V letošnjem letu, točneje v mesecu februarju, je Planinska zveza Slovenije prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Tone Škarja je v več kot 60 letih dela pustil globoko sled v slovenskem alpinizmu, tako v gorski reševalni službi kot tudi v mnogih odpravah, ki jih je vodil na najvišje vrhove sveta. O njegovih podvigih in tudi nasvetih lahko beremo v številnih knjigah; nekatere od njih so prišle tudi izpod njegovega peresa.

Če preskočiva v kasnejša, 70. leta. Takrat je bil alpinistični turizem v povojih, veliko ste morali organizirati sami, nabrati ogromno sredstev, pripraviti vso dokumentacijo itd. – kako ste to načrtovali in zmogli glede na to, da govorimo o času, ko ni bilo interneta ali mobilnih telefonov?

Tega tudi sam ne razumem dobro. Lahko pa najdem nekaj odgovorov v takratnem poteku življenja. Ker sem imel službo nedaleč od sedeža Planinske zveze, sem kdaj med malico ali odmorom za kavo skočil tja in uredil stvar ali dve. Ob tem so mi šli precej na roke tako doma kot v podjetju. Lahko sem bil odsoten z delovnega mesta.

Ko danes pogledam na vsa podjetja, ki so nam stala ob strani in so natisnjena na koledarju o Himalaji, ki smo ga izdali kmalu po vrnitvi z Everesta leta 1979, mi res ni jasno, kako sem uspel obiskati več kot 60 podjetij, se z vsakim srečati, pogovoriti.

Ob tem je bilo ogromno dela s pripravo papirjev, dogovorov pod Himalajo; dokumentacija se je merila v fasciklih. Če povem za primer, je bil samo za spisek opreme potreben cel fascikel papirjev. Imeli smo veliko pomoči od domačih in ljudi na Zvezi, precej posluha so imeli gospodarstveniki. Tudi v skupni državi se je našlo kar nekaj denarja za alpinizem – če so v južnejših republikah našli zelo veliko denarja za igre z žogo, so nam Slovencem dali tudi še kaj za alpinizem. To je bil hkrati čas, ko je beseda nekaj veljala. Z nekom sem se lahko dogovoril za dva tedna vnaprej in ob določeni uri sva se dobila; brez mobitelov in sprotnega prestavljanja, ki si ga (lahko) privoščimo danes.

Takrat je bilo precej navdušenja, vneme, preproste odločnosti; ko danes gledam, kako potekajo določene stvari, vidim, kako vsak skrbi samo zase.

Vas je v vsem tem času kdaj prijelo, da bi – zaradi neprijetne izkušnje, surovosti narave, izpostavljenosti itd. – postavili gojzarje in opremo v kot? Je bila kakšna takšna prelomnica?

Prelom je bil leta 1966, ko sta se ubila dva naša alpinista....

»Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. Ni namen mojega pripovedovanja razpihovati sovraštvo, pač pa želja, da bi vsi prišli do spoznanja, da more samo ljubezen rešiti svet.« Tako je na začetku svoje knjige Pred vrati pekla (1961), v kateri pripoveduje grozljivo zgodbo svojega trpljenja v komunistični ječi duhovnik lazarist Franc Sodja. Sedem mesecev so ga držali v samici, ga poniževali in zasliševali, nato pa ga obsodili na pet let prisilnega dela, kjer so bili njegovi sotrpini številni slovenski duhovniki, ki so jih po drugi svetovni vojni novi 'ljudski' oblastniki množično zapirali. Iz Sodjevega pripovedovanja se dviga osupljivo lepa podoba duhovnika-kaznjenca. Ti po nedolžnem zaprti duhovniki so bili bratska skupnost, katere bratstvo se je pod jetniškim pritiskom še stopnjevala. Tega pričevalca vere, ki apostolsko poslanstvo vršil tudi kot odličen vzgojitelj mladih in mojster peresa, predstavljamo ob stoletnici njegovega rojstva.

Kmečki muzej zbiratelja Stanislava Florijančiča domuje v Štatenberku v Raduljskem hribovju v Štatenberški dolini (občina Mokronog – Trebelno). Preden nas zbiratelj popelje po svojih zbirkah, postavljenih v kletnem prostoru, pod kozolcem, na kozolcu, podstrešju in zunanjem delu, nam opiše tudi bogato zgodovino kraja. Tod je stal tudi grad Štatenberk (Stettenberk), ki je bil pozidan verjetno že v 12. stoletju, o katerem pričajo samo še skromne razvaline.

V kraju, ki se je nekoč ponašal s kovačijo, šolo, gozdarjevo hišo, mlinom in trgovino z mešanim blagom, danes prebiva le okrog petdeset prebivalcev. Na robu vasi stoji cerkev sv. Martina. V 2. polovici 15. stoletja je bil k romanski ladji prizidan gotski prezbiterij s križnim obokom in konzolno figuralno plastiko z značilnostmi kamniške kamnoseške delavnice. Z njenega turna je v muzeju cerkvena ura s kamnitimi utežmi, ki še vedno tiktaka in tudi bije ure.

Če imate kot moški vsaj malo opravka z ženskami (tudi če niste poročeni), potem se vam je gotovo že (domnevam, da pogosto) zastavilo vprašanje: Zakaj ženske tako komplicirajo? Kar naprej bi nekaj rade in je pogosto vprašanje, če sploh same vedo kaj.

No, ko sem pred kratkim v moškem pogovoru potožil očetu to svoje izkustvo s Simono, me je presenetil v odgovoru: »Ne, ne vedo, kaj bi rade. Saj niti ne morejo vedeti. Pa tudi, če se jim zdi, da jim je jasno, kaj hočejo, bodo že kmalu želele 'nekaj drugače'. In je sreča, če je to le sprememba v kuhinji; za nas moške je mnogo zahtevnejše, ko si zaželijo 'nekaj več' v odnosu.«

"Mama, Jezus je vstal, aleluja!" In na to je mama odgovorila: "Aleluja!" To je bila njena zadnja beseda.

Župnija sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je izdala knjigo VIDINA ZGODBA, pričevanje o svetopisemsko 'močni ženi' Vidi, o njenem hvaležnem sprejemanju življenja, o svetlobi, ki jo izžarevala s svojo trdno vero, o njenem prehodu iz zemeljskega v večno življenja na velikonočno vigilijo, 19. aprila 2014. »Sam se velikokrat vprašam, kako to, da je Gospod izbral ravno mene kot najmlajšega člana družine, da sem preživel zadnjih pet ur maminega zemeljskega življenja ob njej,« je zapisal njen sin Jaka. Ko so med mašo velikonočne vigilije v bližnji cerkvi sv. Magdalene zapeli velikonočni zvonovi, je nečakinja Valentina vprašala Vido: »Teta, slišite zvonove?« On pa je dodal: »Mama, Jezus je vstal, aleluja!« In na to je mama odgovorila: »Aleluja!« To je bila njena zadnja beseda, ki so jo še razumeli. Preden je okoli pol desetih izdihnila, so bili ob njej vsi njeni najdražji: mož Slavko, hči Ana ter sinova Miha in Jaka. Ko je odšla z Jezusom, ji je mož nežno zatisnil oči. »S solzami v očeh in z veliko hvaležnostjo v srcu, da smo jo imeli, smo odšli iz bolniške sobe.«

Ve nas niste zapustile! Ostale ste z nami.

s.Barbara Peterlin

V zadnjem času veliko slišimo o Ukrajini in napetostih v njej. Kako je v državi, kjer vlada revščina, kjer na njenem vzhodu divja vojna, nam je nekoliko odstrla s. Barbara, ki tam deluje že nekaj let. Predvsem nam je zaupala, na kakšen način v takih razmerah pričevati za Božjo ljubezen.

– V Kijevu, glavnem mestu Ukrajine Marijine sestre niste edini slovenski redovniki. Koliko vas je vseh?

Smo tri Marijine sestre, dve sva Slovenki, sestra Jožica in jaz. S. Marta, po narodnosti Rusinka, je pa izza Karpatov in tudi pripada naši provinci. Njena mama je bila rimokatoličanka, oče pa grkokatoličan. Njeni predniki so bili Madžari in Slovaki. To kaže, kako mešano je prebivalstvo v Zakarpatju in kako živijo v strpnosti. Tudi tamkajšnji škof je 'mešanih korenin', da laže razume tiste ljudi. V naši bližini je še lazaristovska hiša. Tam deluje Slovenec Tomaž Mavrič, ki je vicevizitator (predstojnik) viceprovince sv. Cirila in Metoda, ki obsega Ukrajino, Rusijo in Belorusijo. Gre za ogromno ozemlje. Drugi lazaristi so iz Poljske, Madžarske, več pa je že domačinov.

– Najbrž se veliko bralcev sprašuje, kaj delate v Ukrajini. Kakšno je tam vaše poslanstvo?

Sestra Marta in sestra Jožica sta prišli v Ukrajino.... 

 * 10. november 1905, Zapuže pri Dravljah, † 1. avgust 1973, Ljubljana

Dar za risanje je prejel po očetu - mizarju

Barve tega sveta, ki jih je kasneje tako občuteno prenašal na svoje umetnine, je zagledal 10. novembra 1905 v zaselku Zapuže pri Dravljah kot drugi od osmih otrok (eden je umrl v nežni dobi) Ivana Kregarja in Marije roj. Tršan. "Moj oče je bil mizar in je znal zelo dobro risati," je pripovedoval kot gost meseca v Ognjišču za april 1971. "To se pravi, da imam po očetu podedovano roko za risanje; mati pa je bila bolj literarno navdahnjena. Pesnika Anton in France Vodnik sta po materini strani moja bratranca... Od majhnega sem si želel, da bi slikal." Po končani osnovni šoli so ga starši dali na škofijsko gimnazijo v Šentvid, kjer je "omahoval" med željo ali biti duhovnik ali slikar. Že v nižjih razredih gimnazije (sedanjih višjih razredih osemletke) je vsak dan vsaj eno uro risal in s svojimi risbami opremljal zavodski literarni (rokopisni) list Domače vaje. Profesor risanja Gašper Porenta je nadarjenega dijaka spodbujal k ustvarjanju.

"Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera; in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok... Že zgled me je klical, da sem tudi uvidel, da je treba delati, trdo delati vse življenje." Po maturi leta 1925 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. "Tudi tam sem stalno risal, naredil sem portrete vseh svojih sošolcev." Leta 1929 je bil posvečen v duhovnika. Že naslednje leto je odšel v Prago, kjer je pet let (1930-1935) študiral slikarstvo. Po končani akademiji se je vrnil v domovino in je bil do nemške okupacije (1941) profesor risanja na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, kjer je imel tudi svoj atelje.

Začetnik slovenskega abstraktnega slikarstva

Po drugi svetovni vojni je bila škofijska gimnazija ukinjena in profesor Stane Kregar se je posvetil slikarstvu kot svobodnemu poklicu. Preselil se je v atelje pod Rožnikom, kjer je ustvarjal do zadnjega. V prvem obdobju svojega slikarskega ustvarjanja (še kot študent v Pragi in profesor v Šentvidu), ki je bilo obdobje surrealizma, je poudarjal dejastvo, da poleg vidnega obstaja tudi nevidno, poleg zavestnega tudi podzavestno. V sliko je uvedel sanjski svet, ki mu je ostal v spominu iz otroških let. "Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki se v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega." Zelo pomemben mejnik v Kregarjevem umetniškem delu sta bila leti 1951 in 1953, ko se je predstavil s svojimi prvimi abstraktnimi deli."Ko sem ustvaril prvo abstraktno sliko, se mi je zdelo, da sem dosegel luč svobode, da šele sedaj diham s polnimi pljuči. Ni se mi bilo treba več ozirati na barvo predmeta. Barva sama je začela govoriti s svojo ritmično razdeljenostjo po platnu. Zdelo se mi je, da šele sedaj lahko izpovem vse, kar hočem. Življenje, šum voda, valovanje žitnih polj, šumenje gozdov, ki sem jih prej slikal statično, so sedaj zadobili novo moč, moč gibanja."

