Oj, velika nedelja!
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!
V jutranjo meglo plane glas zvonov in pesem radosti. Nad mlado polje se dvignejo bandera in od mrtvih vstali Bog hodi v zlati monštranci med sadovnjaki.

Aleluja, aleluja!
Krepke roke držijo banderske drogove. Fantje gledajo v zrak, ker se bandero zadeva ob veje dreves. Počasi stopajo in obračajo bandero proti vetru, da lepše plapola, posnemaje v svojem frfotanju glas ptičjih peruti.
Ministrante, ki nosijo sveče, bolijo roke, zvončki izmenoma pozvanjajo in baldahin diši po kadilu.
Gospod župnik ima zlat plašč in sivo glavo. Na stojalu monštrance se igra sonce in pevci pojejo: "Premagal je pekel in smrt..."
Tako stopa procesija. Žene molijo rožni venec. Možje odgovarjajo počasi, kot je počasna in težka njih hoja in misel, ki se sprehaja od Boga do polja in živine.
Dekleta imajo nova krila in dišeče robce in fantje stopajo kot vojaki v paradi z živim korakom in izzivalnim pogledom. Otroci venomer klepetajo - menijo se o pirhih in poticah.
Zvoni Gospodovemu vstajenju na čast.
Doma čaka žegen.
Miza je pogrnjena, gnjat diši, potica in pirhi leže ob hrenu in klobasah in na vsem počiva blagoslov.
Tako Bog posvečuje darove zemlje.
Otroci so lačni in se gnetejo k mizi. In oče se prekriža in vsa družina z njim in moli svečano kot nikoli sicer: na čast vstalemu Zveličarju in za mlado setev...
In duhovnik zapoje z visokim glasom:
"Bratje! postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj naše velikonočno Jagnje Kristus, je darovano...!"
Nad tabernakljem stoji Kristus s praporcem in škrlatnim plaščem.
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!

Aleluja, aleluja!
Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano.

Ognjišče, 2002, leto 38, št. 4, str. 22.

Pri besednem bogoslužju ob nedeljah in slovesnih praznikih je po prvem berilu psalm z odpevom, ki ga ponavlja zbrano občestvo, in po drugem berilu vrstica z alelujo. Na veliko noč pa je pred njo zelo lepa pesem slednica. Od kod ta posebnost? (Valerija)
Pesem slednica ali sekvenca je nastala v cerkveni glasbi zelo zgodaj; prva pisna poročila segajo v 9. stoletje. Domnevajo, da so bile sekvence sprva le melodični dodatki, ki so jih peli brez besedila za besedo aleluja. Pozneje so tem okrasnim tonom podložili besedilo. Sekvence so bile neizčrpen vir za pesnike cerkvenih pesmi (znanih je okoli 5000!). Misal Pija V. (1570), ki je bil v rabi do drugega vatikanskega koncila, je ohranil pet sekvenc: za veliko noč (Žrtvi velikonočni), za binkošti (Pridi, pridi, Sveti Duh), za Rešnje telo (Hvali, Sion, Rešenika), za praznik Žalostne Matere Božje (Mati žalostna je stala) ter za maše za rajne (Strašen dan bo dan plačila). V novem misalu je zadnja črtana, obvezni pa sta le prvi dve. Velikonočno pesem slednico (sekvenco) je doživeto uglasbil skladatelj Ivan Šček (1925-1972). (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 4, str. 56

V prvih krščanskih časih je bil edini praznik velika noč, obhajanje Gospodovega vstajenja. Vsaka nedelja v letu je bila ‘mala velika noč’, ko so se Jezusovi učenci zbirali in se spominjali njegove ljubezni do konca, da bi ga z medsebojno ljubeznijo posnemali. (sč)

