* 21. avgust 1780, Repnje pri Vodicah, † 11. avgust 1844, Dunaj, Avstrija

Pastirček gre v ljubljanske šole

Rodil se je leta 1780 v Repnjah za Šmarno goro; uradno 21. avgusta, Kopitar pa v svoji avtobiografiji (1839) zatrjuje, da je bil rojen 23. avgusta "in prihodnji dan po krajevni navadi, da v koledarju izberejo malo naprej ali nazaj najbližjega bolj znanega svetnika, krščen na ime apostola Bartolomeja". Njegov oče je bil ugleden kmet, župan in cerkveni ključar. "Ko je bilo Jerneju nekako devet let," beremo v avtobiografiji, "in je že pasel čredo svojega očeta in pazil nanjo - in ti davidovski spomini na hrib in hosto še zmeraj sodijo med njegove najprijetnejše - ga je nekoč oče vprašal, ali bi hotel iti v šole." Z desetimi leti je odšel v ljubljansko normalko (osnovno šolo). Tja je prišel proti koncu januarja, šola pa se je začela že z novembrom. Vendar je bil Jernej tako bister, da je razred izdelal v rednem času. Mučilo ga je domotožje, toda zmagal je njegov ponos (da se ne bi iz njega norčevali, če bi šolo pustil). Ves čas šolanja je kot odličen učenec dobival prvo darilo in štipendijo. Pri štirinajstih letih so mu za kolero umrli starši. Po končani filozofiji ga je baron Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Zatem je bil več let njegov tajnik, knjižničar in varuh mineroloških zbirk.

Rojstvo Kopitarja slovničarja

Pri Zoisu je Kopitar postal tudi slavist in slovničar. Neko francosko konteso je poučeval slovenščino in odločil se je, da zapiske za instrukcije razširi v slovnico in tako prehiti V. Vodnika, ki je slovnico že dolgo napovedoval. Knjigi je dal naslov Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, 1808-1809). To je prva slovenska slovnica, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Po češkem jezikoslovcu J. Dobrovskem je Kopitar zagovarjal načelo, da je slovnica poročilo o stanju jezika, da slovničar ni zakonodajalec, temveč zapisovalec obstoječega stanja. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

Njegovo srce je bilo dokončno oddano slavistiki, a v želji, da si zagotovi sredstva za življenje, je Kopitar 1808 odšel na Dunaj študirat pravo. Vedel je, da nima daru zanj, imel pa je tako močno voljo, da je študij uspešno dokončal. Kot bivši Zoisov tajnik je imel zelo veliko zvez. Uspelo mu je priti v dunajsko dvorno knjižnico: najprej za skriptorja, potem za cenzorja (slovanskih, novogrških in nato še romunskih knjig), nazadnje za glavnega kustosa. Kopitar je obvladal domala vse evropske jezike. Dopisoval si je s številnimi odličnimi kulturnimi delavci: med njimi so bili Palacky, Šafarik, Vuk Karadžić, Jakob Grimm in mnogo drugih - vseh nad 600! Veliko je pisal v dunajske in druge nemške revije. Leta 1836 je izdal knjigo Glagolita Clozianus, v nji je objavil glagolski rokopis grofa Cloza s prevodi in komentarji, poleg tega še Brižinske spomenike s prevodi in komentarji. Bil je član mnogih znanstvenih ustanov po Evropi.

S čim se je Kopitar Slovencem zameril?

Ko je bil še v Ljubljani, je Kopitar zagovarjal misel, da je mogoče jezik do kraja izobraziti in narod kulturno dvigniti samo s književnostjo. Na Dunaju pa je svoje mišljenje spremenil. To se je pokazalo ob njegovem krivičnem ocenjevanju Kranjske Čbelice, pesniškega zbornika, čigar prva knjižica je izšla leta 1830, sledili so še trije zvezki. Čbelica je hotela postaviti temelje slovenski umetni poeziji, pokazati pa tudi na lepoto naše narodne pesmi. Maloštevilni slovenski izobraženci, ki jim je bila namenjena, so jo sprejeli z veseljem. Pri janzenistih, med katere je sodil tudi Kopitar, pa je zadela na odpor. Kopitar, ki mu je bila ideal poezije srbska narodna pesem, s katero se je seznanil ob Vuku Karadžiću (Vuka je potem spodbudil, da je pesmi izdal), se je spotikal ob pesniški obliki Čbeličarjev, zlasti ob Prešernovi poeziji. [el je tako daleč, da je Prešerna označil za zavedno nemoralnega pesnika. To je storil najbrž tudi zato, ker je bil osebno prizadet spričo poraza v znanem abecednem boju' ali 'črkarski pravdi' (1831-1833). Kopitar je v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. Tako sta nastali na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825), ki so jo imenovali tudi krevljica, ker je za manjkajoče latinske črke imela cirilske znake. Kopitar se je ogreval za metelčico, ki pa je bila leta 1833 uradno prepovedana.

