Zgodba o sveti Uršuli je povezana z legendo, ki izvira iz desetega stoletja, vendar ima zgodovinsko jedro. Gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (285–313) in sicer v današnjem Kölnu. Po pripovedovanju Zlate legende (ok. 1260) naj bi bila Uršula hči britanskega kralja, neki kraljevič jo je zasnubil. Dobil bi jo, če bi postal kristjan in počakal tri leta, da Uršula s svojimi tovarišicami roma v Rim in se od tam vrne. Ko se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomorijo Huni. Njihov kralj hoče Uršulo za ženo, ker ga zavrne, jo z lokom ustreli (zato svetnico upodabljajo s puščico v roki). Odmeve te legende najdemo v slovenskih narodnih pesmih. Zlata legenda govori o 11.000 Uršulinih tovarišic. To pretirano število je nastalo zaradi napačnega branja rimskih števil na nekem napisu iz 4. stoletja. Sveta Uršula je zavetnica katoliških ženskih šol in zavodov, kajti sv. Angela Merici je za zavetnico redovne družbe, ki jo je ustanovila leta 1535, izbrala sveto Uršulo, zato se članice družbe imenujejo uršulinke. (sč) - Na sliki: Sveta Uršula, Jezersko, ž. c. sv. Ožbolta.

Sv. Uršuli je pri nas posvečeno 12 cerkva (ena župnijska, 11 podružničnih) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo pet podružničnih cerkva zavetnice vzgojiteljic: v Srednjih Bitnjah (2) (Kranj - Šmartin), na Setnici (3) (Polhov Gradec), v Pevnem (4) (Stara Loka), v Borovaku (5) (Šentjurij - Podkum) in v Lanišču (6) (Škofljica). – V KP škofiji imajo edino župnijsko cerkev sv. Uršule na Slovenskem – v Jagrščah (1) (zdaj v soupravi iz Cerknega).  – V NM škofiji najdemo dve podružnični cerkvi sv. Uršule: na Golobinjeku (7) (Mirna Peč)  in na Malem Riglju (9) (Poljana - Dolenjske Toplice), med vojno je bila porušena p. c. v Starem Bregu (Stara Cerkev, do leta 1987 žup. Stari Log), od leta 2011 je tam kapelica. – V MB nadškofiji je najbolj znana cerkev sv. Uršule  pri nas – na Uršlji gori (1696 nm, zidana 1572–1602, posvečena 1602), p. c. župnije Stari Trg pri Slovenj Gradcu; na ozemlju MB nadškofije sta še dve p. c. sv. Uršule: v Bojtini  (Sv. Martin na Pohorju) in v Prepolju  (Št. Janž na Dravskem polju - Starše), v Šentanelu  (žup. Sv. Danijel nad Prevaljami) pa imajo kapelo sv. Uršule. – V CE škofiji je sv. Uršula zavetnica p. c. v Vodulah nad Dramljami  (Dramlje). – V MS škofiji ni nobene Uršuline cerkve. (mč)

IME IN GOD
Ime Uršula izhaja iz latinskega Ursula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’. Uršula (446), raje Urška (7.388 – 29. mesto) ali Urša (1.611), je bilo do srede devetdesetih let prejšnjega tisočletja med bolj priljubljenimi ženskimi imeni na Slovenskem. Zdaj zanimanje zanj nekoliko upada, znane pa so tudi nove oblike: Ula (1.084ꜛ – v zadnjih letih zelo modno ime), Uršika, Ute ...

Uršlja gora

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 10, str. 115.

Zgodba

Podnevi me ni strah

Dedek je vprašal vnuka: »Ali moliš vsak večer?«
»Seveda, vedno, preden skočim v posteljo,« je fant kot iz topa izstrelil odgovor.
»Tudi zjutraj?« je še vprašal stari oče.
»Zakaj pa?« je zamahnil z roko otrok. »Podnevi me ni strah.«

Misel

Podobno kot ta otrok se številni ljudje obrnejo k Bogu, samo tedaj, ko ga potrebujejo, ko jim gre kaj narobe, sicer pa se ne spomnijo nanj in ne molijo. Boga imajo za zdravnika, ki ga pokličejo le, ko zbolijo.
K Bogu pa bi se morali obračati kakor se obračamo na svojo mater ali očeta. K staršem ne gremo le, ko jih potrebujemo, ampak tudi zato, da jim pokažemo svojo ljubezen, da se jim zahvalimo za skrb in prijaznost, da z njimi delimo svoje veselje in svoje skrbi, svoje uspehe in neuspehe.
Podobno se ne bi smeli na Boga spomniti samo, ko smo v težavah, in moliti samo, kadar kaj prosimo. Pojdimo k Njemu, da ga slavimo, se mu zahvaljujemo in mu pokažemo svojo ljubezen.
Seveda pa ga bomo, ko bomo pogosto prihajali k njemu, prosili, naj nas spremlja njegova skrb ter se bomo pustili voditi njegovi ljubezni.

Molitev

Gospod Bog,
ti si ustvaril vse stvari
in vse, kar si ustvaril, je dobro.
Zahvaljujemo se ti, da lahko delamo, študiramo
in opravljamo vse
druge dolžnosti.
Hvala ti za vsak dan,
ki ga doživimo.
Želimo te slaviti za svetlobo
in za temo,
za sončni vzhod in zahod,
za zvezde in luno
ter za sonce in za stvari,
ki si jih ustvaril,
da jih občudujemo in uporabljamo.
Prosimo te,
odpusti nam, ker se ti tolikokrat nismo zahvalili
in ti pokazali hvaležnosti za vse,
kar si naredil za nas.
Radi bi bili zmeraj hvaležni za tvojo ljubečo skrb,
pomagaj nam, da nikoli ne pozabimo nanjo.

Iskra

Vse stvari imajo svoj dom: ptica ima gnezdo, lisica brlog, čebela panj. Duša, ki ne moli, je duša brez doma.

Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ... glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga.
(5 Mz 8,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 32-34.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zadnje čase sem vedno bolj utrujen od nenehnega vzbujanja pozornosti, ki nam ga servira glasbena industrija. Da, tudi pri glasbi se dela vse samo po principu vzbujanja pozornosti – koliko razgaljena, koliko kričeča, koliko provokativna, koliko predrzna bo pesem. Naš svet je postal svet tabloidov, mastnih naslovov, vse delamo za »pet minut slave«; menda je to tisto, kar v življenje nekega človeka prinese nesluteno srečo odrskih luči …
A veste, da so zares dobre pesmi preproste. Ko je pesem nevsiljiva, preprosta in enostavna, in prav zato tako dobra, da ti je že prvič, ko jo slišiš, v trenutku všeč. Brez kričanja in dokazovanja, kako dober glas ima pevec. Njegov glas je preprosto tam, da pove zgodbo, in ne kaže samega sebe, tako nastane lepa pesem. Ena od njih je Stingova Fields of Gold.
Škoda samo, da sem jo prvič slišal šele na zaključni prireditvi, ko smo se po maturi poslavljali od gimnazije. Moral bi jo slišati prej, veliko prej, ko sem prvič vstopal v razred, misleč da moram izstopati, misleč da se moram dokazati, da bom nekaj veljal. Prepričan sem bil, da so tisto, kar pri ljudeh šteje, nagrade, priznanja, aplavzi. Da je to vrednost človeka. Pa sem se motil. Najboljše pesmi so preproste. Najlepše besede so preproste. Najboljši ljudje so preprosti.
Ampak tega me verjetno ne bi naučil niti Sting s svojo čudovito pesmijo, pa četudi bi mi vsako jutro peli Fields of Gold. Moral sem pač doživeti, kar sem doživel. Moral sem doživeti ponižanje, ko sem jaz, vedno najboljši pri šolskih spisih, pri prvem eseju dobil dvojko. Moral sem dobiti prvi cvek v življenju – pri matematiki. Moral sem spoznati, da me ne marajo vsi. Moral sem doživeti razočaranje v ljubezni. Moral sem skupaj z vsemi drugimi sošolci dobiti ukor samo zato, ker nismo hoteli povedati, kdo v razredu je naredil neko neumnost. Moral sem požreti svoje principe in ponos. Moral sem biti neroden nogometaš. In moral sem se naučiti smejati se svojim napakam. Vse to in še kaj drugega, da sem ugotovil, da sem vreden in nekomu dragocen tak, kot sem, ne zaradi dosežkov. Preprosto tak, kot sem, s svojimi lepotami in slabostmi.
Takrat so mi zaploskali.
Ko se je šlo za to, ali mi na koncu štirih let pripada priznanje za vse, kar sem v tistih letih naredil za šolo in razred, birokracija pač ni dopuščala priznanj za dosežke, ki niso bili dokazljivi. Takrat mi je sošolec vpričo vseh rekel, da ga ne potrebujem. Da so moje priznanje oni, ki so me smeli spoznati.
Takrat sem se naučil biti preprost. In takrat sem se naučil,
da se samo s preprostimi ljudmi da živeti.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 10 (2022) 73.

