»Odličje prejme za svoje življenjsko delo v blagor Cerkve v Sloveniji, ker je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.« Tako je Slovenska škofovska konferenca utemeljila Odličje sv. Cirila in Metoda našemu dolgoletnemu uredniku Silvestru Čuku. Odličje mu je koprski škof Jurij Bizjak izročil 27. junija 2014 v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru. »Toliko desetletij, kolikor je pri Ognjišču, zahteva veliko notranjo disciplino, notranji red in spoštovanje do stvari, ki jih opravljaš,« je Čuka opisal škof Bizjak.

Msgr. Silvester Čuk je v svoji šaljivosti, ki jo rad vedno izkazuje, kakor je dejal škof Bizjak, najprej izrekel zahvalo: »Z veseljem to delam in upam, da bom lahko še naprej. Zahvaljujem se za to priznanje, ki je bilo nepričakovano in mi je bilo izročeno ob zlatomašniškem jubileju. Res, hvala Bogu za vse, kar je bilo do zdaj, in Bog nam daj zdravje še za naprej.« Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in klen jezik.

Škof Bizjak se je ob srebrnem mašniškem jubileju zahvalil tudi uredniku Božu Rustji "za 25-letno zvesto delo za rast in širjenje Božjega kraljestva med nami, v naši škofiji, v naši cerkveni pokrajini in vesoljni Cerkvi".

Silvester Čuk je v nedeljo 13. julija obhajal zlato mašo v rojstnem Črnem Vrhu. Župnijsko cerkev sv. Jošta so napolnili domačini in verniki od drugod. Pri oltarju sta bila ob njem nečaka Jože in p. Marjan Čuk, ki je bil tam tudi glavni govornik.

Neil Armstrong je kot prvi človek stopil na Luno

Tisočletja in tisočletja je človek s spoštovanjem gledal tisti skrivnostni okrogli svetli predmet, ki potuje po našem nebu. Kaj vse so babice pripovedovale svojim vnukom o Luni in njenih skrivnostih. Danes je pravljice konec. Človek je stopil na Luno.

7. oktobra 1957 je v enem uradu vojaških poslopij v Huntsvillu v Alabami (ZDA) zazvonil telefon. »Mi lahko razodenete svoje vtise?« je spraševal radovedni glas novinarja iz New Yorka. »Svoje vtise o čem?« mu je odgovoril človek z močnim nemškim naglasom. »Kako? Ne veste ničesar? Rusi so na krožno pot okrog Zemlje poslali prvi umetni satelit, kroglo, težko 83,6 « »O, strela!« je ves iz sebe vzkliknil von Braun in treščil slušalko na vilice telefona. Z dolgimi koraki se je napotil v dvorano, kjer je bilo v teku slavnostno kosilo na čast obrambnemu ministru. S temnim obrazom in nagubanim čelom je povedal novico. Obrnjen k ministru je dodal: »Minister, izgubili smo veliko časa, toda vedite, da lahko v 90 dneh od trenutka, ko nam daste prosto pot, pošljemo na tir okoli zemlje ameriški umetni satelit.«

Že štiri leta je von Braun ameriški vladi predlagal, da bi začeli pot k zvezdam. Naletel je na gluha ušesa, niso ga jemali resno. Sedaj pa so tudi Američani pri žgali zeleno luč za vesoljske polete. Čez mesec dni pošljejo Rusi že drugi Sputnik, ki tehta 500 kg s psičko Lajko na krovu. Amerika je razburjena. Predsednik Eisenhower se mora pojaviti na televiziji in pomiriti duhove ter državljanom zagotoviti, da je »Amerika večkrat že izgubila prve bitke, vedno pa je dobila zadnje.«

Julija naslednjega leta zaživi organizacija, ki bo prešla v zgodovino. Imenuje se NASA (National Aeronautisc an Space Admi nistration). Kongres odobri zanjo prvih 339 milijonov dolarjev. Vsem se zdi ta vsota strašno visoka, v primerjavi s tem, kar se bo potrošilo za vesoljske polete do dneva, ko bo človek stopil na Luno, je le drobno zrnce. Začetki so trdi. Rakete eksplodirajo na rampah, sateliti se izgubljajo v nebesni sinjini. Kongres noče novih izdatkov za vesoljska raziskava- nja. 12. aprila 1962 zaslovi ime, ki bo ostalo v zgodovini — ime Jurija Gagarina. Prvi človek leti v tirnici okoli zemlje. Američani so na robu obupa. Miladi predsednik John Kennedy izkoristi razpoloženje naroda in od Kongresa doseže odobritev vseh stroškov, ki so potrebni za vesoljske raziskave. Nekaj dni po poletu Gagarina slovesno izjavi: »Za nas je prišel čas naj lepše pustolovščine. Prepričan sem, da bo naša država lahko poslala prvega človeka na Luno in ga pripeljala živega nazaj na Zemljo, pred koncem tega desetletja.« Takrat je bilo težko predvideti, da se bo napoved uresničila. Kennedy pa se je, preden je dal to izjavo, temeljito posvetoval s strokovnjaki. Amerika ima vsa potrebna sredstva, da to tekmo dobi: ima von Brauna, naj večjega strokovnjaka za rakete, zelo razvito elektronsko tehniko, predpogoj za uspešne polete, kajti elektronski računalniki so nujno potrebni možgani za usmerjanje vesoljskih poletov.

Z naravnost astronomskimi stroški je NASA povečala svoje osebje od 8 na 75 tisoč. Toda kako povezati vse te ljudi in kako vskladiti njihovo delo? Vsak oddelek objavlja svoje dosežke na listih, ki so namenjeni vsem od* delkom. V pisarnah se kopičijo skladovnice poročil in branju ni ne konca ne kraja. V enem letu so za ta poročila porabili 300 ton papirja. Von Braun zbija grenke šale na ta račun: »če bo šlo tako naprej, nam rakete sploh ne bodo potrebne. Dovolj bo, da postavimo te liste enega na drugega in bomo prišli na Luno.«

Kennedy pokliče v Vodstvo NASE »čarovnika organizacije« Jamesa E. Webba. Mož je star 56 let in je miren kot da bi sploh ne imel živcev. V kratkem času napravi čudež. Osebja ne zmanjša, celo poveča ga od 75 tisoč na 420 tisoč, toda delo steče gladko in hitro. Tako rekoč vsa Amerika sodeluje pri osvajanju Lune. Pet milijard dolarjev, ki jih dobi od vlade, razdeli na 200 univerz in 20.000 podjetij, ki v vseh delih Amerike delajo za »Načrt Luna«. NASA postane samo center za povezavo tega dela za osvojitev Lune. Raketo Saturn gradijo v enem mestu, vesoljsko ladjo Apollo pa v drugem. Nalogo raziskave kovinskih spojin zaupa neki univerzi na severu, elektronske naprave na krovu vesoljske ladje pa izdela elektronski center na vzhodu itd.

Webba vprašajo: »Ali se vam ne zdi, da so ta ogromna sredstva slabo uporabljena?« Odgovoril je: »če bi se vojskovali z Rusijo, bi nas to stalo mnogo več, prineslo pa ne bi nič dobrega. Naša vojna je bila ,koristna vojna'. Tekmovali smo, ne v ubijanju, ampak da bi uresničili čimbolj popolno tehniko, ki bo veliko pripomogla k napredku naših narodov in človeštva, če bi v preteklosti namesto svetovnih vojn tekmovali v znanosti, bi bilo človeštvo neprimerno bolj civilizirano.« Najbrž ima celo prav.

Nixon je tako navdušen nad popolno organizacijo NASE, da ji namerava izročiti najbolj pereče probleme Amerike, kot: adaptacijo morske vode v pitno, da bi bilo mogoče utešiti vedno večjo žejo gosto naseljenih področij.

Res je NASA prvi dejavnik, ki je pripeljal človeka na Luno, ne smemo pa pozabiti tistih, ki so bili glavni junaki tega neslutenega podviga. Računajo, da je nad 500 milijonov ljudi po televiziji minuto za minuto sledilo fantastičnemu spektaklu osvajanja Lune. Vsak korak se je dogajal takorekoč pred našimi očmi. V centru za vesoljske polete v Houstonu niso vedeli mnogo več kot mi, ki smo sedeli ob ekranih, saj so gledali iste slike in slišali iste glasove.

Nesmiselno bi bilo tukaj ponavljati vse, kar se je zgodilo, saj ste vse to sami videli, slišali ali brali. Kolikorkoli dolgo bomo še živeli, vedno bomo lahko s ponosom rekli: »Takrat, ko je prvi človek stopil na Luno ...«

Napisali vam bomo le nekaj zanimivosti, za katere morda iz teh ali onih razlogov še niste slišali in ki vam bodo odprli morda novo, duhovno dimenzijo poleta in njegovih herojev.

