* 16. februar 1822, Špeter ob Nadiži, Videmska pokrajina, † 4. november 1889, Ronec, Furlanija Julijska

Rodil se je 16. februarja 1822 v Šempetru ob Nadiži v premožni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Čedadu; bil je "nenavadno bistre gla­ve", zato so ga dali v šole v Videm, kjer je končal gimnazijo in zatem bogoslovje. V viharnem letu 1848 je bil posvečen v duhov­nika. Po novi maši je postal kaplan na Trčmunu, Trinkovi rojstni vasi. "V tej razsežni, a ne baš lahki službi," pričuje Trinko, "je ostal osem let in pasel svojo čredo z vzorno skrbjo in modrostjo ter je bil ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru." Ko je razsajala kolera, so se spominjali starejši ljudje, se je kaplan izkazal kot umen zdravnik. S Trčmuna je prišel v svojo rojstno vas Šempeter in tam deloval polnih sedemnajst let. Brez uspeha si je prizadeval, da bi zgradili novo cerkev, zato je na lastno željo odšel za kaplana v Ronac pod Matajurjem, kjer je "z nespremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in mnogo skrbel tudi za gmotno napredovanje in blagostanje ljudstva (med drugim je pospeševal umno sadjarstvo). Na veliko žalost Rončanov, sobratov, prijateljev in znancev," piše Trinko, "je preminil od kapi zadet 4. novembra 1889, v 68. letu svojega življenja."

V matajurskih vaseh so Petra Podreka imenovali "kaplan", ni­koli z imenom, pa je vsak vedel, da je on, čeprav je bilo tam okoli veliko drugih kaplanov. "Bil je nekak prototip svoje vrste, vsled česar je užival obče spoštovanje," pripominja Trinko, ki pove, da je bil Podreka veselega značaja, miroljuben, prijazen, duhovit. Italijanski znanci so mu pravili "gentiluomo della mon­tagna" (žlahtni hribovec). V zgodovino Beneških Slovencev se je Podreka zapisal predvsem kot navdušen narodni buditelj. "Lahko trdimo, da je on prvi, ki se je zavedel svoje narodnosti na Be­neškem in jo v drugih vzbudil" (Trinko). Zunanji izraz narodne pripadnosti je materin jezik in Podreka je ves čas svojega šolanja in potem skozi vsa svoja duhovniška leta negoval slovenščino. Že kot bogoslovec v Vidmu je bil naročen na Kmetijske in roko­delske novice, ki so izhajale v Ljubljani.

Ko je postal duhovnik, je svoje pridige zapisoval, da bi se vadil v izražanju. Pavle Merku, raziskovalec slovenstva v Benečiji, je objavil štiri nje­gove narečne pridige in je o njegovem jeziku zapisal, da je "lep, sočen, pristen, blagoglasen, živ, klen, pač učinkovito izrazilo nadarjenega besednega oblikovalca". Med ljudstvom je širil slo­venske molitvenike in knjige Družbe sv. Mohorja, pri duhovnikih pa je prebujal ljubezen do slovenskega jezika in do beneške do­movine. Pri vsej prizadevnosti mu beseda ni tekla gladko, kot je sam priznal v eni svojih pesmi: "Mili glasovi tam na Savi, / Soči, Dravi se glase; / na Nediži so hripavi, / težko z njimi se vrste."

Peter Podreka velja za prvega beneškoslovenskega pesnika in pisatelja. Pisal je pod vplivom takratne slovenske buditeljske poezije. Zložil je in na letake natisnil več priložnostnih pes­mic, zlasti za nove maše, ki so bile ne le cerkvena, ampak tudi ljudska, narodna slavja. Večina se jih je porazgubilo, nekaj se jih je ohranilo v Trinkovi zapuščini. Nekatere svoje zrelejše pesmi je Podreka objavil v raznih revijah in časnikih (Domovina, Ljubljanski zvon, Soča, Zora, Zgodnja Danica). Po Trinkovem mne­nju je njegova najboljša pesem "Slovenija in njena hčerka na Be­neškem" (Soča 1871), najbolj znana pa je "Slavjanka na Beneškem" (Zora 1874), ki jo je uglasbil takratni kobariški učitelj in pe­vovodja Srečko Carli iz Tolmina. Ena kitica te pesmi pravi: "Jaz nisem Taljanka, / pa tudi ne bom, / sem zvesta Slavjanka / in ljubim svoj dom." Nadarjeni kobariški skladatelj Hrabroslav Vo­larič je uglasbil Podrekovo pesem "Kobariškim pevkam" (Sloven­skim mladenkam).

Trinko v svojem že večkrat omenjenem spominskem članku ob stoletnici Podrekovega rojstva piše: "Velika njegova zasluga je, da je priredil skupno s takratnim odličnim šempetrskim župnikom M. Mučičem in dal natisniti v Gorici leta 1869 kratek, a modro zasnovan Katekizem za Slovence videmske nadško­fije. S tem je izpodrinil razne rokopisne prestave in priredit­ve, skrpane v spakedranem narečju. Tudi drugače je veliko skrbel, da se je slovenščina izboljšala v cerkveni porabi." Njegovo li­terarno prizadevanje je močno vplivalo na mladega Trinka, ki priznava: "Pisatelja teh vrstic, šele mladega dijaka, je on spra­vil na pravo pot."

obletnica meseca 11_1999

LETA 1832 ROJEN FRANJO RAVNIK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PROFESOR (+ 1883)

Buditelj in preroditelj Slovencev in Hrvatov v Istri se je rodil na Gorenjskem. Kot duhovnik je deloval v Istri in od leta 1883 v Kortah. Bil je naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od škofa in učitelja Juraja Dobrile. V koledarju Istran je Ravnik objavil članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tematiko. Kot župnik v Kortah je obnovil in skrbel za rast slovenske osnovne šole, v kateri je tudi poučeval. Kulturno raven kraja je dvigal s pogovori, pridiganjem in širjenjem Mohorjevih knjig. Imel je tudi bogato knjižnico in je rad posojal knjige. Ime Korte je prevedel v Dvor in v vasi, kjer je deloval, je na današnji dan tudi umrl.

LETA 1885 ROJEN IVO ČESNIK

ODVETNIK, PISATELJ, ZVEST SODELAVEC MOHORJEVE DRUŽBE (+ 1951)

Luč sveta je zagledal leta 1885 v Sanaboru nad Vipavo. Na Dunaju je študiral najprej slavistiko in umetnostno zgodovino, nato pa presedlal na pravo. Bil je odvetnik v Novem mestu, po vojni je živel v Švici. Pri Dom in svetu je sodeloval od 1907 do 1913. Privlačil ga je oder. Leta 1914 je izdal izvirno burko Pogodba, kmečko komedijo s petjem, ki so jo podeželski odri veliko igrali. V letih med obema vojnama je pisal največ za Mohorjevo družbo. Zadnja objava v Mohorjevem koledarju 1945 je bil potopis Vipavska dolina.

LETA 1889 UMRL PETER PODREKA

BENEŠKOSLOVENSKI DUHOVNIK, UČITELJ MLADINE (* 1822)

"Mladina, ki hrepeniš po vzorih, po zlatih zgledih, odkrij si glavo in prikloni se! Bil je velezaslužen mož, prijatelj in uči­telj mladine, navdušen Slovenec, čist in kremenit značaj, vre­den, da se ga živo spominjamo in ga proslavljamo." Tako je o be­neškoslovenskem duhovniku Petru Podreki ob stoletnici njegovega rojstva zapisal Ivan Trinko. "Prav lepo se ga spominjam, imam ga še krepko zapisanega v domišljiji, kakor da bi ga videl še pred kratkim živega pred očmi. In vendar koliko let je že, odkar sem govoril z njim pos­lednjikrat v sončnem in rodovitnem Roncu, kjer je bil zadnjič v službi," piše Trinko v goriški Mladiki leta 1922. Ko je Podreka umrl, je bil Trinko star šestnajst let.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_1999

LETA 1933 UMRL ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA (* 1860)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

LETA 1952 UMRL JOSIP NIKOLAJ SADNIKAR

VETERINAR IN ZBIRATELJ UMETNIN (* 1863)

Po končanem študiju veterine na Dunaju se je izpopolnjeval iz mikrobiologije in služboval po raznih krajih po Sloveniji. Bil je veterinarski inšpektor v Kamniku in ob svojem delu je znan predvsem po tem, da je zbiral etnografske, arheološke in kulturno zgodovinske predmete in leta 1893 v svoji hiši na Šutni v Kamniku postavil največji slovenski zasebni muzej, ki je bil znan tudi v tujini. Njegovi prijatelji so bili slovenski slikarji : Ferdo Vesel, Ivana Kobilica, Miha Maleš, Maksim Gaspari .... Bil je tudi njihov mecen, pomagal jim je pri iskanju naročil ... Številne umetnine iz Sadnikarjeve zbirke je po drugi svetovni vojni prevzel muzej v Kamniku.

LETA 1970 UMRL GUSTAV STRNIŠA

pesnik in pisatelj (* 1887)

Oče pesnika Gregorja Strniše se je rodil v Kranju, zaradi revščine je moral pustiti gimnazijo in delati kot prodajalec, pisar ... pozneje je začel pisati krajšo prozo in pesmi za mladino - bil je svobodni književnik. Pesmi je objavljal v Mladiki, Pionirju ... v Ljubljanskem Zvonu, tudi na televiziji je sodeloval v mladinskih oddajah. Bil je samouk, nanj je vplival Župančič in največ svojih del je tudi posvetil mladim. Pisal je pravljice, ki so prav klasične (s kralji, čarovnicami ...), zelo zanimive so tudi živalske pravljice ...

nekaj njegovih verzov:

Jaz imam pa goslice, / goslice zveneče, / ki pojó mi pesmice, / pesmi zlate sreče. // Jaz imam pa mamico, / mamico ljubečo, / ji zapojem pesmico, / ji prinesem srečo.

LETA 1975 UMRL RUDA JURČEC

NOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA (* 1905)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala ... med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo...

njegova misel:

»Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu ...«

LETA 1982 UMRL LOJZE ILIJA

PISATELJ, PRAVNIK, UREDNIK (* 1905)

Iz kmečkega doma na Spodnjem Brniku je šel v šolo v Cerklje, v Kamnik in Ljubljano. Iz bogoslovja se je preselil na študij prava, kruh pa si je služil kot časnikar, kasneje s priložnostnimi deli. Leta 1947 je odšel v Venezuelo. Pisati je začel že v dijaških letih, večino objavljenih del je napisal v Venezueli. Leta 1958 so izšle Domače zgodbe, zbirka 20 črtic, v povesti Huda pravda (1971) je želel osvetliti nastanek slovenskega domobranstva. Zadnje delo, povest Zadnja velesovska nuna, je izšla po njegovi smrti (2006).

LETA 2000 UMRL FRANC MOČNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR (* 1907)

Če je v "stari" Gorici kdo rekel "monsinjor", so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: "Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu." V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: "Raje umrem, kot da postanem duhovnik!" Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: "Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?" Odgovoril je: "Nikdar!" Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: "Duhovnik boš!"

... več o njem v rubriki pričevanje 09_2007

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
  
• Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
  
• Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
  
• Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 3. november 1894, Zagorje ob Savi, † 20. december 1981, Maribor.

Za blaženim Slomškom po poti svetosti

Njegova življenjska pot se je pričela 3. novembra 1894 v trdni kmečki družini na Selih pri Zagorju ob Savi, v kateri je bilo sedem otrok - šest bratov in ena sestra. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju so starši nadarjenega Franca poslali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Štirinajstletni dijak je med počitnicami leta 1908 izgubil očeta Jakoba, ki se je pri delu smrtno ponesrečil. Ovdoveli materi Tereziji, ki je imela na skrbi sedem mladih sirot, je priskočil na pomoč svak Franc Hrastelj, župnik in arhidiakon v Slovenskih Konjicah. Poskrbel je za šolanje svojega nečaka, ki se je po maturi vpisal na mariborsko bogoslovje (čeprav je bil iz ljubljanske škofije, kamor spada župnija Zagorje). 30. junija 1917 je bil posvečen za duhovnika lavantinske (mariborske) škofije, novo mašo pa je pel pri svojem stricu-dobrotniku v Slovenskih Konjicah. Eno leto pred mašniškim posvečenjem mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan.

Po novi maši je bil eno leto semeniški duhovnik, nato pa je bil šest let kaplan na Dobrni. Septembra 1924 je nastopil službo kornega vikarja v mariborski stolnici, leto zatem pa so mu naložili še breme uredništva pri Katoliškem tiskarskem društvu v Mariboru, kmalu je postal sodelavec pri vodstvu tiskarne sv. Cirila in Metoda v Mariboru, leta 1932 pa njen ravnatelj vse do 10. aprila 1941, ko so ga Nemci aretirali in ga, priklenjenega z verigami na rokah in nogah, v posebnem jetniškem vagonu preko Gradca in Dunaja prepeljali v taborišče Dachau. Vso to kalvarijo opisuje v svoji knjigi Njegova pot. Duhovnik Andrej - on sam - prinaša sotrpinom, ki so v svojem življenju duhovnike zavračali ali niso imeli priložnosti srečati se z njimi, upanje in vedrino, ki sta sad osebne vere.

"Štiri leta taboriščnega življenja inventarne številke 27640 v Dachavu, satanske metode sistematičnega izničevanja človekove osebnosti in zanikanja svetosti življenja, je Franc Hrastelj pretresljivo popisal v svojih spominih," je v predgovoru h knjigi zapisal zgodovinar France M. Dolinar, njegov zagorski rojak. "Gre za pretresljivo izpoved človeka, ki je bil soočen z dnom človeške družbe, popolnim razvrednotenjem človeške osebnosti, satansko okrutnostjo svojih mučiteljev, ki pa je kljub peklu nemškega koncentracijskega taborišča zmogel ohraniti nedotaknjeno svojo vero v neizmerno božjo ljubezen in nezlomljivo voljo do življenja kot največjega božjega daru človeku."