V svinčenih časih komunističnega preganjanja vere v Rusiji je obstajala podzemna Cerkev, katere člani so se na skrivaj zbirali k bogoslužju. Skupina vernikov v nekem mestu se je zbirala k nedeljskemu bogoslužju tako, da so že v nedeljo čez dan eden po eden prihajali na dogovorjeni kraj in skrivaj vstopali v določen prostor, da ne bi vzbujali pozornosti komunistične tajne službe. Do večera so se tako vsi zbrali, zaprli in zagrnili so okna, zaklenili vrata. Ko so tako neke nedelje potiho začeli peti prvo pesem, sta nenadoma vdrla v sobo dva vojaka z avtomatskima puškama. Ukazala sta, naj se vsi z dvignjenimi rokami postavijo k steni. Eden od njiju je dejal: »Kdor se odpove veri v Jezusa Kristusa, lahko zapusti ta prostor.« Dva ali trije so takoj odšli, kmalu zatem sta jim sledila še dva in čez nekaj časa jih je odšlo še nekaj. V sobi je zavladala smrtna tišina, kmalu pa sta vojaka spet zaklenila vrata ter dejala: »Kar držite roke kvišku, toda zdaj zato, da bi slavili Boga. Tudi midva sva namreč kristjana in naučila sva se, da ne zaupava nikomur, ki ni pripravljen umreti za Kristusa!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2022), 73.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 125.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Čeprav v teh svojih pisarijah tikam vse po vrsti, od samostanskega vratarja do papeža, bom seveda tikal tudi tebe, a ti ne morem reči drugače kot »gospod«.
Predvidevam, da ti je oče, ki ti ji umrl, ko ti je bilo komaj šest let, rekel »Tone«, in da te je mama, ki si jo izgubil pri sedemnajstih, še v najstniških letih vsaj kdaj pa kdaj poklicala »Tonček«, nikakor pa si ne predstavljam, da bi te, ko te resnega profesorskega obraza gledam na fotografijah, ki mi jih ponuja splet, kdo kasneje imenoval drugače kot »gospod Anton«.
Pa čeprav te brez dvoma kdo je!
Saj kljub resni podobi, ki zre name s fotografij, in kljub puščavniškemu bivanjskemu okolju, ki si si ga ustvaril v Alojzijevišču, kjer si bival, nisi bil pust samotar. Imel si svoj krog prijateljev in znancev, krog tistih, s katerimi si bil »na ti«, kot se reče in v katerega se s svojim »tikanjem« skušam preriniti zdaj še jaz, pa čeprav se nikdar nisva srečala.
Bi se pa lahko.
Ko bi neka deklica ne molila tako vztrajno v želji, da bi postala moja žena in ko bi je ljubi Bog v svoji modrosti in dobroti ne uslišal, bi se bil jaz morda malo dlje pomudil pri misli, da postanem duhovnik. Ti resda ne bi bil več moj profesor dogmatike, bi se pa jaz, našpičen kot sem, ki se – neposvečen – rad vtikam v vse po vrsti, posvečen brez dvoma vtaknil v kaj »dogmatičnega«, pa bi bila vkup. No, dobri Bog, ki je modrost sama, je že vedel, kaj dela, ko me je namesto s tabo »vkup spravil« s pobožno molčečo deklico. Sem pa prepričan, da bi mi tudi ti v svoji premoljeni dobroti in modrosti povedal, kar bi mi šlo in mi pokazal, kje je moje mesto.
Pa sva si v dveh rečeh vendarle zelo podobna.
No, zunanjost gotovo ni ena izmed njiju, saj naju, tako čez palec, loči vsaj štirideset kil. Raje še več. In iz tega je jasno, da je najin – reciva temu – življenjski slog precej različen. Ti si bil bolj asketske sorte, kar jaz očitno nisem. Bil si učen, načitan in razgledan, kar tudi ni meni prav lastno. Še v pomnjenju, ki mi je bilo kot igralcu priloženo in dodano k talentu, me verjetno prekašaš, če gre verjeti temu, kar so o tebi zapisali in povedali tisti, ki so ti bili blizu, da si menda na pamet znal vse evangelije in Pavlova pisma. In res ne vidim razloga, da bi jim ne verjel. In isti viri navajajo, da si med govorjenjem, med predavanji, ko si se razvnel, vehementno krilil z rokami. In vidiš, tudi jaz to počnem. Zate pravijo, da si to počel, ker te je dvigal »Božji ogenj«! Mene sicer določene teme dvignejo in žgejo, a če je od Boga … si ne upam trditi, pa čeprav upam, da je!
In druga: Kot otroka te je spreletela misel: »Kako lepo bi bilo, ko bi Boga ne bilo. Kako bi bil človek svoboden!« Pa si to misel takoj pregnal in jo obžaloval in kasneje z vsem svojim življenjem izpričeval nasprotno: Da je Bog vir resnične svobode! Za novomašno geslo pa si si izbral besede: »Povsod Boga!« Sam si domišljam, da imam kot igralec bujno in brezdanjo domišljijo, pa vendar si ne znam predstavljati življenja brez Boga. In talente, ki mi jih je Bog radodarno nasul »zvrhano, potlačeno in potreseno mero«, porabljam zato, da doni pesem (in tvoje novomašno geslo): »Povsod Boga!«
Oprosti, ker se ti tako domišljavo postavljam ob bok, a me razumi, da me pri tem vodi misel ženske, ki jo poznamo iz evangelijev, ki je v svoji stiski rekla za Jezusa: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena!« (glej Mt 9,21). Tako se tudi jaz rinem v tvojo bližino, da se morda – držeč se za rob tvojega obnošenega rokava – še sam prerinem v nebeško kraljestvo, v katerem ti brez dvoma že sediš na Božji desnici oziroma kamorkoli so že posedli svete profesorje dogmatike. Prav strašne gneče v tem krožku ni! Spoštovani gospod Anton! Obilo žegna ob godu, z željo, da cerkveni birokratski mlini čimprej zmeljejo zrnje stoternega sadu, ki si ga obrodil, in da bi kmalu in obilno obrodilo tudi tisto zrnje, ki si ga kot profesor sejal na s trnjem zaraslo slovensko duhovno polje.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.

»Zakaj nosiš očala?« je Kaja presenetila mamico, ki je sedela pred računalnikom in bila z mislimi pri delu.
»Da bolje vidim,« je mimogrede odgovorila Simona s stavkom, ki ji je od nekod ostal v spominu, ne da bi odtrgala pogled z ekrana.
»Saj te nisem vprašala, če vidiš ali ne. Zanima me, zakaj nosiš očala?«
Mamica je samo presenečeno pogledala iznad očal in ni vedela, kaj naj ji odgovori.
»Ali z očali vidiš, česar jaz ne vidim?« jo je Kaja pozorno gledala s široko odprtimi očmi.
»Joj, kako ti pride kaj takega na misel! Česar ni, se ne da videti,« ji je hitro odgovorila z glasom, ki je dal vedeti, da bi rada delala naprej.
»Tudi z očali ne?« je vztrajala Kaja.
»Saj ni pomembno!« je bilo čutiti nejevoljo v njenem glasu. »Pa ravno sedaj me moraš...« Sredi stavka se je ustavila. Pogledala je na ekran, nato pa Katjo, ki ni umaknila pogleda z njenega obraza. Simona je v sebi zaslišala stavek, ki si ga je tolikokrat ponavljala: Tudi jaz bom takšna mamica!
+++

Morda je bila malo večja kot je sedaj Kaja. S starejšim bratom sta se vračala od nedeljske maše. Pritekla je v kuhinjo. Mama, ki je bila z očetom pri jutranji maši, je stala pred štedilnikom in nekaj rezala.
»Mami ...« je plaho začela.
Mama jo je mimogrede pogledala in delala naprej.
»Mamica,« je ponovila z malo bolj odločnim glasom.
Mama je začutila, da se skriva v njenem glasu nemir. Poiskala je zajemalko, na hitro pomešala po posodi, ki je bila na štedilniku, primaknila stol, se usedla in vzela Simono v naročje. »Kaj si mi hotela povedati?«
Simona je malo počakala, kot da zbira pogum. »Ko sva se z Gašperjem vračala od maše, sva se lepo pogovarjala. Potem pa sta naju dohitela dva fanta ...« ji je sredi stavka zmanjkalo glasu.
»Katera fanta?« je vprašala mama in pohitela k štedilniku, ker se je začelo iz ponve kaditi.
»Eden je pri maši ministriral, drugega pa ne poznam.«
»In ...?«
»In potem se je Gašper pogovarjal samo z njima,« je šlo Simoni že malo na jok.
»O čem so se pogovarjali?«
»Saj ne vem. Ničesar nisem razumela. Meni je bilo pa dolgčas.«
»In ...?«
» ... in na križišču so se ustavili in še kar naprej klepetali. Rekla sem, da hočem iti domov, pa me niti slišal ni. Potem sem mu rekla ...« je malo počakala, »da je tečen ... in da ga ne maram.«
»To si mu rekla?« se je začudila mama. »Gotovo se je razjezil?«
»Ne, ni se razjezil. Samo rekel je ...« je Simona povedala med jokom, »da sem nemogoča in da zato jeseni ne bom smela z njim hoditi ...« Krčevito je stisnila mamino roko. Besede kar niso mogle iz nje. Kot da je je strah že same misli. »Da ne bom smela hoditi z njim v šolo, ko bom šla v prvi razred. Tako je rekel.« Skozi solze je zrla v mamin obraz. »Potem sem pa kar stekla domov,« je še dodala.
Mama je skrila nasmeh, stisnila Simono k sebi in jo pobožala po laseh. »Ti moja punčka ti,« je mama počasi začela, »tega mu pa ni smela reči.«
»Če mi je pa bilo dolgčas.«
»Vseeno. Saj obe veva, da ga imaš zelo rada.«
»Seveda ga imam. In gledal ni čisto nič jezno,« je z olajšanjem dodala.
»Vidiš, dobro poznam Gašperja in vem, da ni mislil resno.«
»Kaj pa če je?« je šlo Simoni spet na jok.
»Najbrž je tisto rekel zaradi onih dveh fantov,« jo je tolažila mama. Simona bi jo rada vprašala, zakaj, pa je slutila, da tega verjetno ne bi razumela«
»Ko pride domov, se bomo pogovorili. Moraš pa tudi ti paziti, kaj govoriš,« je dodala z dobrohotnim glasom.
Juha na štedilniku je vrela in kipela izpod pokrovke. Toda mama jo je še kar naprej stiskala k sebi in jo nežno božala po laseh ter ji obrisala še zadnje solzice.
Simona si je pomencala oči in se še bolj stisnila k mami. Tako prijetno ji je bilo. Tudi jaz bom takšna mamica, si je dejala.
+++
Skoraj zaslišala je tiste svoje besede, čeprav so bil izrečene le v mislih.
Simona je odložila očala in dvignila Kajo v naročje.
»Glej: vidim te tudi brez očal. Še bolje. Čisto od blizu,« ji je dejala z veselim glasom, jo pobožala po laseh in jo objela.
Kaja je čepela v njenem naročju kot v toplem gnezdu. Niti premaknila se ni. Simoni se je zazdelo, da je ta majhna deklica, ki se greje v njenem objemu, ona. In zaželela si je, da bi to trajalo dolgo, dolgo.
Toda Kaja je kar naenkrat zlezla iz njenega naročja, mimogrede pogledala skozi očala, ki jih je mamica odložila na mizo, da bi videla, kaj se v resnici vidi skoznje, in pohitela iz sobe. »Moje punčke so tako same in me čakajo,« je rekla in odvihrala skozi vrata, da jih ni imela niti časa zapreti za seboj. Simona bi najraje stekla za njo in jo stisnila k sebi. Pa jo je le gledala skozi priprta vrata in prisluhnila Kajinemu vnetemu pogovoru s punčkami. Da jim bo vsem kupila očala, bodo videle tako dobro kot njena mamica.
Simona je vzela očala z mize in jih obdržala med prsti. Skozi leče je gledala na predmete, ki so neurejeno ležali po pisalni mizi. Bili so veliko večji kot v resici, nejasni in čudno spremenjeni.
»Videti bi morali tudi želje in misli,« je pomislila, ko je znova sedla k računalniku. Z delom pa še kar nekaj časa ni mogla nadaljevati.
JARC, Janko. Smiljan. Ognjišče (2015) 10, str. 18

Kobarid (ital. Caporetto, nem. Karfreit)

(* ob obletnici) Današnjo podobo Kobarida, gručastega naselja v dnu srednje Soške doline, izjemno dopolnjuje Kobariški muzej. Svoj prostor je našel v neposredni bližini spomenika pesniku Simonu Gregorčiču ter skladatelju Hrabroslavu Volariču. Odprli so ga 20. oktobra leta 1990 v baročni Mašerovi hiši. Muzejska zbirka v Kobariškem muzeju je zaradi legendarnih zgodovinskih okoliščin, svoje vsebine in postavitve naletela na izjemen odmev v Sloveniji in tujini. Že leta 1992 je muzej dobil Valvasorjevo nagrado, ki jo podeljujejo za dosežke na področju slovenskega muzealstva in za izjemne prispevke pri ohranjanju, predstavljanju in popularizaciji premične kulturne dediščine na Slovenskem in v zamejstvu. Najvišja slovenska nagrada je bila ustanovljena leta 1971 ob 150-letnici nastanka prvega slovenskega muzeja – Kranjskega deželnega muzeja (danes Narodni muzej Slovenije). Leta 1993 je Kobariški muzej prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993, kar daje muzeju mednarodni ugled. Po številu obiskovalcev je Kobariški muzej med slovenskimi muzeji med prvimi, med obiskovalci pa jih je kar dve tretjini iz tujine. (več na spletni strani Kobariški muzej)

»Čudež pri Kobaridu«

Ogled muzejske zbirke, ki še posebej natančno predstavlja zaključne operacije na soški fronti v prvi svetovni vojni – dvanajsto soško bitko od 24. oktobra do 9. novembra 1917, pričnimo v multivizijski sobi v pritličju muzeja. V besedi in sliki spremljamo enega največjih spopadov v gorskem svetu v vsej zgodovini. Dogajanje v teh dneh, ko je ob Soči Italija in Avstro-Ogrska zbrala več kot milijon vojakov, so kasneje poimenovali “čudež pri Kobaridu”. Spopad je bil eden največjih spopadov v gorati pokrajini v zgodovini, spada med prve vojne operacije z elementi bliskovite vojne, bitka je bila najbolj uspešen preboj v prvi svetovni vojni, poleg 11. soške bitke je bil to največji spopad na slovenskih tleh in hkrati zaključek krvavega vojskovanja ob Soči.

Podoživljanje bojevanja vojakov v visokogorskem svetu

Obiskovalec si lahko na stalni razstavi muzeja (razdeljena je v Krnsko sobo, Belo sobo, Sobo zaledja in Črno sobo ter veliko maketo z zemljevidi ter visokogorsko kaverno) ogleda več kot 500 fotografij, 50 vojaških zemljevidov in originalnih dokumentov poveljnikov enot (italijanskega generala Cadorne, nemškega generala Kraussa, nadporočnika Rommla), čez 1000 kosov orožja, orodja, uniform, medalj in spominskih predmetov. Vse našteto oz. kar danes imenujemo materialna zgodovinska dediščina soške fronte, pričuje o strahotnih razsežnostih prve svetovne vojne, pa tudi vseh vojn. Zloglasna bojišča na strmih pobočjih, tisoči mrtvih in ranjenih, nečloveško trpljenje.
Številne zgodbe, podatki, osebni predmeti, nepregledne količine orožja so bili za vedno izgubljeni. Javnost se je za preostalo dediščino začela zanimati šele v devetdesetih letih. Zato je muzejska predstavitev ohranjene dediščine dragocena.
Grozote vojne prikazuje Črna soba. Iz fotografij zrejo na nas ledeni obrazi. Edino besedilo v tej sobi so napisi, ki so jih vojaki napisali ali vrezali na vrata vojaškega zapora v vasi Smast na levem bregu Soče.

Poljska bolnišnica 3/15

Ob vhodni veži v muzeju običajno postavijo občasne razstave v treh razstavnih prostorih. Ob Dnevu kobariškega muzeja so oktobra 2011 odprli eno do sedaj najbolj pretresljivih razstav. Avtor Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja je razstavo zasnoval na fotografijah, ki jih je med delovanjem v bolnišnici v spominskem albumu zbral zdravnik kirurg, katerega ime žal ni znano. Razstava nam prek fotografij različnih avtorjev razkriva pomembno pričevanje o ustroju in delovanju sanitetne službe avstro-ogrske vojske. Hkrati pa nam fotografije ponujajo tudi širši pogled na dogajanje in kraje v zaledju soške fronte, kjer je zdravnik-kirurg preživel obdobje od prvih bojev do kobariške bitke. Poljska bolnišnica je 29 mesecev delovala v takrat novi tovarni in žagi v Klavžah pri Podmelcu.

Kobariška zgodovinska pot in Pot miru
Obisk muzeja dopolnjuje tudi Kobariška zgodovinska pot. Pot se začne v muzeju, nato pa na pet kilometrov dolgi poti lahko odkrivamo še druge pomembne zgodovinske, kulturne in naravne spomenike: italijansko kostnico na Gradiču okoli cerkve sv. Antona, Tonocov grad na skalni vzpetini blizu Kobarida, italijansko obrambno črto, sotesko Soče, slapove potoka Kozjak, Napoleonov most ter Muzej sirarstva. Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju« je leta 2007 v Pot miru vključila muzeje na prostem, pomembnejše spomenike in obeležja soške fronte ter naravne znamenitosti. Pot miru vodi mimo šestih muzejev na prostem: Ravelnik, Čelo, Zaprikraj, Kolovrat, Mrzli vrh in Mengore. Na poti vidimo vojaška pokopališča in kapele, trdnjavo Kluže, soteske Soče, Koritnice in Tolminke, slap Kozjak, kostnici v Kobaridu in Tolminu, spominsko cerkev Sv. Duha na Javorci ...
Cerkev Sv. Duha na Javorci predstavlja enega najlepših spomenikov 1. svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Leta 2007 je bila cerkev uvrščena med zgodovinske spomenike z znakom evropske kulturne dediščine. Cerkev je zgrajena v spomin padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte (1915–1917).

VEBER, Alenka. Kobariški muzej. (Slovenski muzeji). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 47-49.

