Zgodba

»Ne delajte si skrbi, gospa!«

Velika ladja s številnimi turisti na krovu je plula po ustaljeni smeri.

Med divjanjem nevihte je neka zaskrbljena potnica stopila h kapitanu, da bi se umirila. Vprašala ga je: »Gospod kapitan, ali smo v veliki nevarnosti?«

»Ne delajte si skrbi, gospa. Ne bojte se, v božjih rokah smo,« jo je pomiril.

»O, moj Bog!« je zavzdihnila vsa zaskrbljena: »A tako hudo je že?«

Misel

Vedno smo v Božjih rokah: zjutraj ali zvečer, podnevi ali ponoči, v lepem ali slabem vremenu.

Da, Bog nas drži v svojih rokah, tudi takrat, ko pozabimo nanj, ko ne pomislimo nanj, ali celo mislimo, da nas je zapustil.

Ne bodimo kakor ljudje, ki se obračajo na Boga samo, ko so v nevarnosti, v stiski ali veliki potrebi. Prav gotovo je z nami v teh težkih trenutkih, seveda pa je z nami tudi takrat, ko nam gre vse v redu. Čutimo njegovo ljubečo skrbi za nas. Zaupno mu izročimo svoje življenje.

Na Boga ne smemo gledati kot na zdravnika, h kateremu se zatečemo samo takrat, ko nam je hudo, ampak kot na očeta, s katerim smo povezani vsak dan.

Molitev

Gospod Bog, iskreno te molimo
in se ti zahvaljujemo za tvojo neizmerno dobroto
in za tvojo nenehno ljubezen, ki jo izkušamo.
Vedno smo odvisni od tebe.
Od tebe prihaja vse, kar imamo dobrega,
ne pošiljaš nam nič slabega.
Ti si sama dobrota.
Odpusti nam, prosimo,
da se tolikokrat ne menimo zate
in te izključujemo iz svojega življenja.
Pomagaj nam,
da se bomo zavedali tvoje navzočnosti,
ne samo v viharnih urah,
ampak tudi v mirnih dneh.
Pomnoži nam vero v tvojo ljubečo skrb za nas.

Iskra

»Mar pozabi žena svojega otročiča
in se ne usmili otroka svojega telesa?
A tudi če bi ona pozabila,
jaz te ne pozabim.
Glej, na obe dlani sem te napisal,
tvoje obzidje je vedno pred menoj. (Iz 49,14-16)

