Sem mama petih otrok, oba z možem sva zaposlena. Vedno bolj sem brezvoljna in izčrpana, saj je mož nenehno odsoten. Ob časovno zahtevni službi je globoko zabredel v posel. Svete so knjige in CD -ji, čutim, da je vedno v poslu. Ob družabnih srečanjih nagovarja navzoče za posel, kar je zelo moteče. Pogosto zaradi tega nisva dobrodošla. Bojim se, da gre za zasvojenost. Ne pusti, da bi o tem razpravljala, češ, da ne razumem njega, niti posla. Želim, da bi bili družina, da bi imela čas za otroke in drug za drugega. Vendar posel krade otrokom očeta, meni pa moža. Prosim, spregovorite na to temo. Tako bom imela temelj za resen pristop k najinem problemu.

Amalija

V vašem vprašanju se je najbrž prepoznalo veliko ljudi. Marsikdo je danes prepričan, da je temeljna skrb za družino ali bližnje skrb za zagotavljanje materialnega blagostanja. Ob tem prepogosto pozabimo na čustveno pa tudi duhovno blagostanje in povezanost v družini. Vsekakor je pomembno dejstvo, da smo materialno preskrbljeni. Hudo je, če nas je iz dneva v dan strah kako bomo sestavili začetek in konec meseca. Žal med nami živi veliko ljudi, ki jim bolj kot skrb za zdravje in medsebojno razumevanje, srce polni skrb glede tega kaj bodo postavili v lonec ali kako se bodo prebili iz meseca v mesec. Toda pozabiti na medsebojno razumevanje, povezanost, toplino, predanost in čustva, ob tem, da se borimo zgolj za materialno preživetje, ni prav. Imeti družino brez ljubezni, pomeni enako kot imeti avto, pa pozabiti natočiti gorivo in se čuditi, ker ne gre naprej.

V modernem potrošniškem svetu se nam pogosto zgodi, da nas zanese skrb za materialno plat našega življenja. Zanese nas na enosmerno pot, na kateri s ciljem, da bi poskrbeli za družino, pogosto najbolj škodimo ravno družini. Težko je v svetu, ko nas vse okoli nas prepričuje, da smo uspešni šele takrat, ko je materialna plat naših življenj urejena. Brezskrbnost danes ne pomeni le tega, da si zdrav, temveč tudi to, da lahko brez težav plačuješ položnice in svojim najbližjim zagotavljaš standard, za katerega misliš, da je primeren zanje. Kateri je ta standard, ne ve nihče. Večinoma ga določa potrošniška družba. Težko je človeku, ki je prepričan, da mora najprej zagotoviti družini primerno materialno blagostanje dopovedati, da ga potrebujemo tudi kot partnerja in očeta. Ljudje to težko slišijo. Sam sem v psihoterapevtski in svetovalni praksi pogosto naletel na ljudi, ki so skrb za materialno blagostanje zlorabljali, da so se lahko iz družine umaknili. To je sicer skrajnost, ki pa ni tako redka. Veliko ljudi se ne znajde v svetu čustev, ne znajde se kot oseba, ki bi morala otroka pocrkljati ali se z njim pogovoriti, ne znajdejo se kot oseba, ki bi se s partnerjem poglobljeno pogovorila o intimnosti, osebnih željah, potrebah, strahovih, zato se umaknejo v delo. Delo je socialno sprejemljivo vedenje. Če nekdo veliko dela, velja za skrbnega, odgovornega človeka. To je potem odličen izgovor, ko se potožimo, da ga potrebujemo tudi v čustvenem smislu. Saj skrbim za družino! Saj vam zagotavljam vse, kar potrebujete! Žrtvujem se za vas! Žal pa ob tem pozabljajo, da družina zaradi takega stanja pogosto razpada. Otroci imajo morda zadnji model telefona, nimajo pa opore v očetu. Nimajo zavetja in topline in osebe, s katero bi se pogovorili.

