Pred izložbo trgovine z nabožnimi predmeti je stal sedemletni deček in pozorno ogledoval sliko Jezusa na križu. Mimo je prišla tudi dekle in tudi njo je slika pritegnila, vendar je le malo razumela, kaj predstavlja. Ta njena nevednost o verskih skrivnostih jo je pravzaprav že dolgo vznemirjala v njeni notranjosti. Nikoli pa ni bilo prave priložnosti, da bi se o veri poučila. »Tegale fantiča lahko brez sramu malo povprašam,« si je mislila in ga ogovorila: »Ali ti veš, kaj predstavlja ta slika?«
»Seveda vem,« je odvrnil otrok: »Ta, ki visi na križu, je Jezus. To je tisti, ki se je čisto reven rodil v hlevu. Potem je naredil veliko dobrega, tudi številne čudeže, toda po nedolžnem so ga obsodili na smrt in pribili na križ. To so rimski vojaki, ki so to izvršili. Ta, ki stoji tukaj in joka, pa je Marija, njegova mati.«
Dekle je še zamišljeno zrlo v sliko, fantič pa je šel naprej svojo pot. Nenadoma pa se obrne, priteče nazaj k dekletu in pravi: »Najvažnejšo stvar sem vam pa pozabil povedati. Jezus je potem vstal od mrtvih!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2015), 38.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sedeli so za mizo in kramljali. Tako je bila zatopljena v pogovor, da ni opazila vnukov, ki sta po sobi nekaj brcala. Zastal ji je dih, ko je le pogledala, kaj imata – brcala sta veliko rezino kruha. »Takoj poberita kruh!« je rekla glasno, da je pogovor pri mizi zastal. Otroka sta obstala in jo pogledala. »Poberita kruh, ga poljubita in dajta na mizo,« je strogo ponovila. Desetletni Jaka in leto dni mlajši Matevž pa sta le trmasto gledala v tla in v en glas rekla: »Ne bova, ves umazan je!« Vstala je, pobrala kruh, ga poljubila, odprla okno in ga položila na polico, kjer so rade posedale siničke. nedaleč stran od ptičje hranilnice.
»Za tako obnašanje bi morala biti kazen,« je rekla sinu.
»Daj no, mama,« se je nasmehnil sin, »a se ti ne zdi, da si malce preveč malenkostna?«
»Malenkostna praviš? Ko gre za kruh, zame ni besed. Kruh je zame bil in bo ostal nekaj svetega. Veste, dragi moji,« je sklenila roke na prsih in vse objela s pogledom, »odraščala sem tik po drugi vojni, ko je bil pri mojih starih starših ter pri očetu in mami spomin na vojne grozote še zelo živ. V srcih sem še niso zacelile rane, preveč hudega so prestali med neusmiljeno vojno. Vsi štirje: stari oče taborišče, oče celovške zapore in potem fronto, ženske pa bolj lačne kot site doma, kjer so si kljuko podajali Nemci in partizani ...
