LETA 1810 ROJEN IGNACIJ MRAK

ŠKOF V ZDA († 1901)

Drugi škof škofije Marquette, naslednik svetniškega Ireneja Friderika Barage. Po končani klasični ljubljanski gimnaziji in bogoslovju je bil leta 1837 posvečen v duhovnika in se čez pet let odpravil v Ameriko, kjer je najprej pomagal misijonarju Francu Pircu. Zaradi njegove predanosti Indijancem ga je Baraga nastavil za generalnega vikarja, po njegovi smrti pa je postal drugi škof škofije Marquette. Nad tem imenovanjem ni bil navdušen, toda popustil je in bil deset let škof, potem pa je zaradi slabega zdravja službo prepustil Janezu Vertinu. Ko si je zdravstveno opomogel, se je spet vrnil kot misijonar med svoje Indijance, ki jih je moral zapustiti zaradi škofovske službe. Odlikoval se je predvsem v človekoljubnosti in dobrodelnosti.

LETA 1818 ROJEN LUKA JERAN

MISIJONAR, PESNIK, NABOŽNI PISATELJ IN UREDNIK († 1896)

Sredi 19. stoletja si je med nabožnimi pesniki na Slovenskem pridobil največ ugleda Luka Jeran, urednik duhovniškega glasila Zgodnja Danica (1849–1904). Pisal je domoljubne in prigodniške pesmi. Zelo se je zanimal za misijone in o svojem potovanju v Afriko je pisal v listu, ki ga je urejal, ter v posebni knjigi.

več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2008

nekaj njegovih verzov ...

• Gospod, pri nas ostani, / za svoje sprejmi nas, / z jedjo nas božjo hrani / zdaj in poslednji čas.
  
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč!

LETA 1842 ROJEN JOSIP STARE

ZGODOVINAR, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1907)

Naši ljudje zelo radi prebirajo knjige, ki jim na zanimiv način približajo 'nekdanje čase'. Mirno smemo reči, da je te ljubezni do domovine nekoliko 'kriv' tudi profesor Josip Staré, ki je za Družbo sv. Mohorja napisal Občno zgodovino za slovensko ljudstvo. Dela se je lotil z namenom, da pri šolski mladini vzbudi veselje do zgodovine, kakor je zapisal v Zagovoru na koncu svoje knjige. Izhajala je (v presledkih) celih osemnajst let (1874-1891) in sicer v 15 snopičih ali 5 zvezkih; obsega 2.514 strani. Staré je kot rojen pripovedovalec pri bralcih zbudil tolikšno zanimanje, da so snopiče Občne zgodovine prebirali 'na dušek' kakor napeto povest. Zgodovinar Janko Polec je v spominskem članku o Josipu Starétu v Koledarju Mohorjeve družbe 1953 zapisal: »Staretova Občna zgodovina je v resnici prava ljudska knjiga, kakor je le malokatera v naši književnosti.«

... več o njem v obletnici meseca 10_1992

njegova misel o pomenu knjig za darilo:

• »Zakaj se slovenski strici, botri, miklavži in kakor se še vsa ta gospoda imenuje, ne ozrejo tudi včasih po Družbi sv. Mohorja, po Cvetniku, po Babici... Kako bi se bogat boter prikupil svojemu birmancu, da ga zapiše za dosmrtnega uda v Družbo sv. Mohorja! Do smrti bi se vsako leto, ko bi mu došle knjige, hvaležno spominjal svojega botra.«

LETA 1854 ROJEN OSCAR WILDE

IRSKI PISATELJ, DRAMATIK, UMET. IN LITERARNI KRITIK, ESEJIST ( † 1900)

Rojen v Dublinu, mati je bila pesnica, oče pa zdravnik. Že mlad je bil hudo razgledan, zanimal se je za umetnost. Poleg tega pa ni opustil mladostniškega pesnikovanja, lotil se je tudi pisanja proze, obvladal je pravljico, novelo, roman ... Njegova dela so polna duhovitosti, je dober pripovednik. Nekaj njegovih del: Slika Doriana Graya, Saloma, Idealni soprog pravljice Srečni kraljevič in druge zgodbe, Hiša granatnih jabolk

nekaj njegovih misli:

• Cinik je človek, ki za vsako stvar ve, koliko stane, ne ve pa, koliko je vredna.
  
• Ljubezen je modrejša od modrosti, čeprav je modrost modra, in mogočnejša od oblasti, čeprav je oblast mogočna.
  
• Ko delamo napake, ponavadi radi rečemo, da "si nabiramo izkušnje".
  
• Kadar se vsi strinjajo z mano, tedaj zanesljivo vem, da se motim.
  
• Če hočemo vsaj malo poznati sebe, moramo temeljito poznati druge.
  
• Vsi znajo lepo sočustvovati s trpljenjem prijatelja, zares plemenite duše pa se znajo veseliti uspehov svojega prijatelja.

LETA 1904 ROJEN ALFONZ GSPAN

BIBLIOTEKAR, ZGODOVINAR KNJIŽEVNOSTI, PESNIK, UREDNIK IN PREVAJALEC († 1977)

Alfonz Gspan, po rodu iz Krškega, je deloval na številnih področjih: bil je literarni zgodovinar, bibliotekar, urednik in pesnik. Po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti v Ljubljani je bil srednješolski profesor, dolga leta je bil vodja rokopisnega oddelka v NUK, od leta 1953 do smrti je bil urednik Slovenskega biografskega leksikona. Kot literarni zgodovinar je raziskoval starejšo slovensko književnost, zlasti razsvetljenstvo.

LETA 1944 ROJEN JANEZ ZUPET

DUHOVNIK, PREVAJALEC († 29. 3. 2016)

Duhovnik msgr. Janez Zupet je bil rojen leta 1944 v Ljubljani, sicer velja za Horjulčana, saj je tam preživel mladostna leta. Čut za lepo je podedoval, saj je bil njegov oče organist v Horjulu in je tudi uglasbil nekaj skladb, Janezov brat Krištof pa je slikar. Poleg teologije je študiral tudi angleški jezik in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, obenem pa se je naučil vrste jezikov, med njimi tudi hebrejščine iz katere je prevajal Sv. pismo, Kumranske rokopise ... Zupetov prevajalski opus je ogromen, predvsem pa zahteven, saj je prevedel številne miselno zahtevne knjige med drugim dela angleškega kardinal Newmana, sodobnega ameriškega mistika Mertona ter francoskega blaženega Foucaulda, filozofov Bubra, Kirkegaarda in Pascala. Za prevod njegovih Misli je leta 1981 prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado. Pri Mohorjevi družbi je urejal zbirko Religiozna misel, za katero je prevedel več del. Zaupali so mu jezikovni pregled številnih del. Velik del prevajalskega opusa pa je namenil Sv. pismu. Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (več knjig iz hebrejskega izvirnika, iz živih jezikov pa opombe zanj). Pisal je v številne časopise in revije (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja ...), bil je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero je pisal in zanjo prevajal. Poleg svojega prevajalskega in profesorskega dela je Janez rad pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Ob njegovi šestdesetletnici je Družina izdala njegovo knjigo Pot, resnica in življenje, nedeljske in prazniške nagovore kot pomoč duhovnikom pri oblikovanju homilije ...

Zelo smo mu hvaležni za vse delo, ki ga je opravil pri založbi OGNJIŠČE. Skozi njegovo redakcijo in lekturo so šli vsi prevodi priročnikov, ki smo jih izdajali v osemdesetih (Verujem danes ...) in tudi drugi prevodi v tistem času. Prevedel je deli sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Veličina Male Terezije); zelo pomembno je bilo njegovo delo pri prevajanju Svetopisemskega vodnika (1984) in Ilustrirane enciklopedije Svetega pisma (1994). Skupaj z R. Vodebom je prevedel knjigo Reči človek M. I. Rupnika (2001). Pri nas smo izdali tudi njegov prevod Visoke pesmi za katero je napisal tudi spremno besedo in opombe z ilustracijami brata in slikarja Krištofa (1992 in v ponatisu 2000). Veliko delo je opravil za nas, hvaležni smo mu za njegove lektorske predelave številnih izdaj (več kot 20 sem jih na hitro naštel ...), kljub obilnemu delu je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati s kakšno lekturo ... zanimalo ga je, kaj načrtujemo, kaj bomo novega izdali ...

več:
F. Bole, Janez Zupet je prejel Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (1981), 8-11.
B. Rustja, msgr. Janez Zupet. Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje: Gost meseca, v Ognjišče 2 (2007), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.
  
• Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.
  
• Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.
  
• Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.
  
• Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.
  več:

LETA 1978 POLJSKI KARDINAL KAROL WOYTILA IZVOLJEN ZA PAPEŽA

IZBERE SI IME JANEZ PAVEL II.

