LETA 1913 ROJEN MARIJ PREGELJ

SLIKAR IN GRAFIK ( † 1967)

Marij Pregelj, sin pisatelja Ivana Preglja, je bil med drugo svetovno vojno v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu; risbe iz tega časa so ga formalno, motivno in vsebinsko zaznamovale. To odseva tudi iz njegovih družinskih portretov. Ljubil je močno kontrastne barve, kot v svojem Portretu očeta (1963). Ukvarjal se je s slikarstvom, veliko se je posvečal stenskemu slikarstvu, bil pa je tudi odličen knjižni ilustrator.

LETA 1923 ROJEN JANEZ PAVČIČ

DIJAK, ORGANIST, PRIČEVALEC ZA VERO ( † 1942)

Doma je bil pri Mežnarjevih v Bizoviku, rad je hodil v cerkev, v meščansko šolo na Prulah je odhajal peš, zanimalo ga je veliko stvari: naredil je izpit za jadralnega pilota, bil dejaven v orlovskem odseku telovadnega društva, igral je na več instrumentov, leta 1935 je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani ... Po osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče, vstopil v Marijino kongregacijo, sodeloval pri Katoliški akciji, ker je imel velik vpliv na vrstnike so ga komunisti hoteli odstraniti. To jim v prvem poskusu ni uspelo, Janez pa je še bolj zavzeto spodbujal mlade fante, da so ob nedeljah skupaj prihajali v cerkev, prav tako za šmarnično pobožnost. Nasprotniki so mu začeli javno groziti in med ljudmi širili govorice, da skriva orožje. 17. maja so ga partizani z nekaj drugimi odpeljali v gozd, jih zasliševali in neusmiljeno pretepli. Ukazali so jim, da si sami skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega nismo več zmogli. 18. maja 1942, so jih brez dokazov obsodili na smrt (orožje naj bi skrivali v tabernaklju). Pokončali so jih z krampom in lopato in napol žive zasuli z zemljo. Tisto leto se pri šmarnicah v bizoviški cerkvi ni več oglasil harmonij, vsi so žalovali za organistom Janezom in »mladimi mučeniki«. Janeza Pavčiča in njegovega prijatelja Franceta Jakoša so položili v skupen grob: »Prosita za naš narod, da najde po Kristusu svoj mir in svoje duhovno vstajenje!«

LETA 1971 UMRL DANILO BUČAR

SKLADATELJ, GLEDALIŠČNIK IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1896)

Doma je v Beli Krajini. Znan je kot zborovski skladatelj, njegova najbolj znana skladba pa je Nocoj, pa oh nocoj, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Manj znana je njegova simfonična glasba, ki dosega visoko kakovostno raven (Belokranjske pisanice). Napisal je tudi štiri operete (1932-39). Kot gledališčnik je deloval v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

LETA 1987 UMRL ŠTEFAN TONKLI

duhovnik in pesnik (* 1908)

Rodil se je v Breginju, v osnovno šolo je hodil v domačem kraju in na Siciliji, kamor je bila družina Tonkli izgnana med prvo svetovno vojno. Škofijsko klasično gimnazijo je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1931 pa je končal bogoslovje v Gorici. Duhovnik je postal iz ljubezni do naroda, ki je bil teptan in brez pravic ikn kot duhovnik bo lahko še najbolj služil. Bil je kaplan v Tolminu , župnik v Grahovem pri Podmelcu, zaradi svoje narodne zavednosti je bil pogosto v sporu s fašističnimi veljaki. Po vojni se ni strinjal v jugoslovansko oblastjo, zato je bil v letih od 1946–48 profesor na slovenskih srednjih šolah in v Malem semenišču v Gorici. 1948 je emigriral v Argentino. Bil je kaplan po raznih španskih župnijah v Buenos Airesu, nazadnje kurat (vojaški duhovnik) v bolnišnici. Leta 1963 se je vrnil na Goriško in bil od leta 1963–64 prefekt v Alojzijevišču v Gorici, v letih od 1964–75, vse do upokojitve, pa župnik v Mavhinjah pri Nabrežini (Italija).Pesmi in kratko prozo je začel pisati že v dijaških letih. Teme njegovih pesmi so: spoznavanje sebe, odkrivanje slabosti in težnja po poboljšanju, ljubezen do narave, domačnosti in doma, izseljevanje Primorcev zaradi fašistov, nabožna tematika, pozneje še grozote druge svetovne vojne in revolucije, doživetje Argentine. Izdal je 14. pesniških zbirk, vse pod psevdonimom, vse je sam založil in razen prve vse v Gorici, da bi poživil kulturno delovanje, ki je po zadnji vojni zelo usahnilo. Po vrnitvi iz Argentine je izšla zbirka Kaj si bolečina?,(1969), Neurejeni venec (1950) Soneti (1985) ...

LETA 1989 UMRL FILIP KALAN

ARHITEKT, PISATELJ IN ESEJIST  (* 1910)

Filip Kalan, s pravim priimkom Kumbatovič, diplomirani arhitekt, se je uveljavil kot pisatelj in esejist na področju gledališke umetnosti. Te eseje je objavil v več knjigah. Napisal je nekaj pripovednih del (Pustolovci, Streli za hišo, Otrok, Gospodična Mary), v katerih je s kritičnim realizmom ironično prikazal razne meščanske parazitske tipe.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1676 ROJEN LOVRENC MARUŠIČ – OČE ROMUALD ŠTANDREŠKI

KAPUCIN, DRAMATIK ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA († 1748)

V dobi katoliške obnove po reformaciji so bili na Slovenskem najbolj dejavni redovniki: ob jezuitih predvsem kapucini. Pri svojem prenoviteljskem delu so segali po sredstvih, ki so tedaj veljala za sodobna. Eno od teh so bile pasijonske procesije - dramatični prikaz Kristusovega trpljenja. Najbolj znamenita je škofjeloška procesija iz leta 1721, ker je bila v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon, prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo, je po nemški predlogi priredil oče Romuald Štandreški, ki se je rodil na današnji dan.

S. Čuk, Oče Romuald Štandreški: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1996), 28-29.

LETA 1859 ROJEN IVAN DEČKO

pravnik, politik, narodni delavec († 1908)

V rojstnem Središču ob Dravi je hodil v osnovno šolo, po končani gimnaziji v Mariboru pa je odšel študirat pravo v Gradec in študije uspešno končal leta 1870. Odvetniški praktikant je bil v Mariboru, zelo dejaven je bil med izobraženci, pisal je, urejel poljuden list Mir za koroške Slovence, prevajal in si prizadeval pri uvedbi slovenskega jezika v javno življenje. Leta 1885 pa se je preselil v Celje, kjer je odprl odvetniško pisarno in bil zelo uspešen v upravnih, jezikovnih, političnih ... sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem. bil je vodilna osebnost celjskih in spodnještajerskih Slovencev. Nekaj časa jih je tudi zastopal kot poslanec v deželnem zboru v Gradcu. V Celju je sodeloval pri ustanavljanju hranilnice, delavske zadruge, ... z njegovo pomočjo je bil ustanovljen Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil tudi predsednik Celjske Mohorjeve družbe.

