Stefano Albanesi, doma iz mesta Folini blizu Assisija, se je z dvanajstimi leti začel ukvarjati z atletiko in nogometom. Kmalu se je odločil samo za slednjega. Njegovo dobro igranje so hitro opazili in tako je dokaj zgodaj dobil vabilo kluba Inter, a so se straši odločili, naj sin prej konča šolo. Zavedal se je svojih talentov in marljivo treniral, obenem pa je v sebi čutil klic, da "da svoje življenje za druge". Ko mu je bilo štirinajst let, je odšel v nogometni klub v Ancono. Njegova občutljiva narava je težko prenašala oddaljenost od doma, zato je začel spreminjati svoj značaj, kar je pomenilo tudi spremembe v njegovem duhovnem življenju. »Oddaljil sem se od Boga in vere,« označi to obdobje življenja. Ko se je sprehajal po mestu, je opazil knjigo Hermana Hesseja Moja vera in jo začel brati. Ob njej je spoznal, da vse, kar išče, nosi v sebi. Z osemnajstimi leti je zaigral za mladinsko reprezentanco Italije in konec leta je bil razglašen za najboljšega igralca Italije.

Z dvajsetimi leti je bil popularen nogometaš in slava je s seboj prinesla denar, ki pa je Stefana pokvaril. »Greh je postal zame normalna stvar,« se spominja tistega časa. Med neko tekmo mu je igralec v obrambi zlomil nogo, čemur je sledilo bivanje v bolnišnici, kjer je doživel tudi svoje duhovno ozdravljenje. Ležeč nemočen na postelji se je vprašal: »Kje so sedaj tisti, ki so mi ploskali v dneh moje slave? Spoznal sem, da je vse minljivo in da je vredno samo tisto, kar damo drugim.« Po okrevanju se je vrnil na nogometna igrišča in odigral še osemnajst tekem. Toda slava in denar ga nista zadovoljila. V nekem trenutku je spoznal, da je smisel njegovega življenja ljubiti Gospoda in mu služiti. Začel se je proces spreobrnjenja in odpravljanja slabih navad. Na tej duhovni poti sta mu pomagali knjigi Pripoved ruskega romarja in življenjepis sv. Frančiška.

Kljub nerazumljivemu poniževanju prijateljev, ki niso mogli razumeti, da se nekdo odreče uspešni karieri in velikim skušnjavam je, stopil v frančiškanski red. Pravi, da je srečen in da mu izkušnja njegovega življenja pomaga razumeti današnje mlade. (br)

LETA 1728 ROJEN WULFEN, FRANZ XAVER

AVSTRIJSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, BOTANIK, NARAVOSLOVEC († 1805)

Rojen v Beogradu, kjer je takrat živel oče, avstrijski častnik. Leta 1745 stopil k jezuitom (slovaške Košice) in po končanem študiju na Dunaju (matematika, filozofija) in Gradcu (teologija), poučeval na jezuitskih kolegijih v Gorici, Ljubljani in Celovcu. Leta 1750 se je navdušil nad botaniko (študiral Linneja) in spada med vodilne botanike 18. stoletja. Rastline je nabiral predvsem na Kranjskem, v Istri, na Primorskem in Koroškem in odkril je več novih vrst (wulfenii), ki jih je tudi popisal. Zbral je tudi veliko mineralov (wulfenit) ... in bil član šestih evropskih akademij.

LETA 1836 UMRL KAREL HYNEK MACHA

NAJVEČJI ČEŠKI ROMANTIČNI PESNIK (* 1810)

Manj kot šestindvajset let je dočakal Karel Hynek Macha, ki velja za največjega češkega romantičnega pesnika. Študiral je pravo kot naš France Prešeren; ko je Macha leta 1835 potoval v Benetke, sta se v Ljubljani srečala. Pisal je domoljubno poezijo v ljudskem duhu. Njegovo najbolj znano delo je pesnitev Maj, ki se odlikuje po čudovitih opisih narave.

odlomek iz pesnitve:

• Bil pozen mrak je - prvi maj - / večerni maj - ljubezni čas. / K ljubezni vabil grlic glas / je tja v dehtečih borov gaj. / V ljubezni sanjal mah je tih, / lagal ljubezen grm je bel, / ljubezen slavec roži pel, / iz rože mil dehtel je vzdih. / Tam jezero v temah gozdovja /  bučalo je temno iz dna, / breg ga objemal je vsega. / Žareča sonca nadsvetovja / v neba so krogih zablodila, / v solzah ljubezni se svetila; / svetovi njih v nebo sijoče / kot v hram ljubezni večne šli so, / da vneti od ljubezni vroče / zgore v utrinke vgašajoče - / v njih ljubljenci se spet našli so. / In polna luna je ta čas - / zdaj bleda, zdaj svetla, vsa taka / kot ljubica, ko ljubega čaka - / zardela rožnato v obraz: / v vodah si lica ogleduje / in v se zaljubljena vzdihuje. / Blesteče sence se gradov / primikajo se bliže, bliže, / da kot v objemih niže, niže / spuste v naročja se mrakov / in v eno z njimi se zlijo. / Gre za drevesom v mrak drevo. / Nazadnje gor se vrh stemni - / tam k brezi bor se prisloni / in k boru breza. Valček vre / za valčkom v potok. -  Ljubi se - / v ljubezni maja - vse, prav vse. ( prevod Tine Debeljak)

LETA 1876 ROJEN DRAGOTIN LONČAR

ZGODOVINAR, UREDNIK IN POLITIK († 1954)

Po študiju v Pragi je učil zgodovino in zemljepis v Ljubljani, Kranju in Idriji. Leta 1924 pa je bil med ustanovitelji Slovenske republikanske stranke kmetov in delavcev, ki se je 1927 združila s Slovensko kmečko stranko. Bil je tudi ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani (1920) in predsednik Slovenske matice.