Zadnja leta je bil učeni Kopitar vedno bolj zagrenjen. Hudo je zbolel na pljučih, potrla ga je izguba velikega zneska prihrankov. Umrl je 11. avgusta 1844 na Dunaju, kjer je bil tudi pokopan. Leta 1897 so njegove posmrtne ostanke prepeljali na ljubljansko Navje.

(obletnica meseca 7/8_1994)

* 21. februar 1801, London, † 11. avgust 1890

Rodil se je 21. februarja 1801 v Londonu. Oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati je bila kalvinistka in pobožna, a brez smisla za občestvo Cerkve. John Henry se spominja: "Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo. Toda do svojega petnajstega leta si glede vere nisem bil na jasnem." Takrat so mu prišli v roke spisi anglikanskega bogoslovnega pisatelja Thomasa Scotta in ob njih je doživel "prvo spreobrnjenje": prišel je do trdnega prepričanja o bivanju osebnega Boga. Izredno nadarjenega dečka najdemo že leta 1817, komaj šestnajstletnaga, na univerzi v Oxfordu. Študiral je literaturo, matematiko in pravo, nazadnje pa še teologijo. Zaradi gospodarske krize, ki je zajela tudi Anglijo po napoleonskih vojnah, je njegov oče propadel, in John ni maral biti družini v breme. S plačo domačega učitelja je celo podpiral svojega mlajšega brata. Že kot študent se je najlaže izražal tako, da je svoje misli zapisoval. To mu je izostrilo pisateljski čut: prištevajo ga med velike mojstre angleške književnosti.

Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in sprejet v Oriel College kot "fellow" in leta 1827 kot "tutor" - usmerjevalec akademskega študija. Leta 1828 je postal vikar (župnik) v univerzitetni cerkvi sv. Device Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar, "oxfordski Platon", kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. To službo je resno in vestno vršil do leta 1843. Njegovim pridigam so prisluhnili vsi, ne le študenti. Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Konec leta 1832 je zaprosil za bolezenski dopust in odšel v Italijo. Tam je smrtno zbolel in čudežno ozdravel. Zahvalna pesem tega ozdravljenja je njegova znamenita molitev "Vodi me, dobrotna Luč", ki jo je Newman tudi sam uglasbil. Pri bogoslužju jo pojo tako anglikanci kot katoličani.

Ko se je vrnil v Anglijo, se je pridružil oxfordskemu gibanju, katerega voditelj je kmalu postal. To gibanje (začelo se je v Oxfordu leta 1833) si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve krščanske (apostolske) Cerkve. Newman se je poglobil v zgodovino prvih krščanskih stoletij in prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko Cerkvijo. Leta 1843 se je odpovedal profesuri na oxfordski univerzi in pridigarski službi v cerkvi sv. Device Marije. Svojemu poslovilnemu govoru je dal naslov Slovo od prijateljev, ki ga je, ves ganjen, sklenil z besedami: "In zdaj, dragi prijatelji, če ste poznali nekoga, ki vam je s poukom in spisi in sočutjem pomagal, ali če se vam je zdelo, da vas razume, da z vami čuti, prijatelji moji, spominjajte se ga in molite zanj."

Preselil se je v vasico Littlemore nedaleč od Oxforda, kjer je z nekaj prijatelji živel strogo asketično življenje. Za vodilo svoje prihodnosti si je izbral besede preroka Jeremija: "Dobro je tiho čakati Gospodove pomoči." 8. oktobra 1845 je bil sprejet v katoliško Cerkev. Škof Wiseman ga je leta 1846 poslal v Rim, kjer se je pripravljal na katoliško mašniško posvečenje, ki ga je prejel leta 1847 kot oratorijanec, član skupnosti sv. Filipa Nerija. Ko se je vrnil v Anglijo, je ustanovil več oratorijev, enega tudi v predmestju Birminghama, kjer je preživel vse svoje nadaljnje življenje. Leta 1879 ga je papež Leon XIII. imenoval za škofa v Edgastonu in za kardinala. S tem je tudi potrdil veljavnos načela sv. Avguština: "V važnih stvareh enotnost, v dvomljivih svoboda,v vseh pa ljubezen." Po njem se je, zlasti v svojem odnosu do anglikancev, ravnal Newman do konca svojega življenja, ki ga je sklenil 11. avgusta 1890. Napis na njegovem grobu, ki ga je sestavil sam se glasi: Od senc in podob do resnice."

"V hoji za lučjo vesti je romal po poti vere"

Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: "Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi." Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot "cerkvenega učitelja prihodnosti", kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.

Ob stoletnici smrti Johna Henryja Newmana leta 1990 je papež Janez Pavel II. poslal nadškofu v Birminghamu pismo, v katerem poveličuje tega velikega pričevalca vere, ki je bil "goreč učenec resnice". Odkrival jo je v glasu svoje vesti. "V hoji za lučjo vesti," piše papež, "je Newman romal po poti vere; to potovanje je z veliko pisateljsko močjo in jasno opisal v svojih delih. Potem ko je prvo polovico svojega življenja velikodušno služil angleški Cerkvi, ki jo je globoko ljubil, je posvetil drugo polovico katoliški Cerkvi, ki ji je bil enako vdan in zvest. Misli in spoznanja, ki so pripeljala do njegovega prestopa, koreninijo in se navdihujejo v spisih cerkvenih očetov, ki so skupno bogastvo vseh kristjanov."