Kritika ga je označila za največjega slovenskega kolorista - mojstra barv za Rihardom Jakopičem. Razstava njegovega štiridesetletnega ustvarjanja v Moderni galeriji v Ljubljani (december 1971 - januar 1972) je potrdila, da za nobenim slovenskim umetnikom ni ostal tako obsežen opus kakor za Stanetom Kregarjem. Njegovih oljnih slik je registriranih nekaj nad 600. K tem pa je treba prišteti številne freske, sgrafitte, mozaike, predvsem pa dolgo vrsto slikanih oken (nad 400 jih je), s katerimi je oživil naše cerkve.

"Tudi slikanje je oznanjevanje evangelija"

Po drugi svetovni vojni je Stane Kregar svoj umetniški dar v veliki meri posvetil cerkveni umetnosti. Okoli leta 1960 se je začelo veliko delati po cerkvah in tedaj je svoje talente podaril našim svetiščem od Prekmurja do Kopra. "Delal sem barvna okna, freske, oltarne slike, mozaik. Zraven tega še polno načrtov za mašne plašče in cerkvene vezenine." To bi delal že prej, toda takrat ga niso sprejeli kot cerkvenega umetnika, "sem bil pač preveč moderen". Za njegovo ustvarjanje na področju cerkvene umetnosti so najbolj značilna barvna okna, ki jih je ustvaril zelo veliko. In kaj misli o njih? "Barvna okna so zelo lepa stvar. Vernikom so bila vedno všeč... Tehnika slikanja oken pa se je zelo spreminjala. Sedanja je zelo blizu srednjeveškemu okenskemu slikarstvu: okna niso slikana, ampak so sestavljena kot mozaik." Kregarjeva slikana okna so "lirična in melodična pesem barv, izražena v brezštevilnih simbolih in figurah. Z njimi je umetnik posejal naše cerkve in jim dal nadčasovno, mistično lepoto, z njimi pa je obogatil slovensko cerkveno slikarstvo kakor doslej še noben slikar umetnik" (Jože Dolenc). Kregar je manj znan kot ilustrator številnih knjig, zlasti koledarjev Mohorjeve družbe. Vodilo umetnika, čigar življenjska pot se je končala 1. avgusta 1973, je bilo: "Človek mora živeti v samoti in delati od jutra do večera... Delo mora stalno spremljati navdih. Velikokrat pride navdih šele z delom. Včasih pride tudi sam od sebe Vedno pa ga mora spremljati delo."

(obletnica meseca 11_2005)

 * 1. avgust 1876, Miklavž pri Ormožu, † 26. februar 1949, Maribor

Na 57. rojstni dan prevzel vodstvo škofije

Rodil se je 1. avgusta 1876 v Miklavžu pri Ormožu kot peti sin Antona Tomažiča in Marije roj. Ozmec. Doma so živeli "bolj v pomanjkanju, kakor v obilici", kot je sam zapisal. Starši so svojim otrokom posredovali bogastvo krščanskih vrednot, iz katerih so tudi sami črpali moč za življenje. Po končani ljudski šoli v Miklavžu je po posredovanju dobrotnikov, posebej kaplana Jožefa Mlaska šel na gimnazijo v Ljubljano (iz hvaležnosti do kaplana je svojemu krstnemu imenu Ivan dodal Jožef). Tik pred maturo mu je umrla mama. Odločil se je za mariborsko bogoslovje, kjer se je v letih 1895-1899 pripravljal na duhovniško službo. Mašniško posvečenje je prejel 5. decembra 1898, ko je imel komaj dvaindvajset let. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Frančiška Regisa: "Ne jaz, ampak Bog", ki si ga je že kot dijak izpisoval na svoje zvezke in knjige. Sam ga je razložil ob svojem škofovskem posvečenju: "Ker človek sam iz sebe nič ne premore, je njegovo delo prazno brez pomoči iz nebes. Zato mi bo življenjsko geslo isto, kakor sem si ga izbral ob mašniškem posvečenju: Ne jaz, ampak Bog. Bog bo dovršil, če se bo po meni kaj dobrega doseglo." Nekaj let je bil kaplan, potem je nadaljeval študije na teološki fakulteti v Innsbrucku in kot mlad doktor opravljal razne odgovorne službe na škofiji. Leta 1928 je postal pomožni škof in generalni vikar, leta 1933 pa škof-ordinarij.

Prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška

Ivan Jožef Tomažič si je, še preden je postal lavantinski škof, goreče prizadeval za beatifikacijo Antona Martina Slomška, ki je lavantinski škofijski sedež prenesel od Sv. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kot najtesnejši sodelavec škofa Andreja Karlina je leta 1926 postal prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška, kot škof pa je leta 1936 priredil Slomškove dneve, ki sodijo med največje verske prireditve takratnega časa, saj so na njih zbrali okoli 400.000 podpisov Slovencev za Slomškovo beatifikacijo. Skrbel je za to, da je komisija, ki ji je zaupal zbiranje gradiva in zasliševanje prič v postopku za beatifikacijo Antona Martina urno poslovala.

Delo je prav lepo steklo in verjetno bi se škofijski postopek uspešno končal, če ne bi nastopila vojna. Nadvse modra odločitev škofa Tomažiča je bila predčasna posvetitev novomašnikov leta 1941: na cvetno nedeljo, 6. aprila, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Po nacistični zasedbi Maribora in celotne škofije tega ne bi mogel več storiti. Bil je zelo preudaren in moder mož: glede kakšnih kočljivih zadev je sodelavcem svetoval previdnost. Rad je ponavljal: "Sicer pa mislim, ne se prenagliti!" Hitro pa je ukrepal v zadevah, ki so se mu zdele nujne. Z denarno pomočjo vse škofije je zgradil novo bogoslovno semenišče, dosegel, da je bila zavodu priznana stopnja visoke šole, razširil je poslopje dijaškega semenišča, poskrbel je za prenovo notranjščine stolnice. V skladu s svojim spravljivim značajem je poudarjal, da morata biti Cerkev in duhovščina nad političnimi strankami.

Sam na škofiji in še kaplan v stolnici

Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovščini, ker je stala na prvem mestu v boju Slovencev proti nemštvu. Škofova posredovanja za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Ko so nemški oblastniki zahtevali od njega, naj zaukaže, da se morajo odslej cerkvena opravila vršiti v nemškem jeziku, je škof odvrnil: "Tega ne morem odrediti. Verniki lavantinske škofije so Slovenci, nemščine ne razume na podeželju niti dva odstotka vernikov." Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 starih in onemoglih duhovnikov, ki jim je priskočilo na pomoč nekaj nemško govorečih duhovnikov iz sosednje graške škofije. Okupator je upal, da bodo ti duhovniki pomagali ponemčiti Štajersko, toda večinoma so sočustovali z zatiranim slovenskim ljudstvom. Škofu so odvzeli pisarniško osebje, tako da je več kot tri leta osrednjo upravo škofije vodil sam. Razen tega je bil "pomožni kaplan" v stolnici, kot je sebe imenoval.

Nedeljo za nedeljo je imel v stolnici dve maši ter bil dolge ure na voljo spovedancem iz mesta in s podeželja. Na široke je odprl vrata škofijskega doma in sprejemal ljudi, ki so bili potrebni tolažbe in pomoči. Z globoko hvaležnostjo Bogu je pozdravil konec vojne: "Naše molitve, naj Bog skrajša dneve vojne preizkušnje, niso bile zastonj," je pisal vernikom. Razmeroma čil in zdrav je 1. avgusta 1946 obhajal svojo sedemdesetletnico, sredi leta 1947 pa ga je zadela kap. Več mesecev ni mogel maševati, potem pa si je toliko opomogel, da je sede 5. decembra 1948 daroval zlato mašo, 26. februarja 1949 pa je dokončal bogato daritev svojega življenja.

(obletnica meseca 08_2006)