Petrov naslednik po vzoru apostola Pavla

Ko je bil izvoljen za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, si je privzel ime Pavel VI. - po svetem Pavlu, velikem apostolu narodov, in s tem nakazal, da ga hoče v svoji službi oznanjevalca evangelija posnemati. To je uresničeval s svojimi številnimi apostolskimi potovanji po svetu in s svojimi "pismi" - okrožnicami, poslanicami, spodbudami. Zaradi njegove zadržanosti in ponotranjenosti so ga mnogi imeli za črnogledega in žalostnega, prestrašenega spričo vsega, kar se je dogajalo v svetu in zlasti v Cerkvi, ki jo je zajelo pomladansko "vrenje" po koncilu. Toda on je, zvest svojemu značaju in predvsem svojemu Gospodu trdno stal; z Apostolom narodov je ponavljal: "Vem, komu sem veroval!"

"Mi vsi bolj ali manj živimo od tistega, kar nas je o skrivnosti božjega naučila žena - mati," je po izkušnji v domači družini dejal kasnejši papež. Rodil se je 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii. Oče Giorgio je bil odvetnik, časnikar in politik, vedno pokončen mož. "Svojemu očetu se moram zahvaliti za zgled poguma in odločnosti." Mati Giuditta Alghisi pa je bila tiha in mirna žena. "Od nje sem podedoval nagnjenje k zbranosti, ponotranjenosti, h globoki molitvi in premišljevanju." Brata Lodovico in Francesco sta pravila, da je bil Giovanni Battista od vseh otrok najbolj podoben materi po značaju in tudi po zunanji podobi. Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica; zaradi slabega zdravja (srčne napake) ga niso sprejeli v semenišče in je v šolo hodil od doma. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1920 posvečen v duhovnika, ki si je želel delati na kakšni manjši župniji. Zaradi uglednega očeta so ga povabili v vatikansko diplomatsko službo. Ko je končal študij na papeški diplomatski akademiji, so ga kot tajnika nuncija na Poljskem poslali v Varšavo. Ostro podnebje ni odgovarjalo njegovemu rahlemu zdravju, zato se je kmalu vrnil v Rim in dobil službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal polnih trideset let. Veliko je delal s študenti. Ko je nastopila druga svetovna vojna, je pod papežem Pijem XII. kot "drugi mož" vatikanskega državnega tajništva vodil karitativno akcijo Cerkve za iskanje ujetnikov, padlih in pomoč milijonom trpečih. Leta 1954 ga je papež Pij XII. poslal za nadškofa v Milan. Tam je kmalu pripravil "veliki misijon" za vse mesto, industrijsko prestolnico Italije. Zahajal je med delavce, da bi začutili, da je Cerkev njihova zaveznica v boju za socialne pravice. Leta 1958 je za Pijem XII. na Petrov sedež prišel Janez XXIII. Med prvimi kardinali, ki jih je novi papež imenoval, je bil milanski nadškof. Ali je s tem hotel nakazati, kdo bo njegov naslednik?

Ko je 21. junija 1963 izvoljeni papež Pavel VI. nastopil svojo službo prvega pastirja Cerkve, je dejal: "Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka." To nalogo je uresničil. Potrdil je vse koncilske dokumente, ki so jih sprejeli koncilski očetje. Ob zaključku koncila je izrekel upanje, da smo se kristjani po koncilu "naučili bolj ljubiti in bolje služiti".

Značilnost pontifikata Pavla VI. so njegova apostolska potovanja. Že med koncilom (od 4. do 6. januarja 1964) je romal v Sveto deželo. Bil je za apostolom Petrom prvi papež, ki se je vrnil v zibelko krščanstva, v kraje, ki so posvečeni s stopinjami Odrešenika človeškega rodu. Sledila so potovanja v Indijo (3. do 6. decembra 1964), na sedež OZN v New Yorku (4. oktobra 1965); nato pa v Fatimo (1967), v Turčijo (1967), v Kolumbijo (1968), v Švico (1969), v Afriko (1969), na Daljni vzhod (1970). Po vsem svetu je "potovala" njegova beseda, predvsem njegove okrožnice. Ob prvi, Svojo Cerkev (1964), v kateri je zarisal tri kroge dialoga: prvi objema vse, kar je človeškega, drugi tiste, ki verujejo v Boga, tretji pa obravnava bratski pogovor med tistimi, ki verujejo v Kristusa, sta najpomembnejši njegova socialna okrožnica O delu za razvoj narodov (1967) in O posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae, 1968). Njegovo apostolsko življenje se je izteklo 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori.

(pričevanje 10_2008)

LETA 1868 ROJEN PAUL CLAUDEL

FRANCOSKI PESNIK, PRIČEVALEC, DRAMATIK IN DIPLOMAT († 1955)

Francoski pesnik in dramatik Paul Claudel je na božični praznik, 25. decembra 1886, med petjem Marijinega hvalospeva Moja duša poveličuje Gospoda v pariški stolnici Notre-Dame doživel ‘božji blisk’ – milostno razodetje Boga, ki je spremenilo vse njegovo življenje in ga, po njegovih besedah, ‘rodilo za večnost’. Ta datum je vsekan v tlak notredamske cerkve. Ob njegovem pogrebu je srebrn otroški glasek zapel Magnifikat – spev njegovega prerojenja.

več:
S. Čuk, Paul Claudel, "Bog me ljubi in me kliče": Pričevanje, v: Ognjišče, 2, 2005, 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Krščanstvo postavi pred nas Kristusa - živo bitje, avtonomno in določeno kot mi, v katerem biva polnost božanstva, do katerega se čutimo osebno odgovorni, s katerim smo v notranjem in vsakdanjem stiku.
• Resnica ni prav nič odvisna od števila ljudi, ki so o njej prepričani.
• Kakšno vrednost ima življenje, če ga ne darujemo?
• Govori samo, kadar si vprašan, toda živi tako, da te bodo vpraševali.
• Ne vznemirjaj se, če te drugi napačno razumejo; pač pa se vznemirjaj tedaj, če ti ne moreš in nočeš razumeti drugih.
  več:

LETA 1871 UMRL MIROSLAV VILHAR

PESNIK IN SKLADATELJ (* 1818)

Lastnik gradu Kalec pri Zagorju na Pivki je bil pesniško in glasbeno nadarjen: zlagal je razpoloženjske pesmice in hkrati z besedilom mu je iz srca privrel tudi napev. Znane so njegove pesmi: Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Lipa zelenela je. Njegova spevoigra Jamska Ivanka (1850) je bila pol stoletja skoro neprestano na slovenskih odrih.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1991

LETA 1879 ROJEN DINKO PUC

PRAVNIK in POLITIK, OČE PLEČNIKOVE LJ († 1945)

Po študiju prava v Gradcu in na Dunaju je več let kot politik deloval na Goriškem, pod italijansko okupacijo je leta 1920 svojo odvetniško pisarno preselil v Ljubljano. Leta 1927 je bil izvoljen za župana in to službo opravljal skoraj osem let. V tem času je znatno povzdignil naše glavno mesto. Njegova velika zasluga je tudi, da je za umetniško prenovo Ljubljane pridobil arhitekta Jožeta Plečnika ter mu pustil pri regulaciji ulic in trgov svobodne roke in mu omogočil uresničiti številne genialne zamisli.