LETA 1879 UMRL JAMES CLERK MAXWELL

ŠKOTSKI FIZIK, MATEMATIK (* 1831)

Rojen v znani škotski družini je že kmalu kazal nadarjenost za matematiko. Že s petnajstimi leti je reševal probleme ovalnih krivulj, diplomiral je na Cambridgu in 1871 začel tam predavati eksperimentalno fiziko (brez posebnih uspehov), ukvarjal pa se je s teorijo treh barv in s kinetiko plinov. Znan je predvsem po tem, da je odkril zakone elektrodinamike in jih zapisal v Maxwellovih enačbah. Dokazal je, da je svetloba elektromagnetno valovanje in po njem se imenuje merska enota za magnetni pretok (Maxwell – M)

LETA 1901 UMRL JOSIP BENKOVIČ

DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1869)

Služboval po Dolenjskem in Gorenjskem, nekaj časa je bil prefekt alojzijevišča. V mladosti se je ukvarjal z leposlovjem, kasneje se je začel raziskovati slovensko kulturno zgodovino. Pisal je biografije znanih mož, zbiral je gradivo za življenjepis Friderika Barage, pisal pa je tudi o drugih pomembnih osebnostih. Ob 100 letnici prve Vodnikove Velike pratike je v Domu in svetu (1895) objavil daljšo razpravo Slovenski koledarji in koledarniki. Za Glaserjevo Zgodovino slovenskega slovstva je obdelal modroslovje, bogoslovje in cerkveno umetnost.

LETA 1906 ROJENA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA († 1959)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

LETA 1944 UMRL ALEXIS CARREL

FRANCOSKO-AMERIŠKI KIRURG, ZNANSTVENIK (* 1873)

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih "nitke" ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. "Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani," si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo "postavljen pred dejstvo". Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: "Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka."

več:
ČUK, Silvester. Alexis Carrell. Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval. (Pričevanje). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 2, str. 14-15.

v odlomku iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče, Koper 1984)

nekaj njegovih misli:

»Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!« (molitev v Lurdu)

- Človekova vrednost ni v tem, da zna in razume, ampak v tem, da ljubi.

- Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.

- Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...

LETA 1977 UMRL GIORGIO LA PIRA

SVETI ŽUPAN, ZARES KRISTJAN, BOŽJI NOREC, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1904)

"Na obzorju sedanjega časa vsemu navkljub vzhaja zarja krščanskega upanja. Ena zadnjih potrditev tega je razcvet svetosti laikov. Danes srečujemo tiste, ki bodo morda čez sto let na oltarjih. Srečujemo jih na ulicah, po tovarnah, v parlamentu, v univerzitetnih predavalnicah." Tako je pred kakšnimi osemdesetimi leti zapisal v glasilu italijanskih katoliških študentov Giorgio La Pira, tedaj mlad profesor prava na univerzi v Firencah. Seveda ni slutil, da piše o sebi. Pa je: že 9. januarja 1986 je bil namreč odprt škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega (končan leta 2005). Spomin nanj je še vedno zelo živ. Ta mož, ki je evangelij živel tako zares, da so ga ljudje drugačnega prepričanja imenovali "božji norec", vendar ne zaničljivo, temveč spoštljivo, je bil doma s Sicilije.

... več o njem v rubriki pričevanje 02_2004

nekaj njegovih misli:

+ Jaz sem veren človek. Verujem v božjo prisotnost v človeški zgodovini. Verujem v moč molitve. Nekatere države imajo atomske bombe, druge pa premorejo "bombo" molitve.

+ Potrebno je utrjevati mir, treba je ljudem graditi hiše, treba jim je pomagati obdelovati polja, zidati šole in tovarne, pa tudi graditi nove cerkve, da bi bil mir prisoten povsod v življenju.

+ Mir je treba graditi na vseh ravne človekovega bivanja: na gospodarski, družbeni, politični, kulturni in verski ravni. Samo tako bo naš most miru med Vzhodom in Zahodom postal nezrušljiv. In tako bomo delali za največji zgodovinski ideal naše dobe: za mirne čase človeškega in krščanskega adventa.

+ Da ne bi zagrešili "globalnega samomora", temveč da bi zakorakali proti obdobju tisočletnega miru, moramo sprejeti naročilo preroka Izaija: topove je treba spremeniti v pluge, rakete pa v vesoljske ladje, in ljudstva se ne smejo več vaditi v vojskovanju.

+ Edina pot do zmage je odpoved samemu sebi; odločen odklon od svojega malega sveta in odprtje za vesoljne božje razsežnosti.

+ Če Kristus ni vstal, smo "neumni" mi; toda, če je vstal (in vstal je!), so "neumni" (se pravi, nesposobni odpreti - ker nimajo ključa - hišo kozmičnega in zgodovinskega stvarstva) tisti, ki ne verujejo v to dejstvo, ki pogojuje celotno zgodovino sveta.

+ Tek zgodovine - pod oživljajočim in usmerjajočim dihom Svetega Duha, vstalega Kristusa in Cerkve - bo imel za poslednji cilj mir, edinost, napredek in svobodo narodov.

LETA 1986 UMRL JOŽE UDOVIČ

SLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK (* 1912)

Pesnik Jože Udovič, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti, je bil, po besedah njegovega prijatelja Janeza Gradišnika, "ena izmed osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slovstva". Svojo prvo pesniško zbirko je izdal šele na pragu petdesetih let. Knjigi je dal metaforičen naslov Ogledalo sanj, ki ga je sam pojasnil: »Sanje tu ne pomenijo odmika od resničnosti človeka in od resničnosti sveta; nasprotno, beseda mi je sinonim za ustvarjalno domišljijo, ki je ena najdragocenejših človekovih zmožnosti, za tisto stanje, ki je v njem notranjost zelo budna in neprenehoma snujoča. Sanje so torej sinonim za pesniško ustvarjanje, ki poraja pesniške organizme in pesniške podobe, to pa so nekake osebne osvetlitve sveta, so nekakšna pesniška spoznavanja. V njih se družita zunanji svet in notranja realnost v nove podobe in ustvarjata nov smisel.« Janez Gradišnik je zapisal, da so Udovičeve pesmi "med najmočnejšimi izrazi iskanj našega časa in nosilke spoznanj, ki jih potrebujemo v svojem življenju".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 10_2012

nekaj njegovih misli, verzov:

- V stvareh, ki so odvisne samo od njega, ima človek navadno tisto, kar zasluži. Žal. Ko bi nas gledalo iz višine nepristransko oko in presojalo naša drobna dela in bolj ali manj drobne neumnosti, bi gotovo spoznalo, da pogosto nismo vredni tistega, kar imamo, da imamo in kar lahko še gledamo.

- Tam, kjer te je doletelo, / si odslej doma, / tam je tvoja zemlja, / dobil si jo v last do konca, / samo na nji / lahko živiš.

- Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh.

