11. julija goduje zavetnik Evrope sv. Benedikt (480?–547), ustanovitelj benediktincev. Prav ti menihi so naše prednike učili umnega pridelovanja hrane. Ob živilih, ki nam jih prodajajo v trgovinah danes, pa ugotavljam, da polž presega inteligenco človeka

Bil sem povabljen na poročno slavje v imenitno gostišče. Potem, ko smo posrebali odlično juhico, je nastala prav neugodna situacija. Na mize so prinašali solato in petletno dete je na ves glas povprašalo gostinca: »Ali je bil na tej solati polžek?« Ta se je zdrznil in z njim še nekaj prisotnih: “Da bi lezel polž po solati. Pa saj to je vendar grozno!” »Pri nas ne strežemo solate, po kateri lazijo polži,« je odvrnil strežnik s pomenljivim poudarkom. »Potem pa je ne bom jedel!« je odvrnil otrok odločno. »Oprostite,« sta umirjala položaj njegova starša in razlagala, kako se trudijo živeti čim bolj naravno. In polžki na solati so pokazatelj, da je zelenjava zdrava za jed, kajti polžki zastrupljene pač nimajo radi.
Prav užival sem v modrosti mladih staršev. Še posebej, ker sem si letos pokvaril prvo solato z domačega vrta. S čim sem jo skvaril? S česnom kupljenim v veleblagovnici. (Pa sem pazil, da ni bil videti kot kitajski!) Z ubijalskimi kemikalijami mariniran je bil prav ogaben. Tu je kemijo izdal vsaj okus, v večini primerov pa navaden polž preseže naš uvid – tisto celostno inteligenco v presoji živil. (Ko bi jih videli kako uživajo na solati v mojem vrtu. Naredil sem poizkus in jih nekaj položil na brezhibno endivjo iz marketa. Zapustili so jo in se odpravili iskat, kar je primerno za jed.) Zaslepljeni od navidezne lepote se odvračamo od naravnega in nam je prav malo mar, da je hrana dobra le na videz, v sebi pa je škodljiva. (Smo pozabili na pravljico o Sneguljčici?) – Pred časom me je razveselil zakonski par s sporočilom, da so se po branju članka (objavljenega v tej rubriki), odločili in vzeli pri bližnjem kmetu v najem košček zemlje, na kateri si pridelajo zdravo, neobremenjeno hrano.
Številnih živil iz uvoza pa ne bremenijo le marinade s problematičnimi kemikalijami. Ob tem so obremenjene še s trpljenjem izkoriščanih delavcev v Aziji, Afriki in vedno bolj tudi Evropi. Ne le voda, tudi druge snovi so ohranjevalke ‘spomina’. (Tudi zato pred jedjo molimo, vsaj enkrat na leto blagoslovimo svoje domove, pa živali in njive in se, seveda, tudi sami pogosto pokrižamo z blagoslovljeno vodo.) Izkoriščevalski odnos do poljedelcev zaznamuje pridelek in obremenitev nam gotovo ni v blagor. Ne le krivičnost do delavcev, tudi brezobzirni odnos do zemlje, pa do živali zaznamuje, kar jemo. In raziskave potrjujejo, da nas to, kar zaužijemo, oblikuje in spreminja. (O tem kdaj drugič.) To, kar počenjamo danes z živalmi, je čisti Dachau – koncentracijsko taborišče. Tudi če so s primernim odnosom vzrejene na domačijah, je konec njihovega življenja nekaj strašljivo stresnega. – Samo interes kapitala je izsilil zakone (in jih opravičil tako, da so nas zastrašili z dobro zamišljenimi zgodbicami o boleznih živali), po katerih doživljajo številne živali pred smrtjo travmatične prevoze, zganjanje v ograde, klavnice, ki so prepojene z grozo ... – Čista brutalnost, ki jo lahko opraviči le um od naravnega in srčnega iztirjeni človek. Ne le ljudje, tudi živali naj (če je le mogoče) umrejo na svojem domu!
Res je, da beremo v Svetem pismu, kako pravi Bog, naj gospodujemo zemlji in kar je na njej. Toda prav tako nas Sveto pismo nenehno opozarja, da je “samo Bog Gospod”. – Gospodovati pomeni torej, delovati v Gospodovem imenu – po tistih zakonih, ki jih je Bog položil v stvarstvo. Kajti Njegova milost in blagoslov našemu življenju sta pogojena z spoštovanjem narave stvari (gratia supponit naturam). Z izgubo spoštljivosti do naravnega ne bo milosti in Bog na naše brezobzirno početje gotovo ne daje svojega blagoslova. Mar ni to že več kot očitno?v

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 43.

Naši verni predniki so svoje življenjske izkušnje povzeli v pregovor: »Delaj, kakor da bi večno živel, moli, kakor da bi jutri umrl.« Kako je mogoče to uskladiti z naročilom apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17). (Mira)

Med modrostjo navedenega pregovora in naročilom apostola Pavla ni nasprotja. Že v prvih krščanskih stoletjih so krščanski pisatelji učili: »Neprenehoma moli tisti, ki združuje molitev z dobrimi deli.« Odmev tega nauka je pravilo 'moli in delaj' (ora et labora), ki povzema redovna pravila sv. Benedikta (+ 547), očeta zahodnega meništva in prvega zavetnika Evrope. Benedikt je za svoje redovnike, ki se po njem imenujejo benediktinci, čas razdelil med molitev in delo. Zjutraj so se zbrali k molitvi, potem je šel vsak na njemu določeno delo. Delo na vrtu ali na polju je veljalo za enako bogoljubno opravilo kot pisanje ali umetniško snovanje. Tretji del dneva je bil namenjen poslušanju in branju svetih spisov, obedom in oddihu. Benediktova Pravila so prava mojstrovina in označujejo jih kot "evangelij, presajen v resnično življenje". Pravilo 'moli in delaj' – skladno povezovanje molitve in dela - je ideal krščanskega prizadevanja za svetost. (sč)

Začetnika zahodnega meništva je papež sv. Pavel VI. razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je “s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom”. Njegova redovna pravila povzemajo tri besede: Moli in delaj.

Opašimo torej svoja ledja z vero in opravljanjem dobrih del in pod vodstvom evangelija stopajmo po njegovi poti, da bomo vredni gledati njega, ki nas je poklical v svoje kraljestvo. (sv. Benedikt)

več o sv. Benediktu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 25-27.

 • Sv. Benediktu je pri nas posvečenih 9 cerkva (4 žup. in 5 podr.). V LJ nadškofiji sta ž. c. v Kresnicah (1) in Stranjah,)(2) p. c. pa na Taboru (5) (Podbrezje – sozav. Žalostna MB), na Blečjem Vrhu (7) (Polica) in v Kozariščah (6) (Stari trg/Ložu). – V MB škofiji je svetnik zavetnik cerkve pri Sv. Benediktu v Slov. goricah; (3) v CE pa dvema p. c.: na Žigrskem Vrhu (8) (Sevnica) in v Mestinju (9) (Sladka Gora); ž. c. sv. Benedikta je tudi v Kančevcih (4) (MS).

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98. 

V srednji šoli me je sošolec udaril v trebuh. Udarec ni bil samo boleč, ampak me je bilo tudi sram in čutil sem se ponižanega. Želel sem ‘izenačiti rezultat’. Ta načrt sem zaupal babici Meti, pa mi je bilo žal. Posebej zame je imela dolgo predavanje. Nerad sem poslušal njeno nakladanje, vendar sem si zapomnil, da mi je rekla, naj ne mislim na to. »Dobro rodi dobro, zlo pa zlo. Vsako dobro delo se ti bo nekega dne povrnilo, prav tako tudi vsaka slaba stvar, ki jo narediš.«

Potreboval sem trideset let, da sem razumel te njene besede. Babica je takrat živela v domu ostarelih. Vsak torek sem šel z njo ven na kosilo. Zelo dobro se spominjam najinega zadnjega kosila, preden je odšla v bolnišnico. Šla sva v bližnjo restavracijo. Babici sem naročil pečenko, sebi pa hamburger. Ko so nama naročeno prinesli, sem opazil, da babica hrano pred seboj samo gleda. Odmaknil sem svoj krožnik in potegnil k sebi njenega, ji razrezal meso in ji vrnil krožnik. Ko je zelo počasi s težavo nosila hrano v usta, sem se spomnil nečesa in šlo mi je na jok. Pred štiridesetimi leti je ona razrezala meso meni, majhnemu dečku. Babica je imela prav: »Vsako dobro delo se ti bo nekega dne povrnilo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2015), 26-27.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

* 10. julij 1856, Smiljan pri Gospiću, Lika, Avstrijsko cesarstvo (današnja Hrvaška), † 7. januar 1943, New York, New York, ZDA.

SRBSKEGA RODU, "PO NAKLJUČJU" ROJEN NA HRVAŠKEM

Ko se ob obletnici njegovega rojstva oživlja spomin na tega genialnega moža, si ga lastijo Hrvati in Srbi. Prvi se sklicujejo na njegov rojstni kraj, drugi pa trdijo, da je bil Nikola Tesla "po naključju" rojen na Hrvaškem, po narodnosti pa je Srb - in ti imajo prav, kajti Nikola Tesla se je vedno imel za člana srbskega naroda. Rodil se je 10. julija 1856 v Smiljanu pri Gospiću. Oče Milutin je bil pravoslavni duhovnik (pop), mati Djuka Mandić pa je bila hči pravoslavnega duhovnika. Nikola je bil eden od njunih petih otrok (izredno nadarjeni brat je umrl mlad, ostale so mu tri sestre). Nikola je bil rojen sredi viharne noči in babica, ki je materi Djuki pomagala pri porodu, je ob blisku in gromu dejala:"To bo otrok neurja." Mati pa je odgovorila: "Ne, to bo otrok svetlobe." Krstni boter novorojenca je bil Jovan Drenovac, častnik Vojne Krajine. Družina se je 1862 preselila v Gospić, kjer je Nikola hodil v osnovno šolo.

Šolanje je nadaljeval v Karlovcu, potem pa je odšel na tehnično šolo v Gradec. Leta 1879 je moral prekiniti študij, ker je Matica srbska iz Novega Sad zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev štipendije. Zaposlitev je našel v Mariboru: delal je pri nekem inženirju, a je kmalu odpotoval v Prago, kjer je dokončal študij. Zatem je bil nekaj zaposlen v Budimpešti, a se je znova vrnil v Maribor. Nekateri njegovi življenjepisci trdijo, da se je tam strastno predal igram na srečo. Zaradi smrti očeta in matere je doživel živčni zlom. Umirajoča mati ga je z zadnjimi močmi pozdravila: "Prišel si, Nidžo, moj ponos." Dobro ga je poznala in vedela je, kakšne izredne darove je Bog položil vanj.

PREKO PARIZA V AMERIKO - NOVO DOMOVINO

 Mladi inženir tehnike in elektrike je leta 1882 odšel v Pariz, kjer je postal uslužbenec družbe za električno industrijo, katere ustanovitelj je bil ameriški izumitelj Thomas Alva Edison. Tesla se je v Parizu proslavil z izumom motorja na izmenični tok in to mu je leta 1884 omogočilo preselitev v Ameriko, "deželo neomejenih možnosti". Čez veliko lužo je odpotoval z nekaj drobiža v denarnici in s priporočilnim pismom svojega podpornika Charlesa Bachelorja, v katerem je bilo zapisano: "Poznam dva velika moža in vi ste eden od njiju, drugi pa je ta mladi mož." Edison ga je nemudoma sprejel v svojo družbo, najprej kot navadnega inženirja, ko pa se je izkazal s svojimi genialnimi zamislimi, mu je Edison predlagal, naj izpopolni delovanje družbe ter mu obljubil 50.000 dolarjev nagrade, če to uresniči. Tesla se je naloge resno lotil in jo tudi uspešno končal, toda Edison mu obljubljene nagrade ni izplačal, temveč mu je dejal: "Dragi Tesla, vi ne razumete ameriškega humorja!" Namesto nagrade mu je obljubil skromno plačo: 10 dolarjev na teden. Genialna izumitelja sta se kmalu razšla, pa ne toliko zaradi finančnih nesoglasij, saj Tesla nikoli ni bil "udarjen" na denar, ampak zaradi različnih pogledov na strokovno delo. Edison je vse gradil na enosmernem toku, pri katerem gredo elektroni po vodu samo v eno smer, od generatorja do porabnika in nazaj. Velika pomanjkljivost enosmernega toka je, da se mora proizvajati z napetostjo, s kakršno se uporablja. Moč, ki jo lahko pošiljaš po žici ali kablu, je odvisna od dveh stvari: od jakosti toka, ki jo merimo v amperih, in od napetosti, ki jo merimo v voltih.

Zmnožek jakosti in napetosti nam da moč toka v vatih. Za prenos elektrike na velike razdalje je koristno, da ima čim večjo napetost, zato je gospodarno čim bolj zvišati napetost toka in zmanjšati njegovo jakost. To omogoča izmenični tok, na katerem je gradil Tesla; ta tok, ki ga proizvajajo sedanje elektrarne, menja v vodih smer velikokrat na sekundo. Potrebne spremembe pri napetosti v vodu iz enega kraja omrežja do drugega opravimo s transformatorjem. V elektrarni generator proizvaja izmenični tok z napetostjo, recimo, 11.000 voltov, visokonapetostni transformator zviša njegovo napetost na 220.000 voltov. Nadzemni vod, ki visi na jeklenih ali keramičnih izolatorjih in se razpenja od enega nosilnega stebra do drugega (daljnovod), prenaša visokonapetostni tok do nizkonapetostnega transformatorja za varno "razdelitev" električne energije med porabnike. Napetost se zniža na 250 do 110 voltov.

Končno prinaša par tankih žic veliko množino elektrike nizke napetosti v stanovanja. Največ zaslug za vse to ima Nikola Tesla, ki se je ločil od Edisona in je ustanovil lastno podjetje Tesla Electric Company. Osnovna sredstva zanj je pridobil s fizičnim delom. Znanstveni javnosti se je predstavil 16. maja 1888, ko je imel v New Yorku predavanje "Novi sistem motorjev in transformatorjev izmeničnega toka". Vzbudil je pozornost izumitelja in denarnika Georgea Westinghousa, ki je odkupil 40 Teslinih patentov. Velike vsote denarja, ki jih je s svojimi izumi (Tesla je rajši govoril o odkritjih, ker je trdil, da so vse zakonitosti "skrite" v svetu okoli nas, samo "odkriti" jih je treba), je Tesla vlagal v orjaške poskusne naprave v Coloradu Springsu in na Long Islandu pri New Yorku. "Posvetil se je predvsem študiju visokofrekvenčnih tokov z napetostjo več milijonov voltov, delal je poskuse z umetnimi strelami in s svetili brez žarilne nitke ter z brezžičnim prenosom signalov in energije na daljavo" (Sandi Sitar). On Niagarskih slapovih je Tesla dal zgraditi veliko elektrarno za proizvodnjo izmeničnega toka, ki je bila eno največjih tehničnih čudes tistega časa. Ob hidrocentrali zdaj stoji Teslov spomenik, ki je ponoči osvetljen, da bi poudarili njegovo delo, brez katerega bi nas obdajala tema.

"OKRADENI" OČE RADIOTEHNIKE

 Leta 1891 je 35-letni Nikola Tesla pridobil ameriško državljanstvo in nastanil se je v središču New Yorka, kjer je imel svoj laboratorij. Devetdeseta leta so bila obdobje njegove največje ustvarjalnosti na raznih področjih znanosti in tehnike. Čeprav je bil po značaju bolj vase zaprt in kar malo čudaški, se je v tem času kar pogosto pojavljal v javnosti, kjer je srečeval mnoge znane osebnosti. Sprejemi, ki jih je prirejal, so se ponavadi končali s predstavo v laboratoriju. Njegov redni gost je bil znani ameriški pisatelj Mark Twain (1835-1910). Na strokovnem področju je stike z mnogimi slavnimi znanstveniki, med katerimi so bili Thomas Alva Edison, George Westinghouse, William Kelvin, Albert Einstein in mnogi drugi. Med njimi je imel kar veliko občudovalcev. Mnogi od njih so pošteno priznali, da so svoje uspehe dosegli ob proučevanju dela Nikola Tesle. Nekateri drugi pa so Teslova odkritja pripisovali sebi in dosegli nezaslužena priznanja in nagrade.

