»Komaj čakam, da bo konec te šole,« pravi dijak Nejc, s katerim sem se pogovarjal po maši. Sam sem mu tudi potarnal, da čakam, kdaj bo prišel dopust in sprostitev po naporni službi. Ja, dejstvo je, da vsak človek potrebuje oddih. Tako kot imamo med tednom delo in konec tedna počitek, na letni ravni kar nekako čakamo počitnice in dopust. Nejca sem ob sanjarjenju o počitnicah ujel v njegovih razmislekih, da še ne ve, kaj naj počne, da je včasih kar vse brez veze, da je težko najti kaj pametnega za početi in da še dobro, da se odvija nogometno prvenstvo, na mizi pa stoji računalnik – dva načina torej, ki bosta zapolnila njegov prosti čas. Poleg obveznih žurov s sošolci, seveda.

Razvedrilna zabava

Tipična predstava o poletju je za mnoge še vedno morje, plaža, izležavanje. Če bi imel časovni stroj in bi se lahko vrnil dvajset let nazaj ter pogledal isto obalo takrat in danes, bi najbrž opazil precejšnjo razliko glede infrastrukture, oblačil, najbrž tudi cen, gotovo pa bi opazil še nekaj. Pred dvajsetimi leti bi se ljudje na plaži kratkočasili z revijami, ki vsebujejo razvedrilne ali, če hočete, miselne igre, za razliko od današnjega časa, ko bi najbrž v zrak večinoma moleli mobiteli. V nekajletnem obdobju nam je torej uspelo, da smo tudi na področju razvedrila povsem opustili stvari, ki so že več kot sto let skrbele za naše razvedrilo in, kar je še pomembneje, za uporabo naših možganov tudi na plaži. Ob bežnem pregledu revij za razvedrilo sem ugotovil, da je le-teh manj, da v njih ne najdeš več rebusov in da so nasploh sestavljene le iz križank in sudokujev. V vsakem primeru je torej dejstvo, da je področje razvedrila sedaj v domeni računalnikov in pametnih telefonov, na žalost pa ne z vsebinami, ki bi od nas zahtevale znanje ali večjo možgansko aktivnost. S tem ne izgubljamo samo na področju zasvojenosti z mobilnimi napravami; še v večji meri izgubljamo pri razširjanju znanja novih generacij. Prav v zadnjih tednih so študije pokazale, da so nove generacije že zaradi pisanja izključno na računalnik v zaostanku za tistimi, ki so večino svojih šolskih let pisali s kemičnim svinčnikom. Morda je to lahko iztočnica, da letos na morju tudi sami vzamete v roke kuli in se znova preizkusite v kakšni stari obliki razvedrila. Oglejmo si jih nekaj. Prepričan sem, da se bo v nas vzbudila želja, da se tudi sami preizkusimo v kateri od njih.

Poletni čas je poln vzpodbud, kako naj si oddahnemo in predvsem damo možgane na pašo. V tokratni številki kljub temu nekaj prostora namenjamo možganom in možganski telovadbi. Možgani v resnici ne rabijo počitka, saj najbolje delujejo in se razvijajo v nenehnem pogonu. Zato tokrat predstavljam nekaj utrinkov s posebne razstave o možganih, ki je na ogled do 24. Avgusta na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Razstava je svojo pot začela leta 2011 v New Yorku, pripravljena pa je bila pod vodstvom Ameriškega naravoslovnega muzeja v sodelovanju in partnerstvu z izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami s Kitajske, iz Španije in Italije. V Evropi je bila do sedaj na ogled v Granadi in Milanu ter se po končanem gostovanju v Ljubljani vrača nazaj v ZDA.

Razstava se razteza na več kot 1300 kvadratnih metrih in obiskovalce vabi, da na poljudnoznanstven in zabaven način spoznamo ta veličasten organ v našem telesu.

»Glavni namen tega romanja je bila obuditev spomina na 50. obletnico zgodovinskega srečanja papeža Pavla VI. in patriarha Atenagora (5. januarja 1964 v palači apostolske delegature v Jeruzalemu). To preroško dejanje rimskega škofa in carigrajskega patriarha je predstavljalo preokret na težavni, a obetavni poti edinosti vseh kristjanov, na kateri so bili od takrat storjeni pomembni koraki. Zato je moje srečanje z njegovo svetostjo Bartolomejem, ljubljenim bratom v Kristusu, predstavljalo višek tega romanja. Skupaj sva molila ob Jezusovem grobu ... Drugi cilj tega potovanja ohrabriti ljudi teh krajev, da stopijo na pot miru, ki je hkrati Božji dar in človekova naloga.« Tako je o namenu svojega romanja v Sveto deželo od 23. do 26. maja 2014 spregovoril papež Frančišek pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v Rimu 28. maja. Na kratko se bomo zaustavili na vseh postajah tega zgodovinskega romanja, med katerim je papež obiskal tri države -Jordanijo, Palestino in Izrael – na ozemlju, ki ga je s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem posvetil učlovečeni Božji Sin.

100. obletnica začetka prve svetovne vojne

Grozovite razsežnosti prve svetovne vojne smo deloma na tem mestu predstavili v prispevku Kobariški muzej (marca 2012). Poleg Kobariškega muzeja, svoja vrata je odprl 1990, spomin na prvo svetovno vojno ohranjajo tudi nekateri zasebni muzeji, muzejske zbirke in muzeji na prostem, ki jih povezuje Pot miru. Čeprav prevladuje mnenje, da se je javnost za številne zgodbe, podatke, osebne predmete vojakov, nepregledne količine orožja začela zanimati šele v devetdesetih letih, ne smemo pozabiti, da so nam prav posamezni zbiratelji ohranili dragocene muzejske predmete.

Na Krnskem pogorju

Mirko Kurinčič iz Drežnice spada med prve zasebne zbiratelje ostalin prve svetovne vojne pri nas. Njegova zbirateljska strast se je začela prebujati, ko je še kot otrok prisluhnil svojim staršem, ko so se pogovarjali o vojnih grozotah ter velikokrat omenjala tudi Mirkotovega strica, ki je izgubil mlado življenje nekje na bojnih poljih prve svetovne vojne.

Mirko Kurinčič je svojo Muzejsko zbirko Botognice javnosti odprl leta 1993. Sestavljata jo dva tematska sklopa: prva svetovna vojna in Drežnica nekoč.

Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu.

sestra Cristina Scuccia

Na tekmovanju mladih glasbenih talentov The Voice of Italy, ki je potekalo več mesecev na drugem kanalu italijanske državne televizije, je v finalu 6. junija 2014 premočno (z 62% glasov) zmagala 25-letna redovnica sestra Cristina Scuccia, doma s Sicilije. Ko je sprejela zmagovalni pokal, je povzdignila roke proti nebu in poslušalce sproščeno povabila: "Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu." Zmagala je s pesmijo Lungo la riva (Ob obali), ki govori o tem, kako je Jezus večkrat hodil ob obali Genezareškega jezera in klical svoje apostole ter oznanjal evangelij. Že v prvem nastopu je vse presenetila, ko je doživeto, iz srca in duše, zapela zahtevno pesem No One Alicie Keys. Mlado uršulinko so – poleg veselja do glasbe in izrednega talenta – za sodelovanje na tem tekmovanju (s pristankom predstojnic) spodbudile tudi besede papeža Frančiška, da moramo iti oznanjat evangelij med ljudi. V ameriški reviji Time so zapisali, da je "prva umetnica, hčerka obdobja sproščenosti, ki jo je v Cerkev prinesel papež Frančišek".

Življenje vsakega človeka o spočetja do smrti je pot. Tudi zakonsko in družinsko sožitje je pot. Zdenka in Bogdan Žorž sta v več kot štirih desetletjih na tej skupni poti prišla do temeljnega spoznanja, da je življenje enostavno, le prepustiti se mu je treba. K temu je veliko prispevala izkušnja, ko sta po osamosvojitvi Slovenije ustvarila v Čepovanu vzgojno gnezdo za otroke, ki so se znašli pri odraščanju v tako hudih težavah, da jim njihove družine in šole niso bile kos. Zdenka hrani globoka in lepa doživetja na to desetletje njene zakonske poti in skupnega dela v njunem vzgojnem domu v Čepovanu.

Ko je šlo podjetje, v katerem je Zdenka delala kot šivilja, v stečaj, je ostala doma in imela šiviljsko obrt. »Bogdana je vedno navdajala želja, da bi ustvaril dom za otroke, ki potrebujejo vzgojno pomoč. Svoj poklic psihologa v Centru za socialno delo v Novi Gorici je rad opravljal in tam je delal tudi s temi otroki. Smilili so se mu. Poboljševalnice otroka zaznamujejo za vse življenje, pa še vprašanje je, kakšne travme odnose iz njih. Želel je narediti nekaj vmesnega med družino in vzgojnim zavodom. Takrat je bil direktor Centra za socialno delo in v tistem domu v Čepovanu je imel tabore. Tam si je zamislil tak dom. Rekel mi je: "Če bi ti šla z mano, da bi bila oba, bi bila ta vzgoja družinska." Rekla sem mu: "Verjetno boš ti naredil s tem več dobrega, kot jaz s svojim poklicem." Tako sem se odločila in ni mi žal.«

Oktobra 1993 sta začela živeti in delati v Čepovanu z otroki, ki so potrebovali vzgojno pomoč. Pred tem so njun sin in žena, prijatelji in sorodniki z njima naredili veliko prostovoljskih ur, da so hišo in vse drugo pripravili za bivanje velike vzgojne družine.

Zdenka je potem živela ves čas v domu v Čepovanu, Bogdan pa je bil v začetku še v službi v Novi Gorici in je prihajal ob treh popoldne, ko so tudi otroci prihajali iz šole. V domu sta jih imela po šest do devet, če je bila nuja, so vzeli še kakega več. Tisti, iz okoliških krajev so hodili v svojo šolo; po pouku jih je v dom pripeljal kombi, zjutraj pa prišel ponje. Drugi, ki so bili iz vse Slovenije, pa so hodili v šolo v Čepovanu. Vsi so odhajali za konec tedna domov. Tako sta tudi zakonca Žorž bila doma v Dornberku od petka zvečer do nedelje zvečer vsa tista leta – to je do leta 2006. »Do petka smo jih ravno spravili malo v normalni red, v ponedeljek pa smo morali spet na novo. Pa se je kar dalo. Ko nas zdaj pride kateri obiskat ali se srečamo, se vidi, da smo kar nekaj naredili. Tudi vojaki, ki so bili pri nas namesto služenja vojaškega roka in so pomagali pri učnih urah, še prihajajo k nam na obisk. Čepovan je tudi meni veliko dal.«

Otroke so k njima pošiljali iz šol in iz centrov za socialno delo. V začetku so to bili otroci iz 7. in 8. razreda, pozneje pa tudi čedalje mlajši, že od 3. razreda naprej. Socialne težave otrok so navadno odraz nezrelosti staršev. Delo s takimi otroki je zahtevno in težko. Zdenka ima lepe spomine nanje. »So me lepo sprejemali, tudi ko Bogdana ni bilo. Nobene žal besede mi niso rekli. So se mi tudi opravičili: "Imam slab dan, ne zamerite, če bom kaj grdega rekel!" In doda: »Red je moral biti. Jesti so morali, kar sem skuhala, drugega niso dobili. Bili so zelo izbirčni, pa so se navadili tudi tega. Kar se za ljudi skuha, je za jesti. Še danes se spominjam vseh teh otrok in sem vsakemu hvaležna, ker so tudi oni mene veliko naučili.«

Izbirčnost v hrani in pomanjkanje delovnih navad sta dve hudi vzgojni zadolžitvi, ki ju mnogi starši nehote naprtijo svojim otrokom za slabo popotnico v njihovo življenje; od izbirčnosti je le še kak korak do motenj hranjenja. Ko je Zdenka obujala spomine na njuno vzgojno delo z otroki v Čepovanu, sem podoživljal tudi svoje izkušnje iz številnih tednov taborjenja v hribih s srednješolci: njihovo izbirčnost v hrani, pomanjkanje osnovnih gospodinjskih in delovnih navad. Tisti teden smo vedno vse delali sami. Polovica ni znala prijeti v kuhinji za nobeno delo, ne kuhati ne pomivati; videlo se je, da tega niso doma nikoli delali. Na taborjenju so se tega učili od drugih, ki so znali od doma. V tistih časih sem veliko predaval staršem in rad dejal: »Starši, ki otroka – tako dekleta kot fanta – do pubertete ne naučijo pospravljanja, kuhanja, likanja in vseh drugih gospodinjskih del, ga obsodijo na težavno učenje sožitja in življenja v lastni družini.«

Zdenka je imela podobne izkušnje: »Dobila sem punce, ki niso znale pomesti hiše. Bil je fant v 5. razredu, ki je čakal, da ga bom oblekla. Nekatere pa je bilo treba učiti tudi higiene, da se umije, skopa. Pri nas v domu so vsi pospravljali. Tisti, ki so bili v šoli v Čepovanu, so imeli pri nas kosilo, vsi pa večerjo in zajtrk. Pri vsem so morali pomagati, pospraviti, pomesti ... Slabše izkušnje smo imeli z dekleti kot s fanti. Ko sem čistila okna, mi je neki fantič rekel: "Vam bom jaz šipe obrisal." Ko so bili pri nas, so se vsega tega navadili fantje in dekleta. Katera od deklet mi je rekla: "Boste povedali moji mami, da sem pomivala posodo!?"«

Kdor ni navajen delati vsakdanjih opravil, je blizu skušnjavi, da uničuje. Zdenka se spominja: »Ko smo začeli, so otroci vse uničevali. Nasadila sem rože okoli hiše in po balkonih. Ko so jih uničili, sem vztrajala: posadila sem nazaj, jim pokazala in razložila. Otrokom je treba povedati in pokazati. Pozneje sem opazila, kako je skupina novega učila: "Veš, tega pa ne smeš, to je treba paziti, da se ne uniči!" Bogdanov cilj je bil začeti s tem, da ne bodo ničesar uničevali. Da se ne uničuje narava. Potem pa, da opazijo lepoto narave.« Otroci niso hudobni. Otroke je treba učiti, vzgajati, da dobijo dobre navade. Potem pa to prenašajo drug na drugega. Med velikimi vzgojitelji je Janez Bosko pred sto petdesetimi leti posebej gojil vzgojno veščino, da gojenci z zgledom vzgajajo svoje tovariše; pri nas je to zelo poudarjal salezijanski pedagog Valter Dermota. Tudi genialni ruski vzgojitelj Makarenko je pred osemdesetimi leti dosegal izjemne uspehe pri prevzgoji najtežjih mladostnikov s pomočjo dobrega vzgojnega ozračja vrstnikov.

To sta doživljala tudi zakonca Žorž v Čepovanu. Zdenka doda: »Pozneje sva videla, kako so šli pomagat tudi kaki starejši gospe v vasi: kaj nesti, nacepiti drva ...« Navadila sta jih delati, naučila spoštovati vsako hrano, da so se znebili izbirčnosti, dobili so čut za ljudi. »Ko je šla neka gospa iz trgovine, se je ustavila sredi poti in govorila. Rekli so: "Glej jo, zmešana je!" Pa so opazili, da so okrog nje veverice, da jih hrani in z njimi govori. Takoj so mi rekli: "Poglej, nič se je ne bojijo in ona z njimi govori. Kako je to lepo!" Včasih smo imeli po par dni v domu tudi otroke s posebnimi potrebami iz Solkana. Ker je bilo premalo prostora, so oni jedli najprej, potem pa naši. Drugi dan so prišli k meni in rekli: "Veš kaj, Zdenka, zdaj nas je pa prav sram!" "Zakaj vas je sram?" "Ker so oni bolj kulturni kot mi."« Najprej so se jim zviška smejali, ker so prizadeti, potem pa videli, kako se mirno in lepo vedejo pri večerji. Zdravo vzgojno ozračje pa je v njih prebudilo nekaj človeškega, da so jih začeli občudovali. Z vztrajno vzgojo sta jim zakonca Žorž oblikovala čut za spoštovanje hrane, za dolžnosti in delo, za naravo, rože in ljudi. Kako veliko napako so v prvem desetletju samostojne Slovenije storili izobraževalni politiki s stališčem, da šole niso za vzgojo, ampak samo za izobraževanje. Otroka je treba vedno in povsod vzgajati: s srcem, z zgledom in z besedo, saj so glavnino gorja v družbi povzročili ljudje, ki so imeli veliko znanja in slabo srčno kulturo.

RAZVAJANJE NAREDI IZ OTROKA INVALIDA

»Videli smo, kako velika napaka je permisivna vzgoja,« pove Zdenka. Iz čepovanske izkušnje se je namreč rodila tudi znana Žorževa knjiga Razvajenost, rak sodobne vzgoje. »Videvali smo, kako to hromi otroka. Z razvajanjem jih delamo invalide. To je Bogdana tako žrlo, da je moral nekaj napisat o tem. In kako mora otrok delati, pospravljati ... Ko niso pospravile svojega, se je pohecal: "Ti bom vrgel skozi okno, pa boš šla pobirat!" Pa mu je rekla: "Vrzi, saj mi je tudi mama vrgla, potem sem pa še jaz njeno zmetala." Ko smo to reševali, je večkrat rekel: "To moram tudi dati v knjigo!" Potem je bil v Mehiki na kongresu psihoterapevtov. To je poudaril in spodbujali so ga, naj napiše knjigo o razvajenosti. Tudi jaz sem doživela, ko so starši prihajali po otroke in se ustavili pri meni v kuhinji, kako jim je žal zaradi tega. Živo se spominjam, kako je rekel neki oče: "Glejte, vse smo jim dali, kar so hoteli, in kam nas je to pripeljalo. Samo tistega, kar bi morali, jim nismo dali. Mi bi morali biti tukaj, ne naši otroci!" Še več drugih mater in očetov je reklo, da bi oni morali biti tukaj. Ko so starši prihajali v petek po otroke, se je Bogdan pogovarjal z njimi. Vse, kar je napisano v knjigi, smo res doživeli. Vedno mi je dal prebrati, kar je napisal: "Ti veš najbolje in mi boš povedala!"« Poleg knjige o razvajenosti je Zdenki posebno všeč Bogdanova knjiga o starih starših in tista, ali svetovati ali poslušati. »Poslušati ne znamo drug drugega. To sem ugotavljala tudi zase.«

Zakonca Žorž sta vodila vzgojni dom v Čepovanu od leta 1993 do 2006. V tej svoji vzgojni družini sta v tem času imela nad petsto otrok. Nekateri so bili nekaj mesecev, drugi do enega leta in več.

RAMOVŠ, Jože. Žorževo iskanje vzgojnih poti ... (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 40-41.

Med res odlično večerjo smo klepetali o preprostih stvareh vsakdanjega življenja. Ko se je na belih porcelanastih krožnikih pokazal prostor za dodatek (ne le za telo, pač pa da nahranimo/obogatimo tudi spoznanje), smo teto Angelo izvali, da nam postreže iz svojih izkustev spoznanje za naše življenje. 

»Za vse v življenju je potreben čas. Za to, da se skuha, zaužije, pa da se predela za neko korist ...« je spregovorila. Potem je zastala kakor, da zbira misli. Z zvedavo dobrohotnostjo smo zrli tja k njenemu življenju in pričakovali, da nam 'postreže'. Segla je vase, zbirala misli ...

»Ne vem, če veste, da sem dvakrat pokopala moža ...,« je spregovorila.

»Dvakrat ste bili poročeni?« je vprašal dedek.

»Ne! Samo enkrat.«

»Kako to mislite?« je bil v zvedavosti nestrpen Beno. »En mož vam je dvakrat umrl?«

»Prvič, ko me je prevaral,« je izrekla z muko. »To dejanje je v meni ubilo odnos do njega ... In potem, zdaj bo že več kot deset let, mi je umrl tudi drugič, ko je odšel s tega sveta.« Angela je globoko vzdihnila. (Vedno znova ugotavljam, kako so pavze/postanki v pripovedovanju pomenljivi, da se lahko sporočilo umesti/ugnezdi v poslušalce – da besede zazvenijo, dobijo pomen in prebudijo so-čutenje.) Potem je nadaljevala: »Prva smrt je bila hujša od druge. In obakrat sem jo morala preboleti ...«

Služenje bližnjemu človeka vedno obogati.

Alojzija Fink

V življenju gremo skozi različne oblike izobraževanja. Včasih pa ugotovimo, da kljub mnogim letom učenja nismo pridobili nekaterih znanj in veščin, ki bi jih v življenju nujno potrebovali.

Ena takih pomanjkljivosti je skrb za starejše, onemogle, bolnike. Današnji ritem življenja in pehanje za čim višjim standardom misel na starost ali bolezen odrivata stran. Vendar se lahko slej ko prej znajdemo v položaju, ko moramo poskrbeti za ostarele starše ali druge bolne svojce (otroka, sestro, brata, teto, strica ...), ki se vrnejo iz bolnišnice v domačo oskrbo ali pa se njihovo zdravstveno stanje poslabša. Tedaj ugotovimo, da na nego nismo pripravljeni, ker nimamo potrebnega znanja. Zato je prav, da prisluhnemo nasvetom o negovanju varovanca v domačem okolju, tudi zaradi dejstva, da je starejših ljudi vedno več.