Pogumna mučenka iz Aleksandrije v Egiptu (+ok. 250), ki je zgorela na grmadi, še prej pa so ji s surovimi udarci izbili zobe. Njeno podobo najdemo tudi v naših cerkvah – s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi. – Je zavetnica zobozdravnikov in priprošnjica zoper zobobol.

Sv. Apoloniji je pri nas posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu (žup. Predloka – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Bila je nedelja in oče je sina poklical, da gresta delat. Sin mu je dejal: »Oče, nedelja je in tretja Božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi k maši, ne pa delat!«
Oče je pogledal sina in mu posmehljivo odvrnil: »Daj no, tiste zapovedi so za stare babe. Ti si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi!«
Sin je tedaj očetu dejal: »Če torej ne velja tretja Božja zapoved, ki govori o posvečevanju Gospodovega dne, potem ne velja niti četrta: Spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev velja samo za stare babe in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, ni treba več spoštovati in ubogati staršev. A tudi tebe ne?«
Očetu je to dalo misliti in spoznal je, kako nespametno uči svojega sina. Uvidel je, da ima sin prav: če prenehaš upoštevati eno Božjo zapoved, boš kmalu kršil tudi druge.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Spoštovani France!
Kljub temu, da tvoj spomenik krasi središče našega prestolnega mesta, si lahko prepričan, da je ob gornjem stavku v pričakovanju vztrepetalo srce vsaj polovici slovenskih pesnikov. Kajti skromnost res ni lastnost, ki bi krasila sodobnega slovenskega umetnika, kaj šele, da bi jo imeli za čednost. In ko smo že pri skromnosti in čednosti ... Tudi ti nisi bil ne eno ne drugo. Torej: ne skromen, ne čednosten. In če za skromnost res nisi imel posebnega razloga, mi ni znano, še manj pa jasno, kaj je šlo narobe s čednostjo. Res je, da vse, kar vem o tebi, vem iz druge roke, kot se reče, in da ti morda s svojim nepoznavanjem delam krivico. A res je tudi, da čeprav v tvojih časih niste poznali »rumenega časopisja« in paparazzov, stvari niso šle mimo neopažene in nezabeležene, saj so vaške, še bolj pa mestne opravljivke vestno opravljale svoje sveto poslanstvo. V naši ljubi samostojni deželici, o kateri si ti samo sanjal, mi pa pod njeno zastavo zdaj že dvajset let ob vseh praznikih in zmagah naših športnikov vzneseno prepevamo tvojo napitnico, se tako otroci že od malih nog učijo ne le o (ne)srečni Vrbi, ampak tudi, če ne predvsem, o tvoji (ne)srečni ljubezni, nekaj malega se jim pove o Nezakonski materi, še več pa o tvojih nezakonskih otrocih, nasmehnejo se ob Povodnem možu, a se še bolj režijo, ko se jim pove, da si bil ti menda večkrat »fajhten«!
Pa ne bi rad sitnaril ali ti karkoli očital, nenazadnje sem to o največjem slovenskem pesniku resno mislil, a bojim se, da si dal slab zgled. Že nekaj let opazujem in vedno bolj se mi dozdeva, da je res, da se tistim, ki se napotijo po stezici, ki vodi do Parnasa, zdi, da bodo prišli hitreje in prej do vrha, če bodo razuzdani in opiti kot ti. In pri taki misli jih podpira tudi kulturno ministrstvo in stroka, saj se danes za pesmi, ki si jih ti za kako gostilniško mizo morda pijan stresal iz rokava in se jih trezen verjetno celo sramoval, dobi državna nagrada, ki, kako ironično, nosi tvoje ime! In tako kot s pesniki, je pravzaprav z vsemi umetniki in ob njihovem obnašanju bi zardela še celo tvoja »freigeistovska« duša. In ko smo že pri duši ... Meni zelo ljuba pesem je Tvoja vera:
»Kar je beži, al beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar b'lo je in kar bo!«
ki jo eni hočejo razložiti tako, drugi spet drugače, ene potegne v levo, druge na desno, ene navzgor, druge spet kam drugam ... Ne vem sicer, kaj si položil na Božjo tehtnico ob svoji smrtni uri, še manj mi je znano, kaj je On kot (proti)utež položil na drugo stran, a Njegovo ime si v tej svoji pesmi, v Prešernovi veri, zapisal z veliko začetnico! In to je tisto, kar te v mojih očeh razlikuje od tvojih pesniških sodobnikov. Oni v svoji umetniški samozaverovanosti ne vidijo, še manj pa priznavajo karkoli nad sabo, zate pa je bil Bog Nekdo!
Oprosti, ker sem te tikal, a navsezadnje sem ti skoraj sosed. Ne tako bližnji, kot ti je bil sveti Marka, a sosed vendarle. Ne vrag! In če ti je kaj v tolažbo: Današnja mladina te morda res pozna le kot »avtorja slovenske himne«, in po »tračih«, ki sem jih naštel v sestavku, vendarle pa je tvoj, že omenjeni, spomenik znamenita »randi točka«, in prepričan sem, da se je prenekateri par prvič poljubil prav na Prešercu, tik pred tvojim pesniškim nosom.
Naj ti bo lahka preljuba in mila slovenska zemlja. In prijetno večnost ti želim!

