Moj prvi spomin velike noči hrani podobo moje mame, ki me je lepo oblekla, mi dala v roko enega od kovancev, ki jih je skrbno hranila, da ga je vsak od nas daroval ob tej pobožnosti – molitvi pri božjem grobu. Tiščala sem tisti kovanec kot zaklad, ko smo z mamo in očetom šli v cerkev. Pazila sem, da nisem umazala belih nogavic, da nisem preveč gledala okoli sebe.
Ko smo prišli v cerkev, je najprej pokleknil oče, za njim pa mama in k njej sem se stisnila jaz na koncu dolge vrste, ki se je po kolenih počasi bližala oltarju. Bila sem premajhna, da bi videla križ. Ko smo prišli dovolj blizu, sem pozorno opazovala, kaj naredijo drugi. Prvi je bil na vrsti oče. Bil je videti ganjen. Potem je mama rahlo potisnila mene najprej h križu. Že doma me je poučila o Jezusu, da je moral veliko trpeti in umreti na križu zaradi hudobije ljudi. “Jezus, nikoli ne bom hudobna,” sem mu obljubila. Sklonila sem se k njegovim nogam in ga močno poljubila, vstala in v nabiralnik spustila ves poten kovanec. Prijela sem očeta za roko in šli smo v klop, kjer smo sedeli in molili.
“Koliko ljudi prihaja Bugca kušn't,” sem se čudila, “in kako lepo so se vsi oblekli.” Premajhna sem bila in nisem še znala moliti, zato sem imela veliko časa, da sem gledala okoli sebe.
Od takrat sem vsako leto na veliki petek hodila v cerkev Bugca kušn't. Skoraj vsako leto so mi starši kupili nove čevlje, ker sem stare prerasla. Ko grem zdaj Bugca kušn't, se mi zdi, da mi nekaj manjka: kovanec in novi čevlji. A namesto kovanca dam v nabiralnik večji denar, namesto novih čevljev pa se ‘obujem’ z vero in ljubeznijo in doživljam Jezusovo žrtev s hvaležnostjo zanjo.
Z leti sem spoznala, da je vsak človek tako ali drugače v življenju postavljen v Getsemanski vrt. Trpimo z Gospodom in on trpi z nami kot takrat, ko je za nas krvavi pot potil.
Prišlo je leto, ko sem velikonočne praznike preživljala v bolnišnici. Na veliki petek sem v mislih šla Bugca kušn't in molit. Prosila sem, da bi šel kelih trpljenja mimo mene, dokler se nisem spomnila, da je Jezus v tisti težki uri vdano molil: Oče, naj se zgodi tvoja volja, ne moja.
Prišel je letošnji (2020) post in z njim virus, ki je spravil v grob množice ljudi po vsem svetu. Cerkve so se zaprle, maše in pobožnosti spremljamo po TV.
Danes je veliki petek. Pri obredih velikega petka in pri križevem potu sem bila v Vatikanu. Prevzel me je pogled na križ, ki je ostal nepoškodovan ob požaru cerkve sv. Marcela v Rimu. Ko je kamera približala Križanega, se mi je zdelo, da se njegove prsi dvigajo, da diha. Gledala sem v njegove zaprte oči v pričakovanju, da jih bo zdaj zdaj odprl …
Počastitev križa. Sveti oče je poljubil križ.
“Mi pa ne bomo mogli iti v cerkev Bugca kušn't,” sem se žalostila. Tedaj pa mi je pogled obstal na lepem križu, ki stoji na omari v naši dnevni sobi. Nevidna sila me je dvignila, vzela sem križ z omare in z njim šla do vsakega člana naše družine, da ga poljubi. Tako smo v našem začasnem svetišču šli Bugca kušn't.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 76.

Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.
Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.
»Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
Neža

V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

Veliki petek je. S počasnimi koraki hodim ob reki. Sonce blešči na vodi in pomladni veter nemirno ziblje veje vrbe žalujke. Namenjen sem v cerkev k popoldanski pobožnosti križevega pota.
Tam pod mostom zagledam veliko gručo mladine. Konec pouka je in pred vrati so prazniki. Kakor običajno stojijo in sedijo v gručah s steklenicami alkohola v rokah. Obstanem in jih gledam. Na teh lepih, mladih obrazih je strašna praznina, odtujenost, izgubljenost. Sploh ne vedo, kaj hočejo – brez idealov, brez resnične sreče? Zdaj se jih ne bojim več. Moje usmiljenje je nekakšna vdanost. Božam jih s pogledi – polnimi sočutja in resničnega razumevanja. Ne vedo, kateri dan je danes! Čas odteka v gluho praznino človeške nemoči in bede. In koliko jih je! Nenavadno. Gledajo me in zazdi se mi, da jih je v resnici sram. Bruhajo v kalno vodo reke, ki teče dalje v neskončnost. V obraz me boža veter davnih, sladkih spominov.
Poženem se po ozki ulici proti starodavni cerkvi. Odrinem težka vrata in vstopim. Enaka tišina, a drugačne. Enak prostor sveta, a drugačen. Sveče gorijo z ognjem nekega težkega upanja. Začenja se križev pot – velikega petka. Sklenem roki. Z enkratnim pogledom preštejem ljudi. Kakih dvajset. Niti enega mladega človeka. Spomnim se prizora ob reki. Ki je za nas težki križ nesel! … Kam gre ta rod? Kam odhajamo prazni, odtujeni? Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil!
Slišim, da se za mano počasi odpro cerkvena vrata. Nekdo je vstopil. Ustavi se tik ob meni. Nehote se obrnem in začuden ostrmim. Ob meni stoji mlada srednješolka. Najina pogleda se nekam ponižno srečata in čudovito dotakneta. Mlado dekle. Na hrbtu ima šolsko torbo. Takšna je, kot vsi drugi, njej podobni. Preprosto oblečena, skromna, a neskončno živa in lepa. Moj občutek je nezgrešljiv. Doma je nekje tam daleč iz vasi pod hribi. Stoji ob meni in moli. Ena sama in edina, ki je začutila neustavljivo nujo, da to popoldne pride v cerkev. To je vera njene babice, njene mame, ki jo ima neizmerno rada. Začutila je čudno sveto dolžnost, da izpriča svojo vero v Odrešenika sveta. Začutim potrebo, da bi jo nežno pobožal. Nenadoma je polno tudi moje upanje. Prevzame me lahkotnost in sreča, ki se je ne da opisati. Skozi misli se vrstijo vprašanja in odgovori. Ena od vseh tam pod mostom, ki hočejo pozabiti, da so ljudje! Pokleknem. Ki je padel prvič pod križem … O Gospod, na kako strašni preizkušnji smo! Pomagaj nam.
Nenadoma dekle nemirno pogleda na uro. Vem, mudi se ji na vlak. Svojo dolžnost je opravila. Obrne se in obzirno odide. Tam nekje v domači vasi jo čaka dom, njeni dragi domači. Čakajo jo prazniki Vstajenja – novega, dokončnega Upanja in Ljubezni. Ko bo starejša in bo v tem mestu morda zdravnica, morda profesorica – bo za praznike še vedno hvaležno potovala tja, kjer so ji podarili največji dar človeškega življenja – smisel in človeško dostojanstvo. Tako je podobna meni, srečnežu … Pokleknem. Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil …
Stanislav. Ognjišče (2012) 04, str. 24

Grem po ulici. Tam na križišču pred mestno bolnišnico ga zagledam. Stoji na robu pločnika in vse kaže, da bi rad šel preko ceste na drugo stran. Obstanem presenečen. To je vendar mladi Aljoša. Narkoman že nekaj let. Propadajoč človek, ki se je popolnoma izgubil. Poznam ga od otroštva. Neštete noči ga je mati puščala samega doma in uživala čas, ki se ne vrne nikoli. Ko je nenadoma umrla, je ostal čisto sam. Odrastel je v družbi sebi enakih in postal popoln odvisnik. Bil je lep mladenič.
Stopi korak s pločnika, a se nerodno, preplašeno umakne. Mimo drvijo avtomobili. Naredim korak, dva proti njemu. Saj me sploh ne bo opazil. Mnogokrat me je grobo žalil pred drugimi, a sem pozabil. Mimo hodijo ljudje, kakor da ga ni tam. Mnogi sovražijo te nesrečnike in iščejo izgovore za svojo brezbrižnost. Ne želijo jim pomagati.
Spet obstanem in globoko v meni se oglasi vprašanje o lastni moralni, krščanski odgovornosti. Bom šel hitro mimo njega in pozabil, da sem ga videl? Hudo me je žalil – bom zdaj razglabljal o odpuščanju? Ali nisem tisočkrat slišal tisto lepo misel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste storili – meni!« Približam se mu. Ves se trese. V obraz je bledo siv in sunkovito diha. Hlače ima vse umazane. Morda je stanje tako hudo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč? Stopim k njemu. Trepetaje se obrne. Trudoma me prepozna. Čvrsto ga primem za roko in počasi vodim dalje. Globoko v moji duši se prebuja večna resnica, v katero trdno verujem. Bedni Aljoša se znova zamaje in opoteče. Padel bo. Postane me strah in sram obenem. Z vso silo, ki jo še premorem, ga zgrabim za pas. S tresočo roko me objame in se z vso težo svoje bede obesi name. Hudo mi je. Nenadoma pomislim: Ali sploh znam nositi križ? Znam odpuščati in razumeti? S poslednjimi močmi ga privlečem do bolnišnice in tam v sprejemno ambulanto. Znova me pogleda. V teh očeh je nekaj, česar še nisem videl. Kakor da od daleč slišim vpitje in jok in glasno množico. Prijazna sestra me vpraša, če sem njegov sorodnik. Povem, da nisem. Izročim ji svoje podatke in prosim, da me obvestijo o njegovem zdravljenju. Poskrbeli bodo zanj. Utrujen in zbegan odidem. Potem pozabim. Čez nekaj dni zazvoni telefon. Bolniška uslužbenka me vpraša po imenu. Mirno in neprizadeto mi sporoči: »Po nekaj dneh bitke je Aljoša danes zjutraj – umrl.« In doda: »Prosil je, vam sporočimo – da vas ima rad in da je vaš prijatelj ... Hvaležen je, da ste mu odpustili ...«
Sesedem se na stol ob pisalni mizi. Na njej leži prazen list papirja. Zajokam – zanj in zase. Nenadoma me zopet obide misel: Bom znal nositi svoj križ in reči “Dopolnjeno je!”, kadar pride čas? Tam, na drugi strani, me bo čakal Aljoša in vsi, ki sem jih imel rad, da bi bili večno srečni – in ljubljeni.
Aljoša je odšel, moje krščansko poslanstvo se nadaljuje.

Stanislav. Ognjišče (2016) 04, str. 44

Mesila sem testo za potico. V kuhinji je prijetno dišalo, med hlapi sopare, ki se je dvigovala nad štedilnikom, je medlel vonj po sladkem. Po orehih, cimetu, celo kvas je imel ta čas poseben duh.
Peka velikonočne potice je bila nekako drugačna od tiste ob božiču. Imela je drugačen vonj, drugačen okus in tudi drugačen pomen, seveda. Lepo zapečena je poleg kruha, mesa in hrena spadala v košarico med žegen velikonočnih jedi.
Skozi odprto okno je sijala pomlad. Rože v robu nad našo hišo so že cvetele, trava je imela omamen vonj in čebele, ki so uhajale iz čebelnjaka, so letale po cvetju in okoli hiš, verjetno so jih privabljale sladke vonjave velikonočne peke.
Zavihala sem rokave in pristavila stol bliže k mizi. Tudi pri tako lepem, skoraj slovesnem delu, kot je bila peka praznične potice, sem morala zaradi bolečin v nogah velikokrat sedeti. Pri vsakodnevni kuhi me je to jezilo, tokrat me ni.
Testo sem otepla na star, mamin način, tudi posipa je bila iz njenega starega recepta in tisto, kako naprej z vzhajanjem testa, tudi. Pokrila sem dišeči hlebček z belim prtičkom in sedla zraven njega kakor zraven zibeli. Kakšen lep in prijeten občutek!
Zunaj sta tekali hčeri sem in tja in pospravljali. Vmes sta se smejali in pogovarjali. Verjetno o pirhih in praznikih. Mož je na vrtu pod oknom kopal hren. Slišala sem enakomerne udarce motike in posamezne korene, ki so padali v košaro.
Počasi sem spet vstala, posula sem moko po testu, okoli njega in po belem prtu na mizi. Potem sem previdno pritisnila prste ob toplo, dišečo gmoto in začela gnesti.
Takrat sem zaslišala za hrbtom korake. Nekdo je vstopil. Hitro sem testo spet pokrila, da se ne bi prehladilo, in pogledala nazaj.
Bil je Jakob! Jakob mi je bil nekoč zelo domač. Pri srcu mi je bil, kakor rečemo takim, ki smo jih nekoč imeli radi.
Nekoč? Jakob je bil zdaj tujec ... Zdomec. Prihajal je domov samo ob božiču in veliki noči, pa še tole na vsakih toliko let.
»Pozdravljena!« je rekel in me stisnil za komolec. Roke sem imela vse od moke, zato mu je tudi nisem mogla ponuditi. »Pečeš?«
»Pečem, seveda pečem,« sem rekla in si z laktjo obrisala potno čelo. »Ko si bil zadnjikrat doma, je bil božič. Zdaj je velika noč. Za praznike vendar mora biti na mizi potica!« sem pridala in se spet obrnila k svojemu delu. Potegnila sem prtiček s testa in ga ljubeče potrepljala, kakor otroka.
»Peka ti gre še vedno dobro od rok,« se je v tisto moje govorjenje spet oglasil Jakob in pogledal na testo in moje dlani na njem. »Vidim, s kakšnim veseljem to delaš ...«
»Sedi, sedi, Jakob! Saj se ti ne mudi ... Ali pač?« sem rekla, da sem nekaj rekla, in pokazala na stol na drugi strani mize.
Sedel je zviška, kakor da bi mu zmanjkalo tal.
»Kdaj pa si prišel?« sem ga vprašala, ker je bil on tiho, in prijela za valjar.
»Včeraj sem prišel. Z avionom. Nekam so mi poslali prtljago, tako da bom moral še enkrat na Brnik. Moraš si misliti, že drugič!«
»Ja, taki so. Nepazljivi!« sem rekla in spet pogledala nanj.
Res je imel na sebi malo zmečkane hlače in tudi srajca, ki mu je visela na koščenih ramenih, je bila nekam povaljana. Nič tako, kakor je bilo na Jakobu včasih ...
Jakob je bil doma le nekaj hiš naprej. Skupaj sva hodila v šolo, skupaj sva pasla v našem Bukovju in že od malega so naju imeli za par.
»Jakob in Irena sta zaljubljen par,
ona pastirica, on pa dimnikar ...«
Tako so kričali že takrat otroci okoli naju in plesali v krogu po košati travi. Ko je Jakob tisto slišal, se je takoj pognal v prvega njemu nasproti. Zakotalila sta se po travi, jaz pa sem sedla na ograd in tam strigla z bosimi petami in vsa ponosna čakala, kako bo. Jakob je zmagal. Vedno je!
Skupaj sva po tistem začela hoditi na prve vaške veselice, šla sva tu in tam v kino in celo na prvo delo sva šla skupaj. K takratni Kmetijski zadrugi. Bila je zgodnja pomlad in rabili so delavce za sajenje krompirja. Prijavila sva se tja, ker sva bila oba še premlada za kam drugam. In ker bi rada kaj zaslužila.
Po tistem sajenju me je Jakob ponavadi spremljal domov. Enkrat sva dolgo stala pod našo češnjo in Jakob je rekel, da rad dela tam, da se rad vozi na razmajanih traktorjih po razorih sem in tja samo zato, ker sem jaz zraven. Rekel je, da sem mu všeč in še veliko lepega.
Mami ni bilo prav, da sva bila vsak dan skupaj. Godrnjala je, da sva še premlada in tako ... Njegovi so bili bolj prizanesljivi. In bolj daljnovidni tudi. Rekli so le: “Prva ljubezen? Ta nikoli ni tudi zadnja! Minilo bo ...” Vendar ...
»Kako to, da potice ne kupiš?« se je spet oglasil Jakob. »Pri nas je nihče več ne peče. Vse se dobi! Le denar moraš imeti, da lahko kupiš,« je rekel med tiste moje misli.
»A tako da je pri vas!« sem rekla zelo glasno. Vedno, kadar se je napihoval takole pred mano, sem postala jezna. Denar! Kaj pa vse drugo? Kako je mogel Jakob kar pozabiti na dom in na domače navade! Pri nas! Pfej ... Tisto tam, v nekem Bernu, tudi ne more biti zdaj kar ‘pri nas’ in vse zlato ...
»Tudi pri nas se že vse dobi, Jakob! Ampak jaz še vedno rada pečem. Če ne za drugo, zato da pri diši. Praznik mora tudi dišati!« sem rekla in spet posula testo z moko. Roka se mi je tresla, veliko je šlo mimo.
Pokimal mi je in rekel: »Ti si vedno znala povedati stvari malo drugače. Bolj lepo ... Včasih si tudi kaj napisala. Ali to še vedno počneš?«
»Še.«
»Še veš, kako sva šla eno leto, na veliki petek pred veliko nočjo v kino?« Jakob je vstal in prinesel obraz tik mojega.
»Ja, vem ...« sem zamrmrala in stopila nazaj. Njegova topla sapa me je begala. »Vsega iz mladih let pa človek le ne pozabi kar tako ...«
Takoj ko smo posadili tisti krompir pri Zadrugi, sva dobila denar. Pa sva šla. V kino. Res je bil veliki petek in mama je rekla, da se na tak dan, ko je strogi post, ne spodobi hoditi okrog. Še posebej na take brezbožne kraje, kakor je kino, ne! Rekla je, da bova oba obžalovala ... Navsezadnje sva res! Jakob je kmalu odšel k bratu, ki je že delal v neki tovarni v Švici, in jaz sem po tistem vsak dan jokala.
Takrat, v kinu, me je Jakob držal za roko, do konca filma me je držal in jaz je nisem marala premakniti. Takrat nama je bilo toliko čisto zadosti. Bila sva tako mlada, za vsako malenkost srečna ...
»Rad bi ti povedal, da sem moral stran. Moral! Ti pa tega nisi razumela! Premlada sva bila in ...«
»No, vidiš! Dajva, pustiva to!«
»Vedno tako rečeš! Vedno, kadar to omenim, me nočeš poslušati do konca!« Prijel me za komolec in me obrnil k sebi. Obraz se mu je zresnil. »Jezna si name, kajne? Še danes si jezna!«
»Jakob!«
»Povej ...«
»Vino si natoči! Saj bi ti ga sama, pa sem vsa od moke in testa.« Pokazala sem z obrazom na drugo stran kuhinje. Na kredenci je stal štefan z vinom in zraven njega kozarec. Jakob je umaknil oči, spustil je moj komolec in stopil h kredenci. Dvignil je štefan z zlato rumenim vinom in natočil. Nagnil je in na dušek izpil. Jaz pa sem spet prijela za valjar in ga pritisnila ob testo. Tako, da so se mi oči kar zasolzile. »Ne, ne tako na silo,« sem se spomnila maminih besed in popustila. Pritisnila sem še enkrat, bolj mehko, lepo, z dušo. Vzhajano testo se je voljno prepustilo mojim rokam in po kuhinji je spet zadišalo. Začela sem pripravljati nadev.
Jakob je še nekaj zamrmral, še enkrat nalil, spil, potem pa šel. Ko je zaprl za sabo, sem močno podrgnila z laktjo po obrazu in po očeh.
»Mislim, da ga bo dovolj. Saj si vsa solzna, kaj pa je?« je rekel mož, ko je stopil s košarico hrena v kuhinjo. Postavil ga je predme in me dolgo in radovedno gledal. »Malo počij,« je rekel. »Utrujena si! To je! Ves teden delo in pospravljanje. Ni čudno ... Drugo leto bosta že dekleti pekli za praznike. Ne bo ti več treba!«
»Saj ni nič! Sama lahko, samo vroče je ... Takoj bom, samo testo še potrosim, zavijem in ga dam v pekač.« Naredila sem tako in spet sedla. Pogledala sem po hrenu v košarici, po velikih belih, razbrazdanih in dolgih korenih.
»Hren ... Trpljenje ... Kristusovi žeblji ...« sem šepnila. »Ali nas ne spremljajo vse življenje? Vse življenje se menjava grenko, pekoče in sladko ...«
Požrla sem grenki in pekoči okus hrena in še nečesa, kar se mi je nabralo v ustih, in potisnila pekač s potico v pečico.
Ko je zadišalo po hiši, je bilo spet vse dobro.
Sladki vonj velike noči se je vrnil in počasi omamil tudi mene.

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 49.

Ves postni čas je v središču bogoslužja in pobožnosti Jezusovo trpljenje. Nekaterim prizorom te drame odrešenja so posvečene tudi cerkve na naših tleh. Vsi štirje evangelisti poročajo, da je Pilat na pritisk judovskih voditeljev dal Jezusa bičati, razbičanega pa je pokazal nahujskani množici z besedami: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). Ko je Jezus umrl na križu, so ga nekateri njegovi zvesti učenci položili v grob. (sč)

Na pokopališču v Rušah (MB nadškofija) stoji p. c. Bičanega Zveličarja.

V Rosalnicah - Tri fare (Metlika – NM) se v srednji cerkvi spominjamo Pilatovega “Ecce homo - Glejte človek”.

Na Lozicah (Podnanos - KP) je bila v 16. stol. nedaleč od ž. c. sv. Frančiška Ksaverija zgrajena p. c. Božjega groba. Poleg nje imamo na naših tleh še dve večji kapeli Božjega groba: na pokopališču v Sevnici (CE – zgrajena po vzoru cerkve Božjega groba v Jeruzalemu) in na pokopališču nad Gočami (KP škofija). Omenimo še 12 kapel Božjega groba, ki so postavljene kot ena od postaj (štirinajsta ali petnajsta) na križevem potu v naravnem okolju. (priloga Križevi poti na prostem – Ognjišče 03/2017). Naj jih samo naštejemo: Šmarje pri Jelšah – Kalvarija (14. postaja), Šentrupert - Vesela Gora (14. p.), Mokronog - Žalostna Gora, Jurjevica pri Ribnici (15. p.), Sv. Trojica nad Vrhniko (14. p.), Dedni Dol, Stari trg pri Slov. Gradcu (14. p.), Stari trg ob Kolpi (14. p.), Nova Štifta pri Gor. Gradu, Ljubljana - Štepanja vas (6. p.), Brežice - Šentlenart, Kočevje (c. sv. Rešnjega telesa) … (mč)

 Čuk M. in S.,
Svetniški domovi,
v: Ognjišče (2020) 3,
str. 115

Avstrijski psiholog Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je bil tri leta jetnik v koncentracijskem taborišču Auschwitz. On je preživel, tam pa je umrla njegova žena in njegova družina. Pripovedoval je, kaj je doživel, ko je nekega dne, kmalu po osvoboditvi iz taborišča, šel na sprehod proti sejmišču, le nekaj kilometrov od zloglasnega taborišča.
Travniki so bili polni cvetic. Ptice so prepevale. Daleč naokoli ni bilo videti človeka. Samo širno polje in sinje nebo. Ustavil se je, pogledal okoli sebe, nato pa uprl pogled v nebo. Potem je padel na kolena in se Bogu zahvalil za osvoboditev. Med molitvijo mu je prišel na misel stavek: »H Gospodu sem klical iz temnega zapora in odgovoril mi je v svetlobi svobode.«
Ni si zapomnil, koliko časa je klečal in ponavljal te besede. Pozneje je povedal: »Od tiste ure in tistega dne se je zame začelo novo življenje. Napredoval sem korak za korakom, dokler nisem spet postal človeško bitje.«
Veselje, ki ga je Frankl občutil tistega dne sredi cvetočih travnikov, se je rodilo iz trpljenja, ki ga je izkusil v taborišču. Ne bi se zavedal tolikšnega veselja, če pred tem ne bi izkusil tako strašnega trpljenja. Prav tako ne moremo ločiti Jezusovega vstajenja od njegovega trpljenja in smrti. Prvi kristjani so razumeli, da je Jezus vstopil v svojo slavo po svojem trpljenju in smrti. Tako moramo verovati tudi mi: Vstajenje je najpomembnejše, toda pot do poveličanja sta trpljenje in smrt.
Velike noči ne more biti brez velikega petka. Ko doživljamo trpljenje velikega petka, pa ne pozabimo, da pride za njim veselje velike noči.
»Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Smrt Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« (Ivan Cankar) Vstali Jezus je učencema na poti v Emavs rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,25-26).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Bil sem pri škofovi krizmeni maši na veliki četrtek dopoldne, pri kateri sodeluje večina duhovnikov iz škofije. Na koncu sprevoda mašnikov stopa škof, ki ima v levi roki pastirsko palico, z desnico pa blagoslavlja zbrane vernike. Kdaj je bilo to vpeljano in kakšen pomen ima? (Albin)

Škofova blagoslovna kretnja je izraz njegove pastirske povezanosti z verniki, njegovega služenja in človeške bližine. Klicanje božjega blagoslova je bistvena sestavina krščanskih obredov, oblika pa se je v teku časov spreminjala. Romarica Silvija (5. stol.) poroča, da so verniki v Jeruzalemu po koncu molitvenega bogoslužja pristopali k škofu, ki je vsakega od njih blagoslovil. Poročilo iz Rima v 7. stol., ko se je evharistično slavje končalo s prošnjo po obhajilu in molitvijo nad ljudstvom, ki je imela blagoslovitveni značaj, ve povedati, da je papež ob izhodi iz cerkve vernike blagoslavljal z besedami 'Benedicat vos Deus' (Bog vas blagoslovi). Sčasoma se je to uveljavilo povsod. Obred blagoslova, kot ga poznamo danes, se je izoblikoval v 12. stoletju. Škof podeljuje blagoslov s trikratnim znamenjem križa: po sredini, na levo in na desno, izgovarjajoč besedilo blagoslova. Duhovnik pa to stori z enim samim križem. (sč)

kratki odgovori 04_2014