* 24. julij 1842, Skaručna, † 17. oktober 1901, Ljubljana

"Kdo sem zdaj jaz? Ali sem še tisti, ki sem bil? Kaj še! Zdaj sem mnogo več - neskončno več. Moje misli bodo ostale tiskane in ohranjene svetu! Še čez dvesto let - ej, kaj, to je premalo ­večne čase bo svet vedel, da sem živel tudi jaz..." Tako je same­ga sebe "občudoval" 21-letni Jakob Alešovec, ko je videl natis­njen svoj prvi spis. Ta nadarjeni mož, naš prvi humorist in pi­sec prve slovenske kriminalke, je umrl v skrajni revščini pred sto leti in njegovo ime je bilo dolgo pozabljeno.

"Povest slovenskega trpina"

Svojo življenjsko pot je opisal v humoristično-satirični knjigi Kako sem se jaz likal (1886), ki velja za njegovo najboljše li­terarno delo. Dal ji je podnaslov "povest slovenskega trpina v poduk in zabavo". Rodil se je 24. julija 1842 na Skaručni pod Šmarno goro kot sin revnega bajtarja in čevljarja. "Težko je imel kdo boljšega očeta kot jaz," je zapisal. "Le škoda, da so bili tako revnega stanu!" Bil je izredno nadarjen otrok in oče je bil nanj ponosen, vendar je menil, da zaradi revščine ne more sanjati o kakšnih "šolah". Izuči naj se za čevljarja! Ko je Jaka začel hoditi v šolo, so učitelj, vodiški župnik in kaplan rekli, da bi bilo take bistre glave škoda za šila in dreto. Z njihovo podporo se je šolal najprej pri frančiškanih v Kamniku, kjer je bil goje­nec in rejenec njihovega samostana. Kot "kloštrski muc" je pre­živel najlepša leta svojega življenja. Bil je prvi za vse mladostne norčije, pa tudi prvi dijak na šoli. Potem je šel v Ljublja­no, kjer pa mu ni šlo vse tako gladko. Zašel je v slabo družbo in izgubljal čas in denar pri kartah. Proti koncu šestega gimna­zijskega razreda je presedlal na učiteljišče, da bi čimprej pri­šel do kruha, toda vztrajal je le dva meseca, nato pa je šolo "obesil na klin". Leta 1864 je šel za domačega učitelja na Kalec k Miroslavu Vilharju, ki ga je spodbujal, naj piše v slovenščini (dotlej je to počel v nemščini). Zatem je bil nekaj časa v Vipavi pri grofu Lanthieriju, kateremu je urejal knjižnico. Leta 1869 je začel izdajati humoristično-satirični list Brencelj v lažnjivi obleki, ki je prenehal izhajati decembra 1885. Takrat so Alešovcu že popolnoma opešale oči. Zadnja leta je životaril kot ubog berač, dokler mu ni smrt 17. oktobra 1901 odprla vrat v boljše življenje.

Pisal je za zaslužek

"Jakob Alešovec sodi v tisto dolgo vrsto oseb iz naše literarne in kulturne preteklosti, ki se kljub svoji nadarjenosti ni mogla dokopati do razmer, ki bi jim omogočile pravo ustvarjalnost," je zapisala Lučka Jenčič. "Alešovec je v tem še posebno izrazit pri­mer. Njegovo pisanje je bilo vedno pisanje za zaslužek, zanj je bil to edini način, da je prišel do prepotrebnega denarja za golo življenje." Že kot osemnajstletnik je pisal pesmi, črtice in igre, vendar le v nemškem jeziku, Prepričan je bil, da se mora oprijeti nemščine, če hoče postati "kaj več". Z nekim sošolcem je ustano­vil nemški dijaški list Die Schwalbe (Lastovka). Leta 1863 je v listu Blatter aus Krain izšel njegov opis Škocjanskih jam, v na­slednjih letih je v istem listu objavil več potopisov. Laibacher Zeitung je v nadaljevanjih objavljal več njegovih povesti, leta 1868 novelo Laibacher Mysterien (v slovenskem prevodu Ljubljan­ski misteriji, 1991). Ljubljansko nemško gledališče je uprizori­lo tri njegove ljudske igre (v prvi je kot igralec nastopil tudi sam). Kot četrtošolec se je med počitnicami odpravil po domovini in kot "pauper studiosus" (reven študent) potrkal na vrata raz­nih župnišč. Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano, in Lovro Pintar, župnik v Železnikih, sta ga prepričevala, naj kot Slovenec vendar piše slovensko! Čeprav mu je slovenščina sprva delala velike težave, je leta 1866 začel pisati v svojem materi­nem jeziku in je nemško pisanje opustil.

Brencelj je "pikal" sedemnajst let

Prva Alešovčeva knjižica v slovenščini je bil potopis Kustoca in Vis (1867), sledilo jih je kar precej, med njimi tudi novele Iz sodnijskega življenja (1875), ki velja za prvo slovensko krimi­nalko. Še danes imata zlasti zgodovinsko vrednost njegovi knjigi Ljubljanske slike - podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom (1879) in avtobiografija Kako sem se jaz likal (1886). "Bil je ljudski pisatelj v dobrem pomenu besede: brez umetniškega strem­ljenja je pisal preprosto, za svojo dobo pravilno ter z veliko hudomušnostjo in šegavostjo," ga ocenjuje avtor zapisa o njem v Slovenskem biografskem leksikonu. Alešovec je šel v slovensko zgo­dovino tudi kot izdajatelj, urednik in glavni pisec prvega slo­venskega satirično-političnega lista z naslovom Brencelj v laž­njivi obleki, ki je (bolj ali manj redno) izhajal od 15. januarja 1869 do 10. decembra 1885. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca same­ga, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so neka­teri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej "vetril" politično ozračje na Slovenskem.

(obletnica meseca 10_2001)

* 30. januar 1905, Ljubljana, † 28. julij 1978, Ljubljana

Trije slavni bratje iz družine Vodušek

Rojstno mesto Boža Voduška je slovenska prestolnica Ljubljana, kjer je zagledal luč sveta 30. januarja 1905. Iz te družine sta znana tudi njegova dva mlajša brata: Vital in Valens. Prvi je bil le dobro leto mlaj Vital je bil pesnik, nabožni pisec in prevajalec. V Ljubljani je študiral bogoslovje in bil leta 1929 posvečen. Leta 1936 je odšel v Združene države Amerike, kjer je skrbel za slovenske izseljence, prevzel je slovensko župnijo v San Franciscu in jo upravljal do smrti (1973). Kot mlad duhovnik si je v domovini prizadeval za liturgično prenovo. Valens, najmlajši od teh bratov Voduškov, pa je bil etnomuzikolog. Po študiju je bil pravnik, vendar je večji del svojega življenja posvetil glasbi, zlasti preučevanju ljudske glasbe. Dolgo časa je bil umetniški vodja Slovenskega okteta, ki je ponesel "slavo" slovenske pesmi po vsem svetu. Bil je tudi urednik glasbenega dela izdaje Slovenske ljudske pesmi I-II (1970, 1981).

Umrl je na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 1989. - Božo se je po ljudski šoli in srednješolskem guljenju klopi odločil za študij romanistike na filozofski fakulteti ljubljanske univerze, kjer je že s triindvajsetimi leti diplomiral. Tedanja oblast ga je kot radikalnega kulturnega in političnega demokrata nameščala zunaj Slovenije. Dobil je suplentsko mesto v Banjaluki, ko pa so ga hoteli prestaviti še bolj daleč od doma, v Črno goro, je službo odpovedal in se prepisal na ljubljansko pravno fakulteto. Po diplomi je delal v odvetniških in sodnijskih službah po raznih slovenskih krajih (Ljubljana, Višnja Gora, Ptuj, Maribor). Leta 1939 je odprl lastno odvetniško pisarno v Črnomlju.

Uporni pesnik in njegov "Odčarani svet"

Božo Vodušek se je kot pesnik oglasil zelo zgodaj, okoli leta 1920, in pripadal je mlajši generaciji katoliških - ekspresionistov, a ga je od vsega začetka motila bivanjska groza in praznota, kar je izrazil med drugim v pesmi Prečute noči, kjer je zapisal: "Mi smo žejni vodnjaki / v zapuščenih dolinah suše". Prve pesmi je objavil v rokopisnem dijaškem listu Pramen, potem pa je nekaj let objavljal v Domu in svetu, ko se je pridružil katoliškemu kulturnemu krogu, v katerem je ostal do začetka tridesetih let. V polemiki o odnosu med umetnostjo in svetovnim nazorom, ki je zlasti okoli leta 1929 potekala med Josipom Vidmarjem in katoliškimi besednimi umetniki, se je Vodušek odločno postavil na katoliško stran. Vidmar je zagovarjal misel: umetnik ne sme dovoliti, da bi ga pri njegovem ustvarjanju zavestno vodil njegov svetovni nazor. Vodušek mu je očital, da "v spopadu s krščanstvom ravna kot 'prosvetljenec' iz Goethejevih časov ter 'naravno metafiziko in moralo' presaja v XX. stoletje. Zato pač ne vidi, da se vprašanje katoliškega pisatelja nikakor ne pojavlja kot umetniški problem, ampak le kot moralni" (Franc Zadravec). Prav tiste čase pa je preživljal hudo krizo razmerja do nazorske skupnosti, iz katere je prihajal. Po svojem izstopu je v proznem sestavku Mladinski problem (Sodobnost 1934) zapisal, da je volja po etični doslednosti njega in vrstnike pripeljala v katoliško mladinsko gibanje.

Ko pa je videl, da v katoliških vrstah ni resnične pripravljenosti za ureditev narodnega in socialnega vprašanja, se je oddaljil. Bil pa je nezaupen tudi do marksistov, pri katerih je videl novo dogmatičnost in vezanost. Šel je med upornike, ki stojijo sami. Po dolgih prizadevanjih mu je uspelo izdati prvo pesniško zbirko z značilnim naslovom Odčarani svet (1939). "Svet je odčaran, pregledan, brez slepil, ki jih je navdihnil človeku ali ki jih je človek vezal z njegovim videzom" (Lino Legiša).

Poezija - "božanska iskra", pa tudi "trda kost"

Po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Voduškov Odčarani svet je najpomembnejša pesniška zbirka pri nas tik pred drugo svetovno vojno in je bila lepo sprejeta, razen pri skrajno konservativnih desničarjih in na komunistični levici. Vanjo je sprejel tudi nekatere pesmi iz zgodnjih let, ne pa religioznih pesmi, ki jih je do leta 1931 objavljal v Domu in svetu, v katerih nemirni iskalec včasih še najde kolikor toliko pomirljiv stik z Bogom. Po letu 1934 svoja iskanja in razmišljanja preliva v sonete in spada med največje slovenske sonetiste po Prešernu. Voduškova pesem je pesem "bolečega razuma", ki izpoveduje tesnobo in trpnost slovenskega razumnika. Ko se je pesnica Lili Novy zgrozila nad njegovimi "podivjanimi" pesmimi, ji je v sonetu Poet v zadregi odgovoril, da poezija ni le "božanska iskra", da ne raste le iz tega, kar je moč le v slutnji doživeti, kakor je trdila Novyjeva, temveč mora v njej imeti prostor tudi "trda kost" - najbolj vsakdanja vsakdanjost, ki jo mora pesnik "glodati" tudi z jedko besedo. Vodušek je trdil, da pesniška slava pripada le tistemu, kdor drzno razkriva dušo, nikar pa nežnim, polepotenim glasovom, ki življenje idealizirajo. - Vodušek se je leta 1943 pridružil partizanom v Beli Krajini, po vojni je delal najprej v raznih upravnih službah, nato pa dvajset let (1953-1973) kot znanstveni svetnik na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU. Leta 1976 je za svoje pesniško delo prejel Prešernovo nagrado. Vzporedno z izvirnim pesnenjem je potekalo tudi Voduškovo prevajalsko delo. Že v dijaških letih je prevajal nemškega pesnika Georga Trakla, po drugi svetovni vojni pa se je posvetil prevajanju Goetheja (prvi del Fausta, 1955) in francoskega pesnika Baudelaira. Smrt mu je iztrgala pero iz rok 28. julija 1978.

(obletnica meseca 01_2005)

LETA 1856 ROJEN GEORGE BERNARD SHAW

IRSKI dramatik in pisatelj († 1950)

Angleško-irski dramatik Ge­orge Bernard Shaw je kot tr­govski pomočnik pisal v čas­nike. Po neopaženem romanu in uspehu prve drame (1892) se je posvetil samo še dramatiki in napisal je 57 dram, s katerimi je nadaljeval izročilo realistične drame 19. stoletja. Odlikujejo jih duhoviti dialogi in veliko paradoksov. V proznih uvodih je razložil sporočilo posamezne dame. Leta 1925 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Umrl je 2. novembra 1950 v častitljivi starosti 94 let.

nekaj njegovih misli:

• Svet bi bil že zdavnaj srečen, če bi ljudje tiste moči, ki jih potratijo za popravljanje lastnih neumnosti, porabili za to, da jih ne bi počeli.
  
• Storite vse, kar je v vaši moči, da dosežete tisto, kar ljubite, sicer boste ljubili tisto, kar dosežete.
  
• Kakor nimamo pravice, da bi uporabljali bogastvo, ne da bi ga ustvarjali, tako tudi nimamo pravice uživati srečo, ne da bi jo dajali.
  
• Skrbi za to, da boš imel, kar ljubiš, sicer boš prisiljen ljubiti to, kar imaš.
  
• Največje zlo, ki ga lahko storimo soljudem, ni to, da jih sovražimo, temveč da smo do njih ravnodušni.
  
• Mladost je obdobje naglih sprememb. Med dvanajstim in sedemnajstim letom, na primer, se marsikateri od staršev postara za celih dvajset let.
  
• Starost ima dve veliki prednosti: zobje te ne bolijo več in ne slišiš več vseh neumnosti, ki jih govorijo okoli tebe.

LETA 1875 ROJEN CARL GUSTAV JUNG

ŠVICARSKI ZDRAVNIK IN PSIHOLOG († 1961)

Psihoanaliza ("razčlenjenje duše") je metoda proučevanja in zdravljenja duševnih motenj in odklonov, katere začetnik je avstrijski psihiater Sigismund Freud. Med njegovimi sodelavci je bil sprva tudi Švicar Carl Gustav Jung, ki pa je kasneje osnoval svojo lastno smer v globinski psihologiji - analitično psihologijo.

LETA 1876 ROJEN OŽBOLT ILAUNIG

SODNIK IN PISATELJ († 1945)

Doma iz Podkraja pri Reberki na avstrijskem Koroškem. Doktoriral je iz prava in bil sodnik v Celovcu in do upokojitve v Lenartu v Slovenskih goricah (tu ima tudi spomenik). Pisal je v številne liste, znan pa je predvsem po svojih zgodovinskih povestih, ki jih je napisal po Jurčičevem vzoru. Najbolj znani sta Slednji vitez Reberčan in Črni križ pri Hrástovcu, ki sta bili tudi dramatizirani.

LETA 1894 ROJEN PETER LOBODA

kipar († 1952)

Rojen v Domžalah, po študiju na srednji tehnični v Ljubljani je nadaljeval na akademiji v Zagrebu, specializacijo kiparstva pa je leta 1927 opravil pri Ivanu Meštroviću, ko je dve leti delal v njegovem ateljeju. Ustvarjal je predvsem portrete (prestolonaslednika Petra) in nagrobne spomenike (mati z otrokom, Madona), sodeloval tudi pri spomeniku Franceta Prešerna v Kranju. Uvrščajo ga med vodilne iskalce novega kiparskega izraza v tridesetih letih prejšnjega stoletja na Slovenskem.

LETA 1896 ROJEN KAREL DOBIDA

dr. prava, publicist, prevajalec in kritik († 1964)

Kot pravnik je služboval v Dalmaciji in Ljubljani, bil pa je zelo razgledan v umetnosti in že v mladosti objavljal številne prispevke in kritike umetnikov, tudi v razstavnih katalogih. Leta 1950 je prevzel vodstvo Narodne galerije z nalogo, da jo na novo organizira, naredi inventar, postavi stalno zbirko, pripravi program razstav, glavna njegova naloga pa je bila, kako narediti največ, da bi likovno umetnost posredoval najširši javnosti. Narodno galerijo je vodil petnajst let, kot odbornik Slovenske matice pa je lahko poskrbel tudi za razne izdaje o slovenski ljudski umetnosti. Bil je tudi odličen prevajalec iz francoščine (Flaubert, Balzac ...)

LETA 1903 ROJEN FRAN DOMINKO

FIZIK IN ASTRONOM († 1987)

Doma iz Vodnjana pri Pulju, iz fizike je doktoriral v Bologni od koder so ga po treh letih zaradi zavedne slovenske drže pregnali v Beograd. Po drugi svetovni vojni je prišel v Ljubljano za profesorja na novo ustanovljeno Katedro za astronomijo Univerze v Ljubljani, kjer je študentom matematike, fizike in astronomije predaval različne astronomske vsebine. Ko je dobil nekaj astronomske opreme iz Beograda, je začel razmišljati o izgradnji astronomskega observatorija (zgrajen leta 1959). Prof. Dominko je utemeljil slovensko astronomijo in jo postavil na visoko strokovno raven, postavil je Astronomsko-geofizikalni observatorij (AGO), vpeljal astronomijo kot predmet na ljubljanski univerzi, vzgojil visoko izobražene slovenske astronome, veliko je pisal v domače in tuje revije, urejal Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike ...

LETA 1914 RAZGLAŠENA SPLOŠNA MOBILIZACIJA

GOD SVETE ANE tega leta je našim prednikom ostal v žalostnem spominu: tega dne je namreč avstrijski cesar Franc Jožef I, razglasil splošno mobilizacijo. Dva dni kasneje je napovedal vojno Srbiji in s tem se je pričela prva svetovna vojna.

LETA 1922 ROJEN RAFKO VODEB

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR, PESNIK, PREVAJALEC († 2002)

Po osnovni šoli v Artičah in klasični gimnaziji v Mariboru, je maturiral v Ljubljani in med vojno doštudiral na papeški univerzi Urbaniana. Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, nekaj časa je bil asistent, nato predavatelj zavoda Propaganda Fide, po študiju arheologije in umetnostne zgodovine v belgijskem Louvauinu je predaval na Urbaniani, nekaj časa je vodil slovenske oddaje na vatikanskem radiu in se leta 1971 vrnil v domovino. Dvajset let je predaval cerkveno umetnost na TF, bil urednik in tajnik na Mohorjevi družbi, urednik Nove mladike, revije Znamenje, Prenove ... Pesmi je objavljal v tržaški Mladiki in argentinskem Meddobju, leta 1953 izdal prvo zbirko (Kam potujejo oblaki), nato pa še Človek sem in In vse bo luč (1994). Veliko je tudi prevajal (iz italijanščine) med drugim delo Antona Trstenjaka Med ljudmi: Pet poglavij iz psihologije medčloveških odnosov, njegovo zadnje veliko delo je prevod monografije Marka Rupnika Kapela Odrešenikove matere ... Napisal je vrsto spremnih besed k avtorskim knjigam in prevodom.

več:
B. Rustja, Bolniška soba je moja kapela: Rafko Vodeb: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2002), 24-26.

nekaj njegovih misli, poezije:

• Umetnost ublaži mnoga nasprotja in sovraštva, poveže ljudi na osnovni ravni človečnosti. Po mojem je to prva naloga umetniškega dela.
• Sreča je zelo relativen pojem. Odvisno je, kako jo pojmuješ, kaj pričakuješ od življenja, kako gledaš na sebe, na življenje, na svet.
• Sem: in nihče ni še bil tak in nihče ne bo tak; in nihče ni gledal sonca, kakor ga jaz vidim, in nikomur ne bo žvižgal veter, kakor žvižga meni.
• Prihajaš, Gospod Jezus, podnevi, sredi hrupa, in v miru noči, k iskalcu, ki te kliče, in k ravnodušnemu, zastonjski dar.
• Preišči moje srce, Gospod, / obišči me ponoči / in skritih zablod me očisti. / Nagni k meni svoje uho, / duha spokornosti v meni obnovi. / Poslušaj moje prošnje, / ko molče vpijem k tebi.

LETA 1934 UMRL RUDOLF MAISTER

GENERAL, BOREC ZA SEVERNO MEJO, PESNIK (* 1874)

Med poklicnimi vojaki redkokdaj zasledimo pesnika in ljubitelja knjig. Izjema med njimi je bil Rudolf Maister, major avstrijske vojske, ki je ob koncu prve svetovne vojne z naglim ukrepanjem zavzel Maribor in prevzel oblast nad vso Spodnjo Štajersko. Prislužil si je stopnjo generala. Že v dijaških letih je pisal pesmi. Izšle so v dveh zbirkah: Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), izbor pa v knjigi Pesmi (1988). Pesmi pojejo o lepoti naših krajev pa tudi o nesrečni izgubi Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_1994

LETA 1963 POTRES V SKOPJU

Glavno mesto Makedonije(takrat 270.000 prebivalcev) je v zgodnjih jutranjih urah prizadel katastrofalen potres (z magnitudo 6,1 oz. 12. stopnjo po Mercallijevi potresni lestvici). Zahteval je 1.070 smrtnih žrtev, 3.500 ljudi je bilo ranjenih, 140.000 pa jih je ostalo brez domov, uničenih je bilo 80 odstotkov zgradb. Domača in svetovna javnost se je nemudoma odzvala. Združeni narodi (ZN) so sklenili, da Skopje postane "spomenik človeške solidarnosti" in s sprejetjem resolucije o pomoči Skopju je začela prihajati pomoč iz vsega sveta. Tako so v osmih mesecih po potresu v Skopju zgradili že okoli 10.000 stanovanj... Spomin (spomenik) je stara železniška postaja, na kateri je ura, ki se je ustavila ob prvem potresnem sunku (5.17). V stavbi je zdaj muzej mesta Skopje.

LETA 2006 UMRL SILVESTER ČESNIK

misijonar, IZSELJENIŠKI DUHOVNIK (* 1941)

Rodil se je v Gorenjah, v župniji Lokavec, kot najmlajši v družini trinajstih otrok. Oče mu je umrl, ko je bil Silvester star šest let. Po osnovni šoli v Lokavcu in Ajdovščini je odšel v Srednjo versko šoli v Vipavi, kjer je tudi maturiral (1961). V začetku šestdesetih je bil študent teološke fakultete v Ljubljani in bil leta 1965 posvečen. Njegova semeniška leta v Vipavi in v bogoslovju je spremljalo hudo nasprotovanje komunistične oblasti, bil je stalno tarča zasliševanj, kar se je nadaljevalo tudi med služenjem vojaščine v Nišu. Po novi maši je bil do leta 1968 kaplan v Postojni, od koder je odšel v Francijo, kjer se je pripravljal na misijonsko delo na Madagaskarju.V misijone je odšel leta 1969, deloval je v slovenskem misijonu Vangaindrano v škofiji Farafangana. Zaradi težav z zdravjem se je leta 1975 odpovedal misijonskemu delu in se vrnil v Francijo, kjer je vstopil v družbo lazaristov in tam deloval do leta 1993. Pogosto je pri svojem delu za duhovne poklice in ustanovo Cerkev v stiski odhajal v Lurd, kjer je veliko pomagal pri sprejemanju romarjev. Leta 1993 je spet stopil med škofijske duhovnike koprske škofije, še naprej ostal v Franciji in deloval med slovenskimi izseljenci v Parizu in okolici. Bolezen z Madagaskarja je napredovala in po možganski kapi 2002 se je odpovedal delu med izseljenci, se naslednje leto vrnil v domovino na rahabilitacijo. Precej onemogel se je 2004 naselil v duhovniškem domu v Šempetru, in po dveh letih hudega trpljenja (ni mogel govoriti) odšel k Očetu. V letih bolezni in trpljenja pa ni nikoli izgubil življenjskega optimizma in vere v dobroto in evangeljsko resnico. S svojim "pionirskim" delom v misijonih in s pismi iz misijonov, ki jih je objavljalo Ognjišče, je spodbudil zanimanje za delo v misijonih in njegovemu zgledu so sledili mnogi mladi duhovniki in kasneje tudi laiki.

več:
Misijonar Česnik piše. Ognjišče.1969, leto 5, št. 10, str. 29.
Oče, ki je še otrok (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 2, str. 16.
Kdo izmed vas mi hoče pomagati oznanjati evangelij? (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 10, str. 14.
Misijonar Česnik na obisku v domovini. Ognjišče, 1973, leto 9, št. 3, str. 14
Silvester Česnik - Cerkev v stiski. Ognjišče, 1993, leto 29, št. 2, str. 16-17.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 916 UMRL SV. KLIMENT OHRIDSKI

SVETNIK, PISEC, PROSVETITELJ SLOVANOV, USTANOVITELJ SLOVANSKEGA SEMENIŠČA (* ok. 840)

Po smrti sv. Metoda (885), blagovestnika Slovanov, so morali njegovi učenci zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske. Ustavili so se na slovanskem jugu. Največ podatkov je ohranjenih o sv. Klimentu, ki se je naselil v Ohridu in s podporo bolgarskega kralja Borisa tam sezidal samostan in cerkev. Ustanovil je šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. Kliment je tudi književno deloval. Pisal je lepe cerkvene govore in svetniške življenjepise.

LETA 1734 ROJEN JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN

SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1810)

O njegovi mladosti je le malo znanega. Leta 1757 je prišel iz rodne Gornje Štajerske v Kamnik, kjer je kmalu zaslovel kot izvrsten glasbenik, ki je kamniško mladino poučeval v petju in glasbi. Komendski župnik Peter Pavel Glavar ga je sicer zvabil v Komendo, toda Kamničani so mu ponudili dobro plačano službo organista in zborovodje. Tako se je vrnil v Kamnik in bil do smrti organist in 'regens chori' v župnijski cerkvi Matere Božje na Šutni. Ohranjenih je več kot dvesto njegovih skladb, med njimi dve maši in orgelska sonata. Uglasbil je prvo izvirno operno besedilo v slovenščini Feliksa Antona Deva "Belin", katere notni zapis je veljal do leta 2008 za izgubljenega. Njegove skladbe spadajo med najpomembnejše spomenike glasbene ustvarjalnosti na Slovenskem in med vidnejše dosežke zgodnjeklasicistične glasbe.

LETA 1844 UMRL JOHN DALTON

ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK (* 1766)

Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..

LETA 1851 V CELOVCU PODPISANA USTANOVNA LISTINA

DRUŠTVA ZA IZDAJANJE IN ŠIRJENJE KNJIG - ZDAJ MOHORJEVE DRUŽBE

Pobudo za ustanovitev družbe, ki bi izdajala kakovostne knjige za slovensko ljudstvo, je dal že leta 1845 Anton Martin Slomšek. Namenjena naj bi bila narodnemu prebujanju, izobraževanju in kulturnemu napredku Slovencev na temelju krščanskih načel. To zamisel sta leta 1851 začela v Celovcu uresničevati Andrej Einspiler in Anton Janežič. Naslednje leto je Društvo že izdalo prve knjige in jih razposlalo naročnikom (785.), leta 1862 pa razpisalo nagrade za povest, izvirno ali prevedeno, za zgodovinsko besedilo in za naravoslovno študijo. Prve nagrade so dobili Janez Cigler, Filip Jakob Kafol in Fran Erjavec.

LETA 1857 ODPRTA JUŽNA ŽELEZNICA

Z velikimi slovesnostmi so odprli 577,2 km dolgo dvotirno železniško progo Dunaj – Maribor – Celje – Ljubljana – Sežana – Trst. S prvim vlakom, ki ga je vlekla okrašena lokomotiva Capo d´Istria, se je pripeljal tudi cesar Franc Jožef. Navdušenje je bilo nepopisno, praznovanje pa so končali po dveh dneh v Postojnski jami. Sicer pa je bila "južna železnica" do Ljubljane zgrajena že leta 1849, nadaljevanje do Trsta pa se je avleklo zaradi težav pri gradnji na Ljubljanskem barju in čez Kras.

LETA 1877 ROJEN IVAN KOŠTIAL

JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG IN KRITIK († 1949)

Rojen v Gradcu, po očetu Čeh je na Dunaju diplomiral iz slovenščine in klasične filologije in poučeval v Novem mestu, Ljubljani, Kopru in Gorici. Poznal je skoraj vse evropske jezike, ukvarjal se je zlasti z baltskimi in s furlanščino, obdeloval pa je tudi slovenske literarnozgodovinske teme. Njegov "Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine" je izšel v več ponatisih. Posegel je tudi na številna druga področja: v besedišče, etimologijo, narečja, imenoslovje, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani tudi rokopis njegovega "Slovenskega etimološkega slovarja".

LETA 1940 UMRL IVAN MERCINA

ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC (* 1851)

Šolnik, glasbenik in zvonoslovec Ivan Mercina, doma z Goč pri Vipavi, se je že mlad zanimal za zvonove, svojevrstna glasbila, ki z različnimi "napevi" kličejo vernike v svetišče. Goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja (potrjevalca) zvonov. Za slovensko zvonoslovje je pomembno njegovo delo Slovenski pritrkovalec (1926)

LETA 1942 USTRELJEN IVAN ČAMPA

PESNIK IN PISATELJ (* 1914)

Otroška leta v domači Nemški vasi na Blokah je preživljal v težkih gmotnih razmerah, oče je padel v prvi svetovni vojni. Zaradi revščine je tudi zapustil šolanje na gimnaziji v Ljubljani in ga nadaljeval v Kočevju (maturiral v Ljubljani 1938). Študija prava ni dokončal, ker si je moral s prevajanjem zaslužiti za preživetje. Čampa spada v obdobje pesnikov socialnega realizma z vidnimi vplivi nove romantike (Iz belih noč, Šotor v zatišju). Pisal je tudi prozo (Mlin v grapi).

LETA 1947 UMRL JANEZ IVAN REGEN

BIOLOG (* 1868)

Sprva se je šolal v semenišču, ko pa je prislužil dovolj denarja se je vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju, kjer je bil leta 1897 promoviran v doktorja znanosti in se tam zaposlil kot gimnazijski profesor. Opravljal je številne raziskave s področja fiziologije živali in bil eden prvih slovenskih znanstvenikov, ki so po prvi svetovni vojni delovali v tujini. Najbolj ga je zanimalo zvočno komuniciranje žuželk (murnovo čričkanje - dokaz, da se žuželke odzivajo na zvočne signale drugih osebkov iste vrste). Vse to delo je opravljal v laboratoriju, ki ga je postavil kar v svoji hiši. Pri delu je uporabljal precizne metode in instrumente: mikrofone, galvanometre, oscilografe, .... Za področje, s katerim se je kot znanstvenik ukvarjal, je izdelal slovensko znanstveno izrazje. Leta 1940 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.

Pripravlja Marko Čuk

* 25. julij 1880, Mali Gaber, † 30. julij 1952, Ljubljana

Mati je želela, da bi postal duhovnik

"Dom mi je zmerom bil velika svetinja; rad sem imel domače kra­je; če jih dolgo nisem videl, se jih ves ganjen skoraj nagledati nisem mogel," je zapisal v svojih spominih (Iz nižav in težav 1938) pisatelj Ivan Zorec. Vse življenje nosil v srcu domotožje po mladosti, ki jo je preživel v Temeniški dolini. Rodil se je 25. julija 1880 v Malem Gabru, ki je tedaj spadal v župnijo Šentvid pri Stični (sedaj je v župniji Veliki Gaber). Doma se je reklo Pri Kotarju in Ivan se je pozneje kot pisatelj podpisoval "Kotar­jev Nane". Oče dninar je po rojstvu petih otrok odšel v Ameriko in od tam pošiljal težko privarčevani denar, da so potem kupili majhno hišo v Stični, kamor se je nato družina preselila.

Oče si je v ameriških rudnikih nakopal neozdravljivo bolezen in je leta 1905 umrl. Zaradi očetove odsotnosti je skrb za vzrejo in vzgojo otrok prevzela mati Marija, doma iz Stične. Ivan je po njej podedoval veliko ljubezen do knjig in pripovedni dar. Mati je želela, da bi njen Ivan postal duhovnik. Ko mu je bilo trinajst let, sta šla peš v Ljubljano, kjer naj bi hodil v gimnazijo, vendar ni bil sprejet, ker ni znal nemščine. Več sreče je imel v Novem mestu, kjer je končal dva razreda. Zaradi neke mladostne nepremišljenosti je moral Novo mesto zapustiti. Študij je nadaljeval v Ljubljani, a samo do pete gimnazije, ker so ga poklicali k vojakom. Po vojaš­čini se je zaposlil kot železniški uradnik, najprej v Trstu, nato v Ljubljani, kjer je dočakal upokojitev kot inšpektor državnih železnic (1932). Sanjal je o tem, da bi večer življenja preživel v svoji ljubljeni Temeniški dolini, toda krhko zdravje ga je pri­vezalo na Ljubljano, kjer je 23. julija 1953 umrl.

"Plaho sem prijel za pero"

Ivan Zorec je začel pisateljevati že v dijaških letih, potem je zaradi skrbi za preživetje za nekaj časa umolknil. Ko je dobil službo v Trstu, mu je spet "utripnila žilica, ki peresarjem nikoli ne da miru. Plaho sem prijel za pero in začel pisati najprej stro­kovne članke, kasneje pa tudi kaj malega leposlovnega," pove v za­pisu Iz mojega življenja, ki ga je poslal za Mohorjev koledar 1953 malo pred svojo prezgodnjo smrtjo. Na slovstveno delo je mogel Zorec misliti šele po prihodu v Ljubljano (1918) in predal se mu je z vsem žarom. Svoje zgodbe in črtice je pošiljal skoraj vsem slovenskim listom. Največ je sodeloval v Ljubljanskem Zvonu, kamor ga je povabil prijatelj Milan Pugelj. Sedem kmečkih novel, katerih dogajanje je postavil v Temeniško dolino, je po Pugljevem nasvetu odbral in jih izdal v knjigi Pomenki (1921), ki pa mu ni prinesla ne pisateljske ne gmotne koristi. Umetniško bledo delo je tudi po­vest Zmote in konec gospodične Pavle (1921). Nekaj boljša je po­vest Zeleni kader (1923) "iz viharnih dni našega narodnega osvoba­janja". Svoj pravi "pisateljski obraz" je Zorec odkril po pogovo­rih s Francem Saleškim Finžgarjem, urednikom izdaj Mohorjeve druž­be. Zanjo je Zorec napisal povest Domačija ob Temenici (1929), ki se godi na Trlepovini v Gabru, pisateljevem rojstnem kraju, in opisuje prehod domačije v tuje roke in spet nazaj. To je slavospev domači zemlji, njeni čudovitosti in moči, ki jo ima do človeka. Povest je pisana v lepem, sočnem jeziku, ki se ves iskri od izvir­nih ljudskih podob, posrečenih primer in jedrnatih izrekov.

Povest o belih menihih - mami za spomin

Svoj pisateljski višek je Ivan Zorec dosegel v tetralogiji Be­li menihi - povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. V svojih spominih (Iz nižav in težav) Zorec pripoveduje, da ga je mama, ko sta nekoč obiskala stiško cerkev, spodbudila, naj napiše zgodovino belih menihov, ker je slišala, da zna dobro pisati. "Tale učenik mi je oni dan dopovedoval, da si tič za take reči. Če on pravi, da si, potlej si, pa je! Dokaži, da si res!" Kmalu po tem je v Slovencu bral razpis nagrade za večjo zgodovinsko povest, ki bi izhajala v njegovem podlistku. Tedaj se je odločil, da napiše zgo­dovino stiških belih menihov. "Mami v spomin jo napišem." Napravil je načrt: zgodovino stiških menihov bo povezal z zgodovino svojih prednikov in ob tem upodobil najvažnejše zgodovinske spremembe, ki jih je v dolgih stoletjih doživljal slovenski človek. Ko se je pripravljal na pisanje, je v letih 1930 in 1931 več mesecev preži­vel v stiškem samostanu, da bi od blizu spoznal življenje redovni­kov. "Zaril sem se v razne knjige, da bi spoznal domačo zgodovino, še prav posebej zgodovino kmečkega človeka." Prišel je do sklepa: napisal bo tako knjigo, da jo bodo z veseljem brali kmečki ljudje. "Spet sem zdrsnil do urednika Finžgarja in mu vse razpovedal. Močno me je pohvalil in mi svetoval, naj vse dobro premislim in se od­ločim za kar največ knjig... da jih bomo vsi radi brali."

(obletnica meseca 07_2000)

LETA 1415 ROJEN KRIŠTOF KOLUMB

ITALIJANSKI RAZISKOVALEC IN TRGOVEC († 1506)

(drugi možni datum rojstva je 30. oktober) Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike - "novega sveta". Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.

LETA 1471 UMRL TOMAŽ KEMPČAN

NEMŠKI AVGUŠTINSKI MENIH IN MISTIK (* 1380)

Častitljivi Tomaž Hemerken iz Kemptena ob Renu, ki je živel v 15. stoletju, je bil regularni korar sv. Avguština v samostanu na gori sv. Neže pri mestu Zwolle. Napisal je celo vrsto asketskih razprav, med njimi tudi »Hojo za Kristusom«, ki je bila do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja poleg evangelijev najbolj brana med katoličani. Samo Sveto pismo je bilo prevedeno v več jezikov in zato ji pravijo »peti evangelij«. Še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje. To delo je tudi v slovenščini doživelo številne prevode in izdaje. Prvi slovenski prevod je iz leta 1719. Oskrbel ga je kapucin pater Hipolit iz Novega mesta pod naslovom »Buquize od Slejda inu Navuka Christusa nashiga Isvelicherja«. Leta 2011 pa je Mohorjeva iz Celja izdala najnovejši prevod. Po kritični izdaji, ki je leta 1982 izšla v Vatikanski založbi, je knjigo prevedel Janez Zupet, ki je »pokazal izredno občutljivost za slovenski jezik in zmožnost ubesedenja duhovnih globin, h katerim nas želi popeljati pisec Hoje za Kristusom.« (p. Ivan Platovnjak DJ)

nekaj misli Tomaža Kempčana:

• Majhne napake na drugih grajamo, svojih večjih ne vidimo. Dosti hitro čutimo in premišljamo, kaj nam je od drugih trpeti, a kaj drugi zaradi nas trpe, tega ne opazimo.
  
• Nobene svetosti ni, če ti, o Bog, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ.
  
• Poskrbi, da boš zdaj živel tako, da boš v smrtni uri mogel biti vesel in ne poln strahu; zdaj se nauči umirati, da boš začel živeti s Kristusom.
  
• Spominjaj se vedno konca in da se ne vrne izgubljeni čas. Brez skrbi in marljivosti si kreposti nikoli ne pridobiš.
  
• Gospod, tvoje življenje je naša pot in s sveto potrpežljivostjo potujem k tebi, ki si naše plačilo. Ko bi ne bil ti hodil pred nami in nas učil, kdo bi hodil za teboj?
  
• Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v njegovih svetih ranah.
  
• Kdor je res v miru, nikdar ne sumniči. Kdor pa je nezadovoljen in nemiren, tega begajo raznovrstne sumnje. Sam ne miruje, pa tudi drugim ne da miru.
  
• Ne bodi radoveden in ne imej praznih skrbi. Kaj te namreč skrbi, ali je oni tak ali tak, ali tako ali tako dela in govori? Tebi ne bo treba odgovarjati za druge, le sam zase boš dajal odgovor.
  
• Bodi hvaležen za najmanjšo stvar, da boš vreden prejeti večje darove.
  
• Ne išči svojega miru v besedah ljudi! Naj namreč o tebi govorijo dobro ali slabo: zaradi tega ne boš nič drugačen človek.
  
• Česar (pri drugih) nočem prenašati, tega se moram sam na vse načine varovati.
  
• Glej nase in ne sodi dejanj drugih! Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek pri tem moti in zlahka greši; če pa sam sebe sodiš in razsojaš, je to vedno rodovitno delo.
  
• Prizadevaj si, da boš potrpežljivo prenašal napake in razne slabosti drugih, ker imaš tudi ti veliko takega, kar morajo drugi prenašati. Če sam ne moreš postati tak, kakor bi rad, kako hočeš, da bi bili drugi vedno tebi pogodu?
  več:
  

LETA 1710 ROJEN SIMON TADEJ VOLBENK GRAHOVAR

SLIKAR MINIATURIST († 1774)

Tržičan, ki je študiral v Gradcu in bil v službi v Ljubljani (pomočnik deželnega registratorja). Njegove miniature v tehniki gvaša so zbrane v Spominski knjigi Dizmove bratovščine (hrani jo Arhiv Slovenije). Poleg naslovne strani je narisal tudi 198 podob grbov s slikovno ponazorjenimi gesli (pri njih mu je pomagala tudi hčerka Nikolaja). Topografske listine so okrašene z baročnim okvirjem (kartuša), kasneje pa se je lotil tudi celostranskih ilustracij krajine z alegoričnimi okraski (rokoko). Risal je tudi nabožne sličice na pergament.

LETA 1880 ROJEN IVAN ZOREC

PISATELJ IN PREVAJALEC († 1952)

"Jako bi ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači bese­di, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja." Ta Levstikov nasvet (Popotovanje iz Litije do Čateža) si je za Josipom Jurči­čem, svojim vzornikom, vzel k srcu pisatelj Ivan Zorec. Svoj pisateljski višek je dosegel v tetralogiji Be­li menihi - povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. Spominja­mo se ga ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 07_2000

njegovi misli:

• Človek je, ki sebi in drugim dela nebesa ali pekel. Dober človek je iz nebes in živi za nebesa.
  
• Ko duša z molitvijo pride na pol pota, ji Bog že naproti gre z izpolnitvijo, milost božja ne ukani nikogar.

LETA 1887 ROJEN VENCESLAV BELE

DUHOVNIK, PISATELJ, LITERARNI ZGODOVINAR IN »NARODNI DELAVEC« († 1938)

Pisatelj Venceslav Bele je kot duhovnik najdlje deloval v Kanalu, kjer je bil župnik in dekan od aprila 1922 do svoje smrti 19. decembra 1938. Veliko je pisal že v bogoslovju in vseh službenih mestih. Ko je leta 1923 zaživela Goriška Mohorjeva družba, je svoje moči posvetil njej. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927) in kot odbornik s sodelavci zasnoval podroben knjižni načrt in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim knjižnim izdajam.

LETA 1897 PORTOROŽ POSTANE URADNO KLIMATSKO ZDRAVILIŠČE

Naš danes najbolj turistični obmorski kraj se prvič omenja leta 1251 kot "Portus Sancta Maria de Rosa". Takrat je bila tod glavna gospodarska dejavnost solinarstvo, znano pa je tudi, da so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca že takrat zdravili z morsko vodo in blatom. Pravi turizem se je razvil po letu 1830, ko je bila zgrajena vila Vesna in prvo kopališče na slovenski obali. Po obisku avstrijskega ministra za obrambo in prestolonaslednika so celotno območje med Bernardinom in Portorožćem razglasili za klimatsko zdravilišče. Začeli so prihajati imenitni gostje. V začetku 20. stoletja so zgradili slavni »Palace Cur Hotel« (1910), do prve svetovne vojne pa še igralnico, manjše hotele in zasebne vile. Gosti so se lahko v Portorož od leta 1902 vozili tudi z vlakom (po Parenzani), ki je vozil med Trstom in Porečem.

LETA 1899 ROJEN ALOJZIJ KOŠMERLJ

TEOLOŠKI PROFESOR IN DUHOVNIK († 1974)

Doma iz Sodražice, po kaplanovanju v Šentrupertu in Trebelnem je postal po odhodu dr. Mihaela Opeke stolni pridigar. Leta 1936 je postal župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in po načrtih arhitekta Vurnika obnovil pročelje cerkve. Nekaj let je poučeval homiletiko na teološki fakulteti, 1945 pa odšel v Argentino, kjer je tudi poučeval liturgiko, bil pa je tudi semeniški spiritual. Pisal je članke duhovne vsebine, veliko je spovedoval, slovel pa je kot izvrsten govornik.

LETA 1910 ROJEN STANE KUMAR

SLIKAR IN PEDAGOG († 1997)

Slikar Stane Kumar se je vse življenje z največjim veseljem posvečal železničarskim motivom, kajti njegov oče je bil železničar v Trstu. Po njegovi zaslugi so od leta 1965 obnovili nekaj starih lokomotiv in vagonov, namenjenih za slovenski železniški muzej. V svojih risbah in slikah je upodabljal svet železničarjev, revežev, čakajočih na postajah.

LETA 1914 ROJEN MIROSLAV ZEI

MORSKI BIOLOG († 2006)

Diplomiral iz biologije (1936) ter delal na hrvaškem Inštitutu za oceanografijo in ribištvo. Bil je začetnik novega načina raziskovanja Jadrana in zagovarjal je neškodljivo ribištvo. Njegove raziskave so bile pionirsko delo pri uveljavljanju sodobne ribiške biologije v Jadranu. Bil je redni profesor na lj biotehnični fakulteti, direktor Morske biološke postaje v Piranu. Veliko je raziskoval tudi v svetovnih oceanih,član več misij v Afriki. Napisal je številne znanstvene razprave, vrsto člankov in izdal petnajst knjig. Vse njegovo delo je pomemben prispevek k slovenski biološki znanosti in njenem mednarodnemu ugledu.

LETA 1963 UMRL MILAN SKRBINŠEK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, PISEC, PEDAGOG (* 1886)

Na začetku dvajsetega stoletja je bil gledališki igralec, režiser, organizator, pedagog in publicist Milan Skrbinšek ena najpomembnejših gledaliških osebnosti na Slovenskem. Svojo umetniško pot je začel kot član Deželnega gledališča v Ljubljani (1909), potem pa je kot igralec in režiser deloval v Trstu, Mariboru, Ljubljani. Kot igralec je oblikoval okoli 600 vlog, režiral pa je nad 200 uprizoritev, pri tem se je precej posvetil slovenski dramatiki, zlasti Cankarju.

LETA 1998 UMRL JOŽE RAJHMAN

DUHOVNIK, TEOLOG, LITERARNI ZGODOVINAR (* 1924)

Iz Sromelj pri Brežicah ga je pot vodila v Celje, kjer je dve leti hodil v gimnazijo, končal jo je kot izgnanec v Nišu. Leta 1945 se je v Ljubljani vpisal na slavistiko in romanistiko, dve leti zatem na Teološko fakulteto. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in kot kaplan služboval v mariborski škofiji. Nadaljeval je prvotni študij in ga dokončal z dvojnim doktoratom o Primožu Trubarju: najprej na Filozofski (1972), nato pa na Teološki fakulteti (1974). Raziskoval je jezikovno in teološko izročilo slovenskih protestantov, največ se je posvečal Trubarju.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

Poljski komunistični voditelj general Wojciech Jaruzelski, ki je umrl 25. maja 2014, je pred smrtjo prejel zakramente. Tako je poročala poljska katoliška agencija.

Jaruzelski je bil rojen leta 1923 v katoliški družini. Kot otrok je prejel vse zakramente, saj je bila družina globoko verna. Komunistično ideologijo je prejel med deportacijo družine v Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno. Na vrhuncu politične moči se je razglašal za ateista. Poljski mediji so še poročali, da ob krščanskem pogrebu svoje matere ni hotel vstopiti v cerkev!

V njegovem odnosu do Cerkve lahko opazimo neko dvojnost. Po eni strani so v času njegovega vladanja komunisti marsikaj dovolili Cerkvi. Po drugi strani pa smo bili prav v času, ko je bil Jaruzelski prvi komunist na Poljskem, priče številnim proticerkvenim kampanjam. Med najtežje zločine pa štejemo uboj duhovnika, danes že blaženega, Jerzyja Popieluszka, kaplana opozicijskega sindikata Solidarnosti. Jaruzelski je na Poljskem leta 1980 uvedel izredno stanje. Takrat so komunisti zaprli vse voditelje omenjenega sindikata, nekatere pa celo ubili. Komunistični general se je v zadnjih letih življenja razglašal za agnostika, pred smrtjo – umrl je v bolnišnici po daljši bolezni – pa je prejel zakramente.

Podobno se je pred smrtjo spreobrnil znani ruski izumitelj še bolj znane avtomatske puške (brzostrelke AK-47) Mihail Kalašnikov. Znano puško je izumil v začetku druge svetovne vojne. Danes jo lahko vidimo na posnetkih z raznih bojišč in zakrivila je smrt milijonov ljudi, vojakov in nedolžnih civilistov. Lahko si predstavljamo, kakšno moralno breme je to pomenilo za Kalašnikova. Pol leta pred smrtjo je napisal pismo ruskemu patriarhu Cirilu. »Moje duševne bolečine so neznosne; muči me nerazrešljivo vprašanje, ali je prav, da je moje orožje, ki je jemalo življenje, sploh nastalo in jaz, Mihail Kalašnikov, star 93 let, sin krščanske matere, sam kristjan in pravoslaven po svoji veri, sem kriv za tolike smrti, čeprav sovražnikove?« V pismu je še napisal, da mu je Bog po pomoči njegovih bližnjih dal spoznanje, da se je v starosti spovedal in prejel obhajilo.

* 1. marec 1796, Polhov Gradec, † 24. julij 1863

Stolni organist in kaplan

Začetniku slovenske cerkvene glasbe, ki vnema verna srca še po sto petdesetih letih, se je obetala usoda hlapca na kakšni kmetiji v polhograjskem hribovju. Na svet je 'privekal' 1. marca 1796 kot prvorojenec malega kmeta in glasbilarja Boštjana Riharja in Mine, rojene Žagar, na Pristavi pri Polhovem Gradcu. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel služit za pastirja na kmetijo svoje tete in oče mu je obljubil: "Ko odrasteš, boš pa tam za hlapca ostal." Brati, pisati in računati se je naučil pri pograjskem župniku Konstantinu Jožefu. Njegovo glasbeno šolanje" pa se je pričelo, ko je bil pastir pri teti. V polhograjskem gradu je tedaj našel zavetje belgijski jezuit p. Robert, ki se je umaknil pred preganjanjem francoske revolucije. Pograjce je navduševal, naj si za svojo župnijsko cerkev priskrbijo orgle, in obljubil jim je, da jim izuči organista. Za to službo je izbral Riharjevega Groga. Ta glasbeni pouk je bil zelo nenavaden: stari pater je igral na orgle in govoril, učenec je smel le gledati in poslušati. Imel je odličen posluh in dober spomin, zato je tudi iz te šole nekaj odnesel. Ko je bilo Gregorju trinajst let, je že sedel za orgle v domači cerkvi, kjer je v veliko zadovoljstvo faranov orglal šest let. Ko je bil Grega star devetnajst let, se je oče opogumil in ga poslal na srednjo šolo v Ljubljano. Preživljal se je tako, da je po meščanskih hišah uglaševal klavirje in orglal po cerkvah. Nekoč ga je v ljubljanski stolnici slišal igrati stari stolni organist Anton Häller. Ves prevzet se mu je ponudil za učitelja generalnega basa. Kot Hallerjev učenec je Rihar kmalu začel tam orglati pri nedeljski jutranji maši. Leta 1825 je Rihar maturiral in se odločil za duhovniški poklic. Ves čas bogoslovnega študija je bil vpisan kot "zunanji študent", da je lahko opravljal službo stolnega organista, ki mu je bila dodeljena leta 1826 po smrti A. Hällerja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1829 in škof Wolf, ki mu je bil zelo naklonjen, je Riharju podelil še prosto mesto stolnega kaplana. Obe službi je vestno opravljal do konca svojega življenja. Gregor Rihar je bil ne samo odličen glasbenik, ampak tudi vzoren duhovnik: bil je pobožen, podpiral je reveže, rad je obiskoval bolnike. V postu leta 1863 je vidno pešal, za veliko noč je še orglal in vodil petje, potem pa je legel. 24. julija 1863 je mirno zaspal v Gospodu. Ob pogrebu pri sv. Krištofu so bogoslovci peli same Riharjeve pesmi.

Obnovitelj slovenske cerkvene glasbe

Ko je Rihar postal organist in zborovodja (regens chori) v ljubljanski stolnici, je našel cerkveno glasbo "v popolnem razsulu". Na korih so vladali muzikanti, ki so v cerkvi igrali iste poskočne viže kot na veselicah. Petje je bilo zelo revno. Ob Riharjevem nastopu je bilo na stolnem koru 10 pevcev: 4 soprani, 3 alti, 2 tenorja in 1 bas! Zastavil si je dve nalogi: spraviti muzikante s korov in izučiti dober pevski zbor. Začel je skladati svoje pesmi, ki so jih peli pri ljudskih pobožnostih (zornicah, šmarnicah) pa tudi pri "tihih mašah" in nedeljski popoldanski službi božji. Ko si je odločno prizadeval spraviti s cerkvenih korov 'piskače', si je nakopal sovraštvo le-teh pa tudi ljudi, ki jim je bila vesela muzika na korih zelo všeč. Kljub vsem nasprotovanjem je vztrajal in tudi zmagal. Za stolni kor v Ljubljani je izvežbal dober zbor, ki je pel pri slovesnem bogoslužju in izvajal tudi zahtevne skladbe. Rihar je bil nanj ponosen: "Poskrbel sem za zbor, ki bi lahko tekmoval z vsako stolno cerkvijo." Bil je tudi učitelj koralnega in figuralnega petja v semenišču in trudil se je, da je bogoslovce izuril v četveroglasnem petju. Izboljšanje glasbe in petja v stolnici je počasi vplivalo tudi na druge cerkve v škofiji. V Riharjevem času je bilo po župnijah ustanovljenih veliko cerkvenih pevskih zborov.

Gregor Rihar je bil zelo plodovit skladatelj. Komponirati je začel kmalu po prevzemu službe stolnega organista (1826), svoje skladbe pa je začel objavljati šele leta 1844 (Viže za svete pesmi, prve bukvice od Blaža Potočnika). Do njegove smrti so izšle štiri zbirke, potem je izdajanje nadaljevala njegova sestra Jerica, prva stolniška pevka, ki je objavila še enajst zbirk. V vseh je 392 skladb; zgodnji življenjepisci trdijo, da je ostalo še vsaj 200 skladb v rokopisu, ki pa se niso ohranile. Zadnji dve zbirki (Venec četveroglasnih pesmi in Narodni napevi) prinašata Riharjeve posvetne pesmi, med katerimi je najznamenitejša Na Prešernovem grobu, ki jo je Rihar zložil na Levstikovo besedilo ob odkritju Prešernovega spomenika v Kranju leta 1852. Cecilijancem, ki so se zavzemali za resnobnejše petje po naših cerkvah, so se Riharjeve pesmi zdele preveč živahne in nekaj desetletij je bil porinjen v pozabo. Ljudem pa so bile te pesmi tako ljube, da so nekemu organistu na Dolenjskem zagrozili, da mu ne bodo dajali nikakršne bere, če na koru ne bodo peli več Riharjevih pesmi.

(obletnica meseca 03_1996)