Iz otroštva sem odnesel neko osnovno, tradicionalno vero oz. religioznost. Brez dvoma ji nisem sledil z veliko vnemo, sem bil pa že od nekdaj odprt iskalec in izkoristil kako priliko za poglobitev. Z leti sem si začel postavljati več vprašanj o veri, Bogu, Jezusu, svetnikih in kam se sam postavim med nje. V zadnjih letih skušam z branjem in preko interneta poglobiti svoje znanje. Odkrivam velike vrzeli v svoji verski vzgoji, vrzeli v znanju “zunanjih dejavnikov” kot so zgodovinske okoliščine, “statistični podatki” iz Svetega pisma (npr da Stara zaveza, če se ne motim, 322-krat nakaže učlovečenje Boga).
Začel sem brati tudi Sveto pismo, čisto od začetka, in zataknilo se je že pri Drugi Mojzesovi knjigi, Tretja Mojzesova knjiga pa je skoraj nečitljiva in vsekakor brez dodatnega, “tehničnega” znanja verjetno običajnem bralcu nerazumljiva. Dlje nisem še prišel.
V knjigah, ki jih berem, ali videoposnetkih, ki jih gledam, pa najdem razlage zgodovinskih ozadij in povezav, simbolike, o načinu Jezusovega nastopanja in seveda verskih resnic. In marsikaj se mi je odprlo, marsikaj se mi zdi zdaj bolj jasno. Vtis imam, da vsa leta verouka v šoli ali v okviru priprave na zakramente, ali nisem bil nič kaj pozoren ali pa enostavno niso povedali tega, kar zdaj odkrivam.
Postavlja se mi pa vprašanje, ali berem primerne vire, ali poslušam primerne govore.
Videl sem dokumentarec in pozneje tudi igrani film “Faith like potatoes” (Vera kot krompir) o življenju Angus Buchan. Poslušal sem kar nekaj predavanj gospoda J. Johna, pastorja anglikanske Cerkve.

V svojem pismu odpirate zanimivo vprašanje verske vzgoje in izobraževanja. Niste edini, ki od verouka ni odnesel kaj prida znanja. Več ko se pogovarjam z ljudmi, bolj spoznavam, kako malo znanja so odnesli od verouka. Kar niti ni največja tragika. Bolj je tragično, da tudi pozneje svojega verskega znanja ne poglabljajo in dopolnjujejo. Eden od dokazov je tudi vse manjše zanimanje za verski tisk in knjige verske vsebine. Pri vas je drugače. Imate željo, da bi svoje versko znanje poglobili. To je hvalevredno, saj bo vernik, ki ima več verskega znanja, znal bolje odgovarjati na razne napade ne vero in Sveto pismo. Hitro bo ugotovil, da številni napadi niso tako zelo znanstveno utemeljeni, kakor bi njihovi avtorji radi prikazali. Še več, nekaterim botruje pravo versko neznanje in še bolj številni predsodki ali celo sovraštvo, z resničnostjo pa nimajo nobene zveze. Mnogi slovenski mediji so v tem še bolj ‘ranljivi’, saj velika večina novinarjev ne pozna krščanstva in piše kritike kar počez in kritizirajo nekaj, česar niti malo ne poznajo.

Neki kralj je zapadel v globoko žalost. Ko so ga vprašali, kaj ga tako žalosti, je dejal: »Nenehno moram misliti na to, da vedno, ko se kje človek rodi, drugje človek umrje!« Dolgo so se posvetovali, kako bi kralju mogli pomagati. Najeli so dvornega norca, ki naj bi ga s svojimi norčijami razvedril. Zaman. Nazadnje se je oglasil nekdo, ki je rekel, da bi rad govoril s kraljem. Po pogovoru je bil kralj veder in vesel. Ko so tistega človeka vprašali, kako mu je uspelo kralja ozdraviti, je povedal: »Rekel sem mu, naj misli na to: Vedno, ko kje kakšen človek umrje, se drugje nekdo rodi.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 82.

OD "NE BOJTE SE!" DO ZADNJEGA "AMEN"

(ob obletnici izvolitve) Temu izrednemu papežu smo v Ognjišču posvetili veliko strani. Ko smo se od njega poslavljali, smo se na straneh  priloge na kratko sprehodili skozi dolga leta njegovega papeževanja. Ob vsaki letnici smo navedli njegova apostolska potovanja po svetu in listine (okrožnice, spodbude, apostolska pisma), ki so pomembne za življenje Cerkve v sedanjem svetu.

1978 - 16. oktobra je bil izvoljen za papeža, 264. naslednika apostola Petra. 22. oktobra je svojo službo prvega pastirja katoliške Cerkve med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu začel in ob tem izrekel besede, ki so zaznamovale njegovo papeško službo. V svoji prvi božični poslanici je poudaril, da je od učlovečenja božjega Sina vsak človek vreden vsega spoštovanja.

1979 - Naslednik apostola Petra e čutil potrebo, da po zgledu apostola Pavla gre po svetu oznanjat evangelij. V prvem letu svoje papeške službe je opravil štiri apostolska/misijonska potovanja po svetu.

Najprej (od 25. januarja do 1.februarja) je obiskal Mehiko. Pomembno je bilo njegovo prvo potovanje v domovino Poljsko, ki pomeni začetek družbenih sprememb na evropskem vzhodu. Med svojim tretjim dolgim potovanjem na Irsko in v ZDA se je ustavil tudi v stekleni palači Združenih narodov. Proti koncu leta je šel še na krajše potovanje v Turčijo. Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik, ki je izšla 4. marca 1979 in katere bistveno sporočilo je: "Prva skrb Cerkve je človek."

