Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu.

sestra Cristina Scuccia

Na tekmovanju mladih glasbenih talentov The Voice of Italy, ki je potekalo več mesecev na drugem kanalu italijanske državne televizije, je v finalu 6. junija 2014 premočno (z 62% glasov) zmagala 25-letna redovnica sestra Cristina Scuccia, doma s Sicilije. Ko je sprejela zmagovalni pokal, je povzdignila roke proti nebu in poslušalce sproščeno povabila: "Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu." Zmagala je s pesmijo Lungo la riva (Ob obali), ki govori o tem, kako je Jezus večkrat hodil ob obali Genezareškega jezera in klical svoje apostole ter oznanjal evangelij. Že v prvem nastopu je vse presenetila, ko je doživeto, iz srca in duše, zapela zahtevno pesem No One Alicie Keys. Mlado uršulinko so – poleg veselja do glasbe in izrednega talenta – za sodelovanje na tem tekmovanju (s pristankom predstojnic) spodbudile tudi besede papeža Frančiška, da moramo iti oznanjat evangelij med ljudi. V ameriški reviji Time so zapisali, da je "prva umetnica, hčerka obdobja sproščenosti, ki jo je v Cerkev prinesel papež Frančišek".

Življenje vsakega človeka o spočetja do smrti je pot. Tudi zakonsko in družinsko sožitje je pot. Zdenka in Bogdan Žorž sta v več kot štirih desetletjih na tej skupni poti prišla do temeljnega spoznanja, da je življenje enostavno, le prepustiti se mu je treba. K temu je veliko prispevala izkušnja, ko sta po osamosvojitvi Slovenije ustvarila v Čepovanu vzgojno gnezdo za otroke, ki so se znašli pri odraščanju v tako hudih težavah, da jim njihove družine in šole niso bile kos. Zdenka hrani globoka in lepa doživetja na to desetletje njene zakonske poti in skupnega dela v njunem vzgojnem domu v Čepovanu.

Ko je šlo podjetje, v katerem je Zdenka delala kot šivilja, v stečaj, je ostala doma in imela šiviljsko obrt. »Bogdana je vedno navdajala želja, da bi ustvaril dom za otroke, ki potrebujejo vzgojno pomoč. Svoj poklic psihologa v Centru za socialno delo v Novi Gorici je rad opravljal in tam je delal tudi s temi otroki. Smilili so se mu. Poboljševalnice otroka zaznamujejo za vse življenje, pa še vprašanje je, kakšne travme odnose iz njih. Želel je narediti nekaj vmesnega med družino in vzgojnim zavodom. Takrat je bil direktor Centra za socialno delo in v tistem domu v Čepovanu je imel tabore. Tam si je zamislil tak dom. Rekel mi je: "Če bi ti šla z mano, da bi bila oba, bi bila ta vzgoja družinska." Rekla sem mu: "Verjetno boš ti naredil s tem več dobrega, kot jaz s svojim poklicem." Tako sem se odločila in ni mi žal.«

Oktobra 1993 sta začela živeti in delati v Čepovanu z otroki, ki so potrebovali vzgojno pomoč. Pred tem so njun sin in žena, prijatelji in sorodniki z njima naredili veliko prostovoljskih ur, da so hišo in vse drugo pripravili za bivanje velike vzgojne družine.

Zdenka je potem živela ves čas v domu v Čepovanu, Bogdan pa je bil v začetku še v službi v Novi Gorici in je prihajal ob treh popoldne, ko so tudi otroci prihajali iz šole. V domu sta jih imela po šest do devet, če je bila nuja, so vzeli še kakega več. Tisti, iz okoliških krajev so hodili v svojo šolo; po pouku jih je v dom pripeljal kombi, zjutraj pa prišel ponje. Drugi, ki so bili iz vse Slovenije, pa so hodili v šolo v Čepovanu. Vsi so odhajali za konec tedna domov. Tako sta tudi zakonca Žorž bila doma v Dornberku od petka zvečer do nedelje zvečer vsa tista leta – to je do leta 2006. »Do petka smo jih ravno spravili malo v normalni red, v ponedeljek pa smo morali spet na novo. Pa se je kar dalo. Ko nas zdaj pride kateri obiskat ali se srečamo, se vidi, da smo kar nekaj naredili. Tudi vojaki, ki so bili pri nas namesto služenja vojaškega roka in so pomagali pri učnih urah, še prihajajo k nam na obisk. Čepovan je tudi meni veliko dal.«