ČUŠIN, Gregor. Pismo največjemu slovenskemu pesniku. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št.2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Iz kuhinje je prijetno dišalo. Po slastni klobasi. Že nekaj dni jima je mama pripovedovala, da bodo imeli v nedeljo za kosilo nekaj zelo dobrega. Pečenico. V tistih časih je ta zelo redko prihajala na mizo. Prav zaradi nje se tisto dopoldne Vid in Edi nista podila z otroki po ulici kot običajno, ampak sta z najrazličnejšimi izgovori kar nekajkrat prišla v kuhinjo in nestrpno čakala, da je mama zaklicala: »Kosilo!« Oče je iz kleti, kjer je prebiral jabolka, glasno odgovoril: »Že grem!«, onadva sta pa tako že čisto slučajno bila v kuhinji.
Sedli so za mizo. Vsak na svoje stalno mesto. Pokrižali so se ter zmolili očenaš in zdravamarijo, za tako dobro kosilo se pa sploh spodobi zahvaliti Bogu, je menila mama. Niso še dobro pojedli juhe, ko je zazvonil zvonec, oče je šel odpret vrata. »O, Ivan!« je bilo slišati očetov veseli in presenečeni glas. K sreči se je oče s svojim bratom in njegovo ženo Julko pri vhodu malo zaklepetal, da je mama lahko na hitro pospravila stvari z mize. Stric Ivan je bil pri njih bolj redek obiskovalec, je bil pa toliko bolj zaželen, saj mu besed, začinjenih s humorjem, ni nikoli zmanjkalo. Posedla sta se za mizo. Ivan je gostobesedil, smejala sta se mu predvsem fanta, za katera so bile vse stričeve šale nove, Julka pa je samo poslušala in sem pa tja pripomnila, da je vse, kar mož pripoveduje, res. Mama je postala nemirna. »Nič kaj posebnega nimam, da bi vama postregla,« je rekla, »edino klobaso imamo danes …« je neodločno začela.
»Saj ni nič treba,« je hitela Julka, »sva že doma nekaj malega pojedla. Ravno mimo sva šla.«
»Nič si ne delaj skrbi,« je stric Ivan hitro prekinil eno svojih šal, »saj se nama bo klobasa kar prilegla.«
Mama je prinesla na mizo obe polovici pečenice in ju postavila pred njiju. Ivan je hitro povedal šalo do konca, nato pa se takoj lotil klobase. »Tako dobre pa že dolgo nisem jedel,« je dejal s polnimi usti in kar pozabil na svoje dovtipe. Fanta sta žalostno opazovala, kako se je klobasa vedno bolj manjšala, še malo, pa je bil krožnik prazen. Julka se je ni dotaknila.
»Vsaj polovička nama bo ostala,« sta upala vsak zase.
Ivan si je zadovoljno obrisal usta in povedal še dve ali tri anekdote iz njihove mladosti, teta Julka pa je vztrajno molčala.
»Sedaj pa greva naprej,« je čez nekaj časa dejal Ivan in vstal od mize. Tudi Julka je vstala. »Klobaso mi pa kar v papirček zavij,« je dejala mami in odprla cekar. Mama je poiskala papir in klobasa jima je izginila izpred oči.
Ko sta odšla, so brez besed sedeli za mizo. Mama je prinesla krompir in solato. Ves čas ni nihče spregovoril. Vidov razočarani pogled se je srečal z očetovim. Presenetil ga je. Neko bolečino je zaznal v njem. Kot da se pred vsemi čuti krivega zaradi tiste klobase, ki se jim je tako nesrečno izmuznila. Ko so pojedli, se je oče glasno pokrižal in začel moliti. Vse tri je presenetil, saj je le redko molil naprej. Vid še nikoli ni slišal očeta tako doživeto pa tako zaupno moliti. Zven očetovih izrečenih besed se je zapisal v njegov spomin za dolgo vrsto let.
***
Tisti tetin stavek “kar v papirček zavij” je bil nato pri njih ob različnih prilikah večkrat uporabljen. Posebno takrat, kadar so jim gostitelji po končanem obisku hoteli dati s seboj kakšen priboljšek, in sta se starša vljudno branila. Takrat sta Vid in Edi pohitela: »Kar v papirček zavijte!« Gostitelji so najprej malo začudeno pogledali, ko pa so jim na kratko razložili zgodovino tega stavka, je bilo na veselje fantov starševskih vljudnih izgovorov hitro konec, ponujene dobrote pa so šle po navadi z njimi.
***
Ko si je Vid ustvaril svojo družino, sta z ženo otrokom zvečer pred spanjem pripovedovala pravljice, vmes pa vpletala še drobne zgodbe iz svoje mladosti, in otroci so jih poslušali skoraj rajši kot pravljice.
»Oči, povej, kako je bilo s tisto klobaso v papirčku,« je nekega večera prosila najmlajša.
»To sem vam že velikokrat povedal,« se je branil Vid, hkrati pa že začel pripovedovati, otroci so napeto poslušali, čeprav so, vsaj starejša dva, dogodek že nekajkrat slišali. Na koncu je oče, preden je nadaljeval, malo počakal. »Morda se vam bo zdelo čudno, ampak vedno bolj sem hvaležen, da se nam je tista pečenica tako nesrečno izmuznila,« je presenetil otroke, ki so še bolj prisluhnili. »Takrat seveda očetovega ravnanja nisem prav dobro razumel. Le slutil sem, da je bil oče zaradi ravnanja svojega brata, predvsem pa tete Julke, prizadet in neki način v stiski, saj smo ostali brez tako redkega in težko pričakovanega priboljška. Ko je oče začel moliti, sem čutil, da je v kratko molitev prelival vse svoje občutje. To njegovo zaupanje v molitev mi je dalo misliti in mi tudi pomagalo pri iskanju poti do Boga.«
»Vse to si začutil v tisti molitvi?« se je začudila naj starejša.
»Včasih drobna molitev pove več kot dolge razlage in razprave.«
Tudi njih se je dotaknilo neko posebno razpoloženje. Kar nekaj časa so molčali, preden so se pokrižali in zmolili svojo večerno molitev.
In Gospod, ki jih je poslušal, jih je bil vesel.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Ljudje smo od nekdaj govorili v narečjih, z razvojem mest in večje mobilnosti pa še v različnih mestnih, primestnih in drugih govorih. Tako govorimo že od plenic naprej še danes – in kadar govorimo tako, se nihče ne sprašuje, kaj je narobe in kaj prav.

Enostavno vemo, kako se “pri nas govori” ali “pri nas reče”. Zato nas jezikoslovce nihče ne vpraša: kako moram pa doma, v hlevu ali pri skupnem kosilu povedati to ali ono.

S pojavom knjig, najprej rokopisnih, nato tiskanih, smo številni narodi, ki govorimo isti jezik (tudi če je razčlenjen v številna narečja in govore), začutili potrebo, da bi ustvarili jezik, ki ga bomo razumeli vsi, hkrati pa bo imel neka enotna pravila in bogat besedni zaklad s popolnoma predvidljivimi pomeni.
Če popravljamo električni aparat in rabimo izvijač, je doma pač dovolj, da rečemo: “Prnes mi tistga,” na obisku stran od doma pa je že dobro, če tako mi kot naši gostitelji vemo, kako se ‘tistemu’ reče.

Tako je nastal knjižni jezik, v našem primeru slovenski knjižni jezik; Slovenci smo ga dobili v 16. stoletju. Knjižni jezik je nekakšen dogovor. Naučimo se ga šele v šoli ali ko začnemo brati knjige, gledati televizijo ter tapkati po tablici. Redko kdo se knjižnega jezika nauči doma od staršev. Ker je knjižni jezik dogovor, se moramo naučiti pravil njegove slovnice, pravopisa in seveda pomena in izgovora njegovih posameznih besed. Šele potem začne knjižni jezik živeti z nami.

Ja, živeti. Knjižni jezik je namreč nekakšen začaran stvor: vseskozi se ga nove in nove generacije učijo in v njem pišejo, jezikoslovci pa vse, kar je v takšnem jeziku napisanega, nato analizirajo in na podlagi analiz sestavljajo nove slovnice, pravopise in slovarje. Z učeno besedo rečemo, da je jezik prožno stabilen. Kaj to pomeni? To pomeni, da moramo v nekem trenutku vedeti, kaj je v določenih okoliščinah prav in kaj je narobe (to je stabilnost); da pa se hkrati takšna pravila in opisi že v nekaj desetletjih lahko spremenijo (to je prožnost).

Poglejmo dva primera:
1. Prihodnost v slovenščini danes opišemo s pomočjo glagola biti, npr. bom bral. Še v prejšnjem stoletju, je bilo povsem prav, če smo rekli bodem bral, v 16. in 17. stoletju pa so rekli skoraj izključno imam brati. Kar je danes ‘prav’, je bilo včasih ‘narobe’ – in obratno.
2. Davku od dohodkov danes rečemo dohodnina. Če bi živeli v 19. stoletju, bi mu lahko rekli dohodarina ali dohodnina. Danes bi nas, če bi rabili besedo dohodarina, na davčni upravi verjetno malo čudno gledali. Te besede namreč nihče več ne rabi, čeprav sta denimo jezikoslovca Matija Cigale in Fran Levstik menila, da je ustreznejša od besede dohodnina.

Zakaj tako dolg uvod? Zato, ker nas jezikoslovce ljudje pogosto sprašujejo, kaj je prav in kaj narobe. Pri vprašanjih s področja slovnice in pravopisa je odgovor večinoma enostaven: slovnične strukture se v jeziku spreminjajo zelo počasi, pravopis pa običajno določi skupina ljudi, ki se ji reče ‘pravopisna komisija’ in drugi jo ubogamo, ker je tako pač najbolj praktično. Tu torej lahko precej enostavno povemo, kaj je prav in kaj ni glede na trenutna pravila, ki jim pravimo norma. Pri vprašanjih s področja besedja (in skladnje) pa je odgovor običajno bolj zapleten. V slovenščini imamo namreč malo besed, ki vsaj v kakih okoliščinah ne bi bile ‘pravilne’ ali ki v določnih okoliščinah ne bi bile tudi napačne. Pri izbiri takšnih besed nam trenutno najbolj pomagajo oznake v pravkar izdanem Sinonimnem slovarju slovenskega jezika, seveda pa tudi oznake (kvalifikatorji) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Slovenskem pravopisu.