1980 - Štiri apostolska potovanja: prvo v Afriko - Zaire, Kongo, Kenija, Gana, Gornja Volta, Obala slonove kosti; Francija, Brazilija, Zvezna republika Nemčija. Dokumenti: okrožnica O božjem usmiljenju, tri apostolska pisma.

1981 - Eno samo, toda "maratonsko" apostolsko potovanje: od 16. do 27. februarja je obiskal Pakistan, Filipine, otok Guam, Japonsko in Aljasko. Njegove načrte je preprečil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje na kliniki Gemelli, kamor se je pozneje večkrat vračal, zato je imenoval "Vatikan 3" (Vatikan 2 je poletna rezidenca Castelgandolfo). Dokumenti: okrožnica O človeškem delu ter dve apostolski pismi.

1982 - Papež rekonvalescent je opravil v tem letu kar sedem apostolskih potovanj: najprej je obiskal afriške države Nigerijo, Benin, Gabon in Ekvatorialno Gvinejo, nato Portugalsko (Fatima, ker je bil prepričan, da ga je Marija varovala pri atentatu), Veliko Britanijo, Argentino, Švico, San Marino in Španijo.

1983 - Apostolska potovanja: po osmih državah Srednje Amerike (Kostarika, Nikaragva, Panama, Salvador, Gvatemala, Honduras, Belize in Haiti); drugič je obiskal svojo domovino Poljsko; prvič je romal v Lurd; sredi septembra je prvič obiskal Avstrijo.

1984 - Štiri apostolska potovanja - najprej na Daljni Vzhod, najdaljše od vseh (38.500 km), med katerim je obiskal Južno Korejo, Papuo-Novo Gvinejo, Salomonske otoke in Tajsko; Švica (Svetovni svet Cerkva); Kanada; Srednja Amerika (Dominikanska republika in Portoriko). Od njegovih listin tega je najpomembnejše apostolsko pismo O odrešilnem trpljenju, ki ga je začel pisati v bolnišnici.

1985 - Apostolska potovanja: Venezuela, Ekvador, Peru ter Trinidad Tobago; Nizozemska, Luksemburg in Belgija; tretjič v Afriko (Togo, Obala slonove kosti, Kamerun, Centralnoafriška republika, Zaire, Kenija, Maroko); Švica in Liechtenstein. Najpomembnejši dokument tega leta: okrožnica Apostola Slovanov.

1986 - Apostolska potovanja: Indija; Kolumbija; Francija (Ars, Taize); Daljni Vzhod (Bangladeš, Singapur, Otočje Fidži, Nova Zelandija, Avstralija in Sejšelski otoki). Pomemben dogodek tega leta je bila molitev za mir v Assisiju 27. oktobra, pri kateri so sodelovali predstavniki vseh velikih verstev sveta. Za binkošti (18. maja) je izšla okrožnica O Svetem Duhu.

1987 - Apostolska potovanja: Urugvaj, Čile, Argentina (drugi svetovni dan mladih); Zvezna republika Nemčija; tretjič Poljska; drugič v ZDA. To leto sta izšli dve njegovi pomembni okrožnici: O Odrešenikovi Materi, kateri je bil sinovsko vdan, in O skrbi za socialno vprašanje.

1988 - Apostolska potovanja: Urugvaj, Bolivija, Paragvaj in Peru; drugič v Avstrijo (v Krki na Koroškem smo se z njim srečali tudi romarji iz Slovenije); četrtič v Afriko (Zimbabve, Bocvana, Lesoto, Svazi, Mozambik); Francija (evropske ustanove v Strasburgu). Pomembna listina: apostolsko pismo o dostojanstvu žene.

1989 - Apostolska potovanja: petič v Afriko (Madagaskar, Reunion, Zambija, Malavi); v hladno Skandinavijo (Norveška, Island, Finska, Danska, Švedska); v špansko Kompostelo za četrti svetovni dan mladih; Južna Koreja (Seul), Indonezija in Mauricius.

1990 - Apostolska potovanja: šestič v Afriko mladega krščanstva (Kapverdski otoki, Gvineja Bissau, Mali, Burkina Faso, Čad); Češkoslovaška; Mehika; Malta; sedmič v Afriko (Tanzanija, Burundi, Ruanda, Yamoussoukro). Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo (o misijonski dejavnosti Cerkve).

1991 - Apostolska potovanja: Portugalska (Fatima); četrtič v domovini; Čenstohova (šesti svetovni dan mladih), Madžarska; drugič v Braziliji, katoliški deželi kričečih socialnih krivic. Datum 1. maja, mednarodnega praznika dela pa tudi sv. Jožefa Delavca, nosi okrožnica Ob stoletnici (okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju.

1992 - Apostolska potovanja: osmič v Afriki (Senegal, Gambija, Gvineja); pa še devetič na črni celini (Angola, Sao Tome in Principe); Dominikanska republika (ob petstoletnici odkritja Amerike). Dokumenta: apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev in pismo o uvedbi svetovnega dneva bolnikov 11. februarja.

1993 - Apostolska potovanja: že desetič v Afriki (Benin, Uganda, Kartum/Sudan); Albanija; Španija; Španija; Jamajka, Mehika in Denver/ZDA (osmi svetovni dan mladih; Litva, Latvija, Estonija. Okrožnica Sijaj resnice, ki na temelju evangeljske resnice razlaga moralna vprašanja našega časa.

1994 - Janez Pavel II. je v tem letu zaradi slabega zdravstvenega stanja obiskal samo Hrvaško (10. in 11. septembra) ob 900-letnici zagrebške škofije. Pomembna dokumenta tega leta sta Pismo družinam in apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja.