Otroke so k njima pošiljali iz šol in iz centrov za socialno delo. V začetku so to bili otroci iz 7. in 8. razreda, pozneje pa tudi čedalje mlajši, že od 3. razreda naprej. Socialne težave otrok so navadno odraz nezrelosti staršev. Delo s takimi otroki je zahtevno in težko. Zdenka ima lepe spomine nanje. »So me lepo sprejemali, tudi ko Bogdana ni bilo. Nobene žal besede mi niso rekli. So se mi tudi opravičili: "Imam slab dan, ne zamerite, če bom kaj grdega rekel!" In doda: »Red je moral biti. Jesti so morali, kar sem skuhala, drugega niso dobili. Bili so zelo izbirčni, pa so se navadili tudi tega. Kar se za ljudi skuha, je za jesti. Še danes se spominjam vseh teh otrok in sem vsakemu hvaležna, ker so tudi oni mene veliko naučili.«

Izbirčnost v hrani in pomanjkanje delovnih navad sta dve hudi vzgojni zadolžitvi, ki ju mnogi starši nehote naprtijo svojim otrokom za slabo popotnico v njihovo življenje; od izbirčnosti je le še kak korak do motenj hranjenja. Ko je Zdenka obujala spomine na njuno vzgojno delo z otroki v Čepovanu, sem podoživljal tudi svoje izkušnje iz številnih tednov taborjenja v hribih s srednješolci: njihovo izbirčnost v hrani, pomanjkanje osnovnih gospodinjskih in delovnih navad. Tisti teden smo vedno vse delali sami. Polovica ni znala prijeti v kuhinji za nobeno delo, ne kuhati ne pomivati; videlo se je, da tega niso doma nikoli delali. Na taborjenju so se tega učili od drugih, ki so znali od doma. V tistih časih sem veliko predaval staršem in rad dejal: »Starši, ki otroka – tako dekleta kot fanta – do pubertete ne naučijo pospravljanja, kuhanja, likanja in vseh drugih gospodinjskih del, ga obsodijo na težavno učenje sožitja in življenja v lastni družini.«

Zdenka je imela podobne izkušnje: »Dobila sem punce, ki niso znale pomesti hiše. Bil je fant v 5. razredu, ki je čakal, da ga bom oblekla. Nekatere pa je bilo treba učiti tudi higiene, da se umije, skopa. Pri nas v domu so vsi pospravljali. Tisti, ki so bili v šoli v Čepovanu, so imeli pri nas kosilo, vsi pa večerjo in zajtrk. Pri vsem so morali pomagati, pospraviti, pomesti ... Slabše izkušnje smo imeli z dekleti kot s fanti. Ko sem čistila okna, mi je neki fantič rekel: "Vam bom jaz šipe obrisal." Ko so bili pri nas, so se vsega tega navadili fantje in dekleta. Katera od deklet mi je rekla: "Boste povedali moji mami, da sem pomivala posodo!?"«

Kdor ni navajen delati vsakdanjih opravil, je blizu skušnjavi, da uničuje. Zdenka se spominja: »Ko smo začeli, so otroci vse uničevali. Nasadila sem rože okoli hiše in po balkonih. Ko so jih uničili, sem vztrajala: posadila sem nazaj, jim pokazala in razložila. Otrokom je treba povedati in pokazati. Pozneje sem opazila, kako je skupina novega učila: "Veš, tega pa ne smeš, to je treba paziti, da se ne uniči!" Bogdanov cilj je bil začeti s tem, da ne bodo ničesar uničevali. Da se ne uničuje narava. Potem pa, da opazijo lepoto narave.« Otroci niso hudobni. Otroke je treba učiti, vzgajati, da dobijo dobre navade. Potem pa to prenašajo drug na drugega. Med velikimi vzgojitelji je Janez Bosko pred sto petdesetimi leti posebej gojil vzgojno veščino, da gojenci z zgledom vzgajajo svoje tovariše; pri nas je to zelo poudarjal salezijanski pedagog Valter Dermota. Tudi genialni ruski vzgojitelj Makarenko je pred osemdesetimi leti dosegal izjemne uspehe pri prevzgoji najtežjih mladostnikov s pomočjo dobrega vzgojnega ozračja vrstnikov.