Iz tistega pekla se je vrnil domov, novi "ljudski oblasti" pa očitno ni bilo prav, da se je še en duhovnik živ vrnil iz nemškega koncentracijskega taborišča, zato so ga trikrat zaprli za nekaj mesecev. Po zaporu je bil nekaj časa duhovni pomočnik pri Sv. Marjeti ob Pesnici in pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, leta 1947 pa je postal rektor cerkve sv. Alojzija v Mariboru, kjer je ostal 32 let. Cerkev je skrbno obnovil, še bolj pa mu je bilo pri srcu občestvo, ki se je zbiralo v njej. Šestnajst let opravljal tudi službo škofijskega arhivarja.

Njegovo najpomembnejše delo v tem obdobju je bilo zbiranje in urejanje gradiva za Slomškovo beatifikacijo. Ob stoletnici Slomškovega prenosa sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor (1959) je napisal šmarnice Marijin otrok - božji služabnik Anton Martin Slomšek. Leta 1962 je za celjsko Mohorjevo pripravil (z Janezom Poljancem) Knjigo o Slomšku. Kar dvanajst let (1960-1972) je v našem verskem listu Družina izhajala njegova zgodovinska povest o Slomšku z naslovom Otrok luči, ki jo je Založba Družina leta 1999, ko je papež Janez Pavel II. med svojim drugim obiskom Slovenije razglasil Slomška za blaženega, izdala v knjižni obliki. To je zajetno delo, ki obsega 678 strani! Poleg starejših zgodovinarjev Kosarja in Kovačiča je bil Hrastelj nedvomno najboljši poznavalec našega prvega blaženega. "Ob proučevanju Slomška je zorel tudi Hrastelj za božje kraljestvo," je lepo zapisal France M. Dolinar. "Sorodniki se ga spominjajo kot blagega, veselega in dobrosrčnega človeka. Odlikovala ga je velika ljubezen do slovenske domovine, do slovenskega človeka in do slovenske cerkvene pesmi." Njegova življenjska pot se je iztekla 20. decembra 1981 v Mariboru.

(pričevanje 05_2005)

LETA 1886 ROJEN JOSIP RIBIČIČ

učitelj, pisatelj, dramatik in urednik († 1969)

Rodil se je v Baški na otoku Krku; oče je bil Dalmatinec, mati pa Slovenka. V družini so govorili slovensko. Sedemletnega Josipa so poslali k sorodnikom na Goriško. Po šolanju na učiteljišču v Kopru je poučeval v raznih krajih na Primorskem, po letu 1925 pa v matični domovini. Pisati je začel že kot mlad učitelj. Pisal je predvsem za otroke in mladino. Večina njegovih del za otroke se dogaja v živalskem svetu, v katerem vladajo podobni odnosi kot med ljudmi. Priljubljena je njegova pravljična povest Miškolin.

LETA 1894 ROJEN FRANC HRASTELJ

DUHOVNIK IN PUBLICIST, SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC († 1981)

V knjigi Njegova pot (izšla je proti koncu leta 2004 pri Založbi Družina v zbirki Čas in ljudje), v kateri Franc Hrastelj obuja spomine na štiri leta pekla v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, lahko začutite "dih svetosti". Pri vsem poniževanju ne le duhovniškega, ampak tudi človeškega dostojanstva, je duhovnik Franc Hrastelj ohranjal velikonočno upanje in vedrino, ker je bil ves čas svojega trpljenja zazrt v Križanega. Po srečni vrnitvi v domovino se je poglabljal v življenje in delo škofa Antona Martina Slomška, našega svetniškega kandidata. O njem je ogromno pisal; njegovo delo je tudi Slomškov življenjepis, ki je bil leta 1970 izročen rimski Kongregaciji za bogoslužje kot uradno besedilo za beatifikacijski postopek. Slomška je proslavljal ne le s svojim peresom, ampak tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Franc Hrastelj. Za blaženim Slomškom po poti svetosti: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Trpljenje nedolžnih je vir največje sile, je močnejše kot orožje najmočnejših. Človek pahne sočloveka v trpljenje po nedolžnem, Bog pa ga rešuje.
  
• Molim, ker vem, da me molitev postavlja v bližino Boga. Ničesar na svetu ni tako daleč kakor Bog tistim, ki ne molijo, in ničesar nam ni tako blizu kakor Bog, kadar molimo.
  
• Veselite se, radujte se! Vsa naša vera je vera veselja, je stalen spev: Aleluja! Kdor jo drugače gleda ali izvaja, je ne doživlja prav. Samo tako najde človek smisel življenja, samo tako sprejme tudi trpljenje, ker ve, da se bo nekoč spremenilo v alelujo!
  
• "Odpusti nam naše dolge!" Kako preprosta je ta beseda, s katero potegne človek nase sad vsega Kristusovega trpljenja. Ne zaradi strahu pred sodbo, ne zaradi kazni, pač pa zaradi ljubezni do tistega, ki je iz ljubezni do nas trpel.
  
• Odpustiti - to je najtežje na svetu. Odpustiti - to je najslajše na svetu. Odpustiti - to je najvišje na svetu. Odpustiti! To je največje bogastvo in dar, ki ga more dati človek človeku.
  
• Čas ni moja last, je posojilo, ki mi ga sproti izplačuje Stvarnik. On je edini lastnik vsega časa, ki bo tudi terjal račun, kako sem uporabil ta izposojeni čas.
  
• Marija, tvoj in Jezusov pogled sta se srečala. Molče sta se razumela. Jezus je vedel, da si ti molila: Zgodi se mi po tvoji besedi, in ti si vedela, da je Jezus molil: Ne moja, ampak tvoja volja, Oče, naj se zgodi!

LETA 1908 UMRL IVAN DEČKO

pravnik, politik, narodni delavec (* 1859)

V rojstnem Središču ob Dravi je hodil v osnovno šolo, po končani gimnaziji v Mariboru pa je odšel študirat pravo v Gradec in študije uspešno končal leta 1870. Odvetniški praktikant je bil v Mariboru, zelo dejaven je bil med izobraženci, pisal je, urejel poljuden list Mir za koroške Slovence, prevajal in si prizadeval pri uvedbi slovenskega jezika v javno življenje. Leta 1885 pa se je preselil v Celje, kjer je odprl odvetniško pisarno in bil zelo uspešen v upravnih, jezikovnih, političnih ... sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem. bil je vodilna osebnost celjskih in spodnještajerskih Slovencev. Nekaj časa jih je tudi zastopal kot poslanec v deželnem zboru v Gradcu. V Celju je sodeloval pri ustanavljanju hranilnice, delavske zadruge, ... z njegovo pomočjo je bil ustanovljen Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil tudi predsednik Celjske Mohorjeve družbe.

