Zgodba

Ali me boš kaznoval?

Neka deklica je gledala svojega strica, ko je iz predala vzel dragocen biser, ga malo podržal proti svetlobi in položil nazaj v predal.
Ko je stric šel od doma v službo, je deklica iz radovednosti odprla predal, da bi videla biser. Ko si ga je ogledovala, jo je obšel občutek krivde, da dela nekaj, česar ne bi smela. Dala ga je nazaj, zaprla predal in začela neutolažljivo jokati in čakati na stričevo vrnitev.
Ko je zvečer prišel, je deklica stekla k njemu in mu s solzami v očeh povedala, kaj je storila in kako krivo se počuti. »Stric,« ga je vprašala, »ali me boš kaznoval?«
»Da, da,« je odgovoril, »kaznoval te bom in sicer tako.« Objel jo je in poljubil.

Misel

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

Molitev

Gospod Bog,
prepričani smo,
da tvojega odpuščanja ne prejmejo edinole tisti,
ki te zanj ne prosijo.
Saj velikodušno odpuščaš vsem,
ki te iskreno prosijo.
Nočeš smrti grešnika,
marveč hočeš, da se spreobrne in živi.
Verujemo, da je odpuščanje
ena od tvojih temeljnih lastnosti.
Prosimo te, utrdi našo vero v tvoje odpuščanje.
Daj nam moč,
da bomo zmogli tudi mi odpuščati tem, ki nas prizadenejo.
Ko molimo »odpusti nam naše dolge«,
s tem izpovemo svojo željo in potrebo,
da nam očistiš srce sovraštva in zamere.
Obenem pa izkažemo pripravljenost,
iz srca odpustiti vsem,
ki so se pregrešili proti nam.

Iskra

Blagor tistemu, ki so mu pregrehe odpuščene,
ki so mu grehi oproščeni.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1-2)

Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom. (Mt 6,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 83-85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Sem vaša redna bralka. Že nekaj časa se sprašujem, kaj pomeni če narediš vse potrebno za popolni odpustek, za nekoga, ki je pogubljen? Ali ima lahko pogubljena duša bližnjega še poseben vpliv nate. V smislu: če je šel moj prijatelj v pekel, se bo on še posebej potrudil, da se še jaz pogubim?
Kaj pomeni z vidika vic in pekla za nekoga, ki je naredil samomor. Pred tem pa napisal v poslovilnem pismu, da pri pogrebu ne želi imeti nič, kar je povezano s Cerkvijo. Obtožil je punco, da je ona v veliki meri kriva za njegovo odločitev. Pred tem je izgubil službo, se začel vdajati pijači, z očetom se nista razumela, starša sta bila ločena. Bil je zelo vase zaprt, nikoli ni nikomur zaupal osebnih stvari. Imel je minimalno versko vzgojo. Pri pogrebu je bil kljub vsemu prisoten duhovnik.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor.
Božena
Poskušal bom na kratko odgovoriti na vaša vprašanja, ki nikakor niso preprosta. Še posebej je nemogoče kaj zelo jasnega reči glede konkretnih oseb, ker ne poznamo njihove resnične situacije v trenutku smrti.
Kako je torej s popolnim odpustkom, pridobljenim za pogubljenega človeka? Najprej naj poudarim, da za nobenega konkretnega človeka ne moremo z gotovostjo reči, da je pogubljen. Cerkev razglaša le svetnike, glede pogubljenosti ne daje svojih sodb. To pomeni, da je trenutek smrti zelo oseben in skrivnosten dogodek, ki ga poznata samo Bog in umrli. Kaj se v dogodku prehoda iz tega življenja v večno življenje zgodi, lahko mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, le ugibamo. Ker pa je Bog usmiljeni Oče, kot smo v izteklem izrednem letu usmiljenja ponovno globlje dojeli, si moremo predstavljati, da stori prav vse, da bi v tem končnem dogajanju na tem svetu še osvojil tega svojega otroka in mu omogočil odrešenje. Če vzamemo teoretično, da je človek pogubljen, zanj seveda popolni odpustek nima prav nobenega učinka več. Vendar pa prizadevanje in zadoščevanje tistega, ki je odpustek pridobil, nikakor ne gre v nič, ampak postane del duhovnega zaklada Cerkve, iz katerega odpustki zajemajo odrešujočo moč.
Glede vpliva rajnih na nas ne vemo veliko. Z gotovostjo lahko pričakujemo, da tisti, ki so po smrti združeni z Bogom, svetniki torej, delujejo pozitivno za naše odrešenje. To je tudi splošno učenje Cerkve. Vendar pa tudi ta vpliv ni neomejen. Bog je vsekakor med nami in rajnimi postavil ločnico, ki je sami od sebe ne moremo prestopiti. Glede pogubljenih nikakor nimamo enakega poznavanja ali razodetja kot glede odrešenih. Ker hudobni duhovi lahko negativno delujejo na nas, kljub svoji pogubljenosti, lahko sklepamo, da bi neki določen vpliv lahko imeli tudi pogubljeni ljudje. Nikakor pa ta vpliv ne more biti tako močan, da se ga s svojo svobodo in duhovnim življenjem, torej s svojo povezanostjo z Bogom, ljudje ne bi mogli osvoboditi. V nobenem primeru pa to ne more biti kakšen direkten vpliv, marveč le posredno, največkrat je povezan s spomini na tega človeka ali z notranjimi ranami, negativnimi življenjskimi vzorci, ki jih je kdo ob tem človeku dobil in jih v svoji psihični strukturi nosi naprej in ga zato lahko tudi ovirajo na poti odrešenja.
Vaše vprašanje glede samomorilcev je za nas Slovence precej aktualno, saj smo na žalost še vedno narod, ki je glede samomorilnosti v svetovnem vrhu. S pomočjo psiholoških in psihiatričnih znanj smo prišli do spoznanja, da je samomorilec skoraj dosledno v zelo nesvobodnem stanju. V sebi nosi vrsto skrivnosti, bolečin, ran, ali ima zaradi drugih izkušenj zamegljen stvaren pogled na resnično situacijo. In vse to v veliki meri vpliva na njegovo odločitev. Če vzamemo vse to v obzir, potem lahko sklepamo, da sama odločitev za samomor ne vključuje vseh elementov, ki so potrebni za tako velik greh, ki bi popolnoma prekinil človekov odnos z Bogom – kar bi seveda pomenilo pekel. Če pa so ‘olajševalne’ okoliščine botrovale temu, da je to dejanje subjektivno le bolj ali manj težki greh, potem pa seveda takšnega človeka čaka očiščevanje v vicah, ki pa se vedno ‘dobro konča’.
Ko sprašujete v konkretnem primeru glede zapisanega v poslovilnem pismu določenega rajnega človeka, lahko rečem le to, da je načelno potrebno spoštovati zadnjo željo rajnega. Tudi če ni želel imeti nič cerkvenega na pogrebu, to še nič ne določuje, kako sta se z Bogom ‘pogovorila’ v resničnem dogodku prehoda. Tega ni mogel on ne vedeti ne določiti vnaprej. Že sam vaš opis tega fanta izraža, da je bil precej zaprta osebnost z veliko ranjenosti v svoji duši; kar nam daje še več možnosti za razmišljanje, da se je v trenutku prehoda, ko mu je Bog omogočil bolj jasen in resničen pogled nase in na svoje življenje, lahko odločil bolj pozitivno.
Dogajanje ob slovesu in pogrebu umrlih pa ni namenjeno samo umrlim, ampak v veliki meri tudi tistim, ki za njim še ostanejo v tem zemeljskem življenju. Zato je prav, da odločitve glede konkretnosti ob pogrebu vključujejo tudi potrebe in želje svojcev. Če so glede prisotnosti duhovnika na pogrebu želje pokojnika in svojcev različne, je v prvi vrsti treba upoštevati pokojnikovo željo; vendar pa se kdaj iz upravičenih razlogov, ki morajo biti jasno razpoznavni, lahko upošteva tudi želja svojcev, duhovnik pa lahko svojo prisotnost na pogrebu tudi kaj prilagodi razmeram.
TURNŠEK, Marjan. (pisma) Ognjišče (2017) 2, str. 46

Moja življenjska zgodba iz mladosti je bila kar resna preizkušnja, malo drugačna od drugih. Pri kakšnih triindvajsetih letih sem se zaljubila v fanta, kar nekaj let starejšega od mene, kar mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem ga v cerkvi in to mi je tudi veliko pomenilo. Po dokaj kratki skupni hoji sva se odločila za poroko, ker je fant predlagal, da se že dovolj dolgo poznava. A to le iz cerkve, kjer sva se videvala ob delavniških mašah, ker sem zaradi službe čez teden živela v tej župniji. Ob nedeljah pa sva bila vsak v svoji rojstni župniji. Takrat je bila navada, posebno na deželi, da so bili oklici v cerkvi tri zaporedne nedelje. Tako sva bila na oklicih v obeh župnijah. Nekako na polovici teh treh tednov se zbudim sredi noči iz hudih sanj (čeprav nič posebnih), katere so mi povzročile hud nemir v duši, ki ni več popustil, ne podnevi ne ponoči. Nekako sem razumela ali bila ‘opomnjena’, da ne smem narediti tega koraka, ki je pred mano, da to ni pravi človek zame. Šele kasneje sem izvedela, da je bolestno ljubosumen in lahko tudi nasilen. Ta ‘opomin’ me je moril vsak trenutek. Službo sem opravljala z velikim veseljem, saj sem delala z ljudmi in tako sem v tem času lažje ‘živela’, ker pri delu ta nemir ni bil tako prisoten. Dela je bilo veliko in tako sem se vsak večer vračala v svojo najeto sobico, vedno bolj utrujena. Zvečer sem zaspala za nekaj ur, sredi noči pa se spet zbudila in nisem več mogla zaspati. To se je dan za dnem ponavljalo in stopnjevalo. V tem obdobju sem iskala pomoč iz te stiske pri Bogu, pri Mariji pa tudi pri ljudeh. V župnišče sem šla prosit za eno mašo v čast Materi Božji za pravilno odločitev. Takoj drugi dan je bila maša v ta namen. Za nasvet sem šla prosit tudi duhovnika, ki je več let deloval v njegovi župniji, kaj naj naredim, in od tam sem šla še bolj zbegana in negotova. Noben človek, ne duhovnik ali škof niti papež se ne more odločiti namesto tebe za tako važen korak, kakor je sveti zakon, le Bog ti lahko pomaga, če se mu daš voditi in tako pustiš, da izvrši svoj načrt nad teboj. Teden pred poroko sem imela v načrtu ‘poročni dopust’. Nastopila sem ga vsak dan bolj nemirna, utrujena in oslabljena, ker nisem mogla ne spati ne jesti. Bila sem brez vsakega teka. Do sobote, ko bi naj bila poroka, sem dobesedno obležala popolnoma brez moči. Moji domači, starši, brat in sestre so mislili, da sem resno zbolela. ‘Bolna’ kot sem bila, nisem mogla nikamor, nisem mogla k poroki. Bog, ki je Ljubezen, mi je poslal bolezen. Fant je mislil, da se bova poročila, ko ozdravim. Ko je minila tista ura, ko naj bi bila poroka, sem čudežno prav fizično čutila, kot da se mi je težak kamen odvalil od srca, kakor pravi ljudski rek. Starši so res poklicali zdravnika, ki mi je dal nekaj za pomiritev, ali ta notranji mir, ki je nastopil po vsem tem, je bil nerazumljiv. Šele potem sem lahko temu fantu povedala, da se ne morem poročiti z njim. Pred kratkim sem slišala od priznanega teologa, da Kristusov učenec doživlja čudeže. Čeprav sem uboga, majhna njegova učenka, sem bila deležna v tem primeru in še v mnogih v svojem življenju, Božjih čudežev. Le en procent sem mogoče naredila sama, drugih 99 pa je storil tisti, ki je Vsemogočen.
Ko sem po tem ‘poročnem dopustu’ zopet prišla v službo, mi je šef rekel: “A si le od mrtvih vstala”, sodelavka pa mi pravi: “Ti si pa dobra, jaz bi se poročila, potem pa ločila.” To mišljenje, ki je poudarjeno v tej zadnji izjavi, pa žal danes mnogi doživljajo na lastni koži. Žal! Pevka, s katero sva dolga leta skupaj prepevali v domači cerkvi, mi je rekla, da sem lahko tako naredila, če imam čisto vest. Ona je namreč imela že dva otroka, predno se je poročila, ker je menda tašča ni sprejela. In takrat sem si rekla: “O, čista vest, koliko si vredna!” Večkrat pa rečem: “Hvala ti, dobri Bog, da si me vodil po poti, ki si jo ti določil.” Če bi ‘hodila po svoje’, bi danes ne imela dobrega moža pa dragih hčera in zetov ter prečudovitih vnukov. Hvala Bogu tudi zato, da nam je dal Cerkev za našo duhovno mater, ki nam pomaga na zemeljski poti. Pomaga pa nam lahko, če jo poslušamo.
Revijo Ognjišče berejo tudi mladi, ki imajo še vso življenjsko pot pred seboj. V njej lahko najdejo veliko dobrega. Njim priporočam, naj poslušajo Cerkev, ki nam hoče samo dobro. Tudi zato gre toliko stvari danes na tem svetu narobe, ker se ne zmenimo za Cerkev in za Boga. Cerkev je preganjana že dva tisoč let in to bo do konca. Moramo računati na to, da hudič neprestano seje ljuljko, da zakriva pravi Jezusov obraz. Na nas vseh pa je, da s svojim življenjem pokažemo njegov, Jezusov, pravi obraz.
Slovenija ima stare, močne, krščanske korenine. Potrebno bi jih bilo malo “pognojiti in jim dodati dobre, rodovitne zemlje”. Korenine se ne vidijo, a iz njih prihaja življenjski sok. Iz teh korenin more priti zmaga dobrega.
Liza

Vaše pismo je zanimiva in nenavadna življenjska pripoved. Poudarja namreč, kako pomembna je odgovorna priprave na zakon in trezen premislek pred sklenitvijo zakona. Neka žena je pripovedovala, da je cel advent hodila k maši prav za namenom, da bi dobila dobrega moža. In ga je! Partnerja si tudi izmolimo. To prepogosto pozabljamo. Prav tako je pomembna tudi priprava na zakon. V Sloveniji poleg tečajev za zakon, ki je ‘obvezen’ za vse, ki se nameravajo cerkveno poročiti, obstaja tudi Šola za zakon. V njej fant in dekle ‘preverjata’ ali spadata skupaj ali ne. Izkušnja številnih ljudi, ki so obiskovali bodisi tečaj priprave na zakon kot tudi Šolo za zakon, je bila pozitivna. Bili so izredno zadovoljni, saj poudarjajo, da so tam zvedeli veliko stvari, ki jim bodo še kako prišle prav v skupnem življenju.
Žal pa danes mnogo mladih sploh ne vstopa v zakon, ampak se odločijo za življenje v skupnem gospodinjstvu. Velikokrat že s predpostavko, da “poskusijo, če bo šlo”. Ker gre samo za ‘poskus’ in ker gredo skupaj brez resnega premisleka in priprave, se pogosto zgodi, da se prej ali slej ločijo. Velike žrtve takega ravnanja so otroci, ki se znajdejo med ‘dvema ognjema’ in so pogosto razdvojeni. Ločitev staršev jih prizadene, pozneje pa pogosto izkoriščajo dejstvo, da so starši ločeni in ob vsakem resnem vzgojnem ukrepu ali le celo njegovem poskusu, zbežijo k drugemu staršu.
Vi ste odločitev za poroko vzeli odgovorno. Posvetovali ste se z duhovnikom, molili in darovali za mašo. Tudi niste izsiljevali poroke za vsako ceno, ampak ste gledali naprej. To se vam je obrestovalo. Danes, poudarjate, imate čudovito družino, otroke in vnuke. Žrtev je obrodila sad. Kako lepo bi bilo, če bi podobno odgovorno razmišljali tudi mladi, ki se danes odločajo za skupno življenje.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 6-7.

Možgani so najkompleksnejši in najbolj dovršen organ v našem telesu, sestavljeni iz več kot 100 milijard živčnih celic, ki iz okolja (zunanjega in notranjega) sprejemajo informacije in se nanje odzivajo. Slednje omogočajo povezave ali stiki živčnih celic, ki med seboj komunicirajo v obliki električne in kemične komunikacije. Možgani s tem nadzorujejo celotno telo; omogočajo gibanje, čutenje (bolečino, voh, okus, sluh, vid, izločanje hormonov, delovanje organov, na katere mi nimamo vpliva npr. krčenje želodca, peristaltiko, delovanje srčne mišice, dihanje ...).
Možganska aktivnost tvori um, zavest in misel. Z njimi organiziramo vsakdanje življenje, se odločamo in načrtujemo. Veselje, radost, smeh in razvedrilo, trpljenje, žalost, potrtost in žalovanje prehajajo iz naših možganov. Možgani so aktivni v fazi budnosti in tudi med spanjem. Do leta 1950 so mislili, da možgani med spanjem mirujejo. Sedaj vemo, da je to daleč od resnice. Možganska aktivnost se nadaljuje tudi v spanju, vendar se vzorci zelo razlikujejo. Aktivnost se poveča v fazi spanja, ki ji pravimo REM (Rapid eye movement), spanje s hitrim premikanjem očesnih zrkel ter zmanjša ali umiri v fazi globokega spanja NREM (Non-rapid eye movement).

UPORABA MOŽGANOV
Vsi uporabljamo možgane, razlika je v namenu uporabe in kako ter koliko jih izkoriščamo. Bolj ko jih uporabljamo, bolj so sposobni. Možgani namreč neprestano kopičijo znanje in veščine. Več pridobljenega znanja in spretnosti pomeni več miselnih orodij za uspešno reševanje problemov in soočanje z vsakodnevnimi izzivi, ne glede na starost.
Velikokrat se je pisalo, da v našem vsakdanu uporabljamo zgolj 10 % naših možganov. Izvor te trditve ni znan. Morda izvira iz prejšnjih stoletij, ko so znanstveniki razpravljali in preučevali možgane ter trdili, da so nekatere umske dejavnosti omejene na določene dele možganov. In ideja o 10% uporabe je postala zelo priljubljena in se hitro širila. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi izgubili 90% naših možganov in ostali z 10%? Že pri bolnikih lahko opazimo, da manjše poškodbe možganov vodijo v uničujoče posledice. Glede na današnje znanje je malo verjetno, da bi se kje v možganih skrivale posebne, neuporabljene sposobnosti. Uporabljamo jih kar v celoti.

SPOMIN
Pri tvorbi spomina sodeluje več možganskih področij. Karkoli vidimo, slišimo, vonjamo, občutimo, se naučimo, se shrani v naših možganih kot spomin. Možgani omenjene podatke shranijo v točno določenih predelih in jih zaporedno in postopno obdelujejo, lahko bi rekli, da možgani posamezne dele spomina na isto stvar shranijo v različnih delih. Ko spomin prikličemo, električni dražljaji iz posameznih delov možganov povežejo shranjene delčke spomina in jih združijo v smiselno celoto. Če pomislite na en dogodek v vašem življenju (diploma, poroka), boste spomin na barvo oblačila priklicali iz enega dela možganov, razpoloženje iz drugega, itd.

POZABLJANJE
Kadar smo bolni in utrujeni, se to pozna tudi pri našem spominu. S pešanjem telesne kondicije peša tudi spomin, zato je pomnjenje s starostjo običajno slabše. Zdrav človek večjih težav s spominom nima. Vsi vemo, kako pripraviti zmes za palačinke, skuhati kavo ali se pripeljati domov. Nekateri bolniki, predvsem z Alzheimerjevo boleznijo, pa te sreče nimajo, saj bolezen uničuje sposobnost spomina in mišljenja.
Obstaja pa dober ojačevalec spomina, predvsem za zdrave in mlade posameznike – učenje in študij!

ŠKODLJIVI STRES
Vsi vemo, da ima stres slabe vplive na naše telo, da slabi odpornost in zato hitreje zbolimo. Znano je, da stres vpliva na možgane in jih lahko tudi spremeni. Dolgotrajni stres spreminja strukturo možganov in uničuje sposobnost možganov za učenje in spomin. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo in spopadanje z lastnimi čustvi. Kronični stres lahko vodi do duševnih bolezni, kot so depresija in anksioznost, poveča pa tudi nagnjenost k zasvojenosti.

KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?
Možgani, kot vsak drug organ v našem telesu, potrebujejo za dobro delovanje dovolj kisika, pravo hrano ter dovolj gibanja.

PREHRANO
Možgani predstavljajo le 2 odstotka telesne mase, porabijo pa 20 odstotkov goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Različne snovi, ki jih vnesemo v telo, prav tako vplivajo na delovanje možganov: na spomin, učenje, koncentracijo, budnost, odločanje in drugo pomembno mentalno sposobnost. Pravilna prehrana je pomembna za možgane odraslih oseb, otrok in zarodkov.
Za možgane je zelo pomembna zadostna koncentracija krvnega sladkorja (glukoze), premalo ali preveč glukoze pa oslabi mentalne sposobnosti. Prav tako je pomembna zadostna količina železa, ki možganom dovaja kisik. Delovanje možganov oslabi tudi pomanjkanje določenih mineralov, vitaminov in tekočine. Pomembne so tudi beljakovine in nasičene maščobne kisline.
Na dobro delovanje umskih funkcij vpliva hrana kot so: ribe, temna zelenjava, rdeča čebula, jagodičevje, ananas, korenje, kumina in v zmernih količinah kava. Posebno dobro vplivajo na izboljšanje spomina listi drevesa Ginkgo biloba. To je starodavna vrsta drevesa s številnimi zdravilnimi učinki. Izvleček iz njegovih listov je znan po vsem svetu zaradi funkcije spodbujanja možganov in boljšega spomina.

TELESNO AKTIVNOST
Telesna aktivnost varovalno vpliva na zdravje možganov. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo telesno aktivne osebe boljše umske sposobnosti. Vadba spodbuja povezave med živčnimi celicami ter preprečuje njihov propad, posledično dobro vpliva na spomin in počutje.
Preko drugih rastnih dejavnikov pa vadba vpliva tudi na nastajanje novih žil in s tem na večjo prekrvavljenost možganov.
Učinki telesne aktivnosti na možgane so lahko tudi posredni, saj zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni pritisk in sladkorno bolezen, ki predstavljajo dejavnike tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti. Z zmanjševanjem tveganja za srčno-žilne bolezni, zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence. Priporočljiva je zmerna telesna aktivnost, pri kateri se utrip srca rahlo poveča in se rahlo zadihamo (hitra hoja, plavanje) ....

POČITEK
Možgani so med spanjem dokaj aktivni in izločajo pomembne hormone, ki nas ščitijo pred boleznimi. Iz tega sledi, da je kakovostno spanje ključni del našega življenjskega sloga, naše možgane pa v spanju odklopimo od čutnih zaznav. Pomanjkanje spanja in počitka vpliva na pozornost, koncentracijo in spomin. Med spanjem možgani izločajo škodljivo beljakovino amiloid-beta, ki je povezana z alzheimerjevo boleznijo in ki se tvori v možganih med budnostjo.
V času dopusta pa si privoščite nekoliko sprostitve in odmik od običajnih stvari ali okolja (telefoni, računalniki ...) ali na kratko “možgane na pašo”.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 08, str. 94.

Pred nedavnim sem se udeležila pogreba z mašo, pri kateri pa ni bilo obhajila. Duhovnik je obhajal najprej sebe, nato ministranta, potem pa vse skupaj pospravil. Kolikor vem, se ni nihče prej domenil, da obhajilo drugim ni potrebno, morda bi se ga kdo od nas tudi udeležil. Zanima me vzrok za to odločitev in če je to stalna praksa tudi v drugih župnijah?
Najlepša hvala za odgovor
Tadeja

Vprašujete se o vzroku, zakaj duhovnik ni obhajal vernikov laikov pri pogrebni maši? Odgovoril bi vam lahko le duhovnik, ki vernikov ni obhajal, sam bom skušal poiskati zgolj domnevne razloge za to dejanje. Zanimivo, da je Jezus v štirih dneh dvakrat ‘razlomil kruh’, prvič pri zadnji večerji (Lk 22,19) in drugič, ko se je na veliko noč kot Vstali pridružil učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala prav po “lomljenju kruha” (Lk 24,30), kar je eden izmed izrazov evharistije (maše), ki vključuje tudi obhajilo.
Današnji nauk Cerkve glede obhajila med mašo je zelo jasen. Vsaka maša, tudi pogrebna, ima dva dela, bogoslužje božje besede in evharistično bogoslužje. V zgodnji Cerkvi so katehumeni, pripravniki na krst, ostali samo pri besednem bogoslužju in se nato umaknili iz bogoslužnega prostora, saj je evharistično bogoslužje bilo namenjeno samo tistim, ki so bili po daljši pripravi že uvedeni v zakramentalno skrivnost s sprejemom zakramentov uvajanja (krst, birma, evharistija). Priprava na prejem zakramentov uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenat) je bila ena izmed najpomembnejših dejavnosti zgodnje Cerkve, kar bo najbrž tudi v prihodnosti. Bila je sestavljena iz prvega oznanila (kerigme) in sistematičnega poučevanja (katehez). O tem uvajanju v skrivnost svetih skrivnosti, predvsem evharistije, imamo iz 3., 4. in 5. stoletja krščanstva številne odlične mistagoške kateheze.
Vsi odrasli krščenci, ki so se v zgodnji Cerkvi udeleževali tedenske evharistije, izjemoma javni veliki grešniki (umor, prešuštvo, odpad od vere), so pri maši tudi prejemali obhajilo. Ohranjeno je poročilo o mučencih iz Abitinije v Severni Afriki iz leta 304, ki so jih vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije), ki je bila v rimskem cesarstvu prepovedana. Gospodarju so zasliševalci očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje “svetih skrivnosti”. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti!« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši. Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali nedeljsko mašo, ki je vključevala seveda tudi sv. obhajilo. Tako nam prav mučenci sporočajo, da brez obhajila ne bi kot kristjani mogli preživeti.
Skozi zgodovino se je prejemanje obhajila zelo spreminjalo, predvsem po milanskem ediktu leta 313. Postopno je Evropa postala zakramentalizirana, kar pomeni, da so prebivalci bili večinoma krščeni, žal pogosto vse do danes premalo ‘evangelizirani’, premalo poučeni o evangeliju in krščanskih skrivnosti, kar je pozneje prispevalo k vse redkejšemu prejemanju obhajila celo po samostanih. Velika svetnica sv. Klara Asiška je v svojem Vodilu za sestre klarise, ki ga je potrdil papež Inocenc IV. leta 1253, zapisala: »Sestre naj prejmejo obhajilo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov.« Ta zapis za redovnice klarise je odsev takratnega časa. Zaradi pomanjkljivega pojmovanja sv. maše (evharistije) in posledično opuščanja obhajila je Cerkev določila, kar po Zakoniku cerkvenega prava še danes velja, da je vsak vernik dolžan “vsaj enkrat na leto”, v velikonočnem času, prejeti obhajilo (ZCP kan. 920). V času janzenizma so po številu spovedancev večkrat celo določali število obhajancev, saj so ponekod po spovedi pristopali samo enkrat k obhajilu.
Že pred dvesto leti (nekateri že prej) so svetniki in teologi začeli ponovno poudarjati obhajilo kot del evharistije (maše). Pred dobrimi sto leti pa je papež sv. Pij X. uradno, v duhu zgodnje Cerkve, priporočal pogostno sv. obhajilo. Po papežu Piju X. je k rednemu obhajilu pri sveti maši veliko prispevalo predvsem liturgično gibanje. Prav liturgično gibanje in odkrivanje spisov cerkvenih očetov je močno poseglo na dogajanje na 2. vatikanskem koncilu, ki je izdal kot prvi koncilski dokument prav liturgično konstitucijo o sv. bogoslužju in v njej na najvišji ravni poudaril, da obhajilo spada k evharistiji.
Duhovnik, ki pri pogrebni maši ni obhajal vernikov laikov to dobro ve, najbrž pa je lahko občutil stisko zaradi pomanjkljivega sodelovanja pogrebcev med sv. mašo, kjer so bili navzoči lahko zelo oddaljeni kristjani, morda pa celo nekrščeni pokojnikovi znanci in prijatelji. Najbrž se je zavedal, da pripada “sveto svetim”, kot reče duhovnik pred obhajilom v vzhodnem mašnem bogoslužju, kar pomeni, da je obhajilo (sveto) za tiste, ki živijo s Cerkvijo in jih apostol Pavel imenuje “sveti”. Najbrž pa ni našel pravega izraza, da bi to jasno, na kratko, razumljivo, spoštljivo in ne žaljivo povedal. Zaradi tega problema, predvsem pri pogrebnih mašah v mestih, so duhovniki, predvsem če niso poznali ne umrlega in ne poznajo njegovih sorodnikov ter drugih pogrebcev, pogosto v stiski, kako naj na najprimernejši način izrečejo sporočilo “sveto svetim”, oz. “obhajilo tistim, ki so nanj pripravljeni”, krščenim, uvedenim v skrivnosti vere, tistim, ki se trudijo živeti po evangeliju. V podobnem primeru nekateri duhovniki rečejo: »K obhajilu vabim tiste, ki tudi sicer obiskujete nedeljsko mašo in prejemate obhajilo, drugi pa lahko med obhajanjem v tihoti pomislite na pokojnega, se mu za njegovo dobroto zahvaljujete, zanj molite in ga izročate božjemu usmiljenju in odpuščajoči božji ljubezni. Lahko mu tudi zaželite, da bi stopil v dan, ki ne pozna noči in da bi mu svetila luč, ki nikoli ne ugasne ter mu zaželite večni ‘pokoj’, kar pomeni večni ‘mir’.«
Spoštovana gospa Tadeja, vaše vprašanje je potrdilo, da današnja Cerkev potrebuje novo evangelizacijo, ki bo pomagala k poglobljenemu krščanstvu in tudi poglobljen odnos do prejemanja zakramentov, tudi evharistije.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 63-64.

Poznano mi je valovanje morja, manj poznano pa mi je valovanje zlate pšenice na polju. Zato ker imamo na Primorskem le manjše zaplate zemlje, kjer so vrtovi in vrtički, kamor greš ‘nažet’ pomladanski mlad radič, greš po grah, špinačo in paradižnik, pozimi pa po zelje, cvetačo in janeževe gomolje … Seveda imamo tudi polja s pšenico, kako bi pa človek preživel brez vsakdanjega kruha. Jaz verjamem, da kruh ne more škodovati našemu zdravju, bolj nam škoduje tisto, kar polagamo nanj in to preveč pogosto.
Sicer pa povejte, ali bi vi zagotovo vedeli, katero živilo je za vaše telo zdravo in katero ni, izjema so seveda diete, kjer moramo dobro vedeti, kaj pojemo. Jaz sem prepričana, da imajo živila tudi svojo posebno svetlobno energijsko moč, ki nam jo znanost ne zna razkriti, saj ne more do duha hrane.
Sprašujem se, kako so na primer Eskimi in druga severna ljudstva, ki so bila dolge mesece stisnjena med led in sneg, prebila zimo. Niso se basali z velikimi skledami solate in niti niso za sabo vlekli sani, obloženimi z zalogami južnega sadja, pa so vendar dočakali pomlad. Morda so bili njih rešitelji lososi in losi. Mi pa ne moremo brez dodatnih šumečih vele vitaminov in nepogrešljivih prehranskih dopolnil … Čeprav živimo v deželi, kjer plenja vse mogoče…
Ampak danes ne bomo pekli kruha in pozabili bomo na preveliko skledo solate. Šli bomo k testeninam, živilu iz pšenice, ki je po priljubljenosti takoj za kruhom. Skuhali bomo domače rezance in nanje bomo položili lososove fileje. Zmagovita sestavljenka.
Rezanci so pri nas doma, nismo jih pobrali od tujcev. Valjali smo jih kar po slovensko. Pa da se ne bi po nepotrebnem otepali testenin zaradi hidratov, kar takoj povejmo, da vsebujejo mnogo snovi, ki nam koristijo. Morda se celo odločimo za polnozrnate rezance, potem bo v njih še več vitaminov B, A, E in vlaknin. Za testenine nasploh so najnovejše raziskave pokazale, da zmanjšujejo tveganje za srčno žilne bolezni in da celo znižujejo holesterol. Tako sem prebrala, če ni res, se pa lepo sliši.
Svojo zgodbo z rezanci ima tudi Kristina Šikca (rodbinsko poimenovanje), ki je ob nedeljah najraje valjala rezance. Po drugi svetovni vojni je šla s svojo družino iz Dekanov v Trst, kot mnogo ljudi iz naših slovenskih vasi. Trst je bil takrat pod ameriško angleško vojaško upravo in je bilo življenje tam precej lažje kot na našem komunističnem delu Primorske. Takole je to svojo politično odločitev obrazložila Kristina: »Grem rajši v Trst, ker tam igrajo Doolce Vieena in z Marjotom lepo romantično pleševa, pri nas pa bobnajo samo Tito naš, Stalin naš!!!«
Kristino so seveda na oni strani obravnavali kot vse Slovence iz Istre, kot da so Italijani, in spet so jim potujčili slovenski priimek.
Ja, zgodovino ustvarjajo v veliki meri mali ljudje in to ne malo krat v svojo škodo in škodo svojega naroda.
Kakor koli že, Kristina je v nedeljo dopoldne zamesila bolj trdo testo za rezance, jih nato zvaljala in potem narezala na tanko za v juho in na široko za “na suho”. Svojemu možu in sinu je za nedeljsko večerjo tu pa tam pripravila popestritev. Skuhala je rezance, jih zabelila s paradižnikovo omako, torej skromno, brez mesa, in ko so lepo pojedli … so ga zagledali:
na dnu krožnika jih je čakal lep goveji zrezek. Kristina ga je spretno skrila pod kopico rezancev in nikomur nič povedala … Presenečenjeee! …
Mi pa si bomo danes privoščili rezance z lososom, po receptu iz knjige Zmeraj s. Vendelina. Skoraj eskimsko in okusno kosilo.

E. Novak, Kuhajmo, v: Ognjišče 2 (2021), 84-85.

recept za danes

REZANCI S SMETANO IN LOSOSOM
4 kosi lososovega fileja
olje za pečenje
20 dag širokih rezancev, sol

Ribja smetanova omaka
4 žlice (ribje) juhe
4 žlice sladke smetane, 2 žlici vina, limonin sok, sol, poper
po želji prgišče kaper
Lososove fileje z obeh strani na hitro popečemo. Ko jih obrnemo, jih polijemo z malo oljčnega olja. Osolimo. Nič hudega, če so zrezki na sredi še malo sveži.

Rezanci
V veliki količini osoljene vode kuhamo rezance. Pazimo, da se ne razkuhajo. Odcedimo.
Vroče odcejene rezance razdelimo po krožnikih, prelijemo z ribjo omako in nanje položimo pravkar popečene lososove zrezke.

Ribja smetanova omaka
V kozico damo ribjo (ali govejo) juho, smetano, vino, limonin sok, sol in poper. Po želji dodamo tudi kapre. Pristavimo in pokuhamo do polovice.

kuharica

Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču ... zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) ... Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.

Recepte, zbrane v knjigi, spremlja jasna razlaga in slika za sliko, ki nam olajšajo pripravo jedi. Edina prava prehrana za ljudi na tem koščku vesolja. Odprimo kuharico s. Vendeline, jo postavimo na pult k ognjišču in z ljubeznijo pristavimo lonec.

pripravlja Marko Čuk

Zdravnik je pripovedoval, kako je deset let poslušal pritoževanje ljudi, ki so imeli ledvične kamne. Potem se je neke noči sam znašel na urgenci. »Nisem vedel, kaj so bolečine, dokler nisem sam zbolel in jih sam izkusil,« je povedal. Dodal je še, da sedaj laže predpisuje tablete proti bolečinam. Bolnikom pa govori: »Vem, kako vam je hudo.«

Zdravnik je moral sam zboleti, da je razumel bolečino bolnikov. Nekateri ljudje so tako občutljivi in sočutni, da zmorejo razumeti bolečino drugih ne da bi sami zboleli za enako boleznijo in okušali enake bolečine. Jezus je bil eden izmed njih. To lahko vidimo iz načina, kako je ravnal z bolnikom, ki je ležal ob zdravilnem kopališču. Brž ko ga je zagledal, mu je izkazal sočutno pomoč. Tako je ravnal, kot poročajo evangeliji, tudi ob drugih priložnostih. Bolnike je rešil dolgotrajnega trpljenja.
Judovski voditelji so ravnali povsem drugače. Ko so videli, da ozdravljeni hodi, so ga, namesto da bi se z njim veselili, obsodili, ker nosi svojo posteljo v soboto. Pomislimo na ljudi, ki strežejo bolnikom, na svojce, ki se žrtvujejo za onemogle in ostarele. V svojih dejanjih in sočutni ljubezni so podobni Jezusu.

B. Rustja. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče 2 (2021), 91
knjige: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Bilo je prvo nedeljo v marcu. Snežna odeja je še na debelo pokrivala zemljo in nič še ni dišalo po pomladi. Včasih se je res zgodilo, da smo po proslavi dneva žena – 8 marca svojim mamam poklonili vsaj droben šopek zvončkov, to leto pa zvončkov še kar nekaj časa ne bo.
V cerkvi je bilo kljub prižganim električnim grelcem kar hladno. Mogoče tudi zato ni bilo to nedeljo toliko ljudi.
Župnik je to opazil. Hvaležen, da nas je bilo vsaj toliko, nas je hotel malo otopliti in pogreti s pridigo.
Tako nekako je začel: »Včasih se je na ves glas praznoval dan žena – 8. marec. Niso ga praznovale samo matere, ampak vse žene. Da bi ne bilo diskriminacije. 25. marec – materinski dan, se v tistih časih javno ni omenjal, pa tudi praznoval ne. Le kristjani smo se na ta dan prišli poklonit naši Materi Mariji. Ampak ker že omenjam žene in matere, ki bodo v tem mesecu praznovale, moram omeniti tudi tašče. Iz deklice hitro zraste mama in iz mame stara mama in s tem tašča. In da bi vam malo polepšal nedeljo, vam bom spregovoril o svoji taščici,« je na koncu hudomušno dodal.
V cerkvi se je začutil nemir, presedanje, pokašljevanje in spogledovanje, češ saj župnik ne more imeti tašče. Se je zmotil? Nas malo heca? Le kaj ima za bregom, kaj nam želi s taščico in to svojo, povedati? Prvi nemir, ki ga je sprožila beseda taščica, se je polegel in župnik je nadaljeval.
»Prejšnji mesec se je živo srebro na termometru spustilo zelo nizko, bilo je že trinajst stopinj pod ničlo. Mraz je stiskal in želeli smo si otoplitve. Res se je mraz malo ublažil in prišlo je že na ničlo in celo eno stopinjo nad ničlo. Takrat pa so nas zasuli s snegom. Snežilo je obilno in vedno znova. V garažo sem pogosto pripeljal na svojem avtomobilu tudi debelo snežno odejo. Tudi tokrat sem na avtomobilu pripeljal veliko snega in v zavetju garaže sem ga očistil. V garaži je nastala prava mala poplava. Z metlo sem spravljal sneženo vodo skozi garažna vrata, ko sem zagledal poleg sebe drobno ptičko – taščico. Nič se me ni bala, čeprav je bila čisto blizu mene. Začel sem se pogovarjati s prezeblo živalco, ona pa me nežno gledala s prijaznimi očki in nekaj začivkala. Bilo je kot prošnja, ali sme ostati v hiši. “Seveda,” sem ji rekel, “kar tukaj bodi, zunaj je mraz.” Očistil sem tla in z gumbom zaprl moderna vrata. Taščica se je skrila nekje v garaži.
Naslednje jutro se mi je taščica zopet približala. Odprl sem garažna vrata in mislil, da želi v svobodo, pa ni odletela, raje je ostala na toplem. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldne, ko sem se vrnil iz vaše fare. Odhitel sem še v farno cerkev, kjer sem daroval sveto mašo ob pol enajstih.
Opoldne zagledam ljubko taščico zgoraj v svojem stanovanju. V kopalnici je sedela na polički pod ogledalom. Razveselil sem se je in začel z njo ljubeč pogovor. “Kar pri meni bodi,” sem ji rekel, “tukaj imaš veliko prostora.”
Skakljala je za menoj, kamor sem šel. Postala je kar živahna. Tudi ko sem metal žogice na sobni koš, je bila poleg mene. Dal sem ji piti vode, ne vem pa, ali je kaj pila. Sama si je našla kaj za v kljunček. Ko sem za kosilo kuhal polento in kislo repo, je priletela na delovni pult in me gledala, kaj počnem. Hitro sem pokril vročo ploščo, da si ne bi opekla nožic, saj je bila čisto zraven. Spet je odletela in spet priletela ... To je bilo zame nekaj čudovitega, občutek, ki ga še nikoli nisem doživel. V moje stanovanje je prišlo življenje in pregnalo osamljenost. Zvečer sem v kulturnem domu obiskal koncert, ki so ga pripravili mladi iz sosednje župnije pod naslovom Pusti sled.
Nasmehnil sem se sam sebi, ko sem hitel v stanovanje, saj sem vedel, da me tam nekdo čaka. Ja, tudi moja taščica je že začela delati sled v mojem srcu.
Ko sem vstopil, sem opazil, da si je v hodniku izbrala svoj kotiček. Zanimivo je bilo videti, kako je glavico zarila nazaj med perutke. Hodil sem mimo, a je ni nič motilo. Čez čas se je premaknila še bliže sobi, kjer spim. Tisti kotiček ji je bil najbrž bolj všeč. Po večerni molitvi sem šel spat in v meni je bil topel in prijeten občutek nežnosti in topline drobne ptičke. Spomnil sem se na sv. Frančiška Asiškega, ki je navadno upodobljen s ptičko v roki.
Zjutraj sem jo prijazno ogovoril: “Ne boj se, bom že jaz počistil za teboj.”
Ko sem se proti poldnevu vrnil v stanovanje, pa sem našel taščico ležečo na hrbtu z nožicama navzgor. Umrla je. Spoznal sem, vse je samo za nekaj časa – tudi jaz.
Kljub izgubi, ki sem jo občutil, ko sem svojo taščico zagledal mrtvo, sem bil vesel, ker sem nekaj dni delil s to ptičico, vesel, ker mi je bil s tem podarjen delček sreče, poln nežnosti in topline. In v mojem srcu je pustila svojo sled ...«
Val nežnosti, topline in sočutja, ki je med nas zavel, je ogrel naša srca in jih omehčal. Tiho smo obsedeli, zgodba o taščici nam je segla do srca in tudi v nas pustila svojo sled. Tudi mi smo samo za nekaj časa – tukaj in zdaj. Samo nekaj malega časa imamo na razpolago, da si pomagamo, lajšamo in lepšamo naš skupni čas, ki nam je odmerjen.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 45.