Predvsem moramo imeti pred očmi to: čeprav je bila vloga vsakega izmed udeležencev, takorekoč vsak njegov korak, do natankosti določena, to vseeno ni bil film, kjer se odvija vse po scenariju in kjer se že vnaprej ve, kakšen bo konec, kjer se ne more zgoditi nič hudega in se vsako dejanje lahko neštetokrat ponovi. Večina televizijskih postaj po svetu (z izjemo ruske in kitajske) je oddajalo program skoraj dva dni nepretrgoma. Vse je bilo uglašeno na temo vesoljskih poletov, celo glasba in moda.

Trije astronavti, ki so bili določeni za zgodovinski podvig, so se zavedali, da kljub vsej popolnosti tehnike tvegajo življenje. Enega od odgovornih za polet so vprašali, če imajo astronavti s seboj kakšno tableto ali tekočino, ki bi jo v slučaju katastrofe zaužili in se tako izognili trpljenju, se je ta zresnil in dejal: »Vsak izmed njih zna moliti.« In nepredvidenih težkih trenutkov ni manjkalo. Ko se je pajek Orel ločil od matične ladje Kolumbije, je njegov elektronski računalnik zaradi nekega napačno postavljenega stikala skoraj ponorel. Trikrat se je prižgala alarmna luč in Armstrong je sporočil šifro za preplah. Pristajanje je postalo še težje zaradi neravnega terena in Orel se je moral zadnji trenutek premikati v vodoravni črti, da se je izognil kraterju velikosti nogometnega igrišča, vodila pa ga je Armstrongova roka. Goriva so imeli le še za 50 sekund. Ko sta Armstrong in Aldrin hotela zapustiti kabino, se je izkazalo, da se pritisk noče spustiti na ničlo. S težavo sta odprla vrata, Armstrong se je začel pripravljati za sestop, toda na njegovi astronavtski obleki se je prižgala rdeča luč, kar je pomenilo, da s hladilnim sistemom nekaj ni v redu. Treba je bilo počakati deset minut. Aldrin je tedaj sporočil na Zemljo: »Izkoriščam to priložnost, da prosim vse ljudi, ki me poslušajo, kjerkoli so in kdorkoli so, da se za trenutek zberejo in premislijo dogodke zadnjih nekaj ur in da se vsakdo po svoje zahvali Bogu.«

Naj večjo pozornost so tehniki posvetili varnosti poleta. Vse glavne vzvode so naredili v dvojniku, da bi ga takoj nadomestil drugi, če bi eden odpovedal, če bi se jim zgodilo kaj hudega, bi jim nihče ne mogel pomagati. Mnoge astronomske opazovalnice so bile na straži, da bi astronavte opozorile, naj se izognejo nevarnim sončnim izžarevanjem (kabina Orla je bila varna pred takim izžarevanjem). V krožnici okoli Zemlje je celo satelit bedel nad njimi.

Pri poletu pa niso sodelovale samo te fizične sile. še močneje so bile prisotne duhovne sile človeka. Von Braun sam je rekel: »Kadarkoli mora človek prevzeti nase nalogo, ki zahteva več moralne sile, kot jo lahko zbere s svojimi lastnimi omejenimi duševnimi in duhovnimi močmi, mora verovati v Boga.«

Collinsa, tretjega astronavta, ki je ostal v kabini Apollo 11 in je krožil okrog Lune ter čakal, da se vrneta Armstrong in Aldrin, so novinarji vprašali, katere knjige bi vzel s seboj, če bi ostal dolgo časa jetnik v tirnici okrog Lune in če bi jih lahko vzel samo pet. Med petero knjig je uvrstil tudi Sveto pismo.

»Prepričana sem,« pravi Viola Armstrong, mati astronavta, »da določitev mojega sina za to nalogo ni bila brez božje roke. Vidite, zato se ne bojim zanj. Ko sem zvedela, da bo Neil dve uri hodil po površju Lune, je bila moja prva misel, da bi ta čas preživela v cerkvi in molila. Potem pa so mi rekli, da ga bom lahko neprestano gledala na televiziji in mislim, da je bila skušnjava prevelika. Gospod mi bo odpustil, kajne?«

Tudi papež je z velikim zanimanjem spremljal polet. Nekaj časa je bil v zvezdami svoje počitniške rezidence v Castelgandolfu, potem je sedel pred televizor in z molitvijo spremljal ves potek. Astronavtom je poslal naslednje voščilo: »Iz svojega bivališča v Castelgandolfu blizu Rima vam govori papež Pavel VI. Vama, osvajalca Lune, blede luči naših noči in naših sanj, čast, pozdrav in blagoslov. Prinesita s svojo navzočnostjo Mesecu besedo duha, himno Bogu, našemu Stvarniku in Očetu. S svojimi željami in molitvami smo vama blizu. Z vso katoliško Cerkvijo vas pozdravlja papež Pavel VI.«

Astronavta sta vzela s seboj več predmetov, ki naj bi veljali kot potrdilo tega prvega obiska zemljanov na tujem planetu. Na prvem mestu je to kovinska ploščica, ki ima na vrhu odtisnjeni obe polobli Zemlje in besedilo: »Tukaj so ljudje z Zemlje prvič položili nogo na Luno. Julij 1969. leta Gospodovega. Prihajamo v miru in imenu vsega človeštva.« Podpisani so vsi trije astronavti in predsednik Nixon. Druga tablica nosi znak Pajka in sicer Orla, ki polaga na Luno oljčno vejico. S seboj so prinesli tudi sovjetsko zastavo in zastave drugih dežel, pet medalj v spomin na pet astronavtov, ki so izgubili življenje pri osvajanju vesolja in sicer Američanov Grissoma, Whiteja in Chaffeeja ter Rusov Gagarina in Komarova. Med drugimi poslanicami sta prinesla tudi poslanico papeža Pavla VI., ki je pravzaprav besedilo 8. psalma: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji. Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa... Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil! Kaj je človek, da se ga spominjaš, in sin človeka, da skrbiš zanj? In vendar naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok in vse si podvrgel njegovim nogam... O Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« Zraven je še lastnoročno pripisal' »Naj bo v čast božjemu imenu, iz katerega ljudje črpajo toliko poguma, podvig, ki mu želimo srečen konec. Pavel P. P. VI .« Tudi razni državni predsedniki so poslali svoje poslanice, med njimi tudi naš.

Von Braun je zapisal: »Ljudje morajo iti vedno dlje, razširiti morajo svoj prostor in svoje zanimanje; taka je božja volja, če Bog ne bi hotel, da napredujemo, se spreminjamo, nam ne bi dal tega daru in zmožnosti, če ne bi hotel, nas bi ustavil. Vas to preseneča? Glejte: poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika. Revež je tisti znanstvenik, ki si domišlja, da mu to ni potrebno, to je znanstvenik, ki se dotika površine in ne gleda do dna. Jaz pa skušam gledati do dna in vidim zelo dobro.«

Zaključimo ta sestavek s temi njegovimi besedami v premislek tistim strokovnjakom pri naši televiziji, ki si niso upali prevajati molitve duhovnika, ki je v uniformi mornariškega oficirja pozdravil astronavte ob srečnem pristanku na Pacifiku s temi besedami: »Glej, o Gospod, naše navdušenje in blagoslovi naše veselje in naše dobre sklepe. Daj, da bodo vezi prijateljstva povezovale vse narode sveta istočasno, ko se trudimo, da bi se izboljšali pogoji za človeško življenje. Daj mir našim srcem in ohranjaj dobrohotnost do našega bližnjega. Za vse to te prosimo, Gospod, ko se ti zahvaljujemo.

(ognjišče 09_1969)

KAŽIPOT H KRŠČANSTVU SO MI BILA TUDI SREČANJA Z NEKATERIMI VZORNIMI KRISTJANI

Akademika in pisatelja Alojza Rebulo poznajo tisti ljudje, ki le bežno spremljajo tiskano besedo v Sloveniji. Poleg vrste obsežnih in dobrih romanov, novel, dnevnikov pa tudi esejev ga poznamo po njegovih nastopih v javnosti, kjer s svoje široke kulturne razgledanosti kaže na bogastvo krščanske misli. Ob njegovem visokem življenjskem jubileju smo ga povprašali za mnenje o nekaterih perečih problemih v Sloveniji pa tudi o manj znanih plateh njegovega življenja.

- Danes vas poznamo kot človeka, ki v javnosti velikokrat zastopa krščanska stališča. Vendar ste se h krščanstvu približali že kot odrasel. Današnjemu mlademu človeku bo izredno koristno in spodbudno, če boste povedali, kako ste se bližali krščanstvu.