Je prav za vsak slučaj ali za vsak primer? Prav je oboje, samo raba nam kaže, da zvezo za vsak slučaj rabimo v bolj sproščenih besedilih, največkrat v novinarskih prispevkih, raba zveze za vsak primer pa je popolnoma nezaznamovana. Ko to vemo, se lažje odločimo.

Kako torej vedeti, kaj je res prav in kaj res narobe? Kako doseči, da bomo v svojem jeziku znali samozavestno sami presoditi, kako ravnati, kadar smo v dvomu? Tudi v jeziku velja, da je znanje moč. Če bomo vedeli, v katere priročnike lahko pogledamo, če smo v dvomu, nam ne bo treba slepo verjeti vsakemu, ki komentira naš (knjižni) jezik. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU imamo v ta namen na voljo spletni portal www.fran.si, kjer lahko dobimo vse potrebne podatke, ki jih rabimo, kadar smo v jezikovnem dvomu. Glede težjih primerov in dilem pa lahko na tem portalu za mnenje povprašamo tudi strokovnjake, jezikoslovce v Jezikovni svetovalnici.
Za jezik je zelo pomembno, da imamo ljudje, ki ga rabimo, občutek, da ga znamo; da je res ‘naš’. Da se v knjižnem jeziku počutimo enako doma kot v narečju ali govoru, v katerega se rodimo. Zato vprašanje v naslovu ni pravo. Bolje se je spraševati: Kdaj je nekaj v jeziku narobe in kdaj prav. O tem pa v eni od naslednjih številk.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 109.

Zanima me, kako je z nedeljskimi mašami: ali se res darujejo samo za (žive) farane in se ne smejo darovati za umrlega po imenu in priimku? Tako nam je razložil naš župnik. (Marija)
Župnija je družina božjih otrok in župnik mora skrbeti zanjo kot oče in klicati nanjo božji blagoslov predvsem z daritvijo svete maše. Po cerkvenih zakonih je vsak župnik dolžan vse nedelje in zapovedane praznike darovati sveto mašo ‘za ljudstvo’ – za sebi izročene vernike. Novi Zakonik cerkvenega prava (1983) določa: »Po prevzemu župnije v posest je župnik dolžan vsako nedeljo in praznik, ki je v škofiji zapovedan, maševati za sebi izročeno ljudstvo; kdor pa je glede tega opravila zakonito oviran, naj ga opravi v istih dneh po kom drugem ali v drugih dneh on sam... Župnik, ki skrbi za več župnij, je dolžan v dneh, omenjenih zgoraj, opraviti le eno mašo za vse sebi zaupano ljudstvo« (kan. 534). V vseh (večjih) župnijah je navadno ob nedeljah več svetih maš; le ena od njih je ‘za ljudstvo’, druge pa so lahko za ‘umrle po imenu in priimku’. (sč)

Ognjišče (2016) 2, str. 47

Jezus ne blagruje tistih, ki “pridigajo o miru”, ampak tiste, ki ga uresničujejo; to delo pa zahteva: gorečnost, potrpežljivost, izkušnje, vztrajnost. Blagor tistim, ki sejejo mir s svojimi vsakodnevnimi dejanji, z držami in dejanji služenja, bratstva, dialoga, usmiljenja... Da, ti se “bodo imenovali Božji otroci”, ker Bog seje mir, vedno, povsod; ob polnosti časov je zasejal v svet svojega Sina, da bi mi imeli mir! Delati za mir je delo, za katerega si je potrebno prizadevati vsak dan, korak za korakom, ne da bi se naveličali. (papež Frančišek)

Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. (Rim 12,9-10.14.17-18)

SVET PRAVI
Blagor tistim, ki sejejo prepire med ljudi, ker bodo gospodarji; tistim, ki delajo razdor, ker se tako kaže njihova moč; tistim, ki pripravljajo vojne in izdelujejo orožje: vso oblast bodo imeli v rokah. Blagor tistim, ki tepejo in ranijo: nje bodo upoštevali. Blagor tistim, ki sejejo strah, ker znajo razdvajati, nihče se jim ne bo upiral, njihovi nasprotniki bodo uničeni, oni pa bodo živeli v miru in posedli zemljo. Blagor njim!

JEZUS PRAVI
Blagor delavcem za mir ... Ne tistim, ki se podredijo in se hlapčevsko uklonijo. Pač pa blagor tistim, ki znajo ustvarjati in graditi skladne odnose. Tistim, ki nikoli ne sprejmejo ločitve, ki se ne ustrašijo posmeha, samo da bi rešili enotnost, tisti, ki so vir sprave in pomirjenja v napetostih, ki se jim ne da izogniti. Vsi tisti, ki so pogumni in dobre volje, čudoviti ljudje, božji sinovi, ker si prizadevajo, da bi gradili živo družino Božjih otrok.

Leta 1948 je Omar Bradley, angleški general in med 2. svetovno vojno eden poveljnikov kopenske vojske ZDA v S. Afriki in Evropi, vsej svetovni javnosti ‘pomolil pod nos’ dokaz o neskladju naše evolucije: »Naš svet je svet jedrskih velikanov in etičnih dojenčkov. Uspelo nam je razbiti skrivnosti atoma, zavrgli pa smo Jezusov govor na gori ... Veliko več vemo o vojnah, kot o miru, več vemo o ubijanju, kot o življenju.«

Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja (Anton Trstenjak).

Izraz ‘shalom’ označuje vse tisto, kar omogoča zdravo bivanje, harmonijo, popolno gotovost (z eno besedo srečo). In tisti, ki si prizadevajo za mir, delajo za srečo človeka. Bog jih bo priznal za svoje otroke. Sin je v semitskem svetu ta, ki je po vedenju in delovanju podoben očetu. Samo Bog je v resnici pravi in najvišji ‘delavec za mir’. Mir ne pomeni samo, kar Bog dela ali daje, ampak tudi to, kar je. Mir je bistvo Boga: on sam je naš mir (Ef 2,14-17) in ta mir je sad Duha (Gal 5,22), ki vernika napravi za orodje miru. Podobnost z očetom se ohranja z neprestanim prizadevanjem za mir. ‘Človek miru’ ustvarja mir v svojem okolju, in tako sam postaja mir. Njemu “se obeta prihodnost” (Ps 37,37).

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Mir je mogoč in se začenja pri vsakem od nas: v naši družini, z najbližjimi doma, na delovnem mestu, na ulici, v župniji, ko se spreminja v ‘družino družin’. In predvsem v krščanskih skupnostih, ki morajo posredovati plamen miru in bratstva. Sveti Ciprijan je zapisal: »Bog nam zapoveduje, da bodimo v njegovi hiši miroljubni in složni in enodušni, in hoče, da ostanimo po prerojenju taki, kakršne nas je z drugim rojstvom naredil; ko smo postali božji otroci, ostanimo v božjem miru, in ko imamo enega duha, imejmo tudi eno srce in usmiljenje. Bog daru sprtega človeka niti ne sprejme, ampak mu naroča, naj se od oltarja vrne domov in se prej spravi s svojim bratom, da bo z miroljubno molitvijo mogel tudi Boga potolažiti. Večja je daritev Bogu, če živimo v miru in bratski slogi in če je ljudstvo edino v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha. (sv. Ciprijan iz razprave O Očenašu)

Mir niso sanje, ni utopija: mir je mogoč. Gledati moramo globlje, pod površje videza in pojavov, da bi odkrili resničnost, ki živi v srcih, saj je vsak človek ustvarjen po Božji podobi in poklican, da osebno raste in zida novi svet. (Benedikt XVI.)