LETA 1931 ROJEN BOŽO KOS

fizik, ilustrator, urednik († 2009)

Rojen je bil v Mariboru, družina je bila med vojno izgnana v Srbijo. Ko so se vrnili v Maribor, je nadaljeval z osnovno šolo in končal gimnazijo. Brat Vadimir se je že pred vojno odločil za duhovniški poklic, bil nekaj časa v taborišču in po vojni končal bogoslovje in odšel v misijone na Japonsko. Božo pa je na ljubljanski univerzi končal prvo stopnjo fizike. Že med študijem se je preživljal s pisanjem člankov: za mariborski Večer, kjer je včasih svoj članek opremil tudi z ilustracijo, pa za Slovenski poročevalec v Ljubljani .... Pozneje je pisal za Pavliha, ki ga je od leta 1957 (deset let) tudi sam urejal. Od leta 1959 je za Pionirski list ustvarjal priljubljen stripo Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Zatem je prevzel urejanje Cicibana, kjer je ustvaril številne ilustracije in se priljubil mladim in starim. V mladih otroških glavah je sklušal zasejati veselje do raziskovanja sveta ... to mu je zelo dobro uspevalo tudi pri ilustriranju učbenikov. S sinom Miho sta v devetdesetih začela izdajati revijo Petka in kasneje je Miha začel tudi s Hišo eksperimentov. Božo je ilustriral tudi številne knjige: Butalce Frana Milčinskega, Bratovščino Sinjega galeba, Gospoda Hudournika, roman Uhač (Branka Jurca). Seveda pa je znan tudi po svojih karikaturah (ob obisku pri nas 1996 tudi Janeza Pavla II.)

več:
F. Bole, Risar Božo Kos, urednik Pavlihe, Cicibana in Petke: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1996), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Prav pomanjkanje denarja me je prisililo, da sem začel uveljavljati svoje ustvarjalne sposobnosti kot risar. Prve risbe mi je objavil v Ljubljani Slovenski poročevalec, predhodnik sedanjega Dela. Najprej so vzeli samo moje vice, risali so pa drugi, kar je mene strašno žalilo. Jaz sem vic narisal in ga oddal, pa so mi rekli: "Vic je dober, risba pa ni!"
  
• Ko sem bil med počitnicami pri Večeru, se je na uredništvu pokvaril fotoaparat, potem sem pa jaz narisal bager, ki bi ga bili morali fotografirati. Na uredništvu so rekli: "Glej no, saj ti znaš risati!" In za tisto risbo sem dobil več kot za cel članek. Pa sem si rekel: bom pa raje risal! Drugače pa so me vedno mikale karikature, tudi profesorje sem zmeraj risal. Naš razred je bil zmeraj prvi v stenčasih.
  
• Pri urejanju Cicibana je bilo strašno lepo! Bilo je ustvarjalno pa dosti publike sem srečal, ki je bila iskrena. Ko sem hodil po šolah in sem srečeval otroke, ki so me gledali s tako svetlimi očkami, sem bil presrečen.
  
• Ogromno knjig sem ilustriral, ves čas sem za Pionirski list, sedanji PIL, risal strip Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Ta dva "prijatla" sta bila nekako moj izum. Nikoli nisem prišel do tega, da bi dve nadaljevanji naprej narisal, živel sem iz enega nadaljevanja v drugo in tudi sam nisem vedel, kaj bo v naslednjem.
  
• Revija Petka se imenuje tako, ker je notri pet "kajev" (Kdo, kaj, kje, kako, zakaj), ki jih imajo na ustih radovedni otroci. Hkrati pa je bila Petka tako zanimivo ime, ki pomeni tudi najboljšo šolsko oceno, čeprav imajo zdaj naši šolarji v prvih razredih samo opisne ocene. To je malo literarna, v glavnem ugankarska revija pa še kakšne poskuse ima.

LETA 1949 UMRL KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE (* 1891)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

LETA 1954 UMRL HENRI MATISSE

FRANCOSKI UMETNIK, SLIKAR (* 1869)

Henri Matisse velja za enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja in za pionirja fauvizma. Fauvisti so nasprotovali impresionizmu, motivi so bili zanje postranskega pomena, pomemben je bil izraz. Zato je Matisse barvo uporabljal kot sredstvo za izražanje in ne za opisovanje. V njegovih slikah se pozna tudi vpliv Maroka, Alžirije, Rusije, Polinezije, kamor je potoval. Kot slikar se je poizkušal tudi v tradicionalnih motivih, krajini, tihožitju ter pastoralnih temah. Proti koncu življenja je opremil kapelo svetega rožnega venca v dominikanskem samostanu v mestu Vence, kjer se je lahko izrazil na vse znane načine: kot slikar, kipar, arhitekt, risar, oblikovalec in dekorater. Uporabil je moč svetlobe, barve, črte in prostora in z njimi ganil gledalca in obiskovalca. Matiss je o kapeli zapisal: "Ta kapela zame predstavlja vrhunec življenja, polnega del."

LETA 1981 UMRL EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK (* 1904)

"Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju." (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih 'iz prve roke' zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj 'notranja potreba'. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

več:
F. Bole, Edvard Kocbek: "Življenje je fantastično!" Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče 9 (1974), 6-10.
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

LETA 1995 UMRL BOJAN ADAMIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT IN ARANŽER (* 1912)

Doma iz Ribnice, glasbo (klavir, orgle, trobento) študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klavirja. Petnajstleten je že igral na orgle (v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani), ki so bile njegov najljubši inštrument. Kasneje je igral harmoniko in saksofon in postal član jazzovskega orkestra, ki je igral v blejskem Kazinu. Po vojni je postal vodilni pri oblikovanju slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, veliko je delal tudi filmsko glasbo, iskal je nove poti in možnosti. Že od majhnega mu je bil zelo pri srcu jazz in kmalu se mu je ponudila priložnost, da je zbral glasbenike in nastal je prvi Plesni orkester RTV Ljubljana, s katerim je dosegel velike uspehe na področju nekdanje države in tudi v tujini. Zaradi izvajanja ameriške glasbe je bil tudi kaznovan in bil poslan na delo v Albanijo. Kasneje je veliko sodeloval s številnimi orkestri pa nekdanji državi, zelo pomembno delo pa je opravil tudi na področju filmske glasbe (za več kot 200 filmov). Pisal je prav vse zvrsti glasbe od resne, komorne in folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske glasbe za gledališča in opero. Bil je tudi izvrsten pianist, saj je imel nešteto samostojnih koncertov in takih s simfoničnim orkestrom. Bil je vodja glasbene produkcije RTV in predsednik Društva slovenskih skladateljev in leta 1979 je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 13. julij 1878, Opčine, † 2. november 1971, Škedenj, Italija

"Bodimo majhni in skriti pred svetom, da bomo veliki pred Bogom."

Alojz Rebula se je z Jakobom Ukmarjem prvič srečal 26. januarja 1966 in v svoj dnevnik je zapisal: "Velik dan, da sem mogel osebno spoznati največjega človeka - intelektualca in kristjana - v zamejstvu." Dva meseca kasneje v njegovem dnevniku (Rebulovi dnevniški zapiski so izšli v več knjigah) beremo: "V škedenjski večer sem odnesel jasen vtis svetosti." Izbral si ga je za svojega duhovnega voditelja. Očak Ukmar mu je s svojimi kratkimi nasveti, predvsem pa s svojim življenjem, posredoval nauk, ki ga je zapisal v svoji Mariologiji, knjigi, posvečeni Božji Materi: "Bodimo še mi majhni in skriti pred svetom, da bomo resnično veliki pred Bogom."

