Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal … « nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati!
Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal karkoli in se nam ga ni treba bati.«
Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati.

Naj sklenem z zgodbo, ki pove, kaj je prava ljubezen in kaj ni.
Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe.

Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2020), 37.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 91.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Špela je imela rada teto Tinco. Saj ni bila njena prava teta, le tako ji je rekla. Imela jo je pravzaprav zelo rada, ker je bila do nje vedno tako prijazna in pozorna. K Barbari, ki pa je bila njena prava teta in h kateri je Špela prišla skoraj vsako leto na počitnice, je Tinca pogosto prihajala na obisk. Obe sta se je razveselili, saj je z njo prišlo dobro razpoloženje pa tudi pomoč pri vsakdanjih drobnih opravilih. Teta Barbara jo je pogosto pohvalila, da se spozna prav na vse. Špela se ji je, če se je le mogla, pri teh delih pridružila, saj ji je znala tako nevsiljivo svetovati pa tudi pohvaliti. Takrat je vedela, da bo Tinca segla v žep svojega predpasnika in v njem našla kakšen bombon ali suho sadje. Teta Barbara je Špeli sem pa tja, tako mimogrede, odgrinjala drobce Tinčinega življenja. Očeta ni poznala, mama pa je umrla, ko ji ni bilo niti osem let. Začela se je njena težka pot od sorodnika do sorodnika, ki jih do tedaj komaj poznala. Večina je bila do nje stroga in neprijazna, pri vseh pa je morala trdo delati in še več potrpeti. O tistih, ki so bili do nje vsaj nekoliko prijazni in pozorni, je imela polno pohvalnih besed.
Tinca se ni nikoli poročila in ni ustvarila družine. Ni tako naneslo, je sama rada povedala. Zaposlila se je kot snažilka v bližnji osnovni šoli, kjer so jo imeli otroci radi in ji rekli kar mama. V prostem času je za skromno plačilo pomagala po okoliških kmetijah. Kadar je kdo potreboval par pridnih rok, se je vedno spomnil nanjo. Naj je bilo delo še tako težko, ga ni odklonila. Nekateri so ji namesto plačila nudili skromno bivališče in tako se je selila od hiše do hiše. Morda deset let nazaj ji je neka dobra družina prepustila majhno, opuščeno in slabo vzdrževano hišico malo nad vasjo. S pomočjo vaščanov, še največ pa sama, jo je spremenila v prijeten dom.
***
Špela je začela hoditi k teti Barbari na počitnice ob vstopu v šolo. Takrat je bila Tinca že v letih, Špeli se je zdela pravzaprav zelo stara. Z leti je postajala vedno bolj upognjena in počasna. Ampak njen obraz je bil enako prijazen in nasmejan. Kadar jo je pobožala, je bila njena dlan tako nežna in mehka, besede pa blage in tople.
Tisto leto pa je Špela že drugi dan po prihodu pogrešala teto Tinco. Kje da je, je vprašala teto Barbaro. Da je bolna, ji je odgovorila. Zelo bolna. Konec tedna jo bosta obiskali, ji je obljubila. Pa je nista utegnili, saj ji je že naslednji dan povedala, da se je življenje tete Tince izteklo.
Zvečer, ko se je že mračilo, sta odšli v vas in malo naprej do Tinčine hiše. Špela se je nekoliko bala srečanja z mrtvim človekom. Prvič v življenju. Hodila je tesno ob teti. Vso pot se je oklepala njene roke, ko pa sta stopili v bližino pokojne Tince, se je kar stisnila k Barbari. Teta se je pokrižala in njene ustnice so se začele premikati, Špeli pa se je pogled ustavil na obrazu tete Tince.
Dolgo je zrla vanj. »Saj samo spi,« je zašepetala teti, »nič se ni spremenila.«
Barbara ji ni odgovorila, ampak se je samo s prstom dotaknila ustnice in Špela je razumela, da se tukaj na sme govoriti. Ponovno se je zazrla v Tinčin obraz. Tako umirjen se ji je zdel, tako dobrohoten, prav takšen kot vedno. Pričakovala je, da se ji bo nasmehnila in jo ogovorila tako kot ob vsakem srečanju: “Kako si, ti moja velika punca?”
Teta Barbara se je dotaknila njene rame in ji pokazala prostor v kotu sobe. »Malo bova še pomolili,« ji je zašepetala na uho. Teta je zopet sklenila roke in se pridružila mrmrajoči molitvi drugih. Tudi Špela je skušala moliti, pa je samo ponavljala naučene besede, misli pa so bile pri teti Tinci, pri vseh tistih drobnih srečanjih, nasmehih, toplih besedah in pohvalah, ki jih ji je teta tako rada naklanjala.
Prostor je bil majhen, ljudje pa so vedno znova prihajali. »Iti morava,« je zašepetala teta. Še enkrat sta stopili do počivajoče tete Tince, se poslovili od nje in se napotili domov.
»Nič se ni spremenila,« je rekla Špela čez čas.
»Nič,« ji je pritrdila teta. »samo njeno dušo je angel odnesel v nebesa k Bogu.«
»Odnesel? Kaj je angel odnesel?«
»Vse, kar je Tinca v življenju naredila.«
»Vse?« se je začudila Špela, »tudi vse tiste prijazne besede, nasmehe, tople poglede …«
»Vse to in še mnogo več.«
»Potem to ni bila več tista moja teta Tinca.«
»Ne, seveda ne. Samo njeno utrujeno telo je bilo pred nama. Ona pa še naprej živi v nebesih.«
»Samo telo je ostalo?« je teta čutila tesnobo v Špelinem glasu,
Barbari je korak obstal sredi ceste. Špela jo je začudeno pogledala. »Veš,« je dejala čez čas, »ko so se naši sosedje izselili iz svoje hiše in odšli nekam daleč, so za njimi za dolgo časa ostali samo zidovi in prazni prostori.«
»Samo zidovi in prazni prostori,« je ponovila za teto.
»Ja,samo prazna hiša. In naš spomin nanje. Dobri ljudje so bili.«
Špela kar nekaj časa ni vedela, kaj ji je hotela teta povedati. »In tako se bomo tudi mi spominjali tete Tince,« je rekla čez čas.
»Ne samo spominjali. Tudi molili bomo zanjo. Ti boš pa Jezusu tudi povedala, kako dobra je bila.«
»Ampak saj to že sam dobro ve. Za teto so tam v nebesih zagotovo pripravili zelo slovesen sprejem.«
»Le kaj ti pride na misel!« se je zasmejala teta.
»To si je teta Tinca zagotovo zaslužila,« se je nasmejala tudi Špela.
Zavili sta proti domu. Barbara je za hip pomislila, da ju je Tinca spremljala vsaj del poti.