‘Ljudje miru’ niso ‘miroljubni’
Znani italijanski duhovnik in mislec Primo Mazzolari je dejal: Kristjan je človek ‘miru’, ne pa po naravi umirjen človek. Medtem ko se nekateri, da bi ohranili svojo mirnost, izogibajo vsaki konfliktni situaciji, so ‘prinašalci miru’ osebe, ki so ne le pomirjene same s seboj, ampak znajo tudi graditi mir okrog sebe. Tudi Jezus nikakor ni bil mirne narave. Toliko si je dajal opraviti, da ni imel časa niti jesti. Govoril je. Izzival. Spoprijemal se je z nasprotniki. Grajal. Tvegal …

Delati za mir je umetnost, združena z velikim naporom: znati moraš poslušati, na pravi način govoriti, biti potrpežljivi … Jezus je odkrito povedal, da je treba ljubiti svoje sovražnike. To ne pomeni pustiti, da ti delajo karkoli, ampak videti in odkriti, zakaj je kdo sovražen v odnosih, kaj je človeku, da ni sposoben živeti v miru s seboj.

Nemški evangeličanski teolog in duhovni pisatelj Dietrich Bonhoeffer, ki je umrl v taborišču smrti, je zatrdil, da je dolžnost kristjana “da ostane blizu Bogu v njegovem trpljenju”. Zapisal je nekaj globokih misli o miru: »Kdor hodi za Jezusom, zavrača nasilje in upor. To dvoje ni bilo za Kristusa nikoli sprejemljivo in tega se ni posluževal nikoli. Jezusovi učenci ohranjajo mir tako, da velikokrat raje sami trpijo, kot bi prizadejali trpljenje drugim, ohranjajo skupnost, ko jo drugi hočejo razbiti, odrekajo se sami sebi, ne prizadevajo si za svojo uveljavitev in tako brzdajo sovraštvo in krivičnost. In njihov mir nikjer ne bo večji kakor tam, kjer se oni mirno srečujejo z hudobneži in so pripravljeni trpeti zaradi njih. Tisti, ki delajo za mir, nosijo križ s svojim Gospodom, ker se je prav na križu rojeval mir. Če so torej tako vključeni v Kristusovo prizadevanje za mir, se bodo tudi oni imenovali božji sinovi.«
Po tem razmišljanju moramo podati tudi kakšno praktično navodilo, kako naj ravna tisti, ki hoče biti ‘prinašalec’ miru.

Blagor tistemu, ki ima rad mir.
Blagor tistemu, ki prosi za mir Boga in v njem
prepoznava njegov dar, ki ga je obljubil Jezus Kristus,
po posredovanju Svetega Duha.
Blagor tistemu, ki si prizadeva za mir tako,
da začenja pri sebi, v domači družini in v skupnosti,
v kateri živi, da bi ga lahko izžareval na ves svet.
Blagor tistemu, ki ljubi mir in ga sprejme za svoj življenjski slog.
Blagor tistemu, ki mu ni dovolj o miru le govoriti,
ampak začne za mir tudi delati:
kjer je sovraštvo, prinaša ljubezen,
kjer je užaljenost, prinaša odpuščanje,
kjer je nesoglasje, prinaša povezanost,
kje ni idealov, prinaša življenjske načrte,
kjer je krivičnost, prinaša pravičnost,
kjer je uboštvo, prinaša vzajemno pomoč,
kjer je rasizem, prinaša bratstvo,
kjer je nerazumevanje prinaša dialog,
kjer je nestrpnost, prinaša strpnost,
kjer je jeza, prinaša krotkost,
kjer je nasilje, prinaša blagost,
kjer je vojna, prinaša mir,
kjer je pomanjkanje ljubezni, prinaša sprejetost,
kjer je smrt, prinaša življenje.

Blagor tistemu,
ki uresničuje eno od teh razsežnosti miru,
ta postane graditelj miru,
kajti Jezus ga bo imenoval ‘Božji sin’.

Graditelji miru

Blagor tistim, ki ljubijo koristi drugih tako kot svoje, ker tako vzpostavljajo mir in edinost.
Blagor tistim, ki so vedno pripravljeni narediti prvi korak, saj tako odkrivajo, da je bližnji veliko bolj odprt, kot je morda videti na zunaj.
Blagor tistim, ki iščejo drugačen način sporazumevanja, ki presega besede, da bi vstopili v skupnost z drugimi.
Blagor tistim, ki izberejo pot potrpežljivosti in pričakovanja, in se pri tem ne naveličajo delati majhne korake, da bi se srečali z bližnjimi.
Blagor tistim, ki nikoli ne rečejo: “Zdaj je dovolj!”, ker vedno najdejo nov začetek.
Blagor tistim, ki najprej poslušajo in šele potem govorijo, ker bodo našli poslušalce.
Blagor tistim, ki odkrijejo zrno resnice, pri vsakem prispevku, pri pogovoru z drugim, ker bodo tako sposobni povezovati.
Blagor tistim, ki nikoli ne izkoriščajo svojega položaja, ker bodo spoštovani.
Blagor tistim, ki so pripravljeni na poraz in izgubo, da bi Gospod mogel napredovati.
Blagor tistim, ki se trudijo graditi skladnost med tem, kar govorijo in tem, kar delajo.
Blagor tistim, ki se vsak dan v molitvi izročijo v roke Bogu: oni bodo uspešno orodje božje milosti.

Deset zapovedi za mir v družini

1. Imej vero in živi Božjo besedo, tako da ljubiš bližnjega kot samega sebe.
2. Spoštuj samega sebe, zaupaj vase, v svoji družini in pomagaj graditi okolje miru.
3. Vzemi si trenutke za igro in razvedrilo s svojo družino.
4. Uči svoje otroke s pogovorom, naklonjenostjo, … kdor je pri vzgoji nasilen, uči nasilje.
5. Sodeluj s svojo družino pri življenju skupnosti.
6. Potrudi se, da probleme rešuješ mirno, tudi v hudih težavah poišči kaj pozitivnega.
7. Deli tvoje občutke z iskrenostjo, govori, kar misliš, pozorno poslušaj druge.
8. Spoštuj tiste, ki mislijo drugače: razlike bogatijo družino in skupnosti.
9. Najbolj učinkovita ‘beseda’ je dober zgled in način življenja.
10. Prosi odpuščanja, ko si koga užalil in iz srca odpusti, ko se ti čutiš užaljenega.

Mir v srcu
Dialog brez meja med rasami in ljudstvi; dialog kot sprejetje drugega, s hvaležnostjo in sprejemanjem, s spoštovanjem, s pripravljenostjo pomagati, s služenjem. To je resničnost vsakogar, ki se hoče truditi za mir in ne preprosto samo nekaj govoriti. Tak človek si mora veliko upati, vstopiti v spore, da bi prinesel mir. Poglejmo nekatere duhovne velikane (Gandhi, Luther King, mati Terezija ...) njihovo življenje je bilo vse prej kot mirno. Graditelji miru so ljudje, ki ustvarjajo vezi, vzpostavljajo odnose, zmanjšujejo napetosti. Kako naj današnji mirovniki, ki sodelujejo na raznih pohodih in akcijah delajo za mir, če nimajo miru v sebi? Ni dovolj hoditi v paradi z mavrično zastavo in s transparenti... če pa se potem, ko ‘evforija’ mine, začenjajo običajne bitke: zastrupljanje okolja z besedami, nekoristnimi prepiri in zdrahami. Beseda ‘mir’ lahko še pogosteje odmeva z okroglih miz, zborovanj in protiglobalističnih pohodov, se sveti z zastav in gesel po ulicah. Toda to ne bo prineslo resničnega miru na ta svet. Ne more biti miru na svetu, če obstajajo vojne v srcih. Jezus je rekel: “Slabo in dobro prihajata iz vaše notranjosti!” Bolj kot politični problem je mir vprašanje posameznika. Prvi korak do nenasilja moramo storiti mi sami, z dobroto misli in čustev.

Pogoji za mir

Želiš mir? Bodi vedno hvaležen.
Želiš mir? Potrudi se, da boš kar se da nenavezan na stvari in imetje.
Želiš mir? Nauči se razmišljati tako, da vedno prosiš za Božje odpuščanje in odpuščaš bratom ob vsaki priliki.
Želiš mir? Nikogar ne obsojaj v svojem srcu, tudi če bi si zaslužil obsodbo.
Želiš mir? Poskrbi za nekaj več urejenosti v svojem življenju.
Želiš miru? Vsak dan si redno vzemi nekaj časa za mir in tišino.
Želiš mir? Po sporu ali prepiru skušaj čim prej poiskati vsaj malo soglasja in dialoga.
Želiš mir? Delaj resnično za nekoliko višjo kakovost življenja in ne samo za kratkotrajen napredek.
Želiš mir? Odpočij si in zapoj Gospodu, napolni se z duhovno močjo in izkoristi trenutke za igro.
Želiš mir? Ponižno in brez računice se vsak dan posveti nekomu, ki te potrebuje; najbolje, če ni član tvoje družine.
Želiš mir? Pogovarjaj se z Bogom in ne širi govoric, nikoli ne reči ničesar o nikomur, če nisi popolnoma prepričan, in kar ni v resnici lepo in dobro
Želiš mir? Poslušaj v tišini in ne obtožuj.
Želiš mir? Trudi se biti pravičen, tudi za ceno, da te zavrnejo.
Želiš mir? Odpri dlan tudi takrat, ko se ti zdi, da bi jo bilo treba stisniti v pest.
Želiš mir? Prenehaj ga iskati, pusti, da se te oklene.

VPRAŠAJ SE ...

• Ali imaš odprt pogled na svet? Poznaš razmere v svetu, veš, kje se dogajajo velike krivice, kje je največ revščine, lakote in koliko razumeš vzroke za vse to?
• Se zavedaš svoje naloge: graditi mir z vsemi, začenši v družini, skupnosti, ki ji pripadaš, v župniji, v občestvu Cerkve?
• Si v resnici pripravljen čemu umreti, da bi mogel mir bolj zaživeti?
• Sv. Janez Pavel II. je večkrat dejal, da je mir gradbišče, ki je odprto za vse, mir se začenja pri vsakem. Kaj misliš o svoji vlogi na tem gradbišču? (začni od oseb in dogodkov, ki so ti blizu)
• Ali se zavedaš, da ne gradiš miru, ko si nestrpen v odnosu do drugih: v kakšnih situacijah in s katerimi osebami se ti navadno to dogaja?

Podatki in dejstva o orožju (2024)

V ZDA (340 milijonov prebivalcev) je bilo po podatkih izpred dveh let med ljudmi kar 400 milijonov kosov orožja, to pomeni približno 120 pušk in pištol na sto prebivalcev. 513 milijonov prebivalcev Evropske unije je imelo leta 2017 skupno 79,8 milijona kosov strelnega orožja. Največ strelnega orožja je bilo skoncentriranega v Nemčiji (15,8 milijona) in Franciji (12,7 milijona), medtem ko je bila stopnja posedovanja strelnega orožja na sto prebivalcev najvišja v Črni gori (39,1), Srbiji (39,1) in na Cipru (34). Slovenija je s 15,6 kosa na sto prebivalcev – kar je nad svetovnim povprečjem, ki je dobrih deset kosov – na 48. mestu. Decembra 2024 je imelo v Sloveniji 46.100 posameznikov skupno 163.863 kosov orožja (približno toliko je bilo tudi neregistriranega - policija je konec 2025, ko je bilo mogoče nezakonito orožje predati brez pravnih posledic, prevzela 206 pištol, 77 različnih pušk, 28 avtomatskih pušk, itd.). Največ ljudi ima orožni list za lov, sledijo varnost, šport in zbirateljstvo. Dovoljenje za posest orožja lahko dobi vsak polnoletni državljan, ki je opravil zdravniški pregled in preizkus znanja o ravnanju z orožjem. 

Molitev za mir

Pomagaj mi, Gospod,
da si bom prizadeval za mir,
ker se lahko samo tako počutim kot tvoj sin.
Gospod, potrebujem tvojo pomoč,
saj tega ne morem doseči sam,
ker je velikokrat v meni preveč Kajna
in sem pogosto preveč nestrpen  do tistih, s katerimi živim.
Pomagaj mi, da ne bom nasilen,
ko mi kdo zapre pot;
pomagaj da ne bom delal krivice,
ko stvari ne bodo šle tako kot bi morale;
da ne bom tuhtal v sebi
o krivicah in napačnih odločitvah
in da ne bom odgovarjal na enak način tistemu,
ki gleda name vzvišeno in ošabno.
Če hočem biti človek miru,
moram biti strpen in notranje občutljiv,
ponižen in pripravljen druge sprejemati,
se potruditi, da bi prej jaz njih razumel,
kot pa bi zahteval, da to storijo oni.
Gospod, še enkrat te prosim za pomoč,
da bi mi v življenju uspelo živeti z drugimi
pod nebom brez bliskov in grmenja
ki je veliko lepše, svetlejše in si ga vsi najbolj želimo.
Amen.

Za dar miru

Pošlji nam svojega Duha,
da bo naše življenje rodilo sad miru.
Daj, da ti bomo hvaležni za dar miru in da bomo pripravljeni,
biti njegovi apostoli, tudi kadar nas bo to veliko stalo;
in vselej naj pomislimo, da si najvišjo ceno plačal ti s svojo predragoceno krvjo.
Odpusti nam grehe zavisti,
ljubosumja, grehe zoper čast naših bližnjih in zoper bratsko slogo.
Samo če bomo združeni s teboj, bomo lahko nosilci miru za množice.
Pomagaj nam ohraniti dušni mir,
da bomo mogli izžarevati veselje in mir na tem svetu, polnem sporov.

Bernhard Häring

Molimo

Gospod Jezus, bil si reven, v ječi in zapuščen kot jaz.
Poznaš vse človeške stiske, ostal boš pri meni, čeprav bi me vsi zapustili.
Nisi me pozabil. Gospod, poslušam Tvoj klic in pojdem za Teboj.
Gospod, daj mi vero, ki me bo podprla,
daj mi ljubezen do bližnjega,
daj mi upanje, ki me bo rešilo strahu.
Moj stvarnik in odrešenik,
poznaš mojo slabost, odpusti grehe temu,
ki te odkritosrčno prosi.

 Mir bo res zasidran v vesoljnem človeštvu, če bo zasidran v srcu vsakega človeka, če bo vsakdo v samem sebi ohranil red, ki ga je zapovedal Bog. (sv. Janez XXIII.)

 Pot za dosego skupne blaginje in miru je najprej spoštovanje človeškega življenja v vseh njegovih številnih oblikah od spočetja, prek razvoja do naravnega konca. Resnični delavci za mir, resnični mirotvorci, so torej tisti, ki ljubijo, branijo in pospešujejo človeško življenje v vseh njegovih razsežnostih: osebni, občestveni in presežni. Polno življenje je vrhunec miru. Kdor hoče mir, ne sme dopuščati napadov in zločinov zoper življenje. (Benedikt XVI.)

 Miru nismo izgubili tisti dan, ko se je začela vojna, zapravili smo ga, ko smo dovolili, da so se nakopičile zamere, razdori, razočaranja in obup. (Roger Etchegaray)

 Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu. (sv. Janez XXIII.)

 Če hočemo biti apostoli miru v današnji družbi, moramo biti edini v Cerkvi in v svojih skupnostih; te naj bodo viden in učinkovit izraz božjega miru in upanja za današnji svet. (Bernhard Häring)

Če hočeš imeti srečo in mir, moraš tudi ti dajati srečo in mir. Če hočeš ljubezni, moraš tudi sam darovati. Če želiš hrano, moraš z ljubeznijo zemljo orati, prekopavati, sejati, pleti in žeti. Šele ko boš utrujen sedel za mizo, se bo ta napolnila. (Matjaž Puc)

 Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja. (Anton Trstenjak)

 Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu. (Friedrich Schiller)

 Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi kakor zelo učen. (Tomaž Kempčan)

 Mir ni delo nasilnosti, ampak sad ljubezni. Ljubezen pa pomeni uklonitev Kristusu, poslušno podreditev njegovemu Duhu. Resničen mir je delo božjega usmiljenja, ne človekove volje. (Thomas Merton)

 Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni. (Giovanni Papini)

 Mir ni le čas brez vojne. Mir je krepost, duhovna drža, nagnjenje k dobroti, zaupanju, pravičnosti. (Baruch de Spinoza)

 Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohrani mir srca, vse glej z dobre stani in delaj dobro vsem, nikoli ne delaj zlega. (sv. Janez XXIII.)

