LETA1699 UMRL MARKO IZ AVIANA

pater kapucin, pridigar, čudodelnik, rešitelj krščanske Evrope, blaženi (* 1631)

Na belo nedeljo, 27. aprila 2003, je papež Janez Pavel II. razglasil šest novih blaženih italijanskega rodu, med katerimi je tudi furlanski kapucin p. Marko iz Aviana (1631-1699). Sveti oče je dejal, da je "v njegovi duši žarela želja po molitvi, tišini in češčenju božje skrivnosti... Neoboroženi prerok božjega usmiljenja je bil zaradi zgodovinskih okoliščin prisiljen dejavno braniti svobodo in enotnost krščanske Evrope. Evropsko celino, ki se v teh letih odpira novim možnostim sodelovanja, spominja, da bo njena enotnost trdnejša, če bo temeljila na skupnih krščanskih koreninah." Znamenitega kapucinskega pridigarja, imenujejo "apostol odpuščanja", "glasnik miru", "rešitelj Evrope" . V polni meri mu pristaja predvsem zadnji naziv, saj je kot pridigar s svojimi ognjevitimi besedami septembra 1683 dosegel, da so se poveljniki vojaških čet na Dunaju, ki ga je oblegala silna turška vojska, zedinili in prepustili, da jih v odločilni boj vodi poljski kralj Jan Sobieski. Pred odhodom v boj je p. Marko maševal za njegov uspešen izid in Sobieski mu je pri maši 12. septembra 1683 na Kahlenbergu stregel. Dosežena je bila zmaga. Jan Sobieski je po njej izrekel: "Venimus, vidimus et Deus vicit" (Prišli smo, videli in Bog je zmagal). Tri leta pozneje je pater Marko iz Aviana odigral zelo pomembno vlogo pri osvobajanju madžarskega mesta Budim in Beograda (1689) izpod turškega jarma. Tako je bila od Evrope odvrnjena islamska nevarnost.

več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_2003

nekaj misli patra Marka:

• Pogosto ponavljaj: trdno verujem, moj Bog, trdno verujem, popolnoma trdno!
  
• Imej vero! Imej vero! Pogosto prosi za odpuščanje svojih grehov in potem si izprosiš od Boga vsakršno milost. Podelil ti jo bo, kajti ima te rad!
  
• Naš Gospod in Bog naj nam nakloni tiste darove, duhovne in telesne, osebne in splošne, ki bodo njemu v čast in našim dušam v korist - v skladu z njegovo Božjo voljo!
  
• Ljubimo edinole mir: mir s Teboj, mir z nami samimi in mir z vsemi našimi bližnjimi.
  
• Glejte, da ne boste dajali pohujšanja! Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.
  
• Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.
  
• Bog vse vidi in vse ve. Njegova božja moč lahko vse popravi. V obupnih primerih moramo prav tako zaupati v božjo dobroto. Manj ko zadoščajo človeška sredstva, toliko bolj se moramo z vsem zaupanjem zatekati k božjim.
  
• Ne morem biti v raju (miru samostana) proti božji volji. Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago. Bog pozna namen vseh mojih del in ravnam se tako, kot je čista božja volja.
  
• Moja preljuba Mati Marija, ob spominu Jezusove oporoke na križu, ko te je zaupal Janezu in Janeza tebi, se ti priporočam in te ponižno prosim: vedno skrbi zame, kot skrbi mati za svojega sina, da zaradi tvojega varstva ne bi nikoli grešil in ne bi padel v oblast zla. Posebej mi stoj ob strani v uri moje smrti, o
• Marija, in obvaruj mojo dušo hudih skušnjav in večnega pogubljenja.

LETA 1814 ROJEN ANDERS JONAS ANGSTROM

ŠVEDSKI ASTRONOM, FIZIK († 1847)

Raziskoval je Sončev spekter in spektre kometov. Za dolžinsko enoto svetlobnega valovanja je uvedel desetmilijoninko milimetra, ki se po njem tudi imenuje ångström (Å).

LETA 1835 ROJEN IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1877)

Doma iz Martinj Vrha pri Škofji Loki, gimnazijo končal v Ljubljani, univerzo pa na Dunaju. Izšolal se je za srednješolskega učitelja fizike in matematike, poučeval na Dunaju, v Zagrebu in do leta 1877 na ljubljanski gimnaziji. Že zgodaj se je pridružil 'vajevcem' (pisali so v list Vaje), znan je po svojih prirodopisnih črticah, eden prvih pri nas je pisal o naših planinah. Najbolj so znane njegove Pripovedke iz Martinj Vrha (izšle več kot sto let po njegovi smrti) in pa potopis Potovanje okrog Triglava (1860). Prevedel je tudi več učbenikov in velja za utemeljitelja slovenskega botaničnega besedišče.

LETA 1899 ROJEN ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER († 1980)

Alfred Hitchkok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho ...

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

Kmečki sin iz Ruonca nad Nadižo je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Služboval je po več krajih v Benečiji. Pisal je domoljubne pesmi in veliko prigodnic, posebno novomašnikom domačinom pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. S svojimi predavanji o Slovenski Benečiji je večkrat nastopal med Slovenci v zamejstvu in tudi v Sloveniji.

