Orala sva na rebri, na naših težkih, ilovnatih njivah. Konj je bil utrujen. Vso zimo je vozil les z Jelovice. Oče je bil utrujen še bolj. Vsak dan, navsezgodaj že, je stopal za težkimi, okovanimi sanmi - »posmojkami« v Jelovico, po strmi, koritasti poti. Ledeni veter in sneg, ki se je usipal s smrek, je očetu zresnil pogled in mu še bolj poglobil gube v rjavem, kakor usnje trdem obrazu.
Stopala sem ob konju, držala sem ga za uzdo in se v visokih gumijastih škornjih opotekala sem ter tja. Dan, ki se je rodil, je bil lep. Zarja, ki je prilezla od Jamnika sem, je rdeče obarvala smreke v Pustem gradu. Tudi macesen pod njimi je postajal rdeč. Prav tako tudi rjavo zelene trave, ki so rasle okoli njiv.
Zavzdihnila sem, konj je bil nemiren in nepredvidljiv. Šele pred kratkim smo ga zamenjali. Prejšnjega sem bila vajena. Vedno je, kadar sva ob tako težkem delu počila, obstal in počakal. Zahrzal je, jaz pa sem naslonila glavo na njegov močni vrat in podrgnila nos v toplo, od potu premočeno dlako.
Tokrat tega še nisem poskusila. Nisem mu še povsem zaupala.
»Poženi! Daj, potegni za came!« je rekel oče, če sva se le malo ustavila. Ustavila pa sva se velikokrat! Oranje teh njiv je bilo najtežje. Bile so široke in dolge. Ležale so v strmem hribu. Rob pred mojimi očmi je bil tako visok, da se iz doline, kjer sva obračala, ni videlo na drugo stran. Šele po dolgih, težkih korakih in kratkimi počitki med tistim mučnim vzpenjanjem se je videlo čez. Od tam pa do konca ni bilo več daleč.
Konj je imel came ali žvale - del uzde, ki je v gobcu, kmalu vse slinaste. Tudi po roki se mi je cedila njegova topla slina. Ko sem spet poprijela za vajeti in ga potegnila k sebi, da sva se odpočila, je stresel z glavo in zakopal.
Pogledala sem nazaj po njivi. Brazda za plugom in očetom se je svetila, zemlja se še ni povsem odtajala. Tudi zato je bila tako trda in težka.
Oče se je vzravnal. Obrisal si je pot s čela. Pogledal je po meni in konju in se spet sklonil k brazdi. Vzel je v roke otko in natančno odrezal prst s pluga.
»Letos je pa hudo s to zemljo,« je zamrmral. Bolj sebi kot meni. »Kakor bi oral beton...«
Tlesknil je z bičem in šli smo spet dalje. Konj je zahrzal, napel mišice, da je v preozkem komatu kar zahreščalo. Zakopal je s kopiti in vlekel, vlekel...
»Še malo, pa bomo čez rob! Še nekaj metrov!« sem pomislila in odskočila na stran. V tistem silnem naletu bi me lahko pohodil. Vendar me ni! Prišli smo čez rob in spet počili. Od tam naprej je šlo malo lažje. Svet je bil bolj položen in videlo se je že na konec njive.
Pogledala sem v rob pod domačo hišo. Cvetele so že trobentice. Staro drevje je napenjalo popje. V kozolcu je med latami vlekel veter in odpihnil na tla še zadnja suha stebla fižola. Tam smo ga še vedno hranili, če bi slučajno zmanjkalo krme. Vendar je je bilo tisto zimo dovolj.
Na njivo so priletele vrane. Spustile so se v svežo prst za nami in se drle. Vendar pa se mi je zdelo, da so vesele. Da so tisti kriki le pozdrav soncu in življenju! Premagale so zimo in napovedovale zelenje in cvetje in takoj za tistim tudi praznično cvetno nedeljo.
»Ne bo več dolgo, ko bodo pod našo hišo zacvetele tudi rabele,« sem pomislila. To sadje je prvo zacvetelo. Za njimi so zacvetele divje češnje pod gradom. Takoj za njimi pa vse sadno drevje, od kraja. Sonce je vedno topleje grelo in vrnile so se lastovke...
Z očmi sem šla za vrano, ki se je dvignila iznad razora, in si popravila lase s čela. »V razor glej, ne pa okrog!« je rekel oče za mano. »Kakor boš vodila konja, tako nama bo šlo!«
Oče je bil zelo redkobeseden človek. Zato sem vzela za dobro vse tisto, kar je sploh povedal. Tega sem se počasi navadila. Tudi doma, pri mizi, je bil tak. Vendar so bili tisti naši skupni obredi za mizo vseeno lepi. Kot praznični. Z mamo sta se razumela, tudi takrat, ko sta malo govorila. In jaz sem razumela njiju. Nič takega se ni zgodilo, da bi zmotilo naše mirno, vsakdanje družinsko življenje. Delo in jelo in nobenega hitenja. Trde njive, oranje, setev in žetev in veliko zadovoljstva. Ob vsaki, še teko borni letini...
Ko smo se spet obrnili, sem nastavila svoj obraz soncu in zamrmrala: »Še malo, pa bo! Samo še malo...«
Oranje je bilo zame od vseh del pri hiši najtežje. »Ata, morali bomo kupiti traktor. Za vse bo lažje,« sem rekla, ko sva bila že nekje na sredi.
»Dokler bom jaz pri hiši, bo tudi konj!« je zaključil in nobene besede več v tej smeri ni bilo. . . Mama je čez čas prinesla malico. Kruh, zaseko in mošt. Naslonila sem se na konjev vrat in malo počakala. Ni se premaknil! To je pomenilo, da bo med nama počasi še vse v redu.
Ugriznila sem v svojo malico in spila kozarec mošta. Tudi konju sem dala nekaj kruha in hvaležno se je podrgnil obme.
»Mogoče bova celo prijatelja!« sem pomislila in ga potrepljala po prepotenem vratu.
»Daleč ste že s tem oranjem,« je rekla mama, ko je pogledala po brazdi za nami. »Vseeno pa mislim, da bi moral pripreči. Ja, k sosedu bi moral po konja. Z dvema bi šlo laže...«
»Saj sem mu rekla. . . Ali pa s traktorjem! Traktor bi morali imeti. To!« »Traktor?« je rekla mama in pogledala vame. »Kje pa bomo dobili denar za traktor! Ali ne vidiš, kako gara? Kako trpi pozimi z lesom! Le ta zaslužek je pri hiši. Še to težko zmore... Kar poglej ga!« Dala sem konju preostanek kruha in pogledala nazaj. Oče je sedel na plugu. Njegov koščeni hrbet je bil zdaj še bolj upognjen. Zelen klobuk, zelen pulover in visoki gumijasti škornji... Jelovica in njive... Dan za dnem isto...
Počasi je prijel kruh v roke, ga razlomil in začel jesti. Nekaj grenkega se mi je nabralo v grlu,. Pogoltnila sem tisto in utihnila.
Oče in mama sta še nekaj časa govorila, kaj bomo posejali. Kaj bo na tej in oni njivi zraslo. Gledala sta po njivi na strmi rebri in modrovala. Kako bi kljub skopi zemlji le nekaj pridelali. Nobenemu se ni zdelo delo pretežko. Samo da bi seme vzklilo, da kasneje ne bi bilo pozebe in suše in... Vsega tistega, česar se kmečki človek že stoletja boji.
In tudi tisto leto nam ni v vsem prizaneslo! Bila je pozeba, veliko žita je šlo. Tudi cvetje rabel je oparilo. Vročine in nevihte so oklestile kar precej klasja. Vendar...
Nekaj je ostalo! Nekaj vedno ostane! Vedno, po neki božji volji, narava toliko pusti človeku, da preživi. Preživi, se pobere in gre naprej.
Polja danes niso zorana. Tudi na naši rebri ne! Pravijo, da se ne da toliko trpeti in da ne zmorejo vsega skupaj. Službe in njiv! Da je to preveč. In da tudi treba ni!
Upam, da imajo prav...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodba) Ognjišče (2007) 3, str. 56

Zgodilo se je med drugo svetovno vojno sredi širne Rusije, ko so se nemški vojaki prebili do Dona. Eden od vojakov je prišel do podeželske gostilne, kjer je bilo mogoče dobiti nemško pivo. Ko je vstopil, je bil prijetno presenečen. Stari mož za šankom je vzbujal dober vtis. Prostor je bil čist in svetel. V lepi vazi je bilo velikonočno cvetje. To je vojaka spomnilo na praznovanje velike noči doma.
Ko je sedel, je do njega počasi prišel gostilničar in mu tiho dejal: »Gospod častnik, ali bi sedli, prosim, za drugo mizo. Ta ni prosta.« Gost je zagledal na zidu nad mizo majhno razpelo, okrašeno z velikonočnimi cvetjem.
Starec mu je prinesel naročeno pivo, ko se je presedel. Zazrl se je tujcu v oči in ga vprašal: »Gospod častnik, ali ste kristjan?« Neznanec se je nasmehnil in rekel, da je katoličan. Starcu so se takrat zaiskrile oči. Sklonil se je h gostu in zašepetal: »Miza tam čez mora ostati prosta. Je za Gospoda!« Čez nekaj časa je nadaljeval: »Veste, gospod, Jezus je enkrat že bil tukaj s svojima učencema!« Nemec je odobravajoče je prikimal.
Gostilničar je začel potihoma pripovedovati: »To je bilo pred desetimi leti. Takrat so preganjali naše duhovnike. Bežali so iz kraja v kraj, končno so skoraj vse ujeli in pobili. Tudi našega popa so že izgnali. Zaman smo čakali, da skrivaj pride do nas kakšen bežeč duhovnik, naša vas je preveč osamljena. Nekega dne so pa na moja vrata potrkali trije možje in me prosili, da jih spustim v hišo. Ponudil sem jim ono mizo tam čez, da sem jih imel pred očmi. Bili so mi všeč. Ko sem vprašal, kaj želijo, je najstarejši med njimi naročil košček pšeničnega kruha in kozarec vina. To so bile takrat zelo dragocene stvari. Zaupal sem jim, zato sem jim prinesel, kar so želeli. Imeli so tako dobre oči. Po daljšem premoru se je najstarejši med njimi nagnil nad krožnik, na katerem je bil pšenični kruh, ga vzel v roke, razlomil in tiho povzdignil oči k nebu … Jaz sem bil takrat kakor omamljen, ker sem ga v tistem trenutku prepoznal po lomljenju kruha.
Zadrhtel sem, ko se je še enkrat nagnil in takrat vzel v roke kozarec vina. Prišlo mi je na misel, da moram to trojico zavarovati. Stekel sem k vratom in jih zapahnil. Potem sem stekel k mizi, kjer so sedeli, in jih v solzah zaprosil, če smem sodelovati pri njihovem obredu. Ostalo je dovolj zame in za druge vaščane. Tako sem še ponoči pripeljal ljudi in jim pojasnil, da je prišel k nam preganjan škof z dvema novo posvečenima duhovnikoma … Gospod častnik, to se je zgodilo na veliko noč pred desetimi leti.«
Nemški vojak je dolgo molčal, potem pa je vprašal gostilničarja, kaj se je zgodilo s temi gosti. »Naslednje jutro so izginili, hitro in neopazno, kakor svoj čas vstali Gospod v Emavsu. Bila je zadnja velika noč, ki smo jo kristjani mogli praznovati. Od takrat čakam, da se Gospod vrne. Zdaj razumete, zakaj skrbim, da je ona miza vedno prosta.«
Solze so počasi drsele po starčevih licih. Globoko ganjen jih je brisal. Nemški vojak je kasneje priznal, da se ga skrivnost velike noči in evharistije ni nikoli dotaknila tako kot takrat v tisti podeželski gostilni. (br)

Rustja B., Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
v novi knjigi zgodb za dušo (o evharistiji, spravi in odpuščanju), ki je v pripravi

Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Bil je napovedan po prerokih ... oznanjen po angelih ... spočet od Svetega Duha ... rojen iz Device ...
Zdaj pa ga gledam prebičanega ... ogrnjenega v škrlat posmeha ... in v ušesih odzvanja: »Glejte, človek!« ... Samo človek ...
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Nastopil je z močjo ... govoril kot nekdo, ki ima oblast ... pokoril hude duhove ... delal velika znamenja ...
Zdaj pa ga gledam ... nemočen leži v cestnem prahu ... pokopan pod sramoto križa ... in v ušesih odzvanja: »Glejte, človek!« ... Samo človek ...
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Vodo je spremenil v vino ... namnožil kruh ... zdravil gobave in slepe ... grehe odpuščal ...
Zdaj pa ga gledam pribitega na križ ... golega ... le s trnjevo krono na glavi ...umirajočega ... in v ušesih odzvanja: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!«
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Vrnil je življenje Jairovi hčerki ... Obudil mrtvega mladeniča ... Iz groba priklical Lazarja ...
Zdaj pa ga gledam mrtvega ... prebodenih rok in nog ... prebodenega srca ... Položenega Materi v naročje ... položenega v skalnat grob ... Gledam kamen zavaljen k vhodu ... in v ušesih odzvanja: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!«
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Bil je prebičan ... padel je pod križem ... trpel je in umrl ...
Zdaj pa ga gledam vstalega ... poveličanega ... zmagoslavnega ... nepremagljivega ... večnega ... in v ušesih odzvanja: »Kaj iščete živega med mrtvimi?!«
Rane na Njegovem telesu se svetijo ... cvetijo in dišijo kot nekdaj rože v Rajskem vrtu ... Okrvavljeni križ je vzbrstel in razširil svoje veje na vse štiri strani neba ... kot je brstelo nekdaj Drevo spoznanja ... In je križ “drevo dobro za jed” ... Sadež je morda res grenak, a daje življenje ... in kdor je od tega drevesa, ne postane “kakor Bog”, se pa združi z Bogom ... In živi ...
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Grob je prazen ... prtič zložen ... in v ušesih odzvanja: »Kaj iščete živega med mrtvimi?!«
Kaj naj si mislim, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Na veliki petek je umrl moj oče. Jokal sem mu na prsih, ko je ležal na postelji, negiben. Tako strašno mi je bilo hudo, čeprav je kot Kristus na križu končno dotrpel. Velikonočna vigilija tistega leta je bila zame čudno mračna, kakor da bi le droben plamenček migotal v kotu cerkve. In jaz sem molčal, zamišljen nad vsem, in sem hotel razumeti velikonočno zgodbo – a je nisem mogel. Tako kakor skala pri vhodu v grob nam smrt zakriva skrivnost življenja … 
Tisti večer smo brali iste besede kot že tolikokrat pred tem: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal« (Lk 24,5–6). A nisem še bil tam, nisem še prišel do praznega groba, nisem še dozorel. Nekdo pa je kot plamenček čakal v kotu cerkve. 
Nekaj dni zatem sem imel čudovite sanje. Tata se mi je v njih pokazal ves nasmejan in miren in svetel, zláto je žarel kot pomladno jutro in se mi je takrat zdel najbolj resnično on, čeprav ga takega nisem videl nikoli prej, še posebej ne v zadnjem obdobju, ko je v mukah, tišini in nepokretnosti čakal in zorel. Zorel v tisto svetlost vstajenjskega jutra. In takrat sem razumel. Velika noč ni vstajenje. Velika noč je Jezusovo življenje, trpljenje in vstajenje, vse skupaj, neločljivo povezano: »Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati‹« (Lk 24,6–7). 
Dva moža v sijočih oblačilih pa sta kakor nekdo, kar postajamo tudi mi, v kar se spreminjamo počasi, v zlató, svetlobo in nasmeh mojega očeta. Tudi onadva nista stala v grobu, nekje od zunaj sta prišla in povedala svojo izkušnjo, kako to postati: »Ni ga tukaj.« Treba je iti na pot, ne stati v grobu. Jezusovo vstajenje ni nek srečen dogodek na koncu, nek »happy end«, ki ga moramo samo počakati. Vstajenje je pot, nastajanje, je torej nekaj, kar se je v Jezusu gradilo celo življenje. Spomnite se, Izraelci niso prišli v obljubljeno deželo, ko so stopili čez Rdeče morje, ampak ko so to ponovili 40-krat. Tako se mora obljubljena dežela postopno zidati tudi v nas. Vstajenje je proces, v katerem mi postajamo najbolj resnično mi, živi, vstali, umiti, odrešeni. Preko vsega, kar nam daje ta pot, tudi preko ran, brazgotin in trpljenja odlagamo odvečno, da bi postali, kar smo: »Po Božji podobi ga je ustvaril« (1 Mz 1,27). 
Biti človek pomeni biti na poti. Biti vedno nedokončana stvar. Si to priznati in si pustiti. In biti človek pomeni biti vedno več od tega, kar si zdaj. Postati vstajenjski človek tako pomeni hoditi, živeti v sebi ta nemirni »Ni ga tukaj«. Ta nas pošilja iz groba, iz kraja smrti v življenje – v iskanje Kristusa, ki je kdove kje in ki še vedno hodi to našo pot čez Rdeča morja našega življenja. Ni ga tukaj, ker ga moramo iskati, želeti si biti, kjer je On, prepustiti se, da nas s svojim skrivanjem – nekje med križem in jutrom – vodi v to, kar resnično smo. 
Je Kristus vstal? Ne vem. Samo verujem. In moja vera je iskanje.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2023), 3.

Imel sem srečo, da sem nekega dne po naključju naletel na članek, v katerem dr. Zadel govori o razliki med agresivnostjo in nasiljem. Takole pravi: če nam nekdo ukrade telefon, je to, da ga ujamemo in si priborimo telefon nazaj, nekaj agresivnega, s čimer ubranimo svojo lastnino. Kar je seveda prav. Nekaj drugega pa je nasilje, ki nastane, če po tem, ko smo telefon že dobili nazaj, človeku še dodamo par batin, da si bo to za vedno zapomnil in tega ne bo nikoli več ponovil.
Medtem ko je torej prva namenjena zaščiti, ima drugo namen doseči moč, oblast, prevlado nad drugimi. In je zato prva težja od drugega, saj zahteva imeti oblast nad seboj namesto nad drugimi. Ukrotiti moramo namreč svoj strah, da ne bi prešel svojih meja in se spremenil v nasilje, torej držati ga na vajetih, da se ta spremeni v pogum, zaradi katerega se bomo sposobni boriti za pravico.
Da ob pojavu novega razkazovanja mišic v svetovni politiki nekateri v zanosu že kričijo, da je tretja svetovna vojna tako rekoč pred vrati, ne pomaga k miru, prav nasprotno, vsi so začeli rožljati z orožjem. Ampak to je pač jezik našega sveta, jezik strahu in posledično jezik nasilja. Prvi utemeljuje drugega, zato je vse tako zelo povezano in se nas vseh tako zelo nezavedno polašča. Vsega se je treba bati: vlada svari pred mračno opozicijo, ta straši s požrešno vlado, Rusija pravi, da se je treba bati Zahoda, Zahod Rusije, Kitajske, Irana, tudi migrantov se je treba bati, pa Trumpa, Izraela, Jezusa na cestnih nadvozih, Palestincev, še z vremenom nas strašijo, tako da zaradi navadne nevihte že zvonijo vsi alarmi.
In kjer se vsega bojimo, tam ni prostora za razum, za zdravo pamet, če želite. Spomnite se samo dni, ko je v trgovinah zmanjkalo kvasa in toaletnega papirja. Ko nad nami kraljujejo čustva, se nikoli ne izcimi nič dobrega. Ko je v nas preveč strahu, se ta začne razlivati navzven. Čisto potiho in na skrito nas prevzame, da se potem podamo v dejanja, ki naj bi ga odpravila, pa ga le še poglabljajo. V dejanja, ki se nam takrat zdijo povsem nekaj pravilnega. To naredi strah: slabo spremeni v nekaj navidez dobrega. Še vsaka vojna se je rodila iz tega, še vsak prepir; iz prepričanosti, da delamo nekaj dobrega, ko drugemu vsiljujemo svoje mnenje, ker njegovo po naše ni pravilno. To je tisto, zaradi česar bi nas moralo biti najbolj strah – strahu.
Jezusova reakcija na strah učencev je zato njegov velikonočni pozdrav: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Oznanilo, pa tudi naloga. Ker je mir edino pravo nasprotje strahu. In ker je mir sad zdrave pameti, preudarnosti, razsodnosti, samoobvladovanja, stvari, ki smo jih v navalu liberalizma nekoliko zanemarili. In ker je mir sad spoštovanja svojih in meja drugih, zavedanje o svetosti vsakega človeka, tudi tako, da mu pustimo, da je, kdor je. Zato mir ni nikakršen ceneni pacifizem (tj. gibanje, ki izhaja iz etične obsodbe uporabe vsake sile in nasprotuje vojni ne glede na njene vzroke, cilje in okoliščine), v katerem bi vse ljudi zanemarili, ne, sad ljubeče agresivnosti je, v katerem drugega zaščitim pred seboj tako, da ne dopustim, da bi se ga začel bati.
V naših brzdah je usoda sveta.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 5 (2024), 3.

Te dni so nam posebej pred očmi rane, tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu. Mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj.
Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti. Nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje.
Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo že siti vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno jemljejo pozornost. Morda smo jih tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki jo nosi, mora prizadeti tudi tistega, ki jo je povzročil. A tudi tistega, ki jo samo vidi, ker se namreč s tem pokaže njegova občutljivost, ki je bistvena stvar, zaradi katere smo ljudje še ljudje. Da nas rane prizadenejo, zato to poveličevanje njegovega ranjenega telesa, zato velikopetkovi poljubi, prikloni, pokleki. Človeka mora bolečina zaboleti, sicer je konec z njim. Ni zaman bolečina najboljši zdravnik, zaradi nje sploh čutimo, da je nekaj narobe – in da je zato treba nekaj spremeniti. Zato častimo križ, zato si ga obešamo okrog vratu in nad mizo; povsod visi Kristus na križu, povsod, da ne bi pozabili, da je njegovo ranjeno telo še danes bičano in križano in da je kri tudi na naših rokah. Da bi zato obsodili zlo, da bi svojim dejanjem rekli: »To ni prav!« Da bi se zlu zaradi teh ran spet in še enkrat odpovedali. Ne zato, da bi si naprtili krivdo, ne da bi se imeli za nekaj ničvrednega. Za limbar tvoj, zato je treba gledati rane, se ob njih jokati, se zaradi njih trkati na prsi, ker se v njih začenja naša pomlad.
Gre pač za to, da so rane razodetje, namig, pot –, kajti tako in nič drugače se na veliko noč spozna vstalega Kristusa. Ne po glasu in ne po stasu, po ranah: »In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20). Tako je stopil v sredo svojih učencev, tako je premagal smrt: z ranami. Tam je bil in nikjer drugje, sredi zlomljene, osramočene skupnosti, znotraj ran, ki smo jih prizadejali Njemu in vsem njegovim najmanjšim bratom. »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25).
Kdor vtakne svoj prst tja notri, v sredo svojega greha, bo našel Kristusa. Vstalega Kristusa, ki premaguje smrt, ki je močnejši od vsakega mojega greha, saj njegove ljubezni ne more premagati še tako veliko hudodelstvo. A najprej je treba stopiti v te rane, v grob, se jih dotakniti, od gnusa nad tem, kar smo storili, zajokati. Za limbar tvoj. Takrat bomo slišali glas enega izmed starešin, ki stojijo pred njegovim prestolom: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu« (Raz 5,5).

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče,4 (2024), 3.

Odkar je pred dobrim letom na Hribarjevi kmetiji zagospodaril najmlajši sin, je šlo s Hribarjem, prejšnjim gospodarjem, vidno navzdol.
Stari Hribar, nekdaj krepak in postaven mož, danes prezgodaj ostareli preužitkar pri petinšestdesetih, si je pridržal pravico z nasveti usmerjati sina pri njegovem gospodarjenju, predvsem pri pomembnejših odločitvah in večjih kmečkih delih, v podrobnosti pa se ni vtikal. Žena mu je pred dvanajstimi leti umrla za hudo boleznijo, ki so jo zdravniki pravilno ugotovili šele po njeni smrti. Izguba žene, s katero sta se imela zelo rada, ga je silno prizadela. Na ponovno ženitev niti pomislil ni. Gospodinjstvo je vodila snaha, preprosta in pridna ženska, ki se je k hiši primožila pred desetimi leti. Vnukinja, radoživo dekletce pri desetih, je že marsikaj postorila v hiši, kadar je bila gospodinja v hlevu ali na polju, in mu je bila v največje veselje sedaj, na stara leta, predvsem zato, ker si je vedno želel hčerko. Vendar se je potem, ko se jima je rodil že tretji sin, sedanji gospodar, z ženo moral sprijazniti s tem, da hčerke pač ne bodo imeli. Hribar je še vedno vsak dan poprijel za razna dela, resda lažja in z vedno daljšimi vmesnimi počitki. Sam se je dobro zavedal, da mu telesne moči iz dneva v dan pešajo, bližnji pa so opazili tudi njegovo vedno večjo zagrenjenost. Bil je kakor mogočen hrast, ki se zaradi notranje trhlosti vedno bolj pogreza sam vase in počasi, a nezadržno propada.
Življenje na kmetiji se je tudi potem, ko je začel gospodariti sin, nadaljevalo po enakem ustaljenem redu, zelo delovno, pogosto celo garaško, a mirno in v slogi z vsemi. To mirno vsakdanjost je nenadoma skalila nesreča: mladi gospodar se je pri spravilu otave na hribovskem travniku iz nepojasnjenega razloga s traktorjem prevrnil po strmini. Utrpel je kompliciran zlom desne noge in le malo je manjkalo, da mu je niso odrezali. Kmalu zatem se je pripetila nova nesreča in sicer sinovi hčerki. Ko se je na začetku šolskega leta vračala iz šole in je pravilno hodila po levi ob robu ceste, je vanjo trčil voznik osebnega avtomobila, ki je zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom. Po opravljeni preiskavi v bolnišnici so zdravniki zaskrbljeno mamo pomirili, da so rane le površinske in da notranjih poškodb ni utrpela. Ko je čez nekaj časa, proti koncu jeseni, poginila krava z nerojenima teličkoma, so vaščani začeli šušljati, ali morda Hribarjeve kaj tepe. Sredi najhujše zime pa je do tal pogorela lesena lopa za shranjevanje lahkega kmečkega orodja. Tedaj so o nesrečah Hribarjevih govorili že glasno, o njih je začel razmišljati tudi stari Hribar sam. Sicer se ne bi preveč vznemirjal, toda slutil je, da zaradi svoje bolezni, o kateri se ni hotel z nikomer pogovarjati, naslednje pomladi najbrž ne bo več dočakal, toda zelo ga je skrbela usoda sinove družine.
Nekaj dni pred veliko nočjo se je Hribar po svoji ustaljeni navadi, ki ji je ostal zvest iz časa, ko je bil še gospodar, odpravil na ogled domačih njiv. Pot do tja ga je vodila po cesti skozi vas, na koncu vasi pa je moral skozi gozd. Kjer se je gozd končal, je začelo Hribarjevo polje. Skozi vas je šel hitro, saj ni želel, da bi ga kdo ustavil in z njim začel pogovor, dasi je bil priljuden mož in so ga ljudje imeli radi. Nikogar od znancev ni srečal in bi si bil takrat, ko je zavil na gozdno pot, že skoraj oddahnil, toda zgodilo se je nekaj nepredvidenega: zagledal je starega župnika, kako stoji pred križem in tiho moli. Ob gozdni stezi je namreč stal velik lesen križ, zavarovan s pločevinasto streho in obdan z nizko ograjo. Hribarju tokrat ni bilo do srečanja, čeprav sta bila z župnikom dobra prijatelja. Župnik, ki je bil v fari že dolgo časa, je svoje farane poznal v dno duš, česar so se ti dobro zavedali, in zato so se mu tisti, najbolj obteženi z grehi, raje izognili s poti. Sedaj bi se mu rad izognil tudi Hribar, a se ni imel kam. Presenečenega in prestrašenega Hribarja je prvi pozdravil župnik, Hribar je komaj slišno odzdravil in v zadregi celo pozabil sneti klobuk z glave. Podala sta si roke. Župnik je namreč imel navado, da se je z vsemi, ki jih je srečal, pa naj jih je poznal ali ne, prisrčno rokoval.
»Hribar, vedno sva bila prijatelja,« je župnik sočutno začel pogovor. »Pojdi in izpolni, kar si nekoč obljubil svoji materi, in kar si pred kratkim obljubil tudi meni,« je bil neposreden.
Besede so skrušenega Hribarja zadele kakor oster nož in zarezale v njegovo staro rano. »Slutim, da ne bom več dolgo. Zelo sem bolan, poleg tega pa je tudi že pozno,« je Hribar jecljaje iskal pravih besede, ki bi vsaj malo izzvenele kot opravičilo. »Kmalu bom vsega rešen!« je bil skoraj srečen ob taki ugotovitvi.
»Toda tvoji ne bodo rešeni!« je povzdignil glas župnik in ga prijateljsko potrepljal po rami. »Vem, da imaš zelo rad svojega sina. Izpolni svojo obvezo, da tvoj sin ne bo nekoč polagal pretežkega računa! Mislim, da prvi opomini za plačilo že prihajajo...«
Ko je Hribar, ki se je zaradi slabosti komaj še držal na nogah, slišal te besede, se je s poslednjimi močmi zbral: »Da, zaradi sina, zaradi njega...«
Naslednja noč je bila za Hribarja najtežja v njegovem življenju. Brez spanja, kakor v nekakšni vročični blodnji, se je vso noč premetaval po postelji in si očital, ker je tako dolgo odlagal, ter v goreči molitvi prosil za moč, da bi zmogel pot, na katero se je nameraval podati zjutraj.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne, bil je veliki petek, se je peš odpravil v dve uri hoda oddaljeno mesto. Hodil je počasi in je komaj zmagoval pot. Ves čas ga je skrbelo, ali ga bo sploh hotela sprejeti. Sam sebi se je zdel podoben Kristusu, ki nosi težki križ...
S tresočo roko je dolgo trkal na vrata skromnega stanovanja, preden so se odprla.
»Angela?!« je bolj vprašal kakor zaklical proti svoji osem let starejši sestri, ki jo je komaj prepoznal.
»Jakob!« je od začudenja skoraj omedlela sestra.
Bil je presenečen, s kolikšno toplino mu je podala roko in ga prijazno povabila, naj vstopi. Ob skromnem prigrizku in krepkem požirku žganega si je toliko opomogel, da je lahko spregovoril o namenu svojega obiska. »Angela, vseh teh dvajset let, kot te nisem hotel poznati... moral bi bil že zdavnaj izpolniti, kar sem nekoč obljubil najini materi... a sem odlagal, pozneje pa nisem imel več namena izpolniti...« Glas se mu je nenadoma zlomil. »Angela, tu je - tu je tvoj dedni delež!« V roke ji je položil dolgovano vsoto.
»Morala sem shajati tudi brez tega...« je komaj izrekla, nadaljnje besede pa so se zadušila v solzah.
Zazrla se je v skrušenega brata. Skozi kopreno solz je videla mladega, sposobnega gospodarja urejenega Hribarjevega posestva, poštenega in spoštovanega človeka, vzornega moža in družinskega očeta. Ponosna je bila na takega brata. Nikoli ni mogla doumeti, kako je mogel zavreči svojo svobodo in se pustiti zasužnjiti šelestenju denarja. Kljub vsemu ga je imela še vedno rada.
Ni vedela, kaj naj reče, da bi potolažila nebogljenega starega moža...
»Nič ne de, Jakob, če je pozno. Stara sem in bolehna in težko živim. Sedaj potrebujem še najbolj. Zahvaljen!«
Hribar je počasi prihajal k sebi. Ko se je, pomirjen in okrepljen, z novimi močmi poslavljal od svoje sestre, jo je povabil domov: »Pridi spet domov. Pridi v nedeljo zjutraj k velikonočnemu zajtrku!«
Obljubila je. Srce ji je zaigralo od neizmernega veselja.
Ko sta si s sestro ob slovesu podala roke, je začutil, da mu je s svojo odpuščajočo ljubeznijo razbila suženjski oklep mamona in da iz odpadajočih razbitin vstaja spremenjen človek, ki bo lahko z mirom in radostjo v srcu pričakal vstajenjsko jutro.
Nives Sitar, Ognjišče (2007) 04, str. 52

Pravili smo mu Brinca. Ne vem, kdaj se ga je prijelo to ime, vendar mu nihče ni rekel drugače kakor Brinca. V resnici je bil Valentin.
Srečevala sva se vsak dan, tako kot je to pri vaških otročajih. Igrali smo se svoje igre, se potepali, pasli živino in se otepali učenja.
Kadar so prišli prazniki, smo še posebej tiščali skupaj. Ob božiču bolj malo, ker je ponavadi zapadlo veliko snega, ob veliki noči pa smo bili nerazdružljivi. Ozelenele so trave okoli potoka v dolini, razcvetele so se prve rože, vrbe so pognale svoje mehke mačice in temno zeleni bršljan se je vabljivo zasvetil na visokih smrekah in skalah.
Tisti čas je prišel Brinca do svoje veljave!
Z visokih, malo komu dosegljivih smrek je smukal bršljan za bogance, velikonočne butarice, in ga potem delil po hišah. Ljudje so mu radi kaj dali, samo da jim zavoljo boganc ni bilo treba plezati po skalah ali smrekah in iskati ob Savi trdega, bodljikavega brinja. Tam, kjer je bilo najbolj nevarno, skoraj nedosegljivo, je Brinca zmogel.
Bil je droben, visokorasel fantič, nosil je vedno prekratke hlače in široke, dolge puloverje, podedovane od starejših bratov. Poleg bršljana je Brinca nabiral tudi vrbove veje z mačicami, komaj vzcveteli nagnoj, nabiral je brinje, prvo cvetje divjih češenj in vse tisto, kar se je potem povezalo v butarice ali bogance.
Ko je prišla cvetna nedelja, se je vedno postavljal z največjo in najbolj pisano boganco. Tudi debela, rdeča jabolka so bleščala na nji.
Na poti od cerkve proti domu sem vedno ostala malo zadaj. Vedela sem, da bo tako naredil tudi on in da me bo dohitel. Skoraj vsako leto me je in mi potem rekel: »Ali je težka?« Pokazal je na mojo živo pisano butarico, prikimala sem in zardela.
»Daj sem! Jaz lahko nesem obe!«
»Saj ni treba …«
A že mi jo je potegnil iz rok in jo zavihtel na ramena poleg svoje. Hodil je trdo, z odločnimi koraki, jaz sem drobila zraven in se opotekala sem in tja. Marčno sonce je bilo utrudljivo.
Pred pragom naše hiše se je ustavil, položil obe butarici na tla in se mi široko zasmejal.
»No, vidiš, da to ni nič takega …«
Potem je na prag stopila mama. Pogledala je po Brinci, po njegovih prekratkih hlačah in dolgem sivem suknjiču. Stegnila je roko in pokazala nanj. »Vidim, da je nov,« je rekla. »Kupili so ti ga za cvetno nedeljo, kajne?«
Za veliko noč smo otroci vedno dobili kaj novega za obleči. Po navadi za cvetno nedeljo. Takrat, ko se je v cerkvi in na poti domov tudi najbolj videlo, kako in kaj. Vedno pa si si lahko zaželel le eno stvar, nikoli dveh! Pri Valentinovih doma je bilo sedem otrok, to leto je Valentin ali Brinca dobil suknjič. Ker ga bo moral nositi vsaj še dve, tri leta, dokler mu ne bo dorasel tisti, ki ga bo nosil za njim, so mu kupili večjega. Vsi smo to vedeli in nihče ni o tem spraševal. Jaz sem tisto leto dobila jopico. Živo roza jopico z velikim bleščečimi gumbi.
»Ja, nov je«!« je ponosno odgovoril Brinca na materino vprašanje, odpel suknjič po vsej dolžini in se zavrtel okrog. Meni se je zdelo tisto smešno. Dala sem dlani na usta, da se nisem zasmejala.
»No, ko si že prinesel obe boganci tako daleč, pa pridi po pirhe! Kar povabi ga!«
Mama se je obrnila k meni, z Brinco sva se spogledala, zardela sva do ušes in pogledala v tla.
»Pa pridi v nedeljo ali v ponedeljek.« sem zamrmrala. »Naredila ti bom lepo pisan pirh.«
Brinca je srečen pokimal in izginil s svojo veliko butarico za vogal.
Na velikonočni ponedeljek je Brinca prišel po pirh. Mama je že zjutraj pogrnila mizo z lepim, prav za ta dan izdelanim prtom. Na platnu so bile izvezene zelene vejice bršljana, vmes so bili bledo vijolični cvetovi lilij, na sredini pa belo velikonočno jagnje.
Prt je pogrnila vedno takrat, ko smo pričakovali obiske.
Ko je Brinca vstopil, sem postavila košarico s pirhi predenj, da je izbral najlepšega, vsa sem drhtela od vznemirjenja. Dolgo smo gledali drug v drugega in molčali. Bilo je lepo! Blagoslovljeno lepo …
Leta pa so šla. Z njimi tudi otroštvo in mladost in ….
Brinca je neke noči, moral bi k vojakom, pobegnil čez mejo.
»Valentin je pa ušel čez mejo, namesto da bi šel v vojsko,« je povedal oče, kar je slišal na vasi. »To bo pa nevarno zanj. Dolgo ne bo smel nazaj!« Pogledala sem njegov resni obraz in molčala. Takrat je bilo služenje vojaškega roka obvezno in Valentinov pobeg je bil strogo kaznivo dejanje …
Po dolgem času sem zvedela, da se je ustalil nekje v Švici. Prišla je prva voščilnica od tam. Za veliko noč mi jo je poslal, skupaj s fotografijo. Gledala sem v voščilnico in v tisto fotografijo in kimala sama pri sebi. Moja najstarejša je že delala prve korake, do drugega poroda pa me je ločilo le še nekaj mesecev.
Od tistikrat sva si pisala vsako leto za božič in za veliko noč. Pozdravi in pripis kakšne lepe, tople misli, drugega nič.
Spravljala sem kartice, prepričana, da jih bom enkrat hčerkama pokazala. Ko bo čas za to … Pa jih nisem! Prehitro so šla leta, prehitro sta zrasli in čas je tekel vmes in prinašal to in ono, toliko, da ni bilo časa misliti nase.
Lani pa mi je Valentin poslal pismo. Napisal je, da pride za veliko noč domov, za teden dni da pride, zavoljo neke zapuščinske razprave … Valentinova dva sta umrla kmalu za mojimi starši, na domu je zdaj gospodaril njegov brat.
Ko se je bližal tisti čas, sem postala nemirna. Okoli hiše so že tekali vnuki, cvetna nedelja je bila mrzla, ker je prišla tako zgodaj, mlajši se je postavljal z butarico, starejša dva pa sta nesla k žegnanju le še oljko. Trdila sta, da sta za boganco že prevelika. Prikimala sem jim in molčala.
Brinca je res prišel, takoj po praznikih.
»Komaj sem te našel. Preselila si se,« je rekel, ko je stopil k meni na vrt. Obešala sem perilo. Pripenjala sem ščipalke na razpeto vrv in ob njegovem glasu scela obvisela na svojem pranju.
»A tukaj zdaj živiš …« je rekel in stopil na drugo stran mojega perila. Prijel je za vrv, prsti so se nama dotaknili, nekaj je šlo skozme, nekaj toplega, vznemirljivega, skrčila sem jih in se mu zagledala v oči.
»Dolgo te ni bilo doma,« sem rekla. »Ali te po tolikih letih nikoli ni zamikalo?«
»Kaj vem …« je rekel Brinca. Osiveli, visokorasli moški s prodornimi modrimi očmi, velikimi očali in trdo zavozlano kravato pod suhim vratom. Bil je v modri obleki, na zloščene čevlje se je oprijemalo blato z našega vrta. Svet je bil namočen, sneg je komaj odlezel. Brinca se je prestopal sem in tja in še vedno držal za vrv.
»Veliko in lepo hišo imaš,« je rekel čez čas. Pogledal je k hiši, pa spet vame. »Jaz imam samo stanovanje. Pa je kar dovolj, starejši ko si, manj rabiš … Ali ni tako?«
»Ja, je!« sem rekla in spet prijela za ščipalko. Povlekla sem namizni prt iz škafa in ga napela po vrvi. »To je naš stari velikonočni prt,« sem rekla. »Vezeno cvetje na njem že bledi, a mi je še vedno drag …«
»Ja, spomnim se ga,« je rekel. »V kuhinji ste ga pogrinjali za praznike …«
Pokimala sem, pogledala na drugo stran svojega vezenega prta in naprej Brinci v oči.
Dolgo sva tako stala. Vsak na svoji strani vijoličastih rož in bledo zelenega bršljana. Nazadnje je Brinca le spustil vrv, se nerodno prestopil v travi, mi pokimal, zardel in rekel zbogom.
Mislila sem zaklicati za njim, naj se oglasi, če bo še ostal. Naj pride na prigrizek in … Pa nisem nič spravila iz sebe! Le škaf sem pobrala,ga trdo stisnila ob bok in odšla k hiši.
Veter, ki se je pripodil z gore, je mehko zazibal veliki vezeni velikonočni prt, prazniki so minevali …
Polona Škrinjar, Ognjišče (2017) 04, str. 44