Če hočemo biti apostoli miru v današnji družbi, moramo biti edini v Cerkvi in v svojih skupnostih; te naj bodo viden in učinkovit izraz božjega miru in upanja za današnji svet. (Bernhard Häring)

Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da ne bi bili kristjani pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti. (Andrea Santoro)

Mladi, nikdar ne dovolite, da bi bili orodje nasilja, krivičnosti, nerazumevanja ... branite mir. Branite življenje v vsakemu trenutku njegovega zemeljskega razvoja, in trudite se, da bi naredili to zemljo vedno bolj pripravno za vse. (sv. Janez Pavel II.)

Stebra resničnega miru sta pravičnost in tista posebna oblika ljubezni, ki ji pravimo odpuščanje. (sv. Janez Pavel II.)

Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom. (papež Frančišek)

Ljubezen do bližnjega pa se mora razširiti v ljubezen do nasprotnikov, do tistih, ki nam povzročajo trpljenje. Pomeni na húdo odgovarjati z dobroto, ustvarjati poti odpuščanja, usmiljenja, sprave. Za mir se je treba zelo truditi, ga varovati in ga obnavljati z veliko čuječnostjo.

Biti miroljubni pomeni tudi pustiti se »razorožiti«. To je še težje od krotkosti. Pomeni sleči se svojih zahtev – tudi upravičenih; odpovedati se mnogim upravičenim pričakovanjem; popolnoma se prepustiti Bogu in njegovemu delovanju. Ni predaja, ampak podreditev. »In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,7)

Ves svet je lačen miru. Toda ni miru brez Boga! In mir se začenja v lastnem srcu, če začnemo dan v božjem imenu in hudiču ne dajemo prostora v svojem nagonskem svetu. (p. Johannes Leppich)

Jezus nam prihaja naproti zato, da hodi z nami in nam bolj in bolj razodeva svoj mir. Prav tako se moramo tudi mi v svojih skupnostih približevati drug drugemu, da hodimo skupaj po poti miru in tako spolnjujemo svoje vzvišeno poslanstvo za zdrave odnose med ljudmi. (Bernhard Häring)

Vsi živimo na isti ladji in ta se bo rešila ali potopila z nami vsemi. Ne moremo upati na lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog Oče za vse svoje otroke, za vse narode. Ustvarimo zdravo in trdno javno mnenje: nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; nikoli ne sodimo kar vsevprek in slabo, ob ateistih se vprašajmo, ali nismo deloma za njihovo brezbožnost odgovorni tudi sami. Nikoli ne posplošujmo, kajti posploševanje ni samo nepravično, ampak je tudi greh zoper mir. (Bernhard Häring)

Če hočemo biti apostoli miru v današnji družbi, moramo biti edini v Cerkvi in v svojih skupnostih: naučimo se spoštovati drug drugega tako, da bomo mogli urejevati svoje težave v spoštljivem dialogu, vsekdar pripravljeni poslušati, sprejemati in ceniti vse, kar je pravično in resnično. In svoje prepričanje izražajmo skromno in odkritosrčno. Kjer pa naše mnenje ni povsem trdno, ga ne vsiljujmo kot trditve, ampak se rajši posvetujmo. (Bernhard Häring)

Mir ne delamo tako kot vojn. Za vojno so potrebne dolge priprave: oblikovati veliko vojsko, pripraviti strategije, dobiti zaveznike in nato izvesti napade. Mir pa se ustvarja ravno obratno: začneš ga takoj, kot prvi in tudi sam, lahko samo s preprostim stiskom roke. (p. Raniero Cantalamessa)

»Družbenega miru ni mogoče zgolj kot odsotnost nasilja, ki se doseže z gospostvom enega dela družbe nad drugim. Mir tudi ne bi bil pravi, če bi služil kot pretveza za opravičenje takšne družbene ureditve, ki utiša ali umiri reveže. Tedaj bi mogli premožni čisto mirno nadaljevati svoj življenjski slog, medtem ko bi se morali drugi prebijati, kakor vedo in znajo. Družbene zahteve, ki so povezane z razdelitvijo dohodkov, z družbeno vključitvijo revnih in s človekovimi pravicami, ne smejo biti več utišane s pretvezo, da imamo sporazum na papirju ali da smo ustvarili površen mir za srečno manjšino. Človekovo dostojanstvo in skupna blaginja veljata več kakor dobro počutje nekaterih, ki se nočejo odreči svojim privilegijem.« (papež Frančišek, Evangelij veselja, 218

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 9, str. 86.

Središče nekdanjih slovenskih kmečkih domov je bila ‘hiša’, večja soba s krušno pečjo, kjer se je številna družina mudila zlasti pozimi. V njej so opravljali najrazličnejša dela: od pletenja do mizarjenja. Ta ‘hiša’ je bila tudi neke vrste domača cerkev, njeno srce je bil ‘bogkov kot’ nad veliko družinsko mizo. V kotu je bilo razpelo (Križani se je v božičnem času umaknil jaslicam), na njegovi desni in levi pa so visele svete podobe. Bile so barvit okras notranjščine kmečkega doma, ki so ga varovale svetniške osebe, nemalokrat z upodobljenim zavetnikom hišnega gospodarja ali gospodinje ter podobe zavetnikov v sili. Običajno so bile naslikane na steklo. Slike na steklo so se v slovenskih kmečkih domovih pojavile v prvi polovici 19. stoletja in se tam ohranile do začetka 20. stoletja. Slikanje na steklo je počasi zamiralo, veliko slik so zlasti revnejši kmetje zaradi gospodarske stiske za majhen denar prodali raznim ljubiteljem in prekupčevalcem. Po kmečkih domovih danes slik na steklo skoraj ni več, okoli 1700 primerkov hranijo v muzejskih etnografskih zbirkah in v raznih zasebnih zbirkah.

POGLED V ZGODOVINO
Slike na steklo so izdelki ljudske likovne umetnosti, izdelane po posebnem postopku. Slikarska podlaga in obenem zaščita barvne plasti je šipa (ravno steklo). Vrstni red slikanja je obrnjen kot pri navadnem slikanju. Dejansko gre za slikanje na hrbtno stran šip. Ta slikarska tehnika je bila znana že v antiki (Egipt). Do najvišje stopnje se je slikanje na steklo dvignilo v zgodnji renesansi v Benetkah, kjer so slikali v velikih množinah male, nabožne in relikvijske podobice iz stekla, kot v svojem zapisu O ljudskih slikah na steklo (Etnolog 12/1939) navaja slikar Maksim Gaspari. Ti izdelki so bili namenjeni srednjemu in višjemu sloju tedanjega prebivalstva. V drugi polovici 18. stoletja pa so se izoblikovala evropska središča, kjer so izdelovali slike na steklo za kmečko prebivalstvo. Najbolj znane delavnice slik na steklo so bile na Bavarskem, v Češkem lesu (kraj Pohoří) in v nekaj kilometrov oddaljenem kraja Sandl v Zgornji Avstriji, ki so dosegle vrh v prvi tretjini 19. stoletja. ‘Slike iz Sandla’ so ponesle sloves te vasi po vsej habsburški monarhiji. Izdelovali so jih v velikih količinah ter jih izvažali v tuje dežele, tudi v Slovenijo. Slike na steklu so k nam z Bavarskega, Avstrijskega in Moravskega prinašali krošnjarji, tedanji potujoči trgovci, Korošci in ‘Kranjci’. Kmetje so jih od njih kupovali na romanjih (kot spominke) in na žegnanjih. »Mogoče je, da so se krošnjarji pri mojstru, pri katerem so kupovali slike, naučili slikati in da so potem slikali tudi doma,« domneva Gorazd Makarovič, strokovnjak za to področje, v svoji študiji Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem (Slovenski etnograf 15/1962).

POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ
V Pokrajinskem muzeju na Ptuju hranijo 72 slik na steklu. Nekaj slik izvira iz Haloz in Slovenskih goric, večinoma pa so iz zapuščine Franza Ferka (1844–1925). Po študiju germanistike in zgodovine je eno leto poučeval na ptujski gimnaziji. V svojem rojstnem kraju v Avstriji je ustanovil muzej in knjižnico; ker pa so ju zanemarjali, je vse eksponate daroval mestu Ptuj, kjer je imel bližnje sorodnike. Do leta 1963 je Muzej na Ptuju po njem nosil ime Ferkov muzej. Na etnološkem oddelku so slike na steklu, ki jih je Ferk v zadnji četrtini 19. stol. zbiral po kmečkih domovih na širšem območju Lipnice. Skoraj vse slike izvirajo slikarskih delavnic v Pohoříju na Češkem in Sandlu na Zgornjem Avstrijskem. Motivika slik je nabožna. Glede na tehniko izdelave prevladujejo samo z barvami naslikane slike ter slike, naslikane z barvo in pozlato. Velikost slik je večinoma 25 x 35 cm.

KAKO LOČITI TUJE SLIKE OD DOMAČIH
V tuji strokovni literaturi je omenjeno slikanje na steklo tudi pri nas. Italijanski etnograf Ranieri M. Cossar piše, da so v tribuško čepovanskih steklarnah (glažutah) izdelovali tudi slike na steklo, ki so jih potem raznašali krošnjarji. V teh krajih so poslikavali tudi kozarce in steklenice. Poznavalci sodijo, da so okoli 12 odstotkov vseh ohranjenih slik na steklo pri nas izdelali domači mojstri oziroma delavnice. Skupno število doslej znanih in ugotovljenih del slovenskih slikarjev obsega le okoli 200 primerkov. Po kakšnih merilih so to določili, razlaga Gorazd Makarovič v že omenjeni študiji iz leta 1962. Najprej so iz muzejskih zbirk izločili slike, ki po slogu in značaju pripadajo ugotovljenim tujim izvorom in delavnicam, med preostalimi pa so za domače izdelke označili tiste, ki kažejo isto izdelovalčevo roko kot nekatere panjske končnice in votivne (zaobljubljene) slike, ki imajo slovenske napise ali se kako drugače nanašajo na naše kraje. Drugi problem je določiti, kdaj so slike nastale. Pri tem so se oprli na ugotovitev (datiranje) stekla, na katerem so slike naslikane. Podlaga za najstarejše slike je bilo pihano in valjano steklo, ki je bilo polno mehurjev, brazgotin in črt. Poleg starosti stekla so si pri iskanju, kdaj so slike nastale, pomagali tudi z datiranjem slikarij istih rok na les. Tretji problem je bil lokalizacija delavnic oziroma slikarjev, se pravi, kraj ali področje, kjer so te slike na steklo nastajale. »Delavnice oziroma slikarje smo poizkusili lokalizirati v širšem smislu po zastopanosti domačih izdelkov v zbirkah lokalnih muzejev, ki so nabirali gradivo predvsem na svojem področju.« Zadnji razpoznavi znak je bila motivika, vsebina slike. Okvirno so skušali ugotoviti motive, ki so bili slikani v domačih delavnicah, in stopnjo njihove izvirnosti oziroma odvisnosti od slik, izdelanih na tujem. Po tej poti so ugotovili dela dveh domačih slikarjev in ene slikarske delavnice in jih skušali postaviti v časovni in krajevni okvir. Slikar Maksim Gaspari na vprašanje, če je pri slikah na steklo mogoča ločitev med pristnim slovenskim delom in uvoženim iz tujine, odgovarja: »Mislim, da je to mogoče, ker imajo naše podobe v obeležju nekaj intimnejšega kot tuje, so v tehničnem pogledu enostavnejše in skromnejše, ter imajo kot vidni znak često slovenske napise.«

DVA PREPOZNAVNA MOJSTRA
Po značilnih potezah njunih izdelkov so enemu dali zasilno ime Mojster okorne risbe, drugemu pa Mojster malih figur. Na slikah prvega so konture (orisi) rdečerjave barve, nohti na prstih so običajno slikani tako, da je slikar preko koncev prstov potegnil vodoravno črto. Ozadja so umazano bele barve ali oker, okrasne cvetlice so tulpastih oblik ali polovičnega četverolista, kartuša (okrasna obroba) je ovalne ali pravokotne oblike. Slike so uokvirjene v črne, plitvo žlebljene okvire. Dela, ki jih po slogovnih merilih združujemo v eno skupino, so vedno izdelek ene same roke. Po tem je mogoče sklepati, da gre za enega samega slikarja, ne delavnico. Dokaz, da so te slike na steklo, nastale pri nas, je, da je isti mojster slikal tudi panjske končnice, ki so vezane skoraj izključno na naša tla. Delovanje tega mojstra postavljamo v drugo in tretjo četrtino 19. stoletja. Naslikane so že na prešanem steklu, ki je v tistem času začelo zamenjavati valjano steklo. Njegova dela hranita v glavnem škofjeloški in kranjski muzej, po čemer sklepamo, da je deloval na Gorenjskem.
Kakšno desetletje poprej je prav tako na Gorenjskem deloval slikar na steklo, ki ga po značilnosti njegovih slik zasilno imenujemo Mojster malih figur. Tudi na njegovih slikah so konture rdečerjave barve, v primerjavi z običajno velikostjo figur na slikah na steklu so figure našega mojstra nenavadno majhne, toda velikost figure ni odvisna od formata slike, ampak je neka stalnica. Kartuša je stebrasta, stebri so ravni, ozadja na slikah so modra. Vsi napisi na njegovih slikah so slovenski. Slogovna analiza je pokazala, da je vsa dela slikal en sam slikar. Slike tega mojstra hranijo le muzeji, ki so nabirali gradivo na Gorenjskem, kar potrjuje, da je slikar deloval nekje na Gorenjskem.

SLIKARSKA DELAVNICA V SELCIH
Dobrih petdeset let (od 1840 do 1890) so slike na steklo prihajale tudi iz slikarske delavnice v Selcih, središču Selške doline. Nekateri razpoznavni znaki te delavnice: obrisi so slikani z rdečo barvo, značilni so obrazi, kartuša je sestavljena iz dveh svedrastih stebrov, ki nosita preklado, na kateri stoji zlata košarica s cvetjem. Pod kartušo je vedno slovenski napis z veliki črkami s črno barvo na belem ozadju. Slogovna analiza pove, da sta z istimi šablonami (predlogami) in barvami slikali vsaj dve roki, kar pomeni, da so slike izšle iz slikarske delavnice. ‘Gospodarica’ te delavnice je bila Marija Pavlič, po domače Blaževčeva Micka. V Slovenskem etnografu jo je leta 1939 predstavil Janez Dolenc. Rojena je bila leta 1821, bila je majhne, drobne postave, nekoliko je šepala. Živela je samo za svoj poklic – slikanje. Slikala je panjske končnice in podobe na steklo, delala je tudi bridke martre (križe) in zrcala. Na mizi in na klopeh je imela vse: tam je bilo nastavljenih mnogo lončkov za barve, čopiči itn., da ni bilo kam sesti. Na klopi je bila skladovnica neposlikanih in že poslikanih končnic. Kljub navideznemu neredu je bila vsaka stvar na svojem določenem mestu. Za mizo v kotu je bila plošča in kamen za ribanje in mletje barv. Delala je pri mizi.

