LETA 1631 ROJEN MARKO IZ AVIANA

PATER KAPUCIN, PRIDIGAR, ČUDODELNIK, REŠITELJ KRŠČANSKE EVROPE, BLAŽENI († 1699)

Na belo nedeljo, 27. aprila 2003, je papež Janez Pavel II. razglasil šest novih blaženih italijanskega rodu, med katerimi je tudi furlanski kapucin p. Marko iz Aviana (1631-1699). Sveti oče je dejal, da je "v njegovi duši žarela želja po molitvi, tišini in češčenju božje skrivnosti... Neoboroženi prerok božjega usmiljenja je bil zaradi zgodovinskih okoliščin prisiljen dejavno braniti svobodo in enotnost krščanske Evrope. Evropsko celino, ki se v teh letih odpira novim možnostim sodelovanja, spominja, da bo njena enotnost trdnejša, če bo temeljila na skupnih krščanskih koreninah." Znamenitega kapucinskega pridigarja, imenujejo "apostol odpuščanja", "glasnik miru", "rešitelj Evrope" . V polni meri mu pristaja predvsem zadnji naziv, saj je kot pridigar s svojimi ognjevitimi besedami septembra 1683 dosegel, da so se poveljniki vojaških čet na Dunaju, ki ga je oblegala silna turška vojska, zedinili in prepustili, da jih v odločilni boj vodi poljski kralj Jan Sobieski. Pred odhodom v boj je p. Marko maševal za njegov uspešen izid in Sobieski mu je pri maši 12. septembra 1683 na Kahlenbergu stregel. Dosežena je bila zmaga. Jan Sobieski je po njej izrekel: "Venimus, vidimus et Deus vicit" (Prišli smo, videli in Bog je zmagal). Tri leta pozneje je pater Marko iz Aviana odigral zelo pomembno vlogo pri osvobajanju madžarskega mesta Budim in Beograda (1689) izpod turškega jarma. Tako je bila od Evrope odvrnjena islamska nevarnost.

več:
S. Čuk,. Blaženi pater Marko iz Aviana. Rešitelj krščanske Evrope: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2003), 16-17.

nekaj misli patra Marka:

• Pogosto ponavljaj: trdno verujem, moj Bog, trdno verujem, popolnoma trdno!
  
• Imej vero! Imej vero! Pogosto prosi za odpuščanje svojih grehov in potem si izprosiš od Boga vsakršno milost. Podelil ti jo bo, kajti ima te rad!
  
• Naš Gospod in Bog naj nam nakloni tiste darove, duhovne in telesne, osebne in splošne, ki bodo njemu v čast in našim dušam v korist - v skladu z njegovo Božjo voljo!
  
• Ljubimo edinole mir: mir s Teboj, mir z nami samimi in mir z vsemi našimi bližnjimi.
  
• Glejte, da ne boste dajali pohujšanja! Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.
  
• Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.
  
• Bog vse vidi in vse ve. Njegova božja moč lahko vse popravi. V obupnih primerih moramo prav tako zaupati v božjo dobroto. Manj ko zadoščajo človeška sredstva, toliko bolj se moramo z vsem zaupanjem zatekati k božjim.
  
• Ne morem biti v raju (miru samostana) proti božji volji. Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago. Bog pozna namen vseh mojih del in ravnam se tako, kot je čista božja volja.
  
• Moja preljuba Mati Marija, ob spominu Jezusove oporoke na križu, ko te je zaupal Janezu in Janeza tebi, se ti priporočam in te ponižno prosim: vedno skrbi zame, kot skrbi mati za svojega sina, da zaradi tvojega varstva ne bi nikoli grešil in ne bi padel v oblast zla. Posebej mi stoj ob strani v uri moje smrti, o Marija, in obvaruj mojo dušo hudih skušnjav in večnega pogubljenja.

LETA 1828 UMRL FRANC KAVČIČ

klasicistični slikar (* 1755)

Slikar Franc Kavčič (Caucig), rojen v Gorici, je največji predstavnik hladnega klasicizma na Slovenskem. Po osnovni izobrazbi je šel študirat na Dunaj, od tam pa na dvorne stroške v Italijo. Po vrnitvi na Dunaj je opravljal različne službe, nazadnje je bil profesor na likovni akademiji. Glavnino njegovega opusa zavzemajo risbe po naravi. Snov za svoja dela je zajemal iz antike in svetopisemskih knjig (Salomonova sodba – v Narodni galeriji v Ljubljani). Izdelal je tudi več oltarnih podob in portretov.

LETA 1879 ROJEN FRANC SMODEJ

DUHOVNIK, POLITIK IN ČASNIKAR ( † 1949)

Bogoslovje je študiral v Celovcu, služboval kot kaplan v Rožu in Podjuni, kjer je bil in vodil pevske zbore, bil tudi stolni kaplan v Celovcu, deloval tudi na političnem področju, nekaj časa predsednik narodnega sveta od 1918 tudi komisar za Koroško, deloval za priključitev Koroške Jugoslaviji, po plebiscitu pa se je vrnil v Slovenijo, nekaj časa urejal Slovenca, vojno je prebil v Srbiji, kjer je imel pisarno za pomoč Slovencem, ki so bili izgnani v Srbijo ...

LETA 1880 ROJEN RUDOLF CVETKO

ČASTNIK IN SABLJAČ, PRVI SLOVENEC Z OLIMPIJSKO MEDALJO († 1977)

Rojen v Senožečah, kmalu se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Rudolf diplomiral na kadetski šoli kot učitelj sabljanja in telovadbe delal na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Na OI v Stockholmu 1912 je nastopal v avstrijski reprezentanci in osvojil srebrno medaljo v disciplini sablja. Po upokojitvi je vodil sabljaško sekcijo pri Iliriji v Ljubljani in skrbel za razvoj tega športa pri nas med obema vojnama.

LETA 1889 ROJEN FRAN ALBREHT

PESNIK, PRIPOVEDNIK, PREVAJALEC IN PUBLICIST († 1963)

Kamničan Fran Albreht,pesnik, pripovednik, prevajalec in publicist, je izdal dve samostojni pesniški zbirki (Mysteria dolorosa, Pesmi življenja), ki razodevata, da je bil 'očaran' od Župančiča. V socialni poeziji se je najbolj približal ekspresionizmu. Njegove poglavitne slovstvene zasluge so bile od leta 1920 urejanje Ljubljanskega zvona in raznih zbornikov ter v knjižnih in gledaliških kritikah.

LETA 1917 UMRL AUGUSTE RODIN

FRANCOSKI KIPAR (* 1840)

Francoski kipar, risar in slikar Auguste Rodin je bil pionir moderne umetnosti in najvplivnejši kipar 20. stoletja. Rodil se je v Parizu v delavski družini in prve risbe je ustvaril pri desetih letih. Velja za začetnika impresionizma v kiparstvu. Med njegova najbolj znana dela spadajo Mislec, Balzac, Calaijski meščani, Vrata pekla in Poljub. Poleg Poljuba je najznamenitejši Mislec, lik močnega moškega, ki sedi in z roko podpira glavo ter je zatopljen v misli. Izvorno je prikazoval Danteja, pesnika Božanske komedije.

LETA 1923 USTANOVLJENA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA

NADŠKOF SEDEJ PODPIŠE USTANOVNO LISTINO

Knezoškof dr. Frančišek Borgia Sedej je ustanovil družbo kot versko ustanovo, potrdil izbrani odbor in za voditelja imenoval dr. Josipa Ličana. Njeno delovanje je bilo versko usmerjeno, z njo sodelujejo duhovniki in verniki, imela je pravico, da se ob nasilnem raznarodovanju zateče pod zaščito cerkvene oblasti. To je morala GMD pogosto delati, saj so jo fašistične oblasti postavile na seznam prevratniških društev. Na dnevnem redu je bilo plenjenje že izdanih knjig ... Tretji občni zbor leta 1927 je določil smernice: GMD je verska ustanova, ki skrbi za versko-vzgojne vsebine, izdaja priročnike in družinske knjige, da se bodo otroci naučili slovensko brati in pisati, izdaja naj tudi strokovne knjige, da bo ljudi gospodarsko osveščala, hkrati pa tudi leposlovna dela, da bo utrjevala ljubezen do slovenske knjige. V prvih petdesetih letih svojega obstoja je GMD poslala med bralce 1.274.700 knjig. Njen največji podvig je bila izdaja Primorskega slovenskega biografskega leksikona (od leta 1974 v snopičih). Tudi danes Goriška Mohorjeva izdaja redno zbirko in druge knjige ...

več:
B. Rustja, Sto let Goriške Mohorjeve družbe: Priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 44-49.

LETA 1924 ROJEN JOŽE RAJHMAN

DUHOVNIK, TEOLOG, LITERARNI ZGODOVINAR († 1998)

Doma iz Sromelj pri Brežicah, šolal se je v Celju. Po vojni je najprej študiral slavistiko in romanistiko, potem se je vpisal na teologijo in nadaljeval študij na filozofski fakulteti (diplomiral iz slovenščine in francoščine). Leta 1972 doktoriral iz filoloških ved z disertacijo Primož Trubar v letu 1550, 1974 pa še iz teoloških ved. Bil je predavatelj duhovne in pastoralne teologije na mariborskem oddelku teološke fakultete in zunanji sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Raziskoval je jezikovno, literarnozgodovinsko in teološko izročilo slovenskih protestantov 16. stoletja (največ se je ukvarjal s Primožem Trubarjem) in o njem napisal šest monografij, predaval na številnih simpozijih, veliko pisal (480 bibliografskih enot) ...

njegove misli:

• Če so božje zahteve visoke, je hkrati globoko tudi božje razumevanje za človekove slabosti. In prav to je, kar človeka usposablja za hojo.
  
• Učlovečenje, krščanski napor za počlovečenje sveta je nikoli dokončana naloga. Postali smo kristjani, da bi postali boljši ljudje, s tem pa hkrati tudi bolj božji.
  
• Ni lahko zapustiti uhojenih poti, ni lahko kot prerok iti v neznano. Toda prav tu nam je iskati božjo voljo in z Marijo reči: "Zgodi se mi po tvoji besedi!"
  
• Vsak dan bi morali zapeti Marijin hvalospev. Kot molimo očenaš, kot molimo zdravamarijo. S svojimi besedami bi ga morali zapeti. Ali bi ga znali zapeti po Marijinem napevu?
  
• Naša vera mora v 'areno življenja', med ljudi, v svet. Je živa in raste le v dotiku z življenjem sveta. Tu spoznava nevarnosti, se ob njih oblikuje, le tu je končno varna.
  
• Biti človek je isto kot biti bitje, ki zaupa. Od trenutka, ko se pojavi na zemlji, se uči zaupati - ne vase, temveč v ljubezen matere in očeta, v dobroto ljudi, ki spremljajo njegovo rast.
  več ...
  

LETA 1958 UMRL IVO ŠORLI

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PUBLICIST (* 1877)

Ivo Šorli je po študiju prava postal notar in je služboval v raznih krajih po Istri in nato v Sloveniji. V svojih povestih in romanih (Človek in pol, Pot za razpotjem, Zadnji val) je opisoval kmečko življenje na Tolminskem. Za večino njegovih del je značilen zmerni realizem.

LETA 1979 UMRL IVAN MATIČIČ

PISATELJ (* 1887))

Pisatelj Ivan Matičič je zagledal luč sveta v Ivanjem selu pri Rakeku. Po osnovni šoli na Uncu so ga starši poslali v Ljubljano, a po dveh letih je moral zaradi revščine šolo pustiti in se zaposlil kot stavec v tiskarni. V tiskarstvu je delal tudi po prvi svetovni vojni, začel pa je tudi pisati. Objavil je več zgodovinskih in ljudskih večerniških povesti (Moč zemlje, Fant s Kresinja, Petrinka). Po njegovih stopinjah je šla tudi hči Nada, ki je spomine na očeta popisala v knjigi Moja hoja z očetom (1987).

več:
S. Čuk, Ivan Matičič (1887-1979): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2019), 40-41.