(pričevanje 04_2001)

 * 19. februar 1922, Maribor, † 11. avgust 1973, Maribor

Na tem omejenem prostoru ni mogoče prikazati izredno bogatega duhovnega življenja Cvetane Priol, ki se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Rodila se je 19. februarja 1922 kot prva od treh hčera (njej je sledila Božena, najmlajša pa je Nevenka) globoko vernih krščanskih zakoncev Josipa Priola in Milene Riba­rič. Oče je bil pred drugo svetovno vojno ravnatelj Sadjarske šole v Mariboru, po njej pa je postal direktor tamkajšnjega Inšti­tuta za sadjarstvo. Mati je bila do poroke uradnica, potem pa se je povsem posvetila družini. Vse tri Priolove deklice so obisko­vale osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana se je potem vpisala na klasično gimnazijo in je leta 1941 maturirala. Bila je zelo nadarjena za glasbo (o tem često piše v svojem dnev­niku); vsa gimnazijska leta se je učila igranja na klavir, kasne­je pa je študij glasbe nadaljevala v Gradcu in v Ljubljani. Pro­ti koncu leta 1941 je bila družina preseljena v bližino Gradca.

Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfen­bergu pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor in Cvetana je takoj začela poučevati glasbo. "Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem," piše njen duhovni voditelj p. Jakob Laura (1906-1984), "je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja, o kateri govori v dnevniku. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973." Ta križev pot, ki ga je ona imenovala "moj misijon", se je za­čel že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada do­bila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in na­črtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomoč­nic po župnijah - današnjih katehistinj, ki jim je Cvetala pravi­la "sestrice".

V teh tednih je dozorela njena odločitev: "Hočemse žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem." Zaradi jetike na pljučih je morala spomladi 1948 iti v zdravilišče To­polščica pri Šoštanju, kjer je bila operirana in se je po sedmih mesecih "misijona" vrnila domov. V tistih res hudih dneh je zapi­sala: "Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličast­na luč v tej temi." Nekaj časa je šlo kar dobro, čeprav ji "vsak­danja doza" trpljenja nikoli ni manjkala.V začetku avgusta 1951 je morala iti v kostno zdravilišče v Rovinj, kjer je preležala devetnajst mučeniških mesecev, ki pa so bili meseci izredne duhov­ne višine, kakor pričujejo njeni zapisi po vrnitvi od tam v za­četku marca 1953.

"Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov." Leta 1956 je dobila službo na Glasbeni šoli v Mariboru, kjer je poučevala do invalidske upo­kojitve leta 1969. Potem pa je v svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. avgusta 1973.

Silvester Čuk, Cvetana Priol. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 82-83

 "V hoji za lučjo vesti je romal po poti vere"

Sredi septembra bo papež Benedikt XVI. odšel na pastoralni obisk v Anglijo. 19. septembra bo v Birminghamu proglasil za blaženega kardinala Johna Henryja Newmana, ki je v tem mestu drugo polovico svojega življenja kot oratorijanec. Papeževo potovanje bo potekalo pod geslom "Srce govori srcu" (Cor ad cor loquitur), ki si ga je Newman izbral za svoje življenjsko vodilo, ko ga je papež Leon XIII. leta 1879 imenoval za škofa in kardinala. Bil je duhovni steber, na katerega so se naslanjali katoličani in anglikanci. Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: "Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi." Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot "cerkvenega učitelja prihodnosti", kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.

Ob stoletnici smrti Johna Henryja Newmana leta 1990 je papež Janez Pavel II. poslal nadškofu v Birminghamu pismo, v katerem poveličuje tega velikega pričevalca vere, ki je bil "goreč učenec resnice". Odkrival jo je v glasu svoje vesti. "V hoji za lučjo vesti," piše papež, "je Newman romal po poti vere; to potovanje je z veliko pisateljsko močjo in jasno opisal v svojih delih. Potem ko je prvo polovico svojega življenja velikodušno služil angleški Cerkvi, ki jo je globoko ljubil, je posvetil drugo polovico katoliški Cerkvi, ki ji je bil enako vdan in zvest. Misli in spoznanja, ki so pripeljala do njegovega prestopa, koreninijo in se navdihujejo v spisih cerkvenih očetov, ki so skupno bogastvo vseh kristjanov."