LETA 1912 UMRL JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI (* 1842)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi "glasbenik ženske in ljubezni". Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

LETA 1935 ROJEN JOŽE KORUZA

literarni zgodovinar, slovenist in kritik († 1988)

Študiral je slavistiko, najbolj pa ga je zanimala starejša slovenska književnost, ki jo je tudi predaval na slavistiki. Veliko je predaval tudi na tujih univerzah, kjer je zbiral gradivo. Pripravil je Izbrano delo Valentina Vodnika, objavil faksimile Pisanic, pisal o protestantizmu in začetkih slovenske književnosti. Bil je tudi urednik Jezika in slovstva in Slavistične revije, zanimala pa ga je tudi dramatika, o kateri je pripravil nekaj TV oddaj in objavljal gledališke kritike.

LETA 1946 UMRL HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1866)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

LETA 1959 UMRLA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA (* 1906)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

LETA 1986 UMRL IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA (* 1912)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

LETA 1986 UMRL JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1887)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

LETA 1998 UMRL JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU (* 1900)

"Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv," je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave "mesa", ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

• Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.
  
• Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.
  
• Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.
  
• Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.
  
• Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.
  
• Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.
  
• Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.
  
• Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti.
  
• Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.
  
• Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.
  
• Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.
  
• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 + 12. avgust 1884, Medana, Slovenija; † 29. december 1963, Nova Gorica – Kostanjevica, frančiškanski samostan

Od rojstne Medane do groba v svetogorski baziliki

Mihael Toroš je bil vse življenje navezan na rodna Brda in ljubil je svojo Medano, kjer se je rodil 12. avgusta 1884 v družini revnejšega kmeta. Po zaslugi domačega vikarja in nadučitelja je po ljudski šoli šel v goriško gimnazijo. Kot dijak je veljal za skoraj preresnega. Po maturi leta 1906 je vstopil v bogoslovno semenišče in po tretjem letniku ga je nadškof Sedej 18. julija 1909 posvetil v duhovnika. Nove maše ni pel v Medani, ampak na Brezjah v ožjem družinskem krogu. Kot kaplan je služboval v Dornberku in Rihemberku (Braniku) in postal znan po svoji točnosti in natančnosti.

Februarja 1914 je zbolel in se je zdravil v raznih krajih, nazadnje na Dunaju in tam je diplomiral iz civilnega prava. Leta 1921 je v Rimu z odliko diplomiral še iz cerkvenega prava. Po vrnitvi v Gorico je v bogoslovnem semenišču prevzel pouk cerkvenega prava, ki ga je predaval vse do leta 1947, ko je bil (2. julija) imenovan za apostolskega upravitelja poreško-puljske škofije, po nasilni odstranitvi dr. Franca Močnika 12. oktobra 1947 pa še za upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije. Ko je bil upraviteljstva v Poreču razrešen, se je 14. julija 1950 naselil v frančiškanskem samostanu na Kapeli (Kostanjevici) pri Novi Gorici. Tam je sam upravljal in hotel upravljati vse posle kot "izreden administrator v izrednih razmerah". Od vsega začetka je navezal stike z revolucionarno oblastjo ter se iskreno in dobronamerno trudil za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Boril se je za svobodo poučevanja verouka, priporočal je mesečne duhovne obnove za duhovnike na Kapeli in ljudske misijone po župnijah. Njegova življenjska pot se je iztekla 29. decembra 1963 na Kapeli, zadnji dan leta 1963 je bil položen k večnemu počitku v svetogorski baziliki v grobnico poleg nadškofa Sedeja.

Ustanovitelj malega semenišča v Vipavi

Po imenovanju za apostolskega upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije si je dr. Mihael Toroš za svojo prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. Spočetka je iskreno verjel v možnost sožitja med Cerkvijo in novo oblastjo. Ko je na dnevni red postavil vprašanje malega semenišča, so mu oblastniki prisluhnili, seveda ne brez skritih načrtov. Od njega so hoteli doseči, da bi v vodstvo in učno osebje semenišča nastavil izključno udbovske agente. Pri svojih prizadevanjih se je skliceval na zasluge primorske duhovščine, ki je pod fašizmom ohranjala slovenski jezik in zavest.

Oblasti je zagotavljal, da bo semenišče vzgajalo globoko verne in obenem patriotične duhovnike. Iskali so primeren kraj in prostor za malo semenišče in se nazadnje odločili za mogočno župnišče v Vipavi. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi Slovenskega malega semenišča z notranjo šolo. Državni pristanek je prišel 10. oktobra 1950: predvideval je odprtje gimnazije kot verske šole za pripravo duhovniškega naraščaja. Priprave so se zavlekle dve leti. Končno je 6. septembra 1952 semenišče sprejelo prvih 19 gojencev. Delovalo je kot dijaški dom, gojenci pa so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi in višjo gimnazijo v Ajdovščini. Ob 'tržaški krizi' oktobra 1954 je semenišče zasedla vojaščina. Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je bilo v šolskem letu 1955–1956 ponovno odprto in je tokrat sprejelo 13 gojencev. Ko je oblast ukinila višjo gimnazijo v Vipavi, je Toroš v Malem semenišču v Vipavi ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Leta 1959 se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije.