Tak je bil Jakob Ukmar vse življenje, ki je trajalo več kot 93 let. Pričelo se je 13. julija 1878 v železniški čuvajnici na Opčinah. Oče Simon, po rodu iz Sežane, kot tudi mati Marija Šušteršič, je bil železniški čuvaj. Po osnovni šoli na Opčinah je šel Jakob na nemško gimnazijo v Trst. Po maturi je študiral bogoslovje v Centralnem semenišču v Gorici. V duhovnika je bil posvečen 14. julija 1901, teden dni zatem je pel novo mašo na Opčinah. Po novi maši je bil najprej duhovni pomočnik v Bazovici, nato kaplan v Rojanu, v letih 1906-1910 pa župnijski upravitelj v Ricmanjah (v času spora tamkajšnjih župljanov s tržaško škofijo). Kot katehet na nemški državni gimnaziji v Trstu je bil obtožen "cesarju sovražne propagande" in bil pet tednov zaprt na ljubljanskem gradu. Med prvo svetovno vojno je na Dunaju študiral cerkveno pravo in študij leta 1917 končal z doktoratom. Jeseni 1919 se je nastanil v škofijski hiši v Škednju, kjer je ostal do smrti. Opravljal je razne škofijske službe in ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu, zlasti na prižnici in v spovednici; zapustil je nad 3000 skrbno zbranih in ohranjenih govorov, imel je seštete vse svoje spovedi od januarja 1905 do 10. oktobra 1971 (tri tedne pred smrtjo) - 373.896. V svoji pridigi pri novi maši škedenjskega rojaka Placida Sancina 15. junija 1930 je dejal: "Bog nam daj mož, ki se ne strahopetno umikajo pred vsako sencu, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo." To so bila leta najhujšega fašističnega divjanja zoper Slovence in Hrvata, ki niso dobili opore in zaščite pri cerkvenih predstojnikih. Apostolski pogum je pokazal Jakob Ukmar v svojem znamenitem govoru v škedenjski cerkvi zadnji dan šmarnic, 31. maja 1931, o krščanskem sožitju med narodi zoper potujčevalno fašistično politiko na Primorskem. Govor je napisan v italijanščini za italijanske vernike, v njem je en sam slovenski stavek: OČE, ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO. Ko je Alojz Rebula leta 1966 ta Ukmarjev govor prebral, je zapisal: "Tako rekoč oblegan od črnih srajc, sredi morja fašizma... osamljen slovenski duhovnik s prakrščansko neustrašenostjo izreka režimu svoj NE!"

Od leta 1940 do 1960 je član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, kjer se je osebno spoznal s patriarhom Angelom Roncallijem, poznejšim papežem Janezom XXIII. Ko je papežev osebni tajnik Loris Capovilla zvedel, da so v Trstu začeli postopek za Ukmarjevo beatifikacijo, je tržaškemu škofu Evgenu Ravignaniju izrazil svoje veselje. V svojem pismu je Ukmarja pohvalil: "Bil je eden od prvih prizadevnih duhovnikov, ki je Janezu XXIII. posredoval koristno gradivo za pripravo 2. vatikanskega koncila. Izdelal je vrsto predlogov, ki jih je papež sprejel z naklonjenostjo." Bil je imenovan za apostolskega administratorja za ozemlje tržaške škofije, ki je 15. septembra 1947 prišlo pod Jugoslavijo, vendar so prevzem te službe preprečili dogodki v Lanišću. Tam so Ukmarja kot birmovalca hudo ranili, mladega duhovnika Mira Bulešića (hrvaškega svetniškega kandidata) pa umorili.

Jakob Ukmar je tudi veliko pisal. Izšli sta dve knjigi njegovih govorov (Naša daritev, Zadnja večerja), Mariologija - nauk o Božji Materi (1969) in Eshatologija - nauk o poslednjih rečeh (1972). Slednja se končuje z besedami apostola Pavla, katere je božji služabnik Jakob Ukmar "podpisal" s svojim življenjem: "Bodimo stanovitni, neomahljivi v veri, bogati v delu Gospodovem, v sreči in nezgodi, v veselju in žalosti, ker vemo, da naš trud ni prazen v Gospodu" (1 Kor 15,58)

(pričevanje 09_2009)

Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Letos smo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jih boste iztrgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in božično ter novoletno obdarovanje. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe. Vendar je v Miklavževi ponudbi predstavljen samo del naše široke palete knjig. V ponudbi so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle.

Decembrskemu Ognjišču bo dodana še posebna Božična ponudba s knjigami za božič in novo leto. Velikokrat za darila poklanjamo nekoristne stvari. Tudi zato vas vabimo, da podarjate knjige duhovne vsebine, ki jih bodo lahko obdarovanca tudi čez čas vzeli v roke. Knjige založbe Ognjišča želimo ohranjati po nizkih cenah, da so dostopne tudi ljudem s plitkejšim žepom.

Prav tako bomo decembrski številki dodali stenski koledar z barvnimi fotografijami iz narave in navdihujočimi izreki, mogoče ga bo tudi posebej kupiti. Kupiti bo tudi mogoče listni stenski koledar, ki bo vpet v januarsko Ognjišče. Pripravili smo tudi žepne koledarje, ki jih boste lahko dobili v naših poslovalnicah.

Za prihodnje leto smo primorani nekoliko prilagoditi, torej zvišati letno naročnino za Ognjišče. Pri župnijskih uradih bo ta za leto 2015 znašala 28,50 €, za naročnike po pošti pa 29,30 €. Cena posamezne številke Ognjišča bo 2,60 €. Naročnina kot tudi cena revije, je še vedno zelo ugodna, zlasti če se primerja z drugimi revijami in časopisi. Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite ali naročite tudi drugim.

V tiskarno smo oddali že 5. izdajo knjige Zgodbe za srečo v družini. Veseli smo, da je ta knjiga našla pot do tolikih bralcev, da je potrebna že 5. izdaja. Najbrž te knjige ni treba posebej predstavljati, saj jo priporoča že njen naslov in dobra sprejetost med bralci. Pripravljamo tudi knjigo spominov Od petrolejke do iPada znanega zamejskega duhovnika Dušana Jakomina, ki je dejaven ne samo kot duhovnik, ampak tudi na drugih področjih (časnikarstvo, glasba). Pri svojih devetdesetih letih je še čil in dejaven in, ker je živel v razgibanem obdobju zgodovine in na razgibanem prostoru, je doživel marsikaj zanimivega. Z izdajo spominov bomo to iztrgali pozabi.

Med vsemi ponudbami naj omenimo še, da bomo od 26. do 30. novembra navzoči na slovenskem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Vsi, ki boste obiskali ta sejem, si boste lahko ogledali naše nove knjige in te ter druge izdaje kupili po ugodnejši, sejemski ceni.

Mesec november začenjamo s praznikom vseh svetih in s spominom na naše rajne. Rajnih in svetnikov se dotika tematika pisem, pa tudi s. Emanuela Žerdin, ki dela v Hospicu in smo jo povabili za gosta meseca, življenjsko prepričljivo govori o smrti in umiranju. Na str. 16 pa si lahko ogledate knjige, ki vam bodo pomagale v procesu žalovanja ob izgubi najdražjih (Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze, Izgubiti otroka).

LETA 303 UMRL VIKTORIN PTUJSKI

cerkveni pisatelj, mučenec, cerkveni oče in svetnik, (* okoli 250)

Prvi znani in hkrati najbolj slavni ptujski škof je  sv. Viktorin. Nekateri so sklepali, da je bil grškega rodu, vendar pa prevladuje mnenje, da je bil domačin, vzgojen v grškem okolju. Neznana sta kraj in čas njegovega rojstva, bolj zanesljiv pa je čas njegove smrti. Po vsej verjetnosti je prejel mučeniško krono ob velikem preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana leta 303. Ptujski škof Viktorin je z govorjeno besedo širil Kristusov nauk v svoji škofiji, s svojimi spisi pa je bil učitelj vere tudi drugod, saj so jih uporabljali pri verskem pouku od Afrike do Irske. V svojih razlagah Svetega pisma se je naslanjal na grške cerkvene očete, ki pa jih ni kar prepisoval, temveč je težja poglavja samostojno pojasnjeval. Sv. Hieronim pravi, da so njegova dela znamenita po vsebini, a manj pomembna po obliki. V njegovem času verski nauk še ni bil v celoti natanko določen, zato je Viktorin brez lastne krivde v svojih izvajanjih podal nekatere nazore, ki jih je pozneje Cerkev zavrnila. To je pisal v trdnem prepričanju, da je nauk pravilen, kajti vse življenje se je vneto boril proti verskim zmotam.

Sv. Viktorin se je rodil za nebesa 2. 11.; ker pa ta dan praznujemo spomin vernih duš, obhajamo njegov god 3. 11. (več o njem med svetniki 3. novembra)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 255-256.

nekaj njegovih misli:

• Ni dovolj, da drevo živi in zeleni, sadu pa nima. Tako ni dovolj imenovati se kristjan in se za kristjana priznavati, ne pa imeti kristjanovih del.
  
• V poslednjem Kristusovem kraljestvu bodo tisti, ki so ohranili neokrnjeno vero (...) to pomeni, da so ostali trdni na temelju svojega krsta in da se veselijo svoje vere, ki so jo v življenju izpovedovali.

LETA 1861 ROJEN MAURICE BLONDEL

FRANCOSKI FILOZOF IN KATOLIŠKI MISLEC († 1949)

Blondel "deloval v času, ko se je Cerkev pravkar začela zavedati določenih prelomov s tradicijo". Izhodišče njegove filozofije ni ne subjekt ne objekt, marveč to, v čemer se oba stikata in prepletata: konkretno dejanje. Osnovne misli svoje filozofije je podal l. 1893 v delu L'action, dejanje. Po Blondelu imajo pomen le tiste stvari, ki prihajajo od človeka samega in ki so v odnosu do njega imanentne. Nikakršna tradicija in zgodovina nimata na njegove razumske postavke prav nobenega vpliva, razen če morda kdaj kaj od njiju prihaja iz človeka samega. Delo Blondela in vplivi drugih modernih filozofskih stališč, ki so bili zelo očitno nasprotni cerkveni tradiciji, po njem sodobni človek ne more biti več potešen s preteklimi načini mišljenja. Znotraj Cerkve so postavili intelektualno osnovo in ob tem koncil uporabili za spodbujevalca lastnih prepričanj, s katerim bi se Cerkev "posodobila". Blondela so na Sorboni zelo hladno sprejeli, ker je preočitno poudarjal svoje katoliško prepričanje, pa tudi katoličani se niso navdušili zanj, ker so se zbirali okoli tomizma. Ostal je osamljen z nekaj najožjih prijateljev.

nekaj njegovih misli:

• Kaj je življenje, ki ga (starši) pomagamo posredovati svojim otrokom, v primeri z božjim življenjem, ki ga (pri krstu) sprejemajo! Vzgajajmo ga, to božje dete ...
  
• Resnična vera je tista, ki v vsakem dogodku zna videti, slaviti in blagoslavljati predobro Previdnost, ne pa tista, ki v službi človeških želja terja od Boga, da jo uboga.

LETA 1911 ROJEN JOŽE PETERLIN

PROFESOR, IGRALEC, KRITIK, DRAMATURG IN UREDNIK († 1976)

Doma na Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi, gimnazijo obiskoval v Novem mestu in maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1941 je tam diplomiral iz slavistike, bil nekaj časa knjižničar v NUK-u in tajnik teološke fakultete. Zelo ga je zanimalo gledališče, in ker je bil tudi zelo nadarjen amaterski igralec, je nadaljeval s šolanjem na igralski šoli in postal član radijske igralske skupine v Ljubljani. Ob koncu vojne je preko Koroške prišel v Italijo in v Trstu na Radiu Trst A nekaj časa vodil spored in dramatiko, kasneje pa poučeval na slovenskem učiteljišču in znanstvenem liceju. Radijska igralska skupina, ki jo je ustanovil, je pripravila številna izvirna slovenska dramska besedila, na novo je dramatiziral slovenska literarna dela ter prevajal, sam je tudi pisal dramska besedila in neutrudno vodil kulturno dogajanje v Trstu in okolici. Pomagal je pri oblikovanju Ljudskega odra v okviru Slovenske prosvete, bil urednik pri Mladi setvi in nazadnje pri Mladiki. Leta 2012 so 47. študijske dneve Draga posvetili njegovemu spominu (ob 100 letnici rojstva) in prvič podelili Peterlinovo nagrado zaslužni osebnosti, ki se za svoje prostovoljno delo na področjih kulture, gledališča, vzgoje mladih in/ali publicistike opira na vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije.

LETA 1950 UMRL GEORGE BERNARD SHAW

IRSKI dramatik in pisatelj (* 1856)

Angleško-irski dramatik Ge­orge Bernard Shaw je kot tr­govski pomočnik pisal v čas­nike. Po neopaženem romanu in uspehu prve drame (1892) se je posvetil samo še dramatiki in napisal je 57 dram, s katerimi je nadaljeval izročilo realistične drame 19. stoletja. Odlikujejo jih duhoviti dialogi in veliko paradoksov. V proznih uvodih je razložil sporočilo posamezne dame. Leta 1925 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Umrl je 2. novembra 1950 v častitljivi starosti 94 let.

nekaj njegovih misli:

• Svet bi bil že zdavnaj srečen, če bi ljudje tiste moči, ki jih potratijo za popravljanje lastnih neumnosti, porabili za to, da jih ne bi počeli.
  
• Storite vse, kar je v vaši moči, da dosežete tisto, kar ljubite, sicer boste ljubili tisto, kar dosežete.
  
• Kakor nimamo pravice, da bi uporabljali bogastvo, ne da bi ga ustvarjali, tako tudi nimamo pravice uživati srečo, ne da bi jo dajali.
  
• Skrbi za to, da boš imel, kar ljubiš, sicer boš prisiljen ljubiti to, kar imaš.
  
