Velikokrat sem že zasledil, da so na molitev rožnega venca vezani odpustki. Zanima je, kakšni so ti odpustki, kakšni so pogoji za njihovo pridobitev ter za koga jih lahko darujem? (Erik)
Zakonik cerkvenega prava razlaga: »Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za grehe, katerih krivda je že izbrisana, in ga pravilno pripravljen vernik prejme pod določenimi in naštetimi pogoji ob pomoči Cerkve, ki v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov« (kan. 992). Z odpustki je Cerkev obdarila tudi pobožno molitev rožnega venca. Popolni odpustek prejme, kdor moli rožni venec v cerkvi ali javnem oratoriju ali v družinskem krogu, in sicer pod naslednjimi pogoji: 1. zadostuje molitev četrtine rožnega venca, toda pet desetk je treba zmoliti brez prekinitve; 2. ustno molitev mora spremljati premišljevanje posameznih skrivnosti; 3. pri javni in skupni molitvi je treba skrivnosti napovedovati, pri zasebni pa zadošča premišljevanje teh skrivnosti. Osnovni pogoj za odpustek je stanje posvečujoče milosti. Odpustke lahko vsako prejme zase ali pa jih nakloni rajnim v obliki prošnje. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2008) 10, str. 69

Zgodba

Otrok je sin revnega delavca

Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot.

V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca.

Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal.

Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.«

Misel

Služba je okvir, v katerem opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano.

Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služijo, ob tem čutijo zadoščenje v svoji notranjosti.

Služenje je delovanje, ki vključuje misel, srce in telesne spretnosti, ko delamo za druge, ne glede na to, ali so: ubogi ali bogati, mladi ali stari, zdravi ali bolni, takšnega ali drugačnega prepričanja.

Molitev

Gospod Bog,
naj ne opuščamo služenja drugim,
kolikor je v naši moči.
Naj služimo vsakemu človeku,
ki to potrebuje uslugo.
Kadar služimo drugim,
delamo predano,
s srcem in v veselje tistega,
ki mu je to namenjeno.
Izkušnja uči,
da služenje osrečuje tiste, ki služijo.
Daj, da bomo vedno čutili to zadovoljstvo.
Toda obvaruj nas sebičnosti,
da bi služili samo zaradi lastnega zadovoljstva.
Naše služenje naj bo nesebično,
ne da bi iskali karkoli v zameno.
Končno naj se živo zavedamo:
karkoli naredimo za ljudi,
naredimo za tvojo večjo slavo.

Iskra

Vedeti, kaj storiti, je modrost.
Vedeti, kako storiti, je veščina.
Opravljati svoje dolžnosti, je služenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Evangelist Matej v svojem poročilu o postavitvi Gospodove večerje (evharistije) pri pashalni večerji piše, da je Jezus vzel kelih z vinom, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »To je moja kri nove zaveze«, nato pa dodal: »Odslej ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 26,27). Kako so Judje pridelovali vino? (Roman)
Grozdje, ki raste na vinski trti, je bilo eno najpomembnejših sadnih pridelkov. Deblo vinske trte je ležalo na tleh, trse, ki so nosili grozde, pa so podprli. Mojzesovi ogledniki so prinesli ogromne vinske grozde kot simbol obilja v obljubljeni deželi (4 Mz 13,20). Trto so sadili na sončnih pobočjih, vsako pomlad so jo obrezali, ob času zorenja grozdja so budno pazili na vsiljivce. Ob trgatvi so grozdje pobrali in ga peljali v stiskalnico, nekaj grozdja so uporabili za rozinove kolače. Novo vino, ki je vrelo, so spravili v nove mehove ali glinaste vrče. Trta je bila v Izraelu simbol miru in razcveta. Jezus je sebe opisal kot vinsko trto, iz katere črpajo življenjsko moč mladike (Jn 15,1-10). (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 10, str. 50

»Naj vsak od vas napiše prosti spis, katera pesem je za vas najlepša,« je profesorica na gimnaziji potrkala po mizi. »Pišite o svojih občutkih, ko poslušate to pesem. Kar napišete, naj bo kratko in jedrnato.« Potem je vzela v roke knjigo in se zatopila v njeno vsebino.
Bila je že nekoliko starejša, le malo let ji je manjkalo do upokojitve. O njenem zasebnem življenju ni vedel nihče nič, vedelo se je le, da živi v bloku v enosobnem stanovanju, ki ga je kupila na kredit, da vozi starega forda, ki se je še komaj držal skupaj, in da veliko in rada pomaga starejšim ljudem in revnim družinam. Šušljalo se je, da včasih celo plačo da za nakupe in hrano razdeli, edino položnice plača, živi pa od fižola in zelenjave, ki jo od časa do časa pripelje od nekod – od kod, pa ni vedel nihče. Skratka, živela je svoje življenje, sama, brez družine. Ko je v mladosti hudo zbolela in so ji zdravniki povedali, da ne bo nikoli mati, si tudi moža ni iskala. »Le kaj mi bi bil, družbo v hiši mi dela televizor, ob večerih mi krajšajo čas knjige, nihče ne prihaja pozno domov, poseda pred televizijo in gleda nogomet, meni je tako všeč,« se je rada pošalila. Vsi so jo sprejeli in jo imeli zelo radi.

Učila je slovenščino na gimnaziji ter vodila pevski zbor, malo za hobi je tudi učila klavir, zastonj seveda, in uživala, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Sprva se je mogoče komu zdela čudaška, a je takoj, ko jo je bolje spoznal, spremenil mnenje o njej.
Stopila je po razredu in pobrala spise. Vse strani so bile popisane, le Matevžev list je bil skoraj prazen. Napisal je samo en stavek: »Zame je najlepša pesem klopotca; če jo hoče kdo slišati, ga, ko dozori grozdje, povabim v gorice, da ga bomo skupaj poslušali.« Samo to in nič več.
Obstala je in ga molče gledala. Tako kot o njej, tudi o Matevžu ni nihče veliko vedel. Samo to, da prihaja iz Prlekije, da se vsak dan vozi v Maribor z avtobusom in da je ves zakopan v učenje. Če je le mogel, je že med poukom pisal domače naloge; kdaj pa se je učil, je lahko slutila, da le med vožnjo, doma gotovo ni bilo časa.
»Matevž, držala te bom za besedo: ko boste trgali grozdje, naredimo športni dan in pridemo vsi pomagat, ne samo poslušat pesem klopotca.« Glasen ‘hura’ se je razlegal po razredu in prvič je tudi Matevža videla veselega.

Z vsemi drugimi je težko čakala dan, ko je oznanil: »V soboto bomo trgali, še športnega dneva nam ni treba nameniti za to, gremo raje kam drugam,« je bil preračunljiv Matevž.
In so šli – na avtobus do Ormoža, potem pa peš naprej po poti, ki jim jo je opisal Matevž. Stopali so po blatni stezi med vinogradi, grizli kolena v hrib, dokler niso zagledali domačih, ki so jim mahali izpred hiše. Sprejela jih je toplina preprostega doma: stara hiša, hlev, ki je že lezel vase. Zgarana, a tako prijazna mati in oče, ki je bil že upognjen k tlom.
»Bog ve, kako star je že bil, ko je dobil Matevža,« je pomislila. In kot da bi ženica brala njene misli, ji je prišepetala: »Matevž ni najin – nama Bog ni poklonil otrok, on je posvojen. Njegova mati, zelo mlada je še bila, se je izgubila v svetu, nobenega glasu ni več od nje. Nekaj časa je še pošiljala denar za malega, zdaj pa tudi tega ni več. Za očeta pa se ne ve, kdo je. Pri nama je in zdaj je najin. Vse bo dobil za nama, imamo že vse napisano na sodišču. Pravi, da bo kmetoval, ko konča šole, da bo ‘doktor za živino’. Nama je prav in upava, da bova učakala ta dan,« je končala in šla za obiralci, ki so že hiteli trgat.
»Tam nekje pa sem jaz doma, od tod se ne vidi,« je pokazala z roko proti Slovenskim goricam in se prvič razgovorila, ko so po končani trgatvi sedli pod košati oreh pri hiši.
»A gremo drugič obirat k vam?« so se ozrli vsi hkrati k njej.
»Pri nas doma že dolgo več ne poje klopotec,« je rekla otožno. »Vinogradi so opuščeni, le za brajdo pred hišo poskrbiva z bratom, in pa vrt obdelujeva, ko se vračava domov. On si je ustvaril družino drugje – pretrd je bil viničarski kruh – jaz pa se tudi bolj poredko vračam in prihajam po zelenjavo na vrt, po orehe in kostanj. A vedno jeseni, ko pridem domov, pogrešam pesem klopotca na našem griču za hišo – že davno je utihnil njegov glas. Brat ga je dal drugemu, le kaj bi z njim, saj še škorcev ni več v tisti samoti.«
Vsi so ji molče prisluhnili in njeni izpovedi se je v marsikaterem očesu utrnila solza.
»Matevž, vsi ti bomo pomagali, da boš obdržal dom, da bo še dolgo v tvojem vinogradu odmevala pesem klopotca,« so rekli v en glas.
KUMER, Anica (zgodbe) Ognjišče (2014) 10, str. 24

S fanti se na generacijski ravni dogaja nekaj čudnega, resnega; nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Nedolgo nazaj sem se pogovarjal s kolegico študentko, ki je stara malo čez dvajset, in je povedala: »Po vajah smo šli, medve s kolegico in dva sošolca, na kavo. Skupaj smo bili debelo uro in onadva sta ves čas govorila o fitnesu in tem, koliko kalorij kateri od njiju zaužije, kaj redi in kaj ne …« Druga pravi: »Me moramo prevzeti pobudo. Menda je bilo včasih drugače, sedaj pa jih me povabimo na zmenek in pijačo.« Pa še in še bi lahko naštevali podobne zgodbe, ki jih povedo dekleta. Kakor da fantje nimajo v sebi zdravega osvajalskega impulza, kot da so izpraznjeni testosterona. Še več, velikokrat so videti anemični, brez interesa, nič se ne iskri in prasketa. Romantika, osvajanje, dvorjenje so postali popolnoma tuja stvar. Maksimalni domet osvajanja je prek zaslonov, kjer se ne vidi obraza in oči, kjer nisi izpostavljen in si varno skrit v svojem kotičku za naklikanimi emojiji. Kakor da se fantje ne identificirajo več z moškim principom delovanja, prodornostjo, junaštvom, notranjo močjo. To se kaže tudi navzven, v vedenju, mimiki, neverbalni govorici in odnosu do deklet. Še fantovska moda in oblačenje sta čudno poženščena. Pogled od zadaj velikokrat ne razkrije, ali gre za fanta ali dekle.
Moški oz. fantovski princip identitete in delovanja v odnosu, ne samo do ženskega spola, ampak tudi nasploh, nevarno izginja. O tem se pritožuje vedno več mladih mamic ter tudi srednja generacija mam in žena, da pri svojem partnerju pogrešajo pristno moškost. Včasih rečejo, da imajo občutek, kot da imajo še enega sina. Neka gospa je na šoli za starše rekla: »Pri njem se ni nič spremenilo, prej mu je težila mama, sedaj mu pa jaz. Doma vse urejam sama, on pa se obnaša kot kak osemnajstletnik. Kolegi, šport, veteranska liga, pijačke … Ne želim biti celo življenje samo mama in gospodinja, ampak bi rada bila tudi partnerica in žena.« Le kaj se je zgodilo z moško odločnostjo, vztrajnostjo, notranjo močjo, prodornostjo, ciljno usmerjenostjo, srčnostjo in pogumom? Če moški nima razvitih teh lastnosti, svoji partnerici in družini ne more dajati občutka varnosti, kar je pa njegova temeljna naloga. Moški mora vedno biti del rešitve in nikoli del problema.
Na podlagi raziskav in svojega dela vidim tri temeljne vzroke za nastalo zaskrbljujočo situacijo: 1. permisivna vzgoja, 2. pretirana in nekontrolirana izpostavljenost zaslonom in 3. pornografija. Mnoge mame vzgajajo po temeljnem načelu permisivne vzgoje, “vse za sina” in “vse je dovoljeno”, kar pomeni, da se z njim pretirano ukvarjajo, mu pretirano strežejo, povsod so vključene in urejajo praktično vse sinove zadeve, ga predolgo dojijo, mu dovolijo, da spi v zakonski postelji, ipd. Na ta način ga na nezavedni ravni prisesajo nase, ga oropajo dragocenih izkušenj, preko katerih bi razvil zdravo samopodobo in samozavest, oropajo ga zmožnosti razvoje moške identitete, samostojnosti in odgovornosti, s svojim materinskim obožujočim odnosom v njem razvijajo in potencirajo narcisitične osebnostne strukture. Pogosto takšni fantje postanejo čustveni invalidi.
Ker so fantje notranje prazni, anemični in mlahavi, skušajo to kompenzirati z zunanjo protiutežjo in se mučijo na fitnesih, da bi bili videti močni in mišičasti, puščajo si brade in na svoje telo nanašajo inkovske bojne vzorce tetovaž, da bi dajali videz neustrašnih bojevnikov in možatosti. A vsi ti napori so enako brezplodni in jalovi kot gledanje pornografskih vsebin in večurno zrenje v zaslonček. Ker na nezavedni ravni čutijo, da tovrstni napori ne dosežejo nobenega smiselnega cilja, da so življenjsko gledano neučinkoviti in ‘nerodovitni’, se v sebi čutijo frustrirane in svoje življenje doživljajo neosmišljeno. So v začaranem krogu, ko z zasloni in s pornografijo skušajo v sebi zapolniti praznino in hrepenenje po resničnih odnosih, po življenjskem smislu. Dosegajo pa ravno obratno, praznina je vedno večja in globlja. Zasloni uničujejo njihove možgane, njihovo duševno in telesno zdravje, kognitivne sposobnosti in še in še bi lahko naštevali. Pornografija pa uničuje še tisto, kar je čistega in pristnega na medosebni in duhovni ravni. Mnogi starši so mi povedali, da ko so preverili zgodovino brskanja svojih 11-letnic/kov, so bili več tednov v šoku, ko so odkrili, kakšne vsebine gledajo njihove hčere in sinovi. Kaj vse pomeni pornografija za otroški razvoj, možgane, duševno zdravje, identiteto in kako to vpliva na vse kasnejše partnerske in druge odnose, presega okvir tega besedila. Kakšni možje in očetje bodo ti otroci, kaj bo to pomenilo za prihodnost naroda in družbe? Starši pa svojim otrokom še kar kupujejo zaslone in jih mirno prepuščajo, da jih ‘nekdo’ izza ekranov hrani in polni z vsebinami, za katere ‘on’ ve, da so dobre in koristne.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 11.

Danes otroci ne marajo ocvirkov. Včasih pa je bilo drugače. V starih časih se je svet drugače vrtel kot zdaj. Ljudje so trdo delali in skromno živeli, večkrat so bili lačni kot siti. Zabele, olja, masti niso imeli na pretek, kajžarji pa komaj kaj. Iz stare Kržlinke so se norčevali, da sploh ne beli koruznega soka, ko ga postavi na mizo. Segreje le star brajdnik in ga vtakne v skledo, da zacvrči in je slišati, kakor da bi belila z razbeljeno mastjo in z ocvirki. Po enega prašička so klali in ta je moral imeti zabele za vse leto, za praznike in delovne dni. Nekdaj je bilo tako skoraj povsod po Dolenjskem. Kakor se danes izogibamo masti in ocvirkom, tako so si tega nekoč najbolj želeli. Kdo je tedaj vedel za holesterol ali za raka? Ljudi so cenili po debelosti. Če so o kom rekli, da je videti zdrav, je to pomenilo, da je lepo zalit. Biti močan ali pri dobrem zdravju je pomenilo, da je debel.
Hlapci in dekle premožnih kmetov so navadno jedli posebej, pri drugi mizi, slabše. Redka je bila kmetija, kjer sta hlapec in gospodar zajemala iz iste sklede. Čudno se sliši “iz iste sklede”, a to, da se je jedlo iz skupne sklede, je bila splošna navada. Skleda je stala sredi mize. A tudi tedaj, ko so jedli skupaj, je gospodinja pazila, da so ocvirki na koruznih žgancih gledali h gospodarju. Vsak je smel zajemati le pred seboj. Od drugih jemati boljši kos je bil skorajda neodpustljiv greh.
Primerilo se je, da je Murnovka postavila na mizo skledo žgancev tako, da so najlepši ocvirki gledali proti hišnemu hlapcu. Gospodarju seveda to ni bilo všeč. Reči, da je s skledo in žganci nekaj narobe, pa bi bilo tudi grdo. Premišljeval je, kako bi prišel do debelih ocvirkov. Pa jo iztuhta. Prijel je za skledo, jo dvignil in pokazal družini: »Ta skleda je nekaj posebnega. Kupil sem jo na sejmu in zanjo dal petdeset krajcarjev.«
Nato je postavil skledo nazaj na mizo, vendar tako, da so bili ocvirki pred njim.
Hlapec se je kislo obrnil. Vendar mu ni ostal dolžan, saj si je tudi sam želel mastnih ocvirkov. Ne bodi len, je zgrabil skledo, jo prav tako dvignil in pritrdil gospodarju: »Vredna je bila!«
Postavil jo je na mizo, vendar tako, da so bili slastni ocvirki spet pred njim. Gospodar je seveda grdo gledal, a se za prigrizek ni bilo lepo potegovati preveč očitno. Skremženo je prepustil koščke ocvrtega mesa hlapcu, sam pa je zajemal puste žgance in jih nosil v jezna usta. Pa naj še kdo reče, da so bili nekoč hlapci neumni!

P. Krnc, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 82. (iz knjige Ata nam je povedal, Družina 2008)

Hojo smo zaradi razvoja prevoznih sredstev močno izrinili iz vsakdanjega življenja, s tem pa tudi veliko izgubili. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) na podlagi znanstvenih ugotovitev priporoča hojo v obliki 10.000 korakov na dan, kar znaša približno med 6 in 7 kilometri, odvisno od koraka in hitrosti. Za 10 kilometrov dnevno, pa bi morali narediti več kot 14.000 korakov na dan. Večina ljudi povprečno naredi 3.500 korakov, kar je v resnici malo. Program, ki predlaga 10.000 korakov na dan, ni zahteven v primeru, da je naše zdravstveno stanje stabilno. To vrednost bomo težko dosegli doma, s hojo po stanovanju, zato SZO priporoča uporabo stopnic in pešpoti vedno, ko je to možno. Samo z vajo bomo spoznali, koliko kilometrov ali razdalje moramo prehoditi, da naredimo 10.000 korakov.
Za štetje korakov se uporabljajo orodja štetja korakov (pedometri), pametne ure ali mobilne aplikacije. Nekatera orodja beležijo poleg števila korakov tudi prehojene kilometre, srčni utrip, porabo energije v kalorijah, spanje ....

KAKO ZAČETI?
Zaradi pretežno sedečega načina življenja, je najprej potrebna odločitev za spremembo življenjskega sloga. S sistemom 10.000 korakov je to povsem preprosto, saj šteje vsak korak, ki ga naredimo čez dan, ne da bi se s tem posebej ukvarjali.
Če smo zdravi, je pomembno, da si naredimo program, kako dnevno prehoditi določene razdalje. Starejše osebe, ki niso gibalno spretne in osebe s prekomerno telesno maso naj začnejo hojo z manj koraki, da telo navadijo na gibanje. Pozitivni vplivi hoje na zdravje se kažejo le v primeru, da je ta redna ter da dnevno opravimo 10.000 korakov, za kar pa je potrebna disciplina.

KAJ NAM POVE ŠTEVILO KORAKOV?
Če imamo merilce za štetje korakov, nam lahko povedo, koliko s telesno aktivnostjo skrbimo za svoje zdravje.
Manj kot 5.000 korakov/dan – gibalna neaktivnost
Od 5.000 do 7.499 korakov/dan – nizka stopnja gibalne aktivnosti
Od 7.500 do 9.999 korakov – zmerna gibalna aktivnost
10.000 korakov/dan – dobra aktivnost
Več kot 10.000 korakov/dan – visoka aktivnost

Po priporočilih SZO za krepitev zdravja odraslih zadošča 150 minut vsaj zmerne gibalne aktivnosti na teden, ali 75 minut visoko intenzivne gibalne aktivnosti na teden. Večina študij poroča, da osebe z zmerno gibalno aktivnostjo 150-ih minut na teden, prehodijo približno 7.500 korakov/dan, zato priporočajo še nekoliko več gibanja, ker so koristi boljše. V eni od raziskav na Škotskem so dokazali, da so poštni delavci, ki so prehodili 15.000 korakov na dan, obolevali manj za boleznimi srca in ožilja, v primerjavi s sedečimi in manj aktivnimi posamezniki.

PEDOMETRI
Pedometer je merilec števila korakov. Cenovno je dokaj ugoden in ga lahko dobimo v športnih trgovinah ali drugod. Spremlja telesno aktivnost v obliki korakov, obenem nas motivira za telesno aktivnost. Ob koncu dneva nam pokaže, koliko korakov nam manjka do priporočenih 10.000. S tem nas spodbuja, da se odpravimo na zrak ter prehodimo še tistih nekaj metrov in tako naredimo nekaj za naše zdravje in boljše počutje.

KAKO DOSEČI 10.000?
Morda je 10.000 korakov videti kot visoko postavljen cilj, vendar je doseganje lažje, kot si predstavljamo. Za desettisočaka ni pomembno, ali bomo vse korake prehodili naenkrat ali v intervalih, pomembno je le, da jih je na koncu dneva 10.000.
Uporabljajmo stopnice namesto dvigala
Hodimo kolikor je le možno
Uporabljajmo daljše peš poti
Avtomobil parkirajmo na oddaljeni lokaciji in tako bomo pridobili dodatne korake.

15. OKTOBER– SVETOVNI DAN HOJE
15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je najbolj naravna in zato tudi najbolj zdrava oblika gibanja. Hoja velja za eno najbolj varnih oblik telesne aktivnosti, priporočljiva je za ljudi vseh starosti, ne glede na telesno pripravljenost. Ker je dostopna vsakomur, v vseh letnih časih in ne zahteva dodatnih sredstev ali posebne opreme, jo posameznik lahko prilagodi po želji. Je dovolj zahtevna aerobna vadba, s katero lahko izboljšamo aerobno vzdržljivost telesa, okrepimo srčno-žilni sistem, skeletne mišice in kosti, vplivamo na prebavo in presnovo ter poskrbimo za boljše razpoloženje, z vsem tem pa vplivamo na zdravje.

ODLOČI SE ZA HOJO!

1. Dobro vpliva na srce in ožilje, krvni tlak in sladkorno bolezen.
2. Spodbuja imunski sistem.
3. Ohranja in krepi mišično maso in vzdržuje kostno gostoto.
4. Krepi dihalni sistem.
5. Je prijazna do sklepov.
6. Pospešuje presnovo.
7. Pospeši oskrbo telesa s kisikom.
8. Zmanjšuje delež telesnega maščevja in s tem nizko stopnjo kroničnega vnetja (za 10. 000 korakov telo porabi približno 500 kalorij).
9. Preprečuje druge bolezni, kot npr. rak.
10. Vpliva na počutje, spanje in razpoloženje.
11. Majhna možnost poškodbe, saj so napori med hojo, ki so jim noge izpostavljene, zelo majhni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 10, str. 94.

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Da se stvari komu zdijo samoumevne, je očitno že stvar splošne kulture. Imamo pač že tako veliko, bogati smo, premožni, preskrbljeni, od spredaj in od zadaj, pa še od strani se nam streže, in tako človek dobi občutek, da mu vse to preprosto pripada. Kot svojo lastnino dojema vse, kar mu je dano, kot nekaj, kar tako ali tako enkrat mora dobiti.
Da je v človeštvu vedno, posebno pa danes tako malo hvaležnosti, ni težava v pomanjkanju bontona. Bolj je problem to, da smo se nehali zavedati, kdo je v tem našem bivanju na zemlji Bog in kdo človek, da rečem drugače, kdo je posedujoči in kdo proseči. Kdo kliče: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« in kdo ima pasti na obraz pred njegove noge. Morda je težava tudi v tem, da razumemo hvaležnost kot nekaj, kar naj bi nas pred drugimi ponižalo, nas naredilo manjvredne, češ, jaz pa nimam in moram prejeti. Toda saj občutek hvaležnosti ni nekaj, kar bi nas pred drugim delalo dolžnika, temveč obdarovanca. Dolžnik se mora namreč zavedati, da je nekomu nekaj dolžan in da mora slejkoprej to vrniti. Tisti, ki se mu zbudi občutek hvaležnosti, pa razume, da je obdarovan – in da je obdarovan iz ljubezni.
To je tisto strašljivo, kar manjka v človeku, ki ne zna biti hvaležen: ljubezni ne čuti v svojem življenju. Kdor hoče vse imeti sam, sicer nikogar ne potrebuje, a tudi prav zato nima nikogar. Kdor nima nikogar, ki bi mu bil hvaležen, nima nikogar.
Morda zato kdaj pride do kake gobavosti v našem življenju, do pomanjkanja, do krize, do trenutka, ko razumemo, kdo smo, da smo obdarjeni reveži, ki nimamo ničesar, dokler ne sprejmemo daru Nekoga, ki nas ima rad. In tako pomeni opaziti, da smo obdarovani, kakor pravi Jezus, stvar naše rešitve. Mi smo obdarjeni zastonj. Nič ni treba vračati. Ni treba odplačevati kredita za grehe. Samo sprejeti darilo. In se zahvaliti. Samo to, nič drugega. Pa ne, ker bi Bog potreboval zahvalo, ampak ker jo potrebujemo mi.
Hvaležnost nam namreč odpira oči. Hvaležnost išče v ljudeh dobro. Hvaležnost nas dela pozorne. Hvaležnost prodira v našo zavest misel, da so drugi ljudje za nas dragocenost, ne pa breme. In to je največji sad spreobrnjenja, ki odrešuje človeštvo. Majhna, ničvredna besedica hvala, ki se lahko dogaja samo v mojem srcu, namreč rešuje na stotine ljudi. Ker jih rešuje pred mojim egoizmom. To pa je njihov največji sovražnik.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023),73.