Oktober, mesec rožnega venca. Z devetletno nečakinjo, letošnjo proobhajanko, zvečer moliva častitljivi del rožnega venca. Ko prideva do zadnje skrivnosti ki je tebe, Devica, v nebesih kronal, se ji ustavi. »Kdo pa je to videl?« me vpraša.
Ne vem, kaj naj ji odgovorim. Res, kdo je to lahko videl? Vsi so videli, da je Jezusa vstal od mrtvih. Štirideset dni po vstajenju se je poslovil od učencev in šel v nebesa (“in oblak ga je zastrl njihovim pogledom”). Tudi to so videli. Da je poslal Svetega Duha, je bilo očitno, ko so učenci začeli govoriti v tujih jezikih in se je Božja beseda razširila po vsej zemlji. Tudi to, da je Devico v nebesa vzel, je lahko kdo videl in potrdil. Toda kdo lahko pove, da je bila Marija v nebesih kronana??
»Veš, Ana,« sem se negotovo lotila razlage, »ljudje so zelo častili Marijo in jo v svojih molitvah in pesmih imenovali kraljico. In za vsako kraljico se spodobi, da ima tudi krono. Zato so potem nekako sklepali, da je bila Marija v nebesih kronana – mogoče ne čisto dobesedno, s pravo krono iz zlata. Marijina krona so naše molitve in dobra dela ...«
Ana me je uporno pogledala: »Če pa piše, da jo je kronal, torej verjetno Bog ali Jezus. Nikjer ne piše, da smo jo kronali ljudje. In na sliki z Brezij ima Marija čisto pravo krono!«
Sedela sem na postelji in gubala čelo v iskanju pravega odgovora, ko me je nečakinja spet presenetila: »A pa Marija sploh želi nositi krono?«
V Svetem pismu beremo, kako preprosta in skromna žena je bila Marija. Dekla Gospodova. To ne zveni kot nekdo, ki bi se želel kititi s krono in nakitom.
Še vedno molčim, izgubljena v teologiji devetletnice, ki naposled sprevidi, da si s teto ne bo kaj dosti pomagala in sama pride do zaključka: »Mislim, da bi morali tole skrivnost malo popraviti. Mogoče bi lahko namesto “ki je tebe, Devica, v nebesih kronal” molili: “ki si krone vredna”? To bi bilo bolj prav.«
Nimam argumenta, da bi ji oporekala.
»Ja, res bi bilo bolj prav,« zašepetam, ko jo pokrijem in pokrižam za lahko noč.
Eva Slivka

Ognjišče (2016) 10, str. 44

Kategorija: zgodbe

(* ob svertovnem dnevu ozaveščanja) Osteoporoza je bolezen, ki je posledica naravnega procesa staranja, pri kateri se postopno in neopazno tanjšajo gradbene enote kosti, ki jim pravimo trabekule. Zmanjša pa se tudi njihovo število. Posledica tega je zmanjšana gostota kosti, kar vodi do njene krhkosti in pogostejših zlomov. Začetek osteoporoze je nem in neopazen. Občasno povzroča tope lokalizirane bolečine, pogosto pa se oglasi šele s prvim zlomom. Najpogosteje so to zlomi kolka in vretenc, ki človeka močno onesposobijo. Zlome lahko povzročijo že večje obremenitve in manjše poškodbe.

Osteoporoza narašča na račun staranja prebivalstva. Razširjenost osteoporoze v Sloveniji je pri ženskah, starejših od 50 let, 27,5 odstotka, pri moških, starejših od 60 let, pa 14,6. Zanjo po 50. letu starosti zboli vsaka druga ženska in vsak peti moški, verjetnost pojavnosti ser poveča po 70. letu starosti, zato velja osteoporoza za eno najbolj razširjenih kroničnih bolezni med starejšimi ljudmi. Po svetu za osteoporozo trpi več kot 200 milijonov žensk, zaradi daljšanja življenjske dobe pa gre pričakovati, da se bo število bolnikov povečevalo

Obnašanje kosti

Kost je sestavljena iz celic, ki tvorijo kost (osteoblasti) in celic, ki kost razgrajujejo (osteoklasti). V prvih dvajsetih letih življenja prevladujejo osteoblasti, kar omogočajo hitrejšo rast kostne mase, ki doseže največjo gostoto na začetku tretjega tisočletja. Osteoblasti postanejo manj aktivni konec četrtega desetletja, poveča pa se aktivnost osteoklastov, kar ima za posledico upadanje kostne mase.
Ker je kost rezervoar mineralnih snovi in elementov, med katerimi je najpomembnejši kalcij, saj se do 99% kalcija nahaja prav v kosteh, se z upadanjem kostne mase zmanjša njena mineralizacija.
Izgradnja in razgradnja kosti poteka vsak dan, postopno prevladajo procesi razgradnje, kar povzroči počasno zmanjševanje gostote kostne mase za slab odstotek na leto. Tudi ženski spolni hormoni, estrogeni, pospešujejo izgradnjo kosti. Fiziološko izgubljanje kostnine se pri ženskah močno pospeši z začetkom klimakterija, ko jajčniki prenehajo izločati estrogen. Zato osteoporoza prizadene predvsem (ne pa izključno) ženske po menopavzi. Starostno pogojena izguba kostne mase v starosti znaša do 1%, v menopavzi se pri ženskah ta odstotek poveča tudi do 5% letno.

Ozadje osteoporoze

Aktivacijo osteoklastov, ki kost razgrajujejo nadzirajo gradniki kosti-osteoblasti, ki izločajo posebno snov (RANK ligand), ki se veže na receptorje RANK na predhodnikih osteoklastov. Ko se omenjeni molekuli povežeta, se osteoklasti aktivirajo in začnejo razgradnjo kosti. Osteoblasti obenem izločajo zaščitno snov osteoprotegin, ki nevtralizira RANK ligand, še preden se veže na osteoklaste, kar zavre aktivacijo osteoklastov.
Težave nastopijo v menopavzi zaradi hormonskih sprememb, ki vodijo v neravnovesje med obema sistemoma. V tem obdobju je RANK liganda veliko več kot osteoprotegina, kar vodi v hitro razgradnjo kosti.

Več kostne mase, manj osteoporoze!

Da bi slednje vodilo veljalo, je potrebna redna telesna aktivnost, gibanje telesa namreč stimulira osteoblaste, ki kost gradijo, paziti pa je treba tudi na pravilno prehrano z dovolj vitamina D in kalcija. Kostem škoduje alkohol in kajenje, zato je treba opustiti škodljive pridobljene razvade.

Dejavniki tveganja

Ženski spol, dednost, zapoznela puberteta, drobna konstitucija, bela rasa, zgodnja menopavza, bolezni žlez z notranjim izločanjem (ščitnica, nadledvična žleza, trebušna slinavka, spolne žleze), bolezni prebavil, dolgotrajno jemanje nekaterih zdravil, kronična ledvična odpoved, dolgotrajna imobilizacija zaradi poškodb.

Diagnostika

Osteoporozo lahko zmerijo z napravo, ki se imenuje DXA, ali dvojno rentgensko absorpciometrijo. Pomembno je tudi zasledovanje telesne višine, saj imajo osebe z razvojem osteoporoze statistično značilno razliko v izgubi telesne višine zaradi prekomerne upognjenosti prsnega dela hrbtenice.

Zdravljenje

a. Zdravila:
Zaviralci kostne razgradnje: estrogen, raloksifen, bisfosofnati
Spodbujevalci kostne izgradnje (teriparatid)
Stroncijev renalat
Biološka zdravila

b. Primerna prehrana
Uravnotežena prehrana, primerna kalorična vrednost in vsebnost hranil so temelj za razvoj kosti. Hrana z dovolj kalcija je pomembna že v mladosti, da lahko organizem zgradi dovolj kostne mase, potrebe po kalciju pa se s starostjo povečujejo.
Bogati viri kalcija so mleko in mlečni izdelki (trdi in mehki siri), konzervirane ribe (sardine s kostmi), školjke, zeleno listnata zelenjava, stročnice, suho sadje (orehi, fige).
Na absorpcijo kalcija vpliva vitamin D (nastaja v koži pod vlivom sončnih žarkov) in pa količina beljakovin v prehrani. Beljakovine v prevelikih količinah povzročajo spremembe v kislinsko bazičnem ravnovesju krvi, kisle presnovke pa organizem nevtralizira tudi s pomočjo kalcija, ki ga črpa iz kosti. Previdnost velja tudi pri uživanju kofeinskih napitkov.
V primeru nezadostnega vnosa kalcija s prehrano je treba uživati kalcij v obliki prehranskih dopolnil.

c. Gibanje
Ker vpliva telesna aktivnost na povečanje kostne mase, je zelo pomembno, da jo izvajamo zgodaj v življenju, od otroštva naprej. Z gibanjem povečujemo gostoto kostne mase, povečamo mišično moč in izboljšujemo kondicijo. Pomembna je krepitev hrbtnih mišic, da preprečimo zlome vretenc, pozornost moramo posvetiti nošenju in dvigovanju bremen, pravilni legi sedenja ter opravljanja hišnih opravil (sesanje, okopavanje).k

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2012) 7, str. 88-89.

ob 20. oktobru, svetovnem dnevu osteoporoze - več o tem, kaj je Zveza društev bolnikov z osteoporozo Slovenije pripravila ob letošnjem svetovnem dnevu na spletni strani https://osteoporoza.si/ -

Kategorija: Narava in zdravje

KATOLIŠKI MISIJONI
MISIJIONSKA OBZORJA

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve poudaril, da je Cerkev »po svoji naravi misijonarska« (M 2) in da »misijonska dejavnost izvira iz najglobljega bistva Cerkve« (M 6). Dodal je še, da bo »zelo koristno … vzdrževati zveze z misijonarji, ki so izšli iz občestva samega« (M 37).
Lahko rečemo, da se je Cerkev v Sloveniji držala zadnjega priporočila že davno pred odlokom omenjenega koncila in tudi s pomočjo tiska ohranjala stike z misijonarji, saj je že oktobra leta 1923 začela izhajati posebna revija, ki je govorila o misijonih – Katoliški misijoni. Ta se je leta 1987 preimenovala v Misijonska obzorja.Že v prvih slovenskih časopisih najdemo novice o misijonih. Veliko novic je prinašal časnik Zgodnja Danica.

Toda že pred izhajanjem tega posebnega misijonskega lista so slovenski katoliški mediji pisali o delu misijonarjev. In to kar precej. V tokratni prilogi bomo ob stoletnici Katoliških misijonov na kratko predstavili njihovo zgodovino in delno bogastvo misijonskega tiska v Sloveniji.
Naj začnem z mislijo, da so poročila misijonarjev, objavljena v misijonskih časopisih, pomembna, saj se je svetovno znana misijonarka, nobelovka in danes sv. Terezija iz Kalkute odločila za odhod v misijone, ko je brala poročila slovenskih in hrvaških misijonarjev. Ko prebiramo spomine urednikov Katoliških misijonov, v njih zasledimo, da Hrvatje v Kraljevini Jugoslaviji niso imeli svojega misijonskega lista in je bilo zato slovensko katoliško glasilo toliko pomembnejše. Morda jih je brala tudi omenjena svetnica.

MISIJONSKE NOVICE ŽE V PRVIH SLOVENSKIH ČASOPISIH
Naši predniki so o misijonih lahko brali že od začetka izhajanja slovenskih časopisov. Tako je že prvi slovenski cerkveni list Zgodnja Danica prinašal informacije o delu misijonarjev in je temu namenjal precej prostora. Pisma misijonarjev, ki jih je objavljal ta list, so postala dragocen dokument časa, ki govori tako o Sloveniji kot o drugih državah, kjer so delovali misijonarji in je še danes neprecenljiv vir za zgodovino slovenskih misijonov. Urednik tega lista Luka Jeran je objavljal sorazmerno dosti novic o misijonih. Tudi sam je namreč želel postati misijonar, a mu zaradi šibkega zdravja to ni uspelo. Svojo naklonjenost misijonom je zato kazal tudi z objavo novic o misijonskem delu.

Različna misijonska glasila
Revija Katoliški misijoni je imela prilogo Tuji svet (1930–1940). Poznavalci pravijo, da je bila ta priloga še bolj brana kot sama revija in je s svojimi pripovedmi o tujih deželah burila domišljijo zlasti mladim.
Misijonsko glasilo so imeli tudi otroci. Imenovalo se je Zamorček in je izhajal v letih 1913–1943. Prinašal je vzgojno spodbudne in informativne pripovedi o razmerah med črnskimi otroki. Misijonska Družba sv. Petra Klaverja je izdajala list za odrasle Odmev iz Afrike. Začel je izhajati leta 1906 in je bilo prvo glasilo, povsem namenjeno misijonom. Njegov naslov pa kaže, da so bili misijoni takrat skoraj izključno v Afriki.
Zanimivo, da so imeli duhovniki, združeni v misijonsko zvezo, tudi svoje glasilo Lux Mundi (luč sveta), ki je izhajalo v letih 1937–1940.
Tudi v redovnih glasilih so bile strani, posvečene misijonom. Tako je bilo v frančiškanskem listu Cvetje z vrtov sv. Frančiška po letu 1901, ko so na Kitajsko odšli prvi slovenski misijonarji, nekaj strani namenjenih misijonom. Podobno je bilo v listu, ki so ga izdajali slovenski salezijanci.

V začetku 20. stoletja je prevzel »skrb« za pisanje o misijonih cerkveni list Bogoljub. Imel je stalno rubriko Slovenski misijonar, namenjeno slovenskim misijonarjem. List je objavljal pisma misijonarjev pa tudi dokumente o misijonih, ki so jih izdajale pomembne cerkvene ustanove. Včasih so bile novice o misijonih vključene pod skupni naslov Misijonske drobtinice.
Ko so uredniki zaznali, da je začela misijonska zavest med Slovenci usihati, so poskrbeli za nov način obveščanja in ozaveščanja o misijonskem poslanstvu Cerkve. Uredniki so skrb za pripravo gradiva zaupali Matevžu Sušniku. Zanimivo je, da je bila rubrika opremljena s podobama dveh velikih slovenskih misijonarjev Friderika Barage in Ignacija Knobleharja. Druga zanimivost pa je ta, da so želeli, da bi nova rubrika pospeševala delo za Baragovo beatifikacijo. Delo, ki vse do danes ni končano! Bogoljubova rubrika je poleg poročil o misijonih, objavljanju pisem misijonarjev in spremljanju dokumentov cerkvenega učiteljstva o misijonih bralce seznanjala z deželami in navadami, kjer so delovali misijonarji. Obenem je list zbiral tudi sredstva za misijonske ustanove, med katerimi so prevladovale papeške misijonske družbe.

PRVA SVETOVNA VOJNA – PRELOMNICA
Lazarist Andrej Tumpej v svojih spominih opisuje, kako je leta 1917 začel izhajati Misijonski koledar. Rodil se je v posebnih okoliščinah. Sredi prve svetovne vojne so ljudje v velikih stiskah darovali za maše. Ustanovili so Misijonsko mašno zvezo, kjer so sprejemali mašne namene. Poleg tega so začeli objavljati članke o misijonih v listu Bogoljub. Od tu je bil samo še korak do posebne misijonske publikacije – Misijonskega koledarja, ki so ga tiskali v zavidljivih 30.000 izvodih. In to sredi velike vojne! Koledar ni izhajal samo v visoki nakladi, ampak je bil tudi priljubljeno branje v marsikateri družini. In prav v tej publikaciji, Koledarju za leto 1924, so takole napovedali samostojen misijonski list: »Katoliški misijoni bo naslov zelo zanimivega misijonskega lista, mesečnika, ki ga bomo začeli prav kmalu izdajati. Slovenci še nismo imeli podobnega lista!«

KATOLIŠKI MISIJONI – PRVI SAMOSTOJEN LIST Z MISIJONSKO TEMATIKO
Tako je oktobra leta 1923 začel izhajati samostojen list z misijonsko tematiko Katoliški misijoni. Najbrž je to edini list, ki je štel letnik od ene misijonske nedelje do druge in ne od 1. januarja do 31. decembra. Njegovo poslanstvo predstavi uvodnik prve številke. Najprej pravi, da se mnogim zdi izdajanje takega časopisa drzen korak. Ko so lazaristi prevzeli misijonišče v Grobljah, so s to stavbo od slovenskega ljudstva dobili te naloge: »1. vzgajati misijonarje za zunanje misijone in 2. skrbeti za gojitev misijonskega zanimanja doma. Z misijonskim glasilom – in le z njim – bomo lahko uspešno vršili ta svoj namen in sploh vso dolžnost. Katoliški misijoni bodo – sicer skromno, vendar verno – glasilo vseh katoliških misijonov.« Uvodnik še naglaša, da bodo poročali o delu misijonarjev. »Odpirali nam bodo pogled čez ozke meje domovine in nas seznanjali z mišljenjem in navadami tujih, večinoma poganskih narodov. … Katoliški misijoni bodo ogledalo misijonskega gibanja doma,« saj bodo poročali o misijonskem delovanju različnih ustanov in gibanj. List bo imel tudi določeno strokovno noto, saj bo seznanjal »s svetovnim misijonskim slovstvom in ga ocenjeval«. Pred drugo svetovno vojno je imel list zavidljivo naklado 12.000 izvodov.

GROBLJE, MISIJONSKO SREDIŠČE
Ko govorimo o Katoliških misijonih in drugem misijonskem tisku, ne moremo mimo misijonišča v Grobljah. Po prvi svetovni vojni so slovenski lazaristi prevzeli misijonsko pobudo. Irenej Friderik Baraga in Ignacij Knoblehar sta med najbolj znanimi slovenskimi misijonarji in ju večkrat navajajo pisci misijonskih člankov. - Središče misijonskega delovanja na Slovenskem je po letu 1920 postalo misijonišče v Grobljah. - Misijonski koledar za leto 1924 je prinesel novico, da bo začel izhajati nov misijonski list.

Že omenjena Misijonska mašna zveza je leta 1920 kupila graščino Groblje, ki je postalo nekakšno središče misijonskega delovanja med Slovenci. Leta 1929 so tja preselili uredništvo Katoliških misijonov pa tudi misijonsko knjižnico. Imeli so lastno tiskarno, v kateri so tiskali svoje publikacije. Organizirali so misijonske prireditve in predavanja. Zanimivo je, da je uredništvo prejemalo kar 175 različnih misijonskih časopisov iz evropskih in drugih držav ter tako skrbelo tudi za solidno teoretično poznavanje misijonov pa tudi misijonske teologije. V zavodu se je nabralo veliko gradiva in fotografskega materiala o misijonih in delovanju slovenskih misijonarjev po svetu. Poleg misijonišča v Grobljah so tudi nekatere druge redovne skupnosti izdajale publikacije o misijonih, in teh ni bilo malo.

DELI USODO SLOVENSKEGA NARODA
Tako misijonski zavod v Grobljah kot revija Katoliški misijoni so delili usodo slovenskega naroda sredi prejšnjega stoletja. Leta 1941 so nacisti zasedli Groblje in zaplenili vse imetje, vključno s tiskarno. Revija se je preselila v Ljubljano, kjer je izhajala do konca vojne, in to v spremenjenih razmerah. Tudi naklada je padla na 4.000 izvodov.

Ob koncu druge svetovne vojne je uredništvo odšlo v izgnanstvo. Žal pa je bilo ob teh preganjanjih uničeno skoraj vse bogato fotografsko in drugo gradivo, ki se je nabralo v dotedanjem izhajanju. Misijonarji so v svojih pismih opisovali do tedaj Slovencem neznane dežele, ljudi in navade ter svoje delo. Najbrž si težko predstavljamo veliko škodo, ki je bila storjena, ko je bilo vse to bogastvo uničeno.

V IZGNANSTVU
Ko danes prebiramo zgodovino Katoliških misijonov, lahko občudujemo neizmerno voljo takratnih urednikov. Da, tudi v tujini, v težkem povojnem času so kot begunci izdajali samostojno revijo, posvečeno samo misijonom. Do leta 1944 so Katoliški misijoni izhajali v Sloveniji. Leta 1945 je urednik Ladislav Lenček, ki je revijo urejal celo medvojno obdobje, zapustil Slovenijo. V rimskem begunstvu je list izhajal le v nekaj tipkanih izvodih, a ni prenehal izhajati. Maja 1948 pa so v tiskani obliki začeli izhajati v Argentini. Večji del izhajanja je bil njihov urednik (1966–1987) že omenjeni lazarist Ladislav Lenček. V Argentini so dosegli naklado tudi do 4.000 izvodov, od tega jih je slovensko zamejstvo (Koroška, Primorska) prejemalo 500. Po tedanjih jugoslovanskih zakonih Katoliški misijoni kot ves emigrantski tisk niso smeli prihajati v Slovenijo. Oblasti bi preganjale tistega, ki bi kakšen izvod prinesel čez mejo. Kljub tej prepovedi je nekaj izvodov tega lista dobilo skrito pot čez mejo, vendar je šlo za majhno število izvodov in tako z bogato vsebino misijonske revije ni mogel biti seznanjen širši krog bralcev.