• Največje zlo, ki ga lahko storimo soljudem, ni to, da jih sovražimo, temveč da smo do njih ravnodušni.
  
• Mladost je obdobje naglih sprememb. Med dvanajstim in sedemnajstim letom, na primer, se marsikateri od staršev postara za celih dvajset let.
  
• Starost ima dve veliki prednosti: zobje te ne bolijo več in ne slišiš več vseh neumnosti, ki jih govorijo okoli tebe.

več:
Biti to, kar si, Povejmo z zgodbo: v: Ognjišče 5 (2021), 32.

LETA 1961 UMRL FRANC KLEMENČIČ

slikar (* 1880)

Doma iz Boštanja, v Ljubljani se je učil cerkvenega kiparstva, potem pa odšel študirat na Dunaj (dve leti), eno leto pa je bil tudi na akademiji v Munchnu. Živel je v Krškem in bil član umetniškega društva Vesna. Slikati je začel leta 1908 in njegova prva dela so predvsem realistični portreti (Starka ki šiva, Dolenjec ob oknu ...), krajine, prizori iz kmečkega življenja. Kasneje je svoj stil nekoliko spremenil: najprej uporabljal je tehniko širokega čopiča, med vojnama pa se je zelo približal impresionizmu ... slikal z lopatico in z zelo živimi barvami (Ob Ljubljanici ...). Njegova glavna dela so številne krajine, potem akvareli narodnih noš, Slovenska madona ...

LETA 1971 UMRL JAKOB UKMAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1878)

Na Vernih duš dan je po 93 letih zemeljskega potovanja odšel v nebeško domovino slovenski duhovnik Jakob Ukmar, svetniški kandidat tržaške škofije. "Veličina Jakoba Ukmarja ni bila veličina tega sveta. A da jo je v njenem smrtnem zenitu dojel celo naš razkristjanjeni Trst, je dokazalo morje ljudstva od škedenjske cerkve tja dol do pokopališča. Tam bo poslej Jakob Ukmar čakal, da mu eshatologija postane iz rokopisa kozmično dejstvo, nov dan in nova zemlja. Pod napisom, ki si ga je sam določil, z internacionalizmom svetih: JACOBUS UKMAR SACERDOS CHRISTI. Za vsakega namreč, ki ga je imel srečo poznati, človeško ne more biti dvoma, komu se je v Praluči pridružil - da se je pridružil Slomšku in Baragi, Gnidovcu in Vošnjaku, da se je pridružil slovenskim svetnikom," je pisatelj Alojz Rebula preroško napovedal proti koncu leta 1971, nekaj tednov po smrti častitljivega duhovnika Jakoba Ukmarja. Leta 2002 je tržaški škof Evgen Ravignani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo - razglasitev za blaženega, ki se je uspešno zaključil 24. junija 2009 na škofiji v Trstu, 5. julija pa z zahvalno mašo v župnijski cerkvi v Škednju. Postulator Dušan Jakomin je vso zbrano dokumentacijo odpeljal v Rim, kjer se je na Kongregaciji za svetnike pričel apostolski del postopka.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Smrt je ‘srečna’, če človek umre v stanju Božje milosti, brez slehernega velikega greha, ter združen z Bogom po ljubezni in vdanosti.
• Naše sedanje življenje je zelo resna zadeva, ker je in mora biti priprava na smrt, na onstransko večno življenje.
• Dobri ljudje večkrat trpe zavoljo svoje plemenitosti, zlobni pa veselo uživajo sad svoje hudobije. Takega protislovja in take krivice ne more dokončno hoteti modri in pravični stvarnik. Mora torej biti še posmrtno življenje, v katerem bo sleherno krivično stanje izravnano.
• Gotovo je bolj varno živeti z vero in po veri v posmrtnost, kakor pa v negotovosti čakati, da nas smrt pouči, ko bo prepozno.
  več:
  

LETA 1984 UMRL ALEŠ KUNAVER

ALPINIST IN PLANINSKI VODNIK (* 1935)

Ljubljančan, sin Pavla Kunaverja, staroste slovenskih alpinistov, jamarjev, tabornikov in zvezdoslovcev. Že kot študent strojništva se je posvetil alpinizmu. Leta 1961 je bil član prve slovenske himalajske odprave (Trisul). Za življenjski cilj si je postavil nalogo: dvigniti slovenski alpinizem v svetovni vrh. Leta 1972 je bil vodja odprave na prvi slovenski osemtisočak Makalu; tri leta pozneje je dosegla tudi vrh – slovenski alpinizem je stopil na vrh svetovnega alpinističnega dogajanja. 2. novembra 1984 se ni vrnil s helikopterskega poleta v Triglavske gore.

LETA 2004 UMRL DRAGO ŠEGA

LITERARNI ZGODOVINAR, LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK, IN DRAMATURG (* 1918)

V začetku vojne je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa bil interniran v taborišča Dachau, Gonars in Monigo. Po vrnitvi je deloval med drugim v diplomaciji, novinarstvu in na Akademiji za igralsko umetnost. Bil je umetniški vodja Triglav filma, kulturni ataše v Parizu in Trstu, od leta 1955 glavni urednik revije Naša sodobnost. Po letu 1964 je na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, skrbel za znanstvene izdaje starejših slovstvenih besedil, urejal je knjige (Šali, Bor ...) pisal spremne besede (Udovič , Torkar ...) Sestavil je več antologij, pri nas je najbolj znana Živi Orfej – antologija slovenske poezije. Bil je tudi dramaturg pri nekaterih slovenskih filmih (Na svoji zemlji, Kekec ...)

LETA 2006 UMRL MIROSLAV ZEI

MORSKI BIOLOG, IHTIOLOG (* 1914)

V študij biologije na univerzi v Ljubljani ga je vodila rojstna Nabrežina ob slovenskem morju. Kot morski biolog je začel svojo znanstveno kariero v Splitu (1937). Po vojni je bil profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, tudi prvi direktor Inštituta za biologijo. Njegovo pedagoško delo je med drugim obsegalo tudi poletne tečaje morske biologije. Izšolal je vrsto cenjenih morskih biologov, ki sodelujejo v projektih FAO (organa za prehrano ZN) za razvoj morskega ribištva kot vira prehrane. Po upokojitvi je nekaj let vodil Morsko biološko postajo v Piranu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1818 ROJEN KAREL LAVRIČ

PRAVNIK IN POLITIK, 'APOSTOL SLOVENSTVA' NA GORIŠKEM († 1876)

Za narodno prebujenje Slovencev so bili velikega pomena narodni shodi pod milim nebom, imenovani tabori. Vodstvo slovenskega narodnega gibanja jih je v letih 1868-1871 pripravilo 18. Sedem jih je bilo na Primorskem. Organizator štirih (Šempas, Biljana, Tolmin, Sežana) je bil goriški odvetnik dr. Karel Lavrič.

• Trst: šum, ropotanje, zvonjenje, brnenje, / svrščanje in topot konjskih kopit. Neznana govorica, tuja melodija besed. /.../ pred menoj široka cesta kalne vode in čolni in jadrnice so gibaje se sanjale na njej.
  