»Bilo je dejanje zaupanja in hkrati velikega poguma,m da ste hoteli za rimskega škofa poklicati moža, ki ni Italijan,« je dejal papež Janez Pavel II. kardinalom dva dni po tem, ko so ga na današnji dan izvolili za najvišjega pastirja katoliške Cerkve. Bil je prvi neitalijanski papež po letu 1523, ko je umrl Hadrijan VI., ki je bil do izvolitve za papeža državni namestnik španskega kralja in rimsko-nemškega cesarja Karla V. v Španiji. V nekaj dneh svoje papeške službe se je ljudem zelo priljubil (nekaj podobnega tako kot sedanji papež Frančišek), opustil je nekaj protokola in uvedel slog prisrčnosti in domačnosti, slog evangelija. Že prvi dan po izvolitvi je pobegnil iz Vatikana na obisk k svojemu bolnemu prijatelju, v nedeljo popoldne je odšel na romanje na Mentorello, v Assisi, na grob Katarine Sienske ... »Kardinali so iskali moža globoke vere, moža molitve in dušnega pastirja. Hoteli so moža dobrote, prisrčnosti, čuječega moža, ki bi mogel svetu razodevati božjo ljubezen.« (kardinal Wyszinski)

Nekaj »cvetk« iz prvih dni pontifikata (iz knjige Cvetke Janeza Pavla II., ki jo še lahko kupite pri naši založbi)

16. oktobra 1978 je bil Karol Wojtyła izvoljen za papeža. 264. rimski škof je sprejel ime: Janez Pavel II. Prav tega dne je poljska alpinistka Wanda Rutkiewicz osvojila najvišji vrh sveta – Mount Everest.
Wanda Rutkiewicz se je s papežem osebno srečala poleti leta 1979 med njegovim prvim romanjem na Poljsko. Podarila mu je kamen z najvišjega vrha sveta, on pa ji je odgovoril: "No, poglejte, istega dne sva oba prišla tako visoko."
Škof Mieczysław Cisło, ki je tedaj stanoval v Papeškem poljskem zavodu v Rimu, pripoveduje, da se je "kardinal Wojtyła v konklave odpeljal v pošvedranih čevljih. Ko so mu po volitvah vsi kardinali čestitali, je moral talar oviti okoli nog, da je zakril stare čevlje."
Ko je Karol Wojtyła postal papež, so poslali v Krakov tovornjak, da bi v Vatikan pripeljali njegove stvari. Mieczysław Maliński se spominja, da so v ogromno vozilo naložili samo nekaj knjig in obutve ...
Janez Pavel II. je od vsega začetka svojega papeževanja presenečal s prestopanjem vatikanskih običajev. Ob sklepu konklava, ko so zanj že pripravili papeški tron, na katerega naj bi se usedel in bi se mu člani kardinalskega kolegija poklonili, je odločno dejal:
"Ne bom sedel, svoje brate bom sprejel stoje."
Naslednji dan je v bolnišnici obiskal bolnega prijatelja škofa Andrzeja Deskura, ki ga je nekaj dni prej zadela kap. Kaj takega se v zgodovini papeštva še ni zgodilo.
"Nekoč," se spominja duhovnik Adam Boniecki, "je Janez Pavel II. pobral s tal robček, ki je nekomu padel čez ograjo, ki ga je ločevala od množice obiskovalcev. Sveti oče je robček z najpreprostejšo človeško vljudnostjo vrnil lastnici."
Papež iz Poljske je takoj po izvolitvi osvojil srca Italijanov, ko je stopil pred prebivalce Rima in oznanil: "Ne vem, ali se bom znal dobro izraziti v vašem ... našem italijanskem jeziku. Če se zmotim, me, prosim, popravite" ("se sbaglio, mi corrigerete")
Tedaj so se ljudje, zbrani na trgu sv. Petra, "začeli smejati in ploskati," je poročal duhovnik Boniecki, "saj je sveti oče prav v tem stavku naredil napako, ko je namesto italijanske uporabil francosko besedo."
Slovesnost nastopa papeške službe je bila 22. novembra 1978. Papež jo je končal zelo neliturgično. Menda je rekel: "Končajmo. Čas je za kosilo."
Kmalu po nastopu se je v papeške prostore uspelo prebiti skupini prijateljev iz Krakova. Ko so zagledali papeža, so pokleknili:
"Ne zganjajte cirkusa," jim je odvrnil papež.*
23. oktobra je bila avdienca za Poljake, nekakšno papeževo 'slovo od domovine'. Janez Pavel II. je prej posebej sprejel nekaj prijateljev - kot prvega Jerzyja Klugerja, poljskega Juda, prijatelja z gimnazije, ki je po vojni živel na Zahodu.
Čeprav je bil Kluger Jud, je vseeno pokleknil in se priklonil, da bi poljubil Petrov prstan. Janez Pavel II. pa mu tega ni dovolil.
"Nikoli ne smeš poklekniti pred mano," mu je prijateljsko dejal. "Stoj pokonci kot vedno."
Novi papež ni upošteval vatikanskih pravil. Delal je po svoje. Vatikan se je napolnil z ljudmi: bili so pri jutranji sveti maši, pri vsakdanjih obrokih, na sprehodih – povsod, kjer je bila priložnost za srečanje ...
Liliana in Boguslaw Sonik sta bila nekoč na počitnicah v Castel Gandolfu. Ko so odhajali od jutranje svete maše, ki jo je daroval Janez Pavel II. v svoji kapeli, ga je njihov štiriletni sin Jacek vprašal:
"Ali nas boš povabil na zajtrk?"
Papež je prikimal. Materi se je zdelo, da je Jacek povabilo izsilil, zato niso šli na zajtrk k papežu, temveč so se vrnili v hotel.
Čez nekaj dni je prišlo uradno povabilo na kosilo. Ko so sedli k mizi, se je Janez Pavel II. obrnil k dečku in ga vprašal:
"Zakaj takrat nisi prišel na zajtrk?"
"Ker mi mama ni pustila," je odgovoril deček.
"To ni bilo prav," je odkimal sveti oče. "Papežu se ne sme reči ne."
Med kosilom je bil fantek malce nemiren: stopil je za stol, prijel za naslonjalo in začel plezati na stol. Na tistem stolu je sedel papež.
To je bilo za mamo preveč. Sina je nameravala umiriti in takrat je zaslišala:
"Kar pustite ga. Tu je vse leto tako pusto."

LETA 2013 UMRL JANEZ ROTAR

LIT. ZGODOVINAR in TEORETIK, UNIV. PROFESOR (* 1931)

Iz rojstne Brezovice ga je pot vodila na univerzo v Ljubljano, kjer je diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti ter doktoriral z razpravo o Franu Maslju Podlimbarskem. Njegova pot slavista in slovenista se je nadaljevala na oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil vodja katedre za zgodovino hrvaške in srbske književnosti. Predaval je tudi na drugih univerzah v nekdanji državi in v tujini. Slovenskim bralcem je predstavljal sodobne južnoslovanske pisce.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. oktober 1632, Padova, † 21. april 1713, Koper

Vzljubil je škofijo, ki mu je bila dodeljena

Mož, ki je najstarejšo škofijo na slovenskih tleh vodil v letih 1686-1713, se je rodil 15. oktobra 1632 v Padovi. Stopil je v red avguštinskih eremitov in leta 1655 je bil posvečen v duhovnika. Kot magister teologije je najprej vodil novince svojega reda v Padovi, zatem pa je bil asistent (pomočnik) vrhovnega predstojnika reda v Rimu. Leta 1685 je bil imenovan za škofa v Kopru, naslednje leto pa je prejel škofovsko posvečenje. "Bil je nedvomno eden najvidnejših koprskih škofov," je zapisal Darko Darovec, "v zgodovino pa se je zapisal zlasti s svojim temeljnim delom Corografia ecclesiastica o'sia descrittione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria (Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper)." Izšlo je leta 1700, ob tristoletnici pa je "zagledal luč sveta" slovenski prevod. Ob prvem pregledu svoje škofije je Naldini ugotovil, da se tri mesta v njegovi škofiji - Koper, Izola in Piran - jezikovno ostro ločijo od podeželja. Medtem ko v mestih govore italijansko, na kmetih tega nihče ne razume. Italijanski duhovniki tako ne morejo ne službovati ne pomagati v dušnem pastirstvu na deželi; tam morejo delovati le taki, ki razumejo njihov jezik. Zato je leta 1711 v Kopru odprl ilirsko (glagoljaško) semenišče, v katerem so se za svoje poslanstvo pripravljali duhovniki, ki so šli med vernike na podeželju. Ta zavod je deloval do leta 1828. Naldini je v Kopru sklical škofijsko sinodo, prenovil je škofijski dom in predelal koprsko stolnico. V Kopru je deloval vse do svoje smrti 21. aprila 1713. Za "čakalnico vstajenja" si je izbral cerkev sv. Blaža, last redovnic avguštink.

Svojo škofijo je natančno popisal

Koprski škof se je v zgodovino zapisal z že večkrat omenjeno knjigo Corografia ecclesiastica (Cerkveni krajepis, Benetke 1700). "Naldinijevo delo je eno za tisti čas najbolje dodelanih in tudi po sodobnih načelih znanstvenih metod in pristopov obravnavanja določenih dogodkov in procesov v zgodovinopisju najbolj doslednih, saj sprotno obravnava uporabljene vire in literaturo, kar tedaj ni bilo povsem običajno, obenem pa na več mestih polemizira s predhodnimi pisci in podaja nasprotne argumente, ki jih je kasneje tudi sodobno zgodovinopisje v glavnem potrdilo" (Darko Darovec). Njegov opis obsega šest poglavij, ki jih on imenuje "knjige". Prva govori o koprski stolnici, njenem škofijskem dvorcu, škofih in kapitlju. "Svojim prednikom na škofovskem sedežu se je oddolžil ne le z navedbo njihovih imen, ampak tudi s kratkim življenjepisom ter povečini s pohvalo" (škof Metod Pirih). V drugi pripoveduje o škofijskih in redovnih cerkvah ter o drugih nabožnih in dobrodelnih ustanovah v Kopru. Tretja knjiga je posvečena prvi primestni dekaniji Piran. Tam med drugim beremo, da je pod piransko dekanijo spadala tudi župnija Savudrija, kar priča, kako so tekle naše meje na jugu. Primestni dekaniji, imenovani Izola, je posvečena četrta knjiga. Peta knjiga predstavi župnije dekanije Kubed, šesta pa župnije dekanije Krkavče. Svoja poročila zna "zabeliti" z raznimi dogodki, tako da je branje bolj zanimivo. "Vernost škofije dokazujejo številne cerkve (okrog 180) in 13 samostanov (11 moških in 2 ženska) ter zelo veliko škofijskih in redovnih duhovnikov: skupaj okrog 200, kar pomeni okoli 125 vernikov na enega duhovnika" (škof Metod Pirih).