Prisrčna zahvala

Zahvaljujem se ti
za srečo vseh mojih dni.
Toda vedno imam pred očmi,
da mi je ta sreča podarjena.
Zahvaljujem se ti
za uspešnost svojega dela,
za zadovoljstvo in priznanje.
Ob tem naj ne spregledam tistih,
ki ne žanjejo uspehov,
pa se trudijo nič manj kot jaz.
Zahvaljujem se ti
za ljudi, ki mi zaupajo
in mi vlivajo občutek,
da sem dober in prijazen.
Daj, da imam v mislih tiste,
ki koprnijo po tem občutku,
pa ne najdejo nikogar,
ki bi jim ga iskreno podaril.
Zahvaljujem se ti
za vse, kar mi daješ izkusiti. (Helge Adolphsen)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»... kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival in si oddahnil« (2 Mz 31, 17).
Tako je zapisano v Svetem pismu. In kljub temu, da se število dni v tednu močno razlikuje od števila mesecev v letu, se zdi kar prav, da po šestih mesecih bolj ali manj napornega dela, v sedmem mesecu nekoliko počijemo. In si oddahnemo. Vzvalovana žita, pokošene senožeti, prvi vročinski val ... vse nas vabi k temu, da zaustavimo korak. Da stopimo v senco. Da nekoliko počijemo. In si oddahnemo.
Zato ne bo odveč nekaj nasvetov, kako spakirati svoj počitniški kovček. Ali pa torbo. Potovalko. Nahrbtnik. Culo. Karkoli pač. Odvisno od vaše usmeritve, smeri in domišljije. Le plastične vrečke toplo odsvetujemo, zaradi ekoloških, estetskih in čisto praktičnih razlogov! In nikar ne prenehajte z branjem vsi vi, ki si zaradi raznoraznih finančnih, družinskih, zdravstvenih, službenih in nevemkakšnihše recesij letos ne morete privoščiti dopusta. Oddih, in mislim: pravi oddih – tak kot si ga je privoščil še Bog, ni vezan na denarnico, ne na družbo, ne na službo, še manj na zdravje... Oddih je stvar srca! Počitnice so sad duha! Zato res ni pomembno, ali ste svojo zadnjico odnesli do Copacabane ali do prve kopice sena, ali ste na obali ali na balkonu, ste šli na safari ali ‘furate safr’, ste splezali na streho sveta ali le do vrha stopnic ... Pravilno spakirana prtljaga – to šteje! Torej ...
Prva stvar, ki jo običajno vržemo v kovček, so obleke in perilo. A vi tega ne potrebujete! Adam in Eva sta se po Rajskem vrtu sprehajala gola! Brez obleke in brez sramu! Šele, ko sta jedla sad s prepovedanega drevesa, ki je bilo “dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja” (1 Mz 3,6) sta si morala sešiti ‘sfižene’ predpasnike. (1 Mz 3,7) Da ne bo pomote: ne priporočam nudizma! Priporočam pa, da se namesto počitniškemu brezdelju predate brezgrešju!
Naslednji korak pri pakiranju je – toaletna torbica. A tudi tega ne potrebujete! Morda le majhno brisačko za noge. Kajti “kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist” ( Jn 13,10). No, brisačko boste kar potrebovali, če se boste le sprehajali po takih krajih, kjer Bog pravi, da je bolje, če ste sezuti (2 Mz 3, 5). In če boste šli malo vase, boste slejkoprej prišli do gorečega grma!
Nazadnje v kovček vržemo še počitniško branje. Običajno kaj lahkega, da “pošljemo možgane na pašo”! A zakaj ne bi letos vzeli kaj za »dušno pašo«? Naj se vaša duša napoji in prepoji s čim svetim. Da se bo vaš duh oddahnil in nadihal na Oddihu!
In če se vam zdi, da za tako malo prtljage ne potrebujete kovčka, le pomislite, na kaj merimo, ko rečemo, da imamo vsega ‘poln kufer’?!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ponoči ne morem spati. Ves čas slišim tiho brenčanje komarja, zjutraj pa sem vsa popikana. Zveni znano? Običajno komarji pikajo le ponoči, invazivni tigrasti komarji, ki so se pri nas pojavili pred dobrimi 15 leti, pa se hranijo predvsem podnevi! Kako daleč lahko komarji letijo, kako najdejo svoje žrtve, kje živijo komarjeve ličinke in kdo se pravzaprav sploh prehranjuje s krvjo, izveste v tokratni rubriki.

»Če mislite, da ste premajhni in premalo pomembni, da bi kaj spremenili, očitno še nikoli niste spali v sobi skupaj s komarjem.« (Michelle Walker)

JAJČECE – LIČINKA – BUBA – KOMAR

KOMARJI KOT PRENAŠALCI BOLEZNI
S komarjevim pikom ne dobimo zgolj srbeče otekline, ampak lahko v naše telo zanesejo tudi nevarne viruse in praživali. Vzrok se skriva v njihovi ekologiji, saj samica komarjev sesa kri več različnih gostiteljev (človeških in živalskih). Če je eden izmed gostiteljev okužen, se okuži tudi komar, ki ob naslednjem sesanju krvi preko sline zanese patogene v novega gostitelja. Različne vrste komarjev lahko prenašajo različne patogene. Tako se s komarjem mrzličarjem prenaša plazmodij (pražival), ki povzroči malarijo. Različne vrste tigrastih komarjev prenašajo virus rumene mrzlice, virus Zahodnega Nila, virus zika, virus denge in virus čikungunje. Čeprav so te bolezni značilne predvsem za tropski pas, se zaradi širjenja komarjev, ki jih prenašajo, lahko tropske bolezni pojavijo tudi v Evropi.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 74-75.

Hudič je na razprodaji ponudil svoje pripomočke: sovraštvo, nevoščljivost, zlo, privoščljivost, ošabnost ... K vsakemu je napisal znižano ceno. En pripomoček – zaskrbljenost je bil najbolj obrabljen, vendar pa brez popusta. Hudiča so vprašali, zakaj je tako drag. Odgovoril je: »Zato ker je zaskrbljenost uporabnejša od drugih. Z njo vstopim v človekovo zavest in za svoje orožje jo lahko uporabim tako, kot se mi zdi najprimernejše. Lahko jo uporabim skoraj pri vsakem, ker zelo malo ljudi ve, da zaradi nje pripada meni.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 30.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tiste čase, ko so bili ljudje odvisni samo od svoje zemlje, je bilo težko preživeti, če so bile letine slabe. Ljudje so bili močno povezani z naravo in po njej s Stvarnikom in v stiskah in težavah so se k njemu zatekali v zaupni molitvi.
Tudi v našo sicer rodovitno dolino je prišlo leto, ko so se vse zapornice neba zaprle in zemlje ni orosila niti jutranja rosa. Rastline so venele in umirale, ljudje so morali iti po vodo zase in za živino daleč, v globine kraških jam. Zajemanje vode v jamah je bilo naporno in nevarno delo: hoja po ozki in spolzki stezi, ob revni svetlobi s škafom polnim vode, preden so napolnili sod, ki je bil hitro prazen, če je bilo pri hiši več glav živine in številna družina.
Tisto leto se je pred pustom sosedov Blaž oženil z Urško iz sosednje vasi. Bila je prijazno dekle, Blaževo mamo pa je motilo in žalostilo to, da ni bila verna.
Spomladi so v lepem vremenu obdelali njive, ki so obetale dobro letino, toda sredi najbolj bujne rasti se je zemlja začela sušiti. Ljudje so s strahom gledali, kako se pod vročim soncem zeleni travniki spreminjajo v rjave zaplate. Rastline so se zvijale k tlom, celo drevje se je začelo sušiti. Sonce pa je bilo vsak dan močnejše, pripeka je dušila ljudi in živali.
»K Mariji Snežni na Hrib moramo iti po dež, kot so hodili naši verni predniki,« so sklenili prebivalci doline.
Blaževa mati je prosila Urško: »Jutri bo šla fara v procesiji na Hrib k Mariji Snežni po dež. Zelo rada bi šla zraven, pa mi zdravje ne dopušča. Ali bi šla s procesijo ti namesto mene?«
»Nima smisla tratiti čas za to!« jo je zavrnila Urška.
»Prosim te, pojdi. Boš videla, da boste prišli domov mokri. Vedno smo prišli od Marije Snežne domov z dežjem,« je rekla mati.
»Ha, ha, to pa je vic stoletja!« se je zasmejala Urška. »Bom pa šla. Rada bi videla ta čudež in Marijo Snežno z dežjem!«
»Ne pozabi vzeti s seboj dežnik,« ji je priporočila mati.
»Pa kaj še! Da se mi bo smejala vsa fara. V tej suši in vročini vlačiti s seboj dežnik.«
»Nihče se ti ne bo smejal, vsi starejši bodo imeli dežnike,« je še rekla mati, vesela, da bo šel vsaj eden od njihove hiše prosit za dež, saj Blaž tudi ni mogel iti, ker je imel prav tisti dan nujen opravek v mestu.

***
V zgodnjem jutru so se ljudje zbrali pri farni cerkvi. Ko se je iz zvonika oglasila prošnja pesem zvonov in cingljanje zvončka spredaj, so se zvrstili v dolgo procesijo. Na čelu je šel fant z visoko dvignjenim križem, za njim možje in fantje ter dekleta in žene. Pevci so začeli: Marija, k tebi, uboge reve, mi zapuščeni vpijemo. Objokani otroci Eve, v dolini solz vzdihujemo … Pesem se je od njih širila, postajala je vse glasnejša, vsak je povzdignil glas v prošnji k Mariji. Pot je bila dolga – poldrugo uro hoje. Sprva so hodili po izsušeni zemlji, nato skozi gozd. Pot je postajala vedno bolj strma. Ljudje pa so ves čas vdano molili in milo prepevali Marijine pesmi v eni sami prošnji Bogu za prepotrebni dež.
Farni zvon se že dolgo ni več slišal, kmalu pa jih je pozdravil zvon z vrh Hriba, kjer je bil cilj njihove procesije – cerkev Marije Snežne. Marsikatero oko se je orosilo, ko so prestopili izlizani kamniti prag in zagledali Marijin kip na zlatem oltarju. Klečali so pred Marijo, darovali sveto mašo, ubrano peli litanije vseh svetnikov. Vse v prošnji: »Mati Božja, prosi za nas! Gospod, usmili se nas! Izkaži nam milost in pošlji nam dež!«
Ko so šli na pot v procesiji, ni bilo na nebu niti oblačka, vse živo je vzdihovalo po vodi in ohladitvi. Spomnili so se, kako je po več kot treh letih suše prerok Elija molil in nebo je dalo dež.
Trkali so se na prsi, trkali so na Marijino materinsko srce, trkali na vrata Božjega usmiljenja. Med mašo so strmeli v Marijo s solzami v očeh in z velikim zaupanjem v njeno pomoč.
Še preden so zapustili cerkev, so se na nebu pojavili prvi oblaki, od daleč se je slišalo grmenje, ki je prihajalo vedno bliže. Niso še bili na pol poti proti domu, ko se je nebo odprlo in začele so padati težke kaplje. Marsikatero oko, ki je bilo prej rosno od strahu za prihodnost, se je zdaj zarosilo od sreče. »Uslišani smo! Rešeni smo!«
Deževalo je ves dan in vso noč. Zemlja se je napojila, rastline so dvignile svoja stebla, ljudi je prevzelo veliko veselje in hvaležnost. Sklenili so, da bodo v zahvalo za uslišanje čim prej v procesiji poromali k Mariji Snežni.
Ko je Urška vsa mokra, a vesela in vsa iz sebe prišla domov, je rekla materi: »Nekaj pa je res v tej veri, česar do zdaj nisem razumela in v kar nisem verjela. To, kar sem danes doživela, je bil čudež. Marija je res velika priprošnjica pri Bogu.«
Od tistega dne, ko se je zgodil čudež z dežjem, je Urška redno hodila k maši, pridružila se je družinski molitvi in s svojim lepim glasom je navdušeno pela na koru.
Vsako leto je romala k Mariji Snežni na Hrib. Prišla je vojna vihra, ki je vzela mnogo življenj in porušila številne cerkve. Tudi cerkev Marije Snežne na Hribu je bila porušena. Urška se je večkrat spraševala, kaj se je zgodilo z ljubljenim kipom Marije Snežne. Njeno podobo je nosila v svojem srcu in se ji v stiskah in težavah zaupno priporočala.

HELI (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

Lepo nedeljsko popoldne je bilo in z možem sva se odpravila na sprehod, da se naužijeva lepot stvarstva. Na svoji poti sva srečala moža iz našega kraja, ki je za razliko od naju, ki sva počasi in mirno, brez naglice merila svoje korake, s svojim psom že skoraj tekel.
Mož, še zelo delaven, čeprav že pred upokojitvijo, samski, ki veliko dobrega naredi za našo župnijo, se je ob srečanju z nama ustavil. Pes je nemirno skakal okoli in priganjal svojega gospodarja naprej, da je le ta moral močno poprijeti za vrvico, na katero je bil pripet, gospodarju pa se ni nič mudilo.
Po kratkem pozdravu in nekaj izmenjanih stavkih naju je povabil na sveže pečeni jabolčni zavitek.
Sprejela sva njegovo povabilo in kmalu smo sedeli za njegovo kuhinjsko mizo ob čaju in zavitku. Čaj se je zelo prilegel in zavitek je bil odličen, čeprav je bil posladkan le z rozinami in žlico medu. Kar topil se je v ustih in uživali smo v prvinskem okusu sestavin, ki niso bile uničene s sladkorjem. Uživali smo ob hrani in klepetu.
V koritu je čakala nepomita posoda od kosila in priprav za peko tega odličnega jabolčnega zavitka.
»V zahvalo bi vam pa pomila posodo, če dovolite.«
»O, seveda dovolim,« je bil takoj za to. »Kuham zelo rad, pomivanju pa bi se najraje izognil, če bi se dalo.«
»No, pri meni je pa ravno obratno.«
Med klepetom je bila posoda hitro pomita.
Še nekajkrat so se naša srečanja končala ob odlični hrani za njegovo mizo in vedno bi nam jo zavidali najboljši kuharji. Na koncu sem vedno pomila posodo.
Nekoč je, bolj v šali kot zares, bil izrečen predlog: »Bi lahko tudi kdaj med tednom prišli in malo pospravili?«
Dobila sem ključ od hiše in nekajkrat na teden, ko imam čas, pogledam, kolikšen kup posode me čaka, in jo pomijem.
Ko sem danes prišla, da pospravim, me je na vhodnih vratih pozdravil vonj dišečih belih narcis, ki so v šopih rasle in razširjale čudovit vonj, ki se ga spomnim še iz otroških let.
Po opravljenem delu, ko je prezračena in pomita hiša že dišala po svežem in sem še skozi odprto okno vonjala narcise, mi je bilo kar malo hudo, ker se bo ta vonj takoj, ko bom vse pozaprla, izgubil. Odšla sem v rožno gredico pred hišo in odtrgala nekaj dišečih cvetov in pušpanovo vejico ter vse skupaj v vazi postavila na kuhinjsko mizo. Pod vazo sem položila listek z napisom: ROŽE Z DOMAČEGA VRTA.
Ob tem sem pomislila na izraz na obrazu, ki ga ne bom videla, in mi je bilo žal. V spomin pa sem si s tem priklicala dogodek izpred štiridesetih let.
Najmlajša sestra, ki je takrat imela tri ali štiri leta, je pritekla v kuhinjo in ročici skrivala za hrbtom.
»Mama, zate!« Proti njej je pomolila komaj odprt tulipan. Stebelce je bilo le tolikšno, da ga je lahko držala. Mama se je razveselila rdečega tulipana in ga takoj dala v vodo, ki jo je nalila v najmanjši kozarček, kar jih je imela. Vesela je bila rože, čeprav je bila odtrgana na njenem vrtu.
Kasneje sem sestro odpeljala do gredice pred hišo in ji razložila, da je voluhar pojedel veliko čebulic in teh nekaj tulipanov naj pusti čisto pri miru. Ti so za okras pred hišo, ne za trganje. Ker nisem bila prepričana, da me razume, sem ji še zagrozila, da ji bom prihodnjič, če se to še kdaj ponovi, navila ušesa.
»Lej, takole in še bolj,« sem jo prijela za uhelj in ga močno stresla, da se je kar pordečil.
Pa ni nič pomagalo. Čez nekaj dni je bil v kozarčku že nov, rumen tulipan.
»Ne bodi tako stroga z njo. Ko bo večja, bo že razumela. Sicer pa imamo rože za okras in tudi sama jih naberem za v vazo.«
»To že! Ampak ti odtrgaš tako, kot je prav, in gredo v pravo, veliko vazo.«
»Kljub temu me je razveselila. Pri teh letih ne more še znati drugače. Imej malo razumevanja in potrpljenja z njo. Tudi ti si počela enako, ko si bila toliko stara, samo spominjaš se ne vsega. Jaz pa sem vesela vsakega cveta, saj imam zelo rada rože.«
»Ko bo velika, bo imela svojo gredico. Takrat naj trga svoje rože in ti jih prinese, ne pa tvojih, s tvoje gredice,« sem se jezila in trmarila naprej.
»Do takrat je še daleč. Veš, koliko rožic mi lahko do takrat prinese, kolikokrat me razveseli. Zakaj bi čakala, da bo dovolj stara? Že sedaj je za nabiranje rožic dovolj stara.«
Mama se mi je potrpežljivo in prizanesljivo smehljala. Vedela je, da tudi jaz še ne razumem vsega, da bi rada ukazovala ...

Ali nisem tej svoji mali sestrici podobna še zdaj?
Ali ne prinašam svojih ‘rožic’, svojih dobrih del pred Očeta, ki mi je podaril življenje, dobre starše, ljubeče brate in sestre, z mislijo, da mu podarjam nekaj svojega? Vse, kar sem in kar imam, je njegovo. In to, kar položim predenj kot ‘svoj dar’, tudi to je njegovo. Takrat sem kot majhen otrok, ko trgam rože v njegovem vrtu in mu jih prinesem, misleč, da sem mu podarila nekaj svojega ... Dan za dnem moram predenj prinašati svoj dar: hvaležnosti in zahvale, češčenja in prošnje. Res čisto moj ‘dar’ so moji grehi. Svojega greha mu ne prinesem kot rože z dolgim pecljem, ne, prinesem mu ga kot rožo, odtrgano čisto pri cvetu, ki jo v sramu in strahu skrivam v roki za hrbtom. Kot kratko odtrgani tulipan, ki ga je moja sestra prinesla mami. Mama je bila tega ubogega cveta, podarjenega iz otroške ljubezni, zelo vesela, zato verjamem, da je Bog vesel, ko z iskrenim obžalovanjem predenj prinesem svoj greh.

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 55.

»Prihodnji teden bomo šli na božjo pot na Trsat,« je nekega dne naznanila mama vsej zbrani družini.
»Mama, bom šla lahko tudi jaz?« sem vprašala in moje vprašanje je bilo upravičeno: bila sem še majhna in večkrat so me pustili doma, če je bila pot naporna in je bilo treba veliko hoditi.
»Da, letos boš šla tudi ti.«
Potem so se usula vprašanja: »Kje je Trsat? Bomo šli peš? Kako veliko je morje? Je večje od našega Močila? Bomo videli ladje? Kakšna je Marijina nazareška hišica?« Ponavljala sem jih ves teden. Mama mi je potrpežljivo odgovarjala: da je za peš predaleč in se bomo peljali z vlakom, da je morje zelo veliko in mu ni videti konca, v primeri z njim je naše Močilo čisto majhna lužica, da je na Reki pristanišče in so tam velike ladje, ki plujejo po vseh morjih sveta, da nazareške hišice ni več na Trsatu, ker so jo angeli, ki so veliko močnejši kot ljudje, na božje naročilo prenesli drugam ...
»Mama, boš vprašala Marijo, kam so jo odnesli?« nisem odnehala.
***
Na prste sem štela, kolikokrat bomo še šli spat, preden gremo na Trsat. Podnevi in ponoči so se mi prikazovale čudovite slike: morja z ladjami, cerkve na Trsatu, predvsem pa hišice, ki jo angeli prenašajo po svetu. V tisti hišici je angel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala Jezusova mati. V njej je stanovala sveta družina: Jezus, Marija in Jožef. V njej je Jezus živel do svojega tridesetega leta.
Dočakala sem tisto zgodnje jutro, ki me je pozdravilo še vso zaspano, a vznemirjeno. Dolga je bila pot do vlaka – malo po nogah, malo po rokah, ki so me nosile – smo prišli na postajo. Z nami so šle tudi sosedove tete in veselje je bilo popolno. Na vlaku do Ljubljane in nato do Reke, sem občudovala iskre, ki so letele mimo oken, kadar je vlak vozil z vso paro, in so v temi tako lepo žarele.
Vožnja je bila kar dolga, zato sem – čeravno ne rada – vmes tudi zaspala. Ko me je spet popadel spanec, so me zbudili: »Heli, glej, Reka se že vidi!« Bil je čaroben pogled na morje luči v mestu, saj je bila še tema. Nečesa tako lepega še nisem videla.
Ko smo na Reki izstopili, se je že danilo. Čarobne lučke so počasi ugašale, pokazalo se je morje: do koder je segel pogled – voda. V vseh mojih sanjah ni bilo tako lepe slike! In ladje – kako velike so bile in koliko jih je bilo!
Potem smo šli proti Trsatu. Nasproti sta nam prišla dva črnca, temna kot čokolada, z bleščeče belimi zobmi. Če me ata ne bi nosil na rokah, bi se ju ustrašila – takih ljudi še nisem videla.
Prišli smo do stopnic in se začeli vzpenjati. Pravijo, da jih nikoli niso točno prešteli, a da jih je okoli petsto! Hodili smo in hodili, dišalo je po morju, po oleandrih, lovoru, in ne vem, po vsem čem še. Bilo je tako lepo, da bi kar naprej hodila po teh stopnicah. Toda namenjeni smo bili k Mariji, v njeno cerkev.
Cerkev je bila polna ljudi, tiščala sem se k mami in atu, da ju ne bi izgubila v množici. Spomnim se vonja kadila in zatohlega zraka, petja, procesije, ki se je z nami vred po kolenih vila okrog Marijinega oltarja. Z očmi sem iskala hišico, pa je ni bilo nikjer. Dolgo smo bili v cerkvi, a mi ni bilo težko, saj je bilo toliko lepih slik, kipov in drugih predmetov, ki sem jih občudovala. Počutila sem se tako lepo, varno, sproščeno ko doma.
Vrniti se je bilo treba v mesto. Bilo je vroče, sonce je pripekalo, ko smo sedeli na klopi na nekem trgu in gledali morje in ladje. Še danes v meni veselo zaigra, kako lepo nam je bilo na tisti klopi pod velikimi črnimi senčniki in smo jedli dobrote iz naših torb. Mimoidoči so nas gledali in se nam smejali, mi pa smo se smejali z njimi. Danes bi to slikala, takrat pa sem si sliko lahko le vtisnila globoko v spomin.
Na poti domov sem mamo spraševala, kaj ji je rekla Marija, kje je njena hišica. Mama mi je odgovorila: »V vsakem srcu, tudi v tvojem, je Marijina hišica in v njej bivata Marija in Jezus, če ju imaš rad, če je srce čisto, brez greha, in če se rad pogovarjaš z njima v molitvi. Če se pa srce umaže z grehi, to hišico zapustita in ostane prazna. Ko boš dovolj velika, boš šla k spovedi, grehi ti bodo odpuščeni in Jezus se z Marijo vrne v to hišico v srcu.« Takrat sem sklenila, da se moram truditi, da bo moje srce vedno lepo pospravljeno in čisto, da ga Jezus in Marija ne bosta nikoli zapustila.
Lepi spomini me vežejo na Trsat. Želim si, da bi spet šla tja na romanje. Morda mi bo uspelo. Vem, da bo vse drugače, da bom vse doživljala z drugimi očmi, saj je od prvega romanja preteklo že več kot pol stoletja.
Papež sv. Janez Pavel II. je na Trsatu rekel: »Družina je prihodnost Cerkve in naroda!« Zato bi Mariji izročila v varstvo svojo družino, svoj dom, pa tudi širšo družino – našo župnijsko skupnost, saj je trsatsko svetišče spominski kraj Svete družine, hrvaški Nazaret. Ko si na Trsatu, si na svetem kraju. Božja Previdnost ga ni izbrala za stalo prebivališče Marijinega doma, vendar je Marija na tem kraju večkrat na čudežen način uslišala verne romarje. O tem govorijo številne podobe in predmeti, ki so jih darovali častilci trsatske Matere Božje v zahvalo za uslišane molitve.
Božja in naša Mati Marija, prosim te, bogato poplačaj v nebesih mojim staršem, ki so mi vsadili v srce ljubezen do tebe in tvojega Sina Jezusa.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 44.