Na Slovenskem imamo spominu na velikonočni dogodek (Jezusu Kristusu Vstalemu, Odrešeniku, Zveličarju …) posvečenih sedem cerkva (pet župnijskih, dve podružnični) in štiri kapele. V LJ nadškofiji je Vstali Jezus zavetnik župnije Ljubljana – Fužine (v bogoslužni prostor predelana hiša) (1); Presvetemu Odrešeniku je posvečena stara cerkev v Ljubljani - Koseze (nova cerkev posvečena Božji Materi) (2); p. c. Gospodovega vstajenja je na pok. v Škofji Loki (5). Omenimo še kapeli na pok. v Dolenji vasi (pri Ribnici) in v Domu Kristusa Odrešenika (Lj - Koseze). – V KP škofiji je Kristusu Odrešeniku posvečena ž. c. v Novi Gorici (konkatedrala) (3). – V MB nadškofiji je bila leta 1988 Vstalemu Zveličarju posvečena ž. c. v Zrečah (ob stari sv. Egidija, ki ostane ‘glavni’ zavetnik) (4). – V CE škofiji je Vstalemu Odrešeniku posvečena cerkev v Senovem (spodaj); kapela Kristusovega vstajenja je tudi na pok. Oljnek (žup. Mozirje). – V NM škofiji je p. c. Božjega Odrešenika v Ajblju (Banja Loka) (6), kapela Kristusovega vstajenja pa pri sestrah Loyola (Šentjernej). (mč)

Vstali Odrešenik, Senovo

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115

Takrat, ko je bilo najmanj treba, se je Dora ponesrečila. V prihajajoči pomladi, ko je s takim veseljem pričakovala veliko noč. Velikonočni obredi, pirhi, potice – vse bo odpadlo. Sprijaznila se je s tem, da ne bo mogla v cerkev, še vedno pa je razmišljala, kdo bo pekel potice, kdo bo nesel velikonočni žegen stari Poloni v hiški na robu vasi.
Aj, aj, da se je moralo to zgoditi njej in prav zdaj!
Kako jo bolijo rebra! Noga je v mavcu. O, Bog pomagaj! Tako je stokala in si hkrati očitala, da je tako nepotrpežljiva. Kako naj si dopove, da je pač taka božja volja? Le kakšna je moja vera, se je spraševala. Tolažila se je: jaz sem stara, kako mora biti hudo, ko trpijo mladi. Spomnila se je na Polono iz sosednje vasi, ki jo je spoznala v bolnišnici. Ona je res reva. Ne vedo, če bo še kdaj hodila. Ona, Dora, pa je kljub tej nesreči še kar pri moči. Z berglami si lahko pomaga do štedilnika. Lahko gre sama v kopalnico. Ni ji prehudo, če mora biti nekaj časa sama, Polona pa zdaj, ko so jo poslali domov, vedno potrebuje nekoga ob sebi. Čaka, da bo šla v toplice. Bog ve, če bodo dali tudi mene, razmišlja.
Čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Pomakne se k oknu, kjer ima stol. Bergle položi ob naslonjalo. S težavo sede. Gleda skozi okno in opazuje, koliko avtomobilov bo šlo mimo hiše, koliko motoristov, koliko kolesarjev, koliko pešcev, posebej šteje moške, ženske in otroke. S tem si krajša čas. Danes je malo vznemirjena. Zmotila se je pri štetju in se ujezila. Sem pa res neumna, je pomislila, da se jezim zaradi take malenkosti. En avtomobil več ali manj, en pešec več ali manj, kaj je to važno! Premakne nogo v ugodnejši položaj. Čaka, da bo pozvonilo pri vratih, Spet napne oči. Tam čez cesto so zabojniki za odpadke. Že večkrat je opazovala, kako so ljudje skrbni in zelo natančno ločujejo odpadke. Ko bom spet mogla vem, bom stopila tja in jih pohvalila. Ob zadnjem zabojniku sedi Selma, njena dobra znanka. Ni od tukaj. Ko se srečata, vedno poklepetata. Dobrodušna žena je, ima veliko družino. Seveda, oni imajo velike družine. Selma skrbi za svojo družino. Ne prosjači, a večkrat postavi stol ob zabojnik in če je v njem kaj uporabnega, že roma k njim. Polomljena mizica, saj se da popraviti. Če sama ne more tega nesti, pokliče pomoč.
Dora čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Zdaj bi pa njena Vika že morala priti! In v tem trenutku pozvoni. Tako odločno, da se Dora kar strese. Že išče z roko bergle, se nanje opre in počasi drsa proti vratom. Odklene. Dve ključavnici. Vedno jo svarijo pred tatovi, ona pa pravi: kaj morejo vzeti meni, ubogi revi! Saj nič nimam. Zdaj še zdravja ne!
In že jo Vika prisrčno objame. »Kako je, mama?« vpraša in odloži vrečke. »Koliko avtomobilov, koliko kolesarjev?« se pozanima, ker pozna to njeno navado.
Dora je kot nova. Vse je svetlo, nič več senc. A avtomobilov? A kolesarjev? Vika, Vika, saj to ni pomembno. Važno je, da varno vozijo mimo, da pešci mirno prečkajo cesto in da so vsi veseli. Dori se zdi, da so te dni ljudje čisto drugačni. Čeprav jih gleda skozi okno in jih vidi bolj od daleč, opazi, da njihovi obrazi kar žarijo, hitijo po opravkih pred prazniki, ko odhajajo od maše. Tudi ona bi bila rada med njimi, če bi mogla. So bili pri spovedi, kot se spodobi? Ona bi gotovo šla, pa ne more.
»Kako lepo je zunaj, Vika. Si tudi ti opazila, kako so ljudje veseli?« vpraša.
Vika se smeje, ker vidi, kako je mama srečna. »Seveda so veseli, mama. Velika noč je pred vrati. Vidim, da si tudi ti dobre volje.«
Dobro, da ne ve, kakšne turobne misli so se ji vsiljevale pred njenim prihodom. Ah, človek ne more biti vedno dobro razpoložen. »Seveda sem, ko vidim tebe, moje sonce ...« In se smejeta.
»Mama, poslušaj, mislila sem na vse, kako bo za letošnje praznike. Najprej to: dogovorila sem se s patrom Dominikom, da pride k tebi, da se bosta lepo pogovorila. K maši seveda ne boš mogla. Obljubim, da te bom peljala takoj, ko boš lahko šla. Drugo: potice bom pekla jaz, ti boš samo dirigirala. Velikonočni žegen bosta prinesla Tadej in Miha. Se že veselita. Na kosilo pridemo vsi k tebi, kuham pa jaz.«
Dora se je vsa zadovoljna smehljala. Pa imam res zlato dekle! Pomislila je na vse.
»Pa še presenečenje. Ne bi ti sicer smela povedati, pa veš, kakšna sem. Obisk dobiš: vse žene iz molitvene skupine pridejo! Povem ti, da ne boš v zadregi.« Jemala je stvari iz torbe in ves čas sta klepetali.
Pomlad je trkala na okno. Vika je pospravljala po kuhinji, Dora je mrmrala napev velikonočne pesmi. Zvečer bom zmolila žalostni del rožnega venca, je v mislih sklenila. Saj še ni, da bi molili častitljivega. Čez nekaj dni pa bom z veseljem tudi tega.
Vsa okna bom odprla, da bom slišala velikonočno zvonjenje od župnijske cerkve.
Novo življenje se budi. Naš Odrešenik je premagal smrt! Pojte, zvonovi velikonočni! Pojte, odrešena srca!

BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 56

Lahko je ljubiti ljudi, če ne greš iz hiše.
Če svoje življenje omejiš le na pot od postelje do kopalnice in od kavča do hladilnika.
A že sprehod do poštnega nabiralnika ali do vrtne ograje lahko resno ogrozi tvojo ljubezen do bližnjega. Kaj šele, če moraš na vlak, na avtobus, v trgovino ... Ljudje različno in čudno dišijo, ljudje govorijo, ljudje se prerivajo, te pohodijo, te odrinejo, te grdo gledajo, ljudje so nestrpni in nepotrpežljivi, neprijazni in zamerljivi ... hudobni. Zato se zapreš v svojo hišo. In ljubiš ljudi. Tako ... na daleč. Skozi okno in izza šipe.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in pri tem trpiš, se ti celo zdi, da si kristjan!

Lahko je biti dobre volje, če ne zapustiš svojega vrtička.
Če svoje življenje omejiš na pometanje dvorišča in zalivanje rož.
A že pogled preko ograje te lahko oropa nasmeha, saj se na oni stani žive meje dogaja ‘vse živo’! Smetnjaki so prevrnjeni, na pločnikih kraljujejo lastniki psov, ki bevskajo glasneje od svojih ljubljenčkov in le redko pospravijo za njimi. Klopce v parkih so polomljene in zasvinjane, obcestne svetilke razbite ... Zato pustiš, da živa meja zraste visoko in gosto. In ljubiš ljudi. Tako ... na daleč. Skozi veje in preko ograje.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, oni pa tebe ne, se ti celo zdi, da si boljši!

Lahko je pridigati ob nedeljah dopoldan.
Ali če oznanjevanje omejiš na pot od župnišča do oltarja, na birmovanja in blagoslovitve fasad. A če odpreš vrata, če odpreš okna, če odpreš oči, boš spoznal, da so se časi in ljudje spremenili. Včasih je pastir pustil devetindevetdeset ovc v staji in se napotil iskat izgubljeno, danes pa v staji bleja kako osamljeno jagnje, čez drn in strn pa se podiš za devetindevetdesetimi izgubljenimi. Če se ti da, seveda. Če se ti ne zdi za malo. Ker je tudi te in take ovce ustvaril Bog in morda ni prav, da smo vsi ena čreda.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in jim včasih celo zavidaš izgubljenost, se ti zdi, da si na pravi poti.

Lahko si je naložiti križ. Sploh, če te ljudje gledajo.
Lahko je viseti na križu. Posebej še, če te občudujejo.
Lahko je umreti. In lahko je biti v grob položen, pomaziljen in odišavljen, zavit v mehko blago.
Lahko je ležati v grobu. O, kako lahko in kako lepo je ležati v grobu ...
V grobu svoje samovšečnosti in samoljubja. V grobu svoje hiše, stanovanja. V grobu svoje sobe. V grobu svojega dvorišča. V grobu svoje družine. V grobu svoje župnije. V grobu (svoje) cerkve. V grobu svojih misli, besed in dejanj. V grobu svoje duše in srca.

A kako težko je vstati. Zložiti prtič in povoje. Odvaliti skalo z groba. Vstati od mrtvih. Zaživeti na novo!

Kristus, odpri moja okna! Odpri moja vrata! Podri moje ograje! Odvali skalo z groba!
Naj slišim: »Pridi ven!« (Jn 11, 43) in naj odgovorim: »Aleluja!« (Raz 19, 6-8)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Neki duhovnik v Riu de Janeiru je povedal, da je večkrat hodil mimo berača, ki je dan za dnem sedel ob hiši in prosjačil. Bil je hrom, toda duhovnik ni nikoli razmišljal, kaj se to pravi.
Nekega dne pa se je le zamislil ob usodi tega moža. Videl je ljudi, ki so hodili mimo prizadetega človeka, ne da bi se nanj ozrli, ne da bi mu posvetili kanček pozornosti. Molče so mu dajali miloščino. Duhovnik se je malo obotavljal, nato pa je vendarle stopil k beraču in ga vprašal, če bi morda rad vstal in hodil. Berač ga je najprej začudeno pogledal, potem pa mu dejal, da je on prvi mimoidoči, ki ga je po dolgem času nagovoril. Začel je pripovedovati o svoji usodi, o svojem težkem življenju.
Bil je zelo osamljen. Čutil je, da je mnogim ljudem nerodno, da bi se ob njem ustavili in ga nagovorili. Seveda bi zelo rad hodil, je dejal, toda nihče mu ne pomaga. Zanj in za njegove sorodnike so ortopedski pripomočki predragi. Vdal se je v usodo, da se mu želja, da bi lahko hodil, ne bo nikoli spolnila.
Duhovnik mu je segel v roko in obljubil, da mu bo po svojih močeh pomagal.
Naslednjo nedeljo je pri maši spregovoril o tem človeku in njegovi usodi ter o odgovornosti vseh za življenje tega moža. Sad njegovih besed je bila nabirka, ki je presegla ceno za bergle in umetno nogo. Hromi berač je bil nad darom presrečen in vneto se je učil hoditi, dokler tega ni zmogel brez tuje pomoči.
Za veliko noč ga je duhovnik povabil k maši in mu dal prostor ob sebi pri oltarju. Med pridigo je rekel:
»Jezus je vstal v novo življenje. Novo življenje daje tudi nam. Tudi za naše bližnje se lahko začenja novo življenje. Z vašo pomočjo se je začelo novo življenje za našega prijatelja, ki sedi tu ob meni.« Njemu pa je dejal: »Vstanite in pokažite se ljudem, med katere spadate!«
Mož je vstal in pokazal, da lahko hodi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 39.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 122.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Recimo, da bo letos lepo vreme ... da ne bo deževalo ... in bo procesija!
Ker ... Velika noč bo! Vsekakor! Kristus se pač ne ozira na vremenske razmere. Se pa še kako ozira na človekove razmere. Na to, kako ljudje živimo. Oziroma životarimo! Na to, kaj delamo in kaj nam delajo ... Kaj delamo drug drugemu in kaj drug za drugega!
In letos Velika noč bo! Ker vstajenje mora priti! Ker veliki petek kar traja ... in nič ne kaže, da bi se končal ... Ker nosimo križ ... in smo padli že več kot trikrat ... vrha Kalvarije pa še ni videti ... ni videti konca trpljenja ...
A četudi bomo omagali pod križem, je Kristus že nesel križ na vrh gore ... že je umrl ... in je že vstal! Zmagal je ! Za vse nas!
Recimo, da bo letos lepo vreme ... da ne bo deževalo ... in bo procesija!
In ko boste šli v zgodnjem nedeljskem jutru v procesiji za Vstalim in Večnim ... in boste peli 'alelujo' ... se le vprašajte: Kaj sploh delam tukaj? V tej procesiji?... Zakaj sem tukaj?