JARC-Smiljan,Janko. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 24-25.
Pri Ognjišču je marca 2021 izšla tudi knjiga Marija na kolencah, v kateri je Janko JARC-Smiljan zbral zgodbe iz drugega peharja ... tiste, ki so izhajale v Ognjišču v zadnjih desetih letih.

Nekoč se je hudič skril v spovednico. Počakal je, da je duhovnik šel iz cerkve in potem se je čisto tiho, da ne bi nihče opazil, prikradel v spovednico in čakal, da se pride kdo spovedat.
Res je prišel neki mož. Pokleknil je in začel spoved. Hudič se je zelo razveselil. Končno je dobil odlično priložnost, kakršne zlepa ni imel, da si pridobi še eno dušo. Pripravil se je in izdelal taktiko: na vsak greh, ki se ga je mož spovedal, je dejal: »Ah, to ni nič!«
Spovedanec ni razumel: »Le kako,« si je mislil, »spovem se greha in spovednik mi reče: “To ni nič!”? Kako se vse spreminja. Sedaj ponujajo popust že pri grehih!«
Da bi zvedel, do kod ‘je nič’, se je spovedal zelo velikega greha, toda ‘spovednik’ mu je tudi sedaj zagotovil, da to ni nič.
Mož je posumil, da je v spovednici nekdo, ki se je želel ponorčevati z njim. Naredil je znamenje križa, da bi se obvaroval zla. Takrat pa je iz spovednice zaslišal ropot. Hudič se je skrivaj udrl v zemljo.