Imel je srce za slovenske vernike

"Pravi užitek za poštenega človeka je Naldinijevo sproščeno opisovanje narodnostnih in jezikovnih razmer," je zapisal zgodovinar dr. Maks Miklavčič, ko je predstavil Naldinijevo knjigo (Mohorjev koledar, Celje 1953). "Naldini je sicer Italijan najčistejšega kova, uglajen in srečen ob svoji kulturi, a resnica mu je hčerka božja, ljudje pa vsi spoštovanja vredni... Naravnost pove, da je istrski kmet grčav in neuk, a takrat so bili tudi koprski meščani prek devet desetin nepismeni. Po drugi strani nič ne skriva svojega občudovanja nad delavnostjo, požrtovalnostjo, zvestobo in vernostjo naših ljudi... Popolnoma pravično in primerno se mu zdi, da v cerkvi uporabljajo materin jezik pri pridigah, bogoslužju, zakramentih in kadar koli smejo to kot dobri verniki želeti." Naldini v petem poglavju šeste "knjige" svojega Krajepisa (Izvor in vera prebivalcev mesta in škofije Koper) piše: "Čeprav se tukajšnji prebivalci zelo razlikujejo po izvoru, navadah, vedenju in jeziku, so si v poglavitni značilnosti, to je v veri, popolnoma enaki, saj so vsi, tako Italijani kot Slovani, pripadniki prave katoliške vere. O tej resnici ni treba na dolgo razpravljati, saj jo potrjujejo vsakodnevne izkušnje..." Malo dalje pa mu iz srca privre hvaležna misel: "O, kako močna je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v njem! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov. In čeprav ta privilegij ni značilen izključno le za koprsko Cerkev, pa je kljub temu nekaj posebnega celo v primerjavi z najbolj znamenitimi stolnicami krščanstva.

(obletnica 10_2002)

LETA 1632 ROJEN PAOLO NALDINI

DUHOVNIK, AVGUŠTINEC IN KOPRSKI ŠKOF († 1713)

"Paolo Naldini, redovnik avguštinec, je bil doma iz Padove. Iz vsega, kar je napisal, je videti, da je hitro vzljubil škofijo, ki mu je bila dodeljena, njeno središče Koper in posebej stolno cerkev," je v spremni besedi k slovenskemu prevodu njegove knjige Cerkveni krajepis (Koper 2001) zapisal njegov naslednik, tedanji koprski škof Metod Pirih. "Imel je rad svoje vernike; posebno čast izkaže vernikom slovanskega jezika in njihovemu glagolskemu bogoslužju. Ko skuša ugotoviti, od kod ime Slovani, zavrže razlago prek latinske besede 'sclavus' (suženj), ampak pove, da prihaja to od besede 'slava'." Ob 300-letnici njegove smrti smo pri Ognjišču izdali znanstveno monografijo Eremita doctus- Episcopus Iustinopolitanus Paulus Naldini (1686-1713), ki vsebuje prispevke s področij zgodovine, umet. zgodovine, muzikologije, ... in druge pomembne zgodovinske podatke ... opis kulturnih, cerkvenih in družbenih razmer v času koprskega škofa Naldinija, ki je leta 1700 napisal cerkveno topografijo koprske škofije.

več:
S. Čuk, Paolo Naldini: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2002), 16-17.

LETA 1814 ROJEN MIHAIL LERMONTOV

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1841)

Mladost je preživel na posestvu bogate plemiške babice, mama je zgodaj umrla, oče se mu je odpovedal. Zgodaj je začel prebirati Byrona, Schillerja in Puškina in pisati. Vpisal se je na vojaško šolo in leta 1837 postal znan po vsej Rusiji zaradi pesmi Pesnikova smrt, v kateri kritizira carski dvor zaradi Puškinove smrti (dvoboja). Zaradi tega je bil izgnan na Kavkaz in tudi sam je umrl v dvoboju. Vreden naslednik Puškina, nadarjen poet in pisatelj ter dramatik.

njegova misel:

• Jaz nočem, da bi svet spoznal / skrivnosti moje in bolesti; / kako sem ljubil, kaj prestal, / prepuščam sodbo Bogú in vesti.

LETA 1844 ROJEN FRIEDRICH NIETZSCHE

NEMŠKI FILOZOF IN KLASIČNI FILOLOG († 1900)

Eden največjih nemških filozofov 19. stoletja je bil rojen v družini protestantskih duhovnikov. Že s 24 leti je bil profesor filologije, potem pa ga je začela zanimati filozofija, odpovedal se je karieri in se odpravil po svetu. Strinjal se je z učiteljem Schopenhauerjem, da je naše življenje v glavnem nesmiselno trpljenje in prizadevanje, ki ga poganja iracionalna sila, imenovana volja, toda zavrnil je Schopenhauerjevo stališče, da je ta svet le nepomemben del vse resničnosti. Predvsem pa je zavrnil Schopenhauerjev sklep, da bi se z gnusom morali odvrniti od sveta, ga zavrniti in se umakniti iz njega. Sam je bil mnenja, da bi morali živeti polno življenje in ga kar se le da izkoristiti. Osrednje vprašanje Nietzschejeve filozofije je, kako to najbolje storiti v nesmiselnem svetu brez Boga. Njegovo izhodišče je namreč bilo, da Boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Sebe je imel za nekakšnega preroka in napadel je našo navezanost na obstoječo moralo in vrednote. Te v glavnem izvirajo iz Stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, torej iz popolnoma drugačnih družb, kakor so današnje, zato je naše življenje lažno Novo moralo in vrednote mora ustvariti človek sam, ker boga in nobenega drugega sveta ni in ko enkrat spoznamo, da si vrednote ustvarjamo sami, ugotovimo tudi, da si lahko izberemo tiste, ki so nam najbolj v prid. ... Glavno je želja po dosegu izpolnitve, to je 'volja do moči' (ne le politika ampak tudi kultura). Kdor razvije vse svoje sposobnosti je nadčlovek, ki živi polno in doseže vrhunec zmožnosti ...

nekaj njegovih misli:

• Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel daners enemu človeku pripraviti veselje.
  
• Naučimo se veseliti, tako se bomo najbolje odvadili drugim povzročati bolečino.
  
• Najmanjše dejanje velja več kot govorjenje o tem, kar smo storili.
  
• Kdor ni trden sam v sebi, ti ne more nič dati ne more prožiti roke, ne more biti ne za oporo ne za palico.
  
• Najboljši prijatelj bo verjetno dobil najboljšo ženo, kajti dobra zakonska zveza sloni na čutu za prijateljstvo.

LETA 1844 ROJEN SIMON GREGORČIČ

DUHOVNIK, PESNIK, GORIŠKI SLAVČEK († 1906)

Šimen, drugi otrok Katarine in Jerneja, je odraščal v skromnih razmerah v Vrsnem, kot pastir pod Krnom. Silovita lepota narave je tedaj hranila njegovo dušo in prav ta lepota, ki je ob siceršnji revščini sedala globoko vanj, je kasneje vrela na dan v pesmih. Bister in odločen je najprej končal gimnazijo, nato še semenišče; novo mašo je pel leta 1867 pri svetem Duhu na Libušnjem že leto dni pred koncem študija. V Kobaridu je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem in se, tako tam kot v Rihemberku (današnjem Braniku) ali v Gorici, ljudem zelo priljubil. Gregorčičeve pesmi, ki odmevajo še danes, so prvič izšle leta 1882 (Poezije). Fran Erjavec jo imenuje »zlata knjiga slovenske književnosti«, doživela je velik uspeh, saj je izšla v nakladi dva tisoč izvodov. Najbolj znan je po domovinskih (Soči), ljubezenskih (Kropiti te ne smem), izpovednih (Človeka nikar) in pripovednih pesmih. (an)

več:
S. Čuk, priloga 11/1986 ob osemdesetletnici njegove smrti
M. Rijavec, Goriški slavček še vedno poje, Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si ti. / Usode ni, / usoda svoja - to si ti!
  
• Telo ti je hiša: v njej um gospodar, / a čut gospodinja ti bodi; / počutki so vrata, ti glej kot vratar, / kaj ven in kaj noter ti hodi.
  
• Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / skrivnostno kot on je, kdo pač doume ga?
  
• Gori na stolu pa Večni sedi, / kapljici vsaki on srečo deli... / Sreča se spušča na sleherno stvar, / kadar zaliva nebeški vrtnar.
  
• Oj mati moja domovina, / ljubezen moja ti edina, / ti moja skrb in bolečina. / Bog čuvaj dobrotljivi te, / Bog živi te, Bog živi te!
  
• Za vse je svet dovolj bogat / in srečni vsi bi bili, / ko kruh delil bi z bratom brat / s prav srčnimi čutili!
  
