LETA 1802 ROJEN JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF († 1883)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

LETA 1814 ROJEN IVAN MAŽURANIĆ

HRVAŠKI PESNIK IN POLITIK († 1880)

Njegovo največje delo je junaška pesnitev Smrt Smail-age Ćengića, s katero je budil narodno zavest pri svojih rojakih. Ep je doživel nad sto izdaj v hrvaščini in okoli 50 v prevodih.

LETA 1844 UMRL JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC (* 1780)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom "Apel in čevljar", ki se konča z verzom: "Le čevlje sodi naj Kopitar!" Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar "eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev" (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

več:
S. Čuk, Jernej Kopitar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1994), 20-21.

LETA 1890 UMRL JOHN HENRY NEWMAN

ANGL. in KAT. ŠKOF IN KARDINAL - SVETNIK (* 1801)

"Bog nam govori prvenstveno v naših srcih. Poznavanje samega sebe je ključ do evangeljskih zapovedi in naukov," je zapisal angleški pričevalec vere John Henry Newman, ki ga po globini misli in mojstrstvu besede primerjajo s sv. Avguštinom. Ko mu je bilo 23 let, je postal anglikanski duhovnik, profesor in pridigar na univerzi v Oxfordu. Pri 44 letih je postal katoliški vernik in kmalu zatem duhovnik, kasneje pa škof in kardinal. Tedaj si je za škofovsko geslo vzel besede Srce govori srcu, ki so bile že dotlej vodilo njegovega življenja. To je bilo izredno dolgo, trajalo je skoraj devetdeset let. 19. septembra 2010, ga je papež Benedikt XVI. . med slovesno mašo v Cofton Parku v Birminghamu razglasil za blaženega, 13. oktobra 2019 pa ga je papež Frančišek v Rimu prištel med med svetnike. Njegov god v katoliški Cerkvi obhajamo 9. oktobra.
Sveti John Henry Newman je bil Gospodova priča s svojim zvestim duhovništvom, predvsem pa pridiganjem, poučevanjem in pisanjem. Pomaga nam razumeti, kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje: pravi nam, da je naš božanski Gospodar vsakemu med nami podelil posebno nalogo, točno določeno nalogo, posebej zaupano vsaki posamezni osebi. "Ponos Britanije in vesoljne Cerkve" je zato "človek za vse čase", saj nam prinaša večno sporočilo, ki je povzeto v njegovem škofovskem geslu: Srce govori srcu.

več:
S. Čuk, John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2001), 72-73.
S. Čuk, Blaženi John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2010), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Imam svoje poslanstvo, sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril za nič. Delal bom dobro, delal bom njegovo delo. Postal bom njegov angel miru, pridigar resnice na mojem mestu.
  
• Svetost je potrebna za našo večno srečo«. V njej med drugim pravi, da »grešnik ne bi bil srečen v nebesih, ker bi se počutil osamljenega in polnega madežev. Srečo v nebesih doživljamo le, če smo čim bolj podobni svetnikom. Svetost je delo celega življenja. Ne bodite zadovoljni z ničemer, kar je manj kot popolnost ...
  
• Sprašuješ me, kaj moraš narediti, da bi bil popoln? Tako ti pravim: prvič – ne poležavaj v postelji, ko je treba vstati vstati; prve misli posveti Bogu, opravi pobožen obisk pri Najsvetejšem, pobožno moli
• Angel Gospodov, jej in pij v božjo čast, zbrano moli rožni venec, bodi zbran, odganjaj slabe misli, dobro opravi svoje večerno premišljevanje, vsak dan si izprašaj vest, pojdi pravi čas počivat; in že si popoln.«
  
• Pot do resničnega veselja nas ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi. Do moči nas vodi - slabost, do uspeha - polom, do modrosti - nespamet, do časti - preziranost.
  
• Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega. Če prijatelja prekoračita to notranjo usmerjenost v ljubezni, vztrajata morebiti še nekaj časa drug ob drugem, toda vez edinosti je pretrgana. Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.
  
• Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.
  
• Vera ustvarja v najboljšem. primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.
  
• Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.
  
• Verni ljudje po besedah Svetega pisma "živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval". A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.
  več:

LETA 1918 ROJEN KAREL MAUSER

pesnik in pisatelj († 1977)

Rodil se je v Zagorici pri Bledu, mladost pa je preživel v Podbrezjah. Gimnazijo je obiskovalk v Kranju in ljubljani, po maturi pa je leta 1939 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po končanem študiju se ni dal posvewtiti v duhovnika, marveč se je zaposlil v tiskarni in ustanovil družino. Po vojni je nekaj let živel na Koroškem, kjer je delal na cesti, o benem pa tudi pisal; leta 1951 se je izselil v ZDA in se v Clevelandu zaposlil v tovarni svedrov. Ves čas je literarno ustvarjal in izdal je 27 knjig povesti, črtic in romanov, med katerimi velja za najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem (upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem). Vsa njegova dela so bila do osamosvojitve pri nas prepovedana, v Ognjišču smo leta 1989 prvi začeli objavljati v podlistku njegov roman Kaplan Klemen, njegova prva knjiga pri nas pa je izšla šele leta 1992. Naslednje leto pa je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo France Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti. (knjiga je še v prodaji – omejeno število)

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)

 nekaj njegovih misli:

• Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakdanji križ me je v resnici krepil. Čutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj sicer bi križ onečastil.
• Marsikdaj v življenju komu naredimo krivico in niti ne mislimo, da smo jo naredili ... Zgodi se, da smo nekoga vse življenje imeli za hudobnega človeka; ko ga ni več, se nam pokaže toliko lepih stvari na njem, ki jih pri živem nikoli nismo videli.
• Čas ne nosi ne dobrega ne slabega; čas so samo trenutki, ki se nizajo v dneve in leta. Samo ljudje so, ki prinašajo v trenutke prekletstvo in blagoslov - tisto, kar ljudje nosimo v sebi.
• Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani.
• Včasih življenje postane tako plehko in prazno, da ne bi imelo več pomena, ko ne bi poznalo žrtev. Bojim se jih, toda rešilne so. Samo te še lahko zganejo gnilo površino zaprtega življenja. Vsaka žrtev vsaj v bodočnosti nekje ustvari čudež.
• Po moje si mora življenje vsak sam ustvariti. Ustvarjeno življenje je veliko lepše od darovanega.
  več:

LETA 1924 UMRL KLEMENT JUG

ALPINIST, FILOZOF IN PISATELJ (* 1898)

Klement Jug, doma iz Solkana (rojen 1898), je svoj prvi planinski izlet opravil poleti 1920, kmalu pa je zaslovel kot eden najdrznejših slovenskih alpinistov. Plezanje je bilo zanj utrjevanje volje. Leta 1923 je na univerzi v Ljubljani dosegel naslov doktorja filozofije z disertacijo o nagonskih doživljajih. Veliko je tudi pisal. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni.

LETA 1938 USTANOVLJENA SAZU

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI - TRETJA JUGOSLOVANSKA ZNANSTVENA AKADEMIJA

Leta 1938 je zaživela najvišja narodna znanstvena in umetnostna ustanova Slovenije, ki združuje vrhunske slovenske znanstvenike in umetnike. Njena predhodnica je bila Academia Operosorum, ustanovljena leta 1693 v Ljubljani. Na današnji dan je bila izdana, 31. avgusta pa potrjena uredba o njeni ustanovitvi. Prvih 18 članov, imenovanih z uredbo, je bilo potrjenih. Prva glavna skupščina je bila sklicana za 12. november 1938 (tedaj je akademija prenehala obstajati kot društvo). Prvi predsednik dr. Rajko Nahtigal je bil (od kralja) imenovan 4. januarja 1939, prvi glavni tajnik je postal Gregor Krek. Akademija si ni smela nadeti imena 'Slovenska', kajti tedaj smo Slovenci "veljali samo za pleme jugoslovanskega naroda in slovenščina samo za eno od narečij enotnega jugoslovanskega jezika" (J. Menart). Začetki pravega znanstvenoraziskovalnega dela so se začeli po letu 1945, razdeljena je na šest oddelkov: za zgodovino in družbene vede, za filološke in literarne vede, za matematične, fizikalne in tehnične vede, za naravoslovne vede, za umetnosti in za medicinske vede. Člani so lahko redni, izredni ali dopisni (slednji so lahko tudi neslovenskega rodu), njihovo delovanje pa je organizirano v skupinah (razredih), glede na znanstveno ali umetniško področje iz katerega izhajajo.

...več o SAZU preberite v prilogi Ognjišča 02_1994

LETA 1953 UMRL JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ (* 1874)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za 'jako resnega' človeka. "Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. "Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

več:
S. Čuk, Janko Mlakar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji... Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo. (Moje življenje)
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej godi; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

LETA 1973 UMRLA CVETANA PRIOL

učiteljica, misijonarka na bolniški postelji, božja služabnica (* 1922)

"Kako so mi starši dali ime Cvetana? Čitali so povest iz časov starih Slovanov z naslovom Darovana. V njej se hči poganskega čarovnika Duba pokristjani in se odpove svetu, da bo služila Bo­gu. Imenovala se je Cvetana. In jaz sem dosegla svoj poklic misi­jonarke: postala sem misijonarka s trpljenjem - misijonarka na bolniški postelji. Srečna sem." Tako je v svoj dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega duhovnega voditelja, 29. julija 1951 zabeležila Cvetana Priol, takrat 29-letno dekle. Ko prebiramo njene zapise, zaznamo prijeten vonj svetništva. Dnevnik tega dekleta, ki spominja na Povest duše sv. Male Tere­zije in Dnevnik sv. Favstine Kowalske, je s pristankom njenih sester Božene in Nevenke pripravil za tisk Adolf Mežan in ta dra­gocena knjiga (Darovana) je izšla leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru. Leta 2004 je izšla knjiga v razširjeni obliki z naslovom Na poti svetosti (SZ). V njej so objavljeni tudi prozni spisi, izbor njenih pesmi, zapisi sodobnikov, prijateljev in znancev, objavljenih je tudi precej slik ... Ker pa je knjiga kmalu pošla, so dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja pred nedavnim izšli v dopolnjeni in prenovljeni izdaji (Cvetana Priol na poti svetosti). Kdor bo knjigo bral, bo razumel, zakaj je stekel postopek za bea­tifikacijo te neverjetne cvetlice svetosti pri nas.

več:
S. Čuk, Cvetana Priol: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2002), 82-83.

nekaj njenih razmišljanj:

• Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, po­sebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo... Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje!
• Ali je sploh možna še kaka večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo...
• Ali že slutite, da je življenje velika skrivnost? Da živimo ­ne zase. Da trpimo - ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah.
• Potem pa bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče.
• Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, do bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje Božje.
• Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo niti potru­dili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali vsaj zmanjšali. In zaradi naše hladnosti kaka duša nikdar ni našla poti k Bogu dobrote...
• Krščanstvo je vera veselja, upanja. O, da bi ga znala pokazati v vsej privlačnosti tistim, ki ga ne poznajo! Da bi ga sama res doživela v vsej polnosti!
• Navadila sem se, da pri vsaki jedi prosim, da bi duše dobile lakoto in žejo po Bogu.
• Vprašujem se, kaj je pravzaprav moja življenjska naloga. Edina moja življenjska naloga bo moje osebno posvečenje. S pomočjo mi­losti, zakramentov moram do konca razviti svojo naravo in postati druga Marija.
• Meni pomeni vera vse: življenje, smisel, srečo. Ne vem, kaj naj storim, da bi vse te množice okoli mene in vsi ljudje dobili ve­ro. Tako hudo je živeti za to veliko stvar in imeti zaprta usta! Nositi polno luči v sebi in ne moči svetiti!
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 10. avgust 1893, Podgora, † 18. februar 1950, Maribor.

Luč sveta je zagledal 10. avgusta 1893 v Kotnikovi bajti v Podgorju kot prvorojenec gostača Johana Kuharja in gruntarske hčere Marjete Krautberger. Naslednjega dne je v župnijski cerkvi sv. Marjete v Kotljah prejel sveti krst. Otroštvo je bilo hudo, kajti mlada družina se je pogosto selila. Oče Johan, tesar, politično razgledan, narodno borben, je iskal kraj, kjer bi živeli na svojem. To mu je uspelo šele leta 1911, ko je kupil Prežihovo bajto in nekaj zemlje. Voranc je pozabil na bedo in revščino, ko je dobil v roke knjige - mohorjevke. "V našo družino so knjige te družbe zahajale že od njene ustanovitve in naš rod se je iz njih učil brati in pisati. Mohorjeve knjige so bile tudi meni prve in najboljše prijateljice na paši in ob dolgih zimskih večerih. Ravno pri branju teh knjig sem že zgodaj začutil potrebo, da bi tudi sam kaj napisal." Iz hvaležnosti do svoje prve 'učiteljice' se je po letu 1945 z vsemi močmi trudil, da Mohorjeva ostane pri življenju.

Svoj prvi spis - črtico Petkov Cenc - je videl natisnjeno leta 1909 v listu Domači prijatelj, ki je izhajal v Pragi in ga je urejala slovenska pisateljica Zofka Kvedrova. Ko mu je bilo sedemnajst let, je z nekaj drobiža v žepu pobegnil od doma v Trst, da bi šel v Ameriko, pa so ga na ladji odkrili in poslali na suho. Koroški rojak dr. Franc Kotnik ga je spravil v Krekovo zadružno šolo v Ljubljano. Krek je nadarjenemu fantu priskrbel štipendijo, da je lahko šel na višjo zadružno šolo na Dunaj. Kot množici mladih ljudi, je tudi Vorancu prekrižala načrte prva svetovna vojna. Poslali so ga na fronto, odkoder je prebegnil k Italijanom (tam je dobil snov za svoj roman Doberdob). Domov se je vrnil leta 1919. Kmalu je dobil zaposlitev v železarni na Ravnah, kjer je postal računovodja Bratovske skladnice. Hotel se je boriti za pravičnejši svet, zato se je oklenil komunistične ideje in v železarni ustanovil partijsko celico. Po šestojanuarski diktaturi leta 1929 je bil prisiljen pobegniti v tujino. Pustiti je moral ženo Micko, s katero se je bil poročil 3. marca 1924, z dvema hčerkama: sedemletno Vido in petletno Mojco (ta živi v Domžalah in pri njej je 93- letna mati). Leta 1939 se je vrnil domov, toda živel je v ilegali. Med vojno so ga Nemci poslali v Mauthausen, njegove najbližje pa v druga taborišča. Po vojni so se stari komunisti iskrenega 'koroškega medveda' Voranca kar nekam bali. Dodelili so mu domačijo na Prežihovem (Preškem) vrhu, obenem pa ga izrivali iz javnega življenja. Pri tem jim je pomagala bolezen, ki je srkala njegove življenjske moči in jih do kraja izpila 8. februarja 1950.

(obletnica meseca 7/8_1993)

Profesor Svetega pisma je v predavanju povedal, da Jezus ni ukinil sobote. Zakaj eni praznujejo soboto, nekateri nedeljo, nekateri pa pravijo, da lahko kateri koli dan častimo Boga. Kako je s tem? (Rok)

Izraelci so že v zgodnji dobi obhajali soboto kot dan počitka. Sveto pismo to utemeljuje s tednom ustvarjanja sveta. »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga ... Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival« (2 Mz 20,8-10,11). Prvotno ima sobota socialen pomen: človek in žival naj se odpočijeta. Šele sčasoma je postala praznik, ki so ga počastili z daritvijo. Po izgnanstvu pa je dokončno postala "Bogu posvečen dan". Tako kot obreza je tudi sobota postala znamenje pripadnosti Jahveju. V kasnejši dobi so pismouki praznovanje sobote 'obtežili' s številnimi zapovedmi in prepovedmi. Jezus se je uprl tem ozkosrčnim razlagam in je poudaril, da je ljubezen važnejša od zapovedi. Za zgodnjo Cerkev pa je kmalu postala Gospodu posvečen dan nedelja kot podoživljanja skrivnosti Jezusovega vstajenja, ki je temelj naše vere. (sč)

* 12. oktober 1891, Wroclaw, 9. avgust 1942, Auschwitz

 Rodila se je 12. oktobra 1891 v mestu Breslau v tedanji nemški Šle­ziji, današnjem poljskem Wroclawu, kot sedmi in zadnji otrok premožne judovske družine. Bila je ljubljenka vseh, ne le zato, ker je bila najmlajša, ampak tudi zaradi svoje izredne bistrosti. Globoko verna mati Augusta je to povezovala z datumom njenega rojstva: 12. oktober je namreč veliki spravni dan, eden največjih judovskih praznikov. Oče Siegfried, lesni trgovec, je umrl za kapjo, ko je bilo Edith komaj dve leti. Življenje v družini je mirno teklo dalje, saj je bila mati Augusta "močna žena", kakršno hvali Sveto pismo. Edith je bila zelo vedoželjen otrok, nadarjena za jezike (kasneje je pri svojem znanstve­nem delu uporabljala sedem jezikov). Po končani srednji šoli se je vpisala na univerzo v rodnem mestu: odločila se je za študij filozo­fije, kar je bilo tiste čase za dekle nenavadno.

Naslednje leto je šla študirat v Gottingen, kjer je predaval Edmund Husserl, ustanovi­telj fenomenološke šole. Bila je njegova najboljša učenka in nato asistentka. Leta 1916 je z najvišjimi možnimi ocenami dosegla naslov doktorice filozofije. Tedaj je v njeno življenje začel vstopati Bog, ki ga je pri petnajstih letih "zapodila" iz svojega srca. Ko je ure­jala znanstveno zapuščino filozofa Adolfa Reinacha, ki je padel na fronti, jo je prevzela globoka vdanost, s katero je mlada vdova v mo­či svoje vere sprejela to izgubo. Kasneje je zapisala: "Prvič sem otipljivo videla pred seboj Cerkev, rojeno iz odrešilnega Kristuso­vega trpljenja."

Kmalu nato ji je prišla v roke avtobiografija sv. Terezije Avilske. Požirala jo je in na koncu vzkliknila: "To je res­nica!" Začela se je poglabljati v krščanstvo in zaprosila je za krst, ki ga je prejela 1. januarja 1922. Izbrala si je ime Terezija - po svetnici, ki jo je pripeljala med božje otroke. Po "novem rojstvu" je bila devet let profesorica na dekliški šoli v mestu Speyer, ki so jo vodile redovnice dominikanke. Ves čas je veliko pisala in predavala na raznih srečanjih. Družino, zlasti mamo, je njen prestop v katoli­ško Cerkev bolel. Mama je kljub temu občudovala njeno pobožnost in dejala: "Take molitve kot pri Edith še nisem videla!"

Njena nebeška zavetnica Terezija jo je na svoj god, 15. oktobra 1933, privedla v karmeličanski samostan Koln-Lindenthal. Postala je sestra Terezija Benedikta od Križa. Leta 1938 je napravila večne za­obljube. Pred divjanjem nacistov so jo redovnice na Silvestrovo 1938 spravile v karmel Echt na Nizozemskem, kamor je prišla tudi njena sestra Roza, ki je postala katoličanka in je opravljala službo vrata­rice. Sestra Benedikta je v Echtu nadaljevala svoje znanstveno delo. Njen obsežen spis o skrivnosti križa pa je ostal nedokončan, kajti 2. avgusta 1942 so sestri Stein odvedli esesovci in teden dni kasne­je, 9. avgusta, sta ugasnili v plinskih celicah Auschwitza.

(pričevanje 12_1998)

LETA 1913 ROJEN MARIJ PREGELJ

SLIKAR IN GRAFIK ( † 1967)

Marij Pregelj, sin pisatelja Ivana Preglja, je bil med drugo svetovno vojno v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu; risbe iz tega časa so ga formalno, motivno in vsebinsko zaznamovale. To odseva tudi iz njegovih družinskih portretov. Ljubil je močno kontrastne barve, kot v svojem Portretu očeta (1963). Ukvarjal se je s slikarstvom, veliko se je posvečal stenskemu slikarstvu, bil pa je tudi odličen knjižni ilustrator.

LETA 1923 ROJEN JANEZ PAVČIČ

DIJAK, ORGANIST, PRIČEVALEC ZA VERO ( † 1942)

Doma je bil pri Mežnarjevih v Bizoviku, rad je hodil v cerkev, v meščansko šolo na Prulah je odhajal peš, zanimalo ga je veliko stvari: naredil je izpit za jadralnega pilota, bil dejaven v orlovskem odseku telovadnega društva, igral je na več instrumentov, leta 1935 je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani ... Po osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče, vstopil v Marijino kongregacijo, sodeloval pri Katoliški akciji, ker je imel velik vpliv na vrstnike so ga komunisti hoteli odstraniti. To jim v prvem poskusu ni uspelo, Janez pa je še bolj zavzeto spodbujal mlade fante, da so ob nedeljah skupaj prihajali v cerkev, prav tako za šmarnično pobožnost. Nasprotniki so mu začeli javno groziti in med ljudmi širili govorice, da skriva orožje. 17. maja so ga partizani z nekaj drugimi odpeljali v gozd, jih zasliševali in neusmiljeno pretepli. Ukazali so jim, da si sami skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega nismo več zmogli. 18. maja 1942, so jih brez dokazov obsodili na smrt (orožje naj bi skrivali v tabernaklju). Pokončali so jih z krampom in lopato in napol žive zasuli z zemljo. Tisto leto se pri šmarnicah v bizoviški cerkvi ni več oglasil harmonij, vsi so žalovali za organistom Janezom in »mladimi mučeniki«. Janeza Pavčiča in njegovega prijatelja Franceta Jakoša so položili v skupen grob: »Prosita za naš narod, da najde po Kristusu svoj mir in svoje duhovno vstajenje!«

LETA 1971 UMRL DANILO BUČAR

SKLADATELJ, GLEDALIŠČNIK IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1896)

Doma je v Beli Krajini. Znan je kot zborovski skladatelj, njegova najbolj znana skladba pa je Nocoj, pa oh nocoj, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Manj znana je njegova simfonična glasba, ki dosega visoko kakovostno raven (Belokranjske pisanice). Napisal je tudi štiri operete (1932-39). Kot gledališčnik je deloval v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

LETA 1987 UMRL ŠTEFAN TONKLI

duhovnik in pesnik (* 1908)

Rodil se je v Breginju, v osnovno šolo je hodil v domačem kraju in na Siciliji, kamor je bila družina Tonkli izgnana med prvo svetovno vojno. Škofijsko klasično gimnazijo je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1931 pa je končal bogoslovje v Gorici. Duhovnik je postal iz ljubezni do naroda, ki je bil teptan in brez pravic ikn kot duhovnik bo lahko še najbolj služil. Bil je kaplan v Tolminu , župnik v Grahovem pri Podmelcu, zaradi svoje narodne zavednosti je bil pogosto v sporu s fašističnimi veljaki. Po vojni se ni strinjal v jugoslovansko oblastjo, zato je bil v letih od 1946–48 profesor na slovenskih srednjih šolah in v Malem semenišču v Gorici. 1948 je emigriral v Argentino. Bil je kaplan po raznih španskih župnijah v Buenos Airesu, nazadnje kurat (vojaški duhovnik) v bolnišnici. Leta 1963 se je vrnil na Goriško in bil od leta 1963–64 prefekt v Alojzijevišču v Gorici, v letih od 1964–75, vse do upokojitve, pa župnik v Mavhinjah pri Nabrežini (Italija).Pesmi in kratko prozo je začel pisati že v dijaških letih. Teme njegovih pesmi so: spoznavanje sebe, odkrivanje slabosti in težnja po poboljšanju, ljubezen do narave, domačnosti in doma, izseljevanje Primorcev zaradi fašistov, nabožna tematika, pozneje še grozote druge svetovne vojne in revolucije, doživetje Argentine. Izdal je 14. pesniških zbirk, vse pod psevdonimom, vse je sam založil in razen prve vse v Gorici, da bi poživil kulturno delovanje, ki je po zadnji vojni zelo usahnilo. Po vrnitvi iz Argentine je izšla zbirka Kaj si bolečina?,(1969), Neurejeni venec (1950) Soneti (1985) ...

LETA 1989 UMRL FILIP KALAN

ARHITEKT, PISATELJ IN ESEJIST  (* 1910)

Filip Kalan, s pravim priimkom Kumbatovič, diplomirani arhitekt, se je uveljavil kot pisatelj in esejist na področju gledališke umetnosti. Te eseje je objavil v več knjigah. Napisal je nekaj pripovednih del (Pustolovci, Streli za hišo, Otrok, Gospodična Mary), v katerih je s kritičnim realizmom ironično prikazal razne meščanske parazitske tipe.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1676 ROJEN LOVRENC MARUŠIČ – OČE ROMUALD ŠTANDREŠKI

KAPUCIN, DRAMATIK ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA († 1748)

V dobi katoliške obnove po reformaciji so bili na Slovenskem najbolj dejavni redovniki: ob jezuitih predvsem kapucini. Pri svojem prenoviteljskem delu so segali po sredstvih, ki so tedaj veljala za sodobna. Eno od teh so bile pasijonske procesije - dramatični prikaz Kristusovega trpljenja. Najbolj znamenita je škofjeloška procesija iz leta 1721, ker je bila v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon, prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo, je po nemški predlogi priredil oče Romuald Štandreški, ki se je rodil na današnji dan.

S. Čuk, Oče Romuald Štandreški: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1996), 28-29.

LETA 1859 ROJEN IVAN DEČKO

pravnik, politik, narodni delavec († 1908)

V rojstnem Središču ob Dravi je hodil v osnovno šolo, po končani gimnaziji v Mariboru pa je odšel študirat pravo v Gradec in študije uspešno končal leta 1870. Odvetniški praktikant je bil v Mariboru, zelo dejaven je bil med izobraženci, pisal je, urejel poljuden list Mir za koroške Slovence, prevajal in si prizadeval pri uvedbi slovenskega jezika v javno življenje. Leta 1885 pa se je preselil v Celje, kjer je odprl odvetniško pisarno in bil zelo uspešen v upravnih, jezikovnih, političnih ... sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem. bil je vodilna osebnost celjskih in spodnještajerskih Slovencev. Nekaj časa jih je tudi zastopal kot poslanec v deželnem zboru v Gradcu. V Celju je sodeloval pri ustanavljanju hranilnice, delavske zadruge, ... z njegovo pomočjo je bil ustanovljen Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil tudi predsednik Celjske Mohorjeve družbe.

LETA 1868 SE ZAČNE TABORSKO GIBANJE

Z ZAHTEVAMI SLOVENCEV PO NARODNIH PRAVICAH

Na današnji dan se spominjamo prvega slovenskega tabora v Ljutomeru, ki je bil mogočna prireditev, na kateri se je pokazalo veliko navdušenje ob prebujanju slovenske narodne zavesti in je zelo pomemben dogodek za zgodovino našega naroda. Več kot sedem tisoč udeležencev je zahtevalo Zedinjeno Slovenijo in pravice za utrjevanje svojega naroda (uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča). Tabori so se kot politična in kulturna zborovanja pri nas pripravljali do leta 1871 (17 taborov) in so imeli v sebi nekaj simbolike: taborsko gibanje je pomenilo nekaj podobnega kot protiturški tabori. »Več kot tisoč let je preteklo, ko se naši očaki niso smeli zbirati pod milim nebom, da bi se posvetovali o občih stvareh. Zdaj je prišla doba, da sme slovenski narod izrekati svoje želje in jih predlagati presvetlemu cesarju. Porabimo to dobo. Žalostno se je godilo našim očakom, žalostno se godi nam, ali jaz mislim, naj se naši deci bolje godi!« (dr. Radoslav Razlag, tedaj osrednja politična osebnost)

LETA 1912 ROJEN BOJAN ADAMIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT IN ARANŽER († 1995)

Doma iz Ribnice, glasbo (klavir, orgle, trobento) študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klavirja. Petnajstleten je že igral na orgle (v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani), ki so bile njegov najljubši inštrument. Kasneje je igral harmoniko in saksofon in postal član jazzovskega orkestra, ki je igral v blejskem Kazinu. Po vojni je postal vodilni pri oblikovanju slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, veliko je delal tudi filmsko glasbo, iskal je nove poti in možnosti. Že od majhnega mu je bil zelo pri srcu jazz in kmalu se mu je ponudila priložnost, da je zbral glasbenike in nastal je prvi Plesni orkester RTV Ljubljana, s katerim je dosegel velike uspehe na področju nekdanje države in tudi v tujini. Zaradi izvajanja ameriške glasbe je bil tudi kaznovan in bil poslan na delo v Albanijo. Kasneje je veliko sodeloval s številnimi orkestri pa nekdanji državi, zelo pomembno delo pa je opravil tudi na področju filmske glasbe (za več kot 200 filmov). Pisal je prav vse zvrsti glasbe od resne, komorne in folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske glasbe za gledališča in opero. Bil je tudi izvrsten pianist, saj je imel nešteto samostojnih koncertov in takih s simfoničnim orkestrom. Bil je vodja glasbene produkcije RTV in predsednik Društva slovenskih skladateljev in leta 1979 je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado.

LETA 1928 UMRL ANTON KOBLAR

DUHOVNIK, ARHIVIST, ZGODOVINAR (*1854)

V rodnih Železnikih se je izučil za žebljarja, potem pa šel v gimnazijo in ljubljansko alojzijevišče ter bil leta 1878 posvečen v duhovnika. Nekaj časa je bil škofijski arhivar, tajnik in dvorni kaplan, potem pa od leta1890 župnik v Kranju. Veliko je pisal in urejal: zbirka Zgodovina fara ljubljanske škofije, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko.... Pisal je o cerkveni in deželni zgodovini. Objavljal je tudi v Zgodnji danici, Domu in svetu, Ljubljanskem Zvonu ... bil ustanovni član Tiskovnega društva v Kranju, poslanec v državnem zboru, odbornik Slovenske matice ...

LETA 1932 ROJEN FRANC BOLE

duhovnik, urednik Ognjišča, ustanovitelj založbe, radia († 2020)

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.
Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.
Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

več na naši spletni strani:

Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega
Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta
knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija kjer je predstavljeno njegovo veliko delo, in spomini nanj (Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...)
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

nekaj misli "očeta urednika":

• Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.
  
• Če se poglobimo v Kristusov nauk, njegov zgled, njegovo žrtev, lahko rečemo: edino Bog, ki ljubi z neskončno ljubeznijo, lahko naredi kaj takega.
  
• Če vse svoje upanje postavimo na človeka, bomo prej ali slej razočarani. Zato nam je Bog tako potreben.
  
• Medsebojno razumevanje je os, okrog katere se vrti kolo sreče. Če tega ni, ne pomaga na veliko bogastvo ne dobra služba ne ugoden položaj.
  
• Kot vsak dober oče, Bog hoče, da prevzamemo nase odgovornosti in se ne obnašamo kot razvajeni otroci. V preizkušnji in svobodi pokažemo, koliko ga ljubimo.
  
• Starši, ne dajte se varati zunanjemu videzu. Tudi vaši odrasli otroci vas imajo radi, bolj kot si mislite.
  
• Kadarkoli sem vložil svoj trud za to, da bi drugi v svoji bridki stvarnosti življenja ne omagal, sem se čutil bolj človeka.
• Vera ni balzam za rane. Vera je moč, da prestopimo svoj sebični prag in iščemo srečo drugih. Brez tega ni resnične vere.

LETA 1942 UMRLA EDITH STEIN

REDOVNICA KARMELIČANKA, DOKTORICA FILOZOFSKIH ZNANOSTI, SVETNICA IZ AUSCHWITZA (* 1891)

"Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa resnično no­simo," je malo pred svojo smrtjo (9. avgusta 1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz zapisala karmeličanka s. Benedikta od Križa, bolj znana kot filozofinja in profesorica Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra v Rimu razglasil za svetnico in izrazil prepri­čanje, da bo "ta vzvišena hči Izraela in zvesta hči Cerkve utrjevala mostove razumevanja med Judi in kristjani". To je dejal že 1. maja 1987 v Kölnu, ko jo je razglasil za blaženo.

več:
S. Čuk, Edith Stein: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1998), 62-63.
S. Čuk, Zavetniki Evrope: Priloga, v: Ognjišče 7 (2017), 58-63.

nekaj njenih misli:

• Pomiri se in molči! / Skoz vihar in noč / te zvesto vodi božja moč, / če tvoja vest bedi.
• Vse naše življenje je do najmanjših podrobnosti zarisano v načrtu božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet božja dobrota. Šipa ne sme biti umazana ali motna, sicer preprečuje izžarevanje Boga v svet.
• Moje življenje se sleherno jutro na novo začenja in se vsak večer konča.
• Molitev je Jakobova lestev, po kateri se človekov duh vzpenja k Bogu in božja milost sestopa k človeku.
  več:
  

LETA 1945 ROJEN TONE PRETNAR

LITERARNI ZGODOVINAR, VERZOLOG, PREVAJALEC († 1995)

Literarni zgodovinar in prevajalec Tone Pretnar se je rodil leta 1945 v Tržiču, po osnovni in srednji šoli v Kranju je študiral slovenski in ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo znanstveno pot je začel na Poljskem; iz poljščine je tudi veliko prevajal. Predaval je na raznih evropskih univerzah. Pred nastopom službe profesorja slovenskega jezika v Katovicah je nenadoma umrl. Bil je mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo: teorijo in zgodovino verznega oblikovanja besedil.

nekaj njegovih verzov:

• Samo pisalo sem imel in z njim / drevo sem --- mislim --- našel zase pravo./ če stkal sem ga iz štirih norih rim, / bo kar dovolj za grafomansko slavo. (Grafomanova usoda)
  
• Sejal v nemo bom svojo kri / in uvele želje / z oltarja zatajenega poštenja / bom izlil. // Ne bom več hodil za grobovi / rožnatih teles in zapoznelega vstajenja: / za njimi upihnil sem svoj zadnji greh. (Pesem)
  
• Bridka naša je resničnost: / Oljko zgubil je golob./ Žarke ogenj je izničil, / Izveličar legel v grob. / Cesta je umorila cilje / In usahnilo je obilje. (Pesem)
• Če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi, / reklame obesi ob slehernem shodi. / Pa bojo v štacuno hodili ljudje, / pa bojo ljubile te tuje žene. // če nisi politik, pa mislec vsaj bodi, / ves bel se boš svetil na nebesnem svodi, / da bojo v trenutku spoznali ljudje, / kako da vremena se Kranjcem jasne. // Ker nisem poet, naj bom kar grafoman, / če zdržal pod rušo bom leto in dan / in bojo grob tihi odprli ljudje,
  srca ne bo niti slovenske solze. (Karakteristika oseb)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1806 UMRL MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI (* 1737)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

LETA 1827 ROJEN LOVRO TOMAN

PESNIK, GOVORNIK IN POLITIK († 1870)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja . Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

LETA 1865 ROJEN ALEKSANDER GLAZUNOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1936)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

LETA 1873 ROJEN FRAN ELLER

PESNIK V FINANČNI SLUŽBI († 1956)

Koroški pesnik Fran Eller, rojen pri Mariji na Zilji, je na univerzi v Gradcu študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko ter pravo na Dunaju. Zaposlen je bil najprej v raznih finančnih službah, zatem pa profesor na Pravni fakuleti ljubljanske univerze (1920-1935). Leta 1947 je objavil zbirko Koroške pesmi.

LETA 1896 ODPRLI PRVO TRIGLAVSKO KOČO NA KREDARICI

Kočo so postavili na grebenu med Rjavino in Triglavom, na svetu, ki ga je kupil župnik Jakob Aljaž (2.512 m nad morjem). »Zelo živahna je bila otvoritev Triglavske koče. Že zvečer je prišlo iz vseh krajev veliko odličnih turistov, pa tudi veliko domačinov, fantov in deklet, ki so veselo prepevali. Vodja narodnih pevcev je bil pisatelj Finžgar, ki je znal sproti delati verze in napeve, zbor pa je za njim ponavljal. Bili smo vsi navdušeni...." Že deset let kasneje pa so to prvo skromno kočo povečali in jo ob odprtju 1909 imenovali Triglavski dom na Kredarici. Po drugi svetovni vojni so jo večkrat prenavljali, današnjo podobo je dobila leta 1984. Kasneje so prišle na vrsto še sončne celice, vetrni generator, telefonska povezava ...

razmišljanja Jakoba Aljaža:

• Po otvoritvi Triglavskega stolpa sem sedel na Malem Triglavu in sem si svet od zgoraj ogledoval. Zagledam se v vrh Kredarice – ravno sta šla čez vrh dva gamsa. Moj sklep, da bo tukaj koča stala je bil storjen, pa sem molčal.
  
• Enkrat leta 1895 sva šla (z radovljiškim dekanom Novakom) zjutraj ob treh iz Mojstrane, ob eni sva bila na vrhu, potem sem določil, kje bo stala nova Triglavska koča, namreč na Kredarici, postavil iz kamna mejnike za kočo; molila sva brevir.
  
• Desetega avgusta leta 1896 je bil zame še en velik dan. Kar nisem mogel verjeti črkam, ki sem jih videl natisnjene v Planinskem vestniku št. 7 nekaj dni pred tem: V ponedeljek, 10. avgusta, ob devetih zjutraj, ste vsi planinci vabljeni na otvoritev Triglavske koče na Kredarici!"
  
• Ob odprtju Triglavske koče je bilo več kot sto ljudi. Veliko jih je prišlo še z bohinjske strani pa tudi od Dežmanove koče in od koče Marije Terezije so kar naprej lezli proti vrhu. Najprej sem kočo blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno pesem. Pevce je vodil Matej Hubad in vsi skupaj smo zapeli Lepa naša domovina.
  
• Ta najvišji planinski dom na Slovenskem je postavilo Slovensko planinsko društvo v četrtem letu svojega obstoja po načrtu in pod vodstvom častnega člana Jkoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga odprlo 10. avgusta 1896.
  
• Finžgarjev sonet Triglavski koči: "Slovencev mračna doba je končana, / naloge svoje se Sloven zaveda, / kjer je njegova gora in poljana, / ki je bila lastnina že pradeda. / Sloven zastavo če razviti, / na svojo last opomniti soseda!
  
• Ob samem odprtju koče sem začutil, da nekaj na Kredarici hudo manjka - med triglavske vršace bi moral postaviti vsaj skromno kapelico, manjši božji hram ---

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

PESNIK IN PISATELJ († 1969)

"V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica," je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem 'dopolnjeval' tisto, kar je prejel doma. "Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja ... Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita." Šola na tej 'veliki cesti' je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 02_2007

nekaj verzov:

• Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti.
  
• Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške - /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna?
  
• Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo - / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate?
  
• Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica - / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče?
  
• Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami.

LETA 1907 ROJEN VENCESLAV WINKLER

MLADINSKI PISATELJ († 1975)

Njegova družina se je z Lokev na Trnovski planoti zaradi prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, kjer je Venceslav končal učiteljišče. Kot učitelj je imel živ stik z otroki in mladino, zato je pisal predvsem zanje: povesti (Hribčev Gregec, Drejc z Višave, Gadje iz Šiške) in pravljice (Ukradena svetilka, Čudežni studenec).

LETA 1928 ROJEN LEOPOLD SUHODOLČAN

MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Prav na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, leta 1980 je umrl pisatelj Leopold Suhodolčan, ki je večji del svojega življenja deloval kot učitelj na Prevaljah, kjer je skupaj s Stankom Kotnikom leta 1961 zasnoval Bralno značko, da bi otroke in mladino spodbujala k branju. Bil je večstranski pisatelj, največ pa je pisal za mladino (zgodbe, povesti, igre) in postal znan tudi zunaj naših meja. Seznam njegovih del je izredno dolg, mnoga so prevedena v več svetovnih jezikov.

LETA 1949 UMORJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC (* 1916)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANC

PISATELJ (* 1893)

"To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja." Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil - kot samouk - velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na 'breg' komunizma, vendar je Voranc tudi svoje 'partijstvo' iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. "Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma," piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. "Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto..." Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški 'Lorenc') smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim 'naš človek', pa čeprav ni bil 'rdeč po vseh predpisih'. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot 'far' ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 7/8_1993

LETA 1972 UMRL FRANCE STELE

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR (* 1886)

"Kar težko bi si bilo zamisliti bolj kulturno razgledanega moža in učenjaka, ki bi znal številne življenjske izkušnje in modrosti skladneje povezati s prisrčno preprostostjo in domačnostjo," je ob osemdesetletnici dr. Franceta Steleta, očeta slovenske umetnostne zgodovine, zapisalo uredništvo Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, kateri je bil jubilant predan z dušo in s srcem. "S svojim obsežnim znanstvenim in publicističnim delom nam je 'srca vnel za čast dežele', saj je dvignil nekoč komaj znano ali celo prezirano umetnostno preteklost slovenske zemlje ne samo v našo, ampak tudi v evropsko zavest. Toda dr. Stele ni bil samo umetnostni zgodovinar, ampak tudi literat, kritik, kulturni zgodovinar in že od študentovskih let pobudnik za zbližanje med narodi in prav posebej med slovanskimi narodi." Temu vsestransko delavnemu in izredno plemenitemu možu posvečamo ta zapis ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, France Stele: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2006), 38-39.

LETA 1982 UMRLA MARJA BORŠNIK

LITERARNA ZGODOVINARKA (* 1906)

Literarna zgodovinarka Marja Boršnik je na ljubljanski univerzi predavala slovenski literarno zgodovino. Raziskovala je predvsem novejšo slovensko literaturo od srede 19. stoletja dalje. Posebno pozornost je posvečala književnicam - uredila je izbrano delo Vide Jerajeve ter izbrano delo Zofke Kveder.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Papež Frančišek že kot buenosaireški kardinal ni hodil na počitnice. To 'tradicijo' ohranja tudi kot papež, čeprav v juliju in avgustu ne bo imel jutranjih maš v domu sv. Marte. V juliju pa so odpovedali tudi splošne avdience. Vatikanski tiskovni predstavnik je pomenljivo naglasil, da papež sam določa svoj urnik in se čuti poklicanega v Gospodovo službo z vsemi svojimi močmi.

Papež se je v času svojega pontifikata po jutranji maši v domu sv. Marte pogovarjal z več kot 12 tisoč verniki. Papežev urnik je tudi sicer natrpan. Vstaja petnajst do petih in ima le pol ure popoldanskega počitka. Ne smemo se zato čuditi, da je v zadnjem času zaradi slabšega počutja odpovedati kakšno srečanje, nazadnje obisk rimske bolnišnice Gemelli.

Pa še en podatek govori o papeževi zaposlenosti. Ob torkih njegovi predniki niso imeli avdienc ali drugih srečanj. Toda sedanji rimski škof si tudi ta dan ne privošči počitka, ampak sprejema ljudi, ki jih ni mogel uvrstiti v program svojih obveznosti druge dni.