1995 - Apostolska potovanja: Filipini (pri papeževi maši v Manili 4 milijone ljudi!), Papua-Nova Gvineja, Avstralija, Šri Lanka; Češka; Belgija; Slovaška; enajstič v Afriko (Kamerun, Južna Afrika, Kenija); ZDA (govor v palači OZN). Dokumenti: dve pomembni okrožnici - Evangelij življenja, v kateri papež svari pred "civilizacijo smrti" in pričuje za "civilizacijo življenja"; in Da bi bili eno (o delu za edinost kristjanov).

1996 - Apostolska potovanja: Gvatemala, Nikaragva, Salvador, Venezuela; Tunis (nepredvideno); PRVIČ V SLOVENIJI (njegovo 71. potovanje, od 17. do 19. maja); Nemčija; Madžarska, Francija. Ob zlati maši je izšla njegova avtobiografska knjiga Dar in skrivnost, v kateri opisuje svojo pot do duhovništva.

1997 - Apostolska potovanja: Sarajevo, ranjeno v državljanski vojni; Češka; Libanon; Poljska (šestič); Pariz - dvanajsti svetovni dan mladih, ko se je okoli starega papeža zgrnilo več kot milijon navdušenih mladih z vsega sveta.

1998 - Apostolska potovanja: Kuba, kjer je nekoliko "omehčal trdega komunista" Fidela Castra; Nigerija (dvanajstič v Afriki); tretjič v Avstrijo; drugič na Hrvaškem - razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Pomembna dokumenta: apostolsko pismo Gospodov dan (o praznovanju nedelje) in okrožnica Vera in razum (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 - Apostolska potovanja: Mehika in ZDA; Romunija; Poljska (sedmič); DRUGIČ V SLOVENIJI - 19. septembra v Mariboru razglasitev Slomška za blaženega; Indija in Gruzija. Pred božičem odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2000 - Apostolska potovanja: Egipt in Sinaj (24.-26. februarja); Sveta dežela (20.-26. marca) - to romanje je označil za najpomembnejše od vseh 91, kolikor jih je dotlej opravil; Fatima (razglasitev Francka in Jacinte za blažena). Številna srečanja s svetoletnimi romarji, najbolj veličastno z mladimi (15.-20. avgusta), ki se jih je zbralo nad dva milijona.

2001 - Apostolska potovanja: Grčija, Sirija in Malta (po stopinjah apostola Pavla); Ukrajina; Kazahstan, Armenija. Pomembna listina: apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja.

2002 - Apostolska potovanja: Azerbajdžan in Bolgarija; Kanada-Toronto, sedemnajsti svetovni dan mladih (22.-28. julija), kjer ga je pričakalo okoli 600.000 mladih, med katerimi se je stari in bolni papež čudežno pomladil. Na povratku iz Toronta se je ustavil v Mehiki in Gvatemali. Avgusta se je šel poslovit od svoje domovine Poljske. Pomembna listina tega leta je apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih - "svetlih" - skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca (od oktobra 2002 do oktobra 2003).

2003 - Apostolska potovanja: Španija; Hrvaška (tretjič), Bosna in Hercegovina; Slovaška. Pomembni listini: okrožnica Cerkev iz evharistije /živi/ in apostolska spodbuda Cerkev v Evropi. Na misijonsko nedeljo (20. oktobra) razglasitev matere Terezije iz Kalkute za blaženo.

2004 - Apostolski potovanji: Švica (Bern) in Francija-Lurd, kamor je 15. avgusta romal kot bolnik med bolniki ob 150-letnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. To je bilo 103. in tudi zadnje apostolsko potovanje pastirja sveta. Z apostolskim pismom Ostani z nami, Gospod je razglasil "leto evharistije" (od oktobra 2004 do oktobra 2005).

2005 - Stran, na kateri so zapisana apostolska potovanja, je prazna, kajti zdravje svetega očeta, ki se je krhalo vse od atentata 13. maja 1981, je vse bolj pešalo. Nekajkrat se je moral iz "Vatikana 1" preseliti v "Vatikan 3" (kliniko Gemelli). Prede cvetno nedeljo se je vrnil domov; za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov "mestu in svetu", v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo božjega usmiljenja, pa je ob 21.37 odšel na svoje zadnje potovanje - v Očetovo hišo, kjer ga je pričakala Mati Marija.

Silvester Čuk

Zgodba

Rad bi postal menih

Mladenič je nagovoril opata: »Rad bi vstopil v samostan. Prej pa bi rad zvedel, zakaj morajo menihi, ki učijo, da je Bog povsod, živeti v samoti, ločeni od drugih ljudi? Saj Boga lahko ljubim, tudi če živim sredi sveta.«
Opat je vzel svečo, jo prižgal in jo izročil mladeniču ter rekel: »Pridi z menoj ven in pazi, da ti sveča ne ugasne.«
Mladenič je ubogal redovnika in stopila sta skozi glavna vrata samostana. Tedaj pa je zapihal veter in ugasnil svečo. Mladenič je skušal svečo prižgati, a vedno jo je veter brž ugasnil.
»Če želiš, da sveča gori,« je tedaj nejevoljno rekel mladenič, »potem morava ostati notri. Zunaj piha veter, zato je nemogoče, da bi sveča ostala prižgana.«
»Glej, kakor je nemogoče, da bi ostala sveča prižgana zunaj, kjer piha veter,« mu je dejal opat, »tako je težko ohraniti trajno ljubezen do Kristusa zunaj, kjer te raztresa toliko stvari. Da ohraniš tako ljubezen gorečo, jo moraš kot zaklad čuvati v samoti.«

