»Glej, babica, prinesla sva ti pokazat tvojo pravnukinjo, da ti z njo malo polepšava praznike,« sta vsa smejoča objela babico Maro, ki ju je že nestrpno pričakovala.
Že nekaj let je, odkar je ovdovela, sama živela v prijazni hišici v vasi pri cerkvi, katero je obkrožalo še nekaj prijaznih domačij.
Presrečna je objela vnuka in njegovo mlado ženo, potem pa skoraj plaho vzela v roke drobceno dete, ki je mirno spalo. Gledala je njegov obraz, majhna usteca, ki so se v spanju smehljala. Drobne ročice je detece stiskalo v pesti, izpod kapice pa je silil šop črnih las.
»Čisto črne laske ima, prav take si imel ti, ko si se rodil, pa tudi nosek ima ves tvoj, lička pa kot mamica,« se je čisto raznežila. Kot da bi držala v rokah njega, svojega dragega vnuka, ki je danes stal pred njo kot odrasel mož. Kmalu si je hotel ustvariti družino, mlad in zelo resen, kot da je kar prekmalu moral odrasti ob svoji nezakonski materi. Stal je pred njo in se ves srečen smehljal svoji babici, s katero ga je družila neka čisto posebna vez.
V tem trenutku ji je ušel spomin nekaj več kot dvajset let nazaj, ko ga je prvič vzela v naročje.
Nikoli ne bo pozabila trenutka, kako je pred njo stopila hči in ji vsa tresoča povedala, da bo postala mati, mlada mati, še sama skoraj otrok, pa je pričakovala otroka. Zadnje tri mesece sploh ni prišla domov z izgovorom, da se mora veliko učiti. Sedaj pa je stala tu, vsa nesrečna, vedoč, da pač ne more več skrivati pred starši, kaj se je zgodilo. Mlada in neizkušena je nasedla starejšemu fantu, ki je takoj, ko je videl, kaj se je zgodilo, izginil. Ni ga iskala, zavedala se je, da je ni vreden, da je navaden slabič, ki jo je hotel prisiliti, da naredi splav, ona pa je hotela roditi to dete, četudi za ceno, da bo odraščal brez očeta.
In sedaj je bila tu, pred svojo strogo materjo, in čakala njene besede. Ona pa – kot da so ji spodnesli tla, kot da lebdi v zraku – od šoka ni mogla niti spregovoriti, ni mogla dojeti, da se je to zgodilo prav njej, ki je bila tako stroga in skrbna mati, ki je svojim otrokom vedno znova govorila, naj bodo pošteni in iskreni, naj se ne igrajo s takimi stvarmi. V tem trenutku se ni več obvladala.
»Kar si storila, je sramota za našo hišo in greh zate, a zdaj je, kar je. Ko bo dete prišlo na svet, ga bomo dali posvojiti, ti pa boš šla nazaj v šolo. Jaz tega otroka že ne bom gledala pri hiši!«
Tedaj pa je k njej pristopil mož. »Mara, za božjo voljo, kaj pa govoriš? Ti, ki sem te vsa leta zelo cenil in spoštoval kot mater najinih štirih otrok, kot krščansko mater in ženo, ki je bila pripravljena na vsako, še tako veliko žrtev. Zdaj pa kot da nisi več ti, da siliš svojega lastnega otroka, naj da svoje dete tujim ljudem. Ne, tega pa iz tvojih ust nikdar ne bi pričakoval. Res, ni prav, kar se je zgodilo, res je greh, sramote pa ni nobene. Večji greh bi bil, če bi umorila nerojeno, nedolžno bitje. Pa je bila pripravljena na vse, da ga je obdržala. Otrok bo ostal pri nas, v naši hiši, če je prostor za vse, se bo našel še za enega. Vsak otrok prinese kos kruha s seboj na svet, so rekli moja pokojna mati. Navadno tak otrok, ki je čisto nepričakovan, naredi ljudem največ veselja.«
Osramočena do dna je stala pred možem in hčerko, besede so jo oplazile kot bič, v njeno srce pa so zarezale globoko rano. Vse do rojstva je kot omotična tavala okrog, ni in ni se mogla sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, bilo je vse tako iznenada.
Potem pa je prišel dan, ki ji bo kot živa slika ostal v spominu do konca dni. Stopila je v porodniško sobo – na postelji je sedela njena hči in k sebi stiskala drobceno dete. Njen še skoraj otroški obraz so obkrožali lasje, še vsi preznojeni od prestanega poroda. Njen pogled je bil žalosten, ustnice so ji drhtele ob zadrževanem joku. Še močneje je stisnila dete k sebi, ko je mati stopila k njeni postelji, kot bi se bala, da ji ga bo vzela in nesla bogve kam.
»Mama, oprosti,« je zašepetala. »Ne, Tina, ti mi oprosti, da sem bila tako nečloveška do tebe. Veš, vse se je zgodilo tako nepričakovano, nisem bila pripravljena na to. Nikoli si tega ne bom odpustila,« je ihtela in objemala hčer, ki je drhtela v njenem objemu. Potem pa je vzela v naročje nebogljeno dete in v hipu se je v njej prebudil materinski čut. »Nikomur te ne damo, ostal boš pri nas, vsi te čakamo, veselimo se te,« je šepetala in ga stiskala k sebi, da se je dete zbudilo in zajokalo. »Na, pojdi k mamici, njen si, najbolj njen, a boš tudi naš, naše veselje in naša radost.« Potem ga je položila na posteljo hčerki, ki ga je privila na prsi.
Potem je odraščal pri njih in vsi so skrbeli zanj. V veliko veselje je bil vsem njenim otrokom, ki so bili še doma. Hčerka, mlada mamica, je lahko končala šolo in se zaposlila.
Zanjo je bil kot njen peti otrok – pravzaprav je zapolnil tisti občutek praznine, ker so bili oni štirje že vsi večji, ona pa na žalost ni mogla biti več mati kljub veliki želji, da bi vsaj še enkrat začutila pod srcem novo življenje. Bil je tih in miren in zelo prijazen otrok, kot da bi se bal, da je s svojim rojstvom koga motil. Čeprav ga je ljubila z vsem srcem, pa je na dnu duše nosila velik črn madež zaradi hudih besed in grdih misli. Ni si mogla odpustiti, da je to govorila kot mati.
Kot da je takrat mislila le nase, ni pa pomislila, koliko solz je v mesecih, ko se je skrivala pred starši, potočila njena hči, ki se je bala svoje stroge matere. Ko je že celo pomislila na samomor, se je vedno znova zatekala v cerkev in ihteč molila pred podobo Matere Božje. Le vera ji je v tistih trenutkih dajala moč in upanje, da bo še vse dobro. To ji je zaupala, ko sta ob večerih posedali pri peči in pestovali malega.
In ko je odrasel, se mu je nekega dne tudi izpovedala. Ni mogla drugače, morala si je olajšati dušo. Takrat jo je molče poslušal, potem pa ji je v zadregi obrisal solze, ki so ji tekle po licih.
»Veš, babica, hvaležen sem, ker si mi to povedala. Že do zdaj sem te imel nadvse rad, zdaj pa te imam še raje. Med nama bo vedno ostala nevidna in posebna vez.«
In res je tako.
Čeprav so z leti za njim prihajali še drugi vnuki in vnukinje in ima vse neizmerno rada, bo on vedno ostal nekaj drugega, nekaj, kar ima v njenem srcu skrit kotiček, čisto majhen, a samo njegov.
Črna pika na njeni duši pa ne bo nikoli povsem zbledela, ostala bo v njej do konca.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 18

Saj nista presenečena, ker sem iz šopka ponujenih februarskih svetnikov izbral prav vaju. Menda ne bom izpustil iz rok priložnosti, da nagovorim svetnika, ki me – skupaj z mojim patronom Gregorjem Velikim – spremljata vse od dneva krsta. Ja, jaz vaju poznam že vse od rojstva – no, vsaj rojstva v Kristusu … kaj pa je tistih nekaj dni razlike – medtem ko vaju izven naše fare pozna le redkokateri Slovenec: kakšen zagret profesor cerkvene zgodovine in morda kakšen od župnikov iz naše dekanije (čeprav kar močno dvomim).
V zadrego spravim tako rekoč slehernega ‘gospoda’, ki me ob čajčku po predstavi pobara s katere fare pravzaprav prihajam. Pa mu rečem, naj ugane. Pomagam: povem, da sta dva in da sta oba škofa, in se smejem, ko opazujem nagubano čelo pognano v razmislek in zbegano birmansko naštevanje svetniških parov: Ciril in Metod? Mohor in Fortunat? Kozma in Damijan? Ne? Peter in Pavel padeta že iz obupa, Bolek in Lolek pa iz otroške užaljenosti!
»Ingen … in Al … kaj??«
Še poimenovati vaju ne znajo, kako bi vaju lahko, ko se pa še našemu ne več tako novemu župniku malo zatakne, ko vaju pri maši pokliče po imenih. O, kako smo se kot otroci/ministranti režali, ko je prišel maševat kak tuj duhovnik. Lepo in glasno je govoril, pridigal kot bi recitiral … a ko je v mašni prošnji naletel na “Ingenuina in Albuina” smo farani slišali marsikaj. Največkrat je zvenelo kot Ingemar, kajti to so bili časi, ko je Stenmark nizal zmage in smo ga imeli za našega, ker je vozil na naših smučkah! In morda sta tudi vidva kdaj smučala. Ne le zato, ker sta ‘naša’, temveč, ker sta bila škofa iz “tirolskih visočin”, kot poje pesem, ki jo vse redkeje slišim, peli pa smo jo včasih na vajin god.
No, da resnica ne bo preveč trpela in da ne bo prehude zamere med tistimi, ki vaju ne poznajo: treba je priznati, da se tudi vidva nista poznala. Ti, Ingenuin, veljaš za prvega briksenskega škofa, pa čeprav si sedež imel v Säbnu, Albuin pa je štiristo let kasneje ta škofovski stol prenesel v Briksen in tudi postal prvi briksenski škof. Morda je še dobro, da se nista poznala, saj bi se lahko še sprla zaradi ‘prvenstva’. In da ne bo kdo mislil, da kar na pamet svetnikom pripisujem prepirljive značaje, je treba povedati, da je bil Ingenuin kar nekaj časa sprt s tedanjim papežem – papežem Gregorjem Velikim, mojim zavetnikom. Kako je svet majhen?!
Seveda pa moram radovednežem razložiti, kako sta prišla na oltarno sliko v naši cerkvi. Cesar Henrik II, (ki je, mimogrede, tudi svetnik) je na prelomu tisočletij Albuinu podaril blejsko posestvo z okolico … v katero je spadala tudi naša fara. In prav podložniki s Koroške Bele so imeli dolžnost skrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je le-ta bival na Bledu. Očitno so naši predniki – Blani, še bolj pa verjetno kuharsko sposobne Blanke – tako dobro poskrbeli za škofove tuzemske potrebe, da se še vedno rad druži z Blani, čeprav je že deležen nebeške oskrbe!Ljuba moja sveta Ingenuin in Albuin, tako milo namalana na oltarni sliki! Ostala sta nam zvesta vse od posvetitve cerkve … kar bi malce težje trdili za dušne pastirje, ki so se skozi zgodovino zvrstili na naši fari. Vsaj v polpretekli zgodovini jih je kar nekaj obupalo. (če so Blanke dobro kuhale, verjetno Blani obvladamo tudi ‘kuhanje mule’, kot se reče … in iz tega marsikaj sledi!)
***
Obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in izlijta na nas!

