Palestinsko mesto Nazaret je že nad dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in se ga spominjamo trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer –, ko se oglasijo zvonovi, in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta deklica Mirjam – Marija pristala na povabilo Božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega Božjega Sina. Izrekla je za zgodovino človeškega rodu najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja. Marija je s tem načrtom tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za praznik Oznanjenja. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji. Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. (sč)
Na sliki zgoraj: Layer, Marijino oznanjenje, 1815, glavni oltar, ž.c. Tržič

V Sloveniji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečenih devet (9) cerkva in ena kapela, šest župnijskih in tri podružnične. – V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve: Ljubljana – Marijinega oznanjenja (frančiškani) (spodaj), nekdaj samostanska, zdaj ž. c. v Velesovem (Oznanjenje Devici Mariji) (1), ki je tudi romarska in ž. c. v Tržiču (3). V LJ nadškofiji pa imajo tudi dve podružnični cerkvi (p. c.): nekdaj zelo obiskano romarsko v Crngrobu (5) (Stara Loka), ki je prava umetnostna zakladnica (gotike in baroka) in Veliko Slevico (7) (Velike Lašče) – V KP škofiji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečena samostanska cerkev na Kostanjevici (2) (župnija Nova Gorica-Kapela – frančiškani), p. c. cerkev v Obrovu (8) (Hrušica v Brkinih) in kapela v župnišču v Ilirski Bistrici. Tudi NM škofija ima eno ž. c.: v Hinjah (4) v Suhi Krajini; prav tako tudi CE škofija: v Nazarjah (6) (sv. Marija – Marijino oznanjenje – frančiškani). – V MB in MS škofiji ni nobene cerkve, posvečene Gospodovemu oznanjenju Mariji. (mč)

Marijino oznanjenje, Ljubljana-Tromostovje

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 3, str. 131.

Še dokaj majhna brata sta mami podarila šopek cvetlic, ki sta ga kupila z lastnimi prihranki.

Mami je bilo posebej všeč, da sta to naredila sama od sebe, brez kakršnekoli spodbude. Od veselja ju je objela in poljubila.

Starejši, šestletni deček, je mami tudi čestital: »Mama, če bi imela samo še tri evre, bi ti lahko kupila zares lep šopek z napisom POČIVAJ V MIRU. To bi bilo tudi zelo lepo, ker oba želiva, da danes, na materinski dan bolj počivaš.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 38.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 53.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodba

Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?

Mlado dekle se je odpravilo v gore plezat skupaj s svojimi prijatelji. Ko je priplezala do sredine kamnite stene, jo je v obraz udarila varovalna vrv in ji zbila kontaktne leče. Zelo se je prestrašila in takoj je začela iskati leče, toda zaradi slabovidnosti jih ni mogla najti.
Ko je kljub temu priplezala na vrh, so prijatelji skrbno pregledali njeno obleko, vendar niso mogli nič najti. Tedaj se je obrnila na Boga in ga goreče prosila: »Dragi Bog, ti vse vidiš. Vidiš vsak kamen in vsak list, ti veš tudi, kje so moje kontaktne leče. Prosim, pomagaj mi jih najti.«
S prijatelji se je spustila s stene in se odpravila proti izhodišču. Zaupala je Bogu, da ji bo pomagal najti leče.
Ni ji bilo treba iti na izhodišče, kajti že od daleč ji je nekdo iz nove naveze plezalcev zaklical: »Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?« (nadaljevanje v zgodbi Križ)

Misel

• Prositi Boga pomeni, obrniti se nanj v neki potrebi, s trdno vero v njegovo pomoč in z zaupanjem, da nam bo pomagal.
• Presenetljivo je, kaj Bog daje tistim, ki se s popolnim zaupanjem odprejo njegovi očetovski ljubezni in vsemogočnosti.
• Pogosto vsi prosimo Boga za neko stvar, a redko kdaj storimo to v popolnem zaupanju. Trdno zaupanje Bogu predpostavlja neomajno vero vanj.
• Lahko se vprašamo: Kako močno vero imamo, ko se s prošnjo obračamo k Bogu?