Misel

Samota je stanje, ko smo sami in je dobrodošla, če jo potrebujemo sami. Pripovedujejo, da je h grškemu basnopiscu Ezopu, ki je sedel sam v svoji sobi, prišel nekdo in ga vprašal: »Kako lahko živiš sam?« Ezop mu je odgovoril: »Osamljenega sem se počutil v trenutku, ko si ti vstopil.« Razložil mu je, zakaj: ker je v njegovi navzočnosti izgubil svojo samoto.
Koristno je, da si znamo včasih privoščiti samoto. To je znamenje, da smo sami mirni v sebi in da zmoremo živeti sami s seboj. Zlepa nam nič ne povrne duhovne moči tako kot samota: obogati našega duha in okrepi našo osebnost.

Molitev

Gospod Bog,
kako bi lahko živeli v samoti,
ko pa povsod okrog sebe vidimo tvoje dobrote
in Tebe, ki si Stvarnik, začetnik vsega dobrega?
Zavedamo se:
bolj ko se umikamo v samoto,
jasneje čutimo tvojo dobroto do nas.
Prav v samoti te lahko najdemo.
Tam lahko slišimo, kako nam govoriš.
Tam vse naše bitje počiva v tvojem miru.
Tam laže premišljujemo o tvoji ljubezni.

Iskra

V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami. (Paul Tilich)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Jože, ali boš že nehal nocoj obirati to grozdje?« se je Mara nejevoljno obregnila ob moža, ko je videla, da si je napeljal luč in pridno trgal grozde z brajde ob garaži in delavnici. »Jutri je še en dan,« ni odnehala. »Ali ne veš, da tisto, kar narediš po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova?«
»Seveda vem, saj mi to kar naprej ponavljaš,« se ni dal in je mirno trgal naprej. »Jutri bo dež in mokro grozdje bo začelo gniti in tudi škorci ga pridno zobljejo. Namesto da mi tukaj pridigaš, mi raje pridi pomagat.«
»Na žalost ti moje pridige, kakor ti praviš mojim nasvetom, ne pridejo do živega, ampak vedno delaš po svoje,« mu je navrgla in odšla v hišo. »Ne, ne bom mu šla pomagat!« je rekla sama pri sebi.
Ona je izhajala iz zelo verne družine, njegovi pa se niso imeli za verne, proti veri pa tudi niso bili. Za velike praznike so zahajali v cerkev, doma v družini so ohranjali lepe praznične običaje. Ko sta začela hoditi skupaj, ji je vse pošteno povedal. Bil je zelo dober mož, skrben, delaven in vsa leta – dobrih štirideset let sta bila poročena – sta se lepo razumela. O veri se ni rad pogovarjal, je pa njeno vero spoštoval. Velikokrat je imela občutek, da samo njej na ljubo spremlja njo in otroke v cerkev, vzgojo otrok pa je popolnoma prepustil njej. Nikoli ni bil grob do nje ali do otrok kot nekateri drugi možje. Ni mogla razumeti nasilja, ki se je dogajalo v mnogih družinah, in zelo je bila hvaležna Bogu za mirno življenje. Včasih se je počutila kar malce krivo, če ga je kdaj dregnila, tako kot nocoj. Ob tem se je spomnila nekega dogodka iz mladih let, ko je živela še med svojimi v domači družini.
Bilo je ob žetvi in snopje na veliki njivi je čakalo, da ga zložijo v kopice. Snopi so se kar upogibali pod težo klasov zlatorumene pšenice. Brž so začeli delati. Oče je bil na lestvi, ki je bila narejena tako, da je stala sama, uprta v zemljo, in pridno zlagal, ona mu je z vilami podajala snope, stari oče pa jih je prinašal do nje. Nekaj najetih žanjic je z materjo že odšlo. Mati jim je postregla z večerjo, potem pa šla še v hlev h kravam, oni trije pa so delali naprej.
Ko se je na zemljo začel spuščati mrak, se je iz zvonika farne cerkve oglasil zvon in odzvonil večernico. Skupaj so zmolili angelsko češčenje. Oče in ona sta nadaljevala z delom, stari oče pa je poveznil klobuk na glavo in velel: »Končajmo za danes in pojdimo domov.«
»Midva ne greva, snopje mora v kopice še nocoj. Za jutri je napovedano slabo vreme. Ata, pomagajte nama!«
»Ne, ne bom! Dobro si zapomni, sin: kar človek dela po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova!« je resno dejal in odšel.
Onadva sta delala s tako naglico, da sta bila vsa potna. Ker je bila svetla mesečna noč, sta do desetih pospravila vse žito. Bila je na smrt utrujena pa tudi zamišljena zaradi resnega opozorila starega očeta.
Stari oče je imel glavno besedo na kmetiji, čeprav ni bil njen gospodar. Bil je zelo veren pa tudi zelo strog. Vsi so ga v strahu spoštovali in ubogali. Tudi ona se ga je bala, čeprav jo je imel rad in jo je uvajal v vsa kmečka opravila od oranja do žetve. Ko so jo ljudje pohvalili, kako vse zna, je bil ponosen: saj sem jo jaz učil!
Ko sta ob pozni uri svoje delo uspešno končala in šla k zaslužnemu počitku, se je proti jutru razbesnela nevihta. Kako žalosten je bil zjutraj pogled na požeto veliko njivo! Vse naokrog so ležale podrte ostrvi in tako skrbno zloženo snopje je vihar raztrosil po vsej njivi. Vse njuno delo prejšnjega večera in noči je bilo uničeno. Zaman sta se tako trudila ...
Tiho, ne da bi spregovorila besedo, sta z očetom začela postavljati pokonci snope, da se posušijo. Stari oče ju je nekaj časa od daleč gledal, potem pa jima šel pomagat. Čakala sta ploho očitkov, a je molčal. Niti z besedico ni omenil prejšnjega večera ne ta dan ne kdaj pozneje. Vsi pa so od tega večera po večerni molitvi končali s kakršnim koli delom razen nujnih opravkov v hiši in hlevu. To je bila šola za njenega očeta pa tudi zanjo. Tega pravila se je vedno držala.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 82-83.

