iz knjige ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO (zbirka Zgodbe za dušo 12), zbral in uredil: Božo Rustja, 184 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Sreda je bila zanjo poseben dan. Lepše se je oblekla, dala molitvenik v torbico in se odpravila na molitveno srečanje žena v župnijsko cerkev. Pred tem je morala pospraviti, skuhati večerjo, oprati perilo in ga zlikati, saj je bila zaposlena v predilnici. Vsakokrat, ko se je vrnila s sredinega srečanja, sem naslednje jutro dobil za zajtrk kos odličnega peciva. Dejala mi je, da je ostajalo in ga je zato vzela.
Neke srede, ko je bila mama zopet na srečanju žena, sem šel v župnijsko dvorano, ki je bila v kleti. Oče ni imel nič proti temu, samo da je lahko v miru igral karte s svojimi prijatelji. Skril sem se in opazoval žene v dvorani. Mamo sem zagledal v kotu. Prepevale so in prepoznal sem mamin glas. Po duhovnikovem nagovoru pa so se žene zbrale v zadnjem delu dvorane, kjer je bilo na voljo pecivo, čaj in kava. Prepričan sem bil, da bo kakšen kos tega peciva ostal tudi zame.
Mama je pila samo čaj. Potem sem videl, kako je stopila do pladnja s pecivom, vzela kos, ga pazljivo zavila v papir in ga spustila v torbico. Mislim, da druge žene tega niso opazile.
Počutil sem se krivega, ko sem to videl. Dobil sem toliko koščkov peciva, pa ne zato, ker so ostajali, ampak zato, ker se jim je mama odrekla, da bi jih prinesla meni.
Hitel sem domov. Vedel sem, da ne bom več mogel z užitkom jesti tistega peciva. Kaj ji bom rekel jutri, ko bo položila kos peciva na moj krožnik? Toda ne smem je razočarati, saj me želi samo osrečiti. Zato sem pojedel pecivo, a nikoli več ni imelo tako dobrega okusa.
Taka je bila moja mama.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 26.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

“Drug drugemu pomagati na poti v nebesa”
Življenjska naloga kristjana je iskanje, sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje v vseh stvareh. Krščanski državnik Karel Avstrijski se je sredi vojne vihre zavzemal za uresničenje pobude miru mojega predhodnika Benedikta XV.,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. pri slovesni maši na Trgu sv. Petra v Rimu 3. oktobra 2004, ko je razglasil za blaženega zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Habsburškega. Zelo se je prizadeval za to, da bi končal vojno, zato se ga je prijelo ime “cesar miru”. Namesto datuma smrti – rojstva za nebesa, je bil za god blaženega cesarja izbran dan njegove poroke, 21. oktober. V svoji ženi Citi je vedno našel oporo in spodbudo. Skupaj sta uresničevala, kar ji je dejal Karel na večer pred poročnim dnem: »Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.«
Zadnji avstrijski cesar se je rodil 17. avgusta 1887. Njegov oče je bil nadvojvoda Oton Habsburški, mati pa nadvojvodinja Marija Saška. Pri krstu je dobil sedem imen cesarske rodovine, uporabljalo se je le prvo ime – Karel. Krstni boter je bil njegov ded nadvojvoda Karel Ludvik, mlajši brat vladajočega cesarja Franca Jožefa.I., ki je ob Karlovem rojstvu vladal že skoraj štirideset let (od leta 1848). Karel Ludvik je bil drugi v vrsti čakajočih na prestol. Med te so ‘prišteli’ tudi Karla. Čeprav je bil precej zadaj, so ga vzgajali za bodočega vladarja. Bil je otrok odprtega srca, ki mu je bila vsaka ošabnost tuja. Irska guvernanta ga je učila tudi brati in pisati, pri šestih letih je tekoče govoril angleško in seveda nemško Pri sedmih letih je njegovo vzgojo prevzel učitelj grof Wallis, ki je sestavil naporen urnik za vsak dan. Med drugimi predmeti so bili sodobni jeziki, zgodovina zemljepis, klasični jeziki in verouk. »Vero je jemal zelo resno. Dobro se spominjam, kako pobožno je molil v cerkvi,« je povedal grof Wallis. »Njegovo največje veselje je bilo, da so mu dovolili ministrirati.« Ko je bil star sedem let in pol, je dobil brata Maksa: Karel je bil njegov junak in po njem se je zgledoval. Ko je bil star dvanajst let, so ga poslali v gimnazijo na Dunaj, kjer se je sproščeno družil z drugimi fanti in se ne šopiril s svojimi cesarskimi sorodniki. Leta 1905 je postal častnik v dragonskem polku. Leto zatem je umrl oče Oton in Karel se je moral zdaj resno pripravljati na to, da bo zasedel prestol. Stari cesar Franc Jožef je Karla opozarjal, kako pomembno je, da si najde primerno nevesto. Izbral je Cito Burbon-Parmsko, ki jo je poznal od otroških let. Vse na njej: njena vera, vzgoja, družinsko poreklo je ustrezalo kriterijem za bodočo cesarico. 13. junija 1911 sta se zaročila, 21. oktobra 1911 pa je bila slovesna poroka. Poročna prstana sta bila na Citinem molitveniku skupaj z besedilom Karlove najljubše molitve Pod tvoje varstvo pribežimo. 20. novembra 1912 se je rodil Oton, njun prvi otrok (bil je evropski poslanec, umrl je leta 2010). V desetih letih skladnega zakona sta osemkrat doživela srečo starševstva.
Leta 1896 je umrl Karlov ded Karel Ludvik, leta 1906 oče Oton, 30. junija 1914 je bil žrtev atentata v Sarajevu prestolonaslednik Franc Ferdinand, 21. novembra 1916 je izdihnil dušo 86-letni cesar Franc Jožef in Karel je prestol Avstro-Ogrske zasedel na višku prve svetovne vojne. Zelo si je prizadeval, da bi vojno končal. Vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Prva svetovna vojna se je zaključila konec leta 1918. Tedaj je razpadla tudi stoletna habsburška monarhija, katere del so bile tudi slovenske dežele. Cesar Karel je 16. oktobra 1918 izdal manifest, ki je obljubil preureditev avstrijskega dela monarhije v zvezno državo različnih narodov. Toda bilo je prepozno. 11. novembra 1918 je moral odstopiti z avstrijskega, nato pa še z ogrsko-hrvaškega prestola. Cesarski par, ki je bil med ljudmi zelo priljubljen, je moral v izgnanstvo, nazadnje na samotni otok Madeira, kjer je cesar Karel 1. aprila 1922 – pred sto leti – umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Zgodi se tvoja volja … da … da … naj se zgodi tvoja volja … Jezus …« Cesarica Cita pa je po 67 letih vdovstva in 97 letih svetniškega življenja odšla v večnost 14. marca 1989.
Katoliška Cerkev časti cesarja Karla zaradi njegove zvestobe evangeljskim načelom pri političnih odločitvah in zaradi svojega prizadevanja za mir med prvo svetovno vojno, posebno po letu 1917. Postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev z blaženega) je stekel leta 1954, ko je Nadškofija Dunaj začela zbirati pričevanja o njegovi svetosti. Leta 2003 je bil izdan dekret o njegovih herojskih krepostih in prejel je uradni naziv častitljivi Božji služabnik, leta 2003 je bil potrjen čudež na njegovo priprošnjo. 4. oktobra 2004 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega, za njegov god pa je določil 21. oktober, obletnico poroke s cesarico Cito. Tudi ona je v postopku za priznanje svetništva kot enkraten vzor zvestobe in odlične krščanske vzgoje v družini. Postopek zanjo je začela francoska škofija Le Mans 10. decembra 2009 in od takrat ji pripada naziv Božja služabnica.

S. Čuk, "Drug drugemu pomagati na poti v nebesa.": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2022), 98.

Dobrodelnost uresničujemo s telesnimi in duhovnimi deli usmiljenja. Prosim, če jih naštejete vse po vrsti. (Kristina)

Dela usmiljenja pomenijo izkazovanje dejavne ljubezni ljudem okoli sebe, zlasti najbolj potrebnim. Po tem, ali smo jih izvrševali ali ne, bomo sojeni, ko ob koncu življenja pridemo pred Jezusa, ki je v svojem govoru o sodbi ob koncu časov dejal: »Kar koli ste storili /ali niste storili/ enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste/niste meni storili« (Mt 25,40). Tako telesnih kot duhovnih del usmiljenja je po sedem in utemeljena so z zgledi iz Svetega pisma. Telesna dela usmiljenja so: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. Duhovna dela usmiljenja pa so: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivice voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. To je prav lep ‘program’ za krščansko življenje v dejanju in resnici. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 106.

Vera je za mnoge postala samopostrežna trgovina. Iz nje vzamejo le tisto, kar jim zapaše, vso drugo navlako pa enostavno spregledajo ter jo temeljito skritizirajo. Cerkvi sledijo le s polovico svojega telesa, kesajo se le redkih dejanj, priznavajo le pol zapovedi. Od Kristusovih obljub pa pričakujejo popolno izpolnitev.

Opis kristjanov gre na žalost lahko pogosto v smeri, da v svoji veri nismo ne topli ne mrzli, ampak mlačni. Smo polovičarski, zraven pa radi pokritiziramo Cerkev, župnijo, občestvo, pri tem pa se nikoli ne zazremo v svojo podobo v zrcalu. Še zdaleč ne živimo Jezusovega evangelija in čeprav mislimo, da smo mu blizu, smo v resnici zelo daleč od njega.
Navadili smo se, da v veri sprejemamo le tisto, kar nam je všeč. Po eni strani grem k obhajilu, ker gredo drugi, k zakramentu svete spovedi pa ne bom stopil; pogosto z mislijo, da župniku že ne bom govoril o svojih grehih. Sem se kdaj zamislil, kako bi bilo, če bi mi Bog dal na koncu le toliko, kolikor sem jaz dal njemu? Če ne bi bil usmiljen in potrpežljiv? Verjetno bi v vsem svojem besu ugotovil, da bi mi bila odpuščena samo polovica ali četrtina grehov ali da bi dobil na voljo samo vice, ne pa nebes.
KRISTUS DA, CERKEV NE
Moderen človek, poln avtonomije in pravic, živi le še zase in za svoje interese. Težko sprejme pravila, zapovedi. Ravno zaradi težav z zapovedmi je mnogo ljudi obrnilo Cerkvi hrbet. Tisti del vere in Cerkve kot institucije, ki jim ni všeč, napadajo, kritizirajo, razlagajo kot zastarelo, arhaično. Mnogi zato danes pravijo: »Kristus da, Cerkev ne, etika in duhovnost da, religioznost ne.« Vse to vodi do gesla: »Jaz da, drugi ne.«

 Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 3, str. 78

Moje pismo je pravzaprav eno samo kratko vprašanje: Zdi se mi, da zunajzakonske zveze, življenje na koruzi in druge neformalne skupine bivanja ne moremo enačiti z uradno civilno in cerkveno potrjeno zvezo – poroko? Kaj uči Cerkev?
Boža

Zahodna družba se zelo hitro spreminja, kar se vidi tudi iz postavljenega vprašanja, ki je izraz današnjega stanja tudi pri nas. Po statistikah je družina tudi med mladino zelo visoko cenjena in vrednotena, kljub temu pa isti občudovalci družine in družinskega življenja nimajo poguma, da bi se dosmrtno vezali in poročili, in vse večji odstotek živi v zunajzakonski skupnosti. Tisto, kar cenijo, vsaj po besedah sodeč, dejansko zavračajo ali pa nimajo poguma uresničiti. Tudi to je ena od nemoči ali kriz in nedozorelosti današnjega človeka.Razlogov za zunajzakonske skupnosti je verjetno veliko: strah pred prihodnostjo, če se vežejo za zmerom, cincanje in neodločnost današnjega človeka, ki pogosto spreminja svoje delovno mesto, poklic, stanovanje in posledično tudi svojega zakonskega partnerja. Rumeni tisk, filmi in rumene spletne strani poveličujejo neuspele zakonske ali bolje zunajzakonske zveze, kar ustvarja negativen in zastrašujoč odnos do stalne in dosmrtne zakonske zveze in pomislek, da bi lahko tudi njegova zakonska zveza ne uspela. Nezrele ali ranjene osebnosti ob soočenju in srečanju s temi vsiljevanimi ponudbami postajajo še manj sposobne za odločitev za poroko. V sredstvih javnega obveščanja je preveč črnih kronik, zanemarja ali pozablja pa se predstavljati uspešne, trdne in dobre, večkrat tudi svete zakonce, čeprav tudi tukaj velja, da zgledi vlečejo. Pri nas pa je celo ‘finančna’ zakonodaja bolj prijazna do zunajzakonskih skupnosti kot do poročenih parov, kar je vnebovpijoča krivica do narodovega bitja in žitja. Mladi si navadno do centa natančno preračunajo, kdaj in kako se jim izplača zatajiti družino, partnerico, če je treba, tudi otroka za vrtec, za večji otroški dodatek, kaj šele za stanovanje. Pri nas kasnejših kontrol ni, v očeh okolice pa žal goljufanje države tako in tako ni moralno sporno. Posledično pa prav v teh dneh lahko beremo, da je mednarodna raziskava Trusted brand 2011, ki jo po svetu že 11 let izvaja revija Reader's Digest, glede zaupanja v institucijo poroke za Slovenijo porazna, saj je evropsko povprečje 67 odstotkov, ki jih zaupa v institucijo poroke, v Sloveniji pa jih zaupa samo 43 odstotkov.
Bog, ki je ustvaril moškega in žensko za zakonsko zvezo, le-to tudi omogoča, saj ne bi bil Bog ljubezni in sočutja, če bi tistega, kar zahteva, tudi ne omogočal in podpiral. Od vsega začetka človeštva, od pradavnine urejeno zakonsko skupnost obdarja s tistim blagoslovom, “ki edinega ni uničila ne kazen za izvirni greh ne sodba ob vesoljnem potopu” (Molitev nad novoporočencema). To pa pomeni, da ima urejena zakonska skupnost med enim moškim in eno žensko, za neverujoče tudi civilna poroka ali poroka v drugih verstvih, v sebi nekaj prazakramentalnega, odrešenjskega, svetega, kar ugotavljajo tudi raziskovalci starih kultur in verstev. Gre za neko vrsto »naravnega« zakramenta, ki je lahko za nekristjane tudi vir milosti in božje pomoči. Sklenjeno civilno poroko med dvema kristjanoma lahko v izjemnih primerih celo škof brez obreda cerkvenopravno poveljavi, ‘ozdravi v korenini’, kar pa ne velja za zunajzakonsko skupnost, ker ta ni bila nikoli - tudi civilno ne - sklenjena. Zato tudi kristjani ne enačimo civilne zakonske in zunajzakonske skupnost, še manj pa zunajzakonsko skupnost in zakramentalno zakonsko skupnost.
V krščanstvu pa je zakonska zveza trajni zakrament, tj. trajna božja pomoč do smrti enega izmed zakoncev, kar pomeni, da zakonca s svojo poroko in s svojim zakonskim življenjem slavita Boga in Bog ju trajno posvečuje in jima omogoča, da se ljubita, spoštujeta, si odpuščata in se vsakega novega dne, ki jima ga Bog kot paru podarja, veselita in se mu zanj zahvaljujeta. Zakrament zakona je krščanskima zakoncema tista ‘dodana vrednost’, da svojo brezpogojno in zastonjsko ljubezen lažje živita iz dneva v dan in v njej tudi osebnostno zorita ter z rodnjo in vzgojo otrok v svojih potomcih pozitivno posegata v prihodnost pri graditvi omike ljubezni v narodu. Cerkveni očetje imenujejo zakonsko in družinsko skupnost celo ‘Cerkev v malem’ ali ‘domača Cerkev’, kar pomeni, da se v krščanski družini dogaja posvečenje in odrešenje.
In kako bo jutri? Tega sicer ne vemo, upravičeno pa lahko menimo, da bo podobno, kot je v propadajoče mogočno rimsko cesarstvo poseglo krščanstvo s spoštovanjem zakonskega in družinskega življenja in evropsko družbo spremenilo, lahko storilo tudi današnje in jutrišnje krščanstvo, če bo le ostalo zvesto naravnim in nadnaravnim vrednotam zakonskega in družinskega življenja. Tisto, kar je slabega in negativnega, kot nas uči zgodovina, predvsem zgodovina odrešenja, bo prej ali slej propadlo. Seveda pa tudi tukaj velja star pregovor: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Če v kaj, potem morata zakonca prav v zakonsko in družinsko skupnost vlagati svoje najboljše moči in pri tem računati z božjo pomočjo. K temu spada tudi poroka, ki jo Bog podpira in blagoslavlja. Prihodnost bo pripadla pogumnim in zvestim zakoncem in njihovim potomcem. Zgodovina verstev, predvsem pa zgodovina krščanstva, ki pojmuje zakon kot zakrament, nas uči, da ni vseeno, ali par živi v zunajzakonski skupnosti ali pa zakonsko življenje začne s poroko v navzočnosti svojih najbližjih in pred Bogom.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 4 (2011), 104-106.

Ko prebiram življenje svetnikov, spoznavam, da so mnogi od njih imeli svojega stalnega spovednika, ki je bil tudi njihov duhovni voditelj. Kaj to pomeni? (Katarina)

Za odgovor na tvoje vprašanje, sem ‘prosil’ patra Tomaša Špidlika, moža globoke duhovnosti, ki je bil mnogim spovednik in duhovni voditelj. On pravi: »Kdor ima stalnega spovednika, in morali bi ga imeti vsi, avtomatsko povezuje spoved z duhovnim vodstvom. Ni lahko najti izkušenega spovednika. To bi moral biti nekdo, v katerega zaupamo in mu povemo vse, kar nam leži na srcu. Zato ga moramo tudi ubogati in se prepustiti njegovemu vodstvu. Pogosto menjavanje spovednikov je že samo po sebi znamenje nestalnosti in nestanovitnosti. Brez dvoma je duhovno vodstvo stvar zaupanja. Vendar ne pozabimo, da na tem svetu ni človeka, na katerega bi se mogli povsem zanesljivo opreti. ... Tako ali drugače nas noben človek ne more popolnoma razumeti, razumela pa nas bo božja previdnost.«

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 4 (2011), 107.

V eni od knjig dr. Antona Trstenjaka sem brala, kako je neki oče, ki je bil vse prej kot zgleden kristjan, svoji odraščajoči hčerki očital, da ne izpolnjuje četrte božje zapovedi: »Spoštuj očeta in mater«. Ona pa mu je odgovorila: »Oče, najprej ti izpolnjuj prve tri, potem pa lahko zahtevaš, da jaz izpolnjujem četrto.« Ali je imela prav? (Ema)
Na neki način prav gotovo, kajti četrta božja zapoved ne govori samo o dolžnostih otrok do staršev temveč našteva tudi dolžnosti staršev do otrok. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) jasno pove: »Otroci dolgujejo staršem spoštovanje, hvaležnost, učljivost in pokorščino. Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli v stanju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.« Starše pa poučuje: »Starši, deležni božjega očetovstva, so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere, Starši imajo dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke. Kolikor mogoče, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno šolo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v krščanski veri.« (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 109.

Apostol karantanskih Slovencev, med katere je prišel iz Salzburga okoli leta 755 in je bil pokrajinski škof s sedežem pri Gospe Sveti. Blaženi škof Slomšek je god sv. Modesta nastavil na zadnji dan meseca marca. Na Koroškem njegov spomin obhajajo 27. 11. skupaj s sv. Virgilom. V zadnjem času se tam pojavlja tudi v naših koledarjih.

Sv. Modest je zavetnik žup. cerkve v Kranju na Zlatem polju.

Sv. Modest je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju, kjer je tudi njegova slika, ko Hotimir predstavlja svetnika kot glasnika Kristusovega evangelija.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99