LETA 1887 ROJEN GUSTAV STRNIŠA

PESNIK IN PISATELJ († 1970)

Zaradi slabotnega zdravja šolanja po mali maturi ni nadaljeval. Najprej si je služil kruh kot uradnik, potem se je posvečal igralskemu in časnikarskemu poklicu. Večino svojega življenja pa je prebil kot svoboden pesnik in pisatelj. Od osemnajstih knjig, ki jih je napisal, jih je sedemnajst izdal v samozaložbi, ker so založbe slabo plačevale. Gustav Strniša je pisal predvsem za otroke in mladino. Izdal je več pesniških zbirk za otroke. Od vseh knjig mu je bila najljubša zbirka lirike z naslovom Zvoki in žarki (1937).

nekaj njegovih verzov:

Jaz imam pa goslice, / goslice zveneče, / ki pojó mi pesmice, / pesmi zlate sreče. // Jaz imam pa mamico, / mamico ljubečo, / ji zapojem pesmico, / ji prinesem srečo.

LETA 1922 ROJEN MITJA ŠARABON

PESNIK IN PREVAJALEC († 1987)

Šole vseh stopenj je obiskoval v rojstni Ljubljani, slavistike pa ni končal zaradi vojne. Opravljal je razna pisarniška dela. Bil je zelo nadarjen in ustvarjalen pesnik. Leta 1944 je izdal pesniški zbirki Bolečina in Nema radost. Zaradi sodelovanja pri zborniku Zimske pomoči je bil po vojni zapostavljen. Šarabon je med slovenskimi pesniki napisal največ sonetov. Njegova posebnost so sonetni venci. Višek njegovega pesniškega ustvarjanja je Sonetni venec sonetnih vencev (225 sonetov), izšel v samozaložbi (1970).

LETA 1931 UMRL DANILO MAJARON

pravnik in politik, oče slovenske univerze (* 1899)

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, nato je nekaj časa študiral bogoslovje, leta 1888 pa je na Dunaju doktoriral iz prava ter v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Deloval je v Vseučiliškem odseku, ki ga je ustanovil župan Ivan Hribar, po nastanku jugoslovanske države je Majaron stopil na čelo Vseučiliške komisije in z veliko modrostjo je v kratkem času do podrobnosti izvršil priprave za ustanovitev univerze s petimi fakultetami in po pravici velja za očeta slovenske univerze.

LETA 1942 ROJEN MIHA MATE

PISATELJ, PREVAJALEC, HUMORIST, UREDNIK († 2006)

Rojenice so mu položile v zibelko izreden smisel za humor. Čeprav je bil ‘bajtarski’ otrok, je gledal na življenje z vesele plati. Po študiju slavistike v Ljubljani je služboval v Beogradu, zatem pa v Ljubljani. Bil je sodelavec pri Pavlihi in leta 1972 izdal knjigo ribniškega humorja Široka usta. Kot mladinski pisatelj se je prvič preizkusil leta 1976 s knjigo Leskova mladost in takoj osvojil mlade bralce. Seznam njegovih mladinskih (in drugih) del je zelo dolg. Njegovo geslo je bilo: “Humor pomaga živeti.”

LETA 1945 HIROŠIMA

PEKEL PRVE ATOMSKE BOMBE

Američani so 6. avgusta 1945 vrgli prvo atomsko bombo na japonsko mesto Hirošimo. Mesto je bilo v hipu uničeno, življenje je izgubilo okoli 110.000 ljudi. V Spominskem parku miru, kjer je bilo srce nekdanjega mesta, stoji spomenik-muzej. Papež sv. Janez Pavel II. se je med svoji obiskom Japonske leta 1981 ustavil 25. februarja v Hirošimi. Pred spomenikom se je zatopil v tiho molitev, potem pa je (v več jezikih) prebral svojo mirovno poslanico, naslovljeno na državne poglavarje.

LETA 1978 UMRL PAVEL VI.

PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK (* 1897)

"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem." Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965. 19. septembra 2014 ga je med blažene katoliške Cerkve uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca letos, je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je na 6. avgusta, dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.

več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
  
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
  
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
  
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
  
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
  
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
  
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:

LETA 1994 UMRLA MARIJA MIJOT

NAREČNA PESNICA IN PISATELJICA (*1902)

Rodila se je v tržaški mestni četrti Sv. Ivan. Zaradi revščine po osnovni šoli ni mogla nadaljevati šolanja. Izobraževala se je na raznih večernih tečajih, zlasti pa je veliko brala. Svoje darove je posvetila prosvetnemu delu. Že v šolskih letih je začela pisati pesmi v svetoivanskem narečju. Recitirala jih je na raznih prireditvah, na prigovarjanje prijateljev jih je začela objavljati v tisku. Leta 1962 je izšla njena narečna pesniška zbirka Souze jn smeh, v kateri je 25 pesmi, leta 1969 je izšel ponatis s prisrčnimi otroškimi pesmimi.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 5. avgust 1879, Drašiči; † 22. februar 1963, Stična

Doma se je naučil odpirati vrata potrebnim

Luč sveta je zagledal v Beli krajini, kjer živijo ljudje mehkega srca in odprtih rok. Rodil se je 5. avgusta 1879 v Drašičih pri Metliki očetu Miku (Nikolaju) Kostelcu in materi Bari (Barbari) Pečarič, ki je bila njegova druga žena. Bil je četrti od šestih otrok v drugem zakonu in pri krstu so mu dali ime Martin. Družina ni bila premožna, z marljivim delom so se kar lepo preživljali. Jurčini, tako se je Kostelčevim reklo po domače, so bili daleč naokrog znani po tem, da so za uboge vedno imeli odprta vrata. Glavne zasluge za lepo družinsko vzgojo je imela mati Bara, ki je svojega skrbnega moža preživela za 26 let. Sad redne družinske molitve in sodelovanja pri nedeljski maši v metliški župnijski cerkvi ter materine dobrodelnosti je bil duhovni poklic, ki se je vzbudil v Martinu že v otroških letih. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, prva dva razreda gimnazije je končal v Novem mestu, naslednjih šest pa v Ljubljani. Po končanem sedmem razredu je 8. septembra 1899 vstopil v stiški samostan, ki je ponovno oživel 4. oktobra 1898. Kot cistercijan je dobil ime Avguštin. Leta 1900 je položil začasne zaobljube. Po maturi v Novem mestu in študiju bogoslovja v cistercijanskih samostanih Wettingen-Mehrerau in Stični je bil 10. aprila 1904 v Stični posvečen v duhovnika. Na novi maši je pridigal stiški rojak Ignacij Nadrah. Mladi pater je opravljal različne odgovorne službe v samostanski skupnosti in v stiški župniji. Ob delu je nadaljeval bogoslovne študije in leta 1918 je bil v Gradcu promoviran za doktorja bogoslovja.