LETA 1868 SE ZAČNE TABORSKO GIBANJE

Z ZAHTEVAMI SLOVENCEV PO NARODNIH PRAVICAH

Na današnji dan se spominjamo prvega slovenskega tabora v Ljutomeru, ki je bil mogočna prireditev, na kateri se je pokazalo veliko navdušenje ob prebujanju slovenske narodne zavesti in je zelo pomemben dogodek za zgodovino našega naroda. Več kot sedem tisoč udeležencev je zahtevalo Zedinjeno Slovenijo in pravice za utrjevanje svojega naroda (uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča). Tabori so se kot politična in kulturna zborovanja pri nas pripravljali do leta 1871 (17 taborov) in so imeli v sebi nekaj simbolike: taborsko gibanje je pomenilo nekaj podobnega kot protiturški tabori. »Več kot tisoč let je preteklo, ko se naši očaki niso smeli zbirati pod milim nebom, da bi se posvetovali o občih stvareh. Zdaj je prišla doba, da sme slovenski narod izrekati svoje želje in jih predlagati presvetlemu cesarju. Porabimo to dobo. Žalostno se je godilo našim očakom, žalostno se godi nam, ali jaz mislim, naj se naši deci bolje godi!« (dr. Radoslav Razlag, tedaj osrednja politična osebnost)

LETA 1912 ROJEN BOJAN ADAMIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT IN ARANŽER († 1995)

Doma iz Ribnice, glasbo (klavir, orgle, trobento) študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klavirja. Petnajstleten je že igral na orgle (v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani), ki so bile njegov najljubši inštrument. Kasneje je igral harmoniko in saksofon in postal član jazzovskega orkestra, ki je igral v blejskem Kazinu. Po vojni je postal vodilni pri oblikovanju slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, veliko je delal tudi filmsko glasbo, iskal je nove poti in možnosti. Že od majhnega mu je bil zelo pri srcu jazz in kmalu se mu je ponudila priložnost, da je zbral glasbenike in nastal je prvi Plesni orkester RTV Ljubljana, s katerim je dosegel velike uspehe na področju nekdanje države in tudi v tujini. Zaradi izvajanja ameriške glasbe je bil tudi kaznovan in bil poslan na delo v Albanijo. Kasneje je veliko sodeloval s številnimi orkestri pa nekdanji državi, zelo pomembno delo pa je opravil tudi na področju filmske glasbe (za več kot 200 filmov). Pisal je prav vse zvrsti glasbe od resne, komorne in folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske glasbe za gledališča in opero. Bil je tudi izvrsten pianist, saj je imel nešteto samostojnih koncertov in takih s simfoničnim orkestrom. Bil je vodja glasbene produkcije RTV in predsednik Društva slovenskih skladateljev in leta 1979 je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado.

LETA 1928 UMRL ANTON KOBLAR

DUHOVNIK, ARHIVIST, ZGODOVINAR (*1854)

V rodnih Železnikih se je izučil za žebljarja, potem pa šel v gimnazijo in ljubljansko alojzijevišče ter bil leta 1878 posvečen v duhovnika. Nekaj časa je bil škofijski arhivar, tajnik in dvorni kaplan, potem pa od leta1890 župnik v Kranju. Veliko je pisal in urejal: zbirka Zgodovina fara ljubljanske škofije, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko.... Pisal je o cerkveni in deželni zgodovini. Objavljal je tudi v Zgodnji danici, Domu in svetu, Ljubljanskem Zvonu ... bil ustanovni član Tiskovnega društva v Kranju, poslanec v državnem zboru, odbornik Slovenske matice ...

LETA 1932 ROJEN FRANC BOLE

duhovnik, urednik Ognjišča, ustanovitelj založbe, radia († 2020)

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.
Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.
Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

več na naši spletni strani:

Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega
Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta
knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija kjer je predstavljeno njegovo veliko delo, in spomini nanj (Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...)
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

nekaj misli "očeta urednika":

• Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.
  
• Če se poglobimo v Kristusov nauk, njegov zgled, njegovo žrtev, lahko rečemo: edino Bog, ki ljubi z neskončno ljubeznijo, lahko naredi kaj takega.
  
• Če vse svoje upanje postavimo na človeka, bomo prej ali slej razočarani. Zato nam je Bog tako potreben.
  
• Medsebojno razumevanje je os, okrog katere se vrti kolo sreče. Če tega ni, ne pomaga na veliko bogastvo ne dobra služba ne ugoden položaj.
  
• Kot vsak dober oče, Bog hoče, da prevzamemo nase odgovornosti in se ne obnašamo kot razvajeni otroci. V preizkušnji in svobodi pokažemo, koliko ga ljubimo.
  
• Starši, ne dajte se varati zunanjemu videzu. Tudi vaši odrasli otroci vas imajo radi, bolj kot si mislite.
  
• Kadarkoli sem vložil svoj trud za to, da bi drugi v svoji bridki stvarnosti življenja ne omagal, sem se čutil bolj človeka.
• Vera ni balzam za rane. Vera je moč, da prestopimo svoj sebični prag in iščemo srečo drugih. Brez tega ni resnične vere.

LETA 1942 UMRLA EDITH STEIN

REDOVNICA KARMELIČANKA, DOKTORICA FILOZOFSKIH ZNANOSTI, SVETNICA IZ AUSCHWITZA (* 1891)

"Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa resnično no­simo," je malo pred svojo smrtjo (9. avgusta 1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz zapisala karmeličanka s. Benedikta od Križa, bolj znana kot filozofinja in profesorica Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra v Rimu razglasil za svetnico in izrazil prepri­čanje, da bo "ta vzvišena hči Izraela in zvesta hči Cerkve utrjevala mostove razumevanja med Judi in kristjani". To je dejal že 1. maja 1987 v Kölnu, ko jo je razglasil za blaženo.

več:
S. Čuk, Edith Stein: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1998), 62-63.
S. Čuk, Zavetniki Evrope: Priloga, v: Ognjišče 7 (2017), 58-63.

nekaj njenih misli:

• Pomiri se in molči! / Skoz vihar in noč / te zvesto vodi božja moč, / če tvoja vest bedi.
• Vse naše življenje je do najmanjših podrobnosti zarisano v načrtu božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet božja dobrota. Šipa ne sme biti umazana ali motna, sicer preprečuje izžarevanje Boga v svet.
• Moje življenje se sleherno jutro na novo začenja in se vsak večer konča.
• Molitev je Jakobova lestev, po kateri se človekov duh vzpenja k Bogu in božja milost sestopa k človeku.
  več:
  

LETA 1945 ROJEN TONE PRETNAR

LITERARNI ZGODOVINAR, VERZOLOG, PREVAJALEC († 1995)

Literarni zgodovinar in prevajalec Tone Pretnar se je rodil leta 1945 v Tržiču, po osnovni in srednji šoli v Kranju je študiral slovenski in ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo znanstveno pot je začel na Poljskem; iz poljščine je tudi veliko prevajal. Predaval je na raznih evropskih univerzah. Pred nastopom službe profesorja slovenskega jezika v Katovicah je nenadoma umrl. Bil je mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo: teorijo in zgodovino verznega oblikovanja besedil.

nekaj njegovih verzov:

• Samo pisalo sem imel in z njim / drevo sem --- mislim --- našel zase pravo./ če stkal sem ga iz štirih norih rim, / bo kar dovolj za grafomansko slavo. (Grafomanova usoda)
  
• Sejal v nemo bom svojo kri / in uvele želje / z oltarja zatajenega poštenja / bom izlil. // Ne bom več hodil za grobovi / rožnatih teles in zapoznelega vstajenja: / za njimi upihnil sem svoj zadnji greh. (Pesem)
  
• Bridka naša je resničnost: / Oljko zgubil je golob./ Žarke ogenj je izničil, / Izveličar legel v grob. / Cesta je umorila cilje / In usahnilo je obilje. (Pesem)
• Če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi, / reklame obesi ob slehernem shodi. / Pa bojo v štacuno hodili ljudje, / pa bojo ljubile te tuje žene. // če nisi politik, pa mislec vsaj bodi, / ves bel se boš svetil na nebesnem svodi, / da bojo v trenutku spoznali ljudje, / kako da vremena se Kranjcem jasne. // Ker nisem poet, naj bom kar grafoman, / če zdržal pod rušo bom leto in dan / in bojo grob tihi odprli ljudje,
  srca ne bo niti slovenske solze. (Karakteristika oseb)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1806 UMRL MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI (* 1737)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

LETA 1827 ROJEN LOVRO TOMAN

PESNIK, GOVORNIK IN POLITIK († 1870)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja . Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

LETA 1865 ROJEN ALEKSANDER GLAZUNOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1936)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

LETA 1873 ROJEN FRAN ELLER

PESNIK V FINANČNI SLUŽBI († 1956)

Koroški pesnik Fran Eller, rojen pri Mariji na Zilji, je na univerzi v Gradcu študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko ter pravo na Dunaju. Zaposlen je bil najprej v raznih finančnih službah, zatem pa profesor na Pravni fakuleti ljubljanske univerze (1920-1935). Leta 1947 je objavil zbirko Koroške pesmi.

LETA 1896 ODPRLI PRVO TRIGLAVSKO KOČO NA KREDARICI

Kočo so postavili na grebenu med Rjavino in Triglavom, na svetu, ki ga je kupil župnik Jakob Aljaž (2.512 m nad morjem). »Zelo živahna je bila otvoritev Triglavske koče. Že zvečer je prišlo iz vseh krajev veliko odličnih turistov, pa tudi veliko domačinov, fantov in deklet, ki so veselo prepevali. Vodja narodnih pevcev je bil pisatelj Finžgar, ki je znal sproti delati verze in napeve, zbor pa je za njim ponavljal. Bili smo vsi navdušeni...." Že deset let kasneje pa so to prvo skromno kočo povečali in jo ob odprtju 1909 imenovali Triglavski dom na Kredarici. Po drugi svetovni vojni so jo večkrat prenavljali, današnjo podobo je dobila leta 1984. Kasneje so prišle na vrsto še sončne celice, vetrni generator, telefonska povezava ...

razmišljanja Jakoba Aljaža:

• Po otvoritvi Triglavskega stolpa sem sedel na Malem Triglavu in sem si svet od zgoraj ogledoval. Zagledam se v vrh Kredarice – ravno sta šla čez vrh dva gamsa. Moj sklep, da bo tukaj koča stala je bil storjen, pa sem molčal.
  
• Enkrat leta 1895 sva šla (z radovljiškim dekanom Novakom) zjutraj ob treh iz Mojstrane, ob eni sva bila na vrhu, potem sem določil, kje bo stala nova Triglavska koča, namreč na Kredarici, postavil iz kamna mejnike za kočo; molila sva brevir.
  
• Desetega avgusta leta 1896 je bil zame še en velik dan. Kar nisem mogel verjeti črkam, ki sem jih videl natisnjene v Planinskem vestniku št. 7 nekaj dni pred tem: V ponedeljek, 10. avgusta, ob devetih zjutraj, ste vsi planinci vabljeni na otvoritev Triglavske koče na Kredarici!"
  
• Ob odprtju Triglavske koče je bilo več kot sto ljudi. Veliko jih je prišlo še z bohinjske strani pa tudi od Dežmanove koče in od koče Marije Terezije so kar naprej lezli proti vrhu. Najprej sem kočo blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno pesem. Pevce je vodil Matej Hubad in vsi skupaj smo zapeli Lepa naša domovina.
  
• Ta najvišji planinski dom na Slovenskem je postavilo Slovensko planinsko društvo v četrtem letu svojega obstoja po načrtu in pod vodstvom častnega člana Jkoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga odprlo 10. avgusta 1896.
  
• Finžgarjev sonet Triglavski koči: "Slovencev mračna doba je končana, / naloge svoje se Sloven zaveda, / kjer je njegova gora in poljana, / ki je bila lastnina že pradeda. / Sloven zastavo če razviti, / na svojo last opomniti soseda!
  
• Ob samem odprtju koče sem začutil, da nekaj na Kredarici hudo manjka - med triglavske vršace bi moral postaviti vsaj skromno kapelico, manjši božji hram ---

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

PESNIK IN PISATELJ († 1969)

"V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica," je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem 'dopolnjeval' tisto, kar je prejel doma. "Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja ... Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita." Šola na tej 'veliki cesti' je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 02_2007

nekaj verzov:

• Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti.
  
• Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške - /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna?
  
• Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo - / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate?
  
• Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica - / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče?
  
• Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami.

LETA 1907 ROJEN VENCESLAV WINKLER

MLADINSKI PISATELJ († 1975)

Njegova družina se je z Lokev na Trnovski planoti zaradi prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, kjer je Venceslav končal učiteljišče. Kot učitelj je imel živ stik z otroki in mladino, zato je pisal predvsem zanje: povesti (Hribčev Gregec, Drejc z Višave, Gadje iz Šiške) in pravljice (Ukradena svetilka, Čudežni studenec).

