Marija je v Fatimi dala naročilo, naj molimo in delamo pokoro. A če se ozremo vase in okrog sebe, lahko vidimo, kako zelo pozabljamo na to. Ob branju knjige Klici fatimskega sporočila, se mi je porodilo nekaj vprašanj.
Marija je naročala vidcem, naj vdano prenašajo trpljenje. Otroci so zato vztrajno zagovarjali resnico, čeprav je iz tega sledilo trpljenje. Prav gotovo bi jih bilo treba posnemati. Slišala sem, da je Lucijin oče začel piti in da je Lucija mirno prenašala težave, ki so zaradi tega nastale. Majhno dekle najbrž ni mogla storiti za očeta nič drugega, kot da je mirno prenašala njegovo ravnanje. Toda ali je za odraslega človeka (zakonca, brata, sestro ...) res najbolj prav, da ob sočlovekovih napakah in škodi, ki jo povzroča, molči in trpi? Ali ni bolje, da poiščemo pomoč za sočloveka in tako uredimo razmere, saj se zaradi napak in zablod posameznikov širi zlo po svetu? In če se razjezimo na začetku, obstaja možnost, da se bo manj razširilo.
Marija priporoča pokoro. Za pokoro najbrž lahko vzamemo izpolnjevanje vsakdanjih nalog (zlasti če so manj prijetne) ter razreševanje težav in sicer tako, da vse delamo čim bolj mirno, brez jeze, slabe volje in godrnjanja, z veseljem.
Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi. A če se pogovarjamo o odpovedih, prav hitro slišimo ugovor: Zakaj ne bi uporabljali dobrin, ki so nam na razpolago in nam omogočajo normalno življenje? Če sem lačen, sem nerazpoložen in težko delam. Je res bolj prav, da se nečemu odpovem, a sem zaradi tega siten, ali pa da po potrebi uporabljam dobrine? Kaj komu koristi, če se nečemu odpovem, pa to nima finančnega učinka, tudi v bližnji okolici ni nikogar, ki bi mu prihranjeno izročil in gre potem hrana v smeti? Ali Bog hoče, da trpimo tudi takrat, ko ni potrebno?
Na prva vprašanja je najbrž mogoče odgovoriti že s človeško logiko: Če se nečemu odpovem, s tem sam sebe preizkusim, kako sem sposoben preživeti in delati v manj ugodnih razmerah. In če bom prišel v okoliščine, v katerih določenih dobrin ne bom mogel ali smel uporabljati (dieta), bom že imel izkušnjo, da je mogoče tudi v takšnih okoliščinah preživeti. Kaj pa vprašanje: Ali Bog hoče, da trpimo? In še, kako velike žrtve Bog pričakuje od nas? Najbrž ne tako velikih, da bi ogrozile zdravje in sposobnosti za vsakdanje delo in dolžnosti?
Anita

Začnimo razmišljanje z “vdanim prenašanjem trpljenja”. Marijin namen gotovo ni bil, da bi otroci ali kdorkoli drug trpeli po nepotrebnem. Trpljenje samo ni Božja zamisel in ga zato Bog tudi ne more zahtevati ali si ga za nas želeti. Trpljenje je po svetopisemskem razodetju posledica greha in se pojavi torej naknadno. Že iz tega sledi prvo načelo, da je treba trpljenje preprečevati, predvsem pa ga ne dodatno povzročati. Ker pa je očitna zgodovinska izkušnja, da vsega trpljenja, ki je posledica zla, ni mogoče ne preprečiti ne odpraviti, je drugo načelo, da naj bi kristjan ne vračal trpljenja s povzročanjem novega trpljenja. Če namreč na zlo odgovorimo z zlom, začaran krog zla in trpljenja samo nadaljujemo in stanje le poslabšamo. Če “vdano prenašanje trpljenja” pomeni prekinitev tega začaranega kroga zla, je smiselno in Bogu po volji. Zato je ob v pismu navedenem konkretnem primeru alkoholika v družini, gotovo treba storiti vse, kar je v moči domačih, da pripomorejo k zdravljenju alkoholika in ne le pasivno opazovati in trpeti. Izraz “razjeziti se na začetku” bi pa zamenjal z odločnim in neomajnim ukrepanjem, a brez jeze, marveč iz ljubezni do alkoholika. Lucija poroča, da trpljenja ob očetovem alkoholizmu ni samo vdano prenašala, ampak je tudi zanj molila in Marijo prosila za pomoč – in končno je ta pomoč tudi prišla. Kratko lahko povzamemo, da potem, ko smo vse storili, da bi trpljenje odpravili, pa kljub temu ostaja, nastopi okoliščina, ko to trpljenje lahko “vdano sprejmemo in prenašamo”.
Pod ‘pokoro’ ne razumemo opravljanja rednih nalog, saj to spada k normalnemu rednemu življenju kristjana (sicer govorimo o lenobi, ki pa je greh – odpraviti greh, pa ni pokora), ampak nekaj, kar lahko vsak sam ali po spovednikovi naložitvi doda rednim stvarem. Lahko bi pa bila pokora nadpovprečno dobro izvajanje sicer rednih nalog. Pokora, ki nam je naložena pri zakramentu sprave, torej ‘cilja’ na odpravljanje časnih posledic grehov in na zadoščevanje, ker je greh povzročil duhovno škodo in prizadel Boga in vse ljudi ter celotno stvarstvo. Prostovoljno naložena pokora pa je lahko tudi pomoč drugemu pri tem opravilu; tudi pri tem smo lahko solidarni med seboj.
V pismu je tudi ugotovljeno: “Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi.” Da. A ugovori, ki so nato navedeni, ‘ciljajo mimo’. Prostovoljne žrtve ali odpovedi niso zaradi zavračanja ali omalovaževanja dobrin, ki jih sicer Stvarnik ustvarja in nam jih daje; niti niso ‘trening’ za dosego določene sposobnosti (kar je sicer tudi lahko namen odpovedi). Imajo namreč povsem drugačen pomen in namen. Tudi misel, da bi se postili in zaradi tega hrano metali proč, povsem razvrednoti smisel posta in bi bilo celo nekaj grešnega; in enako če bi zaradi postenja bili nato sitni in bi drugim povzročali dodatne težave. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti izraz odnosa do Boga in ne izraz odnosa do dobrin, ki se jim odpovemo, in še manj neko samodokazovanje, češ kako smo dobri in česa zmožni. Saj nam je Jezus to jasno povedal: »Ko se pa ti postiš (ali moliš, ali daješ miloščino), pomazili glavo ...« (Mt 6,16-18) Kot med seboj ljudje izražamo odnose ljubezni s pomočjo simbolnih dejanj, tako velja isto za odnos do Boga. Žrtev in odpoved je lahko (ni edino) takšno simbolno dejanje – in vemo, da tudi medsebojno ljubezen ‘merimo’ po tem, koliko je kdo za koga pripravljen svobodno žrtvovati. Glede velikosti žrtev je treba reči, da Bog gotovo ne pričakuje, da se bomo uničevali po nepotrebnem. Tudi zdravje je vrednota, za katero je treba po pameti skrbeti. Zanimiv je dogodek iz fatimskih prikazovanj, ko je Marija pastirčke učila tudi odnosa do zdravja. Za prostovoljno žrtev, kot izraz svoje ljubeče podpore pri spreobrnjenju ‘ubogih grešnikov’ (ker so vedeli, da je to tudi Jezusova velika želja – saj je zanje dal celo svoje življenje), so pastirčki pričeli nositi okoli pasu zadrgnjeno grobo vrv, ki je povzročala bolečine in celo krvavenje. A Marija jih je poučila, da ponoči te vrvi ne smejo imeti okoli pasu, da to Jezusu ni všeč. Tako jih je naučila, da so tudi pri takšnih odločitvah možna pretiravanja, ki niso po Božji volji in se jih je treba varovati.
Vendar je potrebno še nekaj dodati. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti v sorazmerju z dobrinami ali vrednotami, ki jih izražajo in ki jih želimo z njimi doseči. Jezus sam nam je na primer s svojim zemeljskim življenjem pokazal, da je večno življenje večja dobrina kot zemeljsko in če gre za izbiro med njima, ima prednost večno življenje in ni neprimerno zanj darovati ali zastaviti zemeljskega.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 38-39.

Človek si res ne bi mislil, da ima slovnica kaj opraviti s teologijo. In če smo natančni in iskreni, pravzaprav res nima. Razen seveda, da je treba seminarske naloge, diplomske zagovore in doktorske disertacije s področja teologije prav tako podvreči neizprosnemu lektorskemu očesu, kot je to treba storiti, ko se učena glava poglablja v kaj bolj profanega, recimo v šport ali matematiko.
Ima pa zato teologija kar precej opraviti s slovnico. Se mi zdi. Vzemimo za primer stopnjevanje pridevnikov, ki ga znotraj cerkvenih krogov, zidov in debat kar naprej uporabljamo, o čemer do sedaj sploh nisem razmišljal in sem – vsaj jaz – to doslej počel brez tehtnega razmisleka in verjetno prav tako mnogi med vami. Pa zaradi tega ni treba teči k spovedi, vsaj mislim, da ne, je pa lepo in prav – oziroma: spodobi se in pravično je –, da se zavedamo, kaj in o čem govorimo, ko pobožno molimo litanije.
Torej: stopnjevanje pridevnikov.
V milozvočnem slovenskem jeziku lahko lastnosti dveh oziroma več stvari, oseb, bitij ali pojmov med seboj primerjamo, čemur rečemo – stopnjevanje pridevnikov. Poznamo tri stopnje: osnovnik, primernik in presežnik. Z osnovnikom poimenujemo lastnosti, ki jih določena stvar, oseba, bitje ali pojem ima ali naj bi jih imela, s primernikom te lastnosti primerjamo, s presežnikom pa povemo, kdo je zmagal oziroma katera stvar, oseba, bitje ali pojem vse druge preseže v tej določeni lastnosti. In vas ne bom zdaj utrujal s podrobnostmi o obrazilih in prislovih, s pomočjo katerih običajno izvajamo stopnjevanje, saj je vse preveč izjem, ki sicer potrjujejo pravila, hkrati pa zmedejo slušatelja, ne malokrat – čeprav v našem primeru nedvomno – pa tudi predavatelja oziroma tistega, ki se je lotil predavati, pridigati in druge podučevati o neki temi. Raje bom navedel nekaj konkretnih primerov stopnjevanj, pa bo. In se bom skušal že v samem začetku smukati znotraj cerkvenih tematik, krogov in zidov. Torej:
»Mogoče si res pameten, a jaz sem pametnejši, priznam pa, da na žalost nisem najpametnejši!« Ali pa:
»Brez dvoma si pobožen in morda si celo bolj pobožen od mene, ampak naš župnik je pa najbolj pobožen človek, kar jih poznam!« Ali pa:
»Pismo je bilo dobro, a lahko bi bilo boljše, najboljše pa bi bilo, ko bi ga sploh ne bilo!« In če ta stavek zveni čudno, a vas vseeno spomni na kako vašo misel, ki se vam je pletla po glavi, ko ste odhajali od maše na Gospodov dan, ko je bilo prebrano kako škofovsko pismo, je to popolnoma nedolžno (a z moje strani, priznam, povsem namerno) naključje.
Me pa slovnični učbenik tudi poduči, da »nekaterih pridevnikov zaradi njihovega pomena ne stopnjujemo«, na primer: »mrtev«. In je seveda res. Če si mrtev, si mrtev. Ne moreš biti bolj mrtev, ali najbolj mrtev. Če nisi mrtev, si živ. In morda to stopnjevanje v drugo smer celo prenesemo, saj razumemo, da je lahko kdo bolj živ ali najbolj živ, čeprav je nekolikanj nenavadno. A če si mrtev, si mrtev. Pika.
A je s pridevnikom »čist« podobna težava. Ne more biti nekaj bolj čisto in najbolj čisto, kajti če ni čisto, je – nečisto oziroma umazano in zapackano.
Kako je torej Marija lahko prečista?
Slovenska slovnica pozna tudi dvostopenjsko stopnjevanje oziroma tako imenovani elativ, »s katerim izražamo najvišjo mero posamezne lastnosti«. Ko dlje, više, globlje, širše in bolj sploh ne gre. Ko je nekaj na primer tako lepo, da je že prelepo! Ko ne govorimo samo o svetem ali najsvetejšem, ampak o presvetem! In nalašč nisem pisal z veliko začetnico, da me ne bi preveč jemali v zobe!
Marija torej ni zgolj čista, najbolj čista oziroma najčistejša med nami, temveč prečista!
A tu nastopi težava, ki presega slovnico in teologijo in je podvržena naši slabotni človeški naravi in našemu načinu razmišljanja. Kajti kljub temu da nam je všeč, kadar je kaj prelepo in prečudovito, nam je tudi hitro oziroma prehitro preveč ali celo nezdravo, kot na primer reči, ki so presladke, preslane, prevroče ali premrzle in jim zato damo negativen predznak, potem pa sem uvrstimo tudi presveto in prečisto! Ali pa ko se nam zdi, da je prenaporno, pretežavno in prezahtevno in zato to razglasimo za nemogoče, pa sem ravno tako uvrstimo presveto in prečisto!
Bi lahko še nadaljeval, pa bodi dovolj. Da ne bo preučeno in preveč!
Naj zaključim z mislijo, da je tako v slovnici kot v teologiji dovoljeno vse, razen napak.
A če v slovnici kaj napak stopnjujemo in je vseeno dopuščeno in prav, je to stvar poezije in umetnosti. Kadar pa teološko kaj napak stopnjujemo in to vendarle ni narobe, je pa to običajno stvar svetosti. Se mi zdi.
Presojal pa bo, tako mislim, Najsvetejši. S pomočjo svoje prečiste Matere.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 4 (2024), 80.

Za večino ljudi je bil prvi torek v juniju (2008) čisto navaden delovni dan. Lep dan, ravno prav topel in obsijan s soncem. Sonce in sreča pa sta bila tudi v mojem srcu. Pa ne zaradi prostega dne, v službi sem namreč vzela dopust, ampak zaradi milostnih trenutkov, ki so mi polnili srce. Z Darjo sva bili tako polni veselja, da sva ga hoteli deliti še s kom. Nisva mogli domov, kjer ni bilo nikogar, s katerim bi delili veselje in srečo, zato sva zavili na kavo, da s svojo vrstnico, ki jo je služba ‘privezala’ za točilni pult, delili svojo prekipevajočo srečo.
Kot apostoli, ko so na binkošti prejeli Svetega Duha in so se brez bojazni podali med ljudi, s takim žarov sva tudi medve navdušeno razlagali, kaj sva pravkar doživeli.
Pri pojasnjevanju sva prehitevali ena drugo, si skakali v besedo, si pritrjevali in brez pravega reda je iz naju vrelo vse doživeto. Dobili sva kavo in ta naju je za kratek čas utišala, da sva lažje uskladili misli in besede o milostnih trenutkih, ki smo jih doživeli vsi v naši farni cerkvi, v katero je danes prišla na obisk Fatimska Marija Romarica.
Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
Trinajstega maja, ko smo zadnjič skupaj molili pred prihodom Marije v Slovenijo, je naša gostiteljica poskrbela še za lepo presenečenje. Ko smo po molitvi posedeli pri prigrizku in sladkih dobrotah, je vsak prejel v dar sliko klečečih in v molitev zatopljenih pastirčkov pred Fatimsko Marijo. Lep spomin, ki bo živel v meni kot dragocen zaklad in me spominjal na skupno pripravo na ta čudoviti obisk, ki je verjetno tudi zato bil tako zelo poseben in milosten.
Kako lepo je bilo danes, na dan obiska, opazovati množico ljudi, ki se je prišla poklonit Mariji!
Počasi, zadržano smo se malo pred osmo zjutraj začeli zbirati in kot so v čudenju pred sto leti to doživljali pastirčki v Fatimi, v dolini Irija, tudi mi nismo mogli takoj dojeti veselja, da se to dogaja nam, da v našo faro prihaja tako velika Gostja.
Zbrani pred cerkvijo smo molili Mariji tako ljubo molitev – rožni venec in zapeli še pesem Trinajstega maja, ko je prispela pričakovana Gostja. V procesiji in s prižganimi svečkami smo počastili Marijo in jo spremljali v našo cerkev, okrašeno, kot se spodobi za velike slovesnosti.
Velike bele pentlje z modrino v sredini so krasile pročelje klopi, na katerih so bile knjižice z izbranimi Marijinimi pesmimi, ki jih je za to priložnost dal natisniti naš župnik.
Verniki, ki smo cerkev napolnili kot ob nedeljah ali velikih praznikih, smo zbrano sodelovali pri sveti maši. Tako kot se je praznično odeta cerkev dotaknila naših čutov, se je naše dotikanje milostnega kipa dotaknilo naših duš. Naših src pa se je še posebej dotaknilo osebno pričevanje našega župnika, ki je svojo izkušnjo posvetitve Mariji in čudežne rešitve iz rok satanista delil z nami. Kip Fatimske Marije, ki ima na sebi vidna znamenja boja z nožem na življenje in smrt, je bil kot dokaz postavljen na Marijinem oltarju, kar je vtisnilo v nas poseben pečat. Ob tem smo globoko občutili resničnost besed, da tistemu, ki ga Marija varuje, ne more nihče škodovati.
Ob pesmi Jaz sem otrok Marijin so do kipa Fatimske Marije stopili tudi vsi naši šolarji, ki so bili tega dne pri pouku. Pohiteli so s šolsko malico in prosti čas odmora izkoristili za počastitev drage Gostje. Na koncu so se šolarjem pridružili še najmlajši, ki ta dan niso bili v vrtcu. Iz varnega naročja staršev ali babic in dedkov so nežno božali Marijo in ji pošiljali poljubčke. Če se kdo do sedaj še ni zavedal prisotnosti živega Duha, ki ga je na nas razlivala Marija, je zdaj, v tem svetem in ganljivem trenutku lahko začutil Marijino bližino. Tudi v Fatimi so bili otroci tisti, ki jim je Marija prišla najbližje. Tako so bili za nas trenutki srečanja nedolžnih otrok z nebeško Materjo, tisti, ki so se zapisali v naša srca. Nemalo solz ganjenosti se je utrnilo v tem posvečenem trenutku.
Kip, ki je bil pred nami, je vidno znamenje nevidnega, delo človeških rok in samo bledi odsev Lepote. Bil je deležen nežnih dotikov otroških pa tudi naših rok. Bili smo prepričani, da je ta kip samo za naše čute – oči, dotaknili sta se nas ljubezen in vera, saj smo gledali s srcem.
Sedaj ostajajo lepi spomini, fotografije in lep občutek pristnega stika z Marijo.
Polni iskrenega veselja in nežne hvaležnosti v srcih smo ob enajstih pomahali Mariji v slovo, se zahvaljevali za milosten, zelo lep in ganljiv, čeprav kratek obisk. Od Marije smo se poslovili z željo, da svoje romarsko poslanstvo osrečujoče nadaljuje v sosednih župnijah.
Marija je naša Mati, je Mati nas vseh, zato si je ne lastimo, se je ne oklepamo kot razvajeni otroci. Iz srca želimo, da svoje milosti in svojo materinsko ljubezen razliva tudi drugod, še posebej tam, kjer se ji zaupno priporočajo in jo častijo z molitvijo rožnega venca. S to molitvijo spremljamo Marijo na njeni poti z ljubljenim Sinom v veselju, trpljenju in slavi.
Papež sveti Janez Pavel II. je po svojem obisku v Sloveniji pred tridesetimi leti dejal: »Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno vstopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru.«
Zato sva z Darjo sklenili, da bova do trinajstega oktobra še naprej vsakega trinajstega v mesecu z družino iz sosednje vasi molili skupaj in tako do konca spremljali Marijino romanje po naši lepi domovini, mladi državi Sloveniji, da na nas in na našo deželo razlije svoj materinski blagoslov.
Katarina

Ognjišče (2016) 10, str. 24

»Sinoči sem se vrnil z romanja v Fatimo – pozdravimo fatimsko Gospo! – in naša današnja marijanska molitev je nekaj posebnega, je polna spominov in prerokb za tistega, ki gleda na zgodovino v luči vere,« je začel svoj nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se v nedeljo, 14. maja 2017. »V Fatimi sem se potopil v molitev svetega vernega ljudstva, molitev, ki teče tam sto let kot reka, da prosi za Marijino materinsko varstvo nad vsem svetom ... V Fatimi je Devica izbrala nedolžna srca in preprostost malih Frančiška, Jacinte in Lucije za varuhe svojega sporočila. Ti otroci so ga pravilno sprejeli, tako da so jih priznali za zanesljive priče prikazovanj in so postali vzorniki krščanskega življenja. Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusu evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Že ob odhodu na romanje je napovedal, da bo posebno pozornost posvetil bolnikom ter vsem, ki so žrtve krivic in potisnjeni na obrobje.

Frančišek je četrti papež, ki je kot romar obiskal Fatimo in sicer ob stoletnici prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom. To je bilo njegovo 19. mednarodno potovanje. Na pot je krenil v petek, 12. maja v prvih popoldanskih urah. Pred odhodom je na Twitterju v raznih jezikih zapisal: »Prosim vse, da se povežejo z menoj kot romarji upanja in miru: vaša roke, sklenjene v molitvi, naj še naprej podpirajo moje.« Iz Doma svete Marte na rimsko letališče Fiumicino se je peljal z avtomobilom znamke Ford Focus. Na letalo se je povzpel s svojo ‘znamenito’ črno usnjeno torbo. Po dveh urah poleta je letalo s papežem pristalo v portugalski vojaški bazi Monte Real, okoli 50 kilometrov oddaljene od Fatime. Tam ga je sprejel portugalski predsednik Marcelo Nuno Rebelo de Sousa, s katerim se je papež zadržal v kratkem zasebnem pogovoru. Od tam se je do Fatime prepeljal s helikopterjem, zadnje 4 kilometre z odprtim papamobilom, s katerim se je ‘sprehodil’ skozi množico romarjev – okoli pol milijona – na ogromni ploščadi pred baziliko. Ustavil se je v kapeli prikazanja, zgrajeni leta 1919 na levi strani svetišča. »Vse od začetka, ko sem v kapeli prikazanja dolgo (deset minut) ostal v tihi molitvi in me je spremljala molitvena tišina vseh romarjev, se je ustvarilo ozračje zbranosti in kontemplacije, v katerem so potekali razni trenutki molitve,« je povedal v nedeljo po vrnitvi. Frančišek je položil šopek cvetja k nogam lesenega Marijinega kipa s krono, v katero je vgrajena krogla, ki je zadela papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981. Mariji je izročil zlato vrtnico, posebno papeško darilo fatimski Gospe. Po tihi molitvi je prebral svojo molitev v portugalščini (kot tudi vse svoje govore). V njej se je Mariji predstavil kot ‘škof v belem’, sklicujoč se na tretjo fatimsko skrivnost. Po večerji v zavodu karmelske Matere Božje se je papež vrnil med romarje, ob velikonočni sveči je prižgal svojo svečo, blagoslovil prižgane sveče ljudi in skupaj z njimi molil rožni venec. V kratkem nagovoru je med drugim dejal: »Čutim, da vas je Jezus zaupal meni in objemam ter Jezusu izročam vse, posebno tiste, ki so molitve najbolj potrebni, kot nas je učila Marija ... Ona, blaga in skrbna Mati vseh, naj vsem, ki so v potrebi, izprosi Gospodov blagoslov. Ta blagoslov se je v polnosti uresničil v Mariji, ki je dala človeški obraz Sinu večnega Očeta; in zdaj se lahko v ta obraz zaziramo v veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih trenutkih njenega življenja, ki jih podoživljamo v molitvi rožnega venca ... O da bi vsakdo od nas z Marijo postal znamenje in zakrament usmiljenja Boga, ki odpušča, odpušča vse.« Dan se je zaključil z mašo, ki jo daroval kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str 42-43.

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Francek in Jacinta, brat in sestra, sta bila takrat stara devet, oziroma sedem let in Marija jima je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi: Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež sv. Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Lucija je umrla leta 2005 v starosti 94 let. Ob zadnjem Marijinem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je zgodil čudež s soncem: »Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. “Bolje je, da gremo domov,”« sem rekla sestrični in bratrancu, “bliska se. Najbrž bo nevihta.” In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala in se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: “Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.” “Odkod si?” sem jo vprašala. “Iz nebes.” “In kaj želiš od mene?” “Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.” “Bom šla tudi jaz v nebesa?” “Da, boš.” “In Jacinta?” “Tudi ona.” “Pa Francek?” “Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev”.

Fatimski Mariji je pri nas posvečena župnijska cerkev Marijinega Brezmadežnega srca (Fatimske Marije) v Kisovcu (levo); zidani kapeli pa sta v Grušovcu (Črešnjice – CE) in v Ključarovcih (Križevci/Ljutomeru – MS) (v sredini)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče.

Pripoved o puščavskih očetih govori o človeku, ki je bil pripravljen prehoditi zemljo in morje, da bi se prepričal o resničnosti govoric o izrednem puščavniku in o njegovi globoki duhovnosti.
»Kakšne čudeže je storil vaš učitelj?« je vprašal prvega učenca, ki ga je srečal.
»Obstaja čudež in čudež,« je odgovoril ta. »Najbrž v tvoji deželi velja za čudež, če Bog izpolni voljo kakšnega človeka. Pri nas pa nasprotno velja za čudež, če človek izpolni Božjo voljo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2022), 37; Zgodbe za pogum, 171

Kristina je s tesnobo v srcu stopala proti bližnji župnijski cerkvi, ki ji je bila nekoč tako draga. Da, nekoč, še pred nekaj leti, ji je bila ta pot nadvse ljuba, zdaj pa bolj iz navade, še bolj pa zaradi mame, gre k večerni maši na »čisto navaden« delavnik.
Kaj imam od maše? Kaj je v veri sploh resničnega? Takšni in podobni dvomi so jo mučili vsa ta leta, odkar se je iz domačega kraja preselila v mesto, v stanovanje, kjer je od treh deklet samo ona še zahajala k maši. Sostanovalki Sandra in Ines sta se tej njeni zvestobi posmehovali. V času, ki ga je Kristina po njunih besedah »neumno zapravljala«, sta se onidve zabavali, se učili ali spali.
Skrivnost Jezusove navzočnosti v svetem Rešnjem telesu in vprašanje Božje dobrote spričo vsega zla, ki ga Bog dopušča, sta bili verski resnici, ki ju Kristina ni mogla razumeti in sprejemati. Če je Bog res tako dober, zakaj mi ne odgovori, ko ga kličem, ko ga v stiski prosim? Če je pravičen, zakaj se nevernim ljudem pogosto godi bolje kot tistim, ki verujejo vanj in se trudijo po veri tudi živeti? Zakaj? Kdaj bom zbrala toliko poguma, da bom prelomila s preteklostjo in se izenačila z večino mladih? Tako je razmišljala Kristina, ko se je počasi bližala cerkvi. Tedaj ji je prišlo na misel, s kakšnim veseljem je včasih brala berilo pri sveti maši. Kaj ko bi ga brala tudi danes? Pospešila je korak, da bi prišla še dovolj zgodaj v cerkev in bi ji župnik prinesel knjigo beril ter bi, kot nekoč, stopila za ambon in morda doživela vsaj drobno iskrico tistega veselja, kot ga je doživljala nekdanje čase zlasti ob mladinskih mašah. Toda ko je prišla v cerkev, jo je čakalo razočaranje. Knjigo beril je že imela Marička, starejša ženica, ki je že dolga leta redno prihajala k večerni maši. Prvi hip je bila Kristina prizadeta, potem pa jo je obšlo nekakšno zadovoljstvo ob misli, da imajo morda le prav tisti, ki trdijo, da je vera le tolažba za stare ljudi, saj mladih v cerkvi ni bilo.
Sveta maša se je pričela. Ko je bil čas za berilo, je Marička stopila k ambonu in z jasnim glasom razločno pričela z branjem. Nekako sredi berila pa se ji glas zatresel, njen obraz je prebledel, oprijela se je ambona. Župnik je takoj opazil njeno slabost: pomagal ji je do sedeža ter berilo sam prebral do konca.
Kristina je stari ženici privoščila to slabost, češ: kaj pa se sili k ambonu, da bi brala, če tega ne zmore! Toda to grdo misel je hitro odgnala, ker se ji je dobra ženica zasmilila. Zaskrbljeno jo je opazovala ter bila pripravljena priskočiti na pomoč, če bi se ubožica od slabosti zgrudila.
Sveta maša se je nadaljevala. Ko je prišel čas obhajila, je duhovnik s ciborijem v roki stopil k ubogi Marički, ki je vstala in spoštljivo prejela sveto hostijo. Tedaj se je zgodilo nekaj presenetljivega. V trenutku, ko je sveto hostijo zaužila, se je na njen obraz povrnila zdrava barva, povrnil se je nanj tudi njen vedri, prisrčni nasmeh, ki je bil za to dobro ženo tako značilen. Kristina si je pomela oči. Ali vidim prav? se je spraševala. Ne, ni mogoče, da bi se Marička pretvarjala: ko je prejela Sveto Rešnje telo, je bila v hipu rešena vse slabosti. Mrtvaška bledica se je spremenila v rožnato zdravo barvo!
»Ljubi Bog, to je tvoj odgovor na moje očitke, da mi ne pomagaš v mojih dvomih. Zdaj vidim, da nam odgovarjaš o pravem času in na tak način, kakor ga posamezna duša potrebuje,« je razmišljala Kristina, ko se je tisti večer vračala od maše. S trdnim sklepom, da se bo vere še tesneje oklenila in jo poglobila.

ŠKUFCA, Angelca, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 55-566.

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano, in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu, ki je moral premagati strah, da je materi nabral solzice, bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice)
Podoben napor sem za svojo drugo mamo, Marijo, opravljal tudi sam: vsak dan v maju k maši, ko so dnevi postajali tako topli, da sem se lahko cel dan igral zunaj. Težko je bilo pustiti družbo in naše navihane igre, da sem šel k maši. Spomnim se svojih prvih takih šmarnic, v njih smo poslušali zgodbo o Dominiku Saviu. Prevzela me je, ker je bilo podobno z mano, kot je bilo z njim, prav v tistih dneh, ko sem pustil družbo, da sem odšel v cerkev. Mislim si, da sem takrat v svojih soigralcih izzval občutek, da sem čudak. Zato mi je bilo težko, zato mi je bilo naporno, predvsem ker sem se s tem ločil od drugih. Tvegal sem, da me ne bodo več imeli za svojega … In sem morda takrat postal to, kar sem danes – nekdo, ki se upira, ki išče, ki nima miru, kadar dela, kakor delajo vsi ostali. Ko sem premagal strah in šel v pekel po solzice za Mamo.
Danes je svojevrsten napor kogarkoli od otrok navdušiti za šmarnice, ko je vsega preveč, maja se vse končuje, se koncertira, tekmuje, dobiva diplome in priznanja in »popravce« … Tistih sprehodov v dišečem mraku, do cerkve nazaj proti domu, na večerjo, ko visi v zraku vonj po akaciji, vrtnicah, devičkah, nihče več ne občuti. Niti jih noče. Nekoristne stvari so postale tudi nepomembne, tako je, kakor da se otroška duša veseli samo medalj in priznanj in aplavzov na koncertih na koncu glasbene šole. Saj je res, napori so to, ti prinesejo veselje – in najtežji napor je ravno tisti, ki ga ni treba narediti. Saj se da pustiti solzice, naj pač oddehtijo v Peklu, saj se da preživeti tudi brez »blaženega smehljaja« … ampak iz česa pa je potem še to življenje, da bi se ga veselili in v hvaležnosti na koncu zaprli trudne oči?
Šmarnice cvetijo v globeli, kjer so bregovi porasli »z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem raste še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo.« In v njih drobnih kronanih cvetovih raste veselje, zanjo, Zanjo in zame. Vedno na težkih, napornih krajih, tam se najde najlepše rože.k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 85.