V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca Ognjišče (2017) 1, str. 6

Marion je študirala angleščino na univerzi. Med študijskimi obveznostmi je bila tudi seminarska naloga o sodobnem pisatelju. Naloga je bila, milo rečeno, dolgočasna. Ni se namreč mogla vživeti v pisateljevo sporočilo in s težavo je brala njegove romane in novele. Čas za oddajo naloge se je bližal, ne da bi opravila veliko dela.
Zadovoljna je bila, da je lahko za nekaj časa pozabila na študij, ko so jo prijatelji povabili na zabavo na dom njihovega profesorja. Ob žvenketanju kozarcev in hrupni glasbi je uživala v pogovorih. Sredi večera ji je profesor predstavil prikupnega moža, starega okoli trideset let. Videlo se je, da dobro pozna književnost in z njim se je bilo zanimivo pogovarjati. Marion je čutila, da se je v trenutku zaljubila v njega.
Na svoje veliko začudenje je Marion kmalu odkrila, da je njen sogovornik tisti sodobni pisatelj, o katerem bi morala pisati nalogo. Ko je prišla domov, je začela brati njegova dela in odkrila je, da so pravzaprav vredna branja in zanimiva.

Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.«

Ravnajo pokvarjeno, počenjajo ostudna dejanja, ni ga, ki bi delal dobro.(Ps 14,1)

Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. (Mt 5,17)

Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. (2 Tim 3,16-17)

Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja. Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem duhovnem mleku, da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje, če ste res okusili, da je Gospod dober. (1 Pt 2,1-3)

Predvsem pa vedite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega duha, govorili v imenu Boga. (2 Pet 1,20-21

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vsem nam primanjkuje časa.
Največ ga seveda pokurimo v službi … in posledično nimamo časa ne za družino ne za prijatelje ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, bolj pravilno bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te ‘zveze’ bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa, oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi ‘zvez’), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z ‘bivšo’ zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno!
Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god Svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za ‘zavetnika zaljubljencev’), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa.
Na začetku februarja stoji svečnica: praznik – oziroma: svetek … odvisno pač, kako gledate na življenje – ki so si ga prisvojili ‘Boguposvečeni’. Redovniki in redovnice. Da na dan, ko se spominjamo Gospodovega darovanja v templju (ki je bilo izpolnitev postave), opozorijo nase … da nas opomnijo, da so … da živijo … in da se darujejo!
Teden dni kasneje pa praznujemo – oziroma: slavimo… odvisno pač kako gledate na življenje – Kulturni dan! Ki pa so si ga prisvojili tisti, ki se imajo za posvečene! Umetniki! Da na dan, ko se spominjamo žalostne smrti prešernega pesnika, opozorijo nase … da nas opomnijo, da so … da živijo … in da se žrtvujejo!
In vem, da s tem zapisom tvegam, da mi bo kdo očital, da pljuvam v lastno skledo, ko sem pa tudi sam umetnik. A tudi ‘pljuvanje’ je lahko umetnost … saj sem gledal stanovskega kolega na odru, ki ne le da je pljuval, temveč je celo … joj, ne bi o tem, ker ni spodobno, čeprav je bilo ‘jako posvečeno’! In ni zavist, je zgolj začudenje … da ne bi kdo narobe razumel. Ker jaz ne razumem tega, kar je danes ‘main stream’ … kar ‘gre s tokom’, če dobesedno prevedem … in grem sam proti toku do te mere, da vsaj po statusu nisem več umetnik ampak podjetnik. In sem proti toku tudi v tem, da sem še vedno poročen. Prvič in edinkrat.
A Bog, ki je Gospodar časa, ‘zvez’ – vezanih in brezveznih, ki ljubi tiste, ki so se mu posvetili in tudi tiste, ki mu ne posvečajo pozornosti, je duhovit: vsake toliko (vsake štiri leta, če smo natančni) nam v februarju podari dodaten dan … še malo več časa za naše februarjenje!
Bog nam daje čas! Komu ali čemu ga bomo posvetili in ali bo posvečen, pa je odvisno od nas. Februarjenje je podarjanje časa. Naj vam uspeva vse leto, ne le v tem mesecu!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Božje usmiljenje ni nekaj abstraktnega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero Bog razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. [...] Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje. (papež Frančišek)

Evangelist Matej je v prvih štirih blagrih zapisal Jezusove besede iz govora na gori, ki nam odkrivajo, kakšen je vpliv Božjega kraljestva na človeštvo. Potem pa zapiše še tri blagre (vv. 7-9), ki jih v Lukovem evangeliju ni, in spregovorijo o zadržanju in ravnanju, ki izvira iz odločitve za uboštvo. Prvi od teh blagruje usmiljenje, za katerega je papež Frančišek že kmalu po izvolitvi dejal, da je beseda, ki spreminja svet. »Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat je še velikokrat govoril o usmiljenju, lani pa je na predvečer nedelje Božjega usmiljenja z listino Obličje usmiljenja napovedal izredno sveto leto. Odprl je vrata usmiljenja, da bi stopili skoznje in občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na srce nam je položil besede, naj to jubilejno leto preživimo v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče (prim. Lk 6,36), da se z veseljem in mirom vključimo v ta zahtevni, a obenem bogat program ... Jezus Kristus, ki je obličje Očetovega usmiljenja je ta program začrtal tudi v petem blagru, o njem ni le govoril, marveč ga je živel in razodeval. Kdor vidi Kristusa, vidi usmiljenje Boga Očeta. In kdor pozna Kristusa in po njem Očeta, pozna pot odrešenja: to je pot sočutja in usmiljenja.

Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo. (Jak 1,27; 2,12-13)

Gospod je usmiljenje in dobrota

Že v Stari zavezi pravi Psalm 103: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti ... Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (8.11-13). Pojem usmiljenja kaže, kdo je Bog ... oče ki ljubi na ta način.

To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče. V nazareški shodnici je Božji sin razkril Očetov načrt: da so vsi, brez razlike, povabljeni, da sprejmejo božjo ponudbo zastonjske in usmiljene ljubezni. Usmiljenje pomeni, da Bog ljubi prvi in zastonj. Nima nas rad zato, ker smo dobri in to zaslužimo (sv. Pavel pravi, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki! – Rim 5,8), ampak zato, ker on JE Ljubezen. Grški pojem agape pomeni prav to ljubezen, ki je je brezpogojna in zastonjska. In tako v našem vsakdanjem življenju, kot tudi v primeru žene, zasačene v prešuštvovanju (Jn 8,10-11), se vedno srečujeta naša revščina in nemoč in neizčrpno Božje usmiljenje.

Božja beseda nas uči, da »je večja sreča dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Ravno zato peti blagor razglasi za srečne tiste, ki so usmiljeni. Vemo, da nas je Gospod prvi ljubil. Toda resnično bomo blaženi, srečni, samo če bomo vstopili v Božjo logiko daru, zastonjske ljubezni; če bomo odkrili, da nas je Bog neskončno ljubil, da bi nas naredil sposobne ljubiti kot On, brez mere. (papež Frančišek)

Bodite dobri in usmiljeni! Vsak, ki pride k vam, naj odide boljši in srečnejši. Bodite živa podoba božje dobrote, ki naj se odraža na obrazu, v očeh, v nasmehu, v vašem prisrčnem sprejemanju (mati Terezija).

Nobena druga božja lastnost se v Svetem pismu tako ne slavi kakor božje usmiljenje. To usmiljenje nima mej, razen če jih sami mi postavljamo s tem, da se za svoje grehe ne maramo kesati. Bog je usmiljen do naše telesne in duhovne bede. Nismo božji, če nismo polni sočutja do svojega bližnjega (Albin Škrinjar)

Jezus, Ljubezen, ki odpušča

Božja ljubezen je »meso postala« v Jezusu. On je vse v temelju spremenil. Ni prišel klicat »pravičnih«, ampak grešnike. Janez Krstnik si je predstavljal Mesija s sekiro v rokah, pripravljenega, da bo posekal drevesa, ki ne prinašajo sadu. Jezus pa pravi, da je treba drevo, ki ne prinaša sadu, najprej »okopati, in ga pognojiti«, morda bo potem rodilo sad (prim. Lk 13,8-9). Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov. Spomnimo se njegovega srečanja z Marijo Magdaleno, ko mu je s solzami umila noge; na Samarijanko ali na prešuštnico, ki so jo privedli predenj, da bi jo obsodil. Da bi še bolj potrdil to svoje ravnanje in prepričanje, Jezus uporabi številne prilike. Gospodar nevrednemu služabniku odpusti dolg, ker ga je ta prosil usmiljenja. V Lukovem evangeliju (15. poglavje) najdemo tri prilike o usmiljenju: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in tisto, ki jo poznamo kot priliko o »izgubljenem sinu«. Preseneča in pretrese nas veselje Boga, veselje, ki ga občuti, ko najde skesanega grešnika in mu odpusti. Da, veselje Boga je odpuščati! Tukaj je povzetek vsega evangelija. Bog je vedno usmiljen, če se grešnik odpre odpuščanju. To brezmejno Očetovo usmiljenje se v Jezusovem življenju kaže do konca, zadnje dejanje njegove zemeljske poti je popolno razodetje usmiljenja Boga Očeta - ko odpusti tudi tistim, ki so ga mučili in umorili (Lk 23,34).

Jezus me obišče vsako jutro v obhajilu, jaz na ubog način, kolikor zmorem, ta obisk vračam, ko obiščem uboge. (Pier Giorgio Frassati)

Mladi, prizadevajte si, da bi spoznali Pier Giorgia Frassatija, »človeka osmerih blagrov«! Njegovo bivanje kot 'normalen' mlad človek, potrjuje, da je mogoče biti svetnik, če se prijateljstvo, študij, šport, služenje ubogim, živi intenzivno, v nenehnem odnosu z Bogom. (papež Frančišek)

Potrebno je prižgati to iskro Božje milosti. V svet je potrebno prenesti ta ogenj usmiljenja. V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečo! (sv. Janez Pavel II.)

“Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo ...”

Blagor usmiljenim je tudi blagor odpuščanja. Jezus je odpustil tistim, ki so ga križali, in tudi nas uči usmiljenja, da bi tudi mi odpuščali tistim, ki nam niso naklonjeni, nas morda preganjajo. To, da zmoremo odpustiti drugemu še preden se kesa, in ne zahtevamo povračila, je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti. Samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo. V Novi zavezi ni pravičnosti brez odpuščanja in sprave! Jezusovo oznanjevanje in življenje postane nova smer za življenje in je resnična. Verodostojna Božja ljubezen je ljubezen do človeka in vsaka ljubezen do človeka je ljubezen do Boga. Bog in človek sta neločljiva. Če bi znali izračunati dolg, ki ga imamo do Boga in skušali v resnici razumeti, kako brezmejno je njegovo usmiljenje, bi pokazali tudi usmiljenje do bratov. Pomembno je torej vztrajati v enakem zadržanju do Boga in do bližnjega. Češčenje Boga brez usmiljenja do brata je malikovalstvo (Mt 5,23). Zato moramo vztrajno moliti očenaš, da bi tudi v našem vsakdanjem življenju udomačili kulturo odpuščanja, da bi tudi v družbenem življenju in politiki pravičnost postala »bolj človeška«.

Zadnje besede nima greh, marveč božje usmiljenje. (Jožef Smej)

Usmiljenje je prepričljiva govorica, ki ne potrebuje dokazov, ampak preprosto je. (p. Roman Tominec)

Usmiljenje je najlepša lastnost božja, nam vsem najbolj potrebna, najbolj osrečujoča. (Ksaver Meško)

Kraljestvo je ...
Kraljestvo je nastaviti drugo lice,
ko moramo prejemati udarce;
iti še malo dlje po poti s tistim,
ki nas je prosil, naj se mu pridružimo;
dati svojo obleko in tudi svoj plašč;
ne več soditi in ne obsojati drugih,
ampak vedno z usmiljenjem odpuščati ...
Kraljestvo pomeni ljubiti svoje sovražnike in moliti zanje (Mt 5; Lk 6);
lepo govoriti o tistih, ki govorijo o nas grdo.
Ne moremo vedno dajati na ta način,
če ne bi stalno prejemali.
Ne moremo postati izvir za druge,
če ne zato, ker mi sami pijemo iz tega studenca.
Ne moremo odstopiti od našega načina obrambe
in zaščitnih ograj, ki nas varujejo, če ne zato,
ker vemo, da nas varuje in ščiti Bog.
Glejte, to je Kraljestvo!
Jean Vanier

Božje usmiljeno srce

Blagor usmiljenim je tudi blagor sočutja, biti ob tistem in s tistim, ki potrebuje pomoč: Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Če razčlenimo latinsko besedo usmiljenje (misericordia), lahko vidimo, kako že sama beseda pove bistveno: »miseris cor dare«, pomeni ‘dati svoje srce tistim, ki so najbolj ubogi’. Sv. Izak Sirski, eden največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda (7. stol.), je zapisal: »Kaj je usmiljeno srce? ... Človeško srce, ki gori za ljudi, za ptice, za živali, za duhove in za vsa ustvarjena bitja. Ko z mislijo ali s pogledom zaobjame stvarstvo, se mu orosijo oči ob izjemnem usmiljenju, ki ga preveva. Njegovo srce je ob silnem sočutju ganjeno in povsem prevzeto, zato ne prenese misli na to, da bi se stvarstvu pripetilo kaj slabega ali žalostnega. Tega ne more ne slišati ne gledati, zato k Bogu nenehno povzdiguje svoje molitve za živali, za sovražnike resnice in za tiste, ki mu škodujejo, da bi jih Bog varoval in jih očistil. In to zaradi velikega usmiljenja, ki iz njegovega srca, po božji podobi privre na dan brez meja.« Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.« Po Božjem načrtu naj bi se človek prepustil njegovi milosti, božjemu navdihu: Božji usmiljeni ljubezni. Milost razkriva lepoto Boga, ki očara, privlači in pritegne ljudi k sebi. Ta božja lepota človeka pripravi do tega, da vzljubi vse dobro in je zato tudi sam ljubezniv (usmiljen). Ljubeznivost pomeni poudariti vse lepo, do česar smo sposobni priti, da bi tako napredovali v dobrem mi sami, drugi in vsa stvarnost. Na ta način človek uresničuje in živi polno svojo človečnost ter ustvarja bolj bratski svet.

Če se ne naučimo, kaj pomeni usmiljenje, tako da ga izkazujemo drugim, ne bomo nikoli resnično spoznali, kaj se pravi ljubiti Kristusa. (Thomas Merton)

Naj te ne skrbi, da bi ljubil bližnjega. Prizadevaj si, da ga boš spoštoval mnogo bolj, kot si zasluži, in odkril boš, da tvoje srce živi ljubezen." (Izak Sirski)

Božje usmiljenje je podobno dolgi, močni vrvi. Nikoli ni prepozno, da se jo oprimemo. (Bruce Marshall)

31. svetovni dan mladih (SDM) v svetem letu usmiljenja

V svetem letu odrešenja 1983/84 je sv. Janez Pavel II. na cvetno nedeljo prvič zbral mlade z vsega sveta. Nato se je med velikim jubilejem 2000 več kot dva milijona mladih iz okrog 165 držav zbralo v Rimu za XV. svetovni dan mladih. V svetem letu usmiljenja pa jih papež Frančišek zbira v Krakovu. Na triletni poti priprave so mlade vodile Jezusove besede iz »govora na gori«: leta 2014 so s papežem razmišljali o prvem blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3), naslednje leto »Blagor čistim, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8), letos pa so jih nagovarjale besede tokratnega blagra: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Z mladimi se bo srečal ob zaključku SDM-ja konec julija, na katerega jih v letu usmiljenja vabi: »Predragi mladi, usmiljeni Jezus – njegovo podobo božje ljudstvo časti v svetišču v Krakovu, ki je posvečeno njemu – vas pričakuje. On vam zaupa in računa na vas! Toliko stvari bi rad povedal vsakemu in vsaki med vami ... Ne bojte se zreti v njegove oči, ki so polne brezmejnega usmiljenja do vas, in dovolite, da se vas dotakne njegov usmiljeni pogled, ki je pripravljen odpustiti vsak vaš greh; pogled, ki je sposoben spremeniti vaše življenje in ozdraviti rane vaših duš; pogled, ki poteši globoko žejo, ki je v vaših mladih srcih: žejo po ljubezni, po miru, po veselju, po resnični sreči. Pridite k Njemu in se ne bojte! Dopustite, da se vas dotakne s svojim brezmejnim usmiljenjem, da boste na svoj način postali apostoli usmiljenja po delih, besedah in molitvi, v našem svetu, ki je ranjen s sebičnostjo, sovraštvom in tolikšnim obupom ... Zato vas vabim, da ponovno odkrijete telesna dela usmiljenja: lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na duhovna dela usmiljenja: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Kot vidite, usmiljenje ni ‘dobrotništvo’, niti zgolj čustvenost. Gre za preverjanje pristnosti, da smo Jezusovi učenci, naše verodostojnosti, da smo kristjani v današnjem svetu.«

Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)

Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema in se sklanja k nam z odpuščanjem. (papež Frančišek)

Bog vse odpušča in vsem daje možnost ... Mi smo tisti, ki ne znamo odpuščati. (papež Frančišek)

ZGODBE

Največje usmiljenje je odpuščanje

November leta 1993. Kardinal Joseph Louis Bernardin, nadškof v Cincinattiju in Chicagu (ZDA) je obtožen spolne zlorabe mladega fanta iz njegove škofije. V dneh te hude preizkušnje, se zanaša na vest svojega tožnika Stevena in 30. decembra 1994 se msgr. Bernardin sreča s njim. Tako je opisal ta dogodek: Pogledal sem naravnost v Stevena, ki je sedel malo stran od mene: "Ti veš," sem rekel, "da te nisem nikoli zlorabil."
"Vem," je rekel tiho.
"Mi lahko to še enkrat poveste?"
Pogledal sem mu naravnost v oči.
"Nikoli te nisem zlorabil. Ti to veš, kajne?"
Steven je pokimal. "Da," je rekel.
"Vem to in hočem se vam opravičiti, da sem rekel, da ste me."
Stevenovo opravičilo je bilo preprosto, neposredno, silno ganljivo. Sprejel sem njegovo opravičilo. Povedal sem mu, da sem zanj vsak dan molil in da bom še naprej molil za njegovo zdravje in notranji mir. Postajalo je vedno bolj jasno, da je z njim zelo hudo.
Nato sem vprašal, ali želi, da zanj opravim mašo. Sprva se je obotavljal: "Ne vem, ali si želim mašo," je rekel negotovo. "Že zelo dolgo se čutim zelo odtujenega od Boga in Cerkve. .... Morebiti, bi bila le preprosta molitev primernejša." ...
"Steven," sem rekel. "Nekaj sem ti prinesel: Sveto pismo, v katero sem se ti podpisal. Vendar razumem in ne bom užaljen, če ga ne boš hotel vzeti." Steven je vzel Sveto pismo v drgetajoče roke ter si ga pritisnil na srce, ko so mu solze privrele iz oči.
Nato sem iz kovčka vzel sto let star kelih. "Steven, to je darilo moža, ki ga niti ne poznam. Prosil me je, da ga uporabim, ko bom nekoč maševal zate."
"Prosim," je odgovoril Steven v solzah, "imejmo zdaj mašo."
Nikoli v vsem svojem duhovništvu nisem bil priča globlji spravi. Besede, ki jih uporabljam, da vam povem to zgodbo, ne morejo niti približno opisati moči Božje milosti, ki je delovala tisto popoldne. Bila je nazoren dokaz Božje ljubezni, odpuščanja in ozdravljenja, ki ga ne bom nikdar pozabil.
(Joseph Louis Bernardin. Dar miru : Osebna razmišljanja. Koper: Ognjišče, 2004.) * Kardinal Bernardin je leta 1996 umrl za rakom.

Blagor srcu

Blagor srcu, ki v sebi pripravi prostor za vse in vedno najde v svoji notranjosti prost kotiček tudi za tistega, ki pride nazadnje.
Blagor srcu, ki mu ne pride na misel, da bi imel za tujca tudi najbolj drugačnega, ampak živi sprejetost kot temeljni zakon, ker je to Evangelij.
Blagor srcu, ki živi neprestani »Tukaj sem« z drugimi, do Boga in samega sebe: napredoval bo do polnosti.
Blagor srcu, ki je solidarno z vsemi in vsakim, v vsaki situaciji, v dobrem in slabem: on bo graditelj civilizacije ljubezni.
Blagor srcu, ki ga zanima tudi trpljenje drugih in nudi pomoč, zavetje, upanje: uresničilo bo enotnost bližnjih.
Blagor srcu, ki se ne zmeni za barvo kože, za drugačnost jezika, ampak posluša samo govorico oči nasmeha, obraza in Božje luči: ta prinaša novo upanje.
Blagor srcu, ki je pozorno do drugih, srčnost in iskrenost se kaže v njegovem življenju iz dneva v dan: to bo graditelj Božjega kraljestva.

Božji obraz

Neki menih si je zelo želel, da bi videl božji obraz. Iskal ga je na različnih krajih, toda brez uspeha. Nekega dne se je odločil, da bo sam osebno obiskal Boga. Menih je poskusil pritegniti njegovo pozornost s pretiranim veseljem, nasmejanostjo in celo razposajenostjo. Toda Bog je obrnil svoj pogled drugam in on je ostal žalosten. Tedaj je menih presenečen ob sebi opazil prezeblega berača. "Kakšno trpljenje!" si je mislil in se spet ozrl k Bogu. Zdaj je šele opazil, da je Bog neprestano zrl prav v tega ubožca. V trenutku mu je bilo jasno, razumel je poduk, ki mu ga je dal Bog. Napotil se je k bližnjemu in pri tem ga je spodbujal božji pogled, ki ga je čutil na sebi. Odkril je, da je še veliko ubogih, v katerih Gospod razodeva svoje obličje. Poiskal jih je in pomagal tudi njim. Ko so ga vprašali, kako to, da je vedno pripravljen pomagati, je odgovoril: "Vesel sem, ker lahko pozdravim mojega Boga iz obličja v obličje!

Zlata lestev

Mlad študent Talmuda je vprašal rabina, kaj mora storiti Jud, da bi spodbudil prihod Mesija. Učitelj je odgovoril: »Usmiljenje ... usmiljenje, ki je podobno zlati lestvi z več klini. Na prvi klin se povzpne tisti, ki ponudi roko, ne pa srca; na drugega se vzpnejo tisti, ki dajejo z roko in tudi s srcem; na tretjega tisti, ki daje z roko, s srcem in noče vedeti, komu daje; na četrti kdor daje z rokami, s srcem in želi, da tisti, ki prejema pomoč ne ve, od koga prihaja ... in tako naprej. Toda tista zadnja stopnica, ki vodi k Mesiju, nanjo se povzpne samo tisti, ki naredi nekaj konkretnega in si pridobi izkustvo, ker ni več razloga za usmiljeno ljubezen.

Gospod ljubi bolj kot vse drugo predanost srca, ki je preblodilo vsa pota in doseglo skrajno mejo revščine, pa se vrača v zavesti svoje ničevosti, ter se predaja usmiljenju. (François Mauriac)

Preteklost naj vas ne skrbi. Obudite glede nje globoko kesanje in pustite, naj vse počiva v božjem usmiljenju. In kar se tiče prihodnosti, sprejmite vse iz ljubezni do Boga in obudite dejanje upanja. (Edvard Poppe)

Človek je padel, Bog se je ponižal. Človek je padel nesrečno, Bog se je ponižal usmiljeno. Človek je padel iz prevzetnosti, Bog se je ponižal iz milosrčnosti (sv. Avguštin).

Vsi bi usmiljenje hoteli za sebe, malo pa je takih, ki bi usmiljenje hoteli izkazovati. O človek, kako si drzneš zahtevati, časar sam nisi pripravljen dati? Na tem svetu mora biti usmiljen, kdor želi biti deležen usmiljenja v nebesih (sv. Cezarij iz Arlesa).

Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
bi se bistveno spremenilo.
Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih.
Bernhard Häring

 DEJSTVA

Prostovoljstvo
Prostovoljci so ljudje s srcem, ki je široko kot morje, ki so čuteči do tistega, ki je sam, zapostavljen in ga nihče noče poslušati... Ko je potrebno, priskočijo na pomoč tem, ki v tem življenju stalno izgubljajo in so bolj na repu vseh mogočih lestvic. Posredujejo, ko je potreba, ne trdijo, da imajo samo oni vedno prav in ne napeljujejo vode na svoj mlin, ampak se ustavijo in znajo prisluhniti. Imenujejo se tudi prostovoljci, ljudje odprtih rok, ki so vedno na razpolago in za svoje delo ne zahtevajo plačila, saj jih pri tem delu vodi samo kompas srca. Čeprav jih je malo in se o njih pri nas malo govori in ne prejemajo medalj in nagrad, vedno znova pokažejo neverjetno usmiljenje do vseh. So nebesa na zemlji, "kopija" Boga, ki pošilja svojo ljubezen vsem ustvarjenim bitjem. Z dejanji in besedami kažejo, da se Oče našega Gospoda ni ustavil pred zlom: po njih deluje. Zakaj jih ne bi posnemali? Saj to pomeni posnemati Boga samega...
Po podatkih za leto 2013 je v Sloveniji 46.903 prostovoljcev opravilo 6.161.795 ur prostovoljskega dela. Med prostovoljci je največ žensk, starejših od 60 let. Poročilo o delu je oddalo 494 prostovoljskih organizacij.
Skupaj je bilo opravljenega za več kot 64.535.388 € prostovoljskega dela, kar kaže na velik prispevek prostovoljskega dela k splošni družbeni blaginji v Republiki Sloveniji. Podatki se nanašajo le na prostovoljske organizacije, ki so vpisane v elektronski vpisnik, zato zbir podatkov ne prikaže realne slike. Največ prostovoljcev v Sloveniji je med starejšo populacijo: 68,72 % prostovoljskih ur opravijo starejši od 60 let, medtem, ko je prostovoljcev, ki so mlajši od 18 let le 3,08 %; večina je ženskega spola (63,51 %), 17.117 pa je moških. Največ prostovoljskih ur je opravljenih na področju socialne dejavnosti, veliko tudi na področju vzgoje in izobraževanja (vir: http://www.prostovoljstvo.org).

KLJUČ DO RAZUMEVANJA – Imeti srce

Peti blagor je blagor srca, povzetek prvih štirih in zaključek preostalih štirih. Vsi tisti, ki so ubogi v duhu, tisti, ki jočejo, so krotki in tisti, ki iščejo pravico – so ljudje, ki imajo srce - in njihovo srce bo tudi čisto, miroljubno, pripravljeno prenašati preganjanje in se veseliti majhnih zmag dobrega nad zlom. To je srce, ki je v srcu Boga. Biti usmiljen pomeni preprosto imeti srce, v katerem se rojevajo misli, čustva, besede, odločitve in dejanja, ki določajo bogastvo življenja. Tudi ta blagor, tako kot vsi drugi, obrne na glavo logiko našega razmišljanja in delovanja. Biti usmiljen pomeni seveda imeti sočutje, zganiti se v notranjosti za usodo bližnjega, pustiti, da ljubezen in solidarnost usmerjata naše delovanje in naše odnose z drugimi. Pravo usmiljenje mora voditi k solidarnosti, da si solidaren z življenjem, upi in sanjami drugega. To pomeni, umazati si roke, "zabresti" z nogami v probleme drugega in na koncu čisto pozabiti na samega sebe. Biti usmiljen pomeni, pustiti srcu, da se zgane, da se premakne iz statičnosti, v katero so ga uklenili zakoni in pravila. Usmiljenje predstavlja srečanje z drugim in odločitev, da gremo z njim naprej. Na stežaj je treba odpreti srce, da ne bi drugih okoli sebe razumeli kot tekmece in konkurente. Ne gre samo za čustvo, ampak za notranjo držo in dobroto, za sprejemanje, za odprtost do drugih, ki se rojeva v naši povezanosti z Bogom, ki je ljubezen in nas vodi k odpuščanju.

Jezus, daj mi plemenito srce, da ti bom bolje služil.
Močno srce, da bom iskal visoke cilje,
ne povprečnih izbir.
Požrtvovalno srce za delo,
da bom gledal v njem poslanstvo
in ne breme.
V trpljenju veliko srce, da bom dober vojak
pred svojim križem in čuteč Cirenejec
za križe drugih.
Veliko srce za svet,
razumevanje za njegove krhkosti,
pa nedotakljivost za njegove ideje in mike.
Veliko srce za ljudi, zvesto in pozorno,
zlasti pa uslužno srce,
predano malim in ponižnim.
Srce, ki ne bo zagledano vase,
ki se bo vedno opiralo nate,
srečno v služenju tebi in bratom, Gospod,
vse dni mojega življenja.
Ignacio Larañaga

Vprašanja

• Ali si kdaj čutil močno željo in potrebo, da bi ti Bog naklonil njegovo usmiljenje, ali ti usmiljenje pokazal bližji?
• Ali poznaš telesna in duhovna dela usmiljenja? Jih znaš posodobiti, da z njimi lahko pokažeš kaj je treba storiti danes?
• Naredi nekaj prijaznega in koristnega za človeka, s katerim se ne razumeta najbolje, ali ki ti je storil krivico.
• Bodi pozoren do svojega vedenja na spletu. Ali boš z določenim sporočilom izboljšal podobo o sebi, druge pa postavil v slabo luč? Ali z besedami napadaš ljudi, da hladiš svojo jezo in ponižuješ druge?
• V molitvi si vzemi čas in premišljuj o dobrih lastnostih nekoga, ki ga težko sprejemaš. Enako stori tudi za svoje domače

Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča (Georges Bernanos).

Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih (Friderik Baraga).

POTRDITEV IZ ŽIVLJENJA
Če nam Sveto pismo poskuša približati Božje usmiljenje tako, da ga primerja z milosrčnostjo očeta do otrok, je popolnoma razumljivo, da mora imeti ta drža, ki se zahteva do vseh ljudi, svoje mesto tam, kjer že obstaja znamenje tega usmiljenja: v družini. Usmiljenje je potrpežljivost, odpuščanje, nežnost, zaupanje, pripravljenost na dolgo čakanje, veliko srce.
Usmiljenost ni šibkost, kompromis med tem, kar je dobro, in tem kar je slabo, lenobna popustljivost. Je odločno vztrajanje pri postavljenih ciljih ter razumevanje in potrpežljivo prenašanje naporov, negotovosti in napak pri doseganju teh ciljev.

Pomagaj mi, o Gospod,
da bi bile moje oči usmiljene,
da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti,
ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala;
da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah,
da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih;
da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo,
temveč imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja;
da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del;
da bi bile bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč,
ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost;
da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih ...
sv. Favstina Kowalska

Usmiljenost pomeni tudi reči ne, kadar je ne, ne da bi podlegli prošnjam ali da bi nas omehčalo vztrajanje. V družini, kraju sodelovanja z Bogom Stvarnikom, je bolj kot vse drugo potrebno, da smo mu podobni. Če naj bi bili vredni imenovati se oče, mati in otroci, ne moremo shajati brez usmiljenja, saj brez usmiljenja ni ne očetovstva ne materinstva ne sinovstva. In v še tako razrvanih družinah nič ne bi smelo pokončati usmiljenja. Tudi najbolj čudaški in zapuščeni starši naj bi bili vedno pripravljeni odpustiti otrokom in jih opravičevati. In tudi najbolj sprevrženi sinovi in hčere bi nazadnje vedno priznali, da imajo radi starše, čeprav morda šele po njihovi smrti.
Tu se lahko z roko dotaknemo moči usmiljenja. Ali ga bomo poznali in okušali v družini ali pa ga sploh ne bomo več srečali. Družine brez usmiljenja bodo ustvarjale moške in ženske - torej tudi družbo -, ki bo vedno bolj nečloveška in v kateri bo vedno težje živeti. Saj je že danes povsod vedno večja skušnjava, da bi se otresli vsakega usmiljenja in bi vsak mislil le nase, da bi si lahko privoščil vsaj malo življenja tako kot tisti na televiziji.

Ko bi vedeli, kako je Bog usmiljen, ne bi nikdar nehali opravljati dobrih del, kolikor je v vaši moči. Ko ubogim dajemo iz ljubezni do Boga, kar nam je podaril sam, nam obljublja, da bomo prejeli stokratno v nebesih. (sv. Janez od Boga)

Svetnikove oči vso lepoto posvečujejo in svetnikove roke posvetijo vse, česar se dotaknejo, v božjo slavo. Svetnik se nikoli ob ničemer ne spotika in ne sodi o grehu nikogar, ker greha ne pozna. Pozna božje usmiljenje. Ve, da je njegovo poslanstvo na zemlji, da to usmiljenje prinaša vsem ljudem. (Thomas Merton)

O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina. (velikonočna hvalnica)

Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom. (Blaise Pascal)

Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. (sv. Leon Veliki)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 7, str. 86.

Papež Frančišek je pogosto govoril o ‘terorizmu jezika’. V knjigi ‘Cerkev, hiša usmiljenja’ sem bral njegovo svarilo: »Vi ne veste, koliko hudega naredijo Cerkvi, župnijam, skupnostim govorice! Koliko hudega! Govorice zadajajo rane. Preden začne kristjan raznašati govorice, se mora ugrizniti v jezik, ne?« Kaj je to tako težek greh? (Miha)
Grehi jezika so grehi zoper osmo božjo zapoved ‘Ne pričaj po krivem’, ki obsega krivo pričevanje in krivo prisego, predrzne sodbe, opravljanje in obrekovanje ter laskanje, prilizovanje ali dobrikanje. Teža greha se meri po škodi, ki jo z njim povzročimo. Škodo smo dolžni popraviti, kolikor se da. Čast in dobro ime, ki ju (tudi) z grehi jezika ogrožamo in prizadenemo, sta moralni dobrini, ker sta izraz kreposti spoštovanja; sta tudi veliki socialni dobrini, kajti če člani neke družbe, ki drug drugega ne spoštujejo in si ne izkazujejo časti, družbo hromijo in razkrajajo. Čast in dobro ime sta važni vzgojni dobrini tako na področju naravnega kot nadnaravnega življenja. Vplivata na nas, da se varujemo slabega in tako ne zapravimo spoštovanja bližnjih. Vzgoja k prizadevanju za čast in varovanje časti (svoje in bližnjega) je važna naloga vzgojiteljev. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 2, str. 50

UGLEDNA KRISTJANKA IN POGUMNA MUČENKA
Sv. Doroteja, ki se prvič omenja v t. i. Hieronimovem martirologiju, naj bi se rodila ok. leta 290 v Cezareji v Kapadokiji, kamor se je njen oče, rimski senator Dorus, z družino naselil v času cesarja Dioklecijana. Ko je dal cesarski namestnik province mlado in ugledno kristjanko prijeti in od nje zahteval, da daruje poganskim malikom, je to pogumno zavrnila, zato so jo mučili na različne načine in naposled umorili.
Koroška delavnica: Sv. Doroteja, 1424–1426, ž. c. Marije Zavetnice, Ptujska Gora. - Delavnica Mojstra Vremskega Britofa: Sv. Doroteja, ok. 1450, p. c. sv. Križa, Vrhpolje pri Vipavi. - Mojster Bolfgang: Sv. Doroteja v skupini »glavnih« svetih devic, 1453, romarska c. Marijinega oznanjenja, Crngrob.
KOŠARICA CVETJA KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Specifični atribut sv. Doroteje izhaja iz legendarnega poročila o njeni smrti. Ko je odhajala na morišče in klicala ime svojega nebeškega ženina, se ji je sodni pisar Teofil posmehoval, rekoč, naj mu iz rajskega vrta pošlje rož in jabolk. Mučenka mu je željo izpolnila in kot sla k njemu poslala dečka, ki se ji je ob smrti prikazal s košarico cvetja in sadja. Teofil se je zaradi čudežnega daru spreobrnil v krščanstvo in nato tudi sam postal mučenec. Na upodobitvah košarico drži v rokah sv. Doroteja sama ali pa ji jo izroča oziroma pridržuje deček. Včasih košarico nadomešča pladenj. V nekaterih primerih ima svetnica v roki še šopek rož oziroma cvetočo vejo, izjemoma pa nosi cvetje v gubah oblačila. Deček je ponekod zaznamovan s križnim nimbom in predstavlja Dete Jezusa ali pa ima krila in je tako priličen angelu. Doroteja se pojavlja tudi z atributi mučeništva in zmage, kot so meč ali sekira, palmova veja in cvetlični venec, včasih pa tudi s križem, knjigo ali lilijo.Janez Ljubljanski: Sv. Doroteja, 1459, p. c. sv. Petra, Kamni vrh pri Ambrusu. - Sv. Doroteja, ok. 1450–1460, p. c. sv. Petra, Vrh nad Želimljami. - Mojster Bolfgang in delavnica: Sv. Doroteja, ok. 1463–1465, ž. c. sv. Janeza Krstnika. Mirna na Dolenjskem.