Čriček ziblje / kresnico / v zibeli svojega glasu. / Na vodi niha čoln / iz ukrivljenih / modrih senc. / Večer nosi vanj / trpki vonj vrb / in megleno tančico. / Drevo presenečeno / stiska v pesti / prgišče vročih zvezd. / Za gosto mejo / vznemirjenih jelš / se zasvetijo / zelene oči: / v njih gorijo / kriki pričakovanja / in omamna / grožnja skrivnosti. (Znamenja)

In vendar ne zavrzi ničesar. / Povsod se skrivajo znamenja, / poglej za razjeden zid, za leseno steno, / za staro podobo, v vrč brez vode, / za vrata samote, v porušen dom, / pod kup pepela, pod mrtvo telo ognja, / za plahost, za jok in za krivdo, / pod otrdelo dlan, pod korenine besed, / pod kamen, v rano, v drhteči strah, / na zapuščene travnike, za samoten grm – / nekje je skrito še neznano zavetje, / mehko naročje iz perja in pesmi, / iz višnjevega mahu in diha, / kjer nastaja / nova navzočnost. (In vendar)

Ta jata ptic, ki preletava / nad mojim srcem že ves dan, / oblak, od moje želje vžgan, / ki modri val ga pozibava, // zeleni breg, ki senca v njem / odeva v travi zleknjen par, / glasov poldanjih vroči čar / in sapa, ki hiti v objem // gozdiču čez pojočo loko, / plameni, ki jih čriček kreše, / čmrlj, ki v rumenem žarku pleše, / vonj vrb, ki veje nad potokom - // je vse resnično tu pred mano, / ali morda iz svojih sanj / ustvarjam svet, nato pa vdamo / še sam začuden stopim vanj? // Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh. (Ta jata ptic)

Kam, če ne tja, kjer vse, / kar se je rešilo, / izreče svojo besedo / in ti pogleda v oči. // Ves dan in vso noč / poslušaš govorico, / ki šumi v izviru / in se pogovarja z bitjem, / ki molči. // Na čašo, ki ostala prazna, / nalahko potrka spomin / in sokovi znova / zakipijo čez rob. // Smrt tam spokojno moli / na koščeni rožni venec / in ko se te spomni, / te dobrotno vplete vanj. (Smer)

 Tiktakajoča ura mi je odkrila / kako naj jo pomirim: / "Daj ji v dar zvestobo, / vdano jo hrani s svojim življenjem, / oblači jo v svoj najresničnejši dih." // Zdaj me pomirjena gleda - / moja zvesta smrt, / in kar mi zvečler / ostane od dneva, / je dovolj za oba (Kar ostane od dneva)

pripravlja: Marko Čuk

* 16. februar 1822, Špeter ob Nadiži, Videmska pokrajina, † 4. november 1889, Ronec, Furlanija Julijska

Rodil se je 16. februarja 1822 v Šempetru ob Nadiži v premožni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Čedadu; bil je "nenavadno bistre gla­ve", zato so ga dali v šole v Videm, kjer je končal gimnazijo in zatem bogoslovje. V viharnem letu 1848 je bil posvečen v duhov­nika. Po novi maši je postal kaplan na Trčmunu, Trinkovi rojstni vasi. "V tej razsežni, a ne baš lahki službi," pričuje Trinko, "je ostal osem let in pasel svojo čredo z vzorno skrbjo in modrostjo ter je bil ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru." Ko je razsajala kolera, so se spominjali starejši ljudje, se je kaplan izkazal kot umen zdravnik. S Trčmuna je prišel v svojo rojstno vas Šempeter in tam deloval polnih sedemnajst let. Brez uspeha si je prizadeval, da bi zgradili novo cerkev, zato je na lastno željo odšel za kaplana v Ronac pod Matajurjem, kjer je "z nespremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in mnogo skrbel tudi za gmotno napredovanje in blagostanje ljudstva (med drugim je pospeševal umno sadjarstvo). Na veliko žalost Rončanov, sobratov, prijateljev in znancev," piše Trinko, "je preminil od kapi zadet 4. novembra 1889, v 68. letu svojega življenja."

V matajurskih vaseh so Petra Podreka imenovali "kaplan", ni­koli z imenom, pa je vsak vedel, da je on, čeprav je bilo tam okoli veliko drugih kaplanov. "Bil je nekak prototip svoje vrste, vsled česar je užival obče spoštovanje," pripominja Trinko, ki pove, da je bil Podreka veselega značaja, miroljuben, prijazen, duhovit. Italijanski znanci so mu pravili "gentiluomo della mon­tagna" (žlahtni hribovec). V zgodovino Beneških Slovencev se je Podreka zapisal predvsem kot navdušen narodni buditelj. "Lahko trdimo, da je on prvi, ki se je zavedel svoje narodnosti na Be­neškem in jo v drugih vzbudil" (Trinko). Zunanji izraz narodne pripadnosti je materin jezik in Podreka je ves čas svojega šolanja in potem skozi vsa svoja duhovniška leta negoval slovenščino. Že kot bogoslovec v Vidmu je bil naročen na Kmetijske in roko­delske novice, ki so izhajale v Ljubljani.

Ko je postal duhovnik, je svoje pridige zapisoval, da bi se vadil v izražanju. Pavle Merku, raziskovalec slovenstva v Benečiji, je objavil štiri nje­gove narečne pridige in je o njegovem jeziku zapisal, da je "lep, sočen, pristen, blagoglasen, živ, klen, pač učinkovito izrazilo nadarjenega besednega oblikovalca". Med ljudstvom je širil slo­venske molitvenike in knjige Družbe sv. Mohorja, pri duhovnikih pa je prebujal ljubezen do slovenskega jezika in do beneške do­movine. Pri vsej prizadevnosti mu beseda ni tekla gladko, kot je sam priznal v eni svojih pesmi: "Mili glasovi tam na Savi, / Soči, Dravi se glase; / na Nediži so hripavi, / težko z njimi se vrste."

