Zgrabili so torej Jezusa in ga odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven
in se bridko zjokal. (Lk 22,54-62)

Presune me Petrov jok. Ne zato, ker je bil nek moški (!) sposoben jokati, temveč predvsem zato, ker je čudežno videti nekoga jokati, ker mu je za nekaj žal. Veliko ponižnosti je treba za to, veliko zavedanja svoje realnosti, nič narejenega in nič pretiranega, veliko občutljivosti, do sebe in do drugih ljudi.
Postali smo namreč izredno neobčutljivi, tak je pač naš svet in naša samoobrambna reakcija nanj, v njem je treba biti močan in neranljiv, zmagovalec, nezmotljivi, neuničljivi, brezmadežni, da bi lahko v njem uspeli, da bi lahko v njem naredili vtis, da bi nas drugi hvalili, da bi bili trdni kakor skala, da nas v zasledovanju ciljev ne bi nič premotilo. Svet pač ne nagrajuje občutljivih ljudi, ki so sposobni videti, da je kaj narobe, ne, barabe nagrajuje, tiste, ki so sposobni biti dovolj agresivni, do sebe in do drugih ljudi, da jim nič ne pride do živega, niti zavest, da so tako zelo močno grešili. Koliko je namreč med nami ljudi, ki mislijo, da niso naredili ničesar narobe, in se zato ne zmorejo spopasti z bolečino ob svojem padcu in porazu. In so za vse slabo v njihovem življenju krivi drugi, sošolci, učitelji, družba, mediji, vse se je zarotilo proti njim. Prav mogoče, da je zato danes med nami tako veliko nerazložljivih odhodov iz odnosov; ne razumemo, da je šlo kaj narobe, da smo kaj naredili narobe, saj se je vendar krivica zgodila samo nam … drugih pa pri tem nismo začutili …
Biti ranljiv, to pa je tisto težko pri tem, kar pomeni biti človek. In vendar se vstali Jezus svojim učencem ne da prepoznati drugače kot prav po ranah … po človeku, ki je ranjen in vzbuja jok, kesanje, obžalovanje, tako se prikaže Bog v našem življenju, po nekom, ki vzbuja solze in nežno ganjenost … Po solzah, ki so ogledalo človeka, o njegovi nepopolnosti govorijo, o tem, da je dobro in prav biti človek, da nam ni treba biti nič drugega, da smo lahko samo mi, ki smo sposobni napak in grozodejstev in hkrati tako velike stvari, kot je obžalovanje.
Jok je vedno jok kesanja in jok upanja. Ker vsak jok odpira rane, a jih tudi umiva. Ko jočemo, se bolj zavedamo svojih šibkosti, in prav to omogoča, da kot šibki in pomoči potrebni ljudje naredimo prostor drugemu človeku. Zato vsak jok na zemljo prinese mavrico po nevihti, obljubo, da se začenja nekaj novega, svetlega, človeško mehkega. Nekaj polnega ljubezni, nekaj polnega Boga

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023),73.

Čeprav sta stanovala v istem nadstropju študentskega doma, sta se opazila šele pri študentskih mašah pri frančiškanih. Najprej nekaj prijaznih pozdravov in besed, za njimi še par nežnih pogledov, ki so se spremenili v skrita opazovanja, nato pa že kar težko pričakovana skupna pot nazaj v naselje. Še sama nista vedela, kdaj je preskočila tista prva iskrica, po kateri sta vedno pogosteje mislila drug na drugega. Majo in Milana je objel občutek, da se je svet okoli njiju začel spreminjati in postajati vse lepši ter dobivati čisto nov smisel. Ure in ure sta se pogovarjala. O vsakdanjih rečeh in nato o skrivnostih, za katere sta vedela samo onadva. In začela sta še bolj zavzeto študirati, da bi čim prej dosegla zastavljene cilje.
Milan si je proti koncu študija našel začasno zaposlitev, ki se je kmalu spremenila v redno, da se je Maja začela bati, da ne bo nikoli dokončal faksa. Ko je diplomirala, je začela pisati in pošiljati prošnje za zaposlitev na vse konce in kraje, ki pa so ostale večinoma brez odgovora. Na eno od njih je že skoraj pozabila, ko jo je presenetilo povabilo na pogovor. Čez nekaj dni je ponosno sporočila Milanu, da sedaj samo še njemu manjka diploma in naj jo končno spravi skupaj. In jo je. Tudi zato, da je rešil svoj ugled pred Majo.
Sedaj ko je z njiju odpadlo toliko skrbi, sta šele prav začutila, da sta namenjena drug drugemu in si vedno bolj želela ustvariti svoj, čeprav tudi zelo skromen kotiček. Nikoli si nista mogla predstavljati, da bo to postavljalo pred njiju toliko problemov in ovir. In zelo težko bi jih premagala, če ne bi imela tako razumevajočih staršev, ki so jima priskočili na pomoč. »Kaj bi brez njih?« sta se pogosto spraševala. Ko sta se prvič usedla za svojo mizo, sicer kupljeno na kredit, sta se z vsem srcem zahvalila Bogu, da sta se našla in se imata rada, da sta, tudi s pomočjo staršev, prebrodila toliko težav in zapletov in da imata na svoji mizi kruh, ki sta si ga sama zaslužila. Miza je, tako kot včasih doma, postala del njunega življenja. Postala je domači oltar, na katerega sta polagala svoje prošnje in zahvale, drobna upanja in stiske, in se ob njej v mislih srečevala z vsemi, ki jih imata rada.
Miza je z leti postala premajhna, saj jih je v nekaj letih za njo sedelo že šest. Ne samo sedelo in jedlo, ampak se pred vsakim obrokom tudi zahvalilo za hrano, ki jih je čakala, in za vse drobne malenkosti, ki so jim bil naklonjene preko dneva. Komaj je kateri od otrok znal dobro čebljati, je že lahko molil naprej. Toliko preprostih in iskrenih misli je bilo izrečenih, da sta se jim Maja in Milan pogosto čudila. Le redkokdaj se je tako mudilo, da se ne bi vsaj na kratko v molitvi srečali z dobrim Bogom, ki jim je omogočil vse te dobrote. »Dobremu Bogu se moramo zahvaliti za jedi, ki nam jih v svoji dobroti poklanja,« sta jim pogosto govorila. »Še kokoši se zahvalijo za vsak požirek vode.« Res so začeli otroci opazovati kokoši, ki so se brezskrbno sprehajale po dvorišču. Vsakič ko so pomočile kljun v vodo, da bi se odžejale, so visoko stegnile vrat in nekajkrat podrobile s kljunom, kot da hočejo nekaj reči. “Morda Bogu hvala” so premišljevali otroci.
Z leti, ko je šolanje otroke drugega za drugim odpeljalo od doma in so prihajali domov le ob koncih tedna, so postajala kosila za domačo mizo najpomembnejši del dneva. Takrat so začeli prihajati na dan vsakdanji dogodki in trenutki, ki bi se marsikomu zdeli celo nepomembni, oni pa so jih z vso pozornostjo poslušali ter o njih zavzeto modrovali. Vsaj nekaj let je bilo tako. Bolj ko so otroci odraščali, vedno redkeje so se vračali domov in besede so bile pogosto izrečene v naglici in tudi napol slišane. Da se jim je nabralo veliko opravkov in obveznosti, so pogosto razlagali in potarnali, da vedno težje najdejo čas za obiske doma.
