Redno hodim k maši in vem, da se ob nedeljah (razen v adventnem in postnem času) in praznikih moli Slava. Zanima me, kdaj so to lepo hvalnico vključili v mašni obred? (Branko)

‘Slava’ (lat. Gloria) se imenuje tudi ‘angelska himna’, ker se začenja s hvalnico, ki so jo ob Jezusovem rojstvu peli angeli na betlehemskih poljanah (Lk 2,14). Skoraj dobesedno vso hvalnico, kakor jo poznamo danes, navajajo Apostolske konstitucije, zbirka listin iz druge polovice 4. stoletja. V vzhodni (grški) Cerkvi molijo Slavo pri jutranjicah molitvenega bogoslužja, pri maši pa ne. V zahodni (rimski) Cerkvi pa so jo vključili v mašo najverjetneje v 6. stoletju. Prvotno so smeli samo škofje moliti Slavo vse nedelje in praznike, navadni duhovniki pa le na veliko noč. Tako je bilo do 10. ali 11. stoletja. V novi Splošni ureditvi Rimskega misala glede Slave piše, da “besedila te hvalnice ne smemo nadomestiti z drugim. Začne jo mašnik, pevec ali zbor. Poje jo celoten zbor vernikov ali pa ljudstvo menjaje se s pevskim zborom. Če je ne pojemo, jo molimo, skupaj ali izmenjaje v dveh skupinah.” (sč)

Papež Frančišek je oklical leto 2014 za leto posvečenega življenja. V tem letu sta dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajali jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Ta zapis o njenem življenju in delu spremlja molitev slovenskih sester karmeličank , ki so v jubilejnem letu "še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi."

ŽELJA PO MUČENIŠTVU IN POBEG V SAMOSTAN

Med najbolj brana dela duhovne vsebine spada Življenje svete Terezije Jezusove, kakor ga je opisala sama (1562). Terezije je temu svojemu spisu dala naslov Knjiga Božjega usmiljenja, ker je vse izredne darove, s katerimi je bila obsuta, pripisovala Božjemu usmiljenju. Dejala je, da iz nje spoznamo dvojno življenje: "življenje nje same v njej" in "življenje Boga v njej". V prvem delu Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvem obdobju redovniškega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v starodavnem španskem mestu Ávila kot tretji otrok v drugem zakonu Alfonza Sáncheza de Cepeda z Beatriko de Ahumada. Od očeta je prejela resno pojmovanje življenja, odločnost, čut za čast in poštenost, od matere pa globoko vernost in tenkočutnost. Oba starša sta veliko molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija je bila očetova ljubljenka. Ljubila je vse svoje brate in sestre (iz obeh zakonov je bilo trinajst otrok), najbolj pa je bila navezana na brata Rodriga. Skupaj sta prebirala življenjepise svetnikov in sanjala o tem, da bi postala mučenca. Zbežala sta od doma, pa ju je pri mestnih vratih ustavil stric in ju privedel domov.

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, je umrla mama. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« V dobi pubertete je postala 'spogledljiva'. Oče jo je poslal v samostan, kjer so se vzgajala dekleta iz premožnejših družin. Sprva se je tam počutila nekam utesnjeno, kmalu pa se je v novo okolje vživela. Bila je zelo družabna in vsi so jo imeli radi. Prebirala je tudi dobre knjige in ob njih začutila željo, da se popolnoma posveti Bogu. Očeta je prosila, da bi smela vstopiti v karmeličanski samostan Učlovečenja v Ávili, toda ni ji dovolil. Zato je 2. novembra 1536 – bilo ji je enaindvajset let – naskrivaj pobegnila od doma ter bila sprejeta v karmeličanski samostan. »Mislim, da mi je bilo tedaj pri srcu tako, da tudi sama smrt ne bi mogla biti strašnejša; imela sem občutek, kot da se mi trgajo kosti iz sklepov.« Oče ji je kasneje ta 'pobeg' odpustil in ostala sta tesno povezana do njegove smrti.

ZORENJE V ŠOLI TRPLJENJA

Njena duša se je kmalu vživela v redovno življenje, njeno telo pa so začele mučiti razne bolezni. Devet mesecev je bila na zdravljenju zunaj samostana. Stric Peter, moder in pobožen mož, ji je dal knjigo o molitvi (Tretja abeceda), ki jo je Terezija pridno prebirala in tisto, kar je brala, uresničevala. Ob njej se je naučila notranje, premišljevalne molitve. Ko je videla, kako neka starejša redovnica potrpežljivo prenaša križ težke bolezni, je prosila Boga, da se ne bo branila nobene bolezni, če ji da moč za potrpežljivost. Bila je uslišana: kakšna tri leta je bila od bolečin vsa zvita in hroma, toda kljub tej telesni bedi je bila vedra in mirna. Molitev, v kateri je stalno napredovala, ji je pomagala, da je tako vdano prenašala trpljenje. Poskusi zdravljenja so bili zelo mučni in malo uspešni, zato je Terezija iskala pomoč pri 'nebeških zdravnikih': začela je prav goreče častiti sv. Jožefa in zdravje se ji je vrnilo.

Ko je prenehalo trpljenje, so se povečali notranji boji. S svojim redovniškim življenjem ni bila zadovoljna. »Nisem uživala Boga in nisem se veselila sveta,« je zapisala. »Ne moreš ostati po duhu posvetnjak, če hočeš živeti kot božji človek.« Tja do štiridesetega leta je tako omahovala med Bogom in svetom. V njej je nastopil popoln preobrat, ko je obstala pred podobo Kristusa ob stebru bičanja, pokritega z ranami. »In vrgla sem se tam na kolena in Gospoda ponižno prosila, naj me tako okrepi, da ga ne bom več žalila.« Odtlej je še šestindvajset let do svoje smrti živela v svetniški zvestobi Gospodu.

Najprej je Terezija prenovila sama sebe, potem pa se je po božjem navdihu lotila prenove karmeličanskega reda. Samostan Učlovečenja v Ávili, kjer je živela od leta 1536, ni bil ustanovljen po prvotnem strogem pravilu, temveč po pravilu, ki ga je bil papež Evgen IV. močno omilil in ki ga je potem sprejel ves red. Nekoč je Bog Terezijo v duhu postavil v pekel. Ob tem, kar ji je bilo dano videti, se je vprašala, kaj naj stori, da reši čimveč duš. V pogovoru z nekaterimi redovnicami, ki so bile podobnega duha, je vzklila misel o ustanovitvi novega samostana, kjer bi živele po strožjih pravilih, po načinu bosonogih redovnic. »Nekoč po obhajilu mi je Gospod velel resno, naj se z vsemi silami zavzamem za to zadevo. Obljubil mi je pomoč in mi rekel, da bo do ustanovitve samostana prišlo ter da se mu bo v njem vneto služilo. Imenuje naj se samostan sv. Jožefa. Ta svetnik bo bedel nad nami pri teh vratih, naša ljuba Gospa pri onih, a sredi med nami bo bival Kristus. Ta samostan bo zvezda, ki bo sijala daleč naokrog.«