Z veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja in odločnosti se je mogoče podati na pot, na kateri ne le s svojim mišljenjem, temveč tudi s svojimi dejanji pokažemo partnerju, kakšno partnerstvo si želimo. Poskrbite zase. Samo notranje močan človek je slišan. Omenili ste, da ste izčrpani in brezvoljni. Bojim se, da takem v odnosu ne boste slišani. Če želite biti opora otrokom in sebi, se morate 'vzeti v roke'. Poskrbeti zase ni sebičnost. To pomeni vzpostaviti razmere, v katerih se bo morda partner in oče vrnil v družino.

ZADEL, Aleksander. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 74-76.

Nimam pojma, kako izgledajo nebesa, sem pa prepričan, da se jih ne da primerjati z nobenim nam, ki se še sprehajamo po solzni dolini, poznanim krajem ali občutkom. Še bolj prepričan pa sem, da se vi, ki se že sprehajate po z ničimer primerljivih stezicah, ne primerjate med seboj.
Zato te prosim, nikar ne zameri, če te bom primerjal s tvojim soimenjakom starozaveznim prerokom Danijelom. Ne vem, nikjer nisem zasledil tega izrecno zapisanega, priznam pa, da tudi nisem prav zelo raziskoval, a verjetno je stari prerok celo tvoj krstni zavetnik. In četudi morda uradno še nista kolega v svetniškem zboru, sem prepričan, da že prijateljujeta tam nekje v kraju, ki mu ni primere.
Prerok je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časov. Po tej definiciji je prerok pravzaprav sleherni duhovnik, ki se je iz pravih razlogov odzval Božjemu povabilu in ki zvest temu klicu opravlja svoje poslanstvo. In se mi ob tem, jamraču, takoj pritakne grenka misel, koliko dandanašnjih duhovnikov imam za preroke in kdaj sem nazadnje, če sem sploh kdaj, koga tako vsaj v mislih naslovil. A takoj tudi pristavim, da gre za »dvosmerno« misel in da sem za zagrenjenost v enaki meri kriv tudi sam, če preroka ne prepoznam ali pa mu ne želim prisluhniti.
A ti, ljubi moj Danijel, si bil v svojem delovanju in svojem poučevanju zaupanega ti ljudstva brez dvoma preroški. Preroški do te mere, da si si nakopal sovražnike, kot si jih nakoplje sleherni pravoverni prerok in si jih je nakopal tudi tvoj starozavezni soimenjak. Njega so zaradi tega vrgli v jamo med leve, tebe pa v zapor.
Tvoj v vseh pogledih starejši kolega je v »luknji« preživel zgolj eno noč. Sestradane zveri se ga čudežno niso polotile in z jutrom ga je skesani trinog osvobodil. Ti pa si bil zaprt kar devet mesecev, in ko je končno prišla svoboda, so te pravzaprav prav tisti levi, zaradi katerih si bil zaprt, zverinsko umorili.
Ni kaj: človeku ob taki zločinski krivici zavre kri, da bi najraje vzel pravico v svoje roke. A tvoje ime »Danijel« pomeni – »Bog bo sodil« oziroma »moj sodnik je Bog«, povrh vsega pa prihajaš iz krajev, kjer vse teče bolj počasi, ne le čas in reke. Mimogrede: tudi morilci so tvoje truplo vrgli v reko, misleč, da bo voda odnesla njihov greh daleč stran. A Bog, ki ima edini pravico soditi, je presodil drugače. Truplo se je ujelo med veje, ki so tako preprečile, da bi zločin ostal skrit.
Božji mlini, ki meljejo še počasneje od počasi obračajočih se mlinov na počasi tekočih prekmurskih rekah, so končno domleli, tako da danes vemo, po čigavi zamisli, ukazu in po čigavih rokah se je zgodilo, kar se je zgodilo. Koliko obratov mlinskih koles pa bo potrebno, da te bomo lahko nazvali s svetniškim pridevnikom, pa ve le Božji mlinar. Ki edini tudi ve, zakaj se godi, kar se godi in zakaj se godi, kot se godi. Nam to ostaja prikrito, pa najsi še tako premlevamo in meljemo take in podobne misli.
Božja pota so čudna in nedoumljiva, še bolj čudni in še težje razumljivi pa so vrtinci na Božjih rekah. Kdo bi si mislil, da me bo, Gorenjca izpod hribov, kdaj zaneslo med prekmurske ravnice, in da me bo hudourni potok iz naše vasi odplaknil vse do Mure!? Če ima ta naša ljuba deželica podobo kokoši (njeni prebivalci pa se na žalost dostikrat obnašamo kot kure brez glave), potem bi lahko rekli, da iz »škofije« rinem nekam proti kljunu. In ker si se, ljubi Danijel, v svojih dneh nekaj pečal z dramskimi uprizoritvami in se trudil s pisanjem, podobno kot se pečam in trudim sam, se obračam nate s prošnjo, da bdiš nad tem pečanjem in pisanjem. Da bo pravo in pravilno. In pravoverno.
Rad bi zapisal še: preroško, pa se kar ustrašim te besede. Morda pa … kdo ve … takrat, ko ti bomo lahko dorisali svetniški sij na slikah, tudi tvoja beseda v onih neprimerljivih krajih pridobi težo in veljavo, pa se do te mere odpreta tako Božje uho kot Božje srce, da se nam po Božji volji rodi kak prerok, ki bo tudi nam, trmastim Slovencem, odprl uho in srce, da si bomo želeli biti in bomo Božje ljudstvo.
Ne nazadnje pravimo, da je kri mučencev seme novih kristjanov.
Ne daj torej, ljubi Danijel, da bi bila tvoja smrt zaman in da seme ne bi obrodilo.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 99.