Nič ni tako nevarno kot reči: “Oh, to ni nič!” Miselnost ‘to ni nič’ je satanska. Pogubna. Laž ni nič, pokaditi travo ni nič, jeza ni nič, korupcija ni nič ...
Odpev ‘to ni nič’ omalovažuje zlo, toda zlo je nekaj hudega. Prej ali slej zaradi njega trpimo sami in še drugi zaradi nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Cvetna nedelja - z blagoslovom zelenja in s hozano! Pustite se zapeljati blagemu vonju kadila in harmoniji, prisluhnite pa tudi branju Jezusovega trpljenja, ki vas nikakor ne sme pustiti ravnodušnih. Tako boste, sploh
če ste spoved opravili pravočasno, v velikem tednu odprti za razkošje občutij, ki se vam obetajo.

Na Veliki četrtek smo, kot je to že običajno, pripeli spomin Prve Evharistije oziroma Zadnje Večerje. Naj vas nekoliko nenavadni, predvsem pa čudežni spoj prvega in zadnjega ne zmede, temveč spodbudi, da vsaj v srcu obudite, ponekod žal že nekoliko pozabljen, običaj umivanja nog! Ponižnost, ki je potrebna da bosih nog stojite pred svojim Bogom, je vsebinsko in smiselno vgrajena v obred.

Veliki petek je priložnost, da preizkusite svojo moč. Naložiti si svoj križ na rame ali pa vsaj del poti nesti križ namesto Jezusa, je nekaj, kar ne gre zamuditi ali preskočiti. Na tak ali drugačen način pa to v življenju slej ko prej čaka  vsakogar.

Na Veliko soboto naj vam vonj blagoslovljenih jedil le odpre čutila za resnično pristni dogodek tega dneva oziroma noči: Velikonočna vigilija! Naj vas ožge sveti in božji ogenj … Naj vas objamejo valovi blagoslovljene, krstne vode … Naj vas nagovore božja usta, božja beseda … Da boste spet postali otrok … Kajti otroška vera je potrebna, da boste na Veliko nedeljo pokleknili pred Vstalega, položili prst v Njegove rane in izrekli: Moj Gospod in moj Bog!

Od pravilne uporabe Velikega tedna je odvisen ves preostali april, zato vas prosimo, da se, kolikor se le da, držite priloženih navodil, saj reklamacije ob neupoštevanju le-teh niso mogoče. Resda smo letošnjemu aprilu priložili še nedeljo Božjega usmiljenja cendar njena moč prav tako temelji na skrivnostni zmagi Življenja nad smrtjo.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zanimajo me stari slovenski običaji, ki so spremljali dogajanja v cerkvenem letu. Rad vzamem v roke bogato knjigo Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba Celje 1965-1971, Družina 1989), v kateri narodopisec dr. Niko Kuret vse to lepo predstavi. Presenečen sem bil ob povezavi imen cvetnih butar v različnih slovenskih pokrajinah s kruhom. Posredujte to bralcem Ognjišča. (Boštjan)
Prisluhnimo torej Kuretovi razlagi. Cvetni snop prvotno ni bil samo sveženj šibja in pomladnega cvetja, ampak je na njem viselo tudi pecivo, ki je imelo celo večji pomen kot ono dvoje, kar dokazujejo še danes ohranjeni nazivi, ki pomenijo pecivo. Vsa vzhodna Slovenija cvetni snop-butaro imenuje presnec ali presmec, na Gorenjskem mu pravijo beganica, kar izvira iz gubanice (potice), na Koroškem in v Kanalski dolini je razširjeno ime prajtelj, kar pomeni isto kot presnec (velikonočni kruh). V gornji Savinjski dolini je cvetni snop – ‘potica’, okoli Koprivne pri Črni na Koroškem ‘presta’. Po veliki večini slovenskega ozemlja se torej imenuje cvetni snop po pecivu, ki je viselo na njem in je bilo prvotno najstarejša oblika kruha iz presnega testa. (sč)

Ognjišče (2016) 3, str. 48

Z drsajočimi koraki je oče Jakob hitel po poti proti vinogradu, kjer je pod vznožjem rasla vrba. Sam Bog ve, kako stara je bila; toliko kot on prav gotovo, saj se spominja, da je že kot deček vsako leto na cvetni četrtek spremljal očeta, ki je porezal veje in iz njih na cvetno soboto napravil butaro, da so jo potem v nedeljo ponesli k žegnu. S temi vejami so potem kadili ob božičnih praznikih, jih polagali ob hudi uri na ogenj, da ne bi udarila strela. Še prej pa je na velikonočno jutro z nekaj vej oče postrgal lubje, ga primešal med žegnano sol, dal živini da je tudi ona dobila žegen.
Pristavil je lestev k deblu in začel previdno rezati mlade veje, ki so zrasle v enem letu, vse staro in slabo pa je odstranil, da bodo lahko spet pognale mlade in zdrave veje.
»Je toliko mačic na njih, da butar skoraj ne bo treba krasiti,« je rekel ženi Pavli, ki je veje pobirala in jih skrbno zlagala.
»No, malo jih bom pa že okrasila, ti pa pazi, da ne padeš z lestve,« je bila v skrbeh za moža.
»Eh, kaj,« je urno skočil na tla, »saj sem je še kot kak mladenič,« se je pošalil
»Ja, če bi ti vzeli petdeset let!« ga je podražila.
»Hvala enako, Pavla!« ji je vrnil.
»Ampak jaz se ne hvalim kot ti,« je rekla in skupaj sta se odpravila proti domu.
»Se bom kar lotil dela, da naši, ko pridejo, ne bodo predolgo čakali,« je dejal in pogledal na dvorišče, če so morda že prišli. Ko še ni dokončal prve butarice, so že privršali v izbo in planili nanj trije vnuki: petletni Matej, devetletni Aljaž in štirinajstletna Urška, za njimi pa hči, ki je hitela objemat mater.
»Danes so izpustili vse dopolnilne ure, da so lahko šli z mano, ker hočejo videti, kako delaš butare,« je rekla očetu.
»Ja, ja, kot vedno bo dobil vsak svojo. Vidim pa, da je z manjšimi več dela, prej naredim veliko, a kam bi jo dala v tistem vašem kurniku, ko pa imate vse tako majhno,« je godrnjal.
Vedno je njihovemu stanovanju pravil kurnik. Ni mogel preboleti, da ju je zapustila in odšla z možem živet v mesto. Ni se hotela prerekati z njim, bila je raje tiho. Dopovedati si tako ali tako ni dal, da bi bila pot od doma v službo predolga, pol ure vožnje v eno smer. Kaj pa še otroci, šola, razne dejavnosti. Vsak je imel svoje: fanta nogomet pa glasbeno šolo, punca pa balet in dramsko skupino. Ne, tega oče ne bi razumel.
Že tako je bila precej utrujena od vsega. Služba, družina pa tudi mlada ni bila več. Ko je rodila Urško, jih je imela že petintrideset, zadnji čas za prvega otroka. Prej se je šolala, potem pa stanovanjska stiska in ko sta končno to rešila, sta se odločila za otroke. Tako pač kot veliko družin dandanes. Odločila sta se za tri, da ne bo en sam, kot je bila ona. »Saj sem vendar zdrava, četudi že starejša. Moji mami zaradi bolezni ni bilo dano, da bi imela več otrok,« je rekla možu, ki si je tudi želel več otrok.
»No, pa so gotove, vse tri, za naju pa jo bom naredil potem,« je postavil ob steno vse tri butarice in ves srečen gledal vnuke, ki so jim žarele oči, ko so dobili vsak svojo. Vedno jih je znal razveseliti s čim. »Vsa čast tebi in zetu, vzgajata jih pa lepo, tako so hvaležni in skromni,« jih je večkrat pohvalil, da jima je bilo toplo pri srcu.
Molče so sedli k mizi, pomolili in pojedli kosilo.
»Oh, kako lepo bi bilo, ko bi bilo vsak dan tako živo pri nas, tako pa sama sedava za mizo in še bolj čutiva, da se starava,« je grenko pomislil.
Kot so glasno prišli, tako so tudi vsi razigrani odšli. Zložili so butarice v prtljažnik, se posedli v avto in se odpeljali. Mahali so jima skozi šipe, hčerka pa je trobila v pozdrav. Stala sta na pragu in jim mahala, dokler niso izginili za ovinkom.
Pomlad se je prebudila v vsej svoji lepoti. Na trati pred hišo so rumenele trobentice, vmes pa so že silili na plan prvi žafrani in se veselili sonca.
»Čuj, Jakob, kukavica,« je zavrisnila Pavla. »Štejva,« je rekla. Verjela je, da kolikokrat kukavica zakuka, ko jo slišiš prvič, toliko let še živiš.
»Desetkrat je zapela,« je rekla.
»Jaz sem jo slišal samo petkrat,« je dejal Jakob tja v en dan, ker takim vražam ni verjel.
»Pa ja ne samo petkrat? Hočem, da me preživiš,« ji je šlo skoraj na jok.
»Boš pa našla še kakšnega, če ostaneš sama,« ji je ponagajal, da sta se oba na glas zasmejala. Držeč se za roke sta sedla na klopco pred hišo in se prepustila sončnim žarkom.
Kumer, Anica. Ognjišče (2016) 03, str. 44