Poromajmo skozi zgodbo njegovega polnega, svetniškega življenja, ki se je pričelo 21. februarja 1801 v Londonu. Njegov oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati, potoma francoskih hugenotov, je bila pobožna, a brez čuta za občestvo Cerkve. "Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo." Pri petnajstih letih ga je zajela skušnjava nevere. Kmalu za tem pa je ob branju knjige o Sveti Trojici anglikanskega teologa Thomasa Scotta doživel svoje "prvo spreobrnjenje", kar je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Vzbudila mu je trdno vero v obstoj in navzočnost Boga ter duhovnega sveta. Leta 1817 je šel v Oxford, kjer je študiral najprej literaturo, matematiko in pravo, nato še teologijo. Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in opravljal je razne naloge v službi študentov. Leta 1828 je postal vikar v univerzitetni cerkvi sv. Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar. Njegovim pridigam so pozorno prisluhnili vsi, ne samo študenti.

Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Leta 1832 mu je prijatelj omogočil potovanje v Italijo, na katerem so se mu predsodki proti rimsko-katoliški Cerkvi prej okrepili kakor omilili. Na Siciliji je na smrt zbolel, pa je čudežno ozdravel. To je razumel kot namig, da hoče Bog od njega nekaj pomembnega in sicer za ceno velikih žrtev. Zahvalni spev tega ozdravljenja je znamenita pesem "Lead, kindly Light" (Vodi me, dobrotna Luč), ki je iskrena izpoved iskalca resnice. Ko se je vrnil v Anglijo, je proti svoji volji postal voditelj oksfordskega gibanja (začelo se je leta 1833), ki si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve, apostolske Cerkve. Newman se je vneto poglabljal v spise cerkvenih očetov. Pripravljal je prevod spisov sv. Atanazija, odločnega borca zoper zmoto arijanstva.

Občudoval je njegovo odločnost in dejal si je: "Moja duša naj bo s svetniki!" Leta 1839 mu je prvič prišlo na misel, da bi rimsko-katoliška Cerkev morda imela prav. Po hudih notranjih bojih in zunanjih preizkušnjah se je leta 1843 odpovedal svoji službi in se poslovil od kroga svojih prijateljev in sodelavcev - s krvavečim srcem, a v poslušnosti Bogu, ki mu je govoril po vesti. Svojemu poslovilnemu govoru v univerzitetni cerkvi je dal naslov Slovo od prijateljev in ga je, ves ganjen, sklenil z besedami: "In zdaj, dragi prijatelji, če ste poznali nekoga, ki vam je s poukom in spisi in sočutjem pomagal, ali če se vam je zdelo, da vas razume, da z vami čuti, prijatelji moji, spominjajte se ga in molite zanj!" Umaknil se je v kraj Littlemore pri Oxfordu, kjer je s prijatelji živel strogo asketično življenje.

Za vodilo svoje prihodnosti si je izbral besede preroka Jeremija: "Dobro je tiho čakati Gospodove pomoči." Tam je pisal svoje delo Esej o razvoju krščanskega nauka. Prišel je do spoznanja, da je katoliška vera 19. stoletja bistveno ista kakor vera apostolov. Ko je končal to knjigo, je Newman skupaj s svojimi sostanovalci 9. oktobra 1845 prestopil v katoliško Cerkev. Prijatelj Wiseman, ki je medtem postal škof, ga je poslal v Rim na spopolnitev teološkega študija.

Leta 1847 je Newman po prejemu zakramenta mašniškega posvečenja postal katoliški duhovnik. Ko se je vrnil v Anglijo, je ustanavljal oratorije, duhovniške skupnosti po vzoru sv. Filipa Nerija. V tretjem, v Egbastonu blizu Birminghama, je živel, bolehen, a silno delaven vse do smrti. Silno je trpel zaradi svojega prestopa v katoliško Cerkev. Tistim, ki so ga javno tožili hinavščine glede verskega prepričanja, je odgovoril s knjigo Apologia pro vita sua (Zagovor svojega življenja), ki je čisto svojevrstna avtobiografija, podobna Izpovedim sv. Avguština. V njej Newman s pretresljivo iskrenostjo razkriva, kako se je na poti v katoliško Cerkev dal voditi samo vesti kot božjemu glasu. Leta 1870 je izdal knjigo Slovnica pritrditve (Grammar of Assent), ki jo je pripravljal deset let in je eno njegovih glavnih del. Po prestopu so Newmana obsojali anglikanci in katoličani. Anglikanci so mu očitali, de je igral dvojno vlogo: na zunaj je bil anglikanec, po srcu pa katoličan; katoličani pa so ga dolžili liberalizma zaradi njegove odprtosti do anglikancev.

Na prošnjo krščanskih laikov iz Anglije je papež Leon XIII. ta spor salomonsko razrešil tako, da je Newmana imenoval za škofa v Edgastonu in kardinala, kardinala Manninga, nadškofa v Westminstru, pa je pohvalil zaradi skrbi za čistost katoliškega nauka. Tudi potem, ko je bil imenovan za kardinala, je Newman živel kot preprost oratorijanec. V kraljestvo Luči, ki ga je vodila vse življenje, je prestopil 11. avgusta 1890. Na njegov grob so postavili napis, ki ga je sam izbral: "Ex umbris et imaginibus od veritatem" (Od senc in podob do resnice)

(pričevanje 09_2010)

LETA 1802 ROJEN JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF († 1883)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

LETA 1814 ROJEN IVAN MAŽURANIĆ

HRVAŠKI PESNIK IN POLITIK († 1880)

Njegovo največje delo je junaška pesnitev Smrt Smail-age Ćengića, s katero je budil narodno zavest pri svojih rojakih. Ep je doživel nad sto izdaj v hrvaščini in okoli 50 v prevodih.