Peter Podreka velja za prvega beneškoslovenskega pesnika in pisatelja. Pisal je pod vplivom takratne slovenske buditeljske poezije. Zložil je in na letake natisnil več priložnostnih pes­mic, zlasti za nove maše, ki so bile ne le cerkvena, ampak tudi ljudska, narodna slavja. Večina se jih je porazgubilo, nekaj se jih je ohranilo v Trinkovi zapuščini. Nekatere svoje zrelejše pesmi je Podreka objavil v raznih revijah in časnikih (Domovina, Ljubljanski zvon, Soča, Zora, Zgodnja Danica). Po Trinkovem mne­nju je njegova najboljša pesem "Slovenija in njena hčerka na Be­neškem" (Soča 1871), najbolj znana pa je "Slavjanka na Beneškem" (Zora 1874), ki jo je uglasbil takratni kobariški učitelj in pe­vovodja Srečko Carli iz Tolmina. Ena kitica te pesmi pravi: "Jaz nisem Taljanka, / pa tudi ne bom, / sem zvesta Slavjanka / in ljubim svoj dom." Nadarjeni kobariški skladatelj Hrabroslav Vo­larič je uglasbil Podrekovo pesem "Kobariškim pevkam" (Sloven­skim mladenkam).

Trinko v svojem že večkrat omenjenem spominskem članku ob stoletnici Podrekovega rojstva piše: "Velika njegova zasluga je, da je priredil skupno s takratnim odličnim šempetrskim župnikom M. Mučičem in dal natisniti v Gorici leta 1869 kratek, a modro zasnovan Katekizem za Slovence videmske nadško­fije. S tem je izpodrinil razne rokopisne prestave in priredit­ve, skrpane v spakedranem narečju. Tudi drugače je veliko skrbel, da se je slovenščina izboljšala v cerkveni porabi." Njegovo li­terarno prizadevanje je močno vplivalo na mladega Trinka, ki priznava: "Pisatelja teh vrstic, šele mladega dijaka, je on spra­vil na pravo pot."

obletnica meseca 11_1999

LETA 1832 ROJEN FRANJO RAVNIK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PROFESOR (+ 1883)

Buditelj in preroditelj Slovencev in Hrvatov v Istri se je rodil na Gorenjskem. Kot duhovnik je deloval v Istri in od leta 1883 v Kortah. Bil je naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od škofa in učitelja Juraja Dobrile. V koledarju Istran je Ravnik objavil članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tematiko. Kot župnik v Kortah je obnovil in skrbel za rast slovenske osnovne šole, v kateri je tudi poučeval. Kulturno raven kraja je dvigal s pogovori, pridiganjem in širjenjem Mohorjevih knjig. Imel je tudi bogato knjižnico in je rad posojal knjige. Ime Korte je prevedel v Dvor in v vasi, kjer je deloval, je na današnji dan tudi umrl.

LETA 1885 ROJEN IVO ČESNIK

ODVETNIK, PISATELJ, ZVEST SODELAVEC MOHORJEVE DRUŽBE (+ 1951)

Luč sveta je zagledal leta 1885 v Sanaboru nad Vipavo. Na Dunaju je študiral najprej slavistiko in umetnostno zgodovino, nato pa presedlal na pravo. Bil je odvetnik v Novem mestu, po vojni je živel v Švici. Pri Dom in svetu je sodeloval od 1907 do 1913. Privlačil ga je oder. Leta 1914 je izdal izvirno burko Pogodba, kmečko komedijo s petjem, ki so jo podeželski odri veliko igrali. V letih med obema vojnama je pisal največ za Mohorjevo družbo. Zadnja objava v Mohorjevem koledarju 1945 je bil potopis Vipavska dolina.

LETA 1889 UMRL PETER PODREKA

BENEŠKOSLOVENSKI DUHOVNIK, UČITELJ MLADINE (* 1822)

"Mladina, ki hrepeniš po vzorih, po zlatih zgledih, odkrij si glavo in prikloni se! Bil je velezaslužen mož, prijatelj in uči­telj mladine, navdušen Slovenec, čist in kremenit značaj, vre­den, da se ga živo spominjamo in ga proslavljamo." Tako je o be­neškoslovenskem duhovniku Petru Podreki ob stoletnici njegovega rojstva zapisal Ivan Trinko. "Prav lepo se ga spominjam, imam ga še krepko zapisanega v domišljiji, kakor da bi ga videl še pred kratkim živega pred očmi. In vendar koliko let je že, odkar sem govoril z njim pos­lednjikrat v sončnem in rodovitnem Roncu, kjer je bil zadnjič v službi," piše Trinko v goriški Mladiki leta 1922. Ko je Podreka umrl, je bil Trinko star šestnajst let.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_1999

LETA 1933 UMRL ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA (* 1860)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

LETA 1952 UMRL JOSIP NIKOLAJ SADNIKAR

VETERINAR IN ZBIRATELJ UMETNIN (* 1863)

Po končanem študiju veterine na Dunaju se je izpopolnjeval iz mikrobiologije in služboval po raznih krajih po Sloveniji. Bil je veterinarski inšpektor v Kamniku in ob svojem delu je znan predvsem po tem, da je zbiral etnografske, arheološke in kulturno zgodovinske predmete in leta 1893 v svoji hiši na Šutni v Kamniku postavil največji slovenski zasebni muzej, ki je bil znan tudi v tujini. Njegovi prijatelji so bili slovenski slikarji : Ferdo Vesel, Ivana Kobilica, Miha Maleš, Maksim Gaspari .... Bil je tudi njihov mecen, pomagal jim je pri iskanju naročil ... Številne umetnine iz Sadnikarjeve zbirke je po drugi svetovni vojni prevzel muzej v Kamniku.

LETA 1970 UMRL GUSTAV STRNIŠA

pesnik in pisatelj (* 1887)

Oče pesnika Gregorja Strniše se je rodil v Kranju, zaradi revščine je moral pustiti gimnazijo in delati kot prodajalec, pisar ... pozneje je začel pisati krajšo prozo in pesmi za mladino - bil je svobodni književnik. Pesmi je objavljal v Mladiki, Pionirju ... v Ljubljanskem Zvonu, tudi na televiziji je sodeloval v mladinskih oddajah. Bil je samouk, nanj je vplival Župančič in največ svojih del je tudi posvetil mladim. Pisal je pravljice, ki so prav klasične (s kralji, čarovnicami ...), zelo zanimive so tudi živalske pravljice ...

nekaj njegovih verzov:

Jaz imam pa goslice, / goslice zveneče, / ki pojó mi pesmice, / pesmi zlate sreče. // Jaz imam pa mamico, / mamico ljubečo, / ji zapojem pesmico, / ji prinesem srečo.

