Za mnoge ljudi je maj najhujši mesec v letu. Čeprav vse brsti in poka od življenja, čeprav nas narava kar kliče v svoj objem, čeprav bi radi leteli na njenih krilih, nas z neba kmalu sklati kruta resničnost. Otroci morajo kot nori zaključevati ocene, tisti sposobnejši so poleg tega vpeti v tisoč in eno tekmovanje, nad študente se zgrinjajo temni oblaki skrbi pred izpiti. Tisti, ki jim pri tem ostane še trohica časa, bodo vadili za koncerte in nastope; svojo kondicijo priganjajo do meja zmogljivosti, da bi zablesteli na odločilni tekmi. In njihove starše med vse to razteguje kot harmoniko. Na tiste ostale proste nedelje župniki vtaknejo še prva sveta obhajila, na katerih ne smemo manjkati. Zadnjo minuto je treba skočiti še po darila, stare mame do onemoglosti pečejo pecivo do grla nasičenim vnukom, in nekje vmes se vsega naveličani najstniki piflajo tistih 130 vprašanj za birmo. Samo še to, pa bo konec. Da bo le konec vsega …
Nikomur ne morem zameriti naveličanosti in utrujenosti ob takem tempu. Nikomur, pa naj ima še tako veselje z vsem skupaj. Med pogovori z ljudmi ni bilo težko zaznati, da je vsega skupaj že preveč: dogodkov, obveznosti, prireditev, testov, zahtev, pričakovanj in vsega, s čimer želimo dokazati, da smo nekaj vredni, da nekaj pomenimo. Preprosto je prehudo. Ljudje ne moremo več skozi ta ubijalski ritem. Ne samo da smo utrujeni in siti vsega, od takega tempa smo tudi razdražljivi in napeti, nervozni, znašamo se drug nad drugim, ne da bi natanko vedeli, zakaj. In ko sem o tem, da se nekaj takega dogaja tudi meni, potožil prijatelju, ki sem ga – v še enem hitečem trenutku – srečal na bencinski črpalki, me je spomnil na nekaj grozljivega. »Saj veš, kdo ubija.« S slino v grlu sem prikimal. »Hudič. On ubija. V tem tempu ni ničesar Božjega.«
Med človeško zasičenostjo maja počasi, kakor da ne ve za ledene može, poganja mladozelena trava, mehki poganjki lipe prvič pogledajo na plano, rože začnejo dišati in metulji se v priklanjanju njihovi lepoti sprehajajo okoli njih. Kosi spletajo gnezda in lastovke se ženejo za mušicami nad reko. To je življenje! Ne ker bi bilo vse idealno, temveč ker je vse na svojem mestu. Mirno in v pravem ritmu – to je življenje – nekaj velikega in pomembnega je vedeti, kje si in kam spadaš, kaj je bolj in kaj manj pomembno.
To je življenje! Biti na svojem mestu, zavedajoč se, da imaš svojih moči in svojih pomanjkljivosti odmerjenih na miligram natančno. Da ti prav narava in tudi tvoja kdaj neizprosno šibka fizika (beri: telesce) utira pot med vsemi norimi imperativi družbe. V naravi ni uspeha in poraza, ni uresničenih ali uničenih idealov in želja, ni pričakovanj in dosežkov, ni aplavzov in všečkov, je samo življenje. Dihanje, večerja, molitev, delo, pesem, mir, preizkušnja, bližina – in vse to je tako zelo Božje – kadar poteka v ritmu narave. Naše narave.
Podajte se v tej pomladi kdaj med brsteče življenje, naučilo vas bo miru! Ta vendar ni sad ugajanja, doseganja pričakovanj in rezultatov, pa tudi ne posledica brezbrižnosti in brezvoljnosti. Mir je v tem, da si preprosto tam, kjer te je hotel Bog imeti. In raseš na travniku za hišo.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 5 (2023), 3.

Bila je sončna pomladna sobota in topli sončni žarki so napovedovali, da se bliža poletje. Meta in Tomaž sta s svojimi tremi otroki izkoristila lepo vreme za nujna dela okrog hiše in na dvorišču. Otroci so bili že dovolj veliki, da so lahko pomagali in skupno delo jim je bilo v veselje.
Lepo vreme je še prispevalo k dobremu razpoloženju in Meta je pomislila, da je zadnje čase pri njih malokdaj tako prijetno. Navadno vsi nekam hitijo, mož je zaradi naporne službe in neštetih skrbi pogosto slabe volje. Tudi sama se večkrat počuti preutrujena, predvsem pa nezadovoljna, čeprav sama ne ve, zakaj.
To, da so otroci večji in vedno bolj samostojni, ji je v veliko olajšanje. Prej je veliko časa preživela samo z njimi, mož je bil v službi ali pri svojih opravilih. Včasih se je pošalila, da skoraj pozabi, da je Tomaž njen mož, ampak se ji zdi, da živita skupaj le kot dva človeka, ki skrbita za blagor otrok. In nemalokrat je bilo res videti tako. Vsaj Meti se je zdelo.
V takšnem razpoloženju se je včasih spraševala, zakaj se je sploh poročila s Tomažem?! Ali se nista poročila zato, ker sta se imela rada? Kje je zdaj tista ljubezen? Potiho je začela obtoževati Tomaža, da je nikoli ni imel rad, da je vedno mislil samo nase. Da se je poročil zato, ker se večina ljudi pač poroči, in ker ni hotel ostati sam. Ni mislil na to, da žena potrebuje moža, ki jo ljubi, ki jo posveča čas in pozornost.
Bolj ko je razmišljala na ta način, bolj je bila razžaloščena in njen vsakdan je postajal poln grenkih misli. Počutila se je prevarano. Ko se je mož vračal domov, ga je ošinila s skoraj sovražnim pogledom. Ves čas, ko ga ni bilo doma, je spletala temačne zgodbe o njem. Le kako bi ga mogla prijazno sprejeti, ko je postajala vedno bolj prepričana, da je vse, kar si je izmislila, res?!
Tomaž se je vračal z dela utrujen in si prav gotovo ni želel, da bi ga ob prihodu domov srečal ženin sovražni pogled. Tudi sam je že razmišljal, zakaj sta se sploh poročila. Nekoč ji je celo rekel: »Če ti kaj ni všeč, pa pojdi kam drugam!«
Takoj mu je bilo žal za izrečene besede, a tega ni hotel priznati. Ni se ji opravičil, čeprav je v srcu čutil, da bi se moral.
Zakon je postajal vse težje breme za oba. Meta je nekoč pomislila, da bi bilo morda res bolje, če bi se ločila. Razmišljala je, kam bi se lahko preselila. Sama bi že kam šla, a s tremi otroki bi bilo težko.
»Ko ne bi bilo najinih otrok, bi se takoj ločila. Samo zaradi njih sem še tukaj!« mu je rekla v upanju, da ga bo njena kruta izjava predramila in bo začel živeti drugače.
Čeprav ni pokazal, ga je s temi besedami prizadela tako močno, da odtlej ni zmogel niti kančka prijaznosti. Ne do nje, ne do otrok.
Stanje je bilo žalostno. Meta se je spomnila Jakoba, njunega znanca, v katerega je bila v rosno mladih letih zaljubljena. Od tega so ostali samo mladostni spomini. Zdaj se je teh davnih spominov začela oklepati kot rešilne bilke. Zanjo so bili edina prijetna stvar, na katero je bila sposobna misliti.
Vedno pogosteje je razmišljala: »Jakob ne bi bil tak! Jakob bi bil bolj prijazen! Jakob bi...«
V njenem namišljenem svetu je zaživel Jakob - tak, kot si ga je njena ranjena duša želela. Bolj ko si je v srcu utrjevala njegovo idealno podobo, težje je prenašala Tomaža. Zato, ker ni bil tak, kot »njen« Jakob! »Ko bi se zdaj prikazal Jakob, bi šla kar z njim,« je pomislila nekega dne. Potem pa se je nad svojimi mislimi zgrozila. Zazdelo se ji je, da jo vse to vodi v norost. »Ali sem sploh pri sebi?« si je rekla na glas. Kaj bi rekel Jakob, če bi zaslutil, kakšne nore misli se pletejo v njeni glavi? Vedela je, da se z ločeno žensko ne bi nikoli poročil, tudi če je to ona. Toliko ga je vendar še poznala!
Sklenila je, da ne bo več razmišljala o tem. Če se bo slučajno spet vrnila k mislim na Jakoba, se bo potrudila misliti na takšnega Jakoba, kot je v resnici bil. Kot na prijaznega moškega, ki pa za nič na svetu ne bi razdrl družine svojih prijateljev... To je bila njena dolžnost. Zakaj bi mu pripisovala nekaj, česar ne bi nikoli storil? Če bi on to vedel, bi bil gotovo prizadet.
Toda s čim zapolniti prazno mesto v njenih mislih? Kot preblisk ji je šlo skozi možgane: »Tudi Tomaž je bil nekoč prijazen fant! Če že fantaziram o prijaznih moških, potem naj bo glavni junak teh fantazij moški, ki mi je edini dosegljiv. Moj mož!«
In potem se je začelo.
Povsem naključno sta nekega dne s Tomažem v mestu srečala Jakoba. Povabil ju je na pijačo. Meta je skoraj zardevala ob spominu na svoje nekdanje misli o njem. Ko so se pogovarjali in je Jakob pripovedoval o svojem življenju, je Meto spreletelo: »Ja, kaj sem si pa mislila! Saj on ne bi bil nič boljši, kot je Tomaž. Delo, posli pa to in ono. Veliko skrbi, še več stresa. Najbolje, da se držim tega, ki ga imam. Čeprav mi gre velikokrat na živce...«
Takrat je Tomažu zazvonil mobilni telefon. Stopil je stran, da se je mirno pogovoril s poslovnim partnerjem. Meta in Jakob sta ostala sama.
»Kako se imaš pa ti, Meta? Danes nisi prav dobre volje. Ti pa kar malo zavidam. Moža imaš v redu, kot vidim. Pa tri otroke. Škoda, da jih nimata s sabo, bi jih prav rad videl. Vidiš, jaz sem sam, zato mi je včasih zares težko. Se spomniš kdaj na naša mlada leta?«
Meta je zardela: »Seveda se spomnim. Ampak povedati ti moram, da biti poročen ni ena sama sreča, kot misliš ti, ki si sam. Jaz bi včasih tebi zavidala.«
»Veš, ni mi treba. Vedno ne zgledam tako dobro kot danes. Vidva sta dva in še otroke imata. Jaz sem vedno sam. Ko pridem iz službe...«
»... imaš vsaj mir, za katerega bi dal Tomaž vse na svetu. Vedno godrnja, da nima miru,« ga je prekinila Meta.
»Saj to večkrat slišim tudi od drugih. Ampak Tomaž ni videti prav nadležen in mislim, da zares spadata skupaj.«
»Hm, a veš, da še sama ne vem, če res,« se je zamislila Meta.
Medtem se je vrnil Tomaž in pogovor je spet stekel o vsakdanjih stvareh. Ko so se poslovili, sta Meta in Tomaž povabila Jakoba, naj jih vendarle obišče.
Res jih je in od tedaj se večkrat srečujejo. Ob tem je Meti postalo jasno, da je Jakob sicer zelo v redu moški, a da bi jo, če bi živela z njim, tudi na njem marsikaj motilo.
»Torej,« je sklenila Meta, »mi je tudi s Tomažem lahko lepo, če se bom za to potrudila. Saj vem: do zdaj sem čakala samo nanj, da se bo kaj spremenil. Moj Bog pomagaj mi, da bi mogla sama začeti postajati drugačna!«