LETA 1844 UMRL JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC (* 1780)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom "Apel in čevljar", ki se konča z verzom: "Le čevlje sodi naj Kopitar!" Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar "eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev" (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

več:
S. Čuk, Jernej Kopitar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1994), 20-21.

LETA 1890 UMRL JOHN HENRY NEWMAN

ANGL. in KAT. ŠKOF IN KARDINAL - SVETNIK (* 1801)

"Bog nam govori prvenstveno v naših srcih. Poznavanje samega sebe je ključ do evangeljskih zapovedi in naukov," je zapisal angleški pričevalec vere John Henry Newman, ki ga po globini misli in mojstrstvu besede primerjajo s sv. Avguštinom. Ko mu je bilo 23 let, je postal anglikanski duhovnik, profesor in pridigar na univerzi v Oxfordu. Pri 44 letih je postal katoliški vernik in kmalu zatem duhovnik, kasneje pa škof in kardinal. Tedaj si je za škofovsko geslo vzel besede Srce govori srcu, ki so bile že dotlej vodilo njegovega življenja. To je bilo izredno dolgo, trajalo je skoraj devetdeset let. 19. septembra 2010, ga je papež Benedikt XVI. . med slovesno mašo v Cofton Parku v Birminghamu razglasil za blaženega, 13. oktobra 2019 pa ga je papež Frančišek v Rimu prištel med med svetnike. Njegov god v katoliški Cerkvi obhajamo 9. oktobra.
Sveti John Henry Newman je bil Gospodova priča s svojim zvestim duhovništvom, predvsem pa pridiganjem, poučevanjem in pisanjem. Pomaga nam razumeti, kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje: pravi nam, da je naš božanski Gospodar vsakemu med nami podelil posebno nalogo, točno določeno nalogo, posebej zaupano vsaki posamezni osebi. "Ponos Britanije in vesoljne Cerkve" je zato "človek za vse čase", saj nam prinaša večno sporočilo, ki je povzeto v njegovem škofovskem geslu: Srce govori srcu.

več:
S. Čuk, John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2001), 72-73.
S. Čuk, Blaženi John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2010), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Imam svoje poslanstvo, sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril za nič. Delal bom dobro, delal bom njegovo delo. Postal bom njegov angel miru, pridigar resnice na mojem mestu.
  
• Svetost je potrebna za našo večno srečo«. V njej med drugim pravi, da »grešnik ne bi bil srečen v nebesih, ker bi se počutil osamljenega in polnega madežev. Srečo v nebesih doživljamo le, če smo čim bolj podobni svetnikom. Svetost je delo celega življenja. Ne bodite zadovoljni z ničemer, kar je manj kot popolnost ...
  
• Sprašuješ me, kaj moraš narediti, da bi bil popoln? Tako ti pravim: prvič – ne poležavaj v postelji, ko je treba vstati vstati; prve misli posveti Bogu, opravi pobožen obisk pri Najsvetejšem, pobožno moli
• Angel Gospodov, jej in pij v božjo čast, zbrano moli rožni venec, bodi zbran, odganjaj slabe misli, dobro opravi svoje večerno premišljevanje, vsak dan si izprašaj vest, pojdi pravi čas počivat; in že si popoln.«
  
• Pot do resničnega veselja nas ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi. Do moči nas vodi - slabost, do uspeha - polom, do modrosti - nespamet, do časti - preziranost.
  
• Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega. Če prijatelja prekoračita to notranjo usmerjenost v ljubezni, vztrajata morebiti še nekaj časa drug ob drugem, toda vez edinosti je pretrgana. Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.
  
• Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.
  
• Vera ustvarja v najboljšem. primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.
  
• Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.
  
• Verni ljudje po besedah Svetega pisma "živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval". A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.
  več:

LETA 1918 ROJEN KAREL MAUSER

pesnik in pisatelj († 1977)

Rodil se je v Zagorici pri Bledu, mladost pa je preživel v Podbrezjah. Gimnazijo je obiskovalk v Kranju in ljubljani, po maturi pa je leta 1939 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po končanem študiju se ni dal posvewtiti v duhovnika, marveč se je zaposlil v tiskarni in ustanovil družino. Po vojni je nekaj let živel na Koroškem, kjer je delal na cesti, o benem pa tudi pisal; leta 1951 se je izselil v ZDA in se v Clevelandu zaposlil v tovarni svedrov. Ves čas je literarno ustvarjal in izdal je 27 knjig povesti, črtic in romanov, med katerimi velja za najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem (upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem). Vsa njegova dela so bila do osamosvojitve pri nas prepovedana, v Ognjišču smo leta 1989 prvi začeli objavljati v podlistku njegov roman Kaplan Klemen, njegova prva knjiga pri nas pa je izšla šele leta 1992. Naslednje leto pa je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo France Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti. (knjiga je še v prodaji – omejeno število)