• Visoko čislam učenjaka, / ki nam preganja temo zmot, / a bolj še cenim poštenjaka, / ki ve in hodi pravo pot.
  
• V življenju trnja, a cvetja na grob! / Pač bolje bi bilo narobe: / sadite nam rajši v življenju cvetic, / a trnje shranite za grobe!
  
• Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nadzemeljske slike. / Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / sto tisoč čutil v tem svetišču plamti, / ob luči so večno prižgane.
  
• Gorje mu, kdor v nesreči biva sam! / A srečen ni, kdor srečo uživa sam ... / Duh plemeniti sam bo nosil boli, / a sreče užival sam ne bo nikoli.
  
• Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.
  
• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! / Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si – ti.
  več:
  

LETA 1857 ROJEN LUKA PINTAR

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR († 1915)

S Hotavelj v Poljanski dolini, študiral klasično filologijo in slavistiko in poučeval na gimnazijah v Ljubljani in Novem mestu. Bil je kustos in direktor Študijske knjižnice v Ljubljani, študiral Prešernovo literarno zapuščino in leta 1900 pripravil kritično izdajo "Poezij". Za Študijsko knjižnico je pridobil vso Prešernovo rokopisno zapuščino. Bil je tudi zbiratelj ljudskega besednega zaklada.

LETA 1875 ROJEN EVGENIJ SPEKTORSKI

UKRAJINSKI (RUSKI) PRAVNIK IN PEDAGOG (+ 1951)

Rodil se je v Ostrogu v Ukrajini, študiral pa v Varšavi, Berlinu, Parizu ...  je bil redni univerzitetni profesor prava, sociologije, pravne filozofije in pravne zgodovine v Varšavi in Kijevu. Leta 1920 se je zaradi nestrinjanja z revolucionarno boljševiško oblastjo preselil v Beograd, v letih od 1930-45 pa je predaval Javno pravo in Pravno filozofijo tudi na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končani vojni se je preselil v ZDA in kot pomemben znanstvenik predaval na univerzi v New Yorku (Columbia). V svojih znanstvenih delih je pisal predvsem o etiki, krščanstvu, liberalizmu, poltični filozofiji, znanosti, državi... Izhajala so v vseh svetovnih jezikih, tudi v sloveščini. V Ljubljani je izdal Zgodovino socialne filozofije (v dveh delih), pregled evropske družbene misli od antike do oktobrske revolucije. Pri nas sta o njem izšli dve knjigi: Vprašanja moralne teologije (pregled in zgodovina moralne teologije, razprave o posamezniku, naravi, telesu, duši, vrednotah, umiranju ...) in Izbrane razprave (s študijo Blaža Ivanca o učenjakovi poti od pozabljenca do klasika).

LETA 1892 ROJEN JOŽEF KEREC

MISIJONAR NA KITAJSKEM IN ARHITEKT († 1974)

Jožef Keréc je poleg Ignacija Knobleharja in svetniškega Friderika Barage izjemna osebnost v dolgi vrsti slovenskih apostolskih delav­cev. Bil je prvi sin Slovenske krajine-Prekmurja, ki je odšel v misijone. Isti dan - 15. oktobra 1892, ko se je rodil Jožef Keréc, je njiho­va krava dobila telička. Jožeka so dražili, da bo zabit kot vol. Mati pa ga je tolažila, da bo "ta vol tako mukal, da ga bodo daleč slišali". "Glejte, kako se je danes vse to uresničilo," piše misi­jonar iz Kitajske svoji materi ob 45-letnici rojstva. "Kako daleč po svetu mukam in kako različni narodi me poslušajo! Preljuba ma­ti, le še naprej molite zame, da bi moje mukanje moglo rešiti mno­go, mnogo duš. Vsa moja sreča je v tem, če morem reševati duše in delati za duše in si na tej zemlji nič drugega ne želim."

več:
S. Čuk, Slovenski misijonar na Kitajskem. Jožef Keréc: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2002), 82-83.

njegove misli:

• Materinim molitvam se imam največ zahvaliti, da sem postal du­hovnik in da sem se odločil postati misijonar. Moj poklic je v veliki meri sad njenih mnogih molitev in žrtev.
  
• Misijonarjevo delo je grenko, če nima pomoči iz domovine. Svetu je nepoznan in nihče se zanj ne briga. Pred očmi mu je vedno in mu tudi mora biti: rešitev duš. Blagor mu, ki mu pri tem pomaga!
  
• Nič ne bodite v skrbeh. Moje trpljenje je sladko, ker je vse za Jezusa. Ako ima človek prisotnost duha in zna združiti svoje trpljenje z Jezusovim, pa ni nič pretežko.
  
• Na misijonskem polju ni častihlepnosti, kajti naša čast je za­ničevanje in preganjanje. Tu ni upanja na dobro plačo, da bi delal zaradi nje. Od ljudi ne dobimo nič, naša plača je revščina. Tu ne moremo misliti na pokojnino, kajti naša pokojnina je samo v nebe­sih, ko prestradamo svoje misijonsko življenje.
  
• Bodimo pravi katoličani, ne samo po krstni knjigi, ampak po življenju. Če smo pravi katoličani, smo misijonarji, ker Bog usliši naše molitve, ki jih darujemo za misijonarje.
  
• Koliko premagovanj in trpljenja med potovanji in koliko bolezni iz ljubezni do drugih si mora misijonar nakopati pri lakoti, mrazu in vročini, koliko vsega tega moram prestti. Če imamo svoje srce pri Bogu in mislimo na trpljenje božjega Zveličarja, je vse to zares nekaj sladkega za misijonarja.
  
• Misijonarji moramo svetiti z lučjo svete vere in pravega nauka, v drugi roki pa nam je držati svetilko prave omike in napredka. Katoliška vera je skozi vse veke delovala v dveh smereh, a v se­danjih časih je to še posebno po..trebno, če se hoče za rašenje neumrjočih duš sploh kaj narediti.
  
• Kar je bilo storjeno dobrega, se ne da uničiti. Če seme ne ob­rodi takoj in očitno, hrani sadove za kasneje. Če smo mi sejali, ne pa tudi želi, bodo želi tisti, ki so prišli za nami.
  
• V preganjanju in stiskah je rasla nekdaj Kristusova Cerkev v Evropi, tako mora biti tudi tu na Kitajskem. Končna zmaga je naša, če bomo le delali, kot so prvi apostoli in misijonarji. Požrtvo­valno delo vedno rodi uspehe.

LETA 1919 ROJEN ERNEST SAKSIDA

DUHOVNIK, SALEZIJANEC IN MISIJONAR V BRAZILIJI († 2013)

»Leta minevajo: ker smo ustvarjena bitja, se vračamo k Stvarniku. Vsak človek je posebna zgodba. Ta zgodba je čudovita v luči velike noči, če smo uspeli v sebi ohraniti božjo podobo. Oktobra sem dopolnil 91 let. Ves čas sem lahko sodeloval v zgodbi ljubezni, v katero je vključenih veliko ljudi, da bi uresničili svoje poslanstvo do bližnjega, ki nam ga je zaupal Gospod.« Tako je v svojem pismu proti koncu oktobra 2010 izpovedal salezijanski duhovnik Ernest Saksida, ki je deloval kot misijonar v Braziliji 78 let: od leta 1935, ko je v to prostrano deželo odšel kot mlad fant, do 13. marca 2013, ko se je vrnil k Stvarniku. 'Zgodba ljubezni', ki jo v pismu omenja, je bila dejavna pomoč množici 'otrok ceste'. Zanje je v najrevnejšem predelu mesta Corumba v zvezni pokrajini Mato Grosso ustanovil Don Boskovo mesto (Cidade Dom Bosco). Začelo se je s skromno leseno barako, sčasoma pa so tam zrasle velike stavbe za šole in delavnice, kjer se šola in vzgaja okoli 2000 mladih. To čudovito 'zgodbo' je ob pripovedi in pismih očeta Ernesta zapisal Tone Ciglar v knjigi s pomenljivim naslovom Pustite otroke k meni (Salve, Ljubljana 1996).

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2013

LETA 1927 UMRL IVAN FRANKE

SLIKAR, POTOPISEC IN KONSERVATOR (* 1841)

Šolal se je pri uglednih slikarjih Jožefu Kogovšku in Franzu Goldensteinu ter na dunajski in beneški akademiji. Znan je kot realistični portretist in krajinar, eden od začetnikov slovenskega realizma, bolj znan po svojih zgodnjih delih (Kitajski motiv, Avtoportret ...). Kasneje je slikal tudi v impresionistični tehniki. Poslikal je tudi nekaj cerkva in se v cerkvenih motivih držal izročila poznorenesančnih beneških mojstrov. Njegovi slike so tudi v cerkljanski cerkvi (Križev pot in sv. Mihael). Veliko je tudi pisal, predvsem članke o slikarstvu, konservatorstvu, potopise (s potovanj po deželah Daljnega vzhoda) in ribolovu. Veliko se je ukvarjal tudi z ribištvom in je bil začetnik umetne vzreje postrvjih vrst na Kranjskem.

LETA 1944 UMRL IVAN ŠAŠELJ

DUHOVNIK, ZGODOVINSKI PISEC IN ZBIRALEC LJUDSKEGA IZROČILA, (* 1859)

Pregovori "svetujejo in prigovarjajo, da uberemo pravo in razjasnimo motno" je zapisal Fran Kocbek, ki je leta 1887 s pomočjo Antona Trstenjaka izdal zbirko Slovenskih pregovorov, prilik in rekov. Drugo, dopolnjeno izdajo sta za Družbo sv. Mohorja v Celju leta 1934 pripravila Fran Kocbek in Ivan Šašelj, rojen v Mokronogu, ki je kot duhovnik služboval predvsem na Dolenjskem.

