Sprva zelo potiho, sramežljivo, na skrivaj, nato pa vedno bolj na glas je v Sloveniji začela odmevati smrt Charlieja Kirka, ki so ga medtem, ko je odgovarjal na vprašanja občinstva na Univerzi Utah Valley, ustrelili v vrat. Nekateri naši mediji so mu rekli »desničarski skrajnež«, spet drugi, da je bil »konservativni aktivist«, vendar bi bilo ob vsem verjetno še najbolj primerno reči, da ni bil drugega kot človek, ki je strastno zagovarjal svoje vrednote. Verjetno tiste, ki se jih je naučil doma. »Bog, družina, domovina. V tem vrstnem redu.« 31-letnik, ustanovitelj konservativne organizacije »Turning Point USA« in odkrit evangeličanski kristjan, ki je pogosto debatiral s študenti in odločno zagovarjal svobodo govora ter odkrito kritiziral diskriminacijo kristjanov in teorijo spola, je bil mnogokomu trn v peti.
Vendar – tako to razumem iz njegovega vedno zelo mirnega nastopa tudi pred tistimi, ki se niso strinjali z njimi – tega ni počel, ker bi hotel koga uničiti ali ponižati. Šlo mu je za resnico. V času, ko nam je mnogim težko kaj reči, tudi če gre za teptanje naših največjih svetinj, je Charlie Kirk zastavljal pronicljiva vprašanja in zmagoval s preprosto, staromodno znanostjo in zdravim razumom. Kar danes ni nič več kaj enostavnega. Morda si še vedno zatiskamo oči. Toda v »prebujenjske« in v glavnem »levičarske« ideje večina ljudi verjame in jih zagovarja tudi zato, ker alternative niti nimamo. Ker je prepovedana. Najprej zato, ker se s »staromodnimi« (da ne rečem »normalnimi« ali »zdravorazumskimi«) pogledi na družbo in njena pereča vprašanja ne da priti do glasu na t. i. »mainstream« medijih. Če pa to komu že uspe, je tam do skrajnosti popljuvan in označen kot skrajni desničar, fašist, ekstremist, fanatik. Tako prepričljivo, da to o njem mislijo celo njegovi domači. Da, tako globoko je to brezno, da se ob pogledu nanj bojimo zagovarjati drugačna stališča od prevladujočih. Bojimo se biti komu trn v peti. In bojimo se pogovarjati o tem. Način, kako je utihnila beseda Charlieja Kirka, ima namen, da ta strah samo še poglobi.
Pa ga ne bi smel. Nikoli se ne bi smeli bati pogovarjati. Nikoli se ne bi smeli odreči temu naporu. Nikoli potihem misliti si svoje. Kajti »do nasilja pride, kadar se ljudje nehamo pogovarjati«, tako je rekel rajni Charlie Kirk. In verjemite, da je res. Krogla v Charliejev vrat je priletela od človeka, ki se je zbal za svoja stališča, a ni nič rekel.
Zato je ta strah pred debato najnevarnejša stvar, ki se nam lahko zgodi. Pa četudi je povsem upravičen. Tudi mene je strah, da me bo drugačno mnenje od mojega uničilo, da me bo ponižalo, da me bo osramotilo, tudi meni je napor povedati, kaj si mislim. Mnenje drugih ljudi mi je pač preveč pomembno, da bi ob tem kar zamahnil z roko. Toda pri tem gre za nekaj večjega, za nekaj pomembnejšega. Gre za to, v kakšnem svetu želimo živeti. V svetu moči ali v svetu argumentov. In o tem odločamo vsi. Tudi – in morda še bolj – kristjani.v

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 10 (2025), 3.

Zadnja nedelja v oktobru je ‘žegnanjska nedelja’, ko vse tiste cerkve, ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve. V prvih krščanskih stoletjih so se Kristusovi učenci zbirali k “lomljenju kruha” (Apd 2,46) po domovih in niso imeli posebnih stavb za svoje bogoslužne shode. Ko je Cerkev leta 313 v rimski državi dobila svobodo, so kristjani povsod gradili cerkve in jih za bogoslužno rabo posvečevali, slovesno blagoslavljali. To so v ljudskem jeziku imenovali ‘žegnanje’ (nem. Segen – blagoslov), enako tudi obletnico tega obrednega opravila. Cerkve so najprej postavljali nad grobovi mučencev, pozneje pa je obveljalo pravilo, da je treba za vsako novo cerkev izbrati zavetnika ali patrona (Sveto Trojico, Marijo, svetnike). Na straneh te priloga bomo po kratkem pogledu v zgodovino navedli cerkvene določbe o svetih krajih, predvsem o cerkvah ter njihovi blagoslovitvi oziroma posvetitvi ter spremljanje tega dogajanja v vsakdanjem življenju vernih ljudi. Žegnanje ima v raznih predelih naše domovine različna imena in slikovite običaje, ki jih je zbral Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev. Zanimiv bo tudi podatek o najpogostejših zavetnikih ali patronih cerkva pri nas.

NAJVEČJI PRAZNIK VERNEGA OBČESTVA
Največji praznik vernega občestva, piše Niko Kuret, je bila svoje dni proslava posvetitve – ‘žegnanja’ cerkve, predvsem farne, pozneje in do današnjih časov (okoli leta 1960) pa zlasti proslava cerkvenega zavetnika ali patrona, ki ga obhajamo navadno na nedeljo po svetnikovem koledarskem godu. Po zmagi krščanstva so kristjani redno gradili bogoslužju namenjene stavbe in jih posvečevali. Dan posvetitve so slovesno obhajali vsako leto. V naših krajih in naši širši soseščini so postala žegnanja ljudska slavja z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, zato so jih pogosto prepovedovali. V 17. stoletju so bila splošno v navadi in načeloma dovoljena. Cesar Jožef II., “mežnar na cesarskem prestolu”, je leta 1786 vsa žegnanja v svoji državi, torej tudi pri nas, prenesel na tretjo nedeljo v oktobru. Ljudstvo s tem ni bilo zadovoljno; ker ni smelo več slaviti obletnice posvečenja svoje farne (ali podružnične) cerkve, je začelo na enak način obhajati god farnega zavetnika ali patrona – svetnice ali svetnika, ki mu je cerkev posvečena. Na to slavje – ‘patrocinij’ – se je preneslo ime ‘žegnanje’. Pri tem ne slavimo spomina posvetitve/blagoslovitve cerkve, ampak god farnega zavetnika ali zavetnice, toda ne na sam godovni dan, marveč navadno na nedeljo, ki mu sledi.
V pokoncilskih preureditvah bogoslužnega koledarja je določeno, da samo tiste posvečene cerkve, katerih dan posvetitve ni znan, obhajajo skupni spomin posvetitve – žegnanjsko nedeljo, pri nas na nedeljo pred praznikom Vseh svetnikov (1. novembra). Cerkev že od nekdaj pripisuje velik pomen posvetitve cerkva zato, da bi nam klicala v spomin eno od bistvenih resnic: da je naša vera vera Božje navzočnosti med ljudmi, da Bog hoče bivati med nami in v nas. Ob praznovanju obletnice posvetitve naj bi se bolj živo zavedali, da je cerkev hiša molitve in daritve za celotno občestvo; podoba vidnega Božjega kraljestva na zemlji – Cerkve kot skrivnostnega Kristusovega telesa; podoba nebes in Kristusu predanega kristjana. »Če smo mi sami hiša Božja, potem se v tem življenju v nas uresničuje graditev, da bi se ob koncu časov na nas dovršila posvetitev« (sv. Avguštin).

SVETI KRAJI IN SVETIŠČA
Vsa verstva poznajo takšne ali drugačne svete kraje. Na vprašanje, kaj so za nas kristjane, odgovarja Zakonik cerkvenega prava (ZCP): »Sveti so tisti kraji, ki so z obredom posvetitve ali blagoslovitve, kakor ga predpisujejo liturgične knjige, določeni za bogočastje« ter dodaja: »Na svetem kraju so dovoljena le taka opravila, ki omogočajo ali pospešujejo bogočastje, pobožnost in vero, prepovedano pa je vse, kar je tuje svetosti kraja.« Dalje beremo: »Ime cerkev označuje sveto stavbo, določeno za bogočastje, v katero imajo verniki pravico prihajati zlasti za javno opravljanje bogoslužja.« ZCP določa, da se nobena cerkev ne sme zgraditi brez izrecne pisne privolitve krajevnega škofa. Pri zidanju in popravljanju cerkva se je treba po posvetovanju z izvedenci ravnati po načelih in določbah bogoslužja in cerkvene umetnosti. Pri sestavljanju prenovljenega Zakonika cerkvenega prava po naročilu papeža Janeza XXIII., ki ga je razglasil papež Janez Pavel II. 25. januarja 1983, so upoštevali tudi dejstvo, da je zlasti po mestih v krščanskih deželah zahodne Evrope vse več cerkva praznih, zato ZCP dopušča, da sme tako cerkev krajevni škof “izročiti za svetno rabo, ki ni nečastna”. Cerkveno pravo posveča posebno pozornost božjepotnim svetiščem, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega škofa romajo številni verniki, ter naroča, da se tam vernikom obilneje oskrbijo sredstva odrešenja, ko se skrbno oznanja Božja beseda, primerno goji liturgično življenje zlasti z obhajanjem evharistije in svete pokore, in negujejo odobrene oblike ljudske pobožnosti.
Krajevni škof je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca pa statut narodnega božjepotnega svetišča. Slovensko Marijino narodno svetišče je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, ki je hkrati glavna romarska pot ljubljanske nadškofije. Glavna romarska pot celjske škofije je bazilika Obiskanja Device Marije v Petrovčah; koprske škofje bazilika Svetogorske Matere Božje; mariborske nadškofije cerkev Ptujskogorske Matere Božje; murskosoboške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču; novomeške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.

POSVETITEV CERKVE
Zakonik cerkvenega prava naroča: »Po zakonito končani zidavi naj se čimprej opravi obred posvetitve ali vsaj blagoslovitve nove cerkve, upoštevajoč zakone svetega bogoslužja« (kan. 1217). Posvetitev cerkva, zlasti stolnih in župnijskih, naj se opravi slovesno. Evzebij iz Cezareje (ok. 265–ok. 340), “oče cerkvene zgodovine”, piše o posvetitvi krščanskih cerkva, za cerkev Božjega groba v Jeruzalemu navaja tudi obhajanje obletnice posvetitve. V prvih treh stoletjih je za posvetitev bogoslužnega prostora veljalo že obhajanje svete evharistije. Ko je Cerkev za časa cesarja Konstantina dobila svobodo in se je močneje razvilo češčenje mučencev, so začeli pod oltarje novih cerkva polagati njihove relikvije, ki so jih prinašali v slovesni procesiji. Posvetitev cerkva je kmalu postala eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbolj bogatih bogoslužnih dejanj. Leta 1961 je bil obred posvetitve cerkva poenostavljen, leta 1977 pa še nekoliko preurejen in skrajšan po navodilih koncila. Predhodna navodila za obred posvetitve cerkve poučujejo: »Kakor zahteva njena narava, naj bo cerkev za sveta opravila primerna, dostojna, naj odseva plemenito lepoto brez vsake razkošnosti in naj postane zares simbol in znamenje nadnaravnih stvari. Zato mora biti sveti prostor na splošno tako urejen, da nekako razodeva podobo zbranega občestva, omogoča primerno razporeditev vseh in vsakemu članu pomaga, da lahko pravilno izvršuje svoje opravilo. Kljub poenostavitvi je obred še vedno zelo slovesen in pomenljiv: pokropitev sten z blagoslovljeno vodo zunaj in znotraj; maziljenje notranjih sten s sveto krizmo vsaj na štirih mestih, kjer so nameščeni apostolski križi kot spomin na dvanajstere apostole; maziljenje oltarja s sveto krizmo, zažig kadila na oltarju kot simbol, da se Kristusova daritev dviga k Bogu kot prijeten vonj; slovesni sprevod in vzidavanje svetniških relikvij pod oltar. Vse te obrede spremljajo molitve in petje psalmov. Krona vseh obredov je slovesna maša.
Posvečene morajo biti stolne cerkve, po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve, podružnične cerkve so tudi posvečene ali vsaj slovesno blagoslovljene. Vse posvečene cerkve obhajajo vsako leto obletnico svojega posvečenja. Ta praznik se obhaja na sam obletni dan posvetitve ali pa škof posvečevalec enkrat za vselej določi za obhajanje kak drug dan v letu. More pa biti določeno, da vse posvečene cerkve (razen stolnice) v škofiji ali celo na območju države praznujejo obletnico posvečenja na isti dan v letu. V pokoncilskih določbah o bogoslužnem koledarju, kot je bilo že povedano, obhajajo skupni spomin posvetitve samo tiste cerkve, katerih točen dan posvetitve ni znan. V Cerkvi na Slovenskem ga obhajamo na ‘žegnanjsko nedeljo’, zadnjo oktobru.
Stolna cerkev je “mati vseh cerkva” v škofiji, zato obletnico njene posvetitve obhajajo v stolni cerkvi sami kot slovesni praznik, v vseh župnijah škofije pa kot praznik. Celjska stolnica sv. Danijela praznuje obletnico posvetitve 26. novembra (na rojstni dan bl. Antona Martina Slomška, glav­nega zavetnika škofije); koprska stolnica Marijinega vnebovzetja 7. novembra; ljubljanska stolnica sv. Nikolaja 8. maja (posvetitev sedanje cerkve leta 1707); mariborska stolnica sv. Janeza Krstnika 19. oktobra (spomin na prenovo in posvetitev 1890); murskosoboška stolnica sv. Nikolaja 26. julija (spomin na posvetitev leta 1912); novomeška stolnica sv. Nikolaja 27. oktobra.

ŽEGNANJE PO SLOVENSKIH POKRAJINAH
Naš narodopisec Niko Kuret je raziskoval slovensko ljudsko vernost in svoja spoznanja zapisal v knjigi Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba, Celje 1965–1971; Dru­žina, Ljubljana 1989). V njej je po teku letnih časov predstavil “staro­svetne šege in navade” naših prednikov, ki so bile odmev cerkvenih praznovanj. Med temi je imelo pomembno mesto žegnanje. Skupaj z njim se bomo sprehodili po naši domovini od Koroške do Bele krajine, od Prekmurja do Primorske in spoznali nekatere značilnosti v vsaki pokrajini.
Za žegnanje imamo na Slovenskem zelo različna imena. V Ziljski dolini je žegen, drugod na Koroškem žegnanje, ponekod na Koroškem in na Štajerskem lepa nedelja, na vzhodnem Štajerskem in v Beli krajini proščenje, na Krasu in na Notranjskem opasilo, na Tolminskem obnašanje, na Goriškem in v Istri šagra. V vseh slovenskih pokrajinah je bilo za ta praznik značilno to, da so ga proslavili z obilno jedačo in pijačo. Po Kuretu izročilo, da je treba na žegnanje bolje jesti, sega nazaj v obdobje predkrščanskega praznika zahvale za žetev. Če vas obhaja svoje pravo cerkveno žegnanje spomladi, tedaj mora biti še eno žegnanje jeseni. Pravo žegnanje je veliko ljudsko slavje, zahvalni dan za dobro letino. Z žegnanjem je bilo v naših krajih združeno tudi trgovanje – tržni semenj in to ime je prešlo na žegnanje samo.
Žegnanja so bila priložnost za ljudske sodne in volilne zbore. Povod za shod ob žegnanju je bil cerkven – praznik zavetnika cerkve, za red in mir pa je skrbela svetna oblast. Na žegnanjih je namreč pogosto prihajalo do neredov in pretepov, čemur je botrovala preobilna pijača. Primož Trubar se je hudoval nad žegnanji, kjer da “plešejo, pijančujejo, bijó inu čestu s beticami, z rantami, s koli inu z meči vmej sebó odpustke dele”. Duhovščina si je prizadevala, da bi ples omejila, če že ne odpravila. Ponekod je veljalo pravilo: kjer so na shodu nastopili godci, tam za kazen ni bilo maše, kjer so se zadovoljili s harmonikarjem, je duhovnik maševal. Nekatera žegnanja so bila do prvih let po drugi svetovni vojni prava romanja: o sv. Roku v Dravljah in nad Šmarjem pri Jelšah, na Jernejevo nedeljo na Kumu. V Prekmurju je bilo znano proščenje pri Sv. Šebeščanu (Sebastjanu) pri Turnišču. Verniki so prinašali v cerkev pšenice in jajc, po cerkvenem opravilu je bila veselica. Ponekod v Slovenskih goricah je cerkveno opravilo kar utonilo v direndaju okrog kramarskih stojnic, kjer so prodajalci ponujali svojo robo: od gospodinjske posode do okrašenih lectovih src. Na Dolenjskem so se zvečer pred žegnanjsko nedeljo fantje spravili k možnarjem in streljali pozno v noč. To so ponovili zgodaj zjutraj, preden so se oglasili pritrkovalci. Ni bilo slovenskega žegnanja ne drugih velikih praznikov brez posebne pesmi zvonov. Slovenci smo izumili posebno umetnost pritrkavanja , ki mu na Štajerskem pravijo tudi trijančenje, na Dolenjskem in ponekod drugod klenkanje, v Bohinju nabijanje. Pritrkovalci so navadno trije v linah zvonika in iz zvonov izvabljajo nove in nove melodije. Na Dolenjskem je bila navada, da je gospodinja za žegnanje pripravila štruklje iz bele moke, sira in smetane. V Stični se je žegnanjska nedelja (šesta po veliki noči) imenovala portna nedelja: v starih časih so namreč ob žegnanju beli menihi na samostanski porti (glavnem vhodu) obdarovali reveže. Najimenitnejše belokranjsko proščenje je bilo pri Treh farah, kjer se je zbrala množica ljudi. Gostoljubni domačini so vabili v svojo hišo in v svoj hram znance in tujce. Pri belokranjskem proščenju je bilo treba pokusiti pečenega jančka, ki so jih pekli na prostem. O žegnanjih na Gorenjskem je pisal Valvasor v svoji Slavi. Po štrukljih kot ‘obredni’ žegnanjski jedi so žegnanje ponekod imenovali ‘štrukljeva nedelja’ (Lancovo) ali ‘štrukljevec’ (Žiri). Štruklji so bili žegnanjska praznična jed tudi ponekod na Notranjskem. V tej pokrajini sta za žegnanje v rabi dva izraza: proti goriški strani, na Vipavskem mu pravijo šagra, proti bistriški (Ilirska Bistrica) strani pa opasilo. Pleteršnik navaja Levstikovo razlago, da je bila nekdaj šega, “da so ob takej priliki cerkev s svečami opasali”. Nekateri so v pasanju videli pravno šego: z vrvjo so opasali prostor, da bi na njem žegnanje nemoteno potekalo. V Brkinih so se opasila ali shodi začeli s prvo nedeljo po praznik sv. Petra in Pavla (29. junija) in se vrstili do nedelje po sv. Mihaelu (29. septembra). Kdor je šel na shod, je rekel, da gre ‘na štruklje’, kdor je bil vabljen, pa da gre ‘v gostje’. Vsaka hiša je vabila vse sorodnike iz bližnjih vasi in tako so se utrjevale vezi v sorodstvu. Na Krasu je bilo zelo slovesno opasilo na mali šmaren (8. septembra) v Kačičah pri Lokvi. Nanj so prihajali ljudje od vseh strani, posebno iz Trsta in okolice. Ob desetih je bila maša, potem pa ljudsko rajanje. V Beneški Sloveniji so ob praznovanju cerkvenega patrona prirejali šagre z javnimi igrami (tombolo, balinanjem …), v nekaterih vaseh so ženske prodajale obročem podobne kolače, ki so jih ljudje nosili domov kot ‘odpustek’. V Nadiški dolini pravijo šagri odpustek ali senjan. V Rožu na Koroškem je bil semenj največji ‘hišni praznik’, povezan s cerkvenim praznovanjem. Glavni namen je bil, da se sestane ‘žvahta’, sorodstvo. Čim več je bilo miz, tem večja čast je bila za družino. Vsak semenj (žegnanje) se je začel s cerkvenim opravilom, ponekod je bilo v navadi tudi ‘pranganje’ – procesija z Rešnjim telesom

ZAVETNIKI SLOVENSKIH CERKVA
»Vsaka cerkev, ki naj bi se posvetila,« naroča obrednik posvetitve cerkva, »mora imeti naslov, ki naj bo ali Presveta Trojica, naš Gospod Jezus Kristus s spominom skrivnosti njegovega življenja ali imena, ki je že vpeljano v bogoslužje, ali Devica Marija pod kakim nazivom, ki je že vpeljan v bogoslužje, ali sveti angeli, ali svetnik ali mučenec, ki je vpisan v rimski martirologij (seznam svetnikov) ali v pravilno potrjeni njegov dodatek, blaženi pa samo z dovoljenjem apostolskega sedeža. Naslov (zavetnik) naj bo en sam, razen če gre za svetnike, ki so skupno vpisani v seznam svetnikov.«
Na Slovenskem je posejanih 2.471 cerkva, ki so posvečene na 181 naslovov (zavetnikov). Na prvem mestu je sv. Nikolaj (Miklavž), ki ima na naših tleh kar 120 cerkva, sledi mu sv. Martin iz Toursa, v srednjem veku zelo češčen svetnik, s 97 cerkvami, na tretjem mestu pa je Marijino vnebovzetje, tej skrivnosti je posvečeno 94 cerkva, veliko tam, kjer so delovali blagovestniki iz Ogleja. Svetemu Križu (Najdenje, Povišanje), s katerim je Jezus svet odrešil, je posvečenih 91 cerkva. Jezusov predhodnik sv. Janez Krstnik (rojstvo in mučeništvo) je zavetnik 91 slovenskih cerkva. Med ‘navadnimi’ svetniki nosi zastavo sv. Jurij z 80 cerkvami. Presveti Trojici je posvečenih 53 cerkva, Jezusu Kristusu (Kristus Odrešenik, Kristus Kralj, Srce Jezusovo, Vstajenje. Vnebohod) ima 22 cerkva, med njimi nekaj zgrajenih v novejšem času. Svetemu Duhu se slovenski verniki posebej priporočajo v 48 cerkvah. Slovenci veljamo za Marijin narod, to potrjuje tudi 326 cerkva, posvečenih Devici Mariji z različnimi naslovi: Vnebovzetje (94 cerkva), Žalostna Mati Božja (36), Rojstvo (22), Pomočnica kristjanov (18), Božja Mati (12), Brezmadežno spočetje (11), Obiskanje (11), Ime Marijino (10), Rožnovenska (10) in drugimi. Sveti Jožef, ki ga častimo z dvema praznikoma: kot moža Device Marije (19. marca) in Delavca (1. maja), ima pri nas 33 cerkva. Od članov apostolskega zbora ima pri nas največ cerkva sv. Jakob Starejši (70), sv. Peter, prvak apostolov, je drugi (62), sledi mu brat sv. Andrej (51), za njima pa so: sv. Tomaž (34), sv. Jernej (29), sv. Janez (16), sv. Filip in Jakob (8), sv. Simon in Juda Tadej (8), sv. Matija (6), sv. Matej (5). Apostol Pavel ima sam 15 cerkva, skupaj z apostolom Petrom pa še 23. Med 14 svetniki-pomočniki v sili se sv. Ahacij ponaša z 10 cerkvami, sv. Barbara jih ima 16, sv. Blaž ima 2, sv. Erazem 1, sv. Jurij 24, sv. Katarina Aleksandrijska 31, sv. Krištof 2, sv. Marjeta Antiohijska 48, sv. Pantaleon 1, sv. Tilen (Egidij) 18, sv. Vid 44, sv. Lenart 61, sv. Kvirin 1, sv. Miklavž 120. Sveta Ana, zavetnica mater in priprošnjica zoper nerodovitnost, je močno češčena in naši verni predniki so ji zgradili 67 cerkva. Spokorna in hvaležna Jezusova učenka sv. Marija Magdalena jih ima 49. Od Janezov imata poleg Krstnika in Evangelista na slovenskih tleh cerkve še sv. Janez Nepomuk (5) in sv. Janez Bosko (1). Od Antonov je starejši sv. Anton Puščavnik, zavetnik za domače živali, na Slovenskem bolj češčen kot sv. Anton Padovanski, ki je svetu bolj slaven: prvi ima 35 cerkva, drugi pa 28. Od številnih Frančiškov v svetniškem koledarju imata pri nas cerkve samo sv. Frančišek Ksaverij (11) in sv. Frančišek Asiški (6). Po številu cerkva so na ‘lestvici češčenosti’ zelo visoko: sv. Mihael nadangel (66), sv. Lovrenc (49), sv. Rok (37), sv. Urh (36), sv. Florijan (35), sv. Štefan (34), sv. Mohor in Fortunat (31). Svoje cerkve imajo pri nas vsi štirje cerkveni učitelji krščanskega Zahoda: sv. Ambrož (1), sv. Avguštin (4), sv. Gregor Veliki (4), sv. Hieronim (9). Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovanov, imata na Slovenskem šest cerkva, od katerih so tri zgrajene po letu 1970 (Maribor - Tezno, Škofljica, Radenci), ena (Ljubljana - Bežigrad) pa je bila leta 1958 ponovno postavljena. Od novejših svetnikov imata pri nas vsak po eno cerkev sv. Leopold Mandić in sv. Maksimilijan Kolbe. Našemu blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku je posvečena žup. cerkev v Mariboru (MB - Košaki), podružnični pa sta v Gor. Bistrici (Črensovci) in Rečici (Sv. Jedert nad Laškim); po bl. Slomšku sta imenovani tudi župniji v Celju in Velenju, kjer pa cerkve še nimajo. Bl. Alojziju Grozdetu je posvečena kapela v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.k

ČUK, Silvester. Slovensko žegnanje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str 50-67.

Malo po začetku maše nenadoma prideta v cerkev dva mlada – fant in dekle. Ustavita se nekaj korakov pred menoj. Niti opazil ju ne bi, če ne bi bila nekaj posebnega. Dva mlada zaljubljenca, ki se vedeta res nenavadno. Držita se za roki, fant dekletu ves čas polaga glavo na rame, potem jo gleda v oči in se ji smehlja. Ne obvladam se. Začnem ju opazovati. Najprej pomislim, da sta vstopila v cerkev čisto naključno, morda celo namerno izzivalno, provokativno. Ko pomislim, da sploh ne vesta, kje sta, na moje veliko presenečenje skleneta roke; gledata na oltar in sodelujeta pri mašnem obredu. Potem se znova objameta, kot da sta doma ali na kakšni kulturni prireditvi. Poljubita se nežno, srečno, spoštljivo. To ni tista prva afektivna ljubezen, ki včasih povsem odvzame človeku normalno razsodnost. Zelo se imata rada, vendar se v cerkvi tako ne obnaša! Ne vem, ali naj ju obsojam ali strpno potrpim. Morda pa na neki način predstavljata vso današnjo mladino. Po glavi mi začne rojiti tisoč vprašanj in odgovorov. Česa podobnega še nisem videl. Fant in dekle se spet objameta. Pomislim: morda pa smo najpreprostejše vprašanje verniki vseh časov najbolj zapletli, problematizirali. O tem je težko govoriti.
Maša se počasi bliža koncu. Na vrsti je obhajilo. Fant se obrne k dekletu in ji nekaj razlaga. Ona odločno odkimava. Kaj je med njima? Stopita narazen, kakor da je njuna ljubezen nenadoma minila. Večina njima podobnih bi ostala za reko ali v mestnem parku. Fant gleda dekle, ji nekaj prigovarja. Dekle zopet odkima, zdaj je povsem drugačna – nekam izgubljena, prizadeta. Potem se fant odloči. S hitrimi koraki gre z drugimi verniki proti oltarju. Presenečen globoko zajamem zrak. Se dekle boji? Se morda čuti nevredna tako velikega Daru?
Večno vprašanje: kaj je ljubezen? In kako gledamo nanjo mi vsi? Navadni, nenavadni, elita, janzenisti, duhovniki, kardinali ... Kako je Bog ustvaril človeka? Kaj mu je dal iz svoje brezpogojne ljubezni?
Fant pride nazaj. Njegov obraz je srečen. Čutim, da je napolnjen s tisto celoto človeškega življenja, zaradi katere smo srečni in večni. Stopi k dekletu. Pogleda jo. Tudi jaz vidim, da je bleda. Po licih ji zapolzita solzi. Stegne roko in ju obriše. Spet ji nekaj govori. Zdaj se dekle nenadoma nasmehne. Videti je, da je sprejela, kar ji je manjkalo. Slutim, da bo naslednjo nedeljo šla tudi ona k obhajilu ...
Vesel sem, ker čutim, da bosta zmogla. Da bosta dogradila svoji mladi nadebudni življenji. Prava ljubezen je telo duh, je celota in zrelost človeka, ki pride hvaležno do svoje polnosti. Takrat so odveč dileme in tisočletno preganjanje za nekaj, kar smo dolžni sprejeti. Duhovnost raste od spodaj: iz solz, iz ponižnosti, ko mnogokrat pademo v blato, da bi nas večni Stvarnik pobral, obrisal in poljubil.
Konec maše. Sam sebi skušam odpustiti, ker sem gledal z očmi, da bi videl s srcem. Fant se nenadoma obrne in me pogleda naravnost v oči. Kakor da hoče moj odgovor. Blago se nasmehnem, srečen za ta dva mlada, lepa človeka, ki sta danes sama našla pomemben odgovor. Molil bom, da bosta vztrajala v ljubezni in veri.
Stanislav. Ognjišče (2016) 06, str. 44

Kot prostovoljec sem se pred kratkim udeležil 'delovnega tabora' v Bosni. Imel sem nekaj sreče, da sem se lahko pridružil tistim, ki smo bili pripravljeni podariti nekaj dni svojega časa in moči, da bi pomagali ljudem, ki so jih prizadele poplave. Veliko je bilo povedanega o tem, kako strašno se je narava znesla nad ubogimi ljudmi, nekateri so izgubili prav vse. Rad bi mladim, najstnikom, pa tudi starejšim, povedal, da so bili to zame posebni dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabil: to niso bile počitnice, to je bilo trdo garanje, toda imelo je svoj smisel. Sprva sem sam pri sebi razmišljal, kako bom zmogel preživeti cel teden v takih razmerah, toda ko sem videl druge fante in dekleta mojih let pa tudi starejše, kako resno so se lotili dela, sem razumel. Tudi medsebojna odprtost in pogovor sta mi pri tem veliko pomagala. Bilo je naporno in vendar tako lepo. Preden smo zvečer legli k zasluženemu počitku, smo se znali tudi nekoliko poveseliti. Tudi med dnevom smo ob srečanju z ljudmi doživeli toliko lepega, saj so nas presenetili s svojo odprtostjo, da smo kar pozabili, da je svet naokrog tako krut, da lahko z dobroto presežemo vse zlo in se jim približamo z dobroto. To res niso bile sanjske počitnice, ki jih obljublja kakšna bleščeča agencija, toda domov sem se vrnil vesel in zadovoljen, vsem bi rad pripovedoval o tem, kar sem doživel, zato vam pišem, in želim, da bi še kdo doživel podobno izkušnjo. (Jože '93)

Protislovja ljubezni

Ljubezen je najstarejše čustvo
in vendar se vsak dan rojeva znova.
Ljubezni se ne da nikoli do konca razumeti
ko pa ljubimo, razumemo več.
Ljubezen naredi vse stvari lahke,
čeprav moramo prenašati težave drugega.
Kdor ljubi, ta nikoli ne uveljavlja svoje moči;
osebe, ki so nas najbolj ljubile,
so na nas tudi najbolj vplivale.
Ljubezen je največje veselje
toda kdor ljubi, ta trpi.
Ljubezen ne pozna meja,
je torej pristna, ko sprejema meje drugih.
Ljubezen je čista,
pa zna velikokrat zabresti v blato.
Ljubezen te povezuje z drugim
in vendar osvobaja vsake prisile in strahu.
Ljubezen je najbolj duhovno čustvo,
izkazujemo pa jo z očmi, s pogledom in s kretnjami ...
Ljubezen je svoboda,
ki pa ustvarja zelo tesne vezi.
Izkazujemo si jo sedaj na tem svetu,
je pa tudi najboljša veza z večnostjo ...
Pristna ljubezen pripelje do skrajnih meja,
čeprav se kaže v drobnih dejanjih.
Največjo in najbolj plemenito ljubezen
izraža naš odnos do majhnih in slabotnih.
Je edina banka, v kateri je razsipnost naložba
in v kateri izdatki pomnožijo kapital.
Da bi bila ljubezen vedno živa,
mora umreti vsaj eden -
naš egoizem!

Največja nesreča, ki nas more doleteti, je ta,
da nismo nikomur koristni.

DELATI DOBRO

Delati dobro pomeni dejansko pomagati bližnjemu in pri tem ne oškodovati sebe. Biti odprt za potrebe bližnjega pomeni biti na isti valovni dolžini z njim; to ni sobivanje, temveč sočutenje. Mnogi si prostovoljstvo za pomoč drugim predstavljajo napačno Nekdo je pripravljen pomagati ali kaj darovati, da izpolni svojo čustveno praznino, ali hoče na zunaj pokazati svojo širokosrčnost, se ponašati pred drugimi, spet drugi hoče s kakšnim človekoljubnim dejanjem pomiriti svojo vest, se znebiti občutka krivde ... Včasih je delo za bližnjega v bistvu sebično, ko nekdo stori dobro delo, da bi ga hvalili in bi mu bili hvaležni. Če hočemo dobro delati, moramo najprej dobro želeti. Treba je ljudem v potrebi znati prisluhniti in se jim približati z dobroto. Ne moremo razmišljati o tem, kako se nam bo to vrnilo, nagrada za naš trud je zadovoljstvo, ki ga čutimo.

 GOSPOD SREČA

Morda ste že slišali za Edwarda Dienerja z univerze v Illinoisu, ki že 30 let raziskuje, kaj dela ljudi najbolj srečne v življenju: zato ga imenujejo kar gospod Sreča. To so njegove ugotovitve: Ekonomska gotovost povečuje srečo: toda samo delno; ko zadovoljiš svoje osnovne potrebe in ugotoviš, da lahko z denarjem kupiš praktično vse, kar si želiš, to ne pomeni, da si s tem tudi najbolj srečen. Življenje je moder učitelj, ki nam pove, da si z vsem denarjem tega sveta ne moremo kupiti popolne in trajne sreče. Kaj nas bo torej rešilo? Najpomembnejši pogoj, brez katerega nič ne uspe, magična formula za srečo je ena sama: odgovorno in pošteno delati – in se včasih tudi boriti – da vzpostavimo pristne medsebojne odnose, da potem znamo videti tudi težave, potrebe, možnosti drugih, in bi skupaj ustvarjali pravilno družbo. Vsak dan bi nas morala spremljati misel: Kristusa bo ob ponovnem prihodu zanimalo samo to, ali smo videli svoje bližnje in smo jim v potrebi in stiski odprli roke in srce ...

 Potovanje z drugimi

Vse naše življenje je potovanje z drugimi.
Včasih je pot ravna
in lahko se mirno pogovarjamo.
Drugič se pot spušča, takrat se veselimo in smejemo.
Kmalu pa lahko pot postane steza:
tedaj moramo hoditi molče in drug drugega spodbujati,
da vztrajamo, ko moči pojemajo.
Če bi želeli osvojiti visoke vrhove,
nas čaka vzpon med ledom in snegom
in takrat potrebujemo zanesljivega vodnika,
stopati je treba v navezi, si med seboj pomagati
preko nevarnih mest in drug drugega varovati.
Vsaka pot zna biti zahtevna,
če pa jo prehodimo skupaj
se napor zmanjša in veselje poveča.
Skupaj hodimo v vsakem vremenu,
saj tudi žito zori v soncu in dežju.
Visoke vrhove dosežemo le skupaj.
Česar se lotevamo skupaj, nam bo uspelo,
le verjeti je treba vase in v druge.
Vse življenje je potovanje skupaj z drugimi ...

Srčni ljudje

Srčni ljudje so med nami
Srčni ljudje dajejo vedno vse, kar zmorejo
nikoli ne vprašajo kaj, nikoli ne vprašajo zakaj
Toda vse postaja svetlo in pisano,
če so med nami srčni ljudje.
Srčni ljudje prinašajo prijazno toplino
v mraz vsakdanjega življenja!

Vonj rok

Raoul Follereau, apostol gobavcev, pripoveduje kako je nekega dne prišel v naselje gobavcev in ni imel s seboj ničesar, da bi jim dal: ne denarja, ne obleke, ne zdravil ... Nekoliko v zadregi je rekel: »Bratje, nič vam nisem prinesel, toda vrnil se bom!« Tedaj je voditelj naselja brata Follereauja prosil, naj stisne roko vsakemu od njih. Tako je tudi storil. Stisk roke, to tako preprosto dejanje, je bilo vse, kar jim je lahko dal v tistem trenutku. Nekoliko nesrečen je zapuščal naselje, ker ni mogel storiti ničesar več ... Potem pa nekega dne pride pismo: »Dragi gospod Follereau, v naselju si cel teden nihče ni umil rok, ker so hoteli ohraniti vonj tvojih rok.«

Majhne reči

»Poglej okrog sebe in ugotovi, kaj ti ni všeč ... Domisli se kakšnega načina, kako bi spremenil svet, in za to nekaj naredi!« je učitelj Eugene na kratko razložil nalogo, ki jo je kot poseben izziv dal učencem na začetku novega šolskega leta. Enajstletni Trevor živi v revni delavski četrti Las Vegasa, z mamo Arlene, ki mora neprestano delati, da se preživljata, oče ju je zapustil ... Fantovo otroštvo ni veselo in brezskrbno, prezgodaj je moral odrasti in izkusiti krutost življenja, zato je v učiteljevih besedah našel nekaj, kar lahko verjame ... Z veliko zavzetostjo je sprejel izziv in sprožil verigo dobrih del z geslom "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh pa mora uslugo narediti drugim trem, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše. Tudi v njegovo vsaj za hip posije žarek sonca ... iz filma Daj naprej (Pay It Forward, 2000)

Besede, ki »imajo« srce

blagosŕčnost (lastnost človeka, ki je blagega, dobrega srca);
dobrosŕčnost (ki je dobrega srca);
milosŕčnost (usmiljenost);
odkritosŕčnost (govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti);
prisŕčnost - (ki ima, kaže do ljudi odkrit, naklonjen čustven odnos);
sŕčnost (pogum, odločnost);
širokosŕčnost (do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos, zlasti na osnovi čustevnost

Besede, ki so »brez« srca

brezsrčnost - lastnost človeka, ki je brez srca, usmiljenja
trdosŕčnost - neusmiljenost
ozkosŕčnost – pri vrednotenju upošteva samo določena merila, ki ne zajemajo pojava v celoti:

 

 Misli ŠTIRIH papežev O LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA

Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene (Janez XXIII.).

Resnično ljubiti pomeni za kristjane velikokrat iti proti toku, biti pristni ljudje, ki rečejo slabemu slabo, dobremu dobro in se pogumno postavijo po robu javnemu mnenju, ki izenačuje ljubezen s spolnostjo, vrednost človeka z uspehom, pristnost z zunanjim videzom. Če hočete ljubiti tako, kot je ljubil Kristus, potem se morate pripraviti, da boste znali tudi trpeti kakor on in skupaj z njim. Ljubiti pomeni za kristjana: opreti se na Boga po Kristusovi osebi in se podarjati drugim, se jim dati na razpolago, jih sprejeti in jim pomagati. Če boste resnično ljubili, boste razumeli, kaj je kultura ljubezni, in pravilno gledanju na potrebe drugih in darovanje (sv. Janez Pavel II. mladim leta 1990)

Samo kdor zna v imenu ljubezni biti zahteven do samega sebe, sme zahtevati ljubezen drugih, kajti ljubezen je zahtevna (sv. Janez Pavel II.)

Če razmišljamo in živimo v kreposti skupnosti s Kristusom, potem se nam odprejo oči. Ne bomo več životarili in se obremenjevali sami s sabo, ampak bomo videli, kje in kako smo potrebni. Če bomo tako živeli in ravnali, bomo kmalu odkrili, da je veliko bolje biti tako koristni in biti na razpolago drugim, kot pa se obremenjevati samo z ugodnostmi, ki se nam nudijo. (Benedikt XVI. na 20. SDM v Kolnu, 21. avgusta 2005)

Človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni. Če kdo v svojem življenju izkusi veliko ljubezen, je to trenutek "odrešenja", ki daje smisel njegovemu življenju. (papež Benedikt XVI.)

Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga. (papež Benedikt XVI.)

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (papež Benedikt XVI.)

»Po zgledu našega učitelja smo tudi mi poklicani, da postanemo bližnji, da delimo življenjske razmere oseb, ki jih srečamo. Naše besede, dejanja in drže morajo izražati solidarnost, pripravljenost, da nam bolečina drugih ne ostane tuja. (...) Posnemajmo Jezusa: šel je na ulice, ni načrtoval ne revežev, ne bolnih, ne invalidov, ki so mu prekrižali pot. Zaustavil se je pri prvem, ki ga je srečal, in postal navzočnost, ki priskoči na pomoč, znamenje Božje bližine, ki je dobrota, previdnost in ljubezen.« (papež Frančišek)

Ponovno moramo odkriti pomen daru, zastonjskosti, solidarnosti. Divji kapitalizem razglaša logiko dobička za vsako ceno, logiko dajanja, da bi prejeli, izkoriščanja ne oziraje se na osebe ... Sadove vidimo v krizi, ki jo preživljamo! Ta hiša je kraj, ki vzgaja za ljubezen, je 'šola' ljubezni, ki nas uči, da gremo naproti vsaki osebi, ne zaradi dobička, ampak iz ljubezni. (papež Frančišek)

 MOLITEV

VZEMI, O GOSPOD

Vzemi, Gospod
to moje srce, ki je hladno, toda žejno ljubezni,
oblikuj ga, da bo postalo
poslušno, ljubeče in velikodušno.
Vzemi vse moje misli
da se bom naučil vedno iskati tisto,
kar je v meni in v drugih dobrega.
Vzemi moje lene noge,
ki se ne odpravijo k tistemu,
ki potrebuje prijatelja.
Vzemi moj glas,
da bom danes izrekel
spodbudno besedo tistemu,
ki je potreben tolažbe in bližine.
Sprejmi in razsvetli moj obraz,
da bo z žarki upanja osvetlil
tistega, ki ga tlači obup.

SP odlomek

Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli (Jn 6,7-11)

Čudež  PODARJENEGA

(pismo fantiču, ki je podaril pet hlebov in dve ribi)

Ne moremo se čisto primerjati s Filipom, danes so problemi večji od nas, ker odslovimo bližnjega, kot vsak sam ve in zna naj si gre kupiti potrebno. Kupovati, to je naša vsakdanja miselnost: če si želiš karkoli, si greš kupiti. Jezus pa je rekel: Dajte jim vi jesti. Tedaj je Andrej rekel: Kje naj kupimo hrane za toliko ljudi. Potrebno bi bilo preveč kruha, preveč zdravil preveč šol ... da bi se lahko spoprijeli z velikimi problemi človeštva. Strinjam se z obema učencema: ne verjamem, da bi lahko pripravili toliko sredstev, kapacitet. Problemi so vedno večji kot so naše možnosti ... Nikoli mi ne bo uspelo, zato ne bom poskušal ... Ti, dragi neznani fantič, si odprl svoj prtiček, medtem ko so drugi skrivali hrano, ki so jo morda imeli s seboj. Kot vdova v templju tudi ti nisi dal veliko. Dal si vse in to, kar si imel, si izročil v Jezusove roke. Naj nas tvoje dejanje predrami, da bomo tudi mi prebudili v sebi srce otroka, ki ni preračunljivo in zaupamo svoje sposobnosti Jezusu, odpremo naše torbe in iztegnemo roke ter bližnjemu ponudimo naš dar. Tudi drugi bodo naredili podobno in solidarnost med ljudmi se bo, čeprav po kapljicah, večala.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

Naša župnijska cerkev je bila posvečena 20. julija in vsako leto obhajamo obletnico posvetitve v nedeljo, ki je bližja temu datumu. Na cerkvenem koledarju vidim, da je ob zadnji nedelji v oktobru zapisano ‘žegnanjska nedelja’. Kaj to pomeni? (Henrik)
Cerkveni predpisi določajo, naj vsaka posvečena cerkev obhaja pravo obletnico posvetitve na sam dan ali na nedeljo prej ali pozneje. Vse tiste cerkve,ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve (‘žegnanjsko nedeljo’) v nedeljo pred praznikom vseh svetih (1. novembra). Prvi dve stoletji kristjani niso imeli posebnih bogoslužnih prostorov in so se zbirali k bogoslužju v zasebnih hišah. Zgodovinar Evzebij († 340) prvi poroča o posvetitvi cerkve Božjega groba v Jeruzalemu in o obhajanju obletnice te posvetitve. Ko je Cerkev za cesarja Konstantina leta 313 dobila svobodo, je vsako večje krščansko občestvo zgradilo bogoslužne stavbe in sčasoma je postala posvetitev cerkva eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbogatejših bogoslužnih dejanj. Posvečene morajo biti stolne cerkve; po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve. Obletnica posvetitve cerkve (ali tudi god župnijskega zavetnika) se imenuje ‘žegnanje’ ali ‘lepa nedelja’ (Štajerska), ‘proščenje’ (Bela Krajina), ‘opasilo’ (Kras) ‘šagra’ (Goriška). (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 50.

Angleški general Arthur Wellesley Wellington, zmagovalec nad Napoleonom v bitki pri Waterlooju (1815), se je želel vrniti v Anglijo, da bi obiskal vojaško šolo, kjer se je pripravljal na vojaški poklic.
Ko je v veliki avli imel pred seboj gojence tiste šole, je dejal: »Glejte, tu je bila dobljena bitka pri Waterlooju.«

Vsi veliki ljudje so nekje začeli. Za veliko zmago je potrebno veliko priprav, daljnoročnih priprav.

Neki duhovnik je imel odlično pridigo. Po maši so ga vprašali, koliko časa se je nanjo pripravljal: »Več kot 40 let. Od takrat, ko sem začel hoditi v šolo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

S starši in dvema sestrama sem do petega leta živel v Čičariji (kraška pokrajina na severovzhodnem delu Istre). Najmlajša sestra je umrla, stara komaj deset mesecev. V povojnih časih je bilo življenje težko. Posameznik in družine so odhajali v bližnja mesta ali tujino s trebuhom za kruhom. Tudi moj oče je dobil delo v kmetijski zadrugi v bližini Kopra. Ker je imel izpit za šoferja, je vozil traktor. Kmalu smo prišli mama, sestra in jaz za očetom. Stanovali smo v starejši zapuščeni hiši, v kateri je že bila ena družina. Otroci smo spoznavali novo okolje in v daljavi opazovali morje.
Nad vhodom v hišo je bilo znamenje Marije z Jezusom v naročju. Oče mi je rekel, da nas Marija z Jezusom varuje. Nekega dne je prišel direktor zadruge in naročil očetu, naj znamenje razbije. Oče je odgovoril, naj znamenje razbije tisti, ki ga je postavil.
Direktor je na očetov odgovor molče odšel. Kmalu zatem je prišel drugi delavec in znamenje razbil. Oče je bil zelo žalosten. Vzel si je košček razbitega znamenja. Ko je oče naslednji dan prišel na delo, je delovodja dejal, da ne bo več vozil traktorja. Premeščen je bil na delo v hlevu. Oče se je na to odločitev pritožil, ker je razumel, da je to premestitev naročil direktor.
Za voznika traktorja je bil določen delavec brez vozniškega izpita. Kmalu se je traktor pokvaril in nov voznik ga ni znal popraviti. Delovodja je vprašal očeta, če bi on to storil. Oče je traktor popravil in bil ponovno premeščen na mesto voznika. Vsak večer je oče položil na mizo košček Marijinega znamenja in smo skupaj molili. Po enem letu bivanja v zadrugi smo bili zaradi politične napetosti na meji z Italijo preseljeni v Koper. Oče je spet dobil službo kot šofer v transportnem podjetju.
Moja druga sestra je pri štirinajstih letih hudo zbolela in umrla. Oče je imel močno vero v Boga in nas je s svojim zgledom vodil skozi preizkušnje. Pomagal in nudil je pomoč tistim, ki so je bili potrebni. Obiskoval je sorodnike in znance v bolnišnici in domu za ostarele.
Z leti sem si jaz ustvaril družino in sedaj sta otroka že odrasla. Neko nedeljo sva šla z očetom v bolnišnico obiskat bolnega tasta. Ko sva stala ob njegovi postelji, sem zagledal na sosednji postelji direktorja kmetijske zadruge, kjer je oče nekoč delal. Prebudil se mi je spomin na dogodek, povezan z Marijinim kipom. Opozoril sem očeta in on je odšel k njemu. Pozdravila sta se in nekaj časa govorila. Ko se je oče vrnil, sem ga vprašal, če mu je omenil dogodek s kipom. Oče me je pogledal in rekel: »Sin moj, jaz sem mu to že takrat odpustil, ker je tudi Jezus odpustil tistim, ki so ga križali.«
Oče je že dolgo pokojni. Od njega sem »podedoval« košček Marijinega kipa. Vsako jutro položim košček znamenja na mizo in z ženo skupaj moliva. Hvaležen sem, da mi je oče s svojim zgledom zapustil dediščino, ki me vodi v življenju.
Mirko

Vaše pismo sem uvrstil v oktobrsko številko, ko se bomo v mesecu rožnega venca priporočali Mariji. Je pa pismo lep zapis o očetu, ki vam je bil vzor vere z zgledom in besedo. Morda najprej o razbitem Marijinem kipu. Dva dogodka sem povezal z vašim pismom. Ob nedavnih poplavah sem se spomnil zapisa nekdanje učiteljice (Ognjišče septembra 2011). Opisuje dogodek, ko je nekdo v Črni, naselju, ki so ga nedavne poplave zelo prizadele, po vojni razbil križ ob reki. Kmalu je na istem mestu umrl v nesreči. Podobnih pričevanj je ogromno. Ljudje so razbili križ ali drugo znamenje in so potem nesrečno končali. Nekateri na istem mestu, drugi so si močno poškodovali na primer roke, s katerimi so razbijali Božja znamenja. Spominjam se pričevanj iz Idrije. Med vojno je bila bombardirana cerkev sv. Barbare, umetniški spomenik. Po vojni bi jo lahko popravili, a so jo takratne oblasti ukazale podreti. Nihče ni hotel podreti glavnega oltarja s tabernakljem. Neki mož se je oholo zavihtel na oltar in s krampom podrl tabernakelj ter se zasmejal: »Vidite, še imam roke, čeprav sem to naredil!« Ljudje so pripovedovali, da mu je čez nekaj let v rudniški nesreči odtrgalo roki …

ALI SO RAZBIJALCI BOŽJIH ZNAMENJ KAZNOVANI?
Ko so pred nedavnim študentje na škisovi tržnici norčavo »uprizorili križanje«, so nekateri pod novico o tem zapisali, kako bo dekle, ki je »igralo« Kristusa, slabo končalo. Drugi so zapisali, da je tako pisanje nekrščansko. Ne moremo trditi, da bodo tisti, ki oskrunjajo Božja znamenja, vedno kaznovani. Bog ni zamerljiva oseba, polna kapric, ki bi se človeku maščevala za vsako malenkost. Toda na drugi strani poznam ogromno pričevanj, ki govorijo o nesrečah, ki so doletele skrunitelje. Ljudje so jih razumeli kot »Božjo kazen«. Seveda gre za ljudsko razlago, a obstaja res veliko pričevanj o nesrečnem koncu skrunilcev. Njihov konec je toliko bolj žalosten, ker so bili morda primorani v to dejanje in so pristali, da so bili orodje v rokah zla …
Toda pri vas je šlo drugače. Nimate pričevanj, da bi se storilcu zgodilo kaj hudega. Človeku, ki je ukazal razbiti kip, pa je vaš oče odpustil. Ob obisku v bolnišnici mu je namenil nekaj časa in prijaznih besed, čeprav ste napisali, da je očeta razbitje kipa zelo prizadelo in tudi direktor je očeta krivično kaznoval zaradi njegove pokončne krščanske drže. Oče je prelep zgled krščanskega odpuščanja, obenem pa tudi lep zgled, kako se mora kristjan upreti zlu in ne sme sodelovati pri zlih dejanjih. Tudi za ceno žrtve! Lahko je zgled tudi današnjim kristjanom, da bi se bojevali zoper sodobne zmote in napade na vero, obenem pa bi bili priče odpuščanja in krščanskega življenja ljudem, ki govorijo, pišejo in delujejo proti krščanski veri.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2023), 36-37.

Osmi razred. Čas odločanja za življenjski poklic. Tako je vsaj bilo v moji mladosti. Po osemletki so pri izbiri nove življenjske poti imeli pomembno vlogo starši. Tudi danes je tako. V naših krajih je bila največja pohvala, s katero so se starši radi ponašali: “Pomagali smo mu do kruha.” To je v glavnem pomenilo poslati potomca, da se izuči neke obrti. Redki so vsak dan z vlakom potovali v mesto v kakšno tehnično ali poklicno šolo, še bolj redki pa v gimnazijo. Na študij v Zagreb so šli samo otroci bolj važnih tovarišev, gospodov ali premožnejših kmetov. Čeprav so bili to časi tovarišev, tudi gospodje niso izginili. Tudi tovariši so potrebovali gospoda zdravnika, gospoda veterinarja, gospoda župnika ter gospoda organista in gospoda cerkovnika. Poslednja dva za tajne krste, slovesne poroke svojih otrok in cerkvene pogrebe.
Cenjeni poklici takrat so bili: učitelj, elektrikar, zidar, železničar, šivilja ali trgovka. Parketarji, vodovodarji in keramiki takrat še niso bili potrebni. Kdo je tedaj imel vodo v hiši ali parket? Res je, v šoli je bil parket premazan s strojnim oljem, da je zaudarjalo po surovi nafti. Ali kdo je tiste čase imel kopalnico s keramičnimi ploščicami? Tega ni bilo niti v šoli. Pa tudi v župnišču ne. Tudi v čakalnici ambulante je bil tlak iz sivega cementa. Na steni je bil na vidnem mestu napis: “Ne pljuvaj po tleh!” V kotu je bila bela pocinkana posoda s pokrovom, ki je imel na sredi večjo odprtino. Temu se je reklo pljuvalnik. Take naprave in opozorilne napise sem srečeval po vseh železniških čakalnicah. Pa še nekaj: moral si dobro paziti, kaj govoriš. Z glavne stene vseh javnih prostorov te je opazovalo strogo obličje povsod navzočega maršala Tita. To so bila viharna šestdeseta leta. Našo šolo so postopoma prevzele mlade, v marksističnem duhu vzgojene zanesljive partijske moči. Redki učitelji, ki so še ostali iz prejšnjih časov, so bili poslani v pokoj. Na okrajih, po občinah, v kmečkih zadrugah so do tedaj vodilni kader, ki se je bil ‘opismenil’ na večernih tečajih, zamenjali šolani in socialistično zavedni tovariši.
Pepi je hodil v osmi razred. Bil je najboljši učenec v razredu. Odličnjak. Toda imel je eno veliko napako: bil je otrok pobožnih staršev. Še huje pa je bilo to, da je bil ministrant. Vsako jutro, poleti in pozimi, v soncu, dežju in snegu, je mali Pepi stregel pri jutranji maši. Na božič, kot večina drugih otrok, ni prihajal v šolo. Zaradi tega ni mogel biti izvoljen za predsednika razreda. Ta pa je imel važno in častno nalogo: da vsako jutro pred začetkom pouka v drži mirno in s stisnjeno pestjo na čelu stoji pred razredom in pozdravi tovarišico: »Zdravo! Smrt fašizmu, svobodo narodu!« »Zdravo!« so odgovorili otroci.

Pepi ni mogel skriti svoje tajne želje, da bi postal duhovnik. Vsi so to vedeli. Tudi učitelji. Ti so se v glavnem delali, kot da jih to ne zanima. Vendarle pa nekateri zaradi tega niso bili zelo srečni in so odkrito kazali neprijaznost do malega Pepija. Med temi je bila mlada prepričana partijka, tovarišica ravnateljica. Imela je tudi vzdevek Špička, ker je po prašnih ali blatnih vaških poteh prihajala v šolo z visokimi petami. Manjši del učiteljstva se je v srcu veselil Pepijevi odločitvi, čeprav tega niso smeli pokazati. Med njimi je bila Marija, učiteljica hrvaščine. Pepi je to čutil. Nekateri so ga v srcu občudovali zaradi pogumne doslednosti, vzornega vedenja, marljivosti in znanja. Ni se zgodilo, da bi Pepi kdaj prišel v šolo z nenapisano nalogo ali da bi zagrešil kakšno nerodnost.
Razcvetel se je maj z njim se je približal najpomembnejši dan v šoli – proslava Dneva mladosti. Po razredih so potekali važni sestanki, na katerih se je odločalo, koga bo doletela čast, da bo po naših ulicah nosil štafeto dragega vodje. Osmošolci bodo v počastitev rojstnega dneva tovariša Tita na osrednji slovesnosti v Domu kulture sprejeti v socialistično mladino in prisegli bodo zvestobo izročilom revolucije. Ampak ne vsi. Po partijskem nalogu so bili nekateri iz te častne čete izključeni. Na prvem mestu zabiti klerikalci, kakor se je reklo. Med temi je izstopal prav Pepi. Poseben šolski odbor, ki je predlagal bodoče člane mladinske organizacije, njega ni predložil. Pepi je to tudi pričakoval. Ni bil prav nič žalosten, kajti tudi če bi ga slučajno predlagali, tega ne bi sprejel. Čeprav mu je bilo šele štirinajst let, je imel že zgrajen pogled na svet in je bil na to ponosen. V globini srca pa ga je vendarle grizel občutek prizadetosti zaradi krivic, ki so mu jih pogosto delali zaradi njegove zvestobe Bogu.
Bližal se je konec šolskega leta. Tovarišica ravnateljica je poklicala v svojo pisarno Marijo, učiteljico hrvaškega jezika, in ji ukazala, da naj učencem osmega razreda za šolsko nalogo da temo Kaj bi rad postal v življenju. To je tudi storila. Otroci so pridno pisali in na koncu ure, kot je navada, je učiteljica pobrala šolske zvezke, da jih vzame s sabo, jih pregleda in naloge oceni. Brž ko je med odmorom goro šolskih zvezkov položila na mizo v zbornici, se je prikazala tovarišica ravnateljica, v kupu šolskih zvezkov poiskala Pepijevega in ga vzela s seboj.
Naslednji dan je sklicala izredni sestanek učiteljskega zbora. Tovarišica ravnateljica je s Pepijevim zvezkom sedla na čelo mize in s strogim glasom naznanila, da eden njihovih učencev hoče iti med farje in je to tudi napisal, tukaj, v ta zvezek. To bi bila velika sramota za šolo in očiten znak slabe socialistične opredeljenosti učiteljev, zato zahteva, da je treba storiti vse, da Pepi ne bi šel v semenišče. Obveščena je, da v semenišče sprejemajo samo odlične učence. Zato učiteljem osmega razreda predlaga, da Pepiju znižajo ocene za toliko, da na koncu njegov uspeh ne bi bil odličen, ampak le dober.
V zbornici je zavladal mučen molk. Na obrazih učiteljev je bilo opaziti sence zadrege in presenečenja. Nihče si ni upal nič reči, zlasti ne nasprotovati tovarišici ravnateljici. Končno pa je dvignil roko tovariš Zoran, od vseh spoštovan učitelj matematike in fizike. Vsi so se ozrli proti njemu.
»Izvolite, tovariš!« je rekla ravnateljica.
»Kot učitelj in pedagog, ki ga mora odlikovati predvsem pravičnost do učencev, kot so nas učili naši profesorji, jaz tega ne morem storiti. Pepi je moj najboljši in najbolj vzoren učenec in zdaj, pred koncem šolskega leta, mu ne morem znižati ocene. No, samo to sem vam hotel povedati, tovarišica ravnateljica.«
»Tudi jaz se strinjam s kolegom,« se je po kratkem premoru oglasila Marija, učiteljica hrvaščine. »Svoje učence vzgajam za poštenje in ne morem si dopustiti krivice do Pepija. Tega si ne bi mogla odpustiti.«
Tovarišica ravnateljica je popenila od besa in užaljenosti. Naglo je vstala, jezno vrgla Pepijev šolski zvezek pred kolegico Marijo in brez besed odšla iz zbornice. Po betonskem hodniku je odmeval nagli topot njenih špičastih pet.
Ko mi je to pripovedoval, so se župniku Pepiju orosile oči.
»Pred kratkim je umrla Marija, ta moja učiteljica hrvaščine. Pokopal sem jo. Po pogrebu se mi je približala neka sključena starka in mi rekla, kako jo veseli, da me vidi po tolikih letih. Sprva je nisem prepoznal. Ko se mi je predstavila, sem bil presenečen. To je bila nekdanja tovarišica ravnateljica. Iz semenišča sem tedaj napisal pismo moji učiteljici hrvaškega jezika. V njem sem se zahvalil za vse, kar sem se od nje naučil, in za vse dobro, kar je storila zame. Pred nekaj dnevi se mi je po telefonu oglasila njena sestra. Čutila je potrebo, da mi sporoči, da so to moje pismo našli v njeni zapuščini. Hranila ga je v fasciklu z najdražjimi spomini.«
p. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk
Ognjišče (2015) 10, str. 50