Ustanovitev verskega lista Družina

Drugo veliko delo, s katerim se je proslavil Mihael Toroš, je bila ustanovitev verskega lista Družina. Po drugi svetovni vojni je nova oblast prepovedala ves dotedanji bogat verski tisk. V ljubljanski škofiji so konec leta 1945 začeli izdajati skromen verski list Oznanilo, mariborska škofija pa leta 1947 glasilo z naslovom Verski list, oba sta se spopadala s težavami. Toroš je hotel imeti verski list za goriško administraturo in 7. maja 1952 je v nakladi 18.000 izvodov izšla prva številka Družine (27. maja je moralo 'utihniti' Oznanilo, mariborski Verski list pa že leta 1951). Naslov novega verskega lista se je navezoval na nazareško sveto družino, na Cerkev – družino Božjih otrok, in na družino, temelj človeške družbe. Pisci in uredniki so morali biti zelo oprezni. »Vsebina lista bo izrazito verska in prinaša samo verske slike.« V Družini iz tistega časa, ki je bila skromna po obliki in vsebini ter je izhajala dvakrat na mesec, ni ničesar napisanega o težkih odnosih med Cerkvijo in državo, kar veliko pove, kakšna je bila takrat svoboda tiska pri nas.

Oblastniki so list imeli 'na uzdi': najbolj učinkovito sredstvo je bilo 'pomanjkanje' papirja. Uredništvo je bilo od vsega začetka v Ljubljani, uprava pa v Novi Gorici. Po Toroševi smrti je izdajateljsko vlogo prevzel dr. Janez Janko, zadnji apostolski administrator in prvi škof obnovljene koprske škofije. Na njegov predlog so izdajateljsko vlogo leta 1965 prevzele vse tri slovenske škofije; z ustanovitvijo treh novih škofij se je število njenih lastnikov dvignilo na šest škofij. Gorčično seme z imenom Družina, ki ga je zasejal dr. Mihael Toroš, je kljub neprijaznim razmeram obrodilo bogate sadove in jih še vedno rodi.

(obletnica meseca 12_2013)

* 28. februar 1915 Rees; 12. avgust 1945, Dachau

Karl Leisner se je rodil 28. februarja 1915 v kraju Rees v Porenju, odraščal pa je v mestecu Kleve, kjer se je kot gimnazijec vključil v katoliško mladinsko gibanje. Podarilo mu je ne le družbo mladih in lepih doživetij na taborjenjih in potovanjih, približalo mu je tudi Sveto pismo in bogoslužje, zlasti evharistijo. Kristus je bil sonce njegovega mladega življenja. Po maturi leta 1934 se je vpisal v prvi letnik bogoslovja v Münstru. Tamkajšnji škof Clemens August von Galen, ki so ga zaradi njegovega odločnega nasprotovanja nacizmu imenovali 'munstrski lev', mu je zaupal vodstvo mladinskih 'odredov' v škofiji. Gestapo je budno spremljal vse njegove korake.

Po kratkem notranjem boju, ali naj izbere zakon in družino ali duhovništvo, se je odločil za slednje. 25. marca 1939 je prejel diakonsko posvečenje in čez nekaj mesecev naj bi bil posvečen v duhovnika, toda Bog mu je začrtal drugačno pot. Zbolel je za tuberkulozo in moral je v zdravilišče. Po ponesrečenem atentatu na Hitlerja 8. novembra 1939 je enemu svojih sotrpinov dejal: »Škoda, da ga ni bilo tam!« Ta ga je izdal in gestapo je Karla aretiral. Šel je skozi več zaporov, 14. decembra 1940 pa je pristal v Dachauu. Leta 1942 je spet nevarno zbolel in preselili so ga v barako za bolnike. Mladi diakon je svoje sotrpine hrabril in ji tajno delil sveto obhajilo. Živel je po besedah apostola Pavla: »V svojem mesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). 6. novembra 1944 so v Dachau privedli francoskega škofa Gabriela Piqueta iz Clermont-Ferranda. Jezuit p. Otto Pies, Karlov prijatelj, je začel razmišljati, kako bi omogočil njegovo mašniško posvečenje, po katerem je bolni Karl tako hrepenel.

Svoj načrt je izpeljal s pomočjo pogumne Josefe Mack, kandidatke v bližnjem samostanu notredamk (kasnejše s. Imme), ki se je pogosto s kolesom pripeljala k plantaži taborišča Dachau. Prinašala je živila in hostije za duhovnike. Za posvetitev diakona Karla Leisnerja v duhovnika je francoski škof v taborišču moral dobiti dovoljenje krajevnega ordinarija – to je bil münchenski nadškof kardinal Mihael Faulhaber. Josefa, ki so ji pravili 'Madi', je v spremstvu jezuitskega brata Zawackega potovala v München in kardinalu izročila prošnjo p. Piesa za dovoljenje. »Kardinal mi je izročil pismo z dovoljenjem za posvečenje, tajnik pa je prinesel sveta olja in potrebne liturgične knjige,« pove v svojih spominih s. Imma. Slovesnost mašniškega posvečenja je bila na tretjo adventno nedeljo, 17. decembra 1944. Karl je bil po posvečenju tako izčrpan, da svojo prvo sveto daritev – novo mašo – imel šele na praznik sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra 1944. Ta je bila zanj tudi edina.

Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je mladi duhovnik Karl "z nepopisnim veseljem jokal". 4. maja ga je p. Otto Pies dal iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu. Po začetnem izboljšanju se je stanje nenadoma poslabšalo. 29. junija so ga obiskali starši. 25. julija je v svoji bolniški sobi sodeloval pri maši: oltar je bil na hodniku in nanj je gledal s svoje postelje. V nedeljo, 12. avgusta 1945 ob petih zjutraj je ob navzočnosti p. Otta Spiesa izročil svojo dušo Gospodu.

Dva tedna pred smrtjo je zaupal materi: »Mama, moram ti nekaj povedati, vendar ne smeš biti žalostna. Vem, da bom kmalu umrl, vendar sem pri tem vesel.« Umrlega so sestre oblekle v rdeča mašna oblačila in s tem nakazale njegovo mučeništvo. 20. avgusta je bil pogreb v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu. 7. decembra 1977 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Ko ga je papež bl. Janez Pavel II. 23. junija 1996 na olimpijskem stadionu v Berlinu razglasil za blaženega, je dejal: »Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor.«

pričevanje 01_2012

Prejšnji mesec se je končalo svetovno nogometno prvenstvo. V finalni tekmi med Argentino in Nemčijo je dal zmagoviti gol Mario Götze. Komaj 22-letni nogometaš je že dosegel velike uspehe in mnogi ga imajo za izreden nogometni talent. Po poročanju portala Bitno.net se Götze in igralec David Alaba za vsak gol zahvalita s pogledom proti nebu. Alaba je na svoji strani odkrito priznal svojo vero, ko je zapisal: "Moja moč je v Jezusu Kristusu." Tudi Götze se ne sramuje pričevati za vero. Na svoji Facebook strani večkrat omeni vero. Ko je zvedel, da bo igral na svetovnem nogometnem prvenstvu, je objavil sliko in besedilo: »Dragi Bog, želim ti vzeti minuto. Pa ne zato, da te za kaj prosim, ampak da se ti zahvalim za vse, kar si mi dal.« Götze je že takrat, ko je igral za klub Borussia Dortmund, javno govoril o svojem odnosu z Bogim. Vera v Boga in vera v uspeh dajeta človeku polet. Na 'kopačke' si je dal na poseben način napisati faith – vera. Tudi ko so ga vprašali, od kod talent za nogomet je odgovoril, da ga gotovo ni podedoval od očeta, ker je profesor na fakulteti. »Od njega bi podedoval talent za učenje. Moj talent za nogomet mora prihajati od Boga«.

LETA 1673 ROJEN JANEZ KRSTNIK MESAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR († 1723)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, "ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: "Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu" (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več 'romantično' kot nekdanje čase.
Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar 'prebujena', saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste ... ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih ... Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih 'junakov', med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.
"Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana," piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). "Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott." V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Mesar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1993), 44-45.

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

• Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje... Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

LETA 1873 UMRL JANOŠ KARDOŠ

PASTOR, PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, POLITIČNI VODNIK NA MADŽARSKEM (* 1801)

Rojen v Železni županiji na Ogrske, po končani madžarski gimnaziji je študiral na Dunaju. Leta 1830 je bil posvečen v duhovnika in bil 38 let župnik v Hodošu. Prevajal je v prekmurščino (Mojzesovo Peteroknjižje, madžarski učbenik za prekmurske šole). Med pomladjo narodov (1848), ko so katoliški duhovniki podpirali Habsburžane, evangeličani pa Madžare, je podprl takratno teorijo, da med Muro in Rabo živijo Vendski Slovenci, ki govorijo stari jezik, ki ni enak tistemu kranjskih Slovencev. V tem je videl rešitev za ohranitev evangeličanske manjšine. Kljub temu je pomemben za ohranitev slovenskega (prekmurskega) jezika in narodne zavesti ogrskih Slovencev.

LETA 1884 ROJEN MIHAEL TOROŠ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR († 1963)

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952 zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_2013

LETA 1897 BLAGOSLOVLJENA KAPELICA LURŠKE MATERE BOŽJE NA KREDARICI

Na današnji dan je bila blagoslovljena prva kapela na Kredarici, ki jo je zgradil dovžanski župnik Jakob Aljaž. »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, lično kapelico ... priporočeni Lurški Materi božji.« Zgrajena je bila leto prej, vendar je zaradi snega v septembru slovesnost odpadla. Leta 1952 so potem kapelico uničili »neznanci« (ohranili sta se dve plošči). Do nove kapele je moralo preteči štirideset let. Že leta 1983 je France Urbanija, novi župnik na Dovjem, izrazil željo po postavitvi kapele – podobno je bilo ob obletnici blagoslovitve Aljaževe (1987). Po načrtih Jožeta Marinka je bila leta 1992 kapela vendarle postavljena in 19. avgusta jo je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar (5.000 ljudi se je zbralo ob teh priložnosti). To je najvišje ležeče svetišče v Sloveniji (2515 m). Glavni shod je na praznik Marije Snežne (5. avgusta), maše pa so od začetka julija do septembra vsako nedeljo ob 18. uri.

nekaj misli Jakoba Aljaža o kapeli:

• Kapelico so postavili furlanski zidar Pezzano ter moja dva neutrudna pomočnika: Požganc in Kobar, plačal pa sem jo sam, le nekaj dobrotnikov mi je stalo ob strani.
  