Pa oglasita se kaj: za farno žegnanje vedno cvremo krofe!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Pred več kot dvajsetimi leti sem okoli svečnice poslušala pridigo nekega misijonarja. Globoko v spomin se mi je zasidrala zgodba, ki jo je povedal in bi jo rada posredovala tudi vam.
V Ameriki dolgo časa delavci niso bili zavarovani, tudi državne pokojnine potem ni bilo. Zato so bile plače razmeroma lepe. Vsak vesten delavec si je moral v svojih delovnih letih prihraniti denar za stara leta ali za primer bolezni.
Neka priseljenska družina, ki je imela šest otrok, je še kar lepo živela. Tudi za prihranke so poskrbeli. Dolgo jim je šlo dobro. Potem pa je začel bolehati oče, ki je delal v rudniku. Tako je po malem pošel ves denar, ki so ga tako skrbno shranjevali. Oče ni mogel več delati in prišlo je tako daleč, da je družina popolnoma obubožala. Niso imeli več kaj jesti, niso mogli plačevati stanovanja. Prosili so za pomoč na več krajih, a pomoči je bilo bore malo. Bili so na robu obupa. Ker so bili verni, jim je ostala edina tolažba molitev. Zaupno so se priporočali tudi Materi Božji.
Ko ni bilo videti nobenega izhoda, sta starša sklenila, da neki večer, ko bodo šli vsi spat, odprejo plin. Čez noč bo vsega konec, rešeni bodo, zaspali bodo za vedno …
Za to skrajno dejanje sta se odločila na predvečer svečnice. Mož in žena sta se prijela za roke in že je prihajal spanec v omamljenju od plina …
Naenkrat pa je ženo prebudilo čudovito petje, ki je prihajalo od daleč. Vsa omotična vstane in zdelo se ji je, da ne more prav dihati. S težavo se priplazi do kuhinje, kjer je iz radija donela melodija Marijine pesmi: »Marija, pomagaj nam sleherni čas …« Pri priči se postavi na noge in zapre plin. Nikakor se ni mogla spomniti, če je zvečer, ko so legli, pustila radio prižgan.
»Marija,« reče žena, »ti si nas rešila. Tega ne bi smeli storiti, vsaj nedolžnim otrokom ne!«
Potem gre v spalnico, odpre vsa okna in rolete. Hladen vetrič je zapihal v sobo in otroške glavice so se začele dvigovati in vpraševati: »Mama, kaj pa je?«
Moža je morala dolgo tresti, da je prišel k sebi. V tem času je tudi radio utihnil, saj je bila ura že okoli enajstih, ko je bilo konec oddaj. Zdaj ga je izklopila in vse po vrsti vprašala, če je kdo sinoči prižgal radio in ga potem ni ugasnil. Vsi so zmajevali z glavami, da se ne spomnijo. Zdaj so tudi otroci, ki so bili že šolarji, izvedeli, kaj sta mislila oče in mati v obupu storiti. Vsi so jokali, potem pa molili.
Drugi dan je prišla nepričakovana rešitev. Neki bogat farmar je iskal družino, ki bi pomagala pri delu. Nudil je manjšo hišo za stanovanje, hrano ter nekaj tudi plače. Niti malo niso odlašali. Takoj so spravili svoje reči in farmar sam je prišel in jih odpeljal tja.
»Ali vas ne bodo motili otroci?« je vprašala mati.
»Kje pa,« je odvrnil farmar, »otroci so Božji blagoslov pri hiši. Z ženo ne moreva imeti otrok, zato so vaši še bolj dobrodošli.«
Delo na prostem, zdrava hrana, zlasti veliko zelenjave in sadja, je pripomoglo, da je družinski oče ozdravel. Vsi so bili presrečni in nikoli v življenju niso pozabili, da jih je tisto usodno noč Marija zbudila in rešila.

A. Uršej, Zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 82.

S triletno hčerko občasno zvečer moliva molitvice, kot so Sveti angel, Zdrava Marija, O, Jezus, blagoslovi me. Zadnjič pa me je ob molitvi O, Jezus, blagoslovi me vprašala, kaj je to “grehi moji”. Skušala sem ji razložiti, da je greh, kadar je nekdo hudoben. Sledilo je vprašanje, če ima hudobni volk iz pravljice o Rdeči kapici greh … Bolj ko sem se trudila razložiti, bolj sem se zapletala. Ob tem pa me je vedno znova presenečala njena nedolžnost in zavedanje, kako je čista njena dušica in da greha ne pozna ne tako, ne drugače … Končali sva s tem, da sem ji naštela nekaj mojih grehov, ker njene napakice težko označim za greh. Tudi sem ji rekla, da majhni otroci greha nimajo (namenoma sem se ognila izvirnemu grehu …), ampak jih začnejo delati šele ko odrastejo, postanejo veliki in se za greh sami odločijo. Ko se je tema bližala nebesom in peklu, pa me je že skoraj zagrabila panika in je tokrat malo hitreje prišel čas za spanje.
Očitno pa z mojo razlago ni bila zadovoljna, saj vprašanje ponavlja praktično vsakič, kadar moliva.
Kako bi bilo najbolj primerno razložiti pojem greha, pekla in nebes triletnemu otroku?
Mateja

Najprej naj izrazim veselje, da se starši z otroki pogovarjate o verskih stvareh. To so prve in najboljše veroučne ure, ki so jih otroci deležni. Četudi starši kdaj ob tem začutite zadrego, sem prepričan, da vam Sveti Duh daje dovolj potrebne modrosti, da lahko zadovoljivo odgovorite svojim otrokom. Če pa starši za to modrost še posebej vsak dan prosite, potem gotovo ne morete v pogovoru z otrokom zgrešiti. Tudi iz tokratnega pisma veje nekaj te modrosti, saj je mama Mateja zelo primerno odgovorila svoji triletni hčerki. Poleg tega pa so takšna vprašanja otrok zelo koristna tudi za starše, saj morajo ponovno razmisliti o vprašanjih vere, ki so se jim zdela morda že samo po sebi umevna. Vsem odraslim se nam kdaj kaj podobnega zgodi. Že kar v pregovor je prišlo: dokler me ne vprašaš, vem, ko me vprašaš, pa ne vem. Zato je prav, da o skrivnostih svoje vere vedno znova razmišljamo in se pogovarjamo.
Eno izmed pomembnih pravil v pogovorih z otroki je, da se jim ne trudimo na njihova vprašanja odgovarjati izčrpno, ampak toliko, kolikor dejansko vprašajo in kolikor morejo dojeti. Ker bodo vedno znova spet spraševali o isti stvari, jim bomo postopoma lahko povedali še več in vedno globlje, glede na njihovo zrelost. Verjamem, da se je s triletnim otrokom težko pogovarjati o tako skrivnostnih in sorazmerno težko predstavljivih temah kot so greh, pekel in nebesa. Še teologi imamo kar nekaj težav, ko jih želimo ubesediti.
Glede vprašanja greha je v pismu mama ubrala dobro pot. Starši tudi najbolje veste, kakšne življenjske izkušnje že ima otrok in jih zato lahko pri pogovoru uporabite. Verjetno ima že triletni otrok izkušnjo, da ni vse enako dobro in da so tudi slabe stvari. Zlasti tiste stvari, ki povzročajo bolečino, ki drugega prizadenejo. Počasi verjetno tudi otrok spoznava, da včasih naredimo te stvari nehote, drugič pa hote. In če nato pritegnemo v pogovor še Jezusa ali Boga, ki je dober in nam želi samo dobro, potem bo otrok počasi spoznaval, da je greh nekaj prav nasprotnega dobremu in da zato ‘boli’ tako drugega človeka kakor tudi Boga. Če pa potem še praktično pokažemo na posamezne primere iz vsakdanjega življenja, si bo otrok počasi izoblikoval pravilno predstavo o grehu.
Morda je še težja naloga otroku razložiti, kaj so nebesa ali pekel. Predpostavlja namreč podobo Boga, ki jo že ima otrok. Če se v njegovi predstavi “Bogec krega ali jezi”, potem mu bo težje prenesti pravo sporočilo. Zato mora biti podoba Boga pozitivna in predvsem temeljiti na tem, da nas ima Bog zelo rad in da nam želi samo dobro in da tudi vse naredi, da bi nam bilo lepo in dobro že sedaj in tudi po smrti. O življenju po smrti se je potrebno z otrokom veliko pogovarjati in ga ne ‘varovati’ pred dejstvom smrti, samo tako bo v njem povsem normalno prisotno dejstvo obstoja posmrtnega življenja. Zlasti smrti bližnjih sorodnikov ali sosedov in prijateljev so lahko primerni trenutki za pogovor o tem, prav tako pa tudi cerkveni prazniki kot je veliki petek in velika noč. Glavno sporočilo naj bo, da nas dobri Bog želi imeti vedno pri sebi, zato je za nas ‘pripravil’ nebesa, kjer bomo doživljali njegovo ljubezen v vsej polnosti in tudi ljubezen ljudi med seboj. Lahko vključimo še navzočnost angelov, še posebej angela varuha, h kateremu že sedaj otrok moli. Tudi v tem pogovoru je primerno otroku predočiti čim več praktičnih primerov, kako že sedaj kdaj doživljamo kakšen ‘predokus’ nebes. To je takrat, ko si izražamo, kako se imamo radi med seboj, ko se ob tem prijetno počutimo … Morda ga spomnimo, kako mu je lepo, ko je v maminem ali očetovem naročju, povsem sproščen in vesel ter mu je nadvse prijetno. Potem si bo kar predstavljal, kako bo nekaj takega v nebes ‘trajalo’ ves ‘čas’ (vso večnost). In Bog si za nas prav tega najbolj želi. Spominjam se, kako so mi v neki družini pripovedovali, da si je njihova tri ali štiri leta stara hčerkica želela čim prej priti v nebesa, potem ko so se ob molitvi za rajno babico pogovarjali o nebesih, kjer zdaj ona prebiva. Očitno si je v svoji domišljiji tako čudovito ‘naslikala’ nebesa, da je pri skupni večerni molitvi pričela prositi nebeškega Očeta, naj jo čim prej vzame k sebi v nebesa. In to je prosila s takšno gorečnostjo, da sta se starša kar prestrašila, da je nebeški Oče slučajno ne bi vzel zares in jo uslišal.
Še težji zalogaj pa je verjetno takemu otroku predstaviti pekel. Vsekakor je pomembno, da dobi otrok že zelo zgodaj sporočilo, da pekel ni nekaj, kar bi hotel Bog; da si zelo hudobni ljudje pekel izberejo sami, že s tem, ko na tem svetu živijo hudobno do drugih, ko drugih nimajo radi. Bog pa v svoji ljubezni stori vse, da bi jim pomagal se spremeniti in se odločiti drugače. Otroci bodo verjetno najlažje počasi dojemali resničnost pekla, če jim rečemo, da je tam pa ravno nasprotno od nebes. Torej vedno nerazumevanje, nesprejemanje in zavračanje drug drugega, trajno trpljenje, bolečina, hudobija … Tudi za tako stanje lahko najdemo kakšen ‘predokus’ tudi v vsakdanjem življenju. Morda otrok sam pove, kdaj mu ni lepo in prijetno, kdaj se najslabše počuti, kaj ga najbolj boli … Nadvse je pomembno, da otroci čim prej dobijo sporočilo, da pekel ni kazen, ki bi jo naložil Bog, ampak ‘kazen’, ki si jo naložimo in izberemo sami z grehi, če ne prosimo Jezusa odpuščanja. Vprašanje o ‘hudobnem volku’, torej glede živali, pa je lahko primerno izhodišče, da otroku počasi pokažemo na razliko med živalmi in človekom.
Priznam, da mi je tokratno odgovarjanje bilo eno najtežjih do sedaj, zato se tudi zavedam, da nisem zadovoljivo odgovoril na zastavljeno vprašanje. A še enkrat izražam prepričanje, da starši z otroki dobite tudi dovolj potrebne starševske milosti, še posebej po zakramentu svetega zakona, da morete prav vsak svojim otrokom najbolje približati tudi te in podobne skrivnosti naše vere. Kajti, ko starši svojim otrokom govorite iz srca do srca, je to nenadomestljiva govorica, ki je noben strokovnjak ne more doseči.
TURNŠEK, Marjan.. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 62-63.