Še ne tako dolgo nazaj je v splošnem veljalo, da so vzgojno zanemarjeni otroci tisti, ki prihajajo iz finančno in socialno podhranjenih družin. Iz družin, kjer je navzoč alkohol, nasilje, zapostavljanje ter takšne ali drugačne zlorabe. Ne samo da jim starši niso kupovali najmodernejših oblek, ampak se je revščina videla že na daleč. Ti otroci so bili pogosto že na pogled videti zanemarjeni tudi s higienskega vidika. Po vaseh in manjših mestih so za to stanje vedeli praktično vsi, tudi njihovi sošolci in ostali otroci iz okoliša, ki so znali biti včasih do teh otrok prav kruti. Njihov pogled je pogosto izžareval mešanico jeze, prizadetosti, krivičnosti in žalosti. Vedeli so, da so »drugačni« od drugih in tudi drugi otroci so vedeli, da so ti otroci »drugačni« od njih. Zelo pogosto so bili stigmatizirani. To se je poznalo na šolskih izletih, v odnosih, pri igri, v razredu, povsod. Trpeči otrok je prav gotovo najkrivičnejša stvar na svetu. Tudi Dostojevskega je trpljenje nedolžnih otrok preganjalo domala celo življenje. Celo ta genij genijev ni našel povsem zadovoljivega odgovora – zakaj so na tem svetu potrebne solze nedolžnega otroka?

Sodobna vzgojna zanemarjenost
Takrat se ni dovolj govorilo, še manj naredilo na področju zanemarjenosti otrok, in tudi danes se ne. Odnos družbe in stroke je ostal praktično enak. Spremenila se je edino vrsta zanemarjenosti. V čem je torej ta »sodobna vzgojna zanemarjenost«, ki se nekoliko nenavadno sliši?
Najkrajša definicija vzgojne zanemarjenosti bi bila, da je vzgojno zanemarjen otrok tisti, ki se ga ne vzgaja. Torej: tistega, ki se ga ne vzgaja – se ga zanemarja. Rešitev rebusa je na dlani: Permisivno usmerjena stroka in permisivni vzgojno-izobraževalni sistem je ponudil »strokovno« podlago za vzgojno zanemarjanje otrok. Vzgoja, ki v svojem jedru otroka ne vzgaja v smeri prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje in delovanje, je vzgoja zanemarjanja. Vzgoja, kjer se v temelju ne gradi otrokova samostojnost in njegova lastna, individualna identiteta, je prav tako vzgoja zanemarjanja. Na tem mestu je potrebno omeniti, da to ni izziv najstniških let, kot je bilo včasih, ampak je to težava prvih mesecev ali let otrokovega življenja, ki pa vpliva na otrokovo celotno življenje in vse njegove odnose v prihodnosti. Čim daljše dojenje – tudi do tretjega ali četrtega leta – je še danes nekaj modernega in mnoge mame sebe razumejo, kot da so sodobne, ljubeče in skrbne zaradi tega, da so »in«. Vendar tudi »stroka«, ki tovrstno početje promovira, ob tem pozablja, da otrok ni samo biološko bitje. Je tudi čustveno, socialno, duševno, duhovno, intelektualno, odnosno … bitje, ki mora graditi svoj lastni notranji svet, da si lahko izgradi lastno identiteto, lastni »jaz« in se uspešno diferencira od lastne mame. Na šolah za starše pogosto vprašam, kako se imenuje postelja v spalnici staršev. Mnogi starši se začnejo pridušeno hihitati in očetje nasmejano dregajo svoje izbranke. Po nekaj minutah pridemo do tega, zakaj se ta postelja imenuje »zakonska postelja«. Nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, danes več ni. Mnogi želijo oziroma so že zakonsko posteljo preimenovali v »družinsko posteljo«. To je torej postelja, ki ni več namenjena zakoncema, ampak tudi otrokom.

Ne obstaja samo fizična popkovina
Ne obstaja samo fizična popkovina, ampak tudi čustvena popkovina. Fizično popkovino se prereže v porodnišnici, čustveno pa mora prerezati mama; še posebej, če ima sina. V kolikor mama tega pravočasno ne naredi, pride do nekakšnega simbiotičnega zlitja mamine in sinove identitete. Nekateri avtorji govorijo o »patološki zlitosti z materjo«. Otrok se za celovit in zdrav razvoj mora osebnostno diferencirati od lastne mame. Mora se spopasti tudi z določenimi neprijetnimi in neugodnimi čustvenimi stanji, kot je spanje v svoji postelji ali zavedanje, da mama ni štiriindvajseturni servis, ki je vedno na voljo in razpolago; da starši niso njegovi animatorji, da se je za nekatere stvari v življenju potrebno potruditi in si jih na nek način zaslužiti. Edino to je pot za izgradnjo zdrave samopodobe, samozavesti in samospoštovanja. Naloga mame pa je, da mu pri tem pomaga. Zato se mora nežnost, ljubeznivost, pozornost, toplina po nekaj mesecih po porodu počasi preusmerjati z otroka na moža. Tudi kasneje ne sme biti v središču maminega čustvenega življenja njen sin, ampak njen partner. Če otrok postane čustveni partner lastnega starša, premalokrat poudarjamo, da gre za čustveno zlorabo.