SPET DOMOV – ROJSTVO MISIJONSKIH OBZORIJ
Sredi 80-tih let prejšnjega stoletja so se razmere v Jugoslaviji začele spreminjati. Režim je postal strpnejši do Cerkve in njene dejavnosti. Tako je drugi vseslovenski simpozij v Tinjah na Koroškem oktobra 1986 dal pobudo, da prihodnje leto začne v Sloveniji izhajati nov misijonski list Misijonska obzorja. Pisec zgodovine misijonov dr. Bogdan Kolar takole opiše začetek izhajanja novega lista: »Bila so dvomesečnik, ki je bil najprej priloga Družine in Nedelje in so jo prijatelji misijonov dobivali zastonj, nato pa se je osamosvojil ter prešel v urejanje ter upravo Misijonskega središča.« Njegov prvi urednik je postal dr. Drago Ocvirk. V prvi številki so zapisali: »Misijonska obzorja se tokrat razširjajo, da bi se lahko vsi Slovenci združili in povezali ter tako še uspešnejše in učinkoviteje sodelovali pri gradnji in oblikovanju Božjega kraljestva na zemlji.«

LEPA POPOTNICA
Zanimiva je reakcija dotedanjih urednikov Katoliških misijonov, ki so v začetku leta morali svojim bralcem povedati, »da s to številko prejemate še zadnji izseljenski letnik našega lista. … bo začel v letu 1987 v Sloveniji izhajati slovenski misijonski list Misijonska obzorja, ki bo za vse ljudstvo. Tudi za izseljence. Zato Katoliški misijoni prenehajo s koncem leta 1987. Do tedaj jim bodimo zvesti!«
Besede članov uredništva so podobne besedam starčka Simeona v templju, ko je doživel rojstvo Odrešenika. Podobno so oni pozdravili »selitev« Katoliških misijonov v matično domovino. Urednik je vesel novega misijonskega lista. Dalje pove, da bo »zgodovinsko poslanstvo«, ki ga sklepajo Katoliški misijoni, končano in da bodo njihovo vlogo v slovenskem verskem življenju in delovanju »nadaljevala Misijonska obzorja«. V njih ne vidi samo nadaljevanj dosedanje revije, ampak bo novi list še bolj pričevalec »novega slovenskega misijonskega sodelovanja in ne nazadnje kot vez med nami v svetu in brati doma«.
Zanimivo, da urednik izrazi bojazen nekaterih, »da se utegne prej ali slej pojaviti kako nasprotovanje režimske strani, ker odgovornim pri vladanju slovenskega naroda ne bi bil povšeči tako krščansko idealistično usmerjen misijonski list, spričo materialističnih konceptov. … Upati je, da se razmere v Sloveniji zadnje čase boljšajo v smeri pluralizma.«
Pisanje se je izkazalo za nekoliko preroško, saj je v Sloveniji čez nekaj let zavladala demokracija in doživeli smo osamosvojitev Slovenije in za Misijonska obzorja ni bilo več zunanjih, državnih ovir pri izhajanju. Številka »zlatega« letnika Katoliških misijonov z leta 1973. - Prva številka Misijonskih obzorij (1987), ob njej desno številka letošnjega, jubilejnega letnika. - Sedanji urednik misijonov lazarist Pavle Novak.
MISIJONSKA OBZORJA DANES
Če ni bilo zunanjih ovir za izhajanje Misijonskih obzorij v Sloveniji, ki že 36 let izhajajo v matični domovini in tako nadaljujejo in nadgrajujejo tradicijo Katoliških misijonov pred vojno v domovini in po vojni v zdomstvu, to še ne pomeni, da list ne pozna težav.
Če pogledamo samo naklado, potem vidimo, da se je ta spreminjala, na žalost vedno na manj izvodov. Letošnja zadnja številka revije je izšla v nakladi 4.600 izvodov. Od tega jih naročnikom v tujino pošljejo 279, drugo pa domačim naročnikom preko župnij oziroma na domači naslov.
List ima danes že ustaljeno zasnovo. To je pomočnica glavnega urednika Tina Jež takole opisala: »Že prvi uredniki so želeli bralcem predstaviti širšo misijonsko sliko, ne samo pisma misijonarjev, ki so jih pošiljali v domovino. Čeprav je revija sprva izhajala mesečno, je kasneje periodika prešla na šestkrat letno. Tudi obseg revije se je zmanjšal, a smo skušali obdržati vsaj nekaj poučnih vsebin.
Rubriko S pogledom v svet ureja dr. Matija Nared, ki se dotakne aktualnih tem iz vatikanskih obvestil. V rubriki Misijonski pričevalec predstavljamo misijonske sodelavce. Misijonska zakladnica nam postreže z objavo uvodnikov, ki jih je za časa svojega urednikovanja pisal Franc Sodja in so še kako aktualni tudi danes. V letošnjem letu smo rubriko Cerkev v Aziji nadomestili z rubriko Temelji misijonstva, za katero gradivo pripravlja p. Mari Osredkar in želi bralcem predstaviti in poljudno razložiti vsebino dokumentov, ki govorijo o sodobni misijonski dejavnosti Katoliške cerkve. Osrednje strani v reviji nekako pripadajo aktualnim dogodkom oz. akcijam, ki tečejo v zaledju za misijone. Potem pa so tukaj že daljša in krajša pisma misijonarjev, ki jih prejmejo v Misijonsko središče Slovenije. Sledijo še dogajanja iz naših krajev, osmrtnice, jubilanti, darovalci in pa zadnja stran, ki jo po navadi izkoristimo za povabilo k raznim dogajanjem ali času primerno molitev.«
Današnjo podobo so Misijonska obzorja dobila v oktobru 2014. Zasnovo je postavil koroški rojak Hanzi Tomažič. Grafično pripravo revije pripravlja Boris Jurca iz podjetja Nebia d. o. o., glavni urednik pa je zadnja štiri leta Pavle Novak.

Uredniki Katoliških misijonov – Misijonskih obzorij

• 1923–1925 Katoliški misijoni, Andrej Tumpej CM
• 1925–1933 Katoliški misijoni, Jože Godina CM
• 1933–1934 Katoliški misijoni, France Jereb CM, samo sourednik
• 1934–1941 Katoliški misijoni, Jožef Gracar CM, Ladislav Lenček kot sourednik 1939–1941
• 1941–1944 Ladislav Lenček CM
• Do leta 1944 so Katoliški misijoni izhajali v Sloveniji. Leta 1945 je Ladislav Lenček zapustil Slovenijo. V begunstvu je list izhajal le v nekaj tipkanih izvodih.
• Maja 1948 so Katoliški misijoni v tiskani obliki začeli izhajati v Argentini.
• 1966–1987 Katoliški misijoni, Ladislav Lenček CM
• 1987–avgust 2013 Misijonska obzorja, Drago Ocvirk CM
• oktober 2013–april 2019 Misijonska obzorja, Jože Planinšek CM
• od avgusta 2019 je urednik Misijonskih obzorij Pavle Novak CM

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 44-49.

Kategorija: Priloga

Po spletu iščem odgovor na veliko vprašanje, ki me že lep čas bega, pa nikjer ne najdem odgovorov. Sem iz katoliške družine, vzgojena, da vsako nedeljo hodimo v cerkev, obeležujemo se vseh praznikov, partner pa je iz Srbske pravoslavne Cerkve. Gredo samo za njihov božič v cerkev ter praznujejo njihovo slavo. Sedaj pričakujeva otročka in vedno, ko nanese beseda na krst, vlečeva vsak na svojo stran ter greva na koncu vsak svojo pot.
Jaz želim, da bi se že pred rojstvom vedelo, kdo bo boter in da bi bil krst čim prej po rojstvu.
Sedaj me zanima, ali je možno, da bi otrok imel oba krsta, saj sva se dogovorila, da ga bova vzgajala v obeh verah in ne bova delala razlik.
Ali je lahko krščen otrok v katoliški Cerkvi ter da je pri obredu navzoč tudi pravoslavni duhovnik?
Ne vem, kaj naj storim. Prosim za pomoč.
Lep pozdrav
Špela
Sveti krst je vstopni in glavni krščanski zakrament, po njem postanemo krščenci člani Cerkve oziroma cerkvene skupnosti, v kateri smo krščeni. Krst je namreč osnovni zakrament in pogoj za vse druge zakramente. Združi nas z Jezusom Kristusom, vključi nas v njegovo odrešilno umiranje na križu, s tem nas osvobodi oblasti greha in nam omogoči vstajenje v življenje brez konca. Krst je milost, nezaslužen dar Boga, ki nas prav po krstu brezpogojno sprejema za svojega otroka. Verni starši, ki hočejo za svojega otroka najboljše, hočejo tudi krst, ki bo otroka rešil vpliva izvirnega greha in oblasti smrti. Seveda pa krst otrok predpostavlja, da ga bodo krščanski starši o krstu ne samo informirali, marveč tudi uvajali v vero. Zato Cerkev krščuje otroke zaradi vere staršev, in če starši niso verni, duhovnik ne sme krstiti otrok, ker ni poroštva za uvajanje v krščanstvo.
Glede krsta isto učita katoliška in pravoslavna Cerkev in tudi obe krščujeta otroke zaradi vere staršev in zaupanja, da bodo svoje otroke uvedli v krščansko življenje. Katoliška Cerkev priznava krst tudi protestantskim Cerkvam in cerkvenim skupnostim, ki izpovedujejo vero v troedinega Boga in uporabljajo pravo formulo (besedilo) pri krstu (Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha) in med krstom krščenca bodisi trikrat potopijo v vodo ali oblijejo z vodo.
Zdi se, da s članom Srbske pravoslavne Cerkve, s katerim pričakujeta otroka, nista cerkveno poročena, saj bi ob poroki na zastavljeno vprašanje že spoznali ‘uradni’ odgovor na svoja zelo pomembna vprašanja. Zato bom navedel katoliška določila glede sklepanja zakona med katoličanom in nekatoliškim, tudi pravoslavnim kristjanom, iz katerih boste lažje spoznali pomen in predvsem odnos katoliške Cerkve do krsta otrok v različnih krščanskih Cerkvah in cerkvenih skupnostih. Zakonik cerkvenega prava katoliške Cerkve, ki je seveda namenjen katoliškim kristjanom, o zakramentu zakona piše takole: »Zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena krščena v katoliški Cerkvi ali je po krstu vanjo sprejeta in s formalnim dejanjem ni iz nje izstopila, druga pa je član Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, je brez izrečnega dovoljenja pristojne oblasti prepovedan. Takšno dovoljenje more podeliti krajevni ordinarij (škof): če je za to upravičen in pameten razlog; naj tega dovoljenja ne da, če niso izpolnjeni naslednji pogoji: 1. katoliška stran izjavi, da je pripravljena odvračati nevarnosti za odpad od vere, in iskreno obljubi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo vsi otroci krščeni in vzgojeni v katoliški Cerkvi; 2. o teh obljubah katoliške strani je treba pravočasno obvestiti drugo stran, in sicer tako, da je gotovo, da so ji znane obljube in obveznosti katoliške strani; 3. obe strani je treba poučiti o namenih in bistvenih lastnostih zakona, ki jih noben zaročenec ne sme izključiti« (Kan. 1124, 1125). Četudi se morda zdi gornje besedilo trdo in za nekatoliškega kristjana nerazumevajoče, moram omeniti, da imajo tudi druge Cerkve in cerkvene skupnosti glede tega podobno oziroma dokaj strogo prakso, kar velja tudi za pravoslavno Cerkev. Konkretna praksa izhaja iz ekleziologije, tj. iz pojmovanja Cerkve.
Ker sprašujete o krstu prihajajočega otroka, ne bom razpravljal o poroki med katoličanom (katoličanko) in nekatoliško kristjanko (nekatoliškim kristjanom), ampak se bom držal vašega vprašanja, čeprav bom v odgovoru gornje katoliško, sicer pravno, besedilo upošteval. Vi, spoštovana Špela, morda ste zdaj že mama, vprašujete, “ali je možno, da bi otrok imel oba krsta, saj sva se dogovorila, da ga bova vzgajala v obeh verah in ne bova delala razlik.” Katoličani priznavamo krst v pravoslavni Cerkvi in zato ni mogoče nekoga, ki je že krščen v pravoslavni Cerkvi, krstiti še v katoliški Cerkvi, saj bi s tem zanikali veljavnost zakramenta krsta v pravoslavni Cerkvi in tudi pravoslavno Cerkev kot pravo Kristusovo Cerkev, kar je pa nasprotno s katoliškim naukom o Kristusovi Cerkvi. Pravoslavna Cerkev ima prav tako kot katoliška isto Sveto pismo, isto veroizpoved in tudi vseh sedem zakramentov. Zato otrok, in tudi odrasel človek, po katoliškem nauku ne more prejeti dveh krstov, saj ta, ki je krščen, je krščen za vedno; temu tudi rečemo v katoliški teologiji, da prejme v krstu neizbrisno znamenje, kar pomeni, da ostane krščen, četudi postane ateist ali pripadnik nekrščanskega verstva ali prestopi v neko krščansko nekatoliško skupnost, in v primeru, da se vrne v katoliško Cerkev, ga drugič ne krščujemo.
Dalje sprašujete: »Ali je lahko krščen otrok v katoliški Cerkvi ter da je pri obredu navzoč tudi pravoslavni duhovnik?« S strani katoliške Cerkve je odgovor pritrdilen, lahko, toda ta praksa pri pravoslavnih ne obstaja in je tudi vam najbrž ne bo uspelo udejanjiti. Krst je namreč vstop v skupnost Cerkve oz. v konkretno cerkveno občestvo. V mešanem zakonu je normalno, da zakonca poznata in spoštujeta Cerkev drug drugega, da skupaj molita in da v znamenje spoštovanja drug drugega in njegovo versko prepričanje in zato vsaj občasno obiščeta bogoslužje druge Cerkve ali cerkvene skupnosti, kar ju lahko samo bogati in zbližuje. To velja seveda tudi za katoličane in pravoslavne, ki imajo tako čudovito bogoslužje. Toda vsak lahko pripada v polnosti samo eni Cerkvi, prav pa je, da v ‘mešanem’ zakonu praznujejo v zakonu in družini obojne praznike.
V zadnjem času sem imel dva primera ‘mešanih’ partnerjev, pravoslavnega in katoliškega, ki sta se oglasila za krst otroka. V prvem primeru je bila otrokova mama, sicer profesorica, pravoslavne vere, in sem jo ob pripravi na krst vprašal, ali ne bo njen oče hud, ker daje krstiti otroka v katoliški Cerkvi, katere član je otrokov oče, in mi je odgovorila: »Če bi to naredil moj brat, bi bil oče hud, ker pa bom to naredila jaz, ki sem ženska, ne bo hud. Pri nas še vedno bolj čislajo moško potomstvo, kot žensko.« Mamičin pravoslavni oče, otrokov stari oče, je prišel h katoliškemu krstu in se je, tako se je vsaj zdelo, z zadovoljstvom sprejel katoliški krst hčerkinega otroka, svojega vnuka, katerega oče je slovenski katoličan. Pred kratkim, letos, pa sem imel primer, ki je podoben vašemu: oče pravoslavni Srb in mama katoliška Slovenka, ki je podobno kot vi želela pri krstu oba duhovnika, kar pa ni ‘steklo’. Zaradi vašega vprašanja sem prav danes, ko to odgovarjam, telefoniral otrokovi mami, katoličanki, in jo vprašal, ker se ni več oglasila za otrokov krst, ali sta dali otroka iz ‘mešanega’ partnerstva že krstiti v pravoslavni Cerkvi ali kje drugod. Otrokova mama mi je prijazno odgovorila: »Nisva ga dala še krstiti, krst sva namreč preložila.« Zaželel sem ji vse dobro in sva se lepo poslovila. Ta dva sveža primera omenjam zato, da vidite, kako so, vsaj v teh dveh primerih, starši ‘mešanega’ partnerstva, lahko bi tudi šlo za ‘mešan’ zakon, reševali primer krsta. Koliko dejavnikov lahko vpliva na končno odločitev.
Prav se mi zdi, da tisti med zakoncema, ki je globlje veren, prevzame v zakonu in že v pripravi na zakon, duhovno življenje v zakonski in družinski skupnosti, saj bo tako lažje prenesel svojo izkustveno vero na svoje otroke in zaživel versko življenje s svojim sozakoncem. Ko gre za mešani zakon, je zahteva še večja, saj zahteva poglobljen, strpen, potrpežljiv, ljubeč in sočuten dialog, ki ga potrebujeta oba zakonca, če želita svojo vero prenesti na svoje potomstvo. Samo z verskim življenjem in pričevanjem lahko starša preneseta vero na svoje otroke. Najhujše bi bilo, če bi zaradi starševskih sporov otrok ne postal veren kristjan.
Prihodnost zakoncev v ‘mešanih’ zakonih je v ekumenskem in medcerkvenem dialogu in medsebojnem spoštovanju, saj smo vsi kristjani sinovi istega nebeškega Očeta, vsi smo odrešeni s smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa in pri krstu vsi posvečeni s Svetim Duhom. Molimo vsak zase, za svojo Cerkev, in tudi drug za drugega, predvsem še zakonci v mešanih zakonih ali bodoči zakonci mešanih zakonov pa za Cerkev drug drugega. Tam, kjer je ljubezen, edinost, tam je Bog; tam, kjer je molitev, tam je Kristus.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 10, str. 48

Kategorija: Pisma

Živjo, Robert! Pišem ti o temi, ki mi je blizu tako z osebnega kot profesionalnega področja – letos bom namreč začela s študijem na Pedagoški fakulteti. Ko končam študij, se vidim kot učiteljica, verjetno malo starejših otrok, morda srednješolcev. Pred dnevi sem nekje na spletu zasledila ugotovitve raziskave, da tretjina slovenskih dijakinj zaradi vpliva družbenih omrežij razmišlja o plastični operaciji. To me je kar streslo, da vsaka tretja punca razmišlja, da ji nekaj manjka ali da bi si morala nekaj 'popraviti'!? Pomislila sem, da smo te najstnice kot družba pustili na cedilu, da mladostnike puščamo neopremljene na družbena omrežja, ki jih zasipajo z lepotnimi ideali in pritiski. Mislim, da šolski sistem na tem področju precej zaostaja, da ne zna pripraviti otrok in mladostnikov na svet družbenih omrežij. Razmišljala sem celo o tem, da bi morala biti družabna omrežja zaradi svoje škodljivosti prepovedana – morda celo do polnoletnosti. Sem grozna, če tako razmišljam? Kaj bi rekli mladi, kaj bi rekel ti?
Tamara, 19 let

Tudi sama bi omejila uporabo spletnih medijev, sploh pri otrocih, ki bi jim onemogočila dostop do kakršnih koli spletnih vsebin, saj je dokazano, da se možgani, ki so konstantno izpostavljeni določenim spletnim vsebinam, slabše razvijajo. Prav zato me bolj kot za najstnike skrbi za otroke. Grozno je, kako uporaba interneta vpliva na ves svet, ki se prav zaradi elektronike vedno hitreje spreminja. Otroci imajo oslabljene motorične sposobnosti, socialne veščine in tudi pri vedenju/obnašanju niso ravno na vrhuncu. Ure in ure preživijo za ekrani, namesto igranja v naravi in druženja s prijatelji. Prav nič me ne čudi, da na takšne otroke v mladostništvu tako zelo vplivajo spletni mediji in da se dekleta poskušajo približati nekim idealom, dobljenim z interneta, ter da jim mnenje nekih tujcev pomeni tako veliko. Krivcev za takšne in drugačne dogodke in razplete ne moremo najti, saj je naše življenje postalo tako prepleteno z internetom, da brez njega praktično ne moremo živeti življenja, kot ga od nas zahteva družba. Se pa popolnoma strinjam, da je potreba po ozaveščanju v šolah in tudi spremembi šolskega sistema že alarmantna. Posledice pasti na spletu ter odvisnosti, ki jo lahko povzročijo družabna omrežja, igrice in videi, so vedno bolj prepoznavne in vedno bolj prisotne v našem vsakdanu; ozaveščanja o vsem pa nikjer, saj pogosto odrasli niti niso tako vešči računalnikov in vsega, kar lahko na spletu počnemo, kot mladostniki, ki s tem že praktično odraščajo. Kljub vsemu pa se gradnja zdrave samozavesti začne doma, v družini. Vsak otrok hrepeni po tem, da bi bil ljubljen in bi ga doma sprejeli točno takšnega, kot je. Samo iz takšnih otrok lahko postanejo mladostniki, ki se zavedajo slabosti in vseh pasti interneta ter znajo živeti z mediji in si začrtati jasne meje, ki jih uporabljajo ne samo v virtualnem življenju, temveč v resničnem svetu.
Janet, župnija Dobrovnik

 

Živjo,
sama menim, da socialna omrežja dejansko niso škodljiva. Gre le za odnos do njih. Nekateri v osebah na družabnih omrežjih – influencerjih vidijo vzor in stremijo k temu, da bi s tem postali tudi boljša verzija sebe, nekateri pa se z njimi primerjajo na vseh možnih ravneh. Splošno znana resnica je, da se le oni ne pokažejo vedno v realni luči, zato v resnici nikoli ne moremo zares vedeti, kaj se jim dogaja, kako so v resnici videti, kako se počutijo, saj večino časa prikazujejo le lepe dogodke in prizore, ko se imajo fino. Kot družba pa se mi zdi, da smo preveč zahtevni glede tega, kako obravnavamo druge. Ne samo zaradi socialnih omrežij, ampak zaradi drže, da je tisti, ki ni videti “dobro”, sigurno slaba oseba, in kdor ni oblečen v znamke, prav tako ni dober.
Glede prepovedi menim, da je precej nesmiselno, saj lahko na družabnih omrežjih najdemo tudi marsikaj dobrega ter so odlična za komunikacijo z ljudmi, s katerimi nismo tako pogosto v stiku.
Liza, župnija Ljubljana - Sv. Peter

 

Hejla 🙂
Lahko začnem kar s tem, da se tudi sama večkrat znajdem pri precej podobnih mislih/vprašanjih … Mišljenje, da moraš ugajati družbi in se obnašati kot večina tvojih vrstnikov, se pojavlja vse hitreje v otroštvu. Z vsemi objavami medijev in napredkom tehnologije so se nam kot družbi začele spreminjati vrednote in stališča. Menim, da se v nekem obdobju življenja velika večina mladostnikov znajde v mislih o »popravljanju« samega sebe. Vprašanje je le, v kakšnem trenutku življenja se znajdeš tam in koga imaš okrog sebe, kaj ti pravi okolica pa tudi starši … Ljudje s(m)o ogledalo staršev; če so starši mnenja, da je vse dobro in resnično, težko otroka prepričaš v karkoli drugega. Če starši ne usmerijo otroka, kje je treba narediti »cenzuro« glede tega, kaj je resnično in kaj je obdelano, pri uporabi socialnih omrežij, pri ogledu reklam, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, potem hitro razmišljamo o nekih »idealih«. Mnenja sem, da se stvari začnejo zapletati, ko (pre)mladi dobijo nenadzorovan dostop do internetnih vsebin. Tudi v šoli bi se lahko več pogovarjali o samopodobi, marketinških idealih (če temu lahko tako rečemo) ... Starejši kot si, lažje sam presodiš, kje je meja realnosti. Sama sem sicer mnenja, da prepoved nečesa včasih lahko stori le še slabše ... saj veš, tisto, česar se ne sme, je otrokom še »slajše«. 🙂
Prelep dan ti želim,
Jana, župnija Jarše

 

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Hvaležen sem za vse odzive mladih na Tamarino pisanje. Odpira se mnogo vprašanj, o katerih se je smiselno pogovarjati in jih naslavljati. Koliko imamo sploh ljudje prostora, da spregovorimo o svoji samopodobi, tudi znotraj družinskega okolja? Mogoče se motim, ampak še vedno imam občutek, da je to neke vrste tabu tema, ob kateri je tudi med družinskimi člani lahko navzoč strah, »kaj si bo drugi mislil« … Dejstvo je, da se nam pri premikanju po medmrežju pojavijo različne vsebine, ki predstavljajo neke vrste ideale lepote, uspešnosti, sreče … Ob vsem tem se pogosto ne ustavimo in vprašamo, kaj vse se ob tem dogaja v mojih možganih, kako se lahko razvije idealiziranje videne podobe in primerjanje s samim seboj. Podobno se dogaja, ko vidimo objavljene družinske fotografije, model nasmejanih in razigranih družinskih članov, sami pa imamo izkušnjo, da družinsko življenje ni vedno takšna pravljica. Moje mnenje je, da bodo internet, omrežja, aplikacije in vse, kar še pride, vedno bolj navzoči med nami in vedno bolj del našega vsakdanjika.
Smiselno bi se mi zdelo, da se učimo kritično sprejemati te vsebine, da ne prevlada rutina, da se ne ujamemo v zanke, ki nam jih nastavljajo algoritmi. Predvsem si želim, da bi bila »online« doživetja pospremljena s pogovorom, da bi nam bilo to orodje v korist, ne pa v škodo. Iskreno upam, da bo tudi tokratni izziv, ki ga je poslala Tamara, pripomogel v tej smeri.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 10 (2022), 60-61.

Kategorija: MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom

Ko sem pred leti na Radio Ognjišče spremljal pogovor z misijonarjem Danilom Lisjakom, (ki je od leta 1986 deloval v Ruandi, Burundiju, Kongu in Ugandi in tam umrl v prometni nesreči 25. aprila 2025 - op. ur.), sem ga z zanimanjem poslušal. Šestdesetletni primorski rojak je s presenetljivo osrečujočim žarom in zadovoljstvom govoril o svojem poslanstvu med revnimi ljudmi. Pripovedoval je o nemajhnih težavah, ki pestijo ljudi na črni celini, pa tudi o razveseljivih uspehih. Občudovanja vredna je moč in volja za razdajanjem ubogim ljudem pod žgočim soncem, ob pomanjkanju vode in hrane in tudi ob nevarnostih.

Naučil se je tudi njihovega nelahkega jezika, da se jim je čim bolj približal in jim v tem jeziku tudi mašuje. Povedal je tudi zanimivost, da ti revni ljudje sploh ne poznajo besed 'biti' in tudi ne 'imeti', kar kaže na bistvo največje skromnosti, preprostosti, poštenosti in svobode. Med nami, v veliko bogatejšem svetu, pa je prenekaterim ljudem najpomembnejše le 'imeti'.

Ob njegovem pripovedovanju sem se spomnil, kako sem v mladih letih razmišljal, kaj človeka v življenju najbolj osrečuje? Primerjal se zadovoljno družinsko življenje, pa bleščečo poklicno kariero, uspeh v politiki, spoštovano znanstveno delo, tudi življenje nekaterih premožnih ljudi, ki imajo vsega, kar si želijo, na pretek. Ob vsem tem sem premišljeval in ugotovil, da v ničemer ni dolgotrajne in popolne sreče ter zadovoljstva. Prav povsod se prej ali slej pojavijo težave, ki skalijo ali izničijo trenutno srečo. Nekako sem prišel do spoznanja, da je duhovništvo, še bolj pa misijonarstvo še najbolj osrečujoč poklic. Menim, da zato, ker ravno misijonar pomaga, podpira, rešuje množico ubogih, pomoči potrebnih in neukih ljudi. Prav v tem je veliko notranje zadoščenje in sreča. Misijonar, hodeč po Jezusovih stopinjah, prinaša veselo oznanilo, je ljudem v mnogotero pomoč in oporo. Zato je tudi deležen obilnega Božjega blagoslova.

Misijonarjeva pot je težka, toda zelo osrečujoča. Občutek, da storimo nekaj dobrega in koristnega človeku v potrebi in stiski, je čudovit. To pove tudi rek: "Lepše je dajati, kot prejemati." Marsikdo tega še ni občutil. Treba je obuditi dobroto, ki je v človeku. Kot testo potrebuje kvas in sol, da postane rahel okusen kruh, tako človek potrebuje spodbudo. Prizadevanje za dobro plemeniti in prinaša napredek in blaginjo trpečim, katerih vesel nasmeh in hvaležnost v očeh sta dragoceno plačilo.

Darežljivo odprimo dlan in, čeprav z majhnim darom pomagajmo misijonarjem v njihovih plemenitih prizadevanjih za mir in dobro, za izboljšanje življenjskih in zdravstvenih razmer, za izobraževanje in prinašanje veselega oznanila najrevnejšim. Jezus naj blagoslavlja in varuje njihovo plemenito in sveto poslanstvo.

David

Oktober je misijonski mesec, obhajamo misijonsko nedeljo. Tvoje razmišljanje o misijonih nam je zato prav prišlo. Kar je napisano in doživeto s strani enega naših bralcev, je tudi bolj prepričljivo. V spremnem pismu praviš, da ga posvečuješ misijonarjem: »Ernestu Saksidi, Pedru Opeki, Danilu Lisjaku, ter mnogim drugim in misijonarjem po svetu«. Vem, da misliš tudi na slovenske misijonarke, ki jih je več kot slovenskih misijonarjev. Med misijonarji je svetovno znani Ernest Saksida, ki je zgradil celo mesto za otroke in mladino, in je lani umrl. Danila Lesjaka, si ti predstavil, Pedro Opeka pa ne potrebuje predstavitve. Slovenija ima okrog 100 misijonarjev in misijonark. Veliko za tako majhen narod. To nam je v ponos in posebno to, da po večini skrbimo za naše misijonarje sami, da lahko učinkovito opravljajo svoje delo. Tudi Ognjišče se trudi, da misijonarje podpira. Reviji vsako leto priložimo položnico za darove z naslovom: 'Srce za Afriko'. Radio Ognjišče pa s svoje strani spodbuja poslušalce, da podprejo delo misijonarjev. Tudi to tvoje pismo je sad tega sodelovanja. In veseli smo, da je tako. Mnogo šol, bolnišnic, vodnjakov, cest ... se je zgradilo z vašo pomočjo. Vi ne morete iti v Afriko ali kam drugam v misijone razen nekateri študentje medicinske stroke, ki gredo med počitnicami pomagat našim misijonarjem. Lahko pa pomagate s svojimi darovi. Nabirke misijonske nedelje po vsem sveto imajo ta namen: pomagati misijonom. Vendar ta nabirka za misijonsko nedeljo gre v Rim, da papeške ustanove pomagajo misijonarjem vsega sveta, Zlasti tistim, ki nimajo 'zaledja', kot ga imajo naši misijonarji.

Zadnje čase vse bolj pogostoma slišimo o misijonarjih in misijonarkah, ki so bili umorjeni zaradi svojega oznanjevanja in dobrodelnega delovanja. Pred nekaj dnevi so bile umorjene tri Italijanske misijonarke v Burundiju. Preganjanje kristjanov v Iraku, Siriji, Indiji ... se stopnjuje. Ob takih žrtvah, ki jih prestajajo misijonarji in misijonarke in seveda kristjani v misijonskih krajih na sploh, se moramo vključiti v verigo, ki bo reševala tre uboge narode. Obenem pa moramo pomisliti kaj vse so pripravljeni žrtvovati za svojo vero misijonarji in misijonarke in misijonski narodi, in se vprašati, kaj pa mi? Morda se nam ne ljubi niti ob nedeljah iti k maši.

To, kar je v svojem pismo povedal David, naj nam služi kot premišljevanje v tem misijonskem mesecu. Kje iščemo srečo v svojem življenju? V tem, da izkoristimo vsako priložnost za zabavo. Da skušamo čim več uživati v hrani, pijači, spolnosti? S tem, da se postavljamo nad druge in se imamo za najboljše? Če storiš kaj dobrega, že misliš, da ti morajo drugi povrniti. Ne pomisliš pa, da boš s takim sebičnim življenjem zagrenil življenje mnogim, zlasti svojim domačim.

Mnogi ste v teh časih krize občutili ali občutite, kako negotovi so vsi tisti cilji, ki ste jih mislili doseči. Kako doseči prave vrednote, ki ne propadejo? Storiti čim več dobrega. Tega ti ne more nihče vzeti in to te tudi najbolj osreči, kot ugotavlja David. Poskusi tudi ti!

oče urednik Franc Bole

Kategorija: Pismo meseca

Poglavarja dveh afriških plemen sta prišla k misijonarju v mesto in prosila za duhovnika, ki bi v njunih vaseh oznanjal evangelij. Misijonar je dejal, da mu je žal, a res nima nikogar, ki bi ga lahko poslal tja. Minili sta dve leti in poglavarja sta spet prišla k misijonarju z isto prošnjo. Misijonar se je odločil, da tokrat pojde tja kar sam. Ni se mogel načuditi, ko je v nedeljo zjutraj zagledal nenavaden prizor: vsi vaščani so klečali v popolni tišini.
Duhovnik je vprašal poglavarja:
»Kaj delajo?«
»Molijo,« je odgovoril.
»Pa saj nič ne govorijo,« je dejal misijonar.
Poglavar pa je odvrnil: »Beli mož, ne vemo, kaj naj bi rekli.
Že dve leti se vsako nedeljo tu zbiramo in štiri ure takole klečimo, čeprav ne vemo, kaj naj govorimo.«

Tudi jaz vam pravim: Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil ribo? (Lk 11,9-11

Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte. (1 Tes 5,17-18

Najprej se po Jezusu Kristusu zahvaljujem svojemu Bogu za vas vse, ker gre glas o vaši veri po vsem svetu. Bog, ki mu služim v svojem duhu, v evangeliju njegovega sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh molitvah. Prosim, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to Božja volja. Hrepenim namreč po tem, da bi vas videl in vam posredoval kakšen duhoven dar milosti, ki naj vas utrdi. (Rim 1,8-12

Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. (Rim 12,12)

Zmeraj se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah. (1 Tes 1,2)

Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. (Flp 4, 6)

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi videli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči. (Ef 1,15-19)

Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte. (Kol 4,2)

Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. (Rim 8,28)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Emilija bo stara osemdeset let. Že dolgo je vdova. Živi na vasi. Zjutraj vstane, si skuha kavo z malo sladkorja, nekaj malega poje, si obuje gumijaste škornje, na glavo zaveže rdečo ruto, v roke vzame motiko in gre na vrt. Kadarkoli jo vidiš, je na vrtu.
»Sem šla samo malo pogledat, kako raste,« pove. »Je že vroče, se mi vrti v glavi,« pravi in odide z vrta v senco. Sin ji je pred hišo pripravil stol, da se usede in olupi krompir ter otrebi solato. Pred leti, ko je bila še živa njena svakinja, sta radi posedali pred hišo in se pogovarjali o tem in onem. Zdaj poseda sama.
»Včeraj sem bila na pokopališču. Vsi, ki sem jih poznala, so že tam. Čuden občutek je to. Najrajši sem na vrtu. Rada gledam, kako raste.«
Nekega jutra je kot ponavadi šla na vrt. Pred očmi ji je vstal žalosten prizor: vse sadike paradižnika, ki ga je bila zasadila, so izginile. Tat je prišel na vrt kot v vrtnarijo, si postregel in odšel. »Pa tako sem se namučila s temi sadikami! Težko sem jih nesla na vlak, nato še peš do doma. Samo dva dni so bile posajene in že jih ni,« je razočarano tarnala.
»Mama, ne jezi se! Kupili ti bomo nove,« sta ji prigovarjala sin in snaha.
»Saj se ne jezim, samo žalostna sem.«
Snaha ji je kupila nove sadike, nekaj pa jih sta ji podarila tudi hči in sosed. Še isti dan so jih znova posadili.
Čez teden dni se je vse ponovilo. Zvečer je opravila svoj redni obhod vrta. Mimogrede je populila nekaj plevela. Vse svoje rastlinice je z veseljem gledala.
Bila je nedelja in oblekla se je za k sveti maši. Preden je sedla v avto, je pogledala proti vrtu. »Neee, paprike! Tat se je vrnil, tokrat je populil vse sadike paprik.«
Razmišljala je, kako se je svet spremenil. Včasih so imeli vse odprto. Šli so na njivo ali grabit in nikomur ni prišlo na misel, da bi zaklepal. Pa saj tudi ni bilo kaj ukrasti. Deset otrok je bilo pri hiši pa mama in ata. Vsi so jedli za mizo iz iste sklede, nikogar ni bilo treba dvakrat klicati k mizi, vsak se je bal ostati lačen. K hiši so hodili berači prosit za živež in mnogi drugi, a nihče ni kradel.
S težkim srcem se je usedla v avto. Sklenila je roke v naročju in rekla: »Bog mu požegnaj, če je revež in nima. Vendar pa ne vem, ali naj še sadim ali ne.«
Vnuček Tomaž jo je prijel za roko: »Babi, naredil bom strašilo, takšno, da se ga bo tat bal.«
Emilija se je nasmehnila: »Prav, ga bova naredila.«
Sonce je pokukalo izza oblakov. »Le kdo bi si mislil, da bo danes še lep dan!«

RAZPOTNIK, Leonida. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 92.

Kategorija: zgodbe