H krščanstvu me je pritegnilo samo življenje, in sicer ne v svojem intelektualnem, ampak v svojem bivanjskem poteku, v prvi vrsti s trpljenjem. Ja, h Kristusu sem tako rekoč prišel razbit in krvav. Kažipot so mi bila tudi srečanja z nekaterimi vzornimi kristjani. Tako je name napravil nepozaben vtis bivši tržaški škof Luigi Fogar, čeprav sem ga srečal samo enkrat, in to slučajno in ne za več kot polurni pogovor. Tam pri štiridesetih pa sta bili odločilni dve doživetji: misijon na Opčinah (dan po spovedi sem začel pisati roman V Sibilinem vetru, in sicer z religioznim začetkom, ki sem ga potem iz estetskih razlogov opustil) ter romanje z ženo v Lurd v bolniškem vlaku.Tik pred odhodom mi je žena rekla, naj se grem okopat v lurško vodo. Tista pirenejska voda ko da se do danes na meni še ni posušila...

- Kaj vas je pritegnilo na krščanstvu in kaj oviralo pri zavestni odločitvi zanj?

Pri krščanstvu me je najbolj pritegovala - kakor me najbolj priteguje še danes - njegova etika. Vrh evangelija je zame Govor na gori. Kaj me je oviralo? Med drugim nacionalizem italijanske Cerkve v Trstu. Sicer pa menim, da k veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti čim boljši človek, pa te bo pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.

- Ste doživljali trenutke krize vere?

V nekem smislu sem v nenehni krizi vere od trenutka, odkar sem jo sprejel, se pravi več kot štirideset let. Ne v tem smislu, da bi nihal med vero in nevero. Ampak tako, da mi vera ni nekaj samoumevnega, ampak da moram veri vsak dan sproti reči svoj zavestni ja. To je redkokdaj spokojna, ampak v glavnem, dinamična, večkrat spopadajoča se vera. Po domače povedano: skušnjavec, moj hudič varuh, me nenehno spremlja kot moja senca. Ni ga ugovora proti veri in Cerkvi, s katerim se ne bi bil moral spopasti. Vendar pa prave,usodne verske krize še nisem doživel. Morda me čaka. A upam v božje usmiljenje.

- Kaj vam v kriznih trenutkih pomeni molitev?

V Lurdu sem bil bracardier, strežnik pri bolnikih. Nekega dne sem v dvigalu bolnišnice Sept Douleurs čakal na bolnike, da bi jih prepeljal v višja nadstropja. Ni jih bilo. Dolgočasil sem se. Na tleh sem zagledal kos pohojenega časopisa. Sklonil sem se ponj, da bi se s čim zamotil. V ostanku časopisa sem našel kos intervjuja angleškega pisatelja Archibalda Cronina (znan je njegov roman "Zvezde gledajo z neba"). Med njegovimi odgovori so bile tudi besede: "Vsakdanji rožni venec mi je pomagal čez vrsto življenjskih prepadov". Tisti trenutek v dvigalu je postal ena od prelomnic v mojem življenju. Od tistega dne sem začel planinariti po pogorju življenja s Croninovim "cepinom". In nisem ga odložil do danes, 6. junija 2000, na dan Sv. Trojice.

- Na obiskih pri vas me je prijetno presenetilo, da sem na vaši delovni mizi vedno videl brevir, molitvenik, obvezen za duhovnike, a priporočen za laike. Ga redno molite? Zakaj ga molite v slovenščini in ne v latinščini, saj ste profesor latinščine?

Vprašanje, ob katerem bi utegnil bralec pomisliti, kakšen velik kristjan sem, ko pa je v meni še toliko pogana...Pa bom vseeno odgovoril. Slovenski brevir sem dobil v dar od svojega življenjskega prijatelja dr. Staneta Gabrovca, latinskega pa od duhovnika dr. Jožeta Prešerna, s katerim sva se sicer samo površno poznala. Knjige sem se navadil: veličastna poezija Psalmov, kot kruh tehtna proza cerkvenih očetov, v kateri občudujem nespremenjivost Duha v Cerkvi skozi stoletja. Oboje skoraj raje berem v latinščini kakor v slovenščini. Latinščina mi bolj vonja po zgodovini odrešenja.

- Večkrat se v svojih posegih odzivate na pisanje in nastope kakšnih kulturnikov ali politikov, sploh javnih delavcev, zlasti glede krščanstva. Večkrat morate polemizirati. Ali se vam ne zdi, da so nekatera stališča do katoliške Cerkve nevzdržna, kažejo nizko stopnjo kulture pa tudi izredno slabo poznavanje krščanstva in humanistične kulture nasploh?

Krščanstvo je seveda možno sovražiti tudi iz popolnega poznavanja, kakor dokazujejo odpadniki. Vendar je dejstvo, da danes na Slovenskem proti krščanstvu nastopa v glavnem polinteligenca. Takšna nekvalitetna raven vsaj mene ne izziva k polemiki. Sicer pa menim, da je polemika v glavnem jalova stvar. Nikogar ne spreobrne, kvečjemu koga utrdi v veri. Prav tako me ne vabi k polemiki sovraštvo do vere, ker smo v tem primeru na ravni iracionalnega.Tukaj argumenti ne zaležejo. Ostane ironija, sarkazem, zafrkavanje, za kristjanov etos problematično orožje....

- Nekateri ugovarjajo, da tudi na Zahodu napadajo Cerkev ali polemizirajo z njo. Dobro poznate italijanski kulturni prostor. Bi ga lahko primerjali s slovenskim? Kaj bi rekli ob primerjavi slovenskih in italijanskih napadov na Cerkev?

Vzemimo primer levosredinskega dnevnika La Repubblica, katere glavni urednik je deklariran ateist. V tem dnevniku ne samo da ne boš našel primitivizma à la Svetlana Makarovič, ampak celo naklonjenost krščanstvu. Sicer se v časopisu ne bi odzivali za intervjuje kardinali...

- Pa tudi glede obrambe Cerkve. Ali nimajo Italijani nekaj odličnih javnih oseb, ne duhovnikov, ki izredno argumentirajo krščanska stališča? Se vam ne zdi, da se v Sloveniji številni laiki bojijo nastopati? So premalo samozavestni? Jih imamo premalo?

V ozadju je tragično dejstvo, da generacija, ki bi morala po vojni držati katoliško fronto, leži v Kočevskem Rogu. Kar je ostalo od nje, je komunistični policijski sistem preveč travmatiziral, da bi bilo zmožno samozavestnejšega nastopa. Ni se lahko otresti teme in vlage katakomb. Mlajša generacija, kolikor je sploh mogla priti do krščanskega nazora, je morala z njim skozi komunizem kakor z gorečo svečo skozi neurje. Biti kristjan gotovo ni bilo - in menda tudi ni - priporočilo za kariero, od upravne do univerzitetne. Res se zdi, da je število zavednih katoliških intelektualcev omejeno. Samozavest pa tako in tako ni značilnost slovenskega narodnega značaja. Kolikor je le nekaj izjem - in nekaj jih je, hvala Bogu - potrjujejo pravilo. Vendar pa se iz leta v leto prebije v javnost kakšno novo kvalitetno katoliško ime. Nekaj smemo pričakovati od slovenskih katoliških gimnazij. Nekaj morda celo iz zamejstva, kjer slovenski človek sicer ni živel v narodni sproščenosti, v nazorski pa.

- V svojem delu Jutranjice za Slovenijo ste na izredno posrečen način ob liku duhovnika pokazali odnos države do Cerkve,od preganjanja prek toleriranja do skorajšnje naklonjenosti v času osamosvojitve. Se vam ne zdi, da se je v samostojni Sloveniji poslabšal odnos do Cerkve? Tudi odnos medijev , ko so nekateri pisci šli že prek meje dobrega okusa.

Kontinuiteta, se pravi preoblečena Partija, ki vlada v postkomunizmu, more Cerkev samo tolerirati. In vendar katolištvo politično ni nikakršna grožnja: nikjer na svetu ni kakšne katoliške teokracije. Odkod torej takšen strah pred njim? Sprašujem se, ali ni to strah plehke brezidejnosti pred jasnim nazorskim Credom, strah kapitalističnega cinizma pred evangeljsko etiko, strah mitološkega kulta revolucije pred realnim zgodovinskim pogledom nanjo...

- Nekakšen nenaklonjen odnos do krščanstva se je pokazal tudi pred kratkim, ko smo praznovali 100-letnico rojstva pesnika Srečka Kosovela, katerega delo ste preučevali. Pri njem so videli slovenstvo, evropskost, kozmopolitizem, le njegove težnje in iskanja presežnega, pristnega in Boga ne.

V svoji rubriki v Družini sem nakazal zadrego uradnega establišmenta pred pojavom Srečka Kosovela, saj je njegova veličina prav v njegovem zaletu v presežno, v absolutno, v svetostno. Kako naj bi šla ta njegova razsežnost v račun plehkosti postmodernega liberalizma? Kosovel bolj kot katerikoli slovenski pesnik odpira obzorja večnega. Kako naj se tej razsežnosti odpre tekoča družbena mistika, od Mercatorja do Foruma 21?

