* 29. julij 1905, Jönköping, Švedska, † 18. september 1961, blizu Ndole, Severna Rodezija

Ta pošteni švedski diplomat, ki je bil na čelu Organizacije združenih narodov, najpomembnejše svetovne organizacije, skoraj osem let (prvič je bil za glavnega tajnika izvoljen 7. aprila 1953, septembra 1957 pa so mu podaljšali mandat za nadaljnja štiri leta), je bil trn v peti raznim prikritim svetovnim silam (multinacionalkam). Te so med drugim izzvale državljansko vojno v Kongu, podpihovale odcepitev Katange, da bi zlahka prišle do tamkajšnjih rudnih bogastev. "Mister H", kakor so rekli glavnemu tajniku OZN, si na vse načine prizadeval narediti konec tej nesmiselni bratomorni vojni.

Šel je posredovat osebno, toda v noči med 17. in 18. septembrom 1961 se je letalo, s katerim se je peljal na mirovno poslanstvo, nad ozemljem Konga na nepojasnjen način vnelo. Dag Hammarskjoeld je izgubil življenje. Svetovna javnost se je za nekaj dni zavila v (iskreno ali narejeno) žalost, zgodovina ga je zapisala med "velike može", Švedska akademija, katere član je bil tudi on, pa mu je soglasno podelila Nobelovo nagrado za mir 1961.

Dag Hammarskjoeld se je rodil 29. julija 1905 v stari švedski aristokratski družini v Jönköpingu na jugu Švedske kot četrti otrok. Njegov oče Hjalmar je bil najprej profesor na univerzi v Uppsali, potem pa se je posvetil politiki. V letih med prvo svetovno vojno je bil predsednik švedske vlade. Rodbina Hammarskjoeldovih je bila znana po resnosti in vztrajnosti. Če se je v javnem življenju Švedske pojavilo kakšno zapleteno vprašanje, so rekli: "Poiskati bo treba kakšnega Hammarskjoelda!"

Oče Hjalmar je bil član Švedske akademije. Njegovo mesto je 20. decembra 1954 "podedoval" Dag, ki je na dan sprejema med akademike z lepim govorom počastil spomin svojega očeta in svoje matere. Če je od očeta podedoval zanimanje za književnost in vztrajnost pri delu ter čut za odgovornost, je dejal, je po materi dobil čustvenost. V javnosti je Dag vzbujal videz hladnega in trdega moža, njegovi najbližji prijatelji pa so ga poznali kot zelo mehkega in čustvenega človeka, ki pa je znal svoja čustva obvladovati. Mati Agnes roj. Almquist je na življenje gledala z neko evangeljsko blagostjo. Dag je bil od vseh otrok nanjo najbolj navezan in tudi pozneje, ko je bil že na zelo visokih položajih, jo je ob nedeljah, če je le mogel, spremljal v cerkev. Pri Hammarskjoeldovih so redno prebirali Sveto pismo. Oče je bil predsednik Biblične družbe. Mati je najraje brala evangelije, ker so njenemu blagemu značaju bolj ustrezali.

Vsa družina se je na božični večer zbrala okoli okrašenega božičnega drevesca in mati je slovesno prebrala evangelij polnočnice. Tudi velikonočnih običajev so se strogo držali. Dag je zapisal: "Vse te navade, ob katerih sem odraščal in ki so mojemu življenju dajale določeno smer, sem priznal za svoje, kakor da bi jih bil sam izbral, dasi jih je moj razum nekaj časa zavračal."

Dag je kot študent blestel. Njegovi kolegi so o njem govorili, da "pobira nagrade kakor da bi obiral jabolka". Po končani srednji šoli je na univerzi v Uppsali študiral literarno zgodovino, filozofijo, francoščino in ekonomijo ter pri triindvajsetih letih študij končal. Leta 1933 je na univerzi v Stockholmu dosegel doktorat iz ekonomskih ved ter postal predavatelj politične ekonomije. V naslednjih letih je opravljal razne odgovorne službe v bančništvu - nekaj časa je bil celo predsednik Švedske narodne banke. Leta 1947 je presedlal v politiko. Leta 1951 je postal vodja švedske stalne delegacije pri Združenih narodih. Užival je velik ugled pri kolegih, ki so ga 7. marca 1953 soglasno izvolili za glavnega tajnika svetovne organizacije.

Nalogo je opravljal nadvse odgovorno in pošteno. Iz njegovih zapiskov vemo, da se je o svojem poslanstvu redno pogovarjal z Bogom in ga prosil pomoči. Vse življenje je ostal neporočen: bil je brez družine, da se je lahko posvetil večji družini. Bil je popolnoma na razpolago Bogu, da bi mogel biti čimbolj na razpolago človeštvu.

(pričevanje 07_2005)

VARUHA IN VZORNIKA KRŠČANSKIH DRUŽIN

Zelijo Guerin in Ludvika Martin je Bog združil po svojem skrivnostnem načrtu. Ludvik Martin se je rodil 22. avgusta 1823 v Bordeauxu; ko mu je bilo sedem let, se je družina preselila v Alencon v Normandiji. V tem mestu je 23. decembra 1831 zagledala luč sveta Zelija Guerin. Kot fant in dekle sta se oba hotela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Ludvika je privlačilo življenje menihov na prelazu Veliki sv. Bernardu, a ni bil sprejet, ker ni znal latinščine. Zelija pa je želela postati redovnica usmiljenka, pa jo je prednica zavrnila: "Vi ste preveč slabotni, da bi bili kos vsem naporom, ki jih ima bolniška sestra." Zelija je v tem videla božjo voljo in to izpovedala v molitvi: "Moj Bog, ker me nimaš za vredno, da bi postala tvoja nevesta kakor moja sestra, se bom takoj poročila, da izpolnim tvojo voljo. Prosim te, daj mi veliko otrok in daj, da se bodo vsi tebi posvetili."

Ludvik se je izučil za urarja in je odprl svojo delavnico, Zelija pa se je posvetila izdelovanju znamenitih alensonskih čipk. Ko je nekega dne šla po mostu čez reko Orne v Alençonu, je srečala mladega moža, ki je nanjo napravil globok vtis. Neki notranji glas ji je rekel: "To je tisti, ki sem ti ga namenil." Bil je Ludvik Martin. Kmalu potem ko sta se seznanila, sta se zaročila, med polnočno mašo z 12. na 13. julij 1858 pa sta se poročila. Bog, Gospodar življenja, je uslišal Zelijino prošnjo, da bi imela veliko otrok, ki bi jih rodila za nebesa. 

Zakonca Martin sta kot božja sodelavca podarila življenje devetim otrokom, od katerih so trije umrli nekaj mesecev po porodu, ena hčerka pri šestih letih. Bog je izpolnil tudi drugo željo matere Zelije: da bi se vsi njeni otroci njemu posvetili: pet deklic, ki so ostale pri življenju, se je odločilo za redovno življenje - štiri so postale karmeličanke, ena pa sestra Marijinega obiskanja. Zakonca Martin sta vseh svojih devet otrok posvetila Brezmadežni, zato so vsi imeli dve imeni - prvo je bilo vedno Marijino. Rojstva vseh otrok sta se skupaj z možem iskreno veselila in pred seboj sta imela samo en cilj: da bi od Boga jima dane otroke vzgojila v dobre kristjane. Silno sta si želela sina, da bi ga Bogu dala kot duhovnika, toda oba dečka, rojena 1866 in 1867, sta po nekaj mesecih umrla. "Ko sem svojim mrtvim otrokom zapirala oči in jih spremljala na pokopališče, sem morala izkusiti vso bolečino, ki pa jo je vselej omilila vdanost v Božjo voljo." 

Zelija je decembra 1876 zvedela, da ima raka v zadnji stopnji in da ji preostaja le nekaj mesecev življenja. Romala je v Lurd, da bi si pri Mariji izprosila zdravje iz ljubezni do svojih otrok. Ni bila uslišana, vendar je to mirno sprejela. Njeno življenje je ugasnilo 28. avgusta 1877. Pokopali so jo naslednji dan v Alençonu; leta 1894, po smrti njenega moža Ludvika, je dal njen brat Izidor njene posmrtne ostanke prepeljati v Lisieux, v grob njenega moža.Ob materini smrti sta imeli najstarejši hčerki, Marija in Pavlina, sedemnajst let in pol, oziroma šestnajst. Terezija, najmlajša, pa štiri leta in pol. Vmes sta bili Leonija (14) in Celina (8 let). Osirotela družina se je na povabilo strica Izidorja, mamine brata, 15. novembra 1877 preselila v Lisieux, v vilo Buissonets. Hčerke so ena za drugo odhajale v samostan h karmeličankam, kamor je vleklo tudi Terezijo, njegovo "kraljično", ki se ji je ta želja izpolnila leta 1888, ko je imela komaj petnajst let. Za očeta, ki ga je prizadela huda arterioskleroza, je do njegove smrti, 29. julija 1894, skrbela hči Celina, ki je po njegovi smrti odšla h karmeličankam.

"Prav nič se ne čudim, če hoče Bog imeti otroke tako zglednega očeta za sebe," je zapisala Marija, prvorojenka družine Martin. "Oče in otroci so mu tako ljubi, da njegov pogled na poseben način počiva na njih. Kako gleda na tebe /oče/, šele naša mati iz nebes! Kako vesela je tega, da krmari čolnič življenja vseh svojih dragih s tako zanesljivo roko v pristan srečne večnosti."

(pričevanje 01_2009)

LETA 1804 ROJEN LOVRO KOŠIR

POŠTNI REFORMATOR, IDEJNI OČE POŠTNE ZNAMKE († 1879)

Poštne stroške je bilo nekdaj treba plačevati v gotovini, dokler niso "iznašli" poštne znamke. Zamisel zanjo je dal avstrijski vladi že leta 1836 slovenski poštni uradnik Lovro Košir, rojen v Spodnji Luši v Selški dolini. Njegovo zamisel je uresničil Anglež Rowland Hill, ki je dosegel, da je britanska vlada 6. maja 1840 dala v promet "črni peni", prvo poštno znamko na svetu.

LETA 1843 ROJEN DR. JOŽEF PAJEK

DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1901)

Po nekaj letih kaplanovanja po različnih krajih je doktoriral v Gradcu, poučeval verouk in predaval moralno teologijo na mariborskem bogoslovju in kasneje postal stolni kanonik. Na mariborski gimnaziji je poučeval tudi slovenščino in se veliko ukvarjal z narodopisjem, po slovenskem Štajerskem je zbiral narodno blago: bajeslovno gradivo, opise šeg, praznovanj, vraž, in ga tudi uredil v nekakšnem etnološkem leksikonu. Prav tako ga je zanimala tudi ljudska pesem (izdal zbirko Volkmerjevih pesmi), slovstvena in cerkvena zgodovina ...

LETA 1861 UMRL MIHAEL VERNE

DUHOVNIK, POTOPISEC, ZGODOVINAR IN PREVAJALEC (* 1797)

Rojen v Orehku pri Postojni (1797) je kot duhovnik služboval v Trstu, kjer je bil katehet in stolni kanonik. Veliko je potoval; leta 1857 kar dva meseca po Bližnjem vzhodu. To je popisal v knjigi Potovanje v Sveto deželo v letu 1857 (1859). Prevajal je iz nemščine in francoščine. Dopolnil je spis Matije Vrtovca Obča povestnica ali zgodovina celega sveta, ki je izšlo po njegovi smrti (1863).

LETA 1890 UMRL VINCENT VAN GOGH

NIZOZEMSKI SLIKAR (* 1853)

Doma v nizozemskem Zundertu, najprej študiral teologijo, potem slikarstvo ... V Parizu je pod vplivom impresionistov izoblikoval svoj stil (črna obroba barvnih ploskev). Njegove slike so še bolj barvno zažarele in dobile prepoznavno barvno paleto, ko se je naselil v Provansi in v sedmih letih je nastalo kar 800 del. Bil je predhodnik ekspresionizma in s svojim slikarskim izrazom tudi eden utemeljiteljev modernega slikarstva. Nekaj del: Avtoportret s povezanim ušesom, Žitno polje s krokarji, Perunike, Cerkev v Anversu, Stol in pipa ...

LETA 1894 UMRL sv. LUDVIK MARTIN

MOŽ ZELIJE MARTIN, OČE SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNIK

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora.Pisma Zelije Martin so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti moža Ludvika je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik.

več:
S. Čuk, Zakonca Zelija in Ludvik Martin: Varuha in vzornika krščanskih družin: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2009), 18-19.
Povest družine Martin: O starših sv. Terezije Deteta Jezusa, Ognjišče, Koper 2009.

o njima:

• Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
  
• Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto. (Zelija Martin)
  
• Čeprav je bil do sebe trd, ga je bilo za nas sámo srce. V pravem pomenu besede je živel samo za nas. Nobeno materinsko srce bi ne bilo zmožno večje ljubezni. Sploh je bil brez šibke točke. (hčerka Celina)

Ludvikovo razmišljanje:

• Še na predvečer svoje smrti se ljudje silno trudijo, da bi si to življenje podaljšali, kakor da bi jim bilo živeti še stoletja. Tako delajo tudi z drugimi stvarmi tega sveta. Na vsak način bi radi, da ne bi nikoli minile. Bog pa se takim naporom smehlja, samo On ve za trenutek, kdaj bo njihovemu življenju naredil konec. To sicer ne izključuje, da skrbimo za življenje, kolikor je upravičeno, pač pa je nemirna, neurejena in pretirana zaskrbljenost brez smisla. Storimo, kar je odvisno od nas, vse drugo pa prepustimo Božji previdnosti ... Moj ljubi Zveličar! Ko sem se ti posvetil, nisem vedel, kako veliko mi pomeniš. Zato iz lastne izkušnje izjavljam, da cenim čast in srečo tvoje službe višje kot vse zemeljske dobrine.

LETA 1905 ROJEN DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK († 1961)

"Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo," je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN - krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa - kar je veliko hujše - ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli - tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.

... več njegovih misli:

LETA 1907 ROBERT BADEN-POWELL USTANOVI SKAVTE

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je 22. februarja leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Od 29. julija do 9. avgusta 1907 je z 21 dečki različnih družbenih slojev šel taborit na otok Brownsea v Rokavskem prelivu in z njimi nadvse uspešno preizkusil svojo zamisel skavtstva. Izkušnje je popisal v ‘učbeniku’ Skavtstvo za fante (slovenski prevod z naslovom Skavt je izšel leta 1932). Ta njegova knjiga velja za eno najpomembnejših pedagoških del 20. stoletja. V njej je prvič uporabil načelo ‘learning by doing’ (učenje z delom). Gibanje je postavil na krščanske temelje. Zapisal je: »Organizacija, kakor je naša, ne bi dosegla svojega cilja, če ne bi posredovala verskega znanja.« Poudarjal je: mlad človek se mora zavedati, da mu je Bog blizu pri vsakem njegovem dejanju, zato naj se do njega obrača v vseh telesnih in duhovnih nevarnostih. »Kadar delate kaj slabega, pomislite na Boga in se boste takoj ustavili.«

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell: Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.

njegova oporoka (skrajšano):

»Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli ... Naj vam Bog pomaga pri tem.«

LETA 1952 UMRL RADE PREGARC

PISATELJ, IGRALEC IN REŽISER (* 1894)

Njegova življenjska pot se je začela v Rojanu, v bližnjem Trstu je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na učiteljišču. Po igralskem tečaju v Firencah je leta 1912 začel nastopati pri Slovenskem gledališču v Trstu. Med prvo svetovno vojno se je kot vojni ujetnik v Rusiji seznanil s tamkajšnjim gledališčem. Po vojni je kot igralec in režiser nastopal v raznih mestih od Ljubljane do Banjaluke. Za gledališča je veliko prevajal, napisal pa je tudi več izvirnih del. Izdajal je prvi slovenski gledališki list Maska (1920–21).

LETA 1952 UMRL VINKO VODOPIVEC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ (* 1878)

V času fašističnega raznarodovanja na Primorskem so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Pripravil jih je in pretežno svojimi skladbami napolnil Vinko Vodopivec. Te so bile nepogrešljive na vseh cerkvenih korih. Pesem je ohranjala in poživljala narodno zavest med ljudmi. Kot skladatelj se je vživljal v čutenje ljudi. Številne njegove cerkvene pesmi pojemo še danes. Obogatil je tudi slovensko posvetno glasbo. Nadvse imenitna je njegova Žabja svatba. Od leta 1936 dalje je sproti beležil, kdaj je napisal kakšno skladbo in za koga. Pod "inventar" svojih del je 2. februarja 1939 zapisal, da je bilo "do konca leta 1938 okoli 1000 skladb ali pa še čez".

več:
S. ČUK, Vinko Vodopivec : Obletnica meseca, v: Ognjišče, 1, 1998, 20-21.

in v knjigi:
J. Kragelj, Vinko Vodopivec: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1999.

nekaj njegovih misli:

• Za lepo petje ni dovolj, da samo note pravilno zadenemo, ampak moramo uporabiti tudi vsa sredstva pevske umetnosti tako, da na­ša pesem zaživi in najde neposredno pot do srca poslušalcev.
  
• Najslajša umetnost je pevska umetnost! Komur je ljubi Bog dal neprecenljivi dar dobrega posluha in lepega glasu, naj takega talenta nikakor ne zakoplje, ampak naj pristopi k domačemu pevskemu zboru Bogu v čast, sebi v veselje in tolažbo, in vernemu občestvu v ko­rist.
  
• Pojmo radi, pojmo v veselju in žalosti, ne samo v cerkvi, ampak pojmo povsod, v domači hiči, na polju, po travnikih. Vsa vas naj bo polna petja, povsod naj doni naša pesem, ki v lepoti nima enake po celem svetu. Saj je zrno resnice v besedi našega vodnika Antona Martina Slomška, ki pravi: "Ptiča spoznaš po petju, pa človeka tudi; ako lepo poje, ima tudi lepo srce."

o njem:

• Bil je duhovnik in v veliki meri se je ukvarjal s cerkveno glasbo. Ali prav toliko s posvetno. Pri tem je razvil neki svoj stil, ki je bil enak tu in tam. In ni bil niti čisto cerkven, niti skrajno posveten. Težko ga je opredeliti, zlasti ker ima izrazite poteze samouka in dovolj neke prikupne naivnosti. Vodopivec je bil muzikant in pel je, kot mu je dala narava. Pisal je največ zborov­ske pesmi, ki jih je izdajal v zbirkah ('Poljske rože', 'Mešani zbori', '8 izbranih pesmi' itd.) ... Njegove pesmi so polne občutja in tudi muzikalne poezije. Tako 'Na poljani', 'O večerni uri', 'Pobratimija', 'Jaz bi rad rudečih rož'; o 'Žabji svatbi' raje ne govorim, ker je že skoraj ponarodela. Pri vsem je karakteristično, da so besedila vseh pesmi kratka in da so skladbe kot utrinki. ... (Vilko Ukmar)
  
• Vodopivec je plodovit, preprost in priljubljen skladatelj, ki zadene vedno tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni, ker se naslanja na ljudsko občutje in ljudsko dušo. (Stanko Trobina).

LETA 1992 UMRL DOMINIK SMOLE

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK IN DRAMATURG (* 1929)

Eden najpomembnejših dramatikov in pisateljev v povojni Sloveniji. Pripadal kritični generaciji, ki se je sprva navdihovala s socialističnim realizmom, kasneje pa je našel svoj umetniški čut: psihološka novela, eksistencialistični pogled na človeka, nadrealizem, polemičen in satiričen do družbenih razmer, položaja umetnosti ... (ne more služiti revoluciji). Najbolj je uspel kot dramatik. Za osvetlitev osrednje misli je uporabil dramsko dogajanje in v njegovih delih se tako srečujejo osebe različnih nazorov in v medsebojnem dialogu rešujejo ali zaostrujejo številne probleme sodobnega človeka. Najpomembnejša je njegova filozofska in pesniška drama Antigona, v kateri je Sofoklesovo zgodbo zapisal v prostem verzu ( 2500). Spopad med Božjim zakonom in osebnim moralnim čutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon) se odvija v vseh časih. Posebnost njegove Antigona je, da se glavna oseba sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središče, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku.

pripravlja Marko Čuk

mladinska priloga

Najstnik - nekdaj in danes

priloga

Štirinajst pomočnikov v sili

gostja meseca

s. Barbara Peterlin

Preberite več: Avgust 2014

* 21. marec 1685 (J.k.), Eisenach, Nemčija, † 28. julij 1750 (G.k.), Leipzig, Nemčija

Bachovi so bili nemška glasbena rodbina, ki je skozi dvesto let dajala povprečne glasbene obrtnike: muzikante, mestne piskače, organiste in kantorje. Njen začetnik je bil Hans, rojen okoli leta 1520, končala pa seje z Wilhelmom Friedrichom Ernstom, pianistom in skladateljem, ki je umrl leta 1845. Nad vse se je, kot mogočno drevo nad grmičevje, dvignil Johann Sebastian Bach, rojen 21. marca 1685 v skromni meščanski hiši v Eisenachu, kjer je bil njegov oče! Johann Ambrosius dvorni in mestni muzik. Deček, ki je imel glasbo v krvi in mu je oče hotel omogočiti primerno izobrazbo, ' je z desetimi leti postal sirota: najprej je umrla mati, za njo še oče. K sebi ga je vzel njegov starejši brat Johann Christoph, ki je bil organist v Ohrdrufu. Tam je obiskoval gimnazijo, na skrivaj, ker mu brat tega ni dovolil, pa je študiral glasbo. Naučil se je igrati na orgle in na razne druge instrumente. Ko mu je bilo osemnajst let, je bil sprejet kot violinist v orkester saškega vojvoda v Weimarju. Kmalu je postal organist. Ob rednem glasbenem srečanju rodbine Bach v mestu Arnstadt (1703) je mladi Johann Sebastian tako mojstrsko zaigral na orgle v tamkajšnji Bonifacijevi cerkvi, da je brž dobil službo organista. Imel je dokaj dobro plačo, tako da se je lahko izpopolnjeval v glasbenem študiju in se lotil pisanja svojih prvih skladb. Z dovoljenjem predstojnikov luteranske cerkvene občine je (peš) potoval v Lübeck, kjer je orgelski mojster Dietrich Baxtehude prirejal svoje daleč naokrog znane 'glasbene večere'. Baxtehude je dvajsetletnega Bacha uvedel v skrivnosti tokat in koralnih preludijev. Namesto da bi se po enem mesecu vrnil v Arnstadt, je ostal v Lübecku štiri mesece in prvi pokazal značilno potezo svojega značaja: neustavljivo željo po neodvisnosti. Ko se je vrnil v službo, si je mladi organist drznil v cerkveni zbor sprejeti neko dekle, ki je imela čudovit glas. Na grajo cerkvenih krogov je odgovoril tako, da je zamenjal službo: sprejel je mesto organista pri cerkvi sv. Blaža v Mühlhausnu. Tam se je leta 1707 poročil s tistim dekletom: to je bila Maria Barbara Bach, njegova sestrična v drugem kolenu. Rodila mu je sedem otrok. Trije so zgodaj umrli, najstarejša sinova, Wilhelm Friedemann (1710–1784), imenovan 'Bach iz Halleja', in Karl Philip Emanuel (1714–1788), znan kot 'hamburški Bach' (ta je podedoval največ očetovega talenta), sta postala precej pomembna skladatelja. Johann Sebastian Bach, ki je postal oče pri dvaindvajsetih letih, je bil vse življenje zgleden družinski poglavar: domač, gostoljuben, ženi in otrokom vdan s prisrčno, skrbno ljubeznijo. Bil je prvi glasbeni učitelj svojih sinov in zanje je napisal nekatere 'šolske' skladbe. Leta 1708 se je vrnil v Weimar. Tamkajšnji vojvoda Wilhelm Ernest je bil velik ljubitelj glasbe in na dvoru je imel prvovrsten orkester, tako da je dvorni organist in komorni glasbenik Bach lahko vsak dan obilno užival v glasbi. Veliko je tudi ustvarjal. Tam so nastale njegove najpomembnejše orgelske skladbe, večina preludijev in fug ter številne kantate. Ko je bilo leta 1716 v Weimarju izpraznjeno mesto dvornega kapelnika, je upal, da bo to službo dobil on. Toda čeprav je dokazal svoje sposobnosti kot skladatelj in glasbenik, so ga prezrli. Prirojeni ponos mu je narekoval prošnjo za odpust. Vojvoda pa je to razumel kot upornost m Bach je bil obsojen na štiri tedne zapora. V tem času je zložil svojo znamenito 'Orgelsko knjižico', ki vsebuje 46 koralnih preludijev za razna obdobja cerkvenega leta.

Potem je sprejel mesto kapelnika na dvoru kneza Leopolda v Köthenu, ki je bil sam glasbenik in Bachov osebni, prijatelj. Za kapelo z 18 dvornimi glasbeniki je Bach ustvaril svoje velike instrumentalne skladbe, zlasti šest brandenburških koncertov ter prvi del 'Dobro uglašenega klavirja'. Počutil se je srečnega kot glasbenik in kot človek. To srečo je skalila nenadna smrt ljubljene žene Marie Barbare (1720), za katero je iz srca žaloval. Toda otroci so potrebovali novo mater, on, ki mu je bilo šele šestintrideset let, pa ženo, zato seje leta 1721 drugič poročil in sicer z Anno Magdaleno Wulken. Bila je hči trobentača, sposobna pianistka in pevka. V skoraj tridesetletnem neskaljenem zakonu mu je rodila trinajst otrok. Devet jih je umrlo že v nežnih letih, najmlajša sinova, Johann Christop Friedrich (1732 - 1795), imenovan 'buckeburški Bach' (po kraju, kjer je najdlje deloval), in Johann Christian (1734-1782), znan kot 'milanski' ali 'londonski Bach', sta postala, tako! kot že omenjena najstarejša sinova, odlična skladatelja. Dvorni kapelnik Bach se je zelo dobro razumel s knezom Leopoldom, njegova mlada žena pa mu je grenila življenje. Vrhu tega je tudi pogrešal orgle in cerkveno glasbo, zato se je potegoval za mesto kantorja pri cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu. Čeprav je to v primerjavi s položajem dvornega kapelnika pomenilo nazadovanje, je Bach službo nastopil (1723). Bil je odgovoren za cerkveno glasbo v Leipzigu, ki je spadal med največja tedanja nemška mesta (štel je nad 30.000 prebivalcev, se ponašal z univerzo in cvetočo trgovino). Za vsako nedeljo je moral napisati kantato (solistično in zborovsko skladbo za bogoslužje) in poučevati dečke, ki so peli v Tomaževi cerkvi. Za razmeroma nizko plačo jih je učil ne le glasbe, ampak tudi latinščino in verouk, zvečer pa jih je moral nadzorovati, kar mu je bilo posebno zoprno. Odpočil se je v svoji družini. Z ženo in otroki je prirejal koncerte 'vocaliter et instrumentaliter' (s petjem in godbo), kakor je pisal enemu svojih prijateljev. Na vse težave je pozabil tudi ob pisanju in izvajanju svojih velikih glasbenih stvaritev, ki so v tem obdobju nastale ali bile prvič izvedene. Predvsem velja omeniti njegova dva pasijona: zgodnejši Pasijon po Janezu (1722/23) in glasbeno čistejši Pasijon po Mateju (1728) pa čudoviti Božični oratorij in okoli 300 kantat. Zaradi svojega ponosnega značaja in zaradi razlik v miselnosti (Bach je bil pobožen luteran starega kova, univerzitetni učitelj v Leipzigu in sam rektor Tomaževe cerkve pa so bili po tedanji modi 'razsvetljenci') je pogosto prišel navzkriž z okolico in s svojimi nadrejenimi.

Na glasbenem področju pa se je tako uveljavil, da je okoli leta 1740 svojo službo opravljal dokaj samozavestno. Kadar se mu je zahotelo, je odhajal na potovanja po raznih nemških mestih, kjer je obiskoval svoje sinove, nastopal na orgelskih koncertih, preskušal orgle, ki so bile njegovo najljubše glasbilo. Sodobniki so Bacha spoštovali in občudovali kot neprekosljivega orgelskega mojstra, skladatelj Bach v pravi veličini pa jim je ostal neznan, leta 1747 je sprejel povabilo pruskega kralja Friedricha II., ki ga je na svojem dvoru v Potsdamu pozdravil kot mojstra na čembalu. Kralj je znal kar dobro igrati na flavto in Bach je zložil zanj vrsto komornih skladb, ki nosijo naslov „Glasbeni dar". Njegovo zadnje delo je bila zbirka fug z naslovom „Umetnost fuge". (Fuga je dvo- ali večglasna skladba, v kateri glasovi drug za drugim ponavljajo isti motiv, kar dela vtis, kakor da bi drug pred drugim bežali - lat. fuga = beg.) Leta 1749 ga je zadela kap, ki mu je močno prizadela vid; dve ponesrečeni operaciji na očeh sta povzročili umetnikovo popolno slepoto. Tako se je v tej nesrečni usoi?i izenačil s svojim velikim sodobnikom in rojakom Händlom (večino svojih ustvarjalnih let je preživel v Londonu), katerega je vse življenje občudoval in se želel z njim osebno srečati, vendar mu to ni bilo dano. Slep in napol hrom je še naprej narekoval note svojemu zetu, z mislimi pa se je mudil že v večnosti, kar razodevajo tudi besede njegove zadnje koralne skladbe, ki se glasijo: 'Pred tvoj prestol stopam'. Zemeljski zvoki so zanj za vedno utihnili 28. julija 1750. Kmalu po smrti je bil Johann Sebastian Bach pozabljen, prav tako njegov grob. Krsto z domnevnimi Bachovimi posmrtnimi ostanki so odkrili leta 1894 in jo leta 1949 prenesli v cerkev sv. Tomaža v Leipzigu, kjer je bil sedemindvajset let kantor.

Zakladnica Bachovih skladb

Glasbeni velikan Ludwig van Beethoven je o Bachu povedal pomenljivo besedno igro: „Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati." Po pravici, kajti Bach je ustvaril ogromno. Svojo glasbo je pisal 'v božjo slavo in za okrepitev duha'. Svoje cerkvene skladbe začenja z besedama 'Jesu juva' (Jezus naj pomaga), končuje pa jih z vzklikom: 'Soli Deo gloria' (Edino Bogu slava). Uporablja pa enako glasbeno govorico v cerkvenih in posvetnih skladbah.

Danes se nam zdi prav nerazumljivo, kako je mogel ostati ta izredni ustvarjalni genij skoraj sto let po smrti prezrt Kot skladatelja so ga odkrili 11. marca 1829, ko so v Berlinu pod vodstvom mladega skladatelja Felixa Mendelssohna izvedli Bachov Pasijon po Mateju. Ob stoletnici njegove smrti (1850) so ustanovili Bachovo družbo, katere glavna naloga je bila izdaja celotnega Bachovega dela. »Več kot deset urednikov je delalo petdeset let, da je pregledalo vse, kar je napisal Bach,« piše David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin. »Sad tega dela je bilo okrog šestdeset zvezkov, objavljenih do začetka leta 1900; vsebujejo glasbo v vseh oblikah, znanih v njegovih časih, in tako rekoč z vseh področij glasbenega ustvarjanja (razen opere). Izkazalo se je, da so ti zvezki neizčrpno bogata zakladnica: zakaj naj se je Bach izražal v kakršnikoli obliki in na kakršenkoli način, je vse njegovo delo prežeto s plemenitostjo, izvirnostjo in vzvišeno miselnostjo.«

Nemški skladatelj Paul Hindemith (1895-1963), eden velikanov nove glasbe, je v svojem govoru ob dvestoletnici Bachove smrti dejal: »Naj vrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel.« Največji nemški pesnik Goethe je svoje doživljanje Bachove glasbe izrazil z besedami: »Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov.«

Po omenjenem Ewenovem delu skušajmo zdaj napraviti pregled Bachovih del. Najprej navaja kantate, večstavčne skladbe za zbor, soliste in orkester, cerkvene ali posvetne vsebine. Cerkvene kantate so bile del luteranske službe božje ob nedeljah in godovih svetnikov. Z Bachom so dosegle višek; ohranjenih je okoli 250. Posvetnih kantat, ki razodevajo Bacha kot dobrovolj- nega meščana, je precej manj. Bach je ustvaril veliko klavirskih skladb, med katerimi je najdaljša „Dobro uglašeni klavir" (obsega dva zvezka zbranih del); med klavirska dela prištevamo tudi „Umetnost fuge", umetnikov Jabodji spev". Med njegovimi koncertnimi deli najbolj slovi šest Brandenburških koncertov, ki so pisani za orkester. Zelo znan je njegov Koncert za dve violini in orkester; poleg teh dveh koncertnih skladb Ewen navaja še Italijanski koncert (za klavir brez spremljave), Klavirski koncert z orkestrom, Koncert za dva klavirja z orkestrom in Violinski koncert. Bach je bil izreden mojster koralnega preludija, ki ga je uporabljal kot uvod (predigro) v himnično melodijo, ki so jo peli zbrani verniki. Ohranilo se je nad 100 njegovih preludijev, ki so danes — skupaj z drugimi njegovimi orgelskimi skladbami — nepogrešljivi sestavni del sporeda vsakega izvajalca na orglah (pri nas je zdaj največji poustvarjalec Bacha organist prof. Hubert Bergant). Bachova maša v h-molu je po sodbi glasbenih poznavalcev „krona njegovih mojstrovin". Ameriški dirigent Leopold Stokowski je o njej zapisal: „V njenem izrazu in zavesti je kozmična prostranost. Tako je, kot bi vsa narava, planeti, vse vesolje peli skupaj. V nekaterih delih vsebuje glasba globoko mistično silovitost, ki je mogla priti samo iz duha človeka, ganjenega do zadnjih globin svoje biti." Čudovito mehka in nežna je glasba v Bachovem Božičnem oratoriju, sestavljenem iz šestih kantat, namenjenih za izvedbo na enega od božičnih prazničnih dni.

Predvsem pa je bil J. S. Bach neprekosljivi mojster orgelske glasbe. »Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli,« sodi Bachov življenjepisec C. H. Parry. Njegov kolega Terry pa pravi: „Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala." Petnajst zvezkov zbranih del Bachove družbe je posvečenih njegovim orgelskim skladbam. S tem bogastvom je glasbeni svet seznanjal tudi Albert Schweitzer (1875-1965), ki je bil odličen organist in poznavalec Bacha. Napisal je dve knjigi o njem, na gramofonske plošče je posnel svoje izvedbe najpomembnejših Bachovih orgelskih skladb, dokler ni leta 1913 odšel v Afriko kot misijonski zdravnik (za svoje človekoljubno delo je prejel leta 1952 Nobelovo nagrado za mir).

Ta kratki pregled Bachovih del končajmo z njegovima dvema pasijonoma: po Janezu in po Mateju. Pasijon je oratorij, katerega besedilo je posvečeno Kristusovemu trpljenju. Pripovedovalec (tenor) pripoveduje zgodbo, korali pa jo pojasnjujejo. Razne svetopisemske osebe govorijo same, zbor pa predstavlja množico. V Pasijonu po Janezu je poudarek na vzvišeni in pomembni drami. Pasijon po Mateju pa je manj dramatičen, vendar dosega višjo raven lirične lepote kot tisti po Janezu. Zaradi teh dveh pasijonov nekateri oboževalci Bacha imenujejo kar „petega evangelista". Nemški filozof Friedrich Nietzsche (1844-1900), ki je veljal za brezverca, je leta 1870 nekemu prijatelju priznal: »Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij.«

(priloga 03_1985, J. S. Bach in evropsko leto glasbe)

* 4. september 1852, Brdo pri Lukovici, † 28. julij 1897, Ljubljana

Manj kot 45 let življenja

Grad Brdo pri Lukovici, kjer je Janko Kersnik 4. septembra 1852 zagledal luč sveta, je zdaj žalostna razvalina: mogočno stavbo so (kot neštete druge gradove in umetnostne spomenike na Slovenskem) spomladi 1945 požgali "osvoboditelji". Edina stavba, ki je na Brdu preživela "pijane dni svobode", je bila župnijska cerkev. Oče Jožef Kersnik je bil sodni uradnik, mati Berta Höffern pa je bila gospodarica gradu Brdo. Janko je mladost preživel v Ljubljani, kjer se je šolal. Sprva je bil odličnjak, potem pa mu je nagajala grščina, zato mu je mati 1865 najela domačega učitelja Frana Levca, ki ga je poučeval dve leti, vse življenje pa sta ostala prijatelja. V ljubljanskih šolah je bil Janko velik narodnjak in pretila mu je izključitev, zato ga je oče vzel domov in maturo je opravil kot zunanji učenec leta 1870. [el je študirat pravo na Dunaj, kjer pa je ostal manj kot eno leto; študij je dokončal na univerzi v Gradcu leta 1874. Leta 1880 je postal notar na Brdu. 15. februarja 1881 se je poročil z Alojzijo Tavčar, hčerko ljubljanskega hotelirja. Mati mu je prepustila gospodarstvo na svojem delu grajskega posestva, kasneje je odkupil še tetin delež, pa ni bil posebno dober gospodar.

Leta 1883 je bil izvoljen za deželnega poslanca, kar je ostal do smrti; od 1885 je bil tudi župan lukoviške občine. Konec leta 1895 se je na lovu prehladil, pa se za bolezen ni zmenil; iz tega se je razvila jetika, ki ga je 28. julija 1897 pobrala. Pokopan je v družinskem grobu na Brdu.

Glavni opisovalec malomeščanstva

Za slovensko slovstvo je Kersnika pridobil njegov domači učitelj Fran Levec. Ko je videl, da Janko piše nemške pesmice, ga je nasvetoval, naj poje rajši slovensko, in učenec ga je poslušal.

Kot pesnik se je Kersnik zgledoval po Heineju in Jenku, vendar na tem področju ni ustvaril nič trajnega. Bolj se je uveljavil kot prozaist-pisatelj. Že v študentskih letih je pisal časopisne podlistke (feljtone), v katerih je na duhovit način bičal napake v političnem življenju svojih rojakov (Muhasta pisma, Nedeljska pisma, Postna premišljevanja); objavljal jih je v Slovenskem narodu, ki ga je urejal Josip Jurčič. Ta mu je svetoval, naj ne bo tako oster. Kersnik je s svojimi podlistki uvedel v naše slovstvo to književno zvrst "s tistim značilnim lahkim, šaljivim ali satiričnim tonom" (Ivan Grafenauer). Proti koncu visokošolskega študija se je Kersnik poskusil tudi kot pisatelj. Njegovo prvo večje delo je "roman" (dejansko je to povest) Na Žerinjah (1876).

To delo pomeni napredek za naše slovstvo: odlikujejo ga poetični opisi narave in njenega življenja (Levstik in Jurčič za to nista imela posluha), spretno risanje družbe in družabnih prireditev. Največji napredek Kersnikovega pripovedovanja pa se kaže v karakterizaciji izobraženega ženstva. "Kersnik se zna kaj ljubeznivo in graciozno sukati z ženskim spolom, tudi na parketu," je bilo zapisano v Zvonu leta 1878. Blišč in bedo slovenskega malomeščanstva slika Kersnik v svojih romanih Ciklamen (1883) in Agitator (1885) ter Jara gospoda (1893), ki je bil postavljen tudi na filmsko platno (1952).

Poznavalec kmečke duše

Janko Kersnik v nekaterih svojih delih razodeva globoko poznavanje kmečke duše. Odkrivala se mu je pri poklicnem delu, ko je imel kot notar opraviti s kmečkimi tožbami, ki jih je rodil zlasti pohlep po zemlji in imetju. Gotovo tudi ni pozabil narodnih pesmi, pravljic in pripovedk, vraž in molitvic, ki jih je v nežni otroški dobi slišal od rodbinske pestunje Urše Lončarjeve, baje nekdanje "rokovnjaške babe". Prizore in tipe iz kmečkega življenja je Kersnik prvič slikal, ko je leta 1881 prevzel nalogo, da nadaljuje in dokonča Jurčičeve Rokovnjače. Jurčič je pred smrtjo prišel do 11. poglavja, po njegovih osnutkih je Kersnik napisal še 18 poglavij. Roman je dokončal po Jurčičevi zamisli, posnemal ga je tudi v slogu. Jurčiču je bil kmet edini stan slovenskega naroda, ki mu je bil vseskozi pri srcu v nasprotju s tujim in potujčenim uradništvom.

Kersnik pa je kot realist gledal na kmeta bolj objektivno: v svojih Kmetskih slikah (1882-1891) kmečkega človeka prikazuje z njegovimi vrlinami, a tudi z njegovimi napakami, med katerimi izstopata pohlep in pravdarska strast. V teh povestih in črticah, ki so resnične slike iz življenja, kakršnega je spoznal v svoji bližini, Kersnik slika tudi realno pokrajino: najraje bližnjo in daljno okolico Brda. Po sodbi literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja so nekatere Kersnikove "kmetske slike" (Mačkova očeta, Kmetska smrt) "velike umetnine z globokim tipičnim pomenom".

(obletnica meseca 07_1997)

LETA 1634 KRŠČEN ANTONIO TARSIA

ORGANIST, GLASBENIK IN SKLADATELJ († 1722)

Rojen v Kopru, kjer je že kot deček pel v stolnici, leta 1662 pa je postal stolni organist. Po letu 1710 je deloval kot skladatelj, ki je pisal v glavnem za praktično rabo, za bogoslužje v stolnici: maše, večernice, skladbe za božič, veliko noč, praznik sv. Nazarija ... To so vse baročne skladbe za različne zasedbe, namesto orgel uporablja navadno basovsko godalo (violon ...), čutiti je vpliv beneške glasbe in belcanta. Veliko je tudi prepisoval kompozicije beneških skladateljev 17. stol., njegovi notni zapisi so shranjeni v glasbenem arhivu stolnice v Kopru. Je eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti, ocenjujejo ga kot odličnega praktika, ki je zapustil bogato glasbeno zapuščino.

LETA 1741 UMRL ANTONIO VIVALDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT(* 1678)

Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov ... Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev ..

LETA 1750 UMRL JOHANN SEBASTIAN BACH

NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST (* 1685)

Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona - po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.

več:
S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.

o njem:

• Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
  
• Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
  
• Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
  
• Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
  
• Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
  
• Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)

LETA 1867 ROJEN ALFONZ LEVIČNIK

duhovnik, katehet in nabožni pisatelj († 1966)

Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).

LETA 1897 UMRL JANKO KERSNIK

PISATELJ, POLITIK IN NOTAR (* 1852)

"Skoraj vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po njej razžaljen ta ali oni... In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin." Tako je v črtici Mamon o svojem pisateljskem delu potožil Janko Kersnik, najvidnejši predstavnik realizma v slovenski književnosti. Zagovarjal je načelo, da mora pisatelj prikazovati "ne golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenčico idealizma". Spominjamo se pisatelja, ki je v svojih delih znal prikazovati nastajajoče slovensko malomeščanstvo pa tudi vrline in napake našega kmečkega človeka.

več:
S. Čuk, Janko Kersnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1997), 28-29.

njegova misel:

• O pomembnosti posameznih človekovih dejanj odloča življenje samo, trenutek za trenutkom.

LETA 1904 ROJEN LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV († 1971)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932)V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

LETA 1914 SE JE ZAČELA PRVA SVETOVNA VOJNA

Vzrok za začetek prvega svetovnega spopada je bil atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo 28. junija 1914 v Sarajevu. Avstro-Ogrska je odgovornost zanj pripisala srbski vladi,in ji mesec kasneje, na današnji dan, poslala ultimat z nesprejemljivimi zahtevami in Srbiji tako napovedala vojno. Tako je svet stopil v do tedaj največjo vojno.

LETA 1946 UMRL FERDO VESEL

SLIKAR (* 1861)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Munchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo "življenje v slikah", ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

LETA 1978 UMRL BOŽO VODUŠEK

PESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1905)

Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.

več:
S. Čuk, Božo Vodušek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2005), 34-35.

nekaj njegovih pesniških razmišljanj:

• Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti!  (Drevesa - odlomek)
  
• Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta - nagli čolni v divji struji.
  
• O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
  
• Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
  
• Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
  
• Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.

LETA 1993 UMRL JANEZ MILČINSKI

PRAVNIK IN ZDRAVNIK, STROKOVNJAK ZA SODNO MEDICINO (* 1913)

Rodil se je v Ljubljani v družini mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega. Najprej je v Ljubljani študiral pravo, štiri leta zatem (1940) pa je v Zagrebu končal študij medicine. Po vojni je bil imenovan za profesorja sodne medicine in predstojnika novo ustanovljenega Inštituta za sodno medicino. Dvakrat je bil rektor Medicinske fakultete, enkrat dekan Univerze v Ljubljani. Bil je član številnih združenj doma in po svetu. Kot strokovnjak je pomagal pri naravnih in množičnih nesrečah (Longarone, Skopje).

LETA 2008 UMRL FRANC PEDIČEK

PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG (* 1922)

Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.

LETA 2013 UMRL ERSILIO TONINI

ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1914)

Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. "Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok."

več:
S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: "Na televiziji tako kot v spovednici": Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše živ­ljenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne...
  
• Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče spreje­ti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svo­jega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
  
• Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: "Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!"
  
• Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štiri­deset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
  
• Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričako­vala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
  
• Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
  
• Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo po­našati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
  
• Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globi­no svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno po­sluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.

pripravlja Marko Čuk

Pri pridigah, zlasti v zvezi z misijonsko dejavnostjo Cerkve pogosto slišim izraz 'pogani' za ljudi, ki ne verujejo v Kristusa, ker do njih še ni prišlo evangeljsko oznanilo. Govori pa se tudi o 'poganski' Evropi. Od kod pravzaprav izvira izraz 'pogan'? (Jernej)

Izraz 'pogan' izvira iz latinske besede paganus (vaški, kmečki; podeželan). V verskem pogledu so pogani ljudstva s politeistično in malikovalsko religijo. Izraz pogan je znan že iz Svetega pisma stare zaveze. V jeruzalemskem templju je bil poseben 'dvor poganov', najbolj zunanje stebrišče, kamor so imeli dostop vsi obiskovalci Jeruzalema, tudi tisti, ki niso bili judovskega rodu, torej pogani. Judovski verski nacionalizem se je zapiral pred pogani, Jezus pa je dal vedeti, da je prišel odrešit vse ljudi. Apostol Pavel je dobil od njega naročilo, naj gre oznanjat evangelij poganom (nejudom). Ostanki poganstva so se v obliki raznih običajev ohranili tudi v krščanstvu. Ko govorimo o 'poganski' Evropi, hočemo povedati, da je naša celina, ki je sprejela evangeljsko oznanilo že v prvih krščanskih stoletjih, pozabila na svoje krščanske korenine. Vedno več njenih prebivalcev živi, kakor da Boga ni, zato je 'poganska' Evropa misijonska dežela, ki potrebuje novo evangelizacijo. (sč)