LETA 1975 UMRL RUDA JURČEC

NOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA (* 1905)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala ... med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo...

njegova misel:

»Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu ...«

LETA 1982 UMRL LOJZE ILIJA

PISATELJ, PRAVNIK, UREDNIK (* 1905)

Iz kmečkega doma na Spodnjem Brniku je šel v šolo v Cerklje, v Kamnik in Ljubljano. Iz bogoslovja se je preselil na študij prava, kruh pa si je služil kot časnikar, kasneje s priložnostnimi deli. Leta 1947 je odšel v Venezuelo. Pisati je začel že v dijaških letih, večino objavljenih del je napisal v Venezueli. Leta 1958 so izšle Domače zgodbe, zbirka 20 črtic, v povesti Huda pravda (1971) je želel osvetliti nastanek slovenskega domobranstva. Zadnje delo, povest Zadnja velesovska nuna, je izšla po njegovi smrti (2006).

LETA 2000 UMRL FRANC MOČNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR (* 1907)

Če je v "stari" Gorici kdo rekel "monsinjor", so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: "Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu." V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: "Raje umrem, kot da postanem duhovnik!" Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: "Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?" Odgovoril je: "Nikdar!" Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: "Duhovnik boš!"

... več o njem v rubriki pričevanje 09_2007

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
  
• Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
  
• Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
  
• Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 3. november 1894, Zagorje ob Savi, † 20. december 1981, Maribor.

Za blaženim Slomškom po poti svetosti

Njegova življenjska pot se je pričela 3. novembra 1894 v trdni kmečki družini na Selih pri Zagorju ob Savi, v kateri je bilo sedem otrok - šest bratov in ena sestra. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju so starši nadarjenega Franca poslali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Štirinajstletni dijak je med počitnicami leta 1908 izgubil očeta Jakoba, ki se je pri delu smrtno ponesrečil. Ovdoveli materi Tereziji, ki je imela na skrbi sedem mladih sirot, je priskočil na pomoč svak Franc Hrastelj, župnik in arhidiakon v Slovenskih Konjicah. Poskrbel je za šolanje svojega nečaka, ki se je po maturi vpisal na mariborsko bogoslovje (čeprav je bil iz ljubljanske škofije, kamor spada župnija Zagorje). 30. junija 1917 je bil posvečen za duhovnika lavantinske (mariborske) škofije, novo mašo pa je pel pri svojem stricu-dobrotniku v Slovenskih Konjicah. Eno leto pred mašniškim posvečenjem mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan.

Po novi maši je bil eno leto semeniški duhovnik, nato pa je bil šest let kaplan na Dobrni. Septembra 1924 je nastopil službo kornega vikarja v mariborski stolnici, leto zatem pa so mu naložili še breme uredništva pri Katoliškem tiskarskem društvu v Mariboru, kmalu je postal sodelavec pri vodstvu tiskarne sv. Cirila in Metoda v Mariboru, leta 1932 pa njen ravnatelj vse do 10. aprila 1941, ko so ga Nemci aretirali in ga, priklenjenega z verigami na rokah in nogah, v posebnem jetniškem vagonu preko Gradca in Dunaja prepeljali v taborišče Dachau. Vso to kalvarijo opisuje v svoji knjigi Njegova pot. Duhovnik Andrej - on sam - prinaša sotrpinom, ki so v svojem življenju duhovnike zavračali ali niso imeli priložnosti srečati se z njimi, upanje in vedrino, ki sta sad osebne vere.

"Štiri leta taboriščnega življenja inventarne številke 27640 v Dachavu, satanske metode sistematičnega izničevanja človekove osebnosti in zanikanja svetosti življenja, je Franc Hrastelj pretresljivo popisal v svojih spominih," je v predgovoru h knjigi zapisal zgodovinar France M. Dolinar, njegov zagorski rojak. "Gre za pretresljivo izpoved človeka, ki je bil soočen z dnom človeške družbe, popolnim razvrednotenjem človeške osebnosti, satansko okrutnostjo svojih mučiteljev, ki pa je kljub peklu nemškega koncentracijskega taborišča zmogel ohraniti nedotaknjeno svojo vero v neizmerno božjo ljubezen in nezlomljivo voljo do življenja kot največjega božjega daru človeku."

Iz tistega pekla se je vrnil domov, novi "ljudski oblasti" pa očitno ni bilo prav, da se je še en duhovnik živ vrnil iz nemškega koncentracijskega taborišča, zato so ga trikrat zaprli za nekaj mesecev. Po zaporu je bil nekaj časa duhovni pomočnik pri Sv. Marjeti ob Pesnici in pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, leta 1947 pa je postal rektor cerkve sv. Alojzija v Mariboru, kjer je ostal 32 let. Cerkev je skrbno obnovil, še bolj pa mu je bilo pri srcu občestvo, ki se je zbiralo v njej. Šestnajst let opravljal tudi službo škofijskega arhivarja.

Njegovo najpomembnejše delo v tem obdobju je bilo zbiranje in urejanje gradiva za Slomškovo beatifikacijo. Ob stoletnici Slomškovega prenosa sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor (1959) je napisal šmarnice Marijin otrok - božji služabnik Anton Martin Slomšek. Leta 1962 je za celjsko Mohorjevo pripravil (z Janezom Poljancem) Knjigo o Slomšku. Kar dvanajst let (1960-1972) je v našem verskem listu Družina izhajala njegova zgodovinska povest o Slomšku z naslovom Otrok luči, ki jo je Založba Družina leta 1999, ko je papež Janez Pavel II. med svojim drugim obiskom Slovenije razglasil Slomška za blaženega, izdala v knjižni obliki. To je zajetno delo, ki obsega 678 strani! Poleg starejših zgodovinarjev Kosarja in Kovačiča je bil Hrastelj nedvomno najboljši poznavalec našega prvega blaženega. "Ob proučevanju Slomška je zorel tudi Hrastelj za božje kraljestvo," je lepo zapisal France M. Dolinar. "Sorodniki se ga spominjajo kot blagega, veselega in dobrosrčnega človeka. Odlikovala ga je velika ljubezen do slovenske domovine, do slovenskega človeka in do slovenske cerkvene pesmi." Njegova življenjska pot se je iztekla 20. decembra 1981 v Mariboru.

(pričevanje 05_2005)

LETA 1886 ROJEN JOSIP RIBIČIČ

učitelj, pisatelj, dramatik in urednik († 1969)

Rodil se je v Baški na otoku Krku; oče je bil Dalmatinec, mati pa Slovenka. V družini so govorili slovensko. Sedemletnega Josipa so poslali k sorodnikom na Goriško. Po šolanju na učiteljišču v Kopru je poučeval v raznih krajih na Primorskem, po letu 1925 pa v matični domovini. Pisati je začel že kot mlad učitelj. Pisal je predvsem za otroke in mladino. Večina njegovih del za otroke se dogaja v živalskem svetu, v katerem vladajo podobni odnosi kot med ljudmi. Priljubljena je njegova pravljična povest Miškolin.