Sveta dežela (iz romarjevega dnevnika)

Zapuščamo Judejo in na poti proti Galileji se kar nekaj časa vozimo ob Jordanu. Občudujemo, kako dobro je ta svet izkoriščen za rodovitna polja, za ograjami in mrežami so izraelski kibuci, velike vasi, (500 –1000 ljudi), ki so jih Judje uvajali ob naselitvi, da bi se lažje znašli v arabskem svetu in si v njih uredili skupno gospodinjstvo, finance, obrambo, varnost … Poznamo pa še drugačno vrsto združevanja, nekakšne zadruge (mošavim), v katerih se povezujejo sorodne gospodarske panoge. – Na levi strani so nad nami slavne gore Gilboe, ki imajo v izraelski zgodovini pomembno mesto, saj so bile prizorišče velike bitke in izraelskega poraza v boju s Filistejci, v kateri je izgubil življenje tudi prvi Izraelski kralj Savel in njegovi trije sinovi. Naj ne pade na vas ne rosa ne dež … Naša pot zavija levo (proti SZ) na ravnino, ki se imenuje Ezrael (Gospod seje), ki se širi od Jordana proti Z. Počasi se vračamo iz depresije, pred nami je na desni že gora Tabor (588 m), ki se mogočno dviga nad pokrajino. Na tej izjemno rodovitni ravnini pa je vse usmerjeno v kmetijstvo: velike njive, hlevi in krave … izjemno rodovitna ravnina, ki pa kljub namakanju željno čaka na dež.

 GORA TABOR

Z avtobusom se pripeljemo do sredine pobočja gore, na vrh pa nas po zelo zaviti cesti prepeljejo taksiji. Pričakoval sem, da bom lahko šel ta del poti peš, pa zaradi dogovorjene ure za mašo to ni bilo mogoče … Stojimo na vrhu gore, ki je “videla slavo edinega Boga, učlovečenega božjega Sina”, pred mogočno baziliko, ki jo je arhitekt Barluzzi zasnoval v romansko-sirskem slogu, s tremi stolpi, čisto v smislu tiste Petrove: Gospod, naredimo tukaj tri šotore … Ta cerkev je že tretja na tem kraju, poleg je tudi samostan in hiša za romarje, ki jo vodi skupnost Mondo –X, v kateri se zdravijo nekdanji odvisniki. Vstopimo v mogočno svetišče: tri ladje, stopnišče, kripta in nad njo osrednja apsida, z velikim mozaikom, ki prikazuje božansko skrivnost gore Tabor; okrog mozaiki, ki upodabljajo spremenitve božjega Sina: rojstvo, evharistija, trpljenje in vstajenje …. Pri daritvi v kripti, pri kateri je trajno navzoče Jezusovo spremenjenje pod podobama kruha in vina, prosimo, naj Gospod odpre oči naše vere v to skrivnost na tem kraju … To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte! … Na nas se zliva nebeška lepota tega kraja, tu smo deležni delčka nebes (pav) … Obiščemo še oba ‘manjša šotora’, Elijevo in Mojzesovo kapelo in na kratko obnovimo še zgodbi obeh mož, ki v Stari zavezi utelešata postavo in preroke. .. Gospod, dobro je, da smo tukaj! … Ali moram res že oditi, se sprašujem tudi sam … Povabilo, ki ga vsakdo prejme na tem kraju je: da poslušamo ljubljenega, ker nam je razodel Očetovo obličje in nas vabi, da se z gore spustimo v naše običajno življenje ter izpolnjujemo njegovo voljo – pa čeprav je to še tako težko.

