Sveti Henrik je pri dvajsetih letih nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem še rimski cesar.

Ko je bil sveti Božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja: skrbno je pospeševal bogoslužje, cerkvam je podelil obsežna posestva in jih obdaril z neštetim okrasjem in opremo. Na svojem ozemlju je ustanovil novo bamberško škofijo, … (iz starega življenjepisa)

več o Henriku II. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 29-30.

 • Na pobudo žene Kunigunde je Henrik freisinški škofiji podaril Stražišče pri Kranju in zemljo med Žabnico, Savo in Soro; briksenški škofiji pa Bled s širšo okolico med obema Savama. Pri nas se je njegovo češčenje ohranilo več stoletij in sv. Henrik (v pohorski govorici Areh) je zavetnik dveh p. c.: na Arehu na Pohorju (Sv. Martin na Pohorju) in v Vonarju (Sv. Ema) ⇒ desno.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98

Znani protestantski pridigar je imel štiri sinove. Vzgajal jih je, da bi tudi oni postali dobri pridigarji. Ko jih je nekega dne obiskal znanec, je našel celo družino v dnevni sobi. Sedeli so okoli mize. Enega od sinov je vprašal: »Kdo je največji pridigar v vaši družini?« Sin je bil navdušen nad pridigami svojega očeta. Toda brez pomisleka je odgovoril: »Naša mama.«
Matere se premalo zavedajo, kako pomembno vlogo imajo pri vzgoji svojih otrok. Mati osmih otrok je želela postati pridigar. Šla je k pastorju, da bi se po pogovoru z njim laže odločila, ali Bog želi, da postane pridigar ali ne. Pastor je pozorno prisluhnil njeni pripovedi  potem pa ji je svetoval: »Gospa, Bog res želi, da postanete pridigar. Saj vam je že dal poslušalce, veliko družino. Njej pridigajte!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tam nad pripeko v dolini, tam nad avtocestami, nabasanimi s tisoč in enim ravno toliko nabasanim avtomobilom, je nek nov svet. Samo vlak se sliši iz doline, drugega nič, vse ostalo je majhno, drobno in nepomembno. Majhne zgodbe se dogajajo okoli tebe, čebela, mravlja, hrošč, vse tako preprosto in nezapleteno. Majhno kot ti, ki s težavo nosiš svoje majhne zgodbe, se trudiš z njimi po poti na vrh. Le nebo je veliko, prostrano se boči nad redkimi in počasnimi pohodniki. Ti zrejo kvišku, oprezujejo, ali bo usmiljeno ali ne, kdo bo zmagal v tem tihem boju, sonce ali oblaki. V tišini se vsakdo prime za naramnice in potem spet prične s trudnim korakom, naj bo dež ali sonce. Tam gori se vsakdo trudi, zato se vsakogar pozdravi. Zato se z vsakomer ravna spoštljivo, vsakdo se trudi. Vsakdo se trudi.
Saj se trudi tudi spodaj, a v dolini se to težko opazi. Tam so drugačni vatli, tam so drugačne smernice, kaj je dobro in kaj slabo, kjer se merijo delnice in dobivajo tekme, kjer se poti delajo zato, da se jih dokonča čimprej. Tam se ne razume, da je vsak trud pomemben, tudi tisti, ki je neuspešen, da vsak trud nekaj ustvari, nekaj spremeni, tudi če se moraš ustaviti tik pod vrhom – tudi to je trud, tudi velika žrtev – tudi če se na vrhu zazreš v zaveso oblakov. Ljubezen je napor, od katere včasih ni sadov, toda samo, če si slep za to. V tebi se nekaj zlomi, v tebi se nekaj premakne in nazaj v dolino prideš drugačen. Tudi za idejo, da boš poskusil še in zopet in znova. In se boš potrudil, ne zaradi uspehov, zaradi ljubezni.
Jaz moram v gore. Da bi razumel vrednost svojega truda. Da bi razumel, da vsak trud nekam pripelje. Da bi razumel, da se brez njega nič ne zgodi, da je vse prazno in nepomembno, da je vse negibno in trdo in ubogo. In da bi razumel druge, ki se trudijo, tiste, ki me prehitijo, tiste, ki jih prehitim, tiste, ki jih srečam, ko se že vračajo; zgodaj so vstali, zgodaj se morajo vrniti. Da bi se okrepčal, če sem žejen in onemogel, da bi dal drugim piti, če to potrebujejo. Ne ker si to zaslužijo, ker to potrebujejo. Da bi se naučil spet ljubiti in pustiti se biti ljubljen.
Tam sem tako zelo spet človek, zato moram v gore. Ne le po razglede in mir, ne le po tišino, ne le po samozavest, česa sem sposoben. Tam grem po svojo počasnost, po svojo omejeno moč, po pozabljeno odkritje, da sem samo človek – in da je to tako zelo lepo biti, ker se tam spomnim, da sem tako zelo obdarovan. Da si delim korak z nekom, ki me bo počakal, ko ne bom zmogel, s katerim bova preživela pripeko in nevihto, si delila tiho občudovanje, s katerim bova samo v tišini vedela, kako nekaj velikega je nekaj tako majhnega kakor košček kruha ali požirek vode.
»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31). Tam se namreč človek spremeni. Postane človeški, ko se spet nekoliko odpočije in napolni z lepoto. In tako zelo v našem času potrebujemo spočitih, nenaveličanih, občudujočih ljudi, ki so potem sposobni potruditi se z drugimi, ki so sposobni v njih videti lepoto, tako podobno kakor tisto v cvetu ob poti ali v tihem pišu ob zahajanju sonca. Bolj kakor gospodarske rasti potrebujemo rasti v odnosih. In zanje je potrebno veliko lepote, zunaj in znotraj nas.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2023), 3.

Skoraj ni bilo počitnic, da Jakob in Luka ne bi za kakšen teden odšla na deželo k dedku in babici. Tega sta se dečka zelo veselila, kajti pri dedku in babici je bilo vse drugače. Zdelo se jima je, da se je tam čas ustavil, saj ni bilo vsakdanjega hitenja, nikamor se ni mudilo. Dedek in babica sta bila vse dni samo njuna, družbo pa so jima delali bratranci in sestrične iz bližnje vasi. Največ sta se Jakob in Luka družila z Blažem in Zalko, ki sta bila njunih let. Skupaj so premerili vse poti v okolici, se potikali po gozdovih, si pripovedovali izmišljene zgodbe in si zaupali drobne skrivnosti, ob slabem vremenu pa si krajšali čas z računalniškimi igricami.
Tega pa dedek ni prenesel in hitro je našel zanje kakšno delo ali pa jih je vzel s seboj v svojo delavnico. Ko so bili še manjši, je pustil, da so zabijali žeblje v deščice, ki so jim prišle pod roke, ali prežagali vse, kar se jim je zdelo predolgo. Dedka to ni motilo, jezilo pa ga je, da jih ni mogel navaditi, da bi za sabo pospravili.
Ko so bili malo večji, jih je popeljal na krajše izlete po bližnji in daljni okolici. Ob odhodu jim je babica naročala: »Pa pametni bodite!« Vnuki so prikimali, kar je pomenilo, da se bodo lepo obnašali.
»Zakaj nam babica vedno tako govori?« je Jakob med potjo vprašal Blaža. »Mar nismo dovolj pametni?«
»Ne vem, kaj misli babica, ampak vedno, kadar gremo po kakšnem opravku, nam tako naroča,« je dejal Blaž, ki je babico bolje poznal.
»Včasih babica še doda: ‘Pa dobro opravite!’« je povedala Zalka.
Ko jim je naslednjič spet polagala na srce ta svoj nasvet, jo je Blaž naravnost vprašal: »Babi, kaj misliš s tem?«
Babico je vprašanje presenetilo. Kako naj na kratko pove, kaj obsegajo ta njena naročila in želje. »Mislim ... da ne počnete neumnosti, da delate, kakor vas učijo starši ... da ste dobri otroci.«
»A tako,« so rekli vsi hkrati in hoteli oditi.
»Kadar se kdo od vas odpravlja na pot, mu zaželim, da pametno ravna, potem pa ga spremljam z molitvijo,« je dodala babica. »Moja mama je molila za nas otroke in za svoje starše, njeni starši so molili zanjo in za svoje starše, jaz pa molim za vaše starše, moje otroke, in za vas.«
»To si nam že povedala,« je pohitela Zalka.
»Saj vem! Včasih pa se sprašujem, kdo se bo spomnil mene ...«
Blaž jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, da smo tako slabi? Mislim, da smo boljši, kot si misliš ti.«
Pohiteli so skozi vrata, ker jih je dedek nestrpno čakal.
Nad vasjo so zavili na stezo, po kateri so le redko hodili. Čez kakšne pol ure so prišli do potoka, ki je bil tudi sredi vročega poletja poln bistre vode. Bili so presenečeni, ko je dedek sedal na skalo ob potoku, ker so vedeli, da zanj pred uro hoje ni počitka. Snel je klobuk z glave, počakal, da so se okoli njega zbrali vnuki, nato pa z roko segel globoko v vodo, iz nje potegnil kamen in ga obdržal v svoji široki dlani.
»Glejte, kako lep je ta kamen.«
Vnuki so gledali, pa razen tega, da je bil kamen moker in gladek, niso opazili nič posebnega.
»Samo poglejte, kako je gladek in lepo oblikovan. Nikjer nobenega ostrega roba.« Vsi kamni v potočni strugi so takšni, so si mislili vnuki, rekli pa niso nič, ker niso vedeli, kaj ima dedek za bregom.
»V času, ki ga ni bilo malo, se je ta kamen brusil ob drugih, ker jih je tekoča voda premetavala sem in tja ... Podobno se dogaja tudi pri ljudeh. Brusimo se drug ob drugem. Pa tudi drugače imamo ljudje s kamni nekaj skupnega.«
»Dedi, ti pretiravaš,« se je zasmejala Zalka.
»Da smo podobni kamnom?« se je začudil Jakob.
»Od starejših možakov sem slišal, da so jim stari ljudje, ko so bili oni še otroci, pripovedovali, kako so gradili našo župnijsko cerkev. Takrat še niso zidali z opeko, ampak so uporabljali kamne. Zidavo je vodil izkušen gradbeni mojster. Hodil je po zidarskem odru in z železno palico udaril po vsakem kamnu, preden so ga vzidali. Če ni prav zazvenel, so ga morali zavreči.«
»Kamen naj bi zvenel?« se je čudil Blaž.
»Točno to! Če znaš pravilno udariti po njem, zazveni in s svojim zvokom sporoča, kaj se skriva v njem. Moj oče je za svoje veselje rad obdeloval kamen. Ko sem malo zrasel, sem mu kdaj pomagal. Včasih mi je naročil, naj kakšnega razpolovim. Od vseh strani ga je ogledoval, nato po njem z ogljem potegnil črto. “Po njej tolči in se bo razpolovil,” mi je rekel. Tolkel in razbijal sem s kladivom, pa nič. “Kar še udarjaj, slišim, da že drugače poje,” je dejal oče. Jaz pa nisem ničesar slišal. Čez nekaj časa me je opozoril: “Ali zdaj slišiš?” Udaril sem in poslušal: kamen je res spremenil glas in kmalu se je razletel na dva kosa.«
Dedek je malo počakal, kot da zbira besede za nauk svoje pripovedi. »Kdor zna poslušati, sliši celo kamen,« je dejal slovesno. Kaj šele žive stvari.«
»Mi ne pojemo kot kamen,« je ugovarjal Jakob.
»No, tudi ljudje se oglašamo podobno. Tistim, ki nam znajo prisluhniti,« je poudaril dedek.
»Prisluhniti moramo najprej sebi,« se je oglasila Zalka.
»To si dobro povedala! Vidiš, kamen tega ne more,« je zadovoljno pripomnil dedek. »Z leti se boste naučili marsikaj – tudi poslušati druge in sebe.«
»Dedi, kaj ne vidiš, da smo že odrasli?« je bil skoraj užaljen Blaž.
»Res ste že veliki,« je odvrnil dedek, »niste pa še odrasli.«
»Če ti tako rečeš,« je bolj zase rekel Blaž, ki ni hotel ugovarjati.
Dedek je pobožal kamen, ki ga je ves čas pestoval v roki. »Vesel sem, da ste veliko skupaj in se brusite drug ob drugem. Ko vas gledam, kako se imate radi, mi zaigra srce.«
Še enkrat je pobožal kamen, nato pa ga skrbno spravil v nahrbtnik. Ni povedal, zakaj, vnuki pa so uganili, da ga bo v svoji delavnici položil na polico, kjer ima spravljene same pomembne reči.
JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 92.

Na vas se obračam z vprašanjem. Brala sem knjigo Zadela me je strela kolumbijske zobozdravnice dr. Glorie Polo Ortiz, ki opisuje svoja doživljanja v onstranstvu. Vse lepo in prav, zmotilo pa me je opisovanje posledic za samomorilce.
V knjigi pravi: »Tam so bili samomorilci, ki so si v trenutku obupa vzeli življenje, in zdaj so bili v teh mukah, v tej stiski, v tem trpljenju obdani od teh grozljivih stvari; okrog njih so bili demoni, ki so jih mučili. Najstrašnejša pri vsem tem je bila odsotnost Boga, kajti tam ne čutiš Boga.« »Če bi bili vedeli, kaj jih čaka po samomoru, bi bili gotovo rajši izbrali zaporno kazen ...« In še: »Vse osebe razen tistih, ki si vzamejo življenje, izkusijo objem Boga Očeta ...« To se mi zdi nenormalno! Ne morem verjeti v takega Boga, ki bi najbolj kaznoval tiste, ki bi najbolj potrebovali pomoč, sočutje, usmiljenje, skratka objem Boga Očeta. Vemo, da si nihče iz ljubega veselja ne vzame življenja, ampak da so za tem grozne stiske in trpljenje, in prepričana sem, da večina na koncu, ko odpovejo živci, komaj ve, kaj počne. Kdor je vsaj malo izkusil, kako je, ko človeku odpovejo živci, si nikakor ne bi drznil obsojati takih ljudi, ampak bi Boga hvalil, da je zdrav. Saj je večina bolezni težkih, ampak če se ti v glavi dobesedno stemni, je to po mojem mnenju hujše od vseh bolezni.
In takšne naj bi Bog tako kaznoval? So mar sami krivi za vse hudo, kar se jim dogaja, so sami krivi, ker nimajo jeklenih živcev in debele kože, da bi lahko vse prenesli?
Kaj menite o tem?
Andreja
Spoštovana Andreja!
Nekaj ur po prejemu vašega vprašanja mi je znanec povedal, da je pred nekaj urami njegova štiridesetletna vrtičkarska soseda, mama dveh otrok, oba z možem pa sta brez službe, naredila samomor. Zdelo se mu je, da je pokojna postajala zmerom bolj depresivna, vendar na možnost sosedinega samomora ni nikoli pomislil. O samomoru sem pred kratkim v Ognjišču že odgovoril (Ognjišče 2012, 2, 54-55), in tam lahko najdete takšno osvetlitev samomora, ki upošteva tudi vaše sočutno razmišljanje. Vaše vprašanje je zelo konkretno in izhaja iz knjige kolumbijske zobozdravnice Zadela me je strela. Nekateri bralci Ognjišča so jo najbrž prebrali, zato bo tudi odgovor na izjave v tej knjigi. Knjiga Zadela me je strela bi zaradi branosti zaslužila, da bi bila tudi pri nas predstavljena s teološkega, predvsem eshatološkega (poslednje reči: smrt, sodba, pekel, nebesa), antropološkega, psihološkega in še kakšnega vidika. Predvsem pa o podobi sočutnega Boga, kot jo predstavlja Kristus. Tukaj o tem zaradi omejenega prostora ni mogoče razpravljati. Ob vašem vprašanju sem se spomnil na sv. Janeza Vianeja, arškega župnika, ki je imel različne darove, tudi dar gledanja onstran, »v drugi svet«, kot pravi večji naslov v knjigi Arški župnik, življenjepis sv. Janeza Marije Vianeja (Ognjišče, Koper 1999, 335-338) in glede konkretnega samomorilca popolnoma drugače razmišlja kot avtorica knjige Zadela me je strela. Vianejeva besedila so pred njegovo razglasitvijo za blaženega in svetnika pregledali teološki strokovnjaki, ki v njegovem učenju niso našli nič takšnega, kar ne bi bilo v skladu z dogmatičnim in moralnim naukom Cerkve ter podobo svetopisemskega Boga. Besedila v knjigi Zadela me je strela pa, gledano teološko cerkvenostno, niso primerljiva z Vianejevimi besedili. Zdi se mi najbolje, da zaradi odlične ilustrativnosti kar dobesedno navedem Vianejevo besedilo iz knjige Arški župnik.
»Med ograjo na mostu in vodo. Leta 1855 je šel duhovnik Guillomet v Ars. V vlaku so vsi govorili o čudežih svetega župnika. Samo neka zelo žalostna gospa je mirno poslušala. Ko je Guillomet na postaji Villefranche izstopil za Ars, je ta gospa spregovorila: “Gospod, dovolite, da grem z vami v Ars. Prav tako lepo bo tam kot kje drugje. Potujem namreč za razvedrilo.” Voz jih je pripeljal v Ars. Izstopili so pred arško cerkvijo. Krščanski nauk, ki je bil vsak dan ob enajstih, se je bližal koncu. Guillomet je peljal žensko na prostor med cerkvijo in župniščem. Nista dolgo časa čakala. Arški župnik se je, oblečen v koretelj, prikazal pred cerkvijo. Ustavil se je pred črno oblečeno gospo, ki je pokleknila, ker so pokleknili tudi vsi drugi. Sveti župnik se je sklonil in ji zašepetal na uho. ‘Rešen je.’ Neznanko je to pretreslo. Vianej je ponovil: “Rešen je.” Tujka je zamahnila z roko, da ne more verjeti. Tedaj ji je svetnik ponovno odgovoril in poudarjal vsako besedo: “Rečem vam, da je rešen. V vicah je. Moliti morate zanj. Med ograjo na mostu in vodo je še utegnil obuditi kesanje. Devica Marija mu je izprosila to milost. Spomnite se na Marijin mesec v svoji sobi doma. Včasih se je vaš mož, četudi neveren, pridružil vaši molitvi. S tem si je zaslužil milost kesanja in odpuščanja.” Guillomet je slišal vsako besedo. Razumel jih je pozneje. Žalujoča gospa je prebila ure po tem srečanju v molitvi in samoti. Njeno obličje se je spremenilo, zopet se ji je povrnil v duši mir. Preden je odpotovala, je povedala Guillometu: “Zdravniki so mi svetovali, da moram potovati zaradi svojega zdravja. Ubogala sem jih, a v resnici me je razjedal samo divji obup. Moj mož ni bil veren. Mislila sem samo na to, kako bi ga pripeljala nazaj k Bogu. Toda nisem imela dovolj časa. Naredil je samomor. Mislila sem, da je pogubljen. Zdaj vem, da se bova spet videla v nebesih. Ozdravljena sem.”«
Andreja, menim, da ste iz gornjega sicer privatnega ‘razodetja’ dobili zadovoljiv odgovor. Arškemu župniku Janezu Vianeju je Cerkev z njegovo razglasitvijo za svetnika uradno priznala svetost in pravovernost njegovega nauka. Zato menim, da se kot katoliška kristjanka na Vianeja lahko popolnoma zanesete. Vemo, da je brezpogojna Božja ljubezen do vsakega človeka, tudi samomorilca, zelo iznajdljiva, saj Bog pozna vsega človeka, vse njegove stiske in nemoči, njegove bolezni in borbe, tudi njegovo prizadeto svobodno odločitev. Menite, da zmanjšana prištevnost zaradi številnih razlogov v času samomora gotovo zmanjšuje svobodno voljo, ki je pomembna za vsak veliki greh, kar objektivno samomor je, zato je vaše razmišljanje pravilno. Sicer pa je Kristus umrl za vse ljudi, in kot mnogi teologi menijo, bo Bog ob umiranju vsakemu človeku, podobno kot križanima razbojnikoma ob Kristusovem križu, še enkrat ponudil priložnost, da se odloči za ljubezen z malo in za Ljubezen z veliko začetnico in za občestvo svetih v Bogu ali za sovraštvo in večno osamljenost. Zato tudi kristjani za umirajočega molimo in upamo, da tudi občestvo svetih, predvsem pa pokojni zveličani sorodniki in znanci, zanj molijo, da bi se odločil za Ljubezen in za Boga.
V tem konkretnem odgovoru pa sv. Janez Vianej še nekaj sporoča tudi nam, da je namreč za bližnje, žive in pokojne, zveličavno moliti in se ne smemo nikoli naveličati. Kristus nas spodbuja: »Prosite in boste prejeli,« kar velja za odrešenje tudi tistih, ki so naredili samomor, kot za tiste, ki so v samomorilski skušnjavi, da ga ne bi storili.

ŠKAFAR, Vinko. Ognjišče (Pisma). (2016) 07, str. 54

Oglej je bil v 9. stol. žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sveta Mohor in Fortunat, zavetnika oglejskega patriarhata, sta botrovala Slomškovi pobudi za poimenovanje knjižne založbe (Mohorjeva družba), ki jo je ustanovil leta 1851. Petsto let (1461–1961) sta bila prva zavetnika LJ škofije, odtlej pa sta njena druga patrona.

Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja … (bl. Anton Martin Slomšek)

več o sv. Mohorju in Fortunatu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 27-29.

Na slovenskem ozemlju (J od Drave) je sv. Mohorju in Fortunatu posvečeno 28 cerkva (pet žup. in 23 podr.), zavetnik treh je sam sv. Mohor. – V LJ nadškofiji sta na glavnem oltarju desetih cerkva: žup. v Jaršah (1) (Groblje), podr. pa na Koreni (6) (Horjul), v Mateni (Ig), v Podlipovici (Izlake), na Mohorjevem hribu (7) (Moravče), v Zabrekvah (Selca), na Osolniku (Sora), v Zideh (Šentgotard), na Selih (Šmarje - SAP) in na Libergi (Šmartno/Litiji). - V KP škofiji je pet cerkva sv. Mohorja in Fortunata, dve sta žup. - Podraga (2) in Renče, (3) podr. pa so na Pečinah (8) (Šentviška Gora), v Piranu in v Ravnici (9) (Grgar). – V NM škofiji sta svetnika patrona ž. c. v Žužemberku (4) in treh p. c.: v Krški vasi (10) (Cerklje ob Krki), nad Črnečo vasjo (Kostanjevica na Krki) in v Goriški vasi (Škocjan/NM); sam sv. Mohor pa p. c. v Moravčah/Gabrovki  (11) (Sv. Križ - Gabrovka). – V MB nadškofiji stoji pet p. c. sv. Mohorja in Fortunata: Lačna Gora (Čadram - Oplotnica), Podgora (12) (Kotlje), Kozjak (Sv. Florijan v Doliču), Turški Vrh (Zavrč) in Kupčinji Vrh (Žetale). – V CE škofiji so svetnikoma posvečene štiri cerkve: žup. Gornji Grad (5) in podr. Male Rodne (Rog. Slatina), Šoštanj (14) in Stopnik (Vransko); samo sv. Mohorju pa p. c. na Šmohorju (13) (Javornik – žup. Laško) in p. c. v Brestanici.

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98. 

Zgodba

Za konjička je redil zajce

Neki najstnik se je odločil, da bo za konjička redil zajce. Zato je kupil zajčji par. Del vrta je ogradil z lesenimi koli in v tem ograjenem prostoru so bili zajci. V nekaj mesecih jih je imel veliko, saj so se hitro množili.

Ko jih je šel nekega jutra kot običajno krmit, je zagledal, da jih nekaj skače zunaj ograjenega prostora. Kmalu je odkril, da so zajci pregrizli enega od kolov, da se je prelomil. Odprtina je bila tako velika, da so se zajci lahko sprehajali ven in noter.

Misel

Tistemu najstniku je bil vsak kol pomemben pri postavljanju pregrade, podobno (seveda na višji ravni) je vsak človek pomemben v Božjih očeh.

Vsakega od nas je Bog ustvaril enkratnega in neponovljivega. Vsakdo ima na tem svetu enkratno vlogo, bodisi veliko ali majhno.

Morda je celo tako majhna, da se nam zdi nepomembna, toda gotovo ni nepomembna v Božjih očeh.

Enako pravilo velja na vseh področjih. Če v uri neha delovati kolešček, pa naj bo velik ali majhen, se ura ustavi. Računalnik ne bo več deloval, če se pokvari en sam čip. Zaradi enega samega podrtega kola je cela ograja postala nekoristna.

Vsak od nas je pomemben, podobno kot vsak kol v ograji. Ne recimo: »Naredili bodo tudi brez mene.« Čeprav je naša vloga npr. v župniji še tako majhna, je pomembna. Brez nje bi bila skupnost osiromašena.

Molitev

Gospod Bog,
dobro se zavedamo,
da je zate vsakdo od nas pomemben,
saj smo mojstrovina vsega ustvarjenega.
Ne, poznaš nas, ker ne moreš pozabiti tega,
kar si ustvaril s tako veliko ljubeznijo.
Čeprav nam je težko razumeti,
da je zate vsakdo od nas pomemben, je to res.
Radi bi se tega vedno zavedali
in ti bili hvaležni za ta čudoviti dar,
tako da bi znali sprejeti
poslanstvo in odgovornost,
ki nam ju zaupaš v življenju.
Pomagaj nam,
da se ti bomo vedno iskreno zahvaljevali:
»Gospod, hvala ti za to, kar smo,
in za način, kako smo prav to, kar smo.«

Iskra

Vzemi si za življenjsko pravilo: Majhne stvari so nedvomno zelo pomembne.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 26-28.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Spadaš med tiste svetnike, ki nekako ne spadajo v mojo rubriko, saj se zaradi tvoje pomembnosti kar ne spodobi, da bi te tikal. A naj povem še, da si do te svoje pomembnosti in tudi svetniške poti prišel pravzaprav zato, ker nikamor nisi spadal in si iskal svojo – in ko rečem “svojo”, mislim pravzaprav “pravo” – pot.
In ta pot, kljub temu, da je bila samosvoja in precej samotna, nikakor ni bila “samo tvoja” in samotarska, temveč je vedno vodila k Bogu in bližnjemu.
Potem, ko si posrkal vse znanje, ki ti ga je nudilo tvoje domače mesto Nursija v Umbriji, so te starši poslali v Rim, v mesto, ki mu radi pritaknemo še vsaj dva pridevnika: Sveto in Večno! Pa si bil “prepriden” za ta dva visokoleteča pridevnika, predvsem pa nisi spadal v družbo lahkomiselnih in celo pokvarjenih sovrstnikov in sošolcev in si se takoj, ko je bilo mogoče, umaknil iz Večnega in – ne tako zelo, kot si pričakoval – Svetega mesta.
Naša Ljubljana ni ne večno ne sveto mesto, še največkrat slišimo, da je najlepše, pa še to je zgolj mnenje Ljubljančanov, in še to ne vseh, a če koga mestni utrip duši ali spravlja v stres, stopi par korakov iz centra, da se umiri s sprehodom po parku Tivoli. Tako si tudi ti našel zatočišče pred rimskim utripom in stresom v Tivoliju, mestu le par kilometrov od “centra sveta”, med – tako si mislil – enako mislečimi možmi.
A tudi tu nisi dolgo zdržal in si odšel, saj si ugotovil, da tudi sem ne spadaš, ker ne misliš enako kot “enako misleči”.
Če smem, ljubi moj sveti Benedikt, postreči še z eno mojo cvetko: Nekoč sem pri spovedi potožil, da mi gredo ljudje dostikrat na živce, pa mi je spovednik modro svetoval, da naj se ne družim z njimi. Tako nekako si verjetno sam pri sebi zaključil tudi ti in se umaknil v samoto. V soteski reke Anion, si si poiskal pečino in tam nekaj let prebil v samoti, molitvi in premišljevanju.
A ker se “mesto na gori ne more skriti” in ker “luči tudi ne postavljamo pod mernik”, se je glas o tebi, o svetniškem samotarju, razširil po okolici in kmalu so te spet nadlegovali ljudje. No, to se seveda samo tako reče. Nadležni so ljudje seveda bili, a ti si jih vse sprejemal z ljubeznijo, jim svetoval in pomagal v njihovih stiskah. Tako so prišli tudi bratje iz samostana v Vicovaru, prepričani, da spadaš k njim, ti pa, ljubi moj sveti Benedikt, prijazen kot si bil in si, si se odzval njihovemu vabilu.
Premalo je, če rečem, da si bil tudi za samostanske brate prepriden, presvet in preveč zazrt v večnost. Tako so prišli do spoznanja, da vendarle ne spadaš k njim, in ker jim je bilo nerodno, da bi te kar tako odslovili, so te sklenili zastrupiti z vinom.
Podobno se ti je godilo v še eni skupnosti, ki si ji želel pripadati oziroma so oni hoteli pripadati tebi, le da so se te tokrat hoteli znebiti z zastrupljenim kruhom.
Da skrajšam tole življenjepisno zgodbo, ki je znana vsem ljudem, tebi pa sploh: spoznal si, da človeka resda žene želja, da bi nekam spadal in pripadal, a da je to željo treba tudi preizkusiti – podvreči času in izkustvu – , to pa si, če poenostavim, zaobjel v vodilu “Ora et labora” – Moli in delaj, s čimer si, če še bolj poenostavim, postavil temelje zahodnemu meništvu.

Ljubi moj, sveti Benedikt! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo živeli iz krsta! Da se bomo zavedali, da z njegovim neizbrisnim znamenjem po moči Svetega Duha neločljivo pripadamo Bogu, in da spadamo v nebesa. Kjer tudi največji samotarji uživate v družbi Svete Trojice in vseh svetih.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 3 (2022), 98.