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)

 nekaj njegovih misli:

• Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakdanji križ me je v resnici krepil. Čutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj sicer bi križ onečastil.
• Marsikdaj v življenju komu naredimo krivico in niti ne mislimo, da smo jo naredili ... Zgodi se, da smo nekoga vse življenje imeli za hudobnega človeka; ko ga ni več, se nam pokaže toliko lepih stvari na njem, ki jih pri živem nikoli nismo videli.
• Čas ne nosi ne dobrega ne slabega; čas so samo trenutki, ki se nizajo v dneve in leta. Samo ljudje so, ki prinašajo v trenutke prekletstvo in blagoslov - tisto, kar ljudje nosimo v sebi.
• Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani.
• Včasih življenje postane tako plehko in prazno, da ne bi imelo več pomena, ko ne bi poznalo žrtev. Bojim se jih, toda rešilne so. Samo te še lahko zganejo gnilo površino zaprtega življenja. Vsaka žrtev vsaj v bodočnosti nekje ustvari čudež.
• Po moje si mora življenje vsak sam ustvariti. Ustvarjeno življenje je veliko lepše od darovanega.
  več:

LETA 1924 UMRL KLEMENT JUG

ALPINIST, FILOZOF IN PISATELJ (* 1898)

Klement Jug, doma iz Solkana (rojen 1898), je svoj prvi planinski izlet opravil poleti 1920, kmalu pa je zaslovel kot eden najdrznejših slovenskih alpinistov. Plezanje je bilo zanj utrjevanje volje. Leta 1923 je na univerzi v Ljubljani dosegel naslov doktorja filozofije z disertacijo o nagonskih doživljajih. Veliko je tudi pisal. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni.

LETA 1938 USTANOVLJENA SAZU

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI - TRETJA JUGOSLOVANSKA ZNANSTVENA AKADEMIJA

Leta 1938 je zaživela najvišja narodna znanstvena in umetnostna ustanova Slovenije, ki združuje vrhunske slovenske znanstvenike in umetnike. Njena predhodnica je bila Academia Operosorum, ustanovljena leta 1693 v Ljubljani. Na današnji dan je bila izdana, 31. avgusta pa potrjena uredba o njeni ustanovitvi. Prvih 18 članov, imenovanih z uredbo, je bilo potrjenih. Prva glavna skupščina je bila sklicana za 12. november 1938 (tedaj je akademija prenehala obstajati kot društvo). Prvi predsednik dr. Rajko Nahtigal je bil (od kralja) imenovan 4. januarja 1939, prvi glavni tajnik je postal Gregor Krek. Akademija si ni smela nadeti imena 'Slovenska', kajti tedaj smo Slovenci "veljali samo za pleme jugoslovanskega naroda in slovenščina samo za eno od narečij enotnega jugoslovanskega jezika" (J. Menart). Začetki pravega znanstvenoraziskovalnega dela so se začeli po letu 1945, razdeljena je na šest oddelkov: za zgodovino in družbene vede, za filološke in literarne vede, za matematične, fizikalne in tehnične vede, za naravoslovne vede, za umetnosti in za medicinske vede. Člani so lahko redni, izredni ali dopisni (slednji so lahko tudi neslovenskega rodu), njihovo delovanje pa je organizirano v skupinah (razredih), glede na znanstveno ali umetniško področje iz katerega izhajajo.

...več o SAZU preberite v prilogi Ognjišča 02_1994

LETA 1953 UMRL JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ (* 1874)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za 'jako resnega' človeka. "Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. "Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

več:
S. Čuk, Janko Mlakar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji... Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo. (Moje življenje)
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej godi; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

LETA 1973 UMRLA CVETANA PRIOL

učiteljica, misijonarka na bolniški postelji, božja služabnica (* 1922)

"Kako so mi starši dali ime Cvetana? Čitali so povest iz časov starih Slovanov z naslovom Darovana. V njej se hči poganskega čarovnika Duba pokristjani in se odpove svetu, da bo služila Bo­gu. Imenovala se je Cvetana. In jaz sem dosegla svoj poklic misi­jonarke: postala sem misijonarka s trpljenjem - misijonarka na bolniški postelji. Srečna sem." Tako je v svoj dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega duhovnega voditelja, 29. julija 1951 zabeležila Cvetana Priol, takrat 29-letno dekle. Ko prebiramo njene zapise, zaznamo prijeten vonj svetništva. Dnevnik tega dekleta, ki spominja na Povest duše sv. Male Tere­zije in Dnevnik sv. Favstine Kowalske, je s pristankom njenih sester Božene in Nevenke pripravil za tisk Adolf Mežan in ta dra­gocena knjiga (Darovana) je izšla leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru. Leta 2004 je izšla knjiga v razširjeni obliki z naslovom Na poti svetosti (SZ). V njej so objavljeni tudi prozni spisi, izbor njenih pesmi, zapisi sodobnikov, prijateljev in znancev, objavljenih je tudi precej slik ... Ker pa je knjiga kmalu pošla, so dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja pred nedavnim izšli v dopolnjeni in prenovljeni izdaji (Cvetana Priol na poti svetosti). Kdor bo knjigo bral, bo razumel, zakaj je stekel postopek za bea­tifikacijo te neverjetne cvetlice svetosti pri nas.