piše in fotografira: Marko Čuk

Sv. Hilarij je bil naslednik sv. Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu. Skupaj s svojim diakonom sv. Tacijanom je umrl kot mučenec okoli leta 290.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 155) lahko ob njunem godu preberete, kako mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo.

Na Slovenskem je sv. Hilariju posvečena cerkev na skrajnem zahodnerm robu našega ozemlja (sv. Volar), na Miji nad Breginjskim Kotom (Kred – KP).

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

Mlad fant je doživel hudo prometno nesrečo. Prej je bil še poln življenja in mladostne moči, sanjal je o lepi prihodnosti, sedaj pa se je moral soočati s smrtjo.
K njemu so poklicali duhovnika. Ko je fant prišel k zavesti, je s slabotnim glasom dejal: »Nisem si mislil, da bom tako zgodaj moral umreti. Vem, da obstaja večno življenje, in vem, kako moramo živeti, da ga dosežemo, a mislil sem si: mlad sem še, za to bo še čas!«
Zelo mu je bilo hudo, da se mu bliža konec, ko je komaj začel živeti. Duhovnik mu je podelil zakramente za umirajoče. Kmalu je izgubil zavest in se preselil v večnost. »Nikoli ne bom pozabil žalosti na njegovem obrazu, ker ni vedno izkoristil milosti, ki mu jih je Gospod podarjal v življenju!« je dejal duhovnik.

Izkoristiti moramo čas, ki nam je darovan za odrešenje. To je čas milosti. Nespametno je odlagati misel na odrešenje na kasneje. Postni čas je poseben čas milosti zate in zame. Za vse!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kaj hočeš od mene, Bog? Mirno živim svoje življenje ... iz dneva v dan, iz tedna v teden iz leta v leto ... Od ponedeljka do petka si v potu svojega obraza služim vsakdanji kruh ... soboto sem si prihranil zase, nedelje pa so Tvoje ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?

Kaj hočeš od mene, Bog? Iz nabiralca plodov sem se razvil v lovca ... pa v pastirja in kmeta ... postal sem vojak in osvajalec ... odkritelj in raziskovalec ... znanstvenik in teolog ... O Tvojem stvarstvu vem več kot Ti, ki si ga ustvaril ... Še o Tebi, se mi zdi, vem več, kot veš sam ... Namnožil sem se, napolnil sem zemljo in si jo podvrgel ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?
Kaj hočeš, Bog? Od Adama in Eve si hotel naj ne jesta od drevesa spoznanja ... Od Noeta si hotel naj zgradi ladjo ... Od Abrahama si hotel naj ti daruje sina ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Drevo spoznanja je obrano ... Ladja je nasedla na pesku in iz njenega preperelega lesa sem si na taistem pesku zgradil hišo ... Otroci so mi pobegnili od doma in tako nimam nikogar, da bi ti ga ponudil v žrtev ... Kaj torej hočeš od mene?!
Vem, da si zahteven, Bog, a ne zahtevaj preveč ... Ne zahtevaj več, kot premorem in zmorem ...
Nista zmogla Adam in Eva, čeprav sta bila edina na svetu ... a sadovi spoznanja so bili mamljivi in slastni ... zmagala je kača ... napuh ... želja: biti kot Bog ...
Ni zmogel Noe, čeprav je bil edini pravični na svetu ... a sadovi zemlje so bili mamljivi in slastni ... zmagala je žeja ... strast ... želja: počutiti se kot Bog ...
Sprašujem se: bi zmogel Abraham? Ko bi Ti ne poslal angela in ovna, bi mar res zamahnil z nožem? Blagoslovil si ga, ker je bil poslušen in pokoren ... Prosim, ne odteguj mi blagoslova, čeprav dvomim in se ti upiram ..., ker ti hočeš veliko, Bog, ... včasih preveč!
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sem zapisal na kamen ... a Ti hočeš, da jih zapišem v srce ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, poznam ... a ti hočeš, da jih izpolnjujem ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sprejemam ... a ti hočeš, da jih vzljubim ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Ti, ki lastnemu Sinu nisi prizanesel ...
Ko me poti in bližnjice, ki jih v življenju ubiram, pripeljejo v dvorano zadnje večerje ..., ko me izdajo prijatelji ...
Ko se pot ustavi v Getsemanskem vrtu ..., ko se Tvoja volja ne ujema z mojo...
Ko padejo udarci in teče kri ..., ko trpim ...
Ko zaboli trnjeva krona ..., ko sem izpostavljen posmehu in me zatajijo najbližji ...
Ko objamem križ ... in se mi zdi, da si me še Ti zapustil ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Mar hočeš več kot od svojega Sina?
Kaj v resnici hočeš od mene, Bog?Ž

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj ...« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« ... S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Pri kesanju na začetku maše molimo v skupnem kesanju: »... priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil.« Kar zadeva »besede in dejanja«, mi je čisto jasno, tu se lahko obvladam, čeprav je že tu včasih težko in mi lahko kakšna beseda »uide« tudi v misli. Toda kako naj se obvarujem, da se mi grešno razmišljanje ne bo vsiljevalo v misli, čeprav tega nočem ... Vem, da lahko misli tudi namerno spodbudim, toda ali obstaja kakšna metoda ali način, s katerim bi se tega rešil? Kaj torej storiti z grešnimi mislimi, ki se mi pojavijo proti moji volji? Pa še to, kako dolgo lahko hodim k obhajilu, ne da bi šel k spovedi – ali je pri tem odločilna moja vest?
Franci

Hvala za dve zelo aktualni vprašanji. Še posebej zanimivo in precej razširjeno je prvo, glede grehov v mislih. Misli so izredno pomembne. Radi rečemo, da se pravzaprav za človeka vse prične »v glavi«. Vsaj za zavestne stvari, za katere tudi nosimo večjo ali manjšo odgovornost, to gotovo drži.
V vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju ...), ki jih misel sproži.
Poglejmo malo bolj podrobno, kakšen proces se pri slabi misli sproži v našem duhovnem področju. Evagrij Pontski, sorazmerno znan cerkveni oče na Vzhodu, opiše pet stopenj procesa od misli do strasti. Prva je misel, ki se pojavi kot sugestija; vznikne lahko iz podzavesti ali jo izzovejo zunanji povzročitelji; na oboje nimamo neposrednega vpliva. Npr. med učenjem se mi vrine misel, da bi skočil na facebook. Tako se pojavi vprašanje, kaj bom storil s to mislijo. Lahko jo takoj prepoznam kot skušnjavo, saj se jasno zavedam, da je sedaj čas študija, in ji ne polagam nobene pozornosti več. Lahko pa se ob njej zaustavim in se pričnem z njo ukvarjati, kako to, da se mi je sploh pojavila, saj vendar nimam sedaj časa ... in tako naprej. A v tem drugem primeru sem se že zaustavil pri njej in ji posvečam verjetno več pozornosti, kot je zasluži, glede na to, da sem jo spoznal kot skušnjavo. Če je še nekaj časa ne bom »dal na hladno«, se že znajdem na drugi stopnji, ki jo prepoznamo kot dialog s to mislijo. Četudi je to še »dopovedovanje« tej misli, da je napačna in da nimam časa, ker se moram učiti, če traja predolgo, ni več nekaj nevtralnega. Počasi pronica v mojo globino. In v nekem trenutku se bo pojavil prvi dvom: morda pa bi vendar bilo dobro malo prekiniti učenje in ... In tako zdrsnem na tretjo stopnjo procesa, ki ga opredelimo kot boj. Gre seveda za duhovni boj na »meji«. Za trenutek se znajdem že na drugi strani, a se sprva tega še zavem in se v duhu spet postavim na pravo stran. A stvar se bo gotovo ponavljala, če ne bo nekega odločnega posega, in postanki na drugi strani bodo vedno daljši, vedno več bo opravičil, celo potreba po stiku z drugimi preko medmrežja se bo pojavila. In kaj hitro in pogosto se ta proces znajde na četrti stopnji, ko dozori