USTVARJALKA SLOVENSKE BIBLIOGRAFIJE (* 1901)

Bibliografija je po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del pa tudi veda o popisovanju in označevanju pisanih del. Sestavljanje bibliografij terja ogromno dela in veliko natančnost. 'Čebela' na tem področju je bila Štefka Bulovec, ki je dolga leta zbirala gradivo za slovensko bibliografijo. Že pred drugo svetovno vojno je obdelala 25.000 enot slovenskih tiskov, ki so izšli v letih 1913–1945, po vojni pa je to delo nadaljevala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

MOGOČE JE USTVARITI KULTURO SREČANJA IN SVET MIRU

»Dragi prijatelji, dober večer. Vesel sem, da se z vami srečam ob medverski tekmi za mir, ki jo boste odigrali nocoj na Olimpijskem stadionu v Rimu. Zahvaljujem se vam, da ste se s pripravljenostjo pridružili moji želji videti vrhunske športnike in trenerje iz različnih dežel, ki se pomerijo v športni tekmi in sicer z namenom pričevati za bratstvo in prijateljstvo. Moje priznanje gre vsem, ki so prispevali k uresničitvi tega dogodka.« Tako je papež Frančišek 1. septembra 2014 popoldne v avli Pavla VI. nagovoril nogometaše, pobudnike ter organizatorje tekme. Sveti oče je v nadaljevanju predstavil namen tekme, katere izkupiček je šel za človekoljubne projekte: »Nocojšnja tekma ... naj bo priložnost za razmislek o splošnih vrednotah, ki jih lahko nogomet in šport na splošno spodbuja: strpnost, medsebojno darovanje, sprejemanje, dialog, zaupanje v drugega. To so vrednote, ki so skupne vsaki osebi, ne glede na raso, kulturo ali veroizpoved.« Papež je poudaril, "da je mogoče ustvarjati kulturo srečanja ter svet miru, kjer verniki različnih ver, ohranjajoč svojo identiteto – ko sem prej rekel 'ne glede', kar gotovo ne pomeni, 'pustiti to ob strani', – ... lahko skupaj živijo v slogi ter medsebojnem spoštovanju."

V nadaljevanju je papež še dejal: »Vi veste, da je razlikovanje lahko tudi druga beseda za zaničevanje. Razlikovanje je zaničevanje in vi boste z nocojšnjo tekmo rekli 'ne' vsakemu razlikovanju. Verstva so še posebej poklicana, da prinašajo mir in nikoli sovraštvo, saj je v Božjem imenu treba prinašati le ljubezen. Verstvo in šport, razumljena v pravem pomenu, lahko sodelujeta ter ponudita vsej družbi zgovorna znamenja nove dobe, v kateri 'narod ne bo več vzdignil meča proti narodu' (prim. Iz 2,4).«

* 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju

Koristno bom izpolnila vsak trenutek življenja

Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je "urnik": ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.

Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.

"Po svetu hočem potovati, uživati in gledati"

Spomladi 1919 se je vrnila domov v Celje. Ustanovila je šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju, učila se je zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Sestavila je slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je potem služil na poti okoli sveta. 24. novembra 1919 se je z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem "erika" in s svojim slovarjem s celjske železniške postaje odpeljala proti Trstu.

Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov "spominke" - značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.

Med njenimi spisi so najboljši potopisi

Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov "pretočila" v knjige - potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.

Po sodbi poznavalcev so med njenimi spisi najboljši potopisi, ki so bili tudi največkrat tiskani in prevedeni (v slovenščino so prevedene njene knjige Samotno potovanje, Japonska novela, Doživeti svet). "V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek," piše Zmago Šmitek. "Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti etnološki značaj." Na splošno so knjige Alme Karlinove doživljale priznanja med bralci in kritiki.

Ob začetku druge svetovne vojne je Almo Karlinovo aretiral gestapo in bila je poslana v koncentracijsko taborišče, od koder ji je uspelo zbežati na osvobojeno ozemlje. Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. S prijateljico Theo Gamelin sta v revščini živeli na hribu Pečovnik nad Celjem, kjer je Alma 14. januarja 1950 končala svoje življenje. Pokopana je na Svetini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 10, str. 76.

★ 28. avgust 1890; Ribnica – Gorenja vas; † 12. oktober 1964, Ljubljana – Ježica

"Dajte plug mi, dajte brano, / dajte mi sejalnico"

Tako je Janez Pucelj zapisal v eni svojih pesmi, ko je bil že duhovnik – "sejalec na božji njivi". Rodil se je 28. avgusta 1890 v Gorenji vas pri Ribnici. Po končani osnovi šoli v Ribnici je opravil šest gimnazijskih razredov v Ljubljani, zadnja dva pa v Novem mestu, kjer je leta 1911 maturiral. Potem je v Ljubljani študiral bogoslovje ter bil 1915, v drugem letu prve svetovne vojne, posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej pet let kaplan v Šmarjeti na Dolenjskem, nato eno leto v Cerknici ter štiri leta na Blokah. Leta 1928 je postal župnik pri Sv. Vidu nad Cerknico.

»Dobro se spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplino, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico,« je zapisal dr. Anton Strle, takrat trinajstletni deček. Pri Sv. Vidu je ostal pet let. Za sabo je pustil lepo urejeno župnijsko cerkev, ki jo je bil našel zanemarjeno. Leta 1933 je odšel za župnika na Ježico; za ježensko župnijo ga je škofu Rožmanu priporočil pisatelj Finžgar, ki ga je želel imeti blizu zaradi njegovega sodelovanja v vseh takratnih verskih listih. Na Ježici je oral globoke brazde in sejal seme božje besede vse do svoje smrti – do leta 1960 kot župnik, zadnja štiri leta kot pomočnik.

Bil je goreč dušni pastir. Svoje vernike je hranil s kruhom božje besede z odličnimi pridigami, na katere se je vestno pripravljal in jih v celoti pisal. V predvidevanju, da bo župnija rasla, se je lotil povečave nove župnijske cerkve, ki je bila posvečena 1. maja 1960. Dobra štiri leta zatem, 12. oktobra 1964, ga je Gospodar življenja sprejel v nebeško svetišče.

"Kot školjka ob morju je moje srce ..."

Pesniti je začel zelo zgodaj; kot sedemnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve pesmi v Domačem prijatelju pod psevdonimom Bogumil Gorenjko; z istim pesniškim imenom ga srečujemo pozneje tudi med sodelavci Mohorjevega koledarja. Skupina novomeških gimnazijcev je v šolskem letu 1910/11 izdajala list Izpod Gorjancev (živel je samo eno leto), ki mu je bil pesnik Jože Cvelbar pisar in risar, Janez Pucelj pa je glavni pesnik.

Kot bogoslovec je svoje pesmi objavljal v Dom in svetu in v Mentorju. »Njegova pesem se naslanja na slovensko moderno, posebno na Murnovo romantično domačijstvo, ki se je v Pucljevem novomeškem krogu zavestno razvila v posebno vaško idiliko, v pesem kmečkih domov in polja, dobrovoljnosti in preproste lepote,« je sodil literarni zgodovinar France Koblar. S tem romantičnim domačijstvom so prežete tudi njegove črtice, ki jih je objavljal v Mentorju. Pucljevo poznejšo pesem in prozo označuje versko vzgojna misel. Vendar se tudi v teh letih ni čisto izneveril pesmi kmečkih domov in poljá. Poleg pesmi in črtic je objavil več podlistkov (povesti v nadaljevanjih) v Slovencu in Bogoljubu.

S področja versko vzgojnega pisanja so znani njegovi prispevki v Angelčku (Otroci se pogovarjajo s koledarjem, Otroški brevir). Duhovnikom je zapustil knjigo Kateheze za prvence (1943), za otroke je pripravil molitvenik Jezus, moj prijatelj (1944). Obsežno je njegovo prevajalsko delo (prevajal je predvsem iz nemščine). Zadnja leta svojega življenja je sodeloval z verskimi članki pri Oznanilu in Družini. Zadnja knjiga, ki jo je prevedel, je bila Hema Krška pisateljice Dolores Vieser, ki je izšla pri Mohorjevi v Celovcu (1957), ponovno pri Družini v Ljubljani (1988).

Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi

Pridigo ob novi maši Antona Strleta, uglednega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in slovenskega svetniškega kandidata, je Janez Pucelj začel z besedami evangelista Janeza: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! –Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči« (Jn 1,8).

»Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je nakazal toliko stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko luči ...« Pastirček Anton Strle si je zapomnil njegov recept proti grehu kletvine: »Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: "Tavžent mačkov!" pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« Otroke je po verouku vodil v cerkev pred Najsvetejše in jih učil tudi od daleč pozdravljati Jezusa v tabernaklju. Pri pobožnosti križevega pota v postu, je na prižnici molil naprej in se mu je "od ganjenosti za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal; podobno kdaj tudi pri molitvah na pokopališču popoldan na Vse svete".

Svetniški Anton Strle mu je bil posebej hvaležen za to, da mu je omogočil priti do duhovniškega poklica. Ko je bil prestar za redno šolanje, ga je eno leto učil latinščine, nemščine in drugih predmetov, da je uspešno opravil izpit in bil sprejet na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Na dan izpita je župnik Pucelj prišel v njihovo hišo in prosil, da so skupaj molili za njegov uspeh. Ko je stvar uspela, je Antonu veselo rekel: »Sčasom boš še za ministra ...« »Seveda nisem nikoli niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja.«

(obletnica mesca 10_2014

LETA 1851 rojen SIMON RUTAR

ZGODOVINAR, GEOGRAF IN ARHEOLOG († 1903)

»Očitalo se nam je že mnogokrat, da nimajo Slovenci zgodovine; a imajo jo gotovo, navedena knjiga nam to dovolj spričuje. Ako že obsega zgodovina Tolminskega, katero je le majhen del Slovenskega, celo knjigo, koliko več vse slovenske pokrajine!« je ob izidu knjige Zgodovina Tolminskega (Gorica 1882) zapisal naš zgodovinar Franc Kos. Zgodovinar, zemljepisec in arheolog Simon Rutar, njen pisec, ki se ga spominjamo na današnji dan, je sodil: »Ne nahajam boljšega sredstva, buditi in krepiti narodno zavest našega ljudstva, nego ravno v tem, da se mu podaja ogledalo njegove preteklosti.« To je naloga zgodovinopisja in Simon Rutar spada v »tisto skupino slovenskih zgodovinarjev, ki je v zadnjih desetletjih prejšnji stoletja postavila temelje zgodovinski znanosti pri nas. Postavila je znanje o slovenski preteklosti na trdna tla kritično pretresenih virov, ki jih je sistematično iskala in zbirala« (Bogo Grafenauer).

več:
S. Čuk, Simon Rutar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1991), 67.

LETA 1880 ROJEN FRANC KLEMENČIČ

slikar († 1961)

Doma iz Boštanja, v Ljubljani se je učil cerkvenega kiparstva, potem pa odšel študirat na Dunaj (dve leti), eno leto pa je bil tudi na akademiji v Munchnu. Živel je v Krškem in bil član umetniškega društva Vesna. Slikati je začel leta 1908 in njegova prva dela so predvsem realistični portreti (Starka ki šiva, Dolenjec ob oknu ...), krajine, prizori iz kmečkega življenja. Kasneje je svoj stil nekoliko spremenil: najprej uporabljal je tehniko širokega čopiča, med vojnama pa se je zelo približal impresionizmu ... slikal z lopatico in z zelo živimi barvami (Ob Ljubljanici ...). Njegova glavna dela so številne krajine, potem akvareli narodnih noš, Slovenska madona ...

LETA 1889 ROJENA ALMA KARLIN

POPOTNICA, PISATELJICA, PESNICA IN ZBIRATELJICA († 1950)

"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdajati drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njimi sledovi njegovih del." Tako je v svoji knjigi Pod košatim očesom (1938) zapisala Alma Maksimilijana Karlin, slovenska popotnica, pisateljica in pesnica (pisala je v nemščini) ter zbirateljica, ki se je spominjamo ob obletnici njenega rojstva. Njeno življenje je bilo vse prej kot "cvetoča livada", saj je prišla na svet napol hroma, morala je skozi hude ortopedske operacije, toda v tem krhkem telesu je bil silno močan duh, ki ji ni pustil mirovati. V dobrih osmih letih, od konca novembra 1919 do januarja 1928, je obredla ves svet in potem svoja doživetja prelila v knjige. Ko je padla v kremplje ljudožercev, si je rekla: "Mar nisem vedno marljivo delala, kar lahko končno Stvarniku položim k nogam?"

več:
S. Čuk, Alma Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2009), 76-77.

nekaj njenih misli:

• Najdi svojo pot; drzni si jo živeti.
  
• Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.
  
• Kaj pomaga tisoč templjev, če lastno srce ni svetišče?
  
• Oblike Enega smo, zrcalne slike njegovih misli, sanje, ki jih sanja On. Iskre plamena smo in njegova večna luč je tudi naša resničnost.
  
• S toplim razumevanjem podaj blodečemu bratu roko! Pomagaj najprej tistemu, kateremu se zdi življenje težko. Pokaži nove poti tistemu, ki mu usiha upanje!

LETA 1891 ROJENA EDITH STEIN

REDOVNICA KARMELIČANKA, DOKTORICA FILOZOFSKIH ZNANOSTI, SVETNICA IZ AUSCHWITZA († 1942)

"Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa resnično no­simo," je malo pred svojo smrtjo (9. avgusta 1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz zapisala karmeličanka s. Benedikta od Križa, bolj znana kot filozofinja in profesorica Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra v Rimu razglasil za svetnico in izrazil prepri­čanje, da bo "ta vzvišena hči Izraela in zvesta hči Cerkve utrjevala mostove razumevanja med Judi in kristjani". To je dejal že 1. maja 1987 v Kölnu, ko jo je razglasil za blaženo.

... več
S. Čuk, Edith Stein. Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1998), 62-63.
S. Čuk, Zavetniki Evrope: Priloga, v: Ognjišče 7 (2017), 58-63.

nekaj njenih misli:

• Pomiri se in molči! / Skoz vihar in noč / te zvesto vodi božja moč, / če tvoja vest bedi.
• Vse naše življenje je do najmanjših podrobnosti zarisano v načrtu božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet božja dobrota. Šipa ne sme biti umazana ali motna, sicer preprečuje izžarevanje Boga v svet.
• Moje življenje se sleherno jutro na novo začenja in se vsak večer konča.
• Molitev je Jakobova lestev, po kateri se človekov duh vzpenja k Bogu in božja milost sestopa k človeku.

več misli sv. Terezije Benedikte od Križa (Edith Stein)

LETA 1904 ROJENA MAKSA SAMSA

UČITELJICA IN PESNICA († 1971)

Bila je peta med desetimi otroki kmečke družine na Dolnjem Zemonu. Osemletno šolo je obiskovala pri redovnicah notredamkah v bližnjem Trnovem. V Ljubljani in Tolminu je končala učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih, toda kmalu je zaradi bolehnosti pustila službo in se vrnila domov. Bila je nadarjena pesnica, v pesmih, ki so izšle v zbirkah Nekaj pesmi (1924) in Bleščeče prevare (1964), je izpovedovala svoja razočaranja in razmišljanja. Bila je zaljubljena v Srečka Kosovela in 18. marca 1971 (na njegov rojstni dan) je zamišljena utonila v Veliki vodi (Reki).

LETA 1931 ROJENA MARTINA OROŽEN

JEZIKOSLOVKA

Rojena je bila v vasi Turje pri Hrastniku. Po celjski gimnaziji se je vpisala na ljubljansko slavistiko in 1957 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Na filozofski fakulteti je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino in za zgodovinsko slovnico ter dialektologijo slovenskega jezika. Doktorirala je leta 1966 z disertacijo Razvoj futuralno-modalnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja. Skoraj štiridesetletno pedagoško in znanstveno delo na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996.
Študijsko se je izpopolnjevala v Varšavi in Krakovu, pa tudi na Dunaju in v Gradcu. Raziskovala je predvsem zgodovinsko oblikoslovje in besedoslovje slovenskega jezika. Pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete je bila nosilka raziskovalne naloge Razvoj slovenskega besedišča. Krajšo dobo je vodila Dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, bila predsednica Slavističnega društva Slovenije in vodila več seminarjev slovenskega jezika, literature in kulture. Izdala je štiri znanstvene monografije.

več:
B. Rustja, dr. Martina Orožen, jezikoslovka: Gostja meseca, v: Ognjišče 1 (2022), 6-10.

LETA 1935 ROJEN LUCIANO PAVAROTTI

italijanski PEVEC, TENORIST († 2007)

Pavarotti se je glasbeno izobraževal v Mantovi, leta 1961 je zmagal na mednarodnem tekmovanju v Reggiiu Emiliji in postal član opere tamkajšnje opere. Po prvi veliki vlogi (Rodolfo v La Boheme) in nastopih v milanski Scali (1966) in newyorški Metropolitanski operi (1968) je sledila bogata pevska kariera, nastopal je na vseh opernih odrih sveta. Vrhunec je njegova glasbena pot dosegla leta 1990, ko je s skupnimi nastopi (s P. Domingom in J. Carrerasom) v času svetovnega nogometnega prvenstva, veliko pripomogel k popularnosti klasične glasbe.

LETA 1941 UMRL IVAN ROBIDA

PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK (* 1871)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

 LETA 1947 ROJENA s. SNEŽNA VEČKO

STROKOVNJAKINJA ZA SVETO PISMO IN MISIJONARKA

Sestra Snežna Večko je doma iz Kotelj na Koroškem. Po srednji šoli v Ravnah na Koroškem je stopila k uršulinkam. Teologijo je študirala na teološki fakulteti v Zagrebu in Ljubljani. Diplomirala je leta 1976, magistrirala 1979 v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Doktorirala je leta 1986 pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca na temo ‘Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji’. Leta 1991 je postala predavateljica na Teološki fakulteti. Predavala je na enopredmetnem in dvopredmetnem univerzitetnem študijskem programu ter na Visokošolskem strokovnem programu predmete, povezane s Svetim pismom. Sodelovala je pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino.

več:
B. Rustja, s. Snežna Večko, Misijonarka na Salomonovih otokih: Gostja meseca, v: Ognjišče 8 (2017), 8-13.

LETA 1956 UMRL LORENZO PEROSI

ital. cerkveni skladatelj, prenovitelj cerkvene glasbe (* 1872)

Italijanski cerkveni skladatelj Lorenzo Perosi, po poklicu duhovnik, se je glasbeno izobrazil v Milanu in Regensburgu. Leta 1898 je postal dirigent zbora papeške Sikstinske kapele v Rimu. Skladal je pretežno cerkvena dela, s katerimi si je pod vplivom cecilijanskega gibanja. Prizadeval si je, da bi italijansko cerkveno glasbo osvobodil premočnega vpliva opere in spet usmeril k tradicionalnemu slogu. Zložil okoli 40 latinskih maš, Te Deum, več oratorijev.

LETA 1964 UMRL JANEZ PUCELJ

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1890)

V župniji Ljubljana Ježica so leta 2003 pripravili spominski večer na svojega župnika Janeza Puclja, ki je prišel k njim leta 1933 in je tam ostal vse do svoje smrti na današnji dan. Na ta večer so povabili dr. Antona Strleta, ki se ga zaradi slabotnega zdravja ni mogel udeležiti, napisal pa je čudovito spominsko pričevanje o Janezu Puclju, ki je bil kot župnik v njegovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico njegov dobrotnik, ob njegovi novi maši pa slavnostni govornik. Svojo novomašno pridigo je Janez Pucelj začel z besedami: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez (Strle je pripisal: Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!« V spomin se mu je vtisnila tudi ta misel iz pridige: »Novomašnik! Ko boš izrekel spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov obraz.« Janez Pucelj si je kot plemenit človek, pesniška duša in vzoren duhovnik za to prizadeval vse svoje življenje.

več:
S. Čuk, Janez Pucelj (1890-1964): Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2014), 48-49.

LETA 1999 UMRL FRANCE HABE

GEOGRAF, ZGODOVINAR IN SPELEOLOG, RAZISKOVALEC NOTRANJSKEGA PODZEMLJA (* 1909)

Vrhničan France Habe spada med pionirje jamarstva pri nas. Raziskoval je zlasti podzemlje domačega, notranjskega Krasa. Ukvarjal se je z jamskim turizmom in varstvom kraških jam, posebej Škocjanskih jam. Napisal je tudi nekaj monografij (vodnik po Postojnski jami, vodnik po Škocjanskih jamah).

LETA 2006 UMRL CARLO ACUTIS

IT. NAJSTNIK, RAČ. GENIJ, BLAŽENI, zavetnik za odgovorno uporabo interneta (* 1991)

Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu v bogati družini, ki se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška, ki ga je s svojim zgledom vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Leta 1995 je začel hoditi v vrtec, kjer je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja.Počitnice je preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna, kjer je hodil vsak dan k maši ... rad je pomagal potrebnim. Leta 1997 je šel v osnovno šolo, naslednje leto pa k prvemu sv. obhajilu in odtlej je vsak dan hodil k maši, prejemal obhajilo, molil rožni venec ... ljudje so v njem prepoznali nekaj božjega. Sošolcem je rad pomagal pri nalogah, jih razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal 3D risanke in stripe. Bil je pozoren do vseh, pomagal je priseljencem, invalidom, zapuščenim otrokom, brezdomcem. V vsakem človeku je videl nekaj dobrega. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij, vendar je tudi internet uporabljal za oznanjevanje. Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo - tudi s pomočjo računalnika. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel za neozdravljivo obliko levkemije ... in po hudem trpljenju se je 12. oktobra ustavilo komaj petnajstletno Carlovo srce. Fant, ki je na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.

več:
B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.

nekaj Carlovih misli:

• Vsi ljudje so rojeni kot originali, a mnogi umrejo kot fotokopije.
• Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
• Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
• Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
• Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
• Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
• Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1773 UMRL FILIP JAKOB REPEŽ

ORGANIST, PESNIK, SKLADATELJ (* 1706)

Leta 1706 v Cerknici rojeni Filip Jakob Repež je bil organist v Starem trgu pri Ložu. Skrbel je za petje ob shodih pri cerkvici sv. Križa na Križni Gori. Na znane napeve je zložil več pesmi in jih s pomočjo duhovnikov izdal Romarske bukvice (1757) vsebujejo dvanajst pesmi, molitvenik in romarski priročnik Nebešku blagu (1764) tri, Romarsku drugu blagu (1770) pa petindvajset pesmi. Zbirka Štima božja, ki je vsebovala nedeljske, svetniške in priložnostne pesmi, ni bila tiskana, ker so »patroni odpovedali«.

LETA 1785 ROJEN LUKA ČEČ

JAMAR, ZAČETNIK SLOVENSKE SPELEOLOGIJE († 1836)

14. aprila leta 1818 je med pripravami na obisk tedanjega avstrijskega cesarja Franca I. in njegove soproge po naključju pri postavljanju osvetlitve našel vhod v globino jame. Dobil je službo pomožnega svetilničarja, pomagal je pri urejanju poti po jami, naredil bazen za človeško ribico, prošnjo za dosmrtno službo v Postojnski jami pa je zavrnil celo sam cesar. Čeč je pri raziskovanju jame odkril tudi prvega znanega jamskega hrošča – drobnovratnika, pri svojem pionirskem delu pa ni imel sreče, saj tega niso poimenovali po njem, kakor je navada. Tudi odkritje jame so sprva pripisovali drugemu človeku in je bil Čeč uradno razglašen za odkritelja notranjih delov Postojnske jame šele po smrti (leta 1854).

LETA 1807 UMRL JURIJ JAPELJ

DUHOVNIK, PESNIK, JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC (* 1744)

Prvi prevod Svetega pisma v slovenščino so pripravili naši protestanti: leta 1584 je izšla Dalmatinova Biblija, za tiste čase izredno delo. Okoli dvesto let pozneje smo dobili prvi 'katoliški' prevod Knjige vseh knjig v slovenščino. Prevajalsko delo je vodil janzenistično usmerjeni duhovnik Jurij Japelj, ki se je rodil na današnji dan. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa.

več:
S. Čuk, Prevajalec in slovničar Jurij Japelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1994) 20-21.

LETA 1874 ROJEN JOSIP WESTER

ŠOLNIK, planinec, PUBLICIST († 1960)

Zibelka mu je tekla v Dolenjih Raduljah pri Sevnici. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na raznih gimnazijah, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu; sestavil je nekaj srednješolskih beril, pisal pa je tudi o slovenski književnosti. Objavil je tudi nekaj planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je pripravil antologijo Slovenske balade in romance (1912). Za zbirko Naši veliki planinci je napisal izčrpni knjigi: Baltazar Hacquet (1954) in Dr. Josip Ciril Oblak (1958).

LETA 1896 UMRL ANTON BRUCKNER

avstrijski organist in skladatelj (* 1824)

Njegova mladost je bila povezana z glasbo: od pevčka v samostanu St. Florian pri Linzu, prek poučevanja glasbe v zakotni vasi blizu češke meje ... do stolnega organista v Linzu in profesorja na Dunaju. Glasbeno se je izpopolnjeval pri najbolj temeljitem učitelju tistega časa, dunajskem profesorju Simonu Sechterju, ki ga je leta 1864 tudi nasledil. Med njegovimi učenci je tudi Gustav Mahler. Bruckner je danes znan po svojih simfonijah, imel se je za Beethovnovega naslednika. Zelo pomemben je na področju cerkvene glasbe. Med največja njegova dela štejemo njegov Te Deum (zahvalna pesem "ljubemu Bogu iz hvaležnosti") in tri maše.

več:
E. Škulj, Anton Bruckner: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 9 (1990), 62-63.

LETA 1900 ROJEN MAKS MIKLAVČIČ

ZGODOVINAR CERKVE PRI NAS († 1971)

Po gimnaziji in bogoslovju (v duhovnika je bil posvečen leta 1923) je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani zemljepis in zgodovino, nakar je postal profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu, vzporedno je opravljal službo škofijskega arhivarja. Leta 1946 je prevzel predavanja cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti v Ljubljani. Raziskoval je zgodovino Cerkve na Slovenskem. Skupaj z Jožetom Dolencem je pripravil Leto svetnikov v štirih zajetnih knjigah (1968–1973). Prispeval je veliko dragocenega gradiva.

LETA 1912 ROJEN SMILJAN SAMEC

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PUBLICIST, DRAMATURG IN LIBRETIST († 1995)

V Trstu rojeni pesnik, gledališčnik in prevajalec je po študiju prava in slavistike deloval v Ljubljani. Pred vojno je bil dramaturg v Operi, po vojni pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča in Opere. O stroki, v kateri je deloval, je veliko pisal. Znani sta njegovi knjigi Operne zgodbe in Operni spevi. Bil je urednik Slovenskega gledališkega leksikona.

LETA 1926 ROJEN JOŽE TOPORIŠIČ

JEZIKOSLOVEC († 2014)

Kmečki sin z Mosteca pri Brežicah je hodil v osnovno šolo v Dobovo, gimnazijo je po medvojnem izgnanstvu v Šleziji in na Poljskem končal v Mariboru. Študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je zaključil z doktoratom. Kot lektor slovenskega jezika je služboval v Zagrebu, od leta 1963 je predaval slovenski knjižni jezik in stilistiko v Ljubljani. Slovenščino je približal sodobnemu jezikoslovju in vanjo uvedel precej novosti, ki jih je utemeljil v svojih razpravah, pogosto polemičnih. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

LETA 1962 SE ZAČNE DRUGI VATIKANSKI KONCIL

KI GA JE SKLICAL PAPEŽ sv. JANEZ XXIII.

Vesoljni cerkveni zbori (ekumenski koncili) veljajo za trenutke najbolj slovesnega izvrševanja učiteljsko-vodstvene službe, ki pripada celotnemu zboru škofov kot naslednikom apostolov. Na vesoljnem cerkvenem zboru se posvetuje celoten episkopat pod papeževim predsedstvom v ‘zbornem’ (kolegialnem) dejanju. V zgodovini Cerkve so imeli koncili zelo velik pomen. Drugi vatikanski koncil je bil nadaljevanje prvega vatikanskega koncila (1869-1870), ki je zaradi tedanjih političnih razmer ostal nedokončan. Izdal je le dve konstituciji: o razmerju med vero in razumom ter o papeževem prvenstvu in njegovi nezmotnosti v verskih in nravnih stvareh. Janez XXIII. si je cerkveni zbor, ki ga je sklical, zamišljal kot pastoralni koncil, saj je izvajanje službe cerkvenega učiteljstva že po svojem bistvu ‘pastoralno’, namenjeno ljudem, ki so deležni Kristusovega odrešenja.
Sad drugega vatikanskega koncila je 16 dokumentov z različnimi nazivi (4 konstitucije – najpomembnejši dokumenti, 9 odlokov in 3 izjave), ki so začeli nastajati kmalu po napovedi koncila. Pripravljeni so bili osnutki v 10 predkoncilskih komisijah in 3 tajništvih, katerih člani so bili škofje in teologi. Osnutke so poslali vsem škofom katoliške Cerkve. Deloma so bili osnutki izdelani med samim koncilom, ki so jih koncilski očetje preučili v zasebnem študiju ali v skupnih posvetih. Osnutek je bil podan na generalni kongregaciji. Na začetnem glasovanju je bil marsikateri osnutek zavrnjen, popravljeno besedilo je prišlo pred koncilske očete na končno glasovanje na javni seji. Skoraj vsi dokumenti so bili sprejeti z veliko večino in papež jih je potrdil. Akti pripravljalnega obdobja obsegajo 23 zvezkov, ki imajo skupaj 15.532 strani, akti koncila samega pa so zbrani v 25 zvezkih, ki skupaj obsegajo 22.256 strani velikega formata.
Konstitucija o svetem bogoslužju je prinesla največ vidnih novosti: bogoslužje v narodnem jeziku, oltarje ‘proti ljudstvu’, večje sodelovanje vernikov, somaševanje.

več:
S. Čuk, Pred 50 leti se je začel drugi vatikanski koncil: Priloga, v: Ognjišče 10 (2012), 68-75.

nekaj misli o koncilu:

• Da bi v današnjih potrebah pomagali krščanskemu ljudstvu, sledeč navdihu stoletnih izkušenj Cerkve, napovedujemo ekumenski koncil. Njegov namen ni le to, da dvigne krščansko ljudstvo, ampak tudi da ločene krščanske skupnosti povabi k iskanju edinosti. (sv. Janez XXIII.)
• Jaz se ne bojim. Saj bo zraven tudi Sveti Duh! (sv. Janez XXIII.) 

LETA 1990 UMRL dr. JANEZ JANEŽ

misijonar, zdravnik in kirurg, (* 1913)

"Med našimi misijonarji ima prav posebno mesto misijonski zdravnik dr. Janez Janež. Njegova zgodba je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja, kako si izbira orodja za življenjska pričevanja svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojemu poslanstvu," piše nadškof Alojzij Šuštar v uvodu knjižice Dr. Janez Janež - utrinek božje dobrote, ki jo je leta 1993 napisal salezijanec Tone Ciglar. Najbrž bo kmalu stekel proces za beatifikacijo tega izrednega moža." Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenčku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12

nekaj Janeževih razmišljanj:

• Včasih grem na obrežje po mir in sveži zrak. Tam poiščem v pesku zrnce, našo Zemljo, in si mislim, da sem na tem zrncu jaz, da smo mi, vsi ljudje. Menda je človek na zemlji edino bitje, ki zre v nebo in vidi zvezde, pri tem pa tudi misli in se včasih kaj vpraša...
  
• Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsa­ko dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal, zdravje vrnil, druge osre­čeval.
  
• Kitajce imam zelo rad in se srečnega po­čutim med njimi, kar jim tudi pokažem in povem. To je edina pot, da imajo tudi oni človeka radi.
  
• Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem bil in revno hočem živeti. Res se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne bolnišnice. Kaj mi bo koristil denar, ko bom umrl? Za sedaj pa bo že Bog poskrbel, o tem sem prepričan.
  
• Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nisem nikdar pred člo­vekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih...
  
• Najlepše v življenju vsak človek sam zase hrani in tega je na moji dosedanji življenjski poti ogromno! Moje življenje je tu in za bolnike. Za prihodnost imam samo eno željo: med delom bi rad naredil tisti veliki korak z zemlje v večnost.
  
• Pisati o meni zaradi odlikovanja "dober človek"? Ali ni žalostno za človeško raso, da mora taka imenovanja dajati? Ali je svet tako hudoben, da je treba med nami iskati dobre ljudi in jih odlikovati?
  
• Moje življenje je delo, moje največje odlikova­nje so številni bolniki, ki me iščejo in upajo, da jim bom v nesre­či lahko pomagal. Oni so moje največje osebnosti in največje odli­kovanje - videti nasmejane zapuščati bolnišnico.
  
• Da sem živ, se moram Bogu zahvaliti in mislim, da se za ta dar najlepše oddolžim s svojim delom za najbolj potrebne v nesreči. Znašel sem se na cesti, a imel sem dvoje: lep poklic ter vero v Boga.
  
• Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu. Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Jih vidite, koliko jih imam tam na kljuki, molkov? Življenje je najvišji zakon! Tudi v operacijski sobi.
  
• Svoboda ne bo pretveza za sebičnost, ki je korenina krize, razprtij in sovraštva, temveč ozračje, v katerem bomo drug drugega prehitevali v dobrem in si služili v ljubezni.
  
• Brez priznavanja Boga ni priznavanja človeka, človekoljubnost se rojeva in krepi v ljubezni do Boga.
  
• Dvakrat mi je bilo podarjeno življenje. Kar ga še imam, ga bom dal misijonom. Moja mama si je zelo želela, da bi postal duhovnik, bo pa vesela, da bom misijonski zdravnik.

LETA 1999 UMRLA ERNA MEŠKO

KMETICA IN PISATELJICA (* 1911)

Po končanem šolanju na srednji trgovski šoli v Ljubljani je nekaj časa delala kot bančna uslužbenka, po poroki z Maksom Meškom, nečakom pisatelja Ksaverja Meška, pa se je preselila na kmetijo. Kljub skrbi za številno družino in delu na kmetiji je našla čas za kulturno delovanje in pisanje. V svojih spisih je opevala lepoto domače pokrajine. Svoje življenje je opisala v dveh knjigah, ki sta izšli v redni zbirki Celjske mohorjeve: Rada bi vam povedala (1985) in Še bi vam rada povedala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Mladi organist prestar za šolanje

Giuseppe Verdi je izšel iz revnih razmer. Njegov oče Carlo in mati Luigia Uttini sta imela krčmo in majhno prodajalno v vasi Roncole v Padski nižini. Tam seje bodoči skladatelj rodil 10. oktobra 1813. Rojstna hiša je bila v senci župnijske cerkve in še predenje začel hoditi v šolo, je Giuseppe postal ministrant. Pobiča so očarale orgle, na katere je igral njegov župnik. Ta je znal brati njegovo žejo po glasbi in naučil gaje prvih akordov. Od tedaj so bile orgelske tipke njegova najljubša »igrača«. Ko je bil star osem let, je prišlo v Roncole gostovat glasbeno društvo iz bližnjega Busseta, ki ga je vodil tovarnar Antonio Barezzi. Domači župnik je gostom hotel pokazati, da tudi oni »niso od muh«: velel je, naj Giuseppe sede za orgle in pokaže, kaj zna. Barezzija je njegovo igranje pre vzelo in podaril mu je majhen klavir. Ko je Giuseppe dopolnil enajst let, je »uradno« postal organist z mesečno plačo 30 lir. Naslednje leto je Barezzi očetu Carlu predlagal, naj gre Giuseppe študirat glasbo. Vzel ga je k sebi: dopoldne je pomagal v trgovini, popoldne pa se je ukvarjal s študijem glasbe skupaj z Barezzijevo hčerko Margherito, ki je bila istih let kot on. Med mladima se je vnela ljubezen. Leta 1832 so v Milanu odprli konservatorij - državno glasbeno šolo, na katero so se lahko vpisali samo učenci do štirinajstega leta starosti. Verdi pa je imel tedaj že devetnajst let, zato na šolo ni bil sprejet.

Kratkotrajna družinska sreča

»Lahko bi naredili izjemo,« seje hudoval Antonio Barezzi, varuh mladega Verdija, ki je veroval v njegov glasbeni talent. Omogočil mu je študij glasbe v zasebni šoli, ki jo je imel v Milanu priznani kapelnik Lavigna. Pri njem je ostal tri leta in ob koncu študija prejel iz njegovih rok potrdilo, ki je veljalo več kot diploma: »Giuseppe Verdi je pod mojim vodstvom študiral kontrapunkt in je študij pohvalno končal... Usposobljen je, da izvršuje poklic glasbenika.« Marca 1836 je postal kapelnik filharmoničnega društva v Bussetu. 5. maja 1836 je peljal pred oltar Margherito Barezzi. Oba sta imela triindvajset let in življenje se je odpiralo pred njima kot cvetoči travnik. Bila sta v devetih nebesih, ko se jima je po dveh letih zakona rodila hčerka Virginia. Giuseppe je poleg svoje kapelniške plače zaslužil nekaj še s krajšimi skladbami, ponoči pa je ustvarjal svojo prvo opero Oberto, grof sv. Bonifacija, upajoč na uprizoritev v milanski Scali.

Ko je bil leto kasneje rojen sin Icilio, je bilo družinsko veselje skaljeno spričo bolezni prvorojenke, ki je kmalu zatem umrla. Septembra 1839 se je mlada družina preselila v Milan in v mestni megli je zbolel petnajstmesečni sin ter po nekaj dneh vročine ugasnil. 17. novembra 1839 so z velikim uspehom v milanski Scali predstavili Verdijevo prvo opero. Margherita ni šla v gledališče, saj je bila rana ob izgubi obeh otrok preboleča. To je pripomoglo, da je tudi sama zbolela. »Možgansko vnetje,« so rekli zdravniki. »Ni rešitve!« In Giuseppe Verdi je po manj kot sedmih letih ostal sam.

Leta glasbene tlake

Prvi uspeh je prinesel nova naročila. Impresarij Scale Merelli mu je rekel, naj v naslednjih treh letih napiše zanj tri opere, za vsako mu plača 4.000 lir. Prva od teh je bila komična opera Lažni Stanislav ali En dan kraljevanja. Ko se je lotil pisanja, mu je ljubljena žena Margherita zbolela in umrla. Verdija je to tako potrlo, da ni bil sposoben misliti na glasbo. Merelliju je dejal, da ne bo zapisal niti ene note več, toda ta mu je odvrnil: »Pogodba je pogodba, moraš jo spoštovati, saj je pod njo tvoj podpis.« Komično opero je torej pisal s smrtno žalostjo v srcu, zato je bila njena prva uprizoritev (5. septembra 1840) prava polomija. Skladatelja so izžvižgali. Verdi je bil trdno odločen, da bo popolnoma opustil glasbeno ustvarjanje. Tri mesece zatem je srečal Merellija, ki gaje povabil k sebi: »Glej, tu imam čudovito besedilo za opero, snov je svetopisemska - govori o Judih, ki v babilonski sužnosti hrepenijo po osvoboditvi. Samo skladatelja še nimam...« Verdi sprva ni hotel niti slišati, da bi se lotil pisanja, vendar je libreto le vzel. Doma gaje pogledal in oko se mu je ustavilo na spevu: »Splavaj, misel, na zelene ravni in bregove...« Omrtvelo srce je oživelo in pod Verdijevim peresom je nastajala mogočna mojstrovina-opera Nabucco. Prva uprizoritev v milanski Scali (9. marca 1842) je bila navdušeno sprejeta. Verdi je začel svojo umetniško zmagoslavno in gospodarsko uspešno pot. Nekaj časa je moral pisati po željah in okusu naročnikov in to prvo obdobje svojega glasbenega ustvarjanja je sam imenoval »leta glasbene tlake«.

V dvanajstih letih 16 oper

Uspeh Nabucca - opero so v Scali ponovili kar 57-krat, zbor »Splavaj, misel« pa je postal »himna risorgimenta« (gibanja za osvoboditev in združitev Italije) - je Verdija spodbudil k ustvarjalnemu zanosu. Opere so nastajale kar »po tekočem traku«: v letih 1842 do 1853 jih je napisal kar šestnajst! Prve so »brenkale na struno patriotizma«, potem pa je Verdi začel ubirati drugačna pota. Umetniško je dozorel in bolj ga je privlačila duševnost nastopajočih oseb kot pa njihovo junaštvo. Deloma je bila ta sprememba tudi odsev njegovega osebnega življenja, ki seje končno umirilo. Leta 1848 je kupil vilo Sant'Agata s posestvom v okolici Busseta in se tam naselil skupaj s pevko Giuseppino Strepponi, s katero se je leta 1 859 tudi poročil. V tem obdobju je ustvaril slavno trojico: Rigoletto, Trubadur in Traviata. Osnova za libreto opere Rigoletto je bila drama francoskega pisatelja Victorja Hugoja Kralj se zabava. Libreto je napisal Francesco Maria Piave, prva izvedba pa je bila 11. marca 1851 v beneškem Teatro la Fenice. Prva izvedba Trubadurja pa je bila 19. januarja 1853 v rimskem Teatru Apollo. Ljudje so prišli poslušat opero, čeprav je Tibera tisti dan prestopila bregove in so morali bresti po blatu in mlakah, da so prišli v operno hišo. Opero Traviata je na besedilo (Francesco Piave) po slavni drami Dama s kamelijami Alaksandra Dumasa Verdi napisal v štirih tednih. Prva izvedba je bila 6. marca 1853 v beneškem Teatro la Fenice. V Angliji je opera dolgo časa veljala za »spotakljivo«.

Komična mojstrovina osemdesetletnika

Po velikanskem uspehu teh treh oper je Verdi popolnoma osvojil italijansko občinstvo in v času prizadevanj za združitev Italije je obveljal za narodnega skladatelja. Začeli so ga vabiti tudi drugam. Leta 1855 je za Francoze napisal opero Sicilijanske večernice, za Ruse opero Hoč usode (1 862). Ko so se razširile govorice, da Verdi »nima več kaj povedati«, je po naročilu egiptovskega podkralja Izmaila paše napisal opero Aida za proslavo odprtja Sueškega prekopa. Prva izvedba je bila 24. decembra 1871 v novi kairski operni hiši. Kmalu je Aida postala ena najbolj znanih in najbolj občudovanih Verdijevih oper. Po Aidi je Verdi za več kot deset let umolknil. Leta 1873 je nastal njegov veličastni Rekviem, o katerem bomo spregovorili kaj več na naslednji strani. Potem pa je znova segel po peresu in svoje delo zaključil v znamenju Shakespeara. Leta 1887 je zložil Otela, opero v štirih dejanjih na besedilo mladega skladatelja in prijatelja Arriga Boita. Otelo je bil senzacija: poslušalci, glasbeniki in kritiki so se strinjali, daje to največji Verdi! Mojster pa jim je pripravljal še eno presenečenje: v svojem 80. letu je zložil komično opero Falstaff, s katero se je Milančanom »maščeval« za ponižanje, ki so mu ga pripravili ob njegovi prvi komični operi En dan kraljevanja (1840). Boitov libreto je nastal po Shakespearovih Veselih Windsorčankah: Verdija je navdihnil, da je vanj vlil svežino in življenjsko moč ter pokazal, da v telesu osemdesetletnika bije srce, ki je sposobno mladostnih čustev. »Tragični Verdi seje poslovil od gledališča kot smejoči se modrijan« (Roberto Rosi).

Verdijeva glasbena izpoved vere

Nekateri Verdijevi življenjepisci povejo, daje na svojem posestvu Sant'Agata, ki ga je kupil leta 1848, dal zgraditi kapelo, kjer je vsako nedeljo bil pri maši skupaj s svojimi kmeti. Zaradi njegove pripadnosti italijanskemu »risorgimen- tu«, kije bilo v bistvu proticerkveno, so Verdija mnogi imeli za »brezverca«. Vendar je njegova vernost več kot očitna in izražajo jo njegove redke sakralne skladbe, ki odkrivajo njegovo krščanstvo, ki je v njem globoko zakoreninjeno. Med temi skladbami je najbolj pomemben njegov Rekviem, ki je nastal po smrti velikega italijanskega romanopisca Alessandra Manzonija leta 1873. Verdi gaje častil kot svetnika. »Srčni nagib me spodbuja, da po najboljših močeh počastim velikana, ki sem ga tako občudoval kot pisatelja, kot sem ga spoštoval kot človeka.« Skomponiral je vse mašne dele in sam je dirigiral prvo izvedbo v cerkvi sv. Marka v Milanu 22. maja 1874. Ta maša močno vpliva na poslušalca zato, ker je globoko občutena in osebna, spoštljiva in presunljiva: očitno je Verdi v ta svoj glasbeni poklon prijatelju prelil svojo srčno kri. »Nedvomno je Verdijeva religioznost bučna,« pravi slavni dirigent Riccardo Muti. »Ta poteza ni samo iskanje zunanjega blišča, temveč je tudi izraz globokega razmerja med Bogom in človekom.« Po smrti svoje druge žene Giuseppine Strepponi leta 1897 je napisal Quattro pezzi sacri - štiri cerkvene pesmi: Ave Maria, Stabat Mater (to je ena najlepših uglasbitev besedila v čast žalostni Materi božji), Lauda alla Vergine (Hvalnice Devici Mariji) na Dantejevo besedilo za ženski zbor in Te Deum za dvojni mešani zbor z orkestrom.

Njegovo največje delo in finale

Njegova molitev v glasbeni govorici se združuje s tem, kar je sam imenoval »moje najlepše delo«: to je dom za ostarele glasbenike, ki gaje dal postaviti v Milanu in je nanj prenesel avtorske pravice za vsa svoja dela

Poleti je živel na svojem posestvu Sant'Agata pri Bussetu, pozimi pa v Milanu v hotelu, ki ga je bil sam izbral. Tam je v noči med 26. n 27. januarjem 1901 izročil svojo dušo Bogu. Cesto pred hotelom so nastlali s slamo, da bi topot kopit konj, ki so vlekli kočije, ne motil velikega umirajočega. Niso mu pa izpolnili zadnje želje, da bi bil pokopan v družinskem krogu. K zadnjemu počitku gaje po ulicah Milana pospremila ogromna množica – okoli 300.000 ljudi! Zbor je pod vodstvam mladega dirigenta Artura Toscaninija pel »Va, pensiero« (Splavaj, misel), znameniti zbor iz Verdijeve opere Nabucco. To je bil zadnji akord in veliki finale njegovega plodovitega življenja.

(priloga 03_2001)

Ko sem obiskala neko verno srbsko družino, so me povabili na svojo krstno 'slavo'. Mislila sem, da je to obletnica krsta katerega njenih članov, pa so mi rekli, da je nekaj drugega. "Pridi, pa boš videla!" Prosim, da mi na kratko razložite. (Mihaela)

V srbski Cerkvi se je utrdila navada, ki sega v same začetke srbske vernosti, da vsaka družina vsako leto obhaja krstno 'slavo' – praznik družinskega zavetnika in spomin na krst prednikov. Med najpogostejšimi družinskimi zavetniki so sv. Nikolaj, sv. Jurij, sv. Dimitrij, sv. Mihael, sv. Janez Krstnik. Obred 'slave' vodi duhovnik, ki blagoslovi slavski kolač s posebnimi molitvami in ga razreže. Med obredom mora biti prižgana slavska sveča. Vsi navzoči dobijo tudi 'koljivo', kuhano zdrobljeno pšenico, pomešano z medom in orehi. Obred spremljajo pesmi, čestitke, zdravice. Duhovnik se ob tej priložnosti seznani s člani družine. Krstna 'slava' je dolga stoletja pomagala ohranjati vernost med pravoslavnimi Srbi. (sč)