 Med temi je tudi italijanski elektroinženir Guglielmo Marconi (1874-1937), ki uradno velja za očeta brezžičnega prenosa vesti z elektromagnetnimi valovi in je za svoje delo leta 1909 prejel Nobelovo nagrado za fiziko (skupaj z nemškim fizikom Ferdinandom Braunom). Sam Tesla je v zvezi s tem dejal: "Marconi me je okradel, ker vsi vedo, da sem nekaj let pred njim izvedel poskuse radijske povezave in demonstriral daljinsko vodenje ladij in podmornic v Madison Square Gardenu v New Yorku. To imam za svoje največje odkritje." Tesla je svoje prvenstvo na tem področju dosegel po sodni poti, vendar je bilo razglašeno šele nekaj mesecev po njegovi smrti, vseeno pa kot začetnika tovrstnih komunikacij navajajo Marconija.

GENIALNI ZNANSTVENIK BREZ NOBELOVE NAGRADE

Na vprašanje, če je jezen na Marconija, je Tesla odgovoril, da bi raje videl svoje ime na svojih patentih, kot da bi dobil sto Nobelovih nagrad. Večkrat se je govorilo o tem, da bi temu nadvse zaslužnemu iznajditelju vendarle podelili Nobelovo nagrado, vendar je ostalo le pri govoricah in ugibanjih.

Menda je bil za to najvišje priznanje uradno nominiran leta 1937, nekateri pišejo, da je bil kandidat za Nobela že leta 1912, vendar naj bi se nagradi odpovedal zato, ker mu je niso prisodili leta 1909 namesto Marconiju, kar pa je malo verjetno, saj Tesla po značaju in svojem gledanju na znanost ni bil častihlepen. Leta 1915 so nekateri ameriški časniki objavili vest, da si bosta Nobelovo nagrado za fiziko tega leta delila Nikola Tesla in Thomas A. Edison, dejansko pa sta jo prejela angleška fizika Henry in William Bragg (oče in sin). Kako je prišlo do tega? Nekateri viri trdijo, da je Tesla nagrado odklonil, ker se mu je zdelo žaljivo, da jo mora deliti prav z Edisonom, s katerim sta bila že skoraj od vsega začetka huda nasprotnika. Druga, bolj verjetna razlaga pa je, da so bile časopisne novice napačne, kar se je v preteklosti večkrat dogajalo. Že pred temi zapleti glede Nobelove nagrade je Tesla zapisal: "Bodočnost naj sodi in pokaže resnico o mojem delu in mojih dosežkih." Leta 1917 je Tesla za svoje delo prejel Edisonovo medaljo, najvišje odlikovanje ameriškega instituta elektroinženirjev. Številne univerze v ZDA in Evropi so mu podelile častni doktorat (vseh je prejel petnajst), nekateri življenjepisci so ga razglasili za "svetnika znanosti" in ga postavili ob bok Leonardu da Vinciju.

PO MATERI JE PODEDOVAL IZREDEN SPOMIN

 Nikola Tesla je leta 1919 napisal avtobiografijo z naslovom Moje iznajdbe (My Inventions), v kateri razgrinja spomine iz svojega otroštva, iz let šolanja, znanstvenega dela in podrobno opisuje večji del svojih odkritij. Tam pripoveduje tudi o svoji materi Djuki, ki je bila nepismena (ni hodila v šolo, ker je zaradi težke materine bolezni morala skrbeti za svoje brate in sestre), imela pa je izreden spomin. Na pamet je znala dolge odlomke Svetega pisma in številne pesmi. Tesla je večkrat dejal, da je prav po mami podedoval odličen spomin in tudi iznajdljivost. Bil je obdarjen s tako imenovanim "fotografskim" ali "slikovnim" spominom. Sandi Sitar v svojem zapisu o Tesli poroča, da je kot šolar reševal matematične naloge, še preden jih je učitelj do konca napisal na tablo. V optični spomin si je vtisnil celotne logaritemske tablice. V živih slikah si je predstavljal še tako abstraktne zamisli. Večino svojih načrtov in eksperimentov je naredil kar v glavi, brez papirja in tehničnih naprav. Na pamet je znal cele knjige, med njimi tudi Goethejevega Fausta. Ko je nekoč prijatelju deklamiral verze iz Fausta, ga je nenadoma zadela ideja kot strela z jasnega, takoj nato pa je s palico zarisal v pesek tehnično rešitev za motor večfazni vrtilni izmenični tok! Na podoben način je oblikoval še druge pomembne zamisli, tudi takšne, ki jih tehnično še ni bilo mogoče uresničiti ali pa to ni mogoče niti na sedanji stopnji znanstvenega razvoja. Bil je tako genialen, da so ga mnogi imeli za norega. "Ko sem leta 1896 naznanil, da sem odkril kozmične žarke, so govorili, da sem nor. Znova in znova so se norčevali iz mene, čez nekaj let pa so videli, da sem imel prav."

KIPAR IVAN MEŠTROVIĆ O NIKOLU TESLI

 Slavni hrvaški kipar Ivan Meštrović (1883-1962) v svojih Spominih (prvič so izšli v tujini leta 1962, slovenski prevod smo dobili leta 1971) na treh straneh pripoveduje o svojem srečanju z Nikolom Teslo ob svojem bivanju v New Yorku leta 1924. - S Teslo sem se seznanil že v prvem mesecu svojega bivanja v New Yorku. Nekajkrat sva se srečala in zdelo se mi je, da sva se tudi vzljubila. Bil je nenavadno simpatičen človek, skromnega vedenja, z nekakšnim zadržanim ponosom in malce tragičnim izrazom obraza kot kak razočaran vitez. Ni bil kaj preveč zgovoren, toda kadar je začel kak predmet pogovora, ga je gnal do konca in ni preskakoval z enega predmeta na drugega. Pri prvem srečanju mi je pripovedoval spomine na svoja prejšnja leta, o svojem študiju v Avstriji, o odhodu in bivanju v Parizu ter o prihodu v Ameriko, brez namena in želje, da bi tam ostal. Iz Pariza je odšel po pretepu s Francozom, ki ga je v besedni igri imenoval "autre chien" (Autrichien - Avstrijec, autre chien - drugi pes, prvi je Nemec). Potem je popisoval, kako se je težko znašel v Ameriki, in o svojih prvih sporih na izumiteljskem področju. Drugič je govoril o književnosti - nemški, francoski in angleški. Na pamet je znal veliko Goethejevih in Heinejevih pesmi kakor tudi pesmi Victorja Hugoja in Shakespeara. Iz naše književnosti je znal na pamet skoraj vsega Gundulića. S priznanjem je govoril o Mažuraniću in Njegošu... Nekoč mi je po večerji dolgo pripovedoval o svojih izumih kakor tudi o tem, kako sta ga okradla Edison in Marconi, končno pa še Pupin. Tukaj je bil videti kot kak junak iz grških dram. Večkrat je poudaril, da ni nikoli delal za denar, do katerega da mu ni, kako je revež in da tudi želi umreti kot revež. Njegov ideal in vsi njegovi napori so veljali temu, da bi koristil napredku človeštva. Potem je krenil v mistiko in mi pravil, kako je že od mladosti molil pred spanjem kleče na kolenih. Ko sem ga vprašal, kakšne molitve moli, mi je odgovoril: "Tiste, ki sem jih molil v otroških letih. Vendar sem tako molil tja do svojih petdesetih let. Od takrat molim drugače, vendar je to vseeno, bistvo je isto, in molim vsak dan." Potem je začel pogovor, v katerem je dokazoval, da so umetnost, pesništvo, glasba in izumi eno in isto. Njegovim primerjavam in dokazom, da je umetnost isto kot izum na področju fizike, nisem mogel slediti, in sem mu to tudi povedal. "Kako da ne razumete? Ideja je prva; tisto, čemur pravimo odkritje ali praktična uporaba ideje, pa je samo posledica ali naključje, tako kot pri glasbeniku, ko svojo glasbo izrazi z notami, ali če vi izklešete iz kamna" (Ivan Meštrović, Spomini, 233-235).

UMRL JE OSAMLJEN IN REVEN

 Življenjska pot Nikole Tesle je zgodba o hitrem uspehu v državi, ki mu je nudila možnosti za to, o štiridesetletnem vztrajanju na vrhuncu znanstvene in tehnične ustvarjalnosti ter dvajsetletnem pogrezanju v izčrpanost, hkrati z vse mračnejšim vpraševanjem lastnem početju in še bolj o tem, kam vodita človeštvo vedno bolj nenadzorovani razvoj znanosti in njene tehnične uporabe (S. Sitar). Po velikih dosežkih v elektrotehniki se je Tesla ob koncu prvega desetletja 20. stoletja usmeril v strojništvo (izumljal je vodne, parne in plinske turbine) ter v kemijo (pridobivanje ozona). Praviloma je vse delal sam, kakor da bi drugi dušili njegove ustvarjalne misli. Njegove nenavadne lastnosti so z leti postajale skoraj patološke. Ni ustanovil lastne družine niti ni imel prijateljev, s katerimi bi se lahko družil. Bal se je telesnih dotikov z ljudmi, posebej še z ženskami, ljubil pa je živali, predvsem golobe. Zaradi revščine je bival v najcenejših hotelih; z njim je bila v stanovanju bela golobica, za katero je skrbel kot za svojega otroka. Revščina ga je trla zato, ker je denar daroval v dobre namene.

Doživel je dve svetovni vojni, ki sta v njem vzbudili razmišljanje o človeški razdiralnosti, nevredni kulturne ravni v 20. stoletju. Sanjal je o tem, da bi opustili delitve po narodih in bi vsi ljudje postali državljani sveta. Leta 1931, ob 75-letnici njegovega rojstva, je znana revija Time izšla z njegovo sliko na naslovnici, kar je pomenilo veliko priznanje zanj in za njegovo življenjsko delo. Zadnja leta se je vedno manj pojavljal med ljudmi, ki so pozabljali nanj. 7. januarja 1943 so ga našli mrtvega v njegovi hotelski sobi. Pri pogrebni svečanosti v cerkvi sv. Janeza Krstnika se je zbralo nad 2.000 ljudi, ki so molili ali vsaj hvaležno mislili nanj.

VSAK ELEKTRIČNI DROG JE NJEGOV SPOMENIK

 Nikola Tesla nima veliko klasičnih spomenikov, ki bi si jih s svojimi deli zaslužil. Če pomislimo, kaj bi bil naš svet brez elektrike, brez radia, brez televizije, brez interneta, brez radarjev, brez rentgenskih aparatov v medicini, ki jih napaja izmenični električni tok, potem lahko rečemo, da je vsak električni drog spomenik Nikole Tesla. Po njegovi smrti so pregledali trideset velikih paketov njegove zapuščine. Najprej so to storile ameriške tajne službe, ki so domnevale v njej načrte za "smrtne žarke", uničujoče orožje, ki naj bi s svojo strahovito močjo naredilo konec vojnam na našem planetu. Potem so zapuščino prepustili Teslovemu nečaku Savi Kosanoviću, ki jo je leta 1952 izročil tedaj ustanovljenemu Muzeju Nikole Tesle v Beogradu, ki hrani v svoji zbirki 150.000 sistematično urejenih listin in drugo gradivo s pričevanji o velikem znanstveniku. Ta dokumentacija je deloma že doživela študije in objave, potekajo pa še nove raziskave. Ob stoletnici njegovega rojstva (1956) so se znanstveniki in tehniki zbrali na Tesli posvečenem kongresu. Tedaj so na predlog slovenskih udeležencev sprejeli poimenovanje "tesla" za eno izmed elektrotehničnih enot.

Ob 150-letnici njegovega rojstva ga hočejo počastiti tako Hrvati, na katerih ozemlju se je rodil, kot tudi Srbi, ki ga po pravici imajo za sina svojega naroda. Hrvaška na državne stroške obnavlja njegovo rojstno hišo in postavitev spomenika, ki sta bila poškodovana v vojni leta 1993. Pripravljajo pa tudi številne kulturne prireditve, s katerimi bodo zaznamovali jubilej tega velikega genija. V Beogradu, kjer so leta 1957 pokopali žaro z njegovim pepelom, so ustanovili poseben odbor na državni ravni. Napovedali so, da se bo beograjsko letališče v prihodnje imenovalo Letališče Nikole Tesle. Tega velikega znanstvenika imajo za svojega sina, saj je sam vedno dokazoval svojo zvestobo "srbski grudi"; toda ni bil nacionalist in je blaginji človeštva videl uresničeno v nekakšni svetovni državi. Njegov lik in njegovo delo sta navdihovala številne umetnike: pisatelje, slikarje, filmarje. Hrvaški režiser Krsto Papić je posnel igrani film Skrivnost Nikola Tesle, v katerem nastopa znani igralec Orson Welles. Nikola Tesla je sam postavil merilo za presojo njegovega življenja: "Pustimo, da prihodnost pove resnico in vsakogar presojajmo po njegovih delih in namenih."

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2006) 7, str. 43.

ZGODBA

NJIHOVE GLAVE SO SE SKOTALILE V PRAH

Mladega človeka so vprašali, zakaj se je odpovedal dobremu položaju v družbi in je postal duhovnik. Povedal je: »Živel sem v vasi, kjer je bilo svetišče, v katerem so častili hudiča. Vojaki so krščanske prebivalce odvedli v tisti tempelj. Ukazali so jim, naj se odpovejo svoji veri. To storijo tako, da se priklonijo pred hudičevo podobo. Sicer jih zadene smrt.

Videl sem 163 vaščanov, kako so šli zravnanih glav mimo podobe. Samo majhen poklon bi jim rešil življenje. Pogumno so stopali proti mestu, kjer je stal rabelj in ta jih je z mečem obglavil. Njihove glave so se skotalile v prah.

Moj oče je bil eden od njih. Njihova trdnost in zvestoba v veri me je presunila in me spodbudila, da sem izbral to pot.«

MISEL

Človeka, ki je pošten in dosleden v svojih moralnih načelih, spoštujemo kot celovito osebnost. Taki ljudje nas s svojim zgledom spodbujajo, da bi bili tudi mi zvesti temu, kar je dobro in resnično, tudi tedaj, ko bo to od nas zahtevalo žrtev.

Tudi če bi vsi ravnali drugače, moramo delati, kar spoznamo, da je prav in kar nam narekuje vest. Zvestoba do človeka je pristna, če gre skozi preizkušnje. Podobno velja za zvestobo do Boga.

Naša moč za vztrajanje v resnici in za dobro ni iz nas, ampak iz Boga. Če v svoji človeški slabosti omagamo in pogrešimo, je prav, da svojo napako priznamo. To priznanje je znak celovite osebnosti.

MOLITEV

Gospod Bog,
ugaja ti naša popolna predanost.
Osrečuje tudi nas in tiste,
ki živijo z nami in ob nas.
Podpiraj nas,
da bomo v besedah in dejanjih
vedno iskreni in pošteni
in s tvojo pomočjo naj delamo,
kar je prav in se izogibamo zla.
Prosimo te odpuščanja za vse napake,
ki smo jih zagrešili.
Stoj nam ob strani,
da ostanemo trdni,
ko nas napade skušnjava,
da bi ravnali proti svoji vesti.
Naj ti ostanemo zvesti vse dni življenja.

ISKRA

Celovitost brez spoznanja je šibka in neuporabna. Spoznanje brez celostnosti je nevarno in grozeče.

Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,31-32)

Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen. (Mt 24,13)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 133.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Profesorica Marjana ni vedela, kako ji je v resnici ime, dokler ni vprašala na govorilni uri, na katero je po pol leta le prišla njena mama. Povsod je bila vpisana kot Pika. Tako je namreč hotel njen oče, zagret komunist. Bila pa je v resnici Petra, tako jo je dala njena mama na skrivaj krstiti. Če bi bila fant, bi bila Peter. Le kako bi oče poimenoval otroka takrat, če bi sploh dovolil to ime. Pika oziroma Petra je hodila kdaj pa kdaj na skrivaj v cerkev, prejela prvo sveto obhajilo in birmo in sicer v vasi, kamor je hodila k dedku in babici, očetovim staršem, na počitnice. Starši so ob sinovem nasprotovanju samo zmajali z glavo, rekel pa mu ni nihče nič, potem ko je enkrat vzrojil, naj mu pustijo živeti svoje življenje. Tako je Petra rasla, z njo pa je rasla tudi njena vera, katero ji je vcepljala tudi mama. »Ko boš polnoletna, se boš odločila po svoje in boš mirno hodila v cerkev,« ji je prigovarjala.
Bila je zelo marljiva in tiha učenka, za sedemnajstletnico kar preresna. Ko so drugi zganjali norčije, se je le redko nasmejala. Profesorica Marjana, ki je učila naravoslovje, je sklenila, da jih nekega lepega pomladnega dne popelje ne bližnjo goro. »Obeta se nam sončno vreme, pot bo prijetna, ni zahtevna, le obujte se primerno, vzemite s sabo tudi vetrovke, ker zgoraj rado piha, pa tudi pohodne palice, kdor jih ima,« jim je naročila in se skupaj z njimi veselila prijetnega dne.
Res se je rodilo lepo jutro, le na zahodu je bilo nekaj temnih meglic, ki so jo malce strašile. In res, pičle pol ure pred vrhom je v daljavi votlo zagrmelo, da je razigrana druščina utihnila in obstala. »Pohitimo, še lahko dosežemo kočo, preden se ulije, saj še ni nikjer črno,« jih je bodrila, saj je vedela, da v te skale zelo rada udarja strela. »Samo za mano vsi, ti, Pika, pa hodi zadnja, nate se zanesem, da ne bo kdo ostal zadaj,« je naročila in se zagnala v strmino, za njo pa vsi mladi. Hitela je navkreber, ne da bi se ozrla, zanesla se je na Petro. Ozrla se je šele, ko so pritekli pred kočo, kjer so popadali po stolih in klopeh vsi prestrašeni, toda suhi. Bili so na varnem, v toplem zavetju pri prijaznih oskrbnikih, ki sta že pridno kuhala čaj za preznojene popotnike.
Zunaj se je z vso silo razbesnela nevihta. Lilo je ter bliskalo in treskalo, da so se tresle šipe na okencih koče. Takrat je završalo: »Pike ni, Pike ni!«
»Pike ni?« je obnemela profesorica in tla so se ji zamajala, da bi padla, če je ne bi ujela dva fanta, njena dijaka. Stemnilo se ji je pred očmi, a se je z vso silo zbrala ter planila proti vratom. »Iskat jo grem, nekaj se ji je zgodilo!« je zavpila.
»Zdaj nikamor!« se je vmešal oskrbnik, izkušen planinec. »Nevihte bo zdaj zdaj konec, potem pa jo pojdemo iskat. Strela preveč tolče in udari tam, kjer si najmanj misliš, prenevarno je za nas, a ni že dovolj nesreče, če sploh je. Morda se je dekle zateklo pod kak grm in čaka, da se nevihta unese, saj je, kot pravite, veliko hodila po planinah in taki vedo, kako se je treba zavarovati,« jih je tolažil izkušeni mož.
Nemo je zrla skozi okno in tiho molila: »Če jo najdemo živo in zdravo, bova skupaj romali k Mariji Snežni na Veliko planino.« Kar stekla je po poti navzdol, ko se je za silo zvedrilo, za njo pa sta hitela dva fanta in oskrbnik s torbo za prvo pomoč.
Kmalu so jo zagledali: stiskala se je pod velik leskov grm, vsa premočena in prezebla. Izpod kapuce vetrovke je zrlo vanjo dvoje velikih črnih oči. Nič prestrašena, vsa vesela jih je sprejela, kot da se ni nič zgodilo. Bila je le nekaj deset metrov višje od tam, kjer je ukazala, naj pohitijo. »Ko ste tekli naprej, sem pohitela za vami, nerodno stopila in noga v gležnju me je strašno zapekla. Vedela sem, da je to zvin in da vas ne bom dohitela. Zato sem raje počepnila po ta grm in čakala, da pridete nazaj, navzdol bo še šlo, sem si mislila, navzgor pa ne,« je rekla.
»In zakaj si izbrala prav ta grm?« je zanimalo oba fanta. Nekaj časa je molčala, kot da bi se bala, da se bo kdo ponorčeval iz nje, potem pa je odločno povedala: »Veste, moja babica je vedno govorila, da je na leskovem grmu Marija sušila plenice, zato vanj nikoli ne udari strela.« Vsi so se spogledali in se zamislili, brez norčevanja, kot so jo včasih zbadali zaradi njene trdne, a skrite vere.
»Petra, tudi ti boš danes prišla na vrh,« so rekli in ji pomagali na noge. Oskrbnik ji je obvezal gleženj, potem sta jo fanta prijela pod pazduho in počasi so stopali navzgor.
Ko so ji v koči dekleta pomagale preobleči, je čisto tiho rekla: »Bilo me je strah, ko ste šli naprej, a sem molila, pa je minilo.« Marjana jo je začudeno gledala . Take je ni poznala, prvič je dekle spregovorilo. Ali je bila res potrebna ta težka pot, da je vrgla od sebe svojo zaprtost?
Od tega dne ni bila več Pika, bila je Petra, prijazna in živahna, postala je del mlade druščine, ki jo je z vso ljubeznijo sprejela medse.
Prvi teden v septembru, ko se je začelo novo šolsko leto, se je profesorica Marjana z vsem razredom odpravila na Veliko planino. »Gremo se Mariji Snežni zahvalit za našo Petro, da smo jo našli živo in skoraj zdravo,« jim je razložila namen poti.
Kot telički so razposajeno noreli po poti, se podili po že skoraj praznih pašnikih. Ko so se zbrali ob kapelici na vrhu, je na vseh obrazih videla nekaj umirjenega, nekaj svečanega. Vedela je, da ni samo Petra našla poti do njih, prepričana je bila, da so tudi oni ob tej preprosti, odkriti deklici začutili, da je nad nami nekdo, ki vodi naša pota.

KUMER, Anica (2012) 07, str. 36

V nedeljo pri maši sem si rekla, da napišem tole pismo. Živimo v času, ko o župnikih, na žalost, slišimo iz dneva v dan veliko več grdega kot lepega. In po ‘lepi’ človeški navadi to ‘pomnožujemo’, prenašamo in kopiramo kar povprek na vse ter ne znamo govoric kritično presoditi. Če je o župniku nekaj pisalo v časopisu, ali je v sosednji vasi (če ga sploh imajo) nekaj zagrešil ali dobil neko oznako, potem jo mora dobiti tudi naš. Saj je vse isto, vse tlačimo v eno malho, pa naj govori o tem staro ali mlado, verno ali neverno ...
V župnijo sem se preselila pred nekaj leti, ravno v obdobju, ko se je menjal župnik, in tam so se začele vse zamere in zdrahe ... V vseh teh letih pa z njegove strani toliko truda, toliko novosti, toliko ponujenih rok, vključevanja mladih in starih ... Veliko prilagajanj in stalna vprašanja, kako bi želeli, kaj vam bolj ustreza, kako se vam prilagodim. Ljudje, verniki, pa še vedno govorimo: »Ni dovolj dober, ni za to vas, ne živi pri nas, ne upošteva, ne razume, se ne prilagodi ....« Zavračamo vse novosti, bojkotiramo ideje ... Sploh se ne zavedamo velike prednosti: imamo župnika, ki nas je sprejel in nas ima rad, nas ceni in spoštuje. Veseli se vsake male pozornosti, pomoči in pohvale. Je človek.
Sprašujem se, kako še vedno ne razumemo? Kako dokazujemo svoj prav – pišemo na škofijo, zbiramo peticije, ne cenimo .... Prosim zanj, da mu Bog da moči za naprej in da bi mi čim prej razumeli, da je dober duhovnik in bili zadovoljni, da je med nami.
Katarina
Hvala vam za to pismo, saj ponuja nekaj predlogov, kako naj gledamo na duhovnika. Najprej je iz pisma čutiti hvaležnost, da ima župnija duhovnika. V naših župnijah je premalo hvaležnosti, da imajo duhovnika.
Drugič: ne posplošujmo. Neki duhovnik ima res lahko določeno napako, a te ne pripisujmo vsem. Sam poznam veliko duhovnikov, ki se trudijo živeti kot dobri duhovniki in so zavzeti v svoji službi. Znamo ceniti njihovo delo ali ljudi opozoriti nanje? Prav je, da se za duhovnike postavimo tudi v družbi, ko se govori o njih. Zlasti ko družba govori slabo ali jih obrekuje. Doživel sem že, da je kdo govoril o napakah duhovnikov – tudi o drugih ljudeh – ne da bi se prepričal, če je tisto, kar je povedal, res. Koliko škode lahko naredimo s takim govorjenjem. Pa tudi če ima določen duhovnik neko napako in o njej govorimo, se vprašajmo, kaj s tem rešimo. Mu pomagamo, da jo bo odpravil? Ne, samo širimo slabe govorice o njem, morda s tem koga pohujšujemo, a pomagamo mu ne nič. Če res vemo, da dela narobe, je prav, da stopimo do njega in ga obzirno opozorimo na to. Obvestimo njegovega predstojnika. Morda bo lahko kaj ukrenil. Pravijo, da tisti, ki ne vidi v nobenem človeku nič dobrega, tudi sam nima veliko dobrega v sebi. Žal napake bolj odmevajo kot dobra dejanja.
Poznamo pregovor, da drevo, ki pade, povzroči več hrupa, kakor gozd, ki raste. Še kako to velja za duhovnike. Nekateri ljudje namerno povečujejo napake duhovnikov, da bi opravičili svoje: češ, če oni tako delajo, kaj bi nas učili. Sveti Avguštin pomenljivo pravi, da bolj ko so ljudje grešni, bolj prežijo na napake drugih. Pa bo vsak zase dajal odgovor Bogu. Tudi vedo veliko slabega povedati o duhovnikih prav tisti, ki v župnijah ne sodelujejo. Polni so kritičnosti, sami pa malo ali nič ne naredijo. Kritični so do novosti, ki jih uvaja župnik, morda tudi zato, ker bi od njih to zahtevalo nekaj truda. Morda se je res težko sprijazniti s kakšnimi novostmi, a to ne sme biti vzrok, da bi onemogočali duhovniku neke nove prijeme in nove načine oznanjevanja.
Pa še na eno stvar opozarjate v tem pismu: zbiranje peticij in pisanje na škofijo. To je pogosto prav v času premestitev. Običajno se take peticije slabo končajo, ker jih nekateri izkoristijo za gonjo proti Cerkvi ali določenemu duhovniku. Včasih je prav zanimivo opazovati, da ljudje, ki jim je župnija in njeno življenje deveta skrb, ob novici o premestitvi župnika, postanejo izredno dejavni. V hujskanju in podpihovanju, namreč. Ko bi tiste energije uporabili v dobro župnije in bi tudi trpljenje, ki je povezano s premestitvami, darovali Bogu, bi veliko bolj koristili župniku, župniji in Cerkvi.

RUSTJA, Božo. (Pisma) Ognjišče (2016) 07, str. 54