Ljubezen do otroka
In še ena pomembna razlika je med zanemarjenostjo včasih in danes: vzgojno zanemarjenih otrok je danes bistveno več, kot jih je bilo včasih.
Ljubezen do otroka se ne kaže v tem, da mu vse dovolimo, da mu vse kupimo, da mu ne postavljamo meja, da smo vzgojno nedosledni, da otroku ni treba prevzemati odgovornosti za svoje vedenje, da starši izpolnjujejo otrokove želje in potrebe, še preden se v njem sploh prebudijo. Ljubezen do otroka prav gotovo ni v tem, da so starši njegovi »prijatelji« in ga prepuščajo zaslonom že v najzgodnejših letih. Ne, vse to so znamenja vzgojne zanemarjenosti. Starš, ki ima svojega otroka rad, ga prav gotovo ne bo zanemarjal, ampak ga bo vzgajal v smeri odgovornosti, poštenosti, skrbi za drugega, delavnosti, empatije, samostojnosti, zdrave samopodobe. Mar mu bo za otrokovo duševno zdravje in zadovoljstvo. Otrok ob sebi potrebuje osebnostno stabilne starše, ki imajo med seboj urejene in ljubeče odnose. Potrebuje starše, ki določene stvari zahtevajo, in starše, ki vedo, kdaj je potrebno postaviti mejo ter kdaj je potrebno reči »ne«. Ja, tudi to je eden izmed pomembnih izrazov ljubezni. Otrok za zdrav čustveni razvoj potrebuje odnos, zastonjsko razpoložljivost staršev – če tega ne bo prejel, bo potreboval zaslon, ki bo ta odnos nadomeščal. Vendar je to samo ponaredek resnične ljubezni. Otrok brez prave ljubezni in brez vzgoje se ne počuti varnega. Z drugimi besedami je to zanemarjen in žalosten otrok. Gotovo pa noben starš na svetu, ki ima svojega otroka resnično rad in zanj skrbi, ne želi, da bi njegov otrok bil žalosten in nesrečen.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2023), 11.

Kje si, Bog? Kje naj te iščem? Kje naj te najdem?

Ti, edini neustvarjen, si ustvaril vse, kar je ...
Ti, ki si vsemu dal obliko, si brez oblike ... Pa vendar vsaka oblika odseva Tvoje obličje ...
Ti, ki si vsemu dal podobo, nimaš podobe ... Pa vendar so vse podobe odsev Tvoje ...

Kje si, Bog? Kje naj te torej iščem? Kje najdem?

Kamorkoli pogledam, vidim Tebe ... In če zaprem oči, si tu ... In te vidim ..
So ljudje, ki pravijo, da so Te našli na morski obali ... med peskom in valovi ... Prislonili so školjko k ušesu in zaslišali Tvoj glas ... Boso nogo jim je objela morska pena in začutili so Tvojo božajočo dlan ...
In jim verjamem ... in ne ... Mislim, da školjka prinaša zgolj odmev Tvojega glasu ... in morska pena le spomin na Tvojo dlan ...
So ljudje, ki pravijo, da so Te našli na vrhovih visokih gora ... med skalami in ledom ... Prečkali so planjave večnega snega in v neskončni belini uzrli Tvoj pogled ... Plezali so preko previsnih sten in v bičanju vetra čutili Tvojo jezo ...
In jim verjamem ... in ne ... Kajti sneg je le večnost, ki je padla na zemljo ... in ni več večna ... Kdor pa se enkrat sreča s Tvojim pogledom, Te bo zrl večno ... In četudi je veter Tvoj bič, ga ne vihtiš nad tistimi, ki premagujejo strmine ...
So ljudje, ki pravijo, da so te našli na drugem koncu sveta ... med tujimi ljudmi ... Gledali so kako sonce zahaja v puščavi ... kako potone v oceanih ... kako izgine za gorovji ... in so rekli, da so jih zahajajoči žarki nežno objemali kot bi jih objemal Ti ...
In jim verjamem ... in ne ... Vem, da je Tvoja ljubezen nežna ... a je goreča ... in ožge! In sonce Tvoje ljubezni nikoli ne zaide. In če Te je moč najti na drugem koncu sveta, potem mora tujec z onega konca priti k meni, da Te bo našel ... In Te bo našel ... ker si vedno ob meni ...

Kje si, Bog? Kje naj te iščem? Kje naj te najdem?

Zaprl bom oči ...
Potopil se bom v oceane svoje duše ... počil na obalah, ki jih nežno objemajo valovi Tvoje ljubezni ...
Preplezal bom strme stene, ki me ločujejo od Tebe ... in se napotil proti snežni belini večnosti ...
Zaprl bom oči in poiskal v sebi daljne, neodkrite pokrajine ... in pogledal v obraz tujcem, ki živijo okoli mene ...
In stal bom tako do večera ... in gledal kako Tvoje sonce zahaja ... in vzhaja ... znova in znova ...

Kje si, Bog? Kje naj te torej iščem? Kje najdem?

Kamorkoli pogledam, vidim Tebe ... In če zaprem oči, si tu ... In Te vidim ...