USTANAVLJANJE SAMOSTANOV – TEREZIJIN KRIŽEV POT

Nov karmeličanski samostan sv. Jožefa v Ávili je zaživel 24. avgusta 1562, ko se je vanj naselila Terezija s štirimi redovnimi sestrami, ki so se odločile za kontemplativno življenje v duhu prvotne strogosti svojega reda. Naletela je na močan odpor redovnic iz samostana Učlovečenja, ki so živele po milejših pravilih, pa tudi mestnega sveta, češ da je en samostan karmeličank v mestu dovolj. Vendar je Terezija vztrajala, težave so samo krepile njeno zagnanost. V tem samostanu je Terezija preživela pet let, o katerih je zapisala, da so bila najbolj mirna v njenem življenju. V samostan je vstopilo še nekaj zelo mladih deklet, ki jih je pritegnil način redovniškega življenja v njem. »Tako je bilo dopolnjeno število 13, ki smo ga določile ter sklenile, da ga ne bomo nikoli prekoračile.« Leta 1567 je prvič prišel iz Rima v Španijo general njihovega reda Giovanni Battista Rossi (špansko Juan Bautista Rubeo). Terezija je pričakovala očitke, on pa je bil navdušen nad njeno ustanovo in ji naročil ustanovitev še drugih samostanov. Za to ji je dal vsa potrebna pooblastila.

Kako je to naročilo izpolnjevala, poroča v svoji knjigi Ustanavljanje samostanov (Libro de las Fundaciones). Njeno vsebino je v uvodu slovenskega prevoda (2005) povzel Janez Zupet. Terezija se je nemudoma odpravila na pot – na dolgo pot osem tisočih kilometrov po vsej Španiji. Potovala je s tremi ali štirimi spremljevalkami na težkih vozovih, odpravo je vedno spremljal eden ali več duhovnikov. Tudi v teh težkih okoliščinah je Terezija ohranjala vedrino, s sestrami je redno molila brevir in vse ostale molitve. Ko so prišli na cilj, so našle revno stavbo, ki so jo uredile za samostan, potem pa je bilo treba iti dalje. V štirih letih (1567-1571) je Terezija ustanovila devet samostanov, od tega sedem ženskih. V Medini del Campo je po Božji previdnosti srečala mladega karmeličana Janeza od Križa, ki je že dosegel visoko stopnjo kontemplacije. Začutila je, da je prav on poklican, da prenovi moško vejo karmeličanskega reda. V kraju Duruelo je 28. novembra 1568 zaživel prvi samostan prenovljenih ali bosonogih karmeličanov. Tega leta je Terezija dobila od Jezusa naročilo, naj popiše zgodovino svojega ustanavljanja prenovljenih samostanov. Takoj se je spravila na delo in napisala prvih devet poglavij, končala pa šele leta 1576.

ZADNJE PREIZKUŠNJE IN SREČANJE Z ŽENINOM

Leta 1574 so 'obuti' karmeličani (tisti z milejšim redovnim pravilom) sprožili preganjanje proti 'bosonogim' (prenovljenim) karmeličanom, ki se je stopnjevalo. Decembra 1577 so 'obuti' Janeza od Križa odvedli v Toledo in ga vrgli v samostansko ječo, od koder je po več mesecih krutega ravnanja z njim čudežno ušel. Terezija se je morala umakniti v samostan, ki si ga je sama izbrala in od koder se ni smela ganiti. Po posredovanju kralja Filipa II. se je napetost umirila in Terezija je z dovoljenjem predstojnikov spet smela ustanavljati reformirane samostane. Do njene smrti je bilo ustanovljenih 32 reformiranih samostanov, 13 moških in 17 ženskih. Leta 1580 je z veseljem zvedela za odlok papeža Gregorja XIII., s katerim je 'bosonoge' ločil od 'obutih' in jim dodelil samostojno provinco. Na kapitlju v Alcalá 3. marca 1581 so bile potrjene konstitucije, ki jih je že pred časom sestavila Terezija.

Na sveti večer 1579 je Terezija na samostanskih stopnicah nesrečno padla in is zlomila roko. Po nerodnosti zdravnikov je pri zdravljenju zelo trpela, a je vse potrpežljivo prenašala. Svoje sosestre je z zgledom učila, kako je tudi v bolečinah mogoče ohraniti notranjo zbranost. Čeprav so ji moči pojemale, se je odpravila v Burgos k prenovi tamkajšnjega samostana. Leta 1582 so jo predstojniki poklicali v v Ávilo. Na poti se je ustavila v Albi de Tormes. Tja je prišla vsa izčrpana in zaradi močne krvavitve je morala leči. Bližal se je konec njenega napornega in nadvse rodovitnega zemeljskega potovanja. Ko ji je duhovnik 3. oktobra zvečer prinesel sveto obhajilo, je mirno rekla: »Prišla je ura, ki sem jo tolikokrat in tako vroče želela, o moj Gospod, moj Ženin. Prišel je čas, da se vidiva. Da, čas je, da grem od tod. Gospod, blagoslovi moj odhod!« Ko je prejela zakramente za umirajoče, je še vse sama odgovarjala. Drugo jutro, 4. oktobra 1582, je objela križ in se zamaknila. Zvečer je izdihnila, stara 67 let. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar in je za 4. oktobrom prišel 15. oktober, zato slavimo njen god 15. oktobra. Njeno truplo počiva na velikem oltarju karmeličanske cerkve v Albi. Za svetnico je bila razglašena 12. marca 1622 skupaj s svojima španskima rojakoma Ignacijem Lojolskim in Frančiškom Ksaverijem. Papež bl. Pavel VI. jo je 27. septembra 1970 razglasil za cerkveno učiteljico – prvo žensko s tem naslovom.

'POT POPOLNOSTI' – UČBENIK MOLITVE

Svoje teološke in mistične spise je Terezija Ávilska pisala po naročilu svojih spovednikov in duhovnih voditeljev. Svoja mistična doživetja je razložila v lastnem življenjepisu ter zlasti v knjigah Pot popolnosti (Camino de perfección) in Notranji grad (El Castillo interior), ki je njeno zadnje delo. Sveta Terezija Ávilska (Jezusova ali Velika) velja v mistični teologiji za avtoriteto prvega reda. Kljub učenosti pa je nadvse uspešna voditeljica duhovnega življenja tudi preprostemu kristjanu, saj je njena duhovnost preprosta, vedra, sproščena. Prvič so bili vsi njeni spisi natisnjeni leta 1588; do leta 1600 so jih tiskali še štirinajstkrat, v 18. stoletju 125-krat, v 19. stoletju 269-krat (Slovenci smo prvi prevod nekaterih njenih spisov dobili leta 1834), v 20. stoletju (do leta 1967) pa kar 528-krat. To kaže, da je Terezija kot učiteljica duhovnega življenja vedno bolj priljubljena.