Morda vprašanje res ni najbolj primerno. Morda se bo komu zdelo celo nesramno ... Morda se vam zdi, da ni pomembno ... Pa vendar: je pomembno ... in je primerno ... in čisto prijazno: Zakaj smo tukaj?
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker vsako nedeljo pridemo k maši in smo pač prišli tudi tokrat ... le, da je ura nekoliko nenavadna ... in zgodnja ...
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker je praznik ... in je treba k maši ... da se ne zamerimo župniku in da ne bomo v spotiko sosedom ...
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker je pač tak običaj ... in se spodobi ... Prihajali smo že kot otroci, pa prihajamo še sedaj ... da ne zamre družinska tradicija ...
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, da se srečamo s sosedi, prijatelji, znanci ... da si sežemo v roke in si zaželimo lepe praznike ... Največ se jih sreča takole pred cerkvijo, po maši ... še za kakšno voščilnico človek 'prišpara' ...
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker imamo radi velikonočne pesmi ... res so lepe ... borbene ... Morda radi poslušamo orgle ... in pritrkavanje ... ali celo pokanje možnarjev ...
Morda pa smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, da bi prešteli koliko ljudi bo ... Koga ni?... Koga spet ni?... Koga ni več?...
Zakaj smo prišli?
Zakaj smo tukaj?
Nobeden od odgovorov, ki jih ponujam, ni čisto pravi ..., a daleč od tega, da bi bil kateri čisto napačen ...
In morda imate prav ... morda res ni pomembno, zakaj smo tukaj ...
Sploh, če se ne zavedamo, da smo tukaj ... v procesiji za Vstalim in Večnim ...
A dejstvo je, da smo tukaj ...
In morda smo tukaj zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker je globoko v nas upanje v vstajenje ... in vera, da je življenje večno ... in je v nas Kristus: Zmagovalec! Vstali in Večni!
In je prav, da smo prišli ...
Prav je, da smo tukaj ... da bomo procesijo z ALELUJO končali pred oltarjem, kamor so nas starši in botri prinesli h krstu ... Pred oltarjem, pri katerem smo prejeli prvo sveto obhajilo ... in birmo ... Pred oltarjem, kjer smo obljubili večno zvestobo in ljubezen ... Pred oltarjem, kjer se nas bodo pri mašah in molitvah spominjali naši otroci in vnuki potem, ko bomo enkrat umrli ...
In je prav, da se zavedamo, da smo tukaj ... da se zavemo, zakaj smo tukaj ... v procesiji za Vstalim in Večnim!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Evangelist Luka poroča, da je Jezus, preden je izmed svojih učencev izbral dvanajstere (apostole), “šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu” (Lk 6,12). Verjetno je tako delal pogosto. Ali je morda to podlaga za nočna molitvena bedenja kristjanov pred velikimi prazniki? (Albin)
Gotovo je Jezus pogosto prebedel noč v molitvi in svojim učencem je naročal, naj čujejo in molijo (prim. Mr 13,32). Zato so se kristjani od prvih časov pred nedeljami in prazniki ponoči zbirali k molitvam, ki so se končale ob zori z evharistično daritvijo. Te nočne shode so imenovali vigilije. Izraz je vzet iz vojaškega življenja: vigilija pomeni prvotno četrti del noči, čas ene nočne straže. Slovesne ali velike vigilije so trajale od devetih zvečer do treh zjutraj, manjše pa so se začenjale opolnoči in se končale ob zori s sveto daritvijo. Od vseh vigilij (bedenj) je ostala samo velikonočna na veliko soboto, ki so jo od vsega začetka praznovali najbolj slovesno. Obred se je v teku časov spreminjal. Zdaj velikonočna vigilija obsega slavje luči, bogato besedno bogoslužje, krstno bogoslužje ter evharistično bogoslužje. Celotno opravilo velikonočne vigilije se ne sme začeti pred začetkom noči, končati pa se mora pred zoro velikonočne nedelje. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 4, str. 48