LETA 1964 MARTIN LUTHER KING

IZBRAN ZA NOBELOVO NAGRADO ZA MIR

Ameriški črnski pastor Martin Luther King, voditelj boja za enakopravnost črnskega prebivalstva v ZDA, je prejel Nobelovo nagrado za mir za leto 1964, ki jo podeljujejo 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela. Svoje temnopolte rojake je učil nenasilja, zato se ga je prijelo ime 'črni Gandhi' po slavnem indijskem apostolu nenasilja (Gandhi je bil eden tistih, ki bi Nobelovo nagrado za mir najbolj zaslužil, a je ni dobil). King je padel kot žrtev sovraštva 4. aprila 1968.

več:
S. Čuk, Martin Luther King - črni Gandhi: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Metoda nenasilja zatiralčevega srca ne spremeni naenkrat. Najprej spremeni srca in duše tistih, ki ji sledijo. Da jim nov občutek samospoštovanja. Na dan prikliče novo moč in nov pogum, za katerega niti sami niso vedeli, da ga imajo. Naposled doseže še zatiralca. Njegovo vest zdrami tako silovito, da s tem doseže spravo.
• Luč je prišla na svet. Vsak se mora odtočiti, ali bo živel v svetlobi ljubezni do bližnjega ali v temi sebičnosti. Po tem bomo sojeni. Najpomembnejše in najbolj pereče vprašanje se torej glasi: Kaj si storil za druge?
• Smrt ni končno zlo; končno zlo je, če te ne doseže božja ljubezen. Ni se mu treba pehati in boriti za naše zadnje zavetišče v zemlji, kajti naše večno zavetišče je Bog.
• Teme ni mogoče pregnati s temo, temveč samo z lučjo. Sovraštva ni mogoče premagati s sovraštvom, marveč samo z ljubeznijo.
• Naj pride, kar hoče, Bog je močan ... Bog po zna izhode iz položajev, ki se nam zdijo brezizhodni. On more temni včeraj spremeniti v svetli jutri ter nazadnje v sijajno jutro večnosti.
• Niti ena težava ne bo rešena, dokler križem rok pričakujemo, da samo Bog poskrbi za to.
• Pogum in strahopetnost si nasprotujeta. Pogum je notranja odločenost človeka, ki stopa naprej kljub oviram in strah vzbujajočim položajem. Strahopetnost je ponižna vdaja pred okoliščinami. Pogum poraja ustvarjalno samouveljavljanje. Strahopetnost ustvarja uničevalno samozanikanje.
• Najvišja izmed vseh kreposti je ljubezen ... Razorožena ljubezen je najmočnejša sila na svetu.
• Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.
• Bog je vsemogočen. Lahko nam pokaže pot tam, kjer ne vidimo izhoda. Mračni včeraj lahko spremeni v svetel jutri.
• Ne razlikujemo med pravičnikom ali krivičnikom, temveč med pravič­nostjo in nepravičnostjo. Mi sicer sovražimo nepravičnost, vendar ljudi ljubimo, tudi če narede krivico.
• Nekateri še gledajo na križ kot na oviro, drugi ga imajo za norost, jaz pa sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je križ Božja moč za rešitev družbe in posameznika.
• Za preštevilne kristjane se versko življenje omejuje na nedeljsko praznovanje brez vsakršne povezave s ponedeljkom.
• Najsilnejša moč v boju za ljudi je trpljenje. Nezasluženo trplje­nje je odrešenje. V trpljenju se skriva silna, preobraževalna moč.
• Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spreminja včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in končno v žareči dan večnosti.
• Za to, da se nas polaste velike skrbi, ni vzrok njihova velikost, ampak velikost naše nevere.
• Ljubezen je edina moč, ki more sovražnika spremeniti v pri­jatelja.

 več misli Martina Luthra Kinga

LETA 1970 UMRL LEOPOLD STANEK

pesnik, literarni in gledališki kritik (* 1908)

Rodil se je v Boračevi pri Radencih v družini kolarja. Po osnovni šoli pri Kapeli je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Na univerzi v Ljubljani je študiral germanistiko. Pred vojno je bil profesor na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa je učil na nižji gimnaziji v Sostrem. S pesmimi se je začel oglašati kot gimnazijec in sodeloval je v raznih revijah in koledarjih. V samostojnih knjigah je izdal zbirko otroških motivov Iz lepih starih dni in bibliofilsko zbirko pesmi Šiba bajanica.

LETA 1973 UMRLA MELITA PIVEC STELE

KNJIŽNIČARKA IN ZGODOVINARKA (* 1894)

Rojena je bila leta 1894 na Dunaju, ker je družina zaradi očetove službe pri mornarici nekaj časa živela na Dunaju, nekaj časa pa v Pulju. Tam je Melita obiskovala srednjo šolo. Kot izredna študentka je na dunajski univerzi doktorirala iz zgodovine. Leta 1931 je na Sorboni v Parizu dosegla še drugi doktorat. Kot zgodovinarka je raziskovala obdobje francoskih Ilirskih provinc pri nas (1809–1813). Od leta 1920 do upokojitve je službovala kot bibliotekarka v NUK-u v Ljubljani. Leta 1924 se je poročila z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom.

LETA 1989 UMRL JANEZ OVSEC

PESNIK, ESEJIST, PUBLICIST (* 1922)

Celo življenje je imel težave s pljuči. Zdravil se je na Golniku in bil upokojen zaradi bolezni. Končal je klasično gimnazijo v rodni Ljubljani, potem je bil nekaj časa zaposlen pri Triglav filmu, kjer je pisal scenarije za kratke filme, in uredništvu Mladine, od leta 1961 pa je bil knjižničar v NUK. Kot pesnik spada v generacijo Franceta Balantiča. Od leta 1958 do 1985 je izdal šest pesniških zbirk. v katerih “predstavi lirski svet, ki je docela odmaknjen dosegom stvarne resničnosti” (Boris Paternu).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 14. oktober 1877, Vrhnika, † 9. februar 1953, Ljubljana

Najmlajši brat pisatelja Ivana Cankarja

Cankarji so zelo star rod, ki ga moremo po matičnih knjigah vrhniške župnije zasledovati skoraj od začetka 17. stoletja. Neposredni predniki Ivana Cankarja, prvaka slovenski pisateljev, so živeli v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Pisateljev stari oče Jakob, po poklicu krojač, je kupil leseno bajto na vrhniškem Klancu. Tam se je rodil Jože, oče našega pisatelja, ki je bil prav tako krojač in se je leta 1867 oženil z Nežo Pivk. V njunem zakonu je bilo dvanajst otrok, osem deklic in štirje fantički: dva sta se oprijela krojaštva, dva pa sta študirala in dosegla intelektualen poklic. Za pisateljem Ivanom, ki ni končal nobene višje šole, je stopil na pot učenosti Karlo, njegov najmlajši brat - za njim so prišle na svet tri sestre. Karlo se je rodil 14. oktobra 1877. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je za poldrugo leto starejšim bratom Ivanom odšel v Ljubljano na gimnazijo. Do pomladi 1895, ko je Ivan prvič padel pri maturi, sta stanovala skupaj. Kot gimnazijec je bil Karlo član dijaškega društva Zadruga in njegov tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi črticami in gledališkimi poročili v Slovencu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Zaradi svoje bistrosti je kmalu zaslovel kot "Cankar mlajši". Šolanje v Ljubljani so mu omogočili razni dobrotniki, sprva zlasti Luka Jeran, urednik Zgodnje Danice, velik podpornik revnih dijakov. V Ljudski kuhinji je zanje ustanovil posebno "mizo", kjer so dobili hrano za majhen denar ali zastonj. Morda se je tudi iz hvaležnosti do svojih dobrotnikov Karlo po maturi leta 1900 odločil za študij bogoslovja, kar bratu Ivanu - kot smo že zvedeli - ni bilo prav nič všeč.

Ivan spodbuja Karla k pisanju, Karlo plačuje Ivanove dolgove

Pred odhodom na Dunaj jeseni 1896 je Ivan Karlu izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. Čeprav sta bila Ivan in Karlo po svetovnem nazoru na nasprotnih bregovih, sta si bila izmed vseh bratov in sester najbližja. Ivan mu je pisal sto pisem, ki jih je Karlo skrbno hranil, medtem ko je Ivan vsa njegova raztrgal. V svojih pismih je Ivan bratu Karlu natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju, nazorih, literarnem delu, o namenu posameznih spisov, zato so ta pisma neprecenljive vrednosti za poznavanje Cankarja in njegovega dela.

Ivan je bil prepričan, da je brat Karlo pisateljsko nadarjen, zato ga je, gimnazijca, v svojih pismih spodbujal, naj prime za pero. "Piši kakšno povest ali črtico. Vadi se!" (23. novembra 1896). "Ti ne pišeš nikdar nič, kaj delaš? Ali sploh kaj misliš? Ne mudi se sicer prav nič, da bi začel resno pisati, a kakšen glas bi vendar že lahko dal od sebe. Na ta način Te bodo nadkrilili drugi, ki imajo manj talenta." (10. avgusta 1898). "Vzemi si moje besede k srcu, sedi in delaj, zdaj ko imaš čas. Jaz mislim, da Ti frfotajo snovi krog nosa, ne premlevaj jih predolgo in prični pisati." (22. avgusta 1898).