več:
S. Čuk, Cvetana Priol: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2002), 82-83.

nekaj njenih razmišljanj:

• Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, po­sebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo... Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje!
• Ali je sploh možna še kaka večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo...
• Ali že slutite, da je življenje velika skrivnost? Da živimo ­ne zase. Da trpimo - ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah.
• Potem pa bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče.
• Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, do bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje Božje.
• Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo niti potru­dili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali vsaj zmanjšali. In zaradi naše hladnosti kaka duša nikdar ni našla poti k Bogu dobrote...
• Krščanstvo je vera veselja, upanja. O, da bi ga znala pokazati v vsej privlačnosti tistim, ki ga ne poznajo! Da bi ga sama res doživela v vsej polnosti!
• Navadila sem se, da pri vsaki jedi prosim, da bi duše dobile lakoto in žejo po Bogu.
• Vprašujem se, kaj je pravzaprav moja življenjska naloga. Edina moja življenjska naloga bo moje osebno posvečenje. S pomočjo mi­losti, zakramentov moram do konca razviti svojo naravo in postati druga Marija.
• Meni pomeni vera vse: življenje, smisel, srečo. Ne vem, kaj naj storim, da bi vse te množice okoli mene in vsi ljudje dobili ve­ro. Tako hudo je živeti za to veliko stvar in imeti zaprta usta! Nositi polno luči v sebi in ne moči svetiti!
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 10. avgust 1893, Podgora, † 18. februar 1950, Maribor.

Luč sveta je zagledal 10. avgusta 1893 v Kotnikovi bajti v Podgorju kot prvorojenec gostača Johana Kuharja in gruntarske hčere Marjete Krautberger. Naslednjega dne je v župnijski cerkvi sv. Marjete v Kotljah prejel sveti krst. Otroštvo je bilo hudo, kajti mlada družina se je pogosto selila. Oče Johan, tesar, politično razgledan, narodno borben, je iskal kraj, kjer bi živeli na svojem. To mu je uspelo šele leta 1911, ko je kupil Prežihovo bajto in nekaj zemlje. Voranc je pozabil na bedo in revščino, ko je dobil v roke knjige - mohorjevke. "V našo družino so knjige te družbe zahajale že od njene ustanovitve in naš rod se je iz njih učil brati in pisati. Mohorjeve knjige so bile tudi meni prve in najboljše prijateljice na paši in ob dolgih zimskih večerih. Ravno pri branju teh knjig sem že zgodaj začutil potrebo, da bi tudi sam kaj napisal." Iz hvaležnosti do svoje prve 'učiteljice' se je po letu 1945 z vsemi močmi trudil, da Mohorjeva ostane pri življenju.

Svoj prvi spis - črtico Petkov Cenc - je videl natisnjeno leta 1909 v listu Domači prijatelj, ki je izhajal v Pragi in ga je urejala slovenska pisateljica Zofka Kvedrova. Ko mu je bilo sedemnajst let, je z nekaj drobiža v žepu pobegnil od doma v Trst, da bi šel v Ameriko, pa so ga na ladji odkrili in poslali na suho. Koroški rojak dr. Franc Kotnik ga je spravil v Krekovo zadružno šolo v Ljubljano. Krek je nadarjenemu fantu priskrbel štipendijo, da je lahko šel na višjo zadružno šolo na Dunaj. Kot množici mladih ljudi, je tudi Vorancu prekrižala načrte prva svetovna vojna. Poslali so ga na fronto, odkoder je prebegnil k Italijanom (tam je dobil snov za svoj roman Doberdob). Domov se je vrnil leta 1919. Kmalu je dobil zaposlitev v železarni na Ravnah, kjer je postal računovodja Bratovske skladnice. Hotel se je boriti za pravičnejši svet, zato se je oklenil komunistične ideje in v železarni ustanovil partijsko celico. Po šestojanuarski diktaturi leta 1929 je bil prisiljen pobegniti v tujino. Pustiti je moral ženo Micko, s katero se je bil poročil 3. marca 1924, z dvema hčerkama: sedemletno Vido in petletno Mojco (ta živi v Domžalah in pri njej je 93- letna mati). Leta 1939 se je vrnil domov, toda živel je v ilegali. Med vojno so ga Nemci poslali v Mauthausen, njegove najbližje pa v druga taborišča. Po vojni so se stari komunisti iskrenega 'koroškega medveda' Voranca kar nekam bali. Dodelili so mu domačijo na Prežihovem (Preškem) vrhu, obenem pa ga izrivali iz javnega življenja. Pri tem jim je pomagala bolezen, ki je srkala njegove življenjske moči in jih do kraja izpila 8. februarja 1950.