»Letos pa velika noč ni tako zgodaj. Upajmo, da ne bo spet bela, kot je bila lansko leto, ko smo komaj dobili vse zelenje izpod debele snežne odeje,« smo se pogovarjali v družini.
»Se spomniš, kako smo se namučili, da smo v senožet privlekli lestev. Brez nje ne bi prišli do bršljana, ki je glavna sestavina našega ‘žegna’ (tako pravijo po Dolenjskem butarici),« je obujal spomine oče.
»Še huje je bilo z lopato odmetavati sneg in na slepo iskati ‘verh’ in kronce. A kaj bi dali v žegen namesto venčkov iz kronc, da potem vse leto varujejo naše strehe pred ognjem in strelo? Morali smo jih najti,« je pripomnil sin.
»Mačice so bile še čisto zelene, pa še te smo komaj našli,« se je spomnila hčerka.
»Tudi dren še ni cvetel; tri šibe dobrotovine in tri leskove šibe iz enega grma smo še najhitreje dobili. Oljčne vejice pa tako vsako leto dobimo v cerkvi.«
»Se spomniš nekaj let nazaj, kako lep pohod smo naredili na tiho nedeljo? Prav na vrh Planine smo šli po bršljan in spotoma nabrali še vse drugo. Bilo je tako lepo in toplo, ko je vse kipelo v mladem zelenju in se prebujalo po zimskem počitku. Kar sedeli smo, malicali in občudovali našo lepo dolino, ki se je v soncu kopala pod nami.«
Obujali so lepe spomine, take, ki ti napolnijo vse ‘baterije’, da greš vesel z lahkim korakom naprej.
Ponosno in pobožno so nesli svoj ‘žegen’ k blagoslovu.
»Jaz ga bom nesel!« se je sin vedno potegoval za to častno nalogo.
Skoraj vsako leto je bilo tako. Praznik v hiši, nekakšno veselje, kot bi Jezusa srečali in mu mahali z množico ob vhodu v Jeruzalem, s svojo butarico zelenja, skrbno izbranega po starem izročilu. Ponekod dajo sedem lesov – sestavin, ki pomenijo sedem zakramentov. Pri nas damo osem različnih rastlin.
***
Bil je teden pred cvetno nedeljo. Ata in mama sta bila sama doma.
»Zapregel bom konja, da ne bo norel, ko bomo sadili krompir. Pa še za ‘žegen’ bom prinesel, kar bom spotoma dobil,« je rekel ata.
»Pazi nase, saj veš, kako zna biti konj nepredvidljiv, ko je tako spočit. Vso zimo se je samo malo sprehajal,« je skrbelo mamo, ki je že od malih nog imela velik strah pred konji.
»Ti premalo zaupaš staremu furmanu,« se je pošalil oče in odšel v hlev po konja, ga vpregel v voz in odšel po običajni poti.
Mati je imela veliko dela v hiši in staro, bolno teto. Ko se je ukvarjala s svojim delom v hiši, je zaslišala nenavadno ropotanje, ki se je približevalo. Pogledala je ven in zadnji hip ujela pogled na voz, ki je izginil za hišo. Nato je ropot utihnil.
»Kaj mu je danes, da je tako prigalopiral, to ni njegova navada?« se je spraševala in pohitela ven. Za hišo pa je stal samo konj, ves nemiren, penast in prestrašen, vprežen v voz, ki je bil ves v razsulu.
»Kje pa je moj mož? Verjetno mu je konj ušel, ko je iskal zelenje za žegen,« si je govorila.
Gledala je po cesti in prosila Marijo Pomagaj za pomoč in varstvo. Poklicali so jo vaščani iz oddaljenega zaselka, naj hitro pride tja, ker se je mož ponesrečil, ko se mu je konj splašil.
Odpeljal ga je rešilni avtomobil, imel je hude poškodbe in dolgo je ostal v bolnišnici.
Žena in otroka so v skrbeh in molitvi preživljali dneve, polne tesnobe in strahu.
Skupaj so se odpravili na ogled kraja nesreče. Skrbno, kot da bi bile vejice in šibe že blagoslovljene, so ob poti pobrali vse, kar je ata pripravil za 'žegen'. Lahko bi narezali druge, kot da bi iskali te ob cesti, a te so bile posebne, zanje skoraj svete.
Potrudili so se in prvič sami brez očetovega znanja naredili ‘žegen’ in ga nesli na cvetno nedeljo k blagoslovu.
Pozneje je teta povedala otrokom: »Tako vas je bilo žalostno gledati v vseh velikonočnih praznikih. Spomnila sem se, kako je vaš ata takrat, pred petindvajsetimi leti, prav tako trpel, ko sta bili njegova mama in vaša mama obe naenkrat v bolnišnici. Stara mama zaradi operacije oči, ki ni uspela, in njene oči niso več videle svetlobe, vaša mama pa zaradi težke nosečnosti.«
Take spomine imamo na cvetno nedeljo. Kdo ve, kaj se bo še lahko pripisalo k tej družinski kroniki?
Le nekaj pa je res pomembno: da se bo vsako leto pobožno neslo ‘žegen’ k blagoslovu in z njim pozdravilo Jezusov prihod k nam, v naš Jeruzalem.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 47-48.

V eni od številk Ognjišča sem v prilogi o pisatelju Finžgarju bral, da je ob slabem vremenu, ko je kot duhovnih služboval v samoti pri Sv. Joštu nad Kranjem ... "bral in pisaril, prebiral stare listine v arhivu in po kolenih hodil po svetih stopnicah.« Rad bi vedel kaj več o svetih stopnicah. (Matija)
O svetih stopnicah ali ‘svetih štengah’ piše naš priznani etnograf Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev. Svete stopnice so posnetek tistih 28 stopnic pred Pilatovo palačo v Jeruzalemu, vrh katerih je Pilat judovski množici pokazal razbičanega Jezusa: »Glejte, človek!« Posnetki svetih stopnic so v Srednji Evropi zelo pogosti. Najznamenitejše so lateranske svete stopnice v Rimu, ki se ponašajo z relikvijami Jezusovega križa. Na Slovenskem smo prve svete stopnice dobili leta 1747 v Šmarju pri Jelšah, pri Sv. Joštu nad Kranjem leta 1751, kmalu zatem še na Gradu nad Slovenj Gradcem, na Mirenskem Gradu, na Žalostni Gori pri Mokronogu, pri Novi Štifti na Dolenjskem, pri Sv. Križu pri Belih vodah. V slovenskih svetih stopnicah so vzidane relikvije mučencev iz rimskih katakomb. Verniki so včasih trumoma obiskovali svete stopnice in se po kolenih pomikali po njih do vrha. Vrh stopnic se je začenjala pobožnost križevega pota.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56-57.