Terezijina knjiga Pot popolnosti (slovenski prevod Stanka Majcna, ki ga je priredil Janez Zupet, je izšel leta 2000) je nekakšen učbenik notranje molitve. Na kratko jo predstavljamo po spremni besedi dr. Franceta Oražma. Knjigo je napisala na željo sester novoustanovljenega reformnega karmeličanskega samostana sv. Jožefa v Ávili. Predvsem so želele, naj opiše, kako more priti človek do kontemplacije (zrenja Boga). Prvi rokopis vsebuje razmišljanje o molitvi v okviru razlage očenaša in zdravamarije, drugi rokopis pa je veliko bolj obširen in je razdeljen na 42 poglavij. Prva tri poglavja govorijo o namenu karmeličanskega življenja, naslednjih dvanajst pa o nujnosti molitvenega življenja, ki mora sloneti na trdnih temeljih. Prvi je čista vest, nadaljnji so: redovna pravila, popolna ljubezen do bližnjega, nenavezanost na zemeljske stvari, prava ponižnost; Terezija navaja razloge zanjo: ljubezen do Kristusa, ki je bil zaradi nas zasramovan in križan, Marijin zgled ponižnosti in spoznanje naših grehov. V tretjem delu Terezija razlaga pot od 'navadne' molitve do kontemplacije, ki je popolnoma nezaslužen božji dar. Opisuje jo s podobo vodnega studenca, ki ga v daljavi zagleda človek, ko na svoji puščavski poti začuti brezmejno žejo. Ta studenec žive vode ni samo za izbrance, vsi brez izjeme so povabljeni, da pijejo iz njega. Tistim, ki niso prišli do popolne kontemplacije, pravi v tolažbo, da do tega studenca vodijo različna pota in da daje Bog piti v različnih merah.

V svoji avtobiografiji Lastni življenjepis (Življenje svete Terezije Jezusove) je zapisala: »Najvišja popolnost ne obstaja v notranjih sladkostih, v velikih zamaknjenjih, v vizijah in preroškem duhu, temveč v popolni skladnosti naše volje z voljo Boga, da hočemo tudi mi – in odločno – to, kar vemo, da hoče On, da z enako radostjo sprejemamo tako sladko kot grenko, kadar je to Njegova volja.« Njena molitev, tudi v najvišjem zamaknjenju, je ni 'odtrgala' z zemlje, temveč je v njej vse zemeljsko posvečevala. Redovnice frančiškanke v Madridu, pri katerih je bila Terezija leta 1569 nekaj časa gostja, so pričevale: »Slavimo Boga, ki nam je podelil milost, da smo videle svetnico, ki jo lahko vse posnemamo: jé, spi in govori kot me ter živi brez kakršnih koli ceremonij.«

SESTRE KARMELIČANKE SE PREDSTAVIJO

Zveza redovnih predstojnic Slovenije je leta 1985 izdala knjižico Življenje in delo redovnic med nami, v kateri so na kratko predstavljene vse ženske redovne skupnosti pri nas. Najprej spoznamo kontemplativna redova: karmeličanke in klarise. Karmeličanski red se imenuje po gori Karmel v Palestini. Začetniki moške veje reda so bili puščavniki na gori Karmel, ki jim je jeruzalemski patriarh okoli leta 1209 sestavil Pravila. Leta 1258 so se ti puščavniki pred muslimanskimi Saraceni umaknili v Evropo, kjer so si sčasoma priborili priznanje in spoštovanje. Ženska redovna veja pa je nastala leta 1452 na Nizozemskem. Leta 1562 je sv. Terezija v Ávili ustanovila svoj prvi samostan po prvotnem Pravilu prenovljenega reda. Danes šteje red okoli 11.500 sester v 830 samostanih po vsem svetu. V manjših skupnostih se približno po dvajset sester posveča bogomiselnemu življenju, ki ga sestavljata premišljevanje in notranja molitev kot prva naloga reda. Živijo v klavzuri, da so res strogo ločene od sveta. Samota, molk in življenje v odpovedi so sredstva za življenje v nenehni navzočnosti živega Boga po Marijinem zgledu za velike zadeve Cerkve in človeštva.

Poglavitna naloga karmelske skup­nosti, ki ji predseduje priorica s svojimi svetovalkami, je notranji apostolat molitve in žrtve. Karmeličanka to izpolnjuje vse življenje, ko se potaplja v Boga. Po navodilih Pravil zavzema posebno mesto molitev za svetost duhovnikov in za misijone, pa tudi za dobrotnike in za vse, ki se nam priporočajo v molitev.

(Sv. Terezija Deteta Jezusa, velika karmeličanska svetnica, je sestavila zelo lepo molitev za svetost duhovnikov.) Sestre pripovedujejo: »Sveta evharistija in molitveno bogoslužje sta hrbtenica našega bogočastja. Ob nedeljah in na slovesne praznike pojemo, druge dneve pa polglasno opravljamo svoje molitve. Da je molitveno življenje nemoteno, ni prav nikomur dovoljen vstop v klavzuro, razen upravičenega razloga in s škofovim dovoljenjem. Vstajamo zjutraj dvajset minut pred peto uro. Dan začnemo s hvalnicami, enournim premišljevanjem in sveto mašo. Sledi delo in spet molitev. Dve uri skupnega razvedrila nas sestrinsko povezuje med seboj. Eno prosto uro na dan sestra lahko uporabi za delo, molitev ali počitek. Ena ura dnevno pa je namenjena duhovnemu branju. Hrana je preprosta in zadostna. Mesa ne uživamo, razen v bolezni. Z večernim premišljevanjem in molitvijo ob devetih zvečer sklenemo dan. Pred vsakim prvim petkom imamo vso noč izpostavljeno Najsvetejše v kapeli in se vsako uro menjavamo v molitvi. Posamezne sestre lahko z dovoljenjem priorice še večkrat molijo ponoči. Poseben redovni post traja pri nas od praznika povišanja sv. Križa (14. septembra) do velike noči. Delo, ki ga opravljamo v klavzuri, je poleg obdelovanja vrta in domačih opravil še peka hostij in krašenje sveč. Sv. Terezija Ávilska je želela, naj opravljamo le tista dela, ki ne zaposlijo duha tako, da bi nam oteževala misel na Boga.«