LETA 1985 UMRL AVGUST ČERNIGOJ

SLIKAR IN GRAFIK (* 1898)

Slikar Avgust Černigoj, ki se je rodil v Trstu, je bil na Slovenskem najvidnejši predstavnik konstruktivizma, smeri abstrak­tne umetnosti, za katero so značilne geometrične oblike. S poslikava­mi in opremo mnogih cerkva na Primorskem (Štivan, Knežak, Drežnica) je dokazal, da je tudi velik mojster figurativne umetnosti. "Kot človeka in kot umetnika so Černigoja pretežni del življenja spremljale trde in težavne življenjske razmere, ki so terjale neizpro­sno borbo za obstanek," piše umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin.

več:
S. Čuk, Avgust Černigoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 20-21.

LETA 1995 UMRL TONE KOZLEVČAR

GLASBENIK, BARITONIST, EDEN USTANOVITELJEV SLOVENSKEGA OKTETA (* 1914)

Baritonist Tone Kozlevčar je bil med ustanovitelji slavnega moškega zbora Slovenski oktet leta 1951. Slovenski oktet je izvajal predvsem slovenske ljudske in umetne pesmi in njen sloves ponesel po širnem svetu. Tone Kozlevčar pri Slovenskem oktetu prepeval več kot četrt stoletja. Zaslovel je kot mogočen Ribničan Urban v znani pesmi, ki velja za 'ribniško himno'. Bil je pobudnik Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, njegovem rojstnem kraju.

LETA 2008 UMRLA ZLATA VOLARIČ

pesnica, pisateljica, pravljičarka,  in ilustratorka (* 1930)

Kot otrok je živela v Halozah, nato v Prekmurju, med vojno so bili odpeljani v koncentracijsko taborišče, po vojni se je izšolala za učiteljico, potem pa ob delu končala Pedagoško fakulteto v Mariboru. Od leta 1965 je z možem in hčerko živela v Kranju. Veliko je pisala (pravljice, povesti, detektivke, poezijo), svoja in moževa dela tudi ilustrirala in razmnoževala. Od oktobra 1998 pa do svoje smrti (2008) je s svojimi svojevrstnimi zgodbami in risbami sodelovala pri Ognjišču (38 zgodb).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 42 PR. KR. ROJEN CESAR TIBERIJ

(† 37)

Avgustov posinovljenenc je nadaljeval Avgustovo miroljubno zunanjo politiko Pax Romane in utrjeval sistem principata - težnje po ohranitvi novega političnega reda, ki je pomenil sintezo stare republike in vojaške diktature. Tiberij je posvečal veliko energije v gospodarski razvoj imperija. Značilno je, da velikih vojaških pohodov ni bilo. Rimska vojska je sicer operirala onstran Rena, na Balkanu in Bližnjem vzhodu, vendar je šlo izključno za obrambne operacije brez težnje po teritorialni širitvi države. Po letu 30 je Tiberijev režim postal vse bolj tiranski, zlasti ko je pretorijanski prefekt postal Elij Sejan. Med potjo v Rim je leta 37 umrl naravne smrti (?), čeprav Svetonij in Kasij Dion namigujeta, da ga je dal umoriti naslednik Gaj Germanik. Evangelist Luka postavi v svojem evangeliju življenje Janeza Krstnika v zgodovinske koordinate: 'V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj ... ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa' (Lk 3,1-2). Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Jezus se je rodil, ko je vladal Avgust (Lk 2,1). Učil, umrl in vstal od mrtvih pa je v času vladavine Tiberija (14-37 po Kr.).

LETA 1711 ROJEN FRANC ANDREJ ŠEGA

MEDALJER IN GRAVER († 1787)

Rojen v Novem mestu, deloval pa je na Bavarskem. Veljal je za pomembnega medaljerja, graverja ter izdelovalca žigov v obdobju rokokoja. Leta 1751 je bil imenovan za prvega bavarskega dvornega medaljerja in je ustvaril vrsto umetniško dragocenih medalj, imenovali so ga prvi evropski izrezovalec žigov. Poleg portretskih medalj je ustvaril tudi samostojne kipe predstavnikov bavarske visoke družbe in osebnosti duhovnega življenja.

LETA 1810 ROJEN KAREL HYNEK MACHA

NAJVEČJI ČEŠKI ROMANTIČNI PESNIK († 1836)

Manj kot šestindvajset let je dočakal Karel Hynek Macha, ki velja za največjega češkega romantičnega pesnika. Študiral je pravo kot naš France Prešeren; ko je Macha leta 1835 potoval v Benetke, sta se v Ljubljani srečala. Pisal je domoljubno poezijo v ljudskem duhu. Njegovo najbolj znano delo je pesnitev Maj, ki se odlikuje po čudovitih opisih narave.

odlomek iz pesnitve:

• Bil pozen mrak je - prvi maj - / večerni maj - ljubezni čas. / K ljubezni vabil grlic glas / je tja v dehtečih borov gaj. / V ljubezni sanjal mah je tih, / lagal ljubezen grm je bel, / ljubezen slavec roži pel, / iz rože mil dehtel je vzdih. / Tam jezero v temah gozdovja /  bučalo je temno iz dna, / breg ga objemal je vsega. / Žareča sonca nadsvetovja / v neba so krogih zablodila, / v solzah ljubezni se svetila; / svetovi njih v nebo sijoče / kot v hram ljubezni večne šli so, / da vneti od ljubezni vroče / zgore v utrinke vgašajoče - / v njih ljubljenci se spet našli so. / In polna luna je ta čas - / zdaj bleda, zdaj svetla, vsa taka / kot ljubica, ko ljubega čaka - / zardela rožnato v obraz: / v vodah si lica ogleduje / in v se zaljubljena vzdihuje. / Blesteče sence se gradov / primikajo se bliže, bliže, / da kot v objemih niže, niže / spuste v naročja se mrakov / in v eno z njimi se zlijo. / Gre za drevesom v mrak drevo. / Nazadnje gor se vrh stemni - / tam k brezi bor se prisloni / in k boru breza. Valček vre / za valčkom v potok. -  Ljubi se - / v ljubezni maja - vse, prav vse. ( prevod Tine Debeljak)

LETA 1841 ROJEN JOSIP NOLLI

SLOVENSKI IGRALEC, PEVEC, DRAMATIK, PREVAJALEC († 1902)

Nolli je pomemben pri ustanavljanju slovenske opere. Velja za prvega pomembnega slovenskega gledališčnika. Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

LETA 1857 ROJEN JON SVENSSON

ISLANDSKI PISATELJ IN NJEGOV SREČNI NONNI († 1944)

Islandski pisatelj Jon Svensson je zaslovel s svojimi romani o srečnem dečku Nonniju, ki jih je napisal v nemščini, prevedeni pa so bili v več kot 30 jezikov. Nonni je ljubkovalna oblika imena Jon in dejansko Svensson v nji pripoveduje o svojem srečnem otroštvu. Bil je redovnik jezuit, prvi islandski katoliški duhovnik po reformaciji (16. stol.).

njegova misel iz romana Nonni

• Povem ti za sredstvo. (je dejala mati Noniju), ki ti bo pomagalo, da boš izpolnil svoje sklepe: naj ne mine dan, da ne bi dvignil svojega srca, svoje duše in svojih misli k Bogu ter ga prosil, naj ti pomaga. Če boš poslušal ta moj nasvet, boš izpolnil tudi druge: če ga boš pa zanemaril, zanemariš vse.

LETA 1860 ODPRLI SUEŠKI PREKOP

Slovesno so odprli Sueški prekop, največji morski prekop na svetu: dolg je 160 kilometrov, širok od 80 do 135 metrov in globok okoli 15 metrov. Povezuje Sredozemsko in Rdeče morje ter je neposredna pomorska zveza med vzhodom in zahodom in skrajša pot od Evrope do Indije za okoli 50%. Gradili so ga po načrtih Francoza Ferdinanda Lessepsa, ki je tudi vodil dela.

LETA 1887 UMRL FRAN LEVSTIK

PESNIK, DRAMATIK, KRITIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1831)

Fran Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. Gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral bogoslovje v Olomoucu , na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil domači učitelj, nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, 1864–65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list Pavliha, ... Kulturne osnove slovenstva je prenovil in jih izoblikoval po meri 19. stoletja. Z deloma Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja in z različnimi kritičnimi spisi je postavil slovstveni program, ki je bil temelj našemu literarnemu ustvarjanju v 19. stoletju, čeprav je bil odmaknjen od sočasnih evropskih kulturnih iskanj. Najbolj znana je njegova folklorno-realistična povest Martin Krpan. To "parabolo o večni nehvaležnosti vladarjev do požrtvovalnega in velikodušnega ljudstva" odlikuje klena ljudska govorica, delo je primer uresničitve njegovih literarnih načel in napotkov za pisanje proze.

več:
S. Čuk, Fran Levstik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1991), 67.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  
• Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.
  
• Dve naši roki v dajanje, dve naši roki v jemanje.
  
• Eno je potrebno le: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata, / bodi ti vodnik srce!
  
• Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  
• Brez boja se ne da živeti, / dokler ogreva žile kri, / vihar vsi dnevi so na sveti, / vihar nemirne so noči.
  
• Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorje, / ker umu brezum nastavlja vedno roge.
  
• Verjemi svojim besedam, a druge tudi premisli, / ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli.
  
• Kličemo vsak dan v molitvi: Reši nas zlega! / A tiho si mislimo: Udri tega in tega!
  
• V življenju vsakega človeka sta oče in mati dve najvažnejši osebi, ker mati prve besede poklada otroku na jezik in prve misli mu cepi v srce. Ona budi v njem prve čute, njena ljubezen je prvo sonce, katero mu dušo tako dobrotno greje. Oče pa je njegov prvi učitelj, kar se tiče uma, njegov prvi zakonik, razlagajoč mu, kaj je prav in kaj ni.
  
• Nepokojni vi ljudje! V daljno, strmo visočino, / v temnih brezen globočino, / hrepenijo vam želje. / Eno pak potrebno je: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata / in sodnik naj bo srce.
  
• Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo za nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: »Bog se usmili tvoje duše!« Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehotoma zapustiti zemljo, morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak.