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko je stopil v razred, je s pogledom na hitro preletel obraze svojih novih dijakov. Po tolikih letih službe je znal vsaj približno oceniti, kakšno leto ga čaka. Da bo bolj naporno, je presodil. Na kratko se je predstavil, nato pa predlagal, naj še oni povedo svoja imena. »Priimki niso tako pomembni,« jim je dejal, »priimek se lahko spremeni, iz svojega imena pa morate narediti nekaj posebnega.« Dekle v drugi vrsti se je polglasno zasmejalo, da so se vsi začudeno obrnili k njej. Ko je prišla na vrsto, je živo pogledala po razredu in glasno dejala: »Lonka«, ter spet prasnila v smeh.
»Ne zanima nas, kako te kličejo prijatelji, ampak kako ti je ime,« jo je opozoril razrednik Tomaž.
»Lonka sem. Lonka mi je ime.« Malo je še počakala. »Tako so klicali staro mamo, mami mi je pa kar nadela njeno ime. Kaj morem,« je še dodala in se smeje usedla. Zadržanost, ki je bila vedno tako značilna za prvo uro, je popustila in naslednje dijakinje in dijaki so se predstavljali bolj sproščeno.
Bila je malce manjše postave, pa vendar ne premajhne, bujni lasje so ji pokrivali glavo in še pol čela, izpod njih pa so gledale velike, živahne oči in za spoznanje prevelika usta, ki so bila vedno pripravljena, da se raztegnejo v smeh.
Ko je kasneje profesor Tomaž stopil v razred in je bila v kkašnem kotu skupinica dijakov, je bila Lonka zagotovo med njimi. Običajno so se vsi hitro zapodili proti svojim stolom, ona pa je za svojo mizo odkorakala počasi. Pri tem se je tako dobrodušno smejala, da razredniku še na misel ni prišlo, da bi jo opozoril, naj stopi malo hitreje.
Z učenjem ni pretiravala, zato so bili njeni odgovori veliko bolj plod ugibanja kakor znanja. Ampak za slabo trojko je vedno spravila skupaj.
Tako bi prvo šolsko leto tudi minilo, če ne bi tam sredi aprila razrednika Tomaža presenetil vpis profesorice angleščine v dnevniku: »Lonka zelo nesramno odgovarja in se prepira z menoj. Zahtevam zelo strogo ukrepanje!«
Kadar je prebral vpise v dnevnik, je vedno pogledal, kateri od kolegov ga je napisal. Pri nekaterih je vedel, da se je zgodilo tako, kot je bilo napisano, pri drugih je slutil, da je dejansko moralo biti še huje, pri nekaterih pa bi moral vsebino deliti s pet ali kar z deset, da bi dobil pravo sliko. In ta vpis, je tuhtal, naj bi bil eden od takih.
Ko je stopil v razred in so že vsi sedeli na svojih mestih, je Lonka gledala v tla.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal po daljši mučni tišini. Vsi so molčali. »Kaj boš povedala ti, Lonka?« je vprašal z resnim glasom.
Lonka je molče vstala.
»Si res ugovarjala gospe profesorici.«
»Res.«
»In tudi prepirala se si z njo?«
Samo prikimala je.
»Smem vprašati zakaj?«
Nekaj časa je molčala, nato pa počasi rekla: »Naj Vidka pove zakaj.« Pogledal je Vidko, ki je sicer vstala, a je molčala.
»Povej,« so silili vanjo najbližji sošolci, a ni spregovorila.
»Angležarica jo je …« je začela Lonka.
»Gospa profesor se reče!« ji je razrednik skočil v besedo.
»Gospa profesor je Vidki rekla, naj se pobere v klop, da ne bo gledala njenega neumnega ksihta … Tako je rekla. Ob živce ste jo spravili pa vi!« je Lonka pokazala na zadnji del razreda. »Pa sem gospe profesor rekla, da se tako ne govori, da tega ne sme nihče reči, da …«
»To bomo uredili z gospo profesor med odmorom,« je razrednik prekinil Lonkino pripovedovanje, zaprl dnevnik in začel spraševati. Kar nekaj cvekov je padlo tisto uro.
Takoj v odmoru je Tomaž stopil h kolegici Emi. »Vidim, da si imela težave z Lonko.«
»Ta punca me dvigne! V vse se vtakne.«
»Včasih je res zaletava. Pa ne misli tako slabo. Si res rekla, da ne moreš gledati neumnega ksihta??«
Emi je zaprlo sapo. »Res,« je nato dejala, »ampak ne njej. Raje se naj bolj uči, ne pa vtika nos tam, kamor ni treba.«
»Najbolje bo, da se ti opraviči!« je Tomaž končal pogovor in že iskal dnevnik razreda, kamor bo po odmoru šel.
Profesorica Ema se sicer ni najbolj strinjala s predlogom, ampak svojega nestrinjanja ni mogla več povedati.
Razrednik in Lonka sta se čez nekaj dni srečala na hodniku. »Sta se zmenili?« jo je mimogrede vprašal.
Lonka ga je pogledala s svojimi velikimi očmi. »Sva,« je rekla, »sem mislila, da bo huje. Veste, da je ta angležarica …«
»Gospa profesor!«
»… da je tale gospa profesor prav simpatična ženska!«
»Zanimivo, drugič pa …« je požugal Lonki, ki se je zadržano nasmehnila in pohitela v razred.
Do konca šolskega leta sta se le nekajkrat in še to zelo bežno, srečala. Morda se mu je samo zdelo, morda se je res trudila, da ni bila preveč moteča. Razred ja zaključila z dobrim uspehom.