To sta doživljala tudi zakonca Žorž v Čepovanu. Zdenka doda: »Pozneje sva videla, kako so šli pomagat tudi kaki starejši gospe v vasi: kaj nesti, nacepiti drva ...« Navadila sta jih delati, naučila spoštovati vsako hrano, da so se znebili izbirčnosti, dobili so čut za ljudi. »Ko je šla neka gospa iz trgovine, se je ustavila sredi poti in govorila. Rekli so: "Glej jo, zmešana je!" Pa so opazili, da so okrog nje veverice, da jih hrani in z njimi govori. Takoj so mi rekli: "Poglej, nič se je ne bojijo in ona z njimi govori. Kako je to lepo!" Včasih smo imeli po par dni v domu tudi otroke s posebnimi potrebami iz Solkana. Ker je bilo premalo prostora, so oni jedli najprej, potem pa naši. Drugi dan so prišli k meni in rekli: "Veš kaj, Zdenka, zdaj nas je pa prav sram!" "Zakaj vas je sram?" "Ker so oni bolj kulturni kot mi."« Najprej so se jim zviška smejali, ker so prizadeti, potem pa videli, kako se mirno in lepo vedejo pri večerji. Zdravo vzgojno ozračje pa je v njih prebudilo nekaj človeškega, da so jih začeli občudovali. Z vztrajno vzgojo sta jim zakonca Žorž oblikovala čut za spoštovanje hrane, za dolžnosti in delo, za naravo, rože in ljudi. Kako veliko napako so v prvem desetletju samostojne Slovenije storili izobraževalni politiki s stališčem, da šole niso za vzgojo, ampak samo za izobraževanje. Otroka je treba vedno in povsod vzgajati: s srcem, z zgledom in z besedo, saj so glavnino gorja v družbi povzročili ljudje, ki so imeli veliko znanja in slabo srčno kulturo.

RAZVAJANJE NAREDI IZ OTROKA INVALIDA

»Videli smo, kako velika napaka je permisivna vzgoja,« pove Zdenka. Iz čepovanske izkušnje se je namreč rodila tudi znana Žorževa knjiga Razvajenost, rak sodobne vzgoje. »Videvali smo, kako to hromi otroka. Z razvajanjem jih delamo invalide. To je Bogdana tako žrlo, da je moral nekaj napisat o tem. In kako mora otrok delati, pospravljati ... Ko niso pospravile svojega, se je pohecal: "Ti bom vrgel skozi okno, pa boš šla pobirat!" Pa mu je rekla: "Vrzi, saj mi je tudi mama vrgla, potem sem pa še jaz njeno zmetala." Ko smo to reševali, je večkrat rekel: "To moram tudi dati v knjigo!" Potem je bil v Mehiki na kongresu psihoterapevtov. To je poudaril in spodbujali so ga, naj napiše knjigo o razvajenosti. Tudi jaz sem doživela, ko so starši prihajali po otroke in se ustavili pri meni v kuhinji, kako jim je žal zaradi tega. Živo se spominjam, kako je rekel neki oče: "Glejte, vse smo jim dali, kar so hoteli, in kam nas je to pripeljalo. Samo tistega, kar bi morali, jim nismo dali. Mi bi morali biti tukaj, ne naši otroci!" Še več drugih mater in očetov je reklo, da bi oni morali biti tukaj. Ko so starši prihajali v petek po otroke, se je Bogdan pogovarjal z njimi. Vse, kar je napisano v knjigi, smo res doživeli. Vedno mi je dal prebrati, kar je napisal: "Ti veš najbolje in mi boš povedala!"« Poleg knjige o razvajenosti je Zdenki posebno všeč Bogdanova knjiga o starih starših in tista, ali svetovati ali poslušati. »Poslušati ne znamo drug drugega. To sem ugotavljala tudi zase.«

Zakonca Žorž sta vodila vzgojni dom v Čepovanu od leta 1993 do 2006. V tej svoji vzgojni družini sta v tem času imela nad petsto otrok. Nekateri so bili nekaj mesecev, drugi do enega leta in več.

RAMOVŠ, Jože. Žorževo iskanje vzgojnih poti ... (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 40-41.

Med res odlično večerjo smo klepetali o preprostih stvareh vsakdanjega življenja. Ko se je na belih porcelanastih krožnikih pokazal prostor za dodatek (ne le za telo, pač pa da nahranimo/obogatimo tudi spoznanje), smo teto Angelo izvali, da nam postreže iz svojih izkustev spoznanje za naše življenje. 

»Za vse v življenju je potreben čas. Za to, da se skuha, zaužije, pa da se predela za neko korist ...« je spregovorila. Potem je zastala kakor, da zbira misli. Z zvedavo dobrohotnostjo smo zrli tja k njenemu življenju in pričakovali, da nam 'postreže'. Segla je vase, zbirala misli ...

»Ne vem, če veste, da sem dvakrat pokopala moža ...,« je spregovorila.

»Dvakrat ste bili poročeni?« je vprašal dedek.

»Ne! Samo enkrat.«

»Kako to mislite?« je bil v zvedavosti nestrpen Beno. »En mož vam je dvakrat umrl?«

»Prvič, ko me je prevaral,« je izrekla z muko. »To dejanje je v meni ubilo odnos do njega ... In potem, zdaj bo že več kot deset let, mi je umrl tudi drugič, ko je odšel s tega sveta.« Angela je globoko vzdihnila. (Vedno znova ugotavljam, kako so pavze/postanki v pripovedovanju pomenljivi, da se lahko sporočilo umesti/ugnezdi v poslušalce – da besede zazvenijo, dobijo pomen in prebudijo so-čutenje.) Potem je nadaljevala: »Prva smrt je bila hujša od druge. In obakrat sem jo morala preboleti ...«

Služenje bližnjemu človeka vedno obogati.

Alojzija Fink

V življenju gremo skozi različne oblike izobraževanja. Včasih pa ugotovimo, da kljub mnogim letom učenja nismo pridobili nekaterih znanj in veščin, ki bi jih v življenju nujno potrebovali.

Ena takih pomanjkljivosti je skrb za starejše, onemogle, bolnike. Današnji ritem življenja in pehanje za čim višjim standardom misel na starost ali bolezen odrivata stran. Vendar se lahko slej ko prej znajdemo v položaju, ko moramo poskrbeti za ostarele starše ali druge bolne svojce (otroka, sestro, brata, teto, strica ...), ki se vrnejo iz bolnišnice v domačo oskrbo ali pa se njihovo zdravstveno stanje poslabša. Tedaj ugotovimo, da na nego nismo pripravljeni, ker nimamo potrebnega znanja. Zato je prav, da prisluhnemo nasvetom o negovanju varovanca v domačem okolju, tudi zaradi dejstva, da je starejših ljudi vedno več.

* 16. januar 1878, Ročinj, † 29. julij 1952, Vipava

Dediščina prvorojenca: očetovo ime in glasba

Zakonca Vinko Vodopivec iz Kamenj na Vipavskem in Antonija Makarovič s Svete Gore sta se 16. januarja 1878 razveselila rojstva prvega otroka. Po tedanjem običaju so ga krstili na ime očeta, ki je bil takrat učitelj in organist v Ročinju. Kmalu se je pokazalo, da je prvorojenec dobil po očetu ne samo ime, temveč tudi dar za glasbo. Za njim se je pri Vodopivčevih rodilo še deset otrok, a mnogi so umrli v nežni dobi. Domača družina je bila za Vinka prva življenjska šola: tu se je naučil srčne dobrote in vedrine, ki mu je kasneje pomagala premagovati težo življenja in s svojim zdravim humorjem je znal "dvigati" vse okoli sebe. Prve šolske modrosti je bil deležen v Grgarju, kamor je bil iz Ročinja prestavljen njegov oče. Bolj kot črke in številke so ga zanimale note. Kadar očeta ni bilo doma, je poskušal ubirati melodije na harmoniju. Nekoč ga je oče "zasačil v grehu", pa ga ni kaznoval, ampak mu je postal prvi glasbeni učitelj. Kakor dvanajstletni deček je v Podgori pri Gorici, naslednji postaji učitelja Vodopivca, sin Vinko že spremljal petje na harmoniju. Kot gimnazijec in gojenec dijaškega semenišča v Gorici je Vinko v zavodskem orkestru igral violino in klavir, v roke je vzel tudi tamburico.

Duhovnik, ki je "pridigal" po notah: nad 1000 cerkvenih skladb

Po maturi (1898) se je vpisal v goriško bogoslovje. 14. julija 1901 ga je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia posvetil v duhovnika. Novo mašo je pel teden zatem v Grgarju; slavje je bilo grenko, ker je oče umiral. Po končanem študiju je 1. novembra 1902 šel za kaplana v Kamnje, kjer je ostal tri leta in tri mesece. Brž je ustanovil in vodil cerkveni pevski zbor, za katerega je tudi pisal skladbe. Njegov učitelj je bil skladatelj Danilo Fajgelj, ki ga je opozarjal na napake. Največ pa se je naravno nadarjeni Vodopivec naučil iz knjig. Pevski zbor je imel tudi v Črničah, kamor je šel iz Kamenj.

Ko je leta 1907 prišel za vikarja v Kromberk pri Gorici, je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki je imelo v svojem okviru ženski, moški in mešani zbor, dramsko skupino in še tamburaški orkester. Vse te odseke je vodil Vodopivec sam. Zanje je pridno komponiral in objavljal v raznih zbirkah. Največ je ustvarjal za cerkveno glasbo: napisal je enajst (povečini latinskih) maš in ogromno pesmi za mešane zbore, ki so izšle v mnogih zbirkah. V pesmarici Slavimo Gospoda (Celje 1992) je 12 Vodopivčevih pesmi, ki jih radi zapojemo vsi (Božje milostno Srce, Najvišji, vsemogočni Bog...). Kot vikar in od leta 1936 župnik v Kromberku je doživel vihar dveh svetovnih vojn. Posebno huda je bila prva, ko je bil Kromberk popolnoma porušen.

Ko zapoje "kovačev študent" in zaregljajo "žabe"

Presojevalci njegovega dela menijo, da je Vodopivec s svojim poljudnim glasbenim slogom gradil most med slovensko posvetno in cerkveno zborovsko pesmijo. Pravijo, da nikoli "ni bil čisto cerkven, niti skrajno posveten" (Br. Marušič).

Na področju svetne glasbe so se ljudem močno priljubile njegove spevoigre: Kovačev študent (izvajali so ga na številnih odrih in tudi na ljubljanskem radiu), Srce in denar, Povodni mož, Snubači. Najlepše so njegove pesmi za moški zbor, ki jih še danes pojo in jih ima "v ušesih" sleherni ljubitelj slovenske umetne pesmi: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri, Pobratimija, žebljarska - najlepša pa je njegova Žabja svatba.

Vinko Vodopivec je "Čedermac na glasbenem polju" (J. Kragelj): podobno kot je znameniti beneški kaplan ohranjal narodno zavest s pisano besedo, tako jo je on z glasbo. V času fašističnega raznarodovanja je hranil primorske zbore s svojimi skladbami. V tem času so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Ustvarjal je vse do smrti, s katero se je srečal v Kromberku 29. julija 1952. Na pogrebu mu je v zahvalo pelo 18 zborov.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 1, str. 20.

 * 11. november 1902, Opčine, † 31. julij 1980, Ljubljana.

Železničarjev sin - doktor tehničnih znanosti

V njegovih žilah sta se pomešali dolenjska in kraška kri. Njegov oče Anton je bil doma iz Žužemberka na Dolenjskem in je šel po svetu "s trebuhom za kruhom", katerega je našel kot železničar na Opčinah pri Trstu. Tam se je poročil z mlado vdovo Lucijo Živic Škerlavaj. Sin Anton se jima je rodil 11. novembra 1902. Osnovno šolo je bistri deček dokončal na Opčinah, gimnazijo pa je obiskoval v Trstu in v Kranju, kjer je leta 1922 maturiral. Vpisal se je na oddelek za elektrotehniko tehniške fakultete mlade ljubljanske univerze, kjer je leta 1927 diplomiral. Po odsluženi vojaščini je leta 1928 postal suplent na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, štiri leta zatem pa profesor mehanike in elektrotehnike. Leta 1933 je bil izbran za docenta teoretične mehanike na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Ob pedagoškem delu je pridno študiral in leta 1936 si je z disertacijo O elastični stabilnosti krivih plošč pridobil naslov doktorja tehniških znanosti. Na tem področju je bil med kolegi svetovno znan.

Leta 1938 je postal izredni profesor na tehniški fakulteti, leta 1946 pa redni in na tem mestu je ostal vse do upokojitve leta 1976. Po razcepitvi tehniške fakultete (1960) je prešel najprej na fakulteto za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, nato pa na fakulteto za naravoslovje in tehnologijo. Kot gost je predaval na drugih univerzah tedanje Jugoslavije in izven nje. Bil je dekan tehniške fakultete in rektor ljubljanske univerze (1954-1956). Leta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovo delovno jesen življenja je 31. julija 1980 pretrgala prometna nesreča.

Tehnika v vsakdanjem življenju

Anton Kuhelj je že kot študent vzbujal pozornost z nadarjenostjo za mehaniko, ki naj bi jo takoj po koncu študija začel predavati na univerzi. Na univerzo je prišel šele leta 1933. Stari Latinci so rekli, da "dobro uči, kdor dobro razloči stvari" (Qui bene distinguit, bene docet). Z drugimi besedami: zapletene stvari res pozna tisti, ki jih zna obrazložiti na preprost način. To je profesor Kuhelj dokazal s svojima dvema knjigama Tehnika v vsakdanjem življenju, ki sta izšli v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe leta 1960 in 1962. V kratkem predgovoru v prvi knjigi je zapisal, da nas tehnika spremlja na vseh področjih vsakdanjega življenja. "Zato nam je potreben pregled strojev in drugih tehničnih priprav, ki jih tako pogosto srečamo v vsakdanjem življenju, da bi mogli njihovo bistvo bolj doumeti in jih potem tudi bolj uspešno uporabljati."

V tej prvi knjigi je mohorjanom na poljuden način predstavil kolo (takrat še imenitno prevozno sredstvo.), dvigala, črpalke, vire energije, zlasti elektriko, dotaknil se je tudi elektronike, takrat še nebogljenega deteca. V drugi knjigi pa je širokemu krogu bralcev predstavil glavna prometna sredstva: letalo in druga zračna vozila, med temi celo vesoljske ladje, pa tiste ladje, ki plovejo po morjih, in avtomobile, železnice ter prometne poti. Na koncu druge knjige je zapisal, da zaradi omejenega prostora marsičesa ni mogel obrazložiti. "Če bo šlo vse po sreči, bomo delo in dosežke na drugih področjih skušali pokazati v tretjem delu teh črtic." Do tega ni prišlo.

Od letala igračke do pravega letala

"Za letalstvo se je Kuhelj navduševal od otroških let, med prvo svetovno vojno je izdeloval leteče modele. Šele po diplomi leta 1927 se je lahko intenzivneje posvečal temu področju," piše Sandi Sitar, ki v svoji knjigi Sto slovenskih znanstvenikov predstavlja Kuhlja predvsem kot letalskega konstruktorja. Po zamislih in teoretičnih študijah je bil Kuhelj med začetniki slovenskega letalstva. Bil je pionir-konstruktor naših prvih šolskih, športnih in turističnih letal. Leta 1929 je napravil trdnostne račune za že skoraj izdelano letalo "Lojze" inženirja Stanka Bloudka, graditelja planiške skakalnice. Leta 1933 se je lotil načrtovanja svojega prvega motornega letala - dvokrilnega enoseda z imenom "Janez", ki je prvič poletelo leta 1935. Leto zatem se je začelo porajati drugo Kuhljevo letalo - enosedežni nizkokrilec "'Tonček"", ki je leta 1937 poletelo. Kuhelj je snoval tudi za vojno letalstvo stare Jugoslavije, v novi Jugoslaviji pa je bil nekaj časa znanstveni svetovalec v letalskem inštitutu v Zemunu. Po njegovih načrtih je nastalo prvo jugoslovansko štirisedežno letalo, ki je prvič poletelo v začetku leta 1955. Na koncu dajmo še enkrat besedo Sandiju Sitarju: "Kuhelj je uvedel v konstruiranje letal dosleden znanstveno-inženirski pristop in je tako končal prejšnjo pionirsko fazo, ki se je zvečina opirala na občutke in izkušnje. Pri tem delu je moral izhajati iz skromnih gmotnih razmer, kljub temu pa je skušal dosegati mednarodno raven, kar je lahko zmogel le strokovnjak vrhunskih sposobnosti in znanja."

(obletnica meseca 11_2002)

* 29. julij 1905, Jönköping, Švedska, † 18. september 1961, blizu Ndole, Severna Rodezija

Ta pošteni švedski diplomat, ki je bil na čelu Organizacije združenih narodov, najpomembnejše svetovne organizacije, skoraj osem let (prvič je bil za glavnega tajnika izvoljen 7. aprila 1953, septembra 1957 pa so mu podaljšali mandat za nadaljnja štiri leta), je bil trn v peti raznim prikritim svetovnim silam (multinacionalkam). Te so med drugim izzvale državljansko vojno v Kongu, podpihovale odcepitev Katange, da bi zlahka prišle do tamkajšnjih rudnih bogastev. "Mister H", kakor so rekli glavnemu tajniku OZN, si na vse načine prizadeval narediti konec tej nesmiselni bratomorni vojni.

Šel je posredovat osebno, toda v noči med 17. in 18. septembrom 1961 se je letalo, s katerim se je peljal na mirovno poslanstvo, nad ozemljem Konga na nepojasnjen način vnelo. Dag Hammarskjoeld je izgubil življenje. Svetovna javnost se je za nekaj dni zavila v (iskreno ali narejeno) žalost, zgodovina ga je zapisala med "velike može", Švedska akademija, katere član je bil tudi on, pa mu je soglasno podelila Nobelovo nagrado za mir 1961.

Dag Hammarskjoeld se je rodil 29. julija 1905 v stari švedski aristokratski družini v Jönköpingu na jugu Švedske kot četrti otrok. Njegov oče Hjalmar je bil najprej profesor na univerzi v Uppsali, potem pa se je posvetil politiki. V letih med prvo svetovno vojno je bil predsednik švedske vlade. Rodbina Hammarskjoeldovih je bila znana po resnosti in vztrajnosti. Če se je v javnem življenju Švedske pojavilo kakšno zapleteno vprašanje, so rekli: "Poiskati bo treba kakšnega Hammarskjoelda!"

Oče Hjalmar je bil član Švedske akademije. Njegovo mesto je 20. decembra 1954 "podedoval" Dag, ki je na dan sprejema med akademike z lepim govorom počastil spomin svojega očeta in svoje matere. Če je od očeta podedoval zanimanje za književnost in vztrajnost pri delu ter čut za odgovornost, je dejal, je po materi dobil čustvenost. V javnosti je Dag vzbujal videz hladnega in trdega moža, njegovi najbližji prijatelji pa so ga poznali kot zelo mehkega in čustvenega človeka, ki pa je znal svoja čustva obvladovati. Mati Agnes roj. Almquist je na življenje gledala z neko evangeljsko blagostjo. Dag je bil od vseh otrok nanjo najbolj navezan in tudi pozneje, ko je bil že na zelo visokih položajih, jo je ob nedeljah, če je le mogel, spremljal v cerkev. Pri Hammarskjoeldovih so redno prebirali Sveto pismo. Oče je bil predsednik Biblične družbe. Mati je najraje brala evangelije, ker so njenemu blagemu značaju bolj ustrezali.

Vsa družina se je na božični večer zbrala okoli okrašenega božičnega drevesca in mati je slovesno prebrala evangelij polnočnice. Tudi velikonočnih običajev so se strogo držali. Dag je zapisal: "Vse te navade, ob katerih sem odraščal in ki so mojemu življenju dajale določeno smer, sem priznal za svoje, kakor da bi jih bil sam izbral, dasi jih je moj razum nekaj časa zavračal."

Dag je kot študent blestel. Njegovi kolegi so o njem govorili, da "pobira nagrade kakor da bi obiral jabolka". Po končani srednji šoli je na univerzi v Uppsali študiral literarno zgodovino, filozofijo, francoščino in ekonomijo ter pri triindvajsetih letih študij končal. Leta 1933 je na univerzi v Stockholmu dosegel doktorat iz ekonomskih ved ter postal predavatelj politične ekonomije. V naslednjih letih je opravljal razne odgovorne službe v bančništvu - nekaj časa je bil celo predsednik Švedske narodne banke. Leta 1947 je presedlal v politiko. Leta 1951 je postal vodja švedske stalne delegacije pri Združenih narodih. Užival je velik ugled pri kolegih, ki so ga 7. marca 1953 soglasno izvolili za glavnega tajnika svetovne organizacije.

Nalogo je opravljal nadvse odgovorno in pošteno. Iz njegovih zapiskov vemo, da se je o svojem poslanstvu redno pogovarjal z Bogom in ga prosil pomoči. Vse življenje je ostal neporočen: bil je brez družine, da se je lahko posvetil večji družini. Bil je popolnoma na razpolago Bogu, da bi mogel biti čimbolj na razpolago človeštvu.