Sv. Janez Pavel II. je tisti papež, ki je na podlagi naukov sv. Pavla VI. o oznanjujoči Cerkvi sprožil velik strateški razmislek o novi evangelizaciji. To vemo. Malokdo pa ve, da je izraz “nova evangelizacija” najprej uporabil leta 1979 med obiskom Poljske in sicer na travniku pri naselju Nowa Huta vzhodno od Krakova. Takole je dejal: »Ni mogoče ločiti križa od človekovega dela. Ni mogoče ločiti Kristusa od človekovega dela. To je bilo potrjeno v Nowi Huti. In to je začetek nove evangelizacije.«
V bližnjem novozgrajenem delavskem naselju Nowa Huta je namreč v šestdesetih in sedemdesetih potekal boj delavskega razreda zoper komunistično oblast, ki je bil boj za pravico do postavitve križa in za pravico izgradnje cerkve. V naselju, ki ga je partija hotela ateističnega, so delavci pokazali, da delo in industrijski napredek ter vera v Kristusa gredo skupaj. V srcu sivega socializma so se poljski delavci zavzeli za Kristusa na način, da se je čudil ves svet.
Kasneje je pojem nove evangelizacije dobil globlje in dodatne sopomenke, postal je velik program Cerkve ob prehodu v novo tisočletje. Delo predhodnikov danes povzema papež Frančišek, ki resda besedne zveze “nova evangelizacija” ne uporablja veliko, vendar pa v zameno veliko govori o “misijonarski preobrazbi Cerkve” in o “preroški poklicanosti” kristjanov, zlasti posvečenih oseb. Skratka, Cerkev že skoraj pol stoletja vztraja v spodbujanju novega močnega vala oznanjevanja, ki bi po svežini in prepričljivosti spominjal na tisti prvi val, ki smo ga evropski narodi bili deležni ob koncu antike in v zgodnjem srednjem veku.
Kajti evropski človek se pospešeno oddaljuje od Kristusa. Če ne bo kmalu resnega vala oznanjevanja, bosta Slovenija in Evropa v nekaj desetletjih povsem post-krščanski.
“Lepo, lepo, to o novi evangelizaciji, toda – kako?” je pogosto slišati. Mnogi kristjani bi hoteli jasno, preprosto in uspešno metodo nove evangelizacije. Mislijo, da je nova evangelizacija neka zaenkrat še skrivna formula delovanja, ki pa bo prej ali slej odkrita, sprožena in težave z oddaljevanjem od vere bodo hitro rešene. Vendar nova evangelizacija ni nekak magični postopek, ki daje hitre pozitivne učinke. Nova evangelizacija je najprej drža kristjana, šele nato postopek, metoda. Oznanjevalne drže pa kronično primanjkuje.
Slovenski katoličan je kot oznanjevalec plah, negotov. Naj ponazorim. Lani je župnija, kjer župnikujem, kupila dva nova kakovostna mašna plašča slovenske izdelave. Obesil sem ju pred prezbiterij in ju pred sv. mašo blagoslovil. Po maši sem povabil ljudi, naj pridejo bližje in si ju ogledajo, vidijo, kako sta izvezena, potipajo. Kaj se je zgodilo? Prav noben vernik po maši ni prišel naprej, da bi se dotaknil plaščev. Najprej me je osupnil nekak prastrah pred sakralnim, ki vernikom preprečuje, da bi sproščeno stopili po cerkveni ladji in se dotaknili duhovniških paramentov. Nato sem se vprašal: in kako naj zdaj ta ‘prestrašenec’ oznanja evangelij? Kako naj človek, ki v domači cerkvi komaj upa dvigniti pogled, junaško pričuje tam zunaj, ko je to potrebno? Ali bolj radikalno: kako naj vernik, ki smo ga tisoč let vzgajali za ovčico, kar naenkrat postane lev?
Zavedajmo se torej, da naloga nove evangelizacije pomeni delati na sebi. Dela navznoter ni malo. Gre za pravcati duhovni obrat, ki bo iz pasivnega vernika naredil aktivnega oznanjevalca. Ne, ni potrebno, da bi se poslej zaradi križa tepli z ideološko policijo, kot so se v šestdesetih z njo tepli pogumni katoliški delavci v Nowi Huti, vsekakor pa je nujno potrebno – “v ugodnih in neugodnih okoliščinah” (2 Tim 4,2) – o Kristusu povedati naprej.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 3.