Skrbni in gostoljubni oče stiške družine

Po odhodu stiškega opata Bernarda Widmanna v rodno Nemčijo je p. Avguštin Kostelec postal najprej njegov namestnik, zatem prior, 7. novembra 1924 pa je bil soglasno izvoljen za stiškega opata, 3. po vrsti od obnove delovanja Stične, in 54. v dolgi vrsti sti­ških opatov: Še preden je postal opat, je Kostelec "izpričal svojo človeško, redovniško in duhovniško veličino, ko je sprejel pod gostoljubno streho stiškega samostana goriške bogoslovce, profesorje in nadškofa Sedeja pa tudi mnogo poljskih beguncev" Vojan Tihomir Arhar). Podobno je ravnal med drugo svetovno vojno, ko je v samostanu nudil zavetje slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci pregnali iz mariborske škofije ter z gorenjskega dela ljubljanske škofije. Ob prihodu v Stično jim je rekel: "Vse, kar bomo imeli, bomo delili z vami!" V skrbi za nove poklice je Kostelec leta 1919 ustanovil interno šentviško gimnazijo. Dijaki so stanovali v stiškem internatu, vpisani pa so bili na državni klasični gimnaziji v Ljubljani. Študirali so v Stični in tam pred komisijo s klasične gimnazije opravljali letne izpite, maturo pa v Ljubljani. Iz stiške gimnazije je izšlo lepo število domačih redovnikov: jeseni 1930 je bilo v Stični že 22 mladih bogoslovcev. Opat Kostelec je za študijske namene pridobil v Ljubljani večjo hišo, ki jo je imenoval Slomškov zavod. "Opat dr. Avguštin Kostelec je vodil samostan na vseh področjih: duhovnem, organizacijskem in gospodarskem, ves čas modro, načrtno in s pogledom nenehno uprtim v prihodnost," je o njem zapisal stiški familiar pisatelj Vojan Tihomir Arhar.

Zaslužnega opata preganjajo in zaprejo

V dolgih letih svoje opatske službe je dr. Avguštin Kostelec storil ogromno dobrega, vendar po koncu druge svetovne vojne novi oblastniki tega niso upoštevali. Po agrarni reformi je bil samostan popolnoma osiromašen in odvzeta mu je bila materialna podlaga za lastno vzdrževanje. Zasedli so tudi nekaj stavb. Še več: dobrosrčnega opata, ki je nudil zavetje tistim, katere so preganjali okupatorji, so obtožili, da je med vojno "sodeloval z okupatorjem, vršil obveščevalno službo za belogardiste ter ovajanja" in decembra 1950 so zoper 71-moža odredili preiskavi in preiskovalni zapor. Iz zapora so ga izpustili po desetih dneh, toda moral je napisati izjavo, s katero "prosi odpuščanja"! Čeprav je bil opat vedno dokaj trdnega zdravja, mu je vse to preganjanje in tudi revščina, ki so jo oblastniki samostanu vsilili, pilo moči. Po pljučnici jeseni 1961 je še okreval, 27. januarja 1963 pa je doživel srčni infarkt. Ko se je malo bolje počutil, je želel, naj ga iz bolnišnice peljejo v Stično. Tam je 22. februarja 1963 zaradi ponovnega infarkta zaspal v Gospodu. Pogrebne svečanosti je dva dni zatem vodil mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Vstajenja čaka v kripti pod cerkvenim korom stiške bazilike. Na ploščo, ki pokriva grobnico, so vklesali preprost napis: AUGUSTINUS 1924-1963. Pogreba se je udeležila velika množica ljudi in precej duhovnikov, trije škofje in trije cistercijanski opati. Pokojni je bil dolga desetletja ena najuglednejših osebnosti med slovensko duhovščino tistega časa. Bil je znan in spoštovan tudi zunaj slovenskih meja.

(obletnica meseca 02_2003)

 * 5. avgusta 1912, Henri Marie Joseph Grouès; + 22. januarja 2007, Pariz

Henri Groues - to je njegovo civilno ime - se je rodil 5. av­gusta 1911 v Lyonu. Po končani srednji šoli je šel h kapucinom in po sedmih letih redovne priprave in bogoslovnega študija je leta 1938 prejel mašniško posvečenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Po gorskih krajih okoli Gre­nobla je reševal Jude in borce, da ne bi prišli v roke Nemcem. Za to svoje delo je prejel visoko odlikovanje: križec častne legi­je. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v francoski parlament. "To je bilo zelo dolgočasno delo, nisem imel nobenih izkušenj in kmalu sem začutil, da to ni poklic zame!" Ko se je kot posla­nec mudil v Parizu, se je na vsakem koraku srečeval z bedo in želel jo je po svojih močeh lajšati.

"Bil sem še poslanec, ko sem zvedel, da je v pariškem pred­mestju Neuilly-Plaisance na razpolago zapuščena hiša z večjim parkom. Bila je v bednem stanju, vendar kot nalašč za moje na­črte: nuditi streho družinam, ki so bile brez stanovanja. Tako sem jo najel in jo začel lastnoročno popravljati na veliko pohuj­šanje svojih sosedov, ki so videli redovnika v kuti in poslanca z odlikovanjem, kako pleza na streho in postane tesar, zidar, elektrikar, vodovodar, kakor so pač narekovale potrebe. Nekega dne pride k meni moški, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora, kjer je odsedel dvajset let zaradi umora.

Bil je ves obupan in ni vedel, od česa naj živi in kam naj gre prenočevat. Rekel mi je, da je poskušal narediti samomor in da te misli še ni zavr­gel. Ime mu je bilo Georges in umrl je pred nedavnim. Ta mož je spremenil moje življenje. Rekel sem mu: 'Jaz ti nimam kaj dati, če pa hočeš delati z menoj, bova skupaj lahko pomagala drugim.'" To srečanje je bilo na neki način rojstni dan občestva Emavs, kajti Georgesu so se kmalu pridružili drugi, večina z roba druž­be. Začeli so zbirati cunje in druge odpadke, jih prebrali in očistili, nato pa prodali, izkupiček pa namenili gradnji hiš. "Previdnost nam je pokazala, da je mogoče človeka, ki je postal izvržek družbe, rešiti prav z odpadki."Med izredno ostro zimo leta 1954 je Abbe Pierre sprožil "vstajo dobrote" in tudi po radiu potrkal na vest ljudi, da so nudili pomoč brezdomcem. Leta 1972 je Emavs prestopil meje Francije in zdaj po vsem sve­tu deluje nad 350 občestev.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 7, str. 48.

Upornik iz ljubezni do človeka

"Živim v nestrpnem pričakovanju smrti. Vem, da je smrt odloženo srečanje s prijateljem," je zapisal v svoji knjigi Oporoka, ko mu je bilo osemdeset let in je bil še poln moči. Rodil se je 5. avgusta 1912 kot peti od osmih otrok družine Groues v Lyonu. Pri krstu je dobil ime Henri. Ko mu je bilo šestnajst let, se je med potovanjem po Italiji ustavil v Assisiju in tam se je odločil, da bo v življenju šel po Frančiškovih stopinjah. Po vrnitvi domov je vstopil v kapucinski red ter bil po študiju filozofije in teologije leta 1938 posvečen v duhovnika. Iz zdravstvenih razlogov je že naslednje leto izstopil iz reda in postal duhovnik škofije Grenoble in nastavljen za stolnega kaplana v tem mestu. Ohranil pa je svoje redovniško ime Pierre in pod tem imenom je postal znan. Med drugo svetovno vojno se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju.