LETA 1928 ROJEN LEOPOLD SUHODOLČAN

MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Prav na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, leta 1980 je umrl pisatelj Leopold Suhodolčan, ki je večji del svojega življenja deloval kot učitelj na Prevaljah, kjer je skupaj s Stankom Kotnikom leta 1961 zasnoval Bralno značko, da bi otroke in mladino spodbujala k branju. Bil je večstranski pisatelj, največ pa je pisal za mladino (zgodbe, povesti, igre) in postal znan tudi zunaj naših meja. Seznam njegovih del je izredno dolg, mnoga so prevedena v več svetovnih jezikov.

LETA 1949 UMORJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC (* 1916)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANC

PISATELJ (* 1893)

"To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja." Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil - kot samouk - velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na 'breg' komunizma, vendar je Voranc tudi svoje 'partijstvo' iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. "Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma," piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. "Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto..." Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški 'Lorenc') smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim 'naš človek', pa čeprav ni bil 'rdeč po vseh predpisih'. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot 'far' ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 7/8_1993

LETA 1972 UMRL FRANCE STELE

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR (* 1886)

"Kar težko bi si bilo zamisliti bolj kulturno razgledanega moža in učenjaka, ki bi znal številne življenjske izkušnje in modrosti skladneje povezati s prisrčno preprostostjo in domačnostjo," je ob osemdesetletnici dr. Franceta Steleta, očeta slovenske umetnostne zgodovine, zapisalo uredništvo Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, kateri je bil jubilant predan z dušo in s srcem. "S svojim obsežnim znanstvenim in publicističnim delom nam je 'srca vnel za čast dežele', saj je dvignil nekoč komaj znano ali celo prezirano umetnostno preteklost slovenske zemlje ne samo v našo, ampak tudi v evropsko zavest. Toda dr. Stele ni bil samo umetnostni zgodovinar, ampak tudi literat, kritik, kulturni zgodovinar in že od študentovskih let pobudnik za zbližanje med narodi in prav posebej med slovanskimi narodi." Temu vsestransko delavnemu in izredno plemenitemu možu posvečamo ta zapis ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, France Stele: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2006), 38-39.

LETA 1982 UMRLA MARJA BORŠNIK

LITERARNA ZGODOVINARKA (* 1906)

Literarna zgodovinarka Marja Boršnik je na ljubljanski univerzi predavala slovenski literarno zgodovino. Raziskovala je predvsem novejšo slovensko literaturo od srede 19. stoletja dalje. Posebno pozornost je posvečala književnicam - uredila je izbrano delo Vide Jerajeve ter izbrano delo Zofke Kveder.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Papež Frančišek že kot buenosaireški kardinal ni hodil na počitnice. To 'tradicijo' ohranja tudi kot papež, čeprav v juliju in avgustu ne bo imel jutranjih maš v domu sv. Marte. V juliju pa so odpovedali tudi splošne avdience. Vatikanski tiskovni predstavnik je pomenljivo naglasil, da papež sam določa svoj urnik in se čuti poklicanega v Gospodovo službo z vsemi svojimi močmi.

Papež se je v času svojega pontifikata po jutranji maši v domu sv. Marte pogovarjal z več kot 12 tisoč verniki. Papežev urnik je tudi sicer natrpan. Vstaja petnajst do petih in ima le pol ure popoldanskega počitka. Ne smemo se zato čuditi, da je v zadnjem času zaradi slabšega počutja odpovedati kakšno srečanje, nazadnje obisk rimske bolnišnice Gemelli.

Pa še en podatek govori o papeževi zaposlenosti. Ob torkih njegovi predniki niso imeli avdienc ali drugih srečanj. Toda sedanji rimski škof si tudi ta dan ne privošči počitka, ampak sprejema ljudi, ki jih ni mogel uvrstiti v program svojih obveznosti druge dni.

LETA 1864 UMRL JANEZ PUHAR

DUHOVNIK, IZUMITELJ IN FOTOGRAF (* 1814)

Zgodovina fotografije sloni na številnih odkritjih in izumih bistrih glav. Med nje spada tudi slovenski duhovnik Janez Puhar, doma iz Kranja, kjer je 7. avgusta 1864 tudi umrl. Izumil je poseben postopek za osvetljevanje steklenih plošč; prevlečenih s tanko plastjo žvepla. Francoska akademija znanosti in umetnosti mu je leta 1852 podelila diplomo kot "izumitelju fotografije na steklo".

LETA 1879 UMRL LOVRO KOŠIR

POŠTNI REFORMATOR, IDEJNIM OČE POŠTNE ZNAMKE (* 1804)

Poštne stroške je bilo nekdaj treba plačevati v gotovini, dokler niso "iznašli" poštne znamke. Zamisel zanjo je dal avstrijski vladi že leta 1836 slovenski poštni uradnik Lovro Košir, rojen v Spodnji Luši v Selški dolini. Njegovo zamisel je uresničil Anglež Rowland Hill, ki je dosegel, da je britanska vlada 6. maja 1840 dala v promet "črni peni", prvo poštno znamko na svetu.

LETA 1895 SO POSTAVILI ALJAŽEV STOLP NA TRIGLAVU

Jakob Aljaž, župnik na Dovjem in velik ljubitelj gora ter planinec je za pet goldinarjev od občine odkupil Kredarico in vrh Triglava in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Izdelal je tudi načrt za stolp, ki naj bi ga postavili na vrhu. Njegove dele so znosili na vrh njegovi farani z Dovjega, stolp na vrhu sestavili in utrdili. Bil je iz pločevine, visok okrog dva metra s premerom 1,25 m, izdelal pa ga je Aljažev prijatelj iz mladosti, kleparski mojster Belec iz Šentvida pri Ljubljani ...

Aljaževi spomini:

• Takole sem si mislil: če sta pod Triglavom dve nemški oz. avstrijski koči, pa naj bilo vsaj na vrhu razvidno, da je Triglav naša – slovenska – gora. In sem doma, v svojem župnišču, naredil načrt za srednje velik stolp.
  
• Naj živi slovenski svet! Naj živi združena Slovenija! Triglav, naš kralj, pomagaj nam, da bomo vsi Slovenci skupaj in da bomo v slogi uživali zemeljsko življenje.
  
• V stolpu sem dal namestiti toplomer in barometer, zraven pa še tablo, na kateri je bilo zapisano, kako se imenujejo glavni vrhovi, ki se vidijo iz njega. Linice so bile zastekljene z močnim, dvojnim steklom. V stolp sem dal tudi kositrne kozarce, špiritni gorilnik in samovar in še tri stolčke, a je zadnje kaj hitro dobilo noge, oziroma je vse skupaj pobral veter, kajti med planinci so bili že tedaj taki, ki so cenili le svojo imovino, do tuje pa niso imeli prijaznega odnosa...

