Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zgodba

Lev in gazela

Osemletna deklica je sedela pred televizorjem in gledala priljubljeno oddajo o živalih. Zelo so jo zanimale živali in njihovo življenje v naravnem okolju.
Na televizijskem ekranu je spremljala leva, ki je iskal hrano, blizu pa se je v travi pasla mlada gazela. Lev jo je zagledal, se ji tiho približal in se bliskovito pognal proti njej.
Gazela se je spustila v divji beg. Sledil je grozljiv prizor: lev je ujel gazelo, jo zagrabil in pokončal.

Misel

Lahko rečemo, da se gazela vsak dan znova zaveda, da mora biti vedno pripravljena, da bo tekla hitreje kot lev, sicer bo po njej. Prav tako pa tudi lev ve, da mora oprezati za gazelami in kakšno tudi ujeti, sicer bo ostal lačen.
Posnemati moramo gazelo in biti vedno pripravljeni. Vedeti moramo, da nas skušnjavec neprestano zasleduje. Bilo bi zelo nespametno in pogubno, če bi bili brezskrbni in mirni, saj vemo, da skušnjavec ne počiva in se na vso moč trudi, da bi nas zapeljal v zlo. Biti moramo čuječi in ne smemo čakati, da nas napade in nas zapelje v zla dejanja.

Molitev

Gospod Bog,
vedno moramo biti budni
in pozorni na napade hudobnega sovražnika
ter se mu odločno zoperstaviti.
Zavedamo se,
da smo krhki in nemočni.
Vemo pa tudi, da si ti vsemogočen
in povezani s teboj moremo zmagovati.
Zato se ti izročamo v varstvo.
Skrbi za nas. Varuj in vodi nas.
Vedno pomagaš tistim, ki sami kaj naredijo.
Ne zaspiš in ne zadremlješ.
Ko smo pripravljeni za boj proti zlu,
se zavedamo, da ravnamo najbolj modro,
če pravočasno zbežimo od njega.
Gospod, reši nas hudega. Amen.

Iskra

Če mi ne iščemo Boga, bo nas poiskal skušnjavec.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 11-13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

V čast mi je, da smem spremljati utrip tolikih mladih v njihovem mladostnem doživljanju – v razbiranju tega, kar je vredno in pomembno za naše življenje. Posebej pomenljiva so mi tista mladostna spoznanja, ki so pridobljena v/po preizkušnjah bivanja. Lahko je v lagodju surfati po sanjskih predstavah, ki jih projicirajo v mozeg naše želje in strastna hotenja, a takšna sanjarjenja imajo le kratek let, zaletijo se v realnost ...
»Za postni izziv, katere spremembe se ti zdijo za vas mlade najbolj potrebne?« sem povprašal Simono, ki je lani kot devetošolka prebolela raka. Vem, da se je v tem času soočila z bistvenimi vprašanji našega zemeljskega popotovanja.

»V odgovor ti povem sanje. V času bolezni sem v njih prišla do pomembnega spoznanja,« je rekla in potem pripovedovala: »Ob meni je bil nekdo v blagi svetlobi. Mislim, da je bil moj angel varuh. Ves ljubeč, kot najboljši prijatelj, se je sklonil k meni in rekel: "Da se ne boš prestrašila ... Kar boš videla ni za smrt, pač pa, da ti bo dobro živeti." In potem sva, kakor prodrla, v veliko pogrebno dvorano. Stopila sva na mesto, kjer bi moralo biti moje telo. Prestrašila sem se. Angel me je ponovno opomnil: "Ne boj se! Kar zreš je le zato, da pridobiš spoznanje in se povrneš v življenje." In bilo mi je dano vedeti, da je v poslovilni dvorani natanko 1548 sedežev – prav toliko, kot sem imela prijateljev na facebooku, preden sem odšla v bolnišnico. Vsi stoli so bili prazni. V duši me je zajela globoka tesnoba in angel je izrekel vprašanje, ki se je zastavilo tudi meni: "Kje so? Kje so prijatelji?" Za hip je v besedah zastal, da je še bolj pomenljivo dodal: "Kje so prijatelji, ki to ne morejo biti ..." In potem ... spominjam se besed angela: "Naj odmre, kar mora umreti, da bo dovolj moči za to, kar je vredno živeti." Takrat sem zaznala dotik. Mislila sem, da v snu, a me je nekdo dramil k zavesti. Odprla sem oči in videla Jureta in Špelo, ki sta stala ob meni in se smehljala. – In sem doživela uvid: Prijatelji na dotik so tisti, ki jih potrebuješ v tem, kar doživljaš. Redki so in zato toliko bolj dragoceni v našem življenju!«
Čeprav sem vedel, sem povprašal Simono, da bi izostrila misel: »Torej, kaj naj napišem?«
»Predlagaj, da se v postu odvrnemo od navideznih prijateljev, da bomo imeli več časa za stik – za prijateljevanje v živo!«
Če razmišljaš, čemu bi se za postni trening odpovedal, postavljam predte predlog Simone. Odvrni se od tega, kar te odtujuje od tistih vsebin in bližin, ki krepijo moči za življenje. Ne pozabi: Bog želi, da si srečen! Sreča pa se prebuja le v srečevanjih v živo (elektronska druženja, ti sicer izpolnijo/ukradejo čas, potem pa te pahnejo v notranjo praznino). Srečanje, ki je živi stik, okrepi in dodaja moči, pa naj bo to z Bogom (ob molitvi tudi na dotik v evharistiji!), s človekom in stvarstvom. Izkoristimo postni čas za to, kar nas krepi in nam dodaja moči za življenje!

K. Gržan, Na začetku - kolumna, Ognjišče 3 (2014), 3.

Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo ...”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih.
Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno?
Bogdan
Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.
Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.
To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.
Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!
Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod.
Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 48.

Vsako leto pred začetkom postnega časa, navadno v nedeljo pred pepelnico, župnijska oznanila opozorijo vernike na postno postavo, ki obsega post in zdržek. Kdaj je Cerkev vpeljala to postavo in kakšen je njen namen? (Bernard)

Post je dejanje spokornosti, s katerim se obračamo k Bogu v zavesti svoje grešnosti. Zakonik cerkvenega prava določa: »Vsi verniki so vsak na svoj način po Božjem pravu dolžni delati pokoro; da bi pa vse med seboj povezovalo vsaj kakšno skupno opravljanje pokore, se zapovedujejo spokorni dnevi, ko se verniki na poseben način posvečajo molitvi, opravljajo dela pobožnosti in krščanske dobrodelnosti in se zlasti držijo posta in zdržnosti« (kan. 1249). Za vso Cerkev so spokorni dnevi in časi vsi petki v vsem letu in postni čas. Iz Svetega pisma vemo, da so post poznali že v Stari zavezi. Po Mojzesovi postavi je bil za narodni post določen samo en dan v letu – na spravni dan. Narod in posamezniki so se postili tudi v časih posebne potrebe. Post je bil povezan z molitvijo. V času posta niso ne jedli ne pili. Drugi običaji so bili, da so raztrgali svoja oblačila, se posipali s prahom in pepelom. Preroki, zlasti Izaija, so opozarjali, da ta zunanja znamenja niso dovolj: pravi post je tisti, ki spreminja srce in človeka odpira za stisko bližnjega. Jezus je obsojal farizejsko ‘razkazovanje’ spokornosti (prim. Mt 6,16). Kristjani so že od vsega začetka obhajali spomin na Jezusovo trpljenje s postom; najprej na dan njegove smrti, od 4. stoletja pa je bil v navadi štiridesetdnevni post v spomin na Jezusov post v puščavi. Sedanja cerkvena postna postava je zelo blaga. Naš narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev opisuje, kakor strogo so se postili naši verni predniki. Mesa niso uživali ves postni čas, pritrgovali so se v jedi in pijači. Moč za premagovanje so črpali iz molitve in mašne daritve.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 44.

Štiridesetdnevni postni čas, pripravo na veliko noč, začenjamo s pepelnico, ki je dobila ime po spokornem obredu pepeljenja. Duhovnik verniku posuje nekaj pepela na glavo ali mu s pepelom naredi znamenje križa na čelu. Zanima me, kakšen pepel se uporablja pri tem? (Ignac)

Odgovor na tvoje vprašanje nam ponuja Simon Gregorčič v svoji znani pesmi V pepelnični noči. Tam opisuje obred pepeljenja. »In stopil sem pred žrtvenik / kot bi duhovnik bil, / pepel iz oljčnih je mladik / nanj del cerkovnik bil. // Pepela zdaj na teme sem / najprej sebi vsul.« Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne in druge vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. »Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj,« razlaga France Oražem (Svet bogoslužnih znamenj). »Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je pač čas ... Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj drugje ... Pepeljenje nas torej po eni strani spominja smrti, po drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.« (sč)

Pred šestimi leti je odšel v večni dom naš oče urednik, oznanjevalec in uresničevalec besede. Ostaja v naših mislih, pogrešamo ga, spominjamo se dogodkov iz njegovega bogatega življenja ... tolikokrat med letom se spomnimo nanj ... "on bi zdaj rekel to, zdaj bi gotovo pripomnil"  ... toliko vsega je začel, naredil, dokončal, zapustil, izročil ... da se lahko samo zamislimo in prosimo, naj "reče kakšno" pri dobrem Bogu za nas ... za iskrivost, za pogumne odločitve, za odločnost ... odgovornost ... da plamen ne ugasne ... Saj skušamo slediti njegovi misli ... a se tudi zavedamo, da nam to nikoli ne bo povsem uspelo ... zato vsak mesec objavimo kakšno njegovo misel, pobudo, morda bo padla na rodovitna tla ... Sprejmimo jo z odprtim srcem, čeprav je izrečena v šestdesetih, sedemdesetih ... je zagotovo še vedno aktualna. Oče Franc si je dan in noč prizadeval, da bi seme obrodilo ... pa čeprav takrat, ko bo on že v večnosti ... Bodimo hvaležni za tako velik dar ... naj ostane za vedno v spomnu srca ...

(...) Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali.
Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in - zakaj ne - na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih.
Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti. (... 1968)

zbira Mare

Neki italijanski vojvoda je obiskal mojstra, ki je bil znan po svojem prizadevanju za popolnost. Mojstra je vprašal: »Čemu bo služila ta posoda, ki jo delaš?«
»Rože bodo posadili vanjo, gospod.«
Vojvoda z odgovorim ni bil zadovoljen, zato je nadaljeval: »Polna bo zemlje in umazanije. Čemu se toliko trudiš in jo toliko gladiš?«
»Rad imam popolne stvari,« je odgovoril mojster.
»Izguba časa. Škoda truda. Nihče ne bo opazil te popolnosti. Za cvetlični zaboj vendar ni potrebna taka dovršenost.«
»Za mojstra duha je potrebna,« je nadaljeval mojster. »Menite, da Tesar iz Nazareta ni delal stvari, kar se je dalo najbolje?«
Vojvoda se je razjezil: »Komu se primerjaš! Zaradi svoje predrznosti bi zaslužil udarce z bičem. Kako ti je ime?«
»Michelangelo, gospod.«

Božo Rustja, (Povejmo z zgodbo) v: Ognjišče (2017) 09, str. 33.