- Med osebnostmi današnjega sveta spoštujete tudi sedanjega papeža. Kaj bi vi odgovorili na očitke, naj odstopi, ker je star in da je prekonservativen, da je papež politike....

Spominjam se nekega dne po atentatu na Trgu Sv. Petra. Morda je bilo celo dan po atentatu, ko je življenje Janeza Pavla II. še viselo na nitki. Spominjam se celostranskega naslova v levosredinskem dnevniku IL GIORNO.Glasil se je: " NON CI LASCIARE, WOYTILA! - Woytila, ne zapuščaj nas". In kaj je takega odtlej napravil Janez Pavel II., da bi katoličan moral želeti njegov odhod? Ker se je zbližal z Judi in drugimi religijami, ker je internacionaliziral rimsko kurijo, ker je bil proti Bushevi vojni proti Iraku? In zakaj naj bi želel njegov odhod slovenski katoličan? Ker je prvi priznal samostojnost Slovenije? Ker je beatificiral Slomška? Ker nam za velike praznike po Evroviziji vošči tudi v našem jeziku?

- Praznujete osemdeset let. Kako intelektualec doživlja starost? Ga to navdaja z žalostjo, tesnobo ali pa z zavestjo, da je veliko naredil za človeštvo in za slovensko kulturo?

Ne navdaja me eno ne drugo ne tretje, še najmanj zavest, da sem naredil karkoli za kogarkoli. Kar pa se tiče doživljanja starosti, bi navedel svarilo, ki ga večkrat slišim od svoje dobre žene: "Nimaš dvajset let!" Staranje ni moja prva skrb.

- Kako pa jo doživlja kristjan? Kaj lahko dela v tem obdobju? Je to obdobje lahko "blagoslovljeno"?

Če bi me bilo kaj v hlačah kot kristjana, bi starost moral doživljati v vedrem pričakovanju, da se bližam koncu izgnanstva, začetku pravega življenja, vstopu v pravo domovino, recimo v večno Slovenijo. A sem seveda še daleč od takšnega razpoloženja. Kaj naj kristjan dela v tem obdobju? Če more, naj dela to, kar je delal doslej. Če ne more, je na vrsti velika krepost, o kateri se nič ne govori, potrpljenje. Je to obdobje lahko blagoslovljeno? Mislim, da lahko še bolj kot druga, a samo če kristjan vidi v križu ne zafrkavanja usode, ampak skrivnostni blagoslov Ljubezni. Križ pa mu je že njegovo usihajoče telo, tudi če odmislimo vse druge križe, ki niso prihranjeni niti starosti...

- V našem času in v naši kulturi sta zakon in družinsko življenje izredno na udaru. Zakoni razpadajo in priče smo trpljenju številnih otrok. Vi ste poročeni že nad 50 let. Kaj vam pomenita zakon in družina?

Poleg daru vere mi je, rojenemu pesimistu, Bog dal še neki drug neprecenljiv dar- srečen zakon, da si srečnejšega ne bi mogel želeti.V agresiji na zakonsko zvezo sam vidim enega od strateških ciljev sil teme, v njeni obrambi pa eno najžlahtnejših nalog Cerkve. Čemu omenjena agresija, je jasno: ker je družina osnovna celica ne samo družbe, ampak tudi Cerkve, sploh vsakega človeškega sožitja. Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.

- To sprašujem tudi zato, ker je v Sloveniji in zamejstvu porazno nizka rodnost otrok. Ali ni urejen zakon tudi predpogoj za večjo nataliteto? Ali vi bolj krivite družbo, slovenski liberalni sistem?

Ja, Slovenci smo skupaj z drugimi Evropejci ubrali cesto smrti. Strah pred otrokom ni nič drugega kot strah pred življenjem.Ta strah slovesno demantira tisti optimizem, s katerim se moderni človek postavljaško maskira. Lažen optimizem, lažno dobropočutje, lažna »sinjina biti«! Sicer pa, kako naj se danes človek prebije skozi ta zvočni zid strahu pred bivanjem, če v njem ni vere v smisel življenja, konkretno v Boga in v posmrtnost? Slovenski liberalni sistem še daleč ni moja simpatija, a nočem biti do njega krivičen. Tudi brez njega bi bili tam, kjer smo, ker je v tistem »tam« Evropa, vključno s svojimi katoliškimi narodi, od Poljske do Španije. Le da slovenski liberalizem proti trendu narodne smrti ne naredi ničesar: sploh se ga noče zavesti, kakor se je tega na primer zavedla Francija in tudi primerno ukrepala.

- Ali še ustvarjate? Ali poleg vsakotedenske rubrike v Družini pripravljate kakšno novo knjigo?

Tik pred izidom sta dve moji knjigi: "Jacques Maritain, prinašalec smisla", prikaz lika velikega francoskega katoliškega misleca, tako rekoč mojega duhovnega učitelja, in roman "Nokturno za Primorsko", nekakšna freska zgodovine Primorske skozi fašizem, revolucijo in komunizem.

- Še vedno vsak dan pišete dnevnik?

Dnevnika še nisem opustil.

pogovarjal se je Božo Rustja (gost meseca 07_2004)

pogovor ob ČASTITLJIVI 90-letnici

Vrt z mogočno lipo v Loki pri Zidanem mostu je dajal več kot prijetno okolje za pogovor s skorajšnjim jubilantom Alojzom Rebulo, ki v juliju obhaja častitljivo 90-letnico. Povabilo na pogovor je sprejel zelo prisrčno in dve urici pogovora le redkokdaj mineta tako hitro, kot sta minili tokrat. Svežina duha in jasnost misli takega sogovornika te prevzameta. Kljub svetovljanstvu in močno izraženih trditvah ostaja z obema nogama v tem svetu. Ne glede na visok jubilej je še poln načrtov in lepo ga je videti za mizo, z računalnikom ob sebi.

Dovolite mi, da vam najprej v imenu uredništva voščim ob vašem visokem jubileju. Kako ga sprejemate?

Želim si, da bi jubilej šel mimo mene, da bi se tega ne spominjali, ker se sam ne ukvarjam s tem. Ni toliko bistveno. V tej starosti in nasploh v življenju so nam dnevi podarjeni in nikoli si nisem mislil, da bom dosegal ta leta; še posebej ne, ker sam nisem rojen kot optimist. Iz mojega govorjenja lahko razberete, da na tem svetu ne vidim najmanjše možnosti za kakšen raj na zemlji.

Verjetno vam dogodki 20. stoletja niti ne dajo veliko možnosti za optimizem ...

Globoko verjamem v izvirno katastrofo. Nekaj hudega se je moralo zgoditi na začetku časa, da se je potem odvila taka zgodovina, kot se je. Človeška zgodovina je dejansko zgodovina človeške tragike. Ob tem je že res, da se je vzporedno razvijala tudi kultura, znanost, da smo bili deležni velikega napredka, vendar prevladuje tragika. Za višek tragike lahko vzamemo že omenjeno 20. stoletje s tremi totalitarizmi. Vsi trije so hoteli pobožanstviti človeka, vendar so ga dejansko peljali v barbarstvo.

K temu bi dodal, da gre svet proti nekemu koncu, proti neki sodbi. To so stvari, o katerih danes mediji in družba neradi govorijo; malo govorijo tudi o peklu ali vicah. To je tudi odraz današnjega krščanstva, ki je v nekem obdobju, ko se bolj poudarja samo eno polovico, mehkejšo polovico krščanstva. Kristus ni samo usmiljenje, ni samo milina, nežnost ali ljubezen. Bog je tudi neskončna pravičnost. Treba je zmeraj dodati, da je Bog tisti, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Čeprav danes pravijo, da Bog ne kaznuje, sam s svojim skromnim mišljenjem menim drugače. Dokazov za Božje kaznovanje je v Svetem pismu kar preveč, posebno v Stari zavezi.

Kljub vsemu pa – vsaj tako je zaznati ob prebiranju vaših knjig – v povsem preprostem, tako rekoč vsakodnevnem jeziku nakazujete bistvena vprašanja krščanstva: o bistvu življenja, poslednjih rečeh ... Od kod ste črpali nagnjenost k poglobljeni zavesti človeka?