Ko smo ob zimskih večerih posedali na krušni peči, sem jih odprtih ust poslušala, srkala sem vase vsako besedo in še do danes nisem marsičesa pozabila, kot da bi tudi jaz doživljala te strahote. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko mi je padel kruh na tla, pa ga nisem hotela pobrati in poljubiti. Takrat mi je dedek prisolil prvo in edino klofuto. Takrat in nikoli več. Z njo mi je vcepil globoko spoštovanje do kruha. Tako lačen ga je bil med vojno, da ga je spoštoval bolj kot vse na svetu. Čeprav ga sama nisem bila nikoli lačna, saj so naše strme njive bogato rodile rž in pšenico, sem ga vedno spoštljivo jemala v roke in se z Bog lonaj zanj tudi zahvalila, ko mi ga je kateri od odraslih odrezal. Otroci si ga takrat nismo smeli rezati sami, vedno so ga rezali odrasli ...
Vem, da mi je bilo dvanajst let in sem že pomagala žanjicam delati pasove in nositi snopje, ko sem si kruh odrezala prvič. Kako ponosna in odrasla sem se počutila takrat! Ko pa sem zamesila prvo peko, sem smela prerezati hlebec na pol. Pobožno sem z nožem naredila križ in zarezala v zlato skorjo ...
V največje veselje pa mi je bilo v mladosti, če sem smela s starim očetom v mlin, ki je bil kake pol ure od domačije, v dolini ob potoku. Pozimi je napregel sani, spredaj sva sedela midva, zadaj na saneh pa so bile vreče z žitom. Konj je počasi vlekel navzdol, jaz pa sem komaj čakala, da uzrem naš mlin, ki je v meni buril domišljijo. Bilo me ga je kar malce strah, najbolj vode, ki je bučala v globeli, in velikega mlinskega kolesa. Trdno sem se držala dedka za hlačnico, ko sva se vzpenjala po stopnicah do kamnov, ki so drobili žito. Kako je dišala moka, ki sva jo polnila v vreče, da sva jo peljala domov. Koliko lepega sem občutila v teh trenutkih!
Bila so leta, ko sem odraščala v skromnosti, ko sem kmalu dobivala prve žulje na dlaneh, ko je bilo tako malo vsega, vendar mi je bilo neizmerno lepo. Takrat smo še ločili delavnike od nedelj, praznike od navadnih dni, ko je zelo poredko zadišalo po potici, v revnejših hišah pa še po kruhu ne. In zato ga spoštujem in prej, ko sem ga videla na tleh, me je zabolelo srce.«
Umolknila je. Pred njo sta stala oba vnuka, držala v rokah vsak svoj kos kruha, ga poljubila in ga ji dala v naročje. Hvaležno ju je stisnila k sebi in tiho, da je nihče ni razumel, zašepetala: »Bog daj, da ga ne bi bila nikoli lačna ... Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Anica Kumer