Blagor tistim, ki se trudijo, da bi v svetu zavladala pravičnost. Zelo preprosto se je ujeti v zanke pokvarjenosti, krivičnosti, v vsakdanjo politiko, kjer je vse samo posel ... veliko krivic je na svetu, zaradi katerih mnogi trpijo. Jezus na to odgovarja: “Blagor tistim, ki se borijo proti tem krivicam.”. (papež Frančišek)

Blagor lačnim in žejnim pravice je soroden tistemu o žalostnih, ki bodo potolaženi. Kakor tam prejmejo obljubo tisti, ki se ne uklonijo ‘diktatu’ vladajočega mnenja in navad, marveč se v trpljenju postavijo temu po robu, tako gre tudi tukaj za ljudi, ki iščejo to, kar je zares veliko, zares pravično, zares dobro.

‘Pravičnost’ v Matejevem evangeliju pomeni ‘pravo življenje’, to je zvestoba božji volji. Lakota in žeja v Svetem pismu pomenita človekovo hrepenenje po Bogu, težnjo po pravičnosti tistih, ki doživljajo različne oblike krivice. Človekovo hrepenenje po pravičnosti se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem in njegovim oznanjevanjem”.

Ta pravičnost ni človeška pravičnost, tudi ni to pravičnost tistih, ki veljajo za pravične, ker spoštujejo zakone. To je ideal učenca, ki hoče živeti kakor Jezus, ki hoče izpolnjevati Očetovo voljo. Pravičnost ni nekaj meglenega, ampak je vedno dejanska pomoč, s strani Boga in ljudi do tistih, ki so pomoči najbolj potrebni: »Bog pomaga do pravice zatiranim, daje kruha lačnim« (Ps 146,7).

Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. (Iz 42,1-3.6-7)

Žeja in lakota vodi človeka k Bogu

Beseda ‘pravičnost’ vsebuje troje: pravičnost Boga, ki jo ponuja vsem; pravičnost človeka, uresničevana z dobrimi deli; socialna pravičnost in solidarnost. To troje je povezano v eno kot pri drevesu korenina, cvet in sad.

Za Juda je Bog vir življenja: pravičnost je tisto življenje, ki prihaja od Boga v osebi in ki se po osebi tudi prenaša na druge, na svet. Pravičnost je pokorščina Bogu, ki podarja življenje in voljnost posredovati to življenje: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).

Reči ‘življenje’ in reči ‘razdajanje’ sebe drugim, je neločljivo povezano. Kdor živi, živi z drugimi. Če si prisvajaš življenje, to postane smrt, podobno kakor se usmradi voda v mlakuži. V Jezusovem življenju in delovanju je vse to zelo očitno: ‘vrača’ v življenje tisto, kar je bilo mrtvo; obudil je Lazarja in ga poklical iz groba, Zahej je ‘preobrnil’ svoje življenje: od izkoriščevalca do dobrotnika, samarijan pomaga tistemu, ki je na videz mrtev .... Ozdravljenja, izganjanje hudih duhov ... so vidna znamenja posredovanja božjega življenja, ki želi dobro in predstavlja ‘zdravje’ vsakega človeka. V vsakdanjem življenju se s pomočjo bližnjemu, z odpuščanjem, z varovanjem najbolj slabotnih ... verni človek bliža Bogu. Bolj ko človek živi v pokorščini Bogu, bolj čuti kako raste v njem želja, da bi pomagal tistim, ki so v težavah, ki živijo v pomanjkanju ... To ‘gibalo’ (poklicanost) je neke vrste lakota in žeja, ki se ne da več ustaviti. Bolj ko veren človek srečuje priložnosti, da bi delal dobro, bolj njegova lakota in žeja narašča: in tistemu, ki več da, se bo tudi več dalo.

Sv. Edith Stein je dejala, da je človek, ki pošteno in strastno išče resnico, že na poti h Kristusu. O takšnih ljudeh govori blagor – govori o tej žeji in lakoti, ki je blagrovana zato, ker vodi človeka k Bogu, h Kristusu in zato odpira svet božjemu kraljestvu. Bog pričakuje našo notranjo budnost za njegovo tiho nagovarjanje, ki je v nas in nas iztrga iz praznih navad na pot k resnici – k Jezusu Kristusu.

Blagor mu, kdor zna darove edinstvenega nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega. (Bernhard Häring)

Vsi živimo na isti ladji in ta se bo potopila ali rešila z nami vsemi. Ne moremo upati v lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog. Oče za vse svoje otroke, za vse narode. (Bernhard Häring)

Pravičnost je odsev svetosti. Biti pravičen pomeni biti svet v odnosu do ljudi, narediti tako, kot je dobro tudi za bližnjega. (papež Frančišek)

Naj zacveti cvetlična greda sveta

Sodobni svet je popolnoma osvojila potrošniška miselnost, podvržen je tržnim zakonom in še zdaleč ni podoben zemlji, na kateri bi cvetela pravičnost. Zemlja je danes cvetlična greda, ki nam vsak dan rodi vsakovrsten plevel: razrašča se pridobitništvo, izkoriščanje, ropanje, prisvajanje. Verni človek je poslan na svet, ki ni njegov, živi znotraj sistema, vendar vanj ne spada. On ne ugasi svoje žeje in lakote, ampak jo postopoma ob dogodkih vsakdanjega življenja polni in napaja. Tako prihaja do takšne notranje občutljivosti, da je sposoben slišati in videti tiha znamenja, katera Bog pošilja v svet in tako razbijejo nasilnost vsakdanjosti. Tako kot poje Marija v svoji hvalnici: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke (nič več neenakosti in oblasti, ki stiska in pritiska); lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne (nič več zbiranja in razdeljevanje dobrin po potrebah vsakega posameznika) (Lk 1,52). Bl. Pavel VI. je poudaril, kako se je Marija pokazala v Magnifikatu in tudi v vsem življenju zavetnica socialnih pravic: razkrila je bedo tistih, ki hočejo druge prevladati. Z Marijo se torej predajmo Kristusovi šoli in se ne naučimo biti lačni in žejni pravice.

Lakote in žeje po pravici ne smemo nikdar omejevati samo na zemeljske dobrine. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera, in hvaležnost zanjo nas obvezuje, da jo s svojim načinom življenja in z besedo posredujemo tudi drugim. (Bernhard Häring)

Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom. (sv. Janez Pavel II.)

Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi. (Stanko Cajnkar)

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (Benedikt XVI.)

Vera, ki jo dan na dan utrjujemo z evharistijo, nas ne bo prevarala, če se bomo sedaj na zemlji, vsak na svojem mestu, spustili v boj za pravico, kakršne nas je učil Kristus. Naj nam bo jasno, da ta pravica izključuje vsako nasilje in sovraštvo. Nova pravica izvira iz Kristusove krotke ljubezni. (Bernhard Häring)

Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen. (Franc Sodja)

Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost. (bl. Anton Martin Slomšek)

Ponižno prihajam k tebi, Gospod,

da bi te prosil za pogum.
Z dušo in srcem želim živeti v pravičnosti
in se nočem prodati nikomur in za nikakršno korist.
Želim si, da bi bil močan,
da se bom lahko uprl skušnjavam ...
in ne bom iskal navideznega miru v lagodnosti in zaslepljenosti.
Prosim te za odločnost in vztrajnost,
da ne bom podlegel napakam, krivicam, sovraštvu ...
da ne bom samo nezadovoljen
zaradi razmer, ki vladajo na svetu,
ampak bom ohranjal živo veliko željo,
da bi delal za to, da bi ga izboljšal.
Pomagaj mi, da bom neutruden graditelj
tvojega Kraljestva vere in pravičnosti,
vreden sprejeti tvoje besede:
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni:
jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Jezusov obraz danes

Božji Sin je prišel, da bi odkupil izgubljeno človeško življenje, nas odrešil. Sin človekov je bil za svoje iskanje pravice ‘nagrajen’ s smrtjo. On pušča na svetu svojo podobo (ikono): obraz, oblit s krvjo, opljuvan in ponižan, znamenje neskončne bolečine. Tisti, ki čuti žejo in lakoto po pravici, more ta obraz srečati na svoji poti; in ko se mu bo približal, se ga dotaknil in poljubil (kot je naredil Frančišek Asiški ob srečanju z gobavcem), se mu bo ta obraz pokazal v vsej svoji lepoti. Naša sreča se poraja iz prizadevanja, da bi bilo na svetu več pravičnosti. Kot piše sv. Avguštin, bomo “napolnjeni s tem, česar smo lačni in žejni”. Veselje do življenja se rojeva le tako, da živimo. To ni besedna igra, ampak je izkušnja. Tu se rojeva pravo veselje, tista umirjenost, tista pesem ki ponavlja: srečni tisti, ki čutijo žejo in lakoto po pravici, in gradijo mir tam, kjer so spori. Najbolj globoke in skrite potrebe in želje njihovega srca bodo potešene: »Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka« (Raz 7,16). Gospod sam bo kruh ki bo potešil njihovo lakoto, vino, ki bo pogasilo njihovo žejo. Samo Bog lahko izpolni najbolj globoke in skrite želje človeškega srca.

Bistvo pravice, ki nam jo je prinesel Kristus, je hvaležnost. Vse, kar imamo, tudi najvzvišenejši dar, to je božje prijateljstvo in čast božjega otroštva, nam narekuje hvaležnost do Boga. Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici. (Bernhard Häring)

Brez plemenitih sadežev naših dobrih del ljudje ne morejo spoznati, da je Bog, ki vanj verujemo, zares Bog pravičnosti, usmiljenja, resnice in ljubezni. (Lojze Bratina)

ZGODBE

Nihče nima večje ljubezni

Giuseppe (Pino) Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim v mestni četrti Brancaccio v Palermu. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, v katerega jih je prisilila mafija. »V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.« Na njegovem grobu je napis: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). Leta 2013 je takratni papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

Deset zapovedi za življenje v pravičnosti (človeško gledano)

Čeprav se ljudje danes najraje ‘gibljejo’ v povprečju (zlati sredini), pa ne more nihče živeti brez nekaterih opozorilnih znamenj, in brez cilja, ki mora biti določen. Benjamin Franklin, ameriški pisatelj, državnik, znanstvenik ..., pravičnik, je v svoji avtobiografiji postavil naslednja življenjska pravila (ki so predstavljana kot predlogi)

1. Zmernost: ne prenajedaj in ne opijaj se.
2. Molk: ne govori, če to ne koristi drugemu ali tebi samemu; izogibaj se plehkosti in praznih pogovorov.
3. Red: potrudi se, da bodo vse stvari na svojem mestu, da bo vsak kotiček tvojega delovnega okolja urejen.
4. Odločnost: odloči se, da boš storil tisto, kar moraš; brez odlašanja naredi tisto, za kar si se odločil.
5. Skromnost: ne zapravljaj, razen za svojo nujno potrebo ali potrebo drugih; nikoli ne zapravljaj.
6. Delavnost: ne zapravljaj časa; poskrbi, da boš vedno imel početi kaj koristnega; odstrani vse dejavnosti, ki niso potrebne.
7. Iskrenost: bodi pristen in pravičen v svojem načinu razmišljanja in če govoriš, govori razumljivo in s skladno s tem, kar delaš.
8. Pravičnost: Ne povzročaj nikomer nič zlega, nikomur ne škoduj in nikoli ne odkloni pomoči, ki si jo dolžan dati.
9. Umerjenost: izogibaj se skrajnosti; premagaj se in se ne razburjaj zaradi dejanj, za katera misliš, da bi si to zaslužila.
10. Mirnost: ne dovoli, da bi te motile nepomembne stvari, prav tako plehki dogodki, ki se jim ne moreš izogniti.

Zmagala bo ljubezen

V začetku devetdesetih je divjala v Burundiju vojna med etničnima skupinama Hutujev in Tutsijev in zahtevala 300.000 življenj, več 100.000 pa jih je moralo zaradi genocida zapustiti domove. Nekdanja učiteljica Marguerite Barankitse, iz skupine Tutsijev, je hotela pomagati Hutujcem tako, da je odprla hišo miru, nekakšno sirotišnico. Ko so jih odkrili, je morala zvezana gledati, kako so 72 ljudi, ki jih je hotela rešiti, pobili z mačetami. Takole pripoveduje: »Če ne bi imela vere, bi tisto noč pred tolikimi leti prav gotovo rekla: Dovolj, videla in doživela sem več grozot, kot jih more prenesti človeško srce.« Toda vem, da je Jezus rekel: vedno bom z vami, do konca sveta. Ko je bilo najtežje, sem prosila Boga za pomoč: Gospod – sem dejala – pomagaj mi, da bom vedno verjela v življenje in v ljubezen.« Vem, da bo vedno zmagala ljubezen, nikoli sovraštvo. Človeka, ki ima sočutje, dostojanstvo in ljubezen, ne more nič prestrašiti. Nihče in nič ne more ustaviti ljubezni – najsi bodo to vojske, sovraštvo, preganjanje, lakota ali pomanjkanje.«

Mednarodni strokovnjak

Otroci so čebljali in piščanci so čivkali okrog gospe Marie de las Mercedes, ki je metala koruzno zrnje svojim kokošim. Tedaj je z oblakom prahu po cesti iz Santa Dominga pribrzel imeniten avtomobil in ustavil pred hišo. Gospodič v suknjiču in kravati, z majhnim potovalnim kovčkom v roki je vprašal Mario: »Ali mi boste dali eno kokoš, če uganem njihovo točno število? Ona se je namrdnila. On je hitro vzel iz avtomobila najnovejši računalnik, vključil GPS, povezal svoj pametni telefon z aplikacijo za satelitsko fotografijo in vključil sistem za štetje: »Imate stodvaintrideset kokoši.« Vzel je eno in jo držal v rokah. Tedaj ga gospa Maria vpraša: »Če vam jaz povem, kakšno službo opravljate, mi boste pustili kokoš?« On se je prisiljeno nasmehnil. Gospa je rekla: »Vi ste mednarodni strokovnjak.« Vzela je kokoš in razložila, da je bilo to lahko ugotoviti in bi verjetno vsak uganil: »Prišli ste, ne da bi vas kdo poklical, vstopili ste v kurnik, ne da bi vprašali za dovoljenje, povedali ste mi nekaj, kar sem jaz že vedela, in za to ste zahtevali še plačilo.« (zgodba iz Dominikanske republike)

V mladosti mislimo: najmanj, kar bi nam lahko ljudje izkazovali, je pravičnost. Na stara leta spoznamo, da je to največ. (Marie von Ebner-Eschenbach)

Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec – enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej. (Joseph Ratzinger)

Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti. (Stanko Cajnkar)

Človek je bil od nekdaj lačen in žejen, ne le zato, ker so dobrine na svetu napačno porazdeljene, ampak zato, ker je človek nenasiten: več ko ima, več si želi. Žeja po denarju, žeja po modi, žeja po ljubezni, žeja po ... Na tem svetu pa ni pravičnosti, in tisti, ki se zanjo trudijo, pogosto ne morejo uspeti, ker so »mogočni« poslužujejo vseh sredstev. Zato bomo, če hrepenimo po pravičnosti, pogosto žejni in lačni, toda videli smo že, da vsi blagri prinašajo težave in preganjanje. Osnovna drža za uresničevanje pravičnosti je – biti odkrit. Samo tisti je lahko odkrit, ki je lačen in žejen pravičnosti, zato današnji svet odkritost preganja, ker ta razkrinkava strahopetnost. Odkriti moramo biti najprej do sebe, toda to je samo pogoj, da smo odkriti do drugih. Biti odkriti pomeni povedati stvari v obraz, povedati tako, kot je, tudi oblastem, tudi nadrejenim... o tem je lahko sanjati, a zelo težko je to uresničiti. Kdor pa bi bil rad odkrit, ne da bi ljubil pravičnost in ne da bi bil pripravljen na preganjanje ali vsaj zapostavljanje, se bo moral zadovoljiti s tem, da bo ostal le pri besedah. In taka je danes večina.

Pravičnost daje vsakomur njegovo in ne zahteva tega, kar pripada drugemu, spregleda lastno korist, da bi vsem zagotovila enakost. (sv. Ambrož)

Človek je vreden imena človek, če si tam, kjer je, prizadeva za pravičnost. (Romano Guardini)

Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto. (Kahlil Gibran)

 DEJSTVA

Kako naj govorimo o pravičnosti:

– če vsak dan zaradi lakote umre 17.000 otrok (na leto več kot 6 milijonov – za tri Slovenije), skoraj vsi na južni polobli;
– če 300.000 mladoletnih otrok služi v vojskah po svetu, in je 12 milijonov otrok vsako leto ranjenih ali so pohabljeni zaradi min;
– če je že 13 milijonov otrok izgubilo starše zaradi AIDS–a, če 15 milijonov otrok ni nikoli obiskovalo šole, če jih 55 milijonov dela v tovarnah in so izkoriščani kot živali;
– če gre vsak večer lačnih spat 963 milijonov ljudi; milijarda jih živi v barakarskih naseljih brez pitne vode, vsako minuto umre ženska pri porodu. 1,3 milijarde ljudi nima dostopa do osnovnega zdravstva, 2,5 milijarde ljudi živi v neustreznih higienskih razmerah.
– če si od stotih ljudi šest lasti 59 % vsega bogastva; 80 jih živi v človeka nevrednih pogojih; 70 je nepismenih; 50 pa lačnih?
Pravičnost je dar, pa tudi sad vestne izbire med deli zla in potjo Gospodovo.
Te statistike odkrivajo, kako zelo smo se oddaljili od prvotnega Božjega načrta. Ali smo sploh lahko »pravični« pred njim? Papež bl. Pavel VI. je napovedal: »Bojte se jeze revnih ljudstev, ko se bodo uprli, nas bodo potolkli ...« Če torej na svetu ni pravičnosti, kako bi bil lahko mir?

Gospod, prišel si na svet,
da bi vžgal ogenj ljubezni in pravice.
Daj, o Gospod, da bi vsi, ki smo blizu tvojemu srcu,
mogli spoznati veliko Očetovo željo,
ki si jo ti razodeval z vsem svojim življenjem:
da bi ljudje kot božja družina živeli v popolni edinosti,
da bi vse duhovne in materialne dobrine
sprejemali kot dar edinega Očeta
in jih posredovali drugim

Osvobodi nas, Gospod,
ozkega razumevanja pravice,
in še posebno bogatine in tiste ljudi, ki nočejo služiti,
če ne dobe takoj povračila.
Daj, da bi razumeli pravico tako,
kot si jo razumel ti, usmiljeni Odrešenik,
ko si sodiI grešnika.
Daj, da bomo znali biti hvaležni!
Če smo hvaležni vsak trenutek svojega življenja,
smo povezani s pravičnostjo Očeta,
ki posvečuje svoje ime s tem, da pomaga ubogim.
Bernhard Häring

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...

Ne moremo vsega staviti samo na materialno pravičnost in prizadevanje za družbeni mir, za skupno blaginjo... V luči vere je edino Bog tisti, zares pravičen, kot Stvarnik in tisti, ki je stvari dokončal. Bog je pravičen tudi zato, ker v svojem odnosu do stvarstva, spoštuje to, kar je naredil – naravo. Zato hoče, da jo tudi mi spoštujemo. Brez pristnega duha uboštva, brez ljubezni do križa, lakote in žeje po pravičnosti, ne more nihče živeti iz svojega krsta in širiti okrog sebe evangeljskega duha. Samo če se bo v nas poglobila zavest naše povezanosti z Bogom, se bo okrepila tudi naša povezanost z bližnjimi. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera. Komur je bližnji samo sredstvo, da doseže lastne koristi, ali lastno uveljavljanje, ta je daleč od pravičnosti. Vrednost svoje vere dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe. Naučimo se dejavne ljubezni, prepriča nas lahko samo eno: pravica, ki jo izkazujemo Bogu s češčenjem, hvaležnostjo in z otroško ljubeznijo. Bistvo pravice, ki jo je prinesel Kristus, pa je hvaležnost. Kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici, ta je njegov učenec.

Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost. (sv. Janez XXIII.)

Gospod vas nagovarja in vabi, da bi bili preroki nove dobe, poslanci njegove ljubezni, da bi zmogli pritegniti ljudi k Očetu in graditi prihodnost, v kateri je upanje za vse človeštvo. Svet potrebuje to obnovo. (Benedikt XVI. mladim v Sydneyju 2008)

Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost. (Martin Buber)

Nemarnost, da bi se bojevali zoper sile, ki razdirajo pamet in dušo, je glavni krivec, da živimo v svetu, polnem zunanjih vojn. Kdor ne najde nobenega sovražnika v svoji notranjosti, ga bo našel zunaj. Karkoli se dogaja v duši, se dogaja tudi v svetu. Če duša živi v nepravičnosti, bo tudi svet raztrgan. (Fulton Sheen)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 6, str. 86.

Naši predniki so svetnika častili, ker sta bila briksenška škofa in pod duhovno in svetno oblastjo škofov iz Briksna sta bila dolgo časa tudi Bled in Bohinj z okolico. Sveti Ingenuin (Genuin) je živel v 6. stol. (+ ok 598), sv. Albuin (Albin) pa štiristo let pozneje. – Sv. Ingenuin je zavetnik rudnikov.

 Edina cerkev, ki je pri nas posvečena sv. Ingenuinu in Albuinu je žup. cerkev na Koroški Beli (LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115-116

Svetnica je svojo zvestobo Bogu izpričala z mučeniško smrtjo na Siciliji. Njeno ime pomeni Blaga, Dobra. Je zavetnica dojilj, pastiric, zvonarjev, tkalcev, rudarjev; priprošnjica proti raku na prsih in vnetjem … Pri nas se češčenje sv. Agate ni posebej uveljavilo, zato so tudi osebna imena Agata dokaj redka (1. 1. 2019) – 445 deklet in žena).

Edina cerkev sv. Agate pri nas stoji na pokopališču v Dolskem (žup. Sv. Helena-Dolsko – LJ).

 Čuk M. in S.,
Svetniški domovi,
v: Ognjišče (2020) 2,
str. 115

Lush Gjergi, življenjepisec blažene Matere Terezije, je leta 1989 to sveto ženo obiskal v Kalkuti. Bila je hudo bolna, priključena na aparate. Vprašala ga je, če ve, zakaj trpi. Ni ji znal odgovoriti. Ona pa je dejala: »Pripravljam Jezusovo vrnitev v Albanijo.« Dejansko se je 14. in 15. oktobra tega leta vrnila v Albanijo. Zanimivo je, da je obiskala najprej grob diktatorja Enverja Hodže, ki je albanskemu narodu in družini Matere Terezije storil toliko hudega. Pokleknila je in molila na grobu. Celo tolažila je diktatorjevo ženo! Nato je šla na grob svoje matere in sestre. S tem je dala lep zgled vsem Albancem, da je spravo mogoče doseči samo z ljubeznijo in odpuščanjem.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2016), 38.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.