Veliki dunajski brat pisatelj je bil kar naprej "suh" in v številnih pismih prosi svojega mlajšega ljubljanskega brata, naj mu nujno pošlje kaj denarja, kar je Karlo tudi storil. Poravnaval je Ivanove dolgove v Ljubljani, posredoval je pri založnikih njegovih spisov, da so mu nakazovali honorar. Ivana je podpiral tudi iz Sarajeva. Decembra 1908 mu je jamčil (in pozneje sam plačal) za tisoč kron posojila pri Kmetski posojilnici na Vrhniki, češ da potrebuje denar za poroko.

Karlo se pred Ivanom umakne v Sarajevo

Po končanem prvem letniku bogoslovja v Ljubljani je Karlo Cankar poleti 1901 potoval po Bosni in tedaj je v njem dozorel sklep, da bo nadaljeval teološke študije v Sarajevu. Pri tem sta ga vodila dva motiva: Bosna se mu je zdela nekakšna misijonska dežela, ugodna za delovanje katoliškega duhovnika; drugi razlog pa se je nanašal na Ivana. Karla je kot dijaka mikalo javno delo. Ko je stopil v semenišče, se ni odpovedal upanju, da bo tudi kot duhovnik imel kako javno, najbrž časnikarsko vlogo. A ker je pričakoval, da bo tudi Ivan posegel v politično, morda časnikarsko življenje, se je bal, da bi se z bratom sovražno srečal v svetu. Zato je mislil, da stori bolje, da se umakne v daljno in drugojezično Bosno. V sarajevsko semenišče je vstopil 1. oktobra 1901. To bratovo odločitev je Ivan označil kot "neumen in otročji korak", vendar je Karlo ostal pri svojem sklepu.

Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je poučeval na šoli kot katehet. Od 1906-1916 je bil urednik Hrvatskega dnevnika, ki ga je povzdignil v najbolje urejevan sarajevski list. V njem je objavil v hrvaškem prevodu nekaj bratovih črtic še pred njihovo objavo v izvirniku. Od 1908 do 1923 je bil škofijski tajnik. Od 9. septembra do 10. novembra 1909 je bil pri njem kot gost nadškofa Stadlerja brat Ivan, ki se je tam spravil z Bogom (na smrtni postelji mu je brat Karlo pomagal obuditi popolno kesanje, spovedal pa ga je Finžgar) . Veliko je pomagal pri izdaji Ivanovih Zbranih spisov. Po zadnji vojni se je naselil v Ljubljani, kjer so ga pod streho sprejeli frančiškani. S te zadnje postaje svojega življenja je odšel v večnost 9. februarja 1953.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 10, str. 32.

LETA 1066 NORMANI OSVOJIJO ANGLIJO

Normani ali Vikingi, germanska plemena, ki so živela na Danskem, Norveškem in Švedskem, so bili odlični pomorščaki. Njihov vojvoda Viljem II. Osvajalec je 14. oktobra 1066 v bitki pri Hastingsu premagal Saksonce in Normani so osvojili Anglijo.

LETA 1503 ROJEN NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG († 1566)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1794 ROJEN LUKA DOLINAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, NABOŽNI PESNIK († 1863)

Na svet je prijokal v Škofji Loki, kjer je začel nabirati znanje, po bogoslovnih študijih v Ljubljani je leta 1818 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je služboval v Radovljici in pri Sv. Petru v Ljubljani, kot župnik pa v Šmartnem v Tuhinju. Pisal je nabožne pesmi in jih tudi uglasbil. Nekatera njegova uglasbena besedila (Kaj se vam zdi, Jezus naš je vstal od smrti ...) pojemo še danes. Izšlo je pet zvezkov njegovih pesmi z napevi »za vse godove in praznike celiga leta«. Napevi so preprosti, lepi, zloženi v slovenskem duhu. Med ljudstvom so bile te pesmi zelo priljubljene.

LETA 1809 NAPOLEON USTANOVI ILIRSKE PROVINCE

Napoleon je po zmagi nad Avstrijo v bitki pri Wagramu leta 1809 ustanovil Ilirske province (francosko: Les Provinces Illyriennes). S schönbrunnskim mirom je bila Avstrija prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško,Trst in Istro. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov, saj je tako Avstrijo odrezal od morja. Glavno mesto je bila Ljubljana, prvi guverner pa maršal Marmont. Z dekretom z dne 15. aprila 1811 je bila razglašena njihova nova upravna razdelitev na šest civilnih – Koroška in vzhodna Tirolska (z glavnim mestom Beljak), Kranjska (Ljubljana), Istra (Trst), civilna Hrvaška (Karlovac), Dalmacija (Zadar) Dubrovnik s Kotorjem – in eno vojaško provinco (Vojna krajina).

LETA 1873 JE IZŠLA PRVA ŠTEVILKA ČASNIKA SLOVENEC

S PODNASLOVOM POLITIČNI LIST ZA SLOVENSKI NAROD

Izhajal je v Ljubljani, najprej trikrat tedensko, od 11. julija 1883 kot dnevnik. V letih 1888–1896 je izdajal prilogo Domoljub, 1924–1932 pa prilogo Ilustrirani Slovenec. Bil je kritičen do domače politike, do liberalno usmerjenega časopisa Slovenski narod in njegovih privržencev. Prvi urednik je bil Karel Klun, kasneje pa še nekatere znane osebnosti: Jakob Alešovec, Andrej Kalan, Janez Ev. Krek, Franc Terseglav, Ivan Ahčin ... Slovenec se je zavzemal za popolno avtonomnost Cerkve v državnem okviru, velik poudarek pa je dajal predvsem blaginji kmečkega ljudstva. Vodilo Slovenca je bilo izraženo v geslu: »Vse za vero, dom, cesarja!«. Nove oblasti so ga leta 1945 bseveda ukinile, spet se je pojavil v letih 1991–1996.

LETA 1877 ROJEN KARLO CANKAR

DUHOVNIK, BRAT PISATELJA IVANA CANKARJA († 1953)

Karlo, zadnji od štirih dečkov v Cankarjevi družini, je bil skoraj poldrugo leto mlajši od Ivana, kralja slovenskih pisateljev. Tudi on je po končani osnovni šoli na Vrhniki odšel v ljubljanske šole. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, kar Ivanu ni bilo prav nič všeč. Študiral je v Sarajevu, kjer je bil leta 1903 posvečen za duhovnika. Z Ivanom sta ostala v pisnih stikih. Ivan je bratu duhovniku natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju in delu. Karlo je njegova »izpovedna« pisma ohranil. "Ti pojdeš v semenišče? - Jaz ne rečem nič, stori, kakor Ti je drago. Kakšne misli imam jaz o teh stvareh, Ti je znano; če misliš Ti drugače, Ti ne bom prigovarjal. Ako pa napraviš ta korak iz materijelnih ozirov - napravi ga! Jaz bi se rajši obesil. - No, naposled boš imel lepo življenje in če se skladajo s Tvojim namenom tudi Tvoji nazori, potem Te samo blagrujem," mu je pisal 24. 11. 1899 z Dunaja, ko mu je brat sporočil, da se je po končani gimnaziji odločil za študij bogoslovja in za duhovniški poklic. Ko mu je Karlo sredi maja leta 1903 sporočil, da bo poleti (ob koncu tretjega letnika bogoslovja) posvečen v duhovnika, mu je brat Ivan odpisal: "Odkritosrčno ti čestitam, da si že tako blizu svojega cilja. Vseeno je, kaj jaz mislim o tem cilju; če si Ti resnično srečen, jaz nimam pravice in tudi vzroka ne, da bi Te obžaloval."

več:
S. Čuk, Karlo Cankar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2007), 32-33.

1892 ROJEN LUKA KRAMOLC

SKLADATELJ, PEDAGOG IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1974)

Iz glasbene koroške družine (oče in stric sta bila organista) se je po nasvetu Ksaverja Meška vpisal na orglarsko šolo v Celju in jo končal z odliko. Tako je lahko nadaljeval študij na akademiji na Dunaju in na povabilo Mateja Hubada delal na konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani in poučeval na ljubljanskih srednjih šolah in na učiteljišču. Zbiral je koroške ljudske pesmi, ki jih je tudi izdajal v različnih zbirkah. Pomemben je Zbornik koroških pesmi, v kateri so objavljene ljudske pesmi iz Roža, Podjune in Mežiške doline. Izdajal je tudi učbenike in priročnike za poučevanje glasbe.

več:
S. Čuk, Luka Kramolc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2022), 38-39.

LETA 1942 USTRELJEN VINKO KOŠAK

PESNIK, PUBLICIST (* 1903)

Pisal je socialno liriko, prozo, literarne ocene in kritike (tudi uveljavljene slovenske pisatelje: Bevka ...). Leta 2002 je dr. Emil Cesar uredil biografijo Neizsanjana pot, v kateri so zbrane pesmi, dnevniški zapiski in kratka proza Vinka Košaka.

misel:

• Tako je zdaj pri nas: kdor je pošten in hodi ravno pot, / molčati mora, ali se umakniti v kot; / a šolobardam, puhloglavcem, denucijantom in hinavcem / pa venčajo glavé z uspehi, slave vencem.

