Papež Frančišek že kot buenosaireški kardinal ni hodil na počitnice. To 'tradicijo' ohranja tudi kot papež, čeprav v juliju in avgustu ne bo imel jutranjih maš v domu sv. Marte. V juliju pa so odpovedali tudi splošne avdience. Vatikanski tiskovni predstavnik je pomenljivo naglasil, da papež sam določa svoj urnik in se čuti poklicanega v Gospodovo službo z vsemi svojimi močmi.

Papež se je v času svojega pontifikata po jutranji maši v domu sv. Marte pogovarjal z več kot 12 tisoč verniki. Papežev urnik je tudi sicer natrpan. Vstaja petnajst do petih in ima le pol ure popoldanskega počitka. Ne smemo se zato čuditi, da je v zadnjem času zaradi slabšega počutja odpovedati kakšno srečanje, nazadnje obisk rimske bolnišnice Gemelli.

Pa še en podatek govori o papeževi zaposlenosti. Ob torkih njegovi predniki niso imeli avdienc ali drugih srečanj. Toda sedanji rimski škof si tudi ta dan ne privošči počitka, ampak sprejema ljudi, ki jih ni mogel uvrstiti v program svojih obveznosti druge dni.

LETA 1864 UMRL JANEZ PUHAR

DUHOVNIK, IZUMITELJ IN FOTOGRAF (* 1814)

Zgodovina fotografije sloni na številnih odkritjih in izumih bistrih glav. Med nje spada tudi slovenski duhovnik Janez Puhar, doma iz Kranja, kjer je 7. avgusta 1864 tudi umrl. Izumil je poseben postopek za osvetljevanje steklenih plošč; prevlečenih s tanko plastjo žvepla. Francoska akademija znanosti in umetnosti mu je leta 1852 podelila diplomo kot "izumitelju fotografije na steklo".

LETA 1879 UMRL LOVRO KOŠIR

POŠTNI REFORMATOR, IDEJNIM OČE POŠTNE ZNAMKE (* 1804)

Poštne stroške je bilo nekdaj treba plačevati v gotovini, dokler niso "iznašli" poštne znamke. Zamisel zanjo je dal avstrijski vladi že leta 1836 slovenski poštni uradnik Lovro Košir, rojen v Spodnji Luši v Selški dolini. Njegovo zamisel je uresničil Anglež Rowland Hill, ki je dosegel, da je britanska vlada 6. maja 1840 dala v promet "črni peni", prvo poštno znamko na svetu.

LETA 1895 SO POSTAVILI ALJAŽEV STOLP NA TRIGLAVU

Jakob Aljaž, župnik na Dovjem in velik ljubitelj gora ter planinec je za pet goldinarjev od občine odkupil Kredarico in vrh Triglava in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Izdelal je tudi načrt za stolp, ki naj bi ga postavili na vrhu. Njegove dele so znosili na vrh njegovi farani z Dovjega, stolp na vrhu sestavili in utrdili. Bil je iz pločevine, visok okrog dva metra s premerom 1,25 m, izdelal pa ga je Aljažev prijatelj iz mladosti, kleparski mojster Belec iz Šentvida pri Ljubljani ...

Aljaževi spomini:

• Takole sem si mislil: če sta pod Triglavom dve nemški oz. avstrijski koči, pa naj bilo vsaj na vrhu razvidno, da je Triglav naša – slovenska – gora. In sem doma, v svojem župnišču, naredil načrt za srednje velik stolp.
  
• Naj živi slovenski svet! Naj živi združena Slovenija! Triglav, naš kralj, pomagaj nam, da bomo vsi Slovenci skupaj in da bomo v slogi uživali zemeljsko življenje.
  
• V stolpu sem dal namestiti toplomer in barometer, zraven pa še tablo, na kateri je bilo zapisano, kako se imenujejo glavni vrhovi, ki se vidijo iz njega. Linice so bile zastekljene z močnim, dvojnim steklom. V stolp sem dal tudi kositrne kozarce, špiritni gorilnik in samovar in še tri stolčke, a je zadnje kaj hitro dobilo noge, oziroma je vse skupaj pobral veter, kajti med planinci so bili že tedaj taki, ki so cenili le svojo imovino, do tuje pa niso imeli prijaznega odnosa...

LETA 1904 ROJEN SLAVKO JAN

GLED. REŽISER, IGRALEC, PEDAGOG († 1987)

Doma iz Zagorja ob Savi; od leta 1923 je bil igralec, po 1945 pa režiser in nekaj časa tudi ravnatelj ljubljanske Drame. Na AGRTF je bil predavatelj za govorno tehniko, od leta 1952 profesor za režijo. Kot igralec je bil zlasti v mlajših letih zelo uspešen in priljubljen. Odigral je 276 gledaliških vlog. Kot režiser je postavil na oder 65 del v Ljubljani in Mariboru pa tudi drugje. Uveljavil se je predvsem z uprizoritvami slovenskih dramskih del, še posebej Cankarja; zgodovinska je bila njegova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (1948).

LETA 1913 ROJEN LUDOVIK BARTELJ

DUHOVNIK, TEOLOG, ZAMOLČANI FILOZOF († 2006)

Rodil se je v trdni kmečki družini v župniji Mirna Peč. Po maturi v Novem mestu je študiral teologijo v Ljubljani in bil leta 1937 posvečen v duhovnika. Huda vojna leta je preživel kot kaplan v krvavem Kočevju. Od leta 1947 do smrti (2006) je bil dušni pastir v Dolah pri Litiji. Posvečal se je tudi študiju filozofije kot učenec Franceta Vebra. Na teološki fakulteti v Ljubljani je leta 1970 dosegel doktorat iz teologije in bil v akademskem letu 1973/74 tam tudi predavatelj za filozofijo. Napisal je deset filozofskih del.

LETA 1913 ROJEN LOVRO KASELJ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN VSESTRANSKI KOROŠKI KULTURNI DELAVEC († 2007)

Lovro Kaselj spada v vrsto duhovnikov, ki so v koroškem slovenskem zamejstvu živeli po Slomškovem načelu "mati, domovina, Bog". V letih 1971-1983 je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, strešne kulturne organizacije koroških Slovencev, in njegov glavni cilj je bilo sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo. Bil je publicistično dejaven kot dopisnik in urednik revije Mohorjeve Celovec "Družina in dom". Pri celovški Mohorjevi je izšla njegova knjiga Sadovi večerne zarje. Za zasluge pri vsestranskem kulturnem in narodnem delu za slovensko narodno skupnost je leta 1999 prejel Tischlerjevo nagrado. „Kultura mi je bila pri srcu že od mladosti in videl sem simbiozo med duhovnostjo in kulturnostjo, zato je bilo to zame vedno povezano. V duhovništvu sem videl možnost, da za ljudstvo kaj storim, da držim ljudi pokonci, da ohranjam slovensko besedo," je Kaselj dejal ob svoji 85-letnici.

... več o njem si preberite v rubriki pričevanje 07_2000

nekaj njegovih razmišljanj:

• Materin jezik je več ko jed in pijača, je velik bo­žji dar, je struna, na katero duša najrajši in najlepše udarja, je bogastvo, ki ga nobeno drugo nadomestiti ne more.
  
• Bral sem nekoč v knjigi cerkvenega učenika, da nadnarava gradi na naravo. Kdor torej ruši naravo, izpodmika tla in temelj nadnaravi. A kaj je naravnejše od družine in naroda?
  
• Naj se razproda, kar jutri ne bo več imelo vrednosti. Za božjo voljo pa nikar razprodati, kar ima vekovito vrednost, za kar ni enakovrednega nadomestila, kar sem po rojstvu iz svoje matere in po krstu iz Svetega Duha, kar je najgloblja in najširša vsebina besedne dvojice: vera in dom!
  
• Ravno mali narodi, ki nimajo ničesar ra­zen svojega jezika, svoje narodne in kulturne samostojnosti ter svoje močne volje do življenja, še posebej potrebujejo tistih duhovnih vrednot, ki jih vsebuje in daje vera, tista vera, ki tudi še na koncu vseh razočaranj in zlomov in smrti z velikonočno zmagovitostjo oznanja: "Tvoj je vstajenja dan!"
  
• Brez knjige učiš, mati. Tvoja knjiga je božje stvarstvo, je zelena ravan, je zvezdnato nebo. Tvoja knjiga je življenje. Tvoja knjiga je tvoje srce, je ljubezen, ki jo rodii ljubezen do Boga, do domovine, do naroda, do vsega plemenitega in lepega.
  
• Dom, stanovanje brez križa je dan brez sonca, je nočno nebo brez zvezd. In biti mora tisto, kar križ predstavlja: vera. To mora ostati, pa naj se vse v domu spremeni. In ostati mora molitev kot živo znamenje verovanja.
  
• Smrt ljubljenega človeka je zmeraj prerana. Prerana pa je tudi smrt človeka, ki je zaslužil ljubezen in si je je že­lel, pa mu je niso dali tisti, ki so ga bili dolžni ljubiti.
  
• Iskreno žalovanje po ljubljenem človeku tudi na grobu govori tiste besede in tisti jezik z njim, ki sta ga med sabo govorila v življenju.

LETA 1930 UMRL FRAN KOCBEK

ORGANIZATOR PLANINSTVA IN PUBLICIST (* 1863)

Ko so se po slovenskih gorah šopirili nemčurji, je učitelj Fran Kocbek leta 1893 ustanovil savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva. Organiziral je gradnjo planinskih postojank in poti. Na Molički planini pod Ojstrico so zgradili kočo, ki nosi ime po njem, nad kočo pa postavili kapelo sv. Cirila in Metoda, ki je bila blagoslovljena leta 1898, po vojni uničena in leta 1990 ponovno postavljena.

LETA 1934 UMRL LEOPOLD CIGOJ

DUHOVNIK, BOREC ZA SLOVENSKI VEROUK POD FAŠIZMOM (* 1886)

V Zboru svečenikov sv. Pavla, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški duhovniki po priključitvi Primorske k Italiji (1920), je goriški duhovnik Leopold Cigoj prevzel 'odsek za šolstvo', ki se je ukvarjal poukom krščanskega nauka v osnovnih šolah. Podpiral je nadškofa Sedeja v prizadevanju, da pod fašizmom verouk ostane obvezni šolski predmet in ga poučujejo duhovniki v slovenščini. Bil je tudi zelo prizadeven organizator Marijinih družb po primorskih župnijah in vzgojnih zavodih, ki so otroke in mladino utrjevale v veri in narodni zavesti.

LETA 1941 UMRL RABINDRANAT TAGORE

INDIJSKI PESNIK, FILOZOF, SLIKAR, SKLADATELJ, GLASBENIK (* 1861)

Tagore je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado za književnost za svojo pesniško zbirko religiozne lirike Gitandžali (Darovanjke). Ključ, ki nam odpira svet Tagorove poezije, je misel iz te zbirke: "Prižgi s svojim življenjem svetilko ljubezni!" Pesmi je začel pisati že pri osmih letih; računajo, da je v svojem dolgem življenju napisal okoli sto tisoč verzov. Bil pa je tudi pisatelj in dramatik.

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bogastvo in slava izvirata od tebe in v tvoji moči je da ju daješ ali pridržuješ. Moja bridkost pa je samo moja in če ti jo prinesem v dar, me nagradiš s svojo milostjo.
  
• Prišli smo na svet, ne samo, da ga spoznamo, temveč tudi, da mu pritrdimo. Mogočnost lahko dosežemo z znanjem, popolnost pa samo po poti ljubezni. Najvišja vzgoja je tista, ki nam ne nudi samo znanja, temveč spravi naše življenje v harmonijo z vsem, kar obstaja.
  
• Čebele srkajo med iz cvetlic in jim brenčijo zahvalo, ko jih zapuščajo. Pisani metulj pa je prepričan, da so mu cvetlice doIžne hvalo.
  
• Ustvaril si me neskončnega, tako ti je bilo všeč. Spet in spet prazniš to krhko posodo in jo venomer polniš z novim življenjem.
  
• Marsikakšen prazen dan sem jokal za izgubljenim časom. A nikoli ni izgubljen, Gospod. Ti si vzel vsak trenutek mojega življenja v svoje roke.
  
• Živim v tem svojem malem svetu in se bojim, da ga, četudi za malenkost, zmanjšam. Dvigni me v svoj svet in daj, da bom tako svoboden, da z radostjo izgubim svoje vse.
  
• V kakšnem jeziku govoriš, o morje? V jeziku vašega spraševanja. V kakšnem jeziku odgovarjaš, o nebo? V jeziku večnega molčanja.
  
• Noč je črna kakor skala. Naj ne minevajo ure v temi! Prižgi svetilko ljubezni s svojim življenjem.
  več:

LETA 1977 UMRLA VERA BRNČIČ

PREVAJALKA IN LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA RUSKE KNJIŽEVNOSTI ( *1913)

Vera Brnčič se je pred poroko s pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom Ivom Brnčičem pisala Šermazanova - po rodu je bila Rusinja. Po drugi svetovni je poučevala ruščino na srednjih in višjih šolah, nato pa predavala rusko književnost na univerzi v Ljubljani. Veliko je prevajala iz ruščine in pisala študije o ruskih pisateljih 19. in 20. stoletja. Raziskovala je zveze med rusko in slovensko književnostjo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 6. avgust 1868, Vlleneuve-sur-Fère; 23. februar 1955, Pariz

Rodil se je 6. avgusta 1868 v kraju Villeneuve-sur-Fere. Oče je bil višji uradnik, zato se je družina pogosto selila. Njegova domača vzgoja je bila "brezbrižna". Odraščal je v tistih letih, ko je bilo med francoskimi izobraženci v modi, da so bili brez vere. To je bila "žalostna doba scientizma", nazora, da lahko sprejmemo za resnico samo tisto, kar se da videti ali z aparati zaznati. Zaradi "spodobnosti" je pri dvanajstih letih prejel prvo sveto obhajilo, ki pa je bilo za dolga leta tudi zadnje. Pod vplivom okolja in slabega čtiva je vero kmalu popolnoma izgubil. V velikem Parizu, katerega je sovražil, je bil osamljen. Štirikratni "brez" v njegovem mladem življenju: brez veselja, brez ljubezni, brez čistosti, brez smisla.

Prvi žarek sonca je posijal v njegovo dušo, ko je začel brati dobre knjige. Posebno je vzljubil pesnika Arthurja Rimbauda in pri osemnajstih letih je bil tudi sam že pesnik in pisatelj. Tedaj ga je, kot je pripovedoval sam, "Bog zgrabil z močno roko". To se je zgodilo na božični praznik leta 1886. Dopoldne je bil v pariški stolnici Notre-Dame pri maši, ki pa se ga ni "dotaknila. "Ker nisem našel nič boljšega, sem prišel še k večernicam. Člani otroškega pevskega zbora, oblečeni v bele halje, so peli, kot sem zvedel kasneje, Magnificat. Tedaj se je zgodilo tisto, kar obvladuje vse moje življenje. V trenutku se je dotaknilo mojega srca in sem veroval. Veroval sem s tako sprejemljivostjo, s takim vzponom vsega svojega bitja, s tako silnim prepričanjem, tako trdno, da ni ostalo prostora za noben dvom, in da mi potem vse knjige, vsa razmišljanja, vsa naključja burnega življenja niso mogla vere streti niti načeti. Hipoma sem imel občutek božje nedolžnosti, večnega božjega otroštva, neizrazno razodetje. Res je, Bog je tu. Je tu. Je nekdo. Je tako osebno bitje kot jaz. Ljubi me in me kliče." Mladega pesnika je to doživetje pretreslo. Zdelo se mu je, kot da ga je nekdo potegnil iz kože in ga presadil v tuje telo ter ga postavil v neznane svetove. Bil je trdno prepričan, da Bog obstaja, katoliško pa je še zavračal. Odprl se ji je šele potem, ko je začel brati Sveto pismo. Spoznal je, da je Jezus Božji Sin, ki ga kliče k sebi in mu zagotavlja ljubezen. Zelo so ga prevzeli verski obredi, ki se jih kar ni mogel nagledati. Najgloblji vtis je nanj napravila maša.Leta 1893 je po končanem študiju političnih ved stopil v diplomatsko službo: dve leti je bil v Združenih državah Amerike, zatem deset let na Kitajskem.

Leta 1906 se je v Lyonu poročil z Reine Perrin, hčer znanega arhitekta. Tri dni po poroki z ženo odpotujeta na Kitajsko in naslednje leto se jima tam rodi hčerka Marie (do leta 1916 pa še štirje otroci). Vsa ta leta je veliko pisal. Leta 1910 je začel pisati dramo Marijino oznanjenje, ki spada med njegova najbolj znana dramska dela, katerih je kar precej. Med prvo svetovno vojno je kot diplomat deloval v Italiji in zatem v Braziliji. Po prvi svetovni vojni je bil francoski veleposlanik na Danskem, potem pet let na Japonskem in nazadnje v Združenih državah Amerike. Leta 1927 je kupil grad Brangues v pokrajini Isere, kjer je preživljal poletja z družino. Leta 1946 je bil izvoljen v francosko Akademijo "nesmrtnih". 17. februarja 1955 v pariškem gledališču Comedie Francaise igrajo njegovo Marijino oznanjenje. 22. februarja dobi srčni napad in v prvih urah 23. februarja, na pepelnično sredo umre. 28. februarja so mu, kot članu Akademije, priredili državni pogreb. J.-L. Barrault se spominja: "Claudela so prepeljali v kripto pariške Notre-Dame in žalne slovesnosti so bile v strupenem mrazu na trgu pred cerkvijo... Po tem uradnem in popolnoma ledenem obredu je bil položen v kripto katedrale; kjer je pred sedemdesetimi leti sprejel znamenje gospe Glasbe, božje hčerke." V tem svetišču je v kamnitem tlaku "pri drugem stebru ob vhodu na kor", kjer je Claudel stal, ko ga je zajel vrtinec božje milosti, vklesan datum: 25. decembra 1886. 4. septembra 1955 so njegove posmrtne ostanke prenesli na vrt njegovega gradu. Sam je sestavil nagrobni napis: "Tu počivajo ostanki in setev Paula Claudela."

(pričevanje 02_2005)

Petrov naslednik po vzoru apostola Pavla

Ko je bil izvoljen za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, si je privzel ime Pavel VI. - po svetem Pavlu, velikem apostolu narodov, in s tem nakazal, da ga hoče v svoji službi oznanjevalca evangelija posnemati. To je uresničeval s svojimi številnimi apostolskimi potovanji po svetu in s svojimi "pismi" - okrožnicami, poslanicami, spodbudami. Zaradi njegove zadržanosti in ponotranjenosti so ga mnogi imeli za črnogledega in žalostnega, prestrašenega spričo vsega, kar se je dogajalo v svetu in zlasti v Cerkvi, ki jo je zajelo pomladansko "vrenje" po koncilu. Toda on je, zvest svojemu značaju in predvsem svojemu Gospodu trdno stal; z Apostolom narodov je ponavljal: "Vem, komu sem veroval!"

"Mi vsi bolj ali manj živimo od tistega, kar nas je o skrivnosti božjega naučila žena - mati," je po izkušnji v domači družini dejal kasnejši papež. Rodil se je 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii. Oče Giorgio je bil odvetnik, časnikar in politik, vedno pokončen mož. "Svojemu očetu se moram zahvaliti za zgled poguma in odločnosti." Mati Giuditta Alghisi pa je bila tiha in mirna žena. "Od nje sem podedoval nagnjenje k zbranosti, ponotranjenosti, h globoki molitvi in premišljevanju." Brata Lodovico in Francesco sta pravila, da je bil Giovanni Battista od vseh otrok najbolj podoben materi po značaju in tudi po zunanji podobi. Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica; zaradi slabega zdravja (srčne napake) ga niso sprejeli v semenišče in je v šolo hodil od doma. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1920 posvečen v duhovnika, ki si je želel delati na kakšni manjši župniji. Zaradi uglednega očeta so ga povabili v vatikansko diplomatsko službo. Ko je končal študij na papeški diplomatski akademiji, so ga kot tajnika nuncija na Poljskem poslali v Varšavo. Ostro podnebje ni odgovarjalo njegovemu rahlemu zdravju, zato se je kmalu vrnil v Rim in dobil službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal polnih trideset let. Veliko je delal s študenti. Ko je nastopila druga svetovna vojna, je pod papežem Pijem XII. kot "drugi mož" vatikanskega državnega tajništva vodil karitativno akcijo Cerkve za iskanje ujetnikov, padlih in pomoč milijonom trpečih. Leta 1954 ga je papež Pij XII. poslal za nadškofa v Milan. Tam je kmalu pripravil "veliki misijon" za vse mesto, industrijsko prestolnico Italije. Zahajal je med delavce, da bi začutili, da je Cerkev njihova zaveznica v boju za socialne pravice. Leta 1958 je za Pijem XII. na Petrov sedež prišel Janez XXIII. Med prvimi kardinali, ki jih je novi papež imenoval, je bil milanski nadškof. Ali je s tem hotel nakazati, kdo bo njegov naslednik?

Ko je 21. junija 1963 izvoljeni papež Pavel VI. nastopil svojo službo prvega pastirja Cerkve, je dejal: "Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka." To nalogo je uresničil. Potrdil je vse koncilske dokumente, ki so jih sprejeli koncilski očetje. Ob zaključku koncila je izrekel upanje, da smo se kristjani po koncilu "naučili bolj ljubiti in bolje služiti".

Značilnost pontifikata Pavla VI. so njegova apostolska potovanja. Že med koncilom (od 4. do 6. januarja 1964) je romal v Sveto deželo. Bil je za apostolom Petrom prvi papež, ki se je vrnil v zibelko krščanstva, v kraje, ki so posvečeni s stopinjami Odrešenika človeškega rodu. Sledila so potovanja v Indijo (3. do 6. decembra 1964), na sedež OZN v New Yorku (4. oktobra 1965); nato pa v Fatimo (1967), v Turčijo (1967), v Kolumbijo (1968), v Švico (1969), v Afriko (1969), na Daljni vzhod (1970). Po vsem svetu je "potovala" njegova beseda, predvsem njegove okrožnice. Ob prvi, Svojo Cerkev (1964), v kateri je zarisal tri kroge dialoga: prvi objema vse, kar je človeškega, drugi tiste, ki verujejo v Boga, tretji pa obravnava bratski pogovor med tistimi, ki verujejo v Kristusa, sta najpomembnejši njegova socialna okrožnica O delu za razvoj narodov (1967) in O posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae, 1968). Njegovo apostolsko življenje se je izteklo 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori.

(pričevanje 10_2008)

LETA 1868 ROJEN PAUL CLAUDEL

FRANCOSKI PESNIK, PRIČEVALEC, DRAMATIK IN DIPLOMAT († 1955)

Francoski pesnik in dramatik Paul Claudel je na božični praznik, 25. decembra 1886, med petjem Marijinega hvalospeva Moja duša poveličuje Gospoda v pariški stolnici Notre-Dame doživel ‘božji blisk’ – milostno razodetje Boga, ki je spremenilo vse njegovo življenje in ga, po njegovih besedah, ‘rodilo za večnost’. Ta datum je vsekan v tlak notredamske cerkve. Ob njegovem pogrebu je srebrn otroški glasek zapel Magnifikat – spev njegovega prerojenja.

več:
S. Čuk, Paul Claudel, "Bog me ljubi in me kliče": Pričevanje, v: Ognjišče, 2, 2005, 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Krščanstvo postavi pred nas Kristusa - živo bitje, avtonomno in določeno kot mi, v katerem biva polnost božanstva, do katerega se čutimo osebno odgovorni, s katerim smo v notranjem in vsakdanjem stiku.
• Resnica ni prav nič odvisna od števila ljudi, ki so o njej prepričani.
• Kakšno vrednost ima življenje, če ga ne darujemo?
• Govori samo, kadar si vprašan, toda živi tako, da te bodo vpraševali.
• Ne vznemirjaj se, če te drugi napačno razumejo; pač pa se vznemirjaj tedaj, če ti ne moreš in nočeš razumeti drugih.
  več:

LETA 1871 UMRL MIROSLAV VILHAR

PESNIK IN SKLADATELJ (* 1818)

Lastnik gradu Kalec pri Zagorju na Pivki je bil pesniško in glasbeno nadarjen: zlagal je razpoloženjske pesmice in hkrati z besedilom mu je iz srca privrel tudi napev. Znane so njegove pesmi: Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Lipa zelenela je. Njegova spevoigra Jamska Ivanka (1850) je bila pol stoletja skoro neprestano na slovenskih odrih.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1991

LETA 1879 ROJEN DINKO PUC

PRAVNIK in POLITIK, OČE PLEČNIKOVE LJ († 1945)

Po študiju prava v Gradcu in na Dunaju je več let kot politik deloval na Goriškem, pod italijansko okupacijo je leta 1920 svojo odvetniško pisarno preselil v Ljubljano. Leta 1927 je bil izvoljen za župana in to službo opravljal skoraj osem let. V tem času je znatno povzdignil naše glavno mesto. Njegova velika zasluga je tudi, da je za umetniško prenovo Ljubljane pridobil arhitekta Jožeta Plečnika ter mu pustil pri regulaciji ulic in trgov svobodne roke in mu omogočil uresničiti številne genialne zamisli.

LETA 1887 ROJEN GUSTAV STRNIŠA

PESNIK IN PISATELJ († 1970)

Zaradi slabotnega zdravja šolanja po mali maturi ni nadaljeval. Najprej si je služil kruh kot uradnik, potem se je posvečal igralskemu in časnikarskemu poklicu. Večino svojega življenja pa je prebil kot svoboden pesnik in pisatelj. Od osemnajstih knjig, ki jih je napisal, jih je sedemnajst izdal v samozaložbi, ker so založbe slabo plačevale. Gustav Strniša je pisal predvsem za otroke in mladino. Izdal je več pesniških zbirk za otroke. Od vseh knjig mu je bila najljubša zbirka lirike z naslovom Zvoki in žarki (1937).

nekaj njegovih verzov:

Jaz imam pa goslice, / goslice zveneče, / ki pojó mi pesmice, / pesmi zlate sreče. // Jaz imam pa mamico, / mamico ljubečo, / ji zapojem pesmico, / ji prinesem srečo.

LETA 1922 ROJEN MITJA ŠARABON

PESNIK IN PREVAJALEC († 1987)

Šole vseh stopenj je obiskoval v rojstni Ljubljani, slavistike pa ni končal zaradi vojne. Opravljal je razna pisarniška dela. Bil je zelo nadarjen in ustvarjalen pesnik. Leta 1944 je izdal pesniški zbirki Bolečina in Nema radost. Zaradi sodelovanja pri zborniku Zimske pomoči je bil po vojni zapostavljen. Šarabon je med slovenskimi pesniki napisal največ sonetov. Njegova posebnost so sonetni venci. Višek njegovega pesniškega ustvarjanja je Sonetni venec sonetnih vencev (225 sonetov), izšel v samozaložbi (1970).

LETA 1931 UMRL DANILO MAJARON

pravnik in politik, oče slovenske univerze (* 1899)

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, nato je nekaj časa študiral bogoslovje, leta 1888 pa je na Dunaju doktoriral iz prava ter v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Deloval je v Vseučiliškem odseku, ki ga je ustanovil župan Ivan Hribar, po nastanku jugoslovanske države je Majaron stopil na čelo Vseučiliške komisije in z veliko modrostjo je v kratkem času do podrobnosti izvršil priprave za ustanovitev univerze s petimi fakultetami in po pravici velja za očeta slovenske univerze.

LETA 1942 ROJEN MIHA MATE

PISATELJ, PREVAJALEC, HUMORIST, UREDNIK († 2006)

Rojenice so mu položile v zibelko izreden smisel za humor. Čeprav je bil ‘bajtarski’ otrok, je gledal na življenje z vesele plati. Po študiju slavistike v Ljubljani je služboval v Beogradu, zatem pa v Ljubljani. Bil je sodelavec pri Pavlihi in leta 1972 izdal knjigo ribniškega humorja Široka usta. Kot mladinski pisatelj se je prvič preizkusil leta 1976 s knjigo Leskova mladost in takoj osvojil mlade bralce. Seznam njegovih mladinskih (in drugih) del je zelo dolg. Njegovo geslo je bilo: “Humor pomaga živeti.”

LETA 1945 HIROŠIMA

PEKEL PRVE ATOMSKE BOMBE

Američani so 6. avgusta 1945 vrgli prvo atomsko bombo na japonsko mesto Hirošimo. Mesto je bilo v hipu uničeno, življenje je izgubilo okoli 110.000 ljudi. V Spominskem parku miru, kjer je bilo srce nekdanjega mesta, stoji spomenik-muzej. Papež sv. Janez Pavel II. se je med svoji obiskom Japonske leta 1981 ustavil 25. februarja v Hirošimi. Pred spomenikom se je zatopil v tiho molitev, potem pa je (v več jezikih) prebral svojo mirovno poslanico, naslovljeno na državne poglavarje.

LETA 1978 UMRL PAVEL VI.

PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK (* 1897)

"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem." Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965. 19. septembra 2014 ga je med blažene katoliške Cerkve uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca letos, je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je na 6. avgusta, dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.

več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
  
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
  
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
  
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
  
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
  
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
  
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:

LETA 1994 UMRLA MARIJA MIJOT

NAREČNA PESNICA IN PISATELJICA (*1902)

Rodila se je v tržaški mestni četrti Sv. Ivan. Zaradi revščine po osnovni šoli ni mogla nadaljevati šolanja. Izobraževala se je na raznih večernih tečajih, zlasti pa je veliko brala. Svoje darove je posvetila prosvetnemu delu. Že v šolskih letih je začela pisati pesmi v svetoivanskem narečju. Recitirala jih je na raznih prireditvah, na prigovarjanje prijateljev jih je začela objavljati v tisku. Leta 1962 je izšla njena narečna pesniška zbirka Souze jn smeh, v kateri je 25 pesmi, leta 1969 je izšel ponatis s prisrčnimi otroškimi pesmimi.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 5. avgust 1879, Drašiči; † 22. februar 1963, Stična

Doma se je naučil odpirati vrata potrebnim

Luč sveta je zagledal v Beli krajini, kjer živijo ljudje mehkega srca in odprtih rok. Rodil se je 5. avgusta 1879 v Drašičih pri Metliki očetu Miku (Nikolaju) Kostelcu in materi Bari (Barbari) Pečarič, ki je bila njegova druga žena. Bil je četrti od šestih otrok v drugem zakonu in pri krstu so mu dali ime Martin. Družina ni bila premožna, z marljivim delom so se kar lepo preživljali. Jurčini, tako se je Kostelčevim reklo po domače, so bili daleč naokrog znani po tem, da so za uboge vedno imeli odprta vrata. Glavne zasluge za lepo družinsko vzgojo je imela mati Bara, ki je svojega skrbnega moža preživela za 26 let. Sad redne družinske molitve in sodelovanja pri nedeljski maši v metliški župnijski cerkvi ter materine dobrodelnosti je bil duhovni poklic, ki se je vzbudil v Martinu že v otroških letih. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, prva dva razreda gimnazije je končal v Novem mestu, naslednjih šest pa v Ljubljani. Po končanem sedmem razredu je 8. septembra 1899 vstopil v stiški samostan, ki je ponovno oživel 4. oktobra 1898. Kot cistercijan je dobil ime Avguštin. Leta 1900 je položil začasne zaobljube. Po maturi v Novem mestu in študiju bogoslovja v cistercijanskih samostanih Wettingen-Mehrerau in Stični je bil 10. aprila 1904 v Stični posvečen v duhovnika. Na novi maši je pridigal stiški rojak Ignacij Nadrah. Mladi pater je opravljal različne odgovorne službe v samostanski skupnosti in v stiški župniji. Ob delu je nadaljeval bogoslovne študije in leta 1918 je bil v Gradcu promoviran za doktorja bogoslovja.

Skrbni in gostoljubni oče stiške družine

Po odhodu stiškega opata Bernarda Widmanna v rodno Nemčijo je p. Avguštin Kostelec postal najprej njegov namestnik, zatem prior, 7. novembra 1924 pa je bil soglasno izvoljen za stiškega opata, 3. po vrsti od obnove delovanja Stične, in 54. v dolgi vrsti sti­ških opatov: Še preden je postal opat, je Kostelec "izpričal svojo človeško, redovniško in duhovniško veličino, ko je sprejel pod gostoljubno streho stiškega samostana goriške bogoslovce, profesorje in nadškofa Sedeja pa tudi mnogo poljskih beguncev" Vojan Tihomir Arhar). Podobno je ravnal med drugo svetovno vojno, ko je v samostanu nudil zavetje slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci pregnali iz mariborske škofije ter z gorenjskega dela ljubljanske škofije. Ob prihodu v Stično jim je rekel: "Vse, kar bomo imeli, bomo delili z vami!" V skrbi za nove poklice je Kostelec leta 1919 ustanovil interno šentviško gimnazijo. Dijaki so stanovali v stiškem internatu, vpisani pa so bili na državni klasični gimnaziji v Ljubljani. Študirali so v Stični in tam pred komisijo s klasične gimnazije opravljali letne izpite, maturo pa v Ljubljani. Iz stiške gimnazije je izšlo lepo število domačih redovnikov: jeseni 1930 je bilo v Stični že 22 mladih bogoslovcev. Opat Kostelec je za študijske namene pridobil v Ljubljani večjo hišo, ki jo je imenoval Slomškov zavod. "Opat dr. Avguštin Kostelec je vodil samostan na vseh področjih: duhovnem, organizacijskem in gospodarskem, ves čas modro, načrtno in s pogledom nenehno uprtim v prihodnost," je o njem zapisal stiški familiar pisatelj Vojan Tihomir Arhar.

Zaslužnega opata preganjajo in zaprejo

V dolgih letih svoje opatske službe je dr. Avguštin Kostelec storil ogromno dobrega, vendar po koncu druge svetovne vojne novi oblastniki tega niso upoštevali. Po agrarni reformi je bil samostan popolnoma osiromašen in odvzeta mu je bila materialna podlaga za lastno vzdrževanje. Zasedli so tudi nekaj stavb. Še več: dobrosrčnega opata, ki je nudil zavetje tistim, katere so preganjali okupatorji, so obtožili, da je med vojno "sodeloval z okupatorjem, vršil obveščevalno službo za belogardiste ter ovajanja" in decembra 1950 so zoper 71-moža odredili preiskavi in preiskovalni zapor. Iz zapora so ga izpustili po desetih dneh, toda moral je napisati izjavo, s katero "prosi odpuščanja"! Čeprav je bil opat vedno dokaj trdnega zdravja, mu je vse to preganjanje in tudi revščina, ki so jo oblastniki samostanu vsilili, pilo moči. Po pljučnici jeseni 1961 je še okreval, 27. januarja 1963 pa je doživel srčni infarkt. Ko se je malo bolje počutil, je želel, naj ga iz bolnišnice peljejo v Stično. Tam je 22. februarja 1963 zaradi ponovnega infarkta zaspal v Gospodu. Pogrebne svečanosti je dva dni zatem vodil mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Vstajenja čaka v kripti pod cerkvenim korom stiške bazilike. Na ploščo, ki pokriva grobnico, so vklesali preprost napis: AUGUSTINUS 1924-1963. Pogreba se je udeležila velika množica ljudi in precej duhovnikov, trije škofje in trije cistercijanski opati. Pokojni je bil dolga desetletja ena najuglednejših osebnosti med slovensko duhovščino tistega časa. Bil je znan in spoštovan tudi zunaj slovenskih meja.

(obletnica meseca 02_2003)

 * 5. avgusta 1912, Henri Marie Joseph Grouès; + 22. januarja 2007, Pariz

Henri Groues - to je njegovo civilno ime - se je rodil 5. av­gusta 1911 v Lyonu. Po končani srednji šoli je šel h kapucinom in po sedmih letih redovne priprave in bogoslovnega študija je leta 1938 prejel mašniško posvečenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Po gorskih krajih okoli Gre­nobla je reševal Jude in borce, da ne bi prišli v roke Nemcem. Za to svoje delo je prejel visoko odlikovanje: križec častne legi­je. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v francoski parlament. "To je bilo zelo dolgočasno delo, nisem imel nobenih izkušenj in kmalu sem začutil, da to ni poklic zame!" Ko se je kot posla­nec mudil v Parizu, se je na vsakem koraku srečeval z bedo in želel jo je po svojih močeh lajšati.

"Bil sem še poslanec, ko sem zvedel, da je v pariškem pred­mestju Neuilly-Plaisance na razpolago zapuščena hiša z večjim parkom. Bila je v bednem stanju, vendar kot nalašč za moje na­črte: nuditi streho družinam, ki so bile brez stanovanja. Tako sem jo najel in jo začel lastnoročno popravljati na veliko pohuj­šanje svojih sosedov, ki so videli redovnika v kuti in poslanca z odlikovanjem, kako pleza na streho in postane tesar, zidar, elektrikar, vodovodar, kakor so pač narekovale potrebe. Nekega dne pride k meni moški, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora, kjer je odsedel dvajset let zaradi umora.

Bil je ves obupan in ni vedel, od česa naj živi in kam naj gre prenočevat. Rekel mi je, da je poskušal narediti samomor in da te misli še ni zavr­gel. Ime mu je bilo Georges in umrl je pred nedavnim. Ta mož je spremenil moje življenje. Rekel sem mu: 'Jaz ti nimam kaj dati, če pa hočeš delati z menoj, bova skupaj lahko pomagala drugim.'" To srečanje je bilo na neki način rojstni dan občestva Emavs, kajti Georgesu so se kmalu pridružili drugi, večina z roba druž­be. Začeli so zbirati cunje in druge odpadke, jih prebrali in očistili, nato pa prodali, izkupiček pa namenili gradnji hiš. "Previdnost nam je pokazala, da je mogoče človeka, ki je postal izvržek družbe, rešiti prav z odpadki."Med izredno ostro zimo leta 1954 je Abbe Pierre sprožil "vstajo dobrote" in tudi po radiu potrkal na vest ljudi, da so nudili pomoč brezdomcem. Leta 1972 je Emavs prestopil meje Francije in zdaj po vsem sve­tu deluje nad 350 občestev.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 7, str. 48.

Upornik iz ljubezni do človeka

"Živim v nestrpnem pričakovanju smrti. Vem, da je smrt odloženo srečanje s prijateljem," je zapisal v svoji knjigi Oporoka, ko mu je bilo osemdeset let in je bil še poln moči. Rodil se je 5. avgusta 1912 kot peti od osmih otrok družine Groues v Lyonu. Pri krstu je dobil ime Henri. Ko mu je bilo šestnajst let, se je med potovanjem po Italiji ustavil v Assisiju in tam se je odločil, da bo v življenju šel po Frančiškovih stopinjah. Po vrnitvi domov je vstopil v kapucinski red ter bil po študiju filozofije in teologije leta 1938 posvečen v duhovnika. Iz zdravstvenih razlogov je že naslednje leto izstopil iz reda in postal duhovnik škofije Grenoble in nastavljen za stolnega kaplana v tem mestu. Ohranil pa je svoje redovniško ime Pierre in pod tem imenom je postal znan. Med drugo svetovno vojno se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju.

Najprej je kot gorski vodnik čez prelaze v Alpah in Pirenejih vodil ljudi (Jude, Poljake) in jih reševal pred nacisti. Leta 1943 je postal "partizan"; proti koncu leta 1944 je padel v roke gestapu, toda uspelo mu je zbežati v Alžir. Po vojni se je vrnil v Pariz in za svoje delovanje med vojno prejel visoko državno odlikovanje - križec častne legije.

Izvoljen je bil tudi za poslanca v francoskem parlamentu, kjer je ostal pet let. Ves svoj prosti čas, ki ga ni prebil v parlamentu, je posvetil ubogim, brezdomcem. Že v tem času je ustanovil prvo skupnost Emavs. To se je zgodilo leta 1949 po srečanju z nekim moškim, ki je bil izpuščen iz zapora, pa ni imel kam iti in je hotel narediti samomor. Abbé Pierre ga je sprejel pod streho in mu rekel: "Pomagal ti bom, če mi obljubiš, da bova oba skupaj pomagal drugim." Rojeno je bilo prvo občestvo Emavs in danes po vsem svetu deluje nad 150 teh občestev.

Najbolj znamenit datum v njegovem življenju je 1. februar 1954. Tega dne je po valovih Radia Luksemburg sprožil "vstajo dobrote". Zaklical je: "Med amis, au secours! Prijatelji moji, na pomoč! Neka žena je to noč zmrznila na pločniku ene pariških ulic, v roki je stiskala odločbo, da jo mečejo iz stanovanja. To noč je po pariških predmestjih več kot 2.000 ljudi brez strehe, ki se tresejo od mraza in nimajo kaj jesti." Mnogi so mu prisluhnili. Od tedaj ni nehal dvigati svojega glasu proti krivičnosti družbe obilja, ki se ne zmeni za tiste, ki so v pomanjkanju in na robu preživetja. Vsi so poznali drobnega duhovnika, ki je povrh svoje duhovniške obleke nosil vetrovko, na glavi pa je imel črno baretko.

Na vprašanje, če ga kaj moti, ker ga toliko ljudi pozna in ga ustavljajo na cesti, je dejal: "Dostikrat je to res nadležno; moram pa priznati, da je slava včasih tudi koristna: pozornost ljudi lahko usmerim v to, da mi pomagajo uresničevati načrte za naša občestva."

Ko so mu telesne moči začele pojemati, duhovno pa je bil še čil, je vodstvo občestev Emavs prepustil svojim dolgoletnim sodelavcem. Potem pa se je umaknil najprej v benediktinsko opatijo Saint Wendrille, kjer se je vključil v življenje samostanske družine. Nazadnje se je preselil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, v staro kmetijo, preurejeno v dom za brezdomce.

Tam je živel s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni". Mnogi od njih že počivajo na vaškem pokopališču. Med njimi je zdaj tudi on.

"Namesto cvetja in vencev," je zapisal pred smrtjo, "prinesite na moj grob sezname tisočev družin in otrok, ki ste jim izročili ključe stanovanja."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 3, str. 20.

* 17. september 1926, Pariz, † 5. avgust 2007

Jud, ki je postal kardinal katoliške Cerkve

Ko je bil še nadškof v Parizu, je med pariškimi Judi krožila uganka: "Kakšna je razlika med velikim rabinom Francije in kardinalom Lustigerjem?" - "Kardinal govori jidiš, veliki rabin pa ne." Rad je poudarjal: "Rojen kot Jud sem postal kristjan, in ostal Jud, podobno kot prvi apostoli." Aaron Lustiger se je rodil 17. septembra 1926 v Parizu v judovski družini, ki se je po prvi svetovni vojni priselila iz Poljske. Oče Charles in mati Giselle sta imela trgovino na Montmartru. Čeprav je bil stari oče rabin, v družini - Aaronu se je pridružila še sestra Arlette - ni bilo verske vzgoje. Med seboj so se pogovarjali v francoščini, če sta se starša pogovarjala o čem takem, česar otroka nista smela slišati, sta govorila jidiš (judovsko obliko nemščine).

Mladi Aaron je bil bister učenec, zelo so mu bili pri srcu jeziki in književnost. Mati mu ni dovolila brati stripov, oče pa mu je prepovedal iti iz hiše ob krščanskih praznikih. Aaron je skrivaj prebiral Sveto pismo. Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, sta starša zaupala Aarona in Arlette v varstvo neki ženi v Orleansu, sama pa sta se umaknila v nezasedeno cono. Mati Giselle se je kmalu vrnila v Pariz, kjer jo je policija aretirala. Odpeljana je bila v koncentracijsko taborišče Auschwitz in tam bila leta 1943 umorjena. Oče pa se je ves čas vojne skrival in dočakal osvoboditev.

V velikem tednu konec marca 1940 je trinajstletni Aaron Lustiger vstopil v znamenito gotsko katedralo v Orleansu in je bil "hipoma pritegnjen v njen objem". Na veliki petek je sklenil, da postane katoličan. Ko se je poučil v veri, ga je škof Courcoux krstil; obdržal je svoje judovsko ime Aaron, dodani pa sta bili krščanski imeni Jean-Marie (po njegovih stopinjah je šla tudi sestra Arlette, ki je bila krščena oktobra 1940). Ko je oče to zvedel, ga je hotel pripraviti do tega, da bi ta svoj korak "preklical in se vrnil v judovstvo", vendar brez uspeha.

Po vojni se je Aaron Jean-Marie Lustiger vpisal na Sorbono, kjer je hotel študirati književnost. Kmalu se je odločil za študij teologije, ker je hotel postati duhovnik. Nekaj časa je bil v semenišču pri karmeličanih v Parizu, potem pa je študij nadaljeval na tamkajšnjem Katoliškem inštitutu. Na veliko noč leta 1954 je bil posvečen v duhovnika. Obred je od cerkvenih vrat spremljal tudi oče Charles, ki se je kasneje s svojim "izgubljenim" sinom spravil. Mladi duhovnik je bil do leta 1959 študentski kaplan na Sorboni, potem pa deset let direktor Richelieujevega centra v Parizu. Nadaljnjih deset let (1969-1979) je bil župnik pri Sv. Ivani Šantalski v Parizu, kjer je bil nekaj časa njegov kaplan Andre Vingt-Trois, zdaj njegov naslednik kot pariški nadškof. Svojega nekdanjega župnika se spominja kot ognjevitega pridigarja: "Ko je on govoril, si začutil, da pridiga nekemu anonimnemu občestvu. Vsakdo od poslušalcev je imel občutek, da nagovarja njega osebno." Papež Janez Pavel II. ga je 10. novembra 1979 imenoval za škofa v Orleansu, kjer je nemudoma znova ustanovil škofijsko bogoslovno semenišče, ker je skrb za duhovniške poklice smatral za eno svojih prvenstvenih nalog. Že po petnajstih mesecih se je od Orleanska poslovil, kajti papež ga je imenoval za nadškofa v Parizu, naslednika umirjenega kardinala Françoisa Martyja, ki je zaradi starosti odstopil. Dve leti zatem je novi pariški nadškof postal član kardinalskega zbora.

Kardinal Lustiger je bil znan kot izredno energičen delaven človek in zaradi tega se ga je prijel vzdevek "buldožer". Deloval je v duhu svojega škofovskega gesla "Bogu je vse mogoče". Kot pariški nadškof je uvajal novosti pri vzgoji duhovnikov (v 25 letih svoje škofovske službe je posvetil okoli 200 duhovnikov, tretjino vseh, ki zdaj delujejo v Parizu), v sekulariziranih predelih francoskega glavnega mesta je dal graditi nove cerkve, ustanovil je katoliško radijsko postajo Notre-Dame in katoliško TV postajo. Udeleževal se je demonstracij v podporo človekovih pravic. Eno najlepših doživetij njegove škofovske službe v Parizu je bilo svetovni dan mladih leta 1997, kjer se je ob "starem" papežu Janezu Pavlu II., njegovem prijatelju, zbralo milijon mladih z vsega sveta. Zaradi starosti se je 11. februarja 2005 odpovedal svoji službi.

(pričevanje 10_2007)