Obdobje najstništva oz. mladostništva v družbi velja za eno bolj napornih obdobij človekovega odraščanja. O tem govorijo starši, o tem govorijo strokovni delavci, o tem govorijo šolniki in ne nazadnje so to potrdili tudi mladi, s katerimi smo klepetali na to temo (glej Klepetamo z Robertom, str. 110). Pa tokrat ne bomo govorili o težavnosti odraščanja na način, da preverimo to ali ono teorijo, ta ali oni način spodbujanja, vzgajanja ali usmerjanja. Tokrat vas vabimo, da se v luči poletnih sanjarjenj in priložnosti, da posežemo po romanih in se s pomočjo različnih junakov preselimo v njihove zgodbe, s pomočjo naših petih najstnikov preselimo v različna zgodovinska obdobja.

Naj bodo te zgodbe iztočnica za to, da se vprašaš, kakšen si kot najstnik danes ti. Kakšno je bilo in je tvoje odraščanje do danes, za katere stvari se ti zdi, da si hvaležen, in nad katerimi stvarmi tarnaš in se pritožuješ. Nemalokrat se znajdemo v situacijah, ko kljub (pre)obilju tarnamo, kako nam manjka samo še to ali ono. Pogosto se zdi, da najstniki tarnate zaradi pomanjkanja svobode in seveda dolgčasa. Kljub kopici prostega časa in možnosti, da se udejstvujete in ukvarjate z najrazličnejšimi stvarmi, brezvoljno obstanete v svetem brezdelju.

Potopimo se torej v različna obdobja in si zamislimo, kako bi se s težavami odraščanja spopadali v takratnih situacijah.

V času poletnih počitnic, ko še iščemo kraje, kamor bi zavili za kakšen enodnevni izlet, je prav, da predstavimo Blejski otok, ki ga obišče bistveno več tujih kot pa slovenskih obiskovalcev. Pri tem ne gre zgolj za turistični ogled, saj se na otok lahko odpravimo tudi na romanje in obiščemo cerkev Matere Božje na jezeru. V avgustu, ko obhajamo veliki šmaren, je priložnost več kot na mestu.

Vsako leto se znajdemo pred izbiro, kam se odpraviti na letni dopust in kje preživeti kakšen oddih, sprašujemo pa se tudi, kam poromati. Za kratek test sem poskusil v sorodstvu in med prijatelji preveriti, kakšen se jim zdi nasvet, naj obiščejo Blejski otok. V skladu s pričakovanji sta se pokazala dva vzorca – večina jih še ni bila na otoku (razen nekaterih, ki so pred dobrima dvema ali tremi desetletji tja odšli v okviru šolske ekskurzije), poleg tega pa se je vsem zdelo, da o Bledu in Blejskem otoku vedo že vse. Po mojem pripovedovanju so ugotovili, da o tej turistični in tudi kulturno-sakralni točki vseeno ne vedo marsičesa. Se tudi vi najdete v teh dveh mislih?

V letošnjem letu, točneje v mesecu februarju, je Planinska zveza Slovenije prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Tone Škarja je v več kot 60 letih dela pustil globoko sled v slovenskem alpinizmu, tako v gorski reševalni službi kot tudi v mnogih odpravah, ki jih je vodil na najvišje vrhove sveta. O njegovih podvigih in tudi nasvetih lahko beremo v številnih knjigah; nekatere od njih so prišle tudi izpod njegovega peresa.

Če preskočiva v kasnejša, 70. leta. Takrat je bil alpinistični turizem v povojih, veliko ste morali organizirati sami, nabrati ogromno sredstev, pripraviti vso dokumentacijo itd. – kako ste to načrtovali in zmogli glede na to, da govorimo o času, ko ni bilo interneta ali mobilnih telefonov?

Tega tudi sam ne razumem dobro. Lahko pa najdem nekaj odgovorov v takratnem poteku življenja. Ker sem imel službo nedaleč od sedeža Planinske zveze, sem kdaj med malico ali odmorom za kavo skočil tja in uredil stvar ali dve. Ob tem so mi šli precej na roke tako doma kot v podjetju. Lahko sem bil odsoten z delovnega mesta.

Ko danes pogledam na vsa podjetja, ki so nam stala ob strani in so natisnjena na koledarju o Himalaji, ki smo ga izdali kmalu po vrnitvi z Everesta leta 1979, mi res ni jasno, kako sem uspel obiskati več kot 60 podjetij, se z vsakim srečati, pogovoriti.

Ob tem je bilo ogromno dela s pripravo papirjev, dogovorov pod Himalajo; dokumentacija se je merila v fasciklih. Če povem za primer, je bil samo za spisek opreme potreben cel fascikel papirjev. Imeli smo veliko pomoči od domačih in ljudi na Zvezi, precej posluha so imeli gospodarstveniki. Tudi v skupni državi se je našlo kar nekaj denarja za alpinizem – če so v južnejših republikah našli zelo veliko denarja za igre z žogo, so nam Slovencem dali tudi še kaj za alpinizem. To je bil hkrati čas, ko je beseda nekaj veljala. Z nekom sem se lahko dogovoril za dva tedna vnaprej in ob določeni uri sva se dobila; brez mobitelov in sprotnega prestavljanja, ki si ga (lahko) privoščimo danes.

Takrat je bilo precej navdušenja, vneme, preproste odločnosti; ko danes gledam, kako potekajo določene stvari, vidim, kako vsak skrbi samo zase.

Vas je v vsem tem času kdaj prijelo, da bi – zaradi neprijetne izkušnje, surovosti narave, izpostavljenosti itd. – postavili gojzarje in opremo v kot? Je bila kakšna takšna prelomnica?

Prelom je bil leta 1966, ko sta se ubila dva naša alpinista....

»Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. Ni namen mojega pripovedovanja razpihovati sovraštvo, pač pa želja, da bi vsi prišli do spoznanja, da more samo ljubezen rešiti svet.« Tako je na začetku svoje knjige Pred vrati pekla (1961), v kateri pripoveduje grozljivo zgodbo svojega trpljenja v komunistični ječi duhovnik lazarist Franc Sodja. Sedem mesecev so ga držali v samici, ga poniževali in zasliševali, nato pa ga obsodili na pet let prisilnega dela, kjer so bili njegovi sotrpini številni slovenski duhovniki, ki so jih po drugi svetovni vojni novi 'ljudski' oblastniki množično zapirali. Iz Sodjevega pripovedovanja se dviga osupljivo lepa podoba duhovnika-kaznjenca. Ti po nedolžnem zaprti duhovniki so bili bratska skupnost, katere bratstvo se je pod jetniškim pritiskom še stopnjevala. Tega pričevalca vere, ki apostolsko poslanstvo vršil tudi kot odličen vzgojitelj mladih in mojster peresa, predstavljamo ob stoletnici njegovega rojstva.

Kmečki muzej zbiratelja Stanislava Florijančiča domuje v Štatenberku v Raduljskem hribovju v Štatenberški dolini (občina Mokronog – Trebelno). Preden nas zbiratelj popelje po svojih zbirkah, postavljenih v kletnem prostoru, pod kozolcem, na kozolcu, podstrešju in zunanjem delu, nam opiše tudi bogato zgodovino kraja. Tod je stal tudi grad Štatenberk (Stettenberk), ki je bil pozidan verjetno že v 12. stoletju, o katerem pričajo samo še skromne razvaline.

V kraju, ki se je nekoč ponašal s kovačijo, šolo, gozdarjevo hišo, mlinom in trgovino z mešanim blagom, danes prebiva le okrog petdeset prebivalcev. Na robu vasi stoji cerkev sv. Martina. V 2. polovici 15. stoletja je bil k romanski ladji prizidan gotski prezbiterij s križnim obokom in konzolno figuralno plastiko z značilnostmi kamniške kamnoseške delavnice. Z njenega turna je v muzeju cerkvena ura s kamnitimi utežmi, ki še vedno tiktaka in tudi bije ure.

Če imate kot moški vsaj malo opravka z ženskami (tudi če niste poročeni), potem se vam je gotovo že (domnevam, da pogosto) zastavilo vprašanje: Zakaj ženske tako komplicirajo? Kar naprej bi nekaj rade in je pogosto vprašanje, če sploh same vedo kaj.

No, ko sem pred kratkim v moškem pogovoru potožil očetu to svoje izkustvo s Simono, me je presenetil v odgovoru: »Ne, ne vedo, kaj bi rade. Saj niti ne morejo vedeti. Pa tudi, če se jim zdi, da jim je jasno, kaj hočejo, bodo že kmalu želele 'nekaj drugače'. In je sreča, če je to le sprememba v kuhinji; za nas moške je mnogo zahtevnejše, ko si zaželijo 'nekaj več' v odnosu.«

"Mama, Jezus je vstal, aleluja!" In na to je mama odgovorila: "Aleluja!" To je bila njena zadnja beseda.

Župnija sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je izdala knjigo VIDINA ZGODBA, pričevanje o svetopisemsko 'močni ženi' Vidi, o njenem hvaležnem sprejemanju življenja, o svetlobi, ki jo izžarevala s svojo trdno vero, o njenem prehodu iz zemeljskega v večno življenja na velikonočno vigilijo, 19. aprila 2014. »Sam se velikokrat vprašam, kako to, da je Gospod izbral ravno mene kot najmlajšega člana družine, da sem preživel zadnjih pet ur maminega zemeljskega življenja ob njej,« je zapisal njen sin Jaka. Ko so med mašo velikonočne vigilije v bližnji cerkvi sv. Magdalene zapeli velikonočni zvonovi, je nečakinja Valentina vprašala Vido: »Teta, slišite zvonove?« On pa je dodal: »Mama, Jezus je vstal, aleluja!« In na to je mama odgovorila: »Aleluja!« To je bila njena zadnja beseda, ki so jo še razumeli. Preden je okoli pol desetih izdihnila, so bili ob njej vsi njeni najdražji: mož Slavko, hči Ana ter sinova Miha in Jaka. Ko je odšla z Jezusom, ji je mož nežno zatisnil oči. »S solzami v očeh in z veliko hvaležnostjo v srcu, da smo jo imeli, smo odšli iz bolniške sobe.«

Ve nas niste zapustile! Ostale ste z nami.

s.Barbara Peterlin

V zadnjem času veliko slišimo o Ukrajini in napetostih v njej. Kako je v državi, kjer vlada revščina, kjer na njenem vzhodu divja vojna, nam je nekoliko odstrla s. Barbara, ki tam deluje že nekaj let. Predvsem nam je zaupala, na kakšen način v takih razmerah pričevati za Božjo ljubezen.

– V Kijevu, glavnem mestu Ukrajine Marijine sestre niste edini slovenski redovniki. Koliko vas je vseh?

Smo tri Marijine sestre, dve sva Slovenki, sestra Jožica in jaz. S. Marta, po narodnosti Rusinka, je pa izza Karpatov in tudi pripada naši provinci. Njena mama je bila rimokatoličanka, oče pa grkokatoličan. Njeni predniki so bili Madžari in Slovaki. To kaže, kako mešano je prebivalstvo v Zakarpatju in kako živijo v strpnosti. Tudi tamkajšnji škof je 'mešanih korenin', da laže razume tiste ljudi. V naši bližini je še lazaristovska hiša. Tam deluje Slovenec Tomaž Mavrič, ki je vicevizitator (predstojnik) viceprovince sv. Cirila in Metoda, ki obsega Ukrajino, Rusijo in Belorusijo. Gre za ogromno ozemlje. Drugi lazaristi so iz Poljske, Madžarske, več pa je že domačinov.

– Najbrž se veliko bralcev sprašuje, kaj delate v Ukrajini. Kakšno je tam vaše poslanstvo?

Sestra Marta in sestra Jožica sta prišli v Ukrajino....