• Zemlja je s polnimi grudi zavzdihnila, / vroča kri v žilah je njenih zaplala, / cvetju, zelenju, življenje je vdihnila, / v jutro moči jih na pot je poslala. / V sinje se dalje nebo je raztegnilo, / cvetje se belo pod njim je razpelo; / megle z oči si nebo je potegnilo, / sonce si himno je zlato zapelo. // Žarek srebra je padel na tla: / zašelestelo, zazvenelo je pod njim, / kakor bi v zlatem snu / duša zarajala, / kakor bi v srca dnu / luč se napajala. (Pomladni spev)

LETA 1874 ROJEN JOSIP BRINAR

PISATELJ IN UČITELJ ( † 1959)

Učitelj Josip Brinar je sestavljal učbenike za osnovne šole in pisal strokovne članke o šoli, toda bolj je znan po svojih spisih za otroke in mladino, za katere je zajemal snov iz živalskega sveta. Ena od junakinj njegovih "basni v prozi" je lisica Zvitorepka. Oglašajo pa se tudi nočni kralj čuk, volk Sivor, medved Kosmatin in še druge živali.

LETA 1945 IZIDE PRVA ŠTEVILKA LISTA OZNANILO

verskega lista ljubljanske škofije

Pred drugo svetovno vojno so imeli katoličani na Slovenskem bogato izbiro verskega tiska, ki je bil po vojni popolnoma zatrt. Za advent, 1. novembra 1945, je izšla prva številka ljubljanskega cerkvenega lista Oznanilo. Generalni vikar, poznejši škof Anton Vovk, ga je vernikom predstavil: »Pred seboj imate prvo številko novega verskega tednika – OZNANILO, ki želi odslej prihajati k vam vsako nedeljo.« Izhajal pa je s prekinitvami in v omejeni nakladi samo do junija 1952. V Mariboru so od leta 1946 do 1951 tiskali Verski list.

LETA 1946 UMRL JOŽA GLONAR

LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR, PREVAJALEC IN JEZIKOSLOVEC (* 1885)

Jezikoslovec in etnograf Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923). Četrto knjigo je uredil Joža Glonar, bibliotekar, leksikograf in literarni zgodovinar. Sestavil je več slovarjev ter bil sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1951 UMRL JOSIP ČERIN

GLASBENIK, DIRIGENT, MUZIKOLOG (* 1867)

Sin učiteljske družine iz Komende si je že v srednji šoli nabiral glasbeno znanje, po maturi pa je samo tri semestre študiral pravo na Dunaju, potem pa se povsem posvetil glasbi. Deloval je v raznih krajih, od leta 1919 do smrti v Ljubljani, kjer je ustanovil vojaško godbo in jo dvignil na raven simfoničnega orkestra. Z njim je ustvaril prve slovenske izvedbe temeljnih del največjih skladateljev (Bacha, Beethovna, Mozarta). Od njegovih cerkvenih del je najbolj znana pesem Mogočno se dvigni.

LETA 1952 UMRL JANKO KAČ

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK IN HMELJAR, GLASNIK SAVINJSKE DOLINE (* 1891)

Rodil se je v Latkovi vasi pri Preboldu, po nedokončanem študiju medicine se je posvetil časnikarstvu in pisateljevanju. V svoji pripovedni prozi je realistično opisoval kmečko življenje v rodni Savinjski dolini. V svojih delih, zlasti v romanu Grunt (1933), opisuje savinjskega kmeta in njegovo »postavo«: »Prvo je grunt, za njim denar. Potem pridejo postave, Bog pa je zadnji. Taka je kmetska postava.« Ta postava dela kmeta trdega, samo da ohrani zemljo rodu. Uporabljal je narečne besede, ljubil je folklorne opise kmečkih opravil. Znan je njegov socialni roman Moloh (1936), ki sega v nastanek tekstilne tovarne (predilnice) v Preboldu.

LETA 1974 UMRLA MARIJA KMET

SLOVENSKA PISATELJICA, PREVAJALKA (* 1891)

Rodila se je v učiteljski družini v Šentlovrencu na Dolenjskem. Osnovno šolo je končala v Mb, meščansko pa je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani, kjer se je vpisala tudi na učiteljišče. Devetnajstletna je dobila službo v Trstu, kjer je devet let (1910-1919) poučevala na šoli sv. Cirila in Metoda in pri sv. Jakobu. Po prvi svetovni vojni so jo Italijani pregnali iz Trsta. Prišla je v Ljubljano in se naselila na Prulah, kjer je ostala vse do svoje smrti in se zaradi zdravja posvetila samo pisanju. S pesmimi in črticami se je oglašala tudi v otroških listih Angelček in Vrtec, kasneje tudi v drugih listih, največ njenih leposlovnih del je izšlo v reviji Ljubljanski zvon. Leta 1920 je izdala prvo samostojno knjigo (Bilke), igro Mati, povest Helena. Leta 1925 je izšel njen roman V metežu, naslednje leto zbirka črtic Večerna pisma in avtobiografsko Moja pota, veliko je pisala v Mladiko, ki jo je urejal F. S. Finžgar ... Prevajala je tudi knjige iz ruščine in nemščine.

več:
S. Čuk, Marija Kmetova: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1991), 67.

njene misli:

• Vsa trnjeva življenja je našega pot, tak polna vsa duša je naša teh zmot, da v potu obraza v življenju se trudimo, da bojimo noči se, ki v nemiru drhti.
• Kaj nas ni groza ob misli, da bi utegnil biti nekje nekdo, ki bi nam strgal krinko z obraza? Kaj nismo nevoščljivi vsem onim, ki so višji in večji od nas?
• Trst: šum, ropotanje, zvonjenje, brnenje, / svrščanje in topot konjskih kopit. Neznana govorica, tuja melodija besed. /.../ pred menoj široka cesta kalne vode in čolni in jadrnice so gibaje se sanjale na njej.
  
• Zemlja je s polnimi grudi zavzdihnila, / vroča kri v žilah je njenih zaplala, / cvetju, zelenju, življenje je vdihnila, / v jutro moči jih na pot je poslala. / V sinje se dalje nebo je raztegnilo, / cvetje se belo pod njim je razpelo; / megle z oči si nebo je potegnilo, / sonce si himno je zlato zapelo. // Žarek srebra je padel na tla: / zašelestelo, zazvenelo je pod njim, / kakor bi v zlatem snu / duša zarajala, / kakor bi v srca dnu / luč se napajala. (Pomladni spev)

LETA 1978 UMRL JOŽE KROŠL

DUHOVNIK, TEOLOG IN PIONIR PASTORALNE SOCIOLOGIJE PRI NAS (* 1894)

Mariborski duhovnik Jože Krošl, doma iz Brežic, velja za pionirja pastoralne sociologije pri nas. To je pomožna teološka veda, ki po načelu “opazuj, presodi, delaj” pripravlja pot za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Na njegovo pobudo so v mariborski škofiji že leta 1957 ustanovili pastoralno sociološki svet. Mariborski škof Maksimilijan Držečnik je na drugem vatikanskem koncilu spregovoril o pomenu pastoralne sociologije v sodobni pastorali.

iskalec in zbiralec Marko Čuk