Najprej je kot gorski vodnik čez prelaze v Alpah in Pirenejih vodil ljudi (Jude, Poljake) in jih reševal pred nacisti. Leta 1943 je postal "partizan"; proti koncu leta 1944 je padel v roke gestapu, toda uspelo mu je zbežati v Alžir. Po vojni se je vrnil v Pariz in za svoje delovanje med vojno prejel visoko državno odlikovanje - križec častne legije.

Izvoljen je bil tudi za poslanca v francoskem parlamentu, kjer je ostal pet let. Ves svoj prosti čas, ki ga ni prebil v parlamentu, je posvetil ubogim, brezdomcem. Že v tem času je ustanovil prvo skupnost Emavs. To se je zgodilo leta 1949 po srečanju z nekim moškim, ki je bil izpuščen iz zapora, pa ni imel kam iti in je hotel narediti samomor. Abbé Pierre ga je sprejel pod streho in mu rekel: "Pomagal ti bom, če mi obljubiš, da bova oba skupaj pomagal drugim." Rojeno je bilo prvo občestvo Emavs in danes po vsem svetu deluje nad 150 teh občestev.

Najbolj znamenit datum v njegovem življenju je 1. februar 1954. Tega dne je po valovih Radia Luksemburg sprožil "vstajo dobrote". Zaklical je: "Med amis, au secours! Prijatelji moji, na pomoč! Neka žena je to noč zmrznila na pločniku ene pariških ulic, v roki je stiskala odločbo, da jo mečejo iz stanovanja. To noč je po pariških predmestjih več kot 2.000 ljudi brez strehe, ki se tresejo od mraza in nimajo kaj jesti." Mnogi so mu prisluhnili. Od tedaj ni nehal dvigati svojega glasu proti krivičnosti družbe obilja, ki se ne zmeni za tiste, ki so v pomanjkanju in na robu preživetja. Vsi so poznali drobnega duhovnika, ki je povrh svoje duhovniške obleke nosil vetrovko, na glavi pa je imel črno baretko.

Na vprašanje, če ga kaj moti, ker ga toliko ljudi pozna in ga ustavljajo na cesti, je dejal: "Dostikrat je to res nadležno; moram pa priznati, da je slava včasih tudi koristna: pozornost ljudi lahko usmerim v to, da mi pomagajo uresničevati načrte za naša občestva."

Ko so mu telesne moči začele pojemati, duhovno pa je bil še čil, je vodstvo občestev Emavs prepustil svojim dolgoletnim sodelavcem. Potem pa se je umaknil najprej v benediktinsko opatijo Saint Wendrille, kjer se je vključil v življenje samostanske družine. Nazadnje se je preselil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, v staro kmetijo, preurejeno v dom za brezdomce.

Tam je živel s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni". Mnogi od njih že počivajo na vaškem pokopališču. Med njimi je zdaj tudi on.

"Namesto cvetja in vencev," je zapisal pred smrtjo, "prinesite na moj grob sezname tisočev družin in otrok, ki ste jim izročili ključe stanovanja."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 3, str. 20.

* 17. september 1926, Pariz, † 5. avgust 2007

Jud, ki je postal kardinal katoliške Cerkve

Ko je bil še nadškof v Parizu, je med pariškimi Judi krožila uganka: "Kakšna je razlika med velikim rabinom Francije in kardinalom Lustigerjem?" - "Kardinal govori jidiš, veliki rabin pa ne." Rad je poudarjal: "Rojen kot Jud sem postal kristjan, in ostal Jud, podobno kot prvi apostoli." Aaron Lustiger se je rodil 17. septembra 1926 v Parizu v judovski družini, ki se je po prvi svetovni vojni priselila iz Poljske. Oče Charles in mati Giselle sta imela trgovino na Montmartru. Čeprav je bil stari oče rabin, v družini - Aaronu se je pridružila še sestra Arlette - ni bilo verske vzgoje. Med seboj so se pogovarjali v francoščini, če sta se starša pogovarjala o čem takem, česar otroka nista smela slišati, sta govorila jidiš (judovsko obliko nemščine).

Mladi Aaron je bil bister učenec, zelo so mu bili pri srcu jeziki in književnost. Mati mu ni dovolila brati stripov, oče pa mu je prepovedal iti iz hiše ob krščanskih praznikih. Aaron je skrivaj prebiral Sveto pismo. Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, sta starša zaupala Aarona in Arlette v varstvo neki ženi v Orleansu, sama pa sta se umaknila v nezasedeno cono. Mati Giselle se je kmalu vrnila v Pariz, kjer jo je policija aretirala. Odpeljana je bila v koncentracijsko taborišče Auschwitz in tam bila leta 1943 umorjena. Oče pa se je ves čas vojne skrival in dočakal osvoboditev.

V velikem tednu konec marca 1940 je trinajstletni Aaron Lustiger vstopil v znamenito gotsko katedralo v Orleansu in je bil "hipoma pritegnjen v njen objem". Na veliki petek je sklenil, da postane katoličan. Ko se je poučil v veri, ga je škof Courcoux krstil; obdržal je svoje judovsko ime Aaron, dodani pa sta bili krščanski imeni Jean-Marie (po njegovih stopinjah je šla tudi sestra Arlette, ki je bila krščena oktobra 1940). Ko je oče to zvedel, ga je hotel pripraviti do tega, da bi ta svoj korak "preklical in se vrnil v judovstvo", vendar brez uspeha.

Po vojni se je Aaron Jean-Marie Lustiger vpisal na Sorbono, kjer je hotel študirati književnost. Kmalu se je odločil za študij teologije, ker je hotel postati duhovnik. Nekaj časa je bil v semenišču pri karmeličanih v Parizu, potem pa je študij nadaljeval na tamkajšnjem Katoliškem inštitutu. Na veliko noč leta 1954 je bil posvečen v duhovnika. Obred je od cerkvenih vrat spremljal tudi oče Charles, ki se je kasneje s svojim "izgubljenim" sinom spravil. Mladi duhovnik je bil do leta 1959 študentski kaplan na Sorboni, potem pa deset let direktor Richelieujevega centra v Parizu. Nadaljnjih deset let (1969-1979) je bil župnik pri Sv. Ivani Šantalski v Parizu, kjer je bil nekaj časa njegov kaplan Andre Vingt-Trois, zdaj njegov naslednik kot pariški nadškof. Svojega nekdanjega župnika se spominja kot ognjevitega pridigarja: "Ko je on govoril, si začutil, da pridiga nekemu anonimnemu občestvu. Vsakdo od poslušalcev je imel občutek, da nagovarja njega osebno." Papež Janez Pavel II. ga je 10. novembra 1979 imenoval za škofa v Orleansu, kjer je nemudoma znova ustanovil škofijsko bogoslovno semenišče, ker je skrb za duhovniške poklice smatral za eno svojih prvenstvenih nalog. Že po petnajstih mesecih se je od Orleanska poslovil, kajti papež ga je imenoval za nadškofa v Parizu, naslednika umirjenega kardinala Françoisa Martyja, ki je zaradi starosti odstopil. Dve leti zatem je novi pariški nadškof postal član kardinalskega zbora.

Kardinal Lustiger je bil znan kot izredno energičen delaven človek in zaradi tega se ga je prijel vzdevek "buldožer". Deloval je v duhu svojega škofovskega gesla "Bogu je vse mogoče". Kot pariški nadškof je uvajal novosti pri vzgoji duhovnikov (v 25 letih svoje škofovske službe je posvetil okoli 200 duhovnikov, tretjino vseh, ki zdaj delujejo v Parizu), v sekulariziranih predelih francoskega glavnega mesta je dal graditi nove cerkve, ustanovil je katoliško radijsko postajo Notre-Dame in katoliško TV postajo. Udeleževal se je demonstracij v podporo človekovih pravic. Eno najlepših doživetij njegove škofovske službe v Parizu je bilo svetovni dan mladih leta 1997, kjer se je ob "starem" papežu Janezu Pavlu II., njegovem prijatelju, zbralo milijon mladih z vsega sveta. Zaradi starosti se je 11. februarja 2005 odpovedal svoji službi.

(pričevanje 10_2007)

LETA 1696 ROJEN LOVRENC POGAČNIK

DUHOVNIK, JEZUIT, PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ († 1768)

 Študiral moralno teologijo in cerkveno pravo, po posvečenju pa je v glavnem pridigal po različnih krajih avstrijske jezuitske pokrajine (40 let). Leta 1762 je postal pridigar v Trstu, potem v Zagrebu, kjer je ostal do svoje smrti. Videl je, da pri svojem delu med ljudmi potrebuje tudi slovenska in nemška besedila, zato je začel pisati. Najpomembnejša njegova knjiga je prvi obredniški priročnik s slovenskimi besedili (Compendium ritualis labacensis cum appendice germanica et carniolica pro assistentia maribundorum).

LETA 1808 ROJEN EMANUEL JOSIP KOVAČIČ

DUHOVNIK IN PISATELJ († 1867)

Študiral v Novem mestu in bogoslovje v Ljubljani, kjer je bil posvečen ter služboval v Dolini, Žminju in bil kanonik v Trstu. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika in se trudil, da se v šoli uporablja tudi slovenščina. Prve pesmi je objavljal že v Kranjski čbelici (prvi je opisoval naravo), bil je sodelavec Drobtinic, Zgodnje Danice ... Napisal je tudi zgodovino tržaške škofije (v rokopisu) ter nekaj življenjepisov pomembnih mož, duhovnikov (Matevž Ravnikar, Jožef Balant ...)

LETA 1861 UMRL JOSIP DROBNIČ

DUHOVNIK, KULT. ORGANIZATOR, PUBLICIST, PREVAJALEC (* 1812)

Rodil se je leta 1812 pri Sv. Emi ob Sotli, gimnazijo je obiskoval v Celju, licej v Gradcu, nato pa bogoslovje v Celovcu in leta 1839 postal duhovnik. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah, nazadnje (od leta 1857 do smrti) je učil slovenščino v Gradcu. Kot dijak je zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza, ki ga je pridobil za ilirske ideje. Za našo književno zgodovino je njegova največja zasluga, da je leta 1850 v Celju ustanovil Slovensko bčelo, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku.

LETA 1879 ROJEN P. AVGUŠTIN KOSTELEC

CISTERCIJANSKI REDOVNIK, OPAT († 1963)

Na današnji dan je bil rojen "veliki" opat p. dr. Avguštin Kostelec. Vzdevek "veliki" mu gre zato, ker je "nad šestdeset let svojega življenja posvetil Stični, ki je največ tudi po njegovi zaslugi tudi v naši novi družbi dosegla tisti ugled, ki ga je nekoč imela" (Jože Gregorič). Stiški opat je bil 39 let, za samostan pa je skrbel 41 let. V težkih časih po drugi svetovni vojni je kljub nagajanju in preganjanju ustvarjal pogoje, da je Stična vse bolj postajala to, kar je danes nekakšen "slovenski Taize".

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 03_2003

njegovo razmišljanje:

• Klic in zgled sv. očeta ju zbudil med katoliškimi narodi novo gibanje za cerkveno edinstvo. Ali se bom o tudi Slovenci odzvali klicu sv. očeta? Že po naravni zemljepisni legi smo kot nekak most med vzhodnimi in zahodnimi narodi. Naše narodno sorodstvo z vzhodnimi narodi, posebno z Rusi, nam je kot naravna zapoved ljubezni, da skušamo privesti svoje brate nazaj k materi sveti katoliški Cerkvi (Bogoljub, julij 1939).

LETA 1905 UMRL ANTON AŽBE

SLIKAR (* 1862)

Slovenski slikar Anton Ažbe se je šolal najprej pri J. Wolfu v Ljubljani, študij je nadaljeval na Dunaju in v Münchnu, kjer je leta 1891 je odprl lastno korektorsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike, med njimi tudi slovenski impresionisti Jakopič, Jama, Grohar in Sternen. Znana je Ažbetova slika Zamorka (1895).

LETA 1909 ROJEN JOSIP KRAVOS

PROSVETNI DELAVEC IN PISATELJ († 1972)

Iz Dobravelj na Vipavskem, kjer se je leta 1909 rodil, je 14-leten odšel v Trst in se izučil za krojača. Vključil se je v tamkajšnjo slovensko skupnost. Pod fašizmom je njegova krojaška delavnica bila ilegalno prosvetno središče. Po vojni je sodeloval v raznih slovenskih društvih. Veliko je tudi pisal; zgodbe iz njegovega otroštva je Goriška Mohorjeva družba izdala v knjigi Kuštrava glava (1972), pri Založništvu tržaškega tiska je izšla njegova knjiga Moje in vaše zgodbe (1975) o življenju pod fašizmom.

LETA 1912 ROJEN ABBE PIERRE

FRANCOSKI DUHOVNIK, KAPUCIN, ZAŠČITNIK BREZDOMCEV († 2007)

"Emavs, ime vasi, povzema vse življenje in delo Abbé Pierra... Emavs je pot... Žalostna pot, ki lahko postane obljuba upanja. V tem dogodku prvega velikonočnega večera je Abbé Pierre videl vse svoje poslanstvo. Leta 1949 je začel okoli sebe zbirati brezdomce in klateže. Po pa­riških smetiščih so pobirali papir, cunje in druge odpadke. Kar je bilo uporabnega, so očistili ter prodali in gradili družin­ske hiške. Druščina si je nadela ime občestvo Emavs in danes živijo podobne po vsem svetu. Bil je spoštovan kot "pričeva­lec pristnega evangelija", se je proti koncu svojega življenja umaknil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, kjer je živel na stari kmetiji, preurejeni v dom za brezdomce. Streho je delil s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni" in zanje vsak dan maševal, drugače pa je v svoji skromni sobici molil, bral, študiral, spre­jemal obiske. Pogosto so prihajale skupine šolarjev in mladih, ki so z občudovanjem gledali tega starega moža, o katerem so veliko sli­šali, in 'v živo' čutili, da iz njega izžareva dobrota Jezusovih blagrov, ki jih je vse življenje skušal čim zvesteje uresničevati. Hiša ima pomenljivo ime Postaja (La Halte). "To je moja zadnja pos­taja na potovanju k Neskončnemu," je dejal Abbe Pierre, ki si je na vaškem pokopališču že deset let pred smrtjo izbral prostor za grob. "Smrti se niko­li nisem bal," je priznal nekemu časnikarju in ga prosil: "Prosi ljubega Boga, naj me čimprej vzame k sebi!"