V Slovenijo so karmeličanke prišle z Dunaja 12. junija 1889 na Selo (Ljubljana Moste). V tem skromnem Karmelu je skoraj šestdeset let potekal tihi pogovor z Bogom po navodilu: »Noč in dan premišljujte Gospodovo postavo in čujte v molitvi!« Leta 1890 je bila sezidana samostanska cerkev sv. Jožefa. Na praznik karmeličanske svetnice Terezije Deteta Jezusa, 1. oktobra 1948, so bile sestre izgnane iz samostana, ki so ga deloma porušili, deloma spremenili v stanovanjsko hišo, leta 1951 so porušili tudi samostansko cerkev "zaradi razširitve ceste". Starejše sestre so se zatekle v avstrijske karmele, mlajše, ki niso dobile dovoljenja za odhod iz domovine, so poiskale zaposlitev. Leta 1967 se je uresničila napoved: »Če bodo sestre odšle, se bodo tudi vrnile.« 20. julija tega leta so se smele vrniti tri sestre, in sicer v zapuščeno gospodarsko poslopje župnišča v Mengšu. V teh revnih razmerah so začele z obnovo slovenskega karmela in iskale možnost za graditev novega samostana. Leta 1986 je bil blagoslovljen nov karmeličanski samostan sv. Jožefa in Marijinega brezmadežnega srca v Sori pri Medvodah in vanj se je preselilo dvajset sester iz Karmela v Mengšu. Leta 1997 je bil ustanovljen še Karmel Marije, Kraljice angelov v Mirni Peči na Dolenjskem. V samostanu v Sori je zdaj 17 sester, v Karmelu Mirna Peč pa 8. V obeh samostanih sestre nenehno molijo za vse, zlasti za tiste, ki so v stiskah. Radi sprejemajo ljudi, ki prihajajo k njim z raznimi prošnjami. Veseli jih, da je med obiskovalci veliko mladih, ki jih zanimajo vprašanja o smislu življenja in o njihovi življenjski poti.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2015) 3, str. 48-54.

180 let od rojstva Simona Gregorčiča

15. oktobra letos bi Simon Gregorčič, »pesnik po milosti Božji«, praznoval 180 let. Četudi preprostega sloga, so njegove pesmi zaradi posebne sporočilnosti in mehke melodike vedno vzbujale veliko naklonjenost vseh Slovencev, tako da so nekatere med njimi postale celo ponarodele. Zato Gregorčiča tudi literarna kritika šteje za enega pomembnejših literarnih ustvarjalcev pri nas. Njegove pesmi so še danes, več kot sto let po nastanku, izjemno priljubljene, tako da še vedno navdihujejo nove in nove uglasbitve, recitacije in reference.

Kljub temu da so njegove pesmi na prvi pogled zelo preproste, vendarle vsebujejo poseben lirični naboj, tako značilen za romantično poezijo, po kateri se je Gregorčič odkrito zgledoval. Prav ta daje njegovim pesmim posebno težo in dragocenost, zaradi katere so mnogim še danes zelo blizu. Ta osebni, lirični značaj, ki nam Gregorčičevo poezijo postavlja v univerzalne okvire človeškega čutenja, s katero se zato zlahka poistovetimo, pa je nekaterim bralcem takratnega (in morda ponekod tudi sodobnega) časa predstavljal težavo, ker je bil Gregorčič seveda tudi duhovnik. Prav to je bilo za marsikoga (predvsem na katoliški strani) v času njegovega življenja kamen spotike in vzrok vztrajne kritike, ki je vse do današnjega časa med Slovenci zasejala nekatere nepotrjene stereotipe.

Kratek življenjepis

• 15. oktobra 1844 se je rodil na Vrsnem pri Kobaridu kot drugi od osmih otrok.
• 1852 do 1855 je obiskoval goriško normalko.
• 1855 se je šolal na goriški gimnaziji in postal odličen dijak, posebno je občudoval klasične jezike. Po maturi je bil od 1864 do 1868 v bogoslovnem semenišču v Gorici.
• 27. oktobra 1867 je pel novo mašo na Libušnjem.
• 1868 do 1873 je bil kaplan v bližnjem Kobaridu. S poklicnim in narodno-vzgojnim delom, ki ga je opravljal v kobariški čitalnici, se je zelo priljubil ljudem.
• 1872 je v Kobarid prišla za učiteljico Dragojila Milek. Med njo in pesnikom je vzklila posebna naklonjenost. Bila je njegova sorodna duša: prav tako je pesnila (pod psevdonimom Črnogorka), bila tajnica čitalnice, vodila je ženski pevski zbor in skupaj sta skrbela za kulturni razvoj vasi.
• 1873 je bil premeščen v Rihemberk (danes Branik). Tam je bil Gregorčič za kaplana od maja 1873 do konca novembra 1881. Vipavsko naravo in ljudi je novi kaplan vzljubil in se tudi sam priljubil ljudem.
• 1882 je postal vikar na Gradišču pri Prvačini in izdal prvi zvezek Poezij.
• 1887 je zaradi bolehnosti zaprosil za upokojitev in si na Gradišču kupil posestvo.
• 1888 je izšel drugi zvezek Poezij.
• 1897 do 1899 je znova prevzel gradiški vikariat.
• 1902 je izdal tretji zvezek Poezij.
• 1903 je prodal svoje posestvo in se preselil v Gorico, kjer je skrbel za Šolski dom, ki je slovensko mladino reševal pred potujčevanjem.
24. novembra 1906 je umrl zaradi pljučnice in kapi.
• 1908 posthumno so izdali četrti zvezek Poezij.

DUHOVNIK V SRCU
Prvi od njih skuša Gregorčiča predstaviti kot nekoga, ki je bil v duhovništvo prisiljen in zato v njem izrazito nesrečen. Duhovnik naj bi Simon postal zaradi goreče želje matere, da bi bil to tudi eden od njenih sinov. To mišljenje recimo izrecno ubesedi T. Kermauner: »Zavedal se je, da je njegov duhovniški poklic neskladen z nekaterimi čustvi in mislimi, ki se jim ni mogel odpovedati, pomenile so bistvo njegovega pesniškega navdiha, ker so bile najbolj intimna resnica njegovega življenja in duše.« Čeprav bi to lahko bilo res, o tem ni nikakršnega zapisa, samo domneve, ki se večinoma naslanjajo na pesnikove trpeče vzgibe v okviru njegovega poklicnega delovanja, tako pogoste za vsak, posebno duhovniški poklic.

Toda iz njegovega delovanja lahko zaznamo, da je, kljub svoji pogosti bolehnosti in slabemu zdravju, svoj poklic opravljal rad (glej Slovo od Rihemberka). Da je to res, se lahko razume tudi iz dejstva, da je bil, kamor koli je prišel službovat, izjemno priljubljen. Zamorjeni duhovniki, ki bi zaradi svoje življenjske odločitve trpeli, pa taki preprosto ne morejo biti, saj je priljubljenost nekega duhovnika še danes zelo odvisna od tega, če svoj poklic opravlja z veseljem in žarom.

NARODNI BUDITELJ
Druga njegova poteza, ki namiguje, da je bil za tak poklic tudi nadvse primeren, je njegov družbeni, celo narodnobuditeljski angažma, ki je bil v tistem času posebno povezan ali z učiteljskim ali duhovniškim poklicem. Njegovo zavzemanje za pestro kulturno življenje v krajih, kjer je bival, posebno v Kobaridu, povezovanje z velikimi imeni tistega časa, to samo še potrjuje. Poleg tega je nekoč sam zapisal, da je rad duhovnik. O tem priča tudi zapis njegovega prijatelja Ignacija Lebna: »Naj omenim še domnevo mnogih, češ da Gregorčič ni imel poklica za duhovniški stan in da je vstopil prisiljen v bogoslovje. Kar se tega tiče, ni rekel nikoli niti besedice, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik.« Gregorčič je bil najprej kristjan, duhovnik, potem pa pesnik – ali, kot bi rekla Bruna Pertot, »duhovnik pesnik in pesnik duhovnik, eno in drugo, trdno sklenjeno in nerazdružljivo«.
Rojstna hiša na Vrsnem pri Kobaridu. - Župnijska cerkev Sv. Duha na Libušnjem, v kateri je bil pesnik krščen. - Notranjost cerkve Marijinega vnebovzetja v Kobaridu.
TRPEČI SLUŽABNIK
Res pa je, da duhovniško službo tako kot vse druge življenjske odločitve zaznamuje tudi vrsta trpljenja, ki prav do časov Gregorčiča ni prišla v javnost. Prav v njegovi izpovedi začenjamo prvič spoznavati tudi zakrito, intimno plat duhovništva, ki se poleg radosti, da je Jezusov učenec (pesem Učenec), spopada tudi z žrtvijo, ki ga ta zahteva.
V svoji izpovedni liriki tako Gregorčič izpostavi tudi bolečino, ki ga posebno v stiku z Dragojilo Milek, njemu tako zelo sorodno dušo, močno zaznamuje. Iz tega čustva gotovo izvirajo njegove nekoliko bolj ljubezenske pesmi, kot so Moč ljubezni, Slovo, Oj zbogom, ti planinski svet, Ohrani Bog te v cveti in Dekletova molitev, Moje nade, Ne tožim, V mraku, Na polju, V krčmi.

»Očita in dokazuje mi prav v osornem tonu krivoverstvo, pantheisem, in to v kakih osmih številkah. Dokaze prav sè silo izvija, kar mora nazadnje celo sam priznati, da se je moral truditi z dokazovanjem, češ, da je pantheisem skrit. Dà, dà, tako skrit, da ga nikjer nič ni – razen v možganih napadovalca. Bolí me tako dolženje, to je naravno, tembolj, ker sem duhovnik. A tolaži me pri tem zavést, da sem nekriv: tako dobro sem pravovéren kot moj sopernik; a tudi v pesnih noben pošten sodnik krivoverstva našel ne bó« (Gregorčič v odgovor kritiki Antona Mahniča).

Mnogim ljudem je zato Gregorčičeva poezija vsejala drugi predsodek, da namreč zaradi mestoma erotičnega podtona poezije dvomijo v iskrenost njegovega duhovništva. Tudi otroka so mu pripisovali. Duhovništvo se namreč laičnemu očesu večinoma zdi kakor trden monolit, nanj se velikokrat gleda zelo črno-belo, torej ali je popolno ali pa ga ni. Da ta kritika ni nekaj novega, je pokazal že sam čas, v katerem je pesnik živel in v katerem so ga želeli strogo ukalupiti. Najbolj goreče se je to pokazalo v primeru pesmi Človeka nikar!, na katero se je strogo odzval Anton Mahnič, takratni profesor v goriškem bogoslovju in kasnejši škof na Krku. Kritika je Gregorčiča močno prizadela, najbolj zato, ker je s tem doživel odklon predvsem s strani svojih duhovniških kolegov.

Toda vsako življenjsko poslanstvo zahteva nenehno iskanje in preverjanje, vedno vnovično odločanje. To tehtanje se prav pri Gregorčiču razmahne v tako zelo očitno otožno hrepenenje po drugačni življenjski poti, ki pa ga ne smemo jemati kot izraz razočaranja ali obžalovanja, temveč bolj kot spopad z žrtvijo, ki jo njegov poklic zahteva – žrtvijo, ki kdaj presega človeka samega.

PLANINSKI RAJ
V takem trenutku so pesmi kakor dvogovor srca in razuma, morda tudi – kakor psalmske žalostinke – neke vrste molitev (ta je najbolj očitna v primeru pesmi Človeka nikar!), namenjene prečiščevanju, ki mu ne sledi obupana vdanost v usodo, temveč še enkrat nova odločitev, da bo vztrajal. Če pri tem pogledamo ostale njegove najbolj znane in najboljše pesmi (Izgubljeni cvet, Ujetega ptiča tožba, Nazaj v planinski raj, Naš čolnič otmimo!, Ne tožim!, Življenje ni praznik, Jeftejeva prisega, V pepelnični noči, Na bregu, Ti veselo poj, Pastir, Oljki), bomo pri tem zaznali, da bolečina nikdar ni zaprta stvar. Ob sicer zelo očitni otožnosti se vedno razvija v smer iskanja življenja.
Lahko torej rečemo, da Gregorčič skupaj z vsem človeštvom doživlja tragiko izgona iz planinskega raja, njemu tako ljube metafore za stanje nedolžno lepega in čisto svetega. Prav ta ločenost (torej ne samo v ljubezenskem, temveč kar v bivanjskem smislu) je pri Gregorčiču vir žalosti, bolečin, trpljenja. Tudi zato je to eden velikih delov njegovega življenjskega toka in poezije, čeprav po drugi strani ne moremo reči, da je prevladovalo nad radostjo življenja. Trpljenje je bilo pač pri Gregorčiču zelo razvidno, ker so pesmi, ki vsebujejo krike in vzdihe trpljenja, veliko bolj znane kot tiste radostne in ker se je v njih veliko bolj izkazal njegov veliki talent za poezijo. Bolečina je namreč največja in najboljša pesnica in pisateljica in morda je to tako, ker bolečina v človekovem srcu spočne najlepše, kakor bolečina iz maternice na svet prinese novo življenje. Verjetno nam je trpljenje tudi bližje že zaradi same narave slovenske duše, ki je bolj nagnjena k žalosti in otožnosti kot pa veseljačenju. Dokaz za to so že naše številne narodne pesmi v tonu otožnosti. V njegovi poeziji se občuti »nekakšna sublimacija slovenske ljudske duše«, pravi Zlobec. Treba pa je uvideti, da to trpljenje ni utapljanje v bedi človekovega obstajanja, temveč izpoved, ki teži k tolažbi, upanju. Lahko celo rečemo, da je izkušnja bolečine tudi pri Gregorčiču tista, ki pravzaprav edina predstavlja pravo vrednost življenja, ki še vedno rase in nastaja večno.
Učiteljica Dragojila Milekova. - Gregorčičev kip v Kobaridu (Jakob Savinšek). - Plošča o pesnikovem službovanju v Rihenberku, danes Braniku. - Zlata knjiga – Poezije (1882). -  Pesnikov kip na Gradišču nad Prvačino (2006).

BLIŽINA S KRISTUSOM
Gregorčičevo trpljenje je tolažbo, zavetje in smiselnost našlo v Jezusovem trpljenju. Jasno je, da se je zato tema trpljenja v pesmih jasno izrisala v motivih, ki so tesno povezani z Jezusovim pasijonom. Jok nad Jeruzalemom, nočna molitev (Ne tožim), kelih trpljenja, samo trpljenje od prihoda v Jeruzalem, od Getsemanija do sveže vklesanega groba, identifikacija z Jobom, čigar verze je prevedel v slovenščino, in Jeremijem ter Gospodovim trpečim služabnikom – vsi ti motivi so našli izpolnitev v Gospodovem trpljenju – kot tolažba in pomoč. Zato je bila tudi žrtev, ki jo je s tem trpljenjem vzel nase, smiselna in – lahko rečemo tudi – radostna. Ker je bila namenjena drugim.
Tako je Gregorčič prav v trpljenju spoznal, da ima le-to moč ognja, ki očiščuje in prenavlja, čeprav gre za veliko bolečino. Zato imajo pesmi, ki so napojene s trpljenjem, resda grenak in trpek okus, a v sebi nosijo večkrat prikrito iskro, ki pelje naproti odrešitvi. To je posebej vidno v motivih Kristusovega trpljenja, ki odpira in povezuje temo trpljenja z vstajenjem, odrešitvijo (Kupa življenja).

UPANJE
Res je, da se v Gregorčičevi pesmi vstajenjska, odrešitvena žilica le malokrat očitno pokaže. Toda morda daje prav to njegovim pesmim posebno mistično noto, ki iz vzdušja bolečine in trpljenja nezavedno namiguje k upanju, tako da hrepeni po rešitvi. Kot da se v vsej brezizhodnosti, ki jo občuti pesnik, vendarle svetlika nekaj še nepoznano radostnega. Zato je nedvomno potrebno, da imamo za eno temeljnih potez Gregorčičeve poezije tudi vstajenje ali odrešenje. Predstavlja namreč dokončno dopolnitev, ki je pravzaprav edina resnična uresničitev življenja: v ljubezni. Samo v njej je Gregorčičevo trpeče hrepenenje našlo svojo uteho in njegova žrtev svoj smisel.

Zato je poteza Gregorčičeve temeljne predanosti življenju predvsem tako zelo naznačena zvestoba: ne samo v posameznikovem, temveč tudi narodnem obzorju. V njej se namreč najbolj pokaže, ali življenje zmaguje nad smrtjo. Če nekdo živi v obupu ali če je odprt za upanje, ko ni lahko že samo živeti, zgolj obstajati. Zvestoba – tako v njegovi pesniški kakor tudi osebnostni, celo poklicni drži – nam brez besed pove, kakšen je v resnici Gregorčič, vsem predsodkom javnosti navkljub. Prav njegova dosmrtna zvestoba pesništvu in duhovništvu pomaga odkriti tudi Gregorčičevo pravo podobo.

DOMOVINA
Ta se morda še najbolj razkriva v njegovi globoki ljubezni do domovine. V pesmih, ki jih je posvetil svojemu narodu (Soči, Domovini, V pepelnični noči, Znamenje), najdemo neizčrpno vero v slovenstvo, ki morda še najbolj pokaže Gregorčičevo pokončno držo, kar zadeva njegove vrednote, vsajene globoko vanj že v rosnih letih. Četudi težko, četudi v preizkušnji in trpeči drži, četudi se ne splača, Simon ostaja zvest tako domovini kot tudi dani besedi. »Da je Gregorčič, čeprav duhovnik brez poklica, ostal veren katoličan, drugače od sodobnika in sobrata Antona Aškerca, je posebej žlahtna poteza na njegovem značaju« (A. Rebula).
Zelo zanimivo je namreč, da motiv trpečega naroda Goriški slavček velikokrat primerja s Kristusovim trpljenjem (Domovini). Kristus in narod imata podobno usodo in podobno trpita. Pesniku to vzbudi močno očitno in zelo pristno sočutje. Nagovor domovini je v njegovih pesmih tako mil in ljubeč, da je iz njega moč povleči drzno trditev, da je pesnikova ljubezen do domovine enaka tisti do Kristusa in staršev. »… krepostna si, vsa vredna ti, / da krona venča te kraljeva. / A trnjev le tvoj venec je, / in rod tvoj rod-mučenec je; / sovražni svet te le zatira, / prezira te in te zatira!« (Velikonočna).

Tako je domovinska poezija pri Gregorčiču še bolj kot izraz ljubezni do domovine (ki mu je seveda s tem nikakor ne odrekamo) dokaz globoke vere v Gospoda. Lahko bi celo rekli, da je v teh pesmih najti globoko zaupanje v Boga in pravo krščansko ravnanje v sočutju do naroda, svojih bratov in sester. Saj je svoje in narodovo neizmerno trpljenje, ki ga je mogel primerjati s trpljenjem svojega Gospoda, prenašal v trdnem upanju, da ni zaman, da ima svoj smisel. Kakor slovenstvo, tako mu je tudi krščanstvo in duhovništvo identiteta, tako da se v njegovi domovinski liriki izkristalizira zvestoba dani besedi.
Gregorčič je bil neke vrste trpin. Bil je Job, ki se mu je tako priličil, da ga je začel prevajati. Pravičnik, čigar naloga je bila nositi dva poklica: poklic duhovnika in pesnika. Oba težka, oba s preizkušnjami in nerazumevanjem okolja, pa je vse to nosil – ne sam, ampak skupaj z Gospodom, ki mu je bil tako zelo blizu predvsem kot trpeči na križu in ljubeči do konca vseh koncev. Navsezadnje ga je prav On edini razumel in ljubil brez meja v njegovem neznačilno človeškem čutenju.

»Morda je to ključ do njegove človeške in pesniške osebnosti: ni bil Simon apostol, bil je Simon Cirenejec. Prisiljen si je naložil križ in ga nosil do konca. Kot človek ga je nosil težko in večkrat z odporom; v urah dvomov in žalitev je omahoval, vendar je ta svoj križ nosil z zavestjo časti in odgovornosti. Ne kot človek, kot pesnik je hotel dognati svojo usodo; končno so se mu razodela nasprotja življenja in smisel trpljenja, smotrnost modrovanja in slast dvojnega življenja – življenja s srcem in življenja z umom, a bolj s srcem kakor z umom« (F. Koblar).

VSTAJENJE
Tako podoba Gregorčičevega življenja in dela, pred nami velikokrat v urah pouka književnosti prikazana kot izpoved vztrajajočega mučenika, ki si je sam kriv svojega trpljenja, nenadoma preide v pesnika, ki skozi bolečino veruje v odrešenje. Lok njegovega pesniškega izraza, ki iz mladostne nedolžnosti in brezskrbnosti pade v globino trpljenja, se dvigne do radostnega vstajenja. Take so njegove pesmi. Tak je njihov notranji ustroj. V večini so tudi zasnovane tako, da se ne utopijo v objokovanju lastne nesreče, ampak da kljub brezizhodnosti poskušajo najti nekaj novega, nekaj, za kar se v realni danosti vsakdana splača vztrajati. »Posebno zgodovinsko dejstvo je prav v tem, da so prav tiste pesmi, bodisi izpovedne bodisi alegorične, ki so jih nekdanji brambovci nravne in miselne popolnosti grajali in zavračali, najbolj odpirale pogled v človeško trpljenje ter bile pobliski v novo življenje; lajšale so težo svojega časa in budile vero v prerojenje sveta« (F. Koblar).Ilustracija pesmi Oljki (Gvidon Birolla, 1944). - Pogrebni sprevod po goriških ulicah (26. novembra 1906). - Cerkev sv. Lovrenca, ob kateri počiva pesnik. - Pesnikov grob.
ČLOVEK
Kaj torej reči o Gregorčiču in njegovi poeziji? Da je bil – najbolj očitno prav v svojih pesmih, kjer se je pokazala njegova najbolj pristna intima – človek v najžlahtnejšem pomenu te besede. Človek, ki se mora za svojo pot venomer odločati. Človek, ki sredi svojega življenja spoznava lastne omejitve. Človek, ki mora sredi svoje šibkosti najti večnostno potezo. Zato nam je Gregorčič po 180 letih še vedno tako blizu. Zato še vedno pojemo, mrmramo, recitiramo njegove pesmi: ker se skoznje rojeva tudi naša pesem, tako lepo človeška, kakršno je naše življenje. V njem se moramo tudi mi kakor Simon še enkrat odločiti za življenje.

M. Rijavec, Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.

Neki človek je bil strasten kadilec, a ga je bilo zelo strah, da bo zbolel za pljučnim rakom. Zavedal se je, da se bo čim prej moral odločiti. V raznih časopisih in revijah je prebral strokovne članke o pljučnem raku. Tako je prišel usodni dan, dan za veliko odločitev: nehal je – brati časopise in revije.

Smejemo se nespameti tega moža. A pomislimo, kaj vse naredimo mi, da se nam ni treba spreobrniti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Jezus pravi: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« (Lk 4,18-19)

OGLEDALO
V teh časih še bolj kot kadarkoli prej vznika morda najbolj smrtonosna izmed vseh hudičevih ukan, kar jih je, predvsem zato, ker se zdi, da v človeku izhaja iz dobrih namenov. Ko namreč stojimo pred pojavom toliko vojskujočih se, v imenu kateregakoli mnenja in prepričanja že, se moramo spomniti in si na glas izreči, da je »sveta vojna« nekaj, kar v krščanstvu preprosto ne obstaja. »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36). Jezus si za učence ne želi vojakov, ker vojaki ustvarjajo razdeljenost, ta pa ni od Boga – četudi se morda promovira z njegovo etiketo. Če je namreč Bog v svojem bistvu »skupnost«, Sveta Trojica, potem je hudič (grško diabolos) tisti, ki deli, ki spravlja ljudi narazen.
Normalno. Ljudje se namreč ne delimo zaradi svoje različnosti, temveč takrat, kadar mislimo, da nam ta različnost škoduje, da nas kakorkoli ogroža – ko torej vidimo v sočloveku sovražnika, nasprotnika, napadalca že samo zaradi tega, ker je tak, kakršen je. Pa ne glede na to, ali so nas v tak pogled prisilili drugi ali smo se za to odločili sami.

BESEDA
Kristjan pa ni vojak. Kristjan je oznanjevalec, ki prinaša jetnikom prostost in slepim vid in pusti zatirane na prostost. Biti kristjan zato zame pomeni imeti čas in voljo in pogum za pogovor, vsak dan, v vsakem srečanju, v vsakem dogodku. Ne imeti nikogar vklenjenega v svoj lastni prav, v svoje mnenje in prepričanje, samo govoriti – in iskati drugega, ga spoznavati, se klanjati Bogu, ki v njem prihaja v moje življenje. To pomeni biti človek dialoga. Z vsemi in vsem, tudi – in morda celo predvsem – s tistim, s čimer se ne strinja. Samo zato, ker je njegova naloga skrbeti, da ljudje, četudi različni, ostanemo skupaj. Človek dialoga namreč ni tisti, ki prepričuje in spreminja, ampak tisti, ki odpre svoja vrata ter sprejme človeka, ga posede k svoji mizi, mu postreže in jé skupaj z njim. Ne glede na to, kakšen je.
S tem namreč v svoje življenje spušča Božjo novost in nezaslišanost, tako zelo podobno tisti, ki so jo na svetu pustili Jožef in Marija in Peter in podobni, ki so nam zgled prvih učencev. Božja volja je namreč, da smo si »brat in sestra in mati« (Mr 3,35). To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spadamo v isto družino. Položeni v isti prostor in čas smo, ker nas je tu hotel imeti Bog, ne da se pobijemo, ne da drug drugega prisilimo v isto mišljenje, temveč da začnemo razumeti, da je vsakršna različnost, četudi naporna, blagoslov in rast.
Vendar je res: da različnost razumemo tako, je treba veliko boja, le da ne boja drug z drugim, temveč s samim seboj.

M. Rijavec, uvodnik mladinske priloge, v: Ognjišče 6 (2021), 52.

Darko se je rodil nezakonski materi. Nekaj je bilo narobe, da je prišel na svet pri petih mesecih in pol. Vsi so se čudili prizadevnim zdravnikom, da so ga ohranili pri življenju. Dolgo je bil v inkubatorju in še potem je bil dolgo v bolnišnici. Trajalo je zares dolgo, preden so ga dali domov k mamici.
Delala je v tovarni, tako so ga imeli v varstvu njeni starši. Z Darkom ni bilo čisto vse v redu. Telesno sicer zdrav, ampak malo umsko prizadet. Vseeno so ga imeli vsi radi.
Ko se je Darkova mama poročila, ga je vzela k sebi. Mož ga je ljubeznivo sprejel, čeprav ni bil njegov oče. Imel je potrpljenje z njim in tako ga je vzljubil tudi Darko. Nobenih težav jim ni delal, le v pravo šolo ni mogel. Rad je delal in pomagal, saj sta bila starša oba zaposlena.
Nekoč me je obiskala Darkova mama in mi povedala, da je zelo priden. »Pomije mi vso posodo, čisti pod in sploh rad pospravlja. Svojo sobico ima vedno pospravljeno. Zdaj ko je že odrasel v fanta, bi bil rad še bolj koristen. Zbira steklenice, pobira jih tudi iz zabojnikov za smeti. Skrbno jih očisti in ko dobi zanje nekaj evrov, je ves presrečen. Včasih odvzame kakšno težko vrečko staremu človeku in mu jo nese do njegovega doma. Na sploh ima vse ljudi okoli sebe rad.
Pred kratkim ga je nekaj posebno osrečilo (prav zaradi tega sem se namenila pisati o njem). Nekega dne, ko je spet iskal steklenice, je čisto na vrhu kante prijel za nekaj trdega. Ko je potegnil tisto stvar ven, je takoj vedel, da je to kletka za male živalice. Za silo jo je očistil. To ni bila navadna kletka. Bila je zelo lepo izdelana in živo pobarvana. Ko je držal to kletko v roki, je naenkrat začutil, da v njej nekaj brska. Visoko jo je dvignil in tedaj je v njej zagledal čisto majhno belo miškico. Od veselja je zavriskal in kljub svoji prizadetosti glasno zaklical: “Le kdo je bil tako neusmiljen, da te je še živo vrgel v kanto?” Odnesel jo je domov in kletko od zunaj in znotraj očistil. Šel je v trgovino po hrano za miško. Dal ji je tudi vode in ves srečen opazoval, kako miška veselo skaklja po kletki. Zdaj ima Darko nekaj svojega. Vsak dan se glasno pogovarja z njo in jo skrbno neguje. Ne ve še, kakšno ime bi ji dal. Zaenkrat jo kliče moja bela princeska.«
To mi je povedala Darkova mama, jaz bi na koncu dodala tole: koliko je mladih in zdravih ljudi, ki imajo vsega, pa niso zadovoljni, niso srečni – manjka jim tisti žar pravega veselja do življenja. Zakaj?

A. Uršej, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 87.

K nekemu staremu modremu možu je nekega dne prišel otrok in ga vprašal, če bi se lahko naučil leteti.
Modri mož se je nasmehnil in odvrnil, da bi tudi človek lahko poletel, če bi odvrgel vse, kar ga obtežuje. Če bi postal lahek, lahek kot peresce.
»Tega ne razumem!« je zaklical otrok. »Naj bi postal lahek kot peresce? Saj tehtam trideset kilogramov.«
Modrijan se je zamišljeno smehljal: »Povej mi, katere reči imaš in ti veliko pomenijo.«
Otrok je začel naštevati: »Moje kolo, moj telefon, moj televizor, moje knjige, moji CD-ji, moj akvarij, moj ...«
Modrijan je vprašal: »Ali bi bil pripravljen pozabiti svoje želje, samo ene ne, namreč da bi poletel?«
»Ne,« je obotavljaje in tiho rekel otrok.
»No, vidiš,« je pokimal stari modri mož, »zato se tudi tvoja duša ne more učiti leteti.« (sč)

Tistemu, ki laže, rečemo lažnivec. A ga moramo na laži ujeti in mu laž dokazati. Sicer se lahko izgovarja, da ima bujno domišljijo in navdih … da je umetnik, skratka, in da ne more drugače. In je takih ‘umetnikov’ precej in dosti in preveč: v raznih službah in na mnogih položajih!
Tistemu, ki goljufa, rečemo goljuf. In prevarant. Čeprav je res, da ni prevarant vsak, ki vara! Kdor vara v zakonu, je prešuštnik. A je prešuštnik tudi tisti, ki sploh ni poročen. In če tak vara, sploh ne vara, saj ni nikomur nič obljubil. Je pa koruznik.
Koruznik je koruzni kruh, a tu se logika zgubi in zaustavi. Mislim: ne pri kruhu, ampak pri koruzništvu!
Kdor vara, tudi ni varilec. Saj varilec združuje, medtem ko prevaranti, prešuštniki in koruzniki trgajo, razbijajo in ločujejo.
Čeprav je vsak, ki vozi voznik, ni vsak, ki misli mislec. Mislec je ta, ki misli dobro in lepó. Kdor hoče biti voznik, mu ni treba voziti dobro in lepó, še manj po pravilih … zadostuje le izpit. Za mislece ni izpita. In čeprav mnogi tako mislijo: ne misli že vsak, ki misli, da misli. Za kaj takega je potrebno mišljenje. Tega pa zadnje čase primanjkuje. Sploh pravega in zdravega mišljenja. Večina ljudi zgolj melje tuje in prežvečene misli. In čeprav meljejo, niso mlinarji. Saj mlinar melje zrnje in ne mlati prazne slame.

Kdor mlati, je mlatič. A kdor udari, ni udarnik, temveč nasilnež. In so se včasih, tako: udarniško, gradile ceste, danes pa se rušijo mostovi!
Ni govorec vsak, ki govori. Pa čeprav govori lepó, veliko in hitro. Govorec govori pametno. In spet ni pameten vsak, ki pametuje in se ima za pametnjakoviča. Pameten je tisti, ki je moder. In to ni barva, pa čeprav najdeš modre med črnimi in rdečimi. Med slednjimi sicer manj, a to je zgolj moja subjektivna opazka.
Če nam kdo teži, mu rečemo, da je težak. Pa ne opravlja težkega in napornega dela. O, ne! Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto nam ljudje težijo. (Hecno, če pomislim: težko in naporno delo je pravzaprav prenašanje tistih, ki nam težijo. A če to poveš na glas, ti ne bodo rekli, da si težak, ampak nestrpnež!) In so ljudje težki, čeprav niso težki. Težaki so dostikrat in vse bolj pogosto suhi ljudje. Sitni! (Sitno v nekdanjem bratskem jeziku pomeni drobno!) No, vsaj meni težijo suhi ljudje. Moram pa odkritosrčno priznati, da le malo ljudi v primerjavi z mano, ni suhih!
Ni vsak, ki zna pisati, že pisec, kot tudi ni vsak pisec že pisatelj. Marsikateri pisec ni niti pismen, ali pa je polpismen, kar je še slabše!
Ni vsak, ki so ga vzgajali, vzgojen.
Ni vsak, ki je bil deležen izobrazbe, izobražen.
In kljub lepemu in urejenemu videzu je mnogo brezobraznih!
Ni vsak, ki ga ozmerjamo s slepcem, tudi zares slep. In res ne vem, zakaj ljudje tako radi naredimo zmerljivke iz tujih težav in nadlog? Smo res do te mere zaslepljeni? Poleg tega je treba vedeti, da zgodovina beleži mnogo slepih ljudi, ki so veljali za vidce!
Tudi slepi potnik ni slep. Vsaj ne nujno. Slepi potnik je goljuf, te pa sem že omenil.
Je pa resnici na ljubo treba priznati, da marsikateri slepi potnik je, kar je, ne iz želje po goljufiji, marveč iz nuje! In torej ni goljuf. Oziroma je goljuf po črki zakona, ne pa v srcu! Ne vem pa kako je po tej plati s preostalimi goljufi iz drugega odstavka?
Je že tako, da smo vsi ljudje grešniki. Vsi grešimo. Tudi svetniki. In čeprav so vsi svetniki tudi grešniki, nismo vsi ljudje tudi svetniki. Še manj – sveti. Kar je hecen nesmisel. Ne zaradi besedne igre, ampak zaradi bistva. Zaradi vsebine.
Večina je dostikrat manjšina, ki je bolj glasna. Ki kriči.
Da sem enakovreden, ni treba, da sem enak! Ali, Bog ne daj, celo isti!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 17.