odločitev, da je vendar ta začetna misel v tem trenutku nekaj dobrega zame in zato jo uresničim; takoj ali ob prvi možni priliki. Pravi greh se pravzaprav prične šele s to privolitvijo. Seveda pa tudi prejšnje stopnje niso vse enako »nedolžne«. Najbolje in najuspešneje se je slabi misli, skušnjavi, upreti takoj in odločno, na prvi stopnji; na vsaki naslednji je že težje. Če pa ta proces o neki isti stvari večkrat ponovimo, postane peta stopnja, ki se imenuje strast. To pa pomeni, da smo ta miselni vzorec tako utrdili, da se ob ponovnem pojavu sugestije takoj odločimo za delovanje.
Iz tega procesa je mogoče sestopati počasi s stopnje na stopnjo. V duhovnem boju proti grešnim mislim si lahko pomagamo na več načinov. Pomembno izhodišče je, da prosimo Boga za moč in milost in da ne računamo nase, da bomo mi sami zmogli. On v nas bo zmogel. Zato mu je dobro vedno znova izročati svojo voljo, spomin, misli, želje, hrepenenja ... Nato je pomembno, da si ne dopovedujemo, da te in te misli ne bi smelo biti in da jo bomo direktno izgnali. S tem jo samo utrdimo. Veliko bolj uspešno je v tistem trenutku pozornost usmeriti v nekaj, kar nas zelo zanima; si zapeti kakšno lepo in priljubljeno melodijo; morda je še bolj uspešno pričeti ponavljati določen stavek Božje besede, a je primerno, da ga imamo že pripravljenega, za vsak slučaj; torej, da ga znamo na pamet. Zelo učinkovito je tudi, to misel takoj naglas nekomu povedati, najboljše duhovnemu človeku. Npr. otrok, ki se uči, pove misel o »face book-u« mami, ki slučajno pride mimo. Skoraj zagotovo skušnjave ne bo več.
Glede vprašanja o obhajilu brez spovedi pa samo nekaj kratkih misli. Najprej je dobro imeti jasno zavest, da obhajila nismo nikoli vredni, v smislu, da si ga zaslužimo. Združitev z Gospodom pod podobo kruha in vina je vedno zastonjski in neprecenljivi dar. Da pa se ta osebna združitev dveh oseb, naše in Kristusove, lahko zgodi, ne sme biti ovir med njima, oziroma moramo biti v posvečujoči milosti. To pa praktično pomeni, da smo brez velikega greha, ki bi za očiščenje zahteval zakramentalno spoved. Majhne grehe nam odpusti tudi iskreno kesanje pri sveti maši in obhajilo samo, saj se Bog ne more združiti z grehom, niti najmanjšim. Takšno stanje pa lažje ohranjamo, če zakrament sprave obhajamo redno. Kar pomeni v glavnem vsaj vsak mesec, tudi če nismo v težki grešni situaciji. Primernost ali ne za pristop k obhajilu se torej ne presoja po štetju dni od zadnje spovedi, ampak glede na duhovno stanje človeka. Če pa nismo v zavesti velikega greha, lahko prejmemo sveto obhajilo vedno, ko se vredno in živo vključimo v obhajanje svete maše ali kakšnega drugega obreda, ki vključuje obhajilo. Normalno enkrat na dan. V kakšnih izrednih primerih, ko se iz primernih razlogov udeležimo svete daritve dvakrat v istem dnevu, pa lahko pristopimo k obhajilu obakrat. Ne pa več tretjič, če bi slučajno tisti dan tako naneslo, da bi še tretjič bili pri obhajanju svete maše.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str 104-105.