»S svojim pozivom k 'uporu dobrote' po valovih Radia Luksemburg 1. februarja 1954 je začel svoj boj za pomoč brezdomcem in vsem, ki so bili na robu preživetja ter se za vedno zapisal v srce francoskega naroda," je pri maši zadušnici za pokojnega Abbé Pierra v pariški katedrali Notre-Dame 26. januarja 2007 dejal lyonski nadškof kardinal Philippe Barbarin. "Smisel svojega dela je videl v tem, da ljudem vrne njihovo človeško dostojanstvo."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_1999 in 03_2007

nekaj njegovih misli:

• Če hočemo biti prepričljivi verniki, mora biti vsem očitno, da si ne domišljamo, da vera daje odgovor na vse. To ni res. Mi vsi doživljamo ure, ko se nam, kot na Jobovih ustnicah, zastavljajo vprašanja in pomisleki, kajti trpljenje in bolečina sta prehuda.
• Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni.
• Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki - postati morajo naše moralno vodilo.
• Smo svobodna bitja, edina svobodna bitja med milijardami galaksij vsega vesolja. To mora nekaj pomeniti: svobodni smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili.
• Če nismo pripravljeni naše obhajilo s posvečenim kruhom dopolniti z drugo resnično navzočnostjo Kristusa v svetu, se pravi, z njegovo navzočnostjo v trpečih in ubogih, lahko naše zakramentalno obhajilo postane pravo bogoskrunstvo.
• Radi delimo ljudi na verne in neverne. Jaz pa jih rajši delim na take, ki so odprti za druge, in take, ki obožujejo sami sebe.
• Nič ni hujšega, kakor občutek, da si odveč. Vedno ponavljam: vsi smo potrebni. Svet je kakor velik gozd: če so v njem samo mlada drevesa, ni zdrav, potreben je tudi humus, ki je sad starih dreves ...
• Podobno so tudi stari ljudje potrebni mladim.
• Mladi, sprašujete me o Bogu. Odgovarjam vam: ne pozabite na tisto radost, ki je z besedami ni mogoče izraziti. Prejeli ste namreč najbolj dragocen dar, da ste mogli okušati, kako lepo je pomagati drugim. Tudi če o teologiji nimate pojma, veste, kakšen je okus ljubezni. Razumeli ste, kaj je Bog.
• Zakon življenja pomeni služiti najbolj slabotnim in tistemu, ki najbolj trpi ... Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
• Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
• Kako rad bi videl, da bi vsem starim in slabotnim znali reči: "Pridi, čakal sem te. Nisi nekoristen, potrebujemo te!"
• To, kar imenujemo vera, je gotovost, da more vsakdo ljubiti svojega bližnjega in biti ljubljen. Graditi je mogoče samo na ljubezni.
• Bolj ko postajam star, bolj se zavedam, da sta v življenju dve bistveni stvari, ki se jima je nemogoče odpovedati: ljubiti in umreti.
• Odpuščanje je na neki način materinska poteza Boga. Ljubeča mati otroku vedno odpušča.
• Verovati pomeni živeti, živeti pomeni ljubiti, ljubiti pomeni služiti najprej tistemu, ki najbolj trpi in je v njem poteptana podoba Boga.
• Prijatelji moji, nikoli ne pozabite, da mora biti v življenju na prvem mestu skrb, da vsakomur zagotovite pravičnost.
• Simbol svobodnega človeka je človek, ki ljubi.
• Sleherna človeška ljubezen je prepletena s trpljenjem.

LETA 1925 ROJEN IVAN ŠČEK

GLASBENI PEDAGOG , SKLADATELJ, DIRIGENT († 1972)

Skladatelj Ivan Šček (s psevdonimom Štefan Kovač, ker je bil njegov oče kovač) je prvi glasbeni pouk dobil v župnijski cerkvi v rodni Vipavi. Po končanih glasbenih študijih je kot profesor in skladatelj deloval na Obali. Dolga leta je vodil pevski zbor koprske stolnice. Prvi je v Sloveniji uglasbil novi (pokoncilski) mašni obred.

LETA 1984 UMRL VILKO FAJDIGA

DUHOVNIK, TEOLOG IN PROFESOR OSNOVNEGA BOGOSLOVJA (* 1903)

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Cerkvi na Slovenskem ogromno verskega tiska (1 dnevnik, 9 tednikov, 43 mesečnikov). Novi oblastniki so vse to zatrli, konec leta 1945 so dovolili, da so izšle prve številke ljubljanskega cerkvenega lista Oznanilo, ki je s prekinitvami in v omejeni nakladi izhajal do junija 1952. Glavni urednik je bil dr. Vilko Fajdiga, profesor apologetike (osnovnega bogoslovja) na Teološki fakulteti v Ljubljani. Njegova predavanja so izšla v skriptih Praktična apologetika (1964, ciklostil).

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 07_1983

nekaj njegovih razmišljanj:

• Ko začenjaš novo leto, pomisli, da je oko, ki vse vidi, dobrotno, očetovsko božje oko, ki so pred njim razgrnjene vse skrivnosti, tudi skrivnost tvoje bodočnosti in tega leta, ki je pred teboj; da je močna in zvesta božja roka, ki te hoče voditi skozi to leto.
• Vera daje vzgoji širša obzorja, večnostni odmev in utemeljenost vseh nravnih načel.
• Vemo, da je Marija zraven povsod, kjer je Kristus, in da je v vseh časih veljalo: po Mariji k Jezusu.
• Vse oblike zapuščenosti, ki morajo človeka na zemlji zadeti, so zadele Gospoda, da bi bili mi manj zapuščeni.

LETA 1992 UMRL LEOPOLD ANDREE ml.

SLO. INŽENIR ELEKTROTEHNIKE (* 1910)

Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, gimnazijo in tehniško fakulteto pa v Ljubljani. Pred vojno je bil asistent na Inštitutu za strojništvo, po ustanovitvi Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani (1946) je deloval tam kot profesor in predstojnik. Njegovo znanstveno delo je bilo usmerjeno v raziskavo merilnih metod v strojništvu s posebnim poudarkom na področju parnih kotlov in kakovosti izgorevanja. S svojimi raziskavami je vzbudil veliko zanimanja v industriji v tedanji Nemčiji.

LETA 2003 UMRLA s. VENDELINA (MARIJA) ILC

REDOVNICA, PRILJUBLJENA SLOVENSKA UČITELJICA KUHANJA (*1916)

Sestra Vendelina (Marija Ilc) se je rodila v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic. Pri založbi Ognjišče smo ponatisnili knjigo Zmeraj sestra Vendelina.