AMBROŽ, Katarina, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 56-57.

(ob obletnici) Za uvod naj spregovori on sam: o svoji trojni ljubezni, o smrti, o večnosti. »V težkih urah se strne, zedini vse troje: spomin na mater, na domovino, na Boga. Zedini se v eni sami, brezmejni ljubezni. Človeku se zdi, da je šele spregledal; da je prej blodil po temi, ko je bila luč tako blizu; da je držal v rokah knjigo spoznanja, pa je ni odprl. Iz svojega obupa je klical mater, domovino, Boga. In ta klic sam je bil že tolažba, je bil spoznanje. Občutil je mahoma, sredi največjega ponižanja, da ima pravico na pomoč klicati večnost, iz katere se je porodil, v katero se povrne in ki je njegov pravi dom. Prej ni razumel silne besede, bila mu je mrtva na ustnih, da je življenje le ‘pot’, le trda preizkušnja, da je telo le začasna posoda neumrljivi duši. V trenotku šele, ko je trpljenje prekipelo, ko se je že drobila ta krhka posoda, je duša našla svoj dom, vesoljnost, ter se vzdignila zmagoslavno in smehljaje nad vse trpljenje pozemskega življenja, ki je le hip, le medla prispodoba resnice« (Milan in Milena, 1913).

ŽIVLJENJSKA POT
Glavne postaje življenjske poti Ivana Cankarja na kratko povzemam po izčrpnem zapisu literarnega zgodovinarja Joža Mahniča (Zgodovina slovenskega slovstva V, 61–69). Rodil se je 10. maja 1876 v leseni in s slamo kriti hišici na Klancu na Vrhniki kot osmi izmed dvanajstih otrok krojača Jožefa Cankarja in Neže rojene Pivk. Družina je zašla v hudo revščino, za nameček je požar leta 1879 upepelil njihov dom in poslej so se potikali kot gostači po slabih stanovanjih. Oče je leta 1890 odšel na jug za zaslužkom in vsa skrb za družino je padla na ramena matere, ki je otroke preživljala z dnino. Ivan je bil v četrtem razredu najboljši v šoli in vrhniška gospoda ga je jeseni 1889 poslala v Ljubljano, kmalu pa je pozabila na obljubo, da ga bo gmotno podpirala. Sprva je stanoval pri stricu Šimnu, od petega razreda dalje skupaj z mlajšim bratom Karlom pri nekem krojaču. Bolj kot šola ga je zanimala umetnost. Prepričan je bil, da se bo uveljavil v kraljestvu duha. Leta 1895 je pri maturi padel, leta 1896 pa jo je uspešno opravil ter odšel na Dunaj in se kot nadarjen risar vpisal na stavbni oddelek tehnike, že po nekaj predavanjih je študij opustil. Nameraval se je oprijeti študija romanistike in slavistike na univerzi, toda svoje namere ni uresničil. Za daljši čas se je vrnil v domovino. Septembra 1897 mu je umrla ljubljena mati in njen pogreb je plačal z vnaprej dobljenim honorarjem za pesniško zbirko Erotiko. Poletje 1898 je prebil pri sorodnikih v Pulju, v pozni jeseni pa se je vrnil na Dunaj, kjer se je preživljal s pisanjem s podlistkov za Slovenca in Slovenski narod. Predvsem pa ga je prevzela sla po umetniškem ustvarjanju. Bil je poln literarnih načrtov in od leta 1899 je vsako leto objavljal tudi po več svojih knjig. »Postal je naš prvi poklicni pisatelj, ki si je docela neodvisen z literarnim delom služil vsakdanji kruh.« Proti koncu leta 1899 se je za dobrih deset let naselil v dunajskem delavskem okraju Ottakring. Stanoval je pri Löfflerjevih, kjer je imel kabinet in redno oskrbo in s tem ugodnejše pogoje za ustvarjanje. Med domačo hčerko Štefko in Cankarjem se je spletlo ljubezensko razmerje, ki pa ni privedlo do poroke. V okolju delavskega Ottakringa se je do kraja zavedel svojega proletarskega izvora in postal socialist. Ob prvih avstrijskih državnozborskih volitvah s splošno in enako volilno pravico leta 1907 se je dejavno vključil v politično življenje. Kandidiral je na listi Jugoslovanske socialnodemokratske stranke v volilnem okraju Litija – Radeče, v zasavskem rudarskem bazenu. Izvoljen ni bil, dobil pa je med nastopajočimi socialisti največ glasov. V tem času je zasnoval tudi svojo znamenito povest Hlapec Jernej in njegova pravica. Jeseni 1909 je bil Ivan Cankar dva meseca v Sarajevu kot gost nadškofa Josipa Stadlerja in svojega brata Karla, ki je bil njegov tajnik. Tam je pisal dramo Hlapci in tudi veliko razmišljal o Bogu. Svojo vero je izpovedal s sonetom Luč je in Bog je. Iz Sarajeva se ni več vrnil na Dunaj, ampak je ostal v Ljubljani, najprej je stanoval v Švicariji v Tivoliju, spomladi 1910 se je naselil na Rožniku in ostal tam s presledki do poletja 1917. Tam je našel svoj tretji dom, kjer je lahko pisal. Njegova umetnost rožniške dobe je predvsem dušeslovna, obrnjena v pisateljev notranji svet. V času prve svetovne vojne, ko je Dom in svet urejal bratranec Izidor Cankar, je pisatelj precej sodeloval pri tej reviji. Bivanje na Rožniku je jeseni 1910 za pol leta pretrgal, ko je odšel k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kamor ga je povabil dr. Alojz Kraigher, prijatelj iz dunajskih let. Tam je snoval Lepo Vido. Vrnil se je na Rožnik, toda telesno je začel pešati zaradi neurejenega načina življenja. Jedel je silno malo, živel je največ ob črni kavi, čaju z rumom, vinu in cigaretah. Bil je gluh za nasvete prijateljev, ki so mu hoteli pomagati. Zaradi predavanja Slovenci in Jugoslovani v ljubljanskem Mestnem domu aprila 1913, v katerem se je zavzel za Jugoslavijo kot popolnoma neodvisno zvezno republiko enakopravnih narodov, si je ‘prislužil’ teden dni zapora. Leta 1915 je bil interniran na ljubljanskem gradu, proti koncu tega leta pa so ga kljub telesni šibkosti poklicali k vojakom. Po šestih tednih se je z zdravniškimi pregledi vojašnice v Judenburgu rešil. Na Rožniku mu niso bili več naklonjeni, pod svojo streho v Ljubljani ga je sprejel Jože Puntar. V tem času se je Cankar zelo približal krekovcem in krščanskemu socializmu. Eno njegovih zadnjih del je bilo predavanje Očiščenje in pomlajenje, ki ga je imel aprila 1918 v Trstu. Konec oktobra je v svojem zadnjem stanovanju padel po stopnicah, mesec dni zatem je pritisnila še pljučnica in slabotna lučka njegovega življenja je 11. decembra 1918 ugasnila. Dva dni zatem so ga položili k večnemu počitku pri Svetem Križu na ljubljanskih Žalah. Leta 1923 so tam po Plečnikovi zamisli uredili poseben grob moderne, kjer Ivan Cankar čaka vstajenja skupaj z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom in (od 1949) Otonom Župančičem.

DUHOVNA POT
»V bistvu je on najbolj krščanski od slovenskih pisateljev. Iz njega diha evangelij, ker krščanstvo se ne kaže predvsem s tem, da hodiš k maši, ampak s tem, kako živiš evangelij. Iz njegovih del diha evangelij, njegova preprostost, njegova iskrenost in njegova svetost. To je Cankar.« To je ob stoletnici smrti Ivana Cankarja zapisal pred nedavnim umrli pisatelj Alojz Rebula. O duhovni poti, ki jo je prehodil Ivan Cankar, je največ povedal Izidor Cankar, njegov bratranec, urednik njegovih Zbranih spisov, ki so izšli v 19 knjigah pri Novi založbi v Ljubljani od 1925 do 1936. On ga je najbolje poznal kot človeka in umetnika. Na podlagi njegovih spoznanj je Vladimir Truhlar, ‘oče’ duhovne teologije, dolgoletni profesor na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, razglabljal o Cankarjevi svetovnonazorski poti in njegovi duhovnosti; študiji sta izšli v knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnija Dravlje, Ljubljana 1977). Literarni kritik, ki priznava in živi transcendenco, piše Truhlar, zadene pri določanju svetovnega nazora Ivana Cankarja instinktivno najprej na njegovo notranjo religijo-etiko. Izražajo jo taka in podobna mesta: »Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva ... Toda bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal ter ostane pač do konca skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu ... kakor tiha otroška molitev« (Moje življenje). Ivanova besedila o globoki veri v otroških letih Izidor jemlje resno, čeprav Boga te vere ne opredeljuje natančneje. Po svojem proletarskem izvoru in po svojem čutenju je bil Ivan Cankar socialist; v svojih polemičnih in političnih spisih je znal svoje pero prav ostro uperiti proti duhovščini in Cerkvi. Iz številnih njegovi spisov, posebno iz črtic, pa veje religioznost, pred katero se moraš spoštljivo prikloniti. Vendar ta Cankarjeva religioznost ni cerkvena niti dogmatična. To je neke vrste ‘filozofija hrepenenja’ – hrepenenja po neskončni Lepoti in Resnici. To potrjujeta dva kratka odstavka izpod njegovega peresa. »Zdi se mi, da moja duša ni od te zemlje. Rodila se je drugod in zdaj hrepeni po rodnem kraju« (Jesenske noči). »Kako je mogoče, da bi paradiža ne bilo, če duša koprni po njem? Kako je mogoče, da ne bi bilo Boga, če se človek od prve do poslednje misli vojskuje z njim? ... Resnično in glasno mora nekje živeti vse tisto, kar nerazumljivo šepeče na dnu srca, kar siloma orosi oči ob samotni uri, kar kliče dušo k vam, nebeške zvezde! Vse je; in vse se bo nekoč veličastno razodelo« (Milan in Milena).
Vladimir Truhlar je prepričan, da je bilo v Ivanu Cankarju na vseh stopnjah njegovega duhovnega razvoja ves čas vsaj tleče prisotno religiozno-etično jedro, ki je skrajno občutljivo za vse ne-sveto, za vse ne-etično, za vse ne-pošteno v dogajanju, na katero je zadeval. V pismu materi Neži za njen god 21 januarja 1893 je zapisal, da samo on in gotovo tudi Bog vesta, da ima ‘boljše srce’ in ‘boljšo pamet’ kakor drugi ljudje. Gabili sta se mu zlaganost in podlost. In prav reakcija na nepoštenje je tisto, kar je določalo postaje njegove svetovnonazorske poti. To tleče religiozno-etično jedro mu je v zadnjem življenjskem in umetnostnem obdobju vse bolj vzplamenevalo v določno krščansko doživljajsko religijo.
Leta 1909 se je Ivan Cankar na poseben način srečal s katoliško Cerkvijo. Sprejel je povabilo sarajevskega nadškofa Josipa Stadlerja in bil dva meseca njegov gost. O njegovem bivanju tam je Ivanov brat Karlo, ki je bil nadškofov tajnik, poročal Izidorju Cankarju, da je katehet Buljan Ivana zvabil na izlet na goro Trebevič nad Sarajevom in ob čudovitem pogledu na sarajevsko kotlino in okolico sta začela filozofirati o lepoti stvarstva. »Iskala sta začetnika vse te lepote in Ivan je sklenil pogovor: Res je, Bog je, Oče in Dobrotnik. Z menoj ni veliko govoril tiste dni; bil je molčeč, tih, tudi nič več vinjen. Nekega dne mi pokaže tri svoje sonete. Tretji se začenja: Luč je in Bog je, radost in življenje! ... Nekega večera me Ivan zaprosi, preden je šel počivat, naj bi mu dal kakšen slovenski molitvenik ... Drugi dan me vpraša, če bi se lahko razgovoril z jezuitom p. Matevžem Končarjem, profesorjem v sarajevskem bogoslovnem semenišču. On je bil seveda precej na uslugo. Ivan ga je obiskal in ni nič povedal, kaj je z njim imel. Drugo popoldne je bil zopet pri njem. Zvečer mi pride v sobo in mi brez uvoda pravi: “Ti, jaz pojdem jutri k obhajilu. Ti me boš obhajal.” Drugi dan sem maševal v cerkvi sv. Vinka pri usmiljenih sestrah in sem pri maši obhajal svojega brata.«
Po Izidorju Cankarju ne more biti nobenega dvoma, da je bilo vse to storjeno resno in mišljeno iskreno. A gotovo je, da tega dogodka ni jemati za kako ‘spreobrnjenje’, saj se Ivan po sarajevskem obisku cerkvenega življenja ni več udeleževal, vendar pa se je poslej imel za katoličana, kot je zatrjeval Izidorju in prijateljem. Tudi kot človek se je Ivan Cankar v teh letih spremenil. Ljudje, ki so mu bili blizu, so ugotavljali, kako se je v njegove bitju proti koncu življenja vse izravnalo. Na svoji življenjski in umetnostni poti Ivan Cankar vse več govori o “neumrljivem hrepenenju”, o “vstajenju”, o “poveličanju”, o “Bogu”. Zato bi bilo “nespametno misliti”, poudarja Izidor Cankar, “da se Ivan Cankar zgolj lahkomiselno igra z odgovorom na ta zadnja vprašanja človekovega bitja, da zgolj lepo besediči, ko se bavi z najtežjimi nalogami človekove misli; to so dejansko rezultati njegovega osebnega čustvovanja in umovanja ...” Njegova vera po letu 1910 ima dve trdni postavki: Božje bivanje in življenje po smrti. »Drugače ne more biti, ne sme biti: nekje je drugo življenje, kjerkoli; plemenitejše, večje, spoznanja polno življenje, nič podobno temu trudnemu, slepemu, zehajočemu umiranju, ki je zdaj naš delež! Jaz verujem v to drugo življenje – odkod drugače hrepenenje po njem, hrepenenje po smrti, po osvobojenju iz te žalostne ječe« (Lepa Vida).

VRHNIŠKE POTI
Stoletnico smrti Ivana Cankarja so na njegovi rojstni Vrhniki obeležili s številnimi pobudami. Eno od teh so poimenovali Po poti Cankarjeve mladosti, ki ima šestnajst postaj. Rodil se je v skromni leseni hiški s slamnato streho Na klancu 1. V njej so Cankarjevi živeli do 27. julija 1879, ko je pogorela. Potem so se pogosto selili po hišah na Vrhniki, na katerih so zdaj spominske plošče, ki označujejo od kdaj do kdaj je družina tam našla pribežališče. Na mestu rojstne hiše zdaj stoji nova hiša, preurejena v muzej. Ivan Cankar se je v svojih pripovedih rad vračal na Vrhniko. Opisoval je svoja vesela in žalostna doživetja, povezana s krajem svojega otroštva in mladosti.

CANKARJEV SPOMENIK – Pot začnemo v središču Vrhnike, pri spomeniku njenega velikega sina, ki je delo kiparja Iva Jurkoviča. Kip pisatelja v značilni drži misleca, je iz brona, podstavek pa je iz granita. Spomenik so odkrili 10. avgusta 1930. Slavnostni govornik je bil pisatelj F. S. Finžgar, dolgoletni Cankarjev prijatelj.

ENAJSTA ŠOLA POD MOSTOM – »Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja. Ko človek shodi, se mu odpirajo korak za korakom prostrani svetovi, se mu razkrivajo, ga obsipljejo svetla bogastva« (Moje življenje).

LJUBLJANSKA CESTA 1 – Po požaru je bilo v hlevu Franca Kotnika tretje stanovanje Cankarjeve družine. Ivanu je bilo ob vselitvi pet let. Od tu je začel hoditi v šolo.

MANTOVSKI HLEVI – Stari opuščeni konjski hlevi pri gostilni Mantova so bili prvo zatočišče Cankarjevih. Tukaj je mati Neža rodila desetega otroka.

CANKARJEVA SPOMINSKA HIŠA – Na tem mestu je stala prava rojstna hiša Ivana Cankarja, od leta 1834 last njegovega deda Jakoba. V njej je pisatelj živel od rojstva do 27. julija 1879, ko je ob velikem požaru pogorela do tal. Na pogorišču je bila leta 1884 sezidana nova hiša v obliki, kakršno ima danes. Pot do nje nas pelje mimo cerkve sv. Lenarta.

SVETA TROJICA – Na vrhu kanca nad Cankarjevo spominsko hišo se v soncu blešči cerkev Svete Trojice. Pisatelj jo v svojih delih omenja kar osemindvajsetkrat.

STARA CESTA 11 – V pritličju na desni strani te hiše (‘Pri Tirolcu’) so Cankarjevi stanovali od leta 1886 do 1890. Na zunaj je stavba popolnoma predelana, notranjščina pa je stala skoraj nespremenjena. Od tod je mladi Cankar začel obiskovati ljubljansko realko, kamor je odšel jeseni 1888.

STARA CESTA 13 – Po odhodu Cankarjevega očeta krojača Jožefa za bratoma v Srem je vso družino sprejela pod svoj krov v tej hiši pisateljeva stara mati Marija Pivk. Pri njej so ostali v letih 1890–1894, še en leto po očetovi vrnitvi.

VAS 8 – PRI TIČKU – Pri Tičku, v tej stavbi, ki je bila po prvi svetovni vojni prezidana v skladišče, je bilo zadnje skupno stanovanje Cankarjevih od konca 1896 do 1898. Od tod je Ivan odšel študirat na Dunaj; tukaj sta v dveh zaporednih dnevih umrli njegova stara mati Marija Pivk (22. septembra 1897) in mati Neža (23. septembra 1897). Iz doživetij tukaj so se porodile njegove najlepše črtice.

SVETI PAVEL IN POKOPALIŠČE – Župnijska cerkev Spreobrnitve apostola Pavla je bila posvečena leta 1852. Pod cerkvijo je pokopališče. Cankarjeva mati je bila z možem Jožefom in hčerjo Francko prvotno pokopana približno v sredini leve strani pokopališča. Preprost križ na porasli gomili je bil edini spomin na umrle, kakor opisuje Cankar v črtici Njen grob. Na pobudo Izidorja Cankarja so kosti preminulih prenesli v nov grob ob južnem zidu pokopališča; nagrobni spomenik je izdelal ljubljanski kamnosek F. Kunovar.

MOČILNIK – Sprehod Po poti Cankarjeve mladosti se konča pri Močilniku, ki ga je kot otroka skrivnostno prevzel. »Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila temnozelena voda Močilnikova ter se ustavila ter razprostrla v kotanji ... Mirna gladina je podobna velikemu, na stežaj odprtemu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko se do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu« (Brlinčkov Miha).

KAPELICA SV. ANTONA – Ob Močilniku je kapelica sv. Antona. Ivan Cankar se je ob njej ustavljal in ob pogledu na kip svetega Puščavnika zapisal: »Kakor živ je sveti Anton, na skali sedi in bukve ima na kolenih; tudi skušnjavec je zraven« (Aleš iz Razora).

ČUK, Silvester. Ivan Cankar in njegove poti. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 50-57.

Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 275-276)/.