Konec junija se veselimo mašniških posvečenj, v začetku julija pa novih maš. Duhovnike je Bog poklical v posebno službo. Vendar Bog kliče vsakega človeka in mu daje poslanstvo, podobno kakor je iz gorečega grma poklical Mojzesa in mu naročil, naj izpelje Izraelce iz egiptovske sužnosti. Zato je goreči grm znamenje poklicanosti.
Poleg tega ima motiv gorečega grma bogato simboliko. Najprej je podoba Izraelskega ljudstva, ki iz trpljenja v egiptovskem suženjstvu izide nepoškodovano in močno. Dalje je podoba Kristusa, ki je trpel kakor človek, a ostal neokrnjen v svoji božji naravi.
Zelo pogosto je goreči grm tudi podoba Marijinega devištva. Marija je rodila Kristusa in postala mati, a ostala devica. Končno je tudi podoba Cerkve, ki v zgodovini kljub številnim preganjanjem iz njih izhaja nepoškodovana, z neokrnjenim naukom.

Bog ljubi človeka, zato vsakemu zaupa nalogo, ki naj jo v življenju izpolni. Človek lahko sodeluje z Bogom, da bi izboljšal svet. Kakor je za poklic Mojzesa uporabil goreči grm, tako tudi za nas uporablja znamenja, po katerih nas kliče na delo: npr. želje, okoliščine, ljudje, dogodki … Da bi jih razumeli, moramo znati utihniti in postati pozorni. Podobno kot Mojzes v puščavi..

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 43.