LETA 2004 UMRL FRANCE ADAMIČ

prvi slovenski doktor sadjarstva (* 1911)

Mlajši brat slovensko-ameriškega pisatelja Louisa Adamiča, rojen v Prapročah pri Grosupljem. Osnovno šolo je obiskoval v Grosupljem, srednjo v Ljubljani, agronomijo pa v Beogradu, kjer je tudi doktoriral. Poučeval je na Sadjarsko-vinarski šoli v Mariboru, na Kmetijski šoli v Celju, od leta 1961 do upokojitve je predaval na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je bil predstojnik katedre za sadjarstvo. Raziskoval je domače in tuje tipe sadnih rastlin. Bil je direktor Inštituta za sadjarstvo v Mariboru in Kmetijskega inštituta Slovenije. Veliko je tudi pisal.

LETA 2007 UMRL JEAN-MARIE LUSTIGER

pariški nadškof in kardinal (* 1926)

V enainosemdesetem letu življenja je 5. avgusta 2007 v Parizu umrl bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger. Že leta 2004 je sestavil nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. "Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aaron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof." Svoje zadnje bivališče - čakalnico za vstajenje - je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. "Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije," je o njem dejal nekdanji  francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

• Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.
  
• Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 4. avgust 1920 na Pavlovskem vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu; † umrl 10. septembra 2010, Pavlovski vrh.

"V Božjem kraljestvu ni mladih in starih, ni profesorjev in učencev, vsi smo samo božji otroci."

Njegovo dolgo in bogato življenjsko potovanje se je pričelo 4. avgusta 1920 na Pavlovskem Vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, ko se je rodil kot zadnji, štirinajsti otrok v družini kmečkih staršev Antona in Ane. V osnovno šolo je hodil k Sv. Miklavžu, vsak dan eno uro peš, zatem je bil eno leto v meščanski šoli v Ormožu. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru kot gojenec semenišča. Po maturi se je vpisal v mariborsko bogoslovje. "K nam so prihajali na obisk duhovniki, ker je bil oče cerkveni ključar.

Verjetno je tudi to vplivalo na mojo odločitev za duhovništvo," jo povedal v pogovoru za Ognjišče junija 1992. Tam je bil samo dobrih šest mesecev, kajti v začetku aprila 1941 so Štajersko zasedli Nemci in zaprli vse slovenske šole. Janežič se je z nekaterimi sošolci umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval bogoslovni študij. Maja 1954 se je krvavim nasiljem umaknil na Koroško. Mašniško posvečenje je prejel 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu v severni Italiji. Kot mlad duhovnik je "prijel za plug" med Slovenci na Tržaškem: najprej je deloval kot kaplan župnij Prosek in Kontovel, kjer se je posvečal zlasti otrokom. V letih 1954-1960 je študiral na univerzi Gregoriani in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu, kjer je doktoriral iz vzhodnega bogoslovja z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem (njegov mentor je bil nedavno umrli Tomaš Špidlik).

Po vrnitvi na Tržaško je deloval v župniji Mačkolje, pri Sv. Ivanu v Trstu je vodil Ekumenski center ter bil urednik zbornika Kraljestvo božje (po vrnitvi v domovino se je zbornik izhajal pod imenom V edinosti in Janežič je bil dolga desetletja njegov urednik). Devet let je pridigal po radiu in s svojimi ognjevitimi besedami privabljal poslušalce tudi v Sloveniji, kamor je segel glas slovenskega radia iz Trsta. O svojem tržaškem obdobju je dejal: "To so bila zelo lepa in razgibana leta, od verske do mnogostranske prosvetne dejavnosti."

Leta 1969 je prišel domov, v Maribor, kjer je opravljal razne odgovorne naloge: bil je profesor za osnovno in ekumensko teologijo na mariborskem oddelku teološke fakultete v Ljubljani, nekaj let spiritual Slomškovega dijaškega semenišča, študijski prefekt v mariborskem bogoslovju in duhovni asistent za študente v Mariboru. Kot vnet delavec za edinost kristjanov je bil izbran za predsednika Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je že omenjeni ekumenski zbornik V edinosti. Pri vseh teh številnih nalogah je našel čas za leposlovno ustvarjanje. "To je moje veliko veselje, muka in zadoščenje hkrati." Kot pesnik se je uveljavil že v srednji šoli, ko je sodeloval v semeniškem literarnem listu Brazde, kot maturant je nekaj svojih prispevkov objavil v almanahu Majolika (1940). Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Pisal je znanstvene članke in knjige s teološkega področja, zlasti ekumenskega; dragocen je njegov Ekumenski leksikon (1986). Njegove radijske duhovne misli so izšle v knjigi s pomenljivim naslovom Radost življenja (1966).

Še obsežnejša je bera njegovih leposlovnih knjig: izdal je devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Njegova religiozna lirika je zbrana v knjigi Božja obzorja (1990). "Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega, kar si doživel sam." Ko je razlagal, kaj je hotel povedati s svojo pesniško zbirko Morje (1992), je dejal: "Tudi naše življenje je valovanje. vse pa vodi h končnemu cilju, v pristan, in ta pristan je večnost."

Ta "pristan" je imel pred očmi, ko je že pred nekaj leti na pokopališču rojstne župnije Sv. Miklavž pri Ormožu dal postaviti nagrobnik. Izdelan je v obliki križa, na sredini je podoba od mrtvih Vstalega, na levi monogram MARIA, na desni pa Alfa in Omega. Na njem je napis: "Tu čaka Vstajenja in polnost Življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj." Ko so 10. septembra 2010 njegovo telo izročili blagoslovljeni zemlji kot pšenično zrno, je bilo treba na nagrobnik vklesati samo še dve letnici: 1920 in 2010 - letnici za ta svet in za večnost.

(pričevanje 10_2010)

LETA 1727 ROJEN OŽBALT GUTSMAN

JEZUIT, FILOLOG IN NABOŽNI PISATELJ, BRANITELJ MATERINŠČINE († 1790)

Koroški jezuit Ožbalt Gutsman, doma iz Grabštajna, je slovenskim duhovnikom Koroške podaril knjigo pridig Kristjanske resnice (1770). Njegovo poglavitno delo pa sta slovenska slovnica Windische Sprachlehre (1777) in nemško-slovenski slovar (1789). V znamenitem uvodu svoje nemško pisane Slovenske slovnice je ponosno branil svojo materinščino pred tistimi, ki so imeli predsodke zoper njo, češ da je "malo koristna". Kljub temu Gutsmanova slovnica velja za prvo znanstveno zasnovano slovnico našega jezika.

LETA 1859 ROJEN KNUT HAMSUN

NORVEŠKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST (1920)

Odraščal je v veliki revščini, delal je kot trgovski pomočnik, poštni uradnik ... in ob delu je začel pisati. Nekaj let je bil tudi v Ameriki, toda tudi tam ni našel resnične sreče. Prvi uspeh je doživel z romanom Lakota. V delih se je zavzemal za svobodo posameznika, za prvinsko življenje z naravo, odklanjal je mehkužno meščansko družbo. Zaradi podpore nacistom je bil po drugi vojni obsojen veleizdaje, vendar kaznovan le denarno. Tudi zaradi tega danes ni dovolj cenjen, vendar pa je eden največjih evropskih modernistov. Še nekaj del: Skrivnost, Kruh, Blagoslov zemlje, Potepuhi...