***
Ob koncu enega od kosil jima je najstarejša Tina povedala, da se bo naslednjo soboto pri njih na kratko oglasil tudi Borut.
»Zelo lepo,« je pohitel Milan, »se bomo vsaj spoznali.«
»Naj pride tako,« je predlagala Maja, »da bomo skupaj pri kosilu.«
Tina se je nekaj časa obotavljala. »Zakaj pa ravno pri kosilu?«
»Najlepše in najlažje se srečaš pri hrani,« je menil Milan.
»Pri Borutu doma niso verni in ne molijo,« je rekla po kratkem premisleku.
Nastala je mučna tišina. Tina je hotela še nekaj reči, pa ni našla pravih besed. Le nekaj je dejala sama sebi in odšla v svojo sobo.
Zvečer Milan in Maja nista prižgala televizije. Dolgo sta sedela brez besed in mlela vsak svoje misli.
»Kaj pa če bi se pred jedjo samo pokrižali?« je končno prekinil molk Milan.
Maja se je nelagodno presedla.«Tudi sama sem tako premišljevala,« je zamišljeno rekla. »Že cel dan se pogovarjam sama s seboj in z Bogom. Nikoli si nisem mislila, da si bom kdaj postavljala takšna vprašanja. In da je odločitev lahko tako težka.«
Milan je že hotel nekaj reč, pa ga je Maja prehitela. »Vendar ... imamo svoje prepričanje, svoje navade, svoje želje in upanje, česar ne moremo kar tako ovreči. Tega si ne bi mogla odpustiti,« je še dodala.
»In če bi se Borut zaradi tega začel oddaljevati od Tine?« je zaskrbelo Milana.
»Potem je nima dovolj rad in je bolje, da se razideta preje kot kasneje,« je bila odločnost v Majinem glasu.
Zopet sta dolgo molčala.
»Dobro, da te imam,« je dejal Milan in poiskal Majino roko.
Ko so prišli v nedeljo od maše, jih je Borut že čakal. Vse je presenetil s svojo sproščenostjo. Mislili so, da bo govoril samo o svojem študiju in delu, pa se je v pogovoru bolj zadrževal pri svojih domačih in seveda pri načrtih, ki jih imata s Tino.
Opoldne so sedli k mizi. Da ne bo kosilo nič posebnega, je dejala Maja, ampak takšno kot običajno ob nedeljah: juha, pražen krompir in domače meso, ki jim ga priskrbi sosed. Borut je že prijel za žlico, ko je oče samoumevno dejal: »Pri nas pred jedjo molimo, da se umirimo in se zahvalimo vsem za pripravljene dobrote.« Pokrižal se je in začel moliti. Borut je držal roke v naročju in se s pogledom srečal s Tino, ki se mu je spodbudno nasmehnila. Ko so se po molitvi spet pokrižali, so si zaželeli dober tek. Že po kratki zadregi je pogovor sproščeno stekel.
***
Zbrali so se za veliko domačo mizo. Stara je že zdavnaj postala premajhna. Na mizo so položili malo novokrščenko Nado, Tininega in Borutovega tretjega otroka. Nada je, kot da se zaveda slovesnosti trenutka, zakrilila z drobnima ročicama in odločno začebljala, da so se ji vsi navzoči sproščeno nasmejali.
»Le kaj premišljuje takšen majhen otrok?« se je glasno vprašal Borut. Pa je ostalo nenavadno vprašanje brez odgovora.
»Preden začnemo skupen obed, je prav, da jo vidva še enkrat pokrižata,« je dejala Tina, vzela Nado z mize in jo položila Maji v naročje.
Maja in Milan sta jo glasno pokrižala. Ko jo je pokrižala Maja, se ji je roka nekoliko zatresla. »Pokrižati vnukinjo in novokrščenko je posebna milost in dar,« je dejala, jo močno stisnila k sebi, nato pa položila nazaj na mizo.
Nada se je še enkrat, tokrat glasneje, oglasila. Da je to verjetno njen odgovor na njegovo vprašanje, je dejal Borut, in jo vzel k sebi v naročje, da so lahko pripravili mizo za slovesno kosilo. Za kosilo, v katerem je bilo ob tem domačem oltarju izrečenih kar nekaj prošenj in zahval.
Za kosilo, ki ga lahko tudi ne bi bilo.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan,  Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Kaj je to družbeni nauk Cerkve? Spet eno novo cerkveno sporočilo? Kako naj se sploh znajdem v cerkvenih dokumentih? Raje kot da bi se poglabljal vanje, jih odmislim – saj ne vem, kaj naj z njimi sploh počnem ...

Družbeni nauk Cerkve ni nič novega, nova pa je knjiga, ki družbeni nauk Cerkve predstavlja mladim. To je DOCAT, nekateri mu rečejo kar modri YOUCAT, ki oktobra prihaja na knjižne police Ognjišča. Prinaša navodila, kako živeti krščanstvo pri tebi doma, v šoli, pa tudi v naravi, na internetu, v politiki in gospodarstvu. Skratka povsod. To niso zatežena navodila, nasprotno, so zanimiva, opremljena z norimi citati in zabavnimi ilustracijami. Se še vedno sprašuješ, zakaj bi potreboval navodila za uporabo vere?
Kupil si nov strojček za pripravo sladoleda. Če slediš navodilom za uporabo, je precej verjetno, da boš kmalu lizal svoj sladoled. Če si ne vzamemo časa za branje navodil, že pri preprostih stvareh obstanemo na mestu. V verskem življenju, ki je zelo kompleksno (če že ne zakomplicirano), še toliko bolj potrebujemo (pozitivna!) navodila, da smo srečni kristjani. Pri verouku dobimo zelo malo prakse – zato je fino, da svoje krščanstvo gradimo na izkušnjah (= zapustimo svoj kavč in vero živimo).

NAREJENO ZA MLADE
Mladim je težko raziskovati stare stvari (kot so cerkveni dokumenti), brskati po nečem že ustaljenem ... Navajeni smo novosti, vedno iščemo drugačno. Knjige iz zbirke YOUCAT odgovarjajo na potrebo mladega po nečem novem, drugačnem – po nečem, kar je del sodobnega sveta. Hkrati pa prinašajo staro, temeljno znanje, ki ga vsak kristjan nujno potrebuje, da lahko živi aktivno. To-do v angleščini pomeni narediti, storiti – od tu tudi ime za DOCAT. Rumeni YOUCAT – katekizem je osnova, modri DOCAT je akcija. »Je nekakšno navodilo za uporabo, ki nam pomaga s pomočjo evangelija spreminjati najprej sebe, nato svoje bližnje okolje in na koncu celoten svet. Kajti z močjo evangelija moremo zares spremeniti svet ... Spustite se v gibanje. Če boste mnogi skupaj delali, potem bo na svetu bolje in ljudje bodo čutili, da po vas deluje Božji Duh. In morda boste potem vi kot bakle, ki bodo tem ljudem osvetlile pot k Bogu,« v DOCAT-u zapiše papež Frančišek, ki kristjane vedno znova vabi, da si aktivno prizadevajo za drugačen, pravičnejši svet: »Kristjan, ki v teh časih ni revolucionar, ni kristjan.«

DEJAVEN ČLOVEK SE VEDNO VPRAŠA: ZAKAJ?
Vero je nemogoče živeti brez hrepenenja po odgovorih. Ker pa je odgovore treba poiskati, prebirati cerkvene dokumente, razmišljati, povezovati ... marsikdaj pristanemo na kavču, v svoji coni udobja. Če že sediš na kavču, potem vzemi v roke DOCAT, ki ti bo pomagal, da kavč kar se da hitro zapustiš in prevetriš svoje krščanstvo.
Tudi DOCAT deluje po sistemu vprašanje – odgovor (skupaj odgovori na kar 328 vprašanj). Najprej moramo razumeti, zakaj smo sploh tu, zakaj je Bog ustvaril svet in kaj ima ljubezen s tem. Zakaj potrebujemo civilizacijo ljubezni in kako lahko z ljubeznijo spremenimo svet.

Kar se je sprva zdelo izgubljeno v megli, v praksi izgubi vso svojo neoprijemljivost na naslednjih področjih:

DRUŽINA
Zakaj je družina osnovna (zarodna) celica družbe, katere naloge opravlja družina za družbo, zakaj je družina izpostavljena posebnim ogroženostim (ne samo danes) in zakaj jo je treba posebej ščititi?

POKLIC IN POKLICANOST: ČLOVEKOVO DELO
Zakaj delo ni prekletstvo, ampak izraz človekove samouresničitve? Zakaj nas delo naredi za Božje sodelavce? Zakaj je delo za človeka in ne človek za delo?

BLAGINJA IN PRAVIČNOST ZA VSE: GOSPODARSTVO
Zakaj ima gospodarstvo svoje lastne zakone? Zakaj je gospodarsko ravnanje samo takrat človeško pravično, ko imajo vsi udeleženci nekaj od njega? Zakaj ima trg tudi meje in kako lahko reagiramo na globalizacijo?

OBLAST (MOČ) IN MORALA: POLITIČNA SKUPNOST
Zakaj politika potrebuje utemeljitve, legitimnost in etične okvirne pogoje, da bi bila človeku prijazna in koristna? Zakaj se kristjani morajo vpletati v politiko? Zakaj se kristjani zavzemajo za svobodo vseh in za pravičnost do vseh? In zakaj imajo pri tem velik interes biti dobri državljani?

EN SVET – ENO ČLOVEŠTVO: MEDNARODNA SKUPNOST
Zakaj morajo kristjani reagirati na radikalno spreminjajoč se svet z novimi sredstvi? Zakaj ima Cerkev posebno odločitev za uboge ter kako naj organizira solidarnost in globalno sodelovanje?

STVARSTVO VAROVATI: OKOLJE
Zakaj imajo kristjani poseben odnos do narave in okolja? Zakaj moramo zdaj nekaj narediti za ohranitev stvarstva in težiti k trajnostnemu ravnanju z zemeljskimi viri?

ŽIVLJENJE V SVOBODI IN NENASILJU: MIR
Zakaj potrebujemo Boga, da pridemo do trajnega in temeljnega miru? Zakaj mora biti Cerkev ustanoviteljica miru in kaj lahko doprinese k pomirjanju konfliktov? Zakaj radikalni pacifizem (mirovništvo) konfliktov ne rešuje in kdaj se sme odločiti za zadnje sredstvo vojne?

ZA KONEC PA ŠE TEMA OSEBNO IN DRUŽBENO ANGAŽIRANJE: LJUBITI
Zakaj se morajo kristjani angažirati in kje je njihovo angažiranje zaželeno: v Cerkvi, v družbi, v socialnih stiskah in družbenih sporih, v strankah in združenjih? Zakaj lahko kristjani svojim sodobnikom ponudijo stvari, ki jim jih nihče drug ne more dati?

K zgornjim temam so dodane še dopolnitve: Kaj je revščina? Globalne javne dobrine/Dobrine svetovne skupnosti. Novi mediji. Svoboda raziskovanja in njegova možna zloraba.
Vsako poglavje se zaključi z izborom pomembnih navedkov iz cerkvenih dokumentov, ki v očeh (mladega) človeka po predelanem celotnem poglavju zaokrožijo celoto. DOCAT-ov koncept vsakega poglavja gre torej iz prakse k dokumentom. Narobe svet? Sploh ne. Mladi danes namreč funkcioniramo točno tako – ogromno energije vložimo v to, kar vidimo, pomembno je doživetje: ali mi je všeč, je dovolj kul, da delim med prijatelje? Šele nato raziščemo ozadje.

KAKO JE NASTAL DRUŽBENI NAUK CERKVE?
Nihče ne more poslušati evangelija, ne da bi bil družbeno izzvan. Z družbenim naukom so mišljene tiste izjave o družbenih vprašanjih, ki jih cerkveno učiteljstvo izraža že od časa okrožnice Rerum novarum papeža Leona XIII. naprej. Z industrializacijo v 19. stoletju se je pojavilo povsem novo socialno vprašanje. Večina človeštva ni bila nikoli več zaposlena v poljedelstvu, marveč v industriji. Takrat ni bilo nobene zaščite pri delu, ne zdravstvenega zavarovanja, ne pravice do dopusta, pogosto pa je obstajalo tudi delo otrok. Nastali so sindikati, da so se zavzemali za pravice delavcev. Papežu Leonu XIII. je bilo jasno, da mora reagirati z izrednimi ukrepi. V svoji okrožnici Rerum novarum je zarisal obrise pravičnega družbenega reda. Od takrat so papeži vedno znova reagirali na znamenja časa in v tradiciji Rerum novarum odgovarjali na posebej pereča družbena vprašanja. Izjave, ki so v teku časa nastajale, imenujemo družbeni nauk. Poleg stališč vesoljne Cerkve, torej učenj papežev, koncilov ali rimske kurije, sodijo k družbenemu nauku Cerkve tudi področna stališča, npr. besede o družbenem nauku kakšne škofovske konference.

To, čemur se vedno znova čudim, je: na svetu je več kot 30 milijonov zakonov, izpeljanih iz desetih zapovedi. (Albert Schweitzer (1875–1965), misijonar zdravnik in Nobelov nagrajenec za mir)

M. Pezdir Kofol, Veroučne strani: Youcat, v: Ognjišče 12 (2017), 86-87.

S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, iz katerih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno Božje usmiljenje do grešnikov. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost.

ZAVETNIK
Sv. Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, slikarjev na steklo, notarjev, umetnikov, kiparjev, krščanske umetnosti, zlatarjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev; živine, vremena …

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 224-225

Evangelistu Luku so na slovenskih tleh posvečene tri p. c. v Sp. Praprečah (Brdo) in v Grčarevcu (Planina pri Rakeku) v LJ nadškofiji in v Tremerjah (Celje - Sv. Cecilija) v CE škofiji.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115
 

Neki starejši mož je že nekaj časa slabo slišal. Šel je k zdravniku in ta mu je predpisal slušni aparat, s katerim je spet dobro slišal. Čez nekaj mesecev je spet šel k zdravniku. Ta ga je vprašal: »Najbrž je vaša družina srečna, odkar spet dobro slišite.« Mož je odgovoril: »Saj jim še nisem povedal, da imam slušni aparat. Zaenkrat samo poslušam. Sem pa že dvakrat spremenil svojo oporoko.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 96.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Dvajset let po slovesni zaobljubi, ko sem se s svetim strahom in čutom odgovornosti odločil, da vzamem tebe, prelepo dekle, za ženo, da ti bom v oporo in pomoč, čutim potrebo, da zapišem nekaj razmišljanj o krščanskem zakonu. Prav tako kot človek, je tudi zakonska zveza Božja mojstrovina. Sreča življenja zakoncev in družine je kot zavarovalna polica brez jamstva. To polico si piše vsak sam. Zveza med možem in ženo je zame splet odnosov, povezano z odpovedjo in premagovanjem, kar samo po sebi ni osrečujoče, je pa pot do sreče. To je šola za vzgojo srca, šola medsebojnega spoštovanja in tudi priložnost za razvoj darov in sposobnosti partnerjev, ki bi jih kot posamezniki morda ne razvili.
Zakon je kot zakrament dar milosti, ki zakonca krepi za izpolnjevanje vsakdanjih dolžnosti, zlasti vzgoje otrok. Zunanja privlačnost in skladnost v nazorih sta pomembni, toda brez vere in zaupanja v Božjo pomoč ljubezen izgublja moč in odnos se izprazni. Tudi čustvena navezanost skladnost interesov ne zadoščata za trajno zvezo med zakoncema. Tudi spoštovanje in upoštevanje različnosti ne zagotavlja sreče. Samo milost vere povzdigne zvezo med možem in že v zakrament.
Zavedam se, da bi brez nje, ki je ob meni in z menoj že dvajset let, moje življenje povsem drugačno. In tudi manj srečno. Vedno bolj čutim, da je to, kar uživam, nezasluženi dar. Zato moram biti in tudi sem hvaležen Bogu in nebeški Materi za svojo ženo in za svoje tri otroke, kakor tudi za vse, kar sem ob njih doživel. Hvaležnost čutim tudi za preizkušnje, odpovedi in žrtve, ne samo za srečo in veselje, ki sem ju bil deležen v obilju. Zato lahko zapišem besedi srečen in zadovoljen.
Čutim potrebo, da vam zaupam tri “skrivnosti” srečnega zakona.
1. Čistost in zdržnost pred poroko naj bo porok zvestobe, iskrenega zaupanja in popolne predanosti partnerju. Svobodne ljubezni ni! Ljubezen je medsebojno darovanje svobodnih osebnosti.
2. Odkrit pogovor med možem in ženo, iskanje soglasja v zadevah, glede katerih se razhajata. Sprotno izglajevanje sporov in zamer. Sklenitev miru pred nočnim počitkom ali slovesom.
3. Molitev, zaupanje v Božje varstvo. Vzgoja otrok ne zase in v svoje veselje, ampak za samostojnost. Življenje, ki si ga tudi sam prejel od Boga po svojih starših, posreduješ svojim otrokom.
Približuje se nama jesen življenja. Ni me strah kot pred leti, kajti v teh dvajsetih letih skupnega življenja sva se naučila brati misli drug drugega ter si znova in znova podarjati drobne pozornosti in presenečenja. Zato ob tej obletnici nimam ne darila ne spominka, ampak samo besede, ki prihajajo iz srca: besede hvaležnosti, ki si mi jih ti, žena in mati najinih otrok, izvabljala od prvega srečanja in vsa ta leta. Hvaležen sem tudi sinovom, ki cenijo najino prizadevanje, da bi jih vzgojila v dobre ljudi in pokončne kristjane.
Toni

Vašemu pismu, dragi Toni, ni kaj dodati, saj ne zastavljate vprašanj, ampak opisujete svoje izkušnje ob zakonskem jubileju. Upam, da bo vaše razmišljanje za marsikoga navdih. Všeč mi je bil vaš poudarek, da zakon zakrament, po katerem vstopa Bog v življenje moža in žene ter blagoslavlja njuno skupno pot. Sami pravite, da bi bilo brez tega zakramenta skupno življenje osiromašeno. Morda to danes premalo poudarjamo. Govorimo o pomenu psihologije in razčlenjujemo odnose v zakonu s pomočjo raznih psiholoških metod – kar ni nič narobe, – pozabljamo pa na pomen zakramenta zakona. Številni mladi se ne odločajo več zanj. Morda tudi zato, ker je premalo pričevalcev o lepoti skupnega življenja v moči zakramenta svetega zakona.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str 36.

Spomin mi seže daleč nazaj, v sedemdeseta leta. Vpisala sem se na tečaj nemščine v ustanovi, kjer sem bila zaposlena kot pisarniška delavka. Skupina tečajnikov je bila majhna, dvanajst odraslih ljudi. Pri enaindvajsetih letih sem bila najmlajša. Nekoč smo se na tečaju pogovarjali o družini, seveda v nemščini. Na vprašanje profesorice, koliko otrok bi rada imela, sem brez pomišljanja odgovorila: »Viele!« (Veliko)
»Wie viele?« (Koliko) je vztrajala profesorica. – »Funf!« (Pet) je bil moj odgovor.
In res se je potem pod mojim srcem začelo življenje petih otrok. Takrat so se v učilnici oglasili vzkliki: »Zu viel! So viele« (Preveč, toliko!). Meni pa se število ni zdelo previsoko, saj sem bila v naši družini peti, najmlajši otrok. Lepo smo se razumeli, se radi imeli in si med seboj pomagali.
Na njihovo začudenje sem dodala: »Lahko pa tudi več!«
Prišel je čas, ko sem srečala pravega fanta in se poročila. Napovedal se je otrok, ki sva se ga razveselila in vsa srečna pričakovala njegov prihod. Še danes, po več desetletjih, me zaboli srce, ko se spomnim, da tako pričakovani otrok ob prihodu na svet ni zajokal – rodil se je mrtev.
Naslednja nosečnost se je srečno končala. Rodila sem zdravega otroka, sina. Ko sem zaslišala njegov jok, sem se zahvalila Bogu in po licih so mi tekle solze sreče. Tretja nosečnost se je prehitro končala, ko smo novo življenje v družini pričakovali četrtič, nas je osrečila težko pričakovana hčerka. S potokom besed in solz, ki so kar vrele iz mene, sem se zahvaljevala Bogu.
Ko je hčerka začela hoditi v šolo, sem pod srcem nosila petega otroka. Že ponoči pred prvim šolskim dnem sem začutila bolečine v križu. Zjutraj sem govorila z mamo in ji povedala, da malo krvavim. Kot že malo prej sestra v ambulanti, mi je tudi mama rekla, naj počivam, morda se bo umirilo.
Moja srčna bolečina in strah sta bila velika. »Spet bom izgubila otroka.« Tudi moža je skrbelo in je prišel domov veliko pred koncem delovnega časa. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer sem ostala nekaj dni. In že tretjič sem se vrnila domov brez otroka …
Šele po mnogih letih sem spoznala, da moram na razočaranja v življenju odgovoriti z zaupanjem v Božjo previdnost.

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 75.

Velikokrat razmišljam, kako je Jezus rekel: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči« (Mr10,9). Ni zadeve in dogodka, pa naj bo še tako hud in ponižujoč, da bi Bog ne pomagal. Ni mogoče, če se človek zateče k Bogu, da Bog ne bi pomagal in rešil zapletenega stanja. Ponavljam: ni mogoče, da bi Jezus ne pomagal, rešil in posegel v zakonsko življenje, imam pa občutek, da ljudje ne zaupajo več v moč evangelija, v moč Jezusovih besed. Čigave besede pa so odrešilne, zdravilne in osvobajajoče, če ne Jezusove? Kako je potem mogoče, da nekateri v to ne verujejo in je čedalje več razbitih družin. Kako bomo oznanjevali evangelij – Božjo besedo, če ne verjamemo v njeno moč?
Anica

Brez dvoma drži, kar pišete. Imamo premalo vere. Premalo zaupamo v Boga in njegovo pomoč. Predvsem pa imamo prešibko vero, saj bolj kot količino vere, Jezus poudarja močno, “intenzivno” vero: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno, bi rekli tej murvi; ‚Izruj se s koreninami vred in se presadi v moje,‘ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6).
Morda bodo te besede komu v tolažbo, saj meni, da ima majhno vero. Tudi apostoli so menili, da imajo premalo vere, zato so prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero. Odgovoril jim je, da je tudi vera, majhna kot gorčično zrno, zadostna, da se prek nje izrazi Božja moč. Kako lahko z majhno vero dosežemo veliko, nam govori evangeljski odlomek o očetu, ki je k Jezusu pripeljal svojega obsednega sina in prosil, naj mu pomaga. Jezus ga je poučil: »Tistemu, ki veruje, je vse mogoče«, oče pa je izrekel pomenljive besede: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,21-26). In Jezus je dečka rešil obsedenosti. Ključ rešitve je bila očetova majhna vera – majhna kot gorčično seme. Oče ni imel velike vere, a Jezus je mogel “delati” po njej in “uporabiti” tudi njegovo majhno vero.
Iz povedanega lahko sklepamo, kaj bi bilo, če bi imeli večje zaupanje, večjo vero, ko Jezus obljublja, da nas bo uslišal, če se z vero “gorčičnega zrna” obračamo k njemu. Včasih imam občutek, da se sploh ne obračamo več k Bogu. To mi je potrdila tudi preprosta ženica, ki je ob letošnji suši dejala: »Tako jamramo, da je suša, toda koliko pa smo prosili Boga, da bi je nas obvaroval? Smo bili pri procesiji svetega Rešnjega Telesa, ko prosimo za zdravo vreme in dobro letino? Pri procesijah ali pri molitvah v prošnjih dneh?« Res, kakor da ne zaupamo v Jezusovo besedo in nimamo vere. Niti za “gorčično seme” ne. O zaupanju v Boga lepo govori zgodba o romarjih, ki so se odpravili na božjo pot in prosili za dež. Ko so prišli v božjepotno cerkev, jih je duhovnik okaral: »Nimate vere!« Začudeni romarji so se spogledali. Duhovnik je ponovil: »Nimate vere! Kje imate dežnike?«
Vi v pismu nakazujete še en problem. Če sem jaz omenil problem dežja in vremena, vi omenjate osebne, zakonske in družinske zadeve. Tudi glede tega si ne upamo prositi Boga. Kakor da je Bog nemočen, celo mrtev in kakor da je mrtva tudi njegova beseda. Ne zanašamo se več nanjo: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči,« (Mt 19,6) pravi Jezus v evangeliju in te besede duhovnik ponovi pri poročnem obredu. In na mestu je vaše vprašanje, če še verujemo vanje? Ali verujejo tisti, ki se ne poročijo v cerkvi oziroma se sploh ne poročijo? Ali verujejo vanje tisti, ki trdijo, da bodo skupaj, dokler bo pač “šlo”? Ko ne bo več “šlo”, bodo šli narazen. Kaže, da v tem primeru res velja, da smo izgubili še tako majhno vero v moč Jezusovih besed, saj jih premalo upoštevamo.
Bog se nikomur ne vsiljuje. Če ga nočejo ljudje poklicati v svoj zakon, se sam tja ne bo vsiljeval. Bog bi rad naklanjal svoj blagoslov mladim zakoncem, a ga zanj mnogi ne prosijo več.
Vendar pa tudi “golo zaupanje” v Božjo besedo ni dovolj. Svoje zaupanje v Božjo besedo moramo potrditi s svojim življenjem. Napačno bi ravnali, če bi klicali Boga na pomoč, sami pa ne bi opravili svoje dolžnosti. Bog nam pomaga, a tudi mi moramo opraviti svojo dolžnost. Tudi zakonca, ki se poročita v cerkvi in kličeta Božji blagoslov na skupno življenje, se morata truditi za graditev medsebojnega odnosa, spoštovati drug drugega, v ljubezni drug drugemu pomagati, gledati na potrebe drugega …
Potrebno je oboje: vztrajna in zaupna molitev v veri, pa čeprav je ta kakor gorčično zrno, in naše sodelovanje. Čeprav ponižna in iskrena molitev veliko premore, molitev ni čarovnija. To bi bila, če bi molili: »Zgodi se moja volja.« Bistvo krščanske molitve pa je, da v zaupanju v Božjo besedo in njegovo obljubo iskreno prosimo Boga: »Zgodi se tvoja volja«. Te besede so večkrat napisane v Svetem pismu, ponavljamo jih v očenašu (Mt 6,10), izrekel jih je Jezus v težkem trenutku pred trpljenjem (Mt 26,42) in izrekla jih je Marija ob oznanjenju s svojim »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Obenem ko v zaupanju molimo, naj se zgodi Njegova volja, storimo vse, kar moramo in moremo sami storiti.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2022), 36-37.