Za kemika je voda “brezbarvna, v debelejši plasti modrikasta tekočina brez vonja in okusa, sestavljena iz dveh atomov vodika in atoma kisika (H2O). Je večinska snov v vseh živih celicah in zato prvinskega pomena za življenje.« Sv. Frančišek Asiški jo v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi imenuje sestro, ki »mnogo koristi ponižna, dobra in čista«. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini v razmišljanju o blagoslovljeni vodi piše: »Skrivnostna je voda: pripravljena, da umije, kar je umazano, in poživi, kar trpi žejo. In hkrati nedoumna, nemirna, polna ugank in nasilja; vabeča v pogibel. Zares prispodoba skrivnostnih pravzrokov, iz katerih vre življenje in kliče smrt; prispodoba življenja samega, ki se zdi tako jasno, a je tako zagonetno.« Vemo, da bi brez vode življenje na naši Zemlji zamrlo, zato jo upravičeno imenujemo »modro zlato«. Tistim, ki nikoli niso občutili pomanjkanja te življenjsko pomembne tekočine, se zdi samoumevno, da dan za dnem odprejo pipo in jim priteče čista pitna voda. Ogromne množice na našem planetu te sreče nimajo.

Naša zemlja je vodni planet
Do nedavnega je veljalo prepričanje, da je Zemlja edini planet v našem osončju, ki ima vodo, lani pa so na Luni našli led. Raziskovalci vesolja domnevajo, da so lune drugih nemara še bolj vodnate, vendar velja, da je naša Zemlja vodni planet. Od 510 milijonov kvadratnih kilometrov njene površine zavzema morje kar 361 milijonov kvadratnih kilometrov ali 71 odstotkov, na kopno pride komaj 149 milijonov kvadratnih kilometrov ali 29 odstotkov. Prevladuje sicer slana voda oceanov in morij, a Zemlja je ob pomoči toplih sončnih žarkov ogromna destilacijska tovarna, ki s pomočjo izhlapevanja predeluje slano vodo v sladko in z njo oskrbuje vedno gosteje naseljeni žejni svet. Skupna količina vode na svetu znaša 1,386 milijard kubičnih kilometrov. Morska voda predstavlja več kot 97 odstotkov vseh vodnih količin; le 2,5 odstotka voda je sladkih. Skoraj 70 odstotkov vseh zalog sladke vode je v obliki ledu, sledijo podzemne sladke vode, ki predstavljajo 30 odstotkov zalog. Oceani in morja vsebujejo še več kot 10.000-krat več vode kot vse reke in vsa jezera skupaj. Pitne (sladke) vode je sicer na Zemlji v izobilju, vendar je prostorsko zelo neenakomerno porazdeljena. Redko naseljena Oceanija in vodno bogata Južna Amerika razpolagata z deset do dvajsetkrat večjimi količinami vode na prebivalca kot gosto naseljena Azija in Evropa.

Sonce in dež - planetarni vodni krog
Ob sončni energiji se zemeljske vode stalno gibljejo, sklenjene v dinamični planetarni vodni krog. Od celotne energije, ki jo Zemlja prejme od Sonca, se četrtina potroši za kroženje vode. Sončna toplota povzroča izhlapevanje, vodni hlapi se dvigajo v ozračje in ob pomoči vetrov zaidejo tudi nad kopno. Topel vlažen zrak se dviga, v višjih zračnih plasteh pa se ohlaja. Tedaj se vodni hlapi začnejo zgoščevati in oblikujejo se oblaki. Nastanejo vodne kapljice ali ledeni kristali, ki kot dež, sneg ali toča padajo na kopno ali na vodne površine. Padavine namakajo izsušene kopne površine, nato pa delno odtečejo po površini in se postopoma združujejo v vse bolj vodnate tekoče vode. Iz oblakov začne deževati, kadar vsebujejo majhne trdne delce prahu, okoli katerih se začnejo kondenzirati vodni hlapi. Umetno lahko naredimo dež, če »posejemo« med oblake ledene kristalčke ali kristalčke srebrovega jodida. Megla so oblaki, ki se drže tal. »Smog« je megla, ki nastane zaradi kondenzacije vodnih hlapov na delcih industrijskega dima. Izraz »smog« je nastal iz angleških besed za meglo (fog) in dim (smoke). Topli vetrovi drže v sebi več hlapov kot mrzli, zato so glavni nosilci dežja. Topli vetrovi, ki pihajo nad velikimi površinami vode, se navzamejo več vodnih hlapov kot hladni. Kadar pridejo topli vetrovi, ki pihajo z morja, nad hladno pokrajino lahko pričakujemo dež. Nasprotno pa, če pripihajo hladni vetrovi nad toplo pokrajino pade malo dežja. Izračunali so, da padavine, ki v teku enega leta padejo na zemeljsko površje, predstavljajo okoli 525.000 km3 vode, vendar so porazdeljene zelo neenakomerno.

Razsoljevanje vode
Svetovna poraba vode je zaradi izboljšanja življenjskega standarda (v gospodarsko razvitih deželah) naraščala hitreje kot prebivalstvo in je danes skoraj 50 odstotkov večja kot leta 1950. Skoraj tretjina svetovnega prebivalstva pa živi na območjih z malo vode, veliko v državah podsaharske Afrike, kjer hodijo zajemat (umazano) vodo tudi do šest ur daleč! Sladko (pitno) vodo je mogoče pridobiti z razsoljevanjem morske vode. V reviji National Geographic, posvečeni vodi (april 2010) je razložena tehnologija tega postopka, ki so ga začeli uporabljati v sedemdesetih letih minulega stoletja na Bližnjem vzhodu, danes pa ga uporabljajo že v 150 državah. Razsoljevanje ni poceni, vendar je to pogosto edini način, kako priti do pitne vode. Postopek je zdaj sicer precej cenejši, vendar še zmerom drag. Sprva so se tega lotevali s segrevanjem vode do vrelišča in kondenziranjem vodne pare, pri čemer sol ostane v bazenu, iz katerega ta voda izpari. Najsodobnejši postopek, ki ga uporabljajo v obratih za razsoljevanje v Tamp Bayu na Floridi in v Perthu v Avstraliji, pa je povratna (reverzna) osmoza: vodo filtrirajo skozi membrano, ki zadrži sol. Postopek je cenejši od prekuhavanja, a je še vedno drag. Pri postopku razsoljevanja neizogibno nastaja koncentrirana odpadna slanica, ki je lahko škodljiva za okolje in tudi za podtalnico. V 14.450 obratih za razsoljevanje na svetu vsak dan pridobijo 60 milijonov litrov sladke vode.

Skrita (virtualna) voda
Porabo sladke vode, ki je ne opazimo neposredno, imenujejo »virtualna« (skrita) voda. To je količina vode, ki je potrebna, da se ustvari neki izdelek. Da se zredi junca ali kravo za zakol (200 kg govedine brez kosti), se porabi 3,091.000 litrov vode (3,060.000 za 8.500 kg paše, krme in sena + 24.000 za pitje + 7.000 za čiščenje hleva). Če postrežete s kilogramom govedine, boste postregli tudi z do 15.497 litrov vode, kolikor se je porabi za vzrejo enega goveda (deljeno z 200). Virtualna voda pri govedu, prašičih in perutnini je voda, ki jo te živali spijejo, in tista, ki je potrebna za pripravo krme zanje ter čiščenje hlevov. Pridelava sadja in zelenjave zahtevo bistveno manj vode kot reja živali. Za človeško prehrano, ki jo sestavlja meso, je treba 60 odstotkov več vode kakor za prehrano, ki je pretežno vegetarijanska. Za kilogram »najdražjih« fig je potrebnih 3.160 litrov vode, skromne jagode se zadovoljijo z 276 litri vode, krompir pa obrodi pri 255 litrih vode. V svetovni trgovini kmetijskih proizvodov se izmenja bilijone litrov virtualne vode - to je primerljivo s prostornino vode, ki vsako leto steče po afriškem veletoku Kongo. Danes dve tretjini sladke vode porabljamo za pridelovanje hrane. Vsako leto se prebivalstvo na našem planetu pomnoži za 83 milijonov ljudi, zato se bo povpraševanje po vodi povečalo. Še bolj pa bo potrebna druga rešitev: naučiti se moramo vodo bolj razumno uporabljati.

Letna poraba vode
Na svetu je več kot milijarda ljudi, skoraj petina prebivalstva našega planeta živi v območjih brez pitne vode. Njihovo število se neprestano veča. Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije vsako leto zboli za grižo 4 milijarde ljudi, 2,2 milijona jih umrje zaradi onesnažene vode, vsako leto zaradi okužbe s trahomom 6 milijonov ljudi izgubi vid. Na stotisoče ljudi beži od doma ne toliko zaradi revščine, ampak bolj zaradi pomanjkanja vode. Zadnja leta na zasilnih plovilih prihajajo v Italijo številni obupanci iz afriških držav.
V gospodinjstvih se na svetu vsako leto uporabi okoli 325 milijard kubičnih metrov vode. Uporaba na osebo znaša 52 kubičnih metrov na leto, dejanska uporaba pa je drugačna. Prebivalstvo Kambodže, kjer večina nima dostopa do vodnih virov, je v letu 2003 porabilo le 1,8 kubičnih metrov vode na posameznika, prebivalci Kostarike so v tem času porabili stokrat več vode, Avstralci pa kar tristokrat več - in sicer za zalivanje vrtov in zelenic ter napolnjevanje bazenov ob svojih luksuznih domovanjih.
Največ vode (v kubičnih metrih) porabijo gospodinjstva v naslednjih državah: Avstralija 487, Armenija 281, Kanada 259, Nova Zelandija 242, Kuba 225, ZDA 209, Singapur 203, Kostarika 184, Združeni arabski emirati 174, Ekvador 159. In kje najmanj: Kongo 4,8, Čad 4,9, Etiopija 3,5, Benin 3,5, Tanzanija 3,0, Mozambik 2,9, Uganda 2,6, Somalija 2,5, Mali 2,2, Kambodža 1,8.

Vodovodno omrežje
Od mlajše kamene dobe dalje so se številne civilizacije dokaj uspešno prilagajale krajevnim vodnim razmeram. Ko se je človek začel ukvarjati s kmetijstvom, je bila bližina primernega vodnega vira in rodovitne prsti odločilna pri nastanku prvih stalnih naselij. Človeška civilizacija je od prvih namakalnih omrežij ob Nilu, Evfratu in Tigrisu pa vse do rimskih akveduktov pokazala veliki iznajdljivost v rabi vodnih virov. Sčasoma je nastajalo urejeno vodno omrežje. To je sistem naprav za javno preskrbo prebivalstva s pitno vodo. Obsega urejen in zavarovan vodni vir, zajetje in zbiralnik ter napajalne naprave in napeljave za neposredno priključevanje uporabnikov na stanovanjskih, industrijskih in drugih območjih. Dokler teh naprav ni bilo, so zbirali vodo v vodnjakih, ki so jih gradili ob stanovanjskih hišah, kmečkih domačijah, praviloma na mestih, kjer so domnevali, da bodo našli močen podzemeljski vodni tok, ali pa ob hišah in gospodarskih poslopjih in so vanje po žlebovih napeljali kapnico s steh. V Sloveniji je bilo leta 1997 8566 kilometrov primarnega in 9424 kilometrov sekundarnega vodnega omrežja ter 395.265 priključkov. Za oskrbo z vodo so tisto leto načrpali iz javnih vodovodov 254 milijonov kubičnih metrov vode. V letih 1980-1997 se je poraba vode za gospodinjstvo povečala za 26 milijonov kubičnih kilometrov. Letna poraba pitne vode na prebivalca je pred desetimi leti znašala okoli 50 kubičnih metrov, ali blizu 130 litrov dnevno. Za Slovenijo so značilne razmeroma velika povprečna količina načrpane vode, nesmotrna poraba v gospodarstvu in industriji ter velika izguba v vodih omrežjih. Kakovost pomembnih vodnih virov se postopoma slabša, ker je na večini območij oskrbe s talno vodo gosta naseljenost z razvito industrijo, kmetijstvom in prometno obremenjenostjo.

Slovenija je dežela voda
Slovenija se lahko pohvali z več kot 7.400 km stalnih vodotokov, okoli 6.500 odkritimi kraškimi jamami, stotinami izvirov, slapov, sotesk jezer, z območji pomembne stalne vode, našteva Dušan Plut v knjigi Vode Slovenije (EPSI, 1995). Začetek vodne poti so padavine v slovenskih pokrajinah, njen zaključek pa so izlivi rek v Jadransko ali po Savi in Donavi v Črno morje. Največ padavin ima območje Julijskih Alp, kjer se letna količina padavin giblje med 3.000 do 4.000 mm; v osrednjem delu Slovenije je 1.400-1.600 mm padavin na leto (to je tretjina nad svetovnim povprečjem), v koprskem Primorju je 1.100-1.200 mm padavin letno, najmanj pa jih je v Prekmurju: 800-1.000 mm letno.
Osnovni oskrbni viri pitne vode so izviri in talna voda. Le-ta je navadno največ nekaj deset metrov globoko in dostopna s pomočjo vodnjakov, zaradi tanke plasti prsti pa občutljiva za onesnaževanje. Največji podzemni zbiralniki vode pri nas so na ozemlju s kraškimi, razpokanimi kamninami, kjer padavine takoj poniknejo pod površje. Izviri vseh večjih slovenskih rek so kraški. Povsod po Sloveniji, razen v njenem zahodnem, primorskem in kraškem delu, se pojavljajo vrelci mineralne in termalne vode. Znanih je okoli 80 vrelcev, večina jih je v panonskem delu Slovenije. Dalje je v Sloveniji okoli 260 slapov, kakor poimenujemo dele vodne struge, kjer voda nenadoma pade čez navpično ali zelo strmo kamnito pregrado. Za večino naših slapov velja, da so ob visokih vodah mogočni in glasni, v sušnem obdobju pa komaj curljajo, gorski se pozimi odenejo v ledeno podobo.
Skupna dolžina rek in stalnih pritokov znaša 7.400 km, vodotokov, ki so daljši od 20 km, pa je nekaj nad 4.700 km. Za vse slovenske pokrajine z izjemo Krasa je značilna velika gostota rečne mreže. Splošna značilnost porečij naših največjih rek (Sava, Drava, Mura, Soča) je zelo podobna: njihova povirja so v goratem svetu, skozi predalpski in gričevnat svet prehajajo v ravninskega. V rekah in potokih se po ozemlju Slovenije letno pretoči okoli 14 milijard m3 vode. Po skupni količini vode na prebivalca se uvršča Slovenija med najbogatejše evropske države in skoraj štirikrat presega evropsko povprečje. Rečne doline so najbolj naseljena in gospodarsko najbolj razvita področja. Ob rečnih bregovih so nastala naša največja mesta (Ljubljana ob Ljubljanici, Maribor ob Dravi, Celje ob Savinji, Novo mesto ob Krki). Slovenija se ponaša tudi s številnimi jezeri; najlepša so v goratem delu, ki so ledeniška. Jezera so zelo občutljiva za onesnaževanje. Jezerske vode se namreč zelo počasi obnavljajo, odplake pa se usedajo na jezersko dno. Od vsega slovenskega vodnega bogastva je najbolj skromen delež morja, saj premoremo samo 47 km morske obale.

Voda v Svetem pismu
Temeljno izkustvo vode kot vira življenja in rodovitnega obilja, kot očiščujoče in zdravilne snovi, pa tudi kot grozeče in uničujoče povodnji (poročilo o vesoljnem potopu - 1 Mz 6,5-9,17), je v Svetem pismu postalo pričevanje o Božji stvariteljski in odrešilni moči. S pesniškim zanosom to opeva Psalm 104: poveličuje Boga, ki je ustvaril vodovje in vodam postavil meje, katerih naj ne prestopijo. Glavna svetopisemska poročila v zvezi z vodo nekako povzema molitev ob blagoslovu krstne vode. Krst, ki je prvi krščanski zakrament in vrata k drugim zakramentom, se namreč podeljuje z vodo (z oblivanjem ali s potapljanjem) in klicanjem imen Svete Trojice (»N., jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«) Ta molitev se glasi: »Gospod Bog, po zakramentalnih znamenjih čudovito učinkuje tvoja nevidna moč. Na različne načine si pripravil vodo, da bi izražala krstno milost. Tako je Božji Duh že ob začetku sveta plaval nad vodami, da bi voda že tedaj prejela posvečevalno moč. Neke vrste prerojenje si nakazal tudi v vesoljnem potopu, ko se je po skrivnosti iste prvine končala pregreha in začela krepost. Potem si peljal Abrahamove sinove po suhi poti prek Rdečega morja, da bi ljudstvo, rešeno faraonove sužnosti, bilo podoba krščenega ljudstva. Končno je Janez v jordanski vodi krstil tvojega Sina, Sveti Duh ga je mazilil in, ko je visel na križu, je obenem s krvjo iz njegove strani pritekla tudi voda. Zato poglej, o Bog, na svojo Cerkev in ji odpri studenec krstne vode. Ta voda naj prejme od Svetega Duha milost tvojega edinorojenega Sina, da bi človeku, ki si ga naredil po svoji podobi, zakrament krsta izmil staro pregreho in ga iz vode in Svetega Duha priklical v novo mladost.«v

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2010) 5, str. 26.

Pri molitvi rožnega venca me najbolj ganejo in nagovorijo skrivnosti žalostnega dela, v katerih v duhu spremljamo Jezusa v njegovem trpljenju. Vprašujem vas, če niso morda prav te skrivnosti bile pobuda za molitev rožnega venca. (Valerija)

Začetki rožnega venca segajo v 13. stoletje, ko se je že uveljavila molitev Zdrava Marija. Začeli so moliti določeno število 'zdravamarij' in po številu palmov so določili število 150 ter to imenovali 'psalterij blažene Device Marije'. Z njim so slavili Boga nepismeni samostanski bratje. 15. stoletju so ta način molitve povezali s premišljevanjem Jezusovega trpljenja, zato bi mogli reči, da je drugi, žalostni del rožnega venca najstarejši. Pri skupni molitvi rožnega venca v postu naštevamo skrivnosti, kot jih navaja znana pesem Duša, le pojdi z mano. Zanimivo je, da ima vsaka slovenska pokrajina svoje posebne rožnovenske pesmi, ki pa so danes skoraj vse pozabljene. Ponekod se pri žalostnem delu rožnega venca še poje pesem Lepa roža, Mati Božja, Marija sedem žalosti, ki naj bi bila doma s Koroškega. (sč)

Angleški krščanski akademik je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo na londonskem letališču. Bilo je zgodaj zjutraj in tam je bilo malo ljudi. Vračal se je od umirajočega očeta in bil je zelo žalosten in potrt.
Oziral se je naokoli in iskal, kam mora iti čakat na svoj let za San Francisco. Čez nekaj časa je prišla izza vogala letališka uslužbenka. Stopil je do nje in jo vprašal, kam naj gre. »Pojdite z mano,« mu je prijazno dejala. Pripeljala ga je do pravega izhoda, mu zaželela miren polet ter se poslovila.
Šlo je za drobno dejanje pozornosti, toda mož je povedal, da je prav to drobno dejanje, njena prijaznost, potolažilo njegovo žalostno srce.

Ni treba, da ljudem naredimo kaj velikega, da jim pomagamo ali jih potolažimo. Lahko je nekaj malega, le da je storjeno s prijaznostjo. Takšna so dejanja, ki prihajajo iz srca.
Malokdo od nas lahko v življenju naredi velika dejanja, vsak dan pa se nam ponuja možnost za majhna drobna dejanja. Drobna dejanja so pogosto neopazna, a lahko prinesejo drugim veliko veselja in sreče.
***
O enkratnosti človekovega bivanja in delovanja je lepo spregovorila Nataša Govekar, direktorica teološko-pastoralnega oddelka vatikanskega Tajništva za komunikacijo, ko je za revijo Ognjišče dejala: »Brez ljubezni nobena služba, nobena dejavnost, noben napor nima smisla. V ljubezni pa ni bolj ali manj pomembnih mest: vsak od nas je nadomestljiv v tem, kar dela, ne pa v ljubezni, s katero to dela.«
Sveta Terezija iz Kalkute nam naroča: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje.«

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 3 (2018), 89.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Človek je bitje odnosa, ki nas najgloblje določa in zaznamuje. Prek odnosov se tudi najbolj odkrijemo in razkrijemo drugim. V odnose ne vstopamo samo na verbalni ravni, ampak predvsem na nezavedni ravni, z vsem, kar smo, s celotno vsebino svojega življenja. Gre za srečanje dveh oseb v vsej svoji celovitosti. Pri odnosih ne gre samo za to, da imamo odnos »do« nečesa/nekoga, ampak predvsem za to, da imamo odnos »z« nekom. Kakovost našega življenja se v največji meri kaže v kakovosti in lepoti naših odnosov. Slovenska beseda »sreča« v glagolniški obliki nakazuje prav to, da je sreča v srečanju, srečevanju. Človek ni samozadostno bitje, saj posameznik ne more samega sebe osrečiti, pa naj se še tako trudi. Duhovnost new agea želi zahodnega človeka prepričati prav o tem – da naj se ukvarja sam s seboj, da je samemu sebi dovolj in da mora poskrbeti izključno zase ter da ne potrebuje nikogar drugega. Vendar pa človek lahko samega sebe osreči le prek nekoga ali nečesa drugega, kar ni on sam. Šele notranje urejena osebnost lahko osreči drugega. To, kar je v nekaterih drugih, bolj prvinskih kulturah jedro, srčika, najpomembnejše, smo v zahodni kulturi skorajda pozabili. V Afriki poznajo izraz »ubuntu«, kar pomeni, da je oseba oseba le skozi drugo osebo. Da smo vsi povezani, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo, da vse, česar se naučimo, in vse izkušnje izvirajo iz odnosov in povezanosti z drugimi ljudmi. Tony Robbins pravi: »Kakovost tvojega življenja je kakovost tvojih odnosov.« S tega vidika so odnosi možnost za najlepše in obenem tudi za najslabše v življenju. Številne raziskave in tudi psihosocialna, psihoterapevtska in medicinska praksa kažejo na to, da je v sodobnem času najbolj razbolelo področje prav področje medosebnih odnosov. Za posameznika je ključnega pomena, kakšen odnos ima do drugih, do sebe, do sveta in življenja, do smisla in do presežnega.
Človek je ves čas v odnosu. V odnosu do drugih ljudi, do sveta, do vrednot in v nenehnem odnosu do sebe in do življenja. Bistvena značilnost eksistencialne analize, ki temelji na človekovi svobodi in odgovornosti, je usmerjenost k ljudem in njihov odnos do sveta in vrednot. Odnos do življenja vzpostavimo takrat, ko nehamo čakati, da se bodo stvari zgodile same od sebe in začnemo ukrepati, aktivno oblikovati ter nadzorovati svoje življenje. Tak odnos do življenja lahko nadzorujemo le skozi svojo osebo in s tem svetu sporočamo: jaz sem na tem svetu, sodelujem in se oblikujem. Tako preživljamo življenje na smiselni način do smrti, kajti smrt je večja grožnja neizživetemu/nesmiselnemu kot izpolnjenemu/smiselnemu življenju. Odnos do sveta postane jasen, ko lahko ukrepamo ali reagiramo na način »odgovora« življenju. Človek s svojim odgovorom stopi v osebno izmenjavo s svetom. Naši odgovori so sestavljeni iz duhovno nezavednega in zavestne presoje, kar se povezuje s celotnim telesno-duševno-duhovnim stanjem.
Razumljivo je, da si starši želijo zdravih, naravnih, odprtih, samozavestnih, inteligentnih, empatičnih in socialno mislečih otrok. Kljub temu so v ospredju želje, za katere nikakor ni gotovo, da se bodo izpolnile. Ljudje pogosto postanejo odvisni od tega, da so njihove želje izpolnjene. Če se na primer otroci ne lotijo tega ali onega dela, ne uporabijo te ali one priložnosti, storijo ali ne storijo te ali one stvari, nas boli. Poleg tega so želje za otroka pogosto usmerjene k rezultatu, izdelku in ne k procesu vzgoje otroka. Predvsem pa ne v otrokovo osebo. Osrednja skrb logopedagogike je vključevati posameznega otroka na način, da mu dajemo možnost, da se zavzame za položaj in če je le mogoče, da se sam odloči in tako prevzame odgovornost zase.
V pedagoškem procesu krepimo otrokov odnos do sveta tako, da naredimo prostor za otrokov obstoj. Otroka sprejmemo, ustvarimo pozitivno klimo, varnost in s tem vzpostavimo kulturo zaupanja. Pomembna so pravila, rituali, ritem, jasnost vrednot, orientacija, pozitivna klima v družini, podpora s pomočjo lastnih veščin, sposobnosti in spretnosti. Odnos do življenja krepimo skozi medosebne odnose in skrbi za druge. Skrb za druge namreč poživlja ljudi. Pomembni so občutki toplote, nega, dotik, promocija skupnosti in »trenutki užitka« (pesmi, zgodbe, glasba ...). Razvija se z bližino, ki omogoča varno povezavo. Otroku dovolimo, da je takšen, kot je, da je lahko neodvisen in konsistenten v svojih dejanjih. Spoštujemo ga v lastni potencialnosti in mu omogočamo, da sprejema pristne in skladne odločitve. Skozi te dejavnosti bo lahko cenil vrednote kot oseba v svojem bitju in potencialnosti.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 3 (2023), 11.

Počasi se zlekne po klopi za mizo. Utrujen je in zaspan, po glavi pa mu rojijo temne misli o večnem spancu. Bilo bi enkratno, razmišlja, zaspati za klopjo po kosilu in se nič več prebuditi, medtem ko se oče in mati pogovarjata ob kavi. Umaknil bi se temu prekletemu življenju, tako pa ga moraš vzeti in živeti v enolični vsakdanjosti, se pogovarjati iz enega samega razloga, da pač ne molčiš.
Mati se pritožuje nad vremenom: »Kdaj bo prenehalo deževati, zdaj je že za vse dovolj mokro!«
»Ta teden bo težko kaj z vremenom, ker so ledeni možje,« odgovori oče.
»Kar naj pada, bo vsaj sadje odcvetelo!« naveličano reče Marjan.
»Dež ga zbije na tla,« odvrne nekoliko osuplo mati, »ne da bi odcvetelo in jeseni potem ne bo sadja.«
»Saj je vseeno,« odgovarja brezbrižno, »za čebele je brez vrednosti, samo letajo po njem, namesto da bi šle v gozd na smreke.«
»Kaj pa če smreka ne bo medila?« mu postavi oče vprašanje z izkušenostjo čebelarja, ki dobro ve, kolikokrat je smreka zatajila.
»Potem je pa tako nič!« vrže besedo zaspano z jezika, nadaljnje, ki bi se morale glasiti: saj na tem svetu se nič ne splača, ko je vse en sam nič, pa k sreči obdrži zase. Odvihral je v svojo sobo in se vrgel na posteljo. Najraje bi se izkričal: vse je nič! Nič nima smisla! Ko bi bilo že enkrat konec te pomladi, ki mi vedno prinaša samo nesrečo.
Ni mu do ležanja. Spravi se k oknu in opazuje težke deževne kaplje, ki polzijo po steklih. Debele kaplje dežja v valovih zbijajo belo cvetje sadnega drevja, ki se ziblje v sunkih vetra. Oblaki hite raztrgani, tam se je na trenutek pokazal celo košček nebesne modrine. Dež skoro poneha, potem začne zopet vedno bolj padati in polzeče kaplje vzamejo jasne slike onstran stekla, le motni obrisi ostanejo ...
Začne brskati med knjigami, da bi bral, pa se ne more odločiti: Kaj svežega? Ah, ne! Raje kaj poznanega, lepega, da se umirim in sprostim, razmišlja. Išče dalje: Remarque, Čas življenja, čas smrti, Nebesa ne poznajo izbrancev! Ne! Preveč nihilizma! Kaj pa Draga moja Izza? Ne! V senci cvetočih deklet? Ne! Ne! Opusti iskanje po že prebranih knjigah, saj išče le besede, ki bi bile vsaj malo napisane na njegova razpaljena čustva. Pa ravno ta hoče umiriti, že tako si jih je preveč razgrebel in sedaj ga boli. Pozabil bi rad. Pozabiti hočem! si govori. Zato mora biti kaj življenjskega. Na mizi leži Sveto pismo. Oči se mu ustavijo na njem, to bo, kjer koli se bo odprlo, tam bom bral ... Prvo pismo Korinčanom, spev ljubezni, beseda življenja in smrti, zdaj poleg, zdaj daleč, zdaj se mu zdi, da jo ima, pa je zopet nedosegljiva.
Odpre dnevnik, pa ne ve, kaj bi pisal, da je vse skupaj nevredno in življenje nesmiselno ali pa o ... Prebira nazaj, srce je razbolelo od iskanja. Tu je zdaj našel besedo, pred katero beži, katero meša s tisto veliko besedo Ljubezni ... O njej bi pisal, o deklici, ki jo celo v svojih zapiskih skriva pod zaimek ona, ali pa jo imenuje kar deklica. Zdaj ne more več utišati krika srca, ki vpije njeno ime: Mojca! Mojca! ... Zdaj, ko jo izgublja ali pa jo je že izgubil in je krik le še vodilo iskanja, želje po vrnitvi. Ne piše, le razmišljanja se mu pode po glavi kot nevihtni oblaki na popoldanskem nebu: Je sploh kdaj bila moja deklica, ali pa sem si jo le naslikal v sanjah kot svojo? Ali je res vse izgubljeno, ali pa Ljubezen res zmore premagati vse, tudi potrpeti? ...
Počasi se bliža večer. Spomni se na šmarnice in odide proti cerkvi na hribu, čeprav še vedno dežuje. Zdaj mu je edina želja videti njo, njo, deklico ... ve, da bo v cerkvi kljub dežju.
Neki avtomobil ga pošteno oškropi, ko gre ob glavni cesti, tako da se spet slabe volje upira pljuskajočim mislim: Ali ne greš v cerkev samo zaradi nje? Zaradi nje, ki bi jo moral pravzaprav pozabiti in si ozdraviti razbolelo srce. Sedaj sem ji tako samo še neprijetna senca, sitnež, in vsako srečanje mi samo še razboli srce. Pobegniti bi moral, pozabiti! Zakriči si: Ustavi se! Ne nori! Utišaj srce! Bodi močan! Nič se ne zgodi. Koraka dalje, z ihto nizkega oblaka, iz katerega dobesedno lije in ki z veliko hitrostjo drvi čez polje proti hribom v ozadju. Divji veter mu hoče odnesti dežnik, na zahodu pa se naglo veča okno jasnine.
Vzpenja se proti cerkvi, naliv poneha. Ko stopi iz gozda na jaso pod cerkvijo, skozi okno v hitečih oblakih posije rumeno sonce in oblije cerkev in jaso z mehko svetlobo ...
... Pa saj tamle spredaj gre deklica! Hoče pohiteti za kito, ki se lesketa v večerni svetlobi, pa je predaleč. Vsak hip bo na stopnicah in v cerkvi ...
Zruši se v zadnjo klop, poišče z očmi kito in utone v razmišljanju. Molil bi rad, pa se le prepira s Tistim v notranjosti: Samo besede, besede, rad jo imam, razumeš?
– Pa jo res ljubiš? Veš, kaj je ljubezen? Ljubezen ni samo prejemati, ampak tudi dajati!
– Dal bi zanjo vse! Vse bi ji dal!
– Bi res dal vse zanjo, bi ji res vse dal?
– Mir, se počasi izvije iz notranjosti, tega ji ne znam dati, ne morem, ali jo s tem ne izgubim?
– Ljubezen hoče vse!
– Ampak jaz bi rad ...
– Kaj bi rad, sebičnež!
Kako, saj če gledaš tako, potem je vse sebičnost, že to, da nekaj hočeš, da bi nekaj rad, saj izpolnitev želje ti že daje nekakšno lastnino, pa naj bo takšna ali drugačna ... Kdo sploh pozna Ljubezen, ali jo morda le slutimo?
Maši sledi bolj na pol, zdaj bodo že prošnje, in ko duhovnik reče: »Zdaj lahko še vsak sam doda svojo prošnjo«, se besed oklene kot rešitve: Zanjo, Gospod, za Mojco! Prosim te!
Cerkev se je spraznila. Odhaja tudi deklica, rad bi pohitel za njo, rekel besedo, pa saj bom samo nadležen kot tale dež, razmišlja, ki zopet začenja. Ah, dež, zmočil ji bo krilo, ko pada tako z vetrom, in zbil vse cvetove s stare jablane. Naenkrat mu je žal za lepoto! Kaj ne moreš sprejeti vsega ob svojem času, kaj drviš za prihodnostjo, ki se spremeni v vsakdan, ko ga začneš živeti. Poleti boš jokal za pomladjo, kot čez kakšno leto za mladostjo, za vsem tem iskanjem, bolečino, ker boš spoznal, da je kljub vsemu lepše, kot pa če bi ti bile izpolnjene vse želje in izravnane vse poti ...
Na križišču stoji križ. Ozre se nanj in pridušeno reče: »Torej, Gospod, omili moje težke kaplje iskanj, da ji ne zbijem cveta mladosti, ampak naj bodo kaplje iskanj kot rosa, ki le poživi cvet ...«
JAVOR, Jani, Ognjišče (2011) 06, str. 52

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.

Vsako leto, vedno znova, še enkrat, tudi letos, čeprav je zame že triinštiridesetič, me vendarle gane poganjanje prvih pomladnih cvetov, podobno kot se prebija ptica skozi jajčno lupino na plano silijo novi, mladi poganjki. Ta neverjetni napor, ki si ga izbere vse, kar je živo, da bi živo tudi ostalo, me prevzame, ta boj s samim sabo in z globoko zakoreninjenim prijetnim prepričanjem, da je bolje pustiti vse, kakor je, in ne storiti ničesar, da je bolje ostati v zavetju udobja, ne glede na to, da tam nič ne rase, v puščavi, v kraju niča, samote in smrti. Ta tvegajoča bitja, ki ne vedo, ali bo njihova prizadevanja pokosil mraz, so mi tako trden dokaz, da se vendarle da, da je res mogoče drugače in da je to nekaj naravnega – in zato tudi normalnega tudi za človeštvo, tudi zame.
Menda so ravno zato ta čas naši dedi izbrali za čas čiščenja in spreminjanja, za obdobje poslavljanja od starega in začenjanja novega, za levitev, za rast in še za vse, kar je pomladnega v človeku, za postni čas. Kajti kaj so drugega “post” (odpoved), “miloščina” (dobrodelnost), “molitev”, orodja, ki nam jih je podaril evangelij, kot prebijanje iz trde, suhe, stare prsti na svetlo, v pomladno novost?
Stopiti iz zazrtosti vase proti drugemu, premakniti svoj center pozornosti v povsem drugo smer, to je, kar od nas zahteva postni čas, spreobrnjenje, občutljivost za bližnjega, zato se ga leto za letom poslužujemo, človek namreč zlagoma vedno znova zdrsne spet v stare tire, spet in spet ga svet navduši za drugačne vrednote, kot mu jih narekuje vest, lažje, udobnejše, bolj prikladne tako priljubljenemu individualizmu. In tega smo se v zadnjih letih napili tako zelo, da nam je postal bolj normalen kot dobrota, nesebičnost, solidarnost, tako zelo običajen nam je, da smo ga poimenovali z napačno besedo, “ljubezen” smo mu začeli praviti. Kolikokrat smo namreč vehementno poudarjali, kako zelo nas skrbi za druge, kako z vsem, kar počnemo, poskušamo druge rešiti, jim pomagati, pa smo se – bodimo pošteni in si to tudi povejmo – bali predvsem zase, za svoje zdravje in življenje.
To moramo razpoznavati iz dejstva, kako zelo smo se drug drugemu odtujili, kako zelo smo si dandanes daleč, da se sploh ne slišimo, ne čutimo, ne razumemo, da smo si bolj v napoto kot v blagoslov, ni to samo stvar sedanjosti, sad bližnje preteklosti je, znamenje, da je pri našem ravnanju doslej šlo za sebičnost, ne za ljubezen. In priznati si vse to, potrkati se na prsi, to je tisti prvi napor, ki odpre vrata pomladi.
Mnogo dela nas čaka v tem postu, več kot kdaj prej, ker je vsako razdaljo težko premagati, posebno razdaljo med ljudmi, ker je treba premagati svoje navade, ker je treba vstati in iti na pot, ne pomaga zgolj čakati, da se kdo vrne domov. Ljubezen je pač mnogo več od tistega, kar si mislimo, da je, je nekaj neznanega, neodkritega, vanjo se moraš podati, kot pravi Učenik, tako da “prodaš vse, kar imaš in jo kupiš” (Mt 13,46), varnost, gotovost, imetje, čast in še kaj. Jojme, kako je ljubezen draga, smo videli šele sedaj, kako je pomlad zahtevna. In kako zelo je lepa, kot hvaležni človek, ki smo ga opazili ob sebi.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 3.

Kolikor mi je znano, so se pravila krščanskega posta skozi zgodovino le počasi spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes in to kljub velikim družbenim spremembam. Zanima me, od kod izhaja zapoved, da ob petkih ne jemo mesa, se pa lahko jedo ribe? Kako je z drugim vodnim življem, ga je dovoljeno jesti ali ne? Tu vidim dilemo za tiste, ki so jim ribe najljubša hrana, ali pri vegetarijancih, ki ne jedo mesa (razen rib, seveda). Ali je smisel oziroma namen posta v tem, da jemo določeno vrsto hrane, da jemo manj ali da jemo tisto, kar nam ni všeč in se torej odpovemo užitku?
Franc

Sveto pismo poroča, da je bila med farizeji navada, da so se postili dvakrat na teden (prim Lk,18,12). Zdi se, da je bila ta navada povod, da so se tudi kristjani že v prvem stoletju začeli postiti dvakrat na teden: v sredo in petek. Tako že Nauk dvanajsterih apostolov, eden najstarejših krščanskih spisov, pravi: »Vaši posti naj ne bodo istočasno s posti hinavcev. Ti se namreč postijo v ponedeljek in četrtek, vi pa se postite v sredo in petek« (8). Sredo so izbrali, tako pravi sv. Avguštin, ker so ta dan Judje sklenili Jezusa umoriti, petek pa, ker je ta dan Gospod umrl na križu. Vsak teden so se prvi kristjani postili v sredo in petek do 9. ure (do treh popoldne) in ne do sončnega zahoda, kakor je to veljalo za strogi post.
Tudi v našem času razlikujemo med zdržkom in strogim postom. Cerkev nam danes določa strogi post na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi (zdržek). Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta. Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta. Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali je kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb …), post in zdržek odpadeta!
Iz napisanega vidimo, da imate prav, ko ste napisali, da so se “pravila krščanskega posta skozi zgodovino … spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes”. Lahko bi rekli, da se ni spreminjala zapoved, naj se postimo, saj je Jezus večkrat govoril o postu in se tudi sam postil 40 dni v puščavi. Spreminjal pa se je način posta. Z razliko od prvih kristjanov, ki so se postili v sredo in petek, se mi postimo samo ob petkih, ko imamo zdržek od mesnih jedi.

ZAKAJ PETEK?
Zdi se, da je več razlogov, zakaj ob petkih ne jemo mesa (zdržek). V preteklosti je ribje meso veljalo za manj okusno. Veliki krščanski učenjak sv. Tomaž Akvinski je govoril, da meso povzroča slo, ribe pa ne. Ribe so veljale za cenejšo hrano, saj jih je bilo dokaj preprosto ujeti in jo nato pripraviti – speči na preprostem ognju. Torej je bil petkov zdržek nekakšno znamenje solidarnosti z revnimi. Nekateri menijo, da so bili ribiči revni sloj prebivalstva in je zato nakup rib pomenil pomoč revnim ribičem. Ne manjka tudi drugih duhovnih razlag: Kristus je daroval svoje telo (meso) na križu v petek, zato se mi ob petkih odrekamo mesu. Riba je potopljena v vodi in iz nje dobiva vse potrebno za življenje, kar naj bi kristjana spominjalo, naj s postom postaja podoben ribi in živi popolnoma potopljen v Bogu in naj se zaveda, da dobiva vse potrebno za življenje od njega.
Ob petkih lahko jemo ribe pa tudi drugo morsko življe, ker je dovoljeno jesti meso hladnokrvnih živali. Nekateri v šali dodajajo, da si ob petkih lahko privoščimo tudi krokodila.
Z razliko od svetopisemskih in prvih časov krščanstva veljajo v našem času ribe za dražje živilo, vendar se da tudi danes dobiti ribo za sprejemljivo ceno ali pa pripraviti več drugih brezmesnih jedi. Tistim, ki so jim ribe najljubša hrana, post pomeni, da se se ob petkih ne bodo prenajedali rib ali drugih jedi, pripravljenih iz morskih sadežev. To bi bilo v nasprotju z duhom posta. Post pomeni, da nas nekaj ‘boli’, ko se postimo, da se zavestno in svobodno nečemu odrečemo iz ljubezni do Boga, oziroma, ker vemo, da nas je Bog tako ljubil, da je trpel in umrl za nas. Tako lahko ljubitelji rib ob petkih izberejo kakšno drugo brezmesno jed, ali pa pojedo malo ribe (pa bi radi več). Skratka, naredijo naj neko žrtev, ki jih bo spomnila na Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je umrl na križu za nas. Podobno velja tudi za vegetarijance.
Katoličani imamo sorazmerno mil post. Nekatere druge krščanske cerkve (pravoslavni) ali verstva (muslimani) poznajo strožje oblike posta in daljša obdobja postenja. Zato bo katoličan, ki je začutil, kako dober je Gospod (Ps 34,9), sam izbral še kakšno obliko spokornosti. Odrekel se bo lahko kavi ali sladkarijam (vsaj kakšen dan v tednu). V zadnjem času Karitas priporoča post brez alkohola. Vsak naj zase izbere primerno obliko. Zelo bo dobro, če se bo odločil za post, ki mu bo pomagal urejati strasti: nekdo, ki mu preti nevarnost, da bi zašel v alkoholizem, se bo odpovedal alkoholu. Drugemu, ki se bojuje s prekomerno težo, se bo odpovedal sladkarijam ali obilni večerji …

POST ZA POTREBNE
Ob vsem tem ne pozabimo opomina iz zelo starega krščanskega spisa Pastir, ki zatrjuje, da je pravi post povezan tudi s pozornostjo na govorjenje (obvladovati svoj jezik), z odpovedjo slabim željam in očiščevanjem srca. Kar tisti, ki se posti ob kruhu in vodi, prihrani, naj da potrebnejšim. S tem Hermas, avtor tega spisa, opozarja na zelo pomembno plat posta. Ko se čemu odpovem (mesu, alkoholu, kavi, sladkarijam, obilni hrani … ) moram to darovati potrebnim ali za dobre namene. Kajti postil bi se lahko tudi skopuh in bi prihranek stiskal zase.
Podobno velja za druge razvade. Odrečem se ali omejim gledanje televizije ali brskanju po računalniku, praznim pogovorom itd. Ta čas potem porabim za pogovor v družini, za duhovno poglobitev (duhovno branje), za pobožnost križevega pota ali delavniške maše, za obisk bolnika ali osamljenega … V času epidemije takega človeka pokličem po telefonu, mu napišem pismo ali kaj podobnega.
Cerkveni asketični pisatelji so v zgodovini poudarjali pomen posta kot zdravila človeške grešnosti, kajti prvi človek Adam je v raju prekršil Božjo ‘postno’ postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Zato post združuje človeka z Bogom.
Post in zdržek morata človeka voditi k Bogu. S postom si človek krepi voljo, da se trudi tudi za odpravo drugih napak. Tako je sv. Hieronim, rojen na ozemlju današnje Slovenije in umrl pred 1600 leti, glede posta opominjal rimsko plemkinjo Celancijo: “Varuj se, da bi se imela za svetnico že samo zato, ker si se sicer začela postiti in si nalagati zdržke. Takšna krepost je namreč dejansko samo pomoč za dosego svetosti in ni sestavni del popolnosti. … Kaj ti pomaga zatirati telo z zdržki, če se potem duša napihuje z ošabnostjo? Mar nam biti mršavi od posta lahko prinaša kakšno zaslugo, kadar smo potem modrikasti od zavisti? Mar je kakšna krepost ne piti vina, kadar smo potem pijani od jeze in sovraštva? Hočem reči, navsezadnje, da so zdržki sijajna stvar, in je mrtvičenje telesa lepa in čudovita stvar samo takrat, kadar je pridruženo duši, ki je brez greha. Rečem še več: Tisti, ki se hvalevredno in zavestno oklepajo kreposti zdržkov, ravnajo grdo s svojim telesom prav zaradi tega, da strejo ošabnost duha, da uspejo spustiti se, bi lahko rekli, s položaja ravnodušnosti in domišljavosti in biti sposobni izpolnjevati Božjo voljo, kar doseže svojo popolnost predvsem v ponižnosti” (Pismo 148, 22).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str 30-32.