LETA 1875 UMRL HANS CHRISTIAN ANDERSEN

DANSKI PISATELJ, PESNIK, pravljičar (* 1805)

V sedemdesetih letih svojega življenja je napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne po­zna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku ... Pravljico Andersenovega živ­ljenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna člo­veka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu Odense...

 več o njem tudi v zapisu v Ognjišču 09_1975

njegova misel:

• Življenje vsakega človeka je pravljica, ki jo je napisala Božja roka.

Njegov rojstni dan je tudi mednarodni dan mladinske knjige in v knjigarni Ognjišča imamo res bogato izbiro. Poglejte!

http://knjigarna.ognjisce.si/otroska_knjiznica.html

http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html

LETA 1880 ROJENA MANICA KOMAN

PISATELJICA IN PRIPOVEDOVALKA PRAVLJIC († 1961)

Slovenska pripovednica in pesnica Manica Komanova,rojena leta 1880 v Vižmarjah pod Šmarno Goro, je začela pisati kot kmečko dekle in prav zaradi pisanja so ji pomagali, da je bila vzeta za uradnico na ljubljanskem magistratu. Veliko je pisala za mladino, zaslovela je kot pravljičarka: pravljice je pisala in jih pripovedovala otrokom po radiu.

LETA 1901 ROJEN LOUIS ARMSTRONG – SATCHMO

AMERIŠKI JAZZOVSKI GLASBENIK († 1971)

Louis Armstrong je bil prvi pomembnejši jazzovski solist in hkrati eden najvplivnejših glasbenikov v zgodovini. Kariero je začel kot trobentač z leti pa je odkril, da tudi dobro poje. Jazzu je dal novo razsežnost in izjemno virtuoznost. Kljub izjemni popularnosti je vedno ostal črnec iz New Orleansa, preprost mož, velik otrok. Imenovali so ga 'veleposlanik miru', on pa je zmajal z glavo ter govoril: „Prazne marnje! Znam samo igrati na trobento. Meni je dovolj to, da razveseljujem občinstvo. Da iz ljudi izvabljam smeh, da jih vidim zadovoljne. To pa je čudovito, mar ne?«

Mož, ki je kljub temu, da je zrasel brez tople družine, takorekoč na ulici, kjer je imel priliko videti vse slabo, ohranil vse življenje otroško dušo, sam razlaga, kako je to zmogel. Neki novinar pripoveduje, kako je bil pri njem na obisku in povabil ga je na kosilo. Preden so sedli k mizi, sta Satchmo in žena Lucille sklenila roke in molila. Novinar je bil tako presenečen, da je obstal kot vkopan z rokami ob telesu. »Vidim, da nisi sklenil rok, da bi molil in to me zelo boli, kajti če nisi veren, ne moreš razumeti niti religiozne duše moje glasbe. Kje, misliš, bi naši predniki dobili moči, da vztrajajo, če ne bi imeli vere?«

več v Ognjišču 09_1971

LETA 1906 ROJEN RADO NAKRST

GLEDALIŠKI IN FILM. IGRALEC († 1971)

Rado Nakrst je bil rojen v stavbi Narodnega doma v Trstu in tam je kot otrok stopil na odrske deske. Šolal se je najprej v Trstu, nato pa v Ljubljani, v Mariboru je končal trgovsko šolo. Kot skladiščnik na železnici je nastopal na amaterskih odrih. V sezoni 1929/30 je postal poklicni igralec mariborskega gledališča, kjer se je hitro uveljavil kot najbolj nadarjen igralec. Po vojni je bil steber SNG v Trstu. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado (1979) za življenjsko delo.

LETA 1911 ROJENA ZDENKA SERAJNIK

PESNICA, PREVAJALKA, PEDAGOGINJA († 2003)

Rodila se je v učiteljski družini na Prihovi, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po gimnazijski maturi v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi diplomirala kot profesorica slovenskega jezika z nemščino in se s starši preselila v Konjice. Ob svojem pedagoškem delu je veliko pisala in objavljala v raznih revijah. Zapustila je nad 2200 pesnitev na temo Svetega pisma in praznikov v bogoslužnem letu. Nekaj njenih besedil je uglasbenih, med njimi kantata Blagoslovljena med ženami skladatelja Jožeta Trošta.

nekaj njenih verzov, misli:

• Pomagaj nam, Gospod, in daj moči, / da kakor Oče bi bili popolni, / žareli v svetu – kakor sončni sij.
• Gospod, Gospod, / kako dobro nam je tukaj biti! / Ostajamo v tebi, / ker si hotel ostati v nas.
• Ne boš, Gospod, zapustil nas sirot, / obljubil si, da boš Duha poslal, / ki z nami bo do konca dni ostal / in k svoji nam resnici kazal pot.
• Zapojmo, bratje, hvalnico / z življenjem, ki bo Bogu v čast, / da križ ne bil bi nam zaman, / trdno se oklenimo ga!
• Svetlejša noč je od človeških dni: / za vse, ki majhni so, je blagoslov / in rojstvo novih, srečnejših rodov.
• Izprosi, Mati, nam, Marija, / izprosi mir in blagoslov. / Od nas odvrni hudobijo, / daj mnogo dobrih nam sadov, / da zvesto Bogu bi služili, / slavili ga na vekomaj.
  več:

LETA 1920 ROJEN STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC, PISATELJ in PESNIK († 2010)

"Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene." S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: "Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva." Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

• Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel.
• Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.
• Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.
• Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.
• Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.
• Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.
• Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.
• Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsak moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.
• Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.
  več:

LETA 1933 UMRLA ANA WAMBRECHTSAMER

NEM.-SLO. PISATELJICA (* 1897)

Planina pri Sevnici, kjer se je 4. julija 1897 rodila, je bila zanjo »najlepši in najmilejši kraj na svetu«. Oče Nemec je bil trgovec, mati Slovenka pa poštarica. Ana je zaradi bolezni opustila redno šolanje in se izobraževala sama, nazadnje se je zaposlila pri materi. Zgodaj je prijela za pero, s podlistki, črticami in povestmi je sodelovala v celjskem tedniku pa tudi v graških listih. Njeno glavno delo je obsežen, spretno napisan zgodovinski roman Danes grofje Celjski in nikdar več (1933).

LETA 1957 UMRL IVAN ZORMAN

PESNIK PREVAJALEC IN GLASBENIK (* 1889)

Z družino se je konec 19. stol. dvakrat selil v Ameriko, ustalil se je v Clevelandu, kjer je študiral angleščino, francoščino in italijanščino ter glasbo. Kot pianist je nastopal po raznih gledališčih in koncertnih dvoranah, organist in pevovodja je bil tudi v slovenski župniji sv. Lovrenca v Newburghu pri Clevelandu, na slovenski šoli pa je poučeval slovensko književnost. Je prvi pomemben prevajalec slov. poezije v angleščino. Tako je seznanjal potomce ameriških Slovencev z glavnimi predstavniki slovenske poezije, izdal je tudi antologijo slovenskega pesništva. Velik je tudi njegov skladateljski opus, uglasbil je številne pesmi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk