LETA 1662 UMRL BLAISE PASCAL

FRANCOSKI MATEMATIK, FILOZOF IN FIZIK (* 1623)

Blaise Pascal je znan po svoji teoriji verjetnosti, odkril pa je pravilo o deljivosti števil in sestavil po njem imenovan Pascalov trikotnik. Nesrečni dogodek v novembru leta 1654, ko se je Pascal s konjsko vprego prevrnil in komaj ostal živ, pa je močno spremenil nadaljnji potek njegovega življenja. V njem je namreč zaznal skrivnostno opozorilo, da so njegove matematične dejavnosti vse prej kot po Božji volji. Odločil se je, da se poslej posveti izključno premišljevanju o veri in Bogu. Kmalu zatem se je pridružil skupini zavzetih kristjanov, ki se je zbirala okrog samostana Port Royal, in ji ostal zvest do smrti. Lotil se je pisanja zagovora krščanstva, a je njegovo delo ostalo nedokončano. Prijatelji so po smrti zbrali gradivo na lističih in ga izdali pod naslovom Misli.

... več o njem v zapisu iz Ognjišča 01_1974

nekaj njegovih misli:

• Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, s to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.
  
• Človek je očitno ustvarjen za to, da misli. V tem je vse njegovo dostojanstvo in vsa njegova vrednost. Tudi njegova dolžnost je vsa v tem, da misli, kakor je treba. Vrstni red misli pa je ta: da začneš pri sebi, pri svojem počelu in svojem cilju.
  
• Samo milost more iz človeka napraviti svetnika. Kdor o tem dvomi, ne ve, kaj je svetnik, ne kaj je človek.
  
• Hudobneži so ljudje, ki poznajo resnico, a se je drže le toliko, kolikor jim je v prid; kolikor jim ni, se ne zmenijo zanjo.
  
• Tisto, kar smo modri ljudje spoznali na višku učenosti, je naša vera naučila otroke.
  
• Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom.
  
• Ker ljudje niso mogli iznajti zdravila zoper smrt, bedo in nevednost, so se domislili, da bodo srečnejši, če na vse to ne bodo mislili.
  
• Srce ima svoj red, pamet ima svojega, ki se drži načel in dokazovanja. Srce ima drugačnega. Človek ne dokazuje, da mora biti ljubljen, s tem da suhoparno razlaga vzroke za ljubezen: to bi bilo smešno.
  
• Moč kreposti nekega človeka se ne sme meriti po tem, kakšni so njegovi izjemni napori, ampak po tem, kakšen je njegov vsakdan.
  
• Človek ni ne angel ne žival. Nesreča pa hoče, da tisti, ki bi rad iz sebe napravil angela, napravi žival.
  več:

LETA 1829 ROJEN ANTON NEDVED

ČEŠKI SKLADATELJ in glas. učitelj, PISEC PRVE SLO. PEVSKE VADNICE († 1896)

Češki glasbeni učitelj in skladatelj Anton Nedved je leta 1856 postal glasbeni ravnatelj filharmoničnega društva v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve (1890). Poučeval je petje na ljubljanski gimnaziji, v Alojzijevišču in v bogoslovnem semenišču. Za razvoj slovenske glasbe je pomemben zlasti kot učitelj. Napisal je prvo slovensko pevsko vadnico Kratek nauk o glasbi (1863), namenjeno bodočim učiteljem. Bil je tudi ploden skladatelj cerkvenih in svetnih pesmi in samospevov.

LETA 1920 ROJEN VOJKO ARKO

PISATELJ IN ANDIST († 2000)

Doma iz Ribnice, leta 1944 je v Ljubljani končal študij prava in v Padovi doktoriral iz političnih ved, leta 1948 pa je odšel v Argentino. V Bariločah je bil v začetku šestdesetih prejšnjega stoletja ustanovni član Slovenskega planinskega društva pobudnik graditve planinskih koč in poti ter eden najboljših poznavalcev Andov med Slovenci v Argentini. Od leta 1969 se po njem imenuje tudi eden od vrhov v pogorju (Cerro Arko). Pisal je tudi članke, poročila in črtice o življenju v Bariločah, bil glavni sodelavec slovenske planinske revije v Argentini Gore in z Dinkom Bertoncljem soavtor knjige Dhaulagiri (Prvi Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo), napisal je tudi tri samostojna dela.

več o delu Slovencev v Bariločah v pogovoru z Dinkom Bertoncljem v rubriki gost meseca - Ognjišče 09_1987

LETA 1936 UMRL FEDERICO GARCIA LORCA

ŠPANSKI PESNIK IN DRAMATIK, SLIKAR, PIANIST IN SKLADATELJ (* 1898)

Na enega največjih španskih pesnikov je imela velik vpliv pokrajina (Andaluzija, predvsem s svojo starodavnostjo, s skrivnostnim hrepenenjem in z globoko žalostjo. Lorca je v Andaluziji iskal tisto najgloblje in je to doživljal bolj čutno kot nagonsko, zato je njegov pesniški svet pogosto skrivnosten, nestvaren in poln človeške nesreče. Lorca velja za izredno karizmatičnega pesnika, je nadrealist in ekspresionist. Spada v mlajši val španske pesniške generacije, ki se je opirala predvsem na ljudsko poezijo (viteški, ciganski, ljubezenski motivi in teme). Dala pa je modern pečat na pomenski in oblikovni plati (nelogične asociativne povezave, miselni preskoki, razbiti stavki, tok zavesti!). V njegovih pesmih gre za izjemno metaforiko; metafore so večinoma izvzete iz narave in so težko razumljive, vendar je simbolika presenetljiva (barva smrti = zelena!). Lorca velja tudi za sodobnika Kosovela.

nekaj njegovih misli:

• Pesem hoče biti luč.
  
• Otroka nimaš kot šopek vrtnic.
  
• Poezija je stvar, ki koraka po cesti.
  
• Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.

LETA 1913 ROJEN VINKO BELIČIČ

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN PUBLICIST († 1999)

Tržaška je bila njegova druga domovina, kjer je našel delo in varen dom, ko je moral maja 1945 zaradi svojega doslednega katoliškega prepričanja zapustiti svojo rodno domovino. Tam je že imel službo in družino. Ljubeča misel nanjo ga je vedno spremljala, vse do konca - do preselitve v večno domovino. Bil je sin Bele krajine: zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 19. avgusta 1913 očetu Andreju, posestniku in ključavni­čarju, in materi Katarini Petric, njegovi drugi ženi. Vinko je bil na mamo, svojo "najsvetlejšo luč" (ugasnila je leta 1945), silno navezan. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimna­zijo v Novo mesto, kjer je leta 1934 maturiral. "Mati je gojila srčno željo, da bi postal duhovnik," je povedal v svojem pogovo­ru z Marijem Maverjem v knjigi "Vinka Beličiča pogled nazaj" (Trst 1983). "Mamine želje nisem mogel izpolniti, mislim pa, da je tudi v tem svojem poklicu, kolikor mi je mogla biti priča, nisem razočaral. Videla je, da lahko tudi človek, ki ni duhov­nik, živi spodobno."

... več o njem preberite v pričevanju 11_1999 in obletnici meseca 08_2013

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo, bogatejše življenje in večje slave vredno: to verujem in obenem trepečem, ker se čas do tiste usodne ure tako naglo krajša.
• Moj Bog, ti veš, da verujem vate in da želim hoditi po Tvoji stezi. Ti, ki bogato plačuješ zvestobo, ker veš, kako je težka, bodi potrpežljiv z menoj, bodi usmiljen, ker sem slaboten človek.
  
• Le kdor pogumno kaj dragocenega žrtvuje, ker ne mara okameneti in strohneti v lastni lupini, ne bo ves umrl; le njemu se ne bo s smrtjo vse izteklo.
  
• Hvala vam, ki ste me učili in spodbujali! Hvala vam, ki ste mi znali vcepiti veselje do učenja in ste me nadzirali in vodili! Hvala vam, kažipotom na vzpenjajoči se cesti mojega zorenja! Hvala vam za dober zgled! In hvala tebi, moj Bog, za vse, s čimer si me obdaril!
  
• V vsakomer je skrit vulkan uničevanja, razuzdano­sti in obupa. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti - zna­nilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.
  
• Nikdar ni sam, kdor ljubi naravo. In če v nava­lu smrtne potrtosti prisluhne, začuje nepozabno melodijo: poje ptica domačega vrta, ptica detinstva, da še ni vsega konec... In iz trave se blesti encijan v nepopisnosti svoje modrine.
  
• Sveti Duh, pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti: ne premolčeč in ne prezgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne prepotrt in ne prenasmejan. Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem.
  
• Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi pastmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljube­zen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vra­tih v svetišče večnosti.
  
• Vsak človek je nekje ranjen, vsak človek je ranljiv. Kadar prekorači svoje meje in se postavi za središče sveta, ga Bog izžene iz raja v pustinjo.
  
• Človek se vsak dan pogleda v ogledalo in se mu zdi, da je zmeraj enak. Šele drugi nas opominjajo, da ne stojimo, da tudi po naših obrazih in dušah udarja čas.
  
• Duše, čutim vas okoli sebe. Srce jeclja krik zahvale za ljubezen, s katero ste me imeli radi in ste mi pomagali v stiskah vse do te ure.
  
• Zdaj vidim: treba je mimo vseh postaj, / skozi december ko skozi maj, / dokler srce iz prividov ne vstane / in niso iz njega slabosti izžgane.

LETA 1915 ROJEN VLADIMIR LAMUT

SLIKAR IN GRAFIK († 1962)

Rojen v Čatežu ob Savi, študiral je v Novem mestu, kjer je kasneje preživel večino življenja. Študij je nadaljeval v Zagrebu in se po končani umetniški akademiji profesor risanja na novomeški gimnaziji. V grafiki se je izpopolnjeval tudi na bruseljski umetnostni akademiji. Slikal je v olju, od grafičnih tehnik je uporabljal litografijo, suho iglo in jedkanico. Njegov slog je realističen, najbolj poznane so njegove krajine iz okolice Novega mesta, ob Krki ...

LETA 1992 NADŠKOF ALOJZIJ ŠUŠTAR BLAGOSLOVI

NOVO KAPELICO MARIJE SNEŽNE NA KREDARICI

Nad 5.000 planincev se je v sredo, 19. avgusta 1992 udeležilo blagoslovitve nove triglavske kapele. Blagoslovil jo je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ob njem pa je bilo zbranih okrog 80 duhovnikov. »Nova kapela bo govorila, da je Bog med nami, da tod živijo verni ljudje. Nevernim pa bo pripovedovala o koreninah, iz katerih je stoletja živel in se ohranjal slovenski narod. Vse pa bo spominjala na Božje usmiljenje in božjo dobroto,« je dejal nadškof Šuštar. Triglavski župnik France Urbanija je predstavil zgodovino gradnje in se zahvalil vsem, ki so priskočili na pomoč. »Aljaž je vedno govoril o kapelici lurške Matere božje, čeprav kip v kapelici ni predstavljal lurške Marije. Njegov sosed rateški župnik jo je imenoval Triglavska Mati Božja, domačini iz Bohinja pa so jo imenovali Mati Snežnica ker je bil okrog in okrog nje sneg,« je povedal France Urbanija. Arhitekt Jože Marinko je predstavil kapelico, slovesnost je spremljalo ljudsko petje pa tudi petje zbora Glasbene matice iz Ljubljane in Kolednikov iz Kamnika. V zvoniku na Kredarici so trije zvonovi. Prvi je posvečen Kraljici miru (vlivali so jih v času vojne v Sloveniji), drugi sv. Jakobu, varuhu popotnikov in nebeškemu zavetniku Jakoba Aljaža, tretji pa sv. Bernardu Mentonskemu, zavetniku planincev.

LETA 2007 UMRL RAJKO KORITNIK

OPERNI PEVEC IN PEDAGOG (* 1930)

Doma z Lozic pri Podnanosu, šele ko je imel 25 let je začel v Ljubljani študirati petje na Srednji glasbeni šoli (pri Adu Darianu in V. Jenku). Pet let kasneje je pel svojo prvo operno vlogo (Cavaradossia v Puccinijevi Tosci) in postal stalni solist ljubljanske opere. Tu je bil zaposlen dvajset let, potem je bil še osem let honorarni sodelavec. V teh letih je ustvaril 72 glavnih vlog, predvsem iz italijanskega opernega repertoarja, ki mu je bil tako glasovno kot vsebinsko najbližji. Pel je vlogo Rudolfa (La Boheme), Duca (Rigoletto), Janka (Prodana nevesta), Nadirja (Lovci biserov), Poglionea (Norma), Manrica (Il Trovatore), Ernesta (Don Pasquale – vlogo je odpel več kot petstokrat). Gostoval je v opernih hišah nekdanje Jugoslavije, veliko pel v Italiji, spoznal pa tudi odre v Gradcu in Celovcu ter Pragi in Bratislavi. Za delo v operi je Koritnik leta 1992 prejel Betettovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbi. Od leta 1982 je bil tudi uspešen glasbeni pedagog.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Vašo revijo berem že od ranih otroških let in mi je bila pogosto vir moči, pozitivnega mišljenja, dajala mi je voljo do življenja v prevečkrat žalostnem svetu s pomanjkanjem vrednot. Hvala Vam za to.

Tokrat pa je pismo 'Pa naju dajte v dom' in odgovor nanj v meni povzročil nemir. ... Naj povem svoj primer. Moževa mama je postopoma zbolevala za hudo boleznijo, ki jo je povsem priklenila na posteljo. Nekaj časa smo shajali. Malo je bila doma, malo v bolnišnici. Sama sva bila pri hiši in pri tem sva skrbela še za dva majhna otroka, kmetijo in poleg tega je bila še služba. Sem namreč učiteljica in gotovo veste, da tudi ta poklic zahteva mnogo napora, dobrih živcev in vsaj občasnega počitka. Ko nismo več zmogli, smo mamo dali v dom. Potrebuje namreč stalno prisotnost, veliko priprav, da jo sploh lahko dvignejo na voziček, posebej prilagojeno kopalnico s širokimi vrati in prilagojeno tuš kabino, nobene stopničke zaradi vozička ... Med vsakimi počitnicami smo jo vzeli domov na dopust, kar je bilo zame še posebej obremenjujoče, saj bi takrat potrebovala vsaj malo oddiha, da si spočijem živce in okrepim telo. Ko sem jo potem v njeni bolezni šla negovat, sem v mislih povabila zraven Jezusa, da bom zdržala in zdelo se mi je, da je njena bolniška soba kot svetišče zaradi njenega velikega trpljenja. Bolezen jo je spremenila, zahvalila se mi je za nego. Vendar ni mogla iz svoje kože. Ukazovala je, kaj smejo najini otroci in česa ne. Nagovarjala je moža, da mora biti otrok tepen, če naredi kaj narobe. Ni smel iti s cerkvenim zborčkom za dva dni na duhovne vaje ... Jaz bi bila ob njej povsem privezana. Niti svojih ostarelih staršev, ki so sto kilometrov daleč stran, ne bi mogla obiskati. Svojih otrok ne bi mogla voziti niti k ministrantom, k skavtom. Nobenega dopusta ne bi imela. Oprostite, če bi to trajalo leta in leta, bi se mi zmešalo. Kdo bi potem poskrbel za moje otroke? Zdaj pa naj imam slabo vest, ker smo jo dali v dom! Saj plačujemo in tam ima boljšo oskrbo kot bi jo lahko imela doma. Sestre so prijazne bolj kot bi bila lahko jaz. Ima svoj red nege, hranjenja... Jaz ji ob službi tega ne bi mogla nuditi. Ali naj pustim službo in tvegam, da je nikoli več ne bom dobila? V teh časih gotovo ne. To traja že pet let.

Dandanes so nekateri ljudje res dolga leta ali celo desetletja priklenjeni na posteljo. Včasih ni bilo toliko tega in ženske so bile večinoma doma

Svet se spreminja in miselnost, ki je veljala za neke druge čase, je postala zastarela in se mora spremeniti.

Takole razmišljam. Namesto, da obsojate kar na splošno , raje razmislite, kako bi takšnim družinam pomagali. Zavedati se moramo, da je to problem vse družbe, ne samo družine, ki se je znašla v takšnem položaju, potem ji pa drugi ljudje naložijo še moralno krivdo. Mnogo krajev je že poskrbelo ( s pomočjo Karitas) da imajo svoj dom za ostarele, v katerem sodelujejo z druženjem , delavnicami, nego tudi ljudje iz okolice, ki čutijo usmiljenje ali dolžnost, da nekaj naredijo. Tako ostanejo ostareli v svojem okolju, mnogi jih pridejo lažje obiskat v dom, kot domov , ker s tem še bolj obremenjujejo domače. Tudi po drugih krajih bi lahko naredili tako. Tako kot so nabirke za obnovo cerkva ..., so lahko tudi v Cerkvi nabirke za ureditev takšnih domov. Ker se to tiče nas vseh in ga bo lahko vsak od nas kmalu potreboval, mislim da bi bil odziv velik in pozitiven. Samo nekdo mora biti motor vsega tega.

Takšni domovi so tudi bistveno cenejši od tistih profitnih, ki jih gradijo občine, in je v ceno vračunano še vračilo kredita za njegovo izgradnjo.

Mogoče so te besede malo trde, toda narekovalo jih je življenje. Trpljenje je ena od sestavin našega življenja in z njim moramo vsi računati, ne pa ga nalagati samo nekaterim. Dokler smo še zdravi in pri močeh, lahko naredimo nekaj v tej smeri in s tem damo malo drugačen, pa kljub temu pozitiven zgled našim otrokom.

Hvala za to, ker ste si vzeli čas in prebrali moje pismo.

Mateja

Vsaka medalja ima 'lice' in 'naličje'. Navadno gledamo 'lice'. Tudi na vsak problem gledamo z različnega vidika ali zornega kota. Lahko gledaš z enega zornega kota, lahko pa z drugega. Ker je pismo, na katero sem odgovarjal vsebovalo izkušnje z enega zornega kota, – stari starši in njihovo bivanje v družini, oziroma v domu za ostarele, – sem se bolj posvetil temu vidiku. Priznati moramo, da je mnogo več ostarelih, ki se čutijo odveč, kot tistih, ki so deležni velike pozornosti in ljubezni s strani svojih domačih, prijateljev, sorodnikov ..., pa naj živijo v domu za ostarele ali na svojem domu, pri sorodnikih ... S krščanskega vidika to ni prav. Kot duhovniki moramo na to opozarjati. Tudi tu je več stopenj. So družine, ki bi rade skrbele za svoje domače, se za to trudijo, ampak tega ne zmorejo ali zmorejo samo v skromnejši obliki. Vemo pa da je ljubezen iznajdljiva. Našli bodo način, kako jim kazati svojo ljubezen in hvaležnost. Predvsem namreč manjka pokazati ostarelim, da jih imamo radi. Za te ljudi velja tista ura, ko ste z njimi, se pogovarjate, več kot še tako bogato darilo.

Ti sprožaš drugi vidik, drugi problem: »Namesto da obsojate, razmišljajte, kako bi pomagali«. Mislim, da se Cerkev glede tega nima česa sramovati. Prve domove za ostarele so postavljale župnije, škofije, kongregacije in prav v ta namen ustanovljeni redovi. Prav tako je bilo z prvimi bolnišnicami. Zakaj danes ni več tako? Po vojni in 'osvoboditvi' je država nacionalizirala vse take ustanove in redovnice odpustila. Prav je, da država prevzame skrb za ustanove, ki so namenjene vsem, ki tako pomoč potrebujejo (bolnišnice, domove za ostarele,vrtce, in seveda šole). Zato tudi pobira davke. Moramo reči, da nekateri podjetni župniki tudi danes iščejo, kako bi ustvarili domove za ostarele. V Sloveniji je več takih župnijskih domov. Delno jih financira država. Cerkev sama bi jih ne mogla, saj nima primernih dohodkov. Tega se ne da rešiti s kakšno cerkveno 'nabirko', kot predlagaš ti. Tudi ni prva naloga Cerkve ukvarjati se s takimi materialnimi posli, ki bi jo odvrnili od glavne njene naloge: oznanjati evangelij. Učiti vernike verskih resnic in opravljati bogoslužje (deliti zakramente).

Odnos do starejših je večkrat poln zapletov, imajo drugačne poglede na marsikaj, na vzgojo, na to, kar je prav, in kaj ne. Tu je potreben pogovor, tudi če imaš ti prav. V marsičem so domovi bolj pripravljeni za naloge, ki so povezane z ostarelimi. Važno je to, da jih ne pustimo samih, da se jim posvečamo, si vzamemo čas zanje. To pa ni vedno lahko, je pa tisto prvo, kar zahteva od nas Gospod: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

V bistvo misliva enako. Tudi vaše ravnanje je čudovito, ko nam govorite o tem, "da se vam je zdelo, da je njena bolniška soba kot svetišče, zaradi njenega velikega trpljenja". Kar tako naprej!

oče urednik Franc Bole

LETA 1818 ROJEN FRANC MALAVAŠIČ

PESNIK, PREVAJALEC in ČASNIKAR, USTANOVITELJ PRVEGA SLOVENSKEGA DRUŽINSKEGA LISTA - PRAVI SLOVENEC († 1863)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami 'ljudskih' povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot 'edinega' v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

LETA 1830 ROJEN FRANC JOŽEF I.

AVSTRIJSKI CESAR († 1916)

Avstrijski cesar je postal leta 1848, od leta 1867 pa je bil tudi ogrski kralj. Ime je bilo izbrano namenoma: da bi obudil spomin na svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je bil veliki reformator. Leta 1854 se je poročil z Elizabeto (Sisi), ki ji bilo le 16 let; ki pa se ni nikoli prilagodila življenju na dvoru, bila je popotnica in modna navdušenka, zato je tudi na Dunaju niso videli pogosto. Franc Jožef je vladal v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi, izgubljala je tudi ozemlja (Lombardijo in Benečijo), lotila pa se je osvajanja Balkana (leta 1878 je zavzel Bosno in Hercegovino). Bil je konservativen vladar, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj dežele, večkrat je bil tudi v naših krajih ... Dve leti po njegovi smrti in porazu v 1. svetovni vojni, je Avstro-Ogrska razpadla.

LETA 1838 ROJEN JERNEJ KRIŽAJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC Manzonijevih Zaročencev († 1890)

Rojen v Orehku pri Postojni se je šolal v Trstu, kjer se je dobro seznanil z italijanskim jezikom. Po mašniškem posvečenju leta 1866 je služboval po raznih župnijah v hrvaški in slovenski Istri, nazadnje pri Sv. Antonu nad Koprom. Svoje pesniške prvence, ki se jim pozna Prešernov vpliv, je objavil v Slovenskem glasniku. Bolj se je uveljavil kot prevajalec iz ruščine, predvsem pa iz italijanščine: Silvia Pellica in Leopardija. Prevajal je tudi znameniti Manzonijev roman Zaročenca.

LETA 1850 UMRL HONORE DE BALZAC

FRANCOSKI PISATELJ (* 1799)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški "de" si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons ...

LETA 1898 ROJEN JANKO KRALJ

POLITIK, PUBLICIST IN UREDNIK († 1968)

Po študiju prava je deloval na domačem Goriškem in sicer v duhu krščanskosocialnega gibanja; njegovi članki in razprave so bili posvečeni vprašanjem naroda ter socialnim in idejnim nasprotjem v družbi. Veliko je pisal o pojavu komunizma. Spisal je tudi knjižico Boji malega naroda. V njej opisuje trpko usodo in boje irskega naroda za neodvisnost. V zaključku je pokazal na podobnost slovenske in irske usode. Bil je obsojen na pet let konfinacije. Po kapitulaciji Italije (1943) je odšel v Rim.

LETA 1901 ROJEN JEAN GUITTON

KATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (u 1999)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: "Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji." Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti ("nesmrtnih"), katere član je postal leta 1961.

... več o njem si preberite v rubriki pričevanje 04_1999

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  
• Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  
• Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  
• Kdor upa, se loti dela, četudi to presega dolžino njegovega življenja. Zasadi želod, ki bo postal mogočen hrast šele čez veliko let.
  
• Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  
• Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govoriti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ostala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njimi.
  
• Ko ne moremo ničesar več storiti, se hrabrost imenuje potrpljenje. Potrpljenje je težje od poguma. Pogum lahko izbere svoj čas, svojo nalogo, svojega sovražnika. Potrpežljiv človek pa ne more izbirati svojega trpljenja, prenašati ga mora v vsakem trenutku.
  več:
  

LETA 1905 ROJEN OSKAR HUDALES

PISATELJ († 1968)

Rodil se je na Žagi pri Bovcu, med prvo svetovno vojno se je družina morala preseliti na očetov dom v Rečico ob Savinji. Šolanje je nadaljeval v Radmirju. Ta svoja mlada leta je imenitno popisal v knjigi Mladost med knjigami. Po končani gimnaziji v Celju je študiral na učiteljišču v Mariboru in ga končal 1924. Poučeval je v Kapli na Kozjaku in v Šmartnem ob Paki. Po medvojnem pregnanstvu (v Srbiji) je živel v Mariboru. Pisal je pravljice (Zlati krompir) in mladinske pripovedi, pa tudi povesti in romane za odrasle: Križar Lenart, Ugrabljeni bogovi, Med dvema svetovoma ...

LETA 1913 ROJEN JOŽE KASTELIC

PESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (u 2003)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

1934 V ŽENAVLJAH NA GORIČKEM

ZASILNO PRISTANE STRATOSFERSKI BALON (luftbalon)

Belgijska raziskovalca Max Cosyns in Nere van der Elst sta vzletela na današnji dan zjutraj in raziskovala različne meteorološke pojave. Toda neugoden veter ju je odnesel proti jugu, čez Avstrijo, proti Sloveniji in po štirinajstih urah sta morala zasilno pristati v Ženavljah na Goričkem. Presenečeni domačini so ju sprejeli za dva dni, v vas je prišlo veliko ljudi, da bi videli to čudo, ki je v nedeljo zvečer pristalo na njivi fižola. Telefoni in žice so se pregrevale, vse evropsko časopisje in radijske postaje so poročale o tem dogodku z Goričkega ... Čez dva dni so balon odpeljali v Ljubljano, od tam pa z letalom v Zagreb. Za ta svoj podvig (zasilni pristanek ?) sta dobila tudi številna priznanja (jugoslovanski kralj Aleksander, belgijski kralj Leopold), v Ženavljah pa so postavili tudi bronast spomenik (v obliki balona) in občina Gornji Petrovci na današnji dan praznuje občinski praznik.

LETA 2002 UMRL JOŽE POGAČNIK

SLOVENIST, LITERARNI ZGODOVINAR IN TEORETIK (* 1933)

Doma iz Kovorja pri Tržiču, leta 1958 je v Ljubljani diplomiral iz slavistike, v Zagrebu pa doktoriral z disertacijo o Josipu Stritarju (1964). V sedemdesetih letih je postal redni profesor na filozofski fakulteti, kasneje je predaval tudi v Osijeku, med vojno na Hrvaškem pa v Mariboru. Od leta 1997 je bil tudi redni član SAZU, prejel je tudi Herderjevo nagrado in številna druga mednarodna priznanja. Njegov stric je bil Jože Pogačnik, urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik, kasnejši ljubljanski nadškof in metropolit, kar je tudi zaznamovalo njegovo življenje. V pogovoru za Ognjišče je tako opisal svojo mladost: »Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral. ... Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 10_1999

njegovo razmišljanje:

• Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

SLOMŠEK JE BIL NA KULTURNEM PODROČJU IZREDNO USTVARJALEN IN INOVATIVEN

Prvi slovenski svetnik, blaženi Anton Martin Slomšek ne spada med tiste svetnike, ki bi bili odmaknjeni od ljudi, ampak je svoje svetništvo uresničeval predvsem tako, da je služil ljudem, zlasti vernikom, katerim je bil poslan. Zato je pustil neizbrisno sled tudi na šolskem in kulturnem področju. Akademik in slovstveni zgodovinar dr. Jože Pogačnik je hotel ovrednotiti to področje Slomškovega dela. S tem se je pridružil tistim znanstvenikom, ki svetniškemu škofu objektivno priznavajo zasluge za njegovo delo in tako zahtevajo, da se nekatera poglavja naše zgodovine napišejo nanovo brez ideoloških predsodkov.

- Med splošnimi podatki o vas beremo tudi: "Literarni zgodovinar Jože Pogačnik, rojen v Kovorju pri Tržiču." V istem kraju je bil rojen tudi Jože Pogačnik, ljubljanski nadškof in metropolit. To je menda vaš stric?

Da, on je moj stric. Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral.

- Vaš stric Jože je bil urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik. Ste se kdaj lotili slovstvene obdelave njegovega dela?

Njegovo delo poznam, predvsem njegovo pesniško zbirko Sinje ozare, ki jo je objavil v času ekspresionizma. Zanimivo je, da je nekatere pesmi iz nje pohvalil tudi Josip Vidmar. To pomeni, da je bil Jože Pogačnik pomemben predstavnik določene smeri v slovenskem ekspresionizmu. O njem nisem pisal, razen v razpravah o slovenski literaturi sodobnega obdobja. Zdi se mi nepošteno, da bi sodil človeka, ki mi je sorodstveno blizu, kajti lahko bi mi kdo očital, da ga zato propagiram ali hvalim.

- To sorodstvo vam v povojnem času najbrž ni pomagalo v karieri. Sicer pa vas je usodno zaznamovala tudi Slodnjakova afera. Zaradi nje niste postali asistent na Univerzi v Ljubljani.

Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

- Morali ste na tuje, takrat v druge dele Jugoslavije. Kako ste doživljali to svoje bivanje izven Slovenije?

V nekem oziru sem pravzaprav hvaležen, da sem jeseni leta 1959 prišel v Zagreb. Tja me je prijavila izredno dobra profesorica in znanstvenica Marja Borštnikova. Cenila me je, a je vedela, da v Ljubljani ne bo mesta zame. Zagreb je bilo takrat živahno mesto, zanimivo zlasti, kar se tiče literarne in kulturne zgodovine. Ljubljanska slavistika je bila pozitivistična, tam pa se je začel uveljavljati tako imenovani notranji pristop, ki je usodno spremenil moj pogled na literarno zgodovino, na zgodovino Slovencev in estetsko ustvarjanje. Tako mi je bilo najbolj všeč, ko je o meni nekdo napisal, da, v primerjavi z drugimi literarnimi zgodovinarji mislim drugače.

Iz Zagreba sem šel v Novi Sad. Tam sem se seznanil s srbsko problematiko. Ker pa v Vojvodini živi več narodov in kultur, sem se seznanil še s slovaško, rusinsko in madžarsko literaturo. Na tamkajšnji filozofski fakulteti sem ustanovil katedro za rusinski in romunski jezik s književnostima. Ko je začela hoditi v šolo starejša hčerka, sem spoznal, da ta šola otrokom ne posreduje samo znanja, ampak jih tudi vpeljuje v neko drugo kulturo. Začeli so se pojavljati različni nacionalizmi in nacionalna nestrpnost. Zaradi tega sem šel v Osijek, v okvir zahodne kulture in civilizacije. Tam je bila mlada fakulteta, na kateri so predavali večinoma moji nekdanji slušatelji iz Zagreba. Želeli so me imeti med seboj. Hvaležen sem jim za to, kajti v Osijeku sem se zelo dobro počutil. Iz Osijeka sem odšel leta 1991, ko se je začela vojna. Preselil sem se v Maribor in na Pedagoški fakulteti predaval do pokoja, v katerega sem stopil pred štirimi leti.

- Predvidevam, da ste v nemilost pri prejšnji oblasti prišli tudi zato, ker ste se ukvarjali z zamejsko in zdomsko literaturo.

Za mene je slovenska književnost ena, ne zdomska, ne izseljenska in nikoli nisem pristal na kakršnekoli delitve. Imel sem srečo, da sem v tistem času živel izven Slovenije. V Ljubljani ne bi mogel dobivati emigrantske literature, v Novem Sadu pa sem to lahko dobival na dom. Vse časopise in knjižne izdaje iz Argentine in od drugod sem takoj dobival in bil tako na tekočem, kaj izdajajo naši izseljenci. Knjiga Zamejsko in zdomsko slovstvo je nastala na pobudo uredništva revije Zaliv iz Trsta. Druga pobuda pa je prišla od politične oblasti v Sloveniji (Kavčičevi časi), ki je želela narediti nekakšen most med Slovenijo in emigranti. Tako je knjiga odsev tudi nekega časa. Izšla je v Trstu, od koder je prišla pobuda, pa tudi takratni slovenski politiki je ustrezalo, da je izšla izven Slovenije. Za zamejske avtorje sem se vedno zanimal. V dobrih odnosih sem bil zlasti s tržaškimi ustvarjalci. Antologija tržaške slovenske književnosti Rusi most pa je nastala na pobudo takratnega urednika zbirke Kondor.

- Izpod vašega peresa je prišla vrsta strokovnih knjig. Veliko ste ustvarili. Iz srednje šole se spominjam, kako sem bral vaše knjige Zgodovina slovenskega slovstva (kar osem knjig). Bili ste eden redkih slavistov, ki sem ga lahko citiral v diplomski nalogi o pisatelju Rebuli. Kako vam uspe toliko ustvarjati?

Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

- Velik del svojega raziskovanja ste posvetili starejši slovenski književnosti. V zadnjem času smo v slovenski javnosti priče preveličevanju dela protestantov in predstavljanju katoliške Cerkve kot ene same zatiralke slovenske literature in jezika. Menim, da so to povsem napačne in krivične sodbe. Kaj bi rekli k temu vi kot strokovnjak?

V moji naravi je, da me vsaka krivica boli. Ko sem videl, da so skoraj odpisali starejše slovensko slovstvo, sem se začel ukvarjati z njim. Cel svet je v tistem času gradil na proučevanju srednjeveške kniževnosti in sem se jaz samo včlanil v tisto, kar je bilo takrat aktualno in sicer, da besedilih, ki niso prvenstveno literarna, iščem literarnost. Brez dvoma je reformacija pomembno kulturno zgodovinsko gibanje v šestnajstem stoletju. Nihče ne bo mogel zanikati, da smo z njo dobili slovenski knjižni jezik, začetke slovenskega pesništva in proze... Zdi se mi, da je danes reformacija v raziskovalnem smislu precej pomaknjena v ozadje in na žalost nimamo več niti pravih strokovnjakov za to obdobje. Mislim, da je današnji odnos do katoliške Cerkve posledica napake, ki jih je v našo duševnost prineslo skoraj petdesetletno življenje v socializmu. V gledanju na Cerkev opazimo skrajen podaljšek liberalističnega občutja sveta in to v slabem pomenu besede. Predvsem se to kaže v našem odnosu do reformacije. Ko je nastalo Protestantsko društvo, sem prvi napisal, da se strinjam, da je društvo nastalo, zlasti če bo to osnova za preučevanje reformacije in objavljanje nekaterih literarno kritičnih besedil. Izrazil pa sem bojazen, da se bo to društvo spolitiziralo. In prav to se je zgodilo. Še bolj žalosten pa je odnos nekaterih v sodobni družbi do katoliške Cerkve. Ta se gradi na popolnem nepoznavanju vloge in pomena, ki ga je katoliška Cerkev imela za Slovence. Z njo smo prišli v zahodnoevropsko kulturo in civilizacijo. Najbrž nas brez tega koraka danes ne bi bilo. Mislim, da so mnoge stvari, ki se pojavljajo v časnikih, rezultat odnosa, ki ne razkriva kulture, ampak strahotno nevednost o nekaterih problemih zgodovine, predvsem pa neko barbarstvo, ki ga je v današnji kulturi preveč. Zdi se mi, da bi morali biti veliko bolj strpni in objektivni. Če hočemo živeti v demokraciji, potem se bomo morali navaditi, da obstaja tudi človek, ki drugače misli in da ima to pravico tudi katoličan. In tudi njega je treba spoštovati.

- Kot slovstveni kritik ste obdelali tudi slovenskega svetnika A. M. Slomška. Za knjigo Kulturni pomen Slomškovega dela pravite, da je bila nekako naročena, pa najbrž niste bili preveč v zadregi, ker ste imeli že precej gradiva zbranega.

Res je. To delo je bilo naročeno. Nastalo je v zvezi s postavitvijo Slomškovega spomenika pred mariborsko stolnico. Za knjigo me je prosil urednik založbe Obzorja Andrej Brvar, ki je čutil dolžnost, da se takrat oddolži Slomšku. Seveda nisem bil v zadregi, ker sem svetniškega škofa in njegove spise poznal. O njem sem tudi že prej pisal v svojih literarnih zgodovinah. Kar sem takrat napisal, zagovarjam tudi danes in nimam kaj spreminjati kot to počno nekateri. Zavedal sem se, da lahko pišem o področju, za katero sem kompetenten, to je področje kulture. Zdi se mi, da je tu Slomšek izrazito inovativen in izredno pomemben.

- V čem je ta Slomškova inovativnost in pomembnost?

V zvezi s kulturo obstajata dva osnovna procesa. Pri prvem je neko pomembno jedro, iz katerega gredo neki žarki ali silnice med ljudi. Ta koncept – iz jedra v širino – je dolgotrajen in ni vedno rečeno, da se bo posrečil. Pri nas je tak primer Prešeren in njegov krog. Pri drugem procesu pa gremo v širino in čakamo, da ta preraste v neko kvaliteto. In temu smo priče pri Slomšku. V njegovem času je bila večina slovenskega prebivalstva kmečkega. Kmete je hotel izobraziti in uvesti v kulturo. Želel jih je navdušiti za branje in z branjem naj se naučijo ne samo, kako je treba ravnati v poljedelstvu, ampak da se izobrazijo na moralnem in umetniškem področju. Glede na to, da je večina ljudi takrat znala samo slovensko, je Slomšek vedel, da jih lahko izobrazi le v slovenskem jeziku. Tu je vzrok, zakaj je posvečal slovenskemu jeziku toliko pozornosti. V takratni teologiji ni bilo dosti govora o narodnem jeziku in narodni kulturi. Slomšek je eden prvih, ki je hotel jezik utemeljiti na nekih teoloških premisah. Jezik, ki ga neki narod govori, je metafizično motiviral. Duhovnikom je ukazal, naj se ga učijo, vernikom pa, naj ga spoštujejo. Naš čas mu v polnosti ne prizna te zasluge.

- Slomškovemu pesniškemu delu nekateri očitajo, da je nekako manjvredno, ljudsko, pa tudi tendenciozno, ker želi biti vzgojno, zlasti v katoliškem smislu. Koliko so te sodbe upravičene in koliko krivične?

Slomšek kot pesnik izvira iz takšnega tipa razsvetljenstva, kakršno je bilo značilno na Slovenskem v 18. stoletju. Ko gleda ljudi okoli sebe, vidi, da jih mora izobraziti. Svet okoli njega postane ena sama velika učilnica. On ve, kaj mora tem ljudem povedati in kako jih usmerjati za prihodnost. In to poskuša narediti na lep način, pesniško. Saj vemo, da je Cerkev vedno uporabljala poezijo za posredovanje verskih resnic. Slomšek ni bil na nobenem področju skrajnež, zato je njegov pristop v pesništvu zelo človeški in mil.

- Pri kateri literarni smeri se je najbolj zgledoval? Pri razsvetljenstvu?

Razsvetljenstvo ni izoblikovalo nekega svojega sloga. Tako Slomšek in razsvetljenstvo uporabljata različne možnosti, ki so bile ustvarjene v slovstvu (basen, pesem, pregovor...).

- Nesporno dejstvo je Slomškova ljubezen do materinega jezika ob spoštovanju drugih jezikov in kultur. Nihče ne more npr. spodbiti pomena Mohorjeve družbe, ki je naučila Slovence brati, ali Slomškove enkratnosti v učbeniku Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Kritiki bi spet rekli, da je njegova skrb za jezik koristolovska, ker ga je hotel uporabiti za oznanjevanje evangelija in krepitev položaja Cerkve?

Globoko sem prepričan, da to ne pride v poštev. Slomšek je v svoji skrbi za jezik govoril kot prepričan Slovenec, ki ima zelo razvito slovensko nacionalno zavest. Poudarja pa, da ima vsak narod pravico do svojega jezika. Posebej omenja Nemce. Govori tudi, naj Slovenci uporabljajo tudi druge jezike, ko je to potrebno. Slomšek ne vidi samo slovenščine, ampak zagovarja neki demokratični princip, osnovno človekovo pravico: uporabe svojega materinega jezika.

- Slomšku pogosto očitajo konservativnost in radi navajajo njegovo pismo proti revoluciji leta 1848. Ne samo, da je bil Slomšek na drugih poljih napreden (npr. ekumenizem), toda če upoštevamo strašne izkušnje revolucij – ali ni imel svetniški škof preroškega duha, ko je svaril pred njihovimi nevarnostmi?

Problematičen je že sam pridevnik napreden. Kar je bilo v začetku 20. stoletja napredno, danes v mnogih vidikih izpade konservativno. V odnosu do revolucije vidim nekaj podobnosti med Trubarjem in Slomškom. Trubar je govoril, da so se vsi kmečki upori slabo končali. Zakaj? Ker je bilo razmerje moči med slovenskim tlačanskim upornikom in fevdalcem tako, da ni moglo pripeljati do spremembe družbenega sistema. Podobno Slomšek meni, da kakršenkoli revolucionaren obrat leta 1848 ni mogoč, ker je razmerje sil v takratni Evropi takšno, da kmet do tistih svojih idealov, ki jih je propagiral, ne more priti. Slomšek je vedel, da bodo samo žrtve in da bo spet prišlo do absolutizma, kar se je dejansko zgodilo... V zgodovinskem smislu je evolucionist in ne revolucionar. Na izkušnji revolucij, kakršne so bile po Slomškovi smrti, pa lahko rečemo, da nobena revolucija ni pripeljala do boljšega življenja ali sistema.

- Neizprosen je bil do liberalizma, v svoji pridigi v Celju ob umestitvi lazaristov pa preroški, ko je že takrat napovedal pogubnost komunizma. V čem socialno čuteči Slomšek kritizira ta dva pojava?

Liberalizem se je začel pojavljati že za časa Slomškovega življenja, dokončno pa se je razvil šele po njegovi smrti. Opazil je, da liberalizem pomeni rušenje nekega reda, da pomeni rušenje moralnih, etičnih in verskih kategorij ter Cerkve. Opazil je, da bo to človeka pripeljalo do nekaterih težkih osebnih problemov pa tudi do problemov v širši družbi, do rušenja človekove osebnosti, človekove duhovnosti in političnih sistemov... Meni, da koncept življenja, v katerem obstajajo vrednote in izdelane moralne kategorije, ohrani neko človeško identiteto oziroma človeško dostojanstvo. Zato je do liberalizma neizprosen. Slomšek je eden prvih, ki tako razmišlja o liberalizmu. Prehiti celo različne papeške dokumente in okrožnice.

- Če Slomšek ne bi naredil nič drugega kot preselil sedež škofije iz Št. Andraža v Maribor in v štajerski prestolnici ustanovil bogoslovje, ki je postalo zasnova visokošolskega študija v tem mestu, bi mu slovenski narod ogromno dolgoval. Toda ali ni nasprotno res, da mu zlepa ne želijo priznati zaslug in mesta, ki bi mu pripadalo v zgodovini?

Pomen prenosa škofijskega sedeža v Maribor zgodovinopisje omenja. Vendar bi morali to še bolj poudariti, Če Slomšek tega ne bi naredil, potem se bi se midva sedaj pogovarjala v nemškem jeziku, ne v Mariboru, ampak v Marburgu in bi bila slovenska državna meja nekje pri Celju. Tega mu Slovenci ne bi smeli nikoli pozabiti. Mislim, da je Slomšek s tem naredil prvi korak, ki ga je "zacementiral" potem general Maister.

Humanistična znanost je bila v zadnjem pol stoletja v Sloveniji ideologizirana. Zato je bilo treba, vse, kar ni bilo ravno na črti skrajne levice, izbrisati, pozabiti... In vendar so bili posamezni glasovi, ki so Slomšku priznavali zasluge. Zaradi splošnega nasprotovanja je njihov pogum toliko bolj vreden občudovanja. Bili so pošteni ljudje, ki so videli stvari tako, kakor bi jih bilo treba videti. Naj omenim samo literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča, očeta Borisa Kidriča. Ta zgodovinar je napisal, da ima Slomšek za slovenski narod enako vlogo, kot jo imata sveta brata Ciril in Metod. To je veliko priznanje. Zgodovinar in pedagog Vlado Šmit je intelektualno pošteno zapisal v zvezi z Blažetom in Nežico, da je Slomšek dejansko vzgojil in izobrazil slovenski narod. Govori, da je knjiga Blaže in Nežica enciklopedija civilizacije in kulture. Škoda, da takrat, ko so hoteli neko nagrado na področju šolstva imenovati Slomškovo nagrado, to ni bilo sprejeto.

Pogovarjal se je Božo Rustja

(gost meseca 10_1999)

 * 17. avgust 1903, Nevers, Francija, † 6. december 1977, Pariz

Raoul Follereau je bil poslan na ta svet pred sto leti: rodil se je 17. avgusta 1903 v mestu Nevers v osrednji Franciji. Oče, lastnik manjšega industrijskega podjetja, je zgodaj umrl, in Raoul je moral kot najstarejši misliti na to, da za njim prevzame vodstvo, zato se je vpisal na srednjo tehniško šolo, zatem pa na pravno fakulteto. Globoko verna mati je svoje otroke navajala, da berejo evangelij in ga v življenju uresničujejo. Raoul si je njene nauke vzel k srcu. Poglabljal se je tudi v socialni nauk katoliške Cerkve. Ko mu je bilo triindvajset let, se je poročil z Madeleine, svojo mladostno ljubeznijo, ki je bila njegova zvesta spremljevalka na vseh življenjskih poteh. Zakon ni bil blagoslovljen z otroki, bogatila pa ga je iskrena in spoštljiva medsebojna ljubezen. Raoul je bil pesniška duša in že pri sedemnajstih letih je izdal svojo prvo pesniško zbirko. V svojih pesmih ni "brenkal na strune dekliških src" - njegove pesmi govorijo o ljubezni do vseh ljudi, posebno do najbolj zapuščenih.

Naslov njegove prve pesniške zbirke je "Bog je ljubezen", kar nakazuje njegovo bodočo življenjsko pot. Mladi pesnik je že takrat nosil staromodno kravato, ki ji je ostal zvest do konca. "Ta moja ljuba kravata je znamenje moje svobode: ne dovolim, da bi me zasužnjila tiranija mode." Drugi razpoznavni znak tega izrednega moža je bila sprehajalna palica, dar njegove mame. Prvi pesniški zbirki je sledilo še več drugih, vendar Raoulu ni bilo do literarne slave. Svoj pesniški talent je hotel uporabiti za to, da se širi "revolucija evangeljske ljubezni".

Ob začetku druge svetovne vojne je ostro nastopil zoper Hitlerja, zato je moral bežati. Leta 1942 je iz samostana, kjer se je skrival, sprožil akcijo Ura ubogih, ki je naletela na izreden odmev. Predlagal je, da bi vsak daroval zaslužek ene ure svojega dela za potrebe ubogih. V desetih letih je bilo tako zbranih 250 milijonov frankov, ki jih je ob pomoči sodelavcev v raznih delih sveta posredoval najbolj potrebnim. Brž po vojni je začel svoja potovanja po svetu. Povsod je ljudi navduševal za uresničenje evangeljske zapovedi ljubezni do bližnjega. Klical je: "Srce, ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce!" Samostan, v katerem sta med vojno živela z ženo, je pripadal redovnicam, ki so pošiljale misijonarke v Afriko, tudi med gobavce na ozemlju Slonokoščene obale. Raoul jim je pomagal, da so uresničile načrt zgraditi za gobavce naselje, v katerem bi živeli kot "normalni ljudje".

Raoul in Madeleine sta jih pogosto obiskovala in jih pozdravljala kot zdrave ljudi: objemala sta jih in poljubljala in s tem hotela pokazati, da se ne bojita "okužbe", kajti gobavost ni nalezljiva. "Gospodom vojne in miru", kakor je imenoval mogočne državnike, je naslovil več poslanic, v katerih jih je pozival, naj denar, ki ga porabijo za oboroževanje, namenijo pomoči ubogim. Pri njih je naletel na gluha ušesa, znali pa so mu prisluhniti mladi. Njegov glas je utihnil 6. decembra 1977.

(pričevanje 08_2003)

LETA 1660 ROJEN GREGOR VORENC

LJUBLJANSKI AVGUŠTINEC, PRVI SLOVENSKI LITERARNI DELAVEC († 1730)

V slovenščini je začel pisati pod vplivom Matije Kastelca in Janeza Svetokriškega. Bil je pridigar Bratovščine sv. Jožefa in mrliške bratovščine. Latinskemu slovarju (1592) je dopisoval slovenske besede, prepisal je Kastelčev latinsko-slovenski slovar. Napisal je tri zvezke pridig v nemščini, kasneje jim je dodajal slovenske prevode ... Deloval je v ljubljanskem samostanu bosonogih avguštincev v katerem je kasneje živel o. Marko Pohlin

LETA 1841 ROJENA M. KATARINA MAJHNIČ

REDOVNICA, URŠULINKA, OBNOVITELJICA ŠKOFJELOŠKEGA SAMOSTANA († 1921)

Redovnice uršulinke so prišle v Škofjo Loko leta 1782 v nekdanji samostan klaris. Leta 1890 je bila za predstojnico izvoljena M. Katarina Majhnič in je škofjeloški samostan vodila polnih osemindvajset let. v tem času je samostan kupil grad, ki ga je modra in pogumna predstojnica preuredila v moderen dekliški vzgojni zavod, zato velja za obnoviteljico škofjeloškega samostana. Leta 1918 je bila imenovana za provincialno predstojnico avstroogrske province uršulink Rimske unije.

LETA 1876 ROJENA HENRIKA ŠANTEL

SLIKARKA, PEDAGOGINJA († 1940)

Po osnovni šoli v Gorici je študirala v Münchnu na ženski akademiji, kasneje še na Dunaju. V Gorici je po materi prevzela vodstvo slikarske šole. Med prvo svetovno vojno je bila z družino v begunstvu. Leta 1920 se je preselila k sestri Avgusti v Maribor kjer je poučevala slikarstvo. Slikala je portrete, cerkvene podobe in akvarele z motivi slovenskih narodnih noš. Po selitvi v Ljubljano je poučevala na umetnostni šoli Probuda. Med njenimi učenci sta med drugimi bila slikarka Bara Remec in slikar Lojze Perko.

LETA 1901 ROJEN ALBERT STRUNA

INŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG († 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

LETA 1903 ROJEN RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV († 1977)

"Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več," je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot "apostol gobavcev" ali "vagabund ljubezni", saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. "Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen." Follereau spada v vrsto "modernih svetnikov", ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo "apostola gobavcev", bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo "slučajno", za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa "določeno" po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine ("ona je največja sreča mojega življenja") se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi "očka Raoula", kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

... več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

+ Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.

+ Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.

+ Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.

+ Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.

+ Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.

+ Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.

+ Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.

+ Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.

+ Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.

... še več njegovih misli:

LETA 1908 ROJEN IVAN ROB

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN SATIRIK († 1943)

Travestija (ital. travestire - preobleči) je šaljivo ali posmehljivo literarno delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela. Med najbolj znana dela te vrste v slovenski književnosti spada travestija Jurčičevega Desetega brata v verzih izpod peresa Ivana Roba, pesnika, satirika in časnikarja. Rodil se je pred sto leti v Trstu, umrl je kot talec pred italijanskimi puškami leta 1943.

LETA 1961 UMRL JAKOB SAVINŠEK

KIPAR, RISAR IN PESNIK (* 1922)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

LETA 1988 UMRL P. JAKOB ŽIBERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, UREDNIK, SLOVENSKI GLAS RADIA VATIKAN († 1898)

Leta 1948 je jezuit p. Anton Prešeren, delujoč v Rimu, uspel s pobudo, da bi tudi Slovenci imeli svojo oddajo na Radiu Vatikan. Prvi dve leti je slovenske oddaje vodil p. Jakob Žibert, rojen v Naklem pri Kranju. Pred drugo svetovno vojno je bil vnet pospeševalec češčenja Srca Jezusovega in Apostolstva molitve. Dolgo je bil urednik Glasnika Srca Jezusovega. Kot begunec je proti koncu vojne kot član vatikanske komisije pomagal organizirati pastoralno delo med vojnimi begunci, obiskoval vsa taborišča, kjer so bili Slovenci ter delil duhovno in gmotno pomoč.

njegova misel:

- Ti narediš kristjana, ti izklešeš božjega otroka, o bolečina!

pripravlja Marko Čuk

Cerkovnikov sin pri stricu nadškofu

Jožef Legat, rojen v Lescah, živeč v Vrbi nasproti Ribča (Prešernovih), in Neža Gogala, rojena v Novi vasi pri Radovljici, sta se poročila leta 1806 in se leta 1807 preselila v Naklo, kjer sta dobila stanovanje v mežnariji. Tam se jima je 16. avgusta 1807 rodil sin Jernej (1807-1875), poznejši škof, naš slavljenec; sledili so mu: Janez, Jožef, Marija, Franc, Anton, Pavel in Helena. Oče Jožef je v Naklem opravljal delo cerkovnika, organista in učitelja. Ob njem je naredil prve korake v svet učenosti tudi njegov prvorojenec Jernej, ki se je z najosnovnejšim znanjem branja, pisanja in računanja najverjetneje odpravil v bližnji Kranj, kjer je končal osnovno šolo in odšel v Ljubljano na gimnazijo. Po maturi se je jeseni 1826 odpravil na Dunaj študirat pravo, toda že po nekaj mesecih se je vrnil in vstopil v goriško bogoslovje. V Gorici je bil od leta 1818 za škofa Jožef Walland, polbrat Jernejeve matere Neže; od leta 1830 do smrti leta 1834 goriški nadškof in metropolit ilirski za goriško, tržaško-koprsko, krško in ljubljansko škofijo. Po končanem bogoslovnem študiju ga je stric nadškof Jožef Walland 19. septembra 1830 posvetil v duhovnika. Novo mašo je "pel" v Gorici. Nadarjenega nečaka novomašnika je stric nadškof poslal na dunajski Avguštinej, da svoje teološko znanje poglobi. Na poti na Dunaj se je 20. februarja 1831 ustavil v Naklem za slovesno ponovitev nove maše. Jernej Legat je leta 1833 na Dunaju doktoriral iz teologije. Ko se je vrnil v Gorico, je postal dvorni kaplan pri nadškofu stricu Jožefu Wallandu (Balantu), obenem pa je poučeval dogmatiko v goriškem bogoslovju.

Pri 39 letih tržaško-koprski škof

Stric nadškof Jožef Walland je 11. maja 1834 umrl in Jernej Legat je na povabilo tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja prestopil v njegovo škofijo. Najprej mu je podelil službo škofijskega notarja in kanclerja (ravnatelja škofijske pisarne), leta 1838 pa ga je imenoval za župnika mestne župnije Sv. Marije Velike (S. Maria Maggiore) v Trstu. Po smrti škofa Ravnikarja (20. novembra 1845) ga je cesar Ferdinand 7. oktobra 1846 imenoval za tržaško-koprskega škofa, ko mu je bilo dobrih 39 let. Imenovanje je 21. decembra potrdil papež Pij IX. Škofovsko posvečenje je prejel v Gorici 11. aprila 1847. Škofijo je vodil 28 let in si s svojo bistroumnostjo in krepostjo postavil najlepši spomenik v zgodovini tržaške Cerkve. "Bil je zelo delaven, odločen in neutrudljiv in je v vsakem pogledu užival občno spoštovanje," je o njem zapisal dr. Lojze Škerl, nekdanji vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji. Pri svojem delu se je previdno in smotrno oziral na svojevrstne in pogosto zapletene razmere v Trstu in obširni škofiji, ki so bile tudi odsvit razmer v tedanji Avstriji. Narodna zavest se je vedno bolj oživljala - tako pri Italijanih kakor pri Slovencih; pojavljala se je vedno večja odtujenost ljudi, zlasti mestnih, verskemu življenju. Vedno bolj je prihajala do veljave liberalna miselnost, ki nikoli ni bila naklonjena Cerkvi in njenemu nauku, zlasti njenemu poseganju v šole. "Kljub vsem težavam si je škof prizadeval za katoliško prisotnost v mestni družbi in življenju in življenju, za ublažitev nasprotij in napetosti ter za razumno in sprejemljivo sodelovanje."

Ustanovitelj (slovenskih) župnij, graditelj novih cerkva

Ko je Jernej Legat prišel v Trst, so bile v mestu samo štiri pomembnejše cerkve: stolnica sv. Justa, sv. Marija Velika, Stari sv. Anton in Novi sv. Anton. Po nastopu škofovske službe je bila njegova prva skrb, da v mestu in škofiji poveča število župnij, med katerimi je bilo veliko slovenskih. Naštejmo jih nekaj: Sv. Just (1847), Stari sv. Anton (1847), Rojan (1862), Sv. Ivan (1859), Sv. Jakob (1855), Škedenj (1851), Sv. Križ (1847), Prosek (1850), Repentabor (1857), Sežana (1862), Bazovica (1875). V njegovem času so bile zgrajene ali dograjene ter posvečene mnoge cerkve: Bazovica (1862), Boršt (1847), Sv. Ivan (1858), Novi sv. Anton (1849), Rojan (1862), Sv. Jakob (1854), Kubed (1861), Trebče (1865), kapucinska cerkev na Montuzzi, katero je škof Legat posvetil leta 1870; tam so ga pokopali in mu v veži postavili doprsni spomenik.

Veliko skrbi je posvetil duhovnikom: skušal je povečati njih število, utrditi njihovo znanje in prizadevnost za oznanjevanje božje besede (v mestu tudi v slovenskem jeziku). Leta 1863 je za duhovnike vpeljal dekanijske konference, ki naj bi pripomogle k poglabljanju verskega nauka in usmerjanju pastoralnega dela. Skrbel je za povezovanje med slovensko in hrvaško duhovščino. Izdajal je pastirska pisma, pri srcu so mu bila razna verska združenja, pospeševal je ljudsko šolstvo, zvesto je opravljal pastirske vizitacije v škofiji. Udeležil se je prvega vatikanskega koncila (1869-70). Njegova življenjska pot se je iztekla 12. februarja 1875. V spominu ljudi je bil pravi pastir, škof za vse in vsem odprt.

(obletnica meseca 08_2007)

Kapetan ameriške nogometne reprezentance in napadalec Tottenhama ter 'zvezda' ameriške reprezentance Clint Dempsey je spregovoril o svojem odnosu z Bogom in pomembnosti vere v svojem življenju. Odraščal je v katoliški družini in vsako nedeljo je z babico hodili k maši. Pravi, da se mora prav njej zahvaliti, da je razumel, kako pomembna je vera.

Toda njegova otroška vera je kmalu prišla na preizkušnjo, ko mu je umrla sestra. »Spraševal sem se, zakaj se dogajajo take stvari in kakšna je vloga Boga pri tem. Leta in leta sem se ukvarjal s tem vprašanjem in se oddaljil od Boga. Toda on je bil potrpežljiv z mano in mi je pomagal, da sem prišel k sebi in mi vlival moči,« je povedal Dempsey. Dodal je, da so mu svetopisemski tečaji, ki se jih je udeleževal med študijem na univerzi, pomagali razumeti, kaj v resnici pomeni biti vernik. »Božja beseda mi je dala mir in željo po odnosu z Bogom. Postavljal sem mu vprašanja in iskal odgovore v Svetem pismu. To mi je pomagalo rasti in me usmerjalo v življenju. Vera v Kristusa mi vliva zaupanje v prihodnost. Vem, da je on zvest in da bedi nad menoj v dobrih in slabih časih,« pričuje 31-letni ameriški nogometaš. Izguba v družini in drugi težki trenutki so poglobili njegov pogled na življenje pa tudi njegovo vero in željo, da z vsem, kar dela, proslavi Boga, ki nam daje moč v najtežjih trenutkih. »Prosim za moč na poti, ki je še pred menoj. Trudim se, da dam v igri vse od sebe in hvaležen sem za vse priložnosti in uspehe, ki mi jih je podaril. Vedno se trudim delati, kar je prav ... in tako živeti, da mu bom všeč.«