Ognjišče (2013) 03, str. 22

Prihajajoča pomlad je tudi takrat, pred dobrimi šestdesetimi leti, prinesla zelenja in veliko pisanega cvetja. Ptički so začeli veselo žvrgoleti, kukavica in golob sta s svojim posebnim glasom vneto oznanjala pomlad. Pri nas, v našem domu, pa sta bili pomlad in velika noč zelo žalostni. V postelji je ležala neozdravljivo bolna mama s svojim velikim upanjem, da bo ozdravila. Mi pa smo vedeli, da se ji prerano iztekajo meseci in dnevi.
Nastopili so dnevi velikega tedna. Za veliko noč je bilo treba speči jedila za žegen. Skrbna mama mi je dejala: »Marija, letos boš morala speči kar ti, počutim se slabotno; drugo leto, ko se bom pozdravila, pa bova pekli skupaj.« Z velikim pogumom sem ji obljubila, da se bom lotila peke. Še z njenimi nasveti sem potem prvič mesila testo in pekla v kmečki peči in uspelo mi je.
Na veliko soboto pred veliko nočjo je bil običaj, da smo nesli v vaško cerkev k žegnu. Na mizi je bil jerbas in vanj smo zlagali dišeča jedila: kolač, kruh, kuhan svinjski želodec, hren in lepe v čebulnem perju pobarvane pirhe. Radi bi že jedli te dobrote, a red je bil, da smo ta jedila, ki smo jih odnesli k žegnu, smeli jesti šele na veliko noč, ko smo prišli od jutranje maše in vstajenjske procesije, pri skupnem kosilu.
Mama nas je opazovala in dejala: »Otroci, zapomnite si: ne glejte ne na petke ne na svetke, jejte takrat, ko lahko. Jaz sem se vse življenje držala reda, katerega me je naučila moja mati. Nikoli nisem prelomila posta, danes pa ne smem zaužiti niti grižljaja od tega žegna.« Bolečine so bile prehude, v oči so ji stopile solze. Otroci smo se spogledali, razumeli smo njene želje in bolečine. Tolažili smo jo, pomagati pa ji nismo mogli.
Tisto pomlad smo pri skupnem velikonočnem kosilu jedli brez mame. Na krožniku sem ji nesla dišeči žegen in ji dejala: »Če ne boste mogli jesti, vam bo vsaj vonj pričaral veliko noč, drugo leto, ko se boste pozdravili, pa bomo, kot običajno, jedli za mizo vsi skupaj.« Vlila sem ji pogum, s srečnimi očmi in z velikim upanjem se mi je z lepim materinskim nasmehom zadnjič nasmehnila, jaz pa sem komaj zadrževala solze.
Mami se je stanje vedno bolj slabšalo. V pomoč in ohrabritev so prihajali sorodniki in dobre sosede. Družinski zdravnik me je naučil dajati mami injekcije za lajšanje bolečin. Dajala sem jih nekaj mesecev petkrat v štiriindvajsetih urah. Zaradi prečutih noči ob njej smo bili že vsi omagani. Vsak trud je bil brez uspeha, kruta bolezen je hitro napredovala. Po novem letu se je naši dobri mami od velikega trpljenja srce ustavilo za vedno. Teh najtežjih dni se ne da opisati, mamo smo imeli vsi zelo radi, težko smo se poslovili od nje.
Po tem žalostnem slovesu je zopet prišla zelena in cvetoča pomlad, ki pa očeta in otrok ni razveselila. Za veliko noč ni bilo več mame, da bi skupaj pekli in veselo pripravljali jerbas za k žegnu, kot je znala ona vse tako vestno pripraviti. Pri velikonočnem kosilu smo nekaj časa vsi nemo sedeli za mizo in gledali prazen stol, na katerem je običajno sedela mama. O, kako prazen je bil dom! Spoznavali smo, da nam je bila mama – kot vsaka dobra mati – največja dobrotnica in življenjska svetovalka, ki je ne more nihče nadomestiti.
Prihajale so pomladi za pomladjo, prav tako velike noči, ki so nam vedno bolj vlivale življenjskih moči. Sprijazniti smo se morali s tem, da bo treba življenjsko pot nadaljevati brez ljubeče mame.
Danes smo otroci že ostareli. S svojimi otroki in vnuki še vedno nosimo pokojni mami in očetu na njun grob šopke pomladnega cvetja, ob katerih prižigamo lučke njima v spomin.

MELE, Marija.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 26-27.

Bogati obredi velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer me vsako leto znova prevzamejo. Zanima me, zakaj je v te obrede vključeno krstno bogoslužje? (Aleksander)
Krstno bogoslužje je že od prastarih časov bistvena vsebina ve­li­ko­noč­ne vigilje – slavnostnega bedenja v noči med veliko soboto in nedeljo Gospodovega vstajenja. V prvih krščanskih časih so med tem slavjem škofje krščevali odrasle katehumene, ki so se na prejem krsta pripravljali več let, posebej zavzeto pa v zadnjem postnem času. Krst na velikonočno vigilijo, med katero se že oglasi zmagoslavna ‘aleluja’, nazorno pokaže, da deluje krst v moči Kristusove smrti in vstajenja. Po koncilu je katoliška Cerkev obnovila staro prakso katehumenata in na velikonočno vigilijo škofje podeljujejo katehumenom zakramente ‘uvajanja v krščanstvo’: krst, birmo in evharistijo. Vsi navzoči verniki pa skupaj z njimi izrečejo oziroma obnovijo krstne obljube. To je slovesna izpoved vere, ki jo to noč izrečejo kristjani povsod kjer se zberejo k slavju vstajenja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 4, str. 56

Pred dnevi sem poslušal čudovito glasbo.
V majhni dvoranici še manjše glasbene šole sem sedel med zelo redko posejanim občinstvom, sestavljenim zgolj iz peščice staršev, ki so si sredi tedna in delovnega dne vzeli čas ali pa celo dopust zato, da so prišli poslušat svoje glasbeno nadarjene otroke na državno tekmovanje, dveh blago nadutih mentorjev ter treh članov komisije, ki so škripali s stoli in si med muziciranjem mladih glasbenikov polglasno šepetali pripombe.
Bil sem nervozen.
Ne le zaradi škripanja stolov, šepetanja in nadutosti.
Tudi ne zaradi dejstva, da sem bil v dvorani navzoč kot eden od omenjenih staršev, vedoč, da “sad mojih ledij” ta trenutek za odrom z violo v prepoteni roki trepeta pred nastopom in bi čutil dolžnost, da takole v duhu, iz sočutja in očetovskega ponosa, še jaz malo zatrepečem.
Ne. Bil sem nervozen, ker me je spreletela misel o krutosti in nesmiselnosti tega početja: Namesto, da bi mlade ljudi spodbudili in naučili, da bi s svojimi talenti – po svetopisemsko – trgovali, jih silimo, da s temi – od Boga danimi talenti – tekmujejo! In tako s talenti, namesto da bi zmagali (1Kor 9,25), prav po človeško trgujejo!
Na odru je igral klavirski trio. Dva očalasta mladeniča, ki jima je ravno odgnal prvi puh, eden za klavirjem, drugi z violončelom, in pa mladenka z violino, samozavestna, očitno zavedajoč se svoje lepote in talenta. Oblečeni svečano. Črno. Kot za pogreb.
Dvořák, Klavirski trio op. 90 št. 4 v e- molu … Poco adagio-Vivace non troppo …
Igrali so … Fenomenalno!
Če sem zaprl oči, me je glasba odnesla pod nebo, v nebesa …
Če pa sem oči odprl, sem videl trojico mladih ljudi, napetih, kot zdravniki med odprto operacijo srca. Njihovi prsti so izvabljali bravurozne, lahkotne tone … kot bi vetrc ujčkal milne mehurčke … Na njihovih obrazih pa nobene lahkotnosti, nobenega nasmeška, nobenih milnih mehurčkov. Zgolj zbranost, napetost … skoraj strah. Seveda: v igri ni le zmaga. Tu so nagrade, točke, štipendije, kariera … To so pomembne reči. Resne. Svete. In lahko postanejo pomembnejše od glasbe same!
Potem pa sem opazil mladenko, ki je sedela ob klavirju in je mlademu umetniku obračala strani na notah. Verjetno kakšna sošolka, prijateljica, oblečena preprosto, vsakdanje. Belo.
A njen obraz je žarel.
Kajti na njenem obrazu je žarela muzika, ki smo jo vsi skupaj poslušali.
Uživala je v glasbi. Uživala! In obračala strani! Fenomenalno!

Včasih se med mašo ozrem po cerkvi, po obrazih.
Razen otrok, ki klepetajo in se zabavajo po svoje, vidim le zbrane, napete obraze, na katerih se zrcali skoraj strah. In žalost. In skrbi. Življenje, pač … ki ga živimo.
Pa tudi: v cerkvi smo! Tu je vse po vrsti resno. In sveto!
Duhovnik nam prebere evangelij, veselo novico, a če bi kdo gledal le naše obraze, bi lahko sklepal, da so nam prebrali smrtno obsodbo. Duhovnik razlomi Kruh, srca pa nam utripljejo počasi in plaho … kot med operacijo!
Kje so milni mehurčki božje ljubezni?
Kje so nasmeški božjega usmiljenja?
Kje je lahkotnost večnosti?
Kje radost zmage nad smrtjo?
Resno in sveto? Seveda!
A Najsvetejši obrača strani. In obraz mu žari zaradi muzike!

Jokala je pod križem. Jokala s truplom v naročju. Jokala je pred grobom.
On pa je v grobu obrnil stran. In telo mu je zažarelo!

Izzvenel je zadnji ton. Zaploskali smo. Člani komisije za mojim hrbtom so vzklikali: »Bravo!« Napetost je popustila. Končno se je zarisal nasmešek na prepotenih mladih obrazih.
Mladenka, ki je obračala strani pa se je – tiha in neopazna – zmuznila z odra.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje: nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.
Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čim prej prišli do plamena, ki bi vžgal presušene gobe in zakadil v nebo veselo novico, da se je prijelo. Ena prvih aleluj, ki so razprle skale otroškega srca. Takrat se je zame začela velika noč.
Vedno sem bil med počasnejšimi, nisem se maral grebsti, pa se mi tudi ni bilo treba, v mojem »rajonu« ni bilo velike konkurence, zato sem počakal in potem v miru odšel po ulici, potrkal na vrata in ponujal blagoslovljeni ogenj. V roko so mi tisti že navsezgodaj budni, ki so komaj čakali, da pridem, stisnili par tolarjev, čokolado ali pirh – lep občutek, ko si nekaj dobil, si nekaj prislužil za v tistih časih redke priboljške. Predvsem zato mi je bilo v veselje to jutro, otroške oči se pač zasvetijo ob vsakem darilu, tako zelo, da nisem opazil, kako zelo so se šele svetile oči ljudi, ki sem jih obiskal. Nekateri med njimi so skorajda moledovali, naj vstopim, ko sem se vljudno držal na vratih, da jim ne bi z dimom zasmradil stanovanja. Oni pa so želeli ravno to: »Pridi, pridi naprej, da bo cela hiša dišala po blagoslovu.« Pa sem vstopil – in prinesel blagoslov. In vonj po praznikih, tisti prvinski, nerazumljivi občutek, ki ga v sebi nosimo od ranega jutra do noči življenja.
Nositi drugim vonj po praznikih je odtlej zame nekoliko težja naloga. Prav hitro se človek pod bremeni vsakdanjosti ujame v rutino, da dela nekaj istega kot lani, isto kot vedno, samo da spelje. Vendar je čar praznikov, da so vsakič drugačni, čeprav delamo eno in isto stvar. Vendar ni potica nikdar enaka kot lani, nikdar ne moreš enako zapeti iste pesmi, kot je plamen velikonočnega ognja vedno drugačen, večno spremenljiva stvar. To je tisto, kar daje praznikom vonj, narediti nekaj več, spotiti se ob mesenju kruha, zmrzovati v jutru, da prideš do ognja, vedno znova pozdraviti, iti do hiše, kamor si lani nisi upal, narediti nekaj drugače kot bi sicer. Ker tudi Jezus letos ne bo vstal kot lani, drugače bo, drugače mora biti, drugje in na novo ga moram videti, da bi se velika noč zares zgodila. Ker ni stare velike noči, samo konzerva je vedno ista, preluknjana in črna, ogenj pa je vedno mlad.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 75.

Med lepe spomine mojega otroštva štejem tiste, ko sem na veliki petek šla z mamo v cerkev "molit božji grob". Pod oltarjem, okrašenim s cvetjem, je bil kip v grob položenega Jezusa. Nekaj časa sva tiho molili, nato pa s poljubom počastili Jezusove rane. Kdaj so začeli pri nas postavljati božji grob? (Cirila)

Božji grob, postavljen v naših cerkvah, središče ljudske pobožnosti od velikega četrtka zvečer do velike sobote, spominja na pravi Kristusov grob v Jeruzalemu. Prve božje grobove so na evropskih tleh začeli postavljati proti koncu 12. stoletja. Na veliki petek, dan Jezusove krvave daritve na križu, ni bilo svete maše; posvečene hostije, ki so ostale od maše na veliki četrtek, so do 16. stoletja položili v nekak grob, ga s kamnom pokrili in zapečatili. Kasneje pa so v božji grob postavili monštranco, ki so jo zagrinjali s tančico v znamenje žalosti in Gospodove smrti. V naših krajih po starodavnem običaju postavljamo božji grob, ki dramatično ponazarja dogodke velikega petka in velike sobote. Te so prikazovali tudi s kulisami, ki so si jih omislili po mnogih župnijskih cerkvah. Božji grob se na veliki petek blagoslovi z molitvijo, ki vsebuje prošnjo: »Nebeški Oče ... prosimo te, naj vsi verniki, ki bodo pri tem božjem grobu molili, začutijo tvojo bližino in ljubezen«. (sč)

Nekega spomladanskega popoldneva sta se oče in sin z avtom odpeljala na podeželje, nenadoma je skozi odprto okno priletela čebela. Sin je imel močno alergijo na čebelje pike, zato je bil ves iz sebe, ko je čebela letala po avtu. Oče je opazil strah na sinovem obrazu, zato je ustavil vozilo in ujel čebelo v svojo dlan. Potem je odprl dlan in čebela je poletela. Deček se je znova prestrašil. Oče se mu je približal, odprl dlan in mu pokazal vanjo zapičeno želo. »Bodi brez skrbi. Mene je pičila, zato tebi ne more več škodovati,« ga je pomiril oče.

Jezusov prazni grob nam govori: “Bodi brez skrbi! Mene je pičila smrt in zato tebe ne more več raniti.” Prazni grob pričuje resnico o Jezusovem vstajenju ter nam zagotavlja vstajenje in večno življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.