LETA 1905 ROJEN MILE KLOPČIČ

PESNIK IN PREVAJALEC († 1984)

Med najbolj znana besedila pesnika Mileta Klopčiča spada pesem Mary se predstavi, v kateri je združil motiv ločitve od idiličnega kmečkega sveta z nacionalnim vprašanjem izseljenstva. To je občutil na lastni koži, saj mu je zibelka tekla v Franciji, kjer je delal njegov oče kot rudar.

njegovi verzi:

• Preveč nikar ne izprašuj! / V Detroitu sem doma, 14 sem stara, / z imenom Mary. Če spomin ne vara, / bila rojena sem nekje ob Savi. / A res ne vem, kako se kraju pravi, / tako je daleč in ves tuj. // Če bi hoteli, naj še več povem, / bi zmedli me, to vam priznam. / Odkar smo dom svoj zapustili, / smo ga otroci pozabili. / Kako bilo je, več ne vem, / in rodnih krajev ne poznam. // A mati pravi, da je tam lepo, / da stanovali smo v dolini, / v naselju majhnem pod goro. / V pobočjih v soncu njive so ležale, / ob vodi dan in noč so mleli mlini / in stope so do zore topotale. (Mary se predstavi)

LETA 1915 ROJEN RADO BORDON

pesnik, prevajalec in pravnik († 1992)

Ob nastopu fašizma se je družina iz Trsta preselila v Strnišče pri Ptuju, kjer je Rado obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in študij prava v Ljubljani. Pred vojno je bil dalj časa v tujini, po vojni pa je deloval kot časnikar in urednik. Izdal je dve pesniški zbirki: Večne zanke (1955) in Nes/p/odobne pesmi (1966). Veliko je tudi prevajal in sicer ‘veliko’ (zahtevnejšo) literaturo iz raznih jezikov (angleščine, francoščine, nemščine, italijanščine). Iz ruščine je prevedel ter z opombami in uvodom opremil Puškinovega Evgenija Onjegina.

nekaj njegovih verzov:

• Le dvoje strun lahko se združi v zvok, / le iz ljubezni, ki je v dveh spočeta, / zvené ubrano vrisk in smeh in jok (Trio)
• Karkoli si, lepota: le utvara / željivih čutov, blodnih sanj privid, (...) četudi iščem te svoj živi dan / in  dasi te nikoli ne izmerim, / sem bil, sem še in vselej ti bom vdan. // In v zvestobi se ti izneverim, // naj bom ob tebi z žejo prikovan // in vate zroč, s slepoto kaznovan! (Lepota)
• Vse na svetu uklanja se menjavi, / in edini pričevalec - čas / se nikomur in nikjer ne ustavi. (...) Tudi človek vznikne le za hip / in izgine v bliskovitem teku; / vendar Zemlji v svojem kratkem veku / menja lice vsak človekov gib. // Čas podobo nosi po človeku. (Človek in čas)
  
• Kot pravnik se borim za čast pravice, / se ženem za poštenje, pamet, red; / kot basnopisec, sem za isto vnet, / zatorej bičam laž, pohlep in - strice.

LETA 1933 ROJEN DANILO BENEDIČIČ

GLED., FILMSKI IGRALEC, MOJSTER ODRSKIH MINIATUR († 2021)

Rodil se je v Pristavi pri Tržiču v družini s šestimi otroki, ki jih je po zgodnji očetovi smrti preživljala mama. S štirinajstimi leti se je zaposlil v tekstilni tovarni. Po diplomi na AGRFT v Ljubljani (1957) je bil do upokojitve (1996) zaposlen v SNG Drami. V skoraj petdesetih letih je odigral več kot 150 gledaliških vlog. Nastopal je tudi v radijskih in televizijskih igrah ter v celovečernih filmih. Kot karakterni igralec s širokim izpovednim razponom je bil mojster detajla, odrskih miniatur. Prejel je številne nagrade.

LETA 1985 UMRL VIKTOR KOROŠEC

pravnik, strokovnjak za rImsko pravo (* 1899)

Ljudsko šolo in gimnazijo je končal v Kranju, tri semestre je študiral teologijo v Ljubljani, nato pa pravo v Ljubljani in Münchnu, Na pobudo profesorjev se je specializiral za rimsko pravo, proučeval pa je tudi staroorientalske (hetitske) klinopisne pravne spomenike. Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je skoraj pol stoletja (1927–1973) predaval rimsko pravo in napisal obsežen učbenik. Na Filozofski fakulteti pa je predaval akadski in hetitski jezik ter zgodovino starega Vzhoda.

LETA 1986 UMRL STANKO TROBINA

duhovnik, zborovodja, glasbeni zgodovinar (* 1907)

Štajerski duhovnik Stanko Trobina je bil profesor glasbe in o glasbi je veliko pisal. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Slovenski cerkveni skladatelji (Obzorja, Maribor 1972). To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično obravnava cerkveno glasbo v vseh njenih zvrsteh ter na kratko predstavi slovenske cerkvene skladatelje od začetka do sodobnosti. Predstavil je kakih slovenskih cerkvenih skladateljev, pri pomembnejših je podal tudi njihovo življenje in delo z oceno in sliko.

LETA 1908 ROJENA SESTRA EMMANUELE

(MADELEINE CINQUIN), BELGIJSKO-FRANCOSKA REDOVNICA, PROFESORICA MED SMETARJI († 2008)

"Nedopovedljivo lepo je živeti tako, da ljubiš."

"Vemo, da je ljubezen močnejša kot smrt, vezi globokega prijateljstva, ki smo jih skupaj radostno spletli, imajo vrednost vesele večnosti. Danes, ko ste se še enkrat potrudili zame, sta moja duša in moje srce ob vaši duši in vaših srcih. Rada bi videla, da bi to prijazno srečanje potekalo v veselem vzdušju. Izbrala sem pesmi, polne radosti. Pojte veselo in na ves glas ... Prosila sem, da po berilu kot psalm zapojejo Magnifikat. V tem Marijinem hvalospevu je namreč skrivnost sreče mojega življenja. Od leta 1931, ko sem postala redovnica, sem se s telesom in dušo izročila Devici s prošnjo, da bi ostala zvesta. In uslišala me je! Zahvaljujte se z menoj! Nedopovedljivo lepo je živeti tako, da ljubiš!" Tako je v svoji duhovni oporoki, katero so prebrali pri maši v pariški stolnici Notre-Dame 22. oktobra 2008, zapisala sestra Emmanuelle, ki je odšla v kraljestvo večne svetlobe v noči med 19. in 20. oktobrom, nekaj tednov pred dopolnjenim stotim letom življenja. Vsa leta je bila v službi ljubezni do bližnjega, na poseben način pa od "upokojitve" leta 1971, ko je dotedanja profesorica postala smetarka med smetarji v Kairu.

... več o njej preberite v pričevanju 06_2002 in v članku 12_2008

nekaj njenih misli:

• Starost je milost, ki jo Bog nakloni človeku. Pustiš, da odpade od tebe vse, kar te teži.
  
• Kot je rekla Terezija Deteta Jezusa, z eno roko sprejemam od Gospoda in z drugo roko podarjam drugim.
  
• Treba je znati ljubiti, Toda tega se je mogoče naučiti... Mlade je treba to naučiti, ker bi bili radi srečni.
  
• Kakor se je Bog sam učlovečil in je z nami delil našo človeško usodo, tako hočem tudi jaz na lastni koži doživljati radosti in bolečine ljudi. Zame to pomeni uskladitev mojega notranjega živ­ljenja in mojega odnosa z Bogom.
  
• Vsako leto, ko prijateljem in znancem pošiljam koledarje, nanje zapišem kakšno kratko misel, kot na primer: "Podari vsakemu dnevu v novem letu svoj nasmeh!"
  
• Mislim, da je vir mojega veselja do življenja ljubezen - Kristu­sova ljubezen: tisti odnos, ki mi ga je Bog naklonil imeti z Njim, z njegovim ljubljenim Sinom, in se ga zavedam od svojega dvanaj­stega leta.
  
• Verujem v Boga; če ne bi verovala vanj, če ne bi verovala, da je Bog ljubezen in ima čuteče srce posebej za tiste, ki so ubogi, za tiste, ki trpijo, potem se ne bi borila zanje. Trdno pa veru­jem tudi v končno pravično sodbo, ker verujem, da obstaja drugo življenje in da je veliki petek priprava na veliko noč.
  
• Življenje ni hoja osamljenega posameznika, temveč je vzpon v navezi. Življenje je prepletanje rok, ki se stezajo, ki prijemajo, je izmenjava pogledov, besed, smehljajev, klicev, krikov, ki tkejo trdne vezi med ljudmi.
  
• Kaj je navsezadnje za človeka sreča? Prav gotovo to ni užitek, niso izbrana jedila, niso zabave. Vse to sicer ni nič slabega, vendar pa človešeka srca ne napolni in ne poteši.
  
• Človek se mora izprazniti, da napravi v svojem srcu prostor za Boga. Morda imajo prav zaradi tega največji misleci našega stolet­ja manjše poznanje človeka in manjše spoznanje Boga kot nekateri naši smetarji!
  
• Kadar ljubiš, čutiš potrebo, da kdaj pa kdaj ostaneš v tišini s tistim, ki ga ljubiš. Zato sem rada s Kristusom, z Očetom, pod dihom Svetega Duha, z Marijo. Ta vsakdanja ura tišine je zame neprecenljive vrednosti.

LETA 1914 ROJENA MARIČKA ŽNIDARŠIČ

PESNICA IN NOVINARKA († 1986)

Kmečko dekle iz Starega trga pri Ložu je obiskovala meščansko šolo na Rakeku. V želji po novem znanju jo je pripeljala v Ljubljano. Medvojna leta je prebila v domačem kraju in se tja vrnila tudi po vojni iz časnikarske službe v Ljubljani. Pesmi je začela pisati že pred prvim odhodom od doma, zanje je značilna pokrajinska, intimna tematika z izrazito navezanostjo na tradicionalne oblike. Njena prva zbirka Pesmi izpod Snežnika je izšla leta 1950. Za njo pa je doživela izid še štirih knjig svojih pesmi.

njeni verzi:

• Sneg je nocoj prekril vso vas / s spreminjasto, toplo odejo / sneg je zametel slednjo gaz. // Le ene poti ni zametel. // Skoz zimo, skoz burjo in mraz, / je od mojega k njegovemu srcu / speljana ozka in svetla gaz.

LETA 1924 ROJENA DUŠA POČKAJ

FILMSKA IN GLEDALIŠKA IGRALKA († 1982)

Slovenska gledališka in filmska igralka Duša Počkaj je v ljubljanski Drami nastopala od leta 1946 in ji ostala zvesta do konca. Oblikovala je prek 100 gledaliških in filmskih vlog, ter nastopila v preko 100 radijskih igrah. Duša Počkaj se je rodila v Dolnji Lendavi, 16. novembra 1924. Diplomirala je na AGRFT. Debitirala je v filmu Jara gospoda. Za svoje delo je prejela Zlato areno in nagrada kritike, Pulj 1961, nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1962, za vlogo Maruše Rdečelaske v Plesu v dežju ...

LETA 1945 USTANOVLJEN UNESCO

Kratica za Organizacijo Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo je UNESCO. Ustanovila jo je Organizacija združenih narodov 16. novembra 1945 z namenom, da krepi sodelovanje med narodi na področju kulture in znanosti. Njen sedež je v Parizu.

LETA 1959 UMRL GREGORIJ ROŽMAN

LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1883)

Doma v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je "okronal" z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: "Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod." "In zgodovina mu je dala prav," je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo "Crucis pondus et praemium" (Križa breme in plačilo). Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Ob sovražni okupaciji aprila 1941 je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za "narodnega izdajalca". Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

več:
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Celo svoje življenje gremo Gospodu naproti. Vsak dan in vsako uro mu prihajamo bliže. Ne vemo, kako dolga bo še ta pot, a prav gotovo bomo na koncu poti srečali Jezusa.
  
• Naše življenje na zemlji ni brleča lučka, ki medlo sveti in potem kdaj s smrdečim dimom ugasne, ampak je kakor božja iskra v nas, ki se v smrti razgori v svetel in topel plamen, ki združen z Bogom vso večnost ne ugasne več.
  
• Nedelja je dan tvoje duše. Za materialne potrebe delaš ves teden, šest dni; en dan pa po božji zapovedi posveti svoji duši. Tudi duša potrebuje nege in skrbi kakor telo, potrebuje sonca božje milosti.
  
• Če Bog in njegova milost ne druži src, ni na svetu moči, ki bi mogla dovolj trdo in vztrajno vezati člane družine v srečno skupnost.
  
• Mati, ki ima enega otroka, vso svojo materinsko ljubezen temu enemu posveča; ko pa dobi več otrok, se tudi njena ljubezen tako pomnoži, da je more dati vsakemu celo več, kakor pa je prej dajala enemu samemu.
  
• Spreobrnjenje je resna zadeva, ki sega v najgloblje globine duše in srca. Gre za popolno odločitev: ali za Kristusa ali brez njega oziroma celo zoper njega.
  
• Če Bog naše korake vodi pod križ in na križ, pač spoznamo, da je tam naše pravo mesto, čeprav se nam zdi drugače; nikjer drugod bi ne bili na svojem pravem mestu.
  
• Zunanji vidni dokazi Jezusove največje ljubezni so njegove svete rane. Ker je neizmerno ljubil, je tudi neizmerno trpel. Ljubezen in bolečina sta sestri dvojčici.

LETA 1992 UMRL TONE PRETNAR

LITERARNI ZGODOVINAR, VERZOLOG, PREVAJALEC (* 1945)

Literarni zgodovinar in prevajalec Tone Pretnar se je rodil leta 1945 v Tržiču, po osnovni in srednji šoli v Kranju je študiral slovenski in ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo znanstveno pot je začel na Poljskem; iz poljščine je tudi veliko prevajal. Predaval je na raznih evropskih univerzah. Pred nastopom službe profesorja slovenskega jezika v Katovicah je nenadoma umrl. Bil je mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo: teorijo in zgodovino verznega oblikovanja besedil.

nekaj njegovih verzov:

• Samo pisalo sem imel in z njim / drevo sem --- mislim --- našel zase pravo./ če stkal sem ga iz štirih norih rim, / bo kar dovolj za grafomansko slavo. (Grafomanova usoda)
  
• Sejal v nemo bom svojo kri / in uvele želje / z oltarja zatajenega poštenja / bom izlil. // Ne bom več hodil za grobovi / rožnatih teles in zapoznelega vstajenja: / za njimi upihnil sem svoj zadnji greh. (Pesem)
  
• Bridka naša je resničnost: / Oljko zgubil je golob./ Žarke ogenj je izničil, / Izveličar legel v grob. / Cesta je umorila cilje / In usahnilo je obilje. (Pesem)
• Če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi, / reklame obesi ob slehernem shodi. / Pa bojo v štacuno hodili ljudje, / pa bojo ljubile te tuje žene. // če nisi politik, pa mislec vsaj bodi, / ves bel se boš svetil na nebesnem svodi, / da bojo v trenutku spoznali ljudje, / kako da vremena se Kranjcem jasne. // Ker nisem poet, naj bom kar grafoman, / če zdržal pod rušo bom leto in dan / in bojo grob tihi odprli ljudje,
  srca ne bo niti slovenske solze. (Karakteristika oseb)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1630 UMRL JOHANNES KEPLER

NEMŠKI ASTRONOM (* 1571)

Študiral teologijo in klasiko na Univerzi v Tübingenu. Sprejel Kopernikovo teorijo, saj je verjel, da mora biti enostavnost Kopernikovih tirnic Božje delo. 1596 je objavil svoje prvo astronomsko delo Kozmografska nedoumljivost - prvo razumljivo in neizpodbitno poročilo geometrijskih prednosti njegove teorije. S svojimi temeljnimi odkritji pri preučevanju nebesnih teles in vesolja spada med največje ume vseh časov. Kepler je ugotovil, da se planet ne giblje po krožnici, kot so prvotno mislili, temveč okoli Sonca po elipsi, kar je osnova za njegove tri zakone, s katerimi je dokončno potrdil heliocentrično teorijo.

njegova misel:

• Vsako jutro je majhno rojstvo, vsak dan je majhno življenje in vsak večer je majhna smrt.

LETA 1857 ROJEN ANDREJ KARLIN

DUHOVNIK in ŠKOF, GORENJEC NA ČELU MARIBORSKE ŠKOFIJE († 1933)

"Po smrti škofa Mihaela Napotnika (1922) smo bili v Mariboru eno leto brez škofa. Ko je Vatikan (6. junija 1923) imenoval Karlina za škofa, smo bili nekako razočarani, češ kaj naj bo dolgih letih Napotnikovega vladanja v škofiji novi skoraj enako star naslednik, povrhu še izgnanec iz Trsta in begunec s Kranjske, kakor da naj bo to imenovanje zanj samo pribežališče, kjer se lahko umiri svojemu dostojanstvu primerno. Takšno je bilo javno mnenje med mariborsko duhovščino, ko je Andrej Karlin, pregnani škof iz Trsta, zasedel škofijski prestol v Mariboru," se spominja dr. Anton Trstenjak, tedaj gimnazijec. "Toda to mnenje se je kmalu popolnoma spremenilo in pridružilo se mu je stopnjevano občudovanje. Karlin se je kljub starosti (66 let) takoj izkazal za pravega Gorenjca." Takoj je poprijel za delo, pritegnil mlade sodelavce. "Bil je ljudski človek, razgibal je škofijo in zapustil nepozabne, lepe spomine."

več:
S. Čuk. Andrej Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2007), 32-33.

LETA 1862 ROJEN GERHART J. R. HAUPTMANN

NEMŠKI PISATELJ IN DRAMATIK († 1946)

Ded nemškega dramatika Gerharta Hauptmanna je bil šlezijski tkalec, oče pa se je povzpel do hotelirja. Gerhart je po neuspešnem šolanju bil najprej kipar, potem pa se je posvetil pisanju. Uveljavil se je kot eden največjih dramatikov nemškega in evropskega naturalizma. Njegova drama Tkalci (1892) je kolektivna odrska kronika upora šlezijskih tkalcev. Velik uspeh je doživela njegova drama Potopljeni zvon (1897). Za svoje ustvarjanje na področju dramske umetnosti je dobil leta 1912 Nobelovo nagrado za književnost.

njegove misli:

• Brž ko nekdo v neki stvari postane mojster, naj bi v neki drugi stvari postal učenec.
  
• Jaz sem nekoč bil mlad, ti pa še nisi bil star, torej imam nekaj več kot ti – je rekel starec mladeniču.
  
• Vera, ki človeka napravi mrkega, ne more biti prava.

 LETA 1865 ROJENA LEA FATUR

PESNICA IN PRIPOVEDNICA († 1943)

Doma iz Zagorja na Pivškem, se je preživljala kot šivilja in gospodinja in se ob tem sama izobraževala v književnosti, je bila edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog dominsvetovcev. Njeno najbolj znano delo je povest Vislavina odpoved.

LETA 1880 ROJEN RAJKO GRADNIK

šolnik, geomorfolog, meteorolog († 1961)

Starejši brat pesnika Alojza Gradnika je po zaključnem izpitu na učiteljišču v Kopru leta 1899 do prve svetovne vojne poučeval v Kozani v rojstnih Brdih. Po vojni je živel na Bledu kot nadučitelj in šolski nadzornik in mnogo pripomogel k razvoju šolstva na Gorenjskem. Na univerzi v Ljubljani poslušal predavanja iz geologije in mineralogije. Preučeval je Bohinjsko in Blejsko jezero in svoja spoznanja objavljal v strokovnih revijah. Bil je najstarejši član Slovenskega geografskega društva. Bil je tudi glasbenik in planinec.

LETA 1905 ROJEN TONE ČUFAR

pesnik, pisatelj in dramatik († 1942)

Mladi Jeseničan se je zaposlil v tamkajšnji železarni kot mizar. Že leta 1931 pa se je posvetil samo pisanju. Proletarske pesmi je objavljal v raznih revijah, s svojimi odrskimi deli, med katerimi je zelo pomembna drama Polom (1934), je obogatil dramski repertoar predvojnih delavskih kulturnih društev. Njegovo najdaljše prozno delo je roman življenju jeseniškega delavstva Pod kladivom, ki pa je izšel šele po vojni (1950). Leta 1942 je bil ubit v Šentvidu nad Ljubljano med poskusom pobega pred Nemci.

LETA 1910 UMRL WILHELM RAABE

NEMŠKI PISATELJ (*1831)

V Berlinu je poslušal predavanja iz filozofije in zgodovine, kmalu pa se je odločil da bo samostojni pisatelj. Najprej je živel v Stuttgartu, po letu 1870 pa v Breunschweigu. Je pomemben predstavnik poetičnega realizma. S humorjem in ironijo je opisoval meščansko življenje in posebneže. Nekoliko se je zgledoval po Charlesu Dickensu, njegova dela so predvsem kritika materialističnega sveta, v njih je tudi veliko nemške zgodovine in vojn. Zerlo dobro se vživlja v resnične ljudi in njihove usode, vse skupaj pa zaplete s številnimi razmišljanji in citati od antike in sodobnega ljudskega izročila ... V skoraj petdesetih letih pisanja je napisal kar 86 romanov, novel in povesti: njegova glavna dela: Kronika Vrabčje ulice, Pastor lačnih, Mrtvaški voz, Sladkosned ...

nekaj njegovih misli

• Vera prestavlja gore, toda ljubezen prekrije golo skalovje z zelenjem in cvetjem.
  
• Velika, presenetljiva skrivnost sveta se nam v vsej lepoti in krasoti kaže v luči prav tega današnjega dneva.

LETA 1914 ROJEN IVAN ČAMPA

PESNIK IN PISATELJ († 1942)

Pesnik in pisatelj Ivan Čampa je izšel iz kmečke družine (Nemška vas na Blokah) in zaradi težkih gmotnih razmer se je s težavo šolal: med študijem prava je bil reporter, študijski prefekt, prodajalec v knjigarni. Z znanci je organiziral Literarni klub, ki je nastopal kot založba. Že pred maturo je izdal svojo prvo pesniško zbirko Iz belih noči (1938). Njegovo povest Mlin v grapi (1940) smo objavili kot nadaljevanko v Ognjišču (1983).

LETA 1916 UMRL HENRYK SIENKIEWICZ

POLJSKI PISATELJ (* 1846)

Poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz je avtor romana Quo vadis, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov v Rimu za časa cesarja Nerona (54-68). Preveden je bil v številne jezike. Pisatelj, ki je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je zaslovel s svojo "veliko trilogijo" (Z ognjem in mečem, Potop, Mali vitez).

nekaj njegovih misli:

• Kdor neutrudno ne dela in se neprestano ne bori, da ne bi utonil, se neizbežno utaplja.
  
• Misel je dobra, če so posledice dobre.
  
• Zdravilo za življenjsko brezciljnost je delo.
  
• Tako daleč ste prišli, da so volkovi bolj usmiljeni kot ljudje, kajti tu že trava poti kri, vetrovi ne pihajo, ampak tulijo, po rekah se pode valovi solza in ljudje kličejo smrt kot zavetnico ...« (obsodba vojne v knjigi Mali vitez)
  
  
• Sienkiewicz je predvsem kronist, pa ne suhoparni kronist, saj junake, dogajanje in okolje popiše tako, da kmalu zaživiš sredi poljskih ravnin, se pridružiš junakom na bojnih pohodih, trepetaš za usodo dveh, ki se ljubita, pa jima nesrečna doba daje udarec za udarcem, iz srca zasovražiš slavohlepne in sebične ljudi, ki ne vidijo dlje kot do vrha svojega trebuha, iskreno vzljubiš junake, ki jim je usoda domovine ljubša od lastnega življenja ... (Silvester Čuk o knjigi Z ognjem in mečem)

LETA 1931 ROJEN OTMAR ČRNILOGAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC, PROFESOR LATINŠČINE IN GRŠČINE, LJUBITELJ GORA († 1999)

Otmar Črnilogar je bil doma v vasi Šebrelje na Cerkljanskem. Po končani gimnaziji in študiju teologije je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Pozneje je študiral še grški in latinski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Največ svojih moči je ob župnikovanju v Podragi posvetil prav poučevanju latinskega jezika: od leta 1959 je poučeval ta klasični jezik v Malem semenišču, pozneje pa na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Dolga leta je skrivnosti tega jezika odstiral tudi študentom Teološke fakultete v Ljubljani.
Z latinščino in grščino je povezano tudi njegovo prevajalsko delo. Pomagal je prevajati koncilske odloke ter molitveno bogoslužje, vrh njegovega prevajalskega dela je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. Najprej je sodeloval pri jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze (1984), pozneje pa še pri Standardnem prevodu Svetega pisma (1996).
Na pogrebu je škof Metod Pirih takole strnil Črnilogarjevo življenje: "Rajni g. Otmar je bil zvest duhovnik, izvrsten intelektualec in vzgojitelj, kulturni delavec, zaveden narodnjak in dober dušni pastir. Naj mu bo Bog sam njegovo bogato plačilo za vse, kar je dobrega storil za nas." Tej škofovi prošnji se pridružujemo tudi na Ognjišču, saj je bil profesor Otmar tudi zvest sodelavec našega časnika. Pri Ognjišču je izdal svoj prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige. Leta 1989 je v knjižici križevih potov Križev pot - pot življenja izšel tudi njegov križev pot z naslovom Upanje v tretji dan.

več:
S. Čuk, Otmar Črnilogar (1931-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2021), 40-41.

nekaj njegovih misli ...

• Z molitvijo podpišemo svoje ime pod vse, kar smo v teku dneva dobrega storili; z molitvijo postanemo avtorji svojega življenja.
  
• Žlahtne, a razsute marmornate kamenčke dneva naj bi molitev povezala v življenjski mozaik, v podobo, v osebo.
  
• Ni lepšega, kakor je mati, ki ima v naročju svojega otroka in mu s prstom kaže nebo, od koder je prišel. Marija pa je gledala nebesa v lastnem naročju.
  
• Trije so kraji, kjer ni treba iskati nič dobrega: sodišče, bolnišnica in spovednica. Pa so vsi ti trije kraji pomerjeni prav za človeka.
  
• Če za molitev ne znamo najti trenutka, bo tudi drugo naše delo ostalo jalovo. Ne bo pomerjeno ne po Bogu ne po njegovem stvarstvu.
  
• Bogu se zablode in kriva pota upirajo, vendar kot dobri Oče človeka še vedno ljubi, kakor mati ljubi otroka, ker je pač njen otrok, čeprav ji niso po volji njegove napake.
  
• Na vsem svetu je ni lažje stvari, kot je doseči božje odpuščanje; Bog si bolj želi podeliti odpuščanje, kot si ga mi želimo prejeti.
  več: ...
  

LETA 1944 UMRL PATER PLACIDO CORTESE

MINORITSKI REDOVNIK, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1907)

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

več:
S. Čuk, p. Placido Cortese. "Pomagal sem trpečemu Kristusu"" Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2004), 38-39.

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus je moral trpeti, preden je stopil kot zmagovalec smrti v svoje kraljestvo. Njegova pot je naša pot, če se hočemo v vsem zgledovati po Njem. On je trpel in prenašal bolečine za nas, ker ni hotel, da bi naše življenje vodila slepila in prazni upi.
  
• Ko je Božja ljubezen pregnana s tega sveta, zavlada sovraštvo: sovraštvo, ki uničuje, sovraštvo, ki tepta vsak zakon, tudi najsvetejšega.
  
• Danes moramo biti orodje v Božjih rokah, da bi s svojimi deli ljubezni in s svojimi molitvami omogočili vrnitev miru na svet.
  
• Vse moje življenje naj bo ljubo Gospodu, kajti v preskušnji se spozna resnična vrlina vojaka. Mar naj se jaz, ki sem bil izbran za Kristusovega vojaka, ustrašim nevarnosti? Nikdar! Da bi mogel tej obljubi ostati zvest, mi je potrebna Gospodova milost, zato vas prosim: molite zame.
  
• Težko je breme, toda še večja je nagrada, ki jo Gospod pripravlja svojim služabnikom, ki pustijo vse, da bi vse dni svojega življenja hodili za njim in nosili svoj križ.
  
• Vera je breme, ki se ga nikoli ne naveličaš nositi, temveč dušo vnema za vse večje žrtve, celo do te, da daš življenje v obrambo vere, da umreš v mukah kot krščanski mučenci.
  
• Kristusovo vstajenje nam govori o našem prihodnjem vstajenju in o vstajenju naših dragih, ki so šli pred nami v večnost in obhajajo veliko noč tam gori.
  
• Popolnost je zelo daleč od nas: priznavamo, da smo polni pomanjkljivosti in bede, imamo pa tako veliko zaupanje v božjo dobroto, da v tej luči najdemo moč za nove dobre sklepe.
  
• Ko se bomo vrnili k Bogu, bomo našli vse izgubljene dobrine, predvsem pa bomo znali gledati na dogodke, ki pretresajo svet, s tistim čutom krščanskega optimizma, ki veruje, da se tudi iz slabega rodi dobro. In dobro mora slaviti zmago na svetu.

LETA 2018 UMRL  BORUT LOPARNIK

MUZIKOLOG IN PEDAGOG (* 1934)

Rodil se je v Podgorici pri Grosupljem, po osnovni in srednji šoli je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral glasbeno zgodovino. V svoji doktorski disertaciji je obravnaval vlogo skladatelja Marija Kogoja v slovenski moderni. Skoraj četrt stoletja (1963–1987) je bil glasbeni urednik na nacionalnem radiu. Odločilen pečat njegovega dela ima tudi Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Vodil jo je 16 let z neugasljivo vnemo za zbiranje, urejanje in skrbno hranjenje slovenske glasbene dediščine. O glasbi je tudi veliko pisal.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 14. novembra 1907, Bilbao – umrl 5. februarja 1991, Rim

Od študenta medicine do trpina v Jezusovi družbi

Po rodu je bil Bask kot sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove. Rodil se je 14. novembra 1907 v mestu Bilbao v strogi krščanski družini in dobil pri krstu ime Pedro (Peter). Po maturi je odšel v Madrid študirat medicino. Kot član Vincencijevih konferenc je zahajal v revna predmestja in se na lastne prepričal, v kakšni strašni bedi živijo številne družine. Družino je močno pretresla očetova smrt in šli so iskat tolažbe v Lurd. Čeprav Pedro še ni končal študija medicine, je smel biti navzoč pri zdravniški komisiji za ugotavljanje čudežev. Najbolj ga je pretreslo ozdravljenje dvajsetletnega fanta z otroško paralizo na invalidskem vozičku. Med blagoslovom z Najsvetejšim je fant vstal in ljudje so začeli vpiti: "Čudež! Čudež!" Arrupe je bil prisoten pri medicinskih pregledih tega fanta po ozdravljenju. Res je bil ozdravljen in sicer popolnoma! Mladega študenta medicine je to silno prevzelo. Od blizu je izkusil Jezusovo moč. Študij medicine se mu je naenkrat zazdel nepomemben, prazen. "Zdraviti telesa je čudovito delo ljubezni, a Bog me je poklical zdravit bolne duše," je zapisal. Tri mesece pozneje je vstopil v Družbo Jezusovo. Ko je španska ljudska republika leta 1932 jezuitski red razpustila, je Arrupe nadaljeval študij nadaljeval v tujini, najprej v Belgiji, nato v ZDA. Leta 1938 je ves srečen odšel kot misijonar na Japonsko, kjer je deloval sedemindvajset let. Najprej se je moral naučiti jezika, učil se je po japonsko sedeti (čepeti) in jesti s paličicami. Po osemmesečni pripravi je postal župnik v mestu Yamaguchi. Leta 1942 je bil imenovan za učitelja novincev v zavodu blizu Hirošime. Da bi uspešneje deloval med verniki in bolje razumel japonske jezuitske novince, je proučeval japonsko duhovnost in miselnost, vadil se je v streljanju z lokom in v pisanju s čopičem. Japonščine se je naučil tako dobro, da je v tem jeziku izdal osem knjig. Zelo pretresljiv je njegov opis atomske eksplozije v Hirošimi 6. avgusta 1945. Noviciatsko hišo je p. Pedro Arrupe spremenil v bolnišnico, v katero je sprejel nad 200 težko ranjenih ljudi. Novinci so delali kot bolničarji in bolniški strežniki, on sam pa je s svojim medicinskim znanjem in človeško bližino pomagal lajšati trpljenje teh nesrečnih ljudi. Leta 1958 je postal prvi provincial obnovljene japonske jezuitske province. Po japonskih mestih je ustanavljal univerze, študentske domove in domove duhovnih vaj. Na 31. generalni kongregaciji v Rimu je bil 22. maja 1965 izvoljen za 28. vrhovnega predstojnika (generala) Družbe Jezusove.

Kot vrhovni predstojnik je v Družbi skušal uresničevati smernice koncila in sicer v prizadevanju za pravičnost na vseh ravneh. "Jezusova družba je danes poklicana k temu, da služi veri. Ta služba pa brezpogojno zajema delo za pravičnost; saj prizadevanja za pravičnost pripravljajo tisto spravo med ljudmi, ki jo zahteva pomiritev z Bogom." Imel je globok socialni čut. Sam si je zelo prizadeval pomagati ubogim, še posebej beguncem. Leta 1980 je ob humanitarni katastrofi vietnamskih beguncev v čolnih ustanovil Jezuitsko službo za begunce, ki od leta 2002 deluje tudi pri nas. Leta Arrupovega vodenja jezuitskega reda so bila zelo težka, kajti po koncilu se je začel čas preizkušanja, iskanja, kritik, pobud, odpadov.

Ko se je 7. avgusta 1981 vračal iz Indonezije, kjer je odprl prvi center za begunce, ga je v letalu zadela možganska kap in mu preprečila nadaljnjo vodenje Družbe. Leta 1983 je odstopil in za novega generala je bil izvoljen p. Peter-Hans Kolvenbach. Pater Jože Roblek v decembrski številki revije Slovenski jezuiti piše o svojih srečanjih s p. Arrupejem. "Najbolj sem ga spoznal v njegovem trpljenju. V desetih letih trpljenja, ko ni mogel govoriti, je veliko molil in se daroval za vso Družbo, Cerkev in svet. Imel sem srečo, da sem ga lahko v tem času večkrat obiskal. To so bila srečanja z živim svetnikom... Vse je slišal in razumel, kar si mu govoril, toda ničesar ni mogel povedati z besedami, pa vendar je na vse odgovoril in potrjeval s svojim pogledom, premikanjem ustnic in kretnjami rok." Po desetih letih darovanja je umrl 5. februarja 1991.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2008) 2, str. 34.

* 19. november 1929, Krka, † 20. februar 2008, Ljubljana

"Njegov človeški in duhovniški lik je bil poln svetlobe"

Svetilka njegovega življenja se je prižgala 19. novembra 1929 v kmečki hiši v Krki na Dolenjskem. "Imeli smo majhno kmetijo in veliko dela. Sam sem delal, zato imam še zdaj delovne roke," je povedal v pogovoru za Ognjišče po svojem škofovskem posvečenju 6. januarja 1987 v Rimu. Pet razredov ljudske šole je končal na Krki; med vojno je hodil na gimnazijo v Škofovih zavodih, ki pa takrat niso bili več v Šentvidu, ampak v Baragovem semenišču v Ljubljani. Leta 1945 je prešel na državno klasični gimnazijo v Ljubljani in tam leta 1949 maturiral. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje kot študent teološke fakultete. "To so bila burna leta: stalno smo imeli preiskave, enkrat so nas zadržali v Ljubljani med počitnicami." 29. junija 1953 je bil posvečen v duhovnika. Kmalu po novi maši je bil poklican k vojakom. Ko je "cesarja odslužil", je bil, nedolžen, obsojen na pet let zapora. "Odsedel" je tri leta: najprej v Beogradu, nato v Požarevcu, nazadnje v Ljubljani in Mariboru. "To je bil zame strašen udarec, toda ko gledam nazaj, vidim, da je bil zapor dragocena življenjska šola."

Ko je bil po treh letih (26. decembra 1957, dan po Božiču!) izpuščen na svobodo, je bil zelo potrt: modri škof Anton Vovk ga je najprej poslal pred milostno podobo Marije Pomagaj na Brezje, potem pa mu zaupal službo kaplana v župniji Šenčur na Gorenjskem, kjer so v stiku z dobrimi ljudmi ugasnile vse njegove skrbi. Nekaj časa je bil kaplan v ljubljanskem Trnovem, nato pa je prišel v Vodice nad Ljubljano, kjer je bil duhovni oče soseske Skaručina. V tem času se je posvetil študiju in leta 1963 na teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral s tezo Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda. Prav tisti dan je umrl njegov mentor dr. Franc Grivec, mednarodno priznan strokovnjak za ekumenska vprašanja. Že februarja 1964 je bil dr. Franc Perko imenovan za predavatelja osnovnega in vzhodnega bogoslovja ter starocerkene slovanščine na teološki fakulteti v Ljubljani. V letih 1965-1968 se je študijsko izpopolnjeval v Rimu. Po vrnitvi iz Rima se je vrnil kot profesor na teološko fakulteto, kjer so ga spoštovali zaradi njegove vsestranske razgledanosti v teoloških vprašanjih, zaradi njegove odprtosti in pripravljenosti za dialog. Poleg predavateljskih in drugih dejavnostih je pet opravljal službo dekana (1976-1978, 1981-1983, 1983-1984). Odločilno je sodeloval v prizadevanjih za prenovo taološkega študija v duhu koncilskih in pokoncilskih smernic. "Bil je odličen kolega, sodelavec in svetovalec" (Rafko Valenčič).

Vzhodno bogoslovje - znanje o Cerkvah krščanskega Vzhoda - je profesor Perko razširil v "ekumensko" bogoslovje - iskanje poti do edinosti. Bil je med pobudniki ekumenskih simpozijev, ki so jih od leta 1974 organizirale beograjska, zagrebška in ljubljanska teološka fakulteta. Na njih je dr. Franc Perko s svojo človeško toplino navezal številne stike. "Poznal sem skoraj vse pravoslavne škofe v Jugoslaviji in vse profesorje teologije." Ta njegova dragocena poznanstva so spodbudila papeža Janeza Pavla II., da ga je 19. decembra 1986 imenoval za nadškofa in prvega metropolita v Beogradu; tri dni poprej je namreč papež ustanovil beograjsko metropolijo s sufraganskima škofijama Subotico in Zrenjaninom.

Papež ga je povabil v Rim, kjer mu je na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1987 v baziliki sv. Petra podelil škofovsko posvečenje. Za svoje škofovsko geslo-življenjski program si je Franc Perko izbral besede apostola Pavla "Združeni v Duhu" (Uniti in Spiritu). Odsev tega gesla je bil tudi njegov škofovski grb: tri reke, ki se stekajo v eno, zlivajo se v trikotnik, ki pomeni troedinega Boga. Izkazalo se je, da je bila papeževa izbira "posrečena" saj je nadškof Perko s svojo evangeljsko širino znal pritegniti tudi pravoslavne brate. To povezovalno vlogo med katoliško manjšino in pravoslavno večino je ohranjal tudi v težkih letih, ko je Jugoslavija razpadala. Leta 2001 je papež Janez Pavel II. sprejel njegov odstop iz zdravstvenih razlogov. Nadškof Perko se je vrnil k sestram v Malo Loko, čeprav si je želel puščavniškega življenja nekje pod gorami.

pričevanje 04_2008

* 14. november 1898, Prevalje, † 21. februar 1980, Slovenj Gradec

Franc Sušnik je bil "na svet rojen" 14. novembra 1898 na Prevaljah kot prvi od šestih otrok Štefana Sušnika in Jožefe Dobrovnik (za njim sta zakonca dobil še pet hčera). Oče je pred poroko moral pustiti malo kmetijo visoko v obronkih Uršlje gore in zaposlil se je kot fužinar v prevaljski železarni. Ko je izgubil službo, se je za nekaj časa odselil v Avstrijo; leta 1901 se je vrnil na Prevalje in dobil delo pri železnici. Na Prevaljah je Franc obiskoval nemško osnovno šolo. Po šestem razredu se je s priporočilom prevaljskega župnika vpisal na humanistično gimnazijo v Celovcu. "Šolali so ga farni kaplani in dr. Gregorij Rožman, ki mu je bil tudi duhovna pomoč pri študiju," pričuje njegov sin prof. Tone Sušnik. Vzgoja na celovški gimnaziji je bila nemška, skupina slovenskih dijakov, ki so bivali v Marijanišču, je izdajala literarno glasilo "Vzbudi se, Slo-ven", katerega urednik in glavni pisec je bil Franc Sušnik. Leta 1916 je bil vpoklican k vojakom in dosegel je "čin" nadporočnika. Kot tak je znal leta 1918 pomiriti spor med vojnimi špekulanti in izkoriščanci na Prevaljah. Leta 1919 je pomagal seliti Mohorjevo iz Celovca na Prevalje, kjer je ostala do leta 1927. "Devetdeset knjig v blizu dva milijona izvodih je bilo natisnjenih na Prevaljah," je s ponosom zapisal. V letih 1919-1924 je v Ljubljani in Zagrebu študiral germanistiko in slavistiko ter študij končal z doktoratom.

Po odloku šolskih oblasti v Ljubljani je dobil službo na novoustanovljeni gimnaziji v Murski Soboti (1922). Bil je zahteven in strog profesor, pa vendar čuteč. Vzljubil je mehke Prekmurce; spomin na dve prekmurski leti je knjižica Prekmurski profili (1929). Iz Murske Sobote je odšel v Beograd za suplenta na realki (postati bi moral osebni tajnik ministra Korošca). Mučilo ga je domotožje in že po enem letu je prišel nazaj domov (1925). Tokrat v Maribor, kjer je ostal do leta 1941. To je bilo naj bolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Potem ko je bil več kot deset let najprej suplent, nato profesor na klasični gimnaziji, je bil eno leto ravnatelj realke, zatem pa do začetka druge svetovne vojne ravnatelj učiteljišča. Pred odhodom v Maribor se je oženil s Tončko Plešivnik in v srečnem zakonu so se jima rodili štirje sinovi. V Mariboru je bil ne le spoštovan in priljubljen pedagog, temveč je izvrševal še razna druga poslanstva. Kot član mestnega sveta je dal pobudo, da bi mariborska občina vsako leto podeljevala Slomškovo nagrado. Ob Slomškovi proslavi leta 1935 je s prepričanjem svojega vernega srca kot slavnostni govornik dejal, da nam je "bolj od sijanih bilanc treba svetnikov". V mariborskih letih je še našel čas za pisanje; tedaj je nastalo njegovo najpomembnejše delo Pregled svetovne literature (1936).

Pred viharjem druge svetovne vojne se je z družino zatekel na Prevalje, kjer je dobil delo na matičnem uradu. Konec leta 1943 ga je aretiral gestapo. Nekaj časa je bil zaprt, nato konfiniran. Konec vojne je dočakal v zloglasnem taborišču Dachau. Junija 1945 se je vrnil med svoje Korošce. Na domačih, Prevaljah je že julija in avgusta vodil gimnazijski tečaj, septembra pa je sprejel vodstvo na njegovo pobudo ustanovljene gimnazije na Ravnah, ki ji je bil ravnatelj do upokojitve leta 1962. Tedaj je sprejel mesto ravnatelja študijske knjižnice, ki je tudi bila njegova zamisel, in to nalogo opravljal skoraj do smrti 21. februarja 1980. Bil je tudi med pobudniki za ustanovitev Delavskega muzeja na Ravnah. Ko je nečak in krstni varovanec Jože Lodrant, sin Sušnikove najstarejše sestre Marije, leta 1951 imel novo mašo, mu je zapisal, da je "posvečeni sad velike Sušnikove družine". Sin Tone navaja očetove besede: "Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti..." Ta živa vera mu je navdihovala globoko spoštovanje do vsakega človeka. Miroslav Osojnik lepo piše: "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom."

(obletnica meseca 11_1998)

* 26. januar 1883, Selšček nad Cerknico, † 14. november 1980, Ljubljana

Slanik v izložbi mu je prinesel mecena in prijatelja Sadnikarja

Slikarju, ki je na svojih razglednicah in slikah najraje upodabljal gorenjsko pokrajino, je zibelka tekla na Notranjskem, po njegovih žilah pa se je pretakala furlansko-slovenska kri. Rojen je bil 26. januarja 1883 v Selščku pri Cerknici, oče je bil Jakob Gaspari, po rodu Furlan, mati pa Ivana Švigelj, domačinka. Po očetu je podedoval železno vztrajnost, po materi pa slikarsko in pesniško nadarjenost. Šolsko učenost je začel nabirati v ljudski šoli v Begunjah in že tedaj se je pokazalo, da ima Maksim izreden dar za risanje. Ko mu je pri desetih letih umrla mama, je skrb za družino prevzela teta. Dosegla je, da je Maksim po končanem drugem letniku realke v Ljubljani pustil šolo in odpeljala ga je k trgovcu Murniku v Kamnik. Tam je bil tri leta (1896-1899) trgovski pomočnik. Poleg svojega dela je veliko risal "za svojo dušo". Za izložbeno okno v trgovini je narisal slanika. Slika te ribe je vzbudila zanimanje kamniškega veterinarja ter zbiratelja starin in umetnin Nika Sadnikarja. Ko je spoznal resnično slikarsko nadarjenost mladega trgovskega pomočnika, se je zanj zavzel in mu omogočil potrebno izobrazbo.

Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je kot izredni učenec končal umetnostno-obrtno šolo, nato pa na Dunaj. Čakalo ga je razočaranje, kajti na likovno akademijo je bil sprejet po enem letu čakanja (1903). Sadnikar ga je ves čas šolanja gmotno in moralno podpiral. Oba moža je najtesneje povezovalo iskreno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Sadnikarjeve smrti (1952).

Vojne razglednice naj vojakom na fronti prinesejo košček domovine

Kmalu po prihodu na Dunaj se je Maksim Gaspari vključil v jugoslovansko umetniško društvo Vesna, katerega geslo je bilo "iz naroda za narod". "Če kdo, se je Gaspari držal tega načela vse življenje," je zapisal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. "Nihče se ni tako približal ljudski duši kakor on, nihče ni tako vzljubil ljudske folklore kakor on. Skoraj bi pomislili, da nam je bil njegov talent podarjen v zadnjem trenutku, preden je vse to bogastvo začelo toniti v internacionalni civilizacijski poplavi in nihilizmu današnjih dni." Leta 1907 je s prijateljem Hinkom Smrekarjem odšel v Munchen, naslednje leto pa ge najdemo v Kamniku, kjer je imel atelje pri prijatelju Sadnikarju. Leta 1911 se je poročil s Frančiško Wurzer iz Bistrice v Rožu na Koroškem.

Rodili so se jima trije otroci: sin Oton ter hčerki ŠtefaniJa Vida in Breda. Umetnik je nekaj časa slikal na ženinem domu in koroška pokrajina je opazna sestavina tudi njegovih poznejših slik. Med prvo svetovno vojno kot italijanski državljan (po očetu) ni bil vpoklican, temveč je vojna leta preživljal v Ljubljani. V tem času je nastal obsežen opus razglednic, povezanih s strahotami vojne - med njimi so tudi prve božične. Razglednice so izhajale pod enotnim naslovom Vojska v slikah, izkupiček pa je bil namenjen družinam vpoklicanih vojakov. Po koncu vojne je bil nekaj mesecev na Koroškem, po nesrečnem plebiscitu pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je služboval po raznih šolah kot profesor risanja, leta 1928 pa je bil imenovan za restavratorja in risarja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

"Predvsem bi rad naslikal razna slovenska narodna obredja"

Višek svoje ustvarjalne moči je Gaspari dosegel v letih med prvo in drugo svetovno vojno. V tem obdobju je uresničil tudi svojo srčno željo: naslikati razna slovenska narodna obredja, ki so po domovih bogatila cerkvena praznovanja skozi vse leto, posebej okoli božiča in velike noči. Za njegov čopič so bili zanimivi ljudje, ki jih srečujemo v ljudskih pesmih in slovenskih knjižnih delih: vaški posebneži, godci, berači, slepci. "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove riske in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..." Ljudje so ga brž sprejeli za svojega, na uradna priznanja pa je moral mojster dolgo čakati: leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo, dvajset let pozneje je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svoje bogato in častitljivo dolgo življenjsko popotovanje je Maksim Gaspari sklenil 14. novembra 1980 v 98. letu starosti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 1, str. 42.

LETA 1716 UMRL GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

NEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK (* 1646)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju "najboljši možni svet".

LETA 1838 ROJEN AVGUST ŠENOA

HRVAŠKI PISATELJ, "ČASTILEC" PREŠERNA († 1881)

Avgust Šenoa je eden največjih hrvaških pisateljev, ki je zaslovel predvsem s svojimi zgodovinskimi povestmi in romani. Njegova najbolj znana dela, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, so: Zlatarjevo zlato, Kmečki punt, Varuj se senjske roke. Svojo povest Nagelj s pesnikovega groba je posvetil našemu Francetu Prešernu.

LETA 1840 ROJEN CLAUDE-OSCAR MONET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1926)

Impresionizem se imenuje umetnostna smer, ki se je razvila v Franciji v zadnji četrtini 19. stoletja; ime je dobila po naslovu Impression (Vtis), ki ga je eni svojih slik dal slikar Claude Monet (+ 6. decembra 1926). Slikarji te smeri so s pomočjo barvnih lis dajali predmetom izredno svežino. Slovenski impresionisti so bili Grohar, Jakopič, Jama in Sternen.

LETA 1863 ROJEN UMRL HRABROSLAV VOLARIČ

SKLADATELJ ČITALNIŠKE DOBE († 1895)

Hrabroslav (Andrej) Volarič, rojen v Kobaridu, ki je postal učitelj, je glasbeni dar prejel od svojega očeta. Pisal je skladbe, ki jih je priredil slovenskemu gibanju čitalniške dobe. V glavnem so to svetne skladbe, ki so osvajajoče in ganljive; nekaj pa je tudi cerkvenih.

LETA 1895 ROJEN FRANC (p. KRIZOSTOM) SEKOVANIČ

frančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof

Na Bledu rojeni Franc Sekovanič je v mladih letih postal frančiškan z redovnim imenom Krizostom. Poleg raznih služb v svojem redu je urejeval mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pisal je pesmi, črtice, povesti in igrice. Pod naslovom Otroške igrice je izdal 8 knjižic (1931–1939) odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (1943). Več njegovih pesmi je uglasbenih in jih pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus).

LETA 1898 ROJEN FRANC SUŠNIK

SLOVENSKI LITERAT, KNJIŽNIČAR, PEDAGOG, ZGODOVINAR IN PUBLICIST († 1980)

"Čeprav je bil po svojem poklicu kot profesor, pedagog, pisatelj, slovstveni zgodovinar in kulturni delavec uklenjen med učilniške stene ali v tihoto svoje delovne sobe, nikoli ni izgubil stika s preprostimi ljudmi. Tako je postal kulturni delavec v najžlahtnejšem pomenu besede vsej Koroški," je bilo zapisano ob 80-letnici dr. Franca Sušnika. "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom." (Miroslav Osojnik)

več:
S. Čuk, Franc Sušnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1998), 20-21.

njegova misel:

• Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti...

LETA 1907 ROJENA 2002 UMRLA ASTRID LINDGREN

ŠVEDSKA PISATELJICA, 'MAMA' PIKE NOGAVIČKE († 2002)

Otroci vsega sveta poznajo švedsko pisateljico Astrid Lind­gren po številnih knjigah, name­njenih prav njim. Zlasti so se jim priljubile zgodbe o Piki Nogavič­ki — pegasti deklici s štrlečima kitkama, ki je polna vseh muh. Astrid Lindgren je ob svoji osemdesetletnici (1987) razkrila, da se morajo otroci za rojstvo Pike Nogavičke zahvaliti njeni hčerki Karin. »Bilo je teta 1941. Karin je imela sedem let in je zbo­lela. Ko je z vročino ležala v po­stelji, sem sedela ob njej in morala sem ji — kakor vse matere svojim otrokom — pripovedovati zgod­be. Nekega večera mi je rekla: 'Mami, povej mi kaj o Piki Noga­vički!' Debelo sem pogledala. To šaljivo ime si je Karin sama izmisli­la in k takemu imenu so se prile­gale samo zabavne zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala.« Tri leta kasneje je te zgodbe zapisala in jih podarila hčerki za deseti rojstni dan. Rokopis pa je poslala tudi neki založbi, ki ji ga je z obratno pošto vrnila! Leta 1944 je neki drugi založbi, ki je izdajala knjige za deklice, poslala zgodbo Mala Britt si olajša srce ter zanjo prejela drugo nagrado. Leto kas­neje je za neki natečaj otroške knjige ponovno poskusila srečo s Piko Nogavičko - in osvojila prvo nagrado.

»Od takrat se je začela zma­goslavna pot Pike Nogavičke in drugih mojih malih junakov v svet,« je povedala pisateljica, ki je poleti živela v svoji hišici v Furusundu severno od Stockholma, pozi­mi pa v stockholmskem stanova­nju. Doma je bila iz Vimmerbyja na jugu Švedske, kjer se je rodila 14. novembra 1907 kot kmečki otrok z imenom Astrid Ericsson. Po uspehu Pike Nogavičke je bila v letih 1946-1970 urednica za mladinsko literaturo pri osrednji švedski založbi. Napisala je okoli 40 del za otroke. V slovenščini poleg Pike Nogavičke poznamo še naslednje njene knjige: Detek­tivski mojster Blomkvist, Erazem in potepuh (tudi televizijska nada­ljevanka), Najboljši Kljukec na svetu, Ronja, razbojniška hči.

Poleg hčerke Karin, ki ji je dala pobudo za Piko Nogavičko, je imela še sina Larsa. Otroka sta ji podarila sedmero vnukov. Ven­dar se pri pisanju ni navdihovala ob njih. »Moja otroka in moji vnuki so prvi poslušalci mojih zgodb, ampak z njihovim nastankom ni­majo nič opraviti ... Zelo dobro se spominjam svojega lastnega otro­štva. Človek lahko piše le o tem, kar je sam doživel.« Njena dela so bila posneta na filmski trak in prirejena za televizijo, prinesla so ji tudi številna mednarodna priz­nanja. V svojem dolgem življenju je (z izjemo ene same knjige) pisa­la samo za otroke. »Otroci potre­bujejo knjige, ob katerih se lahko razživi njihova domišljija. Danda­nes otroci gledajo filme, poslušajo radio, sedijo pred televizijskimi sprejemniki, prebirajo risanke (stripe) - vse to je zanje razvedri­lo in vpliva tudi na njihovo domi­šljijo,, vendar pa so to le površna doživetja. Otrok, ki je s svojo knjigo sam, ustvarja ob branju nekje v globini skrite kamrice svo­je duše lastne podobe, ki vse pre­segajo. ..«

misel:

• Da bi pisali knjige za otroke, ni pomembno imeti lastne otroke, le sami smo morali biti nekoč otroci in se spominjati, kako je takrat bilo.

LETA 1907 ROJEN P. PEDRO ARRUPE

28. VRHOVNI PREDSTOJNIK DRUŽBE JEZUSOVE († 1991)

"Vsak človek je drugačen. Vsak ima nekaj samoniklega, ima svojo življenjsko zgodbo, v kateri se ne ponavlja zgodba koga drugega in se tudi ne bo ponovila." Tako je ob svojem petdesetletnem redovniškem jubileju (leta 1977) dejal pater Pedro Arrupe, 28. vrhovni predstojnik Družbe Jezusove. Njegova življenjska zgodba je bila silno razgibana. Po srednji šoli se je odločil za študij medicine; kot študent medicine je bil v Lurdu priča čudežnega ozdravljenja in to doživetje ga je tako pretreslo, da je vstopil v Družbo Jezusovo. Njegov življenjski sen se je uresničil, ko so ga predstojniki poslali na Japonsko, kjer je ostal do leta 1965, ko je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika reda. Družbo Jezusovo je modro vodil v viharnih časih pokoncilske pomladi. Zadnjih deset let je bil v Jezusovi družbi na križu: od možganske kapi zadet je bil priklenjen na bolniški voziček, na katerem je "delal" z gorečo molitvijo in vdanim trpljenjem.

več:
S. Čuk, p. Pedro Arrupe. Od študenta medicine do trpina v Jezusovi družbi: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Bolj ko za koga trpiš, bolj ga ljubiš.
  
• V globini duše išče človek odrešenika. Spoznati mora le to, da je edini Odrešenik Kristus.
  
• Pojdimo z zaupanjem tja, kamor nas Bog vodi

LETA 1908 ROJEN LEOPOLD STANEK

pesnik, literarni in gledališki kritik († 1970)

Rodil se je v Boračevi pri Radencih v družini kolarja. Po osnovni šoli pri Kapeli je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Na univerzi v Ljubljani je študiral germanistiko. Pred vojno je bil profesor na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa je učil na nižji gimnaziji v Sostrem. S pesmimi se je začel oglašati kot gimnazijec in sodeloval je v raznih revijah in koledarjih. V samostojnih knjigah je izdal zbirko otroških motivov Iz lepih starih dni in bibliofilsko zbirko pesmi Šiba bajanica.

LETA 1920 ROJEN ALOJZIJ ŠUŠTAR

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT († 2007)

"Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh," je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno "delo" molitev. "V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom 'Božjo voljo spolnjevati'. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo," je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo - sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec ...: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine - dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, "Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi." Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. "Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve": Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. "Gluhota je huda preizkušnja": Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.
S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. "Moje geslo 'Božjo voljo spolnjevati' sem skušal vedno uresničevati": Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga:
A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016.

nekaj njegovih misli:

• Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  
• Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  
• Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  
• Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  
• Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  
• Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  
• Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  
• Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  
• Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  
• Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  
• Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
  več ...
  

LETA 1980 UMRL MAKSIM GASPARI

PRILJUBLJEN SLIKAR, PESNIK SLOVENSKE POKRAJINE (*1883)

Težko bi našli slovensko družino ali dom, ki za božič in novo leto ne bi dobila voščila na razglednici Maksima Gasparija. Njegove razglednice dihajo domačnost: božične (pa tudi velikonočne) motive je postavil v slovensko okolje. "Pastirji so postali naši ljudje, odeti v ovčje kožuhe, pokrajina je alpska ali predalpska, predvsem pa zasnežena," piše etnolog Janez Bogataj. "Tudi darovi, ki jih prinašajo k hlevčku, so značilno naši." "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove riske in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..."
Pri založbi Ognjišče smo izdali monografijo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (Marjan Marinšek, Koper 2007) v dveh knjigah. Prva, Povest o Gasparijevem življenju, prinaša zgodbo o našem najbolj pristnem slikarju, tudi veliko do sedaj še neobjavljenih dokumentov iz njegove zapuščine ... v drugi pa je več sto reprodukcij barvnih Gasparijevih razglednic, knjižnih ilustracij in jaslic, knjiga je še v prodaji - omejeno število izvodov)

več:
S. Čuk, Maksim Gaspari. Slikar voščilnic: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2003), 42-43.

misli  o njem:

• Gasparijevi motivi so magnet, ki se ga ne da točno opisati. Mislim, da je imel nadnaravni dar, zraven pa veliko mero ustvarjalne volje in izredno fantazijo. Čeprav je živel v času slavnih impresionistov, ni šel v korak z njimi, kjer bi bolje zaslužil, ampak je vse življenje ostal zvest, geslu, ki si ga je zadal na Dunaju tam leta 1903: »Iz naroda za narod!« (Marjan Marinšek)
  
• Gaspariju sem nesel pokazat vse, kar sem zbral, čim je bilo nekaj »novih« razglednic. Rad jih je pogledal in se čudil, kaj vse, da je naslikal. Veliko tega je že pozabil, saj je glavnina razglednic izšla med obema vojnama. Takrat sem jih še spravljal v album, in ko sem jih imel dvesto, sem spet šel k njemu, listal je po albumu, nato pa pripisal: »To je album mojega umetniškega ustvarjanja, ki ga je v mojih poznih letih zbral Marjan Marinšek, v moj spomin«: Nad mojim zbiranjem je bil navdušen in je vedno dejal: »Jaz pa sem vse razdelil in nimam nič!« (Marjan Marinšek)

LETA 1981 UMRL ANTON PODBEVŠEK

PESNIK IN ESEJIST (* 1898)

Novomeščan Anton Podbevšek po sodbi literarnih zgodovinarjev kot pesnik spada med najradikalnejše avantgardiste, ki so v slovenski poeziji uveljavili poetiko futurizma. Glavne teme njegovih likovno oblikovanih pesmi so: vojna, razklanost povojnega človeka, grožnja nečloveške tehnike. Leta 1925 je izšla njegova pesniška zbirka Človek z bombami.

LETA 1990 UMRL MALCOLM MUGGERIDGE

ANGLEŠKI ČASNIKAR IN PISATELJ, DUHOVNI OTROK MATERE TEREZIJE (* 1903)

Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, je po svetu zaslovel s svojo knjigo Nekaj lepega za Boga (1971), v kateri opisuje svoja srečanja z materjo Terezijo iz Kalkute, zdaj že blaženo, ustanoviteljico Misijonark ljubezni, ki se posvečajo najbolj ubogim med ubogimi. Prav življenje te izredne žene je v njegovi notranjosti vzbudilo klic po Bogu. Skupaj s svojo ženo Kitty se je podal na pot iskanja resnice, ki se je končala v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov na podeželju Sussexa. Tam sta 27. novembra 1982 slovesno izpovedala katoliško vero.

več:
S. Čuk, Malcolm Muggeridge, duhovni otrok matere Terezije: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2003), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Mati Terezija po mojem mnenju predstavlja krščansko ljubezen v dejanju. Obraz ji sije v ljubezni do Kristusa, h kateremu teži vse njeno življenje, in njene besede sporočajo to veselo oznanilo svetu, ki je danes, bolj kot kdaj, potreben ljubezni.
  
• Mati Terezija ima v svojem srcu prostor za vsakega in za vse. Zanjo so vsi božji otroci, za katere je Kristus umrl, in zato so vsi vredni ljubezni.
  
• Še nikoli nisem občutil tako popolnega smisla za enakopravnost vseh kakor z materjo Terezijo sredi njenih revežev. Njena ljubezen do njih odseva božjo ljubezen in jih dela med seboj enake, kot brate in sestre iste družine, pa naj se še tako ločijo med seboj po razumskih in drugih lastnostih, po telesni lepoti in vedenju.
  
• Krščanstvo ni statistično gledanje na življenje, kakor je nestatistično tudi zagotovilo, da je v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kot nad vsemi množicami pravičnih.
  
• Za mater Terezijo je bila misel, da bi v kakšnih okoliščinah moglo biti preveč otrok, tako nerazumljiva, kakor če bi kdo trdil, da je v gozdu preveč zvončnic ali na nebu preveč zvezd.
  
• Ali je življenje zmeraj in v vseh okoliščinah sveto ali pa je samo v sebi brez vrednosti, ni mogoče razumeti, da bi bilo v enih primerih to, v drugih pa drugo. Bog, h kateremu moli mati Terezija, je rekel, da niti vrabec ne pade na tla brez njegove vednosti.

zgodba:
Od kod vam moč, mati Terezija, v: Zgodbe za veselje so življenja 97-99; in:  Ognjišče 11 (2019), 65.

LETA 1996 UMRL JOSEPH BERNARDIN

NADŠKOF V CHICAGU, KARDINAL IN ORODJE BOŽJE OZDRAVLJAJOČE LJUBEZNI (* 1928)

"Stojimo pred enim najbolj izrazitim pričevalcem našega časa: tukaj se nekdo srečuje z grobim napadom na svoje dobro ime in zatem s smrtno boleznijo in se z obema sooča dostojanstveno, v globoki veri in vsej preprostosti," je zapisal kardinal Carlo Maria Martini, bivši milanski nadškof, v predgovoru knjige Pot miru, katero nam je tik pred svojo smrtjo podaril kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu (v naši založbi je izšel njen slovenski prevod). V njej razmišlja o svojem življenju in delovanju v zadnjih treh letih. "Začnejo se z obdolžitvijo spolne nemorale v novembru leta 1993 in se nadaljujejo do zdaj, ko se pripravljam na zadnje obdobje svojega življenja, ki se je začelo junija leta 1995 z diagnozo hude oblike raka."

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Bernardin, orodje Božje ozdravljajoče ljubezni: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2004), 38-39.
knjiga:
J. Bernardin, Dar miru, Ognjišče, Koper, 2004.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog nam govori zelo nežno, kadar nas vabi, da mu v svojem življenju naredimo čim več prostora.
  
• Z izpuščanjem mislim na sposobnost izpustiti iz rok tiste stvari, ki nas ovirajo pri razvijanju prisrčnega odnosa z Gospodom Jezusom. Dejansko je to proces, ki traja vse življenje.
  
• Za premagovanje prepada med tem, kar sem in kar Bog želi od mene, se moram izprazniti in pustiti Jezusu, da pride in zavlada v meni. Molil sem, da bi razumel, kakšen je ta program zame.
  
• V duhovnem življenju se da zlahka razločevati med bistvenim in obrobnim. Bistveno zahteva od nas, da zares pričujemo in druge ljubimo, nebistveno pa nas zapira v nas same.
  
• V vsaki družini so časi, ko pride do ranjenosti, jeze in odtujenosti. Vendar od svoje družine ne moremo zbežati. Imamo samo eno družino in zato moramo ob vsakem prepiru storiti vse, da se spravimo.
• Tako je tudi Cerkev naša duhovna družina.
  
• Naše razumevanje trpljenja - ne zgolj njegove neizbežnosti, ampak tudi njegovega pomena in odrešenjske vrednosti - močno vpliva na naše služenje in spremljanje trpečih.
  
• Če hočemo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, se moramo kot kristjani najprej sprijazniti s trpljenjem. Kakor Jezus, tudi mi preprosto ne moremo biti hladni in odmaknjeni od svojih bližnjih.
  
• Stvari, ki ljudi po naravi privlačijo in ki si jih najbolj zapomnijo, so skromna dejanja skrbi in pozornosti.
  
• Najprej se moramo popolnoma izročiti v Gospodove roke. Verjeti moramo, da nas Gospod ljubi, nas objema, nas nikoli ne zapusti (zlasti ne v naših najtežjih trenutkih).
  
• Kadar smo v miru, najdemo svobodo, da smo v polnosti to, kar smo, tudi v najtežjih časih. Izpustimo to, kar ni bistveno, in zajamemo, kar je bistveno. Izpraznimo sebe, da lahko Bog v nas popolnoma deluje. In postajamo orodje v Gospodovih rokah.

LETA 2011 UMRL MARJAN MARINŠEK

PRAVNIK, KULTURNIK, ZBIRATELJ, CITRAR IN PISATELJ (* 1941)

Rodil se je v Kozjem in mu ostal zvest vse življenje. Po izobrazbi je bil univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, a je kaj kmalu zajadral v kulturo. Leta 1975 je na pobudo velenjske kulturne skupnosti ustanovil Kulturni center Ivan Napotnik in v njem skrbel za kulturne prireditve. Organiziral in pripravil je številne festivale, humanitarne prireditve, v Velenje je pripeljal Piko Nogavičko in zasnoval Pikin festival. Kot citrar je bil tudi soustanovitelj Slovenskega citrarskega društva. Veliko je tudi potoval in prirejal številna predavanja, z razstavami gostoval po Evropi, S in J Ameriki in Avstraliji ... Bil je tudi navdušen zbiratelj in je ustvaril vrsto unikatnih zbirk: prva berila, računice, Gasparijeve razglednice, druge tiske, papirnate jaslice .... . Ohranil je več kot 400 prvih tiskov in 59 originalov Gasparijevih razglednic. Leta 1986 je prvič razstavil svojo zbirko razglednic, ki ji je sledilo še 52 razstav po slovenskih knjižnicah in galerijah  Zbiral je knjige o Piki Nogavički jih razstavljal in jih sedem tudi prevedel. Tudi v rodnem Kozju je zbiral fotografsko gradivo s Kozjanskega, spodbujal obnovo kulturnih spomenikov uredil muzejsko učilnico (Šola moje mame). Za svoje delo je prejel več nagrad (za postavitev razstave Jaslice sveta v Ljubljani, tudi apostolski blagoslov svetega očeta Janeza Pavla II. (2003).
Napisal je tudi več knjig (Na celjski gimnaziji zvoni, Astrid Lindgren, Med cvetjem in trnjem ... ), za Ognjišče je skupaj s pisateljem Ivanom Sivcem pripravil knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (I in II), ki je izšla leta 2007 in je še v prodaji.

več:
B. Rustja, Umetnik z Božjim navdihom. Pisatelja knjig o Maksimu Gaspariju Ivan Sivec in  Marjan Marinšek: Gost meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 8-12.

knjiga:
M. Marinšek in I. Sivec, Slovenska pravljica Maksima Gasparija I. in II., Ognjišče, Koper, 2007.

njegove misli:

• Mama je imela rada Gasparijeve razglednice, ker jo je vse spominjalo na veselo življenje na kmetih, odkoder je izhajala (Podsreda). Zato mi je vedno predlagala, da za domačo nalogo iz risanja prerišem kaj s teh razglednic. Sam ne vem, kdaj sem jih tako vzljubil, da sem za vse, kar je bilo treba narisati, prerisoval z razglednic in iz tudi knjig.
  
• Razglednice sem začel zbirati takoj po prvem srečanju z Gasparijem. Istočasno sem kupil dve Gasparijevi sliki, začel pripravljati veliko razstavo o Gaspariju v naši galeriji in zbral vse knjige, ki jih je Gaspari ilustriral in ki so bile pri mojih starših in na moji knjižni polici. Zbirati sem začel na vseh koncih.
  
• Ko je Ognjišče nekje ob koncu osemdesetih let objavilo več Gasparijevih razglednic tudi motivov, ki jih še nisem poznal, sem na vrat na nos dirjal v Koper do »očeta urednika« Franca Boleta, in jih dobil nekaj, ki jih še danes hranim.

iskalec in zbiralec Marko Čuk