• In katera Mati Božja naj bo v triglavski kapeli? Dolgo sem premišljeval o tem in se nazadnje odločil za lurško Mater Božjo ... Ko sem imel pripravljen kip in vse drugo za odprtje kapelice, so se oglasile planšarice z Velega polja: "Ker je na Triglavu večni sneg in led, bi morali v kapelico postaviti Marijo Snežno ..." Pobuda mi je bila všeč, a kaj, ko je prišla prepozno.
  
• In tako je bila postavljena kapelica na najvišjem kraju v Evropi. Veliko planinskih časnikov sem premetal in nikjer nisem zasledil, da bi bil postavljen kje kak božji hram na 2515 metrih!

LETA 1905 ROJEN HANS URS VON BALTHASAR

ŠVICARSKI TEOLOG IN KARDINAL († 1988)

Eden najpomembnejši teologov in mislecev prejšnjega stoletja. Rojen v ugledni švicarski družini, študiral leposlovje na Dunaju in Berlinu, doktoriral v Zürichu in leta 1929 nepričakovano stopil k jezuitom. Študiral je filozofijo in teologijo in bil v duhovnika posvečen leta 1936. Njegovo prepričanje je bilo, da se more Cerkev odpreti svetu le tedaj, če je živo zakoreninjena v svojem središču, Kristusu. Najprej je bil duhovni voditelj mladih v Baslu, kjer je še bolj spoznaval pomembnost osredotočanja na evangelij, z vsem srcem se je posvečal pastorali za študente. Kasneje je skupaj z Adrienno von Speyr ustanovil svetni inštitut v okviru jezuitskega reda. Začel je pisati in prevajati vse tisto, kar se mu je zdelo pomembno, da morajo današnji kristjani vedeti in si prisvojiti (dela številnih duhovnih ljudi). Papež Pavel VI. ga je imenoval v teološko komisijo, ustanovil je mednarodno katoliško revijo Communio, ki izhaja tudi pri nas. Kljub vsemu napisanemu pa je hotel, da bi bilo v središču njegovega prizadevanja predvsem prizadevanje za prenovo Cerkve, z podpiranjem novih občestev, hoja za Kristusom in bivanje sredi sveta kot pričevalec. Vsa teologija bi morala biti po njegovem v službi življenja. »Balthasar hoče biti teolog samo zato, ker hoče biti apostol. Biti hoče Kristusov pričevalec v Cerkvi,« je o njem povedal teolog H. de Lubac. Tudi pri Ognjišču smo izdali dve njegovi knjigi (Živeti iz poslednjih globin (1986) in Marija za danes 1988)

nekaj njegovih misli:

• Kristjan se mora veseliti z veselimi in jokati z jokajočimi, nikdar pa ne sme iz solidarnosti z omahljivci kolebati. Zato se mora trdno zasidrati v Božjem molku.
  
• Vsakdo, ki v življenju hoče nekaj dokončnega, bodisi ljubezen ali dejanje, se mora žrtvovati. S samim seboj mora plačati to, kar hoče kupiti.
  
• Vsaka mati se zahvaljuje, ko prvikrat drži v rokah svojega otroka, kajti zaveda se, da ga ni dobila iz svoje telesne in duševne moči: podarjen ji je ... nekaj od enkratnosti Boga zasije v vsakem človeku.
  
• Marijino bistvo in delovanje je posredovanje, sredništvo med Bogom in svetom, Kristusom in Cerkvijo, Duhom in mesom, med svetom svetosti in svetom grešnikov. Marija stoji na vseh križiščih, da bi nam kazala pot.
  
• Na začetku vsakega delovanja stoji pokorščina. Pripravljenost dati se z vso svojo voljo na razpolago Bogu.
  
• Naše resne in velike zadeve najdemo v Marijini miselnosti, toda kakor del nečesa mnogo večjega: kot del zadeve in prošnje njenega Sina, da se na zemlji poveliča božje ime, da pride božje kraljestvo in se uveljavi božja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
  
• Če kristjani po Mariji molijo k Jezusu, se morajo nujno dati uvajati po Marijinem zgledu v enkratno otroško ravnanje, značilno za Sina. Ko namreč slediš Jezusu, ki te uvaja v Očetovo naročje, je v tem že od začetka vključeno Marijino otroško razmerje do Očeta v Svetem Duhu.
  
• Človek, ki ga naglica utesnjuje, odlaga srečanje z Bogom na neki "prosti trenutek", ki je nenehno odložljiv, na "prostor molitve", s trudom iztrgan z dolžnosti napolnjenemu delavniku.
  več:

LETA 1945 UMRL BL. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC (* 1915)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo 'delovati' že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna 'baraka narodov'. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek Božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v 'mednarodnem zboru'.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. in kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala...

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

LETA 1955 UMRL THOMAS MANN

NEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC (* 1875)

Leta 1929 je Nobelovo nagrado za književnost prejel nemški pisatelj Thomas Mann, "predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je klasično delo sodobne književnosti" in pripoveduje o denarnem zlomu rodbine. Mann je tudi v svojih drugih delih predvsem opisoval meščansko družbo, ki moralno propada, njegov človek je razklan sam v sebi, razdvojen med telesnostjo in duhom ... Med najbolj znanimi romani so še Čarobna gora, Jožefovi bratje, Doktor Faustus, ter novele Smrt v Benetkah ...

LETA 1962 UMRL MAKS FABIANI

ARHITEKT, SVETOVLJAN S KRASA (* 1865)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je na današnji dan umrl v častitljivi starosti 97 let.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_2012

LETA 1975 UMRL RAJKO SLAPERNIK

SLIKAR IN RESTAVRATOR (* 1896)

Študiral je slikarstvo na različnih akademijah. Prva leta po drugi svetovni vojni je delal pri Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Leta 1948 je ustanovil amatersko slikarsko šolo in jo več let tudi vodil (med njegovimi učenci je bil tudi ljudski pisatelj in ljubiteljski slikar Ivan Malavašič). Slikal je krajine, tihožitja, portrete, avtoportrete, zgodovinske prizore. Po leta 1945 se je posvetil obnovi kulturnih spomenikov.

LETA 1992 UMRL PAVLE ZIDAR

PISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) (* 1932)

Delavski otrok s Slovenskega Javornika pri Jesenicah se je izšolal za učitelja. Sprva je učil na osnovnih šolah na Dolenjskem, po letu 1956 pa v Piranu in Luciji. Leta 1966 je zapustil učiteljski poklic in postal svobodni umetnik. Preživljal se je s pisateljskim delom. Napisal je 76 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, 5 povesti oz. pripovedi, 16 otroških in mladinskih del, 2 pesniški zbirki. V začetku je objavljal pod svojim pravim imenom, od leta 1956 dalje pa pod psevdonimom Pavle Zidar.

nekaj njegovih misli:

• Vsak človek je luč, eden večja, drugi manjša. Kraji dobivajo štiri vrste svetlobe: sončno, lunino, zvezdno in človeško. Glavni sta dve: sončna in človeška. Če zmanjka prve, umreš, če zmanjka druge.
  
• Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril.
  
• Živeti za božje kraljestvo ni šala. Kako je njegovo življenje izmučilo njega, kralja kraljestva, vemo, a kako muči nas, bomo zvedeli. Prej seveda navedimo bistvo tega kraljestva: biti prvi, da si zadnji, bogat, da si ubog, večji, da si manjši ...
  
• Moramo se razumeti, ljudje smo! Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je ljubezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi v soncu.
  
• Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih; med brati in sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni.
  
• Kdo še ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnejšo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.
  
• Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice.
  
• Malo Zahejev imajo mesta tega sveta. Krivic pa sploh nihče več ne popravlja. Krivica je postala danes metoda za ohranitev reda, toda reda je vse manj in vse več je krivic.
  
• Oče naš, ki si v nebesih, blagoslovi delo svojih otrok; niso vselej otroci in vselej dobri, a te ljubijo, čeprav skozi sebičnost.
  
• Človek je slep in vidi samo tisto, kar je, in nikoli tistega, česar ni in tudi je. Kar je torej treba verjeti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 21. avgust 1780, Repnje pri Vodicah, † 11. avgust 1844, Dunaj, Avstrija

Pastirček gre v ljubljanske šole

Rodil se je leta 1780 v Repnjah za Šmarno goro; uradno 21. avgusta, Kopitar pa v svoji avtobiografiji (1839) zatrjuje, da je bil rojen 23. avgusta "in prihodnji dan po krajevni navadi, da v koledarju izberejo malo naprej ali nazaj najbližjega bolj znanega svetnika, krščen na ime apostola Bartolomeja". Njegov oče je bil ugleden kmet, župan in cerkveni ključar. "Ko je bilo Jerneju nekako devet let," beremo v avtobiografiji, "in je že pasel čredo svojega očeta in pazil nanjo - in ti davidovski spomini na hrib in hosto še zmeraj sodijo med njegove najprijetnejše - ga je nekoč oče vprašal, ali bi hotel iti v šole." Z desetimi leti je odšel v ljubljansko normalko (osnovno šolo). Tja je prišel proti koncu januarja, šola pa se je začela že z novembrom. Vendar je bil Jernej tako bister, da je razred izdelal v rednem času. Mučilo ga je domotožje, toda zmagal je njegov ponos (da se ne bi iz njega norčevali, če bi šolo pustil). Ves čas šolanja je kot odličen učenec dobival prvo darilo in štipendijo. Pri štirinajstih letih so mu za kolero umrli starši. Po končani filozofiji ga je baron Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Zatem je bil več let njegov tajnik, knjižničar in varuh mineroloških zbirk.

Rojstvo Kopitarja slovničarja

Pri Zoisu je Kopitar postal tudi slavist in slovničar. Neko francosko konteso je poučeval slovenščino in odločil se je, da zapiske za instrukcije razširi v slovnico in tako prehiti V. Vodnika, ki je slovnico že dolgo napovedoval. Knjigi je dal naslov Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, 1808-1809). To je prva slovenska slovnica, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Po češkem jezikoslovcu J. Dobrovskem je Kopitar zagovarjal načelo, da je slovnica poročilo o stanju jezika, da slovničar ni zakonodajalec, temveč zapisovalec obstoječega stanja. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