LETA 1904 ROJEN SLAVKO JAN

GLED. REŽISER, IGRALEC, PEDAGOG († 1987)

Doma iz Zagorja ob Savi; od leta 1923 je bil igralec, po 1945 pa režiser in nekaj časa tudi ravnatelj ljubljanske Drame. Na AGRTF je bil predavatelj za govorno tehniko, od leta 1952 profesor za režijo. Kot igralec je bil zlasti v mlajših letih zelo uspešen in priljubljen. Odigral je 276 gledaliških vlog. Kot režiser je postavil na oder 65 del v Ljubljani in Mariboru pa tudi drugje. Uveljavil se je predvsem z uprizoritvami slovenskih dramskih del, še posebej Cankarja; zgodovinska je bila njegova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (1948).

LETA 1913 ROJEN LUDOVIK BARTELJ

DUHOVNIK, TEOLOG, ZAMOLČANI FILOZOF († 2006)

Rodil se je v trdni kmečki družini v župniji Mirna Peč. Po maturi v Novem mestu je študiral teologijo v Ljubljani in bil leta 1937 posvečen v duhovnika. Huda vojna leta je preživel kot kaplan v krvavem Kočevju. Od leta 1947 do smrti (2006) je bil dušni pastir v Dolah pri Litiji. Posvečal se je tudi študiju filozofije kot učenec Franceta Vebra. Na teološki fakulteti v Ljubljani je leta 1970 dosegel doktorat iz teologije in bil v akademskem letu 1973/74 tam tudi predavatelj za filozofijo. Napisal je deset filozofskih del.

LETA 1913 ROJEN LOVRO KASELJ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN VSESTRANSKI KOROŠKI KULTURNI DELAVEC († 2007)

Lovro Kaselj spada v vrsto duhovnikov, ki so v koroškem slovenskem zamejstvu živeli po Slomškovem načelu "mati, domovina, Bog". V letih 1971-1983 je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, strešne kulturne organizacije koroških Slovencev, in njegov glavni cilj je bilo sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo. Bil je publicistično dejaven kot dopisnik in urednik revije Mohorjeve Celovec "Družina in dom". Pri celovški Mohorjevi je izšla njegova knjiga Sadovi večerne zarje. Za zasluge pri vsestranskem kulturnem in narodnem delu za slovensko narodno skupnost je leta 1999 prejel Tischlerjevo nagrado. „Kultura mi je bila pri srcu že od mladosti in videl sem simbiozo med duhovnostjo in kulturnostjo, zato je bilo to zame vedno povezano. V duhovništvu sem videl možnost, da za ljudstvo kaj storim, da držim ljudi pokonci, da ohranjam slovensko besedo," je Kaselj dejal ob svoji 85-letnici.

... več o njem si preberite v rubriki pričevanje 07_2000

nekaj njegovih razmišljanj:

• Materin jezik je več ko jed in pijača, je velik bo­žji dar, je struna, na katero duša najrajši in najlepše udarja, je bogastvo, ki ga nobeno drugo nadomestiti ne more.
  
• Bral sem nekoč v knjigi cerkvenega učenika, da nadnarava gradi na naravo. Kdor torej ruši naravo, izpodmika tla in temelj nadnaravi. A kaj je naravnejše od družine in naroda?
  
• Naj se razproda, kar jutri ne bo več imelo vrednosti. Za božjo voljo pa nikar razprodati, kar ima vekovito vrednost, za kar ni enakovrednega nadomestila, kar sem po rojstvu iz svoje matere in po krstu iz Svetega Duha, kar je najgloblja in najširša vsebina besedne dvojice: vera in dom!
  
• Ravno mali narodi, ki nimajo ničesar ra­zen svojega jezika, svoje narodne in kulturne samostojnosti ter svoje močne volje do življenja, še posebej potrebujejo tistih duhovnih vrednot, ki jih vsebuje in daje vera, tista vera, ki tudi še na koncu vseh razočaranj in zlomov in smrti z velikonočno zmagovitostjo oznanja: "Tvoj je vstajenja dan!"
  
• Brez knjige učiš, mati. Tvoja knjiga je božje stvarstvo, je zelena ravan, je zvezdnato nebo. Tvoja knjiga je življenje. Tvoja knjiga je tvoje srce, je ljubezen, ki jo rodii ljubezen do Boga, do domovine, do naroda, do vsega plemenitega in lepega.
  
• Dom, stanovanje brez križa je dan brez sonca, je nočno nebo brez zvezd. In biti mora tisto, kar križ predstavlja: vera. To mora ostati, pa naj se vse v domu spremeni. In ostati mora molitev kot živo znamenje verovanja.
  
• Smrt ljubljenega človeka je zmeraj prerana. Prerana pa je tudi smrt človeka, ki je zaslužil ljubezen in si je je že­lel, pa mu je niso dali tisti, ki so ga bili dolžni ljubiti.
  
• Iskreno žalovanje po ljubljenem človeku tudi na grobu govori tiste besede in tisti jezik z njim, ki sta ga med sabo govorila v življenju.

LETA 1930 UMRL FRAN KOCBEK

ORGANIZATOR PLANINSTVA IN PUBLICIST (* 1863)

Ko so se po slovenskih gorah šopirili nemčurji, je učitelj Fran Kocbek leta 1893 ustanovil savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva. Organiziral je gradnjo planinskih postojank in poti. Na Molički planini pod Ojstrico so zgradili kočo, ki nosi ime po njem, nad kočo pa postavili kapelo sv. Cirila in Metoda, ki je bila blagoslovljena leta 1898, po vojni uničena in leta 1990 ponovno postavljena.

LETA 1934 UMRL LEOPOLD CIGOJ

DUHOVNIK, BOREC ZA SLOVENSKI VEROUK POD FAŠIZMOM (* 1886)

V Zboru svečenikov sv. Pavla, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški duhovniki po priključitvi Primorske k Italiji (1920), je goriški duhovnik Leopold Cigoj prevzel 'odsek za šolstvo', ki se je ukvarjal poukom krščanskega nauka v osnovnih šolah. Podpiral je nadškofa Sedeja v prizadevanju, da pod fašizmom verouk ostane obvezni šolski predmet in ga poučujejo duhovniki v slovenščini. Bil je tudi zelo prizadeven organizator Marijinih družb po primorskih župnijah in vzgojnih zavodih, ki so otroke in mladino utrjevale v veri in narodni zavesti.