Svetopisemskemu Jobu je pri nas posvečena p. c. v Sinji Gorici (Vrhnika – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Leta 1853 so nekega župnika v Ukrajini obtožili umora in obsodili na izgon v Sibirijo. Duhovnikovo puško, ki je bila uporabljena pri umoru, so našli skrito za glavnim oltarjem v župnijski cerkvi.
»Zagotavljam vam, da sem nedolžen,« je dejal na sodišču. To je tudi bila vsa njegova obramba. Odpeljali so ga vklenjenega v verige, medtem ko so ga škof in župljani spremljali v nemem obupu.
Čez dvajset let je umiral organist tiste župnije. Iz mesta je dal poklicati sodnijskega uradnika ter mu pred številnimi pričami priznal, da je on kriv umora, zaradi katerega je bil kaznovan duhovnik. Organist je ubil moža, da se je lahko poročil z njegovo vdovo. Skril je puško in tja napotil policijo. Da bi pomiril očitke vesti, je obiskal v zaporu župnika in se pri njem spovedal. Ni pa imel toliko poguma, da bi priznal svojo krivdo pred sodiščem.
Duhovnik je pri spovedi zvedel, kdo je kriv. Vendar je sprejel nase krivdo in kazen, ker je spovednik pod izredno strogimi kaznimi dolžan ohranjati popolno tajnost glede grehov, ki so se mu jih spokorniki spovedali.
Ukazali so, naj nedolžnega župnika osvobodijo iz sibirske ječe. A bilo je prepozno. Zaradi prestanega trpljenja in težkega dela je duhovnik umrl nekaj tednov prej. Skrivnost je nesel s seboj v grob ...

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 17.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Slovenci veljamo za Marijin narod. V mesecu maju se zbiramo k šmarnicam, pri katerih pojemo Marijine pesmi, molimo lavretanske litanije in beremo ‘šmarnično’ branje. Zanima me, ali je to slovenska posebnost? (Ema)
Začetki češčenja Matere Božje v mesecu maju (nem. Maiandacht) segajo v srednji vek, ko so posvetna pomladna slavja posvečali Mariji. V sedanji obliki je majska pobožnost nastala v prvi polovici 18. stoletja v Italiji, od tam se je kmalu razširila v Francijo in Španijo. Sredi 19. stoletja pa je pognala korenine tudi v avstrijskih deželah, tudi pri nas. Odobril in pospeševal jo je papež Pij VII. Zdaj je majniška pobožnost v različnih oblikah razširjena po vsem katoliškem svetu. Pri nas se je majniška pobožnost začela leta 1851 v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. Prvo šmarnično branje (Mesec Marije) pa je po francoski predlogi priredil Davorin Trstenjak že leta 1842. Šmarnična pobožnost je skoraj redno vključena v mašo, ki se zaključi z litanijami Matere Božje. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 5, str. 56-57

Kot mnogo drugih ljudi v sodobnem svetu imam težave z depresijo in socialno fobijo. Med celo paleto vrst pomoči pa pogrešam eno. Imamo morda kakšnega priprošnjika, svetnika ali blaženega, ki bi bil zavetnik depresivnih? Obstaja morda človek, ki mu je uspelo v ljubezni z Bogom premagati depresijo in postati svetnik? Občutek imam namreč,da se to bolezen kaj hitro lahko enači z grehom malodušja, obupovanja, utapljanja v žalosti. Zdi se, da se svetost in depresija izključujeta, saj gre vendar za veselo novico vstajenja. Slišala sem že tudi duhovnika govoriti, da kdor je v sebi žalosten, še ni srečal Boga. Res je, da mi ravno spoved in maziljenje najbolj pomagata v tem boju, ampak pogosto čutim, da je depresija nekaj, česar se ne da premagati z odločitvijo, voljo, ampak je nekaj, kar človeka popolnoma ohromi. Zase lahko rečem, da sem že kar nekajkrat izkusila, kako zelo je Bog navzoč tudi v depresivnem srcu, a eden od simptomov je tudi nezmožnost veselja. Najbolj boli ravno to, da veš, kaj vse Bog dela zate, kako te ima rad, pa se tega ne zmoreš razveseliti. Spomnim se, kako hudo je bilo, ko se nisem več mogla najti v občudovanju Boga v naravi, ki me je vedno dvigovalo. Med kristjani nekako velja, da kdor je srečal živega Boga, ne more več ostati žalosten. Depra pa je mnogo hujša. Poznam mnogo zelo vernih ljudi, tudi posvečenih, ki trpijo za depresijo. O tem pa se še vedno ne govori. "Bom molil zate," žal ni dovolj. Koliko stisk odmeva v tišini samostanskih hodnikov! Prav nihče ni imun pred tem rakom sodobne družbe in morda je čas, da se nehamo sprenevedati, da je to šibkost. Zelo zgovoren je odgovor psihiatra, ki sem mu rekla,da sem verna in mi to ne pomaga: »Ah, niste edini. Pri meni je pol ljubljanske nadškofije.« Vem, da je Bog zmožen v sekundi ozdraviti vsakršno psihično težavo, a včasih nam daje daljšo pot, ker želi doseči še kaj drugega. Kdo je torej lahko moj sveti sopotnik, ki me bo držal pod roko, kadar se opotekam po tej trnjevi poti?

Božena

 Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma 'svetnik' omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Naj že na začetku povem, da imate za svojo bolezen priprošnjika v nebesih. Celo več jih je. Velikokrat se omenja sv. Dimpna (goduje 30. maja). Pri nas je povsem neznana svetnica, a na spletu boste našli tudi nekaj molitev k njej. Molitve so v angleščini. Drugi zavetniki so še: Benedikt Labre, 16. aprila; Marjeta Kortonska, 22. februarja; Amator (škof v Auxerru), 1. maj. Prav tako je zavetnik nadangel Rafael, 29. septembra, saj v litanijah svetih angelov molimo k sv. Rafaelu: Pomočnik v velikih stiskah, Angel bolečine in ozdravljenja, Zaščitnik zdravnikov in potujočih ... Sami se boste odločili, kateremu svetniku se boste priporočali.

Prizadene vas, ko nekateri duševno bolezen ali depresijo enačijo z grehom malodušja. Res je, ni prav, če to enačimo. Eno je greh, za katerega se sami odločimo, drugo je bolezen, ki si je ne želimo. In tudi duševne bolezni so bolezni, ne pa greh. Prebral sem, da je med duševnimi boleznimi najpogostejša depresija, torej se z njo sooča veliko ljudi. To tudi vi v pismu potrjujete.

Duševno bolezen lahko primerjamo telesni bolezni. Vsak bolnik si želi ozdraviti. V ta namen tudi moli, a niso vsi uslišani, kakor bi želeli. Nekaterim se zdravje povrne, drugim pa ne. Podobno je tudi z duševno boleznijo. Bolnik lahko moli k Bogu in je uslišan, lahko pa ni. Težava je v tem, da so pri depresiji znaki bolezni enaki malodušju. A pri bolniku je vzrok za malodušje bolezen, ki pa ni greh. Zaradi enakih znakov nikakor ne gre enačiti duševne bolezni, konkretno depresije, z grehom. V greh ljudje privolimo, bolezen pa nas doleti. Vsak občutek krivde, ki bi ga imeli zaradi malodušja, porojenega iz depresije, je zato odveč.

Kakor je res, da vsi bolniki, ki molijo, niso uslišani, kakor bi sami hoteli, ostaja pa tudi dejstvo, da vsem bolnikom stoji ob strani Bog, ki jim pomaga nositi križ bolezni, ki gotovo ni lahek. Najbrž poznamo zgodbo bolnika, ki je poromal v Lurd s prošnjo, da bi ozdravel. Žal se je vrnil domov bolan kakor prej in ljudje so menili, da je pač poromal zastonj, ker ni bil uslišan. On pa jim je zagotavljal, da res ni ozdravel, je pa v Lurdu dobil moč, da zmore prenašati bolezen. Naj bo to tudi za vas spodbuda, da vam Kristus, ki je sam trpel, stoji ob strani v vašem trpljenju. Priporočajte se mu in "vso svojo skrb preložite nanj" (1 Pt 5,7), ki je dober in usmiljen. Zaupajte v njegovo pomoč pri prenašanju križa. Sami to tudi priznavate, saj pravite, da vam zelo pomagata bolniško maziljenje in spoved.

Prav v času, ko sem pisal odgovor na vaše pismo, sem na enem od katoliških spletnih portalov našel nekaj misli depresivne bolnice. Med drugim je napisala, da je trditev, da pravi verniki ne trpijo za to boleznijo, navadna laž. Pravi, da nam Kristus ni obljubil življenja brez bolečin, bolezni in težav, toda obljubil nam je Tolažnika. Nato nadaljuje: »Ko se spomnim svojih najtežjih trenutkov, ko sem se bojevala z depresijo, sem zagledala ob sebi Jezusa. Spomnim se, kako sem neke noči jokala. Tisti občutek, kakor da si povsem sam. V tistem trenutku pa me je preplavila božja navzočnost – takrat ko sem jo najbolj potrebovala. Depresija nima nobene zveze s pomanjkanjem vere. Zame je bila katalizator za še globljo vero. Kati bili so dnevi, tisti najtežji trenutki, ko je bila vera edino, kar sem imela.«

Na začetku sem že omenil, kdo so lahko vaši 'sopotniki na trnjevi poti'. Bi pa tu dodal še eno svetnico – blaženo Mater Terezijo iz Kalkute. Ta velika dobrotnica človeštva je namreč dolga leta preživela v 'notranji temi'. Iz njenih pisem vidimo, kako je bila preizkušana, ko jo je navdajal občutek, da je Bog daleč od nje. Šla je skozi 'temno noč' božje odsotnosti. Res je, da ni šlo za duševno bolezen, ampak pojav, ki je pri svetnikih dokaj znan, da morajo skozi temno noč odsotnosti Boga. A je vztrajala! Podobno so doživljali tudi nekateri drugi svetniki. In sedaj se lahko vprašamo, če je ona v življenju tako vztrajala na poti za Bogom in celo druge vodila k njemu, kako ne bi stala ob strani tudi vam, če se ji boste priporočali? Še več. V času svojega zemeljskega življenja je imela svoje srce vedno odprto za kakršnokoli stisko ljudi. Zakaj bi sedaj, ko je pri Bogu, bila gluha za vašo stisko in stiske drugih ljudi. Torej se lahko tudi njej priporočate, da vam pomaga nositi križ vaše bolezni. Ko sem že napisal te vrstice, sem srečal dve misijonarki ljubezni, sestri iz reda, ki ga je ustanovila Mati Terezija. Povedali sta mi, da imajo pričevanje neke gospe, ki se je v depresiji v molitvi zatekla k blaženi Tereziji iz Kalkute in stanje se ji je precej izboljšalo!

Božo Rustja

Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.