POSTOPEK SLIKANJA NA STEKLO
Slikar Maksim Gaspari (1883–1980) je zapisal: »Ni tako enostavno postati čez noč umetnik slikanja na steklo, to vem z lastne prakse, ker sem izdelal več takih podob in pri tem naletel na različne težave tehničnega značaja, predvsem zaradi krhkosti stekla, zaradi negativnih obrisov ter postopnega sušenja barvnih plasti, pri katerih je treba točno vedeti vrstni red pastoznih (gostih) in lazurnih (redkejših modrih) barv.« Na podlagi lastnih izkušenj je opisal postopek slikanja na steklo. Ljudski slikar je na omito, suho steklo narisal konture za delno modelacijo predmeta negativno po podložni predlogi ali šabloni. To je risal in slikal s čopičem iz dlak vidre ali kune, tempera barvo pa tudi z gosjim peresom. Ti obrisi so bili za podlago slike ter nadaljnje delo najvažnejši. Pri tem se je slikar držal glavnega pravila: svetle konture za svetlejše, temne konture za temnejše barvne plasti, npr. za obrise obrazov, telesa, rok, rož, za dekoracije je rabil svetlordeče, rjave ali opečnate konture, za temne obleke, lase, drevje in podobno pa je risal konture v črni, temnorjavi in modri barvi. Pri oblikovanju cvetja in svetlobe se je izjemoma poslužil tudi belih kontur. Na podlagi teh pravilnih obrisov in kontur, ki so se dobro posušile, je bilo nadaljnje slikanje lažje. Da se šipa pri slikanju ni zamazala in kontura ne zabrisala, je imel ljudski umetnik pod roko leseno podporo, imenovano most. Nadaljnje barvne plasti na suho tempera risbo je slikal navadno z oljnatimi, prstenimi barvami, ki jih je sam naribal na kamnu ter jih mešal najprej z vodo, potem pa z oljem. To je bil predpogoj za dobro in trpežno delo. Polaganje barvnih plasti je bilo treba dobro pretehtati, večkrat obrniti steklo in nastajajočo sliko pogledati od sprednje, prave strani. Ko so se posušile te manjše barvne skupine, je končno poslikal ozadje in prazne ploskve z belo, modro ali rumeno barvo. Tehnika slikanja na steklo ima precejšnjo sorodnost z načinom slikanja v keramiki.

MOTIVIKA SLIK NA STEKLO
Vsebina (motivika) slik na steklo v slovenskih zbirkah je skoraj izključno nabožna in skupno šteje nad 100 različnih motivov, a le malo je takih, ki bi bili zelo številčni. Najpogosteje so upodabljali Kristusa in Marijo v raznih ikonografskih različicah. Gorazd Makarovič ima na koncu svoje študije o ljudskih slikah na steklo na Slovenskem seznam motivov slik na steklu v slovenskih muzejskih zbirkah in ob vsakem motivu navaja število slik z enakim motivom. Na prvem mestu je Sveta Trojica (49), sledijo: Srce Jezusovo (33), Božji grob (28), Marija z Jezusom (27), sv. Barbara (24), Jezusovo rojstvo (23), Srce Marijino (23), Sveta Družina (22), Zadnja večerja (21), sv. Lenart (20), sv. Florijan (19), Prizor iz legende o sv. Genovefi (19), Jezus (17), sv. Jožef (16), Križani (15), sv. Janez Nepomuk (15), sv. Janez Krstnik (14), sv. Jurij (14), Marija Zell (13), Sv. Anton Puščavnik (13), Žalostna Mati Božja (12), Jezus pod križem (11). Od svetnic in svetnikov so ‘močneje’ zastopani še: sv. Ana z Marijo, sv. Katarina, sv. Magdalena, Marijino oznanjenje, Marijino kronanje, sv. Marjeta, sv. Trije kralji.

RAZLIČNI TIPI SLIK NA STEKLO
Na Slovenskem so bili razširjeni razni tipi slik na steklo. Glede na tehniko izdelave ločimo samo z barvami izdelane slike, slike z barvo in pozlato, slike z brušenimi in pozlačenimi nadrobnostmi ter črnim ozadjem in slike z zrcalom za ozadje. Glede na obliko slike ločimo slike brez oblikovnih dodatkov, slike z belim napisnim poljem ter slike s kartušami (okviru podobnimi okrasi). Večina ohranjenih slik pri nas so samo z barvo naslikane slike. Redke so slike z delno pozlato, več je slik s kartušami in slik z napisi. Ugotovljeni slovenski slikarji so največkrat ustvarjali samo z barvami naslikane slike. Slovenske slike imajo dostikrat kartušo in napis. Selška delavnica je uporabljala tudi pozlato in zrcalno ozadje.
V slikarstvu na steklo se je najbolj uveljavila mešana slikarska tehnika. Obrisi (konture) so navadno slikani z vodno barvo (akvarelom), vezano z arabskim gumijem, naslednje plasti tvori tempera, končna barvna plast pa je iz oljnih barv. Slike na steklo so bile navadno slikane na majhnih, tenkih šipah iz pihanega stekla. To je bilo ceneno blago, izdelano pri nizki temperaturi. Ploskev teh stekel je bila nesimetrična in vegasta. Toda prav zaradi tega so najstarejše slike dajale nepričakovane učinke, posebno v pozlačenih in zrcalnih plasteh, gledane od strani proti luči. Take podobe so zato najlepše in imajo večjo zbirateljsko vrednost kot novejše, ki so slikane na gladko, čisto steklo tovarniškega izvora. Kakovost šip iz pihanega stekla je zelo krhka, zato je omogočala le razmeroma majhne formate, največkrat v razponu 19–39 cm, kvečjemu 19–45 cm. Večji formati slik na steklo so na Slovenskem redki. Črni užlebljeni leseni okvirji so še bolj poudarjali žive barve na slikah.
V večjih delavnicah na tujem so slike na steklo izdelovali serijsko. Delo je bilo deljeno: mojster je slikal obrise in važnejše podrobnosti, pomočniki so nanašali lazurne in zgornje neprosojne barvne plasti. Slike raznih delavnic se med seboj razlikujejo in hkrati dopolnjujejo.
Slikarstvo na steklo je na začetku 20. stoletja vedno bolj izumiralo. Spreminjala se je miselnost ljudi, ki jim duhovno bogastvo prejšnjih rodov ni veliko pomenilo, zato tudi slik na steklo niso cenili in so izginjale iz kmečkih domov. Za majhne denarje so jih kupili zbiratelji, ki jih cenijo kot dragocene zgodovinske redkosti. Maksim Gaspari, slikar slovenske kmečke duše, je leta 1939 zapisal: »Ko je naš meščanski človek pred kakimi osemdesetimi leti hodil po idrijskih hribih in Poljanski dolini, je pri vstopu v kmečki dom zagledal živopisnemu vencu podobno borduro okoli stropa – borduro znamenitih ljudskih slik na steklo. Ta meščanski človek, ki je imel še nepokvarjen in uravnovešen čut za estetsko umetnostno formo, jo sprejemal in doumeval z zdravim razumom in srečnim užitkom tudi lepote naše folklore. Sodobnemu, od dinamike, strojev, otopelemu človeku je tako uravnovešenje čuta skoraj neznano in tuje ... Kdor se bo vrnil iz razbrzdanih vrtincev sodobne civilizacije v duhovno polje moralnih vrednot, iz oglušujočih velemest v samoto gorskih selišč, bo še deležen blagoslova nekdanjega srečnejšega življenja. V luči tega blagoslova bo bolje videl in lepše občutil tudi izdelke našega ljudstva, ter bo spoznal globoke duševne vrednote etnografije, ki korenini v tradicijah poštene umetnosti in obrti.«

ČUK, Silvester. Slike na steklo. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 50-57.