LETA 1963 UMRL PAVEL FLERE

UČITELJ, PEDAGOG IN NJEGOVE PRAVLJICE IZ BABIČINE SKRINJE (* 1883)

Pavel Flere je kot mlad učitelj poučeval po šolah na Štajerskem in bil okrajni šolski nadzornik na Ptuju. Po prvi svetovni vojni se je zavzemal za prenovo šolstva. Nekaj časa je bil referent za osnovno šolstvo na ministrstvu za prosveto v Beogradu. Pisal je pedagoške članke in ocene šolskih knjig. Otrokom, s katerimi se je kot učitelj družil, je podaril zbirko pravljic po ljudskih motivih v knjigi Babica pripoveduje (1913), ki je doživela več izdaj. Bil je tudi soavtor zelo uspešnih čitank (Za vse leto, Po domačih krajih, Lepa naša domovina). Njegova začetnica Moja prva knjiga (1929) je zelo pomembna za osnove branja in pisanja . Bil je tudi urednik Popotnika, pisal je v časopis Učiteljski tovariš, sodeloval je pri Zvončku in drugih mladinskih listih.

LETA 1986 UMRL BOJAN ŠTIH

KRITIK, ESEJIST IN PISATELJ (* 1923)

V Ljubljani je diplomiral iz zgodovine, najprej je delal pri Naših razgledih, kasneje je bil ravnatelj SNG Drame (1961-70) in uveljavil zahteven repertoar, s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Veliko je provokativno pisal o kulturi, pomembne so tudi ocene in študije domačih in tujih knjižnih izdaj; pisal je tudi leposlovna dela: Knjiga ki noče biti requiem (1981); To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (1983)

več:
S. Čuk. Bojan Štih (1923-1986): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2016), 52-53.

nekaj njegovih misli: 

• Poskušal sem živeti v mejah naravne in povprečne poštenosti. To pa se kaže v treh dokazih: prvič, nisem lovec ali športnik, drugič, nimam televizorja in nobene nagrade, in tretjič, Božidar Jakac me ni portretiral.
  
• Srečen sem od tistega trenutka naprej, ko sem spoznal, da mi nihče ne more vzeti misli, čeprav pokonča moje življenje.

o njem:

• Tisto, kar šteje in je nad vsemi našimi spoznanji, je duhovnikova beseda, ki ti jo je izgovoril ob pogrebu na Žalah: »Jaz sem vstajenje in življenje!« Odšel si, Bojan, Bog s tabo! V meni bo neizbrisna sled najinega prijateljstva. (Jože Zadravec)

LETA 1990 UMRL LEONARD BERNSTEIN

AMERIŠKI SKLADATELJ, DIRIGENT JUDOVSKEGA RODU (* 1918)

Rojen v judovski družini, leta 1943 je prvič nastopil kot dirigent, in postal slaven s svetovno premiero simfonije Turangalîla, Oliviera Messiaena (1949). Navduševala ga je liturgična glasba ter skladatelji Gustav Mahler, George Gershwin in Aaron Copland. Bil je izredno aktiven kot dirigent in skladatelj, najbolj znane so njegove glasbene predstave, tri simfonije in dve operi. Leta 1989 je dirigiral Simfonijo št. 9 Ludwiga van Beethovna kot del proslave ob padcu berlinskega zidu.

LETA 2005 UMRL FILIBERT BENEDETIČ

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KULTURNI DELAVEC (* 1935)

Sin pristaniškega delavca v Tržiču (Monfalcone) je po italijanski in slovenski osnovni šoli ter učiteljišču v Gorici nadaljeval študij na Fakulteti za tuje jezike na univerzi v Benetkah. Dolga leta je bil upravnik Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, ravnatelj slovenskega sporeda na Radiu Trst A in skrbel tudi za slovenske televizijske oddaje v okviru državne TV. Njegove pesmi so izšle v zbirki Razpoke (1966). Skupaj z dramatikom Miroslavom Košuto je napisal dokumentarno dramo Rižarna (1975) o uničevalnem koncentracijskem taborišču v Trstu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 19. september 1889, Platišče, † 13. oktober 1959, Čedad

Slovenski duhovnik iz Benečije, resnični "kaplan Martin Čedermac"

Ta resnični Čedermac je duhovnik z vsem srcem, mila in modra osebnost, zakoreninjen je v kulturo in življenje svojih ljudi, za katere je bil v tistih hudih letih zanesljiva opora. Rodil se je 15. septembra 1889 v Platišču očetu Boštjanu, kmetu, in materi Marjani Špekonja. Sin Anton je ob njeni smrti (1940) v svoj dnevnik zapisal: "Bila je nedosegljiva kristjanska mati, ki je vzgojila v kristjanskem duhu 8 sinov in 7 vnukov. V njeno hišo je vstopil vsak mimoidoči duhovnik in vsak siromak je bil pokrepčan." Štirinajstleten je po končani ljudski šoli odšel v videmsko semenišče, kjer je bilo takrat 50 slovenskih fantov! Tam je srečal profesorja Ivana Trinka, očeta Beneških Slovencev, in postal njegov najzvestejši učenec. Neizmerno je ljubil svojo "teptano Beračijo" (Benečijo) in se neustrašeno boril za ohranitev slovenskega jezika v cerkvi. Mašniško posvečenje je prejel 12. julija 1914, že čez dva dni se je moral zglasiti v vojašnici. Med prvo svetovno vojno je bil pri sanitejcih v Bologni in Benetkah, nato pa vojaški kurat na soški fronti. Bil je ranjen in zbolel je še za kolero.

Po okrevanju je prevzel dušno pastirstvo v Mirniku, hkrati opravljal županske posle in skrbel za briške begunce. 16. marca 1920 je prišel za vikarja v Laze v Nadiški dolini, kjer je bil tudi prvi župnik, ko so bile Laze leta 1956 povišane v župnijo. Bil je skrben dušni pastir in tudi dober gospodar. V Lazah je razširil cerkev, nabavil nove zvonove, dosegel napeljavo elektrike, skrbel za slovensko petje in bogoslužje v domačem jeziku.

Iz svojih Laz se je ves čas javno potegoval za jezikovne pravice beneških Slovencev, zlasti potem, ko je avgusta 1933 videmski fašistični prefekt vsem duhovnikom v pokrajini prepovedal pridige, branje evangelija, molitve, cerkveno petje in verouk v slovenskem jeziku. Tako videmski nadškof kot Vatikan sta ostala gluha na pritožbe slovenskih duhovnikov. Fašistični oblastniki so po nalogu prefekta preiskovali po hišah, župniščih in cerkvah in zaplenili vsako slovensko knjigo, kot je opisano v romanu Kaplan Martin Čedermac. On je bil tisti duhovnik, ki je v temni noči nesel katekizme v samotno cerkev, da jih reši pred zaplembo. Katoliški katekizem, namenjen vernikom v Beneški Sloveniji, pri katerem je sam sodeloval, je bil natisnjen oktobra 1928 v Gorici; sestavljavci so ga posvetili svojemu nadškofu, ki je zdaj njegovo rabo prepovedal! Zelo verjetno je Kufolo ob prepovedi slovenske besede v cerkvah svoje ljubljene Benečije ljudem spregovoril tako kot kaplan Martin v romanu.

"Rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne!" Ravnal se je po navdihu, da so mu pridige "potekale iz duše kot studenec iz gore. Svojega pričevanja ni gradil na hladni razum, obžaril ga je z ognjem svojega srca." Topoglavi nasprotniki so ga preganjali tudi po padcu fašizma in še po drugi svetovni vojni so po vasi kričali: "Hočemo, da kaplan pridiga talijansko!" Kaplan pa se jih ni prestrašil in je vernikom prebral v italijanskem jeziku dolgo, skrbno pripravljeno izjavo, v kateri je vernikom dokazal, da je s tem, ko pridiga slovensko, kakor se pridiga že tisoč let, kaplan v redu s svojo vestjo, s cerkvenimi zakoni in tudi z italijansko vlado.

V svojem voščilu Ivanu Trinku ob njegovi osemdesetletnici (27. januarja 1943) je kot vodja njegovih najzvestejših učencev dejal: "Zadnja 40 leta so bila najhujša za naš narod, odkar biva ob Nadiži. Vse peklenske, posvetne in cerkvene moči, so se združile, da bi nas enkrat za vselej udušile. Pa narodi ne umirajo. Čuval nas je Bog, ki je ustvaril narode. In pravični Bog, ki je volu dal roge, da se brani, zajcu noge, kači strup, nam je dal za branilno orožje trmo. V nevihti suho in gnilo listje je sicer odpadlo, več se jih je sprevrglo v netopirje, a jedro, trmasto jedro naroda je ostalo."

Anton Kufolo je kot markantna osebnost družil svoje slovenske sobrate duhovnike, dajal je pobude, sodeloval pri pisanju spomenic in nastopal pri oblasteh. Dvigal je glas proti izseljevanju beneških Slovencev po drugi svetovni vojni. Zbiral je narodno blago, si zapisoval ljudske pesmi, zgodbe, običaje in izročila. Veliko je pisal, večinoma v beneškem narečju. Njegova življenjska pot se je iztekla pred petdesetimi leti - 13. oktobra 1959.

(pričevanje 12_2009)

LETA 1741 ROJEN LEOPOLD VOLKMER

SLOVENSKI DUHOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ IN SKLADATELJ († 1816)

»Priprosto je blaga duša Volkmar živel, priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki,« je duhovniku in ljudskemu pesniku Leopoldu Volkmerju zapel hvalo blaženi Slomšek. Volkmer je v narečju zlagal basni, pesmi o kmečkem življenju in nabožne pesmi. Po njegovi smrti so izšle njegove Fabule in pesmi.

LETA 1816 ROJEN ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (+ 1894)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

LETA 1823 ROJEN JANEZ ČEBULJ

MISIJONAR († 1898)

Rojen v zaselku Virje pri Velesovem, leta 1855 je končal bogoslovje, bil kaplan v Kranju in na povabilo svetniškega škofa Friderika Barage odšel v Severno Ameriko, kjer je deloval med Indijanci in priseljenci. Njegove misijonske postaje so bile Michigan, Wiskonsin... vmes je bil nekaj časa tudi v Evropi in v Egiptu. Govoril je več jezikov, tudi indijanska narečja.

LETA 1841 UMRL JAKOB PRAŠNIKAR

duhovnik, učitelj in dobrotnik bl. Antona Martina Slomška (* 1784)

Doma je bil iz Kolovrata nad Izlakami. Bogoslovje je začel v Ljubljani, končal pa v Gradcu, kjer se je ob Janezu Nepomuku Primicu navdušil za slovenstvo (Societas slovenica). Po duhovniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Poljčanah, potem pa v letih 1811-1815 župnik na Ponikvi, kjer je začel z nedeljsko šolo, v kateri je zbiral dečke, ki jih je učil brati in pisati. Med prvimi učenci je bil Anton Martin  Slomšek. Župnik je videl njegovo nadarjenost in starše pregovoril, da so ga poslali v šole v Celje. Ko je Slomšku umrla mati, ga je materialno podpiral, njegov dobrotnik je ostal tudi po njegovem odhodu za župnika v Olimje. Še posebej potem, ko je Slomšku umrl še oče. Zato je imel Slomšek novo mašo kar v Olimju, za pridigarja pa je izbral Prašnikarja. Tudi kasneje sta ostala povezana. Slomšek je ob blagoslovitvi spomenika na njegovem grobu na Sp. Polskavi (1842) dejal, da je bil Prašnikar njegov oče, učitelj in prijatelj.

LETA 1874 ROJEN JOŽEF KLEKL ST.

KAT. DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, NABOŽNI PISATELJ, ZALOŽNIK IN UREDNIK (* 1948)

"O Kleklu so razpravljali in še bodo razpravljali pod mnogimi vidiki: goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda, voditelj tretjerednikov, nabožni pisatelj in pesnik, prosvetni in socialni delavec, narodni bu­ditelj." Tako je o Jožefu Kleklu zapisal škof Jožef Smej, eden najbolj­ših poznavalcev njegovega življenja in dela. Lojze Kozar, pisatelj in dolgoletni župnik v Odrancih, je o Kleklu povedal: "Klekl je bil zaveden Slovenec od mladih let do svoje smrti... Gotovo pa je njegova največja zasluga, da je v naših ljudeh budil slovensko zavest, zlasti v dobi najhujših priti­skov pomadžarjevanja, s slovenskim tiskom in še za časa Avstroogrske s slovenskim črkopisom."

več:
S. Čuk, Jožef Klekl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2004), 70-71.
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
M. Erjavec, dr. Stanislav Zver: Gost  meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.
knjiga: S. Zver, Jožef Klekl: prekmurski Čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

njegova misel:

• Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delo­vanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljud­stva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu ... Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje ... Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k ci­lju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire.

LETA 1913 ROJEN IGOR TORKAR

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, PRIČEVALEC DACHAUSKIH PROCESOV († 2004)

Eno najbolj znanih del pisatelja, pesnika in dramatika Igorja Torkarja, čigar pravo ime je Boris Fakin, je avtobiografski roman Umiranje na obroke, pričevanje o dachauskih procesih. Žrtve teh uprizorjenih političnih procesov so bili večinoma bivši interniranci: bili so obsojeni zaradi domnevnega sodelovanja z gestapom v taborišču Dachau in drugih nacističnih taboriščih. Torkar je bil obsojen na 8 let zapora, po 4 letih je bil pogojno izpuščen.

LETA 1917 ZADNJE PRIKAZOVANJE v FATIMI

sončni čudež

Od 13. maja do 13. oktobra 1917, se je Marija šestkrat prikazala trem pastirčkom – Luciji, Frančišku in Jacinti v Fatimi na Portugalskem. Ob prvem prikazovanju jim je naročila: »Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.« Pri tretjem prikazovanju jim je za hip odprla pogled v pekel, ki jih je navdal z grozo. Med šestim in zadnjim prikazovanjem pa je bila ogromna množica priča ‘čudežu s soncem’: začelo se je vrteti okoli samega sebe in na vse strani metati snope raznobarvnih luči.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.

LETA 1959 UMRL ANTON KUFOLO

SLOVENSKI DUHOVNIK IZ BENEČIJE, RESNIČNI "KAPLAN MARTIN ČEDERMAC" (* 1889)

Leta 1938 je pri Slovenski matici v Ljubljani izšel roman Kaplan Martin Čedermac, najbolj znano delo pisatelja Franceta Bevka, ki se je takrat skrival pod imenom Pavle Sedmak. Pisatelj je leta 1954 povedal, da je največ gradiva za to svojo knjigo, ki govori o fašističnem preganjanju slovenščine v Benečiji, dobil pri kaplanih. "Posebno eden izmed njih, ki še danes živi, zato ga ne imenujem, mi je dal obilo dragocenih podatkov." Kasneje je navedel tudi njegovo ime: to je bil Anton Kufolo, kaplan in župnik v Lazah v Nadiški dolini. Ko je po skrivnih poteh dobil v roke Bevkovo knjigo, je Kufolo v svoj dnevnik zapisal: "Vse, kar je v romanu, je do pičice resnično. Sedmak je s svojim trudom napravil monument vernim, poštenim, za božjo pravdo vnetim slovenskim duhovnikom in jih je tako odškodoval za neizrečno, brutalno trpljenje, kateremu so bili izpostavljeni, ko so padli v roke vseh božjih sovražnikov." Iz njegovega dnevnika izstopa lik duhovnika, ki je kot božji služabnik odprt za vse človeške vrednote, med katerimi je seveda tudi materni jezik, ki ga brani pogumno in vztrajno.

več:
S. Čuk, Anton Kufolo: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2009), 18-19.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA 1961 UMRL GREGORIJ PEČJAK

PROFESOR VEROUKA, SESTAVIL MOLITVENIK 'VEČNO ŽIVLJENJE' (* 1867)

Po drugem vatikanskem koncilu imamo bogoslužje v živih, narodnih jezikih. Prej je bilo v latinščini. Vsebino maše in drugih obredov so vernikom približali molitveniki. Najbolj je bil pri nas razširjen molitvenik Večno življenje (za otroke Pri Jezusu) Gregorija Pečjaka, profesorja verouka na ljubljanskih srednjih šolah. V ponovnih izdajah (1905-1957) je prinašal vedno več prevodov mašnih besedil.

LETA 1984 UMRLA ŠTEFKA BULOVEC

USTVARJALKA SLOVENSKE BIBLIOGRAFIJE (* 1901)

Bibliografija je po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del pa tudi veda o popisovanju in označevanju pisanih del. Sestavljanje bibliografij terja ogromno dela in veliko natančnost. 'Čebela' na tem področju je bila Štefka Bulovec, ki je dolga leta zbirala gradivo za slovensko bibliografijo. Že pred drugo svetovno vojno je obdelala 25.000 enot slovenskih tiskov, ki so izšli v letih 1913–1945, po vojni pa je to delo nadaljevala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

MOGOČE JE USTVARITI KULTURO SREČANJA IN SVET MIRU

»Dragi prijatelji, dober večer. Vesel sem, da se z vami srečam ob medverski tekmi za mir, ki jo boste odigrali nocoj na Olimpijskem stadionu v Rimu. Zahvaljujem se vam, da ste se s pripravljenostjo pridružili moji želji videti vrhunske športnike in trenerje iz različnih dežel, ki se pomerijo v športni tekmi in sicer z namenom pričevati za bratstvo in prijateljstvo. Moje priznanje gre vsem, ki so prispevali k uresničitvi tega dogodka.« Tako je papež Frančišek 1. septembra 2014 popoldne v avli Pavla VI. nagovoril nogometaše, pobudnike ter organizatorje tekme. Sveti oče je v nadaljevanju predstavil namen tekme, katere izkupiček je šel za človekoljubne projekte: »Nocojšnja tekma ... naj bo priložnost za razmislek o splošnih vrednotah, ki jih lahko nogomet in šport na splošno spodbuja: strpnost, medsebojno darovanje, sprejemanje, dialog, zaupanje v drugega. To so vrednote, ki so skupne vsaki osebi, ne glede na raso, kulturo ali veroizpoved.« Papež je poudaril, "da je mogoče ustvarjati kulturo srečanja ter svet miru, kjer verniki različnih ver, ohranjajoč svojo identiteto – ko sem prej rekel 'ne glede', kar gotovo ne pomeni, 'pustiti to ob strani', – ... lahko skupaj živijo v slogi ter medsebojnem spoštovanju."

V nadaljevanju je papež še dejal: »Vi veste, da je razlikovanje lahko tudi druga beseda za zaničevanje. Razlikovanje je zaničevanje in vi boste z nocojšnjo tekmo rekli 'ne' vsakemu razlikovanju. Verstva so še posebej poklicana, da prinašajo mir in nikoli sovraštvo, saj je v Božjem imenu treba prinašati le ljubezen. Verstvo in šport, razumljena v pravem pomenu, lahko sodelujeta ter ponudita vsej družbi zgovorna znamenja nove dobe, v kateri 'narod ne bo več vzdignil meča proti narodu' (prim. Iz 2,4).«