LETA 1894 ROJEN FRANC HRASTELJ

DUHOVNIK IN PUBLICIST, SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC († 1981)

V knjigi Njegova pot (izšla je proti koncu leta 2004 pri Založbi Družina v zbirki Čas in ljudje), v kateri Franc Hrastelj obuja spomine na štiri leta pekla v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, lahko začutite "dih svetosti". Pri vsem poniževanju ne le duhovniškega, ampak tudi človeškega dostojanstva, je duhovnik Franc Hrastelj ohranjal velikonočno upanje in vedrino, ker je bil ves čas svojega trpljenja zazrt v Križanega. Po srečni vrnitvi v domovino se je poglabljal v življenje in delo škofa Antona Martina Slomška, našega svetniškega kandidata. O njem je ogromno pisal; njegovo delo je tudi Slomškov življenjepis, ki je bil leta 1970 izročen rimski Kongregaciji za bogoslužje kot uradno besedilo za beatifikacijski postopek. Slomška je proslavljal ne le s svojim peresom, ampak tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Franc Hrastelj. Za blaženim Slomškom po poti svetosti: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Trpljenje nedolžnih je vir največje sile, je močnejše kot orožje najmočnejših. Človek pahne sočloveka v trpljenje po nedolžnem, Bog pa ga rešuje.
  
• Molim, ker vem, da me molitev postavlja v bližino Boga. Ničesar na svetu ni tako daleč kakor Bog tistim, ki ne molijo, in ničesar nam ni tako blizu kakor Bog, kadar molimo.
  
• Veselite se, radujte se! Vsa naša vera je vera veselja, je stalen spev: Aleluja! Kdor jo drugače gleda ali izvaja, je ne doživlja prav. Samo tako najde človek smisel življenja, samo tako sprejme tudi trpljenje, ker ve, da se bo nekoč spremenilo v alelujo!
  
• "Odpusti nam naše dolge!" Kako preprosta je ta beseda, s katero potegne človek nase sad vsega Kristusovega trpljenja. Ne zaradi strahu pred sodbo, ne zaradi kazni, pač pa zaradi ljubezni do tistega, ki je iz ljubezni do nas trpel.
  
• Odpustiti - to je najtežje na svetu. Odpustiti - to je najslajše na svetu. Odpustiti - to je najvišje na svetu. Odpustiti! To je največje bogastvo in dar, ki ga more dati človek človeku.
  
• Čas ni moja last, je posojilo, ki mi ga sproti izplačuje Stvarnik. On je edini lastnik vsega časa, ki bo tudi terjal račun, kako sem uporabil ta izposojeni čas.
  
• Marija, tvoj in Jezusov pogled sta se srečala. Molče sta se razumela. Jezus je vedel, da si ti molila: Zgodi se mi po tvoji besedi, in ti si vedela, da je Jezus molil: Ne moja, ampak tvoja volja, Oče, naj se zgodi!

LETA 1908 UMRL IVAN DEČKO

pravnik, politik, narodni delavec (* 1859)

V rojstnem Središču ob Dravi je hodil v osnovno šolo, po končani gimnaziji v Mariboru pa je odšel študirat pravo v Gradec in študije uspešno končal leta 1870. Odvetniški praktikant je bil v Mariboru, zelo dejaven je bil med izobraženci, pisal je, urejel poljuden list Mir za koroške Slovence, prevajal in si prizadeval pri uvedbi slovenskega jezika v javno življenje. Leta 1885 pa se je preselil v Celje, kjer je odprl odvetniško pisarno in bil zelo uspešen v upravnih, jezikovnih, političnih ... sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem. bil je vodilna osebnost celjskih in spodnještajerskih Slovencev. Nekaj časa jih je tudi zastopal kot poslanec v deželnem zboru v Gradcu. V Celju je sodeloval pri ustanavljanju hranilnice, delavske zadruge, ... z njegovo pomočjo je bil ustanovljen Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil tudi predsednik Celjske Mohorjeve družbe.

LETA 1931 ROJEN BOŽO KOS

fizik, ilustrator, urednik († 2009)

Rojen je bil v Mariboru, družina je bila med vojno izgnana v Srbijo. Ko so se vrnili v Maribor, je nadaljeval z osnovno šolo in končal gimnazijo. Brat Vadimir se je že pred vojno odločil za duhovniški poklic, bil nekaj časa v taborišču in po vojni končal bogoslovje in odšel v misijone na Japonsko. Božo pa je na ljubljanski univerzi končal prvo stopnjo fizike. Že med študijem se je preživljal s pisanjem člankov: za mariborski Večer, kjer je včasih svoj članek opremil tudi z ilustracijo, pa za Slovenski poročevalec v Ljubljani .... Pozneje je pisal za Pavliha, ki ga je od leta 1957 (deset let) tudi sam urejal. Od leta 1959 je za Pionirski list ustvarjal priljubljen stripo Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Zatem je prevzel urejanje Cicibana, kjer je ustvaril številne ilustracije in se priljubil mladim in starim. V mladih otroških glavah je sklušal zasejati veselje do raziskovanja sveta ... to mu je zelo dobro uspevalo tudi pri ilustriranju učbenikov. S sinom Miho sta v devetdesetih začela izdajati revijo Petka in kasneje je Miha začel tudi s Hišo eksperimentov. Božo je ilustriral tudi številne knjige: Butalce Frana Milčinskega, Bratovščino Sinjega galeba, Gospoda Hudournika, roman Uhač (Branka Jurca). Seveda pa je znan tudi po svojih karikaturah (ob obisku pri nas 1996 tudi Janeza Pavla II.)

več:
F. Bole, Risar Božo Kos, urednik Pavlihe, Cicibana in Petke: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1996), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Prav pomanjkanje denarja me je prisililo, da sem začel uveljavljati svoje ustvarjalne sposobnosti kot risar. Prve risbe mi je objavil v Ljubljani Slovenski poročevalec, predhodnik sedanjega Dela. Najprej so vzeli samo moje vice, risali so pa drugi, kar je mene strašno žalilo. Jaz sem vic narisal in ga oddal, pa so mi rekli: "Vic je dober, risba pa ni!"
  