Pripovedni prizori se omejujejo predvsem na sceno obglavljenja sv. Doroteje in prikazanja nebeškega poslanca, ki v nadaljevanju zgodbe po njenem naročilu Teofilu sredi zime prinese košarico cvetja in sadja. Svetnica pogosto nastopa v družbi deviških mučenk, zlasti pa skupaj s Katarino Aleksandrijsko, Barbaro in Marjeto, s katerimi sestavlja znamenito četverico t. i. glavnih svetih devic (Virgines capitales). V nemškem prostoru so jo včasih dodajali v skupino štirinajstih priprošnjikov v sili.Sv. Doroteja, ok. 1530, p. c. sv. Jošta, Sv. Jošt nad Dreto. - Sv. Lucija s sv. Dorotejo in sv. Barbaro, 1638, p. c. sv. Petra, Dvor pri Polhovem Gradcu. - Antonio Paroli: Apostol Tomaž s sv. Dorotejo in sv. Agato, 1750, p. c. sv. Lovrenca, Zalošče pri Dornberku.

SV. DOROTEJA NA SLOVENSKEM
Češčenje sv. Doroteje je bilo na Zahodu intenzivno v obdobju od zgodnjega 14. do 16. stoletja. Na Slovenskem je bilo njeno ime kot žensko osebno ime v arhivskih virih zapisano v 15. stoletju, ko se je svetnica uveljavila tudi v likovni umetnosti in postala priljubljen srednjeveški motiv. Iz tega časa je ohranjenih več stenskih poslikav, med katerimi so tudi nadpovprečna umetniška dela. V novem veku je pogostnost tega motiva upadla. V Sloveniji sta Doroteji posvečeni le dve cerkvi: župnijska v Dornavi in podružnična v Kostanju v Tuhinjski dolini.

POVELIČANJE SV. DOROTEJE SLIKARJA VALENTINA METZINGERJA
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev v Kostanju mojstrsko naslikal Valentin Metzinger (1699–1759), iz Lorene v Ljubljano priseljeni umetnik, predstavnik zrelega baroka. Ustvaril je obsežen opus, kostanjska oltarna podoba iz leta 1741 pa je eno najbolj znanih njegovih del.
Nad panoramo tuhinjskega hribovja se sv. Doroteja, ki z desnico objema košarico z vrtnicami in zelenjem, na oblaku dviguje v žareče nebo. Spremljajo jo putti, od katerih ji eden izroča mučeniško palmo, drugi kuka k njej izza oblačne kulise, tretji pa steguje roki za šopkom v njeni levici. Svetnica nosi obleko z oprijetim životcem in ogrinjalo, dolge lase pa ima prevezane s tančico.
Slikar je kompozicijo razgibal z diagonalno postavitvijo svetničine figure, njenega ogrinjala in kope oblakov, dinamiko pa je dosegel tudi z barvnimi kontrasti. Prevladuje topel kolorit z rumenimi in cinobrasto rdečimi poudarki.

NEBEŠKI DAROVI NA SVETNIČINO PRIPROŠNJO
Sv. Doroteja nas sredi zime razveseljuje z rožami iz raja, zato je postala zavetnica cvetličarjev in vrtnarjev. Njen poetično obarvani lik nam razkriva, da so nebeški darovi odkupljeni z žrtvovanjem.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 2, str. 98.

Venec mučeništva je prejela za časa rimskega cesarja Dioklecijana (304). Po legendi o njenem mučeništvu jo upodabljajo kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Zato jo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev. – Ime Doroteja prihaja iz grščine in pomeni ‘dar Božji’.

Sv. Doroteji sta pri nas posvečeni dve cerkvi; župnijska v Dornavi pri Ptuju (CE) in podružnična v Kostanju (žup. Šmartno v Tuhinju – LJ) desno spodaj..

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Ko je Leonardo da Vinci v Milanu slikal Zadnjo večerjo, se je hudo sporekel z nekim človekom.
Zelo se je razjezil nanj in ga odpravil z zmerjanjem in grožnjami.
Leonardo se je vrnil v samostan k velikanski slikariji na steni, da bi nadaljeval z zahtevnim in silno natančnim delom, a ni mogel več slikati. Tako silno je bil vznemirjen.
Odložil je paleto in čopiče, šel iskat človeka, katerega je bil užalil, ter ga prosil odpuščanja.
Mož je Leonardovo opravičilo sprejel in slikar se je lahko vrnil k slikanju ter končal zahtevno delo: slikanje Kristusovega obličja.

Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. (Ef 4, 26)

Kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, tako vam tudi vaš nebeški Oče, ki je v nebesih, odpusti vse vaše prestopke. (Mr 11, 25)

Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja. (1 Tim 2,8)

Kdor je počasen za jezo, kaže na veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo. (Prg 14,29)

Zavedajte se, moji bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. (Jak 1,19-20)

Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti druge za boljše od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. (Flp 2,3-4 in dalje)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.