Naslednje leto je Tomaž prevzel drugi razred. Le pri svojem predmetu jo je še videval. Toda že čez dober mesec je bil njen stol prazen. »Prepisali so jo na drugo šolo,« mu je na kratko odgovorila njena razredničarka. »Nimam pojma zakaj,« je še dodala.
Pozabil je na Lonko. Le ena izmed njegovih mnogih učenk je bila.
***
Prvi dan po novoletnih praznikih ga je pri vratih zbornice poklical kolega: »Obisk imaš!«
Z žepno redovalnico v roki je stopil na hodnik in se začudil, ker ga pri vratih ni čakal nihče. Le dekle, ki je do tedaj gledalo skozi okno, je stopilo proti njemu. Dolgi lasje so bili neurejeno spuščeni preko polovice obraza, velike, solzne oči so gledale vanj. »Saj si …«
»Lonka!« je rekla in se skušala nasmehniti.
»Kaj je s teboj?« ni mogel skriti začudenja.
»Mož … moj mož se je ponesrečil.«
»Hudo?«
»Pravijo, da nima veliko možnosti …«
Tomaž je globoko zajel sapo, da bi se spomnil kaj spodbudnega.
»Nisem vedela, kam naj se skrijem, kje naj čakam … Tako sama sem bila. Tod naokoli nikogar ne poznam.«
»Prav si storila. Morda pa se zdravniki motijo.«
»Morda? … Morda? Upam!« je rekla z glasom, ki ni dajal upanja. »Na silvestrovanju je celo noč igral, zjutraj so se vračali domov in šofer je zaspal. Ta njegov ansambel!« je kar vrelo iz nje. Gledala ga je, kot da bi ji lahko on povedal nekaj odrešilnega.
»Morda. Morda ga bodo pa le rešili …« je dejal, »včasih se zgodijo nemogoče stvari.«
»Včasih,« je ponovila za njim. Potem je dolgo molčala. Verjetno se je v spominih sprehajala po teh prostorih, ki so bili kratek čas del njenega življenja. »Kaj vse je bilo včasih,« je počasi rekla. »Se spomnite mojega prepira z angležarico. Tedaj sem se zbala, da me bodo vrgli iz šole. Takrat ste me rešili.«
Profesor Tomaž je bil vesel, da ni govorila o sedanjem trenutku. »Vsega se spominjam,« je dejal in ji pustil obujati spomine.
»Zaletava sem bila, otročja …«
V torbici ji je zazvonil mobilni telefon. Zadrge nikakor ni mogla odpreti, potem je nervozno brskala med papirji. Končno ga je našla in s tresočim glasom rekle: »Prosim?« Samo poslušala je. Po licu so ji tekle solze. Naslonila se je na profesorja Tomaža in glasno zaihtela.
»Kar jokaj,« ji je dejal in iskal besed, ki jih ni hotelo biti od nikoder. Krčevito se ga je oklepala in jokala. Mimoidoči so ju začudeno pogledovali in si verjetno mislili svoje.
Šolski zvonec je zoprno zaropotal.
»Zdaj sem sama! Sama z dvema otrokoma in veliko nedograjeno hišo,« je dejala.
»Ti zmoreš veliko … Zdaj boš morala biti mama in oče. Močna za dva.«
»Še zase nimam dovolj moči,« je spet zaihtela, nato pa hitro spravila telefon v torbico. »V bolnišnico moram,« je dejala, se vzravnala, mu močno stisnila roko in stekla po hodniku.
Gledal je za njo in se spraševal, če bi ji moral reči še kakšno besedo. Katero pa še vedno ni vedel.
***
Ko je čez nekaj let hitel po stopnicah, je opazil damo v urejeni obleki in z velikim klobukom na glavi. Šel je že mimo nje, ko je zaslišal znani glas: »Gospod profesor!«
Presenečeno je pogledal obraz pod klobukom: skrbno urejeni lasje, žareče oči in malce prevelika usta, razpotegnjena v nasmeh.
»Lonka?« je negotovo vprašal.
Veliki klobuk je prikimal, oči pod njim so žarele.
»Spet si stara Lonka,« je dejal profesor Tomaž.
»Ne, stare Lonke ni več. Nove pa tudi še ni.«
»Kaj delaš?«
»Vzgajam, zidam, študiram, hodim v službo …«
»In otroka?«
»Kot vreme. Spreminjajoča.«
»In hiša? Si jo že dogradila?«
»Ne vem, kaj je mislil moj Karči! Štirinajst metrov dolgo hišo je zastavil. Zdaj vem o zidarstvu več kot vsi najini prijatelji.«
»So ti pomagali?«
»Pomagali!?« je jeza stopila na nasmejani obraz.
»Kaj ti niso hoteli pomagati?«
»Hoteli. Toda ne pomagati. Mene so hoteli. Razumete! Mene! In to najini prijatelji!« Globoka prizadetost je silila iz njenih besed. »Tako sem jih zmetala iz hiše!« je zakrilila z rokami, »jaz pa sem mislila, da jim lahko zaupam!«
Hotel ji je reči, da vsi ljudje le niso taki, pa ga je prehitela. »Vse šole tega sveta moram narediti! In vi ste bili eden mojih boljših učiteljev.«
»Ah, daj no,« mu je bilo malo nerodno.
»Ravno mimo sem šla, se je skoraj opravičevala, »pa me je kar potegnilo skozi ta vrata,« se je široko zasmejala. Prav tako kot takrat, ko je povedala, da ji je ime Lonka. Da ima še veliko opravkov, je dejala, pogledala na uro, podala profesorju Tomažu roko in že odvihrala skozi velika šolska vrata.

J. Jarc-Smiljan, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 80-82.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.