Med 'vajami', ki naj bi nas v postnem času približale Bogu, Cerkev naroča molitev, post in dobra dela. Določbe glede posta so zelo omiljene: strogi post je samo na pepelnično sredo in na veliki petek. Zanima me, kako je bilo nekdaj. (Helena)

Postni čas so naši verni predniki jemali veliko bolj resno. »Ko je polnočni zvon oznanil pepelnico, tedaj je bilo konec vsake mesne jedi do velike noči,« pričuje pisatelj Finžgar. In kako so se v postnem času prehranjevali? Na to vprašanje odgovarja narodopisec dr. Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev. Ljudje so navadno jedli le dvakrat na dan, okoli enajstih dopoldne in proti večeru. Zajtrka ni bilo. Na mizo so prihajale različne jedi: okoli Škofje Loke fižol in kaša, okoli Vrhnike koruzni močnik, v Beli krajini fižol z zeljem, v Prekmurju 'mlečni krumpeljni' (krompir z mlekom), v Istri polenovka s polento, v idrijskih hribih so jedli krompir v oblicah s kislim mlekom. Ob postnih petkih pa si ponekod niti take skromne hrane niso privoščili, ampak so jedli samo mlečno hrano. (sč)

Zgodba

Dekle in kontaktna leča

(nadaljevanje zgodbe  Prositi Boga)

Dekle je slišalo fanta, ki je spraševal, kdo je izgubil kontaktne leče. Na ves glas je zaklicala: »Jaz sem jih izgubila!«
Pohitela je k njemu in vesela odkrila, da so to res njene leče. Zahvalila se mu je in ga vprašala: »Kako si jih pa našel?«
Dejal je: »Zagledal sem mravljo, kako počasi nekaj nosi. Videl sem, da je to leča. Vzel sem ji lečo in jo pustil naprej.«
Ko je prišla domov, je dekle neverjetno prigodo o lečah in o svoji zaupni molitvi pripovedovala očetu, ki se je ukvarjal z risanjem karikatur.
Drugi dan je oče narisal mravljo, ki nosi lečo, z napisom: »Gospod, ne vem, zakaj želiš, da nosim to stvar. Ne morem je pojesti in neznansko težka je. Toda če ti želiš, da jo nosim, jo bom zaradi tebe nosila.«

Misel

• Križ je vsaka težava, trpljenje, razočaranje ali neprijetnost, ki nas zadene.
• Bog nam nikoli ne nalaga križev, pač pa jih dopušča, vendar ima gotovo razlog, da to za naše dobro naredi, podobno, kakor je dal mravlji, da je nosila lečo.
• Kaj je smisel trpljenja? Zakaj je zadelo prav nas? Morda ne bomo nikoli dobili odgovora na ta vprašanja, ki si jih v trpljenju pogosto zastavljamo, a ko bomo storili vse, da bi se ga znebili, ali ko bomo padli pod križem, ne smemo obupati, ampak posnemati mravljo ...

Molitev

Gospod Bog,
kot tvoji učenci razumemo,
da moramo vsi sprejeti in nositi križ.
Vemo, da lahko na križ gledamo na tri načine:
lahko prosimo, da nam ga ne pošlješ,
lahko prosimo, da nam ga olajšaš in
lahko prosimo, da nam daš dovolj moči,
da ga pogumno sprejmemo in nosimo.
Če bi nas kdaj zadel zelo težak križ,
nam daj dovolj poguma,
varuj nas malosrčnosti in obupa.
Po svojem križu, s katerim si nas odrešil,
nam utrdi vero v svojo ljubečo skrb za nas.
Navdihuj nas, da bomo sočutni s trpečimi.

Misel

Ravnaj tako, kakor ravna trgovec s svojo robo: pri vsakem kosu blaga ustvari dobiček. Ne dopuščaj izgube tudi pri najmanjši trski pravega križa. Lahko te razdraži samo vbod muhe ali igelne konice; lahko so to majhna čudaštva kakega soseda, kakšna nenamerna brezobzirnost, nepomembna izguba drobiža, rahel nemir duše, neznatna telesna slabost, malenkostna bolečina v tvojih udih. Ustvari dobiček pri vsaki stvari, kakor ga naredi špecerist, in kmalu boš bogat v Bogu. (sv. Ludvik Monfortski)

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. (Lk 9,23)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Kljub različnemu kroju in barvi je talar podoben vojaški uniformi, in ko si ga duhovnik nadene, obljubi pokorščino svojemu škofu, kot je vojak dolžan poslušati ukaze nadrejenega. Vojak, ki se izkaže v znanju, delu in seveda boju, bo napredoval in lezel od čina do čina vse višje, prav tako pa tudi duhovnik lahko postane še kaj več, če se malce nerodno izrazim. A medtem ko je čin pokoren višjemu činu in se, ko zmanjka črtic in zvezdic, lestvica konča tam nekje z generalom ali maršalom, je nad papežem še vedno Bog!
A smo, žal imeli v zgodovini par primerov, ko se je papež obnašal, kot da nad njim ni nikogar, in na takšno obnašanje in počutje niso imuni ne predstavniki kurije ne škofje ne duhovniki ne laični pripadniki vernega ljudstva, saj znamo biti vsi po vrsti topogledno bolj papeški od papeža!
Ves ta uvod, ljubi moj sveti Rupert, zgolj zato, da bi ti izrazil sočutje ob tvojih ‘prekomandah’. Pa nimam toliko v mislih to, da so te iz Wormsa, kjer si najprej služboval in pasel božjo čredo, prestavili v Salzburg (ki se takrat sploh še ni tako imenoval, oziroma ga ni bilo, ampak to je druga zgodba), temveč na koledarsko prestavljanje, saj ti eni za god ofirajo marca, drugi pa septembra, ko se drenjata na isti dan z našim Slomškom, ki sicer ni prestavljal škofov, pač pa sedež škofije.
Ko te je bavarski vojvoda Theodo v sedmem stoletju povabil, da prideš misijonarit v njegove kraje, si se ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavuma, sezidal cerkev, samostan, obnovil rudnike soli in Solnograd ali Salzburg se je tako vpisal na zemljevid.
Čeprav si deloval med trdimi Germani, ali pa prav zato, si pri oznanjevanju evangelija uporabljal mehko metodo, pri kateri si izkazoval prisrčno ljubezen in usmiljenje do grešnikov, ki se je navzven kazala tudi s tem, da si uvajal tiho, oziroma ustno spoved, za razliko od javne, ki je bila do tedaj v navadi. Zaradi takega odnosa do padlega bližnjega bi te danes kak pripadnik na novo oživljene struje znotraj naše ljube katoliške Cerkve zmerjal, da si premehak, še več, da si pomehkužen, da si poženščen duhovnik in da nimaš pojma ne o teologiji še manj o tradiciji, pa čeprav – pa obračajmo, kakor in kolikor hočemo – pripadaš tradiciji, ki je starejša od tiste, na katero se zmerjač sklicuje. Pravzaprav se s svojo ‘mehkobo’ naslanjaš na Kristusa, ki je – kar je dokumentirano v Evangelijih – prav tako izkazoval prisrčno usmiljenje prav do grešnikov. Spokorjenih, seveda.
Že tako se včasih težko odpravim k spovedi, kako bi šele bilo, ko bi svoje grehe, pregreške, traparije in neumnosti moral izpovedovati javno, in bi zanje vedeli vsi, ne le žena, spovednik in ljubi Bog!
In razmišljam, kako dobro, da je Jezus rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« (glej Jn 8,7) Če bi rekel: “Kdor misli, da je brez greha …”, o to bi frčalo kamenje po zraku.
Ljubi moj sveti Rupert! Obilo žegna za tvoj god. Pa nas, grešne kot smo, nikar ne odpodi, da naj se gremo solit, temveč nam s svojo požegnano priprošnjo pomagaj, da bomo evangelije znali brati z vero in zrncem soli, da bomo po tvojem in Samarijanovem zgledu, padlim rane oskrbeli in ne vtirali soli nanje.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 98.

Ob gradnji plinovoda so nam prekopali vrt.
Trava še ni ozelenela, tudi malinovje ne, suhi štrclji so moleli kvišku in čakali pomladnega sonca, da postanejo muževni. Le nekaj prvih zvončkov je pokukalo na plan.
Dih pomladi v zraku in neutrudljivo kosovo žvižganje me je navdajalo z dobrim počutjem in svežo močjo. Lotila sem se peke.
Delavci so bili trije – eden z rovokopačem, dva z lopatama. Niso govorili slovensko, slišala sem jih. Na sebi so imeli modre delovne obleke, čeznje so si nadeli debele sive brezrokavnike, podložene z jagnječjo kožo. Skuhala sem jim kavo in ponudila zraven še kos jabolčnega zavitka, ki sem ga pravkar spekla. Vidno presenečeni so si vzeli nenačrtovan odmor, se naslonili na rovokopač in srkali vročo kavo. Zvedela sem, da sta dva iz Bosne, tretji pa s Kosova. Smilili so se mi, ko sem videla njihove od mraza pordele in od dela razpokane roke, njihove zgarane in prezgodaj postarane obraze. Morali so si poiskati kruh daleč od doma, a urežejo si ga lahko le tanke rezine. Kdove kakšne načrte so imeli, kaj vse bi lahko postali, če bi imeli možnost in priložnost …
Vrnila sem se k svojemu delu, oni pa na vrtu k svojemu. Čez nekaj časa me je zmotilo trkanje. Odprla sem vrata in pred menoj je stal najmlajši med njimi. S plašnim, negotovim pogledom je lovil moje oči in mi molel pred obraz dlani. V njih je grude prsti pokončno stal zvonček z dvema tankima suličastima listoma. Da ni bilo namerno, da je trasa pač začrtana čez vrt in rovokopač gre pač naravnost … in zvonček se je pač znašel na tej poti … Z lopato ga je izkopal in mi ga prinesel, da ga posadim kam drugam.
Sama nisem vedela, zakaj me je to drobno dejanje tako ganilo, Kdove kakšne skrbi vse ima, zebe ga in ne ve, če bo dobil konec meseca plačo, doma pa obupno težko čakajo njegovo pomoč. On pa se je znal pobrigati za en sam samcati zvonček, čeprav jih bo čez štirinajst dni na vrtu vse belo! Zaskelelo me je v duši, saj smo vedno vajeni skrbeti le zase, srce pa imamo mrzlo in v njem ni prostora za druge, kaj šele za en sam samcat zvonček!
Zajel me je topel občutek hvaležnosti. Za dobre ljudi, Za pozornost. Za zavedanje drobnih, a dragocenih svetlih trenutkov. Tako radi sodimo ljudi po njihovem videzu, imetje po vrednosti, dan po vremenu … Velikokrat bi se morali Bogu opravičiti za vse priložnosti in za ljudi, ki nam jih pošilja na pot, pa jih ne znamo videti v pravi luči.
Zahvalila sem se mu, vzela zvonček iz njegovih rok, šla po motiko v vrtno lopo in ga posadila na okroglo gredo pod japonsko češnjo, ki se že sili z drobnimi svilnatimi listki.
Plinovod je položen in trava bo kmalu prekrila prsteno rano na našem vrtu. Zvonček pa stoji pokončno in rahlo podrhteva v vetriču, ki obljublja pomlad.

KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 4, str. 19

Kaj reči o postu, ko pa je vsako leto vsaj 40 dni in še malo pred tem govora o njem? V zadnjem času je veliko pobud tipa 40 dni brez … Na drugi strani se rojevajo radikalne oblike posta, ki ga podaljšujejo za več kot polovico in zajemajo obširne discipline, npr. Exodus za moške in Fiat zanjo. Zaslužni papež Benedikt XVI. je vedno ubiral pot h koreninam, izviru. Na takšno pot, k izvirom, se odpravimo tudi mi in ločimo pravo zrnje posta od plev naših domnev o njem.

Človek je v zadnjih desetletjih marsikaj naredil po svoje – ločeno od tradicije. O sodobnih antropoloških premikih bi lahko začeli govoriti ob študentski revoluciji 1968, lahko ob padcu berlinskega zidu, lahko bi šli dlje v zgodovino, tja do francoske revolucije, kajti že od takrat si človek misli, da zna s svojim razumom vse, prav vse narediti bolje. Na določenih področjih to dokazuje, saj smo priča izjemnemu razvoju, vendar pa so področja, kjer delati po svoje pomeni stranpot.

SVOJA POT = STRANPOT?
Postmoderni čas nas spodbuja, da si vsak poišče svojo pot, look in stil. Tudi kristjani smo otroci tega sveta, zato se nehote navzamemo trenutnih pogledov, ki vladajo v družbi. Ta odmik lahko vidimo tudi v spreminjanju naše duhovnosti. Kadar pa Cerkev pozabi na »izkušnjo svoje lastne tradicije, jo sprejmejo druga gibanja«, zatrjuje Anselm Grün. Podobno je tudi s postom. Po njegovem naj bi Cerkev ohranjala tradicijo posta le še navzven, sam »smisel posta pa naj bi vedno bolj pozabljala«. Tudi na tem področju smo (žal) začeli presojati z vidika svojih občutij in ugodja. To je naša glavna matematika.
Hkrati bi radi, da se vsako naše udejstvovanje vidi, da je nekje zabeleženo. Zakaj se denimo mučimo z raznovrstnim udejstvovanjem v določenih skupnostih, ko pa nas potem nihče ne vidi ali pa nobeno delo ni dovolj dobro? Pozabljamo, da dobrih del ne smemo opravljati pred ljudmi, da bi nas oni videli (prim. Mt 6,1). Bog, ki vidi na skrivnem, ti bo že povrnil, zato ne trobi pred seboj, sicer boš že sedaj prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2.4).

Pomen puščave
V judovski duhovnosti je puščava dvopomenski simbol: po eni strani je to duhovno skrajno nevaren kraj, kjer se zadržujejo demoni. Na drugi pa gre za kraj odrešenja, Božje bližine in njegove posebne previdnostne, milostne skrbi za izvoljeno ljudstvo. S postenjem vsak izmed nas doživlja obe značilnosti puščave.

Ne postavljajmo (več) v središče sebe! Prizadevajmo si, da v središče spet pride Kristus. Le tako se bomo, usmerjeni nanj, lahko odpirali drugim. Pojdimo iz relativizma in iz svojih pogledov. Stopimo iz udobja svoje postelje, saj »nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino«. Ta veličina je Bog sam. Naj bo ta misel Benedikta XVI. osrednji motiv našega letošnjega postnega delovanja, ne glede na to, ali bomo del kakšne akcije ali ne. Za boljše razumevanje posta pa osvetlimo dojemanje le-tega skozi čas.

KAKO ZASTAVITI POST?
A. Grün pripoveduje o živahni razpravi v njihovem samostanu. »Bolje bi se bilo ne postiti in ostati dobre volje,« je menil nek pater. Nato je negodoval, da si v postu drugim še bolj v breme, kot si jim že sicer, saj si večinoma slabe volje. Drugi mu je oporekal: »Če se izogibamo svoji slabi volji s tem, da dobro pijemo in jemo, tedaj ne bomo nikoli spoznali samega sebe.« Grün zaključi, naj pomislimo: Ali smo lahko dobre volje le, če imamo zadovoljene svoje osnovne potrebe? Kaj me pravzaprav ohranja dobre volje? Kaj je temelj mojega notranjega miru? Kaj pa zadovoljstvo s seboj in Bogom – ali to izgine, če sem lačen (= nimam vsega potrebnega za svoje življenje)? Namen posta seveda ni, da se odrečemo vsakemu užitku, in tako postanemo neužitni za druge. Gre pa za preizkušanje sebe.
»Menih naj bi vedno živel kot v postnem času. Toda za to jih le malo najde moč. Zato svetujemo, da vsaj v teh postnih dneh pazimo na svoje življenje z vso pozornostjo.«
(sv. Benedikt)

POSTI SE NA SKRIVNEM
V govoru na gori Jezus govori o tem, kako se pravilno postiti. Poudari, da je kazanje posta na zunaj ničvredno dejanje. »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18). V tem nam je zgled sam Jezus. V puščavi se je postil 40 dni, vendar v nasprotju s farizeji ne iz razloga, da bi želel dajati vtis, kaj zmore, da bi se s tem hvalil. »Nasprotno, je in pije z ljudmi, deli njihovo veselje, tako da ga imajo celo za požrešneža in pijanca,« doda Grün. Naslednjič, ko odkloniš ponujeno hrano ali pijačo, ki jo je gostitelj skrbno pripravil, pomisli na Jezusa. Kako bi v tem primeru ravnal on? Verjetno večkrat izpademo farizejski. V navidezni kislosti pa v sebi žarimo, ker smo lahko pred drugimi izustili, da se postimo.
»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18)

POST DUŠE IN TELESA
Sv. Peter Krizolog je učil, da je treba s postom posnemati Kristusa in da mora biti krščanski post zunanji in notranji. Poudarjal je, da post ne sme biti nikoli ločen od molitve in miloščine. Na podobno organsko celoto posta kot skupka telesa in duha opozarja Grün. Pravi, da smo »telo in dušo preveč ločili med seboj. Post je postal čisto duhovna drža.« Preveč se je poudarjalo le duhovno držo do stvari, spreobrnjenje in prenovo. »Skoraj zaničljivo« smo gledali na telesni post, s tem pa je izginil tudi duh celega posta. Zaradi tega naj bi se preselil v medicino in marketing. Povejmo še drugače: težko bomo krščanski post opravljali le miselno in duhovno, brez da bi se odrekli nečemu materialnemu (kavi, mesu, sladkorju ...). Gre za nekaj podobnega, kot bi rekli, da bomo sedaj dokazali svojo globoko duhovnost brez (dobrih) del. Takšnim je že sv. Jakob odgovoril: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (2,18).

»Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom.«

NADGRADNJA POSAMEZNIKA V OSEBO
S sv. Jakobom smo želeli pokazati, da post tudi danes ne sme biti mišljen kot samostojna verska praksa. Prvi kristjani so se s postom povezovali v občestvo. Končno je to učil tudi Jezus. V govoru na gori zbranim naroča, naj se post dopolnjuje z dobrimi deli in molitvijo. Tako se človek socializira tudi na duhovni ravni; da ne poskrbi le za svoj vrtiček, ampak ga post naredi bolj dojemljivega za druge. »Za vse nas je zato post ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja,« je dejal papež Frančišek.

MOJ POSTNI PROGRAM
»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom.«
(sv. Benedikt)»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom,« naroča sv. Benedikt. Post načrtujmo sami, saj se najbolje poznamo. Vemo, kje je naša ahilova peta, če smo le malo pošteni do sebe. Pa vendar je nadvse smiselno, da s punco/fantom, možem/ženo ali pa – kar je še bolj primerno – z zaupnikom ali duhovnim spremljevalcem temeljito preučimo svoj postni načrt.

Ne zatiskajmo si oči, vsak izmed nas se želi izogniti pravemu trpljenju 🙂 Prav z dejanjem skupnega načrta pa se obvežeš, da boš zadano tudi izpolnjeval. Ja, to bo res pravi postni trening! Po športnem žargonu pa ne posegamo kar tako, malo za hec. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih. Imenujejo se atleti, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovarjajo za nadaljnji program. Grün dodaja, da »samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti«.

DUHOVNI NAPREDEK NA PRAVIH TEMELJIH
S sprehodom skozi tradicijo izraelskega ljudstva in novega ljudstva – Cerkve smo želeli pokazati, da post ni sam sebi namen. Post je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas šele v povezavi z redno osebno molitvijo in dajanjem miloščine preobrazi in pripelje do pravega kristjana ter do tega, da smo sposobni slišati Boga, ki nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). A da zlato doseže to žlahtnost, se mora preizkušati v ognju. Tako se tudi mi kalimo prek različnih umetnih izzivov in resničnih preizkušenj. Ob tem Boga ne naslavljamo več le s pobožnimi besedami, ampak s svojim telesom, dušo in duhom globoko izpovedujemo svoje hrepenenje do njega. Čutimo, da smo brez njega prazni. On je prišel, da bi imeli pravo življenje v izobilju (prim. Jn 10,10).

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Prvi salzburški škof sv. Rupert je pomembna osebnost v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga po letu 590 v zahodni in srednji Evropi zasadili irski menihi s sv. Kolumbanom na čelu. Sv. Rupert ni bil Irec, bil pa je navdušen zagovornik irske blage verske vzgoje. Od leta 657 je živel v Wormsu, v Salzburg je prišel okoli leta 690 na povabilo bavarskega vojvoda Theoda. Na ruševinah rimskega mesta Juvavum je zgradil samostan sv. Petra, ki je bil tudi škofijska rezidenca. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike. Ob njih je hitro raslo mesto, ki je po teh rudnikih dobilo ime Salzburg (Solnograd). Škofija je bila še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, leta 716 je vojvoda Theodo dosegel, da je papež Gregor II. potrdil Salzburg kot stalno škofijsko mesto. Češčenje sv. Ruperta je bilo najbolj razširjeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so bile od leta 811 salzburško misijonsko področje. Južno od Drave se je njegovo češčenje širilo pod vplivom sv. Eme, ki je cerkvam, ki jih je dala graditi, rada dala za zavetnika sv. Ruperta. Najlepša je zrasla v Šentrupertu na Dolenjskem. (sč)

Sv. Rupertu je na Slovenskem posvečenih sedem cerkva, štiri župnijske in tri podružnične. V LJ nadškofiji najdemo na Sarskem (4) (p. c. župnije Ig) najbolj ‘zahodno Rupertovo cerkev’. – V Šentrupertu na Dolenjskem (spodaj) (NM škofija) pa stoji najbolj znana cerkev, posvečena salzburškemu škofu, po katerem je kraj dobil tudi ime. – V MB nadškofiji je sv. Rupertu posvečena cerkev pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah (1) (Sp. Voličina); podružnična pa stoji tudi v Završah (6) (Sv. Vid/Valdekom). – V CE škofiji so tri cerkve sv. Ruperta: župnijski sta v Sv. Rupertu nad Laškim (2) in v Vidmu - Krško, (3) podružnična v Šentrupertu (5) (Gomilsko). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.
 

Neka dežela je bila znana po pridelovanju pšenice. Toda niso imeli vsi ljudje žitnih polj. Kralj, znan po svoji modrosti in dobroti, je prosil bogate kmete, naj delijo svoje žito z revnimi.
»Koliko moramo dati?« so spraševali.
»Kolikor želite sami,« je odgovarjal kralj.
Nekaterim se je zdela kraljeva zamisel dobra, drugi so vanjo dvomili, tretji pa so bili proti njej. Vendar so vsi čutili dolžnost, da morajo nekaj dati. Nekateri so dali polno vrečo žita, drugi polno vedro, tretji pa polno skodelico.
To se je dogajalo nekaj let. Potem je nastopila slaba letina po vsej deželi. Tedaj je kralj razglasil, da ima zaloge žita, ki ga lahko razdeli med ljudi. Vsako leto je namreč del žita, ki ga je dobil od bogatih kmetov, prihranil za slabe čase.
»Koliko bomo dobili?« so spraševali ljudje.
Kralj je odgovoril: »Kdor je dajal polno vrečo, bo dobil polno vrečo. Kdor je dajal polno vedro, bo dobil polno vedro, kdor je dajal polno skodelico, pa bo dobil polno skodelico.«

***
Jezus nas uči: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2020), 13.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 56-58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko smo na katehetskem sestanku pretresali, katero vzgojno usmeritev postaviti v letošnji post, je kar samo od sebe vzniknilo težko spoznanje, kako zelo individualistično so usmerjeni že naši otroci. Morda so tudi zato tako zelo zaprti in nesposobni pogovora, kakor da drugih, ne samo da jih sploh ne opazijo, temveč da jih niti ne potrebujejo več. Ker jih pač res ne. Saj imajo dovolj hrane, pijače, oblek, da jih kar naprej pozabljajo v učilnicah, dovolj denarja, dovolj zabave na telefonu, da ne potrebujejo drugih. Dovolj so si.
Vedno trdim, da so otroci in mladi samo ogledalo našega časa. Torej so ogledalo nas, odraslih, ki beremo te vrstice, ki se zgražamo nad stanjem naših otrok. Mi smo postali tako zelo samozadostni, da to nezavedno učimo tudi svoje otroke: živeti (kolikor se le da) brez drugega. Manj težav je tako; drugega namreč razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je pač zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni nič slabega. Vsekakor je vedno treba ceniti pomembnost in vrednost posameznika, težava pa je, ko začne prav ta posameznik svojo vrednost graditi na ekskluzivnosti. Torej začne svojo pomembnost dojemati, kakor da je ves svet namenjen samo temu, da mu služi, da mu izpolnjuje želje. Tak človek je zato človek pravic. Vse mu pripada. Tako postaja lastniški in vase zagledani jaz, ki je naši družbi prinesel svet brez dolžnosti, torej brez čuta za drugega. Našemu svetu je torej prinesel – kakor pravi deklaracija o človekovih dolžnostih – politiko brez načel, trgovino brez morale, bogastvo brez dela, izobrazbo brez vrednot, znanost brez humanosti, brezvestno uživaštvo ter željo po uspehu brez truda in odpovedi.
Samo še na pogrebih, tistih res težkih, kakršni so pogrebi mladih ljudi (starih tako nihče več ne pogreša), morda samo še tam se spomnimo, da je brez drugega hudo, prazno, težko. Šele takrat morda vidimo, opazimo in začutimo drugega kot del samega sebe. Kot naš bistveni del, zaradi katerega smo taki, kakršni smo; iz drugih smo zrasli, na račun drugih živimo (posebej revnejših), na njihovih koreninah smo vzbrsteli, vanje smo vsajeni.
Na enem takem pogrebu sem bil v prejšnjih dneh. Mojo ljubo nekdanjo učenko smo pokopali, prijateljico, res zlatega človeka. Na njenem grobu ji je oče prebral zgodbo o ovčki Mili, prav takšni ovčki, kot je bila ona, o prijazni ovčki, ki je svojo mehko volno podarila ptičku, jazbecu, zajcu, da jih pozimi ne bi zeblo. Prav ob prihodu zime je Mili ostala povsem gola in ne ptiček ne jazbec ne zajec ji niso mogli pomagati. A ji je na pomoč priskočila prijazna žena in ji iz ostankov domače volne spletla pulover, ki pa ga je Mili spet začela deliti, nitko za nitko … Kot da se ni ničesar naučila, razen tega, da je treba za drugega vedno poskrbeti, če le lahko. Ker ne bomo ničesar izgubili, ker ne bo nihče nič na slabšem, če bo le vsakdo poskrbel za drugega.
Zdi se, da bomo iz tega časa preizkušenj in negotovosti zlezli le tako, da bomo v sebi in otrocih spet začeli vzgajati čut za drugega.v

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2023), 3.