LETA 1941 UMRL RABINDRANAT TAGORE

INDIJSKI PESNIK, FILOZOF, SLIKAR, SKLADATELJ, GLASBENIK (* 1861)

Tagore je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado za književnost za svojo pesniško zbirko religiozne lirike Gitandžali (Darovanjke). Ključ, ki nam odpira svet Tagorove poezije, je misel iz te zbirke: "Prižgi s svojim življenjem svetilko ljubezni!" Pesmi je začel pisati že pri osmih letih; računajo, da je v svojem dolgem življenju napisal okoli sto tisoč verzov. Bil pa je tudi pisatelj in dramatik.

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bogastvo in slava izvirata od tebe in v tvoji moči je da ju daješ ali pridržuješ. Moja bridkost pa je samo moja in če ti jo prinesem v dar, me nagradiš s svojo milostjo.
  
• Prišli smo na svet, ne samo, da ga spoznamo, temveč tudi, da mu pritrdimo. Mogočnost lahko dosežemo z znanjem, popolnost pa samo po poti ljubezni. Najvišja vzgoja je tista, ki nam ne nudi samo znanja, temveč spravi naše življenje v harmonijo z vsem, kar obstaja.
  
• Čebele srkajo med iz cvetlic in jim brenčijo zahvalo, ko jih zapuščajo. Pisani metulj pa je prepričan, da so mu cvetlice doIžne hvalo.
  
• Ustvaril si me neskončnega, tako ti je bilo všeč. Spet in spet prazniš to krhko posodo in jo venomer polniš z novim življenjem.
  
• Marsikakšen prazen dan sem jokal za izgubljenim časom. A nikoli ni izgubljen, Gospod. Ti si vzel vsak trenutek mojega življenja v svoje roke.
  
• Živim v tem svojem malem svetu in se bojim, da ga, četudi za malenkost, zmanjšam. Dvigni me v svoj svet in daj, da bom tako svoboden, da z radostjo izgubim svoje vse.
  
• V kakšnem jeziku govoriš, o morje? V jeziku vašega spraševanja. V kakšnem jeziku odgovarjaš, o nebo? V jeziku večnega molčanja.
  
• Noč je črna kakor skala. Naj ne minevajo ure v temi! Prižgi svetilko ljubezni s svojim življenjem.
  več:

LETA 1977 UMRLA VERA BRNČIČ

PREVAJALKA IN LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA RUSKE KNJIŽEVNOSTI ( *1913)

Vera Brnčič se je pred poroko s pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom Ivom Brnčičem pisala Šermazanova - po rodu je bila Rusinja. Po drugi svetovni je poučevala ruščino na srednjih in višjih šolah, nato pa predavala rusko književnost na univerzi v Ljubljani. Veliko je prevajala iz ruščine in pisala študije o ruskih pisateljih 19. in 20. stoletja. Raziskovala je zveze med rusko in slovensko književnostjo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 6. avgust 1868, Vlleneuve-sur-Fère; 23. februar 1955, Pariz

Rodil se je 6. avgusta 1868 v kraju Villeneuve-sur-Fere. Oče je bil višji uradnik, zato se je družina pogosto selila. Njegova domača vzgoja je bila "brezbrižna". Odraščal je v tistih letih, ko je bilo med francoskimi izobraženci v modi, da so bili brez vere. To je bila "žalostna doba scientizma", nazora, da lahko sprejmemo za resnico samo tisto, kar se da videti ali z aparati zaznati. Zaradi "spodobnosti" je pri dvanajstih letih prejel prvo sveto obhajilo, ki pa je bilo za dolga leta tudi zadnje. Pod vplivom okolja in slabega čtiva je vero kmalu popolnoma izgubil. V velikem Parizu, katerega je sovražil, je bil osamljen. Štirikratni "brez" v njegovem mladem življenju: brez veselja, brez ljubezni, brez čistosti, brez smisla.

Prvi žarek sonca je posijal v njegovo dušo, ko je začel brati dobre knjige. Posebno je vzljubil pesnika Arthurja Rimbauda in pri osemnajstih letih je bil tudi sam že pesnik in pisatelj. Tedaj ga je, kot je pripovedoval sam, "Bog zgrabil z močno roko". To se je zgodilo na božični praznik leta 1886. Dopoldne je bil v pariški stolnici Notre-Dame pri maši, ki pa se ga ni "dotaknila. "Ker nisem našel nič boljšega, sem prišel še k večernicam. Člani otroškega pevskega zbora, oblečeni v bele halje, so peli, kot sem zvedel kasneje, Magnificat. Tedaj se je zgodilo tisto, kar obvladuje vse moje življenje. V trenutku se je dotaknilo mojega srca in sem veroval. Veroval sem s tako sprejemljivostjo, s takim vzponom vsega svojega bitja, s tako silnim prepričanjem, tako trdno, da ni ostalo prostora za noben dvom, in da mi potem vse knjige, vsa razmišljanja, vsa naključja burnega življenja niso mogla vere streti niti načeti. Hipoma sem imel občutek božje nedolžnosti, večnega božjega otroštva, neizrazno razodetje. Res je, Bog je tu. Je tu. Je nekdo. Je tako osebno bitje kot jaz. Ljubi me in me kliče." Mladega pesnika je to doživetje pretreslo. Zdelo se mu je, kot da ga je nekdo potegnil iz kože in ga presadil v tuje telo ter ga postavil v neznane svetove. Bil je trdno prepričan, da Bog obstaja, katoliško pa je še zavračal. Odprl se ji je šele potem, ko je začel brati Sveto pismo. Spoznal je, da je Jezus Božji Sin, ki ga kliče k sebi in mu zagotavlja ljubezen. Zelo so ga prevzeli verski obredi, ki se jih kar ni mogel nagledati. Najgloblji vtis je nanj napravila maša.Leta 1893 je po končanem študiju političnih ved stopil v diplomatsko službo: dve leti je bil v Združenih državah Amerike, zatem deset let na Kitajskem.

Leta 1906 se je v Lyonu poročil z Reine Perrin, hčer znanega arhitekta. Tri dni po poroki z ženo odpotujeta na Kitajsko in naslednje leto se jima tam rodi hčerka Marie (do leta 1916 pa še štirje otroci). Vsa ta leta je veliko pisal. Leta 1910 je začel pisati dramo Marijino oznanjenje, ki spada med njegova najbolj znana dramska dela, katerih je kar precej. Med prvo svetovno vojno je kot diplomat deloval v Italiji in zatem v Braziliji. Po prvi svetovni vojni je bil francoski veleposlanik na Danskem, potem pet let na Japonskem in nazadnje v Združenih državah Amerike. Leta 1927 je kupil grad Brangues v pokrajini Isere, kjer je preživljal poletja z družino. Leta 1946 je bil izvoljen v francosko Akademijo "nesmrtnih". 17. februarja 1955 v pariškem gledališču Comedie Francaise igrajo njegovo Marijino oznanjenje. 22. februarja dobi srčni napad in v prvih urah 23. februarja, na pepelnično sredo umre. 28. februarja so mu, kot članu Akademije, priredili državni pogreb. J.-L. Barrault se spominja: "Claudela so prepeljali v kripto pariške Notre-Dame in žalne slovesnosti so bile v strupenem mrazu na trgu pred cerkvijo... Po tem uradnem in popolnoma ledenem obredu je bil položen v kripto katedrale; kjer je pred sedemdesetimi leti sprejel znamenje gospe Glasbe, božje hčerke." V tem svetišču je v kamnitem tlaku "pri drugem stebru ob vhodu na kor", kjer je Claudel stal, ko ga je zajel vrtinec božje milosti, vklesan datum: 25. decembra 1886. 4. septembra 1955 so njegove posmrtne ostanke prenesli na vrt njegovega gradu. Sam je sestavil nagrobni napis: "Tu počivajo ostanki in setev Paula Claudela."

(pričevanje 02_2005)

Petrov naslednik po vzoru apostola Pavla

Ko je bil izvoljen za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, si je privzel ime Pavel VI. - po svetem Pavlu, velikem apostolu narodov, in s tem nakazal, da ga hoče v svoji službi oznanjevalca evangelija posnemati. To je uresničeval s svojimi številnimi apostolskimi potovanji po svetu in s svojimi "pismi" - okrožnicami, poslanicami, spodbudami. Zaradi njegove zadržanosti in ponotranjenosti so ga mnogi imeli za črnogledega in žalostnega, prestrašenega spričo vsega, kar se je dogajalo v svetu in zlasti v Cerkvi, ki jo je zajelo pomladansko "vrenje" po koncilu. Toda on je, zvest svojemu značaju in predvsem svojemu Gospodu trdno stal; z Apostolom narodov je ponavljal: "Vem, komu sem veroval!"

"Mi vsi bolj ali manj živimo od tistega, kar nas je o skrivnosti božjega naučila žena - mati," je po izkušnji v domači družini dejal kasnejši papež. Rodil se je 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii. Oče Giorgio je bil odvetnik, časnikar in politik, vedno pokončen mož. "Svojemu očetu se moram zahvaliti za zgled poguma in odločnosti." Mati Giuditta Alghisi pa je bila tiha in mirna žena. "Od nje sem podedoval nagnjenje k zbranosti, ponotranjenosti, h globoki molitvi in premišljevanju." Brata Lodovico in Francesco sta pravila, da je bil Giovanni Battista od vseh otrok najbolj podoben materi po značaju in tudi po zunanji podobi. Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica; zaradi slabega zdravja (srčne napake) ga niso sprejeli v semenišče in je v šolo hodil od doma. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1920 posvečen v duhovnika, ki si je želel delati na kakšni manjši župniji. Zaradi uglednega očeta so ga povabili v vatikansko diplomatsko službo. Ko je končal študij na papeški diplomatski akademiji, so ga kot tajnika nuncija na Poljskem poslali v Varšavo. Ostro podnebje ni odgovarjalo njegovemu rahlemu zdravju, zato se je kmalu vrnil v Rim in dobil službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal polnih trideset let. Veliko je delal s študenti. Ko je nastopila druga svetovna vojna, je pod papežem Pijem XII. kot "drugi mož" vatikanskega državnega tajništva vodil karitativno akcijo Cerkve za iskanje ujetnikov, padlih in pomoč milijonom trpečih. Leta 1954 ga je papež Pij XII. poslal za nadškofa v Milan. Tam je kmalu pripravil "veliki misijon" za vse mesto, industrijsko prestolnico Italije. Zahajal je med delavce, da bi začutili, da je Cerkev njihova zaveznica v boju za socialne pravice. Leta 1958 je za Pijem XII. na Petrov sedež prišel Janez XXIII. Med prvimi kardinali, ki jih je novi papež imenoval, je bil milanski nadškof. Ali je s tem hotel nakazati, kdo bo njegov naslednik?

Ko je 21. junija 1963 izvoljeni papež Pavel VI. nastopil svojo službo prvega pastirja Cerkve, je dejal: "Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka." To nalogo je uresničil. Potrdil je vse koncilske dokumente, ki so jih sprejeli koncilski očetje. Ob zaključku koncila je izrekel upanje, da smo se kristjani po koncilu "naučili bolj ljubiti in bolje služiti".

Značilnost pontifikata Pavla VI. so njegova apostolska potovanja. Že med koncilom (od 4. do 6. januarja 1964) je romal v Sveto deželo. Bil je za apostolom Petrom prvi papež, ki se je vrnil v zibelko krščanstva, v kraje, ki so posvečeni s stopinjami Odrešenika človeškega rodu. Sledila so potovanja v Indijo (3. do 6. decembra 1964), na sedež OZN v New Yorku (4. oktobra 1965); nato pa v Fatimo (1967), v Turčijo (1967), v Kolumbijo (1968), v Švico (1969), v Afriko (1969), na Daljni vzhod (1970). Po vsem svetu je "potovala" njegova beseda, predvsem njegove okrožnice. Ob prvi, Svojo Cerkev (1964), v kateri je zarisal tri kroge dialoga: prvi objema vse, kar je človeškega, drugi tiste, ki verujejo v Boga, tretji pa obravnava bratski pogovor med tistimi, ki verujejo v Kristusa, sta najpomembnejši njegova socialna okrožnica O delu za razvoj narodov (1967) in O posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae, 1968). Njegovo apostolsko življenje se je izteklo 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori.

(pričevanje 10_2008)

LETA 1868 ROJEN PAUL CLAUDEL

FRANCOSKI PESNIK, PRIČEVALEC, DRAMATIK IN DIPLOMAT († 1955)

Francoski pesnik in dramatik Paul Claudel je na božični praznik, 25. decembra 1886, med petjem Marijinega hvalospeva Moja duša poveličuje Gospoda v pariški stolnici Notre-Dame doživel ‘božji blisk’ – milostno razodetje Boga, ki je spremenilo vse njegovo življenje in ga, po njegovih besedah, ‘rodilo za večnost’. Ta datum je vsekan v tlak notredamske cerkve. Ob njegovem pogrebu je srebrn otroški glasek zapel Magnifikat – spev njegovega prerojenja.

več:
S. Čuk, Paul Claudel, "Bog me ljubi in me kliče": Pričevanje, v: Ognjišče, 2, 2005, 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Krščanstvo postavi pred nas Kristusa - živo bitje, avtonomno in določeno kot mi, v katerem biva polnost božanstva, do katerega se čutimo osebno odgovorni, s katerim smo v notranjem in vsakdanjem stiku.
• Resnica ni prav nič odvisna od števila ljudi, ki so o njej prepričani.
• Kakšno vrednost ima življenje, če ga ne darujemo?
• Govori samo, kadar si vprašan, toda živi tako, da te bodo vpraševali.
• Ne vznemirjaj se, če te drugi napačno razumejo; pač pa se vznemirjaj tedaj, če ti ne moreš in nočeš razumeti drugih.
  več:

LETA 1871 UMRL MIROSLAV VILHAR

PESNIK IN SKLADATELJ (* 1818)

Lastnik gradu Kalec pri Zagorju na Pivki je bil pesniško in glasbeno nadarjen: zlagal je razpoloženjske pesmice in hkrati z besedilom mu je iz srca privrel tudi napev. Znane so njegove pesmi: Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Lipa zelenela je. Njegova spevoigra Jamska Ivanka (1850) je bila pol stoletja skoro neprestano na slovenskih odrih.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1991

LETA 1879 ROJEN DINKO PUC

PRAVNIK in POLITIK, OČE PLEČNIKOVE LJ († 1945)

Po študiju prava v Gradcu in na Dunaju je več let kot politik deloval na Goriškem, pod italijansko okupacijo je leta 1920 svojo odvetniško pisarno preselil v Ljubljano. Leta 1927 je bil izvoljen za župana in to službo opravljal skoraj osem let. V tem času je znatno povzdignil naše glavno mesto. Njegova velika zasluga je tudi, da je za umetniško prenovo Ljubljane pridobil arhitekta Jožeta Plečnika ter mu pustil pri regulaciji ulic in trgov svobodne roke in mu omogočil uresničiti številne genialne zamisli.

LETA 1887 ROJEN GUSTAV STRNIŠA

PESNIK IN PISATELJ († 1970)

Zaradi slabotnega zdravja šolanja po mali maturi ni nadaljeval. Najprej si je služil kruh kot uradnik, potem se je posvečal igralskemu in časnikarskemu poklicu. Večino svojega življenja pa je prebil kot svoboden pesnik in pisatelj. Od osemnajstih knjig, ki jih je napisal, jih je sedemnajst izdal v samozaložbi, ker so založbe slabo plačevale. Gustav Strniša je pisal predvsem za otroke in mladino. Izdal je več pesniških zbirk za otroke. Od vseh knjig mu je bila najljubša zbirka lirike z naslovom Zvoki in žarki (1937).

nekaj njegovih verzov:

Jaz imam pa goslice, / goslice zveneče, / ki pojó mi pesmice, / pesmi zlate sreče. // Jaz imam pa mamico, / mamico ljubečo, / ji zapojem pesmico, / ji prinesem srečo.

LETA 1922 ROJEN MITJA ŠARABON

PESNIK IN PREVAJALEC († 1987)

Šole vseh stopenj je obiskoval v rojstni Ljubljani, slavistike pa ni končal zaradi vojne. Opravljal je razna pisarniška dela. Bil je zelo nadarjen in ustvarjalen pesnik. Leta 1944 je izdal pesniški zbirki Bolečina in Nema radost. Zaradi sodelovanja pri zborniku Zimske pomoči je bil po vojni zapostavljen. Šarabon je med slovenskimi pesniki napisal največ sonetov. Njegova posebnost so sonetni venci. Višek njegovega pesniškega ustvarjanja je Sonetni venec sonetnih vencev (225 sonetov), izšel v samozaložbi (1970).

LETA 1931 UMRL DANILO MAJARON

pravnik in politik, oče slovenske univerze (* 1899)

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, nato je nekaj časa študiral bogoslovje, leta 1888 pa je na Dunaju doktoriral iz prava ter v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Deloval je v Vseučiliškem odseku, ki ga je ustanovil župan Ivan Hribar, po nastanku jugoslovanske države je Majaron stopil na čelo Vseučiliške komisije in z veliko modrostjo je v kratkem času do podrobnosti izvršil priprave za ustanovitev univerze s petimi fakultetami in po pravici velja za očeta slovenske univerze.

LETA 1942 ROJEN MIHA MATE

PISATELJ, PREVAJALEC, HUMORIST, UREDNIK († 2006)

Rojenice so mu položile v zibelko izreden smisel za humor. Čeprav je bil ‘bajtarski’ otrok, je gledal na življenje z vesele plati. Po študiju slavistike v Ljubljani je služboval v Beogradu, zatem pa v Ljubljani. Bil je sodelavec pri Pavlihi in leta 1972 izdal knjigo ribniškega humorja Široka usta. Kot mladinski pisatelj se je prvič preizkusil leta 1976 s knjigo Leskova mladost in takoj osvojil mlade bralce. Seznam njegovih mladinskih (in drugih) del je zelo dolg. Njegovo geslo je bilo: “Humor pomaga živeti.”

LETA 1945 HIROŠIMA

PEKEL PRVE ATOMSKE BOMBE

Američani so 6. avgusta 1945 vrgli prvo atomsko bombo na japonsko mesto Hirošimo. Mesto je bilo v hipu uničeno, življenje je izgubilo okoli 110.000 ljudi. V Spominskem parku miru, kjer je bilo srce nekdanjega mesta, stoji spomenik-muzej. Papež sv. Janez Pavel II. se je med svoji obiskom Japonske leta 1981 ustavil 25. februarja v Hirošimi. Pred spomenikom se je zatopil v tiho molitev, potem pa je (v več jezikih) prebral svojo mirovno poslanico, naslovljeno na državne poglavarje.

LETA 1978 UMRL PAVEL VI.

PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK (* 1897)

"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem." Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965. 19. septembra 2014 ga je med blažene katoliške Cerkve uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca letos, je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je na 6. avgusta, dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.

več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
  
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
  
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
  
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
  
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
  
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
  
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:

LETA 1994 UMRLA MARIJA MIJOT

NAREČNA PESNICA IN PISATELJICA (*1902)

Rodila se je v tržaški mestni četrti Sv. Ivan. Zaradi revščine po osnovni šoli ni mogla nadaljevati šolanja. Izobraževala se je na raznih večernih tečajih, zlasti pa je veliko brala. Svoje darove je posvetila prosvetnemu delu. Že v šolskih letih je začela pisati pesmi v svetoivanskem narečju. Recitirala jih je na raznih prireditvah, na prigovarjanje prijateljev jih je začela objavljati v tisku. Leta 1962 je izšla njena narečna pesniška zbirka Souze jn smeh, v kateri je 25 pesmi, leta 1969 je izšel ponatis s prisrčnimi otroškimi pesmimi.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk