Ljudje hočemo marsikaj doseči po najkrajši in najlažji možni poti. Everest omogoča to igro. Gre za »zabaviščni park za zdolgočasene ljudi«. Tako zakonca Benet-Meroi kritizirata popularizacijo najvišjih gora – še bolj pa vse kvazialpiniste, ki to igro kupijo. Sama sta na prvinski način osvojila vseh 15 osemtisočakov (čeprav jih je uradno le 14). Ob tem se lahko tudi mi vprašamo: ali svoje cilje osvajamo ali jih doživljamo?

(Najvišjih) gora se da lotiti z raznimi pomagali: kisik, šerpe, višje izhodišče ... Lahko pa se nanje povzpnemo povsem prvinsko. Ruzak na rame in gas! Obe opciji sta legitimni, vendar je prav, da se ob prvi ne slepimo, da se vzpenjamo, ker v sebi tako hočemo – še manj pa zmoremo. Vedno več je takšnih nedosegljivih želja, ki so produkt promoviranja potrošniškega sloga ali pa so vsaj zrasle na sosedovem zelniku.
Vprašajmo se, čemu delamo določene stvari – poleg našega obveznega repertoarja. Ali doživljamo, ali le nabiramo in osvajamo? Doživetja delajo življenje bogatejše, nas spreminjajo, in ko smo poslani k pravim ljudem, se lahko ob nas tudi oni spremenijo (a to je že v njihovi domeni ...). Kar želim podčrtati, je glagol osvajati, ki je bolj tehnične narave. Ta nikoli ne sme zasedati osrednjega mesta v naših življenjih. Sploh pa njegova dovršna različica sporoča, da je stvar odkljukana. Tako lahko osvojimo Triglav, dekle ali pa Prešerna. A to pomeni, da se mi ni več treba truditi ne za gore niti za dekle, kaj šele za Prešernovo poezijo (po 8. februarju).
Nives Meroi je imela dobre šanse, da postane prva ženska na svetu z osvojenimi vsemi osemtisočaki. A je vmes prišla Romanova bolezen. Če bi Nives v življenju le osvajala, bi svojega moža pustila doma (v sicer dobri oskrbi), sama pa odšla dalje – ker »hočem biti prva«. Iz te igre je izstopila, saj ni šlo le za »projekt«, ki ga enostavno odkljukaš. In prav zaradi takšnega mišljenja sta skupaj doživela tisti 15. osemtisočak: zmago nad Romanovo boleznijo.
Pot ali cilj?
Tudi sami smo pred podobnim razpotjem. Bomo imeli pred očmi le cilj, ali se bomo morda bogatili že s potjo, četudi ne bo zmeraj lahkotna? Psihiater Viktor Frankl primerja življenje z vzponom na goro. Planincu ni zmeraj luštno, a ko pride na vrh, so vse življenjske lekcije poplačane – že z bežnim pogledom na prehojeno pot. Naše življenje je lahko izložba in zabaviščni park, saj je naš požrešni ego željan slave, všečkov in sledilcev. Po drugi strani pa srce išče svoj prostor pod svobodnim soncem, kjer se bo počutilo pristnega in sprejetega prav takšnega, kakršno (že) je. V tem smislu moramo biti dinozavri, kot pravita Roman in Nives, saj takšna logika nikakor ni logika tega sveta.
Bodimo čuječi in se ne nehajmo spraševati! Kaj doživljam ob nečem ali nekom? Je to, kar počnem, res proizvod moje notranjosti? Živim vredno klica, s katerim sem bil poklican (Ef 4,1) v izpolnjevanje svojega poslanstva? Gre res za moje poslanstvo? Če je poslanstvo moje, potem je nesmiselno iskati bližnjice. Ne le na goro, ampak tudi v življenju se moraš na vrh povzpeti sam, brez pomoči drugih. Predvsem pa biti predan z vsem srcem in mišljenjem. Le tako boš igral glavno vlogo z Režiserjem življenja. Ob vseh vzponih pa boš kmalu ugotovil, da zunanja priznanja in dosežki splahnijo. Drugačen način biti – ki ga ob svojih vzponih doživljamo – pa je neprecenljiv in nam ga nihče ne more odvzeti.
Zapustimo torej zabaviščne parke! Začnimo že naposled slediti smislu svojega življenja. »Različni so milostni darovi in službe« in potemtakem tudi poslanstva, »isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4.6).

MEVEC, Janez. (Megafon). Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 70.

»Ne morem ti kupiti kostuma za maškarado, razumi že vendar, res ne morem. Nimam denarja. Še ena položnica čaka: če ne plačam, nama bodo odklopili elektriko!« je svoji hčerki dopovedovala mama, naveličana njenega sitnarjenja, da bi rada šla na maškarado.
»Vsi bodo tam, vsi,« je šlo mali na jok, »samo jaz ne morem iti ... Vsi lahko gredo v šolo v naravi, le jaz ne bom šla, ker mi ne moreš kupiti kombinezona. Zakaj samo jaz ne morem dobiti ničesar?« je bila vsa nesrečna desetletna Silva. Mama ji je že drugič ta mesec zavrnila prošnjo: najprej za šolo v naravi, na snegu, zdaj pa še za maškarado.
»Ti bom pa jaz kaj sešila in te namazala. Boš pač drugačne od ostalih, morda še lepša od njih,« jo je skušala potolažiti mama.
»A res ne razumeš, da moramo biti vsi enaki, cel razred? Ne smem biti drugačna!«
»O moj Bog, ne morem več, ne morem!« se je sesedla na kavč. In res ni mogla. Končala je trgovsko šolo, vendar se ni mogla zaposliti v trgovini, kjer bi delala tudi popoldne, ker ni imela nikogar, ki bi pazil na njeno hčerko, ko bi prišla iz šole. Čeprav je Silva imela že deset let, je ni mogla pustiti same, zato je od takrat, ko je rodila, delala kot čistilka in sicer samo dopoldne, toda za precej manjšo plačo, da se je lahko posvetila otroku.
Živeli sta v najemniškem stanovanju. Bilo je skromno, toda suho in toplo. Silva je imela svojo sobico, ki sta jo naredili tako, da sta z omaro pregradili večjo sobo, in tako sta imela vsaka svoj kotiček. Bili sta zadovoljni. Lastnika, starejša zakonca, se nista vmešavala v njuno življenje, edino denar za najemnino sta zahtevala ob datumu, kot so se zmenili.
Tako sta se vseeno imeli lepo, edino mesec je bil vedno predolg in morali sta stiskati. Bila je sama, oče deklice se je »pogreznil« v zemljo, ko mu je povedala, da je noseča. »Naredi splav!« ji je zabrusil. »Jaz hočem biti mati, ne morilka!« je zavpila nazaj. Tudi starši so ji pokazali vrata, češ: na vasi bodo s prstom kazali za teboj. »Krščansko smo te vzgajali, zdaj pa tole!« je bila ostra mati. Kasneje so se sicer pobotali, vendar nista pogosti zahajali k njim. Kar nekam so se odtujili. Tudi mala ni nič silila k dedku in babici, ki je nikoli ni objela. »A to je tole,« je rekla ob prvem obisku, kot da je otrok zaznamovan samo zaradi greha, ki ga je v zaslepljeni zaljubljenosti storila ona. Otrok ni bil nič kriv. Zato se je vsa posvetila svoji punčki in se je kar bolestno bala zanjo.
Tako se je zatopila v misli, da je preslišala zvonec in je začudeno gledala starejšo gospo, ki je vstopila, ko ji je Silva odprla vrata.
»Jaz sem vaša nova soseda,« je rekla. »Že dvakrat sva se samo srečali, danes pa sem sklenila, da se vam predstavim. Sem sestra vašega župnika, ker je gospo Pavlo izdalo zdravje in je morala v dom za starejše, mu bom jaz gospodinjila. Pred kratkim sem se upokojila in ker sem bila sama - nikoli se nisem poročila, sem pustila stanovanje in prišla sem. Saj me je brat, ki živi na kmetiji, vabil domov, a jim nočem biti v nadlego, mislim pa tudi, da me ta brat, vaš župnik, bolj potrebuje,« se je razgovorila. »Videla sem vašo malo, kako pridno ministrira, pa sem si rekla, da moram spoznati tudi vas,« je bila prijazna.
»Ja, Silva res rada hodi k maši in k verouku, rada pa je zahajala tudi h gospe Pavli, da sem morala biti včasih kar huda. Star človek ima rad mir.« Zelo dobro ji je dela pohvala in vesela je bila, da stanujeta v bližini župnišča in cerkve, da je imela Silva od malega dobro družbo.
***
»Pa sem te prepoznala, ti si, mamica, ti si,« je vreščala. »Izpod maske ti kukajo črni lasje, pa tvoje čevlje poznam,« jo je vrtela, ko sta se zaletavali v druge maškare. Solze so se ji ulile izpod maske, ko je videla, kako srečna je mala, in vključila se je v sprevod, ki je plesal po ulici.
***
Po tistem, ko ju je obiskala gospa Zinka, nova gospodinja gospoda župnika, se je njuno življenje obrnilo na bolje. Kadar je bilo treba, je rada šla pomagat v župnišče kaj skuhati in speči.
»Jaz sem dobra za vsa dela, peka pa mi nikoli ni šla od rok, pa tudi kuha ne preveč,« je priznala nova gospodinja. »Vsa leta sem bila sama, veliko sem jedla zunaj, zase se mi večkrat ni ljubilo kuhati. Vaš gospod pa rad dobro je, pa še velik sladkosned je ta moj brat,« se je pošalila. »Zelo vam bom hvaležna, če me boste česa naučili, pa tudi lepo mi je v vaši družbi. Jaz pa vam bom popazila Silvo, da si boste lahko poiskali bolje plačano delo in ne boste v večni stiski z denarjem. Mala bo pri meni v varnih rokah.«
»Silva, ali veš, da se danes še dogajajo čudeži? Nama se je zgodil,« je rekla svoji mali nekega dne.
»Mami, to niso čudeži, to pomeni, da so na svetu še dobri ljudje,« je ta modro odvrnila. »Gospa Zinka pravi, da sva medve dobri, ona pa je zame najboljši človek na svetu!«
»Seveda zate, saj ti je kupila kostum za maškarado,« ji je pomežiknila mama. »In vse to sta skuhali za mojim hrbtom.«
»Ker ti ne bi pustila, ker ne maraš, da ti kdo naredi kaj iz usmiljenja. Zinka pravi, da ni sramota biti reven, sramota je biti bogat, a skop.«
»Jaz pa sem za vajinim hrbtom našla novo službo. Od jutri bom delala v tovarniški kuhinji, kjer se dela na dve izmeni in imajo delavci tudi popoldanske malice,« se je nasmehnila in se vsa srečna predala toku ulice.
Pust bo pregnal zimo, prihaja pomlad, z njo toplo sonce, zelenje, cvetje. Ona pa je vse to čutila v srcu že danes.
 
A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2023), 82-83.

»Ne, nočem biti tudi letos Pika Nogavička, to sem bila že lani, hočem biti Rdeča Kapica,« je trmarila mala Sara, ko jo je mama hotela našemiti za maškarado. »Pa boš spet Pika Nogavička, le kaj je to takega,« se ni dala mali upornici prepričati mama. »Ne, pa ne bom in ne bom!« je rekla mala že skoraj v joku. »No, pa jo našemi v Rdečo Kapico,« se je vmešal oče, ki ju je ves čas opazoval. »Saj pri tebi vse doseže,« se je pojezila še nanj. »No, no, Mojca, malo pa si že prestroga,« se je nasmehnil Tone svoji ženi ter jo nežno pobožal po roki. »Saj vem, da moram popustiti, tako kot vedno, ko gre za tvojo ljubljenko,« se je vdala. »Kaj pa naj bo, le ona nama je še ostala, ko so vsi trije fantje že na svojem,« je rekel in gledal ženo, ki je oblačila malo, da gredo na pustno predstavo.
Spomini so mu ušli več desetletij nazaj, ko sta se tudi onadva pripravljala na pustovanje. On je že doštudiral, ona pa je bila tik pred diplomo. Živela sta vsak pri svojih starših, a sta bila par, trdno odločena, da se, ko tudi Mojca doštudira, poročita.

Zabava se je zavlekla pozno v noč. Ves prepaden je bil, ko je opazil, da je Mojca opita. Skoraj nikoli ni pokusila alkohola, zato ni bil pozoren na to, kaj pije. Sedela je v družbi treh deklet, svojih sošolk, in se na ves glas smejala.
»Mojca, pridi, peljal te bom domov,« je stopil k njej. »Nikamor ne grem, sploh pa ne s teboj, saj nisi moj angel varuh,« je rekla in spet dvignila kozarec. Vzel ga ji je iz rok: »Dovolj je bilo,« je rekel in jo hotel dvigniti. »Jo bom že jaz peljal,« se je vmešal Matej in jo zaščitniško objel okrog ramen. »Ja, on me bo peljal, on je vsaj tak, ki ve, kako je treba z ženskami, in ni taka mevža kot ti,« mu je zabrusila. Zgroženo je strmel v dekle, ki mu je toliko pomenila in si je z njo želel ustvariti družino, in jo je varoval. Nič še ni bilo med njima, spoštoval jo je. Matej pa je bil veternjak, ki se je z dekleti le poigraval in strl marsikatero srce – in zdaj hoče streti še Mojčino.
»Jo bom jaz peljala,« se je ponudila ena izmed deklet, »ko boš trezna, pa naj te vozi tisti, za katerega se boš odločila, zdaj pa domov spat!« Hvaležno jo je pogledal in stopil ven. Počakal je, da so jo stlačile v avto, potem pa peljal za njimi.
Šele ko se je doma spravil v posteljo, se je strl. Ni mogel dojeti, kaj se mu je zgodilo nocoj, počutil se je ponižanega in užaljenega. Še nihče ga ni tako ponižal kot dekle, ki jo je imel tako rad.
Ves neprespan je stopil zjutraj v kuhinjo, kjer sta starša že sedela pri zajtrku. »Ste se imeli sinoči lepo?« ga je vprašal oče. »Ne, jaz ne. Mojca je preveč popila, me ozmerjala z mevžo in se hotela peljati z Matejem.« »Pa se je peljala?« sta ga vprašala oba hkrati. »Ne, jo je peljala sošolka Simona. Za njima sem vozil do Mojčinega doma,« je povedal.
»In kaj sedaj? Si ji zameril?« ga je vprašal oče. »Ne, nisem, sem pa zelo žalosten in ne vem, kaj naj naredim, naj prekinem z njo, ne vem, če ji bom še kdaj zaupal,« je povesil glavo.
»Naj ti nekaj poveva z očetom,« je spregovorila mati, »ali boš skušal naju ubogati, pa presodi sam, dovolj si star in pameten.« Gledal je in čakal – pričakoval je, da bosta rekla: »Pusti vse skupaj, to dekle te ni vredno.« Ostal je brez besed. »Midva bi ji na tvojem mestu pomagala. Dekle, nevajeno pijače, tudi družba, tiste njene prijateljice niso najboljše zanjo, pa jo je zaneslo in se je spozabila. Nama je bila vedno všeč, iz zelo dobre verne družine je, dobra žena bi ti bila, slaba družba je naredila svoje ... Poskusi, morda pa le ni tako slabo mislila – bodi pa previden.« Hvaležno ju je pogledal. »Pogovoril se bom z njo, a obljubim nič zelo sem prizadet,« je skoraj trmasto dejal. »Odpuščanje dela človeka plemenitega, zamera je pa greh,« je blago rekla mati. Razumevajoče jo je pogledal in odšel v službo.
Še isti dan jo je počakal pred fakulteto. S sklonjeno glavo je sama stopala po stopnicah. Poklical jo je, ona pa je hotela mimo njega, kot da ne sliši. »Mojca, sedi v avto, pogovoriti se morava.« »S tabo se ne morem več pogovarjati, da ti rečem ‘oprosti’, je premalo, ker vem, da mi ne boš mogel oprostiti, preveč sem te prizadela,« ga je pogledala.
Oči je imela rdeče od joka in v njih je videl eno samo žalost in bolečino. Zasmilila se mu je. »Dobro premisli še enkrat sinočnje besede,« je rekel. »Iz tebe je govorila pijača in upam, da nisi mislila resno. Eno te prosim: te sošolke niso dobra družba zate, odloči se zanje ali zame. Jaz sem ti že odpustil, sem pa neizmerno žalosten.« Tiho je zaihtela in odšla.
Nekaj časa sta se kar malce izogibala drug drugega. Ona se je poglobila v študij, on pa je cele dneve čepel v pisarni, skoraj ni hodil ven. Ko sta se srečala, sta si izmenjala nekaj besed in odšla vsak zase. Od tiste noči se s kolegicami ni več družila, le s tisto, ki jo je bila takrat peljala domov in je bila res pošteno dekle.
Kar nekaj časa je preteklo in ko se je prepričal, da se tista noč ne bo ponovila, je čutil, da ji lahko zopet zaupa. Spet sta našla pot drug k drugemu. Poročila sta se in si ustvarila družino. Nikoli ni obžaloval, da je takrat poslušal nasvet svojih staršev, saj bi se sam najbrž odločil drugače.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 56

Na vseh koledarjih je zapisano ime 'pust' (letos 13. februar). Ta 'god' je povezan s hrupnimi norčijami in maškarami. Od kod to izvira in kdaj se je uveljavilo pri nas? (Severin)

Slovensko ime za pusta je tudi Kurent. Tako naj bi se staroslovanski bog razbrzdanega veselja, ki človeka zgrabi ob porajajočem se novem življenju v naravi. Do današnjih dni so se pri nas ohranile razne pustne norčije, malokdo pa ve, da je praznovanje pusta ostanek poganskega obrednega zarotovanja mračnih duhov zime in pozdravljanje bližajoče se pomladi. Sprva ni imel nobene zveze s postom, zdaj pa pride takoj za pustnim torkom pepelnica, s katero se začenja štiridesetdnevni postni čas. Najstarejša poročila o pustnih norčijah pri nas segajo v začetek 17. stoletja, ko so jezuiti v Ljubljani skušali zajeziti hrupne obhode maškar s posebno pobožnostjo v cerkvi sv. Jakoba. Malo kasneje so jezuiti sami dovoljevali svojim dijakom, da so se o pustu šemili in plesali. (sč)

Pihal je močan leden veter in dež je udarjal na okna, ko je v hiši podeželskega zdravnika zazvonil telefon.
»Za mojo ženo gre,« je dejal glas na oni strani žice. »Takoj potrebuje zdravnika!«
»Ali lahko pridete pome?« je dejal zdravnik. »Avto se mi je pokvaril.«
»Kaj!« je zaslišal ogorčen glas na oni strani. »Kako, naj grem iz hiše v takem vremenu?«

Vsi pogosto pričakujemo od drugih usluge, ki bi jih sami ne naredili.
»Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim«. (Mt 7,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2021), 91.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 112.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Žgajnarjev France je bil prav prijeten možakar. Vedno nasmejan, zgovoren, vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil, še več, sam je znal videti potrebo in stisko in takoj priskočiti na pomoč. Lahko bi rekli: mož brez napak.
Da, da, ampak vedno ni bil tako brez napak! Imel je čudno navado, da se je ob nedeljah, ko je prišel k maši, ustavil pred cerkvijo in se spustil v pogovor s prijatelji in znanci. Ura je tekla in pogosto se je zgodilo, da je še druge zamotil, da so ostali med nedeljsko mašo zunaj. Ko se je kateri od njih spomnil, da bi morali iti v cerkev, so možje spoznali, da bo maše kmalu konec in da zdaj nima pomena iti v cerkev. Žal se je to dogajalo kar pogosto. Franceta je ob tem sicer pekla vest in tudi dobre sklepe je delal, da se to ne bo več ponovilo – toda dober sklep je lažje narediti kot izpolniti.
Žgajnarjevega soseda so zaradi poletne vročine pokopavali že proti večeru, ko se je sonce nagibalo proti zahodu. France se je seveda udeležil pogreba, toda po svoji navadi kar ni mogel iti v cerkev takoj, ko so pogrebci s krsto prišli do cerkve. Kar nekaj mož se je ustavilo zunaj cerkve in France se jim je pridružil. Beseda je dala besedo – ob pogrebu pa se sploh sreča več starih znancev – in tako se je družba mož z Žgajnarjevim Francetom v sredi kar hitro zapletla v obujanje spominov.
Medtem je duhovnik seveda pristopil k oltarju in pričel sveto mašo za pokojnika. Zahajajoče sonce je svetilo prav vanj in ga slepilo, da ni mogel zbrano maševati. Nekaj časa se je trudil, potem pa je šepetaje naročil ministrantu, naj gre zapret vrata.
Mali ministrant je bil kar ponosen, da mu je župnik poleg ministriranja zaupal še to nalogo. Skoraj tekel je po cerkvi, da bi brž izpolnil župnikovo naročilo. V ministrantski službi je bil še neizkušen, zato je vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, kot so naredili po maši.
Rahel trk vrat, ki jih je ministrant zapiral, je opomnil Franceta, da je vendar prišel k pogrebni maši za svojega soseda in torej mora brž v cerkev. Ločil se je od družbe in stopil do cerkvenih vrat ter jih skušal odpreti. Hotel je neslišno vstopiti v cerkev, da ljudje ne opazili njegove zamude. Toda vrata se niso zganila.
Franceta je zalila rdečica. Ne le zaradi slabe vesti, ampak tudi od sramu. “Kako sem mogel zaradi praznega klepeta tako nespametno zamuditi sveto mašo ob slovesu svojega soseda in prijatelja,” si je očital. “Tega si nikoli ne bom mogel odpustiti!” je z iskrenim obžalovanjem razmišljal France. Poleg tega se bo moral sramovati tudi pred sosedi in pokojnikovimi sorodniki, ki bodo gotovo opazili, da se je pogrebcem pridružil po izhodu sprevoda iz cerkve, ker je med mašo stal zunaj kot nevernik.
Francetovo razmišljanje je šlo še dalje: “Ali niso ta zaklenjena cerkvena vrata zame opomin, da bom takrat, ko bom v krsti, stal pred zaklenjenimi nebeškimi vrati?” Zaradi bolečine v srcu in očitkov vesti je njegovo razmišljanje postajalo vedno resnejše, vedno težje. Ko so pogrebci spuščali v jamo krsto njegovega prijatelja, je kot v prividu v krsti videl samega sebe in gledal, kako skuša odpreti nebeška vrata, pa so zaklenjena …
»Od takrat, od tistega pogreba mojega soseda in prijatelja, ko sem med pogrebno mašo stal pred zaklenjenimi vrati, nisem nikoli, prav nikoli več v svojem življenju med mašo ostal zunaj cerkve, nikoli več nisem zanemaril mašo zaradi klepeta. Ne bi rad ob svoji smrti prestal tako stisko srca kot sem jo prestajal takrat,« mi je pred nedavnim zaupal sivolasi starček Žgajnarjev France.
Da, da, Bog more vse obrniti v dobro, vedno vodi naše korake. Ministrantova napaka, da je v svoji otroški nevednosti cerkvena vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, je bila za mladega Franceta opomin, da se je za vse življenje rešil grde navade.

ŠKUFCA, Angelca, Zaprta vrata (zgodbe), Ognjišče (2021), leto 57, št. 2, str. 76.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Dobri Bog.
Jaz bi rad bil JAZ tudi pri delu,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v prostem času,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v javnosti,
da se v njej uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v Cerkvi,
da se v njej uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v svetu,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.

A. Rotzetter, Molitev, v: Ognjišče 2 (2013), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neki študent je pred predavanji vsak dan šel k maši. Kolegi so menili, da je to le trenutna vnema, a je delal tako tudi potem, ko se je zaposlil. Nekoč je zamudil v službo in šef ga je ob prihodu očitajoče vprašal: »Ali delaš v cerkvi ali pri nas?« – »Tam in tukaj.« – »Pa tudi plačo dobivaš pri obeh?« – »Za preživetje dobivam plačo pri vas.«
»Zakaj pa ti je potem treba hoditi vsak dan k maši in kaj pravzaprav delaš tam?«
»V cerkvi ne delam. Tam samo vsak dan sprejemam pošiljko.« – »Kakšno pošiljko?«
»Pošiljko ljubezni. Sem raznašalec ljubezni.« – »Prosim?«
»Vsako jutro grem k maši in v svetem obhajilu prejemam od Jezusa ljubezen, ki jo moram tisti dan raznašati ljudem, ki jih poznam ali pa tudi ne. Nekateri je potrebujejo več, drugi manj. Ko dajem tistim, ki je potrebujejo več –to so tisti, ki znajo biti do mene neprijazni, hladni, celo sovražni – jo hitro porabim, pa jo moram drugi dan obnoviti, saj od nje naposled živi moja družina in moji prijatelji. Če ne bi raznašal ljubezni, moje življenje ne bi imelo nobenega smisla.«
»Kako jo raznašaš? Kako jo deliš?«
»Zelo preprosto: ko vsakega človeka, gledam tako, kot bi ga gledal Jezus. Ne sodim ga po tem, kakršen je. Potolažim ga, če je žalosten, ljubim ga, kakor ljubim samega sebe. Preprosto, toda brez pošiljke, ki mi jo Gospod izroča pri maši, bi bilo to nemogoče.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 35.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 90.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.