Vprašanja, ki jih nosijo v sebi moji liki, so dejansko moja vprašanja. Od kod sem začel iskati smisel življenja? V mladih letih sem prišel iz katoliškega zavoda in sem, ker sem študiral v Ljubljani, po letu 1945 padel v čisto drug, komunistični svet. To, kar me je pripeljalo k tem vprašanjem, je trpljenje. Ne samo moje – ko sem pogledal okrog sebe, sem se zmeraj spraševal, kaj vidim. Vidim trpljenje ljudi na tem svetu, na vseh ravneh. Čemu to strašno trpljenje? Kakšen smisel ima? Ali trpimo kar tako? V mojih romanih in tudi v mojih stolpcih, ki jih pišem v Družini, so ta vprašanja in razmisleki. Ob tem je nujno poudariti, da Božja ljubezen ni naša ljubezen. Je nekaj, kar nas vse prekaša, in kristjan se mora ponižno skloniti pred skrivnostjo.

Če ob vsem tem poskusite narediti strnjeno predstavitev tega, kar vam pomeni vera, kaj bi rekli?

Če sem čisto iskren, mi je vera danes daleč najvišja vrednota od vseh. Celo daleč višja od moje nekdanje boginje umetnosti in kulture. Umetnost, kultura, znanost – vse to mi je skušalo odslikavati stvarnost sveta, niso pa te discipline pripomogle k mojemu razumevanju smisla sveta. Vera je tista, ki daje smisel najprej mojemu lastnemu bivanju, mojemu življenju. Vera odgovarja, zakaj sem danes tukaj in zakaj sem danes tukaj kot Slovenec. Daje mi smisel, da imam okrog sebe narodnostno okolje, ki daje osnovo mojemu kulturnemu okolju. Daje mi vero v človeško zgodovino, ki je navidez ena sama tragika, vendar je zadaj za to tragiko neka nadčloveška režija, ki je mi seveda ne razumemo. Vera daje smisel tudi človeški zgodovini. Čeprav v ta razvoj zgodovine večkrat dvomimo – predvsem takrat, ko dogodkov ne razumemo – vendar je ravno v takih preizkušnjah kristjan s pomočjo vere lahko prepričan, da ima Bog kot tisti zadnji, ki pilotira potek zgodovine, svoj smoter in smisel.

Zadnjič je neki duhovnik med pridigo orisal žalostno stanje današnjega kristjana. Ima željo in hkrati sploh možnost, da se dokoplje do globljega teološkega spoznavanja, ali ostajamo samo na površini? Tudi vi ste v analizi današnjega časa kritični do plitvega krščanstva. Apostol Peter pravi: Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja. Mi običajno nimamo niti odgovora, če bi nas kdo to vprašal. Kaj za vas predstavlja razlog upanja?

Upanje mora biti samo eshatološko, ne more biti zgodovinsko. Eshatološko pomeni, da upanje izhaja iz védenja o poslednjih rečeh. Kristjani ne moremo pristati na utopije, ki imajo v svojem jedru idejo raja na zemlji. Ne moremo pristati na idejo dokončne ureditve sveta, da bo človek na njem popolnoma potešen. To je čista utopija. Tudi v primeru, da bi prišlo do popolnega miru na svetu, do popolne potešitve vseh potreb posameznika, da bi vsak imel svojo službo, svojo plačo, svojo vilo – skratka, da bi si vsi lahko privoščili vse. Kaj bi ostalo? Ostajala bi smrt. V takem raju bi bilo dosti težje živeti, kot živimo danes. Razmišljali bi samo o tem, kako bo tega raja enkrat konec in bomo morali umreti.

Nam pa ne grozi konec raja, saj ga na tem svetu ne živimo.

Samo poglejmo življenje na zemlji – je to raj? V življenju je dosti več napora kot užitka, dosti več tesnobe, strahu, skrbi, sporov, tudi kriz. Življenje in svet – in o tem si danes ne upa noben spregovoriti – sta solzna dolina. Ob tem se srečujemo z modernimi ateističnimi filozofijami, ki trdijo, da je naše življenje nekaj absolutno nekoristnega. Iščejo nek smisel iz niča, torej se nahajamo v nihilizmu. Sploh ni neke vere v smisel sveta in v smisel življenja. To pa daje krščanstvo s svojim upanjem. To upanje po mojem skromnem mnenju ni v tem, da bi bil Bog serviser v naših vsakdanjih potrebah. Njegova previdnost sicer sledi vsemu, vendar je naše upanje v tem, da je naš Bog z nami in bo ostal z nami vekomaj. Upanje je, da s koncem tega življenja našega življenja ni konec.

Pomanjkanje upanja je mogoče najbolj zaznati pri mladih, saj je mnogo stvari prepuščenih mlačnosti in karkolizmu. Kje vi vidite pomanjkanje upanja, hkrati pa tudi sposobnosti čudenja, navduševanja in vere v življenje?

Sicer sem od leta 1990 v pokoju in sem tako že leta precej odrezan od sveta mladih. Ker pa je vprašanje na mestu, pa bi rekel, da je upad vere v življenje nekaj, kar ni omejeno samo na mlade. Obup in zagrenjenost sta danes prisotna v vseh starostnih kategorijah in družbi nasploh. Mladi srkajo razpoloženje in vzdušje iz te družbe, ki je nad njimi. Ta družba pa se že nekaj stoletij oddaljuje od Kristusa.

Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to je. Če zapustiš pot, si v brezpotju, če zapustiš resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se Kristus omenja v današnjem času.

Kaj pa bi rekli o narodni zavesti? Zdi se mi, da smo precej mlačni, mogoče še najbolj zažarimo ob športnih dogodkih. Ampak – ali je to narodna zavest?

Slovenci smo na zelo nizki stopnji narodne zavesti. Narodne zavesti ni. Ni zavesti o današnji slovenski poziciji v svetu, kar dokazuje ravno udeležba ob volitvah in referendumih. Velikanska abstinenca govori svoje. To kaže na nezainteresiranost do bistvenih vprašanj naroda. Ob narodu, ki ga ne briga njegova preteklost, se vprašam, kakšen narod je to. In to, da hočejo skriti določena zgodovinska dejstva – to je nekaj najslabšega. Kaj s tem povedo? Kaj želimo običajno skriti? Greh, zločin itd. Kot so hoteli s sedmimi zazidanimi pregradami skriti greh in zločin v Hudi jami. Čas komunizma, ki je bil tudi čas internacionalizma, je odrival pojem narodne zavesti. Tudi danes smo priča relativizaciji narodne pripadnosti. Bomo potrebovali še kar nekaj novih Slomškov ...

K temu odgovoru bi dodal tudi misel, ki sem jo napisal za novomašnike v Credu – novomašnik mora biti danes zaveden član slovenske republike in sploh slediti usodi slovenstva, tako matičnega kot zamejskega ter zdomskega. Še posebej danes, ko se ob tem cinizmu naše politike zdi, da bo morala naša Cerkev prevzeti še breme glavne nosilke narodne zavesti. Mene skrbi, kaj bo s slovenskim krščanstvom in posledično z narodno zavestjo. Čutim izredno pomanjkanje intelektualne sile na tem področju. Ni ljudi, ki bi se na to temo oglašali na glas in v tem se čutim izredno osamljenega. Upam pa, da bo krščanstvo obstalo in kljub vsemu se mi zdi, da imamo še kar nekaj zavednih Slovencev.

Rad imam:

- domovino
- pokrajino ob Savi
- slovensko vzdušje
- domači vrt

Ne maram:

- česar ne maram, prihaja od ljudi
- pomanjkanja narodne zavesti v politiki
- boli me demontaža slovenskih struktur na Tržaškem

Kaj vam pomeni družina?

Družina je osnovna človeška celica že za humanista, tudi če nima vere. Za kristjana je pa še kaj več. Že v Svetem pismu ima zapisano, da je Bog ustvaril moža in ženo. Za kristjana je to oblika, ki prihaja direktno iz Božjih rok. Kot tako jo moramo tudi zagovarjati in čuvati.

pogovarjal se je Matej Erjavec (moj pogled 07_2014)

Sem v zelo hudi situaciji. Zaljubljen sem v žensko, ki je poročena in ima v tem zakonu otroka. Slučajno sva se srečala pred tremi leti, preskočila je iskrica, oba sva mislila, da bo to le bežna avantura, toda ni bilo tako. Mislila sva, da bo z leti minilo, pa ni. Rada se imava in naju je hkrati zelo strah. Ona v svojem zakonu ni srečna, tudi preden je mene spoznala, ni bila, vedno je govorila, da je mož ne spoštuje, ima jo le za to, da lahko zadovolji svoj spolni nagon, da mu kuha in pere. Odkar sva spoznala, da je med nama nekaj več, hodiva pogosteje v cerkev, jaz pa vsak dan prosim Boga, naj mi pomaga in naj me ne kaznuje, ker jo imam rad. Zelo rad bi ravnal razumno, toda čustva so močnejša. Ali mislite, da naju bo Bog zaradi tega kaznoval, gotovo naju ni poklical v življenje zato, da bi bila oba nesrečna in bi trpela. Kaj bi se zgodilo, če bi imela svoje otroke, ki bi se rodili iz ljubezni?

Florjan

Že v prvem stavku omenjate, da ste v "zelo hudi situaciji", kar vam verjamem in se v vaš položaj poskušam vživeti. Škoda, da niste omenili, ali ste poročeni ali še samski, da bi lažje bolj celostno odgovoril na vaše zahtevno vprašanje. Če ste še samski, imate vsekakor vso pravico do poroke z osebo, ki je še samska, vdova ali je bil njen cerkveni zakon razglasen za ničnega, če niste samski, pa je vaš primer dvakratno zapleten, ker bi tako razpadli dve zakonski skupnosti. V odgovoru predpostavljam, da ste še samski in da nimate ne žene in ne otrok in da je zakon omenjene poročene ženske sklenjen cerkveno veljavno in ni ničen. Iz vašega pisma izhaja, da ste verni in da hodita 'oba', vi in omenjena poročena ženska, še pogosteje v cerkev in da vsak dan prosita Boga, naj vama pomaga in vaju ne kaznuje. Najbrž vam je znano in čutite, da navadno grešnik sam kaznuje samega sebe, saj nam vest očita, da je greh zlo in ga zato ne smemo storiti. Pa tudi iz izkušnje vemo, da nas greh – vsaj na dolgo – ne more osrečiti.

Po vašem vprašanju domnevam, da vam je katoliški nauk glede zakonske zveze znan. Naj omenim, da je zgodnja Cerkev bila glede zakonske nezvestobe zelo stroga, saj je med (javne) grehe, za katere so bili potrebni javno priznanje, kesanje, pokora in zakramentalna odveza, spadalo tudi prešuštvo. Tudi različna verstva sveta in kulture imajo določila, predpise in norme o zakonskem življenju, ki navadno vključujejo tudi zakonsko zvestobo. Krščanstvo glede nauka o zakonski zvestobi izhaja iz nauka Svetega pisma Stare (6. božja zapoved: "ne prešuštvuj" /5 Mz 5,18/) in Nove zaveze ("Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje" /Mr 10,9; Mt 5,32/). Če Bog nekaj od človeka zahteva, to potem tudi omogoča in podpira; če zahteva zakonsko zvestobo, potem jo tudi omogoča. Dandanašnja Cerkev, tudi letošnja škofovska sinoda v Rimu, veliko razmišlja o vrednotah zakramenta zakona in o družini, ki je temeljna celica družbe in Cerkve. Zato je Cerkev tudi razvila številne ponudbe, da bi pomagala mladim, da se čim bolje pripravijo na zakonsko in družinsko življenje, saj je današnji človek na ravni zakonskega in družinskega življenja večkrat zelo nebogljen, kar je za rumene medije, predvsem ko gre za znane osebe, zelo 'uporabna' tema. Na teološki fakulteti v Ljubljani deluje Katedra za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije. Množijo se različna pozitivna gibanja, številne psihološke, psihoterapevtske ponudbe, ki želijo pomagati ljudem, da bi zaživeli srečno in blagoslovljeno zakonsko in družinsko življenje, v katerem bi se uresničila in bila srečna zakonca, otroci da bi se pripravili na zakonsko in družinsko življenje. Cerkev je v zadnjem obdobju poglobila teologijo zakramenta zakona in teologijo telesa. Seveda pa so spoznanja premalo, potrebna sta pogum in odločitev. Bog, ki je ljubezen, se je odločil, da bo človeka brezpogojno in zastonjsko ljubil. On tudi človeku, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti, to omogoča in ga z milostjo spodbuja, da lahko zaživi ljubezen na najrazličnejše načine, tudi zvestobo v zakonski ljubezni, ki izhaja iz človeške narave in je za katoliške vernike tudi zakrament. Za pristno in dolgotrajno zakonsko življenje je premalo zaljubljenost, ki je navadno dar narave za določen čas, marveč je potrebna ljubezen, ki pa je predvsem odločitev in obljuba – kot poudarja privolitev in izročitev med zakoncema pri sklepanju zakona – da si bosta žena in mož ostala zvesta "v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja". Tako je zvestoba dar, ki ga zakonska partnerja zagotavljata drug drugemu in je edina prepričljiva drža, v kateri se lahko izraža zakonska ljubezen. Zakonec jo zahteva od samega sebe in se zanese nanjo pri drugem. K zvestobi spada hotenje, da želi vsak izpolniti hrepenenje drugega po osebni naklonjenosti v vsej raznolikosti človeških potreb, ki vključuje tudi spolnost. Zakonska ljubezen je pravzaprav odločitev, da boš o svoji ženi (možu) dobro mislil, ji dobro želel, o njej dobro govoril in zanjo in njej dobro delal na vseh ravneh in vse dni svojega življenja, kot poudarja gornje zakonsko zakramentalno besedilo.

Omenjena poročena ženska v vašem pismu mora seveda sama razčistiti svoj problem, vi pa ji v sedanjem položaju po mojem ne morete pomagati, ker se bosta še bolj zapletla, rane bodo še globlje in težave še večje. Vedeti mora, kaj pravzaprav hoče, morda nosi tudi rane iz otroštva, mladostništva. Vprašanje je, ali vam je vse povedala. Toda to je že drugo, njeno vprašanje.

Za vas bom navedel dva pozitivna primera, kako sta verni dekleti, moji znanki, reševali svojo vročo 'zaljubljenost', ki ni bila perspektivna. Prva je začutila, da bo s fantom, v katerega se je zelo zaljubila in z njim tudi resno hodila, kot praktična vernica težko preživela, čeprav je vedela, da bo fant postal družbeno zelo znan, kar ji je po svoje laskalo. Žal ni bil veren in je pri njej vse razen vere dobro sprejemal. Iz ljubezni do Kristusa se mu je, kljub bolečini, stiski in solzam zavestno odpovedala. Bog je že po nekaj mesecih to odpoved 'nagradil' s fantom, ki ceni njeno vero, tudi sam se ji je po njej približal in sta danes srečna starša svojih otrok. V drugem primeru je fant, ki je kar nekaj let bil zaljubljen in resno hodil z izobraženim in dobrim dekletom, spoznal, da ga Bog kliče v duhovništvo, in se je zaradi klica v duhovništvu dekletu, ki je bila vanj zelo zaljubljena, odpovedal. Ko mi je dekle to stisko zaupalo, sem ji dejal: Če Bog hoče njenega dotedanjega fanta za duhovnika, ji bo gotovo postavil na življenjsko pot drugega, s katerim bo lahko enako ali še bolj srečna. Kot verno dekle je razlago sprejela in danes je srečna žena in mati, prvi njen fant pa odličen duhovnik. Ta dva primera omenjam zato, ker ju poznam in čutim, da je Bog prvo zaljubljenost 'ozdravil' in kanaliziral v drugo smer, kjer se je vse srečno uredilo.

Želim, da bi vam ta dva stvarna primera pomagala, da bi se 'prepovedanemu sadu' odpovedali in upali in zaupali, da bo Bog vašo odpoved nagradil. Morda boste poiskali pomoč pri duhovniku, psihoterapevtu ali drugem strokovnjaku. Vsak je svoje sreče kovač. Želim vam zdravo samozavest, krščanski pogum in blagoslov ter trdno verujem, da vam bo sreča navržena, saj Bog osrečuje pogumne in zveste.

Vinko Škafar

LETA 1515 ROJEN SV. FILIP NERI

NEBEŠKI ZAVETNIK HUMORISTOV († 1595)

»Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem,« je svojim poslušalcem naročal rimski duhovnik Filip Neri. Bil je izredno vedre narave in imel je smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe ga je imenoval ‘humoristični svetnik’ - in res ga imajo humoristi za svojega nebeškega zavetnika. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti tudi na svoj račun. Filip Neri, ki je imel nadpovprečne umske in srčne darove, se je pogosto nalašč obnašal tako, kot da je malo ‘prismuknjen’.

več:
S. Čuk, Sv. Filip Neri (1515-1595), v: Ognjišče 5 (2010), 19.

nekaj njegovih misli:

• Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti.
  
• O Bog, v globini svojega srca se ti zahvaljujem, da stvari ne tečejo tako, kot bi hotel jaz!
  
• Nobenega jasnejšega dokaza božje ljubezni ni, kakor križ in zoprnosti.

LETA 1784 ROJEN JAKOB PRAŠNIKAR

duhovnik, učitelj in dobrotnik bl. Antona Martina Slomška († 1841)

Doma je bil iz Kolovrata nad Izlakami. Bogoslovje je začel v Ljubljani, končal pa v Gradcu, kjer se je ob Janezu Nepomuku Primicu navdušil za slovenstvo (Societas slovenica). Po duhovniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Poljčanah, potem pa v letih 1811-1815 župnik na Ponikvi, kjer je začel z nedeljsko šolo, v kateri je zbiral dečke, ki jih je učil brati in pisati. Med prvimi učenci je bil Anton Martin  Slomšek. Župnik je videl njegovo nadarjenost in starše pregovoril, da so ga poslali v šole v Celje. Ko je Slomšku umrla mati, ga je materialno podpiral, njegov dobrotnik je ostal tudi po njegovem odhodu za župnika v Olimje. Še posebej potem, ko je Slomšku umrl še oče. Zato je imel Slomšek novo mašo kar v Olimju, za pridigarja pa je izbral Prašnikarja. Tudi kasneje sta ostala povezana. Slomšek je ob blagoslovitvi spomenika na njegovem grobu na Sp. Polskavi (1842) dejal, da je bil Prašnikar njegov oče, učitelj in prijatelj.

LETA 1894 ROJEN JOŽE KROŠL

DUHOVNIK, TEOLOG IN PIONIR PASTORALNE SOCIOLOGIJE PRI NAS († 1978)

Mariborski duhovnik Jože Krošl, doma iz Brežic, velja za pionirja pastoralne sociologije pri nas. To je pomožna teološka veda, ki po načelu “opazuj, presodi, delaj” pripravlja pot za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Na njegovo pobudo so v mariborski škofiji že leta 1957 ustanovili pastoralno sociološki svet. Mariborski škof Maksimilijan Držečnik je na drugem vatikanskem koncilu spregovoril o pomenu pastoralne sociologije v sodobni pastorali.

LETA 1899 ROJEN ERNEST HEMINGWAY

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 († 1961)

Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.

pisateljeva misel:

• Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.

LETA 1919 ROJEN FRANCE FILIPIČ

PESNIK, ZGODOVINAR, UREDNIK, PUBLICIST († 2009)

Mariborčan France Filipič je konec druge svetovne vojne dočakal v nemškem koncentracijskem taborišču, kar je vplivalo tudi na njegovo pesniško, pisateljsko in publicistično ustvarjanje. Objavil je več pesniških zbirk. Tematika njegovih pesmi so vojna, koncentracijska taborišča, v novejših zbirkah pa tudi sodobno družbeno življenje. Uredil je zbornik slovenskega leposlovja Z očmi, zazrtimi v svobodo (1966) s tematiko taborišč ter slovensko-angleško antologijo mariborskih pesnikov Neka druga dežela (1964).

LETA 1924 ROJEN ALOJZ REBULA

PISATELJ, ESEJIST IN PUBLICIST, ADADEMIK, KRŠČANSKI MISLEC († 2018)

Rojen v Šempolaju pri Trstu. Po gimnaziji je študiral klasične jezika na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1949 tudi diplomiral. Na srednjih šolah v Trstu je poučeval latinščino in klasično grščino. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar. Napisal je več romanov, povesti, novel, nekaj dram ... je vsestranski pisec in ga uvrščajo v sam vrh slovenske literature ... Stalno piše dnevnik in nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Je pa tudi prevajalec. Napisal je dve knjigi teoloških razmišljanj ter se še oglaša s svojimi aktualnimi komentarji. Znan je po svojem izvirnem pisateljskem slogu. Zaradi splošne razgledanosti in izobrazbe imajo številni ljudje njegovo pisanje za težko.

Odkar se je približal krščanstvu, svoje vere ni nikoli skrival, ampak je velikokrat predaval katoliškim izobražencem, duhovnikom ter se velikokrat oglašal v verskem tisku. Tudi v času, ko to ni bilo zaželeno. Pri Ognjišču je leta 1985 izšla njegova knjiga petih iger Savlov demon.

več:
F. Bole. prof. Alojz Rebula: Mislim, da bo Sveto pismo ostalo vedno na častni polici slovenskih knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1985), 6-10.
B. Rustja. Alojz Rebula: Kažipot h krščanstvu (...): Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2004), 8-12.
M. Erjavec. Alojz Rebula: Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2014), 54-56.

nekaj njegovih misli:

• Kakor si vere človek ne vzame sam, ampak mu jo daje Bog, tako si je tudi ne ohrani sam, ampak mu jo ohranja Bog.
  
• Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje.
  
• Krščanstvo mora mlad človek vdihavati. Iz naše dobrote, iz našega veselja, iz naše vere v vstajenje.
  
• Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.
  
• Skrivnost trpljenja postane v krščanski perspektivi milost. Še več: postane privilegij. Snov, ki se po nadnaravni kemiji spreminja v slavo vstajenja.
  
• Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.
  
• Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.
  
• Vera je tem globlja, čim manj je fanatična. Tem močnejša, čim strpnejša je. Tem pristnejša, čim bolj je človeška.
  
• Če bo kristjan iz dneva v dan samo za las manj sebičen, manj sam sebi pomemben, manj sam sebi moder, bo s tem opravil najtehtnejšo akcijo, ki jo kot kristjan zmore.
  
• Na oltar srca si lahko vsakdo, kdor veruje Vanj, postavi križanega ali vstalega Kristusa, saj je zmeraj isti Gospod.
  
• Brez daru čudenja smo stari in dolgočasni, kakor je tudi svet star in dolgočasen.
  
• Bistvo krščanstva je pričakovanje, njegovi glagoli se spregajo v futuru, v veličastnem marširanju smo.
  
• Krščansko uresničevanje sploh ne pozna razkoraka med mislijo, besedo in dejanjem, ker je za kristjana vse samo dejanje.

... še več misli Alojza Rebule

LETA 1969 JE AMERIŠKI VESOLJEC NEIL ARMSTRONG

KOT PRVI ČLOVEK STOPIL NA LUNO

Neil Armstrong je prvi človek, ki je stopil na površino Lune. Ves svet soglaša, da je to eden največjih dogodkov v zgodovini človeštva. Skupaj z Armstrongom sta bila v odpravi še pilot Komandnega modula CM-107 (Kolumbija (Columbia)) Michael Collins in pilot Lunarnega modula LM-5 (Orel (Eagle)) Edwin Aldrin. V vesolje so poleteli s Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času in v štirih dneh prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. 20. julija ob 13. uri in 15 min sta se Armstrong in Aldrin z lunarnim modulom ločila od matične ladje v kateri je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah, sta ob 16. uri in 17 minut pristala na Luni v Morju tišine. Armstrong je 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) po lestvi sestopil na Lunina tla in povedal stavek: To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. Čez nekaj časa je prišel na Luno tudi Aldrin, fotografirala sta se in obesila ameriško zastavo – pobrala nekaj vzorcev in na kraju pristanka poustila ploščico z napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.«Na Luini sta preživela 2 uri in 31 minut, potem pa sta se v zgornjme delu lunarnega modula izstrelila proti komandni kapsuli. Združila sta se z njo in po 8 dneh, treh 3 in 18 minutah so pristali v Tihem oceanu.

več:
S. Čuk, Prve človekove stopinje na Luni, v: Ognjišče 9 (1969), 20-24.
M. Erjavec; U. Kopavnik, Majhen korak za človeka ... : Glavna tema: Mladinska priloga, v: Ognjišče 7 (2019) 66-71.

LETA 1972 UMRL STANKO ŠKERLJ

JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR (* 1893)

Iz rodnega Novega mesta se je po maturi (1911) podal na Dunaj in se posvetil študiju romanske in germanske filologije. Kot doktor romanistike je služboval na gimnaziji v Ljubljani ter se strokovno izpopolnjeval. V letih 1930-1946 je bil profesor italijanskega jezika in književnosti na univerzi v Beogradu. Od leta 1946 do upokojitve (1960) pa je bil profesor romanske filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovi zaslugi od leta 1955 izhaja jezikoslovni časopis Linguistica.

LETA 1989 UMRL DANILO LOKAR

ZDRAVNIK IN PISATELJ ‘VEČERNIH UR’ (* 1892)

Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je najdlje deloval v svoji rojstni Ajdovščini, se je kot pisatelj uveljavil zelo pozno: njegova prva knjiga Podoba dečka (zbirka novel) je izšla šele 1956, ko je imel 64 let. Tej so v naslednjih tridesetih letih sledile številne nove knjige, v katerih je povedal marsikaj o sebi in svojem poklicu. Dočakal je častitljivo starost 97 let.

več:
S. ČUK. Danilo Lokar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2009), 76-77.

LETA 1994 UMRL JOŽE DOLENC

UREDNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK (* 1912)

Zibelka mu je tekla v delavskem okolju Železnikov, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu in kot prizadeven študent je v Selški dolini vodil Krekovo mladino. Po maturi je izbral bogoslovje in teologijo, pred posvečenjem pa se je odločil za življenje katoliškega laika. Študiral je slovenščino in svetovno književnost in po diplomi delal na Radiu Ljubljana. Proti koncu vojne je bil interniran v Dachau, po vrnitvi so ga silili v partijo ... ostal je sebi zvest in brez službe, ki ji je bil z vsem srcem predan. Po tem hudem razočaranju se je zatekel k Mohorjevi, kjer je postal urednik mohorskih izdaj. Pisal je članke, veliko je pomagal pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju sodelavcev. Uredil je številne zbornike (Božič na Slovenskem, Slovenski romar, Velika noč na Slovenskem ...), za Ognjišče je pripravil knjigi Marija v slovenskih legendah in Ruski božič. V življenju ni napisal nobene knjige, je pa veliko prevajal, prevodom je napisal tudi uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo je objavljal v različnih koledarjih. Veliko delo je opravil kot korektor pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958-1961. Še posebej pomembno pa je njegovo delo pri izdaji Leto svetnikov (1968-1973 - štiri zajetne knjige), ko je po smrti Maksa Miklavčiča skoraj sam to pomembno delo pripeljal do konca.

več:
S. ČUK. Jože Dolenc (1912–1994): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2022), 40-41.

Pripravlja Marko Čuk

* 9. september 1792, Kamna Gorica pri Kropi, † 19. julij 1855, Ljubljana.

Ko se je vrnil v domovino, se je naselil v Ljubljani, kjer se je lotil soboslikarstva, dokler ni prihranil toliko denarja, da je mogel uresničiti svoje mladostne sanje: iti študirat na slikarsko akademijo na Dunaj. Pridno je študiral, v galeriji pa je kopiral slike velikih mojstrov. Tedanji upravnik dunajske galerije slikar Franc Kavčič, goriški rojak, ga je ljubeznivo sprejel. V cesarskem mestu se je seznanil tudi s pesnikom Prešernom, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo vse do pesnikove smrti. Ko je Langus portretiral Primičevo Julijo, mu je Prešeren posvetil (z akrostihom) sonet 'Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje'. Po dveh dunajskih letih je Matevžu pošel denar in vrnil se je v Ljubljano. Mlajšemu bratu Janezu je prepustil sobno slikarstvo, sam pa je delal portrete in druge oljne slike. Živel je nadvse skromno, da bi si s prihranki omogočil pot v Italijo, obljubljeno deželo umetnosti. Tja dol je odšel leta 1824 in poldrugo leto je vpijal vtise italijanske umetnosti, zlasti Rafaela. Hotel je ostati v Trstu, pa se je na prošnjo matere vrnil v Ljubljano, kjer sprva ni imel naročil, ko pa se je seznanil z nekaterimi vplivnimi ljudmi, zlasti z duhovniki, mu dela ni zmanjkalo. Poročil se je z uradniško hčerko Ano Wiedenhofer. Zakon je bil srečen, a brez otrok, zato sta posvojila dve hčerki Matevževega brata Janeza. Mlajša Henrika je bila njegova učenka in je postala kar uspešna slikarka. Ko je slikal freske na stropu frančiškanske cerkve v Ljubljani, je moral gledati vedno kvišku, tako da je zbolel. Dan poprej, preden so njegove freske slovesno odkrili - 20. oktobra 1855 je naglo umrl (eni pišejo da za kolero, drugi za črevesnim katarjem). »Kot človek je bil Langus velik poštenjak, marljiv kot mravlja, umaknjen v svoj svet« je zapisal o njem umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. To sodbo potrjuje tudi dejstvo, da je velik del svojega imetja (18.000 goldinarjev) namenil ustanovi za sorodnike in kamnogoriške rojake, ki se posvete znanosti ali umetnosti.

Matevž Langus je kot veren mož veliko slikal za cerkve: poslikaval je stene in strope (freske) ter ustvarjal oltarne podobe (olja). Ena njegovih najstarejših slik je Marijino vnebovzetje pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1822). Kot cerkveni slikar je zaslovel, ko je leta 1843 s freskami poslikal novo kupolo ljubljanske stolnice. Njegovo najlepše cerkveno delo pa so freske v prezbiteriju in v kupoli cerkvene ladje na Šmarni Gori. V kupoli je prizor Marijinega vnebovzetja: ob apostolih, ki s spodnjega roba kupole strmijo v Marijino poveličanje, so romarji, med katere je Langus postavil tudi sebe in vodiškega župnika Jerneja Arka. Njegove oltarne podobe so posejane domala po vsej naši deželi, odplavale pa so tudi 'čez veliko lužo': vsaj štirideset Langusovih slik je krasilo lesene misijonske cerkvice ob Velikih jezerih v Severni Ameriki, kjer sta delovala naša Baraga in Pirec. Najvišjo kakovost je Langus dosegel v portretu. Portreti, ki jih je slikal za ljubljansko gospodo v Prešernovem času, so izdelani s takšno natančnostjo (posebno pozornost je posvečal predmetom, ki so portretiranca razločevali), da so danes dragoceni tudi kot dokument. So pa tudi odsev Langusove pridnosti, natančnosti in zvestobe sprejetemu naročilu.

(obletnica meseca 09_1992)

"Na televiziji tako kot v spovednici"

Kadar je na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini, ki je pred nedavnim dopolnil 85 let, pa je še izredno čile­ga duha. Ljudje mu radi prisluhnejo, ker iz njega govori z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost.

"Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok." Tako je zapisal in to rad ponavlja Ersilio Tonini, ki se je rodil 20. julija 1914 v kraju Centovenere pri mestu Piacenza. Bil je tretji od petih otrok staršev, ki sta bila pobožna, delav­na in ne posebno premožna kmeta. Globoka in dejavna vera je za vedno zaznamovala njegovo življenje. Že v otroških letih je za­čutil v svojem srcu duhovniški poklic. Ko mu je bilo osem let, mu je mama rekla: "Dragi moj fant, pripravi se, kajti Gospod te bo potreboval!" Pri enajstih letih je vstopil v semenišče v Pia­cenzi, kjer je končal srednjo šolo in bogoslovje ter bil 18. ap­rila 1937 posvečen v duhovnika, ko še ni dopolnil 23 let. Mati njegove prve daritve ni dočakala, umrla je po operaciji, ko mu bilo osemnajst let, očeta pa je pred njegovimi očmi do smrti po­vozil tovornjak leta 1950. Takoj po novi maši je mladi Ersilio postal podravnatelj semenišča. Leta 1939 so ga poslali študirat v Rim, kjer je na lateranski univerzi dosegel doktorat. Po šti­rih letih se je vrnil v Piacenzo in bil profesor italijanščine, grščine in latinščine ter duhovni voditelj katoliških študentov. Leta 1947 je postal urednik časopisa Giornale Nuovo, tednika ško­fije Piacenza, in vstopil na področje "medijev", kjer je ostal vse do danes in ima pomembno vlogo: kar pride izpod njegovega peresa, je vredno branja, kar pove, je dobro pretehtana modrost. Maja 1953 postane župnik v mestecu Salsomaggiore, kjer posveča posebno skrb mladim in zanje ustanovi oratorij.

Leta 1968 se vrne v semenišče kot ravnatelj, toda že maja naslednje leto je imenovan za škofa v Macerati, kjer sedem let zavzeto prenavlja škofijo po smernicah drugega vatikanskega koncila. Veliko pozor­nost vzbudi njegova "agrarna reforma": cerkveno zemljo razdeli kmetom, da jo obdelujejo. Konec leta 1975 mu papež Pavel VI. za­upa vodstvo stare in zahtevne nadškofije Ravena. Za svoj "dvo­rec" si izbere sobo v zavodu Male družine svete Terezije Deteta Jezusa, hiši božje previdnosti, ki nudi zavetje nekaj več kot stotim hudo prizadetim osebam vseh starosti, v njej je tudi prostor za ostarele in osamljene duhovnike. Njegova soba je polna knjig, predvsem italijanskih in nemških, zadnje čase tudi angle­ških, kajti pri osemdesetih letih se je naučil angleščine, da je čim bolj na tekočem, ko ga prosijo, da piše uvodnike in komen­tarje v razne časopise in revije ali ga povabijo pred televizij­ske kamere. "V javnosti govorim enako kot v spovednici," poudar­ja ta cerkveni mož asketske postave, ki mu na ustnicah vedno igra nasmešek. S svojo človeško toplino in kmečko neposrednostjo je znal osvojiti srca ljudi svoje "rdeče" škofije kakor tudi svojih bralcev in poslušalcev po vsej Italiji. Njim se je posvetil, ko se je 1990 odpovedal vodstvu škofije. Imenujejo ga "veliki sporočevalec italijanske Cerkve na pragu tretjega tisočletja". 26. novembra 1994 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. "Mislim, da to imenovanje ni bilo nagrada, saj nisem naredil nič izrednega, temveč mi je bilo to odlikovanje dano zaradi po­slanstva, ki ga vršim, ker se je izkazalo, da je iskrena izmenja­va mnenj in ocen skrivnost pričevanja v sodobnem svetu."

(pričevanje 09_1999)