(obletnica meseca 7/8_1993)

Profesor Svetega pisma je v predavanju povedal, da Jezus ni ukinil sobote. Zakaj eni praznujejo soboto, nekateri nedeljo, nekateri pa pravijo, da lahko kateri koli dan častimo Boga. Kako je s tem? (Rok)

Izraelci so že v zgodnji dobi obhajali soboto kot dan počitka. Sveto pismo to utemeljuje s tednom ustvarjanja sveta. »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga ... Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival« (2 Mz 20,8-10,11). Prvotno ima sobota socialen pomen: človek in žival naj se odpočijeta. Šele sčasoma je postala praznik, ki so ga počastili z daritvijo. Po izgnanstvu pa je dokončno postala "Bogu posvečen dan". Tako kot obreza je tudi sobota postala znamenje pripadnosti Jahveju. V kasnejši dobi so pismouki praznovanje sobote 'obtežili' s številnimi zapovedmi in prepovedmi. Jezus se je uprl tem ozkosrčnim razlagam in je poudaril, da je ljubezen važnejša od zapovedi. Za zgodnjo Cerkev pa je kmalu postala Gospodu posvečen dan nedelja kot podoživljanja skrivnosti Jezusovega vstajenja, ki je temelj naše vere. (sč)

* 12. oktober 1891, Wroclaw, 9. avgust 1942, Auschwitz

 Rodila se je 12. oktobra 1891 v mestu Breslau v tedanji nemški Šle­ziji, današnjem poljskem Wroclawu, kot sedmi in zadnji otrok premožne judovske družine. Bila je ljubljenka vseh, ne le zato, ker je bila najmlajša, ampak tudi zaradi svoje izredne bistrosti. Globoko verna mati Augusta je to povezovala z datumom njenega rojstva: 12. oktober je namreč veliki spravni dan, eden največjih judovskih praznikov. Oče Siegfried, lesni trgovec, je umrl za kapjo, ko je bilo Edith komaj dve leti. Življenje v družini je mirno teklo dalje, saj je bila mati Augusta "močna žena", kakršno hvali Sveto pismo. Edith je bila zelo vedoželjen otrok, nadarjena za jezike (kasneje je pri svojem znanstve­nem delu uporabljala sedem jezikov). Po končani srednji šoli se je vpisala na univerzo v rodnem mestu: odločila se je za študij filozo­fije, kar je bilo tiste čase za dekle nenavadno.

Naslednje leto je šla študirat v Gottingen, kjer je predaval Edmund Husserl, ustanovi­telj fenomenološke šole. Bila je njegova najboljša učenka in nato asistentka. Leta 1916 je z najvišjimi možnimi ocenami dosegla naslov doktorice filozofije. Tedaj je v njeno življenje začel vstopati Bog, ki ga je pri petnajstih letih "zapodila" iz svojega srca. Ko je ure­jala znanstveno zapuščino filozofa Adolfa Reinacha, ki je padel na fronti, jo je prevzela globoka vdanost, s katero je mlada vdova v mo­či svoje vere sprejela to izgubo. Kasneje je zapisala: "Prvič sem otipljivo videla pred seboj Cerkev, rojeno iz odrešilnega Kristuso­vega trpljenja."

Kmalu nato ji je prišla v roke avtobiografija sv. Terezije Avilske. Požirala jo je in na koncu vzkliknila: "To je res­nica!" Začela se je poglabljati v krščanstvo in zaprosila je za krst, ki ga je prejela 1. januarja 1922. Izbrala si je ime Terezija - po svetnici, ki jo je pripeljala med božje otroke. Po "novem rojstvu" je bila devet let profesorica na dekliški šoli v mestu Speyer, ki so jo vodile redovnice dominikanke. Ves čas je veliko pisala in predavala na raznih srečanjih. Družino, zlasti mamo, je njen prestop v katoli­ško Cerkev bolel. Mama je kljub temu občudovala njeno pobožnost in dejala: "Take molitve kot pri Edith še nisem videla!"

Njena nebeška zavetnica Terezija jo je na svoj god, 15. oktobra 1933, privedla v karmeličanski samostan Koln-Lindenthal. Postala je sestra Terezija Benedikta od Križa. Leta 1938 je napravila večne za­obljube. Pred divjanjem nacistov so jo redovnice na Silvestrovo 1938 spravile v karmel Echt na Nizozemskem, kamor je prišla tudi njena sestra Roza, ki je postala katoličanka in je opravljala službo vrata­rice. Sestra Benedikta je v Echtu nadaljevala svoje znanstveno delo. Njen obsežen spis o skrivnosti križa pa je ostal nedokončan, kajti 2. avgusta 1942 so sestri Stein odvedli esesovci in teden dni kasne­je, 9. avgusta, sta ugasnili v plinskih celicah Auschwitza.

(pričevanje 12_1998)