obletnica rojstva Rudolfa Maistra

Poleg Franceta Prešerna je Rudolf Maister edini Slovenec, ki je s svojimi dejanji navdihnil slovensko politično elito, da mu posveti lasten državni praznik. General, ki ga največkrat povezujemo z drznim dejanjem prevzema oblasti v Mariboru jeseni 1918, v prelomnem obdobju narodne zgodovine ni bil samo ključna slovenska avtoriteta na vojaškem področju, ampak je s svojimi posegi pomembno vplival tudi na politične odločitve.

Čeprav je bil tudi sam pesnik, pa je s svojim delovanjem pokazal in dokazal, da slovenske narodne zgodovine ne kaže omejevati zgolj na zasluge patriotičnih literatov. Habsburška monarhija, v kateri je začel častniško kariero, je namreč omogočila tudi uveljavitev Slovencev na področjih, ki v mednarodnem merilu tradicionalno veljata za najbolj državotvorna – vojaškem in diplomatsko-političnem. Na obeh se je v kontekstu bojev za razmejitev med avstrijskim nemštvom in slovenstvom preizkusil tudi Maister, a si je v slovenskem zgodovinskem spominu zagotovil prominentno mesto večinoma zaradi vojaških zaslug.

ČASTNIK HABSBURŠKE ARMADE
Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Na podlagi rodoslovnih raziskav, ki se jih je lotil njegov vnuk Borut, je bilo ugotovljeno, da so njegovi predniki sredi 18. stoletja prišli na Ptuj iz osrednjega dela habsburške kronovine Štajerske, ukvarjali pa so se večinoma z lončarsko obrtjo. Tudi generalov oče Franc je bil najprej lončarski pomočnik, po vojaški službi leta 1849 pa je delal v finančni straži. Kot je že v obširnem članku za zadnji biografski zbornik o generalu zapisal Mihael Glavan, je bil Franc Maister vesten uradnik, leta 1864 je bil povišan v finančnega preglednika. Poročil se je s Frančiško Tomšič, hčerjo trebanjskega učitelja in organista, ki je bil tako podjeten, da si je doma uredil gostilno. Franc in Frančiška (med znanci bolj znana kot Franja) sta imela tri sinove, v Kamniku rojeni Rudolf je bil najmlajši.
Rudolf je gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1892 pa se je vpisal na domobransko kadetno šolo na Dunaju. Končal jo je leta 1894, nakar je služil v domobranskem polku št. 25 v Ljubljani in domobranskem polku št. 4 v Celovcu.
Maistrova rojstna hiša v Kamniku. - Maistrova družina. - Z bratom Ernestom (levo). - Maistrov spomenik v Mariboru.
Kot častnik habsburške armade je bil Maister stacioniran predvsem v Przemyślu, Celju in Mariboru, kjer je bil leta 1916 imenovan za poveljnika domobranskega okrožja. Marca 1917, na vrhuncu spopadov prve svetovne vojne, je bil premeščen iz Maribora v Gradec. Verjetno je k temu botrovala njegova poudarjena narodna drža, saj je v Mariboru redno zahajal v Narodni dom in se družil s slovenskimi politiki. Vplivni poveljnik armadnega poveljstva v Gradcu general Hugo Martiny je osebno zahteval, da je treba Maistru preprečiti vrnitev v Maribor in se zavzel za njegovo premestitev v Ljubljano, Trst ali Dalmacijo. Maister se je v stiski obrnil na voditelja slovenskih parlamentarcev na Dunaju Antona Korošca, ki je ugotovil, da zaplet lahko razreši zgolj podpora cesarja Karla osebno. Po posredovanju z najvišjega mesta se je Maister lahko vrnil v Maribor, kjer je v činu majorja tudi pričakal prevrat.

PREVRAT V MARIBORU
Po družinskem izročilu se je Maister že ob koncu poletja 1918 sestajal s Korošcem, pri čemer sta razpravljala tudi o tem, kako zavarovati slovenske narodne meje. Pogovarjala sta se v sobi, v kateri je imel Maister velik zemljevid, sestavljen iz vojaških kart bodočega jugoslovanskega ozemlja: »Na tej karti sta zarisovala narodnostne meje ter določala razne druge osnove za združitev vseh Jugoslovanov.« Omenjeni zemljevid so pri Maistrovih hranili vse do nacistične okupacije, ko se je pri begu izgubil.
Kot je pred nekaj leti v eni od svojih razprav zapisal Igor Grdina, je postal Maister »pomemben oblikovalec zgodovine nekaj po osmi uri zjutraj 1. novembra 1918«. Pri mariborskem prevratu v Maistrovi režiji je šlo dobesedno za vprašanje ur. Po spominskih podatkih podpolkovnika Franca Cvirna, ki je bil eden ključnih sodelavcev pri njegovem utrjevanju vojaške oblasti, jo je Maister prevzel zgolj z deseterico častnikov in z okoli sto dvajsetimi vojaki. Maister je s svojo mariborsko akcijo znal ujeti zgodovinski trenutek zloma »trdnjavskega trikotnika« Maribor–Celje–Ptuj na Spodnjem Štajerskem. Prevzem poveljstva nad Mariborom je imel tudi pomembne posledice v celotnem okviru preurejanja srednjeevropskih meja ob koncu prve svetovne vojne.

Srbski kraljevi general o Maistru
Maistrova popularnost med Slovenci je hitro naraščala in kmalu presegla tudi slovenske meje. Srbski kraljevi general Krsta Smiljanić, ki je nekaj tednov po ustanovitvi nove države prevzel poveljstvo nad jugoslovanskimi četami v Ljubljani, ga je ob njunem prvem srečanju 23. januarja 1919 izpostavil za zgled. Smiljanić je takrat v govoru na mariborskem kolodvoru odgovoril na Maistrov pozdrav z veliko komplimenti: »Gospod general! V izredno čast si štejem, da imam priliko, Vas spoznati. Ves slovanski jug se ozira s ponosom na generala Maistra. Veseli nas, da imamo na najsevernejši točki naše Jugoslavije moža, ki skupno s svojimi vzornimi častniki in pogumnim moštvom tako krepko in uspešno brani enega najlepših kosov naše slovenske domovine pred grabežljivim sovragom. Bodite uverjeni, da sem pripravljen, žrtvovati vse do zadnje kaplje krvi za Vas, brate Slovence, na meji. Še enkrat ponavljam, da smo na jugu vsi ponosni na Vas, krepka naša predstraža na slovenskem Štajerju.« Po Maistrovi zaslugi je na štajerskem odseku meje pobuda še naprej ostala v slovenskih rokah, kar so gotovo vedeli tudi v srbskih armadnih krogih.

Maistrova novembrska dejanja niso bila že kar vnaprej obsojena na uspeh. Kot beremo v klasični študiji Frana Erjavca, do popolnega prevzema oblasti v Mariboru kljub vsemu ni bilo možno priti kar čez noč: »Poraženi Nemci prvi hip niso imeli poguma, da bi se kakor koli upirali, Slovenci pa ne dovolj moči za vzdrževanje reda, zlasti ker se je bilo tudi številno marksistično delavstvo takoj postavilo na stran nemških nacionalcev.« Z Maistrovim posegom je bila vseeno vsaj za nekaj časa onemogočena intervencija graškega vojaškega poveljstva, ki je v ta namen že določil madžarski polk. To informacijo je dopoldne 1. novembra iz Gradca prinesel državnozborski poslanec Heinrich Wastian in jo predstavil na tajni seji mariborskega občinskega sveta. Zagotovila graške vlade so sicer potolažila občinsko vodstvo, a položaj v mestu je bil po Maistrovem posegu drugačen kot v času Wastianovih pogovorov z deželnimi oblastmi. V Mariboru se je začelo obdobje dvovladja, ko sta si oblast delila nemški magistrat in Maistrova vojska. Poleg tega je moral Maister iz varnostnih razlogov pristati na ustanovitev Schutzwehra, imenovanega tudi »zelena garda«, ki je s finančno podporo občine skrbel za vzdrževanje varnosti in reda.
Maister kot pogajalec s francosko delegacijo aprila 1919. - S sodelavci v Mariboru. - Na položaju topničarjev v Velikovcu.
Po incidentu na dravskem mostu 19. novembra, ko je pod streli gardistov izkrvavel 21-letni slovenski dragonec Franc Vauhnik, je Maister 23. novembra ukazal razorožitev Schutzwehra, nemške častnike pa izgnal. Z razorožitvijo »zelene garde« je bilo omogočeno, da so lahko slovenski uradniki v Mariboru prevzeli glavna predstojništva. Že v naslednjih dneh pa je Maister zasedel še okoli stokilometrsko narodno mejo med Radgono in Dravogradom. Maister je 2. januarja 1919 dokončal svoje prevzemanje oblasti v Mariboru. Skupaj z okrajnim glavarjem Srečkom Lajnšičem je odstavil nemško čutečega župana Johanna Schmidererja, ki je na odstop pristal menda »s solzami v očeh« in posle izročil komisarju Vilku Pfeiferju.

POPULARNI GENERAL MED LJUBLJANO IN MARIBOROM
Znano je, da je Maistrov prvonovembrski prevzem poveljstva v Mariboru potekal brez vednosti Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, ki se je takrat ukvarjala predvsem s koroškim vprašanjem. Pač pa je Maister tesno sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko, ki ga je vodil Koroščev strankarski kolega Karel Verstovšek. Tudi Maistrovo imenovanje za generala je bila zasluga tega sveta. Ljubljanska vlada se je s tem imenovanjem seznanila šele 4. novembra 1918. Sicer ga ni preklicala, a iz skopega zapisnika je razvidno, da ta korak ni imel velike podpore. Poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik, eden od voditeljev Koroščeve Vseslovenske ljudske stranke, je namreč dobil navodilo, naj »dr. Verstovška primerno pouči«. Vladni poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik je Maistru 17. novembra dejal: »Kaj pa vendar delate tam v Mariboru? To so ja operete.« Zgovorno je, da je Maistrovo imenovanje ljubljanska vlada potrdila šele 11. decembra, pa še takrat mu je priznala zgolj naziv polkovnika z naslovom in značajem generalmajorja.

DIPLOMATSKI POGAJALEC
Zlasti avstrijska publicistika je sicer Maistra kasneje obtoževala trdih prijemov pri vzpostavljanju varnosti in reda na območju pod njegovim poveljstvom. Med drugim mu je bil očitan preoster nastop do stavkajočih železničarjev, številni so obsojali tudi njegovo navado, da je po načelu reciprocitete jemal kot garancijo talce. Pogosto pa se mu je pripisovala tudi krivda za v »krvavo nedeljo« (čeprav je bil takrat ponedeljek) preimenovano tragično dogajanje v Mariboru 27. januarja 1919. Vendar so tudi poročila iz ameriških vojaških krogov generalovo odgovornost zanikala, čeprav si je sicer zaradi svojih metod tudi med častniki zmagovalnih držav nakopal precej kritik.
8. februarja 1919 je graška vlada predlagala, naj razmere v okolici Radgone preuči francoska komisija. Sklenjeno je bilo 24-urno premirje. 10. februarja so se v navzočnosti Francozov na Maistrovo pobudo v Mariboru zbrali predstavniki ljubljanske in graške vlade, da bi določili demarkacijsko črto v radgonskem okraju. Graška vlada je nastopala po pooblastilu dunajske, njeno delegacijo pa je vodil deželni glavar Wilhelm Kaan. Na slovenski strani je imel glavno besedo Maister, ki se je izkazal tudi kot odločen diplomatski pogajalec.
Pogajanja so bila zelo napeta, kot izhaja tudi iz Slovenčevega poročila: »Po trije in trije člani konference stoje skupaj in se pogovarjajo tako glasno, da morajo mnogokrat nekatere skupine prekiniti svoje posvetovanje. Najbolj glasen in gostobeseden je dr. W. Kaan.« Glavni kamen spotike je bila posest železnice Špilje–Radgona. Po Mariboru so se med Nemci že širile govorice, da bo demarkacijska črta speljana po Dravi. Med mariborskimi pogajanji so se pokazala ostra nasprotja med nekdanjimi sodržavljani. Anonimni avtor dopisa s Štajerskega je v komentarju prerekanj glede razmejitve citiral v časniku Slovenec tudi domnevno izjavo enega od avstrijskih pogajalcev: »Vi nas hočete iztrebiti, ker imate sedaj vso oblast. A prišel bo čas, ko bomo imeli mi vso oblast in tedaj bomo iztrebili mi vas.«
Slovenski vojaki v Radljah 1919. - Maister s škofom Jeglicem in srbskim generalom Smiljanićem 1920. - Na mrtvaškem odru na Uncu.
Mariborska pogodba je bila podpisana 13. februarja 1919. Na koncu je slovenska stran obdržala Radgono in Špilje, umakniti pa se je morala iz Cmureka in Lučan. Avstrijci so morali zapustiti tudi Straže (Strass), Ernovž in Arnež. Opredeljeni sta bili dve demarkacijski črti: slovenska rdeča in avstrijska modra z vmesnim nevtralnim pasom. Od Radgone je šla slovenska demarkacijska črta do Cmureka, nato ob Muri proti Špiljam, od tam po hribih do Lučan. Nato je črta vodila do gorovja Remšnik, pri čemer sta Sv. Duh na Ostrem vrhu in Kapla pri Arnežu ostala na slovenski strani. Od tam je šla črta prek Visokega Radla in Sv. Jerneja na Soboto, kjer se je navezala na mejo s Koroško. Severno od omenjene demarkacijske črte je ležala nevtralna cona, 7 do 8 km severno pa se je šele začela avstrijska demarkacijska črta: Straden–grad Brunnsee–Lipnica–Ivnik. Nevtralna cona je bila pod upravo okrajnega glavarstva v Radgoni, stražili pa so jo avstrijski orožniki. Avstrijci so lahko zopet postavili svojo orožniško postajo v Apačah, vendar je po paritetnem načelu del orožnikov dodeljevalo tudi mariborsko obmejno poveljstvo. Podobna ureditev je bila v Cmureku, čeprav so lahko tam slovenski stražniki opravljali službo samo na železniški postaji. Promet na progah Špilje–Radgona in Radgona–Gradec je bil za civilni promet prost, transporti čet Kraljevine SHS pa so imeli pravico do vstopa oz. izstopa samo v Špiljah, Radgoni in deloma Cmureku.
Že 8. marca 1919 so Avstrijci Mariborsko pogodbo prekršili. Tarča je bila Sobota, skrajna zahodna točka na štajersko-koroški meji. Udarili so koroški brambovci iz bližnje Etne vasi, ki se jim je pridružilo še nekaj kmetov iz Sobote, nezadovoljnih, ker jim je slovensko orožništvo odvzelo orožje. Sobota je bila zavzeta, a so jo štiri dni kasneje Maistrovi vojaki spet zasedli. Čeprav ni bila odgovorna za napad, se je deželna vlada v Gradcu pri ljubljanski zaradi kršitve Mariborske pogodbe opravičila. Njena pasivna drža je bila takrat verjetno posledica novic o širjenju boljševističnega gibanja na Madžarskem. Po nekaterih podatkih so menda zato takrat v Gradcu celo pretresali možnost, da bi jugoslovanske čete po dogovoru z velesilami preventivno zasedle štajersko prestolnico. Maistru se je sicer zdela takšna intervencija takrat neizvedljiva. Mariborska pogodba, ki jo lahko označimo za zadnji Maistrov uspeh, pa je ohranila svojo veljavo vse do sklenitve miru med Avstrijo in Jugoslavijo v Parizu.

BOJ ZA KOROŠKO
Maistrova velikopotezna zasedba Maribora in narodnostne meje je nedvomno okrepila tudi odločnost slovenskih članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Vendar pa vseeno ni bila dovolj, da bi preprečila razpravo med pogajalci o usodi Maribora. Italijanska diplomacija se je namreč močno trudila, da mestu ob Dravi vrne nemški značaj. Dolgo časa je bil v igri celo scenarij o razpisu plebiscita, ki naj bi potekal po koroškem vzoru. 6. avgusta 1919 je avstrijska delegacija v okviru pripomb na osnutek Senžermenske pogodbe naslovila na mirovno konferenco formalni predlog za razpis mariborskega plebiscita. Pobudi so še isti mesec na svoji seji prisluhnili visoki predstavniki velesil, italijanski zunanji minister Tommaso Tittoni je v bistvu nastopal kot avstrijski odvetnik. Vendar je slovenski delegat Ivan Žolger, sicer vrhunski pravnik in nekdanji cesarsko-kraljevi minister, ob podpori francoskih predstavnikov v zadnjem trenutku z argumenti nevtraliziral italijansko podporo Avstrijcem. Maistrov mariborski prevrat je tako dobil tudi diplomatsko potrditev.
Kar zadeva usodo Koroške, pa je pariška mirovna konferenca sprejela sklep, da bo o njeni usodi odločil plebiscit. Na jugoslovanski strani je ta odločitev povzročila veliko zaskrbljenost. Neuspešna diplomatska prizadevanja so poskušali v Beogradu prehiteti z vojaško ofenzivo maja in junija 1919, s čimer naj bi odločevalce v Parizu postavili pred izvršeno dejstvo. Vendar so morale jugoslovanske čete, ki jim koroški brambovci sicer niso bili kos, Celovec kmalu zapustiti.
Med omenjeno jugoslovansko ofenzivo na Koroškem je bil Maister poveljnik labotskega odreda. Za zasluge je bil odlikovan, konec leta 1919 pa je bil sprejet v skupno armado Kraljevine SHS kot divizijski general. Po ofenzivi je prevzel poveljstvo nad jugoslovanskim vojaštvom in orožništvom na vsej koroški črti, kot predsednik konec junija 1919 ustanovljenega Narodnega sveta za Koroško pa je vodil jugoslovanske priprave na plebiscit v coni A. Ker se je Anton Korošec večinoma mudil v Beogradu, je v Ljubljani med plebiscitno kampanjo ključne niti vlekel njegov strankarski kolega in predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc. Pri tem se je opiral predvsem na Maistra, ki je na Koroškem v svojih rokah združeval tako vojaške kompetence kot tudi velik politični vpliv, ki si ga je prislužil zaradi uspehov na Spodnjem Štajerskem. Vendar se je izkazalo, da to še ni bila tudi garancija za uspeh v plebiscitni kampanji. Sploh so številni Maistru zamerili, češ da je pri upravljanju cone A ravnal s trdo roko. Slovencem prikrito nenaklonjeni, uradno pa nevtralni predsednik medzavezniške plebiscitne komisije Sydney Capel Peck je menil, da je Maistrova uprava pustila slab vtis med tistimi Slovenci, ki niso imeli močnega jugoslovanskega čuta pripadnosti.
Pogreb v Mariboru.
Če je bil Maister pred mirovno konferenco skeptičen glede slovenskih možnosti v primeru plebiscita, pa je v času priprav nanj očitno spremenil stališče. Tako je bil tudi odločno proti nekaterim pobudam, ki so nakazovale možnost kompromisne rešitve razmejitve na Koroškem. To je razvidno iz pogovora, ko se je sredi maja 1920 sestal z regentom Aleksandrom Karađorđevićem. Na avdienci je regent generala povprašal, ali ne bi morda kazalo sprejeti kompromisne ponudbe avstrijskega kanclerja Karla Rennerja o meji po Dravi, ki naj bi jo bil slednji predlagal jugoslovanski strani. Toda Maister je bil proti. Aleksandru je zagotovil, da se bo glasovanje izšlo v korist Kraljevine SHS. Kot razlog svojega prepričanja je navedel poskusni plebiscit, ki ga je ukazal izvesti in naj bi pokazal 90 % večino za Jugoslavijo. Regent je vseeno ostal skeptičen: »Da se ne prevarite.« Maistrov odgovor je bil odločen: »Ne, siguren sem.« Tu se je general motil, a še zdaleč ni bil edini. Jugoslavija je plebiscit izgubila.

PO PLEBISCITU
V plebiscitnem letu je bil Maister imenovan tudi za častnega adjutanta regenta Aleksandra Karađorđevića. Po glasovanju na Koroškem je prevzel mestno komando v Mariboru. Leta 1921 je bil imenovan za sopredsednika jugoslovansko-italijanske razmejitvene komisije.
Maister je bil upokojen jeseni 1923, star komaj 49 let. Čeprav so ga pestile bolezenske težave, so nekateri videli v tej predčasni upokojitvi politično gesto srbskega armadnega vrha, ki je bil skeptičen tudi do drugih častnikov stare monarhije. Očitali so mu celo, da je menda nekoč sedel v nekem beograjskem lokalu v družbi z nekdanjimi avstro-ogrskimi častniki in se z njimi pogovarjal kar v – nemščini. Da z ocenjevanjem generala Maistra, ki so ga v nekem srbskem časopisu imenovali za »avstrijskega intendantskega oficirja«, ni bilo vse v redu, kažejo tudi ugotovitve največjega poznavalca njegovega življenja Bruna Hartmana. General Đura Dokić je namreč leta 1920 zapisal, da zgolj na podlagi Maistrovega dotedanjega vojaškega delovanja ni bilo mogoče oceniti njegove strokovne usposobljenosti za dodeljeni čin. Podobno je menil tudi v oceni naslednje leto, a ga je kljub temu priporočal za napredovanje. Toda namestnik poveljnika IV. armadne oblasti general Petar Pešić je to odločno zavrnil. Pešić je sicer med pariško mirovno konferenco vodil jugoslovansko vojno misijo. Toliko bolj je zato nenavadno, da je pozabil na vse zasluge, ki jih je imel Maister v boju za meje nove države.

MAISTROVO LITERARNO USTVARJANJE
Maister je že kot gimnazijec rad pisal pesmi, literarno se je udejstvoval tudi kasneje, številne njegove pesmi so bile uglasbene. Maistrova prva pesniška zbirka Poezije je izšla leta 1904, druga – Kitica mojih – pa leta 1929. Po ugotovitvah Andreja Missona je Maistrova največkrat uglasbena pesem Rožmarin. Pesniški general je sicer slovel tudi kot velik bibliofil, bogata knjižnica je danes del Univerzitetne knjižnice Maribor.
Zanimivo je, da je celo med plebiscitno kampanjo Maister ohranil veselje do literarnega udejstvovanja – in zanj našel tudi čas. O tem priča med drugim zapis v dnevniku ljubljanskega sodnika Frana Milčinskega, ki ga je v začetku marca 1920 Maister osebno prosil, če lahko kaj napiše za almanah Koroška Vigred, ki ga je izdal Narodni svet za Koroško v Velikovcu. Milčinski je zanj prispeval humoresko Ošpice, Maister pa je v uvodu objavil pesem Vstajenje. V Velikovcu je Maister med plebiscitno kampanjo izdajal tudi tednik Korošec, v katerem je bilo opisano predvsem družbeno življenje koroških Slovencev.

Maister je umrl 26. julija 1934 na Uncu pri Rakeku. V nekrologih so se ga spomnili seveda številni, njegovo ime pa se je ohranilo tudi v mnogih memoarskih zapisih. V številnih slovenskih krajih stojijo njegovi spomeniki. Kot beremo v nedavnem članku Stanislava Kocutarja, je bil leta 1933 sploh prvi v obdobju jugoslovanske države, ki mu je Občina Maribor podelila častno meščanstvo (sledil mu je pet let kasneje Anton Korošec). V mestu ob Dravi je tudi pokopan. Leta 2005 je v spomin nanj Vlada Republike Slovenije 23. november razglasila za državni praznik. 

dr. A. Rahten, Priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 42-49.

Sveta dežela (spomin na romanje)

Po vzhodnih obronkih Oljske gore, kjer Izraelci na palestinskem ozemlju vztrajno gradijo nova naselja in jih ograjujejo, se iz Betanije bližamo Jeruzalemu. Moramo čez kontrolno točko in že smo na grebenu Oljske gore, kakor se imenuje celoten hrbet griča, ki ima več vrhov. Peljemo se mimo univerzitetnega centra in z vrha imamo čudovit razgled: na eni strani na sveto mesto z okolico, na drugi pa na dolino reke Jordan, na Mrtvo morje in puščavo. Spustimo se do Betfage (hiša fig), ki leži na nekakšnem sedlu, ki povezuje Oljsko goro z višino Betanije. Tu se bomo pridružili Jezusu na njegovi poti v Jeruzalem.

BETFAGA
Na tem kraju, ki označuje začetek velikega tedna je Kustodija konec 19. stol. na ostankih križarske cerkve postavila majhno kapelo,  ob kateri je tudi samostan. Stopimo v svetišče in ob ograjeni skali, na katero naj bi po izročilu stopil Jezus in se povzpel na oslico, zbrano prisluhnemo besedam evangelista in preroka ... glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici ... Kot bi bili del množice, ki je upodobljena na freskah, pojemo ... Slava ti, hvala in čast, o, Kralj naš, Kristus rešitelj ... in mi gremo proti vrhu Oljske gore, po isti poti, po kateri gre procesija vsako leto na cvetno nedeljo popoldne. Pater pripoveduje, da se tu zbere velika množica, v praznovanju se združijo vse tri krščanske skupnosti, z glasbo, petjem, molitvijo in plesom se odpravijo proti Jeruzalemu ... s palmami šlo je nekdaj hebrejsko ti ljudstvo naproti ...

CERKEV OČENAŠA (Pater noster)
Vzpenjamo se po cesti na greben Oljske gore in na najvišji točki najprej obiščemo okroglo kapelo (rotundo) Jezusovega Vnebohoda, o kateri bom kaj več povedal prihodnjič, ko se bomo od Svete dežele poslovili. Na levi strani pa je cerkev očenaša – Pater noster. V bizantinski dobi je bilo tu na vrhu Oljske gore, od rotunde vnebohoda do cerkve očenaša, eno veliko svetišče, ki se je imenovalo Eleona, in sta ga dala postaviti cesar Konstantin in njegova mati sv. Helena. Na ruševinah so potem šele v 19. stol tu postavili cerkev, posvečeno očenašu,  in karmeličanski samostan ... Stopimo na njegovo dvorišče, polno cvetja in zelenja, ki opleta številne arkade, nekoliko naprej je tudi križni hodnik pred cerkvijo. Po izročilu je bila tu v bližini tudi votlina, kjer se je Jezus zadrževal z učenci. Ko so ga nekoč prosili, naj jih nauči moliti, se je to verjetno zgodilo prav v votlini, ki je postala kripta Eleone, in je danes slabo ohranjena. Jezus je z učenci govoril aramejsko, zato je to verjetno tudi prvi jezik očenaša. Med keramičnimi ploščami očenaša v različnih jezikih, ki so postavljene po zidovih na dvorišču, križnem hodniku in v samostanski kapeli (zdaj jih je že več kot 100) poiščemo tudi slovenskega,  za katerega so našli prostor še v cerkvi. Bil je namreč postavljen med prvimi – leta 1910, ko je škof Jeglič v Sveto deželo pripeljal prve slovenske romarje. V Gospodovi molitvi se spomnimo naših staršev in vseh tistih, ki so nas kdaj v življenju učili moliti, hkrati pa obnovimo zavezo: da moramo tudi mi prenašati to molitev iz roda v rod ... Spuščamo se po pobočju Oljske gore in naenkrat se pred nami odpre veličasten pogled na sveto mesto ...

JERUZALEM
Jeruzalem (Jerušálajim, ‘ustanova Šalema’ – jebusejskega boga ali arabsko El Kuds, ‘Sveto’, v judovskem izročilu naj bi imel kar 70 imen). Težko je na kratko opisati, koliko Jeruzalemov nam pravzaprav skriva in razkriva podoba tega, ki ga danes z Oljske gore občudujemo pred seboj: od tistega prvega (16. stol. pred Kr.), ki ga je leta 1006 zavzel David, do Salomonovega, ko je zgrajen tempelj, do podobe večnega mesta iz časa izgnanstva, in naprej ... vse do časa Rimljanov, Heroda, do Jeruzalema, po katerem je hodil Jezus in si ga romarji želimo čimbolj vtisniti v srce. Tudi po popolnem rimskem uničenju, ko so mu izbrisali tudi ime (Aelia Capitolina) se je mesto pobralo in z novimi zavojevalci doživljalo številne preobrazbe: bizantinski, muslimanski, Jeruzalem iz časa križarskih vojn, Saladinov, arabski, Jeruzalem, v katerega se vračajo Judje, Jeruzalem medverskih sporov in tisti v prihodnosti – kjer naj bi zavladal medverski dialog .... Mesto, zgrajeno na planoti, ki jo s treh strani omejujejo globoke doline in ščitijo naravne pregrade, je bolj ranljivo le s severne strani. Stari del mesta obdaja obzidje, zunaj njega sta le grič Ofel, kjer je stal prvotni Jeruzalem, in velik del krščanskega Siona. Zid ima sedem vrat: najbolj znana so Jafska, Sionska, Štefanova (Levja), Zlata.
Majhna judovska skupnost je skozi stoletja vztrajala pod različnimi zavojevalci in morala veliko pretrpeti, vendar je vzdržala. Leta 1844 je bilo v mestu 7.000 prebivalcev, danes jih je že blizu milijona. Za vse Izraelce je to obljubljeno mesto, ki ga ni mogoče pozabiti. Mesto je razdeljeno na četrti: armensko (Z), Judovsko (J), arabsko (S) in muslimansko (V).
Jeruzalem še vedno ostaja tudi kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: Judov, kristjanov in muslimanov. Kristjani so skrbno varovali spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, vsega se ni dalo doseči s silo (križarji), največ je z vojno ljubezni storil sv. Frančišek in njegovi sinovi se še trudijo, da bi spomin na svete kraje ostal neokrnjen kljub velikim žrtvam in nasprotovanju. Jeruzalem je tudi muslimansko mesto, njihovo tretje sveto mesto. Kjer je stal tempelj, so zgradili Svetišče na skali (Omarjeva mošeja), v njeni bližini pa še mošejo El Aksa, vse to so tudi zanje kraji molitve in tudi med tem našim ogledom mesta z Oljske gore, se iz minaretov večkrat oglasijo presunljivi klici mujezinov v čast Alahu ... Edinemu, Velikemu ...

GOSPOD SE JE RAZJOKAL (Dominus flevit)
Lepo urejena kamnita pot nas s ceste pripelje na kraj, kamor izročilo postavlja evangeljski prizor Jezusovega objokovanja Jeruzalema ... ker ne bo ostal kamen na kamnu v tebi ... Tu je bilo že v bizantinski dobi svetišče, od 7. stol., pa so tu ostale le ruševine, na katerih je arhitekt Antonio Barluzzi leta 1954 postavil sodobno kapelo.  Pri svojih zamislih in načrtovanju ta Plečnikov sodobnik vedno izhaja iz dogodka, ki naj ga svetišče predstavlja in tako je tu zraslo svetišče v obliki solze. Ob štirih reliefih in poslušanju svetopisemskega odlomka si prikličemo v spomin Jezusov pretresljivi klic mestu, na katerega je izjemen pogled skozi veliko stekleno okno za oltarjem. Velik del Z pobočja Oljske gore je judovsko pokopališče. Vsi Judje si namreč želijo biti pokopani čim bližje nekdanjemu templju, kjer bo ob svojem prihodu sodil Jahve in prvi bodo vstali tisti na njegovi desnici. Jezus se je z Oljske gore odpravil v mesto in vstopil v tempelj ... in začel izganjati prodajalce ... moja hiša naj bo hiša molitve ... Mi pa se do Jafskih vrat na Z strani mesta peljemo z avtobusom in se za opoldanski odmor odpravimo na samostojno raziskovanje starega mesta ...

DVORANA ZADNJE VEČERJE
Ko se spet zberemo okrog patra, se skozi Sionska vrata odpravimo proti vrhu Z jeruzalemskega griča (krščanski Sion), kjer je dvorana zadnje večerje in cerkev Marijinega zaspanja. Najprej se povzpnemo v dvorano zadnje večerje, ki je povezana s številnimi važnimi dogodki Jezusovega življenja in življenja prve Cerkve.  Jezus pošlje učenca, naj večerjo pripravita v zgornji izbi ... Pasho so Judje vedno obhajali v krogu družine, ker pa so učenci hodili z Jezusom, so tudi praznike praznovali z njim. V tem najetem prostoru je torej Jezus skupaj z apostoli obhajal velikonočno večerjo in ob praznovanju tega Judovskega največjega praznika (spomin na izhod iz Egipta), je postavil zakrament svoje navzočnosti – evharistijo in dopolnil staro zavezo ... vzemite, jejte, to je moje telo ...
V dvorano so se apostoli zatekli v dnevih trpljenja, tukaj se jim je Vstali večkrat razodel, tukaj je Tomaževo nevero premagala resnica Vstalega. Tukaj je Sveti Duh na binkoštni dan prišel nad apostole in jih naredil za neustrašne priče. Tu je zaživela prva Cerkev, majhna skupnost prvih kristjanov in mati vseh Cerkva, v kateri se je prva jeruzalemska skupnost redno srečevala v skupni molitvi... Zgodovina dvorane je silno razgibana, vendar pa se je v gotskem slogu zasnovani prostor s tremi stebri skozi vsa rušenja in pozidave ohranil v prvotni podobi. Križarji so v spodnjem prostoru ohranili tudi grobnico kralja Davida, ki je bila sem verjetno prenesena iz nekdanjega Davidovega mesta ... Prav kralj David je bil razlog, da so Judje in muslimani zahtevali, da ti prostori pripadajo njim. Tako so se morali frančiškani v 16. stol. umakniti ... Gornja dvorana je bila spremenjena v mošejo, posvečeno preroku Davidu, kristjanom pa je bil vstop prepovedan. Šele konec 19. stol. je bila spet delno ponovno odprta za obiske romarjev. Danes je v državni lasti in čaka, da se bo vrnila v roke zakonitih varuhov, frančiškanov. V tem prostoru se ne sme obhajati bogoslužja (izjema so bili le obiski papežev). Frančiškani imajo zato v bližnjem samostanu kapelo (Ad cenacolo – pri dvorani zadnje večerje), kjer imajo lahko romarji mašo v spomin na postavitev evharistije.

CERKEV SV. PETRA PRI PETELINJEM PETJU (Galicantus)
Mimo Njive krvi (Hakeldama), kupljene za Judeževih trideset srebrnikov, se spustimo proti kraju, kjer je nekdaj stala Kajfova palača in kamor so vojaki po Judovem izdajstvu v Getsemaniju pripeljali Jezusa. Tu naj bi Peter Jezusa zatajil, potem pa ... je šel ven in se bridko zjokal ... Na tej kraju stoji cerkev Galicantus (petelinjega petja), ki je nastala na ruševinah nekdanjega svetišča.  Nikjer pa ni nobenega dokaza, da bi bili tu ostanki Kajfove palače. V zgornjem delu je to moderna cerkev s prizorom Petrovega kesanja, pod njo pa je kripta, ki jo podpirajo mogočni stebri. Spustimo v prostor, ki predstavlja Jezusovo ječo, saj je velika verjetnost, da so Jezusa do jutra zadržali v nekem prostoru. Tu se spomnimo vseh zapornikov in molimo zanje in za tiste, ki skrbijo za njihovo duhovno oskrbo. Na dvorišču pred cerkvijo je kip, ki prikazuje Petrovo pregovarjanje z deklo ... tudi ta je bil z njim ... ne poznam ga ... petelin na stebru pa se že pripravlja, da bo zapel ...  Ob cerkvi so tudi kamnite stopnice, po katerih se je iz doline (od studenca Siloe) prišlo do dvorane zadnje večerje. Dva reliefa spominjata na to, da so verjetno po njih na veliki četrtek prignali tudi zvezanega Jezusa. Z dvorišča pred cerkvijo je lep razgled na vrh Ofel, kjer je bilo nekdaj Davidovo mesto, spodaj je dolina Gehena, ki se povezuje s Cedronsko dolino, pogled seže naprej proti Oljski gori.

CERKEV SV. ANE
Skozi staro mesto se odpravimo proti vrtu Getsemani, in malo pred Levjimi vrati obiščemo še samostan francoskih belih očetov. Na dvorišču stoji cerkev sv. Ane, ki je menda od vseh v Sveti deželi najbolje ohranjena. Zgrajena je v romanskem in zgodnje gotskem slogu s tremi ladjami, kupolo ... v njej je kip sv. Ane z Marijo v naročju. Pod cerkvijo je kripta, v kateri naj bi se po zelo starem pričevanju iz časa križarjev rodila Devica Marija ... bodi nam pozdravljena ... pojemo pred kipom Brezmadežne, ki bedi nad Najsvetejšim. Blizu cerkve je še kopel Betesda, za katero SP poroča, da je v njej ozdravil vsak bolnik, ki je prvi stopil v vodo, potem ko je ta ‘čudežno’ vzvalovila. Tu je Jezus ozdravil mrtvoudnega, ki ni imel nikogar, da bi ga nesel k vodi ... vzemi svojo posteljo in hodi ...

GROB DEVICE MARIJE
Skozi Levja vrata pridemo do najnižje točko cedronske doline, kjer najprej obiščemo Marijin grob. Po stopnišču gremo na ploščad pred cerkvijo vnebovzetja,  ki stoji nad grobom, in je skoraj nespremenjena od križarskih časov. 48 stopnic vodi v kripto, v kateri je na desni kapelica – grobnica, v kateri so nekoč ležalo telo umrle naše Gospe. Ko se je namreč Marija vrnila iz Male Azije (bivala je v Efezu, Janez, ki je skrbel zanjo ... glej tvoja Mati, glej tvoj sin ... pa na bližnjem Patmosu), je z Janezom živela na Sionu. Ko je zaspala (tako govorimo o njeni smrti), je bila položena na najnižjo točko v Getsemaniju (o tem poroča apokrifni spis Marijino zaspanje), v grob, ki je bil izklesan v skali. Ko so se učenci drugi dan vrnili, je bil grob prazen (po apokrifnem Tomaževem evangeliju so v njem našli rože). Marija je tako edina, ki je z dušo in telesom sledila Kristusu, Božjemu in svojemu sinu, v dokončno slavo v nebesih.

GETSEMANI
Blizu cerkve Marijinega vnebovzetja je ob vznožju Oljske gore vrt, ograjen z zidom, s stiskalnico za olje, ki mu je dala ime – Getsemani.  Tam blizu je tudi votlina, ki so jo uporabljali za orodje, in tu se je Jezus večkrat ustavil ob svojem zadnjem bivanju v Jeruzalemu. Sem je prišel z učenci iz dvorane zadnje večerje ... sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.... in šel je naprej s Petrom, Jakobom in Janezom ... sem je prišel tudi izdajalec Juda z vojaki, s poljubom ga je izdal in vojaki so Jezusa odpeljali ... zato je ta kraj dobil ime Votlina izdajstva.

BAZILIKA SMRTNEGA BOJA
Od votline gremo skozi oljčni vrt proti baziliki Jezusovega smrtnega boja. Vrt se je nekdaj imenoval cvetoči vrt in v njem je tudi več stoletnih oljk, zato se ohranja podobnost s tistim iz Jezusovega časa. Tri učence, ki jih je vzel s seboj je bodril ... ostanite, bedite z menoj ... šel je še malo naprej in molil strt od bolečine in žalosti.  Dvakrat se vrne k učencem, toda vedno znova so zaspali ... niste mogli eno uro čuti s menoj ... Pred baziliko smo, ki stoji na kraju, kjer je bila nekdaj bizantinska cerkev. Mogočna cerkev narodov (šestnajst držav je sodelovalo pri njeni gradnji) je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.  Notranjost me prevzame: šest vrst stebrov podpira dvanajst kupol, skozi okna iz alabastra prihaja modro–vijolična svetloba in nas navdaja s tesnobo trpljenja in smrtnega boja. Tu se ni težko zbrati in premišljevati. Pogled usmerim proti mozaiku, ki prikazuje Jezusa, kako Očetu daruje svoje trpljenje in trpljenje človeštva. V pravo središče bazilike pa pridem šele, ko se približam skali pred oltarjem, o kateri so pripovedovali romarji od prvih časov.  Cerkev je namreč zgrajena na skali, na kateri je Jezus Očeta prosil naj gre ta kelih mimo njega ... Del skale so vključili v baziliko, del pa je ostal zunaj in na zidovih ... Kako velika milost, da se lahko dotikam skale, na kateri je Jezus podoživljal svoje trpljenje ... Ob zatonu dneva se pri maši pod oljkami, ob pogledu na Jeruzalem, skušamo nekoliko poglobiti v skrivnost trpljenja, tako Gospodovega kot tudi vsega človeškega. V veliki petek Gospodovega vstajenja odhajamo s spoznanjem, da Getsemanski vrt ostaja spomenik goreče molitve in prošnje, ki je vedno uslišana ‘po Božje’ in ne ‘po človeško’.

piše in fotografira: Marko ČUK

Za cvetno nedeljo zdaj Cerkev v spomin na Jezusov vstop v Jeruzalem blagoslavlja v glavnem oljčne veje. Ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela, so za cvetno nedeljo od vsake hiše nesli k blagoslovu butaro, spleteno iz mladega zelenja. Mladike katerih dreves (grmovja) so uporabljali? (Robert)

Ponekod se je to lepo izročilo ohranilo do danes. Povedati je treba, da ima vsaka slovenska pokrajina za cvetne butare svoja imena (presnec v Prekmurju, vejnik na Štajerskem, snop na Koroškem, močerad na Notranjskem). Na Gorenjskem je cvetna butara beganica. V njo so povijali mladike kolikor mogoče različnih dreves, »da je blagoslovljeno vse drevje in grmovje. Pisatelj F. S. Finžgar se spominja, da je moralo biti v njej sedmero lesov, kar da je pomenilo sedem zakramentov. Lesovi so bili: vrba, leska, cvetoč dren, čmež, hudales, bršljan, brinje; za okras so dajali rdeče resje. Beganice so svoje dni opasali z vencem jabolk, na trto nabranih – za vsakega pri hiši po eno jabolko. Vzdušje cvetne nedelje v rodinski cerkvi je lepo opisal Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko. (sč)

kratki odgovori 04_2014

V velikem vrtu je rasel čudovit bambus. Iz leta v leto je bil višji in lepši. Nekega dne se je pred njim ustavil gospodar in rekel: »Ljubi bambus, potrebujem te!«
Bambus je odgovoril: »Gospod, pripravljen sem. Uporabi me, kakor hočeš.«
Gospodarjev glas je postal resen: »Da bi te mogel uporabiti, te moram posekati.«
Bambus je vztrepetal: »Posekati? Najlepše drevo v tvojem vrtu? Nikar, prosim, samo tega ne!«
Gospodar je odvrnil: »Če te ne posekam, te ne morem uporabiti.«
V vrtu je nastala popolna tišina. Še veter je zadržal dih. Počasi je bambus sklonil svojo čudovito glavo in tiho rekel: »Gospod, če me drugače ne moreš uporabiti, me le posekaj!«
Pa je gospodar dejal: »Moj ljubi bambus, tudi tvoje liste in veje bom porezal.«
»Joj, gospod, samo tega ne! Uniči mojo lepoto, toda pusti, prosim, moje liste in veje!«
»Če ti jih ne porežem, te ne morem uporabiti,« je rekel gospodar.
Sonce je skrilo svoj obraz in metulj je preplašeno odletel. Do dna pretresen je bambus dejal: »Pa jih poreži!«
»Moj ljubi bambus, še bolj te moram prizadeti. Prerezati te moram in ti iztrgati srce. Če tega ne storim, te ne morem uporabiti.«
Bambus se je upognil do tal: »Gospod, reži in deli!«
Tedaj je gospodar posekal bambus, odstranil veje in liste, steblo prerezal po sredi in mu izrezal sredico. Potem ga je odnesel na izsušeno polje v bližini izvira. Od tam je po bambusovem steblu napeljal vodo od izvira na polje. Čista, lesketajoča se voda je tekla po razcepljenem bambusovem steblu v kanal in na izsušeno polje ter omogočila bogato letino.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2006), 36.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 119-121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

knjižica: Slava v krhkosti. Soočati se z izgubo in trpljenjem. Ognjišče, Koper, 2018.

Vem, da je spraševanje vesti sestavni del zakramenta svete spovedi: poglobimo se vase in se vprašamo, v čem smo grešili. Učitelji duhovnega življenja priporočajo vsakdanje spraševanje vesti. Kako to opravimo? (Zinka)
Vesti si ne sprašujemo samo kristjani, temveč vsi, ki si iskreno prizadevajo postati boljši. Judovska deklica Ana Frank, ki je umrla leta 1945 v nemškem taborišču, je v svoj dnevnik zapisala: »Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer priklicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak dan znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.« Sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitskega reda, piše, da mora spraševanje vesti ki ga opravljamo (celo) dvakrat na dan, temeljiti na petih točkah: 1. postaviti se v Božjo navzočnost, 2. zahvaliti se za dobro, ki smo ga prejeli, 3. priznati storjene grehe, 4. kesati se in prositi odpuščanja, 5. odločiti se, kaj bomo storili (popoldne ali) naslednji dan. Spraševanje vesti ne sme samo ugotavljati napak, ampak mora videti pretekli dan z Božjimi očmi in povezati z Bogom vse, kar se je zgodilo. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 3, str. 50

Spoštovani Janez Krstnik!
Tole pismo naslavljam nate v vrhuncu postne priprave in upam, da si boš vzel nekaj časa in prebral tole pisanje, kljub temu, da je zate vsak trenutek dragocen, in vsak trenutek, ki ni namenjen nebeškemu kraljestvu, izgubljen.
Post, pravijo, so vrata k Bogu. A na pragu teh vrat me vedno znova pričakaš ti s svojo nabrušeno sekiro in s še bolj nabrušenim jezikom! In tvoja sekira ne meri na veje, da bi odsekala kakšno preveč štrlečo ali polomljeno, niti ne na deblo, da bi ostal vsaj štor in s tem upanje, da požene kakšna mladika. Ne, ni ti do ‘lepotnih’ popravkov, ne do ‘novih začetkov’, ki si jih obljubljamo in prisegamo, če ne drugače, vsaj na novega leta dan ali pa jih trdno sklenemo(!) po površni spovedi! O, ne! »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« (Lk 3, 9) Ti torej zahtevaš korenito spremembo! In ne zadovoljiš se zgolj s sadom, kot mi, ki se dostikrat izgovarjamo in rečemo: “No, ja, tudi če ne uspe … Glavno je, da želimo dobro … Pomemben je namen …” O ne, ne in še enkrat ne! Ti zahtevaš dober sad! Kajti zavedaš se, da je Bog gospodar, ki žanje, kjer ni sejal, in pobira, kjer ni razsul! (Mt 25, 26)
In kot se ti sekira zlepa ne skrha, tudi z jezikom prav nič ne ‘šparaš’: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?« (Lk 3, 7) In kot si svojčas opominjal ljudi, cestninarje, učitelje, vojake … (Lk 3, 10-14), tudi nas opozarjaš, da pride Ta, ki je močnejši od tebe, z velnico v roki, ki bo počistil svoje mlatišče! (Lk 3, 16-18).
»Kdor jezika špara, kruha strada!« pravi slovenski pregovor. Ti jezika vsekakor nisi ‘šparal’, in si ravno zato ‘nastradal’! Ker se nisi ustrašil kronanih glav, ki se ponašajo s svojim bogastvom, a umirajo, kot živali, četudi so pokrajine imenovali po sebi (Ps 49), si z glavo plačal za svoje besede! Čeprav, če smo natančni, je bila tvoja glava cena pohote (Mr 6, 22) in si tako še v smrti pričeval, kam človeka pripelje želja, da bi “stregel poželenju mesa”, kot zapiše Pavel v Pismu Galačanom (Gal 5, 16-21), oziroma, želja da bi ugodil svojemu telesu. In prav telo/meso je malik sodobnega človeka, saj izpolnitev še tako skritih in perverznih želja velja za “osvoboditev spon, v katere nas že dva tisoč let vklepa Cerkev”, za “pravo svobodo, ki si jo mora privoščiti vsak normalen človek”, kot lahko večkrat slišim ali preberem na raznih anonimnih spletnih forumih. Pa smo spet pri 49. psalmu, ki pravi, da je človek “podoben živalim, ki poginejo. … Kakor ovce jih ženejo v podzemlje, smrt jih žene na pašo”.
»Kdor jezika špara, kruha strada!« Jezika res nisi šparal, a tudi kruha si nisi privoščil. Tvoja hrana so bile kobilice in divji med, in, če sklepam po sebi, gre morda prav temu pripisati ostrino tvojega oznanjevanja. Sam, kadar sem lačen, namreč postanem neverjetno tečen in težko me boš prepričal, da ti ob Jordanu ni kdaj pa kdaj zakrulilo v želodcu. In priznam tudi, da bi sam kobilico težko spravil po grlu, pa če bi jo namočil v še tako sladek in divji med! Čeprav pa je po drugi strani res, da moram kot kristjan oziroma katoličan v današnjem času in svetu požreti marsikaj. In marsikaj grenkega. In da včasih res ne vem, ali je moje obnašanje sad ponižnosti ali pohlevnosti! In da me, ko se včasih že odločim, da bom kot ti prijel za sekiro in nabrusil jezik, ravnanje mojih pastirjev in črede potisne v pohleven molk. In me uči ponižnosti. In ljubezni. Ljubezni, ki je kljub sekiri in glasnosti skrita v tvojih besedah. (Lk 3, 10-14)
Dragi Krstnik! Pomagaj mi, da vsemu navkljub ne bom izgubil glave, oziroma da jo bom, kot ti, izgubil zaradi pravih razlogov.
ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 04, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

(* ob obletnici) Rafaelo Santi  je ob velikih Leonardu da Vinciju in Michelangelu Buonarrotiju eden največjih umetnikov italijanske renesanse. Izredno nadarjen, slaven, lep, ženske so ga ljubile, moški spoštovali; ko beremo te oznake, se morda zdi, da je bil Rafaelo ljubljenec bogov, ki so sklenili, da ga vzamejo k sebi zgodaj (umrl je, ko je imel samo 37 let). Njegova zgodba pa je tudi zgodba otroka, ki je ostal sam, ko mu je bilo komaj enajst let in ga je “sprejela za svojega” umetnost renesančne Italije. Morda je prav zato kljub mladim letom znal prodreti v globine človeške duše in svojim likom vdihniti močan čustveni naboj, ki se neposredno prenaša s slike na tistega, ki jo gleda. In morda je prav zato tako rad slikal Madone – Marijo, mater, tisto osebo, ki jo je prezgodaj izgubil in je nikoli ni pozabil.

KRATKO ŽIVLJENJE MED DVEMA VELIKIMA PETKOMA
Njegova kratka, toda izredno ustvarjalna življenjska pot se je začela 6. aprila 1483, na veliki petek, končala pa se je nepričakovano 6. aprila 1520, spet na veliki petek. Njegov sodobnik Giorgio Vasari, eden od začetnikov umetnostne zgodovine, je zabeležil celo uro rojstva in smrti: obakrat ob treh ponoči. Rodil se je v umetniški družini, kajti njegov oče Giovanni Santi je bil znan umetnik in je imel dobro, ugledno slikarsko delavnico v Urbinu,  mestu v Umbriji, ki je bilo takrat pomembno umetniško središče. Njegova rojstna hiša še stoji,  v sobi, kjer se je Rafaelo rodil, je freska Marije z Otrokom,  na kateri je ponosni oče upodobil svojega sina in njegovo mater – svojo ženo, ki ji je bilo ime Magia Ciarla. Umrla je, ko je imel Rafaelo osem let, očeta pa je izgubil enajstleten. Po očetovi smrti se je zanj zavzela teta. Na dvoru urbinskega vojvoda se je uvajal v skrivnosti slikarske umetnosti. Kakšni dve leti zatem ga najdemo v mestu Perugia kot vajenca v slikarski delavnici Pietra Vannucija, znanega pod imenom Perugino,  ki je bil odličen slikar. Mladi vajenec je sprva posnemal mojstra, ki je slovel po svojem angelsko milem slogu, kmalu pa je dosegel tako popolnost, da je celo učitelj posnemal njega in se tega ni sramoval. Rafaelo je hitro pokazal tolikšno zrelost, da so mu, še ne osemnajstletnemu, naročali slike pomembni ljudje.
Leta 1504, ko je bil star 21 let, se je preselil v Firence, kjer sta takrat ustvarjala velika mojstra Leonardo  in Michelangelo.  Pri prvem je občudoval prelivanje senc in svetlobe in to je mojstrsko prenesel na slike svojih milih Madon, ki so nastale večinoma v tem obdobju in je po njih zaslovel ter jih pobožno občudujemo še danes, ker je njihova lepota nesmrtna. Sredi leta 1508 se je iz Firenc preselil v Rim. Na Petrovem sedežu je bil tedaj papež Julij II. iz mogočne rodovine Della Rovere, ki je bil bolj vladar kot prvi pastir Cerkve, a tudi velik ljubitelj umetnosti. Ko si je ogledal Rafaelovo mogočno sliko Razprava o Najsvetejšem,  ki jo je Rafaelo naslikal na desni steni sodne dvorane in velja za najlepšo Rafaelovo nabožno sliko, je menda dejal: »Vsi slikarji naj gredo, kamor hočejo, vatikanske sobane bo slikal samo Rafaelo!«  Tisti čas, ko je Rafaelo s slikami opremljal papeške sobane (stance), je Michelangelo ustvarjal mogočne umetnine v Sikstinski kapeli. Ko si jih je Rafaelo ogledal, so ga silno prevzele in v kratkem času se je veliko naučil, zlasti kar zadeva zgradbo človeškega telesa, kar se vidi na njegovih poznejših delih. Za ‘stancami’ je poslikal še lože – obokan arkadni hodnik.  Strop krasi 52 prizorov Svetega pisma stare in nove zaveze; to imenujejo Rafaelovo Sveto pismo. Okrog svetopisemskih prizorov so razne slike iz rimske mitologije. Pri tem obsežnem delu so mu pomagali številni učenci. Rafaelo je bil tudi arhitekt. Po smrti Donata Bramanteja, njegovega rojaka iz Urbina, graditelja sedanje bazilike svetega Petra v Rimu, leta 1514 ga je papež Leon X. iz firenške rodbine Medici imenoval za njegovega naslednika. Po značaju sta se papež in Rafaelo lepo ujemala. Rafaelo je postal najljubši umetnik na papeškem dvoru in Leon X.  ga je hotel celo imenovati za kardinala. Rafaelo je veliko delal, pa tudi veliko zaslužil. Bil je zelo bogat in lahko si je privoščil razkošno palačo. Bil je na višku ustvarjalne moči.
Toda sredi sončnega dneva je prišel večer! Ko je na klic papeža Leona X. prihitel v Vatikan in se z njim sprehajal po mrzlih prostorih, si je nakopal pljučnico, ki ga je položila v posteljo, s katere ni več vstal. Ko je čutil, da se bliža konec, je svoje ogromno premoženje razdelil v razne namene, nekaj tudi za ureditev njegove grobnice v Panteonu.  Boj med življenjem in smrtjo se je končal 6. aprila 1520, na veliki petek. Njegovi učenci so ob smrtno posteljo svojega prezgodaj umrlega učitelja postavili njegovo nedokončano sliko Spremenitev.  Pokopali so ga dan po smrti. Bila je velika sobota, dan pred praznikom Gospodovega vstajenja.

MADONA IN OTROK S KNJIGO
(1505, Norton Simon museum, Pasadena, ZDA)
Jeseni leta 1504 se je Rafaelo iz Perugie preselil v Firence, kjer se je srečal z velikim Leonardom da Vincijem. Pod njegovim vplivom je začel slikati svoje čudovite Madone, na katerih je hotel poudariti Marijino materinsko milino in nežnost. Z njimi je ustvaril nov ideal ženske lepote. Te slike imajo za ozadje svetle toskansko-umbrijske pokrajine. Na sliki Madona in Otrok s knjigo je grad na levi podoben tistemu pri vojvodovi palači v Urbinu. Motiv knjige v Marijini roki se ponavlja tudi na drugih Rafaelovih slikah iz tega obdobja.

MADONA CONNESTABILE
(1505, Ermitage, Sankt Peterburg)
Slika je dobila ime po plemiški družini iz Perugie, ki jo je imela v lasti do leta 1871, ko je bila prodana ruskemu carju. Med prenosom slike na platno (prvotno je bila slikana na tabelo, kot skoraj vsa Rafaelova dela) so odkrili, da se je na prvotni izvedbi Otrok igral z granatnim jabolkom, ki ga je imela Marija v rokah namesto knjige. Ozadje je melanholično: pokrajina, jezero, v daljavi zasneženi gorski vrhovi, kar je nekaj redkega za slikarja iz srednje Italije.

MARIJINA ZAROKA
(1504, Galerija Brera, Milano)
Ta znana slika pomeni višek Rafaelovega mladostnega ustvarjanja. Naslikal jo je, ko je imel 21 let – leta 1504, kot govorijo rimske številke nad srednjim lokom templja v zgornjem delu slike. Naročila jo je družina Albizzini iz mesta Città del Castelo, ki jo je postavila na oltar sv. Jožefa v frančiškanski cerkvi tistega mesta. Tam je bila do leta 1798, ko je general Napoleonove vojske, ki je mesto zasedel, dosegel, da so mu sliko podarili. Prenesli so jo v Milan in po mnogih ovinkih je našla svoje mesto v tamkajšnji galeriji Brera. Na sliki se lepo spajajo trije navidez nezdružljivi motivi: zaročni sprevod v svečani umbrijski noši; griči v ozadju in judovsko svetišče, manjši tempelj, kakršnega je zgradil Bramante v Rimu. Očiten je tudi vpliv Peruginove slike z enakim imenom in enako vsebino. Sestavine so enake, le da jih Rafaelov genij preobrazi in jim vdihne življenje.

MADONA NA TRAVNIKU
(1506, Umetnostni muzej, Dunaj)
Osebe na sliki so kakor ‘zaprte’ v liku idealne piramide: dno piramide je linija, ki teče od desne noge malega Janeza Krstnika do iztegnjene Marijine desne noge, vrh piramide pa predstavlja Marijina glava. Podobno postavitev je uporabil Leonardo da Vinci za svojo sliko Sveta Ana, ki je nastala nekoliko pred to Rafaelovo umetnino.

MADONA VELIKEGA VOJVODA
(1504, Galerija Pitti, Firence)
Kompozicija slike je enostavna, toda z dobro premišljeno postavitvijo. Marija je rahlo obrnjena na desno, njen pogled je uravnovešen s pogledom Otroka, ki je nekoliko obrnjen v nasprotno smer. Takšne postavitve se je Rafaelo naučil v Leonardovi šoli v Firencah. Vse pa je po svoje priredil, izpopolnil.

MADONA Z LIŠČKOM
(1507, Galerija Uffizi, Firence)
Ta slika priča o Rafaelovi polni umetniški zrelosti pred zadnjim obdobjem njegovega ustvarjanja, ko je v Rimu slikal za papeški dvor. Piramidalna kompozicija je preprosta in hkrati veličastna. Sedeča Marija je dvakrat višja od otroških postav Jezusa in Janeza Krstnika, zavetnika Firenc. Dete Jezus ljubeče boža liščka, ki ga ima v roki kodrolasi Krstnik. Marijino obličje, ki prikazuje očarljivo lepoto vseh Rafaelovih Madon, je materinsko umirjeno in plemenito.

SIKSTINSKA MADONA
(1513–1514, Gemäldegalerie, Dresden)
Po pričevanju Vasarija (1511–1574), enega od utemeljiteljev umetnostne zgodovine, se ta znamenita slika imenuje Sikstinska, ker jo je Rafaelo naslikal za ‘črne menihe’ sv. Siksta v Piacenzi. To je ena redkih njegovih slik, ki je bila naslikana na platno in ne na tabelo. To naj bi storil zato, ker je bilo predvideno, da bodo sliko nosili v procesiji kot bandero. V tistem času je Rafaela pritegovala izredna lepota preprostega dekleta Margerite Luti, hčerke peka (ital. fornaio), znane kot Fornarina. Njeno lepoto je ovekovečil v mnogih svojih slikah, med temi je najbolj sloveča Sikstinska Madona, na kateri z Marijinega obraza sije lepota Fornarine. Sveti Sikst ima poteze papeža Julija II., sveta Barbara na desni pa poteze njegove nečakinje Giulie Orsini, ali druge nečakinje Lucrezie della Rovere. Slika je bila najbrž namenjena za grobnico Julija II., kajti sv. Sikst je bil zavetnik rodbine della Rovere. Poseben čar dajejo sliki otroški obrazi: Deteta v Marijinem naročju in dveh zamišljenih kerubov.

ČUK, Silvester. Veličastni Rafaelo 500 let po smrti. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str 50-57.

Neki mož je šel k bogatemu sosedu in ga prosil, da mu posodi srebrno žlico. Bogataš mu jo je dal. Čez kakšen dan je mož sposojeno žlico vrnil skupaj z žličko.
»Zakaj pa žlička?« je vprašal bogataš. »Saj sem ti posodil samo žlico?«
Mož je odgovoril: »Tvoja žlica je dobila otroka. Zato sem ti prinesel mater in hčerko!«
Čeprav se mu je razlaga zdela popolnoma neumna, je bogataš oboje sprejel, ker je bil zelo skop.
Čez nekaj časa je k bogatašu spet prišel tisti mož in ga vprašal: »Ali mi posodiš svojo uro?« Posodil mu je svojo uro, okrašeno z diamanti. »Zelo rad,« je odgovoril bogataš in že upal, da mu bo mož skupaj z njegovo uro vrnil še eno majhno. Minil je dan, minila sta dva, minili so trije in več. Toda moža ni bilo od nikoder. Bogataš je postal nestrpen, poiskal je moža in ga vprašal: »Kaj se je zgodilo z mojo uro?«
Mož je globoko vzdihnil: »Joj, kako mi je hudo, ker ti moram povedati, da je tvoja ura umrla.«
»Umrla? Ura? Kako more ura umreti?«
Mož mu je odgovoril: »Če je mogoče, da ima žlica otroka, zakaj bi bilo čudno, če ura umre?«

Skopost se nam lahko maščuje tako, da izgubimo še tisto, kar imamo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 162.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.