• Ko sem bil med počitnicami pri Večeru, se je na uredništvu pokvaril fotoaparat, potem sem pa jaz narisal bager, ki bi ga bili morali fotografirati. Na uredništvu so rekli: "Glej no, saj ti znaš risati!" In za tisto risbo sem dobil več kot za cel članek. Pa sem si rekel: bom pa raje risal! Drugače pa so me vedno mikale karikature, tudi profesorje sem zmeraj risal. Naš razred je bil zmeraj prvi v stenčasih.
  
• Pri urejanju Cicibana je bilo strašno lepo! Bilo je ustvarjalno pa dosti publike sem srečal, ki je bila iskrena. Ko sem hodil po šolah in sem srečeval otroke, ki so me gledali s tako svetlimi očkami, sem bil presrečen.
  
• Ogromno knjig sem ilustriral, ves čas sem za Pionirski list, sedanji PIL, risal strip Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Ta dva "prijatla" sta bila nekako moj izum. Nikoli nisem prišel do tega, da bi dve nadaljevanji naprej narisal, živel sem iz enega nadaljevanja v drugo in tudi sam nisem vedel, kaj bo v naslednjem.
  
• Revija Petka se imenuje tako, ker je notri pet "kajev" (Kdo, kaj, kje, kako, zakaj), ki jih imajo na ustih radovedni otroci. Hkrati pa je bila Petka tako zanimivo ime, ki pomeni tudi najboljšo šolsko oceno, čeprav imajo zdaj naši šolarji v prvih razredih samo opisne ocene. To je malo literarna, v glavnem ugankarska revija pa še kakšne poskuse ima.

LETA 1949 UMRL KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE (* 1891)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

LETA 1954 UMRL HENRI MATISSE

FRANCOSKI UMETNIK, SLIKAR (* 1869)

Henri Matisse velja za enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja in za pionirja fauvizma. Fauvisti so nasprotovali impresionizmu, motivi so bili zanje postranskega pomena, pomemben je bil izraz. Zato je Matisse barvo uporabljal kot sredstvo za izražanje in ne za opisovanje. V njegovih slikah se pozna tudi vpliv Maroka, Alžirije, Rusije, Polinezije, kamor je potoval. Kot slikar se je poizkušal tudi v tradicionalnih motivih, krajini, tihožitju ter pastoralnih temah. Proti koncu življenja je opremil kapelo svetega rožnega venca v dominikanskem samostanu v mestu Vence, kjer se je lahko izrazil na vse znane načine: kot slikar, kipar, arhitekt, risar, oblikovalec in dekorater. Uporabil je moč svetlobe, barve, črte in prostora in z njimi ganil gledalca in obiskovalca. Matiss je o kapeli zapisal: "Ta kapela zame predstavlja vrhunec življenja, polnega del."

LETA 1981 UMRL EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK (* 1904)

"Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju." (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih 'iz prve roke' zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj 'notranja potreba'. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

več:
F. Bole, Edvard Kocbek: "Življenje je fantastično!" Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče 9 (1974), 6-10.
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

LETA 1995 UMRL BOJAN ADAMIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT IN ARANŽER (* 1912)

Doma iz Ribnice, glasbo (klavir, orgle, trobento) študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klavirja. Petnajstleten je že igral na orgle (v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani), ki so bile njegov najljubši inštrument. Kasneje je igral harmoniko in saksofon in postal član jazzovskega orkestra, ki je igral v blejskem Kazinu. Po vojni je postal vodilni pri oblikovanju slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, veliko je delal tudi filmsko glasbo, iskal je nove poti in možnosti. Že od majhnega mu je bil zelo pri srcu jazz in kmalu se mu je ponudila priložnost, da je zbral glasbenike in nastal je prvi Plesni orkester RTV Ljubljana, s katerim je dosegel velike uspehe na področju nekdanje države in tudi v tujini. Zaradi izvajanja ameriške glasbe je bil tudi kaznovan in bil poslan na delo v Albanijo. Kasneje je veliko sodeloval s številnimi orkestri pa nekdanji državi, zelo pomembno delo pa je opravil tudi na področju filmske glasbe (za več kot 200 filmov). Pisal je prav vse zvrsti glasbe od resne, komorne in folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske glasbe za gledališča in opero. Bil je tudi izvrsten pianist, saj je imel nešteto samostojnih koncertov in takih s simfoničnim orkestrom. Bil je vodja glasbene produkcije RTV in predsednik Društva slovenskih skladateljev in leta 1979 je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 13. julij 1878, Opčine, † 2. november 1971, Škedenj, Italija

"Bodimo majhni in skriti pred svetom, da bomo veliki pred Bogom."

Alojz Rebula se je z Jakobom Ukmarjem prvič srečal 26. januarja 1966 in v svoj dnevnik je zapisal: "Velik dan, da sem mogel osebno spoznati največjega človeka - intelektualca in kristjana - v zamejstvu." Dva meseca kasneje v njegovem dnevniku (Rebulovi dnevniški zapiski so izšli v več knjigah) beremo: "V škedenjski večer sem odnesel jasen vtis svetosti." Izbral si ga je za svojega duhovnega voditelja. Očak Ukmar mu je s svojimi kratkimi nasveti, predvsem pa s svojim življenjem, posredoval nauk, ki ga je zapisal v svoji Mariologiji, knjigi, posvečeni Božji Materi: "Bodimo še mi majhni in skriti pred svetom, da bomo resnično veliki pred Bogom."

Tak je bil Jakob Ukmar vse življenje, ki je trajalo več kot 93 let. Pričelo se je 13. julija 1878 v železniški čuvajnici na Opčinah. Oče Simon, po rodu iz Sežane, kot tudi mati Marija Šušteršič, je bil železniški čuvaj. Po osnovni šoli na Opčinah je šel Jakob na nemško gimnazijo v Trst. Po maturi je študiral bogoslovje v Centralnem semenišču v Gorici. V duhovnika je bil posvečen 14. julija 1901, teden dni zatem je pel novo mašo na Opčinah. Po novi maši je bil najprej duhovni pomočnik v Bazovici, nato kaplan v Rojanu, v letih 1906-1910 pa župnijski upravitelj v Ricmanjah (v času spora tamkajšnjih župljanov s tržaško škofijo). Kot katehet na nemški državni gimnaziji v Trstu je bil obtožen "cesarju sovražne propagande" in bil pet tednov zaprt na ljubljanskem gradu. Med prvo svetovno vojno je na Dunaju študiral cerkveno pravo in študij leta 1917 končal z doktoratom. Jeseni 1919 se je nastanil v škofijski hiši v Škednju, kjer je ostal do smrti. Opravljal je razne škofijske službe in ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu, zlasti na prižnici in v spovednici; zapustil je nad 3000 skrbno zbranih in ohranjenih govorov, imel je seštete vse svoje spovedi od januarja 1905 do 10. oktobra 1971 (tri tedne pred smrtjo) - 373.896. V svoji pridigi pri novi maši škedenjskega rojaka Placida Sancina 15. junija 1930 je dejal: "Bog nam daj mož, ki se ne strahopetno umikajo pred vsako sencu, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo." To so bila leta najhujšega fašističnega divjanja zoper Slovence in Hrvata, ki niso dobili opore in zaščite pri cerkvenih predstojnikih. Apostolski pogum je pokazal Jakob Ukmar v svojem znamenitem govoru v škedenjski cerkvi zadnji dan šmarnic, 31. maja 1931, o krščanskem sožitju med narodi zoper potujčevalno fašistično politiko na Primorskem. Govor je napisan v italijanščini za italijanske vernike, v njem je en sam slovenski stavek: OČE, ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO. Ko je Alojz Rebula leta 1966 ta Ukmarjev govor prebral, je zapisal: "Tako rekoč oblegan od črnih srajc, sredi morja fašizma... osamljen slovenski duhovnik s prakrščansko neustrašenostjo izreka režimu svoj NE!"

Od leta 1940 do 1960 je član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, kjer se je osebno spoznal s patriarhom Angelom Roncallijem, poznejšim papežem Janezom XXIII. Ko je papežev osebni tajnik Loris Capovilla zvedel, da so v Trstu začeli postopek za Ukmarjevo beatifikacijo, je tržaškemu škofu Evgenu Ravignaniju izrazil svoje veselje. V svojem pismu je Ukmarja pohvalil: "Bil je eden od prvih prizadevnih duhovnikov, ki je Janezu XXIII. posredoval koristno gradivo za pripravo 2. vatikanskega koncila. Izdelal je vrsto predlogov, ki jih je papež sprejel z naklonjenostjo." Bil je imenovan za apostolskega administratorja za ozemlje tržaške škofije, ki je 15. septembra 1947 prišlo pod Jugoslavijo, vendar so prevzem te službe preprečili dogodki v Lanišću. Tam so Ukmarja kot birmovalca hudo ranili, mladega duhovnika Mira Bulešića (hrvaškega svetniškega kandidata) pa umorili.

Jakob Ukmar je tudi veliko pisal. Izšli sta dve knjigi njegovih govorov (Naša daritev, Zadnja večerja), Mariologija - nauk o Božji Materi (1969) in Eshatologija - nauk o poslednjih rečeh (1972). Slednja se končuje z besedami apostola Pavla, katere je božji služabnik Jakob Ukmar "podpisal" s svojim življenjem: "Bodimo stanovitni, neomahljivi v veri, bogati v delu Gospodovem, v sreči in nezgodi, v veselju in žalosti, ker vemo, da naš trud ni prazen v Gospodu" (1 Kor 15,58)

(pričevanje 09_2009)

Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Letos smo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jih boste iztrgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in božično ter novoletno obdarovanje. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe. Vendar je v Miklavževi ponudbi predstavljen samo del naše široke palete knjig. V ponudbi so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle.

Decembrskemu Ognjišču bo dodana še posebna Božična ponudba s knjigami za božič in novo leto. Velikokrat za darila poklanjamo nekoristne stvari. Tudi zato vas vabimo, da podarjate knjige duhovne vsebine, ki jih bodo lahko obdarovanca tudi čez čas vzeli v roke. Knjige založbe Ognjišča želimo ohranjati po nizkih cenah, da so dostopne tudi ljudem s plitkejšim žepom.

Prav tako bomo decembrski številki dodali stenski koledar z barvnimi fotografijami iz narave in navdihujočimi izreki, mogoče ga bo tudi posebej kupiti. Kupiti bo tudi mogoče listni stenski koledar, ki bo vpet v januarsko Ognjišče. Pripravili smo tudi žepne koledarje, ki jih boste lahko dobili v naših poslovalnicah.

Za prihodnje leto smo primorani nekoliko prilagoditi, torej zvišati letno naročnino za Ognjišče. Pri župnijskih uradih bo ta za leto 2015 znašala 28,50 €, za naročnike po pošti pa 29,30 €. Cena posamezne številke Ognjišča bo 2,60 €. Naročnina kot tudi cena revije, je še vedno zelo ugodna, zlasti če se primerja z drugimi revijami in časopisi. Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite ali naročite tudi drugim.

V tiskarno smo oddali že 5. izdajo knjige Zgodbe za srečo v družini. Veseli smo, da je ta knjiga našla pot do tolikih bralcev, da je potrebna že 5. izdaja. Najbrž te knjige ni treba posebej predstavljati, saj jo priporoča že njen naslov in dobra sprejetost med bralci. Pripravljamo tudi knjigo spominov Od petrolejke do iPada znanega zamejskega duhovnika Dušana Jakomina, ki je dejaven ne samo kot duhovnik, ampak tudi na drugih področjih (časnikarstvo, glasba). Pri svojih devetdesetih letih je še čil in dejaven in, ker je živel v razgibanem obdobju zgodovine in na razgibanem prostoru, je doživel marsikaj zanimivega. Z izdajo spominov bomo to iztrgali pozabi.

Med vsemi ponudbami naj omenimo še, da bomo od 26. do 30. novembra navzoči na slovenskem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Vsi, ki boste obiskali ta sejem, si boste lahko ogledali naše nove knjige in te ter druge izdaje kupili po ugodnejši, sejemski ceni.

Mesec november začenjamo s praznikom vseh svetih in s spominom na naše rajne. Rajnih in svetnikov se dotika tematika pisem, pa tudi s. Emanuela Žerdin, ki dela v Hospicu in smo jo povabili za gosta meseca, življenjsko prepričljivo govori o smrti in umiranju. Na str. 16 pa si lahko ogledate knjige, ki vam bodo pomagale v procesu žalovanja ob izgubi najdražjih (Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze, Izgubiti otroka).