Molitev

Gospod Bog, ponižno te prosimo,
naj tvoj Sveti Duh, ki prebiva v nas,
pomnoži našo vero in zaupanje vate.
Naj v tvojo ljubezen,
modrost in moč zaupamo tako močno,
da bomo prepustili tebi,
kdaj in kako nas boš uslišal,
saj najbolje poznaš naše potrebe.
Prosimo te predvsem, naj čutimo,
da si nam vedno blizu in misliš na nas
in po svoji dobroti odgovoriš na naše prošnje.

Iskra

Bog pride samo k tistim, ki ga prosijo, naj pride k njim, in ne more odreči svojega prihoda tistim, ki ga pogosto in goreče prosijo.
Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! (Lk 11,9)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Prva cerkvena zapoved veleva: »Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni.« Duhovnikov je vedno manj in vedno več je (bo) župnij brez nedeljske maše. Kje vidite rešitev problema? (Ana)
Rešitev nakazuje Zakonik cerkvenega prava (1983), ki prve cerkvene zapovedi ne odpravlja, ampak določa, da so verniki ob nedeljah in zapovedanih praznikih dolžni udeležiti se maše, vzdržijo pa naj se tudi tistih opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje ter veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben telesni in duševni počitek (kan. 1247). Zakonodajalcu so znane tudi težave, ki jih omenjate, zato pravi: »Kadar je udeležba pri evharističnem opravilu nemogoča, ker ni posvečenega služabnika ali zaradi drugega tehtnega razloga, se zelo priporoča, da se verniki udeležijo opravila Božje besede, če se obhaja v župnijski cerkvi ali na drugem svetem kraju po predpisih krajevnega škofa, ali pa nekaj časa posvetijo molitvi osebno ali v družini, ali, če je priložnost, v skupinah družin.« (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 4, str. 50

Kristus naj bo z menoj,
Kristus pred menoj,
Kristus za menoj,
Kristus v meni,
Kristus pod menoj,
Kristus nad menoj,
Kristus na moji desni.
Kristus na moji levi,
Kristus, kjer sedim,
Kristus, kjer vstanem.
Kristus v srcu vsakogar, ki misli name,
Kristus na ustnicah vsakogar, ki govori o meni,
Kristus v vsakem očesu, ki me vidi,
Kristus v vsakem ušesu, ki me sliši.

Napis na naprsni ploščici sv. Patrika

Živel je strog človek, ki se je zaobljubil, da se do sončnega zahoda nikoli ne bo dotaknil ne hrane ne pijače.
Mož je bil prepričan, da je njegovo dejanje Bogu zelo ljubo, ker se je vsak večer nad najvišjo goro v dolini na nebu prikazala zvezda, ki so jo lahko videli vsi ljudje.
Nekega dne je mož sklenil, da se povzpne na goro in neki deček je na vsak način hotel iti z njim.
Zaradi vročine in napora sta oba kmalu začutila žejo. Mož je otroka nagovarjal, naj pije, toda ta mu je odgovoril: »Pil bom, če boš pil tudi ti!«
Spokorni mož je v zadregi: ni hotel prekršiti svoje zaobljube, po drugi strani pa ni hotel, da bi deček trpel žejo.
Končno je popustil ter pil in otrok je storil enako. Vendar si tisti večer mož ni upal pogledati v nebo, ker se je bal, da zvezda ne bo zasijala.
Toda kako je bil presenečen, ko se je vendar ozrl proti nebu in videl, da nad visoko goro sijeta dve zvezdi!

»Ljubezen je večja od posta!« bi lahko strnili sporočilo zgodbe. Post ni sam na sebi dobrina, ampak je le sredstvo, ki nam pomaga obvladati sebičnost. Pomemben je, kolikor vodi k nečemu boljšemu! Najboljši »post« je, če si prizadevamo za pravičnost in znamo prisluhniti bližnjemu, videti njegove potrebe in mu priskočiti na pomoč.

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 3 (2017), 33.
v knjigi: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 127-128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Vzgoja in molitev

gostja meseca

dr. Ignacija Fridl Jarc

na obisku

Pashalna večerja

Preberite več: April 2025

Sem relativno zdrav človek.
In se zavedam, da je ‘zdrav človek’ relativen pojem … A ker je tudi beseda ‘relativno’ relativno relativna, naj bo … a bom pustil, naj komplicirajo za to poklicani ljudje. Ki jih vsakodnevno srečam relativno veliko!
Torej: ko rečem, da sem relativno zdrav človek, mislim predvsem na to, da nimam pretiranih zdravstvenih težav. Če torej odštejem tistih nekaj prehladov letno, par glavobolov, kakšno gripozno obolenje sem ter tja, in kdaj pa kdaj kakšen urez, izvin ali izpah … se z zdravnikom oziroma zdravnico srečujem le na rednih službenih sistematskih pregledih, kjer pa mi zaenkrat razen viška kil in rahlega poslabšanja vida nimajo kaj očitati. In dokler mi te stvari očita zdravnica, ki je je skupaj dvakrat več kot mene, poleg tega pa potrebuje očala, da prebere izvide, se ne bom pretirano sekiral.
A ko useka, useka!
Kot vsak normalen odrasel moški, ki ne ve, kaj bi, sem se začel obnašati kot otrok in sem poklical mamo. Po telefonu, seveda. Čeprav sem od bolečine tulil tako, da bi me lahko slišala brez pomoči satelita.
»Mama, kaj je naredil ata, kadar ga je zagrabil išias?«
»Nič, smejal se je!«
»Smejal?!«
»Ja, smejal.«
No, meni ni bilo do smeha. Prav tako ne možinji, ki mi je seveda stala ob strani, me podpirala in ji je nepričakovano in popolnoma nepripravljeni v naročje, žal prav dobesedno, padlo dobrih devetdeset kil žive teže in začelo neumorno stokati. In ker devetdeset kil ni ravno mačji kašelj, odvisno pač od velikosti mačka in moči njegovega kašlja, in ker možinja, ki je po definiciji ‘boljša polovica’, premore tudi le polovico moje teže, ji nikakor ne gre zameriti, da me ni prav dolgo zadržala v naročju in je pač pustila, da je gravitacija opravila svoje.
Ugotovil sem, da so tla v naši hiši ravna, trda in presenetljivo blizu!
Tako sem obležal na tleh. In se nisem mogel več pobrati. Pravzaprav se nisem mogel niti ganiti. Možinja se je še nekaj trudila okrog mene, ampak kdo je še videl kdaj, da bi muha premaknila slona. Razen seveda če mu zleze v uho in najeda!
»No, kaj bo?« me je vprašala.
»Nič.« sem rekel.
»Kako nič?«
»Tako, lepo! Nič!«
In kar na lepem sem razumel, kaj mi je hotela povedati mama, ko je rekla, da se je oče le smejal. Še bolj pa sem razumel očeta. Kljub bolečini in prav nič uglednemu položaju mojega trupelca, sta se jamr in jok umaknila, ter dala prostor smehu. Saj kaj pa ti ostane, ko obležiš kot pozabljen dežnik na avtobusu.
Napad smeha, ki je trajal kar nekaj minut, pa je očitno tudi do te mere sprostil mišice, da sem se lahko nekako le prevalil v kolikor toliko normalen položaj. Pri čemer moram spet poudariti, da je v tem primeru pojem ‘normalen’ uporabljen zelo relativno.
In tako sem obležal na tleh naše dnevne sobe … in se počutil kot svetopisemski Job. Ne le zato, ker sva bila oba udarjena z boleznijo. In tudi ne zato, ker sva oba obležala. Predvsem zato, ker je Job, kot piše v Svetem Pismu, ležal ‘na smetišču’.
Presneta reč! A v tej hiši nobeden ne pospravlja?! Kdaj je nazadnje kdo s sesalcem za prah seznanil tole preprogo? A ta parket sploh ve, kaj je to krpa? In glej, tam v kotu pod stropom pajčevina! Upam, da ne bom predolgo takole ležal, ker me bodo podgane, ki prav gotovo gnezdijo pod kavčem, slej ko prej napadle! In kje so vsi?! A zdaj me bodo pa kar takole pustili!? Samega! Av! Av! Aua!!
Skupaj z jamranjem se je vrnila bolečina. Pa tudi možinja, ki je pripeljala deco, naj si pogledajo ubogega očeta. Vodeni ogled! Kot v živalskem vrtu. Smejali so se, otroci, kdo bi jim zameril. Tudi jaz sem se smejal mojemu očetu, ko si je na zadnjico privezoval desko, kadar ga je ‘štihnilo’! In ko sem ta spomin povedal otrokom so se režali. Živalski vrt, vam rečem. Le da se mene, hvala Bogu, sme krmiti!
ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 17.