(pričevanje 07_2005)

VARUHA IN VZORNIKA KRŠČANSKIH DRUŽIN

Zelijo Guerin in Ludvika Martin je Bog združil po svojem skrivnostnem načrtu. Ludvik Martin se je rodil 22. avgusta 1823 v Bordeauxu; ko mu je bilo sedem let, se je družina preselila v Alencon v Normandiji. V tem mestu je 23. decembra 1831 zagledala luč sveta Zelija Guerin. Kot fant in dekle sta se oba hotela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Ludvika je privlačilo življenje menihov na prelazu Veliki sv. Bernardu, a ni bil sprejet, ker ni znal latinščine. Zelija pa je želela postati redovnica usmiljenka, pa jo je prednica zavrnila: "Vi ste preveč slabotni, da bi bili kos vsem naporom, ki jih ima bolniška sestra." Zelija je v tem videla božjo voljo in to izpovedala v molitvi: "Moj Bog, ker me nimaš za vredno, da bi postala tvoja nevesta kakor moja sestra, se bom takoj poročila, da izpolnim tvojo voljo. Prosim te, daj mi veliko otrok in daj, da se bodo vsi tebi posvetili."

Ludvik se je izučil za urarja in je odprl svojo delavnico, Zelija pa se je posvetila izdelovanju znamenitih alensonskih čipk. Ko je nekega dne šla po mostu čez reko Orne v Alençonu, je srečala mladega moža, ki je nanjo napravil globok vtis. Neki notranji glas ji je rekel: "To je tisti, ki sem ti ga namenil." Bil je Ludvik Martin. Kmalu potem ko sta se seznanila, sta se zaročila, med polnočno mašo z 12. na 13. julij 1858 pa sta se poročila. Bog, Gospodar življenja, je uslišal Zelijino prošnjo, da bi imela veliko otrok, ki bi jih rodila za nebesa. 

Zakonca Martin sta kot božja sodelavca podarila življenje devetim otrokom, od katerih so trije umrli nekaj mesecev po porodu, ena hčerka pri šestih letih. Bog je izpolnil tudi drugo željo matere Zelije: da bi se vsi njeni otroci njemu posvetili: pet deklic, ki so ostale pri življenju, se je odločilo za redovno življenje - štiri so postale karmeličanke, ena pa sestra Marijinega obiskanja. Zakonca Martin sta vseh svojih devet otrok posvetila Brezmadežni, zato so vsi imeli dve imeni - prvo je bilo vedno Marijino. Rojstva vseh otrok sta se skupaj z možem iskreno veselila in pred seboj sta imela samo en cilj: da bi od Boga jima dane otroke vzgojila v dobre kristjane. Silno sta si želela sina, da bi ga Bogu dala kot duhovnika, toda oba dečka, rojena 1866 in 1867, sta po nekaj mesecih umrla. "Ko sem svojim mrtvim otrokom zapirala oči in jih spremljala na pokopališče, sem morala izkusiti vso bolečino, ki pa jo je vselej omilila vdanost v Božjo voljo." 

Zelija je decembra 1876 zvedela, da ima raka v zadnji stopnji in da ji preostaja le nekaj mesecev življenja. Romala je v Lurd, da bi si pri Mariji izprosila zdravje iz ljubezni do svojih otrok. Ni bila uslišana, vendar je to mirno sprejela. Njeno življenje je ugasnilo 28. avgusta 1877. Pokopali so jo naslednji dan v Alençonu; leta 1894, po smrti njenega moža Ludvika, je dal njen brat Izidor njene posmrtne ostanke prepeljati v Lisieux, v grob njenega moža.Ob materini smrti sta imeli najstarejši hčerki, Marija in Pavlina, sedemnajst let in pol, oziroma šestnajst. Terezija, najmlajša, pa štiri leta in pol. Vmes sta bili Leonija (14) in Celina (8 let). Osirotela družina se je na povabilo strica Izidorja, mamine brata, 15. novembra 1877 preselila v Lisieux, v vilo Buissonets. Hčerke so ena za drugo odhajale v samostan h karmeličankam, kamor je vleklo tudi Terezijo, njegovo "kraljično", ki se ji je ta želja izpolnila leta 1888, ko je imela komaj petnajst let. Za očeta, ki ga je prizadela huda arterioskleroza, je do njegove smrti, 29. julija 1894, skrbela hči Celina, ki je po njegovi smrti odšla h karmeličankam.

"Prav nič se ne čudim, če hoče Bog imeti otroke tako zglednega očeta za sebe," je zapisala Marija, prvorojenka družine Martin. "Oče in otroci so mu tako ljubi, da njegov pogled na poseben način počiva na njih. Kako gleda na tebe /oče/, šele naša mati iz nebes! Kako vesela je tega, da krmari čolnič življenja vseh svojih dragih s tako zanesljivo roko v pristan srečne večnosti."

(pričevanje 01_2009)