Njegovo srce je bilo dokončno oddano slavistiki, a v želji, da si zagotovi sredstva za življenje, je Kopitar 1808 odšel na Dunaj študirat pravo. Vedel je, da nima daru zanj, imel pa je tako močno voljo, da je študij uspešno dokončal. Kot bivši Zoisov tajnik je imel zelo veliko zvez. Uspelo mu je priti v dunajsko dvorno knjižnico: najprej za skriptorja, potem za cenzorja (slovanskih, novogrških in nato še romunskih knjig), nazadnje za glavnega kustosa. Kopitar je obvladal domala vse evropske jezike. Dopisoval si je s številnimi odličnimi kulturnimi delavci: med njimi so bili Palacky, Šafarik, Vuk Karadžić, Jakob Grimm in mnogo drugih - vseh nad 600! Veliko je pisal v dunajske in druge nemške revije. Leta 1836 je izdal knjigo Glagolita Clozianus, v nji je objavil glagolski rokopis grofa Cloza s prevodi in komentarji, poleg tega še Brižinske spomenike s prevodi in komentarji. Bil je član mnogih znanstvenih ustanov po Evropi.

S čim se je Kopitar Slovencem zameril?

Ko je bil še v Ljubljani, je Kopitar zagovarjal misel, da je mogoče jezik do kraja izobraziti in narod kulturno dvigniti samo s književnostjo. Na Dunaju pa je svoje mišljenje spremenil. To se je pokazalo ob njegovem krivičnem ocenjevanju Kranjske Čbelice, pesniškega zbornika, čigar prva knjižica je izšla leta 1830, sledili so še trije zvezki. Čbelica je hotela postaviti temelje slovenski umetni poeziji, pokazati pa tudi na lepoto naše narodne pesmi. Maloštevilni slovenski izobraženci, ki jim je bila namenjena, so jo sprejeli z veseljem. Pri janzenistih, med katere je sodil tudi Kopitar, pa je zadela na odpor. Kopitar, ki mu je bila ideal poezije srbska narodna pesem, s katero se je seznanil ob Vuku Karadžiću (Vuka je potem spodbudil, da je pesmi izdal), se je spotikal ob pesniški obliki Čbeličarjev, zlasti ob Prešernovi poeziji. [el je tako daleč, da je Prešerna označil za zavedno nemoralnega pesnika. To je storil najbrž tudi zato, ker je bil osebno prizadet spričo poraza v znanem abecednem boju' ali 'črkarski pravdi' (1831-1833). Kopitar je v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. Tako sta nastali na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825), ki so jo imenovali tudi krevljica, ker je za manjkajoče latinske črke imela cirilske znake. Kopitar se je ogreval za metelčico, ki pa je bila leta 1833 uradno prepovedana.

Zadnja leta je bil učeni Kopitar vedno bolj zagrenjen. Hudo je zbolel na pljučih, potrla ga je izguba velikega zneska prihrankov. Umrl je 11. avgusta 1844 na Dunaju, kjer je bil tudi pokopan. Leta 1897 so njegove posmrtne ostanke prepeljali na ljubljansko Navje.

(obletnica meseca 7/8_1994)

* 21. februar 1801, London, † 11. avgust 1890

Rodil se je 21. februarja 1801 v Londonu. Oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati je bila kalvinistka in pobožna, a brez smisla za občestvo Cerkve. John Henry se spominja: "Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo. Toda do svojega petnajstega leta si glede vere nisem bil na jasnem." Takrat so mu prišli v roke spisi anglikanskega bogoslovnega pisatelja Thomasa Scotta in ob njih je doživel "prvo spreobrnjenje": prišel je do trdnega prepričanja o bivanju osebnega Boga. Izredno nadarjenega dečka najdemo že leta 1817, komaj šestnajstletnaga, na univerzi v Oxfordu. Študiral je literaturo, matematiko in pravo, nazadnje pa še teologijo. Zaradi gospodarske krize, ki je zajela tudi Anglijo po napoleonskih vojnah, je njegov oče propadel, in John ni maral biti družini v breme. S plačo domačega učitelja je celo podpiral svojega mlajšega brata. Že kot študent se je najlaže izražal tako, da je svoje misli zapisoval. To mu je izostrilo pisateljski čut: prištevajo ga med velike mojstre angleške književnosti.

Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in sprejet v Oriel College kot "fellow" in leta 1827 kot "tutor" - usmerjevalec akademskega študija. Leta 1828 je postal vikar (župnik) v univerzitetni cerkvi sv. Device Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar, "oxfordski Platon", kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. To službo je resno in vestno vršil do leta 1843. Njegovim pridigam so prisluhnili vsi, ne le študenti. Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Konec leta 1832 je zaprosil za bolezenski dopust in odšel v Italijo. Tam je smrtno zbolel in čudežno ozdravel. Zahvalna pesem tega ozdravljenja je njegova znamenita molitev "Vodi me, dobrotna Luč", ki jo je Newman tudi sam uglasbil. Pri bogoslužju jo pojo tako anglikanci kot katoličani.

Ko se je vrnil v Anglijo, se je pridružil oxfordskemu gibanju, katerega voditelj je kmalu postal. To gibanje (začelo se je v Oxfordu leta 1833) si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve krščanske (apostolske) Cerkve. Newman se je poglobil v zgodovino prvih krščanskih stoletij in prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko Cerkvijo. Leta 1843 se je odpovedal profesuri na oxfordski univerzi in pridigarski službi v cerkvi sv. Device Marije. Svojemu poslovilnemu govoru je dal naslov Slovo od prijateljev, ki ga je, ves ganjen, sklenil z besedami: "In zdaj, dragi prijatelji, če ste poznali nekoga, ki vam je s poukom in spisi in sočutjem pomagal, ali če se vam je zdelo, da vas razume, da z vami čuti, prijatelji moji, spominjajte se ga in molite zanj."

Preselil se je v vasico Littlemore nedaleč od Oxforda, kjer je z nekaj prijatelji živel strogo asketično življenje. Za vodilo svoje prihodnosti si je izbral besede preroka Jeremija: "Dobro je tiho čakati Gospodove pomoči." 8. oktobra 1845 je bil sprejet v katoliško Cerkev. Škof Wiseman ga je leta 1846 poslal v Rim, kjer se je pripravljal na katoliško mašniško posvečenje, ki ga je prejel leta 1847 kot oratorijanec, član skupnosti sv. Filipa Nerija. Ko se je vrnil v Anglijo, je ustanovil več oratorijev, enega tudi v predmestju Birminghama, kjer je preživel vse svoje nadaljnje življenje. Leta 1879 ga je papež Leon XIII. imenoval za škofa v Edgastonu in za kardinala. S tem je tudi potrdil veljavnos načela sv. Avguština: "V važnih stvareh enotnost, v dvomljivih svoboda,v vseh pa ljubezen." Po njem se je, zlasti v svojem odnosu do anglikancev, ravnal Newman do konca svojega življenja, ki ga je sklenil 11. avgusta 1890. Napis na njegovem grobu, ki ga je sestavil sam se glasi: Od senc in podob do resnice."

"V hoji za lučjo vesti je romal po poti vere"

Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: "Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi." Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot "cerkvenega učitelja prihodnosti", kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.

Ob stoletnici smrti Johna Henryja Newmana leta 1990 je papež Janez Pavel II. poslal nadškofu v Birminghamu pismo, v katerem poveličuje tega velikega pričevalca vere, ki je bil "goreč učenec resnice". Odkrival jo je v glasu svoje vesti. "V hoji za lučjo vesti," piše papež, "je Newman romal po poti vere; to potovanje je z veliko pisateljsko močjo in jasno opisal v svojih delih. Potem ko je prvo polovico svojega življenja velikodušno služil angleški Cerkvi, ki jo je globoko ljubil, je posvetil drugo polovico katoliški Cerkvi, ki ji je bil enako vdan in zvest. Misli in spoznanja, ki so pripeljala do njegovega prestopa, koreninijo in se navdihujejo v spisih cerkvenih očetov, ki so skupno bogastvo vseh kristjanov."

(pričevanje 04_2001)

 * 19. februar 1922, Maribor, † 11. avgust 1973, Maribor

Na tem omejenem prostoru ni mogoče prikazati izredno bogatega duhovnega življenja Cvetane Priol, ki se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Rodila se je 19. februarja 1922 kot prva od treh hčera (njej je sledila Božena, najmlajša pa je Nevenka) globoko vernih krščanskih zakoncev Josipa Priola in Milene Riba­rič. Oče je bil pred drugo svetovno vojno ravnatelj Sadjarske šole v Mariboru, po njej pa je postal direktor tamkajšnjega Inšti­tuta za sadjarstvo. Mati je bila do poroke uradnica, potem pa se je povsem posvetila družini. Vse tri Priolove deklice so obisko­vale osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana se je potem vpisala na klasično gimnazijo in je leta 1941 maturirala. Bila je zelo nadarjena za glasbo (o tem često piše v svojem dnev­niku); vsa gimnazijska leta se je učila igranja na klavir, kasne­je pa je študij glasbe nadaljevala v Gradcu in v Ljubljani. Pro­ti koncu leta 1941 je bila družina preseljena v bližino Gradca.

Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfen­bergu pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor in Cvetana je takoj začela poučevati glasbo. "Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem," piše njen duhovni voditelj p. Jakob Laura (1906-1984), "je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja, o kateri govori v dnevniku. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973." Ta križev pot, ki ga je ona imenovala "moj misijon", se je za­čel že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada do­bila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in na­črtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomoč­nic po župnijah - današnjih katehistinj, ki jim je Cvetala pravi­la "sestrice".

V teh tednih je dozorela njena odločitev: "Hočemse žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem." Zaradi jetike na pljučih je morala spomladi 1948 iti v zdravilišče To­polščica pri Šoštanju, kjer je bila operirana in se je po sedmih mesecih "misijona" vrnila domov. V tistih res hudih dneh je zapi­sala: "Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličast­na luč v tej temi." Nekaj časa je šlo kar dobro, čeprav ji "vsak­danja doza" trpljenja nikoli ni manjkala.V začetku avgusta 1951 je morala iti v kostno zdravilišče v Rovinj, kjer je preležala devetnajst mučeniških mesecev, ki pa so bili meseci izredne duhov­ne višine, kakor pričujejo njeni zapisi po vrnitvi od tam v za­četku marca 1953.

"Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov." Leta 1956 je dobila službo na Glasbeni šoli v Mariboru, kjer je poučevala do invalidske upo­kojitve leta 1969. Potem pa je v